Issuu on Google+


2 HOROSKOP


VSEBINA

priloga dolenjskega lista

3

4–5

Lahko si privoščimo še več, a živimo slabše 6 Nje ne tare dolgočasje 7 Če pomagaš drugemu, pomagaš tudi sebi 8–9 Dobra knjiga je lahko lepo darilo 10–11 Vsako drevo, ki se ga poseka, mora biti odkazano 12 So Pavljani ukradli cerkev Malkovčanom? 13 “Ne predstavljam si, da bi hodila le v šolo” 14 Zgodovinarji se izogibajo prazgodovine 15 Družina, v kateri je umetnost doma 16 V angelčkih se je naposled našla 17–32 Posebna priloga 33 Lepši, večji, varnejši … 34 Vsak zakaj ima svoj zato 35 Robijeva mama 36 Posebnosti kuncev in z njimi povezane zdravstvene težave 37 Solo prvenec Lovra Ravbarja 38 Ribniški pušeljc 39 Ivan skuha imeniten paprikaš 40 V pričakovanju dobrih mož 40 Skrajševanje delovnega časa 41 Naše rastline pozimi 41 Studenčnica 42 Opoj ljubavi je sladki ino vroč 42 Še nekaj namigov za voščilnice 43 Kaj vemo o laseh? 44 Nepozabna decembrska slavja 45 Obraz naj se sveti in žari 45 Horoskop 46 Križanka Na naslovnici: Jaslice – toplina božiča Fotografija: Milan Markelj

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

Več miru Prihajajoči prazniki še zdaleč niso namenjeni le bučnemu veseljačenju, ampak predvsem naši notranji spravi - da v miru in zbrano pogledamo vase, se umirimo, odpočijemo in se posvetimo tistim, ki jih imamo najrajši. Ob vse hitrejšem tempu življenja je miru vse manj, skrbi nas negotova prihodnost, tako, da se ne znamo več veseliti tega, kar imamo. Zaradi nezadovoljstva s samim sabo smo slabe volje in napadalni. Če dobro pomislimo, smo zelo nasilna družba, tako do sebe kot do drugih. Še več kot fizičnega je drugega in drugačnega nasilja, od hudih besed do raznih oblik pritiskov in izsiljevanj. Kako nestrpen narod smo, lepo kažemo v prometu. Cesto mnogi doživljajo kot bojno polje, poligon za dokazovanje moči in prestiža. Kadar se vključujem v promet na enem izmed ljubljanskih krožišč, me je vedno strah, če ga bom zvozila, ker nihče ne upošteva omejitve hitrosti pa tudi drugih prometnih znakov in predpisov ne, velja zgolj zakon močnejšega, pravzaprav bolj nesramnega in napadalnega. Še bolj kot udarci znajo boleti težke besede polne očitkov, poniževanja in zaničevanja. Največkrat nam je zaradi izrečenega žal, a le malokdaj se za to opravičimo. Celo tisti, ki se zavzemajo za svobodo in nenasilje do živali, uporabljajo nelepe, težke besede. Pred kratkim so tako vabili na shod proti božičnemu klanju. A ne bi bilo lepše in bolj prepričljivo povedano, če bi vabili na shod proti pobijanju živali zaradi praznikov. Če je človek vsejed, se prehranjuje tako z rastlinsko hrano kot z mesom, zato bo nekdo težko prepovedal uporabo mesa za prehrano, zagotovo pa je treba opozarjati, da morajo živali usmrtiti brez mučenja in na neboleč način. Organizacije, ki se zavzemajo za zaščito takšnih in drugačnih pravic, lahko povzročijo nove krivice in škodo. Takšen primer je bila zahteva Greenpeaca po popolni prepovedi lovljenja kitov v arktičnem morju, da bi jih zaščitili pred izumrtjem. S tem pa so ob hrano spravili tamkajšnje Inuite oz. Eskime, za katere je lov na kite že od nekdaj stvar preživetja. Vendar kitom ni grozilo izumrtje zaradi Eskimov – tamkajšnje tradicionalno ljudstvo je z njimi živelo v sožitju, živalim so bili hvaležni, da jim dajejo hrano, zato jih niso nikoli pobijali kar povprek, ampak le za hrano in druge življenjske potrebe. Pri tem pa so uporabili vse, od kosti do kože, ničesar niso zavrgli. Kite je skoraj iztrebil beli človek zaradi pogoltnosti in občutka večvrednosti. Sedaj pa je domorodcem hotel vzeti še vir preživetja – kakšno licemerno sprenevedanje! Tudi pri nas na kmetih so včasih od prašiča porabili skoraj vse, danes verjetno tega ne dela nihče več, ker je druge hrane več kot dovolj. Toda samo šunk se ne da vzrediti. In že smo pri našem odnosu do hrane. Med prazniki po navadi z njo pretiravamo, veliko je potem konča v smeteh. To pa je že tema, o kateri razpredamo v tokratni Živi. Lepe praznike želim, naj bo vsega ravno prav, predvsem pa veliko miru.

Jožica Dorniž Jo žica Dor niž


4

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

V razmislek ob obdarovanju

Lahko si privoščimo še več, a živimo slabše D

ecember je mesec, ko največ nakupujemo. Ste v teh dneh kdaj pomislili na posledice prekomernega trošenja, ki se mu potrošnik v razvitih državah glede na vse bolj mamljive ponudbe sploh več ne more upreti? Potrošniški mrzlici ob bok je nastalo celo gibanje, ki si prizadeva za dan brez nakupov. Marsikdo bo ob tem morda skomignil z rameni, češ, saj je takšna kriza, da je jasno, da zapravljamo manj kot prejšnja leta. A že ob obisku katerega od nakupovalnih centrov je jasno, da kljub znanim razmeram še vedno veliko trošimo. In še taka preudarnost ob ugodnih akcijah kar splahni … Dan brez nakupov so najbolj osveščeni potrošniki že pred več kot desetletjem vpeljali v Kanadi, danes pa je prerasel v pravo gibanje, pozivu naj bi se pridružile potrošniške organizacije že v 55 državah po svetu. Dan je namenjen predvsem ponovnemu premisleku o posledicah prekomernega trošenja v razvitih državah, saj 20 odst. prebivalcev v razvitih državah porabi več kot 80 odst. naravnih virov. Ne gre le za uničevanje okolja, ampak tudi za nepravično po-

Sladkarije se pogosto znajdejo med izdelki, ki jih trgovci po koncu praznikov ponujajo po akcijski ceni.

razdelitev bogastva. Kot opozarjajo tudi na Zvezi potrošnikov Slovenije, bi s kampanjo radi spodbudili potrošnike k premisleku o nakupu, recikliranju ter podjetja opozorili na pomen trajnostnega načina proizvodnje in poštenega plačila vseh, ki so soudeleženi pri proizvodnji izdelkov. Letos je bil dan brez nakupov 29. november, ne glede na to pa razmislek o smiselnosti prekomernega nakupovanja ne bi bil odveč ob prav vsakem obisku trgovine.

Za darilo oblačilo?

Videz, najočitnejši del, je pogosto ključen pri nakupu. Redko kdaj se vprašamo, kako je bil izdelek narejen in ali je sploh uporaben. Osveščeni kupci kupujejo od domačih proizvajalcev, ki pa zaradi poceni izdelkov z vzhoda težko konkurirajo na trgu.

Videz, najočitnejši del, je pogosto ključen pri izbiri darila. Redko se vprašamo, kako je bil narejen in koliko časa ga bo obdarjeni uporabljal. Mu bo sploh prišel prav? Veliko ljudi za darila podarja oblačila. Tu je nekaj podatkov: tekstil na primer predstavlja od tri do pet odstotkov gospodinjskih odpadkov, vsako leto odvržemo približno milijon ton tekstilnih izdelkov, le četrtino tovrstnih odpadkov reciklirajo. Največji problem na odlagališčih predstavljajo sintetični izdelki, ki se ne razgradijo. Večina oblačil vsebuje poliester, elastan ali lycro. Ta vlakna so sicer poceni, a se težko razgradijo, za razgradnjo najlonskih vlaken je na primer potrebno 30 do 40 let, opozarjajo na Zvezi potrošnikov Slovenije.

O č i s o p rre e v e l i kke e V prazničnem času se precej poveča tudi prodaja sladkarij in najrazličnejših prigriz-

kov, s katerimi se obdarujemo. Kaj pa se zgodi z njimi, če po praznikih ostanejo na policah in jih nihče ne kupi? O ostankih hrane trgovci ne govorijo radi, kot da potrošnika ne bi smelo zanimati, kam odvažajo pripravljeno hrano, ki že naslednji dan ni več užitna. Kaj se zgodi s kupi čokolad in bonbonov, ki jim preteče rok uporabnosti? Dobro bi bilo, da bi vedeli in se nad tem kdaj zamislili, saj bi potem hrano najbrž bolj odgovorno kupovali. “Oči so prevelike. En kup stvari kupiš, ker jih vidiš,” je v teh dneh med policami ugotavljala starejša gospa.

Tr g o v c i v rra ačajo ov d o b aav v i tte e lljj e m V družbi Spar Slovenija so pojasnili, da sladkarije in ostale izdelke, ki so namenjeni posebej praznovanju in obdarovanju, po preteku aktualnosti vrnejo dobaviteljem, s katerimi imajo sklenjene vnaprejšnje dogovore. Izdelke, ki jim preteče rok uporabnosti, izločajo iz prodaje. “Živila s pretečenim rokom trajanja izločamo vsakodnevno. Za živila, ki tudi sicer zahtevajo hranjenje pri ustrezni temperaturi, velja, da jih tudi po preteku roka uporabnosti hranimo, zbiramo na posebnih za to določenih mestih v hladilnicah. Po odstranitvi embalaže se takšna živila zbere v posebnem hlajenem kontejnerju. Kontejner se po potrebi enkrat ali večkrat tedensko prazni. Za ustrezen odvoz in praznitev kontejnerjev imamo podpisano pogodbo s pooblaščenim zuna-


AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

5

njim izvajalcem,” pojasnjuje Silvestra Pugelj, vodja interne revizije v Sparu Slovenija, ki pravi, da podobno ravnajo tudi z ostalimi živili. Po poteku njihovega roka uporabnosti jih torej največkrat vrnejo dobavitelju.

V no vo l e v oj n i c a h ov ett n i h o ov p o a kkc c iijj s k i c e n i Pa smo povprašali še v Žitu. Nina Kofler, zadolžena za odnose z javnostmi v Skupini Žito, je pojasnila, da vračil čokolad in bonbonov, ki so trajni izdelki z dolgim rokom uporabe (več kot leto dni), zaradi pretečenega roka uporabe skorajda ni. “Nekaj vračil teh izdelkov je le v primeru tako imenovanih sezonskih izdelkov v priložnostnih (npr. novoletnih) ovojnicah. Takšni izdelki, ki jih trgovci v prazničnem obdobju ne uspejo prodati, so pravzaprav še sveži izdelki, zato jih po akcijskih cenah prodamo v lastnih prodajalnah Skupine Žito,” je zatrdila.

R a z s i p aav va n ano njj e s h rra Večina organskih odpadkov dobaviteljev hrane pa sicer konča v kompostarnah in podobnih predelovalnicah, kjer jo ločijo od embalaže, embalažo reciklirajo, vsebino pa predelajo v gnojilo in krog potem lahko znova steče. Do podatkov o tem, koliko hrane se pri nas dnevno zavrže, skorajda ni mogoče priti, trgovine in dobavitelji jih čuvajo skorajda kot poslovno skrivnost. Po podatkih potrošniških organizacij je razsipavanje s hrano v razvitem svetu zelo pogosto. V Veliki Britaniji se na primer 30 do 40 odst. vse hrane nikoli ne poje; v ZDA 40 do 50 odst. vseh za žetev primernih kmetijskih kultur nikoli ne pride na krožnik. Strokovnjaki so izračunali, da je na svetu hrane pravzaprav dovolj, le porazdeljena je skrajno neenakomerno. Posledice tega pa niso le finančne, razmetavanje s hrano povzroča tudi resne okoljske težave: potratno rabo kemikalij, večjo porabo goriv za prevoz, več gnijoče hrane, ki tvori dodatne količine metana, enega izmed najnevarnejših toplogrednih plinov. Bolj kot uničujemo okolje, večje je tveganje za naša življenja in za življenja prihodnjih generacij. Trajnostna potrošnja tako ni le okoljevarstvena tema. Koncept, ki promovira dostojno življenjsko raven za vsakogar, ponuja nekaj rešitev, s katerimi bi lahko pomembno zmanjšali negativne vplive na okolje, ki so v prazničnem času še večji kot sicer med letom. S t.i. ekološkim odtisom lahko na spletni strani ecofoot.org vsak izmeri svoj vpliv na naravo in najde odgovor na vprašanje, koliko planetov bi potrebovali, če bi vsi trošili toliko, kot trošimo mi. Gre za izračun površine zemljišč in morij, ki je potrebna za zagotavljanje vseh virov in za ustrezno odlaganje nastalih odpadkov. Povprečen Zemljan menda potrebuje 2,2 hektara, torej zemljišče, večje od dveh nogometnih igrišč, da pridela, kar vsako leto potroši in odvrže kot nastali odpadek! Besedilo in fotografije:

Irena No Ir ena N o v ak

Kako izbrati, ko je vsega preveč?

ANKETA

Kaj je pomembno, ko izbirate darilo? Pavle Turk, predsednik Rotary kluba Novo mesto: “Pravo darilo je težko izbrati. Predvsem moram vedeti, za koga izbiram darilo, vrednost ni tako pomembna. Lahko je le pozornost, s katero nekoga razveselim. Pomembno se mi zdi, da je darilo izbrano točno za določeno osebo. Sam sem vesel vsake pozornosti, dragocenih daril nimam rad, bolj šteje to, kako mi darilo izročijo.” Elvira Medved, vodja službe za odnose z javnostmi v Krki: “Osebi želim z izborom darila pokazati, da jo cenim, zato skušam ugotoviti, s čim se ukvarja, kakšne hobije ima. Bolj ko se je treba za darilo osebno potruditi, večja je njegova sporočilna vrednost, ki sploh ni nujno tudi materialna. Osebno najraje vidim, da se finančna sredstva za darila namenijo pomoči potrebnim; sicer pa se vedno razveselim dobre leposlovne knjige ali priročnika.” Gregor Vidic, generalni tajnik Škofijske Karitas Novo mesto: “Najprej pomislim, za koga izbiram, kakšen je karakter osebe, ki jo želim obdariti. Vedno si vzamem čas za razmislek, ne kupujem kar tako, za vse enako. Prijateljem s Štajerske na primer rad podarim kakšen domač izdelek, značilen za dolenjsko območje, kot je pletarska hruška. Sam se razveselim izvirnih daril, njihova cena me ne gane.”


6

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Terezija Avsec iz Podlipe

Nje ne tare dolgočasje D

obrodošli na Moravah. Razmeroma velike črke tega napisa je Terezija izrezala iz lesa in jih pritrdila na les pod streho enojnega kozolčka, ki je tudi delo njenih rok. Morave rečejo predelu, kjer se cesta izvije iz gozda, pred prvimi hišami pa se odstre pogled na streljaj oddaljeno Podlipo. Na Moravah je tekla zibel osmim Drčarjevim otrokom, očeta se predzadnja Terezija ne spomni, komaj dve leti ji je bilo, ko je tik pred zadnjo vojno kot “ta beli” končal na straškem koncu, od koder se je priženil v Podlipo. Na majhni kmetiji z eno kravo in nekaj njivami ni bilo moč nasititi veliko lačnih ust, zato je morala tudi Terezija po poti starejših bratov in sestra; od hiše je šla na Ajdovec pri osmih letih, kot dekla je služila na treh kmetijah. “Vse tri je sčasoma vzel hudič, izkoriščanje ubogih se jim ni obneslo,” brez dlake na jeziku pravi in doda, da je služila skoraj do polnoletnosti, v tem času ji je bilo dano končati le štiri razrede osnovne šole. “Dva brata sta se lahko izšolala za čevljarja, dve sestri za trgovko, preostali pri delu nismo mogli izbirati, vsi pa smo se razkropili po svetu.” Brat, ki je edini že pokojni od Drčarjevih otrok, je na začetku šestdesetih v goste na Ajdovško planoto pripeljal Avsca iz ljubljanskega Zaloga. “Povohala sva se, kot se temu reče, zvabil me je k sebi in našel zaposlitev, sledila je poroka, v Zalogu sva zgradila hišo, prišli sta dve hčeri, zdaj je že nekaj vnukov,” na kratko povzame Terezija, nato pa opiše, kako kruto se je z njo poigralo življenje. “V Saturnusu je mož delal kot kurjač, jaz pa za tekočim trakom s pločevinkami. Kot že velikokrat poprej sem se nekoč, bilo je na prehodu v osemdeseta, podala k njemu v kurilnico na malico. Ni ga bilo tam in ko sem prižgala luč, je strašno butnilo, eksplodiral je plin; da nekje uhaja, so že prej

opozarjali delavci, pa ni nihče nič ukrenil. Ožgalo me je po glavi, roke do komolcev, noge do kolen …” Najhuje je bilo prvega pol leta, zatem je prišla rehabilitacija, v letu dni je Terezija prestala ducat plastičnih operacij, odstranili so ji oba mezinca na rokah. “Marsikaj sem se učila od začetka; prste desne roke ne morem iztegniti, zato so me po več letih polovičnega delavnika upokojili sredi osemdesetih.” Tedaj sta z možem nasproti njene rojstne hiše spravljala pod streho novo hišo na Moravah, a kot da se življenje ne bi že dovolj zneslo nad Terezijo, je še ovdovela. “Poprijeti za vsako delo - k temu so me v mladih letih silile razmere. Da sem z izkušnjami in močno voljo lahko vsemu kos, sem prepričana še zmeraj. Nekaj tega imam po moravski stari mami, ki je menda celo mešetarila s konji. In tako sem malo po malo s pomočjo dobrih ljudi uredila tole hišo, vanjo sem iz ljubljanskega konca prihajala čedalje bolj pogosto, zdaj pa je že več let moj stalni dom.” V precejšnji samoti ji družbo delata pes Laki in muca Pika, sicer pa se vsak, na Moravah dobrodošel, lahko prepriča, da Terezije ne tare dolgočasje, saj domala ne mine dan, da ne bi imela kaj opraviti z lesom, celo med gledanjem televizije in pitjem kave. “Kar koli početi iz lesa, to mi je v užitek; ne gre mi ne za umetnost ne za denar, kar nastane, pač nastane – in če ni za drugega, je dobro pa za podkurit peč,” pravi Terezija. “Orodje sem nasadila že kdaj

Preprosto leseno razpelo z “bugcem”, spletenim iz bekove šibe – to ima Terezija skupaj, kot bi mignil.

Terezija Avsec

prej, nakar sem si rekla, da si bom zobe trebila s svojimi zobotrebci, za hišo sem izdelala več kosov pohištva, pa pručke, ograje, grablje, lestve … Zdaj pride kdo po špile in še kaj uporabnega, od škatel prek pladnjev do šatulj, kako malenkost celo prodam, v glavnem pa vse razdam. Lesu nočem, navsezadnje niti ne znam, vdahniti podobe, ne človeške ne živalske, iz njega hočem izvabiti oblike, ki mu jih je določila že narava. Zato mi domišljijo burijo nenavadne korenine, štori, rogovile, nedavno sem na podrtem hrastu odkrila neznansko prepleten bršljan, iz njega bom lahko naredila marsikaj.” Žage, sekire, kljukci, noži, obliči, dleta, brusilke – da ne naštevamo naprej, s čim vse (in to dobro nabrušenim, za kar poskrbi sama) se lesa iz domače hoste loti Terezija, ki ji gre od rok celo pletarstvo. Pošali se, da je v življenju poskusila in prestala že vse, le umrla še ni. “Želim si vsaj toliko zdravja, kot mi služi zdaj, čeprav me že rahlo zdeluje sklepna revma. Nikoli nisem imela posebnih konjičkov, zato bom še naprej ostala pri lesu; pri njem me čas ne priganja, posvetim se mu, kolikor hočem in zmorem.” Besedilo in fotografije:

Drago ustja Dr ago RRus us tja

Muca Pika si ležišče pogosto poišče tudi v kaki škatli, teh v kleti na Moravah, kjer dela Avščeva, ni malo.


ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

7

Edi Zavrl, 55 let aktivist Rdečega križa

Če pomagaš drugemu, pomagaš tudi sebi Z

a Edija Zavrla iz Šentruperta pravijo, da je človek z veliko začetnico, nesebičen in vedno pripravljen pomagati. Dolga leta se srečuje z različnimi ‘zgodbami, ki jih je drugim pisalo življenje’ in prav te so konec koncev pisale tudi zgodbo njegovega življenja. Pravi, da zato drugače živi in razmišlja, da daje prednost drugim stvarem kot večina ljudi. Edi je namreč že 55 let dejaven član Rdečega križa in tudi danes, ko mu zdravje ne služi več tako, kot bi si želel, rad obišče ljudi. In ti so ga vedno zelo veseli. Da se je zapisal tej humanitarni organizaciji in prostovoljstvu, gre pravzaprav zasluga njegovi službi. Delal je pri Elektru in bil tako v težkih letih po drugi svetovni vojni na terenu vsak dan, vsakič pri drugi hiši, pri tem pa videl in doživel veliko usod. “Vasi v dolini so elektriko večinoma imele, na hribovitih območjih pa še ne. In ko smo tako hodili od vasi do vasi, od hiše do hiše, me je pomanjkanje, v katerem so živeli ljudje, pretreslo. A kljub temu so nam, delavcem, ki smo jim pripeljali tako želeno luč, vedno postregli z najboljšim, kar so imeli, si odtrgali od svojih ust. To se me je dotaknilo globlje, kot sem mislil, in kaj kmalu sem se pridružil šentrupertskemu Rdečemu križu,” je ob spominih ganjeno pripovedoval Edi Zavrl.

P o m a g a l p r i p o rro o d u , b i kku u d a l m aav vec na nogo ... Zgodb in prigod je nešteto, nekatere z žalostnim, druge z bolj veselim koncem. Spomni se ženske, ki ji je pomagal pri porodu, pa bika, kateremu je oskrbel zlomljeno nogo. “Mlad bik si je na paši zlomil nogo, mi (delavci Elektra, op.p.) pa smo

Edi na obisku pri Mariji Šuštar.

ravno takrat delali pri tej hiši. Veterinarja ni bilo, zato nam ni preostalo nič drugega, kot da pomagamo. Bika smo spravili v štalo, kjer sem mu z mavcem povil nogo. Uboga žival je čutila, da ji hočemo pomagati, zato je povsem mirovala, le na dlakah se je svetil znoj od bolečin. Veterinar, ki je prišel naslednji dan, je moje delo dokončal in bikec je zrasel v velikega bika.” Zelo se ga je dotaknila usoda Kirarjeve Tončke z Jelševca pri Trebelnem. “Prijazno dekle je imelo multiplo sklerozo, z mamo pa so živele skromno v hiški, kriti s slamo. Le še onidve nista imeli elektrike in ko me je nekega dne Tončka, ki je posedala v senci jablane pred hišo, takrat že ni mogla več hoditi, pobarala, kdaj jo pa bosta dobili, sem začel premišljevati, kako bi jim lahko pomagal. Fante sem vprašal, ali bi bili pri volji, da bi to naredili udarniško. In tako je tudi bilo. Morali smo še dobiti nekoga, ki bi plačal material, ki pa ga ni bilo veliko, saj je šlo le za tri lučke. Drogove in denar za luči smo dobili pri Dominetu Gimplju na Gozdnem gospodarstvu na Puščavi, Elektro Krško je tem ženskam brez prispevka dalo soglasje, zato gre zahvala danes že pokojnemu Franciju Pavkoviču, udarniško pa so poleg mene vse skupaj postavili Emil Jevšek ter pokojna Alojz Ramovž in Drago Strnad. Otvoritev je bila 1. maja in takrat je bil to pri hiši velik praznik. Žal se nam Tončka ni mogla več zahvaliti, bolezen je napredovala, tako da ni mogla več govoriti, le solze je imela v očeh,” je po spominih prav tako s solznimi očmi brskal Edi. Hudo je bilo tudi pri Trin-

Edi Zavrl ima na prostovoljno delo veliko spominov.

kovih v Zabukovju, kjer so pri hiši bili kar štirje invalidi, oboleli z multiplo sklerozo. Tudi tokrat je na pomoč priskočilo Gozdno gospodarstvo s Puščave, ki je dalo kar 20 drogov, Elektro s pokojnima Janezom Vidmarjem in Pavkovičem, že zgoraj omenjena ekipa možakov, ki je za postavitev drogov ob pomoči vaščanov in tudi prebivalcev sosednjih vasi delala tri dni. In luč je tako leta 1976 zasvetila tudi pri Trinkovih.

O b č i n s k i kka ažipo ott Edi Zavrl je usode in zgodbe ljudi nosil tudi domov. Žena Rozalija, s katero sta letos praznovala zlato poroko in imata pet otrok, tri dekleta in dva fanta, ter štiri vnuke, mu je pri tem njegovem humanem poslanstvu vseskozi trdno stala ob strani. “Najhuje je bilo, ko nisem vedela, kje je,” je pristavila, “danes je lažje, saj obstajajo telefoni.” Danes pa lažje pomaga tudi Rdeči križ, doda Edi. “Ne le zaradi boljših cestnih in ostalih povezav, k sreči imamo v Šentrupertu tudi tihe dobrotnike, ki ne želijo biti javno imenovani, tako da lahko ljudem pomagamo tudi drugače – s prehrambenimi paketi, oblačili, denarjem. Ponekod je še vedno tako, kot da se je ustavil čas, starejši so osamljeni, so tudi družine ali mamice, ki nočejo priznati, da so v pomanjkanju ...” Za svoje nesebično delo je prejel vrsto priznanj, naj omenimo le Ediju najbolj ljube – zlati in srebrni znak Rdečega križa (slednjega mu je vročil tedanji slovenski predsednik Milan Kučan), leta 1998 pa mu je Krajevna skupnost Šentrupert podelila znak OF. Danes ima 78-letni Edi Zavrl, kot je v šali rekla njegova Rozalija, status “občinskega kažipota”. Zavrlovi namreč stanujejo na začetku samega Šentruperta in zato se mimoidoči velikokrat ustavijo pri njih in ga povprašajo za smer. To pa Edi vedno pozna, saj je v minulih dobrih petih desetletjih dodobra prečesal širšo okolico, je pa tudi lovec, tako da se prav dobro znajde tudi v gozdu. Besedilo in fotografiji:

Mojca Mo jca Žnidaršič


8

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Knjižničarka Slavka Kristan

Dobra knjiga je lahko lepo darilo O

b poplavi vseh mogočih stvari, ki jih v prazničnih dneh kupujemo svojim najbližjim, pozabljamo, da je eno najlepših daril lahko tudi knjiga. Knjiga pomeni potovanje v drug svet, možnost odkrivanja neznanega, pa tudi zabavo in razvedrilo. O knjigi kot darilu in o pomenu branja je spregovorila knjižničarka Slavka Kristan, preko trideset let vodja Oddelka za mladino v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesta, ki z različnimi projekti iz leta v leto knjigo približuje tako otrokom kot odraslim. Za svoje delo z mladimi je lani prejela najvišje državno strokovno priznanje – Čopovo diplomo. Prav na mladinskem oddelku knjižnice v primerjavi z ostalimi izposodite največ knjig, kar pomeni, da znate pritegniti mlade bralce. Je lep občutek, ko vidiš sadove svojega dela? “Seveda. Ni lepšega kot videti, da nekdo postane reden obiskovalec knjižnice tudi po naši zaslugi. Na oddelku za mladino imamo veliko dejavnosti, s katerimi želimo zadovoljiti različne potrebe otrok: od kotička za dislektike, torej tiste, ki zamenjujejo črke in zato slabše berejo, do igralnih ur in ustvarjalnih delavnic, pravljičnih ur, pa Mavrične ribice, itd. Na obisk v knjižnico prihajajo otroci iz vrtcev in osnovnošolci. Za slednje izvajamo tri republiške projekte: Mega kviz, Moja najljubša knjiga po izboru mladih bralcev in Rastem s knjigo. Trudimo se otroke okužiti z bralnim virusom in če to dosežemo, smo zadovoljni.” Za razvoj bralne kulture otroka mora v prvi vrsti poskrbeti družina. Ni ga čez dober zgled staršev, kajne? “V sodobnem času je razvita bralna pismenost vse pomembnejša, zato je prav, da poskrbimo, da se otroci naučijo dobro brati. Tu je najpomembnejši zgled staršev – ne le branje, tudi pogovor o prebranem. Otroke že od malega razvajajmo s svojim prostim časom, v katerem naj ne manjka pravljic in zgodbic, družinskega branja, čemur jaz pravim kar jezikovne kopeli. Otrok je tako izpostavljen bogatemu in pestremu jeziku, ki je nabit s čarobnostjo, domišljijo in čustvenostjo. S pravljico otrok stopa v proces samooblikovanja, kajti pravljice sproščajo osnovna čustva: strah, ljubosumje, jezo itd., z njimi osvaja osnovne moral-

Slavka Kristan med knjigami

ne in etične vrednote, kajti tam je hudo vedno kaznovano in dobro nagrajeno. Pravljice spodbujajo otrokovo domišljijo, učijo pa tudi, da so težave v življenju neizogibne, a se jih da premagati. Pravljice se lotevajo tudi problemov strahu, tesnobe, smrti, boga, staranja, upanja. V obdobju, ko otrok še ne bere, so slikanice oz. ilustracije zanj glavni vir informacije, zato je pomembno, ob kakšni ilustraciji si malček razvija estetski čut. Ilustracije so največkrat otrokov prvi stik z likovno umetnostjo, zato je pomembno, da so kakovostne. Branje je za otroke res pomembno, saj ugodno vpliva na vsestranski razvoj in pedagogi zagotavljajo, da tudi na uspešnost v šoli. Starši naj bi se zavedali, da je vsak trenutek in vsaka okoliščina priložnost za neprisiljeno poigravanje s črkami.” Verjetno iz vseh teh spoznanj in vedenj izhaja vaša ideja o Mavrični ribici, predšolski bralni znački, ki ste jo vpeljali pred 17 leti in je več kot uspešen projekt.

“Idejo sem dobila v letu družine, saj gre pri Mavrični ribici za družinsko obiskovanje knjižnice, ki naj postane navada. Otroci od oktobra do srede marca knjižničarki v naši knjižnici ali v krajevnih knjižnicah na Dvoru, v Dolenjskih Toplicah, Straži, Škocjanu, Šentjerneju in na Otočcu ob prelistavanju knjige povedo štiri pravljice. Starši so tu nepogrešljivi, saj otroku doma glasno berejo knjigo, nato svojega malčka pripeljejo v knjižnico. Glasno branje otrokom je dajanje ljubezni in je osrečujoče tako za odrasle kot otroke – poglablja čustvene vezi in medsebojne odnose. Otroci s pripovedovanjem zgodbe pridobivajo samozavest, premagujejo tremo in si seveda bogatijo besedni zaklad. Na zaključni prireditvi Mavrične ribice ob svetovnem dnevu otroške knjige vsi otroci dobijo priznanje, priponko in brezplačno lutkovno predstavo za vso družino. Res sem vesela, da je projekt uspel, da je vsako leto večji odziv - prvo leto smo imeli petdeset otrok, danes so potrebne štiri zaključne


POGOVOR

9

(Foto: MiM)

prireditve. Lani je na primer sodelovalo že 557 otrok iz nekdanje novomeške občine. Povabilo otrokom in staršem za letos še velja, veseli pa bomo, če se v Mavrično ribico vključi tudi več romskih otrok in predšolskih otrok migrantov, ki jim je slovenščina pogosto velik problem.” V knjigah pa se skrivajo tudi koristne, zabavne, zanimive informacije. “Seveda, a otroka je treba naučiti, kako naj knjige uporablja, da v njih dobi informacije, na primer razlago neke besede v enciklopediji, kraj, kamor boste šli na počitnice. Skupaj prelistajte televizijski spored, poiščite recept, navodilo za uporabo kuhinjskega strojčka. Sicer pa morajo starši otroka navajati na zahtevnejša branja, vedno morajo biti en korak pred njegovimi sposobnostmi. Doživljanje mora biti seveda prilagojeno sedanjim razmeram, nove generacije so drugačne. Otroka k branju ne smemo siliti, ampak ga spodbujati.” Se vam zdi, da je vpliv množičnih medijev, ki je danes gotovo zelo močan, staršem zelo otežil nalogo vzgajanja otroka v bralca? “Danes so filmi oz. animirane slike eden prvih vstopov otroka v umetnost, televizija je pogosto varuška. Gotovo beseda zahteva večji miselni napor kakor slika, ki nas prej in močneje zagrabi in usmeri pozornost. Ali je to bogatenje ali siromašenje? Slika prinaša dosti kvalitet, ki jih ne gre podcenjevati v sodobnem času, vsekakor pa je pametno, da starši pričnejo brati otroku že zelo zgodaj, da to postane ritual. Zgodba in slikanica pripravljata otroka na knjigo, danes pa ga popeljeta še k televiziji, računalniku, mobiju. Multimedijalnost je torej sodoben način vstopa otroka v svet. Otroka navaja k hitrim komunikacijam.”

priloga dolenjskega lista

Podelitev Mavrične ribice.

Kotiček za dislektike je dobro obiskan.

Velja spomniti, da je knjiga lepo darilo. Kako v poplavi knjig, ki danes izhajajo, najti primerno knjižno darilo? Verjetno vas obiskovalci knjižnice pogosto prosijo za tak nasvet. “December je čas vsakovrstnih daril, naj bo med njimi tudi kakovostna knjiga. Ni nujno, da je to vedno pravljica, zgodba, roman, poezija. Otroka ali odraslega bo razveselila knjiga, ki je povezana z njegovimi interesi, hobiji. Morda bo to knjiga o ročnih spretnostih, raznih kvizih, ki popestrijo dolge zimske večere in vključijo vso družino, knjiga o živalih (zraven na primer lahko priložimo daljnogled), enciklopedija ali pa izbrana kuharska knjiga, turistični vodnik, slovar. Za tiste, ki mu je branje res odveč, morda pride v poštev zvočna knjiga. To je le nekaj namigov. Sicer pa tudi tu velja zgled staršev – naj otroci vidijo, da je knjiga lahko darilo – mi jo podarimo komu oz. se sami razveselimo knjižnega darila.”

Kako pa je rasla vaša ljubezen do knjig, verjetno že iz otroštva? Kaj imate trenutno na knjižni polici? “Knjig in časopisov ni manjkalo že doma, rada pa sem zahajala tudi v šolsko knjižnico. Že v nižjih razredih osnovne šole sem knjižničarki pomagala pri izposoji. Knjige so moja ljubezen, zato tudi ni čudno, da sem za študij izbrala knjižničarstvo in slovenski jezik, a poučevala sem le eno leto. Berem vse mogoče, od pravljic, ki jih imam od nekdaj rada, do literature za najstnike, da z njimi lažje vzpostavim stik. Seveda ne gre brez knjižnih novosti, pa knjig, ki jih predstavljam na knjižnih čajankah, ki jih v sodelovanju s Knjigarno Mladinska knjiga enkrat mesečno vodim že osmo leto. Moje branje je torej zelo povezano z delom. Če želiš biti dober knjižničar, moraš knjige poznati in jih torej prebrati. V službi ni tega časa, torej berem doma. K sreči to ni le delovna obveznost, ampak tudi moj hobi.”

Lidija Markkel eljj Lidi ja Mar


10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

Z gozdarji po smrečico

Vsako drevo, ki se ga poseka, mora biti odkazano Č

eprav že prenekateri dom v božično-novoletnem času krasijo umetne smrečice, še vedno zelo veliko ljudi prisega na naravna drevesca, češ da njihov vonj in tudi že sama toplina lesa naredita praznične dneve še bolj slovesne. Zato smo se tokrat podali z gozdarji v gozd po smrečico, na tej poti pa skušali zvedeti, kaj vse se mora zgoditi, preden se v gozdu oglasi žaga ali sekira in drevo preneha biti drevo in postane les, drva ali pa, kot v našem primeru, novoletna jelka.

“Katero koli drevo se v gozdu poseka, mora biti odkazano,” nam je povedala svetovalka za gozdnogospodarsko načrtovanje na OE ZGS Kočevje Katja Konečnik. V ta namen gozdarji izdajajo C odločbe, ki so za sanitarni posek in so obvezne, ter A odločbe, ki pa so zgolj formalnost, saj se lahko lastnik sam odloči, kdaj bo odkazana drevesa posekal. Držati se mora le tega, koliko ima določeno, da lahko poseka v desetih letih. Za takšno obdobje namreč gozdarji pripravljajo svoje načrte.

N e p rre eve č ! “Ko si revirni gozdar, ki mora v desetih letih priti v vse oddelke na svojem območju, izbere enega izmed njih, da ga bo obdelal, najprej pogleda v gozdnogospodarski načrt, da vidi, kaj smo načrtovalci predvideli oziroma na čem je poudarek: ali naj bi bilo več pomlajevanja ali več redčenja, kakšna

dela naj bi se izvajalo, na kak način pripomoči k pomlajevanju, na kaj mora paziti, ali je denimo kje kakšno brezno, kaj se okoli njega sme delati in kaj ne, kje so brlogi ...,” našteva Konečnikova, kaj vse vsebujejo že načrti, na podlagi katerih revirni gozdar po ogledu terena izdela za vsak oddelek svojo karto gozdnogojitvenih ukrepov. Ta je, kot je povedala Konečnikova, podrobnejša kot načrtovalska in šele ko je narejena, gre lahko odsek v odkazilo. “To velja za državne gozdove, za zasebne gozdove pa revirni gozdar bolj povzema naše načrtovanje,” je povedala. V zasebnih gozdovih namreč lahko pride do odkazila le na željo lastnika, ki ima v fazi sprejemanja gozdnogospodarskih načrtov na te tudi možnost vplivati. “V skladu s tem, kako je bilo in kaj bi se lahko naredilo, mu takrat, ko izrazi željo za posek, revirni gozdar pove, kaj se lahko naredi,” je povedala in

Gozdarji gozd temeljito pregledajo, vsa za odsek določena drevesa pa označijo z rdečo piko. Nas sta na ogled gozda popeljala vodja KE Rog Janez Konečnik (desno) in vodja KE Pugled Miran Škulj.

pojasnila, da denimo ni težav, če lastnik rabi drva, saj se z redčenjem, s katerim se dobijo drva, naredi tudi korist. “Če pa reče, da rabi les za hišo, je že težje,” je povedala in pojasnila, da je že v gozdnogospodarskem načrtu predpisano, koliko se lahko poseka, in revirni gozdar, ki mora vsako leto obdelati od 4 do 5 oddelkov, ki so veliki od 20 do 50 hektarjev, se mora zgornje meje dovoljenega poseka držati. Dovoljeno je sicer odstopanje v višini 30 odstotkov več ali manj, za več pa je potrebna komisija. “Če bi lastnik rekel, da potrebuje 30 kubikov lesa, iz gozda pa se jih ne da potegniti več kot deset, ne da bi se posekalo vsa drevesa, se z revirnim gozdarjem ne bosta mogla dogovoriti, sicer pa so tu kompromisi možni,” je povedala in dodala, da pa je včasih tudi obratno. Zgodi se namreč tudi, da se kdaj kdo čudi, zakaj je gozdar v gozdu pustil kakšno drevo ali celo sušico. “Tudi takšna drevesa morajo biti v gozdu,” je povedala. Pri načrtovanju morajo namreč skrbeti tudi za številne druge funkcije gozda, ne le ekonomsko.

K a kko o d o s m rre ečice?

Skozi pregled gospodarjenja z gozdovi nas je popeljala Katja Konečnik.

“Čeprav živimo sredi gozdov, v Kočevju naravne smreke za božično-novoletno drevesce legalno skorajda ne morete dobiti,” je povedala Konečnikova. Zaradi lanskoletne slabe izkušnje ob razdeljevanju smrečic, s katerim je kočevsko gozdarsko društvo Medved želelo občanom Kočevja omogočiti, da bi zastonj in brez škode za gozd prišli do smrečice, letos teh ne bodo razdeljevali. To pa ob tem, da smrečic nikjer v Kočevju ne prodajajo, pomeni, da je na enostaven način, da jo preprosto kupite, ne morete dobiti. Dovoljenje za posek in “plombe,” s katerimi mora biti opremljena vsaka poseka-


NA KRAJU SAMEM na smrečica, namreč lahko dobi le lastnik gozda oziroma koncesionar. Kdor ni lastnik gozda, pa bi si rad sam poiskal primerno smrečico v gozdu, se mora za to obrniti na lastnika gozda ali pa se za posek smrečice dogovoriti s koncesionarjem kot izvajalcem del v gozdovih. Koncesionar mu smrečico zaračuna, z njihovim potrdilom oziroma soglasjem pa potem na ZGS dobi “plombo”. Gozdar mu nato določi površino, kje lahko seka. “To je običajno pod kakšnimi daljnovodi, tam, kjer se zaradi prevoznosti mora odstraniti smreke, in na površinah, ki so v zaraščanju,” je povedal vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov Mirko Perušek, ki je zadolžen za izdajo “plomb”. Pojasnil je, da je takšna uradna pot, ki se je morajo poslužiti vsi, ki sekajo srečice za nadaljnjo prodajo, velja pa tudi za vse tiste, ki bi si radi odsekali samo eno smrečico. “Za vsako smrečico bi morali izdati odločbo,” je povedal Perušek in dodal, da če že čisto vsaka smrečica nima svoje odločbe za posek, pa morajo vse smrečice nujno imeti nalepko, saj inšpektorji že v samem gozdu, na gozdnih cestah, na poti iz gozda in tudi na prodajnih mestih to pregledujejo in tudi kaznujejo, če ni tako, kot je predpisano. “Vsak lastnik gozda lahko dobi brezplačno 25 nalepk, za več pa se šteje, da gre za prodajo in jih mora zato plačati,” je pojasnil Perušek in dodal, da so nalepke vsako leto drugačne barve, letos denimo rumene.

Najv e č v d rrž ž aav vi ve “Pri nas največ smrekic za prodajo posekajo na območju Loškega Potoka,” je povedal Perušek in opozoril, da tu tudi posekajo daleč največ smrečic v vsej državi.

priloga dolenjskega lista

Pri delu v gozdu je potrebno poskrbeti za čim večjo varnost. Dobra motorna žaga in zaščitna oprema (na posnetku) sta za gozdarja zelo pomembni.

“V Loškem Potoku in Dragi je smreka pionirska vrsta. Ker so subvencije za kmetijstvo zelo visoke, je tudi med ljudmi velik interes, da se na zaraščajočih površinah spet vzpostavlja pašnike,” je pojasnil Perušek. Tu zato vsako leto posekajo od 6 do 8 tisoč smrečic, ali po nekaterih podatkih celo do 10 tisoč, ki jih nato prodajo na Primorsko in tudi v tujino. “Konkurenca nordijskih vrst z močnejšimi iglicami z nasadov od Danske do Nemčije je kar huda,” pa je pristavila še Konečnikova k temu, da danes Potočani težje prodajo svoje smrečice v tujino kot nekoč, ko je denimo iz Loškega Potoka v Nemčijo smrečice vozila kar cela kolona kamionov. Besedilo in fotografije:

Mojca Lesko všek-S -Sv Mo jca Lesk o všek -S vete

Posekati denimo 5-tonsko drevo ni mačji kašelj, zato mora znati gozdar tudi “izmeriti” (na posnetku), kam bo drevo padlo.

11

Še pred odhodom iz gozda smrečica dobi “plombo”.

Ko je drevo posekano, ga je treba tudi oklestiti.


12 12

NAŠI KRAJI

priloga dolenjskega lista

Pavla vas

So Pavljani ukradli cerkev Malkovčanom? P

avla vas, razloženo naselje na Murnovem hribu pod Malkovcem, je od bolj znanega, tudi vinorodnega, Malkovca še najbolj znana po podružnični cerkvi sv. Jakoba. Tam je v avgustu, ob sv. Jakobu, vsako leto žegen. Drugi najstarejši Malkovčan, “živa legenda in leksikon” teh krajev, 78–letni Ivan Pungerčar, pravi, da je, kot se on spominja iz pripovedovanja svoje matere in drugih vaščanov, več kot stoletje znana med Pavljani in Malkovčani šaljiva anekdota, kako naj bi Pavljani ukradli Malkovčanom leseno cerkev. “Delali so jo na Malkovcu, pri Udovčevih, in ko so šli tesarji na malico, so jo Pavljani ukradli in prenesli v Pavlo vas,” pripoveduje. Pungerčar pravi, da to anekdoto poznajo le še redki najstarejši vaščani, da pa se zaradi nje sosedje prav nič ne gledajo po strani. Kvečjemu se ob tej Pavljani in Malkovčani nasmejejo, si natočijo še kozarec cvička in pomodrujejo še o drugih zgodbah, ki jih ohranja ljudsko izročilo. Ta anekdota morebiti skriva v sebi tudi rahlo zavist Malkovčanov, zakaj tudi oni nimajo cerkve, čeprav je njihov kraj precej večji od sosedov. Cerkev sv. Jakoba je sredi vinogradov. Gre za preprosto pravokotno ladjo z vogali, ki temeljijo na velikih skalah; strokovnjaki domnevajo, da naj bi bila ta cerkev še romanska. Prislonjeni prezbiterij je pozidan v gotski tradiciji, oprema barokizirane cerkve pa izvira največ iz 15. stoletja. Cerkev, njeno ostrešje, kritino, notranjščino in fasado, je temeljito s prostovoljnim

delom in prispevki faranov obnovil že bivši priljubljeni tržiški župnik Janez, a tudi njegov naslednik Marko, ki je prišel v tržiško faro pred dobrim desetletjem, nadaljuje skrb za obnovo sakralnih spomenikov. “Ko smo se dajali, kje bo nova šola - v Tržišču ali Cerkev sv. Jakoba v Pavli vasi

Ivan Pungerčar je živi leksikon v teh krajih.

so takrat postrelili sedem talcev, sedem pa so jih odpeljali v Trebnje in jih tam šest ustrelili, enega, mladoletnega, pa poslali v koncentracijsko taborišče. Kasneje so Italijani med vojno ubili še aktivista Ivana Čota iz Pavle vasi, ki se je semkaj priselil z Brunka pri Radečah, in Lojzeta Udovča z Malkovca. Največ zaposlenih Pavljanov je v Krmelju in Sevnici. Najmočnejši kmet v Pavli vasi je Lojze Škoporc. Na severovzhodu je zaselek Selo z vinogradi, travniki in zidanicami. Poprej številno sadno drevje se vse bolj umika vinogradom. Pridelujejo dobro kapljico, največ je cvička. Na jugu Pavle vasi je potok Graben. Nad njim je Skrušovec z nekaj gozda. Dobre vinogradniške lege pa so zanimive za tiste, ki imajo še kaj pod palcem, da si kupijo kakšno staro zidanico ali pa si sezidajo v teh prelestnih krajih novo. Besedilo in fotografije:

Lojze Škoporc, najmočnejši kmet Pavle vasi

Krmelju -, sem rekel Krmeljčanom: ‘Kaj se boste vi prerekali, saj še cerkve nimate, razen če vam eno odstopimo!’” se smeje spominja Pungerčar in dodaja, da je pomislil na cerkev sv. Trojice v Tržišču. Ime Pavla vas je staro in naj bi si ga naselje nadelo po premožnejšem vaščanu Pavletu; po tem naj bi dobila tudi ime bližnja Pavla gora. Vas ni doživela kakšnih preimenovanj, zlasti po drugi svetovni vojni, s kakršnimi se nekateri kraji in predvsem njihovi najstarejši krajani niso sprijaznili do današnjih dni. Kakšnih 16 hiš Pavle vasi je še naseljenih, zadnja je na cesti, ki vodi po grebenu proti Mokronogu. Pred drugo svetovno vojno so bile v Pavli vasi številne družine, tudi s petimi in več otroki. Med 2. svetovno vojno je bilo veliko vaščanov pobitih. Najhuje je bilo 2. avgusta 1942, ko so italijanski fašisti požgali 42 poslopij na Malkovcu in v Pavli vasi. Italijani

ercc PPaav el PPer er

Železovarjena skulptura sv. Jakoba pred cerkvijo v Pavli vasi, delo Ljubomirja Melanška


NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

13

Ula Kočevar

“Ne predstavljam si, da bi hodila le v šolo” N

emalokrat se zgodi, da ob nastopu Mestne godbe Metlika stopi iz gruče godbenikov dekletce, ki mu okrog vratu visi saksofon, naredi nekaj posnetkov, se vrne med glasbenike in igra naprej. Najbrž takrat pritegne pozornost marsikoga, ki se vpraša, kdo je to dekle. Gre za Ulo Kočevar iz Rosalnic pri Metliki, dijakinjo 1. letnika črnomaljske gimnazije. Ula obiskuje 7. razred saksofona v Glasbeni šoli Črnomelj, četrto leto igra v Mestni godbi Metlika, je pa tudi članica Pihalnega orkestra Glasbene šole Črnomelj. Že v Osnovni šoli Metlika je bila članica dramskega krožka, igranju pa je zvesta tudi kot gimnazijka, saj je članica dramskega krožka Kocke. S čim vse se je že ukvarjala v svojem sicer kratkem življenju, še sama ne ve več. Tekmovala je na številnih tekmovanjih, vsa osnovnošolska leta pa je bila odličnjakinja. Pred dvema letoma se je pričela ukvarjati tudi z novinarstvom. Je članica srednješolskega novinarskega krožka, dopisuje pa na lokalni Radio Odeon in v mesečni časopis Belokranjec. “Najraje pišem samoiniciativno, ne po naročilu. Nič kolikokrat se zgodi, da sem na prireditvi v več vlogah. Nastopam kot saksofonistka, poročam z dogodka in fotografiram,” se nasmehne. Lansko šolsko leto, ko je bila Ula v 9. razredu, je Fundacija za pomoč otrokom v stiski izbra-

la šest slovenskih šol, med njimi tudi metliško, na katerih so učenci poslikali več kot 300 majic, ki jih je fundacija skupaj z Deželno banko Slovenije prodala na dražbi. Z izkupičkom pa sta plačali počitnice na morju socialno ogroženim družinam. “Takrat sem na prošnjo fundacije napisala zgodbo o tem, kako je, če otrok hudo zboli, starši pa nimajo dovolj denarja, da bi mu plačali zdravje. Hkrati je bil to tudi poziv vsem dobro mislečim ljudem, da bi namenili fundaciji denar, s katerim bi pomagala otrokom v stiski. Članek sem poslala na skoraj vse slovenske medije, odziv pa je bil zelo različen. Nekateri so ga objavili na spletnih straneh, predvsem večji mediji pa se sploh niso odzvali. Nekateri pa so hoteli, da v zgodbi navedem tudi imena. Res je zgodba, ki sem jo napisala, resnična in sestavljena iz več zgodb, poglavitni namen pa je bil humanitarni in ne, da bi obelodanila imena ljudi,” pravi Kočevarjeva, ki bi rada vsaj s pisanjem - če vsaj trenutno ne more drugače - pomagala ljudem, ki so se znašli v stiskah, in opozarjala na njihove težave.

Ula Kočevar

“Opažam, da mnogi potrebujejo pomoč, a raje ne zaprosijo zanjo, ker se nočejo izpostavljati. Svoje nesreče, bede, bolezni enostavno nočejo obešati na veliki zvon. V glavnem se izpostavijo tisti, ki ne vidijo več nobenega drugega izhoda,” kljub svojim rosnim letom ugotavlja Ula.

Do v o lljj č a s a ov za v e vss e kko njj i č kke on Ali se bo v prihodnje bolj posvetila humanitarnemu delu, Kočevarjeva sedaj še ne ve. Pravi, da ima veliko raznovrstnih konjičkov, a če si pravilno razporedi čas, ima dovolj časa za vse. Sicer pa iz izkušenj že ve, da je bolj učinkovita in uspešna, čim bolj je obremenjena. “Ne predstavljam si, da ne bi delala nič drugega, kot hodila zgolj v šolo. Eni res počnejo le to, toda prej ali slej se mora človek odločiti, kaj bo počel v življenju. In prepričana sem, da tisti, ki se ukvarja z različnimi stvarmi, lažje ugotovi, kaj mu bolj leži. Čeprav lahko nastane tudi problem, če se ukvarja z veliko različnimi deli, vsa pa mu ležijo. Takrat se človek gotovo težko odloči, kaj bi obdržal. Jaz z veseljem opravljam prav vse, česar sem se doslej lotila, in se, vsaj za sedaj, ne nameravam ničemur odpovedati,” zrelo razmišlja komaj petnajstletna Ula. Že vnaprej pa pove, da nikoli ne bi postala novinarka. Da je v tem poklicu preveč odrekanja, je že spoznala. A hitro pristavi, da ima novinarsko delo še kako rada kot hobi. Besedilo in fotografiji:

Ula četrto leto igra v Mestni godbi Metlika.

Bezek ek-Jakše M. Bez ek -Jakše


14 14

NAŠA DEDIŠČINA

priloga dolenjskega lista

Leopold Sever

Zgodovinarji se izogibajo prazgodovine Č

e bi Leopolda Severja hoteli predstaviti v enem stavku, bi gotovo najprej povedali, da je upokojeni učitelj biologije in kemije, že od mladosti pa ga spremlja želja po spoznavanju in raziskovanju naše preteklosti, zlasti prazgodovinske, o kateri ni pisnega izročila. “Človek mora iskati potrdila v naravi in ustnem izročilu, če se to ujema, si blizu resnice,” pove o svojem načinu dela. Sever je o svojih spoznanjih izdal že nekaj knjig, redno piše v ivanško občinsko glasilo Klasje, sodeloval pa je tudi z drugimi časopisi. Seznam nagrad, ki ji je prejel, je dolg, od državnega priznanja za življenjsko delo do Tomšičeve in Jurčičeve nagrade. Njegovi učenci se ga še danes spomnijo kot zelo predanega učitelja, ki je številne generacije uspešno pripravljal na tekmovanja, pa tudi pouk je znal popestriti. Da bi mladi rod lažje razumel svet okoli sebe, je v bližini Osnovne šole Stična, kjer je poučeval, napravil mlako, v kateri so lahko opazovali razvoj žabjih jajčec, dviganje alg v času fotosinteze in druge zakonitosti. “Zdaj učenci pogosto le sedijo pred računalniki, namesto da bi se učili iz narave,” meni sogovorec, ki je tudi zbiratelj mineralov, s katerimi je hodil po šolah in interdisciplinarno poučeval naravoslovje, kajti ob njih je lahko razlagal tako poglavja s področja fizike in kemije kot tudi matematike in zgodovine. Silna želja po raziskovanju ga je gnala tudi na potovanja, s kolesom in šotorom se je podal na pot, kjer je lahko opazoval ljudi in pokrajino. Ob tem se spomni, kako so se mu nekoč čudili v Bosni, kjer ga niso mogli razumeti, da so se oni borili za napredek, z njim so dobili tudi avtobuse, njega pa to ne zanima. “Nobena pot mi ni pusta in prazna, samo množičnih pohodov ne maram,” prizna, in ko beseda nanese na kolesarsko pot po rimski cesti od Ivančne Gorice do

Nad Gradežem je tičnica, kjer je ohranjen kamnit oltar.

Dvora, katere pobudnik je bil, doda, da gre še vedno za precej obvladljivo prireditev.

T i č n i c e o b g rra adiščih Sever je znan po svojem bogatem, preprostem jeziku, ki ga uporablja v svojih zapisih, prav tako zna zelo enostavno razložiti še tako zapletene strokovne pojme. Tudi zaradi tega ga ljudje radi poslušajo in berejo njegove zapise. V pogovoru z njim se zdi vse tako enostavno in logično, da niti za trenutek ne pomisliš, da kaj ne bi držalo. Ob srečanju smo ugotovili, kako blizu je pravzaprav naša preteklost. V bližini Malih Lipljen, kjer živi s svojo 95 let staro mamo, je pokazal kar nekaj ostankov iz prazgodovine, izpred kakih 3500 let. Najprej tičnico v Škocjanu, ki je nepozoren popotnik še opazil ne bi, saj je videti zgolj vzpetino, o kateri domačini povedo, da so temu kraju rekli tičnica. “Tam so v času poganstva častili ptice, ki so jih razumeli kot prenašalke duš na oni svet. Tičnice se pojavljajo povsod tam, kjer so ohranjena prazgodovinska nahajališča, zlasti gradišča, in imajo slovenska imena kot mnoge druge sestavine gradiščne infrastrukture. To bi lahko bila zelo zanesljiva potrditev, da je tu živel rod še v predrimskem času, ki je govoril tako, kot govorimo zdaj mi,” pojasni Sever, razočaran nad zgodovinarji, ki so jih po njegovem mnenju s teorijo zatrli že med študijem. Tako jih namreč prazgodovinske reči sploh ne zanimajo, saj jih ni mogoče preveriti v zapisih. “Naše zgodovinopisje se je razvilo pod tujimi vplivi, nemškim, italijanskim, avstrijskim, zadnje čase jugoslovansko-srbskim, zato raziskovanje slovenske preteklosti nikoli ni bilo zaželeno in so se ga ljudje izogibali,” je prepričan. O tičnicah pove, da jim je skupno tudi to, da so gole ali delno porasle z gozdom, ljudje pa so se jih izogibali, saj se je iz roda v rod prenašala bojazen, da tam straši, kajti vse, kar je bilo povezano s smrtjo in z dušami, je bilo že od nekdaj zavito v tančico skrivnosti. Nekaj tipičnih tičnic je našel tudi na Notranjskem, v Beli krajini, v Škocajanu pri Mokronogu, v Šentjerneju in drugod, vsako pa poslika in fotografijo shrani v posebni album. Njegova zbirka slik je zelo bogata, a se z lahkoto za vsako posebej

Leopold Sever je po poklicu učitelj biologije in kemije, zanima pa ga tudi naša preteklost.

spomni, od kod je. Nad Gradežem si ogledamo še eno tičnico, ki ima ohranjen kamnit oltar, kamor so predniki polagali hrano za ptice, ki so prihajale po duše, lučaj stran pa pogledamo slokogorsko gradišče, kjer so se na težko dostopni vzpetini gradiščarji skrivali pred napadalci, s seboj pa so imeli tudi živino in drugo imetje.

P rre edniki so s p o šštt o v a l i n a rra avo Sogovorec spoštuje preteklost in iz nje jemlje pozitivne elemente, kar vključuje predvsem spoštovanje narave. “Predniki niso častili boga, ampak njegovo stvarstvo – luno, vodo, ptice in druge stvari, ki so omogočale življenje,” pove in doda, da so se trudili, da bi naravo ohranjali, kajti vedeli so, da brez nje ni mogoče živeti. “Danes pa hlastamo po dobrinah in postajamo pravi uničevalci okolja. Poleti se dela kar meglica za vsemi, ki kosijo trate, namesto da bi v roke vzeli kose in naredili lepo dejanje,” je dejal in pojasnil, da je nekaj časa ljudi prepričeval, da to ni dobro, potem pa je ugotovil, da je vse zaman, in zdaj se sam drži načel ohranjanja okolja, z drugimi se pa ne ukvarja več toliko, čeprav ga boli, ko na primer vidi, da ljudem sadje na domačem vrtu gnije, oni pa kupujejo uvožene sadeže in sokove. Besedilo in fotografiji:

Janja Ambro Jan ja Ambr o žič


PRI NJIH DOMA

priloga dolenjskega lista

15

Družina, v kateri je umetnost doma S

koraj ni večera, da ne bi še ponoči v stanovanju nad Lampetovo gostilno prav v središču Šentjerneja gorela luč. Ko se namreč vse umiri, Mojca Lampe Kajtna in Simon Kajtna najlažje ustvarjata. Pa tudi njuni dekleti, 6-letna Špela in 9-letna Urša, čeprav pravi ustvarjalni duši, takrat že spita. Mlada družina živi in diha z umetnostjo. Pa ne da bi starša hčerki v kar koli silila, prav nasprotno, ju pa usmerjata in izpod njunih rok nastajajo že prave otroške umetnine vsemogočih slikarskih tehnik.

Mojca je Šentjernejčanka, Simon pa iz Rimskih Toplic, a oba sta zaradi šolanja že zgodaj zapustila domači kraj. V Ljubljani sta se njuni poti združili, in to že v prvem letniku Akademije za likovno umetnost, kjer sta bila sošolca in sta takoj začutila, da sta njuni duši sorodni. Najprej sta skupaj zaživela v Ljubljani, kratek čas tudi v Rimskih Toplicah, ves ta čas pa sta konce tedna in počitnice preživljala na Dolenjskem, v Šentjerneju. Dokler se nista pred letom dni tudi preselila v hišo, kjer sta si postopoma uredila prostoren in ličen dom, prostori pa zavoljo preteklosti še bolj vlivajo ustvarjalnega duha. »V nekdanji Tavčarjevi hiši sta imela spodnje prostore v najemu že moja pradedek in prababica, saj sta imela tu pekarno, še pred drugo svetovno vojno pa je bila v pritličju gostilna. Sicer pa je prav v sobi, kjer imamo atelje, živela Vlasta Tavčar, učiteljica in znana kulturna delavka, prav tu pa so njeni učenci vadili dramske igre,« pripoveduje Mojca. Simon ima že desetletje in pol svoj oblikovalski studio, sodeluje z več založbami, oblikuje celostne podobe, logotipe in podobno, a »tovrstni posel je povsem nekaj drugega kot ustvarjalni svet, ki je diametralno nasprotje oblikovanju na zahtevo. Bistvo mojega dela je ustvarjanje,« razlaga Simon, ki je med drugim prejel študentsko, potem pa tudi univerzitetno Prešernovo nagrado. »Užitek je, ko ustvarjam v miru in se ponotranjim s sliko. Morda se ljudem zdi slikarjevo delo nekaj formalnega, a pri resnih zadevah se v meni dogajajo pravi premiki, takrat pa mi moralne vrednote ne dovolijo, da lažem sam sebi. Ustvarjanje je napor, a

Šestletna Špela je pri svojem delu natančna.

pozitiven, tak, ki te še obogati in te polni z navdušenjem in zadoščenjem,« razmišlja 37-letnik, ki ima v stari Ljubljani na Židovski ulici z galeristom Gregorjem Kendo tudi svojo galerijo Art.si, sicer pa njegova dela, na njih prevladujejo krajine, krasijo precej domov po vsej Evropi in celo Ameriki. Dolenjska oba duhovno bogati in jima daje nove impulze, čeprav morda malce pogrešata življenje, ki ga ponuja prestolnica. »Tu ni kavarniškega življenja, pa tudi ni intime in anonimnosti, kot jo nudijo velika mesta. V majhnem kraju te pozna celo tisti, ki te sicer ne pozna,« razmišlja Mojca, ki je s svojimi ilustracijami in fotografijami, tako kot njen mož, opremila že kar nekaj znanih otroških revij, učbenikov, knjig in spletnih portalov, sicer pa so njena slikarska dela trenutno na ogled na novomeški upravni enoti. Po njunih stopinjah pa stopata tudi dekleti. Ko starša ustvarjata v ateljeju, se sami prepustita domišljiji v svojih sobah. Takrat hiša na Trgu Gorjanskega bataljona 6 diha z umetnostjo.

anja Gazvoda Tan ja Jakše Gazv oda

Mojčina dela sedaj krasijo novomeško upravno enoto.

“Pri ustvarjanju nisi vpet v širše družbene procese, nisi odvisen od drugih, pač pa si sam zase in za sliko, ki nastaja,” pravi Simon.

Starša slikarja, pa tudi dekleti stopata pa njunih stopinjah.


16 16

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Rokodelka Sabina Zakšek

V angelčkih se je naposled našla Ž

ivljenje je sestavljeno iz različnih preizkušenj, zaradi katerih morajo posamezniki včasih sprejeti odločitve, ki imajo lahko usoden vpliv na njihovo prihodnost. Pred takšen izziv je bila pred več kot sedmimi leti postavljena tudi Sabina Zakšek iz Raven v krški občini, ki se je morala kot mati samohranilka po izgubi službe čez noč soočiti z vprašanjem, kako bo preživela svojo družino. Ker je po naravi borka, z izrazitim občutkom za umetnost in ustvarjanje, se je podala v rokodelske vode, v katerih je zelo uspešna še danes.

Sabina je ljubezen do rokodelstva odkrila že med šolanjem v Nemčiji, kjer je s starši živela vse do konca najstniških let. Njene ročne spretnosti pa so prišle še bolj do izraza kmalu po rojstvu hčerk, ki so imele po njeni zaslugi povsem unikatna oblačila. “V obdobju, ko so bile moje punčke še majhne, ni bilo velike izbire oblačil za dekleta. Nekega dne sem se tako na starem maminem šivalnem stroju naučila šivati, kasneje pa sem začela še štrikati in kvačkati,” se svojih rokodelskih začetkov spominja Sabina.

Z a z a čče ete k šiv ani medv edki va ve Njena iznajdljivost ji je prišla še kako prav tudi ob izgubi službe, ko je ob ogledu

Angelčki rokodelke iz Raven so svoj dom med drugim našli tudi v Angliji, Kanadi, na Škotskem in Irskem.

filma Umetna inteligenca dobila idejo za svoj prvi izdelek, s katerim si je prislužila certifikat Obrtne zbornice Slovenije. “Med gledanjem filma sem se povsem navdušila nad medvedkom, ki je v njem nastopil, in takoj po koncu filma sem se zaprla v sobo in iz stare zavese zašila svojega prvega medvedka, ki je še zdaj v vitrini na častem mestu,” pove rokodelka iz Raven. Čeprav so bili njeni ročno šivani medvedki s petimi sklepi prava prodajna uspešnica, pa se je resnično našla šele v izdelavi angelčkov.

vsakemu svojemu izdelku priloži tudi lepo misel. “Živimo v takem času, ko se okoli nas dogaja veliko negativnih stvari, in potrebno je zelo malo, da človeka osrečiš,” meni Zakškova, ki se poleg rokodelstva ukvarja tudi z vodenjem nemško govorečih turistov po Sloveniji. Ob številnih aktivnostih in talentih pa je zgovorna svetlolaska najbolj ponosna na to, da bo lahko s svojimi izdelki pustila pečat tudi generacijam, ki bodo na svet prišle za njo. Besedilo in fotografije:

Anja An ja KKerin erin

San njj e z n a m e n njj e za no v podvig ov

Sabina Zakšek vsakemu svojemu angelčku na koncu doda še lepo misel.

Preusmeritev na drugo ustvarjalno področje je tesno sovpadala z eno izmed njenih največjih življenjskih prelomnic. “Ko mi je umrla mama, sem bila v precepu, ali bi se še ukvarjala z rokodelstvom ali pa bi vse skupaj pustila. Štirinajst dni po pogrebu pa sem sanjala polno stojnico angelov, kar sem razumela kot neke vrste znamenje,” odločitev za izdelavo angelčkov pojasni Sabina, ki je že takoj naslednje jutro začela izdelovati mistična bitja s krilci. Potrditev, da je z angelčki na dobri poti, je kmalu dobila še z enim certifikatom Obrtne zbornice, ki so si ga poleg medvedkov prislužili tudi njene papirnate rože in prtički. Posebnost rokodelke iz Raven, ki je ena izmed ustanovnih članic posavskega Društva za delo na domu Škrija, so tridimenzionalni angelčki iz slanega testa, Sabina pa

Majhna pozornost v priročni embalaži je priljubljeno darilo za različne priložnosti.


18 18

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Lončene peči se vračajo Mrzla zima in topla peč, to je klasična slika idiličnih decembrskih podob. Središče doma je peč na dr va, ki ponovno pridobiva na veljavi. Za to je več vzrokov: vse dražje ogrevanje z drugimi energetiki, dejstvo, da ogrevanje z drvmi nudi zdravo in prijetno toploto, saj ne obremenjuje okolja, pa tudi zato, ker je keramična peč zelo lep izdelek in je lahko okras doma. V novomeškem podjetju Peči Keramika, d.o.o., imajo vse več naročil za klasične in sodobne lončene peči, ki so kombinacija tradicije in razvoja. Take so lahko toplozračne lončene peči z vidnim ognjem v sicer zastekljenem kurišču, ki ga lahko nadzorujemo. “Lončene peči imajo dobre akumulacijske sposobnosti, pri tem pa porabijo zelo

malo drv, saj zadošča, da drva naložimo dvakrat dnevno. Na kurilno sezono porabimo največ do pet kubičnih metrov drv. Poraba in toplotna moč lončene peči pa sta seveda odvisni od velikosti, tipa in izvedbe,” pravi direktor Stjepan Krsnik. Lončene peči oblikujejo v neštetih oblikah in izvedbah. Z eno pečjo pa lahko ogrevamo tudi več prostorov. Kurišče je lahko tudi izven samega ogrevalnega prostora, v podjetju Peči Keramika lahko prilagodijo tudi pekač, podobno kot pri stari krušni peči, ali pa izpeljejo druge ideje (ogrevano klop itd.).

Z l a tto o a l i p a d rru užinski et na pečnicah p o rrtt rre Poleg odličnega ogrevanja, kar je prvi pogoj za kakovostno peč, prav pečnice najprej pritegnejo pozornost. V njihovem rednem programu imajo kar 60 različnih pečnic, ki jih ponujajo v vseh standardnih barvah; po želji pa barvne nianse tudi prilagajajo. Med pečnicami lahko izbirate tudi različne vzorce in poslikave, naročniki pa lahko sodelujejo tudi v proizvodnji le-teh in jih oblikujejo po svojem okusu. Ni redko, da se naročniki odločajo tudi za posebne poslikave – od lovskih motivov do krajinskih. Zanimivo pa je bilo naročilo iz Avstrije, saj je na njihovi peči celo družinski portret. Na lončeni peči so lahko tudi zlate dekoracije ali pa so pozlačene kar cele pečnice. Skratka, meja ni. Lončena peč je lahko prilagojena povsem sodobnemu minimalističnemu stanovanju čistih linij, lahko je grajsko razkošna ali pa spominja na nekdanjo krušno peč.

V s a kka a p e č j e u n i kka atna Vse več strank se odloča za postavitev keramičnih toplozračnih peči, ki so lahko dopolnilo klasičnemu centralnemu ogrevanju. Pogosto se za te odločajo pri novogradnji, pa tudi pri obnovi starejši stanovanj. Pogosto ob prenovi starejšega stanovanja v bloku, kjer ima vsako stanovanje še dimnik, ponovno postavijo lončeno peč – tokrat seveda sodobnejšo in še lepšo, kot je bila prvotna. Ta je lahko z zaprtim ali z vidnim kuriščem, ki ga laično poimenujemo kar kamin, ker se pač vidi ogenj, čeprav gre v bistvu za lončeno peč, ki oddaja toploto tudi potem, ko jo nehamo kuriti. Strošek, pravijo v podjetju Peči Keramika, ni majhen, saj stane lončena peč od tri do deset tisoči evrov, toda izdelek je trajen in kakovosten.


POSEBNA PRILOGA V Peči Keramiki posvečajo naročnikom veliko pozornosti, prav individualnost pa je njihova pomembna prednost. V Italiji, Avstriji, Nemčiji in še kje postaja lončarstvo in pečarstvo že precej serijsko. Zato prihaja-

priloga dolenjskega lista

jo v Novo mesto tudi kupci iz tujine. Direktor Stjepan Krsnik pravi, da se tako rekoč v nobenem naročilu ne ponavljajo, vsaka peč je izdelek zase, unikaten in prilagojen naročnikovim željam in potrebam.

19

Različne izpeljanke lončenih peči so na ogled tudi v njihovem razstavno-prodajnem salonu; pogled na zanimive in lepe izdelke pa rojevajo še nove in nove ideje, ki bi bile prilagojene prav našemu domu. Ježž L. Je


20 20

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

ÄŒarobne luÄ?ke na nebu Ĺ˝e od nekdaj je hotel Ä?lovek popestriti in polepĹĄati svoje praznike z dodatno luÄ?jo in Ä?e se le da, tudi z dodatnimi zvoki. Ĺ e zlasti novoletni prazniki so Âť svetli in glasniÂŤ, da pa bi bili v tem pogledu tudi varni, je zakonodaja pri uporabi pirotehniÄ?nih sredstev vse ostrejĹĄa. Da ne bi bilo veÄ? nesreÄ? zaradi napaÄ?ne uporabe ali celo neustreznih pirotehniÄ?nih sredstev , so pravila zelo zahtevna, pravi JoĹže Gazvoda iz novomeĹĄkega podjetja Gazvoda d.o.o.- barve laki; prodajalne Mak. ÂťLetos je zaÄ?el veljati nov Zakon o razvrstitvi pirotehniÄ?nih izdelkov in omejitvah pri prodaji teh. RazvrĹĄÄ?eni so glede na raven nevarnosti in glede na raven hrupa. Ognjeni izdelki s tega podroÄ?ja so razdeljeni v veÄ? skupin in kategorij – glede na namen, moÄ?, nevarnost‌ in temu ustrezna so tudi navodila glede Ä?asa in naÄ?ina uporabe. V posebni skupini so izdelki, ki predstavljajo le majhno nevarnost in zanemarljivo raven hrupa; zahtevnost pa se stopnjuje vse skupine izdelkov, s katerimi lahko upravljajo le osebe z ustreznim strokovnim znanjem in so pod posebnim nadzorom. Sicer pa tudi najenostavnejĹĄih pirotehniÄ?nih izdelkov ne smemo prodati mlajĹĄim

od 14 let, izdelkov v drugi kategoriji pa ne mlajĹĄim od 16 let.ÂŤ

P e t a rrd d e s o p rre epo ve d a n e ov Uporaba petard je prepovedana in kazniva. Prav tako so kaznivi vsakrĹĄni eksperimenti s pirotehniÄ?nimi snovmi – bodisi da gre za izdelovanje novih ali predelovanje kupljenih izdelkov. Predvsem pa je tako poÄ?etje izjemno nevarno. ÂťVelika izbira efektnih lepih in varnih pirotehniÄ?nih izdelkov po sprejemljivi ceni zagotovo zadosti vsem okusom in Ĺželjam; ti izdelki nudijo izjemne efekte, ob pravilni uporabi pa so povsem varni, kar je najpomembnejĹĄe!ÂŤ pravi JoĹže Gazvoda.

N ov i e f e k t i , n o v e b a rrv ve ov PirotehniÄ?na industrija pa poskrbi, da je vsako leto nekaj novih izdelkov, oz. izdelkov z novimi efekti v obliki fontane, vulkana, sonca itd. ÄŒudovit je ognjemet v mavriÄ?nih barvah, ali pa ognjemet v izrazitih, moÄ?nih barvah‌ VsakiÄ?, ko ognjemet v taki ali drugaÄ?ni obliki in barvnih kombinacijah razsvetli nebo, smo oÄ?arani in navduĹĄeni. ÄŒarobne luÄ?ke na nebu so kot sporoÄ?ilo, da praznujemo, da se veselimo, da se imamo

lepo in da to Ĺželimo podeliti s celim svetom. In kaj je v teh izdelkih, da doseĹžejo take uÄ?inke? ÂťV pirotehniÄ?nih izdelkih so snovi, ki pri izgorevanju doseĹžejo svetlobni in toplotni dimni ali zvoÄ?ni uÄ?inek. Toda zaradi posebnih efektov in glasnosti je prodaja in uporaba teh sredstev tudi Ä?asovno omejena; prodaja se zaÄ?ne z 19. decembrom in traja do Silvestrovega, uporaba pa je dovoljena le od 26. decembra pa do 2. januarja.Âť pojasnjuje JoĹže Gazvoda in polaga na srce, da je treba dosledno spoĹĄtovati zakonska doloÄ?ila in navodila za uporabo vseh pirotehniÄ?nih predmetov.

K a kko o vva a rrno no spuĹĄÄ?ati rra a kke ete Ĺ e zlasti poudarja, da rakete lahko varno spuĹĄÄ?amo tako, da jo navpiÄ?no postavimo v cev, ki naj bo trdno zapiÄ?ena v zemljo, snamemo varovalo, preverimo smer vetra in ĹĄele nato priĹžgemo vĹžigalno vrvico ter se nemudoma umaknemo na varno razdaljo. Nikoli ne smemo raket sproĹžiti v rokah! In nikoli je ne smemo usmerjati med ljudi! Ognjemete lahko sproĹžamo le na prostem in nikakor ne v bliĹžini vnetljivih predmetov. Vsekakor je pred uporabo nujno natanÄ?no prebrati navodilo in ga tudi dosledno spoĹĄtovati. Le tako bodo Ä?arobne luÄ?ke razveselile tistega, ki jih bo sproĹžil in tudi vse, ki jih bodo videli in sliĹĄali.

L.J.

/"(3"%/"*(3"

4.6Ä—"34,* $&/5&3$&3,/0 7QSFKĂ?OKJÇJWJTNPPCKBWJMJOB HSBEOPJHSPTNVĹ˜BSTLFHBDFOUSB $FSLOP4SFĹ˜OBJ[äSFCBOLB LJQSFK NFFOPEOFWOPTNVĹ˜BSTLPLBSUP KF.BSJKB3VT 4UJĹ˜OB *WBOĹ˜OB (PSJDB/BHSBKFOLJĹ˜FTUJUBNP


DOMAČE VIŽE

4*45&.*;70Ǝ/&*;0-"$*+&o%"#045&.*3/041"-* ėFQSFIBKBISVQQSFLPTUFOBMJTUSPQPWJ[ TPTFEOKJIQSPTUPSPW KFUPWTFLBLPSNPUFŘF JOOFHBUJWOPWQMJWBOBLBLPWPTUCJWBOKBJO EFMB7TLSBKOJIQSJNFSJIQBKFQPOBWMKBKPŘJ JOBMJNPŘBOISVQDFMPOFW[ESäFO 7WFŘTUBOPWBOKTLJIIJÝBI QPTMPWOJIQSPT UPSJI ÝPMBI WSUDJIJUEKF[WPŘOBJ[PMBDJKBNFE QSPTUPSJWFŘLSBUOFVTUSF[OB4MJÝJKPTFNPUFŘJ [WPLJHPWPSBJOHMBTCFJ[TPTFEOKFHBQSPTUPSB  QPHPTUPUVEJ[WPLJ LJTFÝJSJKPQPWPEPWPEOJIJO LBOBMJ[BDJKTLJIDFWFI5VEJJ[PMBDJKBQSFEVEBS OJN[WPLPNP[ISVQPNNFEFUBäBNJKFWFMJ LPLSBUOF[BEPTUOBoTMJÝJNPIPKPJOQSFNJLBOKF QSFENFUPWWHPSOKFNOBETUSPQKV5PWFMKBUBLP [BTUBSFKÝFPCKFLUFLPUUVEJ[BOPWPHSBEOKF LJ QPHPTUPOJTPOBKCPMKÝFJ[PMJSBOF 7UBLJIQSJNFSJIMBILPVQPSBCJNPEPEBUOP [WPŘOPJ[PMBDJKPOBTUFOBIJOTUSPQJI LBSCJ TUWFOP[NBOKÝBQSFOPTISVQBNFEQSPTUPSJ4

3(oQSFSF[TUFOF

TJTUFNPN"VEJPUFD3(EPTFäFNPPEE# EPE#CPMKÝP[WPŘOPJ[PMBDJKPQPDFMPUOFN GSFLWFOŘOFNTQFLUSV LBSQPNFOJLBSPE EPJ[CPMKÝBOP[WPŘOPJ[PMBUJWOPTU 1PMFH[WPŘOFQSFETUBWMKBUBTJTUFNUVEJEP EBUOPUPQMPUOPJ[PMBDJKPQSFEFMOJITUFOJO TUSPQPWėFäFMJNPJ[CPMKÝBUJ[WPŘOPJ[PMBDJKP ÝFQPTFCFKQSJOJ[LJIGSFLWFODBI OQSCPCOJ  HMBTCB[NPŘOJNJCBTJ WHSBEJNPNFEQSWPJO ESVHPNBWŘOPLBSUPOTLPQMPÝŘPÝFJ[PMBDJKP "VEJPUFD4 4JTUFN[WPŘOFJ[PMBDJKF",0&45*3&(&-¥ .%[VŘJOLPWJUJN[WPŘOPJ[PMBDJKTLJNQPM OJMPNKFOBNFOKFO[BJ[CPMKÝBOKF[WPŘOF JOUPQMPUOFJ[PMBDJKFTUFOTLJIJOTUSPQOJI LPOTUSVLDJK4UFNTJTUFNPNMBILPJ[CPMKÝBUF [WPŘOPJOUPQMPUOPJ[PMBDJKPäFPCTUPKFŘJI TUFOJOTUSPQPWBMJJ[WFEFUFJ[PMJSBOPQSF EFMOPTUFOP

1SFEFMOBTUFOB

1SBWUBLPMBILPTTJTUFNPN"LPFTUJSFHFM .%QSPUJISVQOPJ[PMJSBNPUVEJTUSPQ1SP GJMF"LPFTUJSFHFM.%QSJWJKBŘJNPEJSFLUOP OBTUSPQ WNFTQPMPäJNP[WPŘOPJ[PMBDJKP )'JOEPEBNPEWFNBWŘOPLBSUPOTLJQMPÝŘJ %FCFMJOBJ[PMBDJKFKFPEWJTOBPEäFMFOFHBJ[ CPMKÝBOKB[WPŘOFJ[PMBDJKF NJOJNBMOPDN  NBLTJNBMOPDN  ;BEPEBUOP[WPŘOPJ[PMBDJKPFTUSJIPWTP PEMJŘOBSFÝJUFWUVEJBLVTUJŘOFWJCSPJ[PMBDJKTLF QMPÝŘF"VEJPUFD4JO"VEJPUFD4 LJ KJIWHSBEJNPQPEUPQMPUOPJ[PMBDJKPFTUSJIB QPE5FSWPMBMJ6STBQMPÝŘF QPETUJSPQPSQMPÝ ŘF "VEJPUFD4 WEFCFMJOJ JONN  JNBNBKIOPTUJTMKJWPTUJOKFQSJNFSFO[BCPMK PCSFNFOKFOFQSPTUPSF EFMBWOJDF QSPTUPSJT UFäLPPQSFNP QMPÝŘF4 WEFCFMJOJ NN QBTP[BSBEJOFLPMJLPWFŘKFTUJTMKJWPTUJ QSJNFSOFKÝF[BFTUJIFWTUBOPWBOKTLJIJO QJTBSOJÝLJIQSPTUPSJI7TFQMPÝŘF"VEJPUFD TP[ESBWTUWFOPOFPQPSFŘOF OFQPW[SPŘBKP BMFSHJKJOOF[BIUFWBKPQPTFCOJI[BÝŘJUOJI TSFETUFWQSJWHSBKFWBOKV 1SJWTFIWSTUBIEPEBUOF[WPŘOFJ[PMBDJKFKF [FMPQPNFNCOBQSBWJMOBNPOUBäB#JTUWFOP KF EBEPEBUOP[WPŘOPJ[PMBDJKPMPŘJNPPEPC TUPKFŘJITUFOBMJTUSPQPW[VQPSBCP CBOEBäOJI USBLPW EBQSBWJMOPPCEFMBNPTUJLFJOQSBWJMOP UFSOBUBOŘOPJ[WFEFNPGVHJSBOKF EBQSBWJMOP J[PMJSBNPFMFLUSPWUJŘOJDFJUE4UFNQSFQSFŘJ NPOBTUBOFL[WPŘOJINPTUPWP[OF[BäFMFOJ QSFOPT[WPLBQSFLPPCPEOJILPOTUSVLDJK

5VEJOFQSJNFSOBLPOŘOBUBMOBPCMPHB MBILP[NBOKÝBVŘJOFLJ[PMBDJKF QSJTQFWBQB ÝFLQPWFŘBOKVISVQBWTBNFNQSPTUPSV;BUP NBUFSJBMF[B[WPŘOPJ[PMBDJKPWFEOPJ[CJSBNP HMFEFOBPCTUPKFŘPOPTJMOPLPOTUSVLDJKPTLV QBK[WTFNJWHSBKFOJNJEPEBUOJNJQMBTUNJ  WLMKVŘOPTLPOŘOPUBMOPPCMPHP*OLBSKF QPTFCFKQPNFNCOPOF[BTFEFQSBWWFMJLP QSPTUPSB TBKMBILPäF[SFMBUJWOPUBOLPPC MPHPEPTFäFNPWFMJLVŘJOFL

"VEJPUFD4

"VEJPUFD4


DOBER TEK


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

23

Zlato in dragoceni kamni December je mesec, ko se ljudje veliko bolj kot sicer zanimajo za dragocenosti, zato so tudi zlatarne bolj obiskane. Vsakdo tudi ve, da so zlati izdelki vedno pravo darilo. V krizi, o kateri je toliko slišati, pa zlato le še pridobiva vrednost, saj je skupaj z drugimi plemenitimi kovinami ter diamanti trdna naložba. Zato pravi Mija Pinsole Malološka, lastnica zlatarne Karat v Novem mestu, da sedanji čas končno zlatu vrača vrednost. “Zlat nakit, ki je bil nekaj časa podcenjen, zopet dobiva svojo spoštovanje in vrednost. Cena zlata se je v nekaj letih podvojila, rekordno ceno pa je zlato doseglo na svetovnem trgu v lanskem letu, ko je bilo potrebno za unčo plačati 1.000 dolarjev.” Tudi to so podatki, ki morda odločajo pri nakupu zlatega ali srebrnega darila. Skrbno oblikovan zlat nakit za ženske in za moške je sam po sebi lep, toda še lepši je, če so vanj vgrajeni dragoceni kamni. O posebni moči teh govorijo mnoge pripovedi in legende. Kraljevske krone niso posute z diamanti, safiri, rubini itd. samo zato, da bi bile še lepše in še bolj sijoče, ampak tudi zato, ker dragulji oddajajo posebno energijo in krepijo moč.

G a rra a n c iijj a z a o r i g i n a l Med dragocenimi kamni pa ima najvišje mesto diamant, ki je najtrši mineral. Ta poseben dragulj je v današnjem času dostopen tudi “navadnim ljudem”. Diamanti so zaradi raznih primesi lahko tudi rahlo obarvani – s pridihom rumene, rjave, modre, zelene, rdeče, rožnate in črne. Tudi modne smernice vse bolj vključujejo diamante. Na zaročnih prstanih so bili diamanti že od nekdaj priljubljeni, v zadnjem času pa jih je moda posta-

vila tudi na poročne prstane. So pa tudi na nakitu za moške - na kravatnih iglah, manšetnih gumbih, na urah itd. - in seveda na vsem nakitu ter urah za ženske. “V zlatarni Karat imamo na zalogi veliko zlatega nakita in ur z vgrajenimi diamanti. Zahtevnejši kupci pa lahko izberejo dragi kamen in nato skupaj z njimi zasnujemo oz. oblikujemo nakit po njihovi želji, ki ga naši mojstri nato tudi pozorno izdelajo. Stranke pa si lahko izberejo diamantni nakit tudi po katalogu, kar lahko prav tako uredijo v naši zlatarni. Pri tem ni nepomembno, da pri nas dobite ob nakupu tudi ustrezen certifikat za original in kakovost, saj so tudi diamanti lahko ponarejeni. Zato je garancija ob nakupu nakita z diamantom še posebej pomembna,” še dodaja naša sogovornica. Na kaj pa moramo biti pozorni ob nakupu diamantnega nakita? “Na pogled so diamantu zelo podobni kubični cirkon, brezbarvni topaz in kamena strela, ponaredki pa so lahko celo iz stekla,” pojasnjuje Mija Pinsole Malološka. Ob tem pa dodaja: “Zato je najbolj varno kupovati diamante oz. nakit ali ure v zlatarni, ki ji lahko zaupate in ki je tudi opremljena za testiranje in preverjanje diamantov ter drugih dragih kamnov.” Poudarja, da zlatarna Karat kupuje zlat nakit z dragimi kamni in posamezne drage kamne pri preverjenih dobaviteljih. Imajo pa tudi gemološke priprave, ki jim pomagajo pri določevanju kamnov, tudi diamantov.

M a g i č n a m o č d i a m a n tto ov Ljudje so skozi vso zgodovino pripisovali diamantom magičen pomen. Indijanci so verjeli, da se v njih lahko naseli človeška duša, Grki so jih imeli za solze bogov, vojščaki, ki so nosili diamante, pa so veljali za nepremagljive. Pravijo, da je energija diamantov subtilna, da gredo njene vibracije do srca, možganov in v globino telesa. Diamantom pripisujejo še druge lastnosti; pravijo, da podaljšujejo mladost, krepijo logično mišljenje, pomagajo pri zdravljenju depresije in strahov ... Sicer pa diamant ustvarja tesnejše in pristnejše odnose, zato so vse pogosteje tudi v poročnih prstanih.


24 24

priloga dolenjskega lista

HOROSKOP ZA LETO 2009

Pogosto poslovne zadeve ne bodo potekale po vaših načrtih, večkrat boste v zadnjem hipu morali spreminjati načrte. Vse skupaj utegne biti zelo stresno. Ključ do uspeha je zdravje – pazite na prehrano in gibanje in poskušajte živeti čim bolj uravnoteženo. Samski ovni bodo v drugi polovici stopili v resno zvezo z malce starejšo osebo. Vezanim ovnom zvezde obljubljajo v drugi polovici leta več ljubezenske sreče. Finančno stanje bo najboljše oktobra.

Na delovnem mestu bo zelo pomembna vaša fleksibilnost in prilagodljivost. Sprejmite vse, kar vam prekriža poslovno pot. Pri reševanju poslovnih zagat pretehtajte različne možnosti, naj vam tudi ne bo nerodno prositi za pomoč ali nasvet. Osebno življenje bo v mirnejše vode zaplulo šele v drugi polovici leta. Medtem, ko boste z domačimi lažje našli skupen jezik (tudi zahvaljujoč vaši potrpežljivosti), bo več nesporazumov bo s sorodniki. Z denarjem previdno!

V prihajajočem letu boste veliko bolj zadovoljni s potekom različnih dogodkov. Na delovnem mestu boste uspešno premagali še zadnje ovire in napredovali. Nekatere poslovne zadeve se bodo razrešile in postale bolj zanesljive. Druga polovica leta bo zelo naklonjena bikom, ki razmišljajo o samostojni poklicni poti. Jeseni so možne manjše zdravstvene težave. Pri komunikaciji z nadrejenimi in sorodniki upoštevajte zmernost in bonton.

Veliko bolj družabni boste. Občasno boste manj egoistični, bolj boste upoštevali tuja mnenja in nasvete. Večjih zdravstvenih težav ne bo, čeprav lahko kronični bolniki v obdobju med aprilom in oktobrom pričakujejo poslabšanje bolezni. Če želite uspeti, boste na delovnem mestu morali spremeniti stališča, mnenje ali način dela. Z denarjem ravnajte bolj previdno in preudarno. Pred podpisom različnih pogodb preverite droben tisk.

Nekoliko bolj težavo in stresno obdobje vas čaka šele v drugi polovici leta. Na delovnem mestu boste morali biti bolj pozorni in iznajdljivi. Maja napnite oči in ušesa, da vam ne uide kakšna pomembna poslovna informacija. Premagovanje ovir vzemite kot življenjsko izkušnjo, s pomočjo katere boste lažje dosegli želeno. Z malce več potrpljenja utegnete tudi ugotoviti, da težava ni tako velika, kot se vam zdi. V ljubezni bo nekaj več sreče.

Delovno mesto bo področje, kateremu boste v letu 2009 morali posvetiti več pozornosti. Do avgusta bodite še posebej pozorni, ni izključena izguba določenih privilegijev ali položaja. Pri sprejemanju pomembnih odločitev se zanesite le nase in upoštevajte, kaj vam namiguje intuicija. Z denarjem poskušajte ravnati bolj preudarno in ga ne zapravljajte za neumnosti. Mnoge device bodo skupaj s partnerjem razmišljale o naraščaju in selitvi.


HOROSKOP ZA LETO 2009

priloga dolenjskega lista

25

V letu 2009 uživali sadove preteklih investicij. Mnoge tehtnice bodo denar vložile v nakup nepremičnine ali pa si bodo privoščile potovanje. Do jeseni za napredovanje na delovnem mestu izkoristite ugodne zvezne vplive. Čeprav bodo odnosi z okolico večinoma ugodni, občasno s svojim osebnim življenjem ne boste najbolj zadovoljni. Nestabilno čustveno življenje bo pogosto tudi prepreka pri uspešnem reševanju osebnih težav.

Leto 2009 bo zagotovo veliko bolj prijazno leto kot je bilo preteklo. Na delovnem mestu se ne boste toliko obremenjevali z različnimi pritiski, trači in tečnimi sodelavci. Prav zato bo vaše počutje v službi bistveno boljše. Pri reševanju finančnih težav se posvetuje s strokovnjakom. Odnos s partnerjem bo topel in harmoničen, le maja in novembra bo nad vašim družinskim življenjem nekaj črnih oblakov. Poskrbite za primerno sprostitev.

V letu 2009 se na delovnem mestu nikar ne zapletajte v nepotrebne spore s sodelavci in nadrejenimi. Do jeseni, ko bo več možnosti za napredovanje in uvajanje novosti na delovnem mestu večje, v komunikaciji na delovnem mestu uporabite več diplomacije in ne razkrite vse svoje adute. Čeprav boste zelo družabni, boste potrebovali tudi mir in samoto. Odnos s partnerjem bo spremenljiv. Vse nesporazume lahko razrešite s pogovorom.

Pred vami je leto izzivov. Na delovnem mestu vas čaka več dela, pa tudi pritiski poslovnih partnerjev bodo močnejši. Poskrbite, da boste s sodelavci ostali v dobrih odnosih, sicer vam bodo metali polena pod noge. Od maja do junija se utegnete lotiti prenove stanovanja. Krajši izleti, športne aktivnosti in sprostitvene dejavnosti vam bodo pomagali premagovati stresno prvo polovico leta. Vzdušje doma bo prijetno, partner pa vam je pripravljen pomagati.

Leto 2009 bo uspešno leto tako na osebnem kot na poslovnem področju. Kljub vsemu pa boste morali za srečo in uspeh marsikaj narediti. Na delovnem mestu vam bo le marljivo in trdno delo prineslo ugodne rezultate. Ko boste imeli občutek, da vam zmanjkuje energije, naj bo to znak, da si morate obvezno vzeti čas zase. Pri odnosih z okolico ne težite toliko k popolnosti in tudi manj ugodne trenutke sprejmite kot del vašega življenja.

Na delovnem področju lahko največ pozitivnih premikov pričakujete januarja in aprila. Za napredovanje bodo odločilne izkušnje in dodatna znanja – zato nikar ne oklevajte z vpisom v tečaj. Odnos s partnerjem se bo bistveno izboljšal, med domačimi se boste počutili varne in sprejete. Samske ribe bodo spoznale nekaj zanimivih ljudi in čeprav bodo do osebe gojile določena čustva, se bodo težko navezale le na eno osebo. Z denarjem previdno maja.


KRIŽANKA


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

27

TRADICIONALNA TAJSKA MASAŽA IN TUINA MASAŽA

Star si toliko, kot je stara tvoja hrbtenica Prisilna drža, ponavljajoči gibi, stres, nepravilna prehrana in premalo gibanja … - vse to so povzročitelji mnogih tegob, ki se jih žal zavemo šele, ko nas prizadenejo. Pa vendar so poti, da se kljub stresnemu in obremenjujočemu življenju opremimo z več energije, da poskrbimo za boljšo gibljivost, ki nas lahko obvaruje pred resnimi težavami. Zahodni svet se vse bolj spogleduje s tradicionalnimi metodami za pridobivanje življenjske energije in ohranjanje zdravja, saj se vse bolj zaveda, da sta naše zdravje in počutje odvisna od pretoka energije in gibljivosti. Med tremi terapevtskimi masažami, ki delujejo tudi na energijski sistem človeka, ne zgolj na mišični, je tradicionalna tajska masaža - jogijska masaža, ki jo imenujejo tudi »yoga for lazy people« (joga za lene ljudi) in poteka na blazini čez obleko. Primerna je predvsem za tiste, ki se premalo gibajo oziroma so zaradi stresov potrebni temeljitejše masaže, ne le sproščanja mišic in »crkljanja«. Tajska masaža po krivici velja za eno bolj bolečih masaž. »Ko to masažo izvajajo ljudje iz drugega kulturnega okolja, kjer je tudi gibljivost ljudi drugačna, je lahko za nas to tudi boleče; toda s posluhom za našega človeka dosegamo večjo gibljivost postopno in neboleče. Vedno gremo le do meje zmogljivosti, enako kot pri jogi, s katero se to masažo pogosto primerja. Tako postopno napredujemo,« pravi Darja V. Hočevar, ki nudi masaže in terapije pod skupnim imenom TAMARISKA. Ob spremljanju tradicionalne tajske masaže pa človek hitro ugotovi, da je ta napornejša za terapevta kot za tistega, ki je je deležen. Zadovoljstvo stranke pa je seveda najlepša nagrada, pravi Darja. Velik poudarek pripisuje raztezanju in pravilnemu trebušnemu dihanju, s čimer izboljšujemo pretočnost energijskih kanalov t.i. sen linij ali meridianov in gibljivost

telesa. S potrpežljivim in postopnim napredovanjem dosegamo odlične uspehe, ki prinašajo boljše počutje in več zdravja,« pravi Darja, ki priporoča raztezovanje (pretegovanje) telesa še zlasti zjutraj. Če se zbudimo z določeno bolečino, jo ob raztegovanju izdihamo, še pojasni. Vse, ki jih to področje zanima, rada pouči tudi o akupresurnih točkah – katere uporabljati in zakaj. Takrat pa že govori o tuina masaži. Pri terapevtskem delu se največkrat poslužuje kitajske medicinske masaže tuina, in sicer »s trzanjem nad bolečino«, s čimer jo učinkovito odpravi. Svetuje uporabo akupresurnih točk za zmanjševanje bolečin v vratu, rami, križu, za lajšanje glavobolov, migren. Akupresuro priporoča tudi pri zastajanju vode v telesu, razstrupljanju telesa, pri alergijah in ne nazadnje pri krepitvi imunskega sistema, vračanju življenjske energije in spodbujanju naravnega »dopinga« telesa. V zadnjem času si pomaga tudi z refleksoterapijo. Tudi refleksna masaža stopal in dlani lahko poteka na več ravneh – od protibolečinske masaže z obdelavo živčnih točk prek obdelave notranjih organov na podplatih do subtilnejše metamorfne tehnike za sproščanje blokad. Tako kot prinaša joga psihofizično kondicijo, prinašajo te darove tudi tajska tradicionalna masaža, kitajska medicinska masaža in refleksna masaža stopal in dlani. Tajska masaža je zelo primerna sprostitvena masaža telesa in duha, za posamezne specifične težave pa jo Darja dopolnjuje z ostalimi terapijami in masažami. Zaradi kompatibilnosti vseh treh masaž priporoča zdaj eno, drugič spet drugo masažo. Po tajski masaži se človek počuti sveže, prijetno, kot da je naredil zase nekaj zelo dobrega in velikega. Velik poudarek dajejo Tajci nogam, saj verjamejo, da »se staranje začne pri nogah«. Naša ljudska modrost pa pravi: »Toliko si star, kot je stara tvoja hrbtenica.« S tajsko masažo se naša hrbtenica hitro pomlajuje, v telesu pa se odpirajo poti za veselo pretočnost življenjske energije.

Lidija Ježž Lidi ja Je


28 28

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Negovana koža – lep obraz Onesnažen zrak, stres, napačna prehrana in še marsikaj povzročajo naši koži veliko težav; zato je nega obraza, ki je še najbolj izpostavljena vsem negativnim vplivom, izjemno pomembna. Za pravilno nego pa moramo najprej poznati svoj tip kože. O tem, kakšno kožo imamo in kaj bi bilo dobro uporabljati pri vsakdanji negi, brezplačno svetujejo v Wellness centru Balnea v Termah Dolenjske Toplice.

V s a k d a n č i sstt i l n o m l e kko o i n tto onik “Ključ do lepe kože je pravilna vsakdanja nega kože. Vsakodnevno čiščenje kože z ustreznim čistilnim mlekom je nujno, saj tako očistimo tudi nesnago, ki jo naša koža vsrkava čez dan. Sledi nanos tonika, ki koži povrne ravnovesje oz. njen PH, ter ustrezne kreme. Pomembno je, da je cela negovalna kolekcija usklajena s tipom kože,” pripoveduje Mirjam Mrhar, kozmetičarka iz Balnee. Ob vsakdanjem negovanju kože pa je priporočljiva tudi profesionalna nega; idealno bi si bilo to privoščiti enkrat meseč-

no, ko se koža obnovi, sicer pa vsaj kvartalno in učinek je viden že v pol leta. V Balnei negujejo kožo z italijanskimi proizvodi Gerard’s, švicarskimi Cholley in francosko kraljevo kozmetiko Sothys. V njihovi ponudbi so tudi proizvodi Krkine znamke Vitaskin Pharma. Ta je namenjena zelo občutljivi koži ter celostni negi zrele kože; tako kot Cholley in Gerard’s linijo pa jo je mogoče kupiti tudi za domačo uporabo.

N a rra a v n o i n b rre ez k o n zze e rrv va n s o v ov Mirjam Mrhar priporoča za domačo uporabo tudi encimski piling, ki ga lahko uporabimo enkrat tedensko, saj učinkovito raztopi poroženelo kožo in ji tako daje gladkost ter svežino. Na naravnih osnovah in brez konzervansov je tudi olje biovisiol sestavine so oves, rž, aminokisline …), ki temeljito pomirja kožo. V kozmetičnem salonu Balnea omogočajo več vrst nege obraza – od osnovne nege, ki vsebuje bogato hranjenje kože, preko nege aknaste, občutljive ali dehidrirane kože, pa vse do posebnih neg še zlasti starejše kože.

Mirjam Mrhar

Zelo učinkovite so nege z zelišči za obnovo zrele in izčrpane kože, pa z “lift” oblogo, ki prinaša intenzivno revitalizacijo in učvrstitev ter varuje pred prostimi radikali. Najbolj intenzivna pa je nega s protistarostnimi učinki, ki ima ob naštetemu še močan “lift” učinek. Pri negi pa se lahko odločimo tudi za nanos vitaminov ali fitomaske ali pa za masažo obraza z mikrotokom, ki stimulira oz. učvrsti elastičnost vlaken in tako gladi gube.


POSEBNA PRILOGA K negi obraza in dekolteja je vključeno tudi urejanje obrvi, ki pa poteka zelo precizno - z natančnim merjenjem začetka in konca obrvi ter potekom loka.

N e l e o b rra az – tudi nohti i n tte elo V Termah Krka so pripravili tudi več povsem naravnih kozmetičnih kolekcij za nego telesa in ohranjanje mladostnosti. V Balnei sta na voljo kozmetični kolekciji Zeus in Bonsai s kopeljo, oljem, pilingom in kremo. Sicer pa sta, poleg že znanih masaž, v Wellness centru Balnea pomembna novost arganova masaža in arganovo olje, ki prihaja iz Maroka. Za en sam liter tega olja potrebujejo 16 ur dela, so pa učinki po uporabi zares izjemni in vsestransko pozitivni. Urejen videz pa zahtevajo tudi nohti. Mirjam Mrhar pravi, da je veliko zanimanja za podaljševanje teh. V trendu je ravna konica z zaobljenimi robovi, še vedno je priljubljena tudi francoska manikura, s tem da je konica nohta lahko tudi v krem, ne le v sijoči beli barvi. Za mlajše je zelo popularna poslikava nohtov, starejše dame pa si ponavadi privoščijo poslikavo le na enem nohtu vsake roke. Na nohte pa se ponovno vračajo tudi živahnejše barve, predvsem ciklamen.

L. J.

priloga dolenjskega lista

29


30 30

priloga dolenjskega lista

POSEBNA PRILOGA

STILSKI IZZIV

Nataša se je popolnoma prepustila izzivu “Ponavadi pridem brez želja, kaj želim s svojo pričesko. Vse, kar vem, ko prestopim prag Nininega salona, je, da želim spremembo. Zato se ji popolnoma prepustim, saj vem, da bo dobro naredila,” je pripovedovala mlada mamica, 24-letna Nataša Mlakar z Rake, ki je bila sicer že večkrat model frizerke Nine Urbič na revijah in fotoshootingih. Sicer pa se Nataša pri friziranju rada preda eksperimentiranju, njeni lasje so bili že vsemogočih barv, tudi oranžni, in različnih dolžin. Nina se je tokrat odločila, da bo Natašine lase pobarvala z močno intenzivno vijolično barvo, pri obliki frizure pa je sledila trendu priznanih svetovih frizerjev. “Z bob frizuro se vračajo nazaj v 70. leta. Takšna pričeska je preprosta Pred stilskim izzivom Nataša ni vedela, in jo je lahko vzdrkakšno pričesko bi imela.

Valerija je Nataši nanesla močno vijolično barvo.

ževati,” pravi Nina. “Kakovostno striženje je tisto, po katerem lahko stranka doma brez krtače in posebne nege doseže enako pričesko kot jaz v salonu. Sicer pa vedno sledim željam strank, ki jim tudi svetujem, tako da skupaj izberemo primerno podobo. Večina strank, tako moških kot žensk, želi modno pričesko in hoče slediti modnim trendom, pri tem pa je pomembno tako striženje kot barvanje.”

Glede na to, da je na policah prodajaln mogoče kupiti vse mogoče vrste nohtov in gelov za nohte, tudi takšne, ki so vprašljive kakovosti, je najbolje to delo prepustiti tistim, ki ga obvladajo. Na sliki: Alenka Pavlovič.


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

31

In katere barve so najbolj ‘in’? “Še vedno so v modi naravni in bakreni odtenki, pa tudi ekstremi, predvsem blond, do nenavadnih barv pa so Dolenjci in Dolenjke bolj zadržani,” razlaga Nina, ki si je vsa leta šolanja na frizerski šoli v Ljubljani izkušnje nabirala v Narta studiu, kjer je bila tudi demonstratorka za druge frizerje, po šolanju pa je šla na svoje; najprej v salon na Glavni trg, pred dobrima dvema mesecema pa je odprla salon Frizer v stavbi podjetja Avto Slak na Kolodvorski 4 v Novem mestu. Sicer pa znanje še vedno nabira po različnih seminarjih, tudi v tujini.

Za lepši videz še malce ličil …

Tu d i n o h t i s o p o m e m b e n d e l i z g l e d a

“Zelo pomembno je striženje, saj želim, da stranka doma brez krtače naredi takšno frizuro, kot jo naredim jaz v salonu,” pravi Nina Urbič.

Z Ninino pomočjo Nataša sledi modnim smernicam.

Pravijo, da so roke ogledalo človeka in tega se zaveda vse več ljudi. Ne le ženske, pač pa tudi moški, saj urejene roke pomembno vplivajo na samozavest, posebno pri poklicih, kjer so roke bolj opazne. In če je bilo treba še pred desetletjem ali dvema na primer za umetne nohte odšteti kar 50 tisoč tolarjev, je danes manikura občutno bolj dostopna, tako podaljševanje nohtov kot urejanje naravnih nohtov in rok. Alenka Pavlovič, ki sodeluje z Nino, torej poskrbi tudi za nohte. “Nataša ima močne naravne nohte, zato bom nanje nanesla tri plasti gela, da utrdim noht, na koncu pa še lak za nohte. Gel na nohtu zdrži tri do pet tednov, odvisno od oljnosti nohta, najbolje pa je, da ga odstrani tisti, ki to zna, da ne pride do poškodb nohta,” pripoveduje Alenka, medtem ko Nataši oblikuje nohte v zelo priljubljeni kvadratni obliki. Danes je na slovenskem trgu mogoče kupiti veliko različnih kakovosti nohtov in gelov, tudi lepila se razlikujejo med seboj in so različno agresivna, nekatera med njimi lahko celo poškodujejo nohte. “Zato se je bolje prepustiti nekomu, ki to delo obvlada, saj si lahko sam povzročiš več škode kot koristi.” In kaj lahko stori tisti, ki ima zelo slabe ali pogrizene nohte? “Nekateri imajo nohte že tako uničene, da so ti deformirani, zato je treba najprej odpraviti to razvado, sicer pa je najbolje, da pride na pogovor, kaj je mogoče narediti z nohti, da postopoma pridemo do lepšega videza rok. Sicer pa rokam predvsem v teh hladnejših mesecih zelo prija parafinska kopel, ki nahrani kožo.”

anja Gazvoda Tan ja Jakše Gazv oda


32 32

priloga dolenjskega lista

POSEBNA PRILOGA

Nataša je bila na koncu zelo zadovoljna. “Sem vedela, da se lahko brez skrbi prepustim Nininim rokam.”

Roke po Alenkinem posredovanju.


AVTO TIMES PREDSTAVLJA

priloga dolenjskega lista

33

Test: renault megane III 1,5 dCi

Lepši, večji, varnejši … V

trenutkih, ko se avtomobilski industriji ne obeta nič vzpodbudnega, nam Renault prinaša svoj odgovor na nič kaj rožnato situacijo. Dolgo pričakovana novost bo močan udarec konkurenci. Za konec leta nam Renault podarja novi megane III, ki se lahko pohvali s sodobnim in ličnim izgledom, pa tudi s titulo najvarnejšega avtomobila v razredu. Renault je v zadnjih tridesetih letih vedno imel resnega tekmeca v nižjem srednjem razredu. Model renault 9 je leta 1982 celo osvojil naslov evropskega avtomobila leta. Po uspešnem modelu renault 19 pa se je leta 1996 pričela zgodba, poimenovana megane. V različnih karoserijskih izvedbah je megane prve generacije pisal uspešno zgodbo dolgih sedem let. Nato pa je prišlo leto 2003, ko se je Renault odločil, da bo vrgel kocko in predstavil do tedaj nekaj nenavadnega - avantgarden megane II. In ko so nekateri govorili, da gršega zadka še niso videli, so spet drugi trumoma drveli v salone in hvalili tega lepotca, mednarodna žirija pa ga je okronala z naslovom evropski avto leta. Tudi pri nas smo ga dobro sprejeli, saj jih je bilo do sedaj v Sloveniji prodanih preko 45.000. To je bila kratka učna ura iz zgodovine, sedaj pa se vrnimo v sedanjost. Nova generacija megana označuje Renaultov začetek obnove v delu, ki v Evropi zajema kar tretjino tržišča. Megane III je prvi avtomobil, ki je bil projektiran in razvit s pomočjo zmogljivega 3D računalniškega programa in je - še preden je prišel na ceste - na računalniku prevozil milijon kilometrov. To je zelo skraj-

Novi megane je spoj sodobnega in tradicionalnega, udobnega in naprednega. Nič več futurističnih linij, temveč preverjen, kupcem všečen dizajn.

šalo razvoj in znižalo stroške. Za razliko od prejšnje generacije je novi megane sedaj oblikovan bolj konzervativno, a istočasno zelo sodobno s številnimi zaobljenimi linijami, kar bo prav gotovo naletelo na odobravanje kupcev. Vozilo sedaj v dolžino meri skoraj 4,3 metra, 2,64 metra medosne razdalje pa jamči dovolj prostora v notranjosti. Spredaj ga je na pretek, voznikov sedež je izdatno nastavljiv v vse smeri, prav tako tudi volan. Tudi zadaj je sedaj več prostora v vseh smereh, zrasel pa je tudi prtljažnik, ki se lahko pohvali s spoštljivimi 405 litri prostora. Sama notranjost je sodobna, pregledna in znatno kakovostnejša. Veliko pozornosti bo požela tudi neobičajna plošča z merilniki, v kateri prevladuje velik digitalni merilec hitrosti, levo od njega pa je postavljen analogni merilec vrtljajev. Veliko pozornosti je posvečene mirnemu in tihemu delovanju, notranjost je dobro zvočno izolirana, zato se včasih zgodi, da motorja sploh ne slišite. In če smo že pri motorjih, je paleta prilagojena zahtevam sodobnega voznika. Temeljito prenovljeni bencinski in dizelski agregati spajajo ekološko ozaveščenost, ekonomičnost in užitek v vožnji. Trenutno jih je pri nas na voljo devet, od tega štirje bencinski in pet dizelskih. Sam sem lahko preizkusil 1,5 litrski dCi, ki razvija 105 KM in 240 Nm navora. Je izredno prožen, poskočen in ekonomičen. Za prenos moči skrbi natančen ročni šeststopenjski menjalnik s kratkim hodom ročice, ki ob pravočasni uporabi pomaga porabo spraviti tudi pod 6 litrov. Vse skupaj pa ne bi imelo velikega pomena, če ne bi bila na visoki stopnji tudi upravljivost. Zato je zaslužno novo podvozje, kjer spredaj najdemo McPhersonovo vzmetno nogo, zadaj pa enojno poltogo premo. Vozilo je ves čas pod nadzorom in zelo težko ga je spraviti iz ravnotežja. Pri tem so v pomoč številni elektronski sistemi, ki izboljšujejo varnost. Zavore so zelo učinkovite, pa tudi električni servo volan je sedaj hitrejši in ponuja več povratnih informacij s cestišča. Nekaj dni pred mojim testiranjem vozila pa je v javnosti zakrožila informacija, da je francoski kompakt na t.i. EuroNCAP crash testih prejel najvišjo oceno in dobil oznako najvarnejšega avtomobila v razredu. To je že 11. Renaultov model, ki je osvojil maksimalnih pet zvezdic. Renault megane III je pri nas že na voljo v petvratni izvedbi berline s štirimi paketi opreme in osnovno ceno 13.900 evrov. Kmalu po novem letu bo na voljo še bolj atraktiven trivratni kupe, nato pa bodo čez leto sledile še vse ostale izvedenke: sedan, karavan, scenic, CC.

Borut Štajnaher Bor ut Št ajnaher

Tehnični podatki:  Motor: štirivaljni, turbo dizel, vbrizg preko skupnega voda, štirje ventili na valj; prostornina: 1461 ccm; najvišja moč: 78 kW/105 KM; največji navor: 240 Nm pri 2000 vrt/min; dolžina: 4295 mm; širina: 1808 mm; višina: 1471 mm; medosna razdalja: 2640 mm; masa/nosilnost: 1215/540 kg; prtljažnik: 405 l; najvišja hitrost: 190 km/h: pospešek od 0 – 100 km/h: 10,9 s; povprečna poraba na 100 km: 6,9 l.


34 34

NEVIDNE NITI

priloga dolenjskega lista

Vsak zakaj ima svoj zato V

edeževanje, astrološko svetovanje, pogled v karte, kitajski horoskop, feng shui, reiki itd. so ene FFridl ridl vsebine novega dela I rrene ridl. Več let je bila zaposlena v komerciali manjšega podjetja in se vzporedno, za hobi, izobraževala tudi na področju mejnih znanosti. Krog sorodnikov in prijateljev je vedel za njeno zanje in sposobnosti, zato so jo spraševali, kaj jim “svetujejo” zvezde in kaj pravi njena intuicija. To je poslušala tudi sama, ko se je odločila zapustiti varno službo in se poklicno preizkusiti na povsem novem področju. “Ekonomija pravzaprav ni bila moja izbira, vendar sem se sprijaznila s tem študijem in s tem delom. Ko pa sem na izobraževanju za feng shi pri Heleni Golenhofer videla, da sem po kitajskem horoskopu tudi les in da je moja energija jin, to dvoje pa v komerciali ne funkcionira najboljše, mi je bilo jasno, zakaj sem vsa leta čutila pri svojem delu določene zadržke. In hkrati je bila to potrditev, da sem se pravilno odločila, ker sem prekinila s starim načinom življenja in se posvetila vsebinam, ki me razveseljujejo.” Takrat je imela za seboj že dolgo dobo šolanja astrologije pri Emi Kurent in bila je že mojstrica reikija. Pravi, da je tako “opremljena” svoje znanje ponudila na trgu in odprla svoj s.p. Astro Mistik s telefonsko svetovalno linijo. “Marsikomu je lažje postaviti vprašanje po telefonu; pridejo pa ljudje tudi k meni domov in takrat čas teče drugače, tako da je “časovna norma” praviloma kar krepko prekoračena.” Izdeluje astrološke karte, ki marsikaj povedo. Na tej osnovi je mogoče analizirati tudi partnerske odnose, saj karta pokaže področja, kjer se partnerja dopolnjujeta, katere energije prevladujejo v odnosu, ali so pogoji za trajnejšo zvezo itd. Največ pa je želja za pogled v prihodnost, pogosto za eno leto naprej. “Določeni aspekti jasno sporočajo, kaj nas, na primer, ovira, da se morda zadeve ne odvijajo tako, kot si želimo, pa tudi kje imamo v prihodnjem letu največ podpore, na katerem področju se bo največ dogajalo itd. Astrološka analiza tudi pojasni, zakaj so se določene zdravstvene ali poslovne zadeve odvijale prav tako, kot so se v določenih obdobjih.” Irena poudarja, da s pomočjo astrološke analize spoznavamo sami sebe in se zato lažje in boljše odločamo za smer, ki je za nas najboljša. “Položaji planetov in njihove povezave (aspekti) v posameznih hišah kažejo tudi, ali obstaja nagnjenost k določenim odklonom, kot je na primer nedokončanje začetega, varanje, pa tudi težave pri zanositvi itd. Že čisto preprosta analiza po elementih in modusih pokaže, ali smo vztrajni, ali imamo dovolj idej, smo prilagodljivi ali trmasti …” Irena Fridl pa se intenzivno izobražuje tudi na področju kitajske astrologije. Osnova tega horoskopa je dvanajst živali, ki se naj bi odzvale povabilu Bude na praznovanje in so tako dobile vsaka svoje leto. Vendar so živali (veje) le polovica horoskopa, druga polovica pa so elementi v kombinaciji s polarnostjo yin in yang (debla). “Kitajski horoskop nam pokaže področja, kjer se lahko z delom na sebi spremenimo in s tem spremenimo tudi potek našega življenja. Poiskati moramo šibke točke, ki so tam, kjer horoskop “visi” in najti podporni(izravnalni) element, da dosežemo energijsko ravnovesje. To storimo tako, da “zazidamo hišo” s temelji tega elementa; včasih zadošča že to, da se oblačimo v barvah tega elementa.” Pojasni, da če je podporni element kovina, lahko med

Irena Fridl

drugim to nadomeščamo tudi s črnimi, sivimi ali belimi oblačili, z nakitom, uživamo več pekočih jedi (hren, redkvice …) in tako dobimo energijo, ki jo potrebujemo. V tem primeru pa lahko dodamo v prostore tudi okrogle in polkrožne oblike, saj je kitajski horoskop tesno povezan s feng shuijem. Dobeseden prevod Feng shui pa pomeni veter in voda. Najbolje se ga da opisati kot znanost izbiranja in urejanja okolja, da bi dosegli ravnovesje petih elementov in s tem yin in yang energij. Pomembne so barve, oblike, pomembne so postavitve, poti poteka energije itd. Energija ne sme prihajati v dom ne prehitro in ne prepočasi – zato je treba na pravo mesto postaviti grmičke ali lončnice in primerno urediti notranjo razporeditev s kombinacijo barv, oblik, materialov itd. Ena od metod Feng shuija “šola oblik” pozna štiri živali: “Pred vhodom v hišo ali v stanovanje je feniks, ki je kot zbiralnica energije, pomeni prihodnost, prinaša ideje in tudi denar. Na levi strani je tiger, ki predstavlja ženske in yin dejavnosti; na desni pa zmaj. Ta je simbol moške in yang dejavnosti; postavljen bi moral biti višje kot tiger in nižje kot želva. Želva je zadaj in s svojim oklepom ščiti hišo. Te živali predstavljajo energije; lahko je to hrib za našim domom (želva), zmaj je lahko sosedna hiša, lahko je samo drevo ipd.” Če vse te energije ne potekajo pravilno, nastopijo težave. Irena jih nekaj navede: “Nizka želva prinaša finančne probleme, ker denarja ne moremo obdržati … Blokiran feniks pomeni, da ni pravih idej in načrtov, pa tudi dotoka denarja ni. V okolju z močnim tigrom so družinske vezi premočne, ženske so dominantne … Prenizek zmaj pa pomeni, da so moški v tem okolju oslabljeni (copate), pa tudi finančne težave so pogostejše. Naj navedem še primer glede postavitve zakonske postelje – prisotni morata biti energiji tigra in zmaja, zato je zelo pomembno, da imata oba zakonca enakovreden dostop do postelje; torej ne sme biti eno od obeh ležišč po dolžini tik ob steni …” Torej ima res vsak “zakaj” svoj “zato”. Lidija Jež


ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

35

Milka Erjavec

Robijeva mama O

biskal sem jo dopoldne. Doma je bila sama. Je upokojenka, njeni fantje pa so po službah. Mož Pavle dela kot nadzornik, Robi je radijski in televizijski napovedovalec, Martin si služi kruh v TPV, Peter živi v Straži. Na mizi so bili piškoti. Kifeljčki s sezamom so se kar topili v ustih. Rada peče drobno pecivo. To je delala tudi njena mama. Moj oče je bil kolar. Doma je bil iz Praproč. Mama, Žužemberčanka, pa je doma gospodinjila. Moj dekliški priimek je Glavič. Imam brata Jožeta, ki živi na Mlačevem. Po poklicu sem usnjarska galanteristka – torbarka. Šolo sem končala v Domžalah, izučila pa sem se pri stricu, očetovem bratu. Prvi razred osnovne šole sem obiskovala v vasi Krka, druge razrede pa v Stični. Moje prvo delovno mesto je bilo v Galantu v Ljubljani, kjer smo izdelovali ženske torbice in tudi denarnice. Tam sem delala pet let. Poročila sem se z devetnajstimi leti in ker je dobil mož službo v Novem mestu, smo se preselili tja. Deset let sem bila zaposlena v Zmagi, v trgovini s čevlji, prav toliko let sem “združevala delo in sredstva” v Tovarni obutve Novo mesto, štiri leta sem delala kot prodajalka v trgovini Konfekcije Maja, štiri leta sem bila na čakanju in zdaj sem v pokoju. Se pravi, da sem doma že deset let. Živim mirno: gospodinjim, ne hodim veliko naokoli, ker nimam prave družbe.

potrebuje. Ne zdi se mu potrebno, da bi kaj spremenil.

Robi je zgo v o rre en, ov ve n , d u h o vit … ov z a b aav

Mo ž P av l e … ož Pa

Nima pa dekleta. Pravi, da nima časa za ženske. Res je zelo zaposlen … Kot otrok ni bil nič posebnega. A rad je nastopal. Na grmski šoli mu je bila v veliko oporo tovarišica učiteljica Staričeva. Rad je tudi plesal. Ker je bil mož rokometni sodnik, je navdušil Robija za igranje rokometa, a ko si je poškodoval nogo, je prenehal trenirati in igrati. Rad pa prenaša po radiu rokometne ali odbojkarske tekme. Ja, Peter in Martin sta bolj mirna in tiha fanta, Robi pa rad govori, se šali, rad “drži” družbo pokonci. To ima po možu. Pri Pavletu je bilo doma kar trinajst otrok in dve njegovi sestri sta duhoviti, zgovorni in zabavni. Pri Robiju še posebej cenim to, da je dober po srcu. Za druge bi naredil vse. Žal se premalo pogovarjamo. Kaj novega zvem pri družinskem kosilu, navadno pa primanjkuje časa. Veselim sem božičnih in novoletnih praznikov, ker bomo lahko več skupaj. Na Velikem Slatniku bomo imeli družinsko kosilo in takrat bom poskušala zvedeti, kje in kaj vse dela Robi. Slišim ga po radiu, vidim ga po televiziji, ko napoveduje vreme, v časopisu preberem, da je vodil katero od prireditev – in to je vse. In to vse je premalo.

… še ni v penziji. Dela. S Pavletom sva se spoznala v Osnovni šoli Stična. Najina ljubezen traja zelo dolgo. 23. novembra sva praznovala štirideset let zakona. Zdi se mi, da so leta minila, kot bi mignil. Kolikor starejši si, toliko hitreje mineva čas.

V z a kko onu s P Pa ett o m , k i j e av l e avst v e n i n a d zzo o rrn n i kk,, s o ve z d rra se v a m a rrodili odili tri oci ott rro va trijj e o

V e č i n o č a s a p rre e ž i v i tte e v v i kke endu na V e l i kke e m S l a t n i kku u

Natanko tako. Peter je najstarejši in živi v Straži, Robi, ki jih šteje sedemintrideset, in najmlajši Martin, ki je zaposlen v TPV, pa sta doma. Natančneje: Robi preživi večino svojega prostega časa, ki ga ima zelo malo, v vikendu na Velikem Slatniku. Martinu pa je, tako kaže, najlepše pri meni v trisobnem stanovanju v bloku, ki je streljal od Osnovne šole Bršljin. Ko pride domov, ima vse, kar

Tam je lepo. Imamo petnajst trt, kar je po svoje smešno, a mož raje kupi vino, kolikor ga pač potrebujemo, kot da bi se sami ukvarjali s pridelavo in predelavo grozdja. Nimamo ne veselja ne znanja, vinograd pa potrebuje prav to. Tudi pozimi gremo skoraj vsak dan gor, če ne zaradi drugega zaradi treh muck, ki jih je treba nahraniti. To nalogo največkrat opravi Martin. Zaljubljena sem v Veliki Slatnik: tam se naužijem miru, tišine, tam se Robi najbolj spočije po napornem in stresnem delu. Včasih nas pride pogledat tudi kak srnjak, poje jabolko in odide nazaj v gozd. Za našim vikendom je samo še en. Kot bi bili na koncu sveta, v lepem pomenu te besede.

Besedilo in fotografija:

Toni Gašperič


36 36

PIKIJEV KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Posebnosti kuncev in z njimi povezane zdravstvene težave A

natomsko in fiziološko so kunci veliki posebneži. Da jim bomo lahko nudili kar najboljše pogoje za življenje, moramo te njihove posebnosti poznati in upoštevati. drisko. Takrat navadno kunci nehajo jesti, piti, zaradi hudih abdominalnih bolečin pa včasih tudi škripajo z zobmi. V tej fazi je kunec lahko v življenjski nevarnosti, zato potrebuje veterinarsko oskrbo.

Kunci, tako pritlikavi kunci, ki so pogosto naši ljubljenčki, kot tudi rejni kunci, spadajo v skupino lagomorfov (Lagomorpha). V isto skupino spada tudi poljski zajec, vendar sta to dve popolnoma različni vrsti, kljub temu da sta na pogled zelo podobni.

Prepoznavni znak kuncev in zajcev so velika, dolga ušesa. Služijo jim predvsem za uravnavanje telesne temperature, saj nimajo žlez znojnic in se ne potijo. Na ušesih, v sluhovodih in tudi povsod drugje po kožuščku se lahko razvijejo različni zunanji zajedavci. Med najpogostejšimi so ušesne in druge garje ter pršice. Na okužbo z zunanjimi paraziti posumimo, kadar kunec intenzivno stresa z glavo, se praska po ušesih ali po celem telesu, pojavijo se lahko tudi brezdlačna mesta. Tak kunec potrebuje veterinarsko oskrbo. Prav tako se pri kuncih pojavljajo notranji zajedavci, ki jih je potrebno odpravljati.

Kunci imajo zelo obsežen prebavni sistem. Največji del je veliko slepo črevo, v katerem poteka razgradnja celuloze s pomočjo koristnih mikroorganizmov. Ob ustaljeni prehrani so ti mikroorganizmi maksimalno prilagojeni. Kadar pa se pojavijo nagle spremembe v prehrani, se mikroorganizmi me morejo prilagoditi tako hitro in pride do prebavnih motenj. V takih primerih pride tudi do spremembe pH vrednosti in razmnoževanja različnih patogenim mikroorganizmov. Te prebavne motnje se najpogosteje kažejo s timpanijo (napihnjenostjo trebuha) in

Pri kuncih pa poznamo še eno posebnost v zvezi s prebavo, ki se imenuje cekofagija. Kunci izločajo poleg blata še poseben izloček, ki ga imenujemo cekotrofa. Ta nastane s pomočjo mikroorganizmov v slepem črevesu. Cekotrofa je mehkejša od blata, vsebuje pa veliko beljakovin, vitaminov (predvsem B kompleksa) in drugih hranljivih snovi. Kunec jo zaužije in s tem izkoristi vse esencialne snovi, ki jih vsebuje. Za vse lagomorfe je značilno stalno rastoče zobovje. Sekalci lahko zrastejo tudi 812 cm na leto. Ob ustreznem položaju zob ter ustrezni prehrani se zobje sproti obrabljajo v zadostni meri, da to ne povzroča težav. Kadar pride do nepravilnega ugriza, to pomeni, da se zobje zgornje in spodnje čeljusti ne prilegajo, pride do nepravilne obrabe zob. V ustih se pojavijo ostre špice, ki ranijo jezik, sekalci pa lahko postanejo tako dolgi, da kunec sploh ne more zapreti ust. Pogosto je prvi znak, da ima naš kunec težave z zobmi, ta, da neha jesti, zrnje in seno mu padata iz ust, hujša. Takrat ga je potrebno peljati k veterinarju na pregled in na brušenje zob.

Vsak lastnik pritlikavega ali drugačnega kunca naj bo zelo pozoren na kakovost hrane, ki jo nudi svojemu ljubljenčku. Ta mora vsebovati predvsem veliko kakovostnega sena. Vsaka sprememba hrane se mora dogajati zelo postopno, da se mikroorganizmi v prebavilih ustrezno prilagodijo.

Pree m rruu K rržičnik žičnik,, dr. vet. med. V esna Pr žičnik


ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

37

Solo prvenec Lovra Ravbarja S

aksofonist Lovro Ravbar, ki ga poznamo predvsem kot člana zasedbe Leeloojamais, je jeseni izdal svoj prvi samostojni album z naslovom Rush Hour. Napočil je čas, da predstavimo nekatere zanimivosti iz njegovega preteklega ustvarjanja, sam projekt ter seveda glasbenikove načrte za prihodnost. 31-letni Lovro Ravbar je saksofonist, ki pozna več glasbenih stilov. Po matični osnovni glasbeni šoli v Krškem (Pihalni orkester Videm, Simfonični orkester Krško, Big band Krško) je uspešno opravil sprejemni izpit za klasično izobrazbo na SGBS Ljubljana pri profesorju Matjažu Drevenšku. Po klasični izobrazbi saksofona je študiral v Rotterdamu (Dick de Graaf, Ben van den Dungen, Benjamin Herman), diplomiral in leta 2005 tam opravil tudi podiplomski študij jazza. V šestih letih se je na Nizozemskem seznanil z različnimi stili v glasbenem svetu. Igral je s številnimi glasbeniki, kot so Hans van Oosterhout, Franklin Arrindell, Tashas world, Jill Scott (dobitnik grammyja), Rob McConell (trikratni dobitnik grammyja), Vladko Stefanovski, Simone Zanchini, Massimo Savić, Eric Vloimans, Dusko Goykovich, Owen Hart, Eric Durrer, Adonis Rose, Joao Falcato, Tyrone (Incognito), Larry Harlow, Aleksandra Kovač (dobitnica nagrade MTV music), Trkaj, Alenka Godec, Zoran Predin in še nekateri drugi. Sedaj v Sloveniji poleg igranja tudi poučuje, komponira in se ukvarja s producentskim delom. Lovro Ravbar je dobitnik prve nagrade jazzon 2004 (mnenje strokovne žirije - najboljša jazz kompozicija 2004), je ustanovni član glasbene skupine Leeloojamais in zasedbe The Fool Cool orchestra, ki ga projektno vodi v Parizu živeči Izidor Leitinger. Lovro med drugim deluje v producentskem timu Club&Vehicle Production, kot freelancer pa sodeluje pri Juicy Jucie, v Big bandu RTVS in v Big bandu SV. Do danes je že koncertiral po mnogih državah, poleg Slovenije še na Hrvaškem, v Italiji, na Madžarskem, v Nemčiji, Avstriji,

na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburg, Angliji, Španiji, na Češkem in Portugalskem. Lovro veliko koncertira tako v Sloveniji kot v tujini. V zadnjem času se precej posveča predstavitvi svojega glasbenega solo prvenca z naslovom Rush Hour. Jazz plošča, ki je bila premierno predstavljena sredi septembra 2008, je med glasbenimi sladokusci že naletela na številne pozitivne odzive. Ob njej uživajo tako resni in zapriseženi ljubitelji jazzovske glasbe kot tudi tisti, ki jim glasba pri njihovem delu služi le kot ozadje. Na prvencu lahko najdemo osem akustičnih kompozicij, pri katerih so poleg Ravbarja na saksofonu sodelovali še Rok Lopatič in Erik Marenča na klavirju in klaviaturah, Matej Hotko na basu, Janez Gabrič na bobnih, Tony Mora in Dejan Lapanja na kitarah ter Arthur Fink na trobenti. Posebna Ravbarjeva odlika je komponiranje. Njegove skladbe, tako tiste v hitrejšem tempu kot tudi baladno zasnovane, so privlačno sveže. V zasedbi, s katero saksofonist Lovro Ravbar predstavlja svoj album, nastopajo še pianist Rok Lopatič, kitarist Teo Collori, basist Matej Hotko in bobnar Marco Quarantotto. Lovro Ravbar ima zelo malo prostega časa, saj praktično vsak dan leti z vaje na vajo, z nastopa na nastop. Vseeno pa si je našel toliko časa, da nam je ob izidu svojega solo projekta povedal: “Že dve leti nisem bil v tujini in znova me je pričelo vleči onstran naših meja. Obeta se mi nastop v enem od mednarodnih orkestrov, v katerem bom igral prvi alt saksofon. Če bo šlo vse po sreči, bom prihodnje leto nastopil tudi na Karibih in v

Dubaju. Upam samo, da bom vse nastope lahko časovno uskladil.” In kaj pravi o svojem albumu Rush Hour? “Skladbe za album, ki so nastale v zadnjih petih letih, sem izbral zelo preudarno. Vse sem vsaj desetkrat prej odigral v živo pred koncertnim občinstvom. Tako sem na koncu prišel do gradiva, ki je všeč tudi tistim, ki jim sicer jazz ne diši kaj preveč. V bistvu mi je najbolj všeč, če pride do mene laik in mi reče, da uživa ob poslušanju moje glasbe. Nedvomno album spada med jazz. Ampak saj veste, jazz je tako širok pojem, da s tem kaj dosti še ni povedanega. Rush Hour je nekakšen melodični sredinski jazz, ki pa je kljub temu v vsakem primeru kar precej svobodomiseln.”

R udi Vlašič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Be.Deep. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Lilijano Butala iz Kočevja. Novo nagradno vprašanje: Navedite naslov prvenca, ki ga je letos izdal saksofonist Lovro Ravbar. Odgovor s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 19. januarja, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.


38 38

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

Narodno–zabavni ansambel

Ribniški pušeljc S

estavljajo ga Jože Arko, Manca Arko, Dejan Vesel in Vid Oblak. Imajo veliko glasbenih izkušenj, so pa tudi polni energije, načrtov in znajo zabavati sebe in druge, ki si zaželijo njihovega igranja in petja na veselicah, rojstnih dnevih, obletnicah, dekliščinah, fantovščinah, skratka povsod tam, kjer naj bi bilo veselo.

Jože Arko, bas, bariton, vokal, ustanovitelj ansambla S sedmimi leti sem pri stari mami do onemoglosti vrtel Slakovo ploščo Naj vrisk pove. To je pripeljalo do tega, da sem dobil klavirsko harmoniko. Pa še eno klavirsko harmoniko. Pa klaviature. Pa kitaro. Pozneje mi je glasbeno dušo osvojila še diatonična harmonika, s katero sem pričel zabavati goste na mnogih družabnih srečanjih. Po poklicu sem kovinostrugar in veliko se ukvarjam z izdelovanjem kovinskih in lesenih unikatnih izdelkov. Imam veliko konjičkov, ki mi izpopolnjujejo življenje, da ni dolgočasno in prazno. Tako kolesarim, planinarim, sem član debatnega krožka Union, veliko časa pa porabim tudi za popravila in okraševanje sinovega mopeda. S prijatelji smo ustanovili pred leti rokovsko skupino, pri kateri sem tri leta ig-

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: 8. 11. 2008. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Aljošo Deželaka iz Ljubljane. Novo nagradno vprašanje: Kako se imenuje skupina, v kateri igrajo ali pojejo štiri ljudje? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 19. januarja, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dollist.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

ral bas, istočasno pa sem bil tudi član tria, ki je izvajal zabavno in narodno-zabavno glasbo. Igral sem harmoniko in bas, pel sem ter se odločil ustanoviti pravi, svoj ansambel – Ribniški pušeljc. Vedno sem rad pel. Najprej ob ploščah, nato v šolskih in cerkvenih pevskih zborih. Pel sem tudi v nekdanjem komornem pevskem zboru KUD Gallus, ustanovil sem moški vokalni kvartet Odmev, od leta 2003 pa se z dušo in telesom posvečam svojemu ansamblu. Spoznal sem, da se na več stolih ne da sedeti istočasno. Manca Arko, klaviature, vokal, pevski vodja Želim postati krajinska arhitektka. V življenju me zanima veliko področij. Med njimi igra glasba še prav posebno pomembno vlogo. Klavirsko harmoniko, ki sem se jo učila igrati v glasbeni šoli, sem zamenjala z diatonično, čeprav ne morem povsem pozabiti svoje prve ljubezni. Glasba je pri nas doma, rada sem poslušala atijevo igranje. Rada sem pela, toda le takrat, ko so poslušalci obljubili, da bodo močno in dolgo ploskali. Pela sem v otroškem cerkvenem pevskem zboru, v šolskem otroškem, mladinskem in dekliškem pevskem zboru. V srednji šoli, to je bila Gimnazija Kočevje, sem se poskusila v komornem petju, a me je kaj kmalu premamila rok glasba in s petjem v skupini Spaki sem imela kar nekaj uspehov. Znana sem tudi po nekaj “featuringih” v Kočevju, Ribnici in Sodražici. Že od devetega leta igram na klaviature. Veliko sem se naučila sama, pomembno vlogo pa je odigral tudi moj mentor Marijan Cvitak, ki me je učil igralno tehniko in glasbeno teorijo. Pri osvajanju novih pesmi pa se kljub vsemu bolj zanesem na posnetke kot na note, ki jih je vedno premalo na razpolago. Dejan Vesel, harmonika, klaviature, odgovorni za izbiro repertoarja

Prosti čas napolnim s košarko, nogometom, gledanjem filmov in s kuhanjem. Postal pa bom, če bom dovolj vztrajen in priden, arhitekt. Rad imam svojo Moniko, ki mi je zvesta, me ne ošteva in igra tako, kot pritiskam na gumbe in raztegujem meh. Moj najljubši konjiček je spanje na dolge proge in najbolj srečen sem, ko me prijatelji kličejo Dičko. Če mi reče kdo Dejan, vem, da se bo zgodilo nekaj resnega oziroma da sem ga nekje pošteno polomil. S frajtonarico Moniko sem se udeležil tekmovanj v Dolenjskih Toplicah, Babni Gori, Ratečah, Sodražici ter še kje in povsod sem se povzpel visoko na stopnice. Znanje igranja na harmoniko sem tri leta izpopolnjeval pri velikem harmonikarskem mojstru Francu Miheliču. Rad sedem tudi za klaviature, kar mi ne dela prevelikih težav, ker se s klavirsko harmoniko skoraj tikava že iz mojih zgodnjih let. Vid Oblak, kitara, vokal, odgovorni za dobro vzdušje v ansamblu Po gimnaziji v Kočevju sem se vpisal na biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer študiram lesarstvo. Sem razgiban fant: igram električno kitaro, kolesarim od stanovanja do fakultete, veliko se sprehajam, raziskujem skrite kotičke Ljubljane, se družim ob pivu s prijatelji, posebno pozornost pa posvečam tudi svoji deklici. Z enajstimi leti sem pričel peti pri ribniškem deškem zboru, a nisem vzdržal dolgo. Za igranje električne kitare me je navdušila rokovska skupina ACDC, ki jo obožujem še danes. S prijatelji smo ustanovili skupino Spaki, ki se je obdržala nekaj let. Zadnji čas se največ posvečam punci in ansamblu Ribniški pušeljc. Pevka Manca mi je pri petju v veliko podporo: je moja vzornica in učiteljica. Morda prav zato ne obiskujem pouka solopetja. Prepričan sem, da si je treba vzeti veliko časa predvsem zase, nato pa še za prijatelje. Ja, tudi za ljubezen.

Toni Gašperič


V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

39

Ivan skuha imeniten paprikaš Z

godnje dopoldne je namakal dež, ki je že nekaj dni padal in padal in ovijal Novo mesto v sivino. Nekdanji “Novoteksovi” bloki v Bršljinu so dajali vtis, da so posiveli še za odtenek bolj in da v njih ne živi nihče ali pa da njihovi stanovalci še spijo. V resnici je bilo povsem drugače, vsaj v eni od teh stavb. V tamkajšnji kuhinji je v loncu prav nalahko vrelo in po prostoru dišalo, mož pri štedilniku pa je skrbno bdel nad dogajanjem v posodi. Če boste tole brali še naprej, boste izvedeli, kako nastane dober paprikaš. Ivan Ašič, naš tokratni ljubiteljski kuhar in gostitelj, ga je skuhal takole … Oprostite, paprikaš še ni kuhan. Zato lahko še prisluhnemo Ivanu, ki pravi, da rad je in rad kuha in ženi Faniki pomaga v kuhinji. Zelo rad kuha paprikaš in golaž. “Paprikaš se mora razlikovati od golaža, čeprav imata podobne sestavine. V paprikašu mora biti smetana. Smetana to jed obogati. V velikih javnih kuhinjah ga verjetno pripravljajo brez smetane,” je rekel. Smetana se pojavlja vsaj še v enem od njegovih receptov za izvrstne jedi. “Rad pripravljam kavo. Pa ‘smetanca’ mora biti na kavi,” je spomnil na peno, ki jo nekaterim uspe in drugim ne uspe ohraniti pri pripravi dišečega rjavega poživila.

Vsestranski Paprikaš v loncu je prijazno vrel. Ni ga bilo slišati. Ampak močno in obetavno je dišalo, in to je spet pomenilo, da Ašiči iz Koprivnice pri Brestanici – Ivan Ašič se je rodil v tej vasi, v kateri je, povejmo mimogrede, doma tudi krški župan Franci Bo-

Ivan rad kuha paprikaš.

govič – s svojimi recepturami pripravljajo svetu res imenitne stvari. Ivan je dvakrat Ašičev, po mami in po očetu. Simon Ašič, Ivanov stric po očetu, znameniti pater iz stiškega samostana, je zaslovel s svojo domačo lekarno! Kaj vse mogoče shranjuje v svojih zapiskih Ivanova teta, nuna sestra Benjamina v Rimu? Ivanova mama je zelo rada brala, sploh sta bila v družini, kjer je rasel Ivan, zmeraj pri roki knjiga in časopis, zato poti do znanja tam ni bilo treba posebej iskati. Paprikaš v loncu je še naprej vabljivo vrel. Neslišno, ampak vsakomur za mizo je bilo jasno, da paprikaš v tisti lepi posodi nastaja, saj je dišalo po kuhinji in naš kuhar je pomakal žlico v reč nad ognjem in v bližajočo se malico dodajal vse lepo po vrsti točno po receptu Ivana Ašiča. “Meso sem dal kuhati že malo prej, zjutraj, ker se mora kuhati malo dlje časa. V današnjem paprikašu sta govedina in svinjina. Govedina bo dala malo drugačen okus. Ponavadi pripravljam svinjski ali piščančji paprikaš,” je razložil. V tokratni paprikaš je dodal še čebulo česen, peteršilj, zeleno, baziliko, papriko, smetano, lovorjev list, poper, drobnjak in vino.

Pa poglejmo, kako se je posrečilo danes.

“Namesto vina lahko dodamo tudi kis. Vse začimbe je treba dati pred koncem kuhanja. Verjetno pa vsak dela po svoje,” je rekel gostitelj. Ko je tako pojasnjeval, so posamezne sestavine v loncu dosegle tisto stopnjo sožitja, ko kuhar reče skozi soparico vroče žlice: “Takole.” Nekaj podobnega je rekel tudi Ivan. Lonec je potlej z neko lepo in blago, ne samo ustrežljivo, ampak s kar gosposko, kretnjo dostavil na mizo. Videti je bilo, kot da mož ne nese prvič takega lonca in kot da z novomeškim Domom starejših, kjer je zaposlen, nemara večkrat nastopa na priložnostnih pogostitvah kot pomočnik v kuhinji in strežaj pri mizah. “Ja,” je res pritrdil in dodal, da hodi tudi “kelnariti” na veselice. Da je tako vsestranski, bi si moral misliti že pred desetletji, ko sem ga vselej veselega srečeval v takratnem Novoteksu. V tej tovarni je delal v telefonski centrali 18 let, še prej je bil nekaj časa v pripravi in v konfekciji, pri vsem skupaj pa je bil zelo popularen in dvakrat najboljši telefonist v nekem slovenskem ocenjevanju. Če so Novoteks odnesli na smetišče zgodovine, naj paprikaš novoteksovca Ivana Ašiča doživi še lepo prihodnost. Gotovo se bo to tudi zgodilo, če Ivan ob tem, da je skuhal za Dolenjski list, javno kuha tudi npr. za novomeško Folklorno skupino Kres, v kateri redno pleše že 32 let. Kaj pa če bi, recimo, Ivan Ašič skuhal paprikaš tudi za prvo srečanje Kluba prijateljev Novoteksa? O pogostitvi tega kluba, ki ga sploh še ni, nisva govorila. “Ampak,” je rekel Ivan, ko je okusni paprikaš postajal najina slastna malica, “bivši Novoteksovi delavci in ljubitelji tega podjetja bi se res morali povezati.” Besedilo in foto:

Mar tin LLuzar uzar Martin


40 40

DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

V pričakovanju dobrih mož Pa vendar je lepo, ko pride čas in se dotikamo sanj in začutimo vonj želja … Prav dobro se še spominjam, kako sem v otroških letih vsako leto v mesecu decembru nadvse težko pričakovala dobre može, ki so naokoli prenašali polne koše sladkarij, igrač in raznih ostalih presenečenj, ki sem jih bila vselej neizmerno vesela. Zimski možje z brado so kar spretno ugibali moje želje in me tudi vedno znova presenečali. Največkrat sem jim celo pomagala s svojim glasnim razmišljanjem ali pisanjem pisemc. Najprej so v decembru na hišna vrata potrkali parklji, ki so preverjali, če smo v družini bili pridni. Moram priznati, da le-ti niso pustili v meni najlepših spominov, saj sem se njihovih verig in črnih oblačil kot otrok nadvse bala. No, strah je nekoliko omilil Miklavž, ki je (v mojih očeh) vse-

lej zamujal, tako da ga nisem uspela videti. Njegov obisk je bilo zaznati šele zjutraj, ko so me na robu postelje v peharčku čakala sladka presenečenja. In tako je še danes. Miklavž še vedno prihaja neopazno in prav tako tudi odide. Božiček in dedek Mraz pa sta navadno združila svoje moči in jih združujeta še danes. Na predbožični večer čisto na tiho in neopazno skozi okno pokukata v naš dom in pod smrečico pustita darilo za vsakogar. Največje presenečenje in največja sreča je za tistega, ki prvi opazi sledi njunega obiska. Neizmerno veselje se je podati na kolena in poiskati svoje darilo pod smrečico. Čeprav sem nekoč ugotovila, kdo v resnici postavi darila pod smrečico – palčki, seveda, kdo drug pa naj bi jih –, se še vedno veselim praznikov, ko nas obiščejo dobri, sivobradi možje. Še dobro, da se prav nič ne starajo in da tako dobro ohranjajo svojo

Pravi nasvet

Skrajševanje delovnega časa Delodajalec se je odločil, da bo namesto odpuščanja delavcev skrajšal delovni čas na 36 ur tedensko in sorazmerno zmanjšal plače. Ali je tako skrajševanje delovnega časa dovoljeno in kakšne so njegove posledice za delavce? Zakon o delovnih razmerjih v 142. členu določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden, da pa se z zakonom ali s kolektivno pogodbo lahko določi kot polni delovni čas tudi delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden. Odločitev delodajalca, da bo skrajšal polni delovni čas na 36 ur tedensko, za samo skrajšanje delovnega časa ne zadošča. Da bi pri delodajalcu znašal poln delovni čas 36 ur tedensko, bi bilo potrebno najprej spremeniti tisto določbo njegove podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da znaša polni delovni čas 40 ur tedensko. Če poln delovni čas v podjetniški kolektivni pogodbi ni urejen, pa bi bilo potrebno vanjo vnesti določilo, da znaša polni delovni čas 36 ur tedensko. Kolektivno pogodbo sklepa delodajalec s sindikatom, kar pomeni, da potrebuje delodajalec za skrajšanje delovnega časa soglasje sindikata. Drugače sprememba kolektivne pogodbe ni možna. Kolektivne pogodbe določajo osnovne plače za poln delovni čas in ne vsebujejo opredelitve, da so določene za poln delovni čas 40 ur tedensko. Zato skrajšanje polnega delovnega časa na 36 ur ne pomeni avtomatičnega znižanja osnovnih plač po kolektivni pogodbi za 10 odst. Če naj bi se osnovne plače znižale, bi bilo potrebno spremeniti

tudi določila podjetniške kolektivne pogodbe, v katerih so opredeljene višine osnovnih plač po plačilnih razredih. Za uvedbo polnega delovnega časa 36 ur tedensko in znižanja osnovnih plač za 10 odst. sama sprememba podjetniške kolektivne pogodbe ne zadošča. Potrebne so tudi spremembe pogodb o zaposlitvi. Tako bo delodajalec lahko uvedel poln delovni čas 36 ur tedensko in znižal osnovne plače šele takrat, ko bo s sindikatom sklenil aneks k podjetniški kolektivni pogodbi, potem pa še z delavci anekse k pogodbi o zaposlitvi. Sprememba polnega delovnega časa s 40 ur tedensko na 36 ur tedensko in znižanje plače za 10 odst. ima za delavca posledico tudi na področju pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Znižanje plač ima lahko vpliv na odmero pokojnine in ima vpliv na nadomestila. Glede pokojninske dobe ni posledic. Eno leto delovne dobe še vedno pomeni eno leto pokojninske dobe. Krajši delovni čas od 36 ur pa bi to razmerje porušil. Npr. pri delovnem času 30 ur tedensko bi bilo potrebno delati eno leto in tri mesece za eno leto pokojninske dobe. Zaradi gospodarske krize bodo delodajalci gotovo manj radodarni tudi pri božičnici, trinajsti plači in delovni uspešnosti. Zato morajo biti sindikati vsaj pri skrajševanju delovnega časa in v posledici tega zniževanju osnovnih plač zelo previdni, sicer bo lahko prišlo do drastičnega poslabšanja gmotnega položaja delavcev.

anja Vizjak izjak,, univ. dipl. pravnica V an ja V izjak ZSSS Območna organizacija Dolenjske in Bele krajine

kondicijo. Četudi so letošnje leto morda le nekoliko izgubili na “moči”, bodo pa zato njihovi koši nekoliko lažji in jih zato ne bodo tako izčrpavali. Misel na Miklavža, Božička in dedka Mraza je več kot prijetna. Še vedno je lepo sesti za mizo, vzeti v roke prazen list papirja in sporočiti dobrim možem, kako neizmerno smo bili posamezni družinski člani čez leto pridni in kako zelo smo si zaslužili darilo. Že nekaj časa prej se v družini naglas pogovarjamo o svojih željah in jih nekako skušamo oblikovati oz. strniti v tiste želje, ki bodo lahko “uslišane”. Sledi zapis želja in oddaja pisem na okensko polico. Nato pa pride na vrsto neskončno dolgo čakanje - vsaj naše doživljanje je takšno. Vmes nas včasih zaskrbi, da kateri izmed dobrih mož slučajno ne bi izgubil ravno našega pisma. Toda vsako leto znova se izkaže, da je vredno čakati. Tradicionalna oblika praznovanj, priprava na praznične dni in načini obdaritve svojih najdražjih – vse to gotovo sodi h kulturni dediščini in ohranjanju tradicij vsakega naroda. Naj glavni smisel praznovanj ne bo v obdaritvi z dragimi predmeti, igračami, oblačili, temveč v sami pripravi na doživljanje prazničnih dni. Le navade, ki jih bodo otroci ob določenih praznikih pridobili v svojih družinah, bodo nekoč lahko prenašali naprej. Najlepši del praznikov pa naj bo druženje. Kot otrok sem se veselila druženja v širšem družinskem krogu zaradi skupnih iger, zabave in različnih sladkih dobrot. Danes pa se veselim skupnih družinskih trenutkov predvsem zato, ker smo skupaj, ker delimo čas, ki je samo naš, skupen … in zato neizmerne vrednosti. Dajmo svojim otrokom vedeti, da imajo trdno zavetje in močne korenine prav v družinskem gnezdu. Vredno se je truditi, da bodo naši otroci začutili, da so dobri družinski odnosi nekaj, česar vsi skupaj ne smemo izgubiti. Lepih spominov na skupaj preživete trenutke nam nihče ne more vzeti in lepi spomini nikoli ne izzvenijo, četudi včasih morda le nekoliko zbledijo.

Mate Mat eja PPe e tric


VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

41

Naše rastline pozimi V

času okrog božiča in novega leta je včasih cvetel le božični kaktus. Pa še ta samo v primeru, da je stal na dovolj toplem mestu. Če je bilo le malo hladneje, se je njegovo cvetenje zavleklo tja v mesec februar. Danes še vedno cveti božični kaktus, in to v številnih tonih in odtenkih. Ta čudovita južnoameriška lepotica ni bila še nikoli lepša, kot je sedaj. Seveda pa dela družbo božičnemu kaktusu v tem času najbolj priljubljena božična zvezda. To sta dve rastlini, ki nam polepšata prehod iz starega v novo leto in ki nosita ime po prazniku, ki je pravkar minil. Sicer pa pozimi cvetijo še mnoge druge rastline. Vrtnarji ponujajo že prve trobentice in cinerarije. O številnih ciklamah, primulah, azalejah, kamelijah, kalanhojah, ananasovkah in orhidejah ni potrebno zgubljati besed. Pozimi cvetoče sobne rastline pa lahko razdelimo v dve skupini. V prvi so rastline, ki zahtevajo hladno rastišče, da njihovo cvetenje traja čim dalj. V to skupino uvrščamo: božični kaktus, azalejo, kamelijo, ciklamo, hijacinte, sobno primulo in tudi trobentico. V drugo skupino pa lahko uvrstimo: božično zvezdo, orhideje, kalanhoje, ananasovke, flamingovce. Te rastline morajo imeti temperaturo okrog 18 stopinj, da normalno rastejo in cvetijo. V zimskem času ne pozabite, da je potrebno rastline tudi dognojevati, tako kot smo to počenjali poleti. Ker pa je dan krajši in je svetlobe manj, jih gnojimo namesto v tedenskih presledkih v dvotedenskih. Tako ravnamo z vsemi pozimi cvetočimi sobnimi rastlinami. Paziti pa morate na to, da nikoli ne gnojite suhih rastlin. Te najprej dobro zalijete z vodo, ko se napijejo, pa čez kakšno uro ali dve zalijete z gnojilom. Okenske ter balkonske rastline in tudi razne posodovke, kot so oleandri, kristavec,

Božični kaktus

abutilon ter hibiskus, pa pognojite enkrat mesečno. Kljub zimskemu obdobju pa ne smete misliti samo na sobne rastline. Kdaj pa kdaj se spomnite tudi na vrtne rastline. V primeru suhe zime, brez snežne odeje z veliko vetra in sonca, lahko rastline trpijo za sušo. Ta je posebno nevarna za vse zimzelene rastline, kot so: rododendron, mahonija, lovorikovec, bršljan in vse vrste iglavcev.

Božična zvezda

Dimnikar za srečo

Zalijte jih temeljito opoldne, ko mraz nekoliko popusti. Besedilo in fotografije:

S l aavv kko o Zgonec

Studenčnica To je edini cvetni pripravek, ki ni narejen iz rastlin, ampak je osnova vseh pripravkov. Bach ga je naredil v starodavnem zdravilnem izviru in po njegovih besedah je voda tisti četrti alkimistični element, ki s svojo sprejemajočo magnetično močjo ujame življenjsko moč rastline in jo zadrži. Pomaga vsem togim in načelnim osebam, ki so izgubile gibkost in igrivost. Najbolj značilni stavki, ki nakazujejo to togo čustveno stanje: “Samo kozarec vode prosim.” “Jaz vem, da imam prav, ti pa naredi, kar hočeš.” “Vsako jutro zgodaj zjutraj delam težavne jogijske vaje, ki sem se jih naučil na svojem potovanju.” Cvetni pripravek studenčnice uporabljamo takrat, ko smo togi v našem telesu, čustvih in tudi v umu. Lik puščavnika lepo ponazarja to miselno naravnanost, poleg tega je to lahko tudi past, v katero se ujamejo iskalci duhovnosti. Saj ti pogosto sledijo nekemu zunanjemu idealu, pravilom, ki jih omejujejo in jih delajo napete. To so morda člani novodobnih sekt, verskih organizacij, različnih društev, nevladnih organizacij. To so lahko tisti, ki vsakodnevno delajo naporne telesne vad-

be, meditacije in se pri tem prenaprezajo, jedo zgolj določeno vrsto hrane, ob čemer ne poslušajo sami sebe. Slepo prevzamejo načela drugih, ob čemer se lahko počutijo nekoliko boljše kot ostali ljudje. Vsi ti “navdušujejo” s svojim zgledom, ki sledi skorajda nadčloveškim odrekanjem. Glas svoje duše utišajo in ga zamenjajo za zunanji hrup. V precej blagi obliki negativno obliko studenčnice lahko doživljamo vsakodnevno, ko nevede sledimo ustaljenim družbenim normam in zahtevam, ne da bi se vprašali, ali so usklajena z našo vestjo. Ob jemanju kapljic lahko hitreje preidemo iz predhodne togosti v gibkost v učenje skozi lastno izkušnjo. Postopoma zamenjamo zunanje ideale za naše notranje, ki pa jih lahko vsakodnevno živimo.

ozamernik nik,, BFRP J AN KKozamer ozamer nik


42 42

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

V tebi se razraščam. Antologija slovenske erotične poezije.

Opoj ljubavi je sladki ino vroč D

ecember naj bi bil kljub vremenski sivosti in mračnosti eden najbolj veselih mesecev, čas sproščenosti in veseljačenja, ko se sicer prevladujoči razum nekoliko umakne in prepusti nekaj veljave čustvenosti in čutnosti, dionizičnemu v zapleteni sestavi človekove notranjosti. V takem vsesplošnem vzdušju je najbrž primerno, da se v roki ljubitelja knjig znajde primerno branje. Med novostmi, ki so v zadnjem času obogatile naš knjižni trg, je takšna knjiga. Zanimiva in branja vredna je še toliko bolj, ker je prva svoje vrste pri nas. Gre za antologijo slovenske erotične poezije, ki je pod naslovom V tebi se razraščam pred kratkim izšla v znameniti knjižni zbirki Kondor pri Mladinski knjigi. Dandanes nam izid skoraj vsake nove pesniške zbirke priča, da je erotika ena od osrednjih tem v literaturi, zato je prav presenetljivo, da je knjižna novost v Kondorju sploh prva antologija slovenske erotične poezije doslej. Prej smo dobili antologijo ljudske erotične pesmi (pod naslovom Klinček lesnikov v izboru in uredništvu Marka Terseglava je izšla leta 1981) in celo antologijo slovenskih pornografskih pesmi (pod naslovom Fuk je Kranjcem v kratek čas je izšla leta 1990). Alojzija Zupan Sosič, ki je antologijo slovenske erotične poezije uredila, izbrala zanjo pesmi in napisala izčrpno spremno besedo, meni, da poznemu izidu botruje več razlogov. Eden poglavitnih je gotovo, da so avtorske erotične pesmi dolgo veljale za “pesemsko kugo” in so jih nenehno moralizatorsko preganjali. V ozadju tega pojava je zapostavljenost erotike sploh. Zahodna civilizacija že od grških časov naprej slavi razum, čustvenosti in čutnosti pa je vse do sredine 20. stoletja namenjala le malo pozornosti. Redki so bili misleci, ki so se uk-

varjali s to temo, tisti, ki so se, pa so ugotavljali, da je erotizem zaradi svoje kompleksnosti vprašanje vseh vprašanj in da je erotično izkustvo eno najmočnejših, prekaša ga le mistična izkušnja, kot je, denimo, trdil Georges Bataille. Tudi strokovnjaki za literarno zgodovino erotiki v literaturi in sami erotični literaturi dolgo niso posvečali prave pozornosti. Do preloma je prišlo v 20. stoletju s seksualno revolucijo in reafirmacijo čustev v zahodni družbi. Avtorica antologije je knjigo zasnovala kot izbor slovenskih erotičnih pesmi od začetka do danes s spremljajočim razmišljanjem o položaju erotične poezije v slovenski literaturi. Pesmi ni uvrščala v antologijo le po erotični motivnosti, ampak je enakovredno upoštevala njihovo literarno kakovost. Pri tem je skrbela tudi za številčno uravnoteženost izbora in je pesnike, katerih opus sestavljajo pretežno erotične in erotizirane pesmi, predstavila s po štirimi pesmimi, druge, ki se v svojem ustvarjanju niso posvečali izključno erotiki, pa z eno ali dvema. Vsega skupaj je v antologiji zbranih okrog dvesto pesmi iz 83 pesniških zbirk 56 pesnikov in pesnic, pregledanih pa je bilo celo kar 338 pesniških zbirk.

Še nekaj namigov za voščilnice Že v prejšnji številki Žive sem v Jezikovnem kotičku pisala o novoletnih oziroma decembrskih prazničnih voščilih. Tokrat pa še nekaj namigov za tiste, ki jih boste pisali tik pred zdajci. • Voščilnica ni čestitka, zato temu prilagodimo vsebino; torej ne čestitamo, ampak voščimo. • Ne pozabimo se podpisati. Najlepša zasebna voščilnica je tista, ki jo napišemo ročno, saj tako naslovnik ne dobi občutka, da smo jih več “naštancali” in poslali na različne naslove. Pa tudi če jo zaradi pomanjkanja časa natipkamo, naj bo vsaj podpis prostoročen. In seveda razločno napisan. • Tudi poslovnih voščil ne žigosamo.

• Bodimo natančni pri nagovoru (imenu); Ksenja - Ksenija, Mitja – Matija, Klavdija – Claudia, Pia – Pija … • Poseben odnos vzpostavljamo tudi z izbiro imena v nagovoru; če smo v posebnem, prisrčnem odnosu z naslovnikom, lahko zapišemo v nagovoru njegovo ljubkovalno ime in predenj namesto Spoštovani zapišimo Dragi … • Če se že odločimo za voščilo v obliki znanega verza, se izogibajmo tistim, ki se ponavljajo in so splošno znani. Ustvarite si praznične dni po lastnem okusu, v letu 2009 pa vam želim vse lepo in veliko prijaznih trenutkov ter dogodkov.

Irena apežž Ir ena PPo o t očar PPape ape

Izbor je razvrščen kronološko po rojstnih letnicah pesnikov in po letnicah knjižnih objav. Sprehod po slovenskem erotičnem pesniškem cvetniku se začenja s pesmijo Popevka vu listu poslana, ki je bila objavljena leta 1813 in jo je napisal štajerski duhovnik (!) Štefan Modrinjak, in se zaključuje s pesmijo Gala Gjurina Vrzi odejo s sebe, natisnjeno leto 2002 v pesniški zbirki Mesto. Najmlajši po letnici natisa sta pesmi Franja Frančiča, natisnjeni lanskega leta. Antologija torej zaobsega obdobje kar treh stoletij, od 19. do 21., oziroma 194 let od izida prve do izida najnovejše, v antologijo uvrščene pesmi. Najstarejše erotične pesmi in izbrane pesmi klasikov, Prešerna, Ketteja, Cankarja, Župančiča in Gradnika, zavzemajo razmeroma malo prostora, največ ga je odmerjenega sodobni pesniški ustvarjalnosti. Med pesnike, ki se erotiki veliko posvečajo in jo upesnjujejo kot pomembno ali osrednjo temo ter so pri tem v kakovostnem vrhu, Zupan Sosičeva uvršča deseterico: Zlobca, Bojetujevo, Svetino, Simonovićevo, Kleča, Möderndorferja, Mozetiča, Vidmarjevo, Mokrin-Pauerjevo in Korunovo. Sprehodite se torej po slovenskem erotičnem cvetniku, prisluhnite pesniški govorici o “mesenem spoznanju” ter čudežih “telovzetja” in “slastovanja”, zelo zanimivo pa je tudi branje spremne besede, ki je res ne gre spregledati.

Markkel eljj Milan Mar


ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

43

Kaj vemo o laseh? V

ečina ljudi lepo skrbi za svoje lase. Najprej si poglejmo, kako izgleda normalna rast las. Mešiček (folikel) dlake oziroma lasu, ki se nahaja neposredno pod površino kože, je osnovna struktura, iz katere začne rasti las. Če je mešiček uničen, nov las ne more pognati. Če pa je las izpuljen ali odrezan, a mešiček nepoškodovan, bo zrasel znova. Samo na glavi imamo okoli 100.000 lasnih mešičkov. Ta številka se s starostjo zmanjšuje. Celice na dnu mešička se delijo in postopoma rinejo navzgor, nato postopoma odmrejo in oblikujejo vidno dlako ali las. Poudariti velja, da vsak las, ki ga vidimo nad kožo, predstavlja mrtvo beljakovinsko tkivo. Vsak mešiček proizvaja dlako oz. las v ciklih, katerega trajanje je na različnih delih telesa različno. Na lasišču na primer vsak las neprekinjeno raste 3 do 5 let. Nato se rast zaustavi, las pa po 3 do 4 mesecih odpade. Po naslednjih treh mesecih (to je faza mirovanja) iz istega mešička požene nov las. Ta vsak dan zraste za približno tretjino milimetra oz. en centimeter na mesec.

Ali je izpadan njj e l a s n o rrm malno? V normalni situaciji je 90 odst. las v fazi rasti, 10 odst. pa v fazi mirovanja. Las v mirovanju ostane na svojem mestu nekaj mesecev, potem odpade. Pod njim se namreč oblikuje nov las, ki začne svoj cikel rasti, pri čimer porine star las navzgor, tako da ta na koncu izpade. Normalno izgubimo od 50 do 100 las dnevno. Normalen cikel rasti las lahko porušijo številni dejavniki. Občasno pospešeno izpadanje las se lahko pojavi na primer 3 do 4 mesece po porodu ali po visoki vročini, kaki resnejši bolezni, kirurških posegih, izgubi krvi ali po resnem čustvenem stresu. Izpadanje las je povezano tudi z dietami in hitrim zmanjševanjem telesne teže, ki je posledica resne omejitve vnosa kalorij

(manj kot 800 kalorij dnevno) ali beljakovin v telo. V takih razmerah si lahko dobesedno izpulimo cele šope las, ki pa čez nekaj mesecev ponovno zrastejo. Izpadanje las lahko povzročijo tudi različna zdravila. V nekaterih drugih primerih ne gre za prekomerno izpadanje las, pač pa za nezadostno rast novih las. Do tega lahko prihaja pri boleznih ščitnice, pri raku, pomanjkanju železa v krvi in pri nekaterih oblikah sladkorne bolezni.

V z rro o k i i n p rre e p rre e čče eva n njj e v o sstt i njj e p l e š aav zgodn Zgodnja plešavost je pogosta oblika trajne plešavosti mladih moških. Gre za izpadanje las na temenu in sencah. Ta vrsta plešavosti se lahko pojavi tudi pri ženskah, in sicer 15 do 20 let kasneje kot pri njihovih moških sorodnikih. Čas, ko nastopi plešavost, stopnja razredčenja las in končna oblika plešavosti so določeni s stimulacijo mešičkov z moškimi hormoni (androgeni) v sodelovanju z genskimi dejavniki. Morebitno tovrstno izpadanje las je normalna in neizbežna reakcija na iste vplive (androgeni), ki spodbujajo normalen seksualni razvoj. Čeprav sta mastna koža (seboreja) in prhljaj včasih povezana s to obliko izgubljanja las, zdravljenje teh stanj ne vpliva na vnovično rast las. Pri ženskah je v zgodnejšem obdobju genetsko razredčenje las težje z gotovostjo diagnosticirati. Izguba las je bolj difuzna – plešavost ima le redko neko določeno obliko. Če se lahko izključi druge pogoste vzroke izgube las, če se bolezen pojavlja v družini, če do nje prihaja postopoma, če ni povezana z nerednim menstrualnim ciklom ali s pretirano rastjo dlak drugje na telesu, potem je taka izguba las verjetno normalen pojav. Izkazalo se je, da se v primerih družinskega (genetskega) izpadanja las ne da doseči izboljšanja ne z lokalno uporabo določenih sredstev ali injekcij ne z obsevanjem ali kakim drugim fizikalnim zdravljenjem (ne glede na spol). Prav tako ni ne hrane ne vitaminov, ki bi izrecno pomagali pri rasti las.

Nadomeščan njj e l a s Transplantacija las je postopek, v katerem z enega dela telesa vzamemo košček kože, ki ima na sebi lase, in ga premestimo na drugo mesto, kjer bodo lasje nadaljeva-

li z rastjo na enak način in z istimi karakteristikami kot tam, kjer so rasli prej. Pomagamo si lahko tudi z lasuljo in “všitimi” prameni las (s pomočjo šivov na koži). Lasulje so sestavljene iz različnih kombinacij umetnih in pravih las. Pri “všitih” pramenih so rezultati pogosto dobri, vedno pa obstaja možnost kemične okužbe kože zaradi tujka v telesu.

Šam poni in dr u g i p rre e p a rra ati mponi dru Fizične in kemične poškodbe las so v naši kulturi daleč najpomembnejši vzrok neobičajnih pojavov na lasišču. Lasje so izpostavljeni soncu, fizičnim poškodbam zaradi krtačenja, česanja in navijanja, izpostavljeni so toploti in različnim kemijskim poškodbam. Vse to se lahko odrazi v lomljivosti las ter hrapavosti in nepravilni površini lasu. Različne tekočine za izpiranje las (regeneratorji itd.), ki vsebujejo beljakovine, začasno zapolnijo pomanjkljivosti na lasnem steblu in ga naredijo bolj gladkega in (začasno) debelejšega. Za nekatere so ti proizvodi koristni pri negi las in lasišča, na samo rast las pa ne morajo vplivati.

Ivo Iv o Belan, dr. med.


44 44

MODA

priloga dolenjskega lista

Nepozabna decembrska slavja P

ogled na romantično okrašena mestna jedra in razkošna izložbena okna, vonj po cimetu in ostalih prazničnih dobrotah, zvok živahnega vrveža na ulicah in decembrski dnevi, večeri, v katerih ne manjka prednovoletnih zabav. Naj gre za zabavo s sodelavci, prijatelji, prijetno kramljanje ob naših prostočasnih dejavnostih ali obisk kakšne izjemne predstave. Naj gre za žensko ali moškega, dekle ali fanta, vsakdo od nas si ob posebnih priložnostih želi na svečani večerji ali plesu biti zvezda večera. Za eleganco in hkrati zapeljivost ter dobro počutje je že potrebno nekaj iznajdljivosti, improvizacije in tudi umetnosti. In če verjamemo starim vražam, da bo leto, ki se bliža, obarvano tako, kot boste vanj vstopili, potem je treba poskrbeti, da bo prehod čim lepši. Obleke, krojene v stilu, imenovanem “cul de Paris ali osji zadek”, ki so bile moderne že v 19. stoletju, delujejo zelo nagajivo. V pasu so spete z neskončno dolgimi pentljami ali pasovi. Pentlje so letos lahko povsod; okoli vratu, ramen, čez prsi, okoli pasu. Kontrasti oblačil so od samostojno rdečih ali v kombinaciji s črno in zahtevajo samo vašo drznost ter hrabrost. Še naprej je seveda za oba spola veliko klasično črnih oprav, ob še vedno modnih kombinacijah z belo ali tako glamurozno vijolično. Svoja lepo ohranjena oblačila iz preteklosti okrasite z bleščicami, ki so še kako hit tudi v letošnjih izborih svečanih oblačil. Naj bodo zlate, srebrne, naj bodo videti kot ribje luske, naj bodo zvezdice in če vam je ljubše, bleščice zamenjajte s krznom ali perjem, ki se bo skupaj z vami pozibavalo na plesišču. Pa tudi čipke so še vedno rdeča nit oblačenja za posebne priložnosti. Naj so prefinjene, prosojne, tanke ali rustikalne, mrežaste ali z motivi drobnih rožic, vedno dodajo svojo noto k eleganci. Obleke so za ženske krojene tako, da so v pasu stisnjene, v spodnjem delu pa na-

brane kot razprt cvet. Če se odločite za široko nabrano krilo, ga lahko popestrite s korzetom, kratkim suknjičem ali čipkasto bluzo z naborki v viktorijanskem slogu, pošito z bleščicami. Če vam je klasična črna obleka do sredine kolen preveč pusta, si jo popestrite s suknjičem, ki ima satenast ovratnik in bo deloval kot moški smoking. Lahko

ga oblečete tudi nad topom, ki bo usklajen z barvami spodnjega perila. In če ne boste izbrale obleke ali suknjiča, si umislite bluzo, ki je iz satena in jo najdete v svoji garderobi. Še vedno je svila tista, ki poudarja žensko prefinjenost, poudari dele telesa in seveda eleganco. Moški bodo svoja večerna oblačila popestrili z modnimi barvnimi kravatami, metuljčki, pentljami, različnimi šali in srajce obogatili z manšetnimi gumbi, za katere ni nujno, da so iz plemenitih kovin. Suknjiči naj bodo od klasičnih do smoking variant z dodanimi barvno usklajenimi okrasnimi robčki, ki se še kako podajo tudi k športnemu stilu, naj gre za kavbojke ali športno krojene hlače. In ko smo že tik pred odhodom, ne pozabite na nakit, saj gre za mesec, v katerem se vse blešči, utripa od barv in se sveti. Lahko si omislite zelo izbran kos nakita, ki bo dodatno zaznamoval vaš stil, ali si iz več različnih ogrlic umislite svojo popestritev večerne podobe. Ob nakitu pa dame ne pozabite na ustrezne čevlje z visoko peto, v katerih boste še višje in vaše noge daljše. Čar dajeta letošnjim večernim čevljem bogata okrašenost in nenavadnost, pa naj gre za bleščice, pentljice, peresa. Z novoletno okrasitvijo boste tako lahko obule čevlje, ki vas na plesišču ne bodo ožulili in bodo videti kot novi. Tudi moški bodo z večbarvnimi kombinacijami čevljev izrazili svoj stil ali pa morda raje ostali zvesti bolj klasičnim lakastim oz. enobarvnim čevljem. Tudi na rokavice, ki so iz svile ali tankega usnja in so lahko kot obvezen dodatek tudi pri večerni obleki brez rokavov, ne pozabite. Pa tudi brez torbice nikoli ne gre nobena “urejena” dama od doma. Za posebne dogodke so še vedno najbolj primerne majhne oblike, ki so posebne barve, narejene iz satena, posute z bleščicami, iz zlate ali srebrne tkanine ali seveda klasično usnjene. Mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad


priloga dolenjskega lista

45

Obraz naj se sveti in žari N

e gre za to, da bi se skozi leto zanemarjali in blesteli samo v najdaljšem mesecu leta. Za nego telesa in obraza je treba skrbeti vsak dan. Vsekakor pa si vsakdo želi ob iztekajočem se letu za druženja s prijatelji, sorodniki, na prednovoletni zabavi ali za najdaljšo noč v letu izbrati ličila, ki bodo delovala naravno in hkrati svečano. Upoštevajte svoje osebne lastnosti in življenjski stil, ličenje pa je seveda samo pika na i celotnega videza. Morda nekaj lepotnih nasvetov ne bo odveč. Tako ženske kot moški poskrbite za naraven videz obrvi, ob katerem pa se po potrebi odločite za majhne popravke. Če so obrvi pregoste, jih oblikujte s škarjami. Za poudarjene obrvi uporabite temen svinčnik ali puder, za najdaljšo noč v letu pa si privoščite tudi malo bleščečega pudra. Dame, ki se boste odločile za oblačilo, ki odkriva večje predele gole kože, pred tem uporabite samoporjavitveno kremo, če naravne barve od poletja ni ostalo dovolj. Ko se odločate za dekolte ali oblačila brez rokavov, lahko poskrbite za kožo tako, da nanjo z velikim čopičem nanesete puder z drobnimi bleščečimi delci. A pozor, bodite varčne, saj svetloba naredi svoje. Brezhibno naličen obraz in popolno pričesko zaključite z negovanimi nohti. Prozoren lak za nohte prihranite za januar, zdaj je čas za malce drznosti. Ob posebnih priložnostih ne morete zgrešiti z zlatimi ali srebrnimi toni, prav tako seksi učinek je izbira rdečih tonov, za nežnejše pa še vedno ostajajo pastelne barve. In če se odločite za večerno priložnost obuti sandale, ne pozabite na svoja stopala in nohte, ki naj bodo skrbno negovani, ujemajo naj se z barvo nohtov na rokah. Prava dišava na pravem mestu seveda. Pozimi, ko so temperature nizke, naše telo oddaja manj toplote in vonja kot poleti. Zato je zdaj pravi čas, da lahek parfum, ki ste ga

vzljubili poleti, zamenjate za intenzivnejšo dišavo. In majhne korekture? Če si še nikoli niste privoščile umetnih trepalnic, si jih dajte za novoletno zabavo. Poiščite jih v drogerijah in si jih prilepite prek svojih. Pričarale boste izrazitejši pogled, ki ga ne zagotavlja še tako draga maskara. Seveda si prej naličite celoten obraz. In nekaj možnosti za barvitost ličenja ali za igro s senčili. Ob letos še posebej modni vijolični barvi, ki je usklajena s primerno kombinacijo oblačil ali morda le kakšnega dodatka, boste oči osenčile z intenzivno roza-vijolično in sivo, obrobo oči si boste privoščile s črno in belo barvico. Šminka naj bo enakih odtenkov kot senčilo. Lahko si privoščite oranžno-zlato kombinacijo. Diskretno naličene oči, obrobljene s črno barvico, svetlo oranžnim senčilom ter trepalnicami s črno maskaro in zlatimi bleščicami. Tiste, ki boste drznejše in v rdečih odtenkih oblačil, boste prave zapeljivke tudi z rdeče-črnim make upom. Oči naj bodo osenčene s temno sivim in rdečim senčilom. Zaradi izrazito poudarjenih vek je priporočljivo uporabiti še umetne trepalnice, ker bodo še poudarile močan videz oči. Preko rdeče obarvanih ustnic si nanesite močan sijaj. Pri izbiri pravega ličila upoštevajte smernice za ličenje, ki so vam najljubše, in dodajte le še nekaj svetlečega prahu ter zažarite tam, kamor ste namenjeni, povabljeni, zaželeni in želite blesteti. Mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad

OVEN – Januarja vam ne bo dolgčas. Do 14. bo vaše misli zasedala služba, kasneje pa se bo vse sukalo okoli prijateljev in sorodnikov. Občasno vam bo primanjkovalo energije. Partner vam utegne marsikaj očitati – tudi to, da ga ne poslušate. BIK – Januarja boste spoznali, da drži reklo “Vsak papir pride prav”. Zaradi potrdil in dokazil o opravljenih tečajih in izobraževanju boste z lahkoto naredili stopničko ali dve v karieri. Nikar ne bodite preveč ljubosumni. DVOJČKA – Če se želite znebiti slabe razvade ali spremeniti način svojega življenja, bo januar odličen mesec za akcijo. Občutek varnosti in sprejetosti bo močno povezan z intenzivnostjo odnosov. Mnoge odnose boste občutili kot preveč obremenjujoče. RAK – Uživali boste v spoznavanju novih ljudi, druženju in komunikaciji. Ponovno boste navezali stik z določenimi ljudmi iz preteklosti. Na delovnem mestu imate možnost spremeniti pogoje dela – a novosti uvajajte počasi. LEV – Večina levov v januarju ne bo najbolj zadovoljna s svojim osebnim življenjem. Kar nekaj levov bo uteho našlo v delu, športnih aktivnostih in bučnih zabavah. Razmislite, če bi lahko s svojim hobijem tudi kaj zaslužili. DEVICA – Življenje bo teklo po ustaljenih tirnicah. Na delovnem mestu boste dela opravljali rutinsko. Mnoge device bodo pogrešale več adrenalina in iz dolgočasja utegnejo zapletati štrene z različnimi trači. S partnerjem se boste odlično razumeli. TEHTNICA – Januar bo družaben mesec. Z namazanim jezikom in prijaznostjo boste omehčali še tako težkega poslovnega nasprotnika. Ne zapravljate denarja za neumnosti in stvari, ki jih dejansko ne potrebujete. Prosti čas izkoristite za šport. ŠKORPIJON – Januarja se boste zaradi različnih vzrokov prisiljeni usesti za mizo in se učiti. Brez posveta in proučitve vseh možnosti se ne spuščajte v večja poslovna in finančna tveganja. Odnos z domačimi bo bolj mlačen. STRELEC – Mnogi strelci bodo iskali načine, kako izboljšati svoje slabo finančno stanje. Morali si boste odgovoriti na vprašanje, ali obstaja ravnovesje med vašimi željami in realnim finančnim stanjem. Doma vas čakajo romantični trenutki. KOZOROG – Na delovnem mestu boste zelo trmasti in svojeglavi ter ne boste prenesli, če se bo kdo vtikal v vaše delo. Ne tratite energije za iskanje dlake v jajcu. Pred finančno naložbo ali večjim nakupom dobro proučite vse možnosti. VODNAR – Na delovnem mestu se boste držali bolj zase. Če boste kdaj brez ideje, kako začeti in končati poslovni projekt, se oprite na pretekle izkušnje in intuicijo. Samskim vodnarjem bo znova prekrižala pot stara ljubezen. RIBI – Čaka vas uspešen mesec. Bolj kot denar pri poslovnih ponudbah upoštevajte, kakšne bonitete in ugodnosti vam bo posel prinesel v prihodnje. Odnos s partnerjem bo topel in romantičen, najbolj pa boste uživali v družbi otrok.


46 46

priloga dolenjskega lista

KRIŽANKA

12 . Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a

12. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke je podjetje Krka, d.d., s Šmarješke ceste 6 v Novem mestu, ki podarja praktične nagrade. Pravočasno smo prejeli 246 rešitev enajste Živine nagradne križanke. Krka, d.d., s Šmarješke ceste 6 v Novem mestu podarja praktične nagrade izžrebanim reševalcem Janezu Rangusu iz Stranja, Cilki Sovdat z Blance in Majdi Žura iz Spodnjih Gorenjcev. Nagrajencem čestitamo! Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 19. januarja, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “1. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 11. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: ŠEMPETER, ČRNA GORA, IGOR, NIZ, POŽAR, TT, AMI, AARE, LENOBNEŽ, ETAN, AJA, ACE, TOKAJ, KLESTIL, RJAVA, VAVTA VAS, ARARAT, AVTO PARK, MILENA, KRETA, MAKSO, NAM, ER, NL, VRT, GINA, ČAPLJA, TOVARNAR, STALEŽ, MOMBASA. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov. Ime: ......................................................................................... Priimek: ..................................................................................... Naslov: ....................................................................................... ................................................................................................................. Podpis: ........................................................................................


p

ššš­•„‡Œ’Ž•Ž„­–Œ


KRIŽANKA


Živa, dec. 2008