Klimatske spremembe in upravljanje zavarovanih območij

Page 1


Klimatske spremembe in upravljanje zavarovanih območij: študije o biodiverziteti, tokovih obiskovalcev in energetski učinkovitosti Uredniki: Matej Vranješ, Iztok Škornik, Stefano Santi, Massimiliano Costa

Oblikovanje naslovnice: Iztok Škornik Fotografije na naslovnici: Borut Mavrič, Dan Briški, David Cappellari, Massimo Bertozzi, Iztok Škornik, Marco di Lenardo, Tomaž Mihelič

Projekt Climaparks je sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007–2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

Za vsebino te publikacije so izključno odgovorni avtorji. Vsebina ne odraža nujno uradnega mnenja Evropske unije.

© SOLINE Pridelava soli d. o. o., Portorož, & Triglavski narodni park, Bled Vse pravice pridržane. Prepovedani so reproduciranje, predelava in distribuiranje te publikacije, v celoti ali po delih, v kakršni koli obliki in s katerim koli sredstvom, brez predhodnega dovoljenja.


Vsebina Predgovor

v

Raba prostora pri gamsu (Rupicapra rupicapra) v Triglavskem narodnem parku Miha Krofel, Roman Luštrik, Matija Stergar in Klemen Jerina

1

Gozdovi v Triglavskem narodnem parku v luči podnebnih sprememb Andrej Arih

13

Analiza nekaterih podatkov o obisku v turistični destinaciji Julijske Alpe in Triglavskem narodnem parku Božo Bradaškja in Matej Vranješ

23

Spremljanje morske biodiverzitete v Naravnem rezervatu Strunjan (Tržaški zaliv, Slovenija) s posebnim poudarkom na vplivu klimatskih sprememb na izbrane biološke elemente Lovrenc Lipej, Martina Orlando Bonaca, Borut Mavrič, Martin Vodopivec in Petar Kružić

31

Vpliv vremena na obiskovanje v Krajinskem parku Strunjan Luka Kastelic

43

Prispevek k poznavanju vplivov vremenskih sprememb na biodiverziteto in obiskovanje v Krajinskem parku Sečoveljske soline Iztok Škornik

55

Monitoringi ptic (Aves), reliktnih in zavarovanih rastlinskih vrst, terestrične troglobiontske favne in favne prenikle vode (Epikras) v Parku Škocjanske jame Samo Šturm

95

Podnebne značilnosti in pričakovane podnebne spremembe na širšem območju Parka Škocjanske jame Tanja Cegnar

131

Prve pripombe k metodologiji spremljanja flore in vegetacije ter popisa leta 2012 v Naravnem parku Julijskega predgorja Giuseppe Oriolo

139

Načrtovanje enotne metodologije za spremljanje vpliva podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost Nicoletta Cannone, Massimo Buccheri, Paolo Glerean, Fabio Stoch, Giuseppe Bogliani, Valeria Lencioni in Mauro Gobbi

145

Rezultati prvega leta spremljanja stanja habitatov in vrst flore na območju Kaninskega ledenika (Naravni park Julijsko predgorje) Nicoletta Cannone

161

Monitoring habitatov in rastlinskih vrst v Ciadinu della Meda (Naravni park Furlanski Dolomiti) Alberto Scariot, Michele Cassol in Simonetta Vettorel

169

iii


Prvi razmislek o celoviti metodologiji spremljanja in analize vplivov podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost ter o prvem letu (2012) raziskovanja na področju flore in vegetacije Giuseppe Oriolo Spremljanje toka obiskovalcev na zavarovanem območju naravnega Parka Furlanski Dolomiti v letih 2011 in 2012 ter analiza vpliva podnebnih sprememb na obisk parka Federica Minatelli in Elettra Mian Energetski načrt naravnega Parka Furlanski Dolomiti Elisa Tomasinsig Monitoring populacij pevcev in drugih vrst s pomočjo metode obročkanja in nepretrganega opazovanja v kraju Golena di Ca’ Pisani v delti reke Pad (RO) Emiliano Verza, Danilo Trombin, Andrea Favaretto, Luca Sattin, Albertino Frigo in Michele Bovo Energetski načrt Zavoda za upravljanje parka in biotsko raznovrstnost delte reke Pad Francesco Silvestri, Paolo Vincenzo Filetto, Marco Gavioli, Antonio Kaulard in Christian Cavazzuti Spremljanje učinkov podnebnih sprememb na biocenoze Parka delte reke Pad v Emiliji Romanji Stefano Mazzotti, Fausto Pesarini, Teresa Boscolo, Sara Lefosse, Danio Miserocchi, Elisabetta Tiozzo in Luciano Massetti

183

189 197

203

223

233

Podnebne spremembe in upravljanje zavarovanih območij: raziskava o turističnih tokovih in spremembah pri povpraševanju turistov glede na podnebne spremembe Stefano Dall’Aglio

249

Analiza prehrambenih navad netopirjev v obdobju 2011–2013 s preučevanjem gvana v krajinskem parku Vena del Gesso Romagnola (Mammalia Chiroptera, Arthropoda) Roberto Fabbri

255

Monitoring populacij netopirjev (Chiroptera) na območju krajinskega parka Vena del Gesso Romagnola Massimo Bertozzi

265

Nadzor populacije ptic stalnic, selivk in prezimljajočih ptic v regionalnem parku Vena del Gesso romagnola z metodo obročkanja Fabrizio Borghesi

273

Analiza vpliva vremenskih razmer na gibanje obiskovalcev v parkih: monitoring obiskovalcev parkov Alessandro Lepri, Aureliano Bonini, Alberto Paterniani in Alice Catellani

281

iv


Predgovor Pred vami je zbornik strokovnih in znanstvenih besedil, nastalih v okviru raziskovalnih dejavnosti projekta Climaparks - Klimatske spremembe in upravljanje zavarovanih območij. V projektu je dobra tri leta in pol sodelovalo devet zavarovanih območij iz Slovenije in Italije. Kot nemara nakazuje že naslov, projekt Climaparks ni bil le raziskovalni projekt, temveč je zajemal tudi številne druge dejavnosti. Na splošno so bile raznovrstne aktivnosti projekta združene v tri glavne vsebinske sklope. V prvem sklopu smo se partnerji posvečali aktivnostim monitoringa in raziskovanja biodiverzitete, katerih povzetki rezultatov zajemajo večji del pričujočega zbornika. V tem sklopu smo nabavili tudi opremo, ki bo omogočala dolgoročno izvajanje monitoringa in raziskovanja, kar je za spremljanje vpliva podnebnih sprememb nujno. V drugem sklopu smo v parkih izvedli tako imenovane »pilotne projekte«, s katerimi smo investirali v infrastrukturo in opremo, namenjeno energetsko učinkovitemu upravljanju zavarovanih območij. Sem spadajo investicije v prenove ali izgradnje informacijskih središč in uprav skladno s sodobnimi standardi energetske učinkovitosti: gradnja iz naravnih materialov, prehod na obnovljive vire energije, racionalizacija porabe energije in zmanjševanje izgub ter izdelava načrtov energetske učinkovitosti. Nekateri partnerji so investirali tudi v spodbujanje okolju prijaznih oblik obiskovanja parkov (kolesa, vozila na električni pogon). V tretjem sklopu smo se partnerji ukvarjali z različnimi dejavnostmi, povezanimi z izobraževanjem in obiskovanjem v zaščitenih območjih. V parkih smo uvajali nove izobraževalne vsebine, in sicer z izvedbo razstav, izobraževalnih programov, delavnic, informacijskih točk in učnih poti, namenjenih ozaveščanju o podnebnih spremembah, pomenu ohranjanja biotske raznovrstnosti in trajnostnem odnosu do okolja. Tudi v tem sklopu smo izvedli nekaj novih raziskav o obiskovanju zaščitenih območij, z namenom, da bi z dolgoročnim sledenjem trendom parki bili pripravljeni na ustrezne upravljavske odzive. Projekt Climaparks je skratka zajemal precej raznovrstne aktivnosti, a v vsakem od naštetih sklopov je bilo nekaj truda namenjenega tudi raziskovanju. In tako raznovrsten kot je bil naš projekt, takšen je tudi pričujoči zbornik - pisana kolekcija raziskovalnih in strokovnih besedil. Večino besedil predstavljajo metodološki in raziskovalni članki, nastali na podlagi monitoringa izbranih indikatorskih vrst. Vsak park je izbral vrste ali habitate, ki bodo dolgoročno predvidoma dober pokazatelj vpliva podnebnih sprememb, oziroma tiste, ki so za samo zaščiteno območje posebnega pomena. Z izjemo nekaterih parkov, ki že razpolagajo z relevantnimi podatki za dovolj dolgo obdobje, da z ustrezno gotovostjo lahko ugotavljajo vplive podnebnih sprememb, gre v večini primerov za začetne študije, postavljene v »leto nič«, na začetek dolgoročnega usmerjenega opazovanja in raziskovanja. Večina parkov namreč usmerjenega opazovanja in raziskovanja v povezavi s podnebnimi spremembami do danes še ni zares redno izvajala. Zato je bil v tem delovnem sklopu naš glavni namen, da v parkih izberemo indikativne vrste in habitate ter da z nadgradnjo obstoječih ali z vpeljavo novih metod zastavimo dolgoročno in redno opazovanje in raziskovanje, usmerjeno v ugotavljanje možnih vplivov podnebnih sprememb, pa tudi drugih okoljskih dejavnikov. Pri tem je potrebno poudariti, da zaznavanje in razumevanje sprememb za parke ni pomembno le zaradi »raziskovanja samega«, ampak tudi zaradi ustreznih upravljavskih odzivov v primeru posebej ogroženih in občutljivih vrst. Iz tega zadnjega razloga smo partnerji izvedli tudi začetne ali poskusne raziskave o trendih obiskovanja zavarovanih območij. Znano je namreč, da je obiskovanje v parkih eden pomembnejših dejavnikov vplivanja na naravno okolje. Ne nazadnje pa je poznavanje trendov obiskovanja pomembno tudi zaradi načrtovanja trajnostnega razvoja zaščitenih območij, tudi s sodelovanjem upravljavcev. Kot zadnje, a nič manj pomembno, v zbornik vključujemo študije, namenjene izboljšanju energetske učinkovitosti. V

v


parkih namreč verjamemo, da s sprejemanjem ukrepov za izboljšano energetsko učinkovitost, s prehajanjem na obnovljive vire energije, tudi sami dajemo dober zgled in s tem spodbujamo k trajnostnemu odnosu do okolja. V projektu Climaparks smo sodelovali upravljavci zaščitenih območij različnih statusnih oblik, iz različnih naravnih in družbenih okolij. V geografskem smislu smo zajeli alpski in predalpski svet, kraško območje ter obalna območja severnega Jadrana. Glede na takšno raznolikost upamo, da bodo opravljene raziskave ter zasnovane dolgoročne metodologije dobra osnova za nadaljnje primerjave ter morebitno strokovno in raziskovalno sodelovanje. Zbrani članki so v veliki večini povzetki precej daljših in bolj poglobljenih raziskovalnih poročil. Bralce, ki bi jih teme utegnile zanimati, vabimo, da si poročila ogledajo na naši spletni strani (www.climaparks.eu) oziroma navežejo stik z avtorji besedil. Ob sestavljanju zbornika smo si uredniki želeli, da bi javnost seznanili ne le s predstavljenimi strokovnimi temami, ampak tudi z zaščitenimi območji, ki se nahajajo v tem delu Evrope. Zaradi tega člankov nismo razvrstili po vsebinskih sklopih, temveč po partnerjih, v vrstnem redu kot smo nastopali v okviru projekta. Zbornik je izšel v celoti v treh jezikovnih različicah: slovenski, italijanski in angleški. Skladno z našo zavezo, da ne polagamo dodatnih polen na kurišče tople grede, smo se odločili, da zbornik izdamo v elektronski obliki. Kljub temu smo nekaj eksemplaričnih kopij v angleškem jeziku tudi natisnili. Ker smo pri tem težili h kar najbolj racionalni porabi projektnih sredstev, smo v izvedbo zbornika vložili precej prostovoljnega dela. Bralcem se opravičujemo, če zaradi tega elektronske verzije morda tehnično, jezikovno ali oblikovno niso povsem popolne. Najbrž se spodobi, da kot vodja projekta zapišem še nekaj kratkih zahval. Sodelavcem vseh projektnih partnerjev, pa tudi drugim sodelujočim, se zahvaljujem za tri leta in pol plodnega in zabavnega sodelovanja. Za nastanek pričujočega zbornika gre, poleg njim, zahvala tudi vsem avtorjem in kolegom urednikom. Za posebej natančno urejanje, oblikovanje in pregledovanje besedil se zahvaljujem Piki Valentič in Borisu Kobeji. Največji del zahvalnega kolača pa naj gre Iztoku Škorniku. Brez Iztoka zbornika ne bi v rokah dobesedno držali.

Matej Vranješ

vi


Raba prostora pri gamsu (Rupicapra rupicapra) v Triglavskem narodnem parku Miha Krofel,a Roman Luštrik,b Matija Stergarc in Klemen Jerinad Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani, Večna pot 83, 1000 Ljubljana, Slovenija. Kontakt: a miha.krofel@gmail.com, b roman.lustrik@gmail.com, c matija.stergar@bf.uni-lj.si, d klemen.jerina@bf.uni-lj.si.

Povzetek Gams (Rupicapra rupicapra) sodi med ekološko in lovno najpomembnejše vrste gorskih kopitarjev. Klimatske spremembe naj bi pomembno vplivale na mnoge vrste in ekosisteme, še zlasti v Alpah, tako tudi na gamsa, ki je zato lahko indikatorska vrsta. S habitatnim modeliranjem (logistična regresija in MaxEnt metoda) na podlagi sistematičnih opažanj gamsov ter preliminarno analizo prve telemetrijske študije gamsa v Sloveniji smo preučili rabo prostora gamsa v Triglavskem narodnem parku. Rezultati nakazujejo, da se bo primernost prostora za gamsa na področju TNP verjetno zmanjševala, tako zaradi zaraščanja in posledičnega krčenja prehranskih habitatov kot tudi napovedanega spreminjanja klime – zlasti višanja temperature, ki lahko na vrsto vpliva neposredno in posredno. Verjetno pomembno zmanjšujejo kakovost prostora za gamsa tudi motnje s strani človeka zaradi rekreacije, kjer bi bila za omiljevanja smiselna rajonizacija. Ključne besede: gams, habitatno modeliranje, klimatske spremembe, raba prostora, telemetrija, Triglavski narodni park.

Uvod Gams (Rupicapra rupicapra) je danes najpogostejša in najbolj razširjena gorska vrsta kopitarja v Alpah. Na območjih, kjer je prisoten, spada med ekološko najpomembnejše in lovno najbolj privlačne vrste (Miller in Corlatti, 2009). Hkrati je ekološko občutljiva vrsta, ki jo ogrožata predvsem gamsje garje in vznemirjanje zaradi človekovih aktivnosti – dejavnika sta tudi medsebojno povezana. Dolgoročno bi gamsa, kot pretežno gorsko vrsto, lahko ogrozile tudi klimatske spremembe, za katere se predvideva, da bodo v prihodnosti pomembno vplivale na mnoge vrste in ekosisteme (IPCC, 2007). Ob dvigih temperature, spremembah padavinskega režima in ostalih predvidenih spremembah klime, ki prožijo tu spremembo razširjenosti vegetacijskih oblik bo nedvomno prišlo tudi do številnih sprememb v živalskih populacijah; predvideva se celo nevarnost izumrtja mnogih vrst (IPCC, 2007; European environment agency, 2012). V Evropi je pričakovana širitev južnih vrst proti severu in nižinskih vrst v večje nadmorske višine ter po drugi strani krčenje območja severnih in gorskih vrst. Prav pri slednjih je zaradi izolacije kot posledice fragmentiranega habitata selitev onemogočena, obenem pa se pričakuje večja kompeticija z nižinskimi vrstami. Zaradi tega gorske vrste uvrščamo med potencialno bolj ogrožene, Alpe pa med območja, ki bodo klimatskim spremembam bolj podvržene (European environment agency, 2012). Več raziskav je pokazalo, da klimatske spremembe, predvsem preko sprememb v fenologiji vegetacije vplivajo tudi na mnoge gorske vrste kopitarjev, vključno z gamsom (Pettorelli idr., 2007; Rughetti in FestaBianchet, 2012).

1


V Sloveniji je gams bolj ali manj sklenjeno razširjen predvsem v alpskem in predalpskem svetu, kjer so tudi njegove populacijske gostote največje. Drugod po državi pa vrsta izkazuje izrazito metapopulacijsko obliko razširjenosti z manjšimi otoškimi populacijami v osrednjem, južnem in vzhodnem delu Slovenije (Stergar idr., 2009).Današnje populacijsko območje razširjenosti gamsa je predvsem odraz njegovih specifičnih habitatnih preferenc. K današnji razširjenosti pa so pripomogle tudi tri uspešne naselitve: leta 1954 na notranjskem Snežniku, leta 1956 na Kočevskem in leta 1959 na Nanosu (Galjot, 1998). Z vidika ekoloških značilnosti je gams v Sloveniji med najmanj raziskanimi prostoživečimi parkljarji. Da bi zapolnili to pomanjkanje podatkov in znanja ter ker je gams potencialno primerna indikatorska vrsta za spremljanje učinkov klimatskih sprememb za celotno območje Alp, smo analizirali rabo prostora gamsov v Triglavskem narodnem parku (v nadaljevnju: TNP), ki predstavlja jedro slovenske populacije gamsa (slika 1). V prispevku predstavljamo rezultate pridobljene v okviru projekta »ClimaParks«, v okviru katerega smo rabo prostora pri gamsu raziskovali s pomočjo habitatnega modeliranja podatkov zbranih v okviru sistematičnega monitoringa gamsa, ki se je v TNP izvajal v letih 1993–2011. Ta pristop nam je omogočil, da smo ocenili vpliv različnih okoljskih dejavnikov, vključno s klimatskimi parametri, na rabo prostora pri gamsu ter opozorili na pričakovane spremembe v rabi prostora gamsa ob napovedanih klimatskih spremembah v prihodnosti. Obenem v prispevku predstavljamo preliminarne podatke prvega telemetričnega spremljanja gamsov v Sloveniji, kar bo verjetno predstavljalo osnovo za natančnejše spremljanje potencialnih sprememb v rabi prostora v prihodnje.

Metode Triglavski narodni park je trenutno edini narodni park v Sloveniji. Z 880 km2 obsega večji del Vzhodnih Julijskih Alp (slika 1). Gamsi, ki živijo v TNP, predstavljajo jedro slovenske populacije gamsa in po vsej verjetnosti tudi donorsko območje za bližnje metapopulacije. Na nivoju države se trenutno z izjemo beleženja odvzema ne izvaja sistematičnega monitoringa gamsa. Nasprotno pa velja za območje TNP, kjer se v različnih oblikah (sistematična opažanja, priložnostna opažanja, odvzem, GPS telemetrija) monitoring gamsa izvaja že vse od leta 1980 (za pregled glej Krofel idr., 2013).

Habitatno modeliranje Prostorsko eksplicitno habitatno modeliranje je sodoben analitičen pristop, ki se je lahko uveljavil šele z razvojem metod daljinskega zaznavanja, ki priskrbijo osnovne podatke, ter zmogljivejših računalnikov in metod za obdelavo podatkov. Modeliranje je namenjeno tako prepoznavanju ključnih vplivnih okoljskih dejavnikov oz. razumevanju, kateri okoljski dejavniki najbolj vplivajo na pojavljanje vrste ter na kakšen način, kot tudi napovedovanju prihodnjega prostorskega razvoja vrste oz. kje bi bila obravnavana vrsta v prihodnje lahko razširjena. Za modeliranje habitatne primernosti prostora za gamsa v TNP smo uporabili podatke iz sistematičnih opažanj, za katere smo predvidevali, da so najmanj pristranski med trenutno razpoložljivimi podatki (Krofel idr., 2013). Priložnostna opažanja in odstrel so bolj pristranski, ker opažanja niso naključna, ampak popisovalci/lovci pogosto izbirajo določena mesta za popis oziroma lov (tekom svojega dela ali tarčnega izbira lovnega območja), obstaja pa tudi nevarnost, da nekateri habitati niso pokriti.

2


Slika 1. Razširjenost in lokalne gostote gamsa v Sloveniji ocenjene na podlagi podatkov o odvzemu z označenimi mejami Triglavskega narodnega parka. Vir: prirejeno po Stergar idr. (2009). Sistematični popis gamsov se v TNP izvaja letno, praviloma v jesenskem času. V izbranih revirjih se prehodi vse lovske poti in beleži število in demografsko pripadnost vseh opaženih gamsov ter se jih geolocira v mrežo kilometrskih kvadrantov, ki pokriva celotno območje TNP. V analizo so bili vključeni podatki od leta 1993 do 2011. V letih 1994, 1995 in 1998 je bil izveden popis tudi v poletnih mesecih, vendar teh podatkov zaradi primerljivosti nismo vključili. V letu 1998 je bil izveden popis le v juniju, zato smo to leto v celoti izločili iz analize. Pri habitatnem modeliranju smo uporabili dve metodi, logistično regresijo (Faraway, 2006) in model MaxEnt (Elith idr., 2011). Na voljo smo imeli samo podatke o prisotnosti gamsov, za modeliranje pa potrebujemo še podatke o razpoložljivosti. Kot razpoložljive celice smo uporabili vse celice na območju TNP. Ker je podatkov prisotnosti znatno več kot je na voljo celic znotraj TNP, smo z namenom zmanjševanja neželenega prileganja, podatke prisotnosti naključno vzorčili in zmanjšali vzorec na 1000 enot. Med analizo smo vzorčenje ponovili večkrat in potrdili, da se rezultati zaradi vzorčenja bistveno ne spreminjajo. Okoljske spremenljivke (tabela 1) smo povzeli iz baze, ki jo vzdržujemo na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete. Paroma smo preverili spremenljivke in eno iz para izločili, če sta kazali močno povezanost (za mejo smo uporabili |0,75|). Na ta način smo zmanjšali multikolinearnost vhodnih podatkov, kini želena in lahko povzroči nestabilne in nestvarne modele. Nato smo za vsako 1 × 1 km celico TNP-ja s pomočjo dveh modelov na podlagi znakov prisotnosti in okoljskih spremenljivk izračunali verjetnost pojavljanja gamsa. Preverjali smo tudi, kako se okolje, kjer je bil gams zabeležen, razlikuje od okolja, kjer ni bil opažen. V kolikor bi zaznali razliko, bi to lahko nakazovalo preferenčno izbiro habitatov. Glede na prisotnost ali

3


odsotnost zabeleženega gamsa v celici smo za vsak okoljski dejavnik izračunali njegovo gostoto. Gostota pokaže pogostost pojavljanja določene vrednosti in si jo lahko predstavljamo kot histogram za zvezne spremenljivke. Pri tem se je treba zavedati, da operiramo na prostorski ločljivosti 1 × 1 km, kar je za posameznega gamsa relativno nizka ločljivost in je veliko podrobnosti lahko zabrisanih. Tabela 1. Pregled spremenljivk, ki smo jih uporabili kot pojasnjevalne dejavnike pri modeliranju prisotnosti gamsa s pomočjo dveh modelov (logistična regresija in MaxEnt) Okrajšava naklon eksp_mod eksp_pest padavine_mean temp_mean travniki zarascanje odd_do_gozda iglavci_delez st_zdruzb odd_do_krmisca gozdna_zaplata_max

Opis spremenljivke Mediana naklonskih razredov Prevladujoča ekspozicija (modus) Pestrost ekspozicijskih smeri Povprečna letna količina padavin Povprečna letna temperatura Delež travnikov Zemljišča v zaraščanju + druge rabe Povprečna oddaljenost negozdnih površin od najbližjega gozdnega roba Delež iglavcev v lesni zalogi Število različnih združb v gozdu Oddaljenost od najbližjega krmišča Velikost največje gozdne zaplate

GPS-telemetrija Z GPS telemetrijo je mogoče v poljubnih časovnih intervalih skozi daljše obdobje nepretrgoma zajemati veliko količino zelo točnih podatkov o geografskih lokacijah in funkcionalni aktivnosti spremljanih osebkov preučevane vrste. Ob podpori geografsko informacijskega sistema je mogoče na osnovi teh podatkov ugotoviti, kakšen prostor je nek osebek uporabljal v določenem času, oceniti velikost območja aktivnosti, povprečne premike, sezonske spremembe v rabi prostora itd. Širše so ti podatki odlična osnova za preučevanje habitatnih značilnosti vrste, za spoznavanje in razumevanje vplivov naravnih in antropogeno pogojenih okoljskih dejavnikov in tudi za habitatno modeliranje. V okviru projekta smo za namene opremljanja s telemetričnimi ovratnicami izvajali odlov gamsov na več lokacijah v TNP. V septembru 2012 smo na Vršiču in v Tamarju uspeli odloviti dve odrasli samici, novembra 2012 na Vršiču dvoletnega kozla in aprila 2013 v okolici Kranjske Gore še eno odraslo samico. Vse živali so odlov in opremljanje z ovratnicami prenesle brez opaznih težav. Podatki o odlovljenih živalih so predstavljeni v tabeli 2. Tabela 2. Pregled telemetričnih podatkov štirih z GPS telemetrično ovratnico opremljenih gamsov v Triglaskem narodnem parku v okviru projekta

Št. ovratnice

Ime živali

Spol

Mesto odlova

Datum odlova

Veliksot Velikost Št. območja območja zabeleženih aktivnost v aktivnosti v lokacij času jesenskem spremljave času

32829

Irena

Vršič

11.9.2012

2467

157 ha

146 ha

58 ha

54 ha

32828

Mojca

Tamar

28.9.2012

1877

288 ha

190 ha

132 ha

58 ha

4532

Tone

Vršič

14.11.2012 1712

132 ha

123 ha

50 ha

66 ha

32167

Luna

Kranjska Gora 20.4.2013

36

4

Velikost Povprečni območja premikaktivnosti v dveurna zimskem razdalja času

premajhno število lokacij za analizo


Opomba: Predstavljeni so podatki zbrani do 22.4.2013 (spremljanje še poteka). Velikosti območji aktivnosti so bile ocenjene s pomočjo metode 100 % minimalnih konveksnih poligonov. Za razdelitev podatkov na zimski in jesenski čas smo uporabili datum 15.1.2013, ko so se začele ostrejše zimske razmere in ko so podatki med sezonama najbolj kontrastni.

Gamse smo opremili z GPS-VHF-GSM telemetričnimi ovratnicami ameriškega proizvajalca »Lotek« (slika 2). Uporabljeni tip ovratnic omogoča neprestano pridobivanje velike količine zelo natančnih lokacij o gibanju gamsov, ki jih ovratnica redno pošilja do uporabnika v obliki SMS sporočil. Ovratnice smo sprogramirali, da so zajemale GPS lokacije vsaki dve uri. Ovratnice so bile opremljene tudi s sistemom, ki omogoča, da ovratnica po enem letu samodejno odpade z živali.

Slika 2. Samec gamsa »Tone« opremljen s telemetrično ovratnico ob odlovu pri Vršiču, 14. 11. 2012. Fotografija: Zvonko Kravanja.

Rezultati Habitatno modeliranje Za habitatno modeliranje smo uporabili podatke iz sistematičnega monitoringa za obdobje 18 let, ki so obsegali 2.221 opazovanj, v okviru katerih je bilo zabeleženih 17.666 živali (približno 500–1.500/leto). Rezultatihabitatnega modeliranja z logistično regresije in MaxEnt so predstavljeni na sliki 3. Oba habitatna modela kažeta podobne prostorske napovedi in predvidevata jedro najbolj primernega življenjskega prostorana severno-osrednjem delu parka. Za južni del parka predvidevata, da je manj primeren življenjski prostor. Model logistične regresije daje nekoliko manjšo težo predelom, ki so pretežno gozdnati (jugo-vzhodni del, ki sega proti Bledu in ozek pas zahodnega dela parka), severni rob, ki sega v dolino Save Dolinke, pa smatra kot relativno ugoden habitat za gamsa. Model MaxEnt kaže, da je primernost habitata v gozdnatih predelih v primerjavi z modelom logistične regresije relativno visoka. Kot manj primeren habitat pa označi celice na severu, ki segajo v dolino Save Dolinke.

5


Slika 3. Habitatna modela primernosti življenjskega prostora za gamsa v TNP. Levo je prikazan model logistične regresije in desno model MaxEnt. Barve ponazarjajo relativno primernost življenjskega prostora na podlagi modela in podatkov sistematičnegamonitoringa (zelena = najprimernejši življenjski prostor, bela = najmanj primeren življenjski prostor). Vrednosti med modeloma niso neposredno primerljive. Model logistične regresije izpostavi kot statistično pomembne okoljske dejavnike naklon, pestrost ekspozicij, povprečno količino padavin, delež iglavcev v lesni zalogi in velikost največje gozdne zaplatev kvadrantu (tabela 3). Model MaxEntizpostavi kot pomembne dejavnike povprečno količino padavin in velikost največje gozdne zaplate, vsi ostali dejavniki pa prispevajo relativno malo informacij v končni model (slika 4). Na podlagi rezultatov modelov lahko sklepamo, da so za gamsa bolj primerni habitati v strmih stenah z malo gozdnega pokrova in v višjih legah do 2.000 m. n. v.,ter je občutljiv tudi na klimatske dejavnike–temperaturo in padavine (oba korelirata tudi z nadmorsko višino). Tabela 3. Izpis rezultata modela logistične regresije (Intercept) Naklon eksp_mod eksp_pest padavine_mean temp_mean Travniki zarascanje odd_do_gozda iglavci_delez st_zdruzb odd_do_krmisca gozdna_zaplata_max

x

Estimate

Std. error

z value

Pr(>|z|)

e

3.4050 0.0341 0.0294 -0.0044 -0.0015 -0.0202 0.0752 2.1432 0.0000 0.8607 -0.0189 0.0000 0.0000

0.7677 0.0081 0.0235 0.0014 0.0002 0.0471 0.6710 1.1463 0.0007 0.2759 0.0247 0.0000 0.0000

4.44 4.24 1.25 -3.05 -9.28 -0.43 0.11 1.87 0.03 3.12 -0.77 -0.45 -6.70

0.0000 0.0000 0.2115 0.0023 0.0000 0.6683 0.9108 0.0615 0.9795 0.0018 0.4429 0.6556 0.0000

30.11 1.03 1.03 1.00 1.00 0.98 1.08 8.53 1.00 2.36 0.98 1.00 1.00

6


Opomba: Odvisna spremenljivka je prisotnost gamsa v celici, neodvisne spremenljivke pa so okoljske spremenljivke. Za pomen okrajšav glej tabelo 1.

Odstotek

Slika 4. Pomembnost posamezne spremenljivke pri napovedovanju primernosti habitata za gamsa na podlagi modela MaxEnt. Za pomen okrajšav glej tabelo 1. Rezultati primerjave okoljskih spremenljivk med lokacijami prisotnosti gamsa in lokacijami, kjer gams ni bil zabeležen, so prikazani na sliki 5. Pregled posameznih spremenljivk pokaže podobne rezultate kot oba habitatna modela opisana v prejšnjih poglavjih. Razlike med celicami so se pokazale za povprečni naklon, prevladujoča ekspozicij, padavine, povprečna temperatura, delež iglavcev in velikost največje gozdne zaplate. Najbolj opazne razlike so za delež padavin, ki je tudi najpomembnejši dejavnik, ki ga je zaznal model MaxEnt. Gams je bil pogostejezabeležen na travnikih, v predelih, kjer so v gozdu prevladovali iglavci in kjer je velikost največjih gozdnih zaplat majhna.

7


Slika 5. Gostota vrednosti spremenljivk v celicah, kjer je bil gams zaznan tekom sistematičnih opažanj (modro) in kjer ni bil zabeležen (rdeče).

GPS-telemetrija Dosedanji rezultati telemetričnega spremljanja kažejo, da se gamsi na območju TNP gibljejo na razmeroma majhnih območjih in da so predvsem dnevno aktivne živali. Trije gamsi (dve samici in en samec) so se v prvih petih oziroma sedmih mesecih spremljanja gibali na območju velikem 132 do 288 ha, v povprečju 192 ha (100 % minimalni konveksni poligon; tabela 2). Za četrtega gamsa zaenkrat še ni dovolj podatkov, da bi bilo smiselno narediti kompleksne analize. V obdobju s snežno odejo (po 15.1.) se je območje aktivnosti pri vseh treh spremljanih živalih močno zmanjšalo (v povprečju za 48 %), opazili pa smo tudi premike v nižje nadmorske višine (primer na sliki 6). Povprečna razdalja premika v dvournem intervalu je znašala pri posameznem gamsu 54–66 m (povprečno 59 m; tabela 2). V dnevni dinamiki gibanja sta se pri vseh spremljanih gamsih pojavila dva izrazita viška, ko so se gamsi najbolj aktivno premikali. Prvi višek je nastopil zjutraj, med 9. in 10. uro, drugi pa pozno popoldne med 16. in 17. uro (slika 7). Sredi dneva, med 12. in 14. uro so bile vse tri živali manj aktivne. Najmanjši premiki so bili zabeleženi v nočnem času, z minimalnimi vrednostmi v najhladnejšem delu noči, pred zoro med 4. in 5. uro.

8


Slika 6. Zemljevid gibanja s telemetrično ovratnico opremljene koze »Irene« v jesenskem (pred 15.1.; rdeče) in zimskem (po 15.1.; modro) obdobju. Krogi predstavljajo posamezne GPS lokacije, poligona pa ocenjeni območji aktivnosti za vsako obdobje (100 % minimalni konveksni poligon).

Slika 7. Cirkadiana aktivnost treh gamsov spremljanih s pomočjo GPS telemetrije v obdobju od 28.10.2012 do 31.3.2013. Aktivnost je bila ocenjena s pomočjo razdalji v dvournih intervalih, pri čemer vrednost pri posamezni uri x pomeni razdaljo med uro x - 1 in x + 1.

9


Diskusija Izdelava habitatnih modelov na podlagi podatkov sistematičnih opažanj ter preliminarna analiza prve telemetrijske študije gamsa v Sloveniji nam je omogočila natančnejši vpogled v rabo prostora pri gamsih v TNP. Rezultati pridobljeni s pomočjo obeh metod so pokazali velik pomen klimatskih dejavnikov na rabo prostora pri gamsu, kar nakazuje na potencialen pomemben vpliv napovedanih klimatskih sprememb na to vrsto in obenem potrjuje pomen gamsa kot indikatorske vrste za spremljanje učinkov klimatskih sprememb. Predstavljeni rezultati analiziz TNP, ki kažejo na ključen pomen klimatskih dejavnikov, nadmorske višine, naklona in gozdnatosti na rabo prostora pri gamsu, se v splošnem dobro ujemajo s tujimi raziskavami (Pompilio in Meriggi, 2001) in za celotno Slovenijo izdelanim habitatnim modelom na podlagi podatkih o odvzemu (Jerina idr., 2010) ter potrjujejo dosedanje poznane ekološke značilnosti gamsa (Miller in Corlatti, 2009). Razloge za opaženo rabo prostora in izbiro habitatov gamsov v TNP glede na posamezne dejavnikelahko verjetno iščemo predvsem v prehranskih zahtevah in fizioloških značilnostih gamsa (klimatski dejavniki, nadmorska višina, gozdnatost), iskanju zatočišč pred potencialnimi plenilci in motnjah zaradi človeških aktivnostih (naklon, gozdnatost) ter večji konkurenčnosti v primerjavi z drugimi vrstami kopitarjev (nadmorska višina, gozdnatost). Tudi preliminarne analize telemetrijskih podatkov kažejo dobro ujemanje s podobnimi študijami v tujini. Ocenjene velikosti območji aktivnosti so podobne meritvam v avstrijskih in italijanskih Alpah, kjer so enako kot v TNP opazili zmanjšanje sezonskih območji aktivnosti v zimskem času (Miller in Corlatti, 2009). Podobno velja za opažanja cirkadiane aktivnosti, saj sta dva dnevna viška aktivnosti dokaj tipična za gamse v zimskem obdobju. V poletnem času pa pričakujemo, da se bo časovni razmik med začetkom in koncem dnevne aktivnosti povečal v skladu z daljšanjem dneva in da lahko prihaja tudi do tretjega viška aktivnosti okoli poldneva, kot so opazili v predhodnih raziskavah v tujini (Miller in Corlatti, 2009). Pri interpretaciji naših podatkov pa se je potrebno zavedati tudi njihovih omejitev. Tako na primer rezultati habitatnih modelov odražajo tudi način vzorčenja, ki je bilo najbolj intenzivno v jedru ugodnega habitata. Če bi sistematični monitoring bolj enakomerno pokril celoten park, bi bila slika napovedi najverjetneje nekoliko drugačna. Žal nismo imeli na voljo podatkov o prostorski variabilnosti napora vloženega v monitoring in zato tega učinka nismo mogli korigirati. Natančno beleženje napora pri monitoringu s sistematičnimi opažanji je zato eno ključnih priporočil za bodoče izvajanje monitoringa gamsa v TNP (Krofel idr., 2013). Ena pomembnih omejitev izdelave habitatnih modelov na podlagi opažanj so tudi razlike v zaznavnosti gamsov v različnih življenjskih okoljih. Gamse je na primer težje zaznati v bolj razgibanih in gosteje zaraščenih habitatih, zato se podatkov o razporeditvi opažanj ne more povsem enačiti z razporeditvijo prisotnosti gamsa. Tako bi bilo v našem primeru možno, da so rezultati habitatnih modelov, ki opredeljujejo večje gozdne krpe kot manj primeren življenjski prostor za gamsa, delno tudi posledica slabše zaznavnosti gamsov v teh habitatih. Opozoriti je treba tudi, da so bili podatki sistematičnega popisa zajeti v jesenskem času, zato končni model ne kaže nujno primernost prostora za vse letne čase. Ker z neposrednimi opažanji težko zagotovimo reprezentativno zastopanost podatkov preko celega leta, so praviloma boljši habitatni modeli, ki so narejeni na podlagi telemetričnih podatkov, še posebej če gre za GPS telemetrijo, ki ni odvisna od dostopnosti terena za raziskovalce. Za tukaj predstavljene preliminarne telemetrične podatke sicer tudi velja, da so bili omejeni na jesensko-zimski čas, tako da bodo zanesljivejši podatki na voljo po končanem celoletnem spremljanju. Število spremljanih živali je bilo tudi relativno majhno. Za namene natančnejšega razumevanja rabe prostora in odzivov gamsov na okoljske in človeške dejavnike zato priporočamo povečanje vzorca spremljanih gamsov s

10


pomočjo GPS telemetrije. Preliminarne analize so namreč dale dobre rezultate in potrdile uspešnost te metode za spremljanje gamsov v alpskem okolju. Več podatkov pa bi omogočilo tudi validacijo habitatnih modelov izdelanih na podlagi sistematičnih opažanj oziroma izdelavo novih, bolj natančnih modelov, ki ne bi bili obremenjeni s pristranskostjo zaradi slabše zaznavnosti gamsov v določenih tipih habitatov ter ne bi bili omejeni na določeno sezono. Natančni podatki o rabi prostora pri gamsih bi bili verjetno tudi najboljša metoda za ugotavljanje vpliva potencialnih klimatskih sprememb. V ta namen bi bilo smiselno monitoring s pomočjo GPS telemetrije ponavljati vsakih nekaj let, s čimer bi lahko beležili potencialne spremembe v rabi prostora pri gamsih v času in ob spremembah v okolju. To je v primeru gamsa še posebej pomembno, saj lahko tudi na podlagi rezultatov predstavljenih habitatnih modelov sklepamo, da bo ob pričakovanih klimatskih spremembah, ki za alpsko območjenapovedujejo povečanje temperatur in spremembe razporeditve padavin (European environment agency, 2012), na območju TNP prišlo do pretežno negativnih vplivov na gamsa. Kot so pokazale tuje raziskave se segrevanje ozračja in spremembe v padavinskem režimu pri gamsu izrazijo na upadu telesne mase, kar je bilo najverjetneje sprememb v fenologiji vegetacije (Rughetti in FestaBianchet, 2012). Tudi sicer pričakujemo, da bi lahko klimatske spremembe na gamsa vplivale predvsem preko sprememb vegetacije, ki se je v modelih izkazal kot eden izmed ključnih dejavnikov, ki vpliva na primernost življenjskega prostora za gamsa. V splošnem večja gozdnatost negativno vpliva na prisotnost gamsa in na prehranske razmere za vrsto. Kljub slabšim prehranskim možnostim in večji izpostavljenosti plenilcem, pa ima lahko povečanje gozdnatosti tudi določene pozitivne učinke, saj so na primer opazili, da so gozdne krpe za gamsa ključne kot kritje ob človeških motnjah zaradi jadralnega padalstva (Schnidrig-Petrig in Ingold, 2001). Tudi zaraščanje ima lahko kratkoročno pozitivne učinke, saj večanje deleža grmičevja in mladovja začasno nudi dobre prehranske razmere. Vendar pa ima dolgoročno zaraščanje z razvojem kasnejših sukcesijskih faz, ki so za gamsa precej manj primerne, negativen učinek. Ker z naraščanjem temperatur pričakujemo tudi višanje gozdne meje in zaraščanje visokogorskih travišč, ki so najpomembnejša pasišča za gamse, lahko pričakujemo, da se bodo na tem območju poslabšale tudi prehranske razmere za gamsa. Hkrati s tem bi sicer verjetno lahko prišlo tudi do izboljšanja prehranskih razmer v višjih nadmorskih višinah, kjer danes za gamsa optimalna vegetacija (travišča, grmičevje) ne uspeva. Vendar pa so te potencialne nove optimalne površine precej manjše od trenutnih optimalnih površin, ki bodo predvidoma izgubljene zaradi klimatskih sprememb. Poleg dejavnikov, ki smo jih obravnavali v pričujoči raziskavi, lahko na vitalnost, prostorsko razširjenost in populacijsko dinamiko gamsa pomembno vplivajo tudi antropogene motnje, ki jih z rekreacijo v prostoru proži človek, na kar opozorjajo mnoge tuje in tudi pregledna domača študija (Krofel idr., 2013a) in bomo podrobneje kvantificirali na osnovi telemetrijskih podatkov po končani spremljavi. Od različnih oblik rekreacije je zlasti problematično jadralno padalstvo, saj kot obrambno strategijo proti taki motnji gams pogosto beži dlje, v nižje predele v kritje gozda ali druge vertikalno razvite vegetacije, kar je povezano z večjo izgobo energije in je verjetno evolucijsko pridobljena protiplenilska strategija v primeru nevarnosti plenjenja zračnih plenilcev, npr. orlov. Z namenom omijevanja negativnih vplivov se v svetu pogosto uporablja popolno ali sezonsko omejevanje rekreacije na najbolj pomembnih in izpostavljenih habitatih, kar bi bilo ob že sedaj pogosti rekreaciji na praktično celotnem območju TNP in celo pričakovanem prihodnjem povečanem obisku parka, smiselno vpeljati tudi za TNP.

11


Zahvala Za pomoč pri odlovu gamsov in obdelavi podatkov v okviru sistematičnega monitoringa se zahvaljujemo sodelavcem iz Triglavskega narodnega parka ter Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani: Danijelu Borkoviču, Ireni Kavčič, Deanu Kovaču, Bertiju Kravanji, Jerneju Legatu, Juretu Legatu, Tonetu Štularju, Martinu Završniku ter še posebej Sašotu Hrovatu, Zvonku Kravanji, Radotu Legatu in Mihi Marenče (odstranit, če se bo še koga od teh vključilo kot soavtorja). Hvala tudi vsem ostalim nadzornikom, lovskim čuvajem in drugim posameznikom, ki so zbirali in beležili podatke v okviru sistematičnih opažanjgamsov v parku. Raziskava je bila financirana v okviru projekta »ClimaParks«.

Literatura Elith, J., Phillips, S. J., Hastie, T., Dudik, M., Chee, Y. E., & Yates, C. J. (2011). A statistical explanation of MaxEnt for ecologists. Diversity and Distributions, 17, 43–57. European Environment Agency. (2012). Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2012. An Indicator-Based Report. Copenhagen, Danska: EEA. Faraway, J. J. (2006). Extending the Linear Model with R. Taylor & Francis. Galjot, B. (1998). Gams v Sloveniji. V J. Bizjak idr. (Ur.), Gams (Rupicapra rupicapra, l. 1758) – varstvo in upravljanje na zavarovanih območjih Alp in v Sloveniji (str. 25–32). Bled: Triglavski narodni park. IPCC. (2007). Climate Change 2007: Impacts, adaptation and vulnerability. Contribution of working group II to the fourth assessment report of the intergovernmental panel on climate change. Cambridge, Združeno kraljestvo: Cambridge University Press. Jerina, K., Stergar, M., Videmšek, U., Kobler, A., Pokorny, B., & Jelenko, I. (2010). Prostorska razširjenost, vitalnost in populacijska dinamika prostoživečih vrst parkljarjev v Sloveniji: preučevanje vplivov okoljskih in vrstno-specifičnih dejavnikov ter napovedovanje razvojnih trendov. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru ciljnega raziskovalnega programa (CRP) “Konkurenčnost Slovenije 2006–2013.” Ljubljana: Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta. Krofel, M., Luštrik, R., Stergar, M., Marenče, M., Hrovat, S., & Jerina, K. (2013). Monitoring vpliva klimatskih in drugih okoljskih dejavnikov na populacijo gamsa Rupicapra rupicapra v Triglavskem narodnem parku. Ljubljana: Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta. Krofel, M., Simčič, B., Stergar, M., Luštrik, R., & Jerina, K. (2013). Vpliv antropogenih motenj na gamsa v Alpah in priporočila za zmanjšanje negativnih posledic motenj. Ljubljana: Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Biotehniška fakulteta. Miller, C., & Corlatti, L. (2009). Das Gamsbuch. Melsungen, Nemčija: Neumann-Neudamm. Pettorelli, N., Pelletier, F., von Hardenberg, A., Festa-Bianchet, M., & Cote, S. D. (2007). Early onset of vegetation growth vs. rapid green-up: Impacts on juvenile mountain ungulates. Ecology, 88, 381– 390. Pompilio, L., & Meriggi, A. (2001). Modelling wild ungulate distribution in alpine habitat: A case study. Italian Journal of Zoology, 68, 281–289. Schnidrig-Petrig, R., & Ingold, P. (2001). Effects of paragliding on alpine chamois. Wildlife Biology, 7, 285– 294. Stergar, M., Janozovič, M., & Jerina, K. (2009). Območje razširjenosti in relativne gostote avtohtonih vrst parkljarjev v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 67(9), 367–380.

12


Gozdovi v Triglavskem narodnem parku v luči podnebnih sprememb

Andrej Arih Triglavski narodni park, Ljubljanska cesta 27, 4260 Bled, Slovenija. Kontakt: andrej.arih@tnp.gov.si.

Povzetek Prispevek prikazuje osnovne vegetacijske značilnosti in zdravstveno stanje gozdov kot enega najbolj značilnih krajinskih elementov Triglavskega narodnega parka. Uporabljeni podatki temeljijo na analizah gozdnega prostora v okviru gozdnogospodarskega načrtovanja in nacionalnega monitoringa zdravstvenega stanja gozdnih ekosistemov. Dolgoletno sistematično zbiranje takšnih podatkov zagotavlja gospodarjenje z gozdovi po načelih mnogonamenskosti, trajnosti in sonaravnosti, s spremljanjem nekaterih kazalnikov pa tudi omogoča dolgoročno spremljanje vpliva podnebnih sprememb na gozdove. Izpostavljena je nujnost po nadaljevanju in nadgradnji sistema monitoringa, saj naj bi učinki podnebnih sprememb v gorskih gozdnih ekosistemih korenito spremenili vsestranski pomen gozdov Triglavskega narodnega parka. Ključne besede: Triglavski narodni park, gozdna vegetacija, podnebne spremembe, prostoživeče vrste, monitoring, raba gozdov.

Uvod Gozd je na območju Triglavskega narodnega parka eden osnovnih in najbolj značilnih krajinskih elementov parka (Ferreira, 2005; Šolar, 1999), saj s 47.722 ha prekriva kar 57 % površine (Gartner, 2011; Kozorog, 2011). Če se kot gozd upoštevajo še negozdne površine znotraj enotnega gozdnega prostora in območje pasu ruševja, pa je prekritost območja narodnega parka s 66.000 ha skoraj 80 %. V prvem varstvenem območju so gozdovi praviloma prepuščeni naravnim procesom (ZTNP–1, 2010), z gozdovi drugega in tretjega varstvenega območja pa se gospodari po načelihmnogonamenskosti, trajnosti in sonaravnosti. Gozdnatost po varstvenih območjih Triglavskega narodnega parka je različna, največja je v tretjem (77 %), medtem ko gozdovi v prvem varstvenem območju prekrivajo le 38 % površine (Gartner, 2011; Kozorog, 2011). Pomen gozda vTriglavskem narodnem parku je vsestranski in opravlja tako ekološke, socialne in proizvodne funkcije, pri čemer so v primerjavi s stanjem v Sloveniji nekatere zastopane nadpovprečno in so iz tega razloga širšega nacionalnega pomena. To so predvsem funkcija ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot ter varovalna, zaščitna, estetska, turistična in rekreacijska funkcija.Gozdovi so sistematično proučeni v vegetacijskem oziru kot tudi z vidika njihovega zdravstvenega stanja, pri čemer je drevje v narodnem parku vitalnejše od slovenskega povprečja (Skudnik in Japelj, 2011). Da sta stanje ozračja in ohranjenost gozdov v narodnem parku boljša kot v drugih delih Slovenije, potrjujejo tudi podatki spremljanja stanja onesnaženosti ozračja z ocenjevanjem pokrovnosti osnovnih rastnih tipov epifitskih lišajev (Skudnik in Japelj, 2011). Tako osutost in poškodovanost gozdov, posredno ugotavljanje onesnaženosti ozračja z epifitskimi lišaji kot tudi odmrla lesna biomasa so med drugim ustrezni kazalniki za dolgoročno spremljanje vpliva podnebnih sprememb na gozdove, ki po nekaterih strokovnih napovedih utegnejo do konca stoletja korenito spremeniti tudi sedanjo podobo gorskih gozdnih ekosistemov v državi (GIS, 2008; GIS, 2011).

13


Metode V prispevku predstavljen vegetacijski opis gozdov v Triglavskem narodnem parku temelji na podatkih Območnih enot Zavoda za gozdove Slovenije iz Gozdnogospodarskih načrtov Gozdnogospodarskih območij Bled in Tolmin za obdobje 2011–2020, pridobljenih v letu 2011 v sklopu oblikovanja analitičnih izhodišč za pripravo načrta upravljanja Triglavskega narodnega parka. Uporabljeni podatki in analize so pripravljeni na osnovi računalniških podatkov gozdarskega informacijskega sistema in prirejeni za območje narodnega parka. Za prikaz zdravstvenega stanja gozdov so bili uporabljeni podatki o spremljanju stanja gozdov in gozdnih ekosistemov, ki ga je izvedel Gozdarski inštitut Slovenije leta 2007 v okviru programa monitoringa gozdov in gozdnih ekosistemov (MGGE) na mreži vzorčnih ploskev 4 x 4 km.

Rezultati Vegetacijski oris Celotno območje Triglavskega narodnega parka leži v alpskem fitogeografskem območju (Wraber, 1969), kjer se zaradi zaostrenih klimatskih razmer pojavljajo predvsem alpski rastlinski elementi, prilagojeni na hladne in vlažne rastiščne razmere z daljšimi zimami in kratkim vegetacijskim obdobjem. V gozdnem prostoru prevladujejo gorska, srednjegorska in subalpinska bukovja na karbonatnih in mešanih kamninah (55 %). Največji del površine porašča klimatogena združba alpskega bukovja s črnim telohom (Anemono trifolio – Fagetum var. geogr. Helleborusniger), ki zavzema širok pas od 600 do 1.600 m.n.v (slika 1). Bukvi je redno primešana smreka, v višjih legah tudi macesen. V višinah nad 1.500 m prehaja alpski bukov gozd v alpsko ruševje (Rhododendro - Rhodothamnetum) z izrazito varovalno vlogo. Na zgornji drevesni meji je to pionirska združba pri zaraščanju golih površin, pojavlja pa se tudi na visokih barjih (tabela 1).

Slika 1. Alpsko bukovje s črnim telohom (Anemono trifolio – Fagetum var. geogr. Helleborusniger) je najbolj značilna gozdna združba v Triglavskem narodnem parku. Fotografija: Andrej Arih. 14


Tabela 1. Površina in delež zastopanosti vegetacijskih tipov na območju Triglavskega narodnega parka Vegetacijski tip vrbovja, topolovja, črnojelševja in sivojelševja gradnova-belogabrovja na karbonatnih in mešanih kamninah podgorska bukovja na karbonatnih in mešanih kamninah podgorska bukovja na silikatnih kamninah gorska, zgornjegorska in subalpinska bukovja na karbonatnih in mešanih kamninah gorska in zgornjegorska bukovja na silikatnih kamninah jelova-bukovja javorovja, velikojesenovja in lipovja toploljubna bukovja gozdovi in grmišča toploljubnih listavcev bazoljubna rdečeborovja in črnoborovja jelovja in smrekovja na karbonatnih in mešanih kamninah jelovja in smrekovja na silikatnih kamninah barjanska smrekovja in ruševja macesnovja ruševja SKUPAJ

Površina (ha) 29,96 27,30 815,49 142,96 26.041,94 640,46 4.893,72 35,35 1.571,38 1.539,63 474,43 3.930,96 5,77 659,78 2.055,34 4.857,39 47.721,86

Površina (%) 0,06 0,06 1,71 0,30 54,57 1,34 10,25 0,07 3,29 3,23 0,99 8,24 0,01 1,38 4,31 10,18 100,00

Vir: Gartner idr. (2011); Kozorog idr. (2011).

Smreka je v Triglavskem narodnem parku pogosta drevesna vrsta, prevladuje v osrednjem in na severnem delu narodnega parka, zaradi človekovega vpliva pa so sestoji pogosto drugotnega značaja. Čista in floristično tipična smrekovja se pojavljajo le v združbah smrečja z golim lepenom (Adenostyloglabrae–Piceetum) in subalpinskega smrekovega gozda (Piceetumsubalpinum). Macesen ne gradi samostojnih združb, pač pa je vključen v združbo ruševja in se ustavi na gornji gozdni oziroma drevesni meji. Na južni strani parka v dolini reke Soče se pojavljajo toploljubne združbe črnega gabra in malega jesena (Ostryocarpinifoliae-Fraxinetum orni), ki so zaradi neugodnih rastiščnih razmer ali človekovega vpliva grmovnega značaja. Toploljubnega značaja je tudi črno borovje (Pinetumaustroalpinum), ki se pojavlja v dolini Koritnice. Značilne združbe na območju parka gradijo tudi vrbovja ob alpskih rekah in potokih. V gozdovih prvega varstvenega območja Triglavskega narodnega parka prevladuje združba alpskega bukovja s črnim telohom, ki skupaj porašča 5.539 ha oziroma 46 % celotne gozdne površine navedenega varstvenega območja, sledita pa ji alpsko ruševje in macesnovje s po 2.662 (22 %) in 1.607 ha (13 %). Subalpinsko smrekovje na karbonatni podlagi porašča 741 ha, dinarsko ruševje pa 453 ha prvega varstvenega območja parka. Alpsko bukovje s črnim telohom prevladuje tudi v drugem (57 %) in v tretjem varstvenem območju parka (46 %) (slika 2).

15


Slika 2. Površina in deleži najpogostejših gozdnih združb po posameznih varstvenih območjih TNP. Vir: Gartner idr. (2011); Kozorog idr. (2011).

Zdravstveno stanje gozdov Triglavskega narodnega parka V Sloveniji se sistematično spremljanje zdravstvenega stanja gozdov izvaja od leta 1985 (Zakon o ratifikaciji …, 1986; Pravilnik o varstvu …, 2000). Kot kazalca za spremljanje vitalnosti drevja se uporabljata okularna ocena osutosti krošenj in popis poškodb drevja, ki omogočata vpogled v prostorske in časovne spremembe stanja gozdov ter ugotavljanje vpliva stresnih dejavnikov. Po podatkih Gozdarskega inštituta Slovenije o spremljanju stanja gozdov in gozdnih ekosistemovv okviru programa monitoringa gozdov in gozdnih ekosistemov (MGGE) na mreži vzorčnih ploskev 4 x 4 km je drevje v Triglavskem narodnem parku z vidika kazalca osutosti vitalnejše od povprečja v Sloveniji (Skudnik & Japelj, 2011). Povprečna osutost obravnavanih dreves je v parku (20,8 %) za 7,3 % nižja od vrednosti slovenskega povprečja (tabela 2). Občutne razlike so tudi pri primerjavi indeksa poškodovanosti drevja, to je dreves z osutostjo krošenj nad 25 %, ki je v Triglavskem narodnem parku v letu 2007 znašal 24,0 %, v Sloveniji pa kar 39,4 %. Čeprav bistveno nižja, pa je tako kot v slovenskem gozdnem prostoru tudi osutost krošenj iglavcev (23,8 %) v narodnem parku večja kot pri listavcih (21,5 %). Pri tovrstnem opredeljevanju pa je potrebno upoštevati velikost vzorca in z njim povezano stopnjo zanesljivosti rezultatov. V primeru osutosti in poškodovanosti drevja so slednji namreč izračunani na podlagi podatkov zgolj 650 dreves na 25 vzorčnih ploskvah, ki v okviru mreže 4 x 4 km ležijo znotraj gozdnega prostora Triglavskega narodnega parka.

16


Tabela 2. Stanje osutosti in poškodovanosti drevja v Triglavskem narodnem parku v letu 2007 Število drevje iglavci (N) (N)

Povprečna osutost Poškodovanost Indeks poškodovanosti listavci drevje iglavci listavci drevje iglavci listavci drevje iglavci listavci (N) (%) (%) (%) (N) (N) (%) (%) (%) (%)

Št. ploskev Arit. sredina Std. odklon Mediana Std. napaka Inter. zaup. sp. m. Inter. zaup. zg. m.

25 26 11,5 28 2,3 21 31

22 18 11,5 16 2,5 13 24

20 12 10,9 9 2,4 7 17

Št. ploskev Arit. sredina Std. odklon Mediana Std. napaka Inter. zaup. sp. m. Inter. zaup. zg. m.

738 26,8 10,2 27,0 0,4 26,1 27,6

549 13,7 10,8 11,0 0,5 12,8 14,7

699 17,6 10,9 17,0 0,4 16,8 18,4

Triglavski narodni park 22 20 25 23,8 21,5 6,7 9,5 12,8 5,4 25,7 21,6 6,0 2,0 2,9 1,1 19,6 15,5 4,5 28,0 27,5 8,9 Slovenija 738 549 699 738 28,1 30,1 26,6 10,7 10,8 14,5 12,1 8,1 27,0 28,3 26,1 9,0 0,4 0,6 0,5 0,3 27,3 28,9 25,7 10,1 28,9 31,4 27,5 11,3 25 20,8 9,2 23,6 1,8 17,0 24,6

22 5,0 3,9 3,5 0,8 3,3 6,7

20 2,9 3,5 1,0 0,8 1,2 4,5

25 24,0 15,3 25,0 3,1 17,7 30,3

22 30,0 16,8 26,4 3,6 22,6 37,5

20 27,5 30,0 18,8 6,7 13,5 41,6

549 5,6 6,0 4,0 0,3 5,1 6,1

699 6,9 7,5 5,0 0,3 6,4 7,5

738 39,4 24,9 36,3 0,9 37,6 41,3

549 45,2 33,1 40,0 1,4 42,4 48,1

699 36,0 28,2 31,6 1,1 33,9 38,2

Opomba: Interval zaupanja oz. intervalna ocena parametra (95%) je izračunana s pomočjo porazdelitve t-statistike (za N=25 in α=0.05 je tn-1=24=2.064 – dvostransko; N=22 in α=0.05 je tn-1=20=2.080 – dvostransko; N=20 in α=0.05 je tn-1=19=2.093 – dvostransko; za N=737 in α=0.05 je tn-1=736=1.95996). Vir: Skudnik in Japelj (2011).

Slika 3. Prostorska razporeditev ploskev MGGE na vzorčni mreži 4 x 4 km na območju TNP. Vir: Skudnik in Japelj (2011). V splošnem je osutost drevja v južnem in osrednjem delu narodnega parka nižja od stanja v njegovem vzhodnem delu, najbolj so prizadeti mehki listavci in jelka, najmanj pa so osuti bori, macesni ter plemeniti 17


in trdi listavci. Kljub temu pa je stanje gozdov v Triglavskem narodnem parku dobro in nad slovenskim povprečjem. Okoljske obremenitve so namreč na območju parka relativno majhne, razen nekaterih ožjih dolinskih območij z veliko obremenitvijo s turizmom in prometom. Na zdravstveno stanje gozdov pa ima velik negativen vpliv visoka stopnja zasmrečenosti sestojev predvsem na planotah Pokljuke in Mežakle, ki so zaradi slabše stabilnosti bolj občutljivi na mehanske poškodbe zaradi vetra in snega ter gradacije podlubnikov ali parazitskih gliv. Odsotnost ključnih bioindikatorskih vrst epifitskih lišajev na nekaterih območjih Julijskih Alp, predvsem na smreki v zahodnem delu parka, pa tudi nakazuje na daljinski vpliv onesnaženosti ozračja. Bioindikacijska metoda spremljanja stanja onesnaženosti ozračja z ocenjevanjem pokrovnosti treh osnovnih rastnih tipov epifitskih lišajev je v Sloveniji med drugim tudi vključena v sistem MGGE.V Triglavskem narodnem parku je bila v letu 2007 izvedena analiza epifitske lišajske flore na skupno 22 vzorčnih ploskvah MGGE, pri čemer le na eni izmed njih ni bilo prisotne nobene izmed treh oblik lišajev, ploskve z večjo obrastjo grmičastih in listastih lišajev pa so bile na Pokljuki in Uskovnici (Skudnik & Japelj, 2011). Po kategorijahpokrovnosti, kjer razred 0 predstavlja slabe in razred 7 dobre razmere za uspevanje lišajev, spada največje število ploskev v kategorijo štiri, kjer je pokrovnost s skorjastimi in listastimi lišaji manjša ali enaka 10 %. Primerjava s podatki MGGE za celotno državo dokazujejo, da sta stanje ozračja in ohranjenost gozdov v TNP boljša kot v Sloveniji, kjer prevladujejo ploskve iz razreda 1 z obrastjo skorjastih lišajev do 10 % (slika 4).

35,0

Število ploskev (%)

30,0 25,0 20,0 15,0 10,0 5,0 0,0 0

1

2

3

4

5

6

7

8

Kategorija pokrovnosti Slovenija

TNP

Slika 4. Razporeditev ploskev, izraženo v odstotkih in primerjalno za Slovenijo in TNP, po posameznih kategorijah pokrovnostiepifitskih lišajev. Kategorija pokrovnosti: 0-ni lišajev, 1-samo skorjasti ≤ 10 %, 2-samo skorjasti > 10 %, 3-samo listasti, 4-skorjasti in listasti ≤ 10 %, 5-skorjasti ≤ 10 % in listasti> 10 %, 6-skorjasti > 10 % in listasti ≤ 10 %, 7-skorjasti in listasti > 10 %, 8-vsi trije tipi lišajev.Vir:Skudnik in Japelj (2011). Podobno velja ob primerjavi stanja listaste lišajske flore na smreki, kjer v parku prevladujejo ploskve s pokrovnostjo med 0 in 20 %, medtem ko v državi tiste brez prisotne navedene rastne oblike lišajev. Pri 18


skorjastih lišajih na bukvi pa je stanje v TNP podobno kot v Sloveniji, saj v obeh primerih prevladujejo ploskve s pokrovnostjo med 0 in 20 % (slika 5). 70,0

Število ploskev (%)

60,0 50,0 40,0 30,0 20,0 10,0 0,0 0

1

2

3

4

5

Kategorija pokrovnosti Slovenija - smreka

TNP - smreka

Slovenija - bukev

TNP - bukev

Slika 5. Razporeditev ploskev, izraženo v odstotkih in primerjalno za Slovenijo in TNP, po posameznih kategorijah pokrovnosti glede obrasti listastih lišajev na smreki in obrasti skorjastih lišajev na bukvi. Kategorija pokrovnosti: 0-ni lišajev, 1-med 0 in 20 %, 2-med 20 in 40 %, 3-med 40 in 60 %, 4-med 60 in 80 % in 5-med 80 in 100 %. Vir: Skudnik in Japelj (2011).

Razprava V Triglavskem narodnem parkusta najpogostejši drevesni vrsti smreka s 57 % in bukev z 32 % deležem od skupne lesne zaloge (Gartner, 2011; Kozorog, 2011).Obe vrsti tudi največ prispevata k značilni vegetacijski podobi in mnogonamenski vlogi gozdov narodnega parka. Ker pa dolgoživost drevju ne omogoča hitrega prilagajanja na spremembe v okolju, so gozdni ekosistemi posebej občutljivi tudi na podnebne spremembe (Lindner idr., 2010), ki bodo skupaj z drugimi globalnimi spremembami po napovedih številnih študij močno prizadele gozdne ekosisteme po Evropi (Shaver idr., 2000; Askeev idr., 2005; Kellomäki in Leinonen, 2005; Maracchi idr., 2005; IPCC, 2007). V zahodni in srednji Evropi bo predvidoma prišlo do izmenjave gozdov iglavcev z gozdovi listavcev (Maracchi idr., 2005; Koca idr., 2006), med najbolj občutljivimi so ravno arktični in gorski gozdni ekosistemi.Učinki podnebnih sprememb naj bi bili v Alpah celo kar trikrat večji kot drugod po svetu (OECD, 2007; Alpine Convention, 2009). Spremembe v padavinskem in temperaturnem režimu v zadnjih letih so ugotovljene in potrjene tudi za Slovenijo (Bergant, 2007), kar naj bi v naslednjih desetletjih s postopno prevlado termofilne vegetacije nad mezofilno povzročile spremembe vegetacijskega tipa na večini gozdnih površin v državi (Kutnar idr., 2009). Tako naj bi se po najbolj črnogledih napovedih za Triglavski narodni park in širši alpski prostor značilni vegetacijski tip visokogorskih bukovij v predalpskem in alpskem območju do leta 2099 skrčil s sedanjih 8,7 % na vsega 0,2 % gozdnih površin v državi, območja ruševja pa bi popolnoma izginila, če se istočasno ne dvigne gozdna meja (Kutnar idr., 2009;GIS, 2008). Smreka in bukev kot osnovna gradnika gozdnih združb v narodnem parku sta tudi najbolj občutljivi drevesni vrsti na stresne dejavnike in druge 19


spremljevalne posledice podnebnih sprememb, povezane z omejeno dostopnostjo vode, dvigom temperatur, s podaljševanjem sušnih obdobij, z manjšo konkurenčno sposobnostjo in odpornostjo drevja na biotske dejavnike (Ellenberg, 1996; Fotelli idr., 2002; Peuke idr., 2002; Gessler idr., 2007; Ogris idr., 2008, Profft in Frischbier, 2009). Največje spremembe drevesne sestave je pričakovati ravno v naravnih in drugotnih sestojih smreke na Pokljuki (GIS, 2011) in drugih visokih alpskih planotah. Posledice sprememb gozdne vegetacije pa bodo zagotovo vplivale tudi na razširjenost in velikost populacij drugih prostoživečih vrst, medvrstne odnose in stanje habitatov. Zmanjševanje deleža lesne zaloge smreke in povečevanje deleža toploljubnih listavcev zaradi učinka podnebnih sprememb bo neposredno vplivalona gospodarjenje z gozdoviv Triglavskem narodnem parku, poleg proizvodne pa bodo prizadete tudi prepoznane ter priznane ekološke in socialne funkcije, ki jih danes v gozdovih Triglavskega narodnega parka štejemo kot samoumevne, nespremenljive in trajne.

Zaključki Ugotovljene spremembe podnebja v Sloveniji v zadnjih letih in napovedi njihovih posledic utegnejo v naslednjih desetletjih korenito spremeniti sestavo, značilnosti in pomen gozdnih ekosistemov v Triglavskem narodnem parku. Vzpostavljen sistem MGGE s spremljanjem nekaterih kazalnikov, kot soosutost in poškodovanost gozdov, odmrla lesna biomasa in posredno ugotavljanje onesnaženosti ozračja z epifitskimi lišaji, že danes omogoča dolgoročno spremljanje vpliva podnebnih sprememb na gozdove, ki skupaj s podatki redne gozdne inventure javne gozdarske službe pomembno prispeva k dobremu poznavanju stanja gozdov.V prihodnosti je zato nujno nadaljevati z navedenimi aktivnostmi, pri čemer je za verodostojnejši vpogled v stanje gozdov Triglavskega narodnega parka potrebno obstoječo mrežo vzorčnih ploskev MGGE zgostiti in vsebinsko nadgraditi s spremljanjem stanja tistih prostoživečih vrst in habitatov, ki so se na podlagi dosedanjih raziskav izkazalikot primerni bioindikatorjiučinkov podnebnih sprememb. Poleg objektivnega in kritičnega ugotavljanja posledicpodnebnih sprememb je le tako že na sistemski ravni mogoče ustrezno, pravilno in pravočasno prilagoditi rabo gozdov kot naravnega vira, ki pa mora ostati usmerjena v nadaljnje sonaravno in mnogonamensko gospodarjenje ter v največji možni meri v zagotavljanje naravne drevesne vrstne sestave.

Literatura Alpine Convention. (2009). Action plan on climate change in the Alps: AC_X_B6_fr. Dostop 26. maja 2013 na http://www.alpconv.org/en/ClimatePortal/actionplan/Documents/AC_X_B6_en_new_fin.pdf Bergant, K. (2007). Projekcije podnebnih sprememb za Slovenijo. V M. Jurc (Ur.), Podnebne spremembe: vpliv na gozd in gozdarstvo (str. 67–86). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive vire. Ellenberg, H. (1996). Vegetation Mitteleuropas mit den Alpen (5. izd). Stuttgart, Nemčija: Ulmer. Ferreira, A. (2005). Vloga gozda v trajnostno-sonaravnem razvoju Zgornje Gorenjske (Unpublished doctoral dissertation). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. Fotelli, N. M., Rennenberg, H., & Gessler, A. (2002). Effects of drought on the competitive interference of an early successional species (Rubus fruticosus) on Fagus sylvatica L. seedlings: 15N uptake and partitioning, responses of amino acids and other N compounds. Plant Biol, 4, 311–320. Gartner, A., Jerala, B., Šemrl, J., Cergolj, F., Tomšič, H., Donaval, M., … Lampe Papler, V. (2011) Gozdnogospodarski načrt Gozdnogospodarskega območja Bled (2011–2020) (št. 02/11). Bled: Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Bled.

20


Gessler A., Keitel, C., Kreuzwieser, J., Matyssek, R., Seiler, W., & Rennenberg, H. (2006). Potential risks for European beech (FagussylvaticaL.) in a changing climate. Trees, 21, 1–11. Gozdarski inštitut Slovenije (GIS). (2008). Rastiščni, gozdno-gospodarski in politični vidiki odzivanja gozdov na pričakovane podnebne spremembe. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru Ciljnega raziskovalnega programa (CRP) “Konkurenčnost Slovenije 2006–2013” (projektna št. V4-0347). Gozdarski inštitut Slovenije (GIS). (2011). Prilagajanje gospodarjenja z gozdovi podnebnim spremembam glede na pričakovane spremembe značilnosti in prostorske razporeditve gozdov. Zaključno poročilo o rezultatih opravljenega raziskovalnega dela na projektu v okviru Ciljnega raziskovalnega programa (CRP) “Konkurenčnost Slovenije 2006–2013” (projektna št. V4-0494). Koca, D., Smith, S., & Sykes, M. T. (2006). Modelling regional climate change effects on potential natural ecosystems in Sweden. Climatic Change, 78, 381–406. Kozorog, E., Koren, I., Zavrtanik, Z., Košič, V., Leban, F., Čufer, J., … Poljanec, A. (2011). Gozdnogospodarski načrt Gozdnogospodarskega območja Tolmin (2011–2020) (št. 01/11). Tolmin: Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Tolmin. Kutnar, L., Kobler, A., & Bergant, K. (2009). Vpliv podnebnih sprememb na pričakovano prostorsko prerazporeditev tipov gozdne vegetacije. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 89, 33–42. Lindner, M., Maroschek, M., Netherer, S., Kremer, A., Barbati, A., Garcia-Gonzalo, J., … Marchetti, M. (2010). Climate change impacts, adaptive capacity, and vulnerability of European forest ecosystems. Forest Ecology and Management, 259, 698–709. Maracchi, G., Sirotenko, O., & Bindi, M. (2005). Impacts of present and future climate variability on agriculture and forestry in the temperate regions: Europe. Climatic Change, 70, 117–135. Ogris, N., Jurc, M., & Jurc, D. (2008). Varstvo bukovih gozdov – danes in jutri. V A. Bončina (Ur.). Bukovi gozdovi – ekologija in gospodarjenje: zbornik razširjenih povzetkov predavanj (str. 36–39). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Organisation for Economic Co-operation and Development (OECD). (2007). Climate change in the European Alps: Adapting winter tourism and natural hazards management. Dostop 26. maja 2013 na http://www.oecd.org/env/cc/climatechangeintheeuropeanalpsadaptingwintertourismand naturalhazardsmanagement.htm Peuke A. D., Schraml, C., Hartung, W., & Rennenberg, H. (2002). Identification of drought-sensitive beech eco types by physiological parameters. New Phytol, 154, 373–387. Pisek, R., & Matijašić, D. (2011). Kazalci okolja v Sloveniji: [GZ02] Ohranjenost gozdov. Ljubljana: Agencija Republike Slovenije za okolje. Dostop 15. decembra 2011 na http://kazalci.arso.gov.si/?data =indicator&ind_id=347 Pravilnik o varstvu gozdov (Rules on Forest Protection). (2000). Uradni list RS, 92/2000, 56/2006, 114/2009. Profft, I., & Frischbier, N. (2009). Forestry in a changing climate: The necessity of thinking decades ahead. V F. Feldmann, D. V. Alford, & C. Furk (Ur.), Crop plant resistance to biotic and abiotic factors – current potential and future demands. Proceedings of the 3rd International Symposium on Plant Protection and Plant Health in Europe, Deutsche Phytomedizinische Gesellschaft, DPG Selbstverlag, Braunschweig (str. 66–73). Simončič, P. (2011). Poročilo o spremljanju stanja gozdov za l. 2010. Vsebinsko poročilo o spremljanju stanja gozdov v l. 2010 v skladu s Pravilnikom o varstvu gozdov (2009). Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije.

21


Skudnik, M., & Japelj, A. (2011). Podatki o stanju gozdov na območju Triglavskega narodnega parka: Analiza podatkov o stanju gozdov v letu 2007 s komentarjem. Ljubljana: Gozdarski inštitut Slovenije. Šolar, M. (1999). Pomen varovalnega gozda za uresničevanje naravovarstvenih ciljev v Triglavskem narodnem parku. Paper presented at Tudi varovalni gozd je gozd, Društvo inženirjev in tehnikov gozdarstva Posočja. Wraber, M. (1969). Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens. Vegetatio, 17, 176–199. Zakon o ratifikaciji konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (Act ratifying the Convention on Long-range Transboundary Air Pollution). (1986). Uradni list SFRJ, 11/1986. Zakon o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1). (2010). Uradni list RS, 52/2010.

22


Analiza nekaterih podatkov o obisku v turistični destinaciji Julijske Alpe in Triglavskem narodnem parku Božo Bradaškjaa in Matej Vranješb a

Trenta 20, 5232 Soča, Slovenija. b Triglavski narodni park, Ljubljanska cesta 27, 4260 Bled, Slovenija. Kontakt: a bozo.bradaskja@siol.net, b matej.vranjes@gmail.com.

Povzetek V prispevku so predstavljeni izbrani izsledki analize obiska v turistični destinaciji Julijske Alpe in zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka (TNP) za obdobje med leti 2000 in 2009. Analizirani so podatki o številu in periodični komponenti turističnih prihodov, o obisku znamenitosti in informacijskih središč TNP ter o nočitvah v kočah na območju parka. Število turističnih prihodov v Julijskih Alpah narašča, močno izražena je poletna sezonska komponenta. Za obisk zavarovanega območja TNP ni na voljo dovolj kvalitetnih podatkov. Potrebno bi bilo izdelati dolgoročen protokol pridobivanja in analiziranja podatkov, tudi s pomočjo avtomatskih števcev na terenu. Ključne besede: analiza obiska, turizem, zavarovana območja, Julijske Alpe, Triglavski narodni park.

Uvod Čeprav se v turističnem gospodarstvu in mednarodnih organizacijah že več let zavedajo možnih dolgoročnih vplivov podnebnih sprememb na turistične tokove (in obratno), so raziskave v tej smeri nove. Večina avtorjev pri tem upravičeno ugotavlja, da je nemogoče z ustrezno gotovostjo dokazovati vplive podnebnih sprememb na turistične tokove, tako zaradi velika števila drugih dejavnikov kot zaradi nepoznavanja »vzorcev« turistovega vedenja (Dawson, 2007; Gossling in Hall, 2006a, 2006b; Fischer, 2007; Scott idr., 2005). Številni tudi poudarjajo, da je in bo vpliv rasti prebivalstva in ekonomskega razvoja na turistične tokove neprimerno večji (Bigano idr., 2006; Hamilton in Tol 2006; McEvoy idr., 2006). Tisti, ki si kljub temu drznejo pogledati v stekleno kroglo podnebnih sprememb, razumno ugibajo, da dolgoročno lahko pričakujemo povečanje števila obiskovalcev v severnih in višjih, to je gorskih turističnih destinacijah (Bigano idr., 2006; Hamilton in Tol, 2006). Ker gre pri slednjih pogosto za zavarovana območja, ki že zaradi statusa privlačijo številne obiskovalce, bi torej lahko pričakovali, da se bo število obiskovalcev v parkih v prihodnosti povečevalo. Tako na primer Scott in Jones (2006) v enem od takšnih pogledov za parke v Kanadi predvidevata, da se bo (samo) v zvezi s podnebnimi spremembami do leta 2080 obisk povečal za od 10 do 40 odstotkov, in sicer še zlasti v obdobjih od aprila do junija ter od septembra do novembra. A neglede na zgornje, negotove raziskovalne diskusije je spremljanje trendov glede obiskovanja parkov v obdobju predvidenih podnebnih sprememb pomembno. S precej večjo gotovostjo namreč lahko trdimo, da bodo podnebne spremembe imele (in že imajo) dolgoročen vpliv na različne ekosisteme. Že zaradi vpliva, ki ga obiskovanje lahko ima na nekatere občutljive vrste in ekosisteme, ter upoštevajoč dejstvo, da se bodo njihove značilnosti in občutljivost zaradi podnebnih sprememb spreminjali, bi moralo biti spremljanje števila obiskovalcev v zavarovanih območjih redna naloga upravljavcev.

23


S tem namenom je Triglavski narodni park (TNP) pridobil preliminarno analizo trendov gibanja števila obiskovalcev na širšem območju in v okolici TNP za zadnje desetletje (2000–2009) (Bradaškja, 2012). Namen analize je bil ugotavljanje splošnih trendov spreminjanja števila obiskovalcev ter njihove (okvirne) prostorske in sezonske razporeditve. Študija je splošna in služili zlasti temu, da se preveri dosegljivost in kvaliteto obstoječih podatkov, upravljavec pa bi na tej podlagi lahko zastavil svojim namenom primeren dolgoročen sistem spremljanja in zbiranja podatkov. V nadaljevanju so predstavljeni nekateri izbrani izsledki omenjene analize, in sicer o turističnih prihodih, obisku znamenitosti in informacijskih točk TNP ter o nočitvah v planinskih kočah. Zaradi dosegljivosti podatkov smo kot referenčno območje poleg TNP izbrali tudi širše območje Julijske Alpe (JA). Čeprav je le-to večje od območja parka, se nam je to zdelo smiselno, saj lahko z dokajšnjo mero gotovosti sklepamo, da so trendi na širšem območju JA podobni kot na samem območju parka.

Turistični prihodi v destinaciji Julijske Alpe Število turističnih prihodov je podatek o številu oseb, ki z namenom obiska na nekem območju prenočijo vsaj eno noč. Na območju turistične destinacije Julijske Alpe deluje pet lokalnih turističnih organizacij (LTO), ki zbirajo in posredujejo podatke o turističnih prihodih. Pri tem je potrebno poudariti, da le dve LTO prihode beležijo na podlagi podatkov o plačanih turističnih taksah, medtem ko ostale podatke prejemajo od Statističnega urada RS (SURS), ti pa so običajno manj natančni, vrednosti pa nekoliko nižje. Za zbiranje primerljivih in kvalitetnejših podatkov bi bilo smiselno, da bi LTO vodile enotno statistiko, in sicer na podlagi obračunane turistične takse. Iz dosegljivih podatkov je sicer razvidno, da se je število turističnih prihodov v destinaciji JA v obdobju 2000–2009 v povprečju povečevalo v vseh občinah, skupno pa kar za 32,2 %. Največji relativni porast turističnih prihodov sta v tem obdobju beležili občini Kobarid (108,4 %) in Tolmin (79,7 %), medtem ko je v absolutnem smislu največji porast beležila občina Bled, ki je tudi sicer daleč najbolj obiskana občina na območju JA (v povprečju slabih 40 % vseh turističnih prihodov) (Bradaškija, 2012, 6). Da bi preverili, ali ima to »povečevanje« lastnost trenda, tj. tudi statistično preverjeno tendenco stalnega naraščanja, smo uporabili analizo linearnega trenda.1 Kot je razvidno iz slike 1 so trendi turističnih prihodov v opazovanem obdobju naraščajoči v vseh šestih občinah na območju JA, kar pomeni, da se je obseg turističnih prihodov v povprečju povečeval, od občine do občine z različno hitrostjo. Pri tem je pomembno, da imajo izrazito pozitivne trende ne le občine z majhnim absolutnim številom obiskovalcev, ampak tudi tiste, ki jih imajo največ, tj. zlasti Bled, Bohinj in Bovec (izjema je morda le Kranjska Gora). Izračunali smo tudi korelacijske koeficiente, ki pokažejo, kakšna je povezanost med številom turistov v posameznem območju in linearnim tehničnim časom. V tabeli 1 je prikazano, da je bil korelacijski koeficient pri vseh šestih občinah kakor tudi pri destinaciji JA pozitiven in relativno visok (razen pri občini Kranjska Gora), kar pomeni, da je bila povezanost med številom turistov in tehničnim časom linearna, pozitivna in visoka. Nekoliko poenostavljeno bi torej lahko rekli, da obstaja dokaj velika verjetnost - v kolikor ne pride do neobičajnih sprememb v pomembnih dejavnikih (npr.

1

Ocenjevanje parametrov funkcij trenda poteka s tehničnega vidika enako kot v primeru regresijske analize, pri čemer postopek lahko poenostavimo z uvedbo t.i. tehničnega časa (ki ima izhodišče (vrednost 0) v sredini časovne

vrste). Ocenjena linearna funkcija trenda je naslednja:

Y ′′ = a + bX , pri čemer sta a in b oceni parametrov α in

β. 24


gospodarska kriza) -, da se bo tudi v bližnji prihodnosti v veliki večini občin število prihodov še naprej povečevalo. Ocena »povprečne rasti« za celotno območje JA za analizirano obdobje je bila npr. preko 14.500 prihodov letno (regresijski koeficient za JA).2

Slika 1. Gibanje števila turističnih prihodov po posameznih občinah v obdobju 2000–2009. Vir: Bradaškja (2012). Tabela 1. Korelacijski koeficienti in ocenjene funkcije trendov za število turističnih prihodov Območje Bled Bohinj Bovec Kobarid Kranjska Gora Tolmin Julijske Alpe

Korelacijski koeficient r = 0,915 r = 0,851 r = 0,784 r = 0,965 r = 0,594 r = 0,917 r = 0,949

Ocenjena funkcija Bled'' = 179.130,0 + 6.884,5x Bohinj'' = 97.053,0 + 2.146, 9x Bovec'' = 54.446,4 + 1.537,1x Kobarid'' = 24.519,4 + 1.909,1x Kr. Gora'' = 122.767,6 + 1.125,2x Tolmin'' = 12.406,3 + 996,0x JA'' = 490.323,0 + 14.698,9x

Vir: Bradaškja (2012).

Periodična (sezonska) komponenta turističnih prihodov Zaradi potencialnih vplivov množičnega obiska na naravno in družbeno okolje je za upravljavca parka pomembno tudi poznavanje povprečne letne časovne razporeditve turističnih prihodov. Za analizo periodične komponente smo uporabili metodo kvocientov na vrsto drsečih sredin.3 Pri izračunu indeksov

2

Pri vseh ocenah trendov je bila tudi zavrnjena ničelna domneva ( H 0 : β = 0 ) pri nizki stopnji značilnosti, kar

potrjuje, da so bilo regresijski koeficienti različni od 0 in da se je število turističnih prihodov po posameznih območjih v proučevanem obdobju dejansko povečevalo. 3

Metoda kvocientov na vrsto drsečih sredin je namenjena naslednjemu modelu časovne vrste: Ylm = Tlm pmε lm pri

čemer je:

Tlm vrednost, ki izraža skupni učinek trenda in cikla, v periodi l in obdobju znotraj periode m; pm 25


periodične (sezonske) komponente smo upoštevali podatke o mesečnih prihodih turistov za šestletno obdobje (2004–2009), tj. za tisti časovni interval, za katerega so bili dovolj kvalitetni in relevantni podatki na voljo. Periodični indeksi za število turističnih prihodov za območje JA dokazujejo, da je za celotno območje značilna močno poudarjena sezonska komponenta (slika 2), pri čemer je daleč največ prihodov v juliju in avgustu, manjše a nadpovprečno pa tudi v juniju in septembru. Pomembno je poudariti, da je izrazita poletna sezona značilna za vse občine destinacije JA, z indeksi tudi preko 300, nekoliko manj izrazito sezonskost beležita le Bled (daljša nadpovprečna sezona: maj - oktober) in Kranjska Gora (izražena tudi zimska sezona) (gl. Bradaškija, 2012, 10).

Slika 2. Periodični indeksi za število turističnih prihodov v obdobju 2004–2009. Vir: Bradaškja (2012). Glede na to, da je vrhunec turistične sezone v poletnih mesecih, ko so priljubljene aktivnosti v naravi, vključno z obiskom znamenitosti, lahko sklepamo, da se sezonskost turističnih prihodov v JA izraža tudi v obisku znotraj zavarovanega območja TNP. Zaradi znanih negativnih stranskih učinkov sezonskosti na naravno in družbeno okolje, bi ti podatki morali biti upoštevani pri načrtovanju upravljavskih praks. Vendar pa je dejansko in natančno poznavanje značilnosti obiska v zavarovanem območju TNP precej težje kot za destinacijo JA, saj je podatkov relativno malo, niso medsebojno primerljivi ali pa ne odsevajo dovolj natančno realnega stanja. V nadaljevanju izmed dosegljivih podatkov analiziramo: obisk znamenitosti in informacijskih središč TNP ter nočitve v planinskih kočah na območju parka.

periodični koeficient za obdobje znotraj periode m;

ε lm slučajni odklon v obdobju znotraj periode m in v periodi l;

m=1,2,3,…,M (m=obdobje znotraj periode, M=število teh obdobij); l=1,2,3,…,L (l=perioda, L=število period).

26


Obisk informacijskih središč TNP in znamenitosti na območju parka V Triglavskem narodnem parku podatke o številu obiskovalcev beležijo v treh informacijskih središčih. Dom Trenta je najbolj obiskano središče, ki se nahaja v naselju Trenta v središču zavarovanega območja. Triglavska roža je novejše središče (od l. 2006), ki se nahaja zunaj zavarovanega območja na Bledu, na lokaciji uprave parka. Manjša informacijska točka Pocarjeva domačija se nahaja v manjšem zaselku znotraj zavarovanega območja. Kot je razvidno iz tabele 2, je obisk v središčih TNP skozi posamezna leta zelo nihal, v povprečju pa se je v Domu Trenta in Pocarjevi domačiji zmanjševal, v Triglavski roži na Bledu pa povečeval. Vendar pa ti podatki niso dober pokazatelj trendov obiska parka, saj zajemajo samo obiskovalce, ki si bodisi ogledajo razstave bodisi se udeležijo organiziranih prireditev. Velik del prvih predstavljajo organizirane šolske skupine, ne pa tudi drugi turisti in redni gosti, ki obiščejo park, medtem ko velik del drugih predstavlja domače prebivalstvo. Upadanje obiska v Domu Trenta in Pocarjevi domačiji gre v veliki meri na račun zmanjšanja števila organiziranih šolskih skupin (v Trenti tudi naravnih nesreč), medtem ko je v Triglavski roži naraščanje zlasti povezano s programom prireditev, ki ga intenzivno razvijajo zadnja leta. Zaključimo lahko, da je obstoječe beleženje števila obiskov informacijskih središč za upravljavca sicer pomembno, vendar podatki niso relevanten indikator trendov obiskovanja zavarovanega območja nasploh. Na letni obisk teh središč namreč vplivajo številni dejavniki, podatki pa tudi niso primerljivi. Tabela 2. Število obiskovalcev v informacijskih središčih TNP Leto

Dom Trenta

Triglavska roža

Pocarjeva domačija

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010

19.209 22.440 17.210 20.425 21.421 19.440 18.443 17.085 16.029 17.396 14.941 15.063 15.775 12.244 12.625

/ / / / / / / / / / 178 7.907 9.866 10.166 10.960

/ / / / 800 816

2.000 1.956 1.308 1.311 784

Vir: Arhiv triglavskega narodnega parka (2011).

Boljši indikator gibanja števila obiskovalcev so obiski naravnih in kulturnih znamenitosti na območju parka. Za pričujoči prikaz smo izbrali štiri znamenitosti, kjer se zaradi prodaje vstopnic število obiskovalcev beleži dokaj natančno. Cerkev Javorca in Tolminska korita se nahajata v spodnjem in zgornjem toku reke Tolminke na primorski strani parka, medtem ko sta Blejski Vintgar in slap Savica na gorenjski strani najbolj obiskani naravni znamenitosti znotraj TNP. Podatki o prodanih vstopnicah so kvalitetni in primerni za analizo trendov turističnega obiska parka, vendar pa za analizirano obdobje niso v celoti dosegljivi za vse znamenitosti (vezano na začetek prodaje vstopnic), zaradi česar kompleksnejša analiza trendov (še) ni smiselna (slika 3). Kljub temu na splošno lahko ugotovimo, da za večino izbranih znamenitosti število obiskovalcev med leti niha, vendar pa se v povprečju dokaj očitno zvišuje, razen pri slapu Savica, kjer so nihanja najbolj izrazita. Nekoliko prenagljeno bi lahko zaključili, da ti podatki do neke

27


mere odsevajo trende turističnih prihodov v destinaciji JA. Za statistično relevantnejše zaključke bi potrebovali daljše nize podatkov (časovna obdobja), ob analizi pa bi morali upoštevati dejstvo, da na število obiskovalcev znamenitosti pomembno vplivajo vremenske razmere.

Slika 3. Obisk izbranih znamenitosti na območju TNP v obdobju 2000–2010. Vir: LTO Sotočje (2011); TD Bohinj (2011); TD Gorje (2011).

Obisk planinskih koč Na območju TNP deluje kar 37 planinskih koč, s katerimi upravlja 20 planinskih društev. Med vsemi podatki, ki so trenutno na voljo, je zato obisk planinskih koč najbolj relevanten podatek o trendih števila obiskovalcev zavarovanega območja. Ti podatki so zelo relevantni tudi zato, ker se večina koč nahaja v prvi varstveni coni, kjer je režim zaščite najstrožji. Ravno zaradi tega je presenetljivo, da veliko planinskih društev v času raziskave ni imelo ali ni želelo posredovati podatke o nočitvah, s temi podatki pa tudi ne razpolaga uprava parka. Na prošnjo za pridobitev podatkov je le 12 od 20 planinskih društev odgovorilo pozitivno. Glede na to, da so planinska društva po veljavni zakonodaji dolžna podatke o nočitvah sporočati SURS, bi bilo koristno, da bi uprava TNP z društvi dosegla dogovor o rednem sporočanju podatkov tudi za namene upravljanja zavarovanega območja. Tabela 3 prikazuje število nočitev v 25 planinskih kočah v obdobju 2000–2009. Iz podatkov je razvidno, da največje število nočitev beležijo ravno koče v osrčju parka, v bližnji okolici Triglava oziroma koče v prvem varstvenem območju nasploh. Ker so te koče tudi najbolj oddaljene od izhodišč planinskih poti, so takšni podatki pričakovani. Na podlagi zbranih podatkov je nemogoče sklepati o trendih spreminjanja števila nočitev, saj le-ta v posameznih kočah med leti zelo variirajo. Na splošno lahko ugotovimo, da je bilo skupno število nočitev največje leta 2003, ki je tudi prvo leto, za katerega so podatki za vse zajete koče na voljo. Kasneje je skupno število nočitev v povprečju padalo, vendar pa je spreminjanje števila nočitev od koče do koče zelo različno. V kolikor bi želeli ugotavljati statistično relevantne trende spreminjanja števila nočitev, bi bilo potrebno upoštevati vremenske razmere, ki bistveno vplivajo na obisk visokogorja, ter tudi nekatere druge relevantne dejavnike (odpiralni časi, prenove koč ipd.). Obenem je treba upoštevati, da podatki o številu nočitev zajemajo manjši del obiskovalcev gora, saj jih večina opravi enodnevne izlete. Razumevanje dejanskega stanja glede obiskovanja visokogorja v TNP, kot tudi zaščitenega območja

28


nasploh, bi torej zahtevalo celovitejšo analizo, vključujoč metode vzorčnega, a rednega in kontinuiranega ročnega in avtomatskega štetja obiskovalcev v naravi. Tabela 3. Nočitev v planinskih kočah v obdobju 2000–2009 Koča Erjavčeva koča na Vršiču, 1525 m Koča pri Izviru Soče, 886 m Tičarjev dom na Vršiču, 1620 m Zavetišče pod Špičkom, 2064 m Dom na Komni, 1520 m Koča pri Savici, 653 m Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m Triglavski dom na Kredarici, 2515 m Koča pod Bogatinom, 1513 m Planinska koča na Uskovnici, 1154 m Planinska koča na Vojah, 690 m Vodnikov dom na Velem polju, 1817 m Dom dr. Klementa Juga v Lepeni, 700 m Gomiščkovo zavetišče na Krnu, 2182 m Planinski dom pri Krnskih jezerih, 1385m Aljažev dom v Vratih, 1015 m Šlajmarjev dom v Vratih, 1015 m Dom Planika pod Triglavom, 2401 m Koča na Doliču, 2151 m Bregarjevo zav. na planini Viševnik, 1620 m Koča na planini pri Jezeru, 1453 m Dom Zorka Jelinčiča na Črni Prsti, 1835 m Zasavska koča na Prehodavcih, 2071 m Pogačnikov dom na Kriških podih, 2050 m Koča na planini Razor, 1315 m skupaj

meseci

2000

12 6 6 3 12 6 4 12 4.5 6 4 3 4 3 4 6 6 3 3 4 4 4 3 3 4

2.318 515 1.359 637 n.d. n.d. n.d. n.d. 2.331 1.167 167 2.588 876 820 2.398 n.d. n.d. 4.899 5.258 12 2.530 566 1.381 3.717 1.164 34.703

2001

2002

1.826 2.429 555 600 1.423 1.907 532 516 n.d. n.d. n.d. n.d. n.d. n.d. n.d. n.d. 2.684 2.460 1.121 1.227 246 506 2.633 2.736 1.011 808 589 831 1.648 2.583 n.d. n.d. n.d. n.d. 4.373 4.501 4.540 5.297 12 12 2.234 2.103 519 445 819 1.287 3.225 3.853 1.280 1.357 31.270 35.458

2003 1.840 328 2.008 445 3.689 648 8.236 10.984 2.377 1.487 589 2.945 533 765 3.766 2.647 1.098 4.908 4.246 12 2.302 558 1.662 3.593 1.003 62.669

2004

2005

1.339 912 372 148 1.420 1.421 280 228 1.161 3.409 581 775 7.845 6.807 8.686 8.209 4.014 2.742 1.255 1.280 572 663 3.178 2.806 703 778 440 427 2.877 2.849 2.647 2.287 482 477 4.334 4.059 3.829 4.259 12 12 2.413 2.091 571 427 1.834 1.428 2.861 2.644 958 1.224 54.664 52.362

2006 507 191 1.583 263 2.808 656 6.875 7.824 1.816 860 747 2.825 781 573 3.511 2.267 741 3.835 3.946 12 1.786 521 1.600 2.914 1.315 50.757

2007

2008

2009

482 605 462 181 110 111 1.287 1.133 987 351 322 256 3.447 2.993 3.817 654 818 728 6.262 6.050 4.688 8.954 8.973 10.217 2.185 2.060 2.089 780 951 774 430 341 316 3.091 2.771 3.062 961 635 578 620 518 437 3.494 2.666 2.558 2.445 2.603 2.589 907 757 826 4.012 3.022 5.567 4.259 4.584 805 12 12 12 2.220 2.814 2.248 665 442 615 1.539 1.430 2.101 2.743 2.923 2.634 985 1.244 596 52.966 50.777 49.073

Vir: PD Jesenice (2011); PD Ljubljana-Matica (2011); PD Srednja vas v Bohinju (2011); PD Nova Gorica (2011); PD Dovje-Mojstrana (2011); PD Gorje (2011); PD Drago Bregar (2011); PD Integral (2011); PD Podbrdo (2011); PD Radeče (2011); PD Radovljica (2011); PD Tolmin (2011).

Zaključek Dolgoročno spremljanje števila obiskovalcev v parkih je za upravljavce pomembno ne toliko zaradi negotovega ugotavljanja »vpliva« podnebnih sprememb na turistične tokove kot zaradi nadziranja in prilagajanja upravljavskih praks spreminjajočim se trendom obiskovanja. Ker se podnebne spremembe odražajo v spremembah ekosistemov in občutljivosti nekaterih vrst, je zaradi ustreznega upravljavskega odziva poznavanje značilnosti in trendov obiskovanja zavarovanega območja toliko bolj pomembno. Zato bi bilo smiselno, da bi parki imeli razvit dolgoročen in reden protokol pridobivanja in analiziranja relevantnih podatkov. V pričujočem prispevku smo predstavili izbrane izsledke analize obiska v turistični destinaciji Julijske Alpe (Bradaškja, 2012). Namen ni bil le ugotavljanje trendov, ampak zlasti pregled obstoječih podatkov in ocena njihove kvalitete oziroma relevantnosti. Izkazalo se je, da dovolj kvalitetnih podatkov ni na voljo, o trendih pa lahko sklepamo le na podlagi posrednih indikatorjev. Še najbolj kvalitetni in relevantni se zdijo podatki o številu turističnih prihodov v destinaciji JA. Čeprav gre za širše območje, lahko namreč domnevamo, da se delež turistov, ki obiščejo tudi zavarovano območje med leti ne spreminja bistveno. Izkazalo se je, da so trendi turističnih prihodov naraščajoči na celotnem 29


območju Julijskih Alp ter da je razporeditev v veliki večini občin izrazito sezonska, z viškom v juliju in avgustu. Podatki o obiskovalcih informacijskih središč TNP so dokaj natančni, vendar pa niso primerljivi, tako zaradi razlik v lokaciji in programu središč kot tudi zato, ker ne ločujejo med obiskovalci razstav, iskalci informacij ter tistimi (lokalno prebivalstvo), ki se udeležujejo le prireditev. Precej bolj relevantni za ugotavljanje trendov obiskovanja parka so podatki o obisku znamenitosti, vendar pa ti še niso na voljo za dovolj dolgo obdobje. Najbolj primerni od obstoječih so tako podatki o nočitvah v planinskih kočah, saj so dokaj natančni, večina pa se jih nahaja na ožjem območju parka. Upravljavcu svetujemo, da s planinskimi društvi sklene dogovor o rednem sporočanju podatkov. V tem prispevku ni bilo prostora za predstavitev podatkov o prometu, kjer se je podobno izkazalo, da neavtomatizirana števna mesta dajejo precej nezanesljive podatke (Bradaškja, 2012, 21). Zaključimo lahko, da bilo za redno spremljanje trendov in značilnosti obiskovanja zavarovanega območja TNP potrebo izdelati protokol dolgoročnega zbiranja in analiziranja podatkov. Ob tem bi bilo potrebno pridobiti računalniški program za samodejno hranjenje in obdelavo podatkov. Poleg rednega pridobivanja podatkov od zunanjih virov bi bilo s protokolom smiselno opredeliti tudi načine rednega periodičnega štetja obiskovalcev na izbranih točkah na terenu. V ta namen bi bila koristna postavitev avtomatskih števcev na izbrane pohodne in kolesarske poti.

Literatura Bigano, A., Hamilton, J. M., & Tol, R. (2006). The impact of climate change on holiday destination choice. Climatic Change, 76(3–4), 389–406. Bradaškja, B. (2012). Analiza obiska v turistični destinaciji Julijske Alpe v obdobju 2000–2009 (poročilo). Dostop 6. junija 2013 na http://www.climaparks.eu/cp2/sites/default/files/Analiza_%20obiska_TNP _2.pdf Dawson, J. (2007). Climate change and behavioural adaptation in the tourism-recreation sector. University of Waterloo. Dostop 5. julija 2013 na http://www.ahs.uwaterloo.ca/~garls/2007abstracts /Dawson.pdf Fischer, J. (2007). Current isues in the interdisciplinary research field of climate change and tourism. Doublin. Dostop 5. julija 2013 na http://tourism-climate.de/documents/Julian_Fischer_CCTourism_14-02-2008.pdf Gössling, S., & Hall, M. (2006a). An Introduction to tourism and global environmental change. V S. Gössling & M. Hall (Ur.), Tourism and Global Environmental Change: Ecological, Social, Economic and Political Interrelationships (str. 1–33). London, Združeno kraljestvo: Routledge. Gössling, S., & Hall, M. (2006b). Uncertainties in predicting tourist flows under scenarios of climate change. Climatic Change, 79(3–4), 163–173. Scott, D., & Jones, B. (2006). Climate change and nature-based tourism: Implication for park visitation in Canada. Faculty of Environmental Studies, University of Waterloo. Dostop 5. julija 2013 na http://www.geography.uwaterloo.ca/faculty/danielscott/PDFFiles/NATURE_Final%20copy.pdf Scott, D., Wall, G., & McBoyle, G. (2005). The evolution of the climate change issue in the tourism sector. V M. Hall & J. Higham (Ur.), Tourism, Recreation and Climate Change (str. 44–61). Clevedon, Združeno kraljestvo: Channel View.

30


Spremljanje morske biodiverzitete v Naravnem rezervatu Strunjan (Tržaški zaliv, Slovenija) s posebnim poudarkom na vplivu klimatskih sprememb na izbrane biološke elemente Lovrenc Lipej,a,* Martina Orlando Bonaca,a Borut Mavrič,a Martin Vodopiveca in Petar Kružićb a

Morska Biološka postaja, Nacionalni inštitut za biologijo, Fornače 41, 6330 Piran, Slovenija. Prirodoslovno Matematički Fakultet, Sveučilište u Zagrebu, Biološki odsjek, Rooseveltov trg 6, 10000 Zagreb, Hrvaška.* Kontakt: lipej@mbss.org.

b

Povzetek Da bi ugotovili morebitne vplive podnebnih sprememb na biodiverziteto Krajinskega parka Strunjan, smo izbrali kot tarčni skupini sredozemsko kameno koralo (Cladocora caespitosa) in obrežno ribjo združbo. Ker so spremembe temperature dober pokazatelj morebitnih vplivov podnebnih sprememb v nekem okolju, smo v ta namen analizirali 10-letni niz nihanja temperatur v letni skali, dobljene z rednimi meritvami na oceanografski boji Morske biološke postaje NIB in sondah na različnih globinah. Izkazalo se je, da se v raziskanem območju pojavljajo ribje vrste, povezane s tropikalizacijo. Poleg tega so bili zabeleženi primeri bledenja koral ter znatno višji letni prirastki koralitov kamene korale. Omenjeni primeri so povezane s pojavom višjih poletnih temperatur kot v predhodnih letih. Ključne besede: biodiverziteta, podnebne spremembe, sredozemska kamena korala, termofilne ribe, Krajinski Park Strunjan, severni Jadran.

Uvod Biotska raznovrstnost je danes ogrožena bolj kot kdajkoli prej v zgodovini Zemlje. Soočamo se s takoimenovano krizo biodiverzitete. V zadnjih desetletjih se tudi Sredozemsko morje z Jadranskim vred soočata z raznimi procesi, ki tako ali drugače vplivajo na biotsko raznovrstnost. Da je temu tako, so krivi mnogi dejavniki, med katerimi so najpomembnejši degradacija in izguba habitatov, onesnaževanje okolja, nesmotrna izraba populacij, vnos tujerodnih vrst in tudi klimatske spremembe (sensu Kryštufek, 1999). V Sloveniji, ki bi pričale o konkretnem vplivu klimatskih sprememb na biotsko raznovrstnost, praktično ni, z izjemo maloštevilnih poročil (Lipej in Dobrajc, 2008) in zapisov o tropikalizaciji (npr. Lipej idr., 2009). Dva pojava, ki ju lahko povežemo s klimatskimi spremembami in še bolj specifično z višanjem temperatur morja v Sredozemskem morju sta tudi tropikalizacija in bledenje koral. Pri tropikalizaciji prihaja do širjenja arealov toploljubnih vrst proti severu (Francour idr., 1994). Še posebej bi tu kot dober indikator spreminajnja temperatur morja izpostavili ribjo favno, saj ribe niso zmožne regulirati lastne telesne temperature (Stebbing idr., 2001) opazovanje njihove razširjenosti pa je relativno preprosto. V zadnjih desetletjih prihaja spričo višjih temperatur tudi v severnejših predelih Sredozemskega morja do padca ekoloških preprek, ki so onemogočale širjenje vrst proti severu. Zaradi višjih temperatur so se v Jadranu (Dulčić idr., 1999) in v končni fazi tudi v Tržaškem zalivu začele pojavljati nekatere vrste (Lipej idr., 2009), ki so sicer značilne za južne predele Sredozemskega morja. Drugi pojav je bledenja koral, do katerega pride, ko endosimbiontske zooksantele zaradi fiziološkega stresa zapustijo polipe. Do tega pride predvsem zaradi visokih temperatur, lahko pa tudi zaradi intenzivne

31


sončne radiacije ali nekaterih bolezni. Ena od vrst koralnjakov za katerega je znano, da je dober indikator podnebnih razmer je tudi sredozemska kamena korala (Cladocora caespitosa) (glej npr. Rodolfo-Metalpa idr., 2008), ki je razširjena tudi v slovenskem morju. S pričujočim prispevkom poročamo o potencialnih vpliv podnebnih sprememb na omenjene biološke indikatorje v akvatoriju Krajinskega parka Strunjan.

Metode Območje raziskav Območje raziskav se nanaša na akvatorij v okviru Naravnega rezervata Strunjan (Slika 1). Za to zavarovano območje so značilne lepo ohranjene flišne brežine, ki se vlečejo od Simonovega zaliva vse do Vile Tartini v Strunjanu. V bistvu je obrežni pas med rtom Strunjan in rtom Kane najdaljši odsek naravnega obrežja v Tržaškem zalivu sploh. Morski del zavarovanega območja meri 16 ha. Ta zelo razpotegnjen del obale obsega zelo raznolike in pestre habitatne tipe. Pršni pas in pas bibavice sta naravna in prodnata. Med najbolj izjemnimi so orjaški bloki turbiditnega apnenca v nizu pri Belih skalah in v Mesečevemu zalivu. Z naraščajočo globino se velikost flišnega drobirja manjša in ponekod prej, ponekod kasneje preide v muljevito dno.

Rt Ronek

Rt

Str

Ja dr an sk o

Mesečev zaliv

mo r

je

un j an

N

W

E

S 0

0.25

0.5 km

Slika 1. Obravnavano območje v okviru Krajinskega parka Strunjan.

Biološki elementi za ugotavljanje podnebnih sprememb Sredozemska kamena korala Za ugotavljanje morebitnih posledic podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost smo izbrali nekatere vrste, za katere je znano, da so njihove biološke značilnosti kot so uspevanje in rast v neposredni

32


povezavi s temperaturo, in da so dolgoživeče. Odločili smo se za vrsto koralnjaka, sredozemsko kameno koralo (Cladocora caespitosa), za katero je znano, da je dober indikator za podnebne razmere (glej npr. Rodolfo-Metalpa idr., 2008). Na podlagi vertikalnih transektov, ki smo jih opravili v obdobju med leti 1998 in 2012 ter rednih vzorčevanj v letih 2011 in 2012 za potrebe projekta Climaparks smo poskušali oceniti razširjenost kamene korale znotraj zavarovanega območja. Na podvodnih pregledih v letih 2011 in 2012 smo pregledovali, popisovali in fotografirali stanje posameznih kolonij sredozemske kamene korale za dokumentiranje morebitnih posledic podnebnih sprememb, kot je npr. bledenje koral. Bledenje koral smo razdelili na tri stopnje in sicer manjše (bledenje opaženo na manj kot tretjini površine kolonije), izrazito (le manjši del površine ni zbledel) in popolno bledenje (pri katerem je celotna površina kolonije zbledela). Za ugotavljanje rasti koralitov smo uporabili radiografsko metodo. Koraliti so posamezni osebki, ki tvorijo kolonije sredozemskih kamenih koral. Uporabili smo 10 vztorcev koralitov,ki smo jih nabrali 16. septembra 2011. Opravljena je bila sklero-kronološko analizo koralitov po standardni metodologiji na podlagi X-radiografije (Kružić in Benković, 2008, Kružič idr., 2012). Letni prirastek koralitov smo izračunali na podlagi radiografskih fotografij.

Toploljubne vrste rib Za ugotavljanje tujerodnih elementov v ribji favni smo zbrali podatke, ki so bili pridobljeni na podlagi rednih opazovalnih cenzusov obrežne ribje združbe na območju Naravnega rezervata Strunjan v obdobju 1998–2012 in naključnih podatkov o ulovu tovrstnih rib na območju rezervata in širše v slovenskem morju. Pri opredelitvi vrst, ki so povezane s procesom tropikalizacije, smo uporabili različne literaturne vire, ki jih navajajo omenjene vrste kot toploljubne in se prej niso pojavljale v slovenskem delu Jadranskega morja na podlagi seznama iz Ključa za določevanje vretenčarjev Slovenije (Lipej, 1999, Razred Hrustančnice, 18-46; Marčeta, 1999, Razred: Kostnice, 47–210).

Vpliv temperature na biološke elemente Spremembe temperature so eden izmed najbolj značilnih pokazateljev morebitnih sprememb v nekem okolju, povezane s podnebnimi spremembami. V ta namen smo analizirali desetletne nize nihanja temperatur v letni skali, dobljene z rednimi meritvami na oceanografski boji Morske biološke postaje NIB. Poleg tega smo na različnih predelih slovenskega morja vključno z naravnim rezervatom Strunjan postavili 15 posebnih sond za kontinuirano merjenje temperature v globinskih profilih 5, 10, 15 in 20 m, kar sovpada z globinsko razširjenostjo kamene korale. Na ta način smo želeli spremljati temperaturne anomalije v slovenskem morju in sočasno primerjati morebitne odklone med sondami in oceanografsko bojo. Na žalost nekaterih senzorjev nismo več našli na postavljenih lokacijah, med njimi tudi dveh iz Naravnega rezervata Strunjan. Meritve površinske temperature na lokaciji boje (45° 32' 55,68'' N, 13° 33' 1,89'' E) opravlja sonda Seacat podjetja Seabird, ki je pritrjena na trup boje, na globini 3 m. Temperaturo pri dnu meri tokomer AWAC podjetja Nortek, ki se nahaja v bližini boje, na globini 22 m (http://buoy.mbss.org). Vrednosti se beležijo vsake pol ure in se sproti zapisujejo v MySQL bazo na Morski Biološki Postaji. Zaradi lažje preglednosti, nekateri grafi prikazujejo zglajene vrednosti temperature. Za filtriranje smo uporabil nizkofrekvenčni filter na osnovi hitre Fourierove transformacije (FFT), spisan v okolju Matlab. Frekvenčni spekter smo odrezali pri periodi 144 ur.

33


Rezultati in razprava Sredozemska kamena korala in vpliv temperature na njene populacije Sredozemska kamena korala je na obravnavanem območju razširjena bolj ali manj povsod, le na območju med rtičem Strunjan in kopališčem Strunjan je ni (slika 2). Največje gostote kamene korale so na območju rtiča Strunjan in na širšem območju rta Ronek v globinskem razponu od 5 do 10 m. Redkeje je zastopana le v predelih, kjer prevladujejo morski travniki kolenčaste cimodoceje (Cymodocea nodosa), peščine ter mivka v plitvinah.

Slika 2. Ocena razširjenosti sredozemske kamene korale (Cladocora caespitosa) na območju Naravnega rezervata Strunjan. Legenda: 0-kamene korale ni, 1-maloštevilni osebki, 2-redka, 3-zmerno pogosta, 4-pogosta in 5-zelo pogosta. Analiza 10 vzorcev koralitov iz kolonije kamene korale je pokazala, da je letni dolžinski prirastek koralitov od 3,00 do največ 5,70 mm/leto. Najvišja vrednost je bila ugotovljena v letu 2010, dvakrat je bil prirastek nad 5 mm/leto izračunan za leto 2008 in enkrat za leto 2004 (tabela 1). V povprečju znaša rast koralitov v našem morju med 4,32 in 4,74 mm na leto, najvišja povprečna vrednost pa je bila zabeležena za leto 2008. Poletni prirastek je od 1,99 do 2,23 mm/leto, zimski prirastek pa od 2,23 do 2,51 mm/leto (tabela 2). Te vrednosti so višje od povprečnih vrednosti prirastka koralitov v drugih predelih vzhodnega dela Jadranskega morja, kjer je povpreĉna hitrost rasti pri koralitih od 1,92 do 4,21 mm na leto (Kružić, 2005; Kružić idr., 2012).To si lahko razlagamo na dva načina. Verjetno je v primerjavi z drugimi predeli v Jadranskem morju v slovenskem delu očitno več hranilnih snovi, kar se odraža v večjemu letnemu prirastku koralitov. Po drugi strani pa je očiten tudi vpliv temperature, od katere je rast koralitov tudi odvisna.

34


Tabela 1. Prirastki koralitov (n = 10) sredozemske kamene korale (v mm/leto) po posameznih letih in povprečni letni prirastek (v mm/leto) Koralit/leto 2010 2009 2008 2007 2006 2005 2004 2003 2002 2001 2000 1999 1998 1997

1 4,46 4,17 4,79 4,58 3,00 4,42 4,20 3,04 4,45 4,24 4,55 4,64 4,53 4,42

2 4,37 4,22 4,34 4,46 4,21 4,39 4,84 4,49 4,70 4,77 4,38 3,94 4,91

3 4,03 4,40 5,22 4,50 4,20 4,45 4,20 4,61 4,80 4,25 4,62

4 4,81 4,65 4,85 4,71 4,26 4,94 4,45 4,98 4,13 4,66 4,68 4,72

5 5,70 4,11 4,58 4,70 4,88 4,47 4,37 4,91

6 5,13 4,88 4,93 4,36 4,93 4,75 4,18 4,50 4,73

7 3,84 4,32 5,23 4,67 4,53 4,66 4,58 4,69 4,42 4,69

8 3,43 4,76 4,63 4,45 4,53 4,85 5,03 4,72

9 4,74 4,59 4,37 4,65 4,64 3,99 4,55 4,39 4,48 4,25 3,70 4,34 4,45 4,52

10 3,69 3,84 4,44 4,03 4,02 4,47

povp 4,50 4,46 4,77 4,56 4,35 4,55 4,49 4,48 4,53 4,48 4,39 4,41 4,63 4,47

Tabela 2. Povprečni prirastki koralitov sredozemske kamene korale (v mm) 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010

E

H

L

4,47 4,63 4,41 4,39 4,48 4,53 4,48 4,49 4,54 4,32 4,51 4,74 4,39 4,42

2,34 2,48 2,37 2,29 2,34 2,43 2,37 2,34 2,36 2,33 2,33 2,51 2,29 2,23

2,13 2,15 2,05 2,09 2,14 2,10 2,11 2,15 2,18 1,99 2,11 2,23 2,10 2,19

Legenda: H-zimski prirastek, L-poletni prirastek in E-povprečni letni prirastek koralitov.

Časovni nizi temperature v letu 2012, izmerjeni na sondah, postavljenih v različnih globinah (5, 8 in 10 m) in na različnih lokalitetah (Debeli rtič, Piranček in Punta) ter na oceanografski boji (0, 20 m) kažejo značilno temperaturno slojevitost v toplejšem delu leta in homogeno stanje (dobro premešan vodni stolpec - izotermija) v hladnejšem delu leta (slika 3, zgoraj in sredina). Če primerjamo med seboj samo sonde na treh lokalitetah in v globinah med 5 in 10 m (kjer so najpogostejše kolonije kamene korale), ne vidimo očitnih razlik med postajami (slika 3, sredina). Je pa iz obeh diagramov vidno (slika 3 zgoraj in sredina) vidno, da temperatura v poletnem obdobju med julijem in septembrom redno (in včasih znatno) presega vrednosti nad 25 oC. To pomeni, da so kolonije sredozemske kamene korale v tem obdobju podvržene temperaturnemu stresu. Podatki časovnega niza temperature v daljšem, desetletnem obdobju kažejo velike oscilacije temperature v letnem nizu in predvsem velike razlike med posameznimi leti. Zanimiva so predvsem zadnja leta, ko so bile najvišje izmerjene temperature iznad 27 oC (2008–2012), pri čemer so bile najvišje vrednosti izmerjene leta 2010, ko so znašale okoli 30 oC. V primerjavi z drugimi leti izstopata leti 2011 in 2012, ko se

35


je obdobje s temperaturo višjo od 25 oC nadaljevalo izdatno v mesec september (slika 3, spodaj). V ostalih letih je bil vedno prisoten upad temperature v septembru.

Slika 3. Primerjava nizov temperature na oceanografski boji in sondah v letu 2012. Filtrirani podatki (zgoraj), spremembe temperature, izmerjene s sondami na različnih lokalitetah z nahajališči kamenih koral (na sredini) in izpovprečeni filtrirani podatki iz oceanografske boje v obdobju 2003–2012 (spodaj). Nedvomno pa je temperatura tesno povezana s pojavom bledenja (»coral bleaching«). Avgusta leta 2011 smo opazili nekaj primerov bledenja koral na rtiču Strunjan (tabela 3).

36


Tabela 3. Primeri bledenja kolonij sredozemske kamene korale v slovenskem delu Jadrana Datum vzorčevanja

Temperatura (°C)

26.8.2011 15.9.2011 6.10.2011

manjše

28,8 26,3 24,1

3 5 33 41

Št. vseh kolonij

Bledenje izrazito 0 5 21 26

popolno 0 3 5 8

Septembra smo na isti lokaliteti opazili nove primere bledenja koral, od katerih so bili nekateri zelo izraziti, zasledili pa smo tudi nekaj primerov popolnega bledenja. Ta pojav je še večje razsežnosti dosegel na začetku oktobra, kjer je bilo primerov manjšega, izrazitega in popolnega bledenja koral še znatno več. Sočasno so bili primeri bledenja koral opaženi še v Naravnih spomenikih Rt Madona in Debeli rtič ter na lokalitetah v Simonovem zalivu (Izola), v Pacugu in pri Pirančku na južni piranski obali. Tudi v letu 2012 so se pojavljali primeri bledenja koral na različnih lokalitetah v okviru Strunjanskega morskega parka (slika 4).

Slika 4. Primeri bledenja sredozemske kamene korale v obravnavanem območju. Poleg popolno zbledele kolonije kamene korale na obeh fotografijah, sta na levi vidna tudi dva popolno zbledela primerka kamnitega nakovalca Balanophyllia europaea. Fotografija: B. Mavrič.

Toploljubne vrste rib Doslej je bilo v slovenskem morju zabeleženih najmanj 16 vrst toploljubnih rib, ki so povezane s procesom tropikalizacije. Večina termofilnih rib se je pojavila le v enem primeru (tabela 4). Nekatere se pojavljajo občasno, nekaj vrst pa je rednih prebivalcev v slovenskem delu Jadrana. Občasno zaidejo v naše morje delfinke, skakavke (Pomatomus saltator) in črnuhi (Centrolophus pompilio) ter nekatere mezopelaške ribe kot sta kosica (Trachipterus trachypterus) in srebrni mečak (Lepidopus caudatus) (slika 5). Znani so tudi primeri, ko se v slovenskem morju pojavi veliki morski mesec (Mola mola)(Lipej idr., 2007). Redni prebivalci so danes knez (Coris julis), vijoličasti morski bič (Pteroplatytrigon violacea) in balestra (Balistes carolinensis). Slednja je skupaj s pavjim knezom (Thalassoma pavo) opredeljena kot indikator tropikalizacije (Lipej idr., 2008). V slovenskem morju pavji knez še ni bil ugotovljen, pač pa so ga

37


septembra 2008 že imeli priliko opazovati na skrajnem rtu polotoka Istre (Kružić, lastna opazovanja). Redno se pojavlja tudi velika sardela (Sardinella aurita), ki je značilna termofilna vrsta (Sabates idr., 2006), vendar so podatki o njenem pojavljanju zelo neredni. Običajno se pojavlja v poletnem času, znani pa si bili tudi primeri, ko so velike jate te vrste zašle v naše morje pozimi, kot se je to zgodilo februarja 2009. Tedaj so bili opaženi tudi primeri množičnega pogina zaradi temperaturnega stresa. Morda je s procesom tropikalizacije povezano tudi pojavljanje kita grbavca (Megaptera novaeangliae), saj se je po letu 1990 pojavil v Sredozemskem morju v več kot ducat primerih, med njimi tudi v slovenskem morju februarja 2009 (Genov idr., 2009).

Slika 5. 1-Črnuh Centrolophus pompilius Fotografija: T. Rus; 2-skakavka Pomatomus saltator Fotografija: B. Šuligoj; 3-srebrni mečak Lepidopus caudatus Fotografija: B. Šuligoj; 4-balestra Balistes carolinensis Fotografija: B. Mavrič; 5-kosica Trachypterus trachipterus Fotografija: B. Šuligo in 6-knez Coris julis. Fotografija: B. Mavrič.

38


Na območju Naravnega rezervata Strunjan se od vseh (redno) pojavlja le knez. Prvič se je na območju rezervata pojavil šele leta 1999; tedaj so bile opažene posamične živali. Leta 2006 so ga prvič opazili v Naravnem rezervatu Miramare pri Trstu (Piron idr., 2007). Pri tem je potrebno omeniti, da imajo v akvatoriju omenjene organizacije že 25 let organiziran reden monitoring, zato je možnost, da so ga pač (v prejšnjih letih) spregledali bolj ali manj izključena. Danes je knez redno prisoten, pojavlja pa se v manjših skupinah. V zadnjih letih so redno opaženi tudi mladi primerki, kar pomeni, da se na obravnavanem območju tudi razmnožuje. Leta 2001 smo zabeležili gostoto knezov 0,28 osebkov na 100 m2, pri čemer je potrebno poudariti, da knezi niso bili opaženi prav na vsakem vzorčevanju. Med leti 2007 in 2009 so bile gostote knezov v celotnem slovenskem morju od 1,02 do 4,17 os./100 m2, pri čemer so bili knezi sicer maloštevilni, pa vendarle prisotni na vzorčevalnih transektih. Knezi se v slovenskem morju pojavljajo v obrežnem pasu na skalnatem dnu v pasu spodnjega infralitorala v biocenozi fotofilnih alg oziroma globlje v (pre)koraligenski biocenozi, najpogosteje na prehodu iz skalnatega v peščeno dno. Pojavljajo se posamič, redkeje v paru ali nekaj osebkih. Tabela 4. Pojavljanje termofilnih vrst rib, ki so povezane s procesom tropikalizacije in so bile opažene v slovenskem delu Jadranskega morja Slovensko ime vrste

Latinsko ime

Pojavljanje slovensko morje

Balestra Velika sardela Knez Črnuh Pompano Srebrni mečak Kosica Delfinka skakavka Leopardasti glavač Murena Drozg Prašičevka Napihovalka Morski mesec Vijoličasti morski bič

3 5 4 3 2 4 3 5 5 1 1 1 2 1 1 5

Balistesm carolinensis Sardinella aurita Coris julis Centrolophus niger Campogramma glaycos Lepidopus caudatus Trachipterus trachypterus Coryphaena hippurus Pomatomus saltator Thorogobius ephippiatus Muraena helena Labrus viridis Plectorchinchus mediterraneus Sphoeroides pachygaster Mola mola Pteroplatytrigon violacea

Status

Vir

3 5 4 2 1 2 2 3 2 1 1 1 1 1 2 2

Lipej idr. (2005) Lastni podatki Lastni podatki Lastni podatki Dulčić idr. (2002) Lastni podatki Lastni podatki Dulčić in Lipej (1997) Lipej idr. (2005) Lipej idr. (2005) Lipej in Moškon (2011) Lipej idr. (2005) Lipej idr. (1996) Lastni podatki Lipej idr. (2007) Lipej idr. (2005)

NR Strunjan + + + + +

Legenda: Pojavljanje: 1-posamič, 2-2-3 osebki, 3-nekaj osebkov (> 3), 4-> 10 osebkov, 5-ogromno osebkov (> 100), Status: 1-zelo redka, 2-redka, 3-prisotna, 4-pogosta in 5-zelo pogosta.

Od značilnih termofilnih elementov se v ulovih slovenske ribiške flote pojavlja predvsem velika sardela in sicer občasno. Leta 2006 in 2007 se je pojavljala le v maju. Možno je, da to vrsto ribiči zaradi slabše kvalitete zavržejo že takoj po ulovu. Druge vrste, ki se povsem slučajno ujamejo v ribiške mreže so kosica, srebrni mečak, črnuh in vijoličasti morski bič. V tem primeru gre bolj ali manj le za posamične osebke.

Zaključki V zadnjih desetletjih se v slovenskem delu Jadranskega morja soočamo z nekaterimi procesi, ki so tako ali drugače povezani z globalnim segrevanjem. V akvatoriju Krajinskega parka Strunjan so bili v letih 2011 in 2012 opaženi za to okolje povsem novi pojavi, kot je primer bledenja koral. Ta pojav, pri katerem prihaja

39


zaradi previsokih okoljskih temperature do izgube endosimbiontskih alg zooksantel, je tesno povezan z globalnim segrevanjem. Pri kolonijah sredozemske kamene korale so bili opaženi številni primeri manjšega, izrazitega in popolnega bledenja koral. Ta pojav je še večje razsežnosti dosegel na začetku oktobra, obenem pa je bil zabeležen na večjem številu lokalitet. Tudi sicer so zimski, poletni in letni prirastki koralitov pri sredozemski kameni korali odsev višjih temperatur. Oba pojava, večji letni prirastek in bledenje koral sovpadata z visokimi temperaturami v poletnem obdobju, ki izstopajo v primerjavi s predhodnimi leti. Opazen je tudi pojav, ko so se visoke temperature zavlekle pozno v september ali celo oktober. Spričo višjih temperatur so bile v slovenskem morju najdene tudi nekatere vrste rib, ki jih pred tem v tem okolju ni bilo. Med temi so nekatere tujerodne vrste, druge pa so povezane s procesom tropikalizacije.

Zahvala Avtorji se zahvaljujejo za pomoč osebju Krajinskega parka Strunjan za vsestransko pomoč pri podvodnih vzorčevanjih. Na tem mestu bi se radi zahvalili kolegom iz WWF Miramare pri Trstu in mag. Robertu Turku za pomoč in spodbude. Hvala tudi Milijanu Šišku in Tihomirju Makovcu za nesebično pomoč na terenu in grafične ter fotografske izdelke ter vsem kolegom, ki so nam odstopili fotografsko gradivo za objavo.

Literatura Dulčić, J., & Lipej, L. (1997). New records of marine fishes from the Slovenian coastal waters. Falco (Koper), 11(12), 35–40. Dulčić, J., Grbec, B., & Lipej, L. (1999). Information on the Adriatic ichthyofauna-effect of water warming? Acta Adriatica, 40, 33–43. Dulčić, J., Marčeta, B., Žiža, V., Pallaoro, A., & Lipej, L. (2003). Northern extension of the range of the vadigo Campogramma glaycos (Pisces: Carangidae) from the Adriatic Sea. Journal of Marine Biological Association United Kingdom, 83(4), 877–878. Francour, P., Boudoresque, C. F., Harmelin, J. G., Harmelin-Vivien, M. L., & Quignard, J. P. (1994). Are the Mediteranean waters becoming warmer? Information from biological indicators. Marine Pollution Bullettin, 9, 523–526. Genov, T., Kotnjek, P., & Lipej, L. (2009). New record of the humpback whale (Megaptera novaeangliae) in the Adriatic Sea. Annales, Series Historia Naturalis, 19(1), 25–30. Kružić, P. (2005). Ekologija vrste kamenog koralja Cladocora caespitosa (Linnaeus, 1767) i njegove grebenaste tvorbe u Jadranskom moru (Unpublished doctoral dissertation). PMF, Zagreb. Kružić, P., & Benković, L. (2008). Bioconstructional features of the coral Cladocora caespitosa (Anthozoa, Scleractinia) in the Adriatic Sea. Marine Ecology, 29, 125–139. Kružić, P., Sršen, P., & L. Benković, L. (2012). The impact of seawater temperature on coral growth parameters of the colonial coral Cladocora caespitosa (Anthozoa, Scleractinia) in the eastern Adriatic Sea. Facies, 58(4), 477–491. doi:10.1007/s10347-012-0306-4 Kryštufek, B. (1999). Osnove varstvene biologije. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. Lipej, L. (1999). Hrustančnice (Chondrichthyes). V B. Kryštufek & F. Janžekovič (Ur.), Ključ za določevanje vretenčarjev Slovenije (str. 18–46). Ljubljana: DZS.

40


Lipej, L., & Dobrajc, Ž. (2008). Slovenian national overview on vulnerability and impacts of climate change on marine and coastal biodiversity. United Nations Environment Programme Action Plan Regional Activity Centre for Specially Protected Areas. Draft Overview. Lipej, L., & Moškon, S. (2011). On the record of the Moray eel (Muraena helena Linnaeus, 1758) in Slovenian coastal waters (Gulf of Trieste, northern Adriatic). Annales, Series historia naturalis, 21(2), 157–162. Lipej, L., Dobrajc, Ž., Castellarin, C., Odorico, R., & Dulčić, J. (2007). New records of some rare and lessknown fishes in the Gulf of Trieste (northern Adriatic). Annales, Series historia naturalis, 17(2), 171– 176. Lipej, L., Mavrič, B., & Orlando-Bonaca, M. (2009). Recent changes in the Adriatic fish fauna – experiences from Slovenia. Varstvo narave, 22, 91–96. Lipej, L., Orlando Bonaca, M., & Richter, M. (2005). New contributions to the marine coastal fish fauna of Slovenia. Annales, Series Historia Naturalis, 15(2), 165–172. Lipej, L., Spoto M., & Dulčić, J. (1996). Plectorhinchus mediterraneus from off north east Italy and Slovenia – the first records of fish of the family Haemulidae from the Adriatic Sea. Journal of Fish Biology, 48, 805–806. Lipej, L., Turk, R., & Makovec, T. (2006). Ogrožene vrste in habitatni tipi v slovenskem morju. Endangered species and endangered habitat types in the Slovenian Sea. Ljubljana: Zavod RS za varstvo narave. Marčeta, B. (1999). Morske kostnice. V B. Kryštufek & F. Janžekovič (Ur.), Ključ za določevanje vretenčarjev Slovenije (str. 47–210). Ljubljana: DZS. Rodolfo-Metalpa, R., Reynaud, S., Allemand, D., & Ferrier-Pagès, C. (2008). Temporal and depth responses of two temperate corals, Cladocora caespitosa and Oculina patagonica, from the north Mediterranean Sea. Marine Ecology Progress Series, 369, 103–114. Sabates, A., Martin, P., Lloret, J., & Raya, V. (2006). Sea warming and fish distribution: the case of the small pelagic fish Sardinella aurita, in the western Mediterranean. Global Change Biology, 12, 2209– 2219. Stebbing, A. R. D., Turk, S. M. T., Wheeler, A., & Clarke, K. R. (2002). Immigration of southern fish species to south-west England linked to warming of the North Atlantic (1960–2001). Journal of Marine Biology Association of United Kingdom, 82, 177–180.

41



Vpliv vremena na obiskovanje v Krajinskem parku Strunjan

Luka Kastelic Javni zavod Krajinski park Strunjan, Senčna pot 10, 6320 Portorož, Slovenija. Kontakt. luka.kastelic@gov.si.

Povzetek Da bi ugotovili vpliv podnebnih sprememb na obiskovanje Krajinskega parka Strunjan, smo poleg monitoringa obiskovalcev spremljali tudi stanje vremena. V primerjavi med količino padavin in temperature ter številom obiskovalcev iz leta 2011 in 2012 od meseca maja do decembra, smo ugotovili, da količina padavin vpliva na zmanjšanje števila obiskovalcev parka, medtem ko višina temperature nima tolikšnega vpliva. Zgodovinska analiza vremenskih podatkov v zadnjih 37 letih, je pokazala trend postopnega padanja povprečne količine letnih padavin in dvigovanja povprečne letne temperature zraka. V letu 2012 smo v 136 dneh zabeležili 133.277 obiskovalcev. Ponudniki turističnih prenočišč so ustvarili 164.291 nočitev. Najmanj obiskovalcev smo zaznali v mesecu decembru, največ pa v mesecu avgustu. Od vremenskih posebnosti bi izpostavili nenavadno daljše obdobje mraza meseca februarja, ki ga je spremljala orkanska burja. Zima leta 2013 je bila ena bolj sneženih v zadnjih 50 letih. Marsikoga je konec meseca marca 2013 presenetila pozeba, kar je prav tako nenavadno za ta letni čas. Ključne besede: Krajinski park Strunjan, podnebne spremembe, monitoring vremena, monitoring obiskovalcev, turizem v Krajinskem parku Strunjan.

Uvod V Krajinskem parku Strunjan se je izvajal monitoring obiskovanja in vremena z namenom, da se ugotovi korelacijo med obiskovanjem parka in vremenskimi razmerami. Cilj raziskave je bil spremljanje vremenskih razmer in ugotavljanje, ali se klimatske spremembe pojavljajo in kako vplivajo na obiskovanje parka. Poleg števila mirujočega prometa, obiskovalcev na plaži in sidranih bark, se je zbiralo podatke o prenočitvah znotraj parka, z namenom, da se ugotovi, koliko obiskovalcev obišče Krajinski park Strunjan.

Monitoring vremena Za namen pridobivanja vremenskih podatkov smo uporabili vremensko postajo Davis VantagePro. Vremenska postaja ima poleg kolektorja za padavine še senzor za vlago, temperaturo, sončno in ultravijolično (UV) sevanje ter anemometer. Meteorološka postaja je postavljena v Strunjanskem zalivu, v neposredni bližini manjše lagune Stjuža, ki je del Naravnega rezervata Strunjan-Stjuža. Z meteorološkimi meritvami in opazovanji se je pričelo meseca maja 2011. Od takrat do danes meritve potekajo neprekinjeno in podatki so tudi javno dostopni na spletnem mestu http://www.weatherlink.com/user/strunjan/.

43


Slika 1. Merilna postaja Davis VantagePro. Fotografija: S. Makovac.

Slika 2. Lokacija merilne postaje v Strunjanu. Vir: Atlas okolja.

44


Zgodovinski podatki Agencija RS za okolje ima na Obali tri meteorološke postaje; v Strunjanu in Seči je padavinska postaja, v Portorož pa glavna postaja. Meritve v Portorožu so se v obdobju od leta 1975 do 1991 izvajale na Belem križu na nadmorski višini 92 m, od leta 1993 pa na letališču Portorož na nadmorski višini 2 m, kar v raziskavi otežuje primerljivost mesečnih zgodovinskih podatkov, saj se mikroklima na omenjenih območjih precej razlikuje. Na podlagi napisanega, se je za primerjavo zgodovinskih podatkov in podatkov pridobljenih v raziskavi tekom projekta, uporabilo le letne povprečne maksimalne in minimalne vrednosti temperature, medtem ko so podatki o višini padavin ter njihovo dolgoletno povprečje za namen raziskave ustrezni, saj so merjeni v neposredni bližini projektne meteorološke postaje. Tabela 1. Najvišje in najnižje ter povprečne vrednosti letnih in mesečnih padavin v obdobju 1961–2012 največ 1.415

leto/mesec 2010

najmanj 639

mesečna višina padavin (mm)

346

oktober 1992

0

Povprečna letna višina padavin 1961–2012

959

letna višina padavin (mm)

leto/mesec 2003 januar 1964 in 1989, avgust 1962, oktober 1965

Povprečno (1961–2012) pade v Strunjanu 959 mm padavin na leto. V povprečju je najbolj namočen mesec september 115 mm padavin, najmanj pa jih je v februarju, le 53 mm. Pojavlja se trend upadanja povprečnih letnih padavin.

Slika 3. Letna količina padavin v obdobju 1961–2012. Padavinska postaja Strunjan. Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) (2013). Na vremenski postaji v Portorožu je bila v letih od 1975 do 2012 izmerjena povprečna letna temperatura 13,6 °C. Najhladnejši mesec je januar s povprečno mesečno temperaturo 4,8 °C, najtoplejši mesec pa je julij s povprečno mesečno temperaturo 23,1 °C. Največja vremenska odstopanja smo v zabeleženem obdobju zaznali v mesecu februarju 2012, kjer se povprečna temperatura ni dvignila nad ničlo kar 6 dni zapored. Na splošno je bila v celi Sloveniji zabeležena najhladnejša prva dekada meseca februarja po letu 1956. Sicer pa je iz analize podatkov od leta 1975 do 2012 razvidno, da povprečna dolgoletna temperatura zraka ostaja nespremenjena.

45


Slika 4. Povprečne letne vrednosti temperature zraka v obdobju 1975–2012, Meteorološka postaja Portorož–Beli Križ in letališče Portorož skupaj. Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) (2013).

Posebnosti, ki so bile zabeležene med raziskavo V začetku februarja 2012 je pihala močna burja, štirikrat zapored tudi orkanska. Povzročala je nevšečnosti širom Primorske, zabeležene je bilo precej škode v večini Primorskih občin, predvsem na strehah hiš ter v prometu in na električnih vodih. Meteoalarm je kar štirikrat razglasil najvišjo, rdečo stopnjo nevarnosti pred vremenskimi pojavi, kar se doslej še ni zgodilo (WineAndWeather, 2012). Posledice dolgotrajnega mraza so se v Krajinskem parku Strunjan pokazale predvsem na poškodbah listov in iglic na vegetaciji na klifu in na pinijah v Pinijevem drevoredu.

Slika 5. Poškodbe na pinijah zaradi dolgotrajnega mraza in orkanske burje februarja 2012. Fotografija: Luka Kastelic.

46


Na Slovenski Obali vlada submediteransko podnebje, kjer je povprečna temperatura najhladnejšega meseca 4 °C, zato ne preseneča, da je sneženje redko. V drugi polovici 20. stoletja je snežilo v manj kot 25 sezonah. Povprečna maksimalna višina snega znaša le 2,5 cm. 15 sezon je bilo nadpovprečnih (brez sezone 2012/2013), več kot 35 sezon pa brez snega. Zima leta 2013 je bila ena bolj zasneženih v zadnjih 50 letih. Več snega je zapadlo le v zimah 1968/1969 in 1969/1970 (Ciklon, 2012). V parku je bilo zabeleženo največ zapadlega snega dne 8.12.2012, kar 11 cm in 22.2.2013 8 cm. Dne 26.3.2013, je bila zabeležena zmrzal v obliki snežne žlindre, kar je prav tako nenavadno za ta letni čas.

Slika 6. Sneg dne 22.2.2013. Fotografija: Luka Kastelic.

Slika 7. Pozeba dne 26.3.2013. Fotografija: Luka Kastelic.

47


Monitoring obiskovalcev v povezavi z monitoringom vremena Pri monitoringu obiskovalcev so bili zabeleženi podatki o mirujočem prometu na kopnem na osmih različnih lokacijah: avtokamp Strunjan, parkirišče pri avtobusni postaji Strunjan, parkirišče pred gostilno Pod trto, parkirišče pred gostilno Sosič, parkirišče hotelskega kompleksa Belveder, parkirišče pod Belvederjem, parkirišče hotela Laguna, parkirišče pred restavracijo Primorka, parkirišče pri cerkvi z okolico, parkirišče pri restavraciji Lambada in parkirišče pri mandraču. Pri mirujočem prometu se je za vsak avtomobil štelo 2,5 oseb, za vsak avtobus pa 45 oseb. Na morskem delu so bili zabeleženi podatki o kopalcih na obali in sidranih plovilih na lokacijah: zaliv pred solinami in urejena plaža zdravilišča KRKA, obala med Vilo Tartini in Rtom Strunjan, obala med Rtom Strunjan in Rtom Ronek (Mesečev zaliv), obala med Rtom Ronek in Belimi skalami ter obala med Belimi skalami in Rtom Kane. V obdelavo podatkov, ki so prikazani v tabeli 2 in 3, smo zajeli podatke iz leta 2011 in 2012 od meseca maja do decembra. Vključeni so podatki monitoringa obiskovalcev 75 dni (20.54 %) v vsakem letu. Poleg enakega števila dni med letoma je upoštevano enako število dni ob koncih tedna, saj je v tem času v parku največ obiskovalcev. Prikaz povezave med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku je pokazalo več rezultatov, poglavitni pa so povzeti v nadaljevanju. Med letom 2011 in 2012 se je število obiskovalcev med majem in decembrom zvišalo iz 89.666 obiskovalcev na 90.097, kar pomeni povečano število obiskovalcev za 0,48 %. V istem obdobju je bila v letu 2011 zabeležena količina padavin 21.91 mm, leta 2012 pa 9,62 mm, kar pomeni v letu 2012 padec količine padavin za 56.08 %. V istem obdobju je bila v letu 2011 povprečna temperatura zraka 19.09 1 °C, v letu 2012 pa 18,64 °C,kar pomeni padec povprečne temperature za 0,45°C . Tabela 2. Podroben mesečni prikaz podatkov prikazuje povezanost med povečanjem padavin in zmanjšanjem števila obiskovalcev v parku. Monitoring se je izvajal od meseca maja do decembra mesec Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December Skupaj

Padavine (mm) 2011 0,2 4 8 0,9 5,4 0,2 1,21 2 21,91

2012 0,2 7,8 0 0 0,36 0,281 0,45 0,53

0 95 -100 -100 -93,33 40,5 -62,8 -73,5

Obiskovanje 2011 2012 5.052 4.521 15.407 17.282 13.156 16.233 25.387 25.187 13.902 13.305 5.448 4.745 8.257 5.962 3.057 2.862

-56,08

89.666

Odstopanja (%)

9,621

90.097

Odstopanja (%) -10,51 12,16 23,38 -0,78 -4,29 -12,9 -27,81 -6,37 0,48

Velik vpliv na obisk parka imajo posamezne enkratne prireditve, kot npr. Praznik kakijev. V mesecu novembru je leta 2011, kljub slabšemu vremenu, zabeležen večji obisk kot leta 2012, predvsem zaradi prireditve Praznika kakijev, katerega vsako leto obišče veliko obiskovalcev. V letu 2011 je bilo zaradi sončnega vremena na Prazniku kakijev zabeleženih 2.504 obiskovalcev, v primerjavi z letom 2012, ko je bilo zaradi slabega vremena le 1.004 obiskovalcev.

48


Tabela 3. Primerjava med spremembo povprečnih mesečnih temperatur in spremembo števila obiskovalcev v parku. Monitoring se je izvajal od meseca maja do decembra mesec Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December Skupaj

Temperatura (° C) 2011 2012 19,78 22,17 23,73 24,08 22,39 13,69 19,81 7,12 19,09

Odstopanja (°C)

18,06 23,51 25,79 23,8 21,04 16,12 14,6 6,24 18,64

-1,72 1,34 2,06 -0,28 -1,35 2,43 -5,21 -0,88 -0,45

Obiskovanje 2011 2012 5.052 15.407 13.156 25.387 13.902 5.448 8.257 3.057 89.666

4.521 17.282 16.233 25.187 13.305 4.745 5.962 2.862 90.097

Odstopanja (%) -10,51 12,16 23,38 -0,78 -4,29 -12,9 -27,81 -6,37 0,48

Pri pregledu števila obiskovalcev v letu 2012 od januarja do decembra, so bili upoštevani podatki pridobljeni s pomočjo monitoringa, ki se je opravljal 136 dni na leto, kar predstavlja 37.26 % celotnega leta, in števila udeležencev vodenih ogledov. Skupaj smo v celem letu 2012 zabeležili 133.277 obiskovalcev. Najmanj obiskovalcev (2.802 oseb) smo zaznali v mesecu decembru, največ (33.300 oseb) pa v mesecu avgustu. Vodenih ogledov se je udeležilo 1.314 oseb.

Slika 8. Število obiskovalcev v celem letu 2012. Vključeni so podatki monitoringa obiskovalcev 136 dni in število udeležencev vodenih ogledov. V zadnjih letih je opaziti drastično povečanje števila plovil, ki sidrajo v Naravnem rezervatu Strunjan. Sidranje plovil povzroča veliko fizičnih poškodb morskega dna, kar lahko posledično pripelje do spremembe strukture in sestave dna ter prisotnih življenjskih združb. Poleg tega plovila povzročajo tudi vodni hrup, ki neposredno vpliva na vedenjske značilnosti morskih organizmov. V zalivu pri Belih skalah sidra v mescu avgustu lahko tudi do 100 bark na dan.

49


Slika 9. Sidranje v Naravnem rezervatu Strunjan. Fotografija: B. Knez.

Prenočitve v Krajinskem parku Strunjan in v neposredni bližini parka Krajinski park Strunjan velja za enega najbolj priljubljenih krajev na slovenski Obali za preživljanje počitnic ali samo za kratke izlete. Na področju, velikem 428,6 ha, se nahajata dva večja hotelska kompleksa Hotel terme Krka in Hotel Belvedere, poleg tega pa še avtokamp Belvedere, počitniški dom Rog, penzion Elvira Vatovec in trije oddajalci sob. Največji turistični kompleks je Hotel Krka, katerega lokacija je med Naravnim rezervatom Strunjan in Naravnim rezervatom Strunjan – Stjuža. Hotel Krka je v devetih letih ustvaril 1.266.769 nočitev. V letu 2012 so vsi ponudniki turističnih prenočišč ustvarili za kar 164.291 nočitev. Tabela 4. Število prenočitev od 2004–2012 v Krajinskem parku Strunjan Hotel terme Krka in Hotel Belvedere Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 Skupaj ločeno Skupaj 2012

domači 75.433 78.495 83.414 87.669 94.531 102.594 75.031 109.894 102.274 809.335

tuji 64.145 63.410 62.031 58.626 54.579 43.739 35.665 37.402 37.837 457.434

skupaj 139.578 141.905 145.445 146.295 149.110 146.333 110.696 147.296 140.111 1.266.769

Kamp Belvedere domači 13.269 13.767 14.367 12.828 9.729 13.779 8.621 9.071 8.054 103.485

tuji 16.389 13.166 11.555 12.374 12.426 12.726 8.826 9.117 9.192 105.771

skupaj 29.658 26.933 25.922 25.202 22.155 26.505 17.447 18.188 17.246 209.256

Počitniški domovi, penzioni, sobodajalstvo domač / / / / / / / / 6.600 6.600

tuji / / / / / / / / 334 334

skupaj / / / / / / / / 6.934 6.934 164.291

Izven zavarovanega območja, vendar v neposredni bližini južne meje Krajinskega parka Strunjan, se nahajajo trije večji nastanitveni objekt. Hotel Oleander, Avtokamp Strunjan in Hotel Salinera. V poročilo o obiskovanju je zajeto tudi število nočitev v neposredni bližini parka, saj je bilo opaženo, da obiskovalci, ki 50


prenočujejo v omenjenih objektih, pogosto obiskujejo plaže ali uporabljajo sprehajalne poti v Krajinskem parku Strunjan. V letu 2012 so ponudniki prenočitvenih kapacitet v neposredni bližini Krajinskega parka Strunjan ustvarili 91.707 nočitev.Največ prenočitev so obiskovalci ustvarili v mesecu avgustu 29.777 in najmanj v mesecu decembru 8.026. Tabela 5. Število prenočitev od 2004–2012 v neposredni bližini Krajinskega parka Strunjan Število prenočitev v neposredni bližini Krajinskega parka Strunjan Hotel Oleander Avtokamp Strunjan Salinera Leto 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 Skupaj ločeno Skupaj 2012

domači 8.080 8.369 7.804 8.514 5748 6.339 6732 6.376 6.762 64.724

tuji 1.216 1.649 2.249 1.805 3.066 2.371 1467 1.718 1.460 17.001

skupaj 9.296 10.018 10.053 10.319 8.814 8.710 8199 8.094 8.222 81.725

domači 17.488 20.552 13.645 15.010 15.690 13.980 5755 5.862 5.179 113.161

tuji 1.283 2.188 1.992 1.845 2.606 2.489 1589 2.203 1.877 18.072

skupaj 18.771 22.740 15.637 16.855 18.296 16.469 7344 8.065 7.056 131.233

domači / / / / 58.688 65.133 61022 58.161 56.065 299.069

tuji / / / / 22.824 17.213 15407 21.205 16.884 93.533

skupaj / / / / 81.512 82.346 76429 79.366 72.949 392.602 91.707

Tabela 6. Število prenočitev po mesecih v letu 2012 v Krajinskem parku Strunjan 2012 Januar Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December Skupaj

Hotel terme Krka

Hotel Belvedere

Kamp Belvedere

Počitniški domovi, penzioni, sobodajalstvo

8.046 7.706 8.962 8.586 9.439 10.869 11.964 12.908 10.030 8.923 8.129 7.396 112.958

82 0 878 1.537 2.086 3.061 7.730 7.925 2.895 376 273 630 27.473

0 0 0 194 450 1.948 6.924 6.857 1.047 26 0 0 17.446

0 2 0 209 91 867 2461 2087 685 12 0 0 6.414

Skupaj 8.128 7.708 9.840 10.526 12.066 16.745 29.079 29.777 14.657 9.337 8.402 8.026 164.291

Krajinski park Strunjan je področje, kjer obiskovalci dostopajo v park z več strani in je težko točno določiti koliko obiskovalcev realno obišče park. Za natančnejšo ugotovitev vpliva klimatskih sprememb na obiskovanje parka bi bilo potrebno dopolniti metodo monitoringa obiskovalcev npr. z elektronskimi števci na več lokacijah ali fizično opravljati monitoring obiskovanja vsak dan več let zapored.

51


Slika 10. Število prenočitev po mesecih v letu 2012 v Krajinskem parku Strunjan.

Zaključek Krajinski park Strunjan je turistično manj razvit od bližnjega Portoroža, čeprav so tudi tu hoteli, namenjeni tistim, ki si želijo preživeti počitnice v razvitih turističnih krajih, ki so bolj tesno povezani z naravnim okoljem. Park ne pritegne samo obiskovalcev v poletnih mesecih zaradi bližine morja, ampak tudi veliko obiskovalcev, ki med sprehajanjem spoznavajo naravno in kulturno dediščino. V letu 2012 so ponudniki turističnih kapacitet v parku zabeležili kar 164.291 nočitev. Največ v mesecu avgustu 29.777 in najmanj v mesecu decembru 8.026. Da bi ugotovili vpliv podnebnih sprememb na obiskovanje Krajinskega parka Strunjan, smo poleg monitoringa obiskovalcev spremljali stanje vremena. V primerjavi med količino padavin iz leta 2011 in 2012 od meseca maja do decembra, ko se je izvajal monitoring, 75 dni (med tednom in vikendi) in številom obiskovalcev, smo v letu 2012 ugotovili padec padavin za 56.08 % in dvig števila obiskovalcev za 0,48 %. V istem obdobju smo ugotovili, da padec povprečne temperature za 0,45 °C ni vplival na število obiskovalcev. Pri pregledu števila obiskovalcev v letu 2012 smo upoštevali podatke, katere smo pridobili s pomočjo monitoringa, ki smo ga opravili 136 dni na leto in števila udeležencev vodenih ogledov (1.314 oseb). Skupaj smo našteli 133.277 obiskovalcev. Najmanj obiskovalcev (2.802 oseb) smo zabeležili v mesecu decembru, največ (33.300 oseb) pa v mesecu avgustu. Pri pregledu zgodovinskih vremenskih podatkov smo v zadnjih 37 letih ugotovili dolgoletni trend padanja količine padavin in nespremenjeno povprečno temperaturo zraka. Ob spremljanju vremena velja izpostaviti dolgotrajni mraz in orkansko burjo februarja 2012, kjer se povprečna temperatura ni dvignila nad ničlo kar 6 dni zapored. Zima v letu 2013 je bila ena bolj sneženih v zadnjih 50 letih. V parku je bilo zabeleženo meseca decembra 10 cm snega in zmrzal konca meseca marca, kar je prav tako nenavadno za ta letni čas.

52


Literatura Agencija Republike Slovenije za okolje. (2013). Meteo.si. Dostop na http://meteo.arso.gov.si/ Ciklon. (2012). Najobilnejťi sneg na OBALI v zadnjih 25 letih! Dostop na http://ciklon.si/stran/?p=4025 WineAndWeather. (2012, 26 February). Orkanska burja in ekstremen mraz na Primorskem in v Evropi – februar 2012. Dostop na http://www.wineandweather.net/?p=995.

53



Prispevek k poznavanju vplivov vremenskih sprememb na biodiverziteto in obiskovanje v Krajinskem parku Sečoveljske soline

Iztok Škornik SOLINE Pridelava soli d. o. o. (KPSS), Seča 115, 6320 Portorož, Slovenija. Kontakt: iztok.skornik@kpss.si.

Povzetek Sečoveljske soline predstavljajo nacionalno območje velike naravne, kulturne, ekonomske in estetske vrednosti, v katerih je s sonaravnim gospodarjenjem mogoče vzdrževati in uravnavati biološko raznolikost. Vrstna pestrost je ogrožena predvsem zaradi degradacije in uničevanja habitatov. Posreden vpliv nanjo ima lahko tudi obiskovanje, ki je na zavarovanih območjih že tradicionalno prisotno in predstavlja pomembno razvojno možnost. Svoje bodo v prihodnje prispevale tudi podnebne spremembe, ki bodo vplivale na kvaliteto habitatov, kot tudi na kvaliteto doživljanja zavarovanega območja. Spremembe življenjskih okolij prinašajo spremembe tudi na živalskih vrstah. Med najbolj ogroženimi v Sečoveljskih solinah so vsekakor ptice. Ključne besede: ptice, habitati, vremenske spremembe, obiskovanje, Sečovejske soline, KPSS.

Uvod Morske soline najdemo ob morskih obrežjih širom po Sredozemlju, od Atlantskega oceana pa vse do Črnega morja. Zaradi zgodovinskih, kulturnih in ekoloških vrednot predstavljajo izjemen pokrajinski element med morjem in kopnim, med zrakom in zemljo. Soline so z vidika vartva narave pomembna območja. Predstavljajo enkratna mokrišča z bogato biološko raznolikostjo in ni naključje, da so številna med njimi uvrščena tudi v omrežje NATURA 2000. Sredozemske soline predstavljajo območja, ki so zaradi solinarstva večji del leta pod vodo, kar je v primerjavi z ostalimi sredozemskimi življenjskimi okolji v vročih in sušnih poletjih neprecenljive vrednosti. Solinarska dejavnost tako v industrijskih kot v tradicionalnih solinah zagotavlja stabilne življenjske razmere slanoljubnim rastlinam in živalim v vodi, na kopnem in v zraku. Tudi podatek, ki govori, da sredozemske soline redno obiskuje nad 100 različnih vrst ptic, ki pripadajo 18 družinam pove, da so zanje neprecenljivo življenjsko okolje. Približno pol milijona ptic v Sredozemlju redno prezimuje ali je tam na preletu. Več kot polovica teh ptic se pojavlja v solinah. Sredozemske soline predstavljajo nacionalna območja velike kulturne, ekonomske in estetske vrednosti, v katerih je mogoče vzdrževati in uravnavati biološko raznolikost. Aktivne soline so lep primer sožitja med gospodarsko dejavnostjo, turizmom in naravovarstvenimi potrebami, hkrati pa konkurenčen primer svetovni proizvodnji soli v tovarnah. In morda jih ravno to ohranja pri življenju, saj so gospodarski apetiti na teh območjih vse prej kot zanemarljivi. Zavarovana območja nudijo obiskovalcem naravne in druge kakovosti, hkrati pa turizem in rekreacija ta območja vse bolj sooblikujeta. Zavarovana območja so večinoma dobila varstveni status predvsem zaradi dobro ohranjenega naravnega okolja oziroma prisotnosti izjemnih naravnih in kulturnih vrednot. Odlikuje

55


jih sobivanje različnih rab prostora, za katere so značilni včasih nasprotujoči si interesi, ki med seboj niso vedno najbolj usklajeni. Ena izmed najbolj pogosto prisotnih dejavnosti je tudi obiskovanje, ki je na zavarovanih območjih že tradicionalno prisotno in predstavlja pomembno razvojno možnost. Plut (2006) navaja, da lahko zavarovana območja postanejo v nekaterih primerih celo nosilni steber celostno in trajnostno zasnovanega regionalnega razvoja, v katerem je turizem temeljna gospodarska panoga. Obiskovanje pa ni pomembno samo z gospodarskega in izobraževalnega vidika, temveč opozarja tudi na pomembno rekreacijsko vlogo zavarovanih območij, ki zagotavljajo kakovostno preživljanje prostega časa lokalnemu prebivalstvu, kot tudi obiskovalcem iz pretežno urbanih območij. Pri doživljanju zavarovanega območja gre za obiskovanje in ne za turizem, kakovost doživljanja pa je odvisna predvsem od geografske lege, vremenskih pogojev ter seveda upravljanja zavarovanega območja. V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu. Cilji delovanja krajinskega parka Sečoveljske soline (KPSS) so ohranjanje biotske raznovrstnosti in z njo povezanih ekosistemskih storitev ter kulturne dediščine. V KPSS se prepletajo trije temeljni vidiki rabe prostora: naravovarstveni, kulturni in gospodarski s tremi gospodarskimi dejavnostmi: solinarstvom, obiskovanjem, rekreacijo ter z drugimi dopolnilnimi dejavnostmi. Vlada RS je sprejela Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline z namenom, da zavaruje naravno območje in ohrani biotsko raznovrstnost tipičnega solinarskega ekosistema. 12.7.2003 je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo s podjetjem SOLINE Pridelava soli d.o.o. v Sečoveljskih solinah podpisalo koncesijo za 20-letno upravljanje s Krajinskim parkom Sečoveljske soline. V podjetju SOLINE Pridelava solin d.o.o. si prizadevamo za skladen in trajnosten razvoj, obiskovalcem omogočamo doživljanje parka, z raziskovalnim delom pa ugotavljamo in zagotavljamo optimalne razmere za tamkaj živeči živelj. Pomemben del dejavnosti parka sta tudi vzgojno in izobraževalno delo ter upravljanje z zavarovanim območjem.

Opis območja S površino približno 750 ha leži Krajinski park Sečoveljske soline (KPSS) na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu občine Piran. Severni del parka, kjer še poteka aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Od južnega dela parka, imenovanega Fontanigge, ga deli struga potoka Drnica. Sečoveljske soline so del Krajinskega parka. S površino približno 620 ha so na severu omejene s strugo kanala Sv. Jerneja, na vzhodu v večjem delu z nasipom bivše ozkotirne železnice, na jugu z reko Dragonjo, na zahodu pa ga varujejo morski nasipi v Piranskem zalivu. Območje Lere obsega 294 ha in je razdeljeno na predel kristalizacije in območja za zgoščevanje morske vode. Fontanigge obsegajo 344 ha. Ležijo med kanalom Grande in reko Dragonjo. Na zahodu so obdane z morskim visokovodnim nasipom, na vzhodu pa z agrarno površino. V Fontaniggeah je mreža kanalov, ki so v preteklosti služili za dovod morske vode do posameznih solnih polj, pa za odvod izrabljenih in padavinskih vod ter za transportne plovne poti. V mreži kanalov sta Giassi in Curto, najdaljši pa Pichetto,

56


ki je ohranil svojo vlogo za upravljanje vodnih režimov na tem območju. Ležijo v smeri doline Dragonje in so pod vplivom močnejših dnevnih ter nočnih vetrov, ki pospešujejo izhlapevanje vode v bazenih.

Slika 1. Karta Sečoveljskih solin. Z rdečo črto je označena meja Krajinskega parka.

Metode Območje Sečoveljskih solin smo razdelili na poligone. Večinoma gre za jasno ločene in omejene solinske bazene ter za druga območja solin. Nekateri poligoni so bili poimenovani že v preteklosti, njihova imena smo uporabili tudi pri našem delu.

Popisna mreža Od leta 2008 velja v Sloveniji nov državni koordinatni sistem (ESRS - European Spatial Reference System). V Sloveniji se trenutno uporablja koordinatni sistem WGS84, ki je referenčni elipsoid, določen leta 1984. Uporablja se ga v povezavi z GPS sistemom satelitske navigacije.

57


V tem delu so habitati ter gnezditvena razširjenost vrst ptic podani v obliki karte razširjenosti, ki smo jo izdelali sami s pomočjo programa DMAP digitizer in jo georeferencirali. Pri delu smo uporabljali UTM mrežo 100 x 100 m kvadratov, ki se uporablja za kartiranje manjših območij. UTM koordinatni sistem je univerzalni koordinatni sistem. Ta koordinatni sistem postaja standard v EU in ga zmore prikazati vsak GPS sprejemnik. Seznam konkretnih najdišč, pridobljenih s pomočjo GPS-a, omogoča dvig nivoja natančnosti.

Slika 2. Kvadrati 100 x 100 m UTM v katerih so bili zbrani podatki o gnezdenju ptic na območju KPSS.

Monitoring ptic Cilj je bil vključiti vse razpoložljive favnistične podatke o pticah Sečoveljskih solin. Uporabili smo vse nam znane pisne vire, podatke, podprte z dokaznimi primerki v javnih zbirkah in opažanja strokovno usposobljenega osebja na terenu. V podatkovni zbirki so vključeni vsi podatki, zbrani v ornitofavnistični raziskavi, z mnogo novimi podatki. Podatke, zbrane v tem delu, smo zbirali na več ravneh. Od leta 1973 do leta 1983 je veliko podatkov priložnostnih opazovanj. Nekaj podatkov je bilo zbranih zgolj naključno. Od leta 1983 smo z različnimi popisnimi metodami sistematično obdelali gnezditev, prelet in prezimovanje ptic na obravnavanem območju. Od leta 2010 do 2013 smo v okviru projekta CLIMAPRKS izvajali redni tedenski monitoring ptic na popisnem območju. Popisno območje je območje Krajinskega parka Sečoveljske soline (KPSS) s poligoni. Pri vnašanju podatkov neposredno na terenu smo uporabili dlančnik Samsung Galaxy Note z GPS

58


sprejemnikom ter program Nature Lister. Za vnos, shranjevanje in obdelavo podatkov pa programsko opremo Wildlife Recorder. V podatkovno bazo smo vključili tudi vse dostopne zapise in navedbe iz literature, vse od leta 1870 dalje. Skupaj je bilo do konca leta 2012 v bazo KPSS zavedenih 25.117 vnosov. Od leta 2010 do vključno leta 2013 je bilo na območju Sečoveljskih solin opravljenih nekaj več kot 2949 delovnih ur. Pri izdelavi distribucijskih in drugih kart smo uporabili programa DMAP in DMAP Digitizer. Pri statistični obdelavi podatkov smo si pomagali s programi Biodiversity Pro in TRIM. Pri interpretaciji leteh pa smo upoštevali temeljno delo s tega področja Measuring Biological Diversity, avtorice A. E. Magurran (2004).

Zbiranje gnezditvenih podatkov Podatke o gnezdilcih Sečoveljskih solin smo zbrali z načrtnim kvantitativnim popisom v popisni mreži UTM 100 x 100 m. Od leta 2010 do leta 2013 smo v gnezditvenem času območje Sečoveljskih solin natančno pregledali po vsej površini, primerni za gnezdenje. Vodnih površin brez blatnih otočkov nismo pregledovali. Od skupno 787 kvadratov velikosti 100 x 100 m, je nekaj manj kot 500 primernih za gnezdenje. Pri delu na terenu smo občasno uporabljali tudi plovilo, ki smo ga pridobili v okviru projekta CLIMAPARKS. Podatke, ki smo jih zbrali s pomočjo GPS sprejemnika, smo prav tako prenesli v popisno mrežo 100 x 100 m, ali pa smo jih uporabili za izdelavo konkretnih najdišč gnezd posameznih vrst ptic. Kvantitativne popise dopolnjujejo rezultati v okviru rednega tedenskega monitoringa, ki se v okviru upravljanja s Sečovljskimi solinami izvaja na območju KPSS. Za obravnavano območje se je v širšem obdobju 1973–2009 nabrala množica podatkov o preletnikih, prezimovalcih ter podatkov pred in po gnezditvi. Za obdobje 1983–2004 so podatki zbrani bolj ali manj sistematično. Od leta 2004 do 2013 so podatki rezultat izvajanja rednega tedenskega monitoringa ptic na popisnem območju.

Zbiranje negnezditvenih podatkov Tudi izven gnezditvenega obdobja smo redno popisovali na celotnem območju Sečoveljskih solin. Pri spremljanju pojavljanja vrst, ki se zadržujejo na odprtem (vodne površine, nasipi, suhi bazeni, travniki ...), smo uporabljali različne optične pripomočke (daljnogledi, teleskopi ...) in naprave za digitalno zajemanje slike (digitalni fotoaparati). Pri težje odkrivnih vrstah pevk (penice, trstnice ...), smo sliko preletnega in pognezditvenega dogajanja dobili iz podatkov o ulovu ptic z mrežo.

Zbiranje zgodovinskih podatkov Za nekatere vrste, ki so bile opazovane na območju Sečoveljskih solin in v bližnji okolici, obstajajo zapisi o njihovem pojavljanju, a jih med našimi popisi nismo zabeležili. Tudi verjetnost, da se bodo znova pojavile, je majhna. Te podatke obravnavamo kot »zgodovinske«.

59


Lov in obročkanje ptic Lov in obročkanje ptic smo na območju Sečoveljskih solin izvajali predvsem v namene proučevanja pojavljanja težje odkrivnih vrst na obravnavanem območju. Naključno smo lovili tudi na drugih lokacijah znotraj obravnavanega območja. V ta namen smo na območju Stojb v okviru projekta CLIMAPARKS postavili obročkovalsko postajo. V obdobju 2010 do 2013 smo na območju Stojb na Fontaniggeah redno lovili v jesenskem in spomladanskem času, na drugih območjih solin pa zgolj priložnostno. Nekatere ciljne vrste (beločeli deževnik, mala in navadna čigra, polojnik in sabljarka), smo lovili s posebnimi vzmetnimi pastmi ali z vršami. Ulovljene ptice smo sistematično označevali z barvnimi in kovinskimi obročki.

Monitoring habitatov V obdobju 2010–2013 smo na območju Sečoveljskih solin redno vzdrževali vodne režime, ki zagotavljajo optimalne življenjske pogoje rastlinam in živalim. Nadzor nad vodnimi režimi se praviloma izvaja na celotnem območju KPSS, usklajeno s potrebami in zahtevami pridelave soli. Upravljanje z vodnimi režimi se izvaja še posebej natančno tam, kjer je potrebno zagotavljati ustrezne razmere za živali, rastline in njihova življenjska okolja. Območja, ki sodijo v to kategorijo, so opremljena s posebno mersko lato iz katere odčitavamo nivo vode. Višino vode uravnavamo z dotokom in iztokom vode preko zapornic in cevi. Kartirali smo tudi habitatne tipe iz seznama evropske uredbe o habitatih. Pri kartiranju habitatov smo uporabljali UTM mrežo 100 x 100 m kvadratov, ki se uporablja za kartiranje manjših območij.

Monitoring vremena Monitoring vremena izvajamo s pomočjo dveh vremenskih postaj Davis Vantage Pro2 Plus, ki sta bili kupljeni in postavljeni v okviru projekta CLIMAPARKS. Zajem vremenskih podatkov poteka v 15 minutnih intervalih. Podatke shranjujemo s pomočjo programa WeatherLink 5.9.2. V tem delu Slovenije so vetrovi zelo pomemben pokrajinski dejavnik. Podatke vetrov iz obeh vremenskih postaj, smo s pretvorbo kardinalnih smeri v stopinje ter s pomočjo programa WindRose PRO3 prikazali vetrno rožo. Vsi vremenski podatki so dostopni tudi na našem spletnem portalu http://www.kpss.si/vreme, kjer si jih je mogoče ogledati tudi v dnevnem, mesečnem in letnem grafičnem prikazu.

Monitoring obiska V okviru delovnega sklopa »Trajnostno obiskovanje parkov« projekta CLIMAPARKS, smo v KPSS vzpostavili tudi monitoring obiskovalcev v parku. 1.11.2010 smo na vhodu na Leri uvedli preštevanje vseh obiskovalcev parka, tudi tistih, ki za vstop v park niso plačali vstopnine (izvzeti so zaposleni v KPSS, lastniki privezov, člani veslaškega kluba in poslovni partnerji podjetja). Iz arhivov smo pridobili čim bolj natančne podatke o številu obiskovalcev v KPSS od leta 2006 dalje. V okviru delovnega sklopa z naslovom: »Trajnostno upravljanje: parki kot primeri dobre prakse«, smo v času trajanja projekta v KPSS izvedli študijo o okolju prijaznem prevozu. Pri obiskovalcih smo želeli preveriti smiselnost in uporabnost električnih vozil za prevoz po parku. Kupili smo dve električni kolesi Elefteria, ki so jih obiskovalci lahko brezplačno preizkusili na Leri. Podatki so bili zbrani z anketnimi popisi na terenu ter na spletnem portalu KPSS.

60


Junija 2012 je pričelo na Leri voziti tudi električno vozilo Villager 8, ki je dva tedna poizkusno prevažalo obiskovalce od vhoda na Leri do Centra za obiskovalce (MMC). V času preizkusa prevoza smo izvedli anketiranje uporabnikov. Manjši skuter Alpha pa smo preizkusili zaposleni v KPSS. Uporabljamo ga za krajše prevoze na Leri, kot tudi na terenu. Nosilno zmogljivost smo ocenili na podlagi indikatorjev nosilne zmogljivosti za scenarij trajnostnega obiskovanja. Izbrali smo jih po subjektivni presoji glede na specifične značilnosti obravnavanega območja.

Statistična obdelava podatkov Vrstno diverziteto smo v tem delu izračunali s Simpsonovim in Shannon-Wiennerjevim indeksom, ki poskušata opredeliti povezavo števila osebkov neke vrste znotraj skupnosti vseh obravnavanih vrst in njihovega števila.

Shannon–Wienerjev diverzitetni indeks Shannon–Wienerjev diverzitetni indeks je najbolj razširjena mera za diverziteto. Na osnovi tega indeksa je mogoče interpretirati tudi pestrost območja ali neke skupnosti. Višja je vrednost H’, večja je pestrost. Funkcijska vrednost H’ bo enaka nič, kadar bodo v vzorcu organizmi ene same vrste, maksimum pa bo dosegla tedaj, ko bo imela vsaka izmed S vrst enako število osebkov. Kadar nas zanima, kako so podatki o abundanci ali obilju porazdeljeni po posameznih vrstah (in/ali habitatih), govorimo o enakomernosti porazdelitve osebkov med vrstami (ali po vrstah), ki jo lahko izrazimo z indeksi vrstne poravnanosti. Različne indekse poravnanosti je najlažje računati z diverzitetnimi (Hillovimi) števili. Kadar imajo vse vrste iz vzorca enaka obilja, bo indeks vrstne poravnanosti največji. Njegova vrednost pa se bo zmanjševala, kadar bodo vrstne abundance različne. Računanje indeksa poravnanosti, ki smo ga uporabili, navaja Pielou (1984) kot razmerje E = H/log(S). Diverzitetni indeks smo izračunali po naslednji enačbi: H = - S pi ln (pi), kjer je: H’ - diverziteta pi - delež taksona i v vzorcu (relativna obilja, abundance) S - število vseh opaženih vrst na obravnavanem območju Shannonova entropija določa, koliko informacije v povprečju pridobimo pri meritvi določene količine. Določa količino negotovosti, ki jo imamo o količini, preden jo izmerimo. Za izračun smo uporabili naslednjo formulo: H = - S pi log2 (pi)

pi = verjetnost za i dogodkov.

Simpsonov indeks Pogosto uporabljene mere diverzitete temeljijo na Simpsonovem indeksu D, ki ocenjuje verjetnost, da dve naključno izbrani enoti pripadata isti vrsti: D = S pi2

61


Indeks, ki ga je prvi razvil Simpson leta 1949, opredeljuje tri različne načine raziskave. Prvi korak za vse tri je izračun Pi, ki predstavlja število osebkov določene vrste, deljeno s skupnim številom evidentiranih organizmov. 1. Simpsonov indeks: D = sum (Pi 2) Predstavlja verjetnost, da dva naključno izbrana osebka v skupnosti spadata v isto kategorijo (npr. vrsto). Pri tem 0 predstavlja neskončno raznolikost, 1 pa nobene raznolikosti. To pomeni, da večja kot je vrednost D, manjša je raznolikost. 2. Simpsonov indeks raznolikosti: 1 - D Predstavlja verjetnost, da dva naključno izbrana osebka v skupnosti spadata v različne kategorije (npr. vrste). Vrednost tega indeksa se prav tako giblje med 0 in 1, vendar je v tem primeru ob večjem vzorcu raznolikosti večja vrednost, kar je bolj smiselno. V tem primeru predstavlja indeks verjetnost, da bosta dva naključno izbrana osebka v vzorcu pripadala dvema različnima vrstama. 3. Simpsonov vzajemni index: 1/D Predstavlja število enakih kategorij (npr. vrst), ki tvorijo Simpsonov indeks. Vrednost tega indeksa se začne z 1, ki je najmanjši možni rezultat. Ta rezultat predstavlja skupnost z eno samo vrsto. Višja kot je vrednost, večja je raznolikost. Največja vrednost je število vrst v vzorcu (če obstaja pet vrst v vzorcu, je najvišja vrednost 5).

ANOSIM Podobnost določenih skupin (časovna obdobja, območja, habitatni tipi, združbe, odseki ...) smo preverili s pomočjo analize podobnosti (ANOSIM). Ta določa način preverjanja, ali obstaja statistično pomembna razlika med dvema ali več skupinami vzorčenja (Clarke & Green, 1988). Če sta dve skupini vzorčnih enot res različni v svoji vrstni sestavi, potem bi morale biti razlike med skupinami večje od tistih znotraj skupine. Anosim (R) temelji na razliki povprečnih rangov med skupinami (r_B) in znotraj skupine (r_W): R = (r_B - r_W)/(N (N-1)/4) ANOSIM generira vrednosti R, ki ležijo med -1 in 1, vrednost nič predstavlja nulto hipotezo (ni razlik med serijo vzorcev). Gre za primerjavo R vrednosti skupin, s katero merimo, kako ločene so skupine na lestvici od 0 (ni mogoče ločevati) do 1 (vse podobnosti znotraj skupine so manj kot katera koli podobnost med skupinami). Rezultat nam pove, kakšna je razlika med skupinami. Če je podobnost znotraj skupine večja kot pa med skupinami, bo R>0. V ekoloških združbah je redko R<0. Če je R=0, razlik med skupinami ni.

Bray-Curtisov koeficient podobnosti Podobnost v vrstni sestavi toponimov in pogostosti pojavljanja posameznih taksonov ptic na posameznih vzorčnih mestih in (ali) v določenem časovnem obdobju, smo vrednotili z multivariantno klastrsko analizo (Pielou, 1984). Posamezna območja (toponime) smo glede na prisotnost in pogostost vrst primerjali s pomočjo BrayCurtisovega indeksa podobnosti. Vsakemu paru območij smo določili indeks podobnosti, s katerim smo ocenili podobnost abundanc ptičjih vrst. Indeks podobnosti predstavlja vrednost med 0 in 100 %. Če toponima nimata skupne niti ene vrste, je indeks podobnosti enak 0 %. Če pa so v toponimih prisotne enake vrste z enako abundanco, je indeks

62


podobnosti enak 100 %. Toponimi, ki so si najbolj podobni, tvorijo klastre (skupine). Klastre smo predstavili s pomočjo diagrama drevesaste strukture - dendrograma. Isto analizo smo naredili tudi po letih za obdobje 1983-2009. Za vse statistične analize smo uporabili računalniški program BioDiversity Proffesional 2.0.

TRIM Pri pomembnih gnezdilkah smo oceno populacijskega trenda na območju Sečoveljskih solin izračunali s pomočjo programa TRIM - Trends and Indices for Monitoring data, različica 3.54, ki je bil izdelan posebej za računanje indeksov in trendov. Program pretvori multiplikativen celoten naklon v eno izmed naslednjih šestih kategorij trenda (kategorija je odvisna od naklona in njegovega 95 % intervala zaupanja – naklon ± 1.96 SE naklona): velik porast, zmeren porast, stabilen, nezanesljiv, zmeren upad in velik upad števila preštetih osebkov/gnezd/parov (poenostavljeno populacije proučevane vrste). Trend praviloma lahko izračunamo po približno petih zaporednih popisih, zato je v primeru obravnavanega monitoringa to mogoče v glavnem le za vrste, ki jih spremljamo vsako leto.

Rezultati in razprava Ptice Zbrani so bili vsi že objavljeni podatki in številni še neobjavljeni iz osebnih ornitoloških beležnic. Nekaterih podatkov, kljub želji, nismo uspeli pridobiti. Za obravnavano območje se je v širšem obdobju 1973–2012 nabrala množica podatkov iz obdobja prezimovanja (od novembra do marca), spomladanske selitve (marec-maj), gnezditvenega obdobja (maj–julij), pognezditvenega obdobja (julij in avgust) in podatki iz obdobja jesenske selitve (september–november). Za obdobje 1983–2002 so podatki zbrani bolj ali manj sistematično. Od leta 2004 do 2009 so podatki rezultat izvajanja rednega tedenskega monitoringa ptic na popisnem območju, ki ga izvajamo v okviru upravljanja s Krajinskim parkom Sečoveljske soline (KPSS). Podatki za obdobje 2010–2013 so bili zbrani v okviru prjekta CLIMAPARKS. Zbrali smo 25.117 favnističnih podatkov (podatek = zapis o določeni vrsti, na določenem kraju, ob določenem času), ki govorijo o 988.934 opazovanih osebkih. Skupaj je evidentiranih 297 vrst ptic, ki so bile v obdobju 1870–2012 na območju Sečoveljskih solin zabeležene vsaj enkrat. V obdobju 2010–2012 je bilo zabeleženih 209 vrst ptic, od tega jih je bilo na Fontaniggeah zabeleženih kar 196 vrst, na območju Lere pa 121 vrst ptic. V letu 2010 je bilo opaženih 160 vrst ptic, od tega jih je bilo na Fontaniggeah zabeleženih kar 141 vrst, na območju Lere pa 92 vrst ptic. V letu 2010 je bila največkrat opazovana vrsta polojnik Himantopus himantopus z 120 zapisi, sledita mu rumenonogi galeb Larus michahellis z 112 zapisi ter mlakarica Anas platyrhynchos z 109 zapisi. Najštevilčnejša vrsta v letu 2010 je rumenonogi galeb Larus michahellis z 40.723 registriranimi osebki, sledita mu liska Fulica atra z 15.819 registriranimi osebki ter mlakarica Anas platyrhynchos z 4.368 osebki. V letu 2011 je bilo opaženih 153 vrst ptic, od tega jih je bilo na Fontaniggeah zabeleženih kar 142 vrst, na območju Lere pa 69 vrst ptic. V letu 2011 je bila največkrat opazovana vrsta polojnik Himantopus himantopus z 95 zapisi, sledita mu rumenonogi galeb Larus michahellis z 82 zapisi ter beločeli deževnik

63


Charadrius alexandrinus z 76 zapisi. Najštevilčnejša vrsta v letu 2011 je ponovno rumenonogi galeb Larus michahellis z 39.278 registriranimi osebki, sledita mu vranjek Phalacrocorax aristotelis z 6670 registriranimi osebki ter liska Fulica atra z 4794 osebki. V letu 2012 je bilo opaženih 174 vrst ptic, od tega jih je bilo na Fontaniggeah zabeleženih kar 163 vrst, na območju Lere pa 90 vrst ptic V letu 2012 je bila največkrat opazovana vrsta mlakarica Anas platyrhynchos s 199 zapisi, sledita mu rumenonogi galeb Larus michahellis s 166 zapisi ter mala bela čaplja Egretta garzetta s 162 zapisi. Najštevilčnejša vrsta v letu 2012 je ponovno rumenonogi galeb Larus michahellis z 47.632 registriranimi osebki, sledita mu mlakarica Anas platyrhynchos z 11.636 registriranimi osebki ter rečni galeb Chroicocephalus ridibundus s 7836 osebki. V letu 2012 je bila opažena 1 nova vrsta za območje Sečoveljskih solin–pivka Picus canus. Od vseh registriranih vrst je kar 87 vrst na seznamu ptic iz Priloge I ptičje direktive in vrst selivk iz 4. člena. Od tega je kar 30 vrst t.i. kvalifikacijskih vrst, za katere se določa SPA območja. 29 vrst je na Rdečem seznamu ptičev gnezdilcev (Škornik, 2012). Lov in obročkanje ptic na območju Stojb poteka v okviru rednega dela monitoringa ptic v KPSS ter projekta CLIMAPARKS, s pomočjo katerega smo lovišče opremili tudi z montažno lopo za 2 obročkovalca. V petih lovnih dnevih je bilo ujetih in obročkanih 1.572 ptic, ki so pripadale kar 34 vrstam. Ciljne vrste (polojnik, beločeli deževnik, sabljarka, mala in navadna čigra) smo zaznamovali tudi z barvnimi obročki. Prvi rezultati kažejo, da se večina seli prek severnojadranskih mokrišč Italije.

Slika 3. Število vrst po mesecih v obdobju 2010–2012.

64


Slika 4. Število osebkov po mesecih v obdobju 2010–2012.

Vrstna pestrost Uporaba diverzitetnih meril je med zoologi povsem običajna. Zoocenološke raziskave so najpogosteje omejene na posamezne populacije organizmov ali taksonomske skupine različnih ravni. Večinoma gre za ugotavljanje razmerja med vrstami in številom osebkov, ki spadajo k posamezni vrsti. Pri večini diverzitetnih indeksov se število osebkov pojavlja kot ključni vhodni podatek. Ena od temeljnih nalog pri opisovanju in označevanju biotskih skupnosti je opredelitev in interpretacija razmerja med številom vrst, ki dano cenozo sestavljajo, in porazdeljenostjo njihovih osebkov (Robič, 2000). Intenzivna raba prostora s strani človeka povzroča njegovo fragmentacijo, posledica pa so neposredni in posredni konflikti z organizmi, ki tekmujejo z ljudmi za preostale polnaravne površine. Sečoveljske soline so nastale na nekdanjih naplavinah reke Dragonje in so delo človeških rok. Pred posegom v ta prostor je bilo obsežno izlivno območje reke prepredeno z različnimi, med seboj bolj ali manj naravno povezanimi habitati. Fragmentacija habitatov je skoraj vedno v povezavi z vplivom na naravne procese ter z gospodarsko dejavnostjo v nekem prostoru. Z več stoletnimi posegi v nekdanjo delto reke Dragonje in s preoblikovanjem površine v eksploatacijska polja, ki so zagotavljala začetek solinarske dejavnosti, je v omenjenem prostoru prišlo do fragmentacije območja na manjše dele. Z izgradnjo nasipov, kanalov in bazenov je bilo izlivno območje razdeljeno na več manjših in funkcionalno različnih površin, ki so se z leti spreminjale. Kar nekajkrat je celotno območje Sečoveljskih solin poplavila reka Dragonja, zato so jo preusmerili v nekdanji kanal Sv. Odorika, kjer teče še danes. Dolga desetletja in stoletja so v njih vladale razmeroma podobne ekološke razmere, ki pa so se z opustitvijo solinarstva pričele nedvomno spreminjati. Nekdaj obsežne vodne površine so se ponekod izsušile, na polsuhih in suhih bazenih so se pričeli razraščati številni halofiti in spreminjala se je vrstna sestava organizmov, med njimi tudi ptic (Škornik, 2012). Pri interpretaciji vrstne pestrosti smo uporabili podatke zadnjih 10 let rednega tedenskega monitoringa, ki se je izvajal v KPSS in sicer od 1.1.2003 do 31.12.2012. V tem obdobju je bilo ugotovljenih 251 vrst, od tega je 66 vrst naključnih. Linearni trend za zadnjih 10 letih kaže na rahel porast števila opazovanih vrst (TRIM = p<0,05), medtem ko je izračun trenda števila opazovanih osebkov nezanesljiv.

65


Primerjava dveh petletnih obdobij kaže, da je bilo 37 vrst ugotovljenih samo v obdobju 2008-2012, medtem ko je bilo samo v obdobju 2003–2007 le 16 takih vrst. Med njimi so nove in redke vrste. Za območje Fontanigge je bilo ugotovljenih kar 234 (93 %) od skupaj 251 ugotovljenih vrst, medtem ko smo na Leri našteli le 185 (73 %) vrst ptic. 61 vrst je bilo registriranih le na Fontaniggeah, medtem ko je bilo 12 vrst opaženih samo na Leri. Pestrost ptic je na Leri v primerjavi s Fontaniggeami manjša, kar ne preseneča. Do podobnih rezultatov je prišel tudi Škornik v Favnističnem in ekološkem pregledu ptic Sečovelskih solin, kjer trdi, da se je zaradi postopnega spreminjanja ekoloških razmer na območju Sečoveljskih solin v zadnjih desetletjih spremenila več kot polovica vrstne sestave združbe ptic med Lero in Fontaniggeami (Škornik, 2012).

Slika 5. Simpsonov index raznolikosti (1-D), Shannon-Wienerjev diverzitetni index ter število osebkov v obdobju 2003–2012. OBSERVED R=0.288 250

Frequency in 1000

200

150

100

50

R-statistic

Slika 6. Vrednosti ANOSIM (R = 0,288) izračunane za dve petletni obdobji od 2003 do 2012.

66

0.9

0.8

0.7

0.6

0.5

0.4

0.3

0.2

0.1

0.

-0.1

-0.2

-0.3

-0.4

-0.5

-0.6

-0.7

-0.8

-0.9

-1.

0


Slika 7. Dendrogram podobnosti na osnovi Bray-Curtisovega indeksa podobnosti za obdobje 2003–2012.

Vrste, ki na obravnavanem območju gnezdijo Podatke o gnezdilcih Sečoveljskih solin smo zbrali z načrtnim kvantitativnim popisom v popisni mreži UTM 100 x 100 m. Od leta 2010 do leta 2013 smo v gnezditvenem času območje Sečoveljskih solin natančno pregledali po vsej površini primerni za gnezdenje. Vodnih površin brez blatnih otočkov nismo pregledovali. Od skupno 787 kvadratov velikosti 100 x 100 m, jih je nekaj manj kot 500 primernih za gnezdenje. Na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je bilo do konca leta 2009 evidentiranih 53 vrst gnezdilcev, od tega jih le 24 vrst gnezdi v solinah. Redno jih gnezdi 39 vrst, občasno jih gnezdi še 6 (Škornik, 2012). Od vseh gnezdilcev je 10 nacionalno pomembnih vrst. To so vrste, ki imajo na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline (KPSS) 10 % ali več celotne nacionalne populacije. Osem vrst smo v okviru projekta CLIMAPARKS izbrali za cilnje vrste in sicer: duplinsko kozarko Tadorna tadorna, polojnika Himantopus himantopus, sabljarko Recurvirostra avosetta, beločelega deževnika Charadrius alexandrinus, rdečenogega martinca Tringa totanus, malo čigro Sternula albifrons, navadno čigro Sterna hirundo in brškinko Cisticola juncidis. Na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je bilo v letu 2010 evidentiranih 36 vrst gnezdilcev, v letu 2011 pa le 28 vrst, toliko jih je namreč gnezdilo na območju solin. Gnezdilcev iz vplivnega območja nismo popisovali. Skupaj je bilo v obdobju 2010-2011 evidentiranih 41 gnezdečih vrst. V obdobju 2010–2011 na območju KPSS rdečenogi martinec Tringa totanus najverjetneje ni gnezdil, čeprav so bili posamezni osebki opazovani tudi v gnezditvenem obdobju. V letu 2010 se je med gnezdilci nepričakovano pojavil rečni galeb Chroicocephalus ridibindus. Par teh ptic je gnezdil na zaraščenem otočku na območju Life in uspešno vzredil 2 mladiča. Že naslednje leto rečni galeb ni gnezdil več. Istega leta je na območju Rudnika gnezdila tudi liska Fulica atra. Tudi liska naslednje leto ni gnezdila več. 29.5.2010 je bil na Leri opazovan par breguljk Riparia riparia, ki je bil kar precej gnezditveno razpoložen (petje), vendar je kasneje izginil.

67


V letu 2010 je bilo najdenih 318 gnezd, v letu 2011 pa 331 gnezd različnih vrst. Skupaj je bilo v obdobju 2010–2011 najdenih 649 gnezd različnih vrst. Največ je bilo legel polojnika Himantopus himantopus in sicer 128 (77 v letu 2010 ter 52 v letu 2011), beločelega deževnika Charadrius alexandrinus 108 (64 v letu 2010 ter 44 v letu 2011), ter rumenonogega galeba Larus michahellis 84 (38 v letu 2010 ter 46 v letu 2011). Na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je bilo v letu 2012 evidentiranih 33 vrst gnezdilcev. V letu 2012 na območju KPSS rdečenogi martinec Tringa totanus ni gnezdil, prav tako nismo zabeležili gnezditve brškinke Cisticola juncidis, čeravno je bil v gnezditvenem času opazovan pojoči samec. Jadranska populacija je zaradi izredno nizkih tempertur v februarju utrpela precejšnjo škodo in je ponekod povsem izginila. V letu 2012 je bilo najdenih 478 gnezd. Največ je bilo legel male čigre Sternula albifrons (72), navadne čigre Sterna hirundo (62), polojnika Himantopus himantopus (54) ter beločelega deževnika Charadrius alexandrinus (52). Najzgodnješa gnezdilca sta bila rumenonogi galeb Larus michahellis (12.1.2012) ter beločeli deževnik Charadrius alexandrinus (22.3.2012). Sabljarka Recurvirostra avosetta je v Sečoveljskih solinah že poskušala gnezditi, in sicer leta 1994, vendar neuspešno. Za zanesljivo prvo gnezdenje velja najdeno gnezdo z jajci na manjšem nasipu območja Life leta 2001 (Škornik, 20012). Od leta 2008 uspešno gnezdi, število gnezdečih parov pa narašča. Polojnik Himantopus himantopus je v Sečoveljskih solinah prvič gnezdil leta 1990 (Makovec & Škornik, 1990). Število gnezdečih parov narašča, opaziti pa je tudi večja nihanja v posameznih gnezditvenih sezonah, kar je odvisno predvsem od vodnega režima v času gnezditve (Škornik, 2012), najverjetneje pa tudi zaradi priseljevanja novih osebkov. Gnezdilni uspeh pri polojniku niha, od slabega do izrednega. Vrsta, pri kateri smo v zadnjem obdobju zabeležili velik porast gnezdeče populacije, je mala Sternula albifrons. Najraje gnezdi na najnižjih, z vodno gladino izenačenih mestih, zaradi česar pa je tveganje gnezditve večje in je zato pogosto gnezdilni uspeh nizek. Po do sedaj znanih podatkih je mogoče sklepati, da je pogoj za uspešno gnezditev primeren vodni režim ter suho gnezditveno obdobje, brez obilnejših padavin. Poleg male čigre je zaradi obilnejših padavin ogrožen tudi beločeli deževnik Charadrius alexandrinus. Največkrat gnezdi na suhem in neporaščenem nasipu ali na dnu presušenega solinskega bazena, vendar vedno na nekoliko privzdignjenem delu. Gnezdi pa tudi na nasipih s slanoljubno vegetacijo, kjer je gnezdo skoraj vedno v zavetju ene izmed slanuš. Ogroženost beločelega deževnika na območju Sečoveljskih solin je odvisna predvsem od sezonskih vremenskih razmer (uspešne gnezditvene sezone sovpadajo z ugodnimi solinarskimi pogoji – sezonami), ustreznega vodnega režima, primerno ohranjenih gnezdišč, plenilcev ter v manjši meri tudi vznemirjanja v času gnezditve. Brškinka Cisticola juncidis od leta 2012 na območju Sečoveljskih solin ne gnezdi več. Populacijo brškink je februarja 2012 uničil hud mraz z vetrom. Brškinka je občutljiva na ostrejše zime. Hude zime lahko populacijo brškinke povsem uničijo. Tudi pozimi 1985/86 je bila zaradi ostre zime populacija brškinke katastrofalno prizadeta. V tistem obdobju je iz nekaterih dolin, kot tudi iz Sečoveljskih solin, povsem izginila in se ponovno pojavila šele septembra, kar kaže na doselitev (Geister, 1995).

68


Sternula albifrons

Charadrius alexandrinus

1140

1140

1310

1310

1420

1420

Slika 8. Gnezditvena razširjenost male čigre Sternula albifrons in beločelega deževnika Charadrius alexandrinus in izbira habitatnega tipa.

Slika 9. Gnezdenje male čigre in trend populacije v obdobju 1985-2012 (p<0.01).

69


Slika 10. Gnezdenje beločelega deževnika in trend populacije v obdobju 1983-2012 (p<0.01).

Vrste, ki na obravnavanem območju letujejo ali se pojavljajo v pognezditvenem obdobju Med letujočimi vrstami, ki se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v pognezditvenem obdobju (julij in avgust), je mnogo takih, ki tu nimajo ustreznih habitatov, gnezdijo drugje in se kot mladostni osebki tu golijo, se tu zadržujejo zaradi ustreznejših prehranjevališč ali pa so njihova gnezdišča geografsko mnogo višje in zato nimajo možnosti za gnezditev. Med vsemi vrstami, ki se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v pognezditvenem obdobju, moramo posebej izpostaviti vranjeka Phalacrocorax aristotelis, črnoglavega Ichthyaetus melanocephalus in rumenonogega galeba Larus michahellis. Vse tri vrste se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v večjem številu. Najštevilčnejši med vsemi je prav gotovo rumenonogi galeb Larus michahellis, ki izpolnjuje več IBA in SPA kriterijev (Škornik, 2008). Gnezdišča vranjekov so v Dalmaciji, pognezditvena prenočišča pa v severnem Jadranu (sllika 14). Največja gnezdišča vranjekov so v Kvarneru in na Brijonih, z največjim znanim gnezdiščem v Dalmaciji na Silbanskih grebenih (Zadar), kjer gnezdi tudi do 200 in več parov. Na jugu Jadrana gnezdijo na otoku Lastovo (Crnković, ustno). Vranjeki se v severnem Jadranu v večjem številu pojavijo že avgusta. Prenočujejo v Beneških lagunah, na školjčišču pred Sečoveljskimi in Strunjanskimi solinami ter na školjčiščih vse od Debelega Rtiča do izliva reke Timave v morje. V Tržaškem zalivu se v pognezditvenem obdobju zbere tudi do 4000 osebkov, kar predstavlja več kot polovico vse jadranske populacije. Poleg vranjeka se v večjem številu v pognezditvenem času pojavlja tudi črnoglavi galeb Ichthyaetus melanocephalus, ki je po Zakonu o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ) po dodatku II. razglašen za strogo zavarovane živalske vrste.

70


Slika 11. Dinamika pojavljanja vranjeka po tednih v obdobju 1983-2012.

Slika 12. Dinamika pojavljanja črnoglavega galeba po tednih v obdobju 1983–2012.

Slika 13. Dinamika pojavljanja rumenonogega galeba po tednih v obdobju 1983–2012.

71


Slika 14. Gnezdišča vranjekov v Dalmaciji (rdeče) in pognezditvena prenočišča v severnem Jadranu (rumeno). Vranjeki se že v avgustu pojavijo v večjem številu. Prenočujejo v Beneških lagunah, na školjčišču pred Sečoveljskimi in Strunjanskimi solinami ter na školjčiščih vse od Tankega rtiča do izliva reke Timave v morje. Od leta 2007 smo v KPSS skupaj z italijanskimi kolegi s pomočjo barvnih obročkov prepoznali več kot 200 ptic, ki so bile označene na hrvaških otokih, kjer gnezdijo. 61 % jih je iz Brijonskih otokov, 13 % iz arhiplaga Silbanski Grebeni, 10 % jih prihaja iz Kvarnerskega arhipelaga, 16 % jih je iz drugih lokalitet. Gnezdeča populacija je ocenjena na do 2.000 parov (Kralj, ustno). V Tržaškem zalivu se jih v pognezditvenem obdobju zbere tudi do 4000 osebkov, kar predstavlja več kot polovico vse jadranske populacije (po Škornik idr., 2011).

Vrste, ki se na obravnavanem območju pojavljajo na preletu Na splošno se spomladanska selitev začne že februarja, ko se ptice odpravijo iz prezimovališč, vračati pa se nekatere vrste začnejo že julija (Snow & Perrins, 1998). Slovenijo selitveni val zajame z zamikom. Zaradi pojavljanja izbranih značilnih selivskih vodnih ptic, ki se ustavljajo v Sloveniji, lahko sklepamo, da se spomladanska selitev pri nas odvije med koncem marca in začetkom junija, z vrhom selitve v začetku aprila, torej skupaj v treh mesecih. Jesenska selitev je nekoliko bolj razvlečena in traja približno štiri mesece, od konca avgusta do začetka novembra. Pticam se na prezimovališča jeseni namreč manj mudi kakor spomladi na gnezdišča, ko je pred njimi naporno gnezditveno opravilo (Vrezec idr., 2006).

72


Spomladanski prelet na območju Sečoveljskih solin poteka večinoma med marcem in majem, jesenski prelet pa poteka od avgusta do oktobra. V obdobju (1983–2009) je bilo evidentiranih 213 vrst. V času jesenskega preleta (1983–2009), ki poteka od avgusta do novembra, pa 211 vrst. Mnogo vrst se na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline ustavi tako na preletu kot tudi na prezimovanju. 134 vrst se na preletu pojavlja redno (Škornik, 2012). V letu 2010 je bilo v času spomladanskega in jesenskega preleta evidentiranih 149 različnih vrst. V času spomladanskega preleta je bilo v letu 2010 evidentiranih 123 različnih vrst, v času jesenskega preleta pa 89 vrst. 60 vrst se je na preletu pojavilo samo spomladi, 26 vrst pa samo v jesenskem času preleta. V letu 2011 je bilo v času spomladanskega in jesenskega preleta evidentiranih 131 različnih vrst. V času spomladanskega preleta je bilo v letu 2011 evidentiranih 92 različnih vrst, v času jesenskega preleta pa 94 vrst. 37 vrst se je na preletu pojavilo samo spomladi, 39 vrst pa samo v jesenskem času preleta. V letu 2012 je bilo v času spomladanskega in jesenskega preleta evidentiranih 149 različnih vrst. V času spomladanskega preleta je bilo v letu 2012 zabeleženo skupaj 119 vrst, v času jesenskega preleta pa 109 vrst. 40 vrst se je na preletu pojavilo samo spomladi, 30 vrst pa samo v jesenskem času preleta.

Vrste, ki na obravnavanem območju prezimujejo ali se pojavljajo v zimskem času Čeprav zimo koledarsko označujemo kot časovno obdobje med 21. decembrom in 21. marcem, pa se za ugotavljanje zimske razširjenosti ptic uporablja primernejše obdobje tj. od konca novembra do začetka februarja, ko so temperature najnižje, sneži, dnevi pa so kratki (Sovinc, 1994). Čeprav prvi prezimovalci priletijo v Sečoveljske soline že novembra in jih zapustijo marca, nekatere tudi aprila, pa s pojmom prezimovalec označujemo ptice, ki se pri nas v zimskih mesecih (december, januar) zadržujejo daljše obdobje. Med zimske goste uvrščamo tiste vrste, ki zaradi vremenskih in drugih vplivov pozimi priletijo k nam, njihova prezimovališča pa so ponavadi drugje. V obdobju 1983–2009 je bilo na prezimovanju opaženih 143 vrst. 70 vrst na območju Sečoveljskih solin redno prezimuje, 30 vrst ne prezimuje vsako leto, 53 vrst pa je zimskih gostov (Škornik, 2012). Po podatkih Zimskega ornitološkega atlasa Slovenije (ZOAS) so Sečoveljske soline, s 123 pozimi opazovanimi vrstami najpomembnejše prezimovališče ptic v Sloveniji (Sovinc, 1994). V januarju 2010 je prezimovalo 55 vrst, v decembru 2010 pa 33 vrst. V januarju 2011 je prezimovalo 39 vrst, v decembru 2011 pa 60 vrst. Skupaj je bilo v obdobju 2010–2011 na prezimovanju registriranih 79 različnih vrst, 13 vrst je od skupaj 63 je prezimovalo samo v januarju, medtem ko je 16 vrst od skupaj 66 prezimovalo samo v decembru. V januarju 2012 je prezimovalo 61 vrst, v decembru 2012 pa 46 vrst. Skupaj je bilo v letu 2012 na prezimovanju registriranih 68 različnih vrst, 22 vrst je od skupaj 68-tih vrst prezimovalo samo v januarju, medtem ko je 7 vrst od skupaj 68-tih prezimovalo samo v decembru. Presenetljivo je prvo evidentirano prezimovanje komatnega deževnika Charadrius hiaticula v Sloveniji, kar je najverjetneje posledica izredno tople zime v letu 2011. Zadnja opazovanja potrjujejo, da na območju Sečoveljskih solin beločeli deževniki Charadrius alexandrinus prezimujejo v manjših skupinah. Vse več zimskih opazovanj kaže, da prezimujejo tudi naši beločeli deževniki, kar smo potrdili z opazovanjem z barvnimi obročki zaznamovanih ptic.

73


Slika 15. Številčnost žvižgavke od 1983 do 2012. Število osebkov nekaterih vrst se je v zimskem času zmanjšalo. Med njimi največ pri žvižgavki Anas penelope.

Redke vrste Status redkosti posameznim vrstam določa Komisija za redkosti, ki deluje v okviru Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije - DOPPS na podlagi dejanskega števila opazovanj vrste v Sloveniji (Vrezec idr., 2006). Kot redke so določene tiste vrste, ki so bile v zadnjih 50-tih letih opažene manj kot desetkrat. Podoben kriterij redkosti (do 10 opazovanj) smo uporabili tudi za območje Sečoveljskih solin. Toda če je neka vrsta na tem območju obravnavana kot redka, še ne pomeni, da je redka izven območja Sečoveljskih solin ali na območju Slovenije. Do leta 2009 je bilo od 292 registriranih vrst na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline 125 takih vrst (42.8 %), ki so bile opažene manj kot desetkrat. 39 vrst (13,3 %) se je tu pojavilo le enkrat in je njihov pojav v Sečoveljskih solinah le splet okoliščin. Od tega so za 9 vrst podatki s konca 19. stoletja (zgodovinski podatki), med katerimi je za 7 vrst malo verjetnosti, da bi se tu ponovno pojavile (Škornik, 2012). V letu 2011 so bile opažene 4 nove vrste za območje Sečoveljskih solin – rjasta kozarka Tadorna ferruginea, stepski lunj Circus macrourus, plevelna trstnica Acrocephalus agricola in pisana penica Sylvia nisoria. Zanimive in redke vrste, ki so se na območju KPPS pojavile v letu 2010: kačar Circaetus gallicus, kosec Crex crex, čopasta kukavica Clamator glandarius, črnonoga čigra Gelochelidon nilotica, plevica Plegadis falcinellus in plamenec Phoenicopterus roseus. Zanimive in redke vrste, ki so se poleg zgoraj že omenjenih novih vrst na območju KPPS pojavile v letu 2011: mandarinka Aix galericulata, plevica Plegadis falcinellus, kosec Crex crex, črnonoga čigra Gelochelidon nilotica, pegasta sova Tyto alba, rjavoglavi srakoper Lanius senator in citronasta pastirica Motacilla citreola. Opazovanje citronaste pastirice Motacilla citreola, malega krivokljuna Loxia curvorostra in črnega laboda Cygnus atratus je drugo registrirano opazovanje v KPSS.

74


Redke vrste, ki so se na območju KPPS pojavile v letu 2012: kamenjar Arenaria interpres, ploskokljunec Limicola falcinellus (tretje opazovanje), tatarska žvižgavka Netta rufina (tretje opazovanje). Zanimive vrste, ki so se poleg zgoraj že omenjenih novih in redkih vrst na območju KPPS pojavile v letu 2012: planinski orel Aquila chrysaetos, plamenec Phoenicopterus roseus ter rumeni strnad Emberiza citrinella.

Slika 16. Številčnost duplinske kozarke od 1984 do 2012. Število osebkov se je v zadnjih desetih letih močno povečalo.

Življenjska okolja in njihov pomen Vrstna pestrost je ogrožena predvsem zaradi degradacije in uničevanja habitatov. Človek z intenzivnim gospodarjenjem in izkoriščanjem naravnih vrednot ter urbanizacijo povečuje izgubo habitatov. Svoje pa bodo v prihodnje prispevale tudi podnebne spremembe, ki bodo vplivale na kvaliteto habitatov. Da bi ohranili naravne habitate ter prosto živeče živalske in rastlinske vrste, je Ministrski svet 21.5.1992 sprejel Direktivo o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (The Council Directive 92/43/EEC on the Conservation of Natural Habitats and of Wild Fauna and Flora – »The Habitat Directive«). Direktiva je bila večkrat dopolnjena, nazadnje leta 1995 ob pridružitvi Avstrije, Finske in Švedske. V okviru projekta CLIMAPARKS smo na območju Sečoveljskih solin kartirali habitatne tipe iz seznama evropske uredbe o habitatih. Dvig morske gladine, kot posledica globalnega segrevanja, je v obrežnem in priobrežnem pasu še posebej zaskrbljujoč, saj že najmanjši dvig morske gladine za obstoječe habitate Sečoveljskih solin pomeni korenite spremembe, ki bodo vplivale na porazdelitev in kvaliteto že tako ranljivih obrežnih habitatov. Spremembe življenjskih okolij pa prinašajo spremembe tudi na živalskih vrstah. Habitatni tipi, ki smo jih popisali so: – Izlivi rek, estuariji (Nat. 2000 code 1130), – Muljasti in peščeni poloji, kopni ob oseki (Nat. 2000 code 1140), – Pionirski sestoji vrst rodu Salicornia in drugih enoletnic na mulju in pesku (Nat. 2000 code 1310), – Sestoji metličja Spartinion maritimae (Nat. 2000 code 1320), – Sredozemska slana travišča Juncetalia maritimi (Nat. 2000 code 1410), – Sredozemska slanoljubna grmičevja Sarcocornetea fruticosi (Nat. 2000 code 1420).

75


Slika 17. Razširjenost habitatnih tipov v UTM mreži kvadratov 100 x 100 m. V obdobju 2010–2012 smo na območju Sečoveljskih solin redno vzdrževali vodne režime, ki zagotavljajo optimalne življenjske pogoje rastlinam in živalim. Za zagotavljanje ustreznih vodnih režimov potekajo v okviru pridobljenih mednarodnih projektov in republiških programov vodnega gospodarstva na območju Sečoveljskih solin sanacijska in druga vzdrževalna dela. Obenem se večji del eksploatacijskega območja uporablja v proizvodne namene pri tradicionalnem pridobivanju soli. Z obnovo območij za izhlapevanje, ki so večji del leta pod vodo, se je površina pomembnih habitatov zmanjšala, zato smo pripravili predlog za izboljšanje stanja vseh evropsko pomembnih habitatnih tipov tako, da bistveno ne posegamo v ugodne gnezditvene razmere pomembnih vrst ptic, kot tudi ne v tradicionalno pridelavo soli . S primernim pristopom osušitve lahko na območju Fontanigge zagotovimo cca. 50 ha površin okopnin ali občasno poplavljenih bazenov, ki bodo zagotavljali ustrezne razmere za rast in širitev slanoljubne vegetacije.

Podnebne značilnosti Sečoveljskih solin Meteorološke meritve na Obali se v obdobju 1983–2012 niso ves čas opravljale na istem merilnem mestu. V začetnem obdobju so podatki z meteorološke postaje na Belem Križu, kasneje pa z letališča v Portorožu in z obeh naših vremenskih postaj (Lera, Fontanigge). Da bi zagotovili primerljivost, smo podatke z Belega Križa preračunali na lokacijo na letališču. Tak postopek nam omogoča dobro primerjavo

76


povprečnih mesečnih vrednosti, ne zagotavlja pa dobrih rezultatov za ekstremne vrednosti, ki so zelo odvisne od mikrolokalnih razmer, po katerih se Beli Križ in letališče močno razlikujeta. Leta 2010 smo v okviru projekta CLIMAPARKS na območje Sečoveljskih solin postavili dve vremenski postaji. Eno na Center za obiskovalce na Leri in drugo ob kanalu Pichetto na Fontaniggeah.

Temperatura V Sloveniji se pojavlja submediteransko podnebje ali omiljeno sredozemsko, ker se tu stikajo sredozemski in celinski podnebni tipi. Submediteransko se od pravega sredozemskega podnebja loči po nekoliko nižjih povprečnih temperaturah ter drugačni razporeditvi in količini padavin. Za sredozemsko podnebje je značilna zgostitev padavin v zimskem delu leta, kar za večji del slovenskega sredozemskega sveta ne velja. Ima pa slovenski sredozemski svet bistveno višje povprečne letne temperature, kot se pojavljajo v notranjosti Slovenije. Pomembno je predvsem, da so zimske temperature višje kot v notranjosti države. Podnebje Koprskega primorja je najtoplejše v Sloveniji. Temperaturni režim je zaradi vročih poletij in blagih zim sredozemski, kar pa ne velja za letno razporeditev padavin, ki so v Sredozemlju najpogostejše pozimi. Najtoplejši mesec je julij. Srednje temperature so ob morju med 23 in 25 °C, v gričevnatem in hribovitem zaledju pa nekoliko nižje, a še vedno višje od 20 °C. Poletje je tudi obdobje največje vremenske stanovitnosti, ko prevladuje anticiklonalni tip vremena. Temperature v januarju, najhladnejšem mesecu, so nad 3 °C, tudi v gričevju ne padejo pod 2 °C. V tem območju Koprskega primorja se čuti vpliv morja na samo podnebje. Povprečne mesečne temperature morja so praviloma vedno višje od povprečnih mesečnih temperatur zraka, in to od največje razlike 5,3 °C v novembru, do najmanj 0,2 °C v maju. Povprečna letna temperatura morja v Portorožu (1976–1985) je 15,8 °C in je za 2,4 °C toplejša od povprečne letne temperature zraka. Razlike so največje v obdobju od oktobra do januarja, ko je morje v povprečju za 4,4 °C toplejše. Razlika med povprečno julijsko in februarsko temperaturo je 15,9 °C. Za temperaturo zraka je pomembno, da se spomladi morje počasi ogreva, jeseni pa počasi ohlaja. Temperatura morja doseže svoje najvišje vrednosti dva meseca za ustreznima solsticijema. Od sredine junija do začetka oktobra se srednja dnevna temperatura morja ne zniža pod 20 °C. To obdobje traja običajno več kot 110 dni. Sečoveljske soline s svojim submediteranskim podnebjem sodijo med najtoplejše predele Slovenije. Veliko je sončnih dni. Letno povprečje le-teh znaša 2346 ur. Padavin je malo, med 1.000 in 1.100 mm letno. Značilne so mile zime, temperatura se le redko spusti pod ničlo. Ogrin (1995) je Sečoveljske soline uvrstil v posebno klimatsko členitev, značilno za doline in podolja Slovenske Istre. Za te so značilne izrazite nočne temperaturne inverzije. Tako so razlike med vrednostmi izmerjenih temperatur na postaji Letališče Portorož lahko do 2 °C nižje od temperatur, izmerjenih na postaji izven inverzne cone–Beli Križ (Ogrin, 1995).

Osončenost Sicer pa je to območje z največ sevanja sonca v Sloveniji, je pa tudi območje z najdaljšo vegetacijsko dobo: 9–11 meseci za travo. Sončno obsevanje je največje v poletnih mesecih in najmanjše pozimi. Energija sončnega obsevanja je močno povezana s trajanjem sončnega obsevanja in je praktično linearno odvisna od trajanja sončnega obsevanja. Vremenska postaja na Leri je opremljena tudi z inštrumentom za

77


merjenje sončnega sevanja. Prag, s katerim smo določili trajanje sončnega obsevanja, je 100 W/m2. Tudi trajanje sončnega obsevanja se je v 30-ih letih spreminjalo. Poleg naravne spremenljivosti je opaziti trend naraščanja trajanja sončnega obsevanja. V povprečju se število ur sončnega obsevanja povečuje v vseh letnih časih, razen jeseni (ARSO, 2006).

Padavine Največ padavin je v zahodnem delu pokrajine oktobra, v vzhodnem delu gričevja in na stiku s Podgorskim krasom pa novembra. Drugi višek nastopa junija. Količina padavin narašča od zahoda proti vzhodu in se od okrog 1.000 mm v Kopru in Portorožu dvigne na 1.200 do 1.350 mm v vzhodnih delih gričevja. Najbolj suho obdobje je od januarja do maja. Julij in avgust sta v povprečju bolj namočena kot zimski meseci, kar je v nasprotju z značilnostmi sredozemskega podnebnega tipa, pri katerem je višek padavin v zimskih mesecih (Repolusk, 1993). Višek padavin je na območju Sečoveljskih solin septembra. Kljub precejšnji količini padavin se poleti pojavlja fiziološka sušnost. Povprečna količina padavin Sečoveljskih solin v zadnjih petih letih znaša več kot 800 mm. Na območju Fontanigge pade v povprečju več padavin, kot na Leri (10 %–18 % več). Najobilnejše so bile v letu 2010, ko je tu padlo več kot 1.200 mm padavin, najbolj sušno leto pa je bilo leto 2012 z manj kot 600 mm padavin.

Veter V tem delu Slovenije so vetrovi zelo pomemben pokrajinski dejavnik. Burja piha čez vse leto, predvsem pa pozimi. Lahko traja od nekaj ur (prevsem poleti), nekaj dni, pa vse do teden ali dva (predvsem pozimi). Burin je nočni termični veter, ki piha s kopnega proti morju in nastane, ker se kopno po zahodu Sonca ohlaja hitreje kot morje. Zaradi vzroka njegovega nastanka piha samo v bližini morskega obrežja, z oddaljevanjem od obrežja pa oslabi in izgine. Piha od sončnega zahoda do sončnega vzhoda iz smeri sever-severovzhod (NNE) do vzhod-severovzhod (ENE). Levante je v severnem Jadranu prehoden, vlažen veter, ki piha z vzhoda (E). Značilen je predvsem za zimski čas. Nastane v brezveterju in preide v burjo ali jugo. Jugo (široko) je topel in vlažen veter, ki v Jadranu piha iz smeri vzhod-jugovzhod (ESE) do jugjugovzhod (SSE). Spremlja ga oblačno vreme, pogosto tudi padavine. Jugovzhodnik široko je pogostejši od povsem južnega vetra, imenovanega oštro, ki je prehoden in kratkotrajen veter in piha iz južne (S) smeri. Pogosto ti dve smeri vetra imenujemo kar jugo, ki prinaša poslabšanje z obilnimi padavinami. Ob lepem vremenu, v toplejši polovici leta, med 11. in 16. uro, pogosto pihata maestral (NW) in lebič (SW). V Slovenskem primorju piha iz smeri zahodseverozahod (WNW), po večjem delu Jadrana iz severozahoda (NW), na skrajno južnem Jadranu pa celo iz zahoda (W). Pihati začne po 10. uri, okrog 14. ure doseže največjo moč okrog 4 Bf in preneha pihati pred sončnim zahodom. Lebič je v Jadranu nevihtni jugozahodni (SW) veter, ki ga spremljajo močne padavine. Poleti nastane kot veter lokalne termične nevihte. Ponente je v Jadranu nevihtni veter, ki piha iz zahodne (W) smeri. Tramontana je kratkotrajen prehoden veter, ki na Jadranu piha s severa. Piha v vseh letnih obdobjih. Lahko je močan in nevaren veter. Običajno preide v burjo.

78


Slika 18. Vetrne rože iz samodejne meteorološke postaje Letališča Portorož za obdobje 2006–2012. 24 urne meritve (levo), dnevne meritve (v sredini) in nočne meritve (desno).

Podnebne značilnosti leta 2011 in trendi nekaterih meteoroloških spremenljivk Leto 2011 se uvršča med najtoplejša leta pri nas. Povsod po državi je bila povprečna letna temperatura za več kot 1°C nad povprečjem 1961–1990, v večjem delu države je bilo povprečje preseženo za več kot 1,5 °C (ARSO, 2012). Na Leri je povprečna letna temperatura znašala 14,5 °C, medtem ko je bilo na Fontaniggeah pol stopinje hladneje in sicer 14 °C. Večina mesecev v letu 2011 je bila nadpovprečno toplih, najbolj je izstopal avgust z najvišjo izmerjeno dnevno temperaturo na Leri 34,9 °C ter na Fontaniggeah 33,8 °C. Najnižjo letno temperaturo smo na Leri izmerili 8.3.2011 in sicer -4,8 °C, medtem ko je bila na Fontaniggeah najnižja temperatura izmerjena 4.1.2011 in 8.3.2011, znašala je -4,7 °C.

Slika 19. Povprečne dnevne temperature po mesecih v letu 2011. Vsota padavin je bila v letu 2011 povsod pod dolgoletnim povprečjem, v večjem delu države je bilo padavin med 70 in 80 % dolgoletnega povprečja. Na Leri je padlo 569,8 mm dežja, medtem ko je bilo na 79


Fontaniggeah izmerjenih 628,7 mm padavin. Največ padavin na območju Sečoveljskih solin je bilo julija in oktobra.

Slika 20. Količina padavin po mesecih v letu 2011. Na Obali je bil od novembra še manj namočen avgust. Na Leri je avgusta padlo 4,2 mm dežja, v novembru pa 9,2 mm. Na Fontaniggeah je avgusta padlo 1,6 mm dežja, v novembru pa 8,2 mm.

Slika 21. Povprečne vrednosti smeri vetra v odstotkih (%) v letu 2011. V večjem delu države je bilo od leta 1951 dalje to leto eno najmanj namočenih. V Portorožu je padlo v celem letu le 614 mm, kar se močno razlikuje od leta poprej s 1.394 mm (ARSO, 2012). Trajanje sončnega obsevanja v letu 2011 je bilo nad dolgoletnim povprečjem. V Portorožu je bilo to z 2.730 urami najbolj osončeno leto od 1955 dalje. Letna vsota ur sončnega obsevanja na Leri za leto 2011

80


znaša 3.075,5 ur. Sonce je na Letališču Portorož v juliju 2011 sijalo 315 ur, kar je 100 % od povprečja obdobja 1961–1990. Na Leri smo v juliju 2011 izmerili 355,8 ur. Prevladujoč veter na območju Sečoveljskih solin je jugo (SE), ki piha v nočnem času. Močneje in bolj enakomerno piha na Fontaniggeah. Najbolj vetroven je bil marec.

Podnebne značilnosti leta 2012 in trendi nekaterih meteoroloških spremenljivk Leto 2012 je bilo povsod nadpovprečno toplo. Največji odklon so dosegli v Slovenskih goricah in Pomurju ter v pasu od osrednje Slovenije proti jugu do Snežnika vse do meje s Hrvaško in na Dolenjskem, kjer je presegel 2 °C. Drugod je bilo vsaj 1 °C topleje kot običajno (ARSO, 2013). Na Leri je povprečna letna temperatura znašala 14,3 °C, medtem ko je bilo na Fontaniggeah pa 14,1 °C. Mesec januar se je pričel dokaj toplo, saj je bila najvišja dnevna temperatura v KPSS zabeležena 3.1.2012. Na Leri je ta znašala 12,6 °C, medtem ko je bila na Fontaniggeah nekoliko višja in sicer 13,1 °C. Najnižja mesečna temperatura je bila na obeh vremenskih postajah približno enaka (Lera -4,3 °C, Fontanigge -4,5 °C). Velika večina Slovenije je bila decembra toplejša kot običajno. Na Leri je mesečno povprečje decembra 2012 znašalo 5,2 °C, na Fontaniggeah pa 4,8 °C. Najbolj vroče je bilo 23.8.2012 na Leri (35,6 °C), 2.7.2012 pa na Fontaniggeah (35,7 °C). Najnižjo letno temperaturo smo na Leri in Fontaniggeah izmerili 9.2.2012 in sicer na obeh lokacijah -7,6 °C. Februarja je bilo tudi izredno vetrovno. Prevladovala je burja.

Slika 22. Povprečne dnevne temperature po mesecih v letu 2012. V letu 2012 je bilo povsod več sonca kot običajno. Letna vsota ur sončnega obsevanja na Leri za leto 2012 znaša 3095,5 ur. Sonca je bilo na Letališču Portorož v juliju 2012 kar 116 % več od povprečja obdobja 1961–1990 (ARSO, 2013). Za leto 2012 je vrednost sončnega obsevanja julija večja od leta 2011 in znaša 367,8 ur. Povprečna temperatura zraka v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji kaže trend naraščanja in leto 2012 je bilo opazno toplejše od dolgoletnega povprečja, vendar so v preteklosti že izmerili višjo povprečno temperaturo zraka.

81


Vsota padavin je bila v letu 2012 še manjša, kot leto poprej. Na Leri je padlo le 554,9 mm dežja, medtem ko je na Fontaniggeah padlo nekoliko več padavin, kot v letu 2011 in sicer 655,4 mm. Največ padavin na območju Sečoveljskih solin je bilo maja in novembra. Na Leri je v maju padlo 88,8 mm dežja, v novembru pa 114,6 mm. Na Fontaniggeah je v maju padlo 112,2 mm dežja, v novembru pa 110,6 mm. Najbolj suh je bil marec.

Slika 23. Količina padavin po mesecih v letu 2012. Velik del Evrope se je v februarju 2012 soočal s hudim mrazom, ki sta ga ponekod spremljala močan veter in snežne padavine. Sečoveljske soline so bile prekrite z ledom. Na Leri je veter v povprečju pihal s 35,4 km/h z največjim izmerjenim sunkom 4. februarja 101,4 km/h. Na Fontaniggeah je veter v povprečju pihal z 28,4 km/h z največjim izmerjenim sunkom 93,3 km/h. V prvih sedmih dnevih februarja 2012 je bila temperatura zraka ves čas pod 0 °C, občutek mraza pa je zaradi močne burje (slika 24) dosegel tudi do 16 °C.

Slika 24. Vetrna roža za mesec februar iz samodejne meteorološke postaje Letališča Portorož za obdobje 2006–2012 (levo) ter vetrni roži za mesec februar 2012 iz meteoroloških postaj KPSS na Leri (v sredini) in Fontaniggeah (desno).

82


Slika 25. Povprečne vrednosti smeri vetra v odstotkih (%) v letu 2012.

Obiskovanje Zavarovana območja veljajo za najpomembnejši inštrument varstva biotske raznovrstnosti. Cilj razglasitve in upravljanja zavarovanega območja je v ohranjanju narave in z njo povezanimi dobrinami in koristmi ter kulturnimi vrednotami. Naši dolgoročni cilji upravljanja KPSS so usmerjeni k varovanju in trajnemu ohranjanju naravnih lepot in s tem biotske raznovrstnosti Sečoveljskih solin, čuvanju kulturne dediščine in značilnosti obmorske kulturne krajine Slovenske Istre. Obiskovalcem nudimo doživljanje parka z usmerjanjem (informacijska središča in točke, informativne table, parkovne poti), vodenimi ogledi, delavnicami v naravi, ustvarjalnimi delavnicami in različnimi izobraževalnimi programi ter predavanji. Primerne oblike rekreacije so tiste, ki so podrejene temeljnim namenom krajinskega parka. V KPSS poteka tudi solinarski festival, ki v krajinski park privabi številne navdušence in ljubitelje solinarske tradicije ter kulinaričnih posebnosti. Na osnovi določil Zakona o ohranjanju narave (ZON) se za obisk Krajinskega parka Sečoveljske soline zaračunava vstopnina. Z nakupom vstopnice so obiskovalci parka med obiskom v parku nezgodno zavarovani. Ob obisku parka je treba upoštevati pravila obnašanja v KPSS! KPSS si je mogoče ogledati individualno ali v skupini. Organiziranim skupinam (najmanj 15 oseb) omogočamo voden ogled, za katerega pa se je potrebno pravočasno naročiti s pomočjo spletnega obrazca, ki je bil izdelan v okviru projekta CLIMAPARKS in v katerem so objavljeni splošni pogoji ter opozorila. Vodeni ogledi po parku so namenjeni obiskovalcem, ki poleg sprehoda po parku želijo o Krajinskem parku Sečoveljske soline in tradiciji solinarstva izvedeti nekaj več. S programom za obiskovalce s posebnimi potrebami želimo Krajinski park Sečoveljske soline približati vsem obiskovalcem. Programe oblikujemo v sodelovanju s strokovnimi vodji različnih skupin. Za slepe in slabovidne je v centru za obiskovalce na razpolago taktilni model Sečoveljskih solin.

83


KPSS ima dva kopenska vhoda (Lera, Fontanigge), do obeh območij pa je možen dostop po morju s čolnom. Na območje Lere vstop s psom ni mogoč! Dostop do Muzeja solinarstva je po morju ali po makadamski cesti ob Dragonji na Fontaniggeah. V Krajinski park Sečoveljske soline je v poletnem in zimskem času mogoče vstopiti uro po sončnem vzhodu, park pa je potrebno zapustiti uro pred sončnim zahodom. Obiskovalcem pa priporočamo pa, da čas obratovanja preverijo na recepciji parka. Obiskovalci lahko pred prihodom v park na spletnem portalu KPSS preverijo dogajanje na spletni kameri in se seznanijo z osnovnimi vremenskimi podatki obeh vremenskih postaj. V okviru programa »Učinkovitost upravljanja zavarovanih območij v Sloveniji, Končno poročilo RAPPAM analize«, sta turizem in rekreacija opredeljena kot pritisk in grožnja zavarovanim območjem (Kus & Sovinc, 2009), čeravno v večini primerov ne moremo govoriti o turizmu, temveč o obiskovanju zavarovanega območja. Avtorja ocenjujeta, da so pritiski in grožnje s strani turizma in rekreacije največji v TNP, v manjših zavarovanih območjih, kamor sodijo tudi Sečoveljske soline, pa zmerni ali majhni. Podatki temeljijo predvsem na oceni upravljalcev in ne na osnovi rezultatov analiz pridobljenih podatkov, zato je lahko njihova interpretacija zmotna. Še več, kakršnokoli sklepanje o vplivih na zavarovana območja s strani »turizma in rekreacije« ne da bi pridobili natančne podatke o številu obiskovalcev in njihovih navadah, je milo rečeno špekulativno. V skladu s strategijo o ohranjanju biotske raznovrstnosti v Sloveniji lahko »turizem« predstavlja razvojno priložnost za območja z visoko naravno danostjo, vendar le pod pogojem, da ne povzroča zmanjšanja biotske raznovrstnosti, da zniža porabe neobnovljivih virov in sledi načelom trajnostnega obiskovanja, ki morajo vključevati ohranjanje pestrosti, značilnosti in lepot narave ter krajine. Trajnostno obiskovanje zavarovanega območja moramo razumeti kot priložnost in ne kot pritisk ali grožnjo. Intenzivno sodelovanje med devetimi parki projekta CLIMAPARKS pri izvajanju različnih projektnih nalog, bo pripomoglo k izmenjavi dobrih praks ter krepitvi sodelovanja med Slovenijo in Italijo. Z vzpostavitvijo skupne merilne in opazovalne mreže si v parkih obetamo predvsem dobro osnovo za izdelavo primerjalnih analiz. Te bo prvič mogoče opravljati v tem območju znotraj posameznih parkov in med njimi. Nadgrajujemo obstoječe in vzpostavljamo nove metode spremljanja obiskovanja, z namenom ugotavljanja trendov in prilagajanja upravljanja obiska. V okviru delovnega sklopa »Trajnostno obiskovanje parkov« projekta CLIMAPARKS, smo v letu 2010 vzpostavili redni monitoring obiskovalcev v parku ter na obeh vhodih uvedli preštevanje le-teh. V obdobju 2006–2012 je KPSS obiskalo 267.743 obiskovalcev. Koncept nosilne zmogljivosti ni enotno opredeljen, različni avtorji podajajo različne definicije. Chamberlain (1997) definira turistično nosilno zmogljivost kot nivo delovanja človeka, ki ga neko okolje še prenese, ne da bi se pri tem to okolje uničilo in ne da bi bilo pri tem prizadeto lokalno prebivalstvo ali zmanjšano zadovoljstvo obiskovalcev. Po definiciji Svetovne turistične organizacije je nosilna zmogljivost določena z maksimalnim številom turistov na določeni turistični destinaciji, ki še ne bi imelo negativnega vpliva na naravno in družbeno okolje ter ne bi zmanjševalo kvalitete zadovoljstva turistov (Mangion, 2001). Glede na upoštevano ekološko nosilnost okolja, ki je povezana predvsem s spremembami biofizikalnega okolja zaradi »turistične« rabe ter družbeno nosilno zmogljivost, ki predstavlja odnos tako lokalnega prebivalstva kot tudi obiskovalcev do okolja, rabe naravnih virov in onesnaženosti okolja ter zadovoljstvo obojih s ponudbo in razvojem obiskovanja v zavarovanih območjih, smo na območju KPSS kot zgornjo

84


mejo še sprejemljivega določili največ 50.000 obiskovalcev na leto, kar pomeni, da se lahko istočasno na območju KPSS nahaja največ 300 obiskovalcev, oziroma do največ 900 obiskovalcev na dan.

2010 V letu 2010 je Krajinski park Sečoveljske soline obiskalo 35.010 obiskovalcev. 24.902 je bilo obiskovalcev na Leri, medtem ko si je 10.108 obiskovalcev ogledalo Muzej solinarstva na Fontaniggeah. Na Leri smo z vodniki opravili kar 395 vodenih ogledov, ki se jih je udeležilo 12.693 obiskovalcev. Večinoma je šlo za šolske skupine in upokojence. Na Leri je bilo v letu 2010 prodanih 67 letnih kart, 1.390 družinskih, 9.526 odraslih in 13.902 otroških, dijaških, študentskih in upokojenskih vstopnic. Od pričetka štetja obiskovalcev, 1.11.2010, smo zabeležili približno 70 obiskovalcev, ki so v KPSS vstopili brezplačno.

2011 V letu 2011 je Krajinski park Sečoveljske soline obiskalo rekordnih 47.430 obiskovalcev. 38.702 je bilo obiskovalcev na Leri, medtem ko si je 8.728 obiskovalcev ogledalo Muzej solinarstva na Fontaniggeah. Na Leri smo z vodniki opravili kar 529 vodenih ogledov, ki se jih je udeležilo 16.753 obiskovalcev. Večinoma je šlo za šolske skupine in upokojence, povečuje pa se število obiskovalcev iz tujine. Na Leri je bilo v letu 2011 prodanih 27 letnih kart, 1.801 družinskih, 9.202 odraslih in 15.529 otroških, dijaških, študentskih in upokojenskih vstopnic. 11.745 obiskovalcev je vstopilo v KPSS brezplačno. 56 skupinam smo omogočili brezplačno vodenje, ki se ga je udeležilo 1.347 obiskovalcev. 100 letnih kart smo podarili udeležencem čistilne akcije. Po kopnem je v park vstopilo skupaj 43.082 obiskovalcev kar predstavlja 90.84 %, medtem ko je v park priplulo s plovilom 4.348 obiskovalcev, kar predstavlja 9.16 % vseh obiskovalcev. Od tega jih je na Lero priplulo skupaj 2.291 obiskovalcev, na Fontanigge pa 2.057 obiskovalcev. Pri obiskovalcih, ki v KPSS prihajajo s plovili, so večinoma šolske skupine.

2012 V letu 2012 je Krajinski park Sečoveljske soline obiskalo 45.000 obiskovalcev. 36.729 je bilo obiskovalcev na Leri, medtem ko si je 8.281 obiskovalcev ogledalo Muzej solinarstva na Fontaniggeah. Na Leri smo z vodniki opravili kar 431 vodenih ogledov, ki se jih je udeležilo 13.585 obiskovalcev. Večinoma je šlo za šolske skupine in upokojence, povečuje pa se število obiskovalcev iz tujine. Število obiskovalcev Krajinskega parka Sečoveljske soline je v primerjavi z letom 2011 nekoliko upadlo. V KPSS je bilo v letu 2012 prodanih 51 letnih kart, 1876 družinskih, 12.590 odraslih in 18.818 otroških, dijaških, študentskih in upokojenskih vstopnic. 11.886 obiskovalcev je vstopilo v KPSS brezplačno. 109 skupinam smo omogočili brezplačno vodenje, ki se ga je udeležilo 1.895 obiskovalcev. 100 letnih kart smo podarili udeležencem čistilne akcije. Po kopnem je v park vstopilo skupaj 41.256 obiskovalcev, od tega na Leri 34.135 obiskovalcev in na Fontaniggeah 7.121 obiskovalcev. S plovilom je v park vstopilo 3.754 obiskovalcev, od tega na Leri 2.594 obiskovalcev in na Fontaniggeah 1.160 obiskovalcev.

85


Trend obiskovanja Trend obiskovanja lahko definiramo kot smer razvoja pojava, v katero gre obiskovanje, ali drugače povedano smer, v katero se gibljejo prostočasne navade ljudi. Trend je osnovna smer in predstavlja učinek dejavnikov, ki delujejo na dolgi rok. Vendar ta smer ni premočrtna. Smer teh vrhov in dolin določa smer trenda ali navade obiskovalcev. Če imamo zaporedje višjih vrhov in dolin, govorimo o naraščajočem trendu. Ti dejavniki lahko povzročajo, da pojav odraža tendenco stalnega naraščanja, stalnega upadanja ali pa se izražena tendenca v daljšem časovnem obdobju celo spremeni. Trend nam omogoča lažjo in bolj nazorno primerjavo med pojavi, napoved verjetnega razvoja pojava v prihodnosti in olajšuje ugotavljanje ostalih sestavin pojava ter nakazuje njegovo moč in pomembnost (Arh & Pfajfar, 1998). Od skupno 127.440 obiskovalcev v obdobju 2010–2012 je območje Lere, kjer je tudi center za obiskovalce, obiskalo 77,9 % obiskovalcev, medtem ko si je muzej solinarstva ogledala slaba tretjina. Po kopnem je v park vstopilo 91 % obiskovalcev, medtem ko se jih je 9 % pripeljalo s čolnom po morju. Dobra tretjina (33,7 %) obiskovalcev se je odločila za voden ogled. 76 % je bilo domačih obiskovalcev, slabo četrtino (23,74 %) vodenih ogledov pa predstavljajo tujci, med katerimi je največ angleško govorečih obiskovalcev (13,9 %), sledijo jim obiskovalci iz Italije (4,7 %), nemško govoreči obiskovalci (3,1 %), slaba 2 odstotka pa predstavljajo vodeni ogledi v drugih jezikih (ruščina, srbohrvaščina,...). Po strukturi obiskovalcev so na prvem mestu učenci osnovnih šol, dijaki in študenti (46,3 %), sledijo jim odrasli obiskovalci (28,1 %), novinarji in poslovni partnerji (6,5 %) ter upokojenci (5,8 %). Dobra dva odstotka (2,4 %) predstavljajo osebe sposebnimi potrebami. Iz rezultatov statistične analize je razvidno, da število obiskovalcev narašča in da sta v obdobju 2010-2012 glavno »sezono« predstavljala meseca april in avgust, ko je bilo število obiskovalcev visoko nad mesečnim povprečjem (Slika 28). Po podobnosti, ki smo jo izračunali na osnovi Bray-Curtisovega indeksa, so si blizu predvsem zimski meseci december, januar in februar, ko obiskovalcev ni veliko. Najbolj podobna sta si maj in oktober, ko v KPSS gostimo predvsem šolske skupine. Sledijo jim vsi poletni meseci (slika 29). Da bi ugotovili morebitne povezave med vremenom in obiskovanjem, smo za obdobje 2008–2012 v okviru projekta CLIMAPARKS podjetju Trademark Italia pošiljali podatke o obisku ter vremenske podatke (temperatura, zračni tlak, vlažnost zraka, padavine, višina zapadlega snega), s katerimi so bile izvedene prve primerjave. Med aprilom in oktobrom je KPSS obiskalo od 21.821 obiskovalcev v letu 2008 do 35.896 obiskovalcev v letu 2012 (+ 64,5 %). V istem obdobju se je količina padavin zmanjšala za 28,2 % (488,8 mm v letu 2008 in 350,8 v letu 2012). Povprečna letna temperatura je za obdobje april-oktober v letu 2008 znašala 18,7 °C, v letu 2012 pa 19,8 °C (+1,1 °C). Pričakovali smo, da bosta dež in temperatura pomemebno vplivala na trend obiskovanja. Iz podrobnejših mesečnih analiz za obdobje 2011–2012 (april–oktober) ni razvidnih pomembnejših korelacij med številom obiskovalcev in količino padavin, kot tudi ne med številom obiskovalcev in temperaturo zraka (tabela 1, 2).

86


Tabela 1. Število obiskovalcev in količina padavin

april maj junij julij avgust septeber oktober skupaj

2011 10,4 54 37,2 142,6 4,2 67,2 116,2 431,8

Padavine (mm) 2012 45,2 88,8 29 3 21,2 77,4 86,2 350,8

Var (%) 334,60 64,40 -22,00 -97,90 404,80 15,20 -25,80 -18,80

2011 4.292 5.326 6.141 3.106 3.069 4.755 4.234 30.923

Obiskovalci 2012 4.557 5.976 6.625 3.776 4.177 6.596 4.189 35.896

Var (%) 6,2 12,2 7,9 21,6 36,1 38,7 -1,1 16,1

Tabela 2. Število obiskovalcev in temperatura zraka Temperatura (°C) april maj junij julij avgust septeber oktober skupaj

2011 14,1 17,8 21,8 22,7 24,5 22,4 13,9 19,6

Obiskovalci

2012 12,8 16,8 22,5 25,4 24,6 20,5 15,7 19,8

Var (%) -9,2 -5,6 3,2 11,9 0,4 -8,5 12,5 0,8

2011 4.292 5.326 6.141 3.106 3.069 4.755 4.234 30..923

2012 4.557 5.976 6.625 3.776 4.177 6.596 4.189 35.896

Var (%) 6,2 12,2 7,9 21,6 36,1 38,7 -1,1 16,1

Zanimiv pojav je časovni trend oziroma čas vstopa v KPSS, z viškom avgusta v časovnem intervalu med 10.00 in 11.00 uro. Iz slike (slika 28) je razvidno, da največ obiskovalcev v KPSS vstopi med 9.00 in 13.00 uro v poletnem času. Trend časovnega obiskovanja je glede na klimatske razmere v Sečoveljskih solinah v tem obdobju vse prej kot »normalen pojav«, vendar pričakovan. Izkazalo se je, da je ogled šolskih in drugih skupin povezan s trajanjem avtobusnega prevoza iz oddaljenih krajev, obisk turistov iz bližnjih turističnih destinacij pa z zapuščanjem plaž ob najbolj vročem delu dneva ter slabo obveščenostjo o možnostih in krajih za rekreacijo ali obisk s strani hotelskih recepcij ter turističnih agencij.

Slika 26. Trend linearnega naraščanja (Trend) in število obiskovalcev (N) v KPSS v obdobju 2006–2012 kaže na zmeren porast (p<0.01).

87


Slika 27. Število obiskovalcev v KPSS po mesecih v obdobju 2006–2012.

Slika 28. Trend obiskovanja KPSS med letom glede na čas prihoda v park v obdobju 2010–2012. Upoštevali smo le tiste obiskovalce, ki so na vhodu v park na Leri kupili vstopnico in je bil zabeležen čas njihovega prihoda (N=53.613).

88


Slika 29. Mesečni dendrogram podobnosti obiskovanja na osnovi Bray-Curtisovega indeksa v obdobju 2010–2012.

Okolju prijazen prevoz V okviru delovnega sklopa z naslovom: »Trajnostno upravljanje: parki kot primeri dobre prakse«, smo v času trajanja projekta v KPSS izvedli študijo o okolju prijaznem prevozu. Pri obiskovalcih smo želeli preveriti smiselnost in uporabnost električnih vozil za prevoz po parku. Kupili smo dve električni kolesi Elefteria, ki so jih obiskovalci lahko brezplačno preizkusili na Leri. Po preizkusu koles so obiskovalci izpolnili vprašalnik. Del rezultatov je bil zbran tudi na spletnem portalu KPSS. Skoraj polovica (42 %) obiskovalcev je za KPSS izvedela od prijateljev ali znancev, 22 % obiskovalcev je informacije o KPSS poiskalo na medmrežju, le 5 % obiskovalcev je za Sečoveljske soline izvedelo v turistično informacijskih centrih. Tretjina je park obiskala enkrat ali pa nikoli, medtem ko jih 17 % v Sečoveljske soline zahaja pogosto. Največkrat se odločijo za sprehod (28 %), ogled tradicionalne pridelave soli (22 %), obisk Muzeja solinarstva (18 %), opazovanje ptic (18 %), medtem ko si je 12 % obiskovalcev Sečoveljskih solin želelo le miru. Dve tretjini vprašanih verjame v podnebne spremembe, a jih 58 % meni, da uvedba prevoza obiskovalcev po parku ni potrebna in da naj obiskovalci hodijo peš. 15 % jih meni, da je primerno prevozno sredstvo za obiskovalce električni vlakec, 10 % je za električna kolesa, 14 % sodelujočih pa je za navadna kolesa. Povsem drugačne rezultate beležimo pri obiskovalcih, ki so prevoz z električnim kolesom preizkusili v praksi. V obdobju 2010–2011 smo 100 obiskovalcem iz 10 različnih držav omogočili ogled KPSS na električnem kolesu Elefteria. V raziskavo smo vključili približno enako število moških in žensk, med katerimi je bilo največ obiskovalcev med 30 in 60 letom starosti (62 %). Po pričakovanju je bilo največ Slovencev (48 %), Nemcev (14 %), Avstrijcev (13 %) ter Italijanov (11 %). Vsi so potrdili, da je bila vožnja s kolesom udobna. 71 % vprašanih je z elektropogonom prevozilo vso pot na Leri, slaba tretjina (27 %) je kolo tudi poganjala, le 1 obiskovalec se je odločil, da električnega pogona ne bo uporabil. 78 % vprašanih se je ustavilo ob informativnih tablah, vsi pa so med vožnjo z električnim kolesom opazovali okolico. Med vožnjo so bili navdušeni nad lahkotnostjo vožnje, ekološko uporabo energije, enostavnostjo ter neslišnostjo vožnje. Kar 82 % vseh vprašanih meni, da je uvedba tovrstnega prevoza super, 17 % je namero pohvalilo, le enemu od stotih se uvedba tovrstnega prevoza ne zdi smiselna. 89


Slika 30. Električni kolesi Elefteria. Junija 2012 je pričelo na Leri voziti tudi električno vozilo Villager 8, ki je dva tedna poizkusno prevažalo obiskovalce od vhoda na Leri do Centra za obiskovalce (MMC). V času preizkusa prevoza smo izvedli anketiranje uporabnikov.

Slika 31. Struktura obiskovalcev, ki so preizkusili električno vozilo Villager 8 po državah. V obdobju od junija do avgusta 2012 smo 114 obiskovalcem iz 17 različnih držav omogočili prevoz na električnem vozilu Villager 8. V raziskavo je bilo udeleženih približno enako število moških in žensk, med katerimi je bilo največ obiskovalcev nad 60 letom starosti (32,4 %). Takoj za njimi sledijo obiskovalci med 31 in 45 letom (29,8 %) ter obiskovalci med 46 in 60 letom starosti (29,8 %). Izbira za tovrstni prevoz med starejšimi ne preseneča, saj je bilo poletje 2012 izredno vroče. Po pričakovanju je bilo največ Slovencev in

90


Italijanov (slika 31). Vsi so potrdili, da je bila vožnja s vozilom udobna. Med vožnjo so bili navdušeni nad ekološko uporabo energije, enostavnostjo ter neslišnostjo vožnje.

Slika 32. Starostna struktura obiskovalcev, ki so preizkusili električno vozilo Villager 8. Manjši električni skuter Alpha pa smo preizkusili zaposleni v KPSS. Uporabljamo ga za krajše prevoze na Leri, kot tudi na terenu. Uvedba električnih koles, skuterjev in drugih električnih vozil je v zavarovanem območju smiselna, saj omogoča nižje prevozne stroške, obenem pa upravljalcu narekuje določene zahteve (prostor za shranjevanje, priklop na električno omrežje, vzdrževanje), ki zagotavljajo nemoteno in kvalitetno uslugo. Avtonomija električnih vozil je pogojena z obremenitvijo električnega pogona (klanci, nosilnost), ki pa je v našem primeru zaradi poti brez klancev minimalna.

Zaključki Sečoveljske soline predstavljajo nacionalno območje velike naravne, kulturne, ekonomske in estetske vrednosti, v katerih je s sonaravnim gospodarjenjem mogoče vzdrževati in uravnavati biološko raznolikost. Ena izmed najbolj pogosto prisotnih dejavnosti je tudi obiskovanje, ki je na zavarovanih območjih že tradicionalno prisotno in predstavlja pomembno razvojno možnost. Nosilno zmogljivost smo ocenili na podlagi indikatorjev nosilne zmogljivosti za scenarij trajnostnega obiskovanja. Izbrali smo jih po subjektivni presoji glede na specifične značilnosti obravnavanega območja in zbranih podatkih. Letno nas lahko obišče do največ 50.000 obiskovalcev. Obiskovanje je zagotovo dejavnost, v kateri bomo med prvimi občutili vpliv klimatskih sprememb. Povprečna temperatura zraka v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji kaže trend naraščanja in leto 2012 je bilo opazno toplejše od dolgoletnega povprečja, vendar so v preteklosti že izmerili višjo povprečno temperaturo zraka. Vsota padavin je bila v obdobju 2011–2012 manjša, kot v letu 2010. Velik del Evrope se je v februarju 2012 soočal s hudim mrazom, ki sta ga ponekod spremljala močan veter in snežne padavine. Sečoveljske soline so bile prekrite z ledom. Skupaj je evidentiranih 297 vrst ptic, ki so bile v obdobju 1870–2012 na območju Sečoveljskih solin zabeležene vsaj enkrat. V obdobju 2010–2012 je bilo zabeleženih 209 vrst ptic, od tega jih je bilo na Fontaniggeah zabeleženih kar 196 vrst, na območju Lere pa 121 vrst ptic. Linearni trend za zadnjih 10 letih kaže na rahel porast števila opazovanih vrst (TRIM = p<0.05), medtem ko je izračun trenda števila opazovanih osebkov nezanesljiv. 91


Primerjava dveh petletnih obdobij kaže, da je bilo 37 vrst ugotovljenih samo v obdobju 2008–2012, medtem ko je bilo v obdobju 2003-2007 le 16 takih vrst. Nedvomno so se v zadnjih desetletjih v Sečoveljskih solinah spremenile ekološke razmere in z njimi tudi favna. Nekatere vrste, ki so bile nekoč pogoste, so danes redke, ali pa jih sploh ni. Druge, ki so nekoč gnezdile v solinah in bližnji okolici, danes ne gnezdijo več. Tretje, ki so nekoč veljale za redke, pa danes tu gnezdijo, njihovo število pa se povečuje. Prezimujejo tudi nekatere vrste, ki so v preteklosti prezimovale južneje od obravnavanega območja. Vrstna pestrost je ogrožena predvsem zaradi degradacije in uničevanja habitatov. Svoje bodo v prihodnje prispevale tudi podnebne spremembe, ki bodo vplivale na kvaliteto habitatov. Spremembe življenjskih okolij prinašajo spremembe tudi na živalskih vrstah. Med najbolj ogroženimi bodo vsekakor ptice.

Zahvala Za uspešno izveden projekt CLIIMAPARKS se zahvaljujem sodelujočim sodelavcem, še posebej M. Makovec, D. Čendaku, D. Pokleki in J. Bergoč, ki so na projektu aktivno sodelovali in prispevali svoj neprecenljivi delež.

Literatura Clarke, K. R., & Green, R. H. (1988). Statistical design and analysis for a “biological effects” study. Mar. col. Prog. Ser., 92, 213–226. Geister, I. (1995). Ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana: DZS. Kus Veenvliet, J., & Sovinc, A. (2009). Učinkovitost upravljanja zavarovanih območij v Sloveniji: končno poročilo RAPPAM analize. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor. Maguran, A. E. (2008). Measuring biological diversity. Oxford, Združeno kraljestvo: Blackwell. Makovec, T., & Škornik, I. (1990). Pričakovana gnezditev rdečenogega polojnika Himantopus himantopus v Sloveniji. Acrocephalus, 11(46), 87–95. Ogrin, D. (1995). Podnebje Slovenske Istre. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Pfajfar, L., & Arh, F. (1998). Statistika 1. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Pielou, E. C. (1984). The interpretation of ecological data: A primer on classification and ordination. New York, NY: Wiley. Plut, D. (2006). Zavarovana območja in turistični napredek Slovenije. V Turizem v zavarovanih območjih (str. 9–16). Ljubljana: Turistična zveza Slovenije. Repolusk, P. (1996) Koprsko Primorje. V D. Kladnik & D. Perko (Ur.), Regionalnogeografska monografija Slovenije. 4. del, Submediteranski svet (str. 16–35). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Geografski inštitut. Robič, D. (2000). Različno razumevanje in pomen biodiverzitete v ekologiji, posebno v fitocenologiji. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 63, 47–93. Škornik, I. (2008). Naravovarstveni monitoring Sečoveljskih solin 2006–2007. Seča: SOLINE Pridelava soli d.o.o. Škornik, I. (2012). Favnistični in ekološki pregled ptic Sečoveljskih solin – Faunistic and Ecological Survey of Birds in the Sečovlje Salina. Seča: SOLINE Pridelava soli d.o.o.

92


Snow, D. W., & Perrins, C. M. (1998). The Birds of the Western Palearctic. Oxford, ZdruŞeno kraljestvo: Oxford University Press. Vrezec, A., Tome, D., & Denac, D. (2006). Delitev in izjemni selitveni pojavi pri pticah. UJMA, 20, 125–136.

93



Monitoringi ptic (Aves), reliktnih in zavarovanih rastlinskih vrst, terestrične troglobiontske favne in favne prenikle vode (Epikras) v Parku Škocjanske jame

Samo Šturm Služba za raziskovanje in razvoj, Javni zavod Park Škocjanske jame, Škocjan 2,6215 Divača, Slovenija. Kontakt: samo.sturm@psj.gov.si.

Povzetek V skladu z upravljavskimi cilji javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija (v nadaljevanju PŠJ) ter s cilji upravljanja območij Natura 2000 kamor spada PŠJ, so bile v okviru projekta CLIMAPARKS, naročene izvedbe ustreznih študij. Izvedena je bila celovita študija avifavne v ožjem zavarovanem območju (415 ha) ter delom vplivnega območja. Poseben poudarek je bil na vrstah iz Habitatne direktive, ki so imele potrjeno prisotnost v izbranem študijskem območju. V nalogi je bila podana ocena klimatološkega vpliva na trende v prihodnosti, varstvene smernice in predlog monitoringa v prihodnje. Izvedena je bila ocena stanja flore glacialnih habitatov in termofilnih vrst s predlogom nadaljnjega monitoringa. S seznama ogroženih in zavarovanih vrst se je potrdilo uspevanje 18 vrst. V nalogi je podan predlog monitoringa izbranih vrst. Izvedena je bila ocena stanja in vzpostavitev monitoringa v prenikli vodi v sistemu Škocjanskih jam. Izveden je bil monitoring terestrične troglobiontske favne v turističnem delu Škocjanskih jam. Namen raziskave je bil v prvi vrsti izdelati celovit popis, ki bo služil za dolgoročno spremljanje stanja in ugotavljanje morebitnih sprememb favnistične sestave v času in prostoru. Ključne besede: monitoring, Natura 2000, troglobionti, ptice, epikras, glacialni relikti.

Uvod Ohranjanje narave je zavodova absolutna prednostna naloga, zato so načrtovanje ter opravljanje raziskovalnih in razvojnih nalog bistvenega pomena za upravljanje tako ranljivega območja, kot so Škocjanske jame z okolico. Območje parka je mednarodnega pomena. V skladu z dolgoročno vizijo zavarovanega območja naj bi park v prihodnosti predstavljal vzorčni primer varovanja in upravljanja območja kot svetovne naravne dediščine, podzemnega mokrišča po mednarodnih konvencijah in naravnega spomenika po državni zakonodaji. Narava v parku naj bi bila dobro ohranjena, mestoma prepuščena izključno naravnim procesom (brez človeških posegov!), biotska raznovrstnost naj bi ostala na visoki ravni. Reka, ki ponika v Škocjanske jame, naj bi bila v 1.–2. kakovostnem razredu, da bo čista voda nudila življenjski prostor številnim živalskim vrstam tako v njenem površinskem kot tudi podzemnem toku. Za zagotavljanje tega so nujne raziskave in spremljanje stanja žive in nežive narave na območju parka, kar je v skladu z načrti upravljanja zavarovanih območji in s številnimi mednarodnimi konvencijami ter predpisi, ki smo jih dolžni izvajati (Konvencija o biološki raznovrstnosti, Direktiva o habitatih, Direktiva o pticah, itn). Območje Regijskega parka Škocjanske jame (RPŠJ) v celoti prekrivata dve območji Natura 2000, in sicer: posebno območje varstva (SPA) Kras, ki je določeno v skladu z Direktivo o pticah, in posebno ohranitveno območje. Kras je tretje največje Posebno območje varstva za varovanje ogroženih vrst ptic v Sloveniji (Šturm 2011). Habitatni tipi iz Habitatne direktive v zavarovanem območju PŠJ so (1) jame, ki niso odprte za javnost; (2) karbonatna skalna pobočja z vegetacijo skalnih razpok; (3) srednjeevropska karbonatna melišča v 95


submontanskem in montanskem pasu; (4) vzhodna submediteranska suha travišča in (5) sestoji navadnega brina. Škocjanske jame sodijo v skupino jam z izjemno bogato podzemno favno. Škocjanske jame nudijo bivališče zlasti nevretenčarjem,med katerimi so mnogi tako dobro prilagojeni na življenje brez svetlobe in na razmere, v katerih je hrana količinsko in kakovostno revna, da so postali prave podzemeljske živali. Vodne in terestrične habitate naseljujejo mnoge vrste podzemeljskih organizmov, tako rakov ceponožcev in enakonožcev, polžev, dvojnonog, žuželk in dvoživka človeška ribica. Vrstno najobsežnejša je favna, ki jo prinašajo curki prenikajoče vode iz epikrasa (Šturm, 2011). V skladu z upravljalskimi cilji Javnega zavoda Park Škocjanske jame (v nadaljevanju PŠJ) s ciljem ohranjanja ugodnega stanja naravnih vrednot, živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov, ter s cilji upravljanja Natura 2000 območji kamor spada PŠJ smo pripravili strokovno zasnovo monitoringa in inventarizacijo ptic v PŠJ. PŠJ je v okviru projekta CLIMAPARKS CB005, naročil izvedbo celovite študije avifavne v ožjem zavarovanem območju (415 ha), ter delom vplivnega območja, ki je organsko vezana krajina z habitatnimi tipi, ki se pojavljajo znotraj parka. Poseben poudarek je bil na vrstah iz Habitatne direktive, ki so imele potrjeno prisotnost v izbranem študijskem območju. Zahtevani parametri za monitoring kvalifikacijskih vrst so bili a.) Območje nahajanja vrste in velikost cone, b.) Gostota in velikost populacije v PŠJ, c.) Časovna prisotnost vrste, d.) Habitat v PŠJ (kje se vrsta pojavlja), e.) Ohranitveno stanje v PŠJ, f.) Trendi populacij glede na SPA Kras, g.) Stanje habitata ki ga vrsta zaseda v PŠJ (ocena), ter h.) Ukrepi za vrsto, vezani na specifiko PŠJ. Raziskovanje avifavne v okolici Škocjanskih jam v preteklosti ni bilo intenzivno, čeprav nekaj študij in podatkov obstaja. Leta 1991 je bila odkrita kolonija planinskih hudournikov Apus melba, avtor ocenjuje, da je na območju parka gnezdilo približno 10 parov, od tega 2-3 pari pri Betanji (Trontelj v Figelj in Kmecl, 2012). Lipej in Gjerkeš sta v letih 1992–1993 naredila študijo prehrane lesne sove Strix aluco z območja jam, ključna ugotovitev je bila, da je glavni plen lesne sove polh Myoxus glis, ki sestavlja kar 83,5 % biomase vsega plena (Lipej in Gjerkeš v Figelj in Kmecl, 2012). Prvi celovit popis ptic parka sta leta 1999 opravila S. Polak in P. Trontelj. Popisovala sta po metodi štetja na površini (Polak in Trontelj v Figelj in Kmecl, 2012). Rezultati tega popisa sicer niso bili objavljeni, del teh rezultatov pa smo primerjali z rezultati našega popisa. Območje je bilo zajeto tudi v okviru popisov za oba ornitološka atlasa Slovenije (Geister v Figelj in Kmecl, 2012), na območju Ležeškega Gabrka pa poteka tudi monitoring hribskega škrjanca, vrtnega strnada in podhujke (Denac v Figelj in Kmecl, 2012). Pri nalogi ocene stanja flore redkih in ogroženih vrst iz rdečega seznama ter ocene flore glacialnih in termofilnih reliktnih vrst so bili osnovni cilji naloge pripraviti oceno stanja glacialnih in termofilnih reliktov ter redkih in ogroženih vrst in vzpostaviti točke monitoringa glacialnih in termofilnih reliktov ter redkih in ogroženih vrst. Glacialni relikti se v Škocjanskih jamah nahajajo v predelu temperaturne inverzije, v območju hladnega in vlažnega zraka, ki sega nekaj nad vhod v Schmidlovo dvorano (Trčak, 2012). Najhladnejši je spodnji del nad Reko, kjer so tudi najpomembnejši glacialni relikti, alpinske vrste. Termofilni relikti v Škocjanskih jamah, ki sicer ležijo v submediteranskem fitogeografskem območju, so prave mediteranske vrste ali tiste, ki imajo center razširjenosti v Mediteranu. Take so venerini lasci (Adiantum capillus-veneris), ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius) in mahovna vrsta Tortella flavovirens. Glacialni relikti so na tem območju alpinske vrste: avrikelj (Primula auricula), skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata), skalna kernerjevka (Kernera saxatilis) in dvocvetna vijolica (Viola biflora). (Martinčič v Trčak, 2012). Kot termofilni relikt se navaja tudi rdeče plodni brin (Juniperus oxycedrus).

96


PŠJ je v okviru projekta CLIMAPARKS CB005 izvajal vzorčenje in vzpostavil monitoring terestrične troglobiontske favne v turističnem delu Škocjanskih jam. Osnovni cilji naloge so bili v turističnem delu Škocjanskih jama vzorčiti terestrično troglobiontsko favno in pripraviti oceno stanja favne ter vzpostaviti točke monitoringa terestrične troglobiontske favne v turističnem delu Škocjanskih jam. Namen raziskave je bil v prvi vrsti izdelati celovit popis (inventar) terestrične jamske favne Škocjanskih jam, ki bi služil za dolgoročno spremljanje stanja in ugotavljanje morebitnih sprememb favnistične sestave v času in prostoru (monitoring). Metodologijo vzorčenja terestrične favne v turističnem delu Škocjanskih jam smo zato v okviru tega projekta zastavili sistematično in metodološko ponovljivo. Med najbolj ustaljenimi metodami proučevanja terestrične favne je uporaba talnih pasti »pit-fall traps« z uporabo vabe (atraktanta) in fiksirne tekočine (Polak, 2012). Navkljub bogati in speleološko dolgi zgodovini Škocjanskih jam ter že zgodnjem obiskovanju jam s strani naravoslovcev, pa je Škocjanske jame doslej še niso imele primernega speleobiološkega favističnega pregleda. Večina znanstvenih in strokovnih del se nanaša na posamezne najdbe ali obravnavane taksonomske skupine podzemeljskih živali. Doslej je še najbolj celovit pregled podan v Animalium cavernarum catalogus (Wolf v Polak, 2012). Številne navedbe iz tega kataloga smo preverjali, nekaterih navedb žal ni mogoče preveriti, dvomljive navedbe pa smo izločili. V tem delu je obravnavana le terestrična kopenska podzemeljska favna in to le turističnega dela Škocjanskih jam. Podrobnejše speleobiološke raziskave tudi spodnjih, ne-turističnih freatičnih etaž (Martelova dvorana), bi bile za izdelavo celovitejšega pregleda jamske favne, v prihodnosti nujno potrebne. Nalogo izvedbe in vzpostavitve monitoringa epikrasa v Škocjanskih jamah smo pripravili v skladu z upravljalskimi cilji PŠJ, s ciljem ohranjanja ugodnega stanja naravnih vrednot, živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov, ter s cilji upravljanja Natura 2000 območji kamor spada PŠJ. Osnovni cilji naloge so bili v Škocjanskih jamah vzorčiti preniklo vodo in pripraviti oceno stanja favne epikrasa, ter vzpostaviti točke monitoringa prenikle vode v PŠJ. Najštevilčnejši osebki v epikraški vodi so ceponožni raki iz reda Harpacticoida, našli smo tudi samice z jajci. To nakazuje, da je populacija ceponožcev, kot najpomembnejših organizmov v epikrasu, vitalna in da se neprestano obnavlja. To je dokaz, da so Škocjanske jame pester kraški podzemeljski ekosistem in kjer lahko še vedno pričakujemo zanimiva odkritja (Pipan, 2013). Podatki o številu organizmov in pestrosti na podzemlje specializiranih živalskih vrst v Škocjanskih jamah potrjujejo in pričajo o zadovoljivem zdravju ekosistema. In ker je podzemlje, še zlasti epikras, kot plast tik pod površjem, neposredno odvisna od površja, je favno prenikle vode primerno in smiselno spremljati v naprej, saj nam omogoča globalno vrednotenje ekološkega stanja širšega zalednega območja nad jamskim sistemom. Posamezne vrste ceponožnih rakov iz prenikle vode lahko uporabimo kot bioindikatorje pri celostni presoji vplivov na okolje (Pipan, 2013). Tako kot koža varuje vse organe v organizmu, površje ščiti in varuje podzemeljski svet. Če ga z onesnaževanjem in grobimi posegi ranimo, mu preprečimo, da bi svojo vsestransko funkcijo varovanja in ohranjanja podzemeljskega okolja opravljal še naprej (Pipan, 2013).

Pregled rezultatov Podan je krajši pregled nekaterih rezultatov. Celotni pregled člankov je dostopen na spletnih straneh parka (http://climaparks.park-skocjanske-jame.si/raziskave, v slovenskem jeziku).

97


Monitoring avifavne1 Popis ptic Parka Škocjanske jame smo razdelili na 4 sklope: zimski popis, popis pogostih vrst, popis redkih vrst ter popis izbranih kvalifikacijskih vrst. Izbrane kvalifikacijske vrste so vrste, ki so na Dodatku I Ptičje direktive2 in za katere je Kras opredeljen kot posebno območje varstva Natura 2000 (Ur.l. RS, št. 49/04) ter nekatere vrste Evropske naravovarstvene pozornosti kategorij 2 in 3 (SPEC 2 in 3), ki so hkrati tudi migratorne in gnezdijo na Krasu. Znotraj posameznega sklopa smo uporabili različne metode, ki so večinoma povzete po Bibby idr. (2000), Südbeck idr. (2005) ter ostalih virih, ki so navedeni pod posameznim popisom.

Popis izbranih kvalifikacijskih vrst Izbrane kvalifikacijske vrste so: velika uharica, kačar, vrtni strnad, hribski škrjanec, podhujka, pisana penica, rjava cipa, slavec, veliki skovik, sršenar, rjavi srakoper, smrdokavra in rjava penica. Hribski škrjanec, slavec, rjavi srakoper, smrdokavra in rjava penica so na Krasu splošno razširjene in številčne gnezdilke (DOPPS, podatki NOAGS) zato smo jih zajeli s popisom pogostih vrst, po kartirni metodi (poglavje Popis pogostih vrst). Kačar in sršenar sta ujedi, čigar velikost gnezditvenega teritorija je večja od velikosti Parka Škocjanske jame. Cilj popisa teh vrst je bil ugotoviti prisotnost v Parku Škocjanske jame znotraj gnezditvenega obdobja. Na kačarja in sršenarja smo bili pozorni med vsemi popisi, ki smo jih izvajali v območju Parka Škocjanske jame v obdobju od aprila do avgusta. Rjava cipa, pisana penica in vrtni strnad so na Krasu izjemno redke gnezdilke. Cenzus teh vrst smo opravili tako, da smo v primernem času (maj, junij) prehodili primerne habitate znotraj Parka Škocjanske jame in v bližnji okolici. Habitat znotraj parka ni primeren za te vrste, kar potrjuje tudi dejstvo, da podatki o pojavljanju teh vrst znotraj Parka Škocjanske jame ne obstajajo. So pa te vrste bile registrirane v bližnji okolici Škocjanskih jam (Geister v Figelj in Kmecl, 2012), predvsem na Divaškem Gabrku. Ciljno smo obiskali območje Divaškega Gabrka (vrtni strnad, rjava cipa, pisana penica) ter območje pri Naklem (pisana penico). Prehodili smo primerne habitate v območju ter registrirane osebke vrisali v karto. Datumi popisov so predstavljeni v poglavju Popis bližnje okolice. Kras je najpomembnejše območje za hribskega škrjanca v Sloveniji (Denac v Figelj in Kmecl, 2012). V okviru monitoringa populacij izbranih vrst ptic (Denac v Figelj in Kmecl, 2012) DOPPS izvaja monitoring hribskega škrjanca tudi na Krasu. V letih 2011 in 2012 smo opravili linijsko kartiranje na že postavljenih transektih na Divaškem Gabrku. Popisovalec je registrirane hribske škrjance vrisal na priloženo karto.

Interpretacija rezultatov Ključnega pomena pri interpretaciji rezultatov so jasno označeni različni osebki iste vrste znotraj istega obiska. Pojoči samec znotraj enega obiska predstavlja eno registracijo. Po opravljenih popisih smo vse registracije posamezne vrste znotraj vseh obiskov vrisali na posebno, vrstno karto. Pravila za zaris teritorijev smo upoštevali po Bibby-ju (Bibby idr. v Figelj in Kmecl, 2012). Za zaris teritorija smo upoštevali

1

V celoti povzeto po Frigelj in Kmecl (2012).

2

Direktiva 2009/147/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (kodificirana različica). Uradni list Evropske unije, dne 26.1.2010.

98


2 registraciji, če je bil teritorij na robu ploskve smo ga upoštevali, če je bilo več kot pol registracij znotraj ploskve. Če je teritorij na robu ploskve imel samo dve registraciji smo teritorij upoštevali, če je bila oddaljenost registracije znotraj ploskve do roba ploskve večja od oddaljenosti registracije izven ploskve od roba ploskve.

Zimski popis v kanjonu Zimski popis v kanjonu je potekal po dveh transektih po poti v kanjonu, in sicer od mosta v Škofljah do Školja (1) ter od vhoda v jame pod Škocjanom do Školja (2). Skupna dolžina obeh transektov je bila 2.348 metrov. Med zadnjim popisom (17.2.12) je bila reka Reka v celoti zamrznjena, razen pri prvem popisu pa je bila temperatura zraka vedno pod lediščem. Tabela 1 prikazuje rezultate popisa. Skupno smo zabeležili 26 vrst, od tega 4 vrste, vezane na vodo. Ocenjujemo, da so v zimi 2011/2012 v kanjonu prezimovali trije povodni kosi Cinclus cinclus, dva vodomca Alcedo atthis, občasno pa se je na reki zadrževal en kormoran Phalacrocorax carbo in en par mlakaric Anas plathyrhynchos.

Slika 1. Zimski popisi v Parku Škocjanske jame: točke popisa sten udornic (28.11.2011, 14.2.2012)–svetlo zelena barva s križem; popis gozda (rdeča ploskev) in kulturne krajine (zelena ploskev), datumi popisov: gozd 28.11.11 in 15.2.12, kulturna krajina 28.11.11 in 17.1.12; transekti zimskega popisa kanjona (živordeča barva); meja Parka Škocjanske jame je označena s temno zeleno barvo. Vir: Figelj in Kmecl (2012).

Nočni popis gnezdilk Nočni popis gnezdilk smo opravili 1.4.2011, 17.4.2012 in 24.5.2012. Izzivali smo naslednje vrste: 1.4.2011 malo uharico (točke rdeče barve) in lesno sovo (točke modre barve); 17.4.2012 čuka (kvadrati s piko);

99


24.5.2012 velikega skovika (točke rumene barve). Male uharice in čuka nismo registrirali, lesno sovo pa smo registrirali: – brez izzivanja 1.4.2011: 2 klicoča samčka iz točke 14, 1 klicoči samček, 1 klicoči samček, – z izzivanjem 1.4.2011: 2 izzvana samčka, – brez izzivanja 24.5.2012: 1 mladič piha na točki 6 in 1 mladič. Registrirali smo enega velikega skovika, ki se je dne 24.5.2012 spontano oglašal v vasi Škoflje. Med nočnimi popisi smo registrirali še naslednje varstveno pomembne vrste: – velika uharica, samček je spontano klical 1.4.2011 iz udornice Lisičina, – podhujka, 24.5.2012 smo registrirali 6 pojočih, – prepelica, 1 se oglaša 24.5.2012. Posebej smo dne 2.3.2012 opravili tudi monitoring velike uharice. Registrirali nismo nobene velike uharice.

Pregled izbranih kvalifikacijskih vrst Znotraj območja meja Parka Škocjanske jame je pestrost ter številčnost izbranih kvalifikacijskih vrst nizka. Zabeležili smo 5 gnezdilk, 1 izginulo gnezdilko, 3 verjetne gnezdilke, 4 izbrane gnezdilke pa ne gnezdijo v Parku Škocjanske jame. Najštevilčnejša izbrana kvalifikacijska vrsta znotraj meja Parka Škocjanske jame je podhujka, našteli smo 6 pojočih samcev. Tabela 1. Predstavitev izbranih kvalifikacijskih vrst in njihovih statusov znotraj meja Parka Škocjanske jame Vrsta velika uharica kačar vrtni strnad hribski škrjanec podhujka pisana penica rjava cipa slavec veliki skovik sršenar rjavi srakoper smrdokavra rjava penica

Vrsta (znanstveno ime) Bubo bubo Circaetus gallicus Emberiza hortulana Lullula arborea Caprimulgus europaeus Sylvia nisoria Anthus campestris Luscinia megarhynchos Otus scops Pernis apivorus Lanius collurio Upupa epops Sylvia communis

Status Ex G G Go Go G G G Go Go

Populacija 4 6-10 0-3 1-3 1 1-3 0-2 0-3

Opomba: Ex – izginula gnezdilka, G – gnezdi v Parku Škocjanske jame, Go-gnezdi v bližnji okolici. Populacijska ocena je podana zgolj za vrste, ki se pojavljajo znotraj meja Parka Škocjanske jame. Vir: Figelj, J. in Kmecl, P. (2012).

100


Slika 2. Popisne točke v letih 2011 in 2012 za ugotavljanje prisotnosti velike uharice Bubo bubo. Vir: Figelj in Kmecl (2012).

Pregled vseh vrst ptic, zabeleženih med popisom S popisi v letih 2011 in 2012 smo registrirali 90 različnih vrst ptic. Znotraj meja Parka Škocjanske jame gnezdi 49 različnih vrst ptic, dodatnih 9 vrst smo klasificirali kot možne gnezdilke. V bližnji okolici (Divaški gabrk, Mejame, Radvanj, Risnik) gnezdi še dodatnih 15 vrst, dve pa sta možni gnezdilki bližnje okolice Parka Škocjanskih jam. Izključno v zimskem času smo registrirali 9 vrst, 5 vrst smo zabeležili v obdobju selitve. Najštevilčnejša gnezdilka Parka Škocjanske jame je črnoglavka. V tabeli 2 so prikazane vrste, ki smo jih zabeležili med raziskavo, njihov status v Parku Škocjanske jame ter ocena velikosti populacije znotraj Parka Škocjanske jame. Tabela 2. Pregled vrst zabeleženih med raziskavo vrsta bela pastirica* beloglavi jastreb brglez* brinovka carar* cikovt* čižek čopasta sinica* črna štorklja črna žolna črnoglavka* divja grlica dlesk*

Motacilla alba Gyps fulvus Sitta europea Turdus pilaris Turdus viscivorus Turdus philomelos Carduelis spinus Lophophanes cristatus Ciconia nigra Dryocopus martius Sylvia atricapilla Streptopelia turtur Coccothraustes coccothraustes

Populacija

Status

7

G p G z G G z G p G G mG

57 4 27 140 1-2 288 6

101

G


vrsta dolgorepka* domači vrabec fazan grilček* grivar grmovščica hribska listnica hribski škrjanec* kanja kmečka lastovka kobilar* kormoran kos* kragulj kratkoperuti vrtnik kratkoprsti plezalček* krivokljun krokar kukavica lesna sova lišček* mali detel menišček* mestna lastovka mestni golob mlakarica mlinarček močvirska sinica* pikasti martinec pinoža pisana penica pivka planinski hudournik plavček* plotni strnad* podhujka poljski škrjanec poljski vrabec* povodni kos prepelica prosnik rdečeglavi kraljiček repnik rjava penica rjavi srakoper rumeni strnad rumenoglavi kraljiček siva pastirica siva pevka siva vrana sivi muhar skalni plezalček

Aegithalos caudatus Passer domesticus Phasianus colchicus Serinus serinus Columba palumba Phylloscopus sibilatrix Phylloscopus bonelli Lullula arborea Buteo buteo Hirundo rustica Oriolus oriolus Phalacrocorax carbo Turdus merula Accipiter gentilis Hippolais polyglotta Certhia brachydactyla Loxia curvirostra Corvus corax Cuculus canorus Strix aluco Carduelis carduelis Dendrocopos minor Periparus ater Delichon urbicum Columba livia Anas plathyrhynchos Sylvia curruca Poecile palustris Tringa ochropus Fringilla montifringilla Sylvia nisoria Picus canus Apus melba Cyanistes caeruleus Emberiza cirlus Caprimulgus europaeus Alauda arvensis Passer montanus Cinclus cinclus Coturnix coturnix Saxicola torquata Regulus ignicapilla Carduelis cannabina Sylvia communis Lanius collurio Emberiza citrinella Regulus regulus Motacilla cinerea Prunella modularis Corvus cornix Muscicapa striata Tichodroma muraria

Populacija

Status

37 25

G G Go G mG p p G G mG G z G z mG G mGo G G G G mG G mG G G Go G p z Go G G G G G Go G G Go Go mG Go Go mG Go mG G z Go G z

19

4 1-2 20 251 1 1-5 79 1-2 6-10 42 128

1-2 220

3-5 36-40 79 5 6-10 1 1-2

0-3 1-3

13-15

2-5

102


vrsta skalni strnad* skobe slavec smrdokavra sokol selec sraka sršenar stržek** ščinkavec* škorec* škrjančar šmarnica* šoja taščica* velika sinica* velika uharica veliki detel* veliki skovik veliki strnad vijeglavka vinski drozg vodomec vrbji kovaček* zelena žolna zelenec*

Emberiza cia Accipiter nisus Luscinia megarhynchos Upupa epops Falco peregrinus Pica pica Pernis apivorus Troglodytes troglodytes Fringilla coelebs Sturnus vulgaris Falco subbuteo Phoenicurus ochruros Garrulus glandarius Erithacus rubecula Parus major Bubo bubo Dendrocopos major Otus scops Emberiza calandra Jynx torquilla Turdus iliacus Alcedo atthis Phylloscopus collybita Picus viridis Carduelis chloris

Populacija

Status

21 1-2 0-3 0-2 1

G G Go Go G Go G G G G mGo G G G G Ex G G Go Go z z G G G

1 10-15 248 2 6 10-20 279 135 23 1-3

177 16

Opomba: populacija–ocena velikosti populacije v parih; status–status vrste znotraj meja PŠJ (Park Škocjanske jame), Ex–izginula gnezdilka, G–gnezdilka, Go–gnezdi v bližnji okolici (območje Divaškega gabrka, Radvanja, Risnika, Mejam in okolice Naklega), mG–možna gnezdilka, mGo–možna gnezdilka v okolici, p–preletni gost, z-zimski gost. Vir: Figelj in Kmecl (2012). *Ocena velikosti populacije pridobljena z ekstrapolacijo podatkov iz kartirnega popisa, za ostale vrste smo za oceno populacije uporabili podatke iz ciljnih popisov in naključne podatke.

Monitoring glacialnih, termofilnih reliktov ter zavarovanih rastlin iz rdečega seznama3 Na območju obdelave smo popisali 18 vrst, od teh sta dve termofilna relikta in dve glacialna relikta.

Termofilni relikti Venerini lasci (Adiantum capillus-veneris L.) Venerine lasce smo popisali na edinem znanem nahajališču v Škocjanskih jamah, na stropu vhoda v Schmidlovo dvorano. Ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius L.) Ostrolistni beluš uspeva v neposredni bližini venerinih lascev, vendar na nekoliko bolj osončenem delu. Tako venerini lasci kot ostrolistni beluš rasteta na težko dostopnih mestih. Monitoring njunega ponavljanja lahko izvajamo s fotografiranjem določene zaplate in primerjavo oblike zaplate. Zaradi slabih svetlobnih razmer je fotografiranje zahtevno, zato je treba za to pripraviti ustrezen protokol.

3

V celoti povzeto po Trčak (2012).

103


Glacialni relikti Avrikelj (Primula auricula L.) Opazovali smo jo v Veliki in Mali dolini, z naravnega mostu, ter na stenah Lisičine. Vrsta je bila pogosto opažena na osojnih stenah. Težko dostopna. Tam kjer je dostopna, lahko na njeno prisotnost s trganjem vplivajo ljudje, ki hodijo mimo. Skorjasti kamnokreč (Saxifraga crustata Vest) Skorjasti kamnokreč smo popisali na naravnem mostu med Veliko in Malo dolino, zelo verjetno še vedno uspeva tudi v obeh omenjenih dolinah, vendar ga nismo popisali. Na novo smo ga popisali v koliševki Dol Sokolak. Uspevanje vrste je pogojeno z nizkimi temperaturami in konkurenčnostjo. Vsaj na nekaterih mestih lahko postane vrsta zaradi zaraščanja (ki ni nujno posledica spreminjanja klime) nekonkurenčna.

Ostale popisane vrste s seznama Ostale vrste s seznama 1 nimajo nujno posebnega pomena za Škocjanske jame, ampak so varovane na celotnem območju Republike Slovenije kot ogrožene in tako s pravilnikom uvrščene na Rdeči seznam ali pa so zavarovane z Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah. Zeleni jagodnjak (Fragaria viridis (Duchesne) Weston) – ob robu travnika v vrtači Dol Jablanc. Mali zvonček (Galanthus nivalis L.)–Ostanke listov smo našli v Dolu Sokolak, sodelavec iz parka (Samo Šturm) je potrdil uspevanje vrste v Mali in Veliki dolini ter Dolu Lisičini. Brstična lilija (Lilium bulbiferum L.)–Vrsto smo popisali ob učni poti severno, ob vasi Škocjan. Njeno uspevanje v Veliki dolini nam je ustno potrdila vodička iz parka, ki je potrdila tudi uspevanje turške lilije (Lilium martagon) v Veliki dolini. Jagodasta hrušica (Muscari botryoides (L.) Mill. em. Lam. & DC.)–Vrsto smo pred tremi leti popisali na travnikih zahodno od Dola Globočak. Gorski narcis (Narcissus poëticus L. subsp. radiifolius (Salisb.) Baker) – Vrsto smo pred tremi leti popisali na več travnikih v okolici Škocjanskih jam. Bršljanov pojalnik (Orobanche hederae Duby)–Vrsto smo zabeležili na več mestih (Schmidlova dvorana, ob poti med vrtačo Jurjev in Veliko dolino). Navadna potonika (Paeonia officinalis L.)–Vrsto smo pred tremi leti popisali v gozdu v okolici Škocjanskih jam. Gorski kosmatinec (Pulsatilla montana (Hoppe) Rchb.)–Vrsto smo popisali v Dolu Sokolak ter na južnem pobočju hriba Kozara. Vrsta je po podatkih iz zadnjih treh let zagotovo prisotna še na več travnikih v okolici Škocjanskih jam. Bodeča lobodika (Ruscus aculeatus L.)–Pogosta gozdna vrsta v Škocjanskih jamah. Popisali smo jo v Veliki dolini. Žajbelj (Salvia officinalis L.)–Vrsta je na težko dostopnih prisojnih mestih kar pogosta. Popisali smo jo na razgledni točki nad Malo dolino, severno od naravnega mosta, in na razgledišču na Škocjanske jame pri cerkvi sv. Kancijana. Črna čmerika (Veratrum nigrum L.)–Vrsto smo popisali na več mestih: več primerkov na učni poti proti razgledišču, na poti v Globočak, v Veliki dolini, pri vrtljivih vratih, na pobočju ob reki, kjer je razcep za dvigalo in vhod v malo dvorano pod naravnim mostom.

104


Slika 3. Pregled najdeni vrst v Parku Škocjanske jame. Vir: Trčak (2012). Kukavičavke (Orchidaceae)–Za kukavičevke je znano, da lahko število cvetočih primerkov med leti zelo niha. Enkratno preverjanje tako o stanju neke »mikropopulacije« ne pove kaj dosti, zato je treba stanje te populacije, vsaj v začetnih letih, spremljati več let zapored. Dobro je tudi vedeti, da se travniške kukavičevke na spremembe v okolju (gnojenje, zaraščanje) hitreje odzivajo kot gozdne vrste, oz. je njihovo okolje po navadi dolgoročno manj stabilno (večje možnosti spremembe habitata). Dolgolistna naglavka (Cephalanthera longifolia (L.) Fritsch)–V gozdu ob učni poti Z od Dola Lisičina. Navadna kukavica (Orchis morio L.)–Vrsto smo popisali na travnikih na griču Kozara, na travniku nad Globočakom, v vrtači Sapendol, pred tremi leti pa smo jo našli tudi na številnih drugih travnikih v neposredni okolici škocjanskih jam. Trizoba kukavica (Orchis tridentata Scop.)–Vrsto smo našli na več mestih: na poti v vrtačo in v vrtači Jablanc, v vrtači Sapendol, na travnikih nad Globočakom. Pikastocvetna kukavica (Orchis ustulata L.)–Pikastocvetno kukavico smo našli ob učni poti ob travniku, ki leži ob poti severno od razgledišča nad Veliko dolino. Bezgova prstasta kukavica (Dactylorhiza sambucina (L.) Soó)–Vrsta cveti zelo zgodaj, in je kljub aprilskemu obisku na navedenem nahajališču nismo našli. Ker je lokaliteta podana zelo na široko, je možno, da smo rastišče spregledali.

105


Na terenu smo poleg ciljnih vrst naleteli tudi na nekatere naravovarstveno pomembne vrste, ki se jih, po presoji, lahko vključi v monitoring. Jajčastolistni muhovnik (Listera ovata (L.) R. Br.): v gozdu ob učni poti zahodno od roba stene Dola Lisičina. Zelenkasti vimenjak (Platanthera chlorantha (Custer) Rchb.): v gozdu ob učni poti SZ od roba stene Dola Lisičina, blizu poseke daljnovoda. Piramidasti pilovec (Anacamptis pyramidalis (L.) Rich.): na travniku pri kalu ob križišču s kamnitim smerokazom na stari cesti Dolnje Ležeče-Lokev. Hermelika (Sedum maximum (L.) Hoffm.): ob poti v Dol Globočak. Turška lilija (Lilium martagon L.): v Veliki dolini (ustni podatek vodičke v parku). Lovorolistni volčin (Daphne laureola L.): Velika dolina.

Slika 4. Gorski narcis, Trizoba kukavica in pikastocvetna kukavica. Vir: Trčak (2012).

Namen monitoringa Z monitoringom ciljnih vrst naj bi pridobili informacije o: – – –

trendih v velikostih populacije in njihovi viabilnosti, trendih habitatov vrst, razlogih za spremembe v rastlinskih populacijah in njihovih habitatih.

Monitoring terestrične troglobiontske favne Pregled ugotovljene favne turističnega dela Škocjanskih jam je podan v tabeli 3. V tabeli so upoštevani tako podatki dobljeni v talnih pasteh, kot podatki dobljeni z metodo neposrednega pregledovanja jamskega habitata (vizualni pregled kapnikov, jamskih sten, proda, ilovice, vodne površine) ter popisa vseh najdenih nevretenčarjev. V pregled so vključeni tudi taksoni navedeni v strokovni literaturi, vendar so bile pri tem dvomljive najdbe izločene. Prav tako so bile izločene navedbe taksonov iz literature, za katere ni mogoče ugotoviti, ali se navedbe nanašajo na najdbe v jami ali na najdbe v površinskem okolju Škocjanskih jam. Pogostnost oziroma gostote taksonov na vzorčnih mestih so bile ocenjene subjektivno v

106


skladu s standardizirano metodo izvajanja popisa. Pri opredeljevanju statusa prilagojenosti vrst na jamsko okolje (trogloksen, troglofil, troglobiont) smo se opirali na lastne izkušnje in upoštevali razmere na območju klasičnega Krasa. Kljub temu je status nekaterih taksonov težko opredeliti. V takem primeru je status lahko nerazjasnjen–dvojen.

Slika 5. Pregledni tloris sistema Škocjanskih jam z vrisano turistično pešpotjo in označenimi vzorčnimi mesti speleobioloških raziskav. Vir: Polak (2012). Tabela 3. Pregled ugotovljene favne Turističnega dela Škocjanskih jam po vzorčnih mestih Takson/vzorčno mesto/status Oxychilus cellarius Zospeum spelaeum spelaeum Eisenia cf. spelaea Lithobius validus Trachysphaera noduligera Brachydesmus subterraneus Typhloiulus illiricus Gammasidae in det. Eukoenenia sp. Nesticus eremita Meta menardi Metellina merianae Mitostoma chrysomelas Leiobunum rupestre Titanethes dahli Alpioniscus strasseri Androniscus stygius tschameri Androniscus roseus Moserius percoi Onichiuridae in det. Arrhopalites cf. canzianus Troglopedetes cf. pallidus Heteromurus nitidus Hypogastruridae in det

1

2

3

4

x

xx

xx x

5

x

6 xx

7 plur

8 x

xx xxx

plur plur

x

9

10 x

(?) x

xxx

xx

x x

x

xx

x

x x xxx xx

x

x x

x

x xxx

x x xx

x x x xxx

xx xx xxx xx x

x

xx x

xx

x

xx x

x

x

x

x x

x x x x

x xxx xx x xx

107

xxx xxx x xx

x

xx x

x xx xx x

status Tf Tb Tf Tf Tf Tf/Tb Tf Tf Tb Tf/Tb Tf Tf Tf Tf Tb Tb/Tf Tb/Tf Tf Tb Tb Tx Tb Tf Tf


Oncopodura sp. Laemostenus cavicola Laemostenus elongatus Pterostichus fasciopunctatus Anophthalmus schmidti Trechus croaticus/cardioderus Bryaxis argus Bathyscia montana montana Bathysciotes khevenhuelleri terghestinus Blaps mucronata Phoridae in det. Speolepta leptogaster Troglophilus neglectus Triphosa dubitata Scoliopteryx libatrix

x xxx

x

x

x

x

x x

x

xx

x (x) xxx

x

x

x xx x

xx x

x xx

x (x)

x x

plur

xxx

x

xx

x xx

x x x

xx xx

xxx x

x x

Tb Tf Tx Tf Tb Tf Tx Tf Tb Tx Tx Tx Tx Tx Tx

Opomba: X-prisotna, xx-redka, xxx-pogosta, plur-množična, (?)-prisotnost verjetna; Tb-troglobiont, Tf-troglofil, Tx-trogloksen. Vir: Polak (2012).

Skupina: MEHKUŽCI/MOLUSCA Polži/Gastropoda V vhodnih delih slovenskih jam pogosto najdemo razne vrste polžev, ki pa se v vlažne in klimatsko stabilnejše vhodne dele jam zatekalo le občasno, zlasti v poletni suši in pozimi. Nekatere vrste kopenskih troglofilnih polžev so na življenje v podzemlju in v jamah nekoliko bolj prilagojene. V globlji delih Škocjanskih jam je pogosta vrsta Oxychilus cellarius iz družine Zonitidae. Povsem troglobiontski so predstavniki rodu jamničarjev Zospeum (Ellobiidae). Predstavniki vrstno bogate družina vodnih polžev Hydrobiidae živijo tudi v podzemeljskem toku reke Reke. Vodnih polžev v tem delu ne obravnavamo. Oxychilus cellarius (O.F. Müller, 1774) Kletne polže navadno najdemo v vlažnih kleteh in podobnih prostorih pa tudi med meliščnim skalovjem in na vhodnih delih jam. V Škocjanskem zatoku je razvita stalna in močna troglofilna populacija te vrste zlasti v Dvorani ponvic, kjer se akumulirajo številni iztrebki netopirjev. Vrsta je sposobna prebavljati hitin in glede na množično pojavljanje teh polžev pod kolonijami netopirjev predvidevamo, da se hranijo z hitinskimi ostanki gvana. Zospeum spelaeum spelaeum (Rossmaesler, 1839) Rod jamničarjev Zospeum sodi med najznačilnejše suhozemske – terestrične podzemeljske polže dinarskega krasa ter vzhodnih Alp in Pirenejev (Bole, 1974). V Sloveniji se nahaja 10 vrst, ki se nadalje delijo v več podvrst. V Škocjanskih jamah je doslej v literaturi opisana le vrsta Zospeum spelaeum podvrste spelaeum (Kuščer in Bole v Polak, 2012), ki se nahaja tudi v Postojnski jami. Pri naših raziskavah smo to, približno 2 mm veliko vrsto našli zlasti na vlažnih kapnikih v Tihi jami, od Paradiža do Velike dvorane. Poleg številnih praznih, ponekod že zasiganih hišic jamničarjev so najdeni tudi živi primerki.

Skupina: KOLOBARNIKI/ANNELIDA Med kolobarnike štejemo mnogoščetince (Polychaeta) med katerimi kot izrazito jamska oblika izstopa jamski cevkar (Marifugia cavatica), ki pa doslej v podzemlju Škocjanskih jam ni bil najden ter sedlarji 108


(Clitellata), med katere uvrščamo pretežno akvatične pijavke (Hirudinea) in mnogoščetince (Oligochaeta). Med mnogoščetinci so v jamah prisotni vodni tubifeksi (Tubificidae) in pretežno terestrični deževniki (Lunbricidae). Maloščetinci/Oligochaeta Deževniki/Lubricidae Eisenia cf. spelaea (Rosa, 1901). O favni deževnikov v Škocjanskih jamah je malo zapisov v literaturi. Stammer (Stammer v Polak, 2012) in Cognetti (Cogneti v Polak, 2012) navajata več vrst, katerih taksonomski status se je pogosto spreminjal. Ob turistični poti, na mestih pod kolonijami netopirjev, zlasti v okolici dvorane ponvic je v Škocjanskih jamah opaziti številne primerke deževnikov. Deževniki vrtajo po vlažni jamski ilovici in se verjetno hranijo z bogatim organskim materialom ostankov netopirskega gvana. Po preliminarnem pregledu primerkov kaže, da osebki pripadajo vrsti Eisenia cf. spelaea (Rosa v Polak, 2012) opisani po primerkih iz italijanske jame »Grotta della Guerra« (Benečija), ki pa jo Mršič (Mršič v Polak, 2012), v svojem pregledu deževnikov Balkana za Škocjanske jame ne navaja.

Skupina: STONOGE/MYRIAPODA Strige/Chilopoda Lithobius validus (Meinert, 1872) V kraškem podzemlju Istre živi troglomorfna vrsta jamske strige Eupolybotrus obrovensis, najdena v jamah Matarskega podolja in Učke. Te vrste doslej v Škocjanskih jamah nismo zasledili. Vrsto velike strige Lithobius validus, ki pa ne kaže troglomorfnih znakov, za Škocjanske jame navaja že Stammer (Stammer v Polak, 2012). Ta vrsta strige je v Sloveniji splošno razširjena zlasti pod večjimi kamni v gozdni stelji (Kos v Polak, 2012). V Škocjanskih jamah je ta vrste strige razširjena in pogosta ob večjih depozitih netopirjevega gvana, kjer je kot kaže razvila na jamsko okolje prilagojeno populacijo. Nedvomno je ta vrsta strige v Škocjanskih jamah glavni predator bogate favne gvanobiontov. Dvojnonoge/Diplopoda Po literaturnih podatkih živi v Škocjanskih jamah pet vrst dvojnonog in sicer: Trachysphaera noduligera (Verhoeff, 1906); Polydesmus (Basicentrus) falcifer (Latzel, 1884); Polydesmus (Basicentrus) rangifer (Latzel, 1884); Brachydesmus (B) subterraneus (Heller, 1857); Typhloiulus (Stygoiiulus) illiricus (Verhoeff, 1929). Življenjsko okolje te vrste kroglaste dvojnonoge praviloma niso globoke velike jame, pač pa jo najpogosteje najdemo v plitvem podzemskem okolju (MSS). Pri naših raziskavah turističnega dela Škocjanskih jam je nismo zasledili. Vrsta je verjetno prisotna v površinskem podzemeljskem okolju razpok in melišč velikih udornih dolin. Rod Polydesmus na jamsko okolje ni prilagojen, čeprav vrste tega rodu najdemo tudi na vhodnih delih jam. V literaturi so za Škocjanske jame navedeni dve vrsti rodu: Polydesmus: Polydesmus (Basicentrus) falcifer (latzel 1884; v Polak, 2012): (Strasser v Polak, 2012) in (Mršić v Polak, 2012) ter Polydesmus (Basicentrus) rangifer (Latzel 1884; v Polak 2012): (Mršić v Polak, 2012), ki pa jih pri naših raziskavah turističnega dela Škocjanskih jam globlje v jami nismo zasledili.

109


Brachydesmus (B) subterraneus (Heller, 1857; v Polak, 2012) Bela trakasta dvojnonoga je kot jamska vrsta opisana po primerkih iz Postojnske jame. Vrsta je v dinarskem delu Slovenije splošno razširjena in jo v vlažnem delu leta pogosto najdemo tudi v gozdni stelji. V številnih jamah ta vrsta tvori številčne jamske populacije, tako je pogosta tudi v vhodnem delu Škocjanskih jam. Bele trakaste dvojnonoge so pogoste zlasti v Paradižu v Tihi jami, kjer se najpogosteje zadržujejo in hranijo na »lampenflori« jamske razsvetljave.

Slika 6. Bela trakasta dvojnonoga Brachydesmus subterraneus (Heller, 1857 v Polak, 2012) je pogosta vrsta dvojnonoge v Tihi jami. Fotografija: Slavko Polak. Typhloiulus (Stygoiiulus) illiricus (Verhoeff, 1929) Jamska kačica je troglomorfna vrsta dvojnonog kačic (Julidae), ki jih najdemo v jamah severo-zahodnega dela dinarskega krasa. Vrsti ustrezajo blatni, vlažni, celo občasno poplavljeni predeli jam. Pri naših raziskavah turističnega dela Škocjanskih jam te vrste nismo zasledili, pričakovati pa jo je v nižjih poplavnih etažah Šumeče jame.

Skupina: PAJKOVCI/ARACHNIDA Pršice/Acarina Pršice so raznovrstna skupina pajkovcev, ki zasedajo različna površinska okolja. Vrste, ki zahtevajo vlažna in temačna okolja najdemo tudi v kraških jamah. Nekatere vrste so paraziti, številne pa izraziti gvanobionti. Sellnick (Sellnick v Polak, 2012) za Škocjanske jame navaja naslednje vrste pršic: Banksia tegeocranus, Hypoaspis aculeifer, Liacarus coracinus, Collohmannia nova, Galumna tenuiclavis, Punctoribates punctum, Eugamasus furcatus, Oribotritia decumana, Phthiriacarus globvosus, Phthiriacarus italicus, Pseudotritia monodactyla. Vrsto Rhagidia mordax, navajata Stammer (Stammer v Polak, 2012)in Vitzthum (Vitzthum v Polak, 2012). Med našimi raziskavami smo zasledili več vrst pršic tako is skupine oklepnih pršič (Oribatidae) kot plenilskih pršic (Gamasidae). Zadržujejo se pretežno na gvanu netopirjev. Vrst, zaradi pomanjkanja strokovnjakov specialistov za to skupino, pri naši raziskavi doslej vrstno še nismo opredeljevali.

110


Palpigradi/Palpigradi Palpigradi so vrstno maloštevilna in starodavna skupina pajkovcev. To so drobceni, nežni in pri nas izključno na podzemeljsko okolje vezani pajkovci, ki jih brez načrtnega iskanja težko opazimo. Živali se gibljejo v različnih podzemnih mikrohabitatih z visoko vlažnostjo. Dokazano je bilo, da aktivno plenijo jamske skakače (Collembola) (M. Lukić v Polak, 2012). V Sloveniji so bile v jamah predvsem južnega dela države odkrite tri vrste palpigradov Eukoenenia austriaca (Hansen v Polak, 2012), E. spelaea (Peyerimhoff v Polak, 2012) in E. gasparoi (Condé v Polak 2012) (Zagmajster in Kovač v Polak, 2012). Eukoenenia sp. Dne 29.10.2012 je bil en sam primerek ujet (leg. L. Đud) in fotografiran tudi v Škocjanskih jamah v predelu Tihe jame. Plapigradi doslej v Škocjanskih jamah niso bili najdeni. Najbližja nahajališča palpigradov so Divaška jama, Postojnska jama in Jama pod Predjamskim gradom. Primerki iz teh jam pripadajo vrsti Eukoenenia austriaca. Recentno opisana vrsta Eukoenenia gasparoi je znana iz Vilenice, nedavno pa je bila najdena tudi v Radota jami v Čičariji (Polak in Christian v Polak, 2012). Določitev vrstne pripadnost je zamudna in zahteva izdelavo mikroskopskih preparatov. Primerek najden v Škocjanskih jamah je za enkrat še v postopku vrstne opredelitve.

Slika 7. Jamski palpigrad (Eukoenenia sp.) je bil med našimi raziskavami prvič najden tudi v Škocjanskih jamah. Fotografija: Slavko Polak. Pajki/Araneae Med vrstno veliko skupino pajkov se je v Dinarskem krasu, pa tudi drugod po svetu, razvilo veliko troglobiontskih vrst. V dinarskem delu Slovenije živi več vrst iz družine šesterookcev (Dysderidae) (Deeleman-Reinhold v Polak, 2012), ki imajo zakrnele oči in so na jamsko okolje popolnoma prilagojene. Iz družine baldahinarjev (Linyphiide) je iz jam znanih veliko troglomorfnih vrst rodu Troglohyphantes (Deeleman-Reinhold v Polak, 2012), ki pa kažejo številne klinalne prehode od površinskih do podzemskih oblik. Jamskih šesterokcev vrste Stalita taenaria, Mezostalita nocturna, ki so znani tudi iz okoliških jam (Polak in sod. v Polak, 2012) doslej v Škocjanskih jamah ni še nihče našel. Pri naših raziskavah prav tako nismo našli primerkov rodu Troglohyphantes, za katere pa z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da tu živi vsaj katera od trogloksenih vrst. V kraških jamah širšega območja so blizu vhodnih delov znane številne

111


troglofilne in trogloksene vrste pajkov. Med takimi v Škocjanskih jamah so najdene vrste Nesticus eremita iz družine Nesticidae ter Meta menardi in Metelina meriane iz družine Metidae. Nesticus eremita (Simon, 1879) Pajek vrste Nesticus eremita med vsemi doslej najdenimi pajki v Škocjanskih jamah kaže največjo prilagojenost na jamsko okolje. Vrsta ima sicer še ohranjene oči, vendar jo najdemo tudi v globljih, povem afotičnih delih jam. Vrsta lovi plen v vertikalno postavljene niti lovilnih mrež. Pogosto je vezana na gvanobiontske populacije jamskih nevretenčarjev. Vrsta je pogosta zlasti v jamah Primorske in Istre (Polak idr. v Polak, 2012). Tako mladostne kot odrasle osebke smo našli razpršeno po celem turističnem delu Škocjanskih jam, vendar vrsta tu ni pogosta. Meta menardi (Latreille, 1804) Veliki čeljustar je tipična eutroglofilna vrsta večine vhodov naših jam. Ta velika vrsta pajka, ki spominja na križevca (Aranea sp.) plete tudi križevcem podobne krožne mreže, v katere lovi troglofilne nevretenčarje. V Škocjanskih jamah je vrsta pogosta vendar le na predelih jame, do koder še sega medla zunanja svetloba. Vrsta je pogosta v Schmidlovi dvorani in Tominčevi jami. Metellina merianae (Scopoli, 1763) Vrsta pajka Metelina (Meta) merianae je pomanjšana oblika vrste Meta menardi. Za razliko od prejšnje vrste sega njena prisotnost tudi v globlje, povsem afotične dele jame. V Škocjanskih jamah je ta pajek zelo pogost povsod v Šumeči dvorani, Tominčevi jami in v drugih delih jame z izrazitimi zunanjimi vplivi. V povsem jamskem okolju notranjih delov jame, v Tihi jami, te vrste pajka ni. Suhe južine/Opiliones Suhe južine najdemo zlasti na površini tal, v tleh in tudi v podzemlju, vendar je med njimi pravih troglobiontov malo. V slovenskem Primorju troglobiontskih vrst ne poznamo. Številne vrste so troglofili, ki v vhodnih delih jam prezimujejo in troglokseni, ki na vhodnih delih jam najdejo primerne ekološke razmere za življenje, kot so na primer vlažna okolja z razpadajočim rastlinskim materialom. Mitostoma chrysomelas (Hermann, 1804) Navadna nežka Mitostoma chrysomelas je vrsta suhe južine, ki živi na vlažnih mestih pod kamni in med razpadajočim lesnim materialom. V Škocjanskih jamah je vrsta pogosta zlasti na mestih, kjer reka naplavlja razpadajoč les in drug organski material. Našli smo jo na vzorčnih mestih 5, 6, 7, 8 in 10. Leiobunum rupestre (Herbst, 1799) Rod suhih južin Leiobunum se v več vrstah pojavlja širom po Sloveniji. Vrste živijo na vlažnih mestih in se pogosto zatekajo tudi v vhodne dele jam. Vrsto Leiobunum rupestre smo popisali med prezimovanjem na steni v Schmidlovi dvorani.

Skupina: RAKI/CRUSTACEA Kopenski enakonožni raki/Isopoda terrestria Raki so pretežno vodne živali, le skupina kopenskih enakonožnih rakov, pravimo jim kočiči ali prašički, se je prilagodila življenju tudi na kopnem. Več vrst edafskih kočičev najdemo v vhodnem delu Škocjanskih jam, saj tu iščejo vlažno okolje in zmerne ter stalnejše temperature v ekstremno mrzlih in sušnih mesecih leta. Številne vrste družine mokric (Trichoniscide) so se podzemeljskemu okolju najbolj prilagodile in med

112


njimi najdemo tudi povsem troglobiontske vrste. V Škocjanskih jamah smo doslej našli pet, na jamsko okolje prilagojenih vrst. Vrste Trichoniscus strammeri, ki jo Verhoeff (1932 (22), v Polak, 2012) navaja med favno Škocjanski jam, pri naših raziskavah doslej nismo našli. Titanethes dahli (Verhoeff, 1926) Velika jamska mokrica je v razširjena od Pivške doline prek celotne JZ Slovenije do Čičarije, Gorskega Kotarja in severnega Velebita. Sodi med troglobionte, po velikosti tudi med največje, saj dosega do slabih 3 cm v dolžino. V nekaterih jamah na Krasu in Istri je ta vrsta lahko zelo številčna (Polak in sod., v Polak, 2012). V Škocjanskih jamah je velika jamska mokrica razširjena a ni pogosta. Pri naših raziskavah turističnega dela jame smo jih opazovali zlasti v osrednjem delu Tihe jame, kjer se drži bolj vlažnih krajev. Vrsta je verjetno prisotna tudi v ne-turističnih vlažnih delih spodnje etaže Šumeče jame. Alpioniscus strasseri (Verhoeff, 1927) Ta vrsta mokrice je razširjena v jamah od Tržaškega krasa, prek Divaškega krasa in Matarskega podolja do Istre in Kvarnerja. V Škocjanskih jamah smo jo zabeležili v vlažnem okolju vzorčnih mest 2, 3 in 4, najpogosteje v asociaciji z »lampenfloro«. V Škocjanskih jamah Alpioniscus strasseri ni pogosta vrsta. Androniscus stygius tschameri (Strouhal, 1939) Mala podzemeljska mokrica Androniscus stygius ima izražene troglomorfne prilagoditve, vendar to ni vrsta velikih jamskih prostorov, pač pa živi pretežno v razpokah površinskega podzemeljskega okolja. Vrsto zato najdemo zlasti na dnu kraških brezen in na vhodnih delih jam, koder je veliko organskega materiala, lesa in listnega opada. V Škocjanskih jamah je ta vrsta relativno pogosta vendar le na vzorčnih mestih 1, 2 in 3. Tu jih večinoma najdemo pri prehranjevanju z algami in mahovi »lampenflore«. Androniscus roseus (C. Koch, 1838) Ta mala rožnato obarvana mokrica je troglofilna vrsta mokrice, ki jo najdemo zlasti v vlažni stelji, plitvem podzemeljskem okolju, pa tudi na vhodih jam. Ima široko razširjenost od Francije in južne Nemčije do Balkana. Izstopa po rožnati barvi in nastopa v več podvrstah. V Škocjanskih jamah smo to vrsto mokrice našli v asociaciji z večjimi depoziti gvana netopirjev v Šumeči jami (vzorčno mesto 6), in v Dvorani ponvic (vzorčno mesto 7). Pravih jamskih populacij te vrste je malo. Populacija te vrste v Škocjanskih jamah je ena takih. Moserius percoi (Strouhal, 1940) L.C. Moser je 18. oktobra 1885 v jami Belinca pri Štorjah našel nenavadno grbinasto mokrico. Specialist za enakonožne rake H. Strouhal je šele leta 1940 primerek prepoznal za novo vrsto in opisal tudi nov rod. Vrsto je poimenoval po takratnem direktorju Postojnske jame Andreju Perku - Mosoreus percoi. To je bil več kot sto let edini znani primerek te vrste. Leta 2010 smo po dolgem iskanju v tej isti jami (Belinca) našli drugi primerek in to ne v jamskem okolju globljega dela jame, pač pa pod kamni blizu vhoda. Na naše veliko presenečenje smo dne 15.10.2012 naslednja dva primerka (enega juvenilnega in enega odraslega) našli tudi pri naših raziskavah v Škocjanskih jamah. Oba osebka sta se nahajala na velikih kapnikih imenovanih Orgle v Tihi jami. Velja omeniti, da je po teh kapnikih izdatno mezela pronicajoča voda s površja. Kasneje smo v materialu ujetem v talne pasti nastavljene v obdobju med 23.8. in 15.9.2012 našli še en odrasel osebek in sicer na vzorčnem mestu 3 v Tihi jami. Škocjanske jame tako predstavljajo drugo znano nahajališče te redke vrste enakonožnega raka.

113


Skupina: PRAŽUŽELKE/APTERYGOTA Skakači/Collembola Skakači so po številu zelo obsežna skupina nevretenčarjev, ki živi zlasti v prsti, stelji in podobnih vlažnih habitatih. Znane so številne, na jamsko okolje bolj ali manj vezane vrste. Veliko jamskih vrst je opisanih tudi po primerkih iz slovenskih jam. Med njimi izstopata Postojnska jama in Škocjanske jame. Originalni opisi taksonov pa so stari in navadno zelo pomanjkljivi, zato je potrebno za številne vrste opraviti strokovnejše rediskripcije na osnovi tipskega materiala. V Sloveniji eksperta za to skupino ni, zato smo k sodelovanju povabili strokovnjaka Marka Lukića iz Zagreba. Material nabran tekom naše raziskave je še v postopku taksonomskega opredeljevanja. V literaturi so za Škocjanske jame navedene naslednje vrste. Lit: Joseph (1882, iz Polak, 2012) navaja Anura infernalis; Stammer (1932, iz Polak, 2012) Achorutes muscorum, Hypogastrura armata, Isotoma violacea, Onychiurus fimetarius, Tomocerus unidentatu, Podura aquatica; Stach (1934, iz Polak, 2012) Onychiurus armatus, Onychiurides (Onychiurus) canzianus, Oncopodura cavernorum, Heteropodura (Onychiurus) variotuberculatus in Stach (1945, iz Polak, 2012) vrsto Arrhopalites canzianus. Onichiuridae in det. Taksonomija velike skupine majhnih skakačev rodu Onychiurus in Onychiurides še ni dodobra razjasnjena. Iz različnih jam je opisanih veliko vrst vendar so opisi pomanjkljivi in skupina se sedaj intenzivno taksonomsko obdeluje. Po primerkih iz Škocjanskih jam je opisana vrsta Onychiurides (Onychiurus) canzianus. Arrhopalites cf. canzianus (Stach, 1945) Po primerkih iz Škocjanskih jam je Stach opisal endemično vrsto Arrhopalites canzianus. Drobni skakači tega rodu iz družine Siminthuridae so v Škocjanskih jamah mestoma pogosti. Natančna taksonomska opredelitev zbranih primerkov je še v teku. Številne primerke rodu Arrhopalites najdemo zlasti na vodni površini ponvic in jezer pa tudi na vlažnih mestih med kapniki, kjer pa jih je izredno težko opaziti. Verjetno so to troglofilne živali, ki jih ob obilnem dežju pronicajoča voda v jamo izpere iz epikraških plasti nad jamo. Primerke smo dobili v talnih pasteh vzorčnega mesta 2, veliko število osebkov v vzorčnem mestu 3, pogosti pa so tudi na vodni površini ponvic na vzorčnem mestu 7. Troglopedetes cf. pallidus (Absolon, 1907) Primerki rodu Troglopedetes so v Tihi jami Škocjanskih jam zelo pogosti, vendar natančna vrstna pripadnost še ni določena. Tipsko nahajališče drobne troglobiontske vrste Troglopedetes pallidus so Hotinske ponikve pri Hotični. Primerki tega rodu so v Škocjanskih jamah pogosti zlasti na algah in mahovih »lampenflore« v Paradižu in v Veliki dvorani. Troglopedetes cf. pallidus (Absolon, 1907) To nekoliko večjo vrsto skakača uvrščamo med troglofilne skakače, ki jih pogosto najdemo tudi v jamskem okolju. Oči imajo pomanjšane, a še razvite. V Škocjanskih jamah je ta vrsta pogosta zlasti na vzorčnem mestu 1 in 2, čeprav posamezne primerke najdemo po celem profilu turističnega dela jame. Številne osebke smo opazovali pri hranjenju na algah in mahovih »lampenflore«, na vzorčenem mestu 7 pa tudi na gvanu netopirjev. Vrsta je pogosta tudi v okoliških jamah.

114


Hypogastruridae in det. Skakači iz te skupine so verjetno troglofili, ki jih s površja izpere pronicajoča voda. Opazovani so bili na vzorčnem mestu 7 blizu ponvic s pronicajočo vodo in obiljem gvana netopirjev. Oncopodura sp. Taksonomsko ta rod skakačev ni obdelan. Večino primerkov smo našli na površini jezerc in ponvic v Tihi jami. Primerki tega rodu so troglobionti in znani iz številnih jam. Isotomidae in det. Primerke te skupine skakačev smo našli na površini ujete vode v Tihi jami. Taksonomsko skupina še ni obdelana. Številne vrste te družine živijo pretežno v gozdni stelji in prsti.

Skupina: ŽUŽELKE/INSECTA Hrošči/Coleoptera Laemostenus cavicola (Schaum, 1858) Veliki predjamski brzec je opisan po primerih iz Pivške doline, razširjen pa je južno od Postojne, po Krasu, in v več podvrstah od Istre do Albanije (Casale v Polak, 2012). Vrsta ima pomanjšane oči in ni troglobiont, čeprav jih zelo pogosto najdemo v večini jam na Krasu (Pretner v Polak, 2012). Jamski vodnik Cerkvenik jih je v pasti z vabami septembra 1910 ujel v Tominčevi jami. Egon Pretner jih je našel aprila 1911 v Marinčevi jami, 5.9.1950 v Tihi jami in 1.6.1953 v Glavni jami, a le po en primerek. Pri naših raziskavah smo jih v nastavljene talne pasti v turističnem delu Škocjanskih jam ujeli le v pasti postavljene blizu železnih vrat na vhodu v Paradiž. Primerke smo ujeli pri vseh vzorčenjih, zato menimo, da ima vrsta tu razvito ustaljeno populacijo. Laemostenus elongatus (Dejean, 1828) Lemostenus elongatus je prejšnji vrsti sorodna vrsta, le da je veliko manj vezana na podzemeljsko okolje. Najdemo jih predvsem v nekoliko toplejših meliščih udornih dolin redkeje tudi na vhodih v jame. Pri naših raziskavah smo to vrsto zabeležili le ob gvanu netopirjev v Dvorani ponvic (vzorčno mesto 7) v Schmidlovi dvorani (vzorčno mesto 8) in Tominčevi jami (vzorčno mesto 9). Vrsta sicer ni številčna. Pterostichus fasciopunctatus (Creutzer, 1793) To vrsto krešiča navajajo za Škocjanske jame številni entomologi. Vrsta živi v globokih razpokah v površinskih habitatih, zlasti blizu voda, potokov in rek. Pri naših raziskavah smo vrsto zabeležili pred jamskim vhodom v Schmidlovi dvorani (vzorčno mesto 8) in med naplavljenim materialom slepega jamskega rova pod Okroglico (vzorčno mesto št. 10). Vrsta mestoma nastopa množično in ima na teh mestih ustaljeno populacijo. Primerke te vrste narasle vode Reke občasno odplavijo v notranje dele Škocjanskih jam, kjer utegne ta vrsta tvoriti izolirane jamske oziroma troglofilne populacije. Vrsta ima tako izrazito veliko populacijo na dnu jame Labodnice pri Trebčah, ki predstavlja del sistema podzemeljske Reke (Timavo). Anophthalmus schmidti trebicianus (Müller, 1915) Ta vrsta brezokca pri naših raziskavah turističnega dela Škocjanskih jami nismo zasledili, niti je nismo ujeli v talne pasti, ki se sicer uporabljajo za proučevanje jamskih brzcev. Posamezne primerke te vrste in lokalne podvrste sta ujela Müller leta 1913 in Pretner leta 1956 v Martelovi dvorani. Vrsta je troglobiont

115


in jo najdemo izključno v globokih in vlažnih jamah. Podvrsta je endemit podzemeljskega toka Reke in je poleg Škocjanskih jam znana še iz Kačne jame pri Divači ter Labodnice pri Trebčah (Grotta di Trebiciano), ki je tipsko nahajališče te podvrste. Trechus croaticus (Dejean, 1831) V rod Trechus uvrščamo številne vrste površinskih predstavnikov poddružine brzcev Trechinae. Vrsta Trechus croaticus je pogosta v stelji in globljih razpokah širšega območja krasa. Primerke občasno narasle vode odnesejo in zanesejo v depozite odpadlega organskega materiala (veje, drevesno listje, mulj), ki se akumulira v zavetnih delih spodnje etaže Škocjanskih jam. Vrsti vlažni in temačni habitati ustrezajo, zato lahko v takih okoljih tvori troglofilne populacije. Primerke te vrste najdemo zlasti v naplavinah ob Reki izven turističnih delov jame. Trechus cardioderus pilisensis (Csiki, 1917) Za vrsto Trechus cardioderus velja isto kot za predhodno vrsto. Številne primerke najdemo v rečnih naplavinah sodnih etaž Škocjanskih jam, zlasti številčno nastopa v Martelovi dvorani. Vrsta je površinska lahko pa tvori tudi redne ali vsaj občasne troglofilne populacije. Platinus scrobiculatum (Fabricius, 1801) Ta vrsta krešiča živi ob vodah Reke ter je pogosta tudi v rečnih naplavinah. V velikem številu smo to vrsto našli tudi v naplavinah pred ponornimi deli Škocjanskih jam. Carabus creutzeri (Fabricius, 1801) Ta velika vrsta krešiča je značilna za gozdna okolja višje ležečih predelov. Pogosta je na Snežniku, ima pa izolirano populacijo tudi na Vremščici. V jamskem okolju vrsta ne preživi, je pa pogosta na zaraščenih in pretrtih vhodnih delih Škocjanskih jam. Kot kaže ima ta vrsta na dnu dolin v Parku škocjanske jame izolirano reliktno populacijo. Bryaxis argus (Kraatz, 1863) V poddružini Pselaphinae velike družine kratkokrilcev (Staphiliniidae) najdemo več troglobiontskih in troglofilnih vrst. V Sloveniji živita troglobiontska rodova Bithoxenus in rod Machaerites. Doslej v Škocjanskih jamah ni bil najden noben troglobiontski pselafid. Najdbi dveh osebkov vrste Bryaxis argus dne 15.10.2012 na vzorčnem mestu 2 in 3 sta tako prvi najdbi te skupine hroščev v Škocjanskih jamah. Oba primerka (samček in samička) pripadata vrsti, ki sicer ni troglobiont in ima še ohranjene sicer pomanjšane oči. Bathyscia montana montana (Schiødte, 1848) Podzemljar vrste Bathyscia montana je opisan po primerkih iz prsti pred Jamo pod Predjamskim gradom. Vrsta je sicer splošno razširjena skoraj po celotnem ozemlju Slovenije in sega tudi v obmejna območja Italije ter Hrvaške (Gorski Kotar). Nahajališča te drobne vrste hroščka podzemljarja so skoraj izključno v gozdni stelji na površini, le izjemoma tudi v stelji pred vhodi v jame. V Škocjanskih jamah je ustaljena nenavadna jamska populacija na kupih gvana v Šumeči jami (vzorčni mesti 7 in 8). Tu ta vrsta hroščka tvori del posebne gvanobiontske združbe. Springer (1910) navaja to vrsto tudi kot masovno na gvanu v Tihi jami, kjer pa je danes ni več. Bathysciotes khevenhuelleri tergestinus (Müller, 1922) Za razliko od predhodne vrste pa je podzemljar Bathysciotes khevenhuelleri na območju Krasa izrazito troglobiontska vrsta. Le v višjih gorskih predelih Snežnika, Javornikov in Nanosa jo najdemo tudi v plitvem 116


podzemeljskem okolju. Podvrsta B. k. tergestinus v nekaterih jamah na Krasu in Matarskem podolju nastopa množično. Vrsto so v Škocjanskih jamah v talne pasti ujeli številni entomologi, vendar so vsi podatki starejšega datuma. Springer (1910, v Polak, 2012) jo navaja kot masovno v Tihi jami, Pretner (1949 in 1953, v Polak, 2012) pa navaja številne primerke na kosu kruha pri bazenčkih s človeškimi ribicami. Pri naših raziskavah teh istih mest v Škocjanskih jamah v nastavljene talne pasti nismo ujeli niti enega samega primerka. Pri pozornem iskanju jamskih sedimentov smo našli le hitinaste ostanke teh hroščev. Kot kaže, je vrsta v turističnem delu Škocjanskih jam lokalno izginila. Aphaobius milleri milleri (Müller, 1914) Josephove navedbe te izrazito hladnoljubne vrste v Škocjanskih jamah so dvomljive in gre verjetno za napačno navedbo, saj so Škocjanske jame izven areala rodu Aphaobius. Blaps mucronata (Latreille, 1804) Ta velika vrsta črnivca ni jamska žival, ker pa se rada zateka v vlažne in temačne votline, kleti, jo občasno najdemo tudi na vhodih toplejših jam. Pri naših raziskavah se suhim delom vhodov v Škocjanske jame nismo posebej posvečali in smo zato vrsto verjetno spregledali. Müller in Pretner vrsto navajata za Schmidlovo dvorano. Na vhodu v Tominčevo jamo je bil primerek te redke in zavarovane vrste najden 24.8.1998 (Polak, leg., v Polak, 2012) ter fotografiran. Dvokrilci/Diptera Speolepta leptogaster (Winnertz, 1863) Ta vrsta dvokrilca spominja na manjšega košeninarja, njihove ličinke pa najdemo na stropu in stenah vlažnih delov kraških jam z rečnim tokom. Ličinke predejo mreže v katere lovijo plen – druge podzemeljske nevretenčarje. Ličinke te troglofilne žuželke v vlažnih delih Šumeče jame niso redke. Popisali smo jih na vzorčnih mestih 5 in 6. Vrsta je gotovo zelo pogosta v spodnjih rečni etaži Škocjanskih jam. Diptera in det. V vhodnih delih Škocjanskih jam najdemo obilo troglofilnih in trogloksenih vrst dvokrilcev zlasti iz družin Limonidae, Sciaridae, Mycetophilidae, Sphaeroceridae in Trichoceridae. V tej skupini žuželk ne poznamo troglobiontskih vrst. Zaradi velikega števila opisanih vrst teh družin dvokrilcev in pomanjkanja specialistov taksonomov za te skupine, nabrani primerki iz Škocjanskih jam taksonomsko niso opredeljeni. Phoridae in det. Muhe grbavke so zelo pogosta in obsežna, pogosto troglofilna skupina dvokrilcev, ki jih najdemo v naših jamah. Te majhne črne muhice se najpogosteje masovno ulovijo v nastavljene talne pasti pri speleobioloških raziskavah. Tako je bilo tudi pri naših raziskavah Škocjanskih jam. Primerke te družine dvokrilcev smo našli v pasteh na vseh vzorčnih mestih, na vzorčnem mestu 1 in 2 celo masovno. Ravnokrilci/Orthoptera Troglophilus neglectus (Krauss, 1879) Jamske kobilice te vrste so v Škocjanskih jamah zelo pogoste in splošno razširjene. To so trogloksene žuželke, ki se v poletnem času v jame zatekajo ponoči, podnevi pa se prehranjujejo zunaj jam. V jamah prav tako tudi masovno prezimujejo. V večjem številu te vrste kobilic najdemo bližje jamskim vhodom,

117


čeprav smo jih v talnih pasteh našli na praktično vseh vzorčnih mestih. Sorodno vrsto Troglophilus cavicola (Kollar v Polak, 2012) v Škocjanskih jamah doslej nismo zabeležili. Metulji/Lepidoptera Triphosa dubitata (Linnaeus, 1758) Jamski pedici vrste Triphosa dubitata so površinske živali, ki pa se v kraške jame zatekajo redno pozimi na prezimovanje in tudi poleti v obdobju estivacije. Vrsta je pogosta v večini naših jam zlasti v vhodnih delih. Prav tako je vrsta pogosta tudi v Škocjanskih jamah. Najdemo jih po stenah globljih delov Šmidlove dvorane ter Tominčeve in Mohorčičeve jame. Scoliopteryx libatrix (Linnaeus, 1758) Zobate vrbovčke najdemo podobno kot jamske pedice v jamah zlasti v zimskem obdobju med prezimovanjem. Vrsto smo zabeležili v Schmidlovi dvorani. V Škocjanski jamah je ta vrsta redka.

Monitoring prenikajoče vode-Epikrasa Padavinska voda, ki pronica skozi prst, nadaljuje svojo pot skozi špranje in razpoke v kamninski plasti tik pod plastjo prsti, kjer se krajši ali daljši čas lahko zadržuje, preden ponikne globlje v podzemlje. Ta plast, imenovana epikras, je ugodno bivališče mnogim pravim podzemeljskim živalim, del katerih gravitacija in vodni tok poneseta v jame, kjer jih lahko vzorčujemo. Organizmi v prenikli vodi, najpogostejši med njimi so ceponožni raki, so pomemben indikator stanja okolja (Pipan 2003, 2005 v Pipan, 2013). Poleg padavinske vode se s površja izcejajo tudi druge snovi, polutanti, ki vplivajo na populacije, živeče v podzemeljskih habitatih. S spremljanjem kemijskih parametrov običajno zaznamo le trenutno stanje, medtem ko spremljanje živih organizmov poda oceno o vitalnosti populacije, njeni stabilnosti ali ogroženosti. Na ta način dobimo tudi podatke o morebitnih vplivih na okolje. Na kraškem svetu se vsakršno poseganje na površju odraža v spremenjenih razmerah v podzemlju, ki jih ugotavljamo z monitoringom okoljskih parametrov v podzemeljskih vodah. Tabela 4. Opis vzorčnih mest v Škocjanskih jamah vzorčno mesto: Škocjanske jame

1

2

lokacija

Mahorčičeva jama

Brihta jama

3

Tominčeva jama

4

Dvorana ponvic

posebnosti vzorčenja

utemeljitev vzorčnega mesta

Kapnica pada iz stropa cca. 15 m visoko. Strop je tukaj tanek in močna suša v kombinaciji z vročino botruje k presahnitvi. Del jame je izpostavljen vdorom mrzlega zraka pozimi in voda je najmanj 1 mesec zamrznjena. Težavnost nabiranja vzorca je velika. Del jame je izpostavljen vdorom mrzlega zraka pozimi in voda je najmanj 1 mesec zamrznjena. Zraven se zadržujejo gorski hudourniki in preleti netopirjev so pogosti (gvano in iztrebki v vzorčnih posodah). Del jame je izpostavljen vdorom mrzlega zraka pozimi in voda je najmanj 1 mesec zamrznjena. Pretok kapnice je na tem mestu velik. Kapnica pada iz stropa cca. 15 m visoko.

Vzorčno mesto se nahaja pod vasjo Škocjan zato je še posebej primerno pri iskanju korelacij ki jih morebiti povzroča človek s svojo dejavnostjo in ekologijo habitata.

118

Vzorčno mesto se nahaja pod vasjo Škocjan zato je še posebej primerno pri iskanju korelacij ki jih morebiti povzroča človek s svojo dejavnostjo in ekologijo habitata. Merilno mesto se nahaja nekako pod pašnimi površinami in kraškim gozdom.

Merilno mesto se nahaja nekako pod


vzorčno mesto: Škocjanske jame

5

lokacija

Svetinova dvorana

6

Velika dvorana - dno

7

Velika dvorana škavna

8

Kalvarija - šotor

9

10

Deževna jama

Hankejev kanal

posebnosti vzorčenja

utemeljitev vzorčnega mesta

V času suše je zelo oslabljeno kapljanje. V toplih mesecih se na območju redno zadžujejo kolonije netopirjev – preleti, kar botruje k veliki količini gvana v vzorcih vode. Kapnica pada iz stropa cca. 15 m visoko. Kapljanje je kostantno vse leto. Mesto je nadvse primerno za celoletno vzorčenje. V polenih mesecih zaradi preletov netopirjev dobimo nekaj gvana v vzorcih. Merilno mesto je primerno za vzorčevanje celo leto.. Pravo jamsko okolje.

kraškim gozdom.

Merilno mesto je primerno za vzorčevanje celo leto.. Kapnica pada iz stropa cca. 15 m visoko. Pravo jamsko okolje. Jamski strop je tanek, pretok kapnice pa konstanten in velik. Pravo jamsko okolje. Mesto je primerno za vzorčevanje celo leto. Mesto je primerno za vzorčevanje celo leto. Pretok kapnice je konstanten in velik. V času najhuše zmrzali voda za nekaj dni zamrzne. Kapnica pada iz stropa cca. 25 m visoko. Mesto je primerno za vzorčevanje celo leto.

Merilno mesto se nahaja nekako pod kraškimi košenicami in borovim gozdom.

Vzorčno mesto se nahaja nekako pod infrastrukturo parka–parkirišča, info center zato je primerno za spremljanje morebitnih posebnosti. Vzorčno mesto se nahaja nekako pod infrastrukturo parka–parkirišča, info center zato je primerno za spremljanje morebitnih posebnosti. Merilno mesto se nahaja nekako pod pašnimi površinami.

Merilno mesto se nahaja nekako pod kraškimi košenicami, pašnimi površinami. Merilno mesto se nahaja globoko v podzemnem kanjonu, kjer temperatura ne pade več pod ledišče. Nahaja se nekako pod kraškim gozdom in pašnimi površinami.

Vir: Pipan (2013).

Slika 8. Tloris Škocjanskih jam z označenimi vzorčevalnimi mesti Vir: Pipan (2013).

119


Slika 9. Prerez začetnega dela Škocjanskih jam do Svetinove dvorane. Označena so merilna mesta od 1 do 5. Vidi se struktura in raba površja nad jamami oz. vzorčnimi mesti. Vir: Pipan (2013).

Slika 10. Shematski prikaz naprave za vzorčenje favne v prenikli vodi. Vir: Pipan (2013).

120


Slika 11. Vzorčenje favne v prenikli vodi, vzorčno mesto 8. v Škocjanskih jamah. Fotografija: Samo Šturm. Tabela 5. Seznam taksonov najdenih na desetih vzorčnih mestih med enoletnim vzorčenjem prenikle vode v Škocjanskih jamah Višja skupina

Razred

Red

Abundanca

Gliste (Nematoda) Kolobarniki (Annelida) Clitellata Členonožci (Arthropoda) Pajkovci (Arachnida)

Nedoločeno

53 Maloščetinci (Oligochaeta) 3 Palpigradi (Palpigrada) 1 Pajki (Araneae) 12 Pršice (Acarina) 28 Ceponožni raki (Copepoda) Harpaktikoidi (Haipacticoida) 169 Kačice (Diplopoda) 1 Žuželke (Insecta) Dvokrilci-odrasli (Diptera- adult) 32 Dvokrilci-ličinke (Diptera-larvae) 68 Skakači (Collembola) 56 Pražuželke (Apterigota) 6 10

Vzorčno mesto 1, 3, 4, 6, 8, 9, 10 3, 5 3 1, 2, 3, 5, 6, 8, 9, 10 6 2, 4, 5, 6, 8, 9, 10 6, 10 1, 2, 3, 4, 6, 10 2, 3, 6 1, 2, 3, 6, 7, 9, 10 2, 6, 7, 8, 10 1, 2, 3, 5, 6

Vir: Pipan (2013).

V curkih zajeti osebki so bili naključno razporejeni in so pripadali tako vodnim kot kopenskim površinskim, epikraškim in podzemeljskim taksonom. Vodne organizme so zastopali maloščetinci, gliste in ceponožni raki, ki so prevladovali med vsemi organizmi (tabela 5). Med terestično favno so bili pogosti pajkovci in žuželke. Ceponožne rake smo našli v sedmih od desetih vzorčnih mest (tabela 5 in 6). Na štirih vzorčnih mestih (2, 4, 6 in 8) so se pojavili posamični primerki, abundantnejši so bili na vzorčnih mestih 5, 9, in 10, kjer so bile občasno prisotne tudi ovigerne samice. Za vsa tri najabundantnejša mesta velja, da je tam kapljanje stalno, izdatno ter da je na tistih mestih strop tanjši. Nad njimi so pašne oz. gozdne površine. Nasprotno so mesta, kjer so bili najdeni le posamični osebki pod vasjo oz. parkovno infrastrukturo in kjer se je tudi v osnovnih kemijskih parametrih odražal antropogeni vpliv (povečana prevodnost ter vsebnost nitratov in sulfatov). Mesta brez osebkov so bila pod vplivom mrzlega zimskega zraka in pod vasjo (1) oz. pašniki (3) in infrastrukturo parka (7) (Pipan, 2013).

121


Tabela 6. Mesečna prisotnost harpaktikoidnih ceponožnih rakov na posameznih vzorčnih mestih (1–10). V oklepajih je število ovigernih samic v posameznem mesecu na posameznem vzorčnem mestu Vzorčno mesto/

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0

0 0 0 4 0 0 0 0 0 0 0 0 4

0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0

0 0 0 0 0 0 1 0 0 0 0 0 1

1 0 14(2) 6 0 0 3 2 0 0 0 0 26

1 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 1

0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0

0 1 0 2 0 0 0 1 0 0 0 0 4

9 (1) 11 6 1 8(1) 0 1 2 0 0 0 0 38

11(1) 6(1) 0 0 47 12 2 1 0 0 6 8 93

Datum vzorčenja Junij 2011 Julij 2011 Avgust 2011 September 2011 Oktober 2011 November 2011 December 2011 Januar 2012 Februar 2012 Marec 2012 April 2012 Maj 2012 Skupaj

Vir: Pipan (2013).

Februarja in marca 2012 ni bilo v vzorcih niti enega osebka, ker je zaradi nizkih temperatur voda v vzorčevalnih posodah zamrznila oz. je pretok prenikle vode presahnil. Novembra 2011, aprila in maja 2012 pa so bili osebki prisotni le na 10. vzorčnem mestu. Številčnost osebkov v vzorcih je pogosto odraz trenutnih, predvsem klimatskih razmer (količine padavin in/ali temperature). Tabela 7. Povzetek okoljskih parametrov (povprečna vrednost, min, max) v prenikli vodi na desetih vzorčnih mestih v Škocjanskih jamah; mesečno vzorčenje od junija 2011 do maja 2012 Vzorčno mesto/ Parameter

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

10.7

8.52

8.72

9.22

8.6

12.17

12.33

12.22

8.02

8.45

(1.3–17.0)

(0.6 –15.2)

(0.1 –14.1)

(2.3 –14.3)

(0.2 –13.4)

(11.9 –12.4)

(12.1 –12.7)

(11.9 –12.8)

(0.3 –12.7)

(0.8 –12.9)

Temperatura (°C)

pH Prevodnost (µScm-1) Karbonati (mgl-1) Ca2+ (mgl-1) Celokupna trdota (mgl-1) NO3-(mgl-1) S042- (mgl-1)

8.42

8.68

8.33

8.32

8,48

8.24

8.13

8.18

8.35

8.38

(8.2 –8.6)

(8.36 –8.92)

(7.94 –8.54)

(7.9 –8.59)

(8.24 –8.62)

(7.77 –8.53)

(7.89 –8.57)

(7.97 –8.42)

(8.08 –8.6)

(8.15 –8.64)

351.75

411.36

314.7

373.1

257.8

195.45

276.82

405.55

331

272

(190 –431)

(366 –486)

(242 –417)

(281 –502)

(223 –321)

(168 –246)

(179 –362)

(251 –526)

(131 –522)

(251 –312)

3.61

3.81

2.96

3.03

2.46

1.84

2.89

3.83

3.15

2.65

(1.73 –4.56)

(3.49 –4.67)

(2.38 –3.84)

(1.71 –5.27)

(2.16 –3.08)

(1.45 –2.3)

(1.6 –4.29)

(2.22 –4.62)

(1.7 –5.13)

(2.26 –4.26)

3.93

4.39

3.14

3.58

2.66

1.99

2.95

4.10

3.41

2.77

(1.99 –5.41)

(4.03 –5.22)

(2.31 –4.09)

(2.49 –5.55)

(2.26 –3.29)

(1.56 –2.46)

(1.76 –3.85)

(2.16 –4.83)

(1.83 –5.48)

(2.55 –3.18)

3.96

4.43

3.2

3.81

2.69

2.04

3.10

4.17

3.46

2.83

(2 –5.51)

(4.09 –5.26)

(2.5 –4.1)

(2.63 –5.73)

(2.3 –3.33)

(1.61 –2.53)

(1.78 –3.87)

(2.29 –5.04)

(1.86 –5.6)

(2.61 –3.22)

5.26

9.92

1.55

16.95

1.98

(0.60 –20.13) (4.91 –19.48) (0.77 –3.81) (1.32 –46.32) (0.83 –4.30) 4.21

20.72

4.14

7.69

5.87

(1.52 –11.71) (7.26 –56.30) (1.45 –7.85) (1.60 –16.89) (2.13 –9.92)

0.65

0.86

1.29

2.73

5.53

(0.42 –0.79)

(0.64 –1.04)

(0.99 –1.68)

(1.3 –6.7)

(3.51 –9.09)

3.82

4.10

3.61

3.78

4.75

(2.01 –6.18)

(2.18 –5.65)

(1.58 –6.33)

(1.07 –1.07)

(3.06 –9.04)

Vir: Pipan (2013).

Statistično značilno soodvisnost med povprečnimi vrednostmi okoljskih parametrov in številom ceponožnih rakov na posameznem vzorčnem mestu smo ugotavljali s Pearsonovim koeficientom korelacije (r). Ugotovili smo negativno statistično soodvisnost med temperaturo in številom osebkov (r = 0,5). S korelacijskimi analizami drugih parov spremenljivk (T, pH, prevodnost, karbonati, Ca2+, trdota, NO3-, SO42-) nismo ugotovili statistično značilne soodvisnosti (Pipan, 2013).

122


Slika 12. Procentualni prikaz najpogostejših taksonov v prenikli vodi v Škocjanskih jamah. Vir: Pipan (2013).

Zaključki, razprave, usmeritve, potencialni klimatološki vplivi na proučevane vrste Monitoring avifavne Park Škocjanske jame leži v posebnem območju varstva (območju Natura 2000) Kras (Denac idr. v Figelj in Kmecl, 2012). Čeprav večino Krasa pokrivajo gozdovi, med kvalifikacijskimi vrstami prevladujejo ptice odprtih predelov, ki naseljujejo travnike, grmišča in skalne stene (Božič v Figelj in Kmecl, 2012). Kakor celoten Kras, tudi PŠJ večinoma pokrivajo gozdovi. Travniki in obdelovalne površine, na katerih je dosti mejic, dreves in grmičevja, so v bližini naselij (Jakopič v Figelj in Kmecl, 2012). Posledično je temu primerna tudi vrstna sestava in številčnost ptic, ki gnezdijo v Parku Škocjanske jame. Najpogostejše vrste so črnoglavka, taščica, kos, ščinkavec in močvirska sinica. Prve 4 vrste so generalisti, torej vrste, ki niso vezane na specifičen habitat, močvirska sinica pa je gozdni specialist (Tucker in Evans v Figelj in Kmecl, 2012). Naštete vrste imajo populacijo večjo od 200 parov. Več kot 100 parov imata tudi populaciji meniščka in čopaste sinice. Menišček in čopasta sinica sta vrsti, ki sta vezani na iglaste gozdove (Snow in Perrins v Figelj in Kmecl, 2012), (Tucker in Evans v Figelj in Kmecl, 2012), v PŠJ spadata med pogosti vrsti zaradi preteklega pogozdovanja s črnim borom Pinusnigra in kažeta na velik delež črnega bora, kar potrjuje tudi kartiranje habitatnih tipov (Jakopič v Figelj in Kmecl, 2012). Registrirali smo kar 6 vrst detlov in žoln (mali detel, veliki detel, zelena žolna, pivka, črna žolna in vijeglavka), kar kaže na veliko količino odraslih in odmrlih dreves in na veliko količino primerne hrane za žolne, ki so predvsem mravlje in podlubniki (Snow in Perrins v Figelj in Kmecl, 2012). Detli in žolne so zelo pomembni predvsem za sekundarne duplarje, kot so npr. veliki skovik in ki zasedajo njihova odslužena gnezda. Na majhno površino odprte kmetijske krajine znotraj meja Parka Škocjanske jame kaže odsotnost velikega strnada in poljskega škrjanca. Predvsem poljski škrjanec prebiva na prostranih odprtih površinah z nizko vegetacijo, njegova najbližja gnezdišča so na Divaškem Gabrku. Mozaično kmetijsko krajino z različnimi rabami in prisotnostjo dreves, mejic in grmičevja zaseda hribski škrjanec. V Parku smo registrirali 2 para hribskih škrjancev, njegovo populacijo znotraj meja PŠJ smo pridobili z ekstrapolacijo rezultatov iz kartirnega

123


popisa in jo ocenjujemo na 4 gnezdeče pare in je nekako ustrezna površini primernega habitata znotraj Parka. Divaški Gabrk je znano gnezdišče hribskih škrjancev (Denac idr. v Figelj in Kmecl, 2012), smrdokavr in rjavih penic (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012). Med to raziskavo smo na Divaškem Gabrku zabeležili tudi pisano penico, ki je na Krasu redka gnezdilka (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012). Zabeležili nismo nobenega vrtnega strnada, posebej pa smo pregledali predele Divaškega Gabrka, ki so marca 2012 zgoreli. Vrtni strnad rad zaseda pogorišča(Brotons, Dale in Hagen v Figelj in Kmecl,.2012), posebej če so pogorišča večja in v bližini drugih gnezdišč (Brotons idr. v Figelj in Kmecl 2012), zato je potrebno pogorišče na Divaškem Gabrku spremljati tudi v prihodnje. V kulturni krajini pri Naklem smo zabeležili hribskega škrjanca in smrdokavro. Reka Reka je edini večji vodotok na Krasu, na njej gnezdijo vrste, ki jih drugod na Krasu ne najdemo. Od mosta v Famljah do Škocjana smo zabeležili 8 (2011) in 10 (2012) gnezdečih parov sivih pastiric na cca 2.700 m dolgem odseku reke Reke. Gostota sivih pastiric na reki Reki je tako 2,8–3,7 para na km reke. Najvišje gostote sivih pastiric so na hitro tekočih, bogato strukturiranih rekah, ki so široke 10–20m, v takšnem habitatu v Švici so registrirali 91 parov na 30,2 km dolgem odseku reke Ticino (Schifferli in Flousek v Figelj in Kmecl, 2012). Podoben habitat predstavlja reke Reka v kanjonu. Božič (v Figelj in Kmecl, 2012) navaja, da je v Sloveniji razdalja med različnimi gnezdi sivih pastiric več 100 m, je pa v okolici Renk v različnih letih zabeležil 5 gnezd na 200 m dolgem odseku reke. V samem Parku gnezdijo sive pastirice še v udornicah Velika in Mala dolina (vsaj 3 pari). Med popisom planinskega hudournika smo zabeležili tudi sivo pastirico, ki je letela globoko v jamo Šmidl. Zaradi velikosti udornic Velika in Mala dolina je možno, da je populacija sive pastirice še za kakšen par večja kot smo jo ocenili med inventarizacijo. Brzice reke Reke med Famljami in Škocjanom so primeren habitat tudi za povodnega kosa (Božič, Snow in Perrins v Figelj in Kmecl 2012). Povodnega kosa smo registrirali v obeh letih raziskave, tako v zimskem kot v gnezditvenem obdobju. Ocenjujemo, da znotraj meja Parka Škocjanske jame gnezdi vsaj 1 par povodnih kosov, verjetno dva. Park Škocjanske jame je znotraj Krasa najpomembnejše območje za sivo pastirico in povodnega kosa. Gostota sive pastirice je med višjimi v Sloveniji in primerljiva z najvišjimi gostotami v Evropi. Več avtorjev navaja, da je prisotnost sive pastirice in posebej povodnega kosa na vodotoku dober pokazatelj ohranjenosti ekosistema okrog vodotoka (Larsen in Sorace idr v Figelj in Kmecl, 2012). Množica skalnih sten v kanjonu reke Reke in udornice znotraj in okoli parka privabljajo skalne gnezdilke kot so velika uharica, sokol selec in planinski hudournik. Teritorialnega samca velike uharice smo registrirali leta 2011 v Lisičini. Lisičina je znano gnezdišče velike uharice (Polak in Mihelič vFigelj in Kmecl, 2012). V letu 2012 prisotnosti velike uharice nismo ugotovili, velika verjetnost je, da je samec poginil zaradi elektro udara. V Sloveniji in na Krasu je znano veliko primerov, ko je velika uharica poginila zaradi elektro udara na stebrih srednje napetostnih daljnovodov (Mihelič v Figelj in Kmecl, 2012). Znotraj Parka Škocjanske jame in v njegovi bližnji okolici je veliko število srednje napetostnih daljnovodov, zaradi katerih je Park Škocjanske jame ekološka past. Primerna gnezdišča in primerna lovišča vabijo vedno nove in nove osebke velike uharice, ki pa se slej ko prej usedejo na steber srednje napetostnega daljnovoda tako, da pride do smrti zaradi elektroudara. Opuščeno gnezdišče velike uharice je tudi udornica Risnik (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012) in najverjetneje tudi kanjon reke Reke pri gradu Školj (Mihelič v Figelj in Kmecl, 2012). Velika uharica je zelo občutljiva na človeške motnje, posebej na plezalce. Po celi Sloveniji so znani primeri, kjer je velika uharica prenehala gnezditi zaradi prisotnosti plezalcev, najbolj znan primer je bivše gnezdo nad vasjo Osp (Marčeta in Mihelič v Figelj in Kmecl, 2012). Dodatni vir ogrožanja je tudi avtocesta, ki poteka med Risnikom in Parkom Škocjanske jame. Število smrtnih primerov zaradi trka z vozili pri veliki uharici ni zanemarljivo (Martinez idr. v Figelj in Kmecl, 2012), primeri so znani tudi iz Slovenije (Krašna v Figelj in Kmecl, 2012).

124


Najštevilčnejša sova v Parku Škocjanske jame je lesna sova. Lesne sove rade živijo in gnezdijo v jamah in kraških breznih (Lipej, Gjerkeš in Polak v Figelj in Kmecl, 2012), le teh pa je v Parku Škocjanske jame veliko. Populacijo lesnih sov v Parku Škocjanske jame ocenjujemo na 6–10 parov. Med pogoste nočne vrste spada tudi podhujka, njeno populacijo v Parku Škocjanske jame smo ocenili na 6–10 parov. Podhujka je na Krasu pogosta vrsta (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012), posebej ji ustrezajo borovi nasadi v bližni pašnikov, takšen je habitat v zahodnem delu Parka Škocjanske jame in tam smo tudi registrirali največ podhujk. Veliki skovik je redkejši, zabeležili smo enega spontano pojočega samca v Škofljah. Sokol selec je obe leti popisa uspešno gnezdil v udornici Sokolak. Leta 2011 smo zabeležili 2 speljana mladiča, v letu 2012 pa je par imel 3 mladiče. Sokol selec se hrani z golobi, najštevilnejša vrsta goloba v Parku Škocjanske jame je domači golob. Domači golob izhaja iz skalnega goloba in včasih je težko natančno določiti kateri vrsti pripada (Snow in Perrins v Figelj in Kmecl, 2012). Golobi v Škocjanskih jamah se obnašajo kot skalni golobi, tudi zadržujejo se v jamah, kar je značilno za skalne golobe (Snow in Perrins v Figelj in Kmecl, 2012). Po obarvanosti pa niso vsi golobi enaki skalnim, nekateri osebki imajo več beline ali rjavine po trupu kar pomeni, da so križani z domačimi golobi. Planinski hudournik je v Sloveniji redko razširjena ptica, znana gnezdišča so s Kraškega roba, iz zahodnih Julijskih alp ter iz Škocjanskih jam (Dopps v Figelj in Kmecl, 2012). Vsa v Sloveniji znana gnezdišča so naravna, drugod v Evropi gnezdi tudi na visokih stavbah (Bize in Roulin v Figelj in Kmecl, 2012). Podatkov o velikosti posameznih kolonij v Sloveniji je malo. Ocenili smo, da v Parku Škocjanske jame gnezdi 36–40 parov planinskh hudournikov. Večja od kolonije v Škocjanskih jamah naj bi bila kolonija na jugovzhodnem delu Kraškega roba (Mihelič v Figelj in Kmecl, 2012), natančni podatki o velikosti drugih kolonij ne obstajajo. Planinski hudourniki v Škocjanskih jamah gnezdijo v vhodnih delih jam in na naravnem mostu med Veliko in Malo dolino. Nekateri pari letajo globoko v del jame, kjer je popolna tema in najverjetneje tam tudi gnezdijo. Primerjali smo tudi podatke iz popisa leta 1999 (Polak v Figelj in Kmecl, 2012), kjer pa razen pri rumenem strnadu večjih razlik nismo opazili. Območje se je leta 1999 popisalo enkrat v dveh obiskih (29.4.1999 in 7.5.1999), medtem ko smo za namene inventarizacije park obiskali samo za namene kartiranja pogostih vrst 8 krat, tako da so primerjave zelo težke. Vseeno je opaziti, da je rumeni strnad v Parku Škocjanske jame skoraj izginil. V letu 1999 je bilo registriranih 9 rumenih strnadov, leta 2011 smo registrirali samo enega rumenega strnada v samo enem obisku. Razlogi za upad števila rumenih strnadov znotraj meja Parka Škocjanske jame so nejasni, najbrž so posledica zaraščanja in opuščanja kmetijske rabe. Stanje kvalifikacijskih vrst na širšem vplivnem območju Parka Škocjanske jame ni zadovoljivo. Stanje populacije vrtnega strnada je slabo, od leta 2005 dalje ga lahko štejemo kot izginulo vrsto. Nasprotno je stanje hribskega škrjanca, velikega skovika in podhujke videti stabilno. Najslabše je stanje v dolini reke Reke. Najpomembnejši habitati za kvalifikacijske vrste v dolini reke Reke so bili vlažni, ekstenzivno gojeni travniki, mozaična raba kmetijske zemlje ter veliko število mejic, posemeznih grmov in podobnih struktur. Trendi populacij kvalifikacijskih vrst ptic jasno odražajo spremembe v kmetijski rabi. Kmetijska raba se intenzificira, posledično so trendi negativni in vrste izginjajo. Črnočeli srakoper je izginula vrsta v dolini reke Reke, če se raba ne spremeni je samo vprašanje časa, kdaj bodo izginili še kosec, grahasta tukalica in repaljščica. Ključ do izboljšanja stanja je v prenehanju pozidav in v ekstenziviranju kmetijstva.

125


Varstvene smernice in ukrepi Na diverziteto avifavne v Parku Škocjanske jame vpliva predvsem človeški dejavnik. Trenutni način upravljanja s prostorom v Škocjanskih jamah je za nekatere vrste neugoden. Kot ključne grožnje smo evidentirali: srednjenapetostne daljnovode znotraj meja parka in motnje s strani človeka. Potrebno je ohranjati ekstenzivno rabo travinja in preprečevati zaraščanje. Kmetijstvo v Parku Škocjanske jame ne predstavlja ključne grožnje pticam, je pa lahko usodno za ptice v bližnji okolici. Košenice v okolici Nakla so v večini gnojene in nekatere celo dosejane (lastna opažanja), opazili smo tudi nepotrebno sečnjo nekaterih mejic. Priporočamo ekstenziviranje košenic v okolici Nakla tako, da se preneha z gnojenjem in, da se preneha z dosajevanjem.

Slika 13. Varstvene cone znotraj parka Škocjanske jame. Vir: Figelj in Kmecl (2012).

Klimatološki vpliv na trende v prihodnosti Tudi klima in njena sprememba je eden od dejavnikov, ki vplivajo na razširjenost in številčnost ptic (Lindström idr. v Figelj&Kmecl, 2012). Park Škocjanske jame leži v bližini submediteranskega območja, kar se odraža na rastlinstvu (Jakopič v Figelj&Kmecl, 2012) in avifavni v bližnji okolici. Pričakuje se, da se bodo v prihodnosti povprečne letne temperature dvigovale, kar bo vplivalo tudi na razširjenost ptic v okolici jam (Huntley idr. v Figelj&Kmecl, 2012). Najverjetneje bodo največ pridobile sredozemske vrste ptic, ob predpostavki, da se območje parka ne bo zaraslo, lahko pričakujemo gnezditev puščavca Monticola solitarius, ob višjem dvigu temperature pa morda tudi skalnega brgleza Sitta neumayer in rdeče lastovke Hirundo daurica. Prav tako se bo povišala številčnost nekaterih vrst, ki so v parku že zdaj prisotne: npr. plotnega strnada in slavca.

126


V Sloveniji je puščavec najštevilčnejši na Kraškem robu, gnezdi pa tudi v ostenjih južnega roba Trnovskega gozda in Nanosa, zabeležen je bil tudi pod Krnom (Dopps, v Figelj&Kmecl, 2012). Čeprav podatki o pojavljanju puščavca v Parku Škocjanske jame ne obstajajo, smo pričakovali, da bomo puščavca med raziskavo registrirali. Videti je, da stene v Parku Škocjanske jame trenutno niso dovolj termofilne, da bi nudile ugodne razmere za puščavca. Ožje območje jam je sicer relativno hladno in orientirano proti severu. Dodatno k temu prispevajo udornice in soteska reke Reke, ki pa obenem prispevajo k manjšemu nihanju temperature (Rejec Brancelj v Figelj&Kmecl, 2012). Kar se avifavne tiče, bodo dvigi povprečnih temperatur tako najverjetneje zvišali tudi diverziteto ptic.

Monitoring glacialnih, termofilnih reliktov ter zavarovanih rastlin iz rdečega seznama flore Za ugotavljanje vpliva morebitnih klimatskih sprememb menimo, da je treba skrbno izbrati katere vrste naj se spremlja. Pri orhidejah, pri katerih število cvetočih primerkov med leti zelo niha, je treba dobro premisliti katere vključiti v monitoring, saj primerjava med nekaj leti nujno ne bo dala reprezentativnih rezultatov. Stanje orhidej je smiselno tako spremljati z bolj primernimi metodami, na primer z metodo transekta ali pa spremljati travnike, na katerih orhideje rastejo. Prav tako je treba skrbno izbrati konkretno »mikropopulacijo«, ki se jo bo spremljalo. Pri izboru je treba gledati na to, da bodo dejavniki iz okolja (na primer zaraščanje) čim manj vplivali na stanje same populacije. Pri glacialnih ali termofilnih reliktih je veliko primerkov vrst na težko dostopnih mestih in če se da, naj se za monitoring izbere lažje dostopne, vendar ostalim kriterijem zadoščujoče, površine. Opis lokacije popisne ploskve mora biti jasen, da se ga lahko po opisu enostavno najde. Po navadi si pri tem pomagamo s GPS koordinatami, pri Škocjanskih jamah pa nastopi težava, saj je na navpičnih stenah ta način le deloma uporaben. Možen način je s fotografiranjem popisne ploskve, z uporabo daljnogleda ali teleskopa ali s pomočjo laserskih merilnikov. Izbor popisnega mesta naj bo takšen, da bo na njem zagotovljena stalna nespremenjena raba (stik z lastnikom, uskladitev z načrtovanimi posegi v parku ipd.). Iz pridobljenih podatkov je treba pripraviti izbor vrst in nabor popisnih mest oz. transektov, na katerih se bo posamezno vrsto spremljalo. Za posamezno vrsto na posameznem popisnem mestu je treba določiti metodo popisovanja. Glede na čas cvetenja je treba določiti časovni interval monitoringa v letu, ki lahko med leti zaradi vremenskih dejavnikov pri posamezni vrsti nekoliko niha. Za zagotovljeno večletno spremljanje posameznih vrst na konkretnih popisnih ploskvah, se na teh ne sme spreminjati dosedanje rabe. Zato je treba ugotoviti, kdo je lastnik zemljišča na kateri je popisna ploskev, in se z njim dogovoriti o možnosti izvedbe monitoringa. Ko so ti parametri določeni, je treba glede na načrtovan čas monitoringa (v letih) zagotoviti, da se bo ta zanesljivo izvajal (finančno in kadrovsko načrtovanje). Za ugotavljanje vpliva klimatskih sprememb na floro je glede na relativno majhno število glacialnih in termofilnih reliktov smiselno spremljati vsaj eno rastišče vsake vrste, raje pa več, da se lahko spremlja in primerja trende mikropopulacij, medtem ko se za ostale vrste lahko naredi izbor. Spremljanje vseh rastišč reliktov je zaradi težke dostopnosti neizvedljivo (Trčak, 2012)

Monitoring terestrične troglobiontske favne V pregledu podzemeljske favne turističnega dela Škocjanskih jam navajamo 38 taksonov. Od tega je nedvomno troglobiontskih organizmov le 8, pa še od teh moramo začasno jamskega hrošča podzemljarja Bathysciotes khevenhuelleri voditi kot lokalno izginulo vrsto iz tega dela jame. Število prepoznanih troglobiontskih vrst bo s podrobnejšo analizo nabranih skakačev (Collembola) verjetno naraslo še za nekaj vrst. Število troglobiontov je glede na razsežnost Škocjanskih jam relativno nizko, vsekakor

127


neprimerno nižje od naših favnistično najbogatejših dinarskih jam, kot so Postojnska jama, Jama pod Predjamskim gradom, Logarček, Križna jama in številne druge (Sket in Culver v Polak, 2012). Število troglobiontov v turističnem delu Škocjanskih jam je tudi znatno nižje od številnih jam na območju Krasa, Matarskega podolja in Čičarije. Jame, kot so Polina peč, Račiška pečina, Dimnice, Medvedjak in Radota jama presegajo število 15 troglobiontov (Polak idr. v Polak, 2012). Razloge za nizko število troglobiontskih organizmov v turističnem delu Škocjanskih jam gre iskati zlasti v dejstvu, da Škocjanske jame niso raziskane v celoti, pač pa smo v našem delu obravnavali le turistični del jame. Ta del jame je relativno star fosilni rov, in kar je s stališča živalstva najbolj pomembno, ta rov je globoko pod površjem. Plasti sklenjene kamnine nad Tiho in Šumečo jamo so debele od 60 do 100 metrov. Znano je (Culver in Pipan v Polak, 2012), da so globoki podzemeljski habitati zelo siromašni z organskim materialom, ki je hrana jamskemu živalstvu. Glavni vir hrane je tu prenikla voda deževnica s površja, ki v podzemlje prinaša raztopljen organski material. Med pronicanjem skozi debele plasti kamnine pa se ta vnos hrane močno zmanjša. Na ta sila skromen vir hrane so prilagojeni le najbolj skromni jamski organizmi, ki so sposobni filtriranja pernikle vode in hranjenja z organskim filmom na kapnikih ter površini kapnice. Taki organizmi, ki jih v Škocjanskih jamah najdemo pretežno v osrednjem delu Tihe jame so, polžek jamničar Zospeum spelaeum, velik jamska mokrica Titanethes dahli, jamski plapigrad Eukoenenia sp., ter za enkrat tri prepoznane troglobiontske vrste jamskih skakačev (Collembola). Med troglobiontske vrste hroščev, najdenih v Škocjanskih jamah, uvrščamo še šmidtovega brezokca Anophthalmus schmidti in podzemljarja vrste Bathysciotes khevenhuelleri. Šmidtov brezokec je bil doslej najden le v spodnjih vodnih etažah Škocjanskih jam in ga pri naši raziskavi nismo zasledili. Za podzemljarja Batysciotes khevenhuelleri pa zgleda, da je Tiha jama v sedanjem obdobju vendarle preveč siromašna s hrano.

Slika 14. Pregledni shematični stranski prerez sistema Škocjanskih jam z vrisanimi vzorčnimi mesti speleobioloških vzorčenj.Vir: Polak (2012). Klimatske spremembe, v veliki meri povzročene s človekovo dejavnostjo, so danes dejstvo. Spremembam klimatskih razmer relativno hitro sledijo tudi spremembe biosfere. Kot posledica segrevanja ozračja se tudi že v Sloveniji opažajo spremembe v razširjenosti nekaterih vrst rastlin in živali. Večinoma širijo svoj areal toploljubne vrste (Polak v Polak, 2012). Klimatske razmere v kraškem podzemlju so relativno stabilne in se ne odzivajo bistveno na dnevne (cirkadiane) oziroma letne (cirkaanualne) klimatske spremembe na površju. Sezonske klimatske spremembe (padavine, temperature, zračni tokovi) lahko vplivajo na fenologijo in prostorsko periodiko pojavljanja nekaterih jamskih živali, vendar favnistična sestava ostaja stalna (Polak v Polak, 2012). S podrobno opredelitvijo trenutnega (ničelnega) stanja 128


terestrične troglobiontske favne in z vzpostavitvijo dolgoročnega monitoringa po enaki metodologiji, bo mogoče morebitne spremembe v sestavi troglobiontske favne pripisati opaženim dolgoročnejšim klimatskim spremembam. Vzporedno z rednim periodičnim spremljanjem stanja podzemeljske favne pa je potrebno izvajati tudi natančne meteorološke meritve temperature, vlage, zračnih tokov v jami in sestave plinov. Le z dolgoročnim izvajanje okoljskega monitoringa, ki ga Park Škocjanske jame že izvaja, bo mogoče v prihodnosti tudi pojasniti in razložiti morebitne favnistične spremembe sestave podzemeljskega živalstva Škocjanskih jam.

Monitoring prenikajoče vode – Epikrasa Najštevilčnejši osebki v epikraški vodi so ceponožni raki iz reda Harpacticoida, našli smo tudi samice z jajci. To nakazuje, da je populacija ceponožcev, kot najpomembnejših organizmov v epikrasu, vitalna in da se neprestano obnavlja. To je dokaz, da so Škocjanske jame pester kraški podzemeljski ekosistem in kjer lahko še vedno pričakujemo zanimiva odkritja.

Slika 15. V curkih in lužah s prenikajočo vodo je maloštevilna, a vrstno bogata favna rakcev ceponožcev. Med njimi je veliko endemitov. Na sliki je komaj pol milimetra veliki Morariopsis scotenophila, prvi kopepodni rakec opisan iz Škocjanskih jam že iz leta 1930. Vir: Pipan (2013). Fotografija: A. Brancelj. Podatki o številu organizmov in pestrosti na podzemlje specializiranih živalskih vrst v Škocjanskih jamah potrjujejo in pričajo o zadovoljivem zdravju ekosistema. In ker je podzemlje, še zlasti epikras, kot plast tik pod površjem, neposredno odvisna od površja, je favno prenikle vode primerno in smiselno spremljati v naprej, saj nam omogoča globalno vrednotenje ekološkega stanja širšega zalednega območja nad jamskim sistemom. Posamezne vrste ceponožnih rakov iz prenikle vode lahko uporabimo kot bioindikatorje pri celostni presoji vplivov na okolje (Pipan in Culver v Pipan, 2013). Tako kot koža varuje vse organe v organizmu, površje ščiti in varuje podzemeljski svet. Če ga z onesnaževanjem in grobimi posegi ranimo, mu preprečimo, da bi svojo vsestransko funkcijo varovanja in ohranjanja podzemeljskega okolja opravljal še naprej. Najštevilčnejši osebki v epikraški vodi so ceponožni raki iz reda Harpacticoida, našli smo tudi samice z jajci. To nakazuje, da je populacija ceponožcev, kot najpomembnejših organizmov v epikrasu, vitalna in

129


da se neprestano obnavlja. To je dokaz, da so Škocjanske jame pester kraški podzemeljski ekosistem in kjer lahko še vedno pričakujemo zanimiva odkritja. Podatki o številu organizmov in pestrosti na podzemlje specializiranih živalskih vrst v Škocjanskih jamah potrjujejo in pričajo o zadovoljivem zdravju ekosistema. In ker je podzemlje, še zlasti epikras, kot plast tik pod površjem, neposredno odvisna od površja, je favno prenikle vode primerno in smiselno spremljati v naprej, saj nam omogoča globalno vrednotenje ekološkega stanja širšega zalednega območja nad jamskim sistemom. Posamezne vrste ceponožnih rakov iz prenikle vode lahko uporabimo kot bioindikatorje pri celostni presoji vplivov na okolje (Pipan in Culver v Pipan, 2013). Tako kot koža varuje vse organe v organizmu, površje ščiti in varuje podzemeljski svet. Če ga z onesnaževanjem in grobimi posegi ranimo, mu preprečimo, da bi svojo vsestransko funkcijo varovanja in ohranjanja podzemeljskega okolja opravljal še naprej.

Literatura Figelj, J., & Kmecl, P. (2012). Monitoring ptic v parku Škocjanske jame: metodologija, izvedba popisa in ocena varstvenega stanja. Ljubljana: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Pipan, T. (2013). Ocena stanja in vzpostavitve monitoringa v prenikli vodi v sistemu Škocjanskih jam. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa. Polak, S. (2012). Monitoring terestrične troglobiontske favne v turističnem delu Škocjanskih jam. (Spremljanje posebnosti določenih vrst kraškega podzemlja). DS2: Monitoring in analiza vplivov podnebnih sprememb na biodiverziteto. Postojna: Zavod Znanje Postojna, OE Notranjski muzej Postojna. Šturm S. (2011). Researches in the Škocjanske jame park: Conservation of living diversity in the park. Revija Kras, 113, 26–29. Trčak, B. (2012). Ocena stanja flore glacialnih habitatov in termofilnih vrst. Miklavž na Dravskem polju: Center za kartografijo favne in flore.

130


Podnebne značilnosti in pričakovane podnebne spremembe na širšem območju Parka Škocjanske jame

Tanja Cegnar Agencija RS za okolje. Kontakt: tanja.cegnar@gmail.com.

Povzetek Podnebne spremembe so pomemben sestavni del okolja in podnebje je skozi celotno človeško zgodovino vplivalo na življenje ljudi. Podnebje v Sloveniji določajo številni dejavniki, najpomembnejši so njena geografska lega, razgiban relief, usmerjenost gorskih grebenov in bližina morja. Za pregled podnebja v parku škocjanske jame nam je v pomoč meteorološka postaja v parku ter ostale v okolici iz katerih lahko razberemo že vidne spremembe v podnebju. Tako za park kot okolico so za v prihodnje napovedane pogostejše podnebne grožnje. Ključne besede: podnebje, podnebne spremembe, park Škocjanske jame, podnebne grožnje.

Splošno o pomenu podnebja Kako pomemben sestavni del okolja so podnebne razmere, se pogosto niti ne zavedamo.V geološki časovni skali je podnebje pomembno prispevalo k preoblikovanju površja. Med najučinkovitejše pri preoblikovanju površja spadata erozija vetra in vode, a tudi ledeniki so opazno prispevali k spreminjanju površja. Podnebne razmere so bistvene za preperevanje kamnin, za razširjenost in uspevanje rastlinskih in živalskih vrst ter njihovo sobivanje. Podnebje je že od nekdaj odločilno vplivalo tudi na ljudi in njihov življenjski slog; skozi vso zgodovino človeštva se je odražalo v načinu gradnje, poljedelstvu, izboru domačih živali, gostoti poseljenosti, razpoložljivosti vodnih virov, običajih ljudi, prehranjevalnih navadah in zdravju. V minulem stoletju je hiter tehnološki razvoj zagotovil razmeroma lahko dostopnost do energije, vključno s fosilnimi gorivi, prinesel drugačen način gradnje, povečal mobilnost, nabor gojenih rastlin in omogočil boljše ter obilnejše pridelke. Vse to je vzbudilo varljiv občutek, da smo si naravo podredili. Vendar narave in podnebja še zdaleč nismo sposobni obvladati, še manj krojiti po lastnih željah. Podnebje ima naravno spremenljivost, k njegovemu spreminjanju pa prispevamo tudi ljudje z izpuščanjem toplogrednih plinov v ozračje. Tako se podnebje v zadnjih desetletjih spreminja hitreje, kot se je kdajkoli v preteklosti, obenem pa sodobna družba ni povečala odpornosti na izredne vremenske dogodke. Prav nasprotno, sodobna družba postaja vse bolj ranljiva. Regije se med seboj razlikujejo glede na vrsto in pogostost naravnih ujm, njihovo intenziteto, seveda pa tudi po pripravljenosti nanje in sposobnosti učinkovitega in hitrega odpravljanja posledic. Na stopnjo ranljivosti v veliki meri vplivajo tudi posegi v okolje. Če so ti smotrni in premišljeni, ne bodo povečali ranljivosti, lahko bodo celo prispevali k njenemu zmanjšanju. Žal se v praksi velikokrat dogaja prav nasprotno.

Podnebne značilnosti Parka Škocjanske jame Na območju Parka Škocjanske jame je že leta 2005 začela delovati samodejna meteorološka postaja. Vendar nimamo več desetletij dolgega niza meteoroloških podatkov, ki bi nam omogočil določanje podnebnih razmer, prav tako so podatki, ki jih nudi delujoča samodejna meteorološka postaja, v časovni

131


skali zelo pogosti, vendar ne pokrivajo celotnega nabora vremenskih spremenljivk. Zato si bomo pri oceni podnebnih razmere in pričakovanih sprememb oz. trendov pomagali s podatki dveh razmeroma bližnjih meteoroloških postaj, ki nudita širši nabor spremenljivk, predvsem pa delujeta dovolj dolgo, da lahko na osnovi podatkov izdelamo celovitejšo sliko podnebnih razmer. Ti dve postaji sta Godnje (nadmorska višina 320 m) in Ilirska Bistrica (424 m), medtem ko je Postojna (nadmorska višina 533 m) višje in bolj odmaknjena od morja, torej že bolj pod vplivom celinskega podnebja, zato tudi podnebno manj sorodna območju Škocjanskih jam. Za ocenjevanje znakov podnebnih sprememb pa bomo uporabili podatke širšega območja Slovenije.

Poglavitni dejavniki, ki krojijo podnebne razmere na območju Parka Škocjanske jame Slovenija leži v zmernem geografskem in podnebnem pasu, zato je za nas značilna velika variabilnost podnebnih in vremenskih razmer, saj se na našem ozemlju prepletajo vplivi submediteranskega, gorskega in celinskega podnebja. Podnebje v Sloveniji določajo številni dejavniki, najpomembnejši so njena geografska lega, razgiban relief, usmerjenost gorskih grebenov in bližina morja. Posledica prepleta številnih dejavnikov je zelo raznoliko podnebje. Območje Parka Škocjanskih jam z značilnim kraškim reliefom se razteza na nadmorski višini od 420 do 450 m in leži na prehodnem območju z obalnega dela Slovenije v celinski del. Obdajajo ga tako Brkini kot tudi Vremščica. Več o površini in geografskih značilnostih tega območja vsebuje spletna stran parka. Še vedno je dokaj izrazit vpliv sredozemskega morja, kar se odraža na temperaturnih razmerah, prav tako je značilna tudi burja. Največ padavin prinesejo jugozahodni zračni tokovi, ob katerih se padavine okrepijo tudi zaradi vpliva dviganja zračnih gmot nad Kras in Dinarsko- Alpski greben. Padavinski režim določa porazdelitev padavin preko leta. Za submediteransko podnebje sta značilna dva padavinska maksimuma: prvi se pojavlja konec pomladi, drugi, ki je bistveno izrazitejši, pa jeseni. Količina padavin se iz leta v leto lahko močno spreminja in imamo tako sušna kot tudi izjemno mokra leta. Zaradi orografskega učinka se količina padavin povečuje, ko gremo od morja proti notranjosti Slovenije in doseže maksimum na Dinarsko-Alpski pregradi. Ob obali se letna količina padavin giblje med 1.100 in 1.200 mm. V Godnjah letno pade okoli 1.400 mm, v Ilirski Bistrici 1.350 mm, v Postojni pa že skoraj 1.600 mm. Največ padavin je ob vremenskih situacijah, ko se vlažne in relativno tople zračne mase pomikajo z jugozahodnim vetrom. Smer premikanja zračnih mas je pravokotna na orografske pregrade, zato se ob njih zrak dviga in ohlaja, iz njega pa se izločajo padavine.

Prednosti podnebnih razmer Med podnebne prednosti območja spada predvsem odsotnost poletne hude vročine in soparnosti, ki je značilna za obalne dele ali kotlinski del Slovenije. Prav tako pozimi in spomladi temperaturna inverzija in megla iznad severnega Jadrana navadno ne sežeta tako visoko. Zato lahko pričakujemo tudi manjšo onesnaženost zraka. Predvsem v hladnem delu leta so v razgibanem kraškem površju možne velike razlike v najnižji dnevni temperaturi že na majhnih razdaljah, kar je ob primerni izrabi prostora lahko prednost.

132


Podnebne grožnje Vsako leto nas doletijo tudi ekstremni dogodki, tako vremenski kot tudi podnebni. Po ocenah strokovnjakov lahko v prihodnje zaradi podnebnih sprememb pričakujemo še več izrednih vremenskih dogodkov, kot so neurja, vročinski valovi, suše, hudourniške poplave ipd. V zadnjih letih smo bili pogosto priča hudim poletnim sušam, ki so močno prizadele poljedelce, ponekod so ogrozile tudi vire pitne vode. Poletno pomanjkanje padavin je pogosto spremljala visoka temperatura zraka in neobičajno veliko sončnega vremena, kar je še dodatno povečalo potrebo po vodi. Na jugozahodu Slovenije se suša praviloma pojavlja vsako poletje, čemur botrujejo tudi geološke razmere. Prav tako se lahko dolga sušna obdobja pojavljajo pozimi, le posledice so navadno manj opazne. Izrazitemu dolgemu sušnemu obdobju smo bili v jugozahodni Sloveniji priča v prvih treh mesecih leta 2012, za razliko od večine ozemlja so se sušne razmere na jugozahodu države nadaljevala tudi v spomladanske mesece, poleti pa se je suša še stopnjevala in dosegla vrhunec. Slovenija spada v Evropi med območja z največjim številom neviht, vsako leto je med njimi tudi nekaj hudih neurij, škoda pa je odvisna od poseljenosti in namembnosti območja, ki ga neurje zajame. Park Škocjanske jame leži na območju, kjer je nevihtnost med največjimi v Sloveniji. Največ škode lahko povzroči toča, seveda pa tudi močni sunki vetra in močni nalivi. Močna burja, ki piha na Primorskem, vsaj nekaj dni letno ovira promet, na izpostavljenih legah pa ga včasih povsem onemogoči. Bolj nepredvidljivi so sunki vetra, ki se pojavljajo ob močnih nevihtah kjer koli po Sloveniji. Tudi ti lahko povzročajo škodo in odkrivajo strehe, izjemoma tudi lomijo drevesa. Ker je burja na tem območju običajen pojav, je večina infrastrukture na take razmere prilagojena. Vročinski valovi so za občutljive ljudi naporni, sprožajo ali okrepijo pa tudi številne bolezenske težave. Huda vročina lahko prizadene tudi živali in rastline. Čeprav temperatura lahko doseže visoke vrednosti, vročina ni tako obremenilna, kot je prav v nižinah ali kotlinah. Je pa kombinacija vročine in daljšega obdobja suhega vremena lahko nevarna, saj se poveča požarna ogroženost naravnega okolja. Brkini spadajo v Sloveniji med območja, ki so zaradi pojava žleda bolj ogrožena kot ostala območja v državi. Kraška sestava tal vpliva na vodne razmere, zaradi katerih so suše pogostejše kot drugod. Na obilne padavine to območje ni tako odzivno, kot ostala Slovenija, vsaj ne v tako hitrem času, kot je značilen za hudourniške poplave drugod po državi. Na območju Parka Škocjanske jame razmere za snežne športe niso ugodne, zato vse pogostejše zelene zime, ne predstavljajo resnejše težave.

Že opažene podnebne spremembe V treh desetletjih, to je v obdobju 1951–1980, je bilo temperaturno povprečje na ozemlju Slovenije stabilno. Najopaznejše naraščanje temperature je bilo v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih minulega stoletja, ko je bil trend naraščanja večji od projekcij modelov za napovedovanje prihodnjega podnebja, v povprečju na ozemlju Slovenije se je povprečna letna temperatura dvignila kar za 1,1 °C. V tem tisočletju je porast temperature počasnejši in bolj v skladu s podnebnimi projekcijami naraščanja povprečne temperature, porast je znašal 0,1 °C. Spremembe podnebja se najbolj očitno kažejo s segrevanjem ozračja, a to še zdaleč niso edine spremembe v podnebnem sistemu, ki smo jim priča. Poleg naraščanja povprečne letne temperature na celotnem ozemlju Slovenije, naraščajo tudi povprečna zimska, pomladna in poletna temperatura zraka, le

133


jesensko temperaturno povprečje ne kaže pomembnega naraščajočega trenda. Prav tako je opaziti razliko v trendu najnižje dnevne in najvišje dnevne temperature, izrazitejše je naraščanje najnižje dnevne temperature. Posledica naraščanja temperature je naraščanje števila toplih in zmanjševanje števila ledenih dni. Zelo pomembna opažena sprememba je naraščajoč trend jesenskih padavin, medtem ko v ostalih letnih časih opažamo negativen trend padavin. Čeprav so razlike med posameznimi leti velike, je opazen negativen trend trajanja snežne odeje in višine novozapadlega snega. Ocena trenda povprečne letne temperature zraka na desetletje, ki jo naredimo na osnovi linearnega trenda v zadnjih 60 letih, je za razmeroma bližnjo merilno postajo Postojna 0,2 °C, tak trend je tudi pozimi, spomladi znaša 0,3 °C, poleti 0, °C in jeseni 0,1 °C. Za isto obdobje in merilno mesto ugotovimo, da letne, zimske in pomladne padavine ne kažejo pomembnega trenda. Pomembno pa je, da kažejo poletne padavine negativen trend, ki nekoliko presega 10 mm na desetletje, jesenski trend pa je pozitiven in nekoliko presega 20 mm na desetletje. Očitno je torej, da se spreminja padavinski režim: jesenski maksimum postaja bolj izrazit, medtem ko se v ostalih mesecih količina padavin zmanjšuje. Taki trendi so opazni na vseh bližnjih merilnih postajah in torej značilni za širše območje(Slovensko meteorološko društvo, 2011). Glede na dejstvo, da ima širše območje Parka Škocjanske jame izrazit maksimum padavin oktobra in novembra, torej v jesenskih mesecih, je tak trend nadvse zaskrbljujoč. Prav tako je zelo neugodno dejstvo, da poletne padavine kažejo trend upadanja ob tem, ko je trend naraščanja povprečne temperature zraka največji ravno poleti. Višja temperatura in manj padavin vodi v pogostejše, daljše in intenzivnejše suše v poletnem času.

Projekcije podnebja v prihodnje Ljudje na dejavnike, ki določajo, koliko sončeve energije bo Zemlja prestregla in kako se bo ta porazdelila vzdolž različnih geografskih širin, nimamo vpliva. Lastnosti ozračja in zemeljskega površja določajo koliko od prejete sončne energije bo Zemlja skupaj s svojim ozračjem obdržala in jo porabila za segrevanje površja, segrevanje in gibanje oceanov ter zračnih mas, rast in razvoj rastlin. Poleg naravnih dejavnikov z izpusti toplogrednih plinov v ozračje tudi ljudje spreminjamo podnebje. Projekcije podnebnih sprememb so tako poleg poznavanja preteklega podnebja ključnega pomena za pripravo strategij prilagajanja na podnebne spremembe. Ker ne vemo, kako bodo naraščali izpusti toplogrednih plinov v ozračje, kako bo naraščalo svetovno prebivalstvo, kakšen bo razvoj tehnologije, kakšne bodo politične in gospodarske razmere, se poslužujemo tako imenovanih scenarijev. Scenarij je verjeten in pogosto poenostavljen opis prihodnjega podnebja, ki temelji na razumljivih in smiselnih predpostavkah o povezavah med dejavniki podnebja in omogoča ocenjevanje predvidenih posledic človeško pogojenih sprememb podnebja. Obsežni podnebni vzorci so predvsem posledica porazdelitve sončnega obsevanja na Zemlji, vrtenja Zemlje ter vpliva porazdelitve kopnega in morja in topografije, ki so zadovoljivo zajeti v modelih splošne cirkulacije. Regionalno oziroma lokalno podnebje pa je odziv globalnega podnebja na lastnosti površja (npr. razgibanost, vegetacija, ...) na regionalni oziroma lokalni ravni. Podnebni modeli zaenkrat še niso dovolj natančni, da bi lahko opisali vso podnebno raznolikost, ki smo ji priča v Sloveniji, in tako predstavljali dovolj dobro podlago za ocenjevanje vpliva ter pripravo strategij prilagajanja podnebnim spremembam po posameznih regijah ali celo manjših območjih. Pogosto uporabljamo za proučevanje odziva podnebnega sistema na spremenjeno sestavo ozračja modele splošne cirkulacije. Vključujejo opise glavnih fizikalnih, kemijskih in bioloških procesov v ozračju, oceanih, ledu in na zemeljskem površju ter njihovo medsebojno odvisnost. Rezultati zadnjega IPCC 134


poročila iz leta 2007 kažejo, da lahko do konca tega stoletja pričakujemo globalno ogrevanje med 1,1 in 6,4 °C glede na povprečne razmere v obdobju 1980–1999 (IPPC, 2007). Hitrost ogrevanja ozračja je odvisna od tega, kateri izmed scenarijev izpustov toplogrednih plinov in delcev se bo v prihodnje uresničil. Ne glede na to, kateri scenarij izpustov je upoštevan, se prostorski vzorci podnebnih sprememb ne razlikujejo bistveno, razlikuje se le njihova izrazitost v času. Kako se bo v prihodnje razvijala družba in kakšne bodo zaradi tega emisije toplogrednih plinov ter njihove vsebnosti v ozračju, lahko le sklepamo glede na sedanje trende, kar predstavlja osnovni vir negotovosti v ocenah podnebnih sprememb. Prav tako ne poznamo vseh podrobnosti podnebnega sistema in njegovega odziva na spremembe sestave ozračja in druge spremembe podnebnih dejavnikov. Različni modeli dajo nekoliko različne ocene sprememb, kar je potrebno upoštevati pri interpretaciji takšnih rezultatov. Prav tako na izrazitost sprememb vpliva izbira scenarija emisij. V Sloveniji do konca tega stoletja pričakujemo, da se bodo poletja ogrela močneje kot zime ter da pozimi lahko pričakujemo nekoliko več padavin, poleti pa manj. Ocene se nekoliko razlikujejo od modela do modela in od uporabljene metodologije. Tako se lahko predvsem zanesemo na predvidene trende, kjer so rezultati večine projekcij skladni, v velikosti spremembe pa naletimo tudi na večje razlike, kar nakazuje na visoko stopnjo negotovosti. V nadaljevanju povzemimo nekaj ocen po prirejena po publikaciji Stališče SMD o podnebnih spremembah. Podnebne spremembe bodo v posameznih podnebnih območjih Slovenije različno izrazite, zlasti to velja za višino padavin. Projekcije podnebnih sprememb obeh uporabljenih modelov kažejo, da naj bi se v skladu s scenarijem emisij SRES A1B temperatura zraka do koncu stoletja v primerjavi s povprečjem 1961–1990 po celotni Sloveniji dvignila za 2 do 3 °C. Najmanj naj bi se dvignila temperatura spomladi, kjer se oceni modelov za osrednjo Slovenijo gibljeta okrog 2 °C ter nekoliko manj za Primorsko in nekoliko več za vzhodni del Slovenije. Otoplitev naj bi bila najmočnejša poleti, ko bi lahko dvig temperature zraka v osrednji Sloveniji presegel 4 °C. Po tem scenariju bi največja poletna otoplitev zajela Primorsko. Zaradi slabše zanesljivosti modelov pri opisu padavinskih dogodkov so projekcije podnebnih sprememb, vezanih na padavine, manj zanesljive. Ob koncu 21. stoletja v primerjavi s sedanjimi razmerami projekcije napovedujejo manjšo količino padavin v poletnem času skoraj po celotni Sloveniji. Zmanjšanje količine padavin naj bi bilo še posebej izrazito na Primorskem, kjer bi ponekod doseglo tudi 40 %, v ostalih delih Slovenije pa bi bilo 10-30 % manj padavin. Pozimi bi po napovedih modelov večji del Slovenije prejel nad 10 % več padavin. Jeseni in pozimi ne gre pričakovati izrazitih sprememb v dolžini obdobij brez padavin, poleti in spomladi pa gre trend v smeri vedno daljših obdobij brez padavin. V severozahodni Sloveniji, ki je najbolj izpostavljena močnim kratkotrajnim nalivom, v prihodnosti ne opazimo večjih sprememb največjih enodnevnih količin padavin. Manjši premik v smeri močnejših enodnevnih padavin opazimo spomladi in poleti(Slovensko meteorološko društvo, 2011). Poleg sprememb povprečnih količin padavin je pomemben predvsem vpliv podnebnih sprememb na nekatere izredne dogodke kot so neurja, na katere smo najbolj ranljivi, a jih podnebne projekcije ne zajamejo. Nevihtne padavine poleti bodo verjetno manj pogoste in jih bo v povprečju manj, vendar pa bodo močnejše. Pozimi lahko pričakujemo porast največjih 5-dnevnih količin padavin in posledično zmanjšanje trajanja najdaljšega suhega obdobja. To nakazuje na pogostejše in intenzivnejše nevihte.Tako poleti kot jeseni pa lahko pričakujemo v povprečju daljša maksimalna obdobja brez padavin, kar pomeni dolgotrajnejše in intenzivnejše suše. To bo še posebej izrazito v poletnem času, ko vsaj v zahodnem delu Slovenije lahko pričakujemo tudi nekoliko manjše maksimalne 5-dnevne padavine. Za razliko od poletja

135


pa jeseni, kljub predvidoma daljšim maksimalnim obdobjem brez padavin pričakujemo intenzivnejše maksimalne 5-dnevne količine padavin. V modelih za podnebne projekcije sta dva temeljna vira negotovosti v rezultatih podnebnih sprememb; omejeno poznavanje procesov in sedanjih razmer ter nenapovedljivost prihodnosti z vidika uresničitve izbranih scenarijev izpustov toplogrednih plinov in delcev v ozračje. Tudi če bi do potankosti poznali odvisnost odziva podnebnega sistema na sestavo ozračja, lahko podnebje modeliramo le z omejeno prostorsko natančnostjo, ki ne zajame vseh regionalnih in lokalnih posebnosti podnebja izbranega območja. Zaključimo lahko, da so projekcije podnebnih sprememb za Slovenijo še vedno dokaj negotove, še posebej za padavine na majhnem območju. Glede na sedanji razpon vremenske variabilnosti, je splošno sprejeto stališče, da bi moralo zadostovati, če se do leta 2030 prilagajamo na sedanjo variabilnost (torej na že opažene vremenske in podnebne odklone od običajnih razmer) in tako povečamo odpornost na nevarne vremenske dogodke ter podnebne anomalije. V tem obdobju bo signal variabilnosti še vedno večji od signala podnebnih sprememb. Kasneje pa že pričakujemo, da bo signal podnebnih sprememb dosegel signal sedanje vremenske variabilnosti. Ker veliko načrtov predvsem na področju infrastrukture sega v obdobje preko leta 2030, je potrebno upoštevati previdnostno načelo in pričakovane spremembe podnebja.

Sklep Pri ukrepanju v povezavi s podnebnimi spremembami je bila do nedavnega pozornost usmerjena le na omejevanje izpuščanja toplogrednih plinov v ozračje, vse bolj pa se uveljavlja spoznanje, da potrebujemo premišljeno in na znanstvenih ugotovitvah ter poznavanju lokalnih razmer zasnovano strategijo prilagajanja na podnebne spremembe. S prilagajanjem na nove razmere bomo zmanjšali ranljivost in škodo, ki jo vsako leto utrpimo zaradi vremenskih nihanj in podnebnih sprememb. Tisti, ki se bodo učinkovito in pravočasno prilagajali, bodo imeli prednost pred tistimi, ki jim to ne bo uspevalo ali pa se za spremljanje sprememb podnebnih razmer in prilagajanje nanje ne bodo odločili. Izračuni in predvidevanja kažejo, da posledice sprememb podnebja ne bodo porazdeljene enakomerno, ampak bodo nekatera območja bolj prizadeta od drugih. Že sedaj podatki kažejo, da je ogrevanje v Evropi nekoliko večje, kot je v svetovnem povprečju; območje Alp se ogreva še nekoliko hitreje od ostale Evrope. Lokalno bodo spremembe lahko še večje, posebej lahko prizadenejo biološke združbe, ki so izrazito prilagojene na specifične lokalne razmere, torej vrste, ki so učinkovito prilagojene na specifične lokalne razmere in jim bo migriranje oteženo ali povsem onemogočeno. Svetovna znanstvena srenja je enotna v spoznanju, da podnebnih sprememb ne moremo več preprečiti, ampak jih lahko le ublažimo in upočasnimo. Soočali se bomo z neizogibnim delom podnebnih sprememb. Da bi bili pri slednjem čim bolj uspešni, moramo poznati soodvisnost med podnebjem in različnimi sektorji človeške dejavnosti, prav tako pomembno pa je tudi, da znamo predvideti, kakšno podnebje nas čaka v prihodnosti. Ker projekcije podnebja vsebujejo veliko mero negotovosti, jih je potrebno redno spremljati in osveževati, kar velja tudi za ukrepe in načrte prilagajanja na podnebne spremembe.

Literatura Intergovernmental panel on climate change. (2007). Fourth assessment report: Climate change 2007 (AR4). Dostop na http://www.ipcc.ch/publications_and_data/publications_and_data_reports.shtml

136


Park Škocjanske jame. (n.d.) Lega in površje. Dostop na http://www.park-skocjanske-jame.si/slo/parkskocjanske-jame_obmocje_lega.shtml Slovensko meteorološko društvo. (2011). Vetrnica – Stališče SMD o podnebnih spremembah. Dostop na http://www.meteo-drustvo.si/data/upload/Stalisce_net.pdf

137



Prve pripombe k metodologiji spremljanja flore in vegetacije ter popisa leta 2012 v Naravnem parku Julijskega predgorja

Giuseppe Oriolo Via Roma 50, Monfalcone (GO), Italija. Kontakt: giuseppe.oriolo@gmail.

Povzetek V okviru projekta Climaparks je Furlanski prirodoslovni muzej izdelal enotno metodologijo spremljanja in analize podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost. Ta metodologija je bila uporabljena na študijskem območju Naravnega parka Julijskega predgorja v letu 2012. Zbrani podatki predstavljajo izhodiščno stanje, koristni pa so tudi za prikaz prednosti in slabosti metodologije. Metodološki pristop je avtonomen glede na druge projekte na evropski in svetovni ravni (na primer projekt Gloria) in je primeren za oceno pionirske vegetacije z nizko biotsko raznovrstnostjo, ki je značilna za alpinski in nivalni pas. V območju, ki gleda proti ostanku Kaninskega ledenika, se je metoda izkazala za dosledno in uporabno. Ključne besede: spremljanje, vegetacija, Naravni park Julijskega predgorja, presoja, metodologija.

Uvod Projekt Climaparks integrirano in členovito obravnava teme o posledicah podnebnih sprememb na biološke in ekološke sisteme. Predvideva energetsko obnovo funkcijskih struktur na zaščitenih območjih, razširjanje in ozaveščanje, pa tudi razvoj srednje- in dolgoročnega znanstvenega spremljanje. Tema podnebnih sprememb se torej obravnava iz različnih vidikov, vendar so osrednjega pomena podatki, s pomočjo katerih bo mogoče skozi desetletja preverjati učinke podnebnih dinamik na visokogorsko rastje. Poznavanje učinkov zvišanja povprečne temperature na biologijo in ekologijo vrst je še v fazi razvoja, razen pri redkih vrstah; njihovo lastno vrednost biološkega kazalnika je treba še dodobra spoznati. Mnenja so deljena (Cannone, 2007; Theurillat in Guisan, 2001) tudi o sami vrednosti kazalnika alpskih vrst. Medtem ko so za kemijsko-fizikalne podatke na voljo pomembne zgodovinske vrste, na katerih je mogoče izdelati statistično pomembne ocene (tema se navezuje bolj na umetne vzroke zvišanja temperature ali na njihovo povezavo z naravnimi podnebnimi cikli), imamo za biološko komponento še vedno na voljo le posamične rezultate, četudi nekaj projektov širokega geografskega in časovnega obsega (Gottfried idr. 2012; Grabherr idr, 2010) počasi že ponuja verodostojne podatkovne baze. Znano pa je, da je razpon pojavov zelo kompleksen in sega od majhnih fizioloških do bioloških prilagoditev pa vse do ekoloških sprememb. Pomislite, na primer, na to, kako težko je oceniti kvalitativne spremembe na širjenje vrst in na sestavo ekosistemov, ki so sami po sebi deležni stalnih nihanj v kvantitativnih razmerjih med vrstami in ki se sami vključujejo v naravne (in umetne) dinamične linije, tudi kompleksne.

Metode Metodologija, ki jo je predlagal Furlanski prirodoslovni muzej v svojem protokolu (končno poročilo, julij 2011), v vegetacijskih vidikih temelji na predlogih Cannonove (2004) za analize, ki so bile izvedene na nekaterih ploskvah na Antarktiki. Ta metoda predvideva večdelni pristop določanja območij in vrst

139


zbranih podatkov. Podatki, ki se bodo predvidoma zbirali, so: a) floristični in vegetacijski, b) meteorološki, c) fenološki in d) pedološki, četudi niso vsi obvezni. Jedro predstavljajo stalna območja in karta vegetacije z visoko natančnostjo podatkov o prostoru in vrstah. Stalna območja obsegajo 25 m2, razdeljena so na kvadrate po 1 m2, ki so nadalje razdeljeni na kvadrate po 100 cm2 in na presečišča. Na vsaki ploskvi se nato izvede: 1 splošni fitosociološki popis za karakterizacijo, 25 popisov velikosti 1 m2, fitosociološki popisi kvadratov velikosti 100 cm2 (priporočeni v 4 vogalnih ploskvah), popis dominantnosti vrst v 4 vogalih vsakega presečišča ploskev velikosti 100 cm2. Izraz »fitosociološki« se uporablja v splošnem smislu, pri tem pa je mišljen le popis vrst/pokritosti, ki sta pri manjših ploskvah izražena v odstotkih. 25 m2 velja za najmanjše možno popisno območje za negozdno vegetacijo. Še en pomemben podatek je karta vegetacije na fitosociološki osnovi, ki jo je treba izdelati na terenu, s številnimi fitosociološkimi popisi za karakterizacijo upoštevanih vrst, v merilu od 1:1.500 do 1:2.000, na območju, ki mora obsegati najmanj 2 km2. V metodološkem poročilu je navedenih nekaj osnovnih statističnih analiz, ki jih je treba opraviti na vrsti pridobljenih podatkov (torej, z izjemo indeksa vrstnega bogastva, od naslednje vrste razpoložljivih podatkov). Nato so predvidene pedološke analize v neposredni bližini ploskev in, kjer je mogoče, fenološka analiza na tedenski ravni, ki je v višjih legah težko izvedljiva. Namestiti je treba zapisovalnik podatkov (data logger), ki bo shranjeval podatke o temperaturi. Metodologija ne postreže s podatki ali razlagami o tem, kako se spopasti z nekaterimi kritičnimi tematikami, ki so prisotne pri tovrstnih raziskavah, kot sta razumevanje posebnih odzivov na podnebne spremembe in ločevanje med primarnimi in sekundarnimi dinamikami, ki so v teku.

Rezultati Podatki o popisih, ki jih je vodila dr. Nicoletta Cannone in jih je izvedel dr. Massimo Buccheri, so bili zbrani v strokovnem poročilu (januar 2013). Opravljeno delo je temeljilo na predlagani metodologiji, tudi na osnovi značilnosti izbranega območja. Gre za proglacialni pas Kaninskega ledenika, ki se razteza nad 2.000 metri nadmorske višine, v alpinskem višinskem pasu s pretežno primarnimi dinamikami, med katerimi razvoj utrjenih melišč. Na podlagi preliminarnih raziskav je bila razvrščena prisotna vegetacija (Poldini in Feoli, 1973, Feoli Chiapella in Poldini, 1993; Poldini in Martini, 1993; Poldini idr., 2004; Poldini in Vidali, 2012). Zaradi velike razširjenosti tako mozaikov kot dinamičnih stopenj (ki so jasno opredeljeni na fotosociološki karti), je bilo območja s homogeno vegetacijo težko ugotoviti. Kot predvideno, je bilo postavljenih 8 stalnih ploskev velikosti 25 m2. Na vseh ploskvah velikosti 25 m2 so bili zbrani podatki na vseh predvidenih ravneh, četudi na dveh ploskvah, ki se nahajata na nedavno odtaljenih območjih, ni rastlinskega pokrova in zatorej popisi niso bili izvedeni. Karta vegetacije temelji na 5 postavkah iz legende, od katerih se tri nanašajo na vegetacijo. Pedološke analize niso bile izvedene (slika 1).

140


Slika 1. Značilno alpsko melišče na Kaninu. Vidna je poraščenost z endemičnim Julijskim makom (Papaver alpinum susbp. ernesti-mayer). Fotografija: Giuseppe Orilo.

Razprava Namen tega članka je prva ocena predlagane terminologije z vidika: a) prilagodljivosti obravnavanim okoljskim danostim b) sposobnost prepoznanja in osamitve odzivov na podnebne spremembe v primerjavi z drugimi dinamikami c) razmerje stroškov in ugodnosti ter d) morebitni odnosi in skladnost z drugimi podobnimi projekti. Kar zadeva uporabo sistema v alpinskem ali nivalnem pasu, se je ta izkazal za uporabnega pri vegetacijskih vrstah, ki uspevajo v snežnih dolinicah, tudi z zelnato vrbo, ali na meliščih, utrjenih z alpskimi travišči, medtem ko ni primeren za bolj strukturirano vegetacijo, kot so razvita travišča, goljave ali grmičevje. Fenološka analiza ni izvedljiva v težko dostopnih visokogorskih predelih, medtem ko bi jo bilo mogoče uporabiti pri projektih za ozaveščanje v šolah na vrstah, ki so značilne za dolinska dna. Še en pomemben, vendar prav tako problematičen vidik, ki je skupen številnim spremljanjem, je pomanjkanje podatkov o briofitski flori, ki ima v habitatih, kakršni so snežne dolinice, zelo pomembno vlogo. Podatki, zbrani za zaključene ploskve, bodo temeljito preučeni le z izdelavo časovnih vrst. Nedvomno je z metodo presečišča, »intercept point«, mogoče pridobiti veliko podatkov; na tem dejavniku zlasti temelji subjektivnost popisovalca. V ta namen, tudi v skladu z drugimi dolgoročnimi spremljanji (na primer »CONECOFOR« ali »GLOIA«), bi lahko izdelali priročnik za popisovalce in postopke za standardizacijo podatkov, ki bi bil koristen zlasti za primerjave med območji, ki bi jih izdelali različni popisovalci, ali v letih z drugimi delovnimi skupinami. V nekaterih subalpinskih in alpinskih okoljih je težko potegniti ločnico med postopnim dinamičnim opuščanjem pašnikov (ne glede na to, ali gre za gospodarsko dejavnost ali za pomembno spremembo v številu alpskih kopitarjev). Morda bi bilo primerno pripraviti nekaj smernic za razlago vrst podatkov, tako da bi vsako ploskev označili tudi z dinamičnega vidika. Kar zadeva razmerje stroški/ugodnosti je celoten predlagani sistem precej drag in ponuja obsežno bazo podatkov, kjer branje in iskanje nista vselej preprosta. Predlagamo spremembo sistema, tako da bi ohranili 4 ploskve s celotno vrsto, medtem ko bi pri drugih ploskvah popisali samo površine velikost 1 m2. Poleg tega bi bilo treba izdelati dodatne

141


statistične analize za raziskavo morebitnih povezav med zbranimi prostorskimi podatki (npr. sprememba temperature, snežne obremenitve ipd.) ter rezultati florističnih in vegetacijskih analiz. Kritični vidik se nanaša na zavračanje povezave s katero od nadnacionalnih mrež za dolgoročno spremljanje alpske vegetacije, kakršen je na primer projekt »Gloria«, ki je že postregel z rezultati tudi v bližnjih območjih (Pauli idr., 2007; Holzinger, 2008; Erschbamer idr.,2009; Erschbamer idr.,2011).

Zaključki Metoda, ki je bila predlagana v okviru projekta Climaparks za Naravni park Julijskega predgorja, zahteva precejšen napor pri zbiranju podatkov, ki med drugim ni vselej izvedljivo. To fazo bi bilo treba za alpinski pas parka poenostaviti: to bi lahko dosegli tako, da bi nadaljevali s popolnimi popisi na 4 ploskvah velikosti 25 m2, medtem ko bi na preostalih 4 ploskvah, in zlasti v nivalnem pasu z redko vegetacijo, ki je morebiti najbolj občutljiva na podnebne spremembe, popisali le fitosociološke podatke na površini 1 m2. Te veliko hitreje izvedljive popise bi lahko ponovili vsakih 5 let, medtem ko podrobnejši predvidevajo ponovitve v časovnih intervalih, ki naj ne bi bili krajši od 10 let. Največjo pozornost je treba nameniti načinom izdelave fitosociološke karte, kjer je subjektivnost tako topološke (najmanjše homogeno območje, mozaiki) kot tipološke opredelitve največja. V prihodnjih letih bi želeli izvesti pedološke analize in zabeležiti kemijsko-fizikalne podatke, ki so na voljo. Zelo pomembno bo urediti pridobljene podatke v ustrezne informacijske sisteme. Statistične analize bodo morale omogočiti čim boljšo razlago morebitnih vzročnih povezav med spremembo vegetacije in podnebnimi trendi, ki odstopajo od običajnih sukcesijskih dinamik, značilnih za periglacialno območje Kanina.

Literatura Cannone, N. (2004). Minimum area assessment and different sampling approaches for the study of vegetation communities in Antarctica. Antarctic Science, 16(2), 157–164. Cannone, N., Sgorbati, S., & Guglielmini, M. (2007). Unexpected impacts of climatic change on alpine vegetation. Frontiers in Ecology and Environment, 7, 360–364. Erschbamer, B., Kiebacher, T., Mallaum, M., & Unterluggauer, P. (2009). Short-term signals of climate change along an altitudinal gradient in the South Alps. Plant ecology, 202, 79–89. Erschbamer, B., Unterluggauer, P., Winkler, E., & Mallaum, M. (2011). Changes in plant species diversity revealed by long-term monitoring on mountain summits in the Dolomites (northern Italy). Preslia, 83, 387–401. Feoli Chiapella, L., & Poldini, L. (1993). Prati e pascoli del Friuli (NE Italia) su substrati basici. Studia Geobotanica, 13, 3–140. Gottfried, M., idr. (2012). Continent-wide response of mountain vegetation to climate change. Nature Climate Change, 2, 111–115. Grabherr, G., Pauli, H., & Gottfried, M. (2010). A worldwide observation of effects of climate change on mountain ecosystems. V A. Borsdorf idr. (Ur.), Challenges for mountain regions – Tackling complexity (str. 50–57). Dunaj, Avstrija: Bohlau. Holzinger, B., idr. (2008). Changes in plant species richness over the last century in the eastern Swiss Alps: Elevational gradient, bedrock effects and migration rates. Plant Ecology, 195, 179–196.

142


Pauli, H., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA*master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156. Poldini, L., & Feoli, E. (1976). Phytogeography and syntaxonomy of the Caricetum firmae L. s.l. in the Carnic Alps. Vegetatio, 32(1), 1–9. Poldini, L., & Martini, F. (1993). La vegetazione delle vallette nivali su calcare, dei conoidi e delle alluvioni nel Friuli (NE Italia). Studia Geobotanica, 13, 141–214. Poldini, L., & Vidali, M. (2012). Le serie di vegetazione della regione Friuli Venezia Giulia. V C. Blasi (Ur.), La vegetazione d’Italia (str. 130–160). Roma, Italija: Palombi & Partner. Poldini, L., Oriolo, G., & Francescato, C. (2004). Mountain pine scrubs and heaths with Ericaceae in the south-eastern Alps. Plant Biosystems, 138, 1, 53–85. Theurillat, J. P., & Guisa, A. (2001). Potential impact of climate change on vegetation in European Alps: A review. Clim. Change, 50, 77–109.

143



Načrtovanje enotne metodologije za spremljanje vpliva podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost Nicoletta Cannone,a Massimo Buccheri,b Paolo Glerean,c Fabio Stoch,d Giuseppe Bogliani,e Valeria Lencionif in Mauro Gobbig a

Dipartimento di Scienze Teoriche e Applicate, Università Degli Studi dell’Insubria, Via Ravasi 2, 21100 Varese, Italija; b Museo Friulano di Storia Naturale, Via Marangoni 39, 33100 Udine, Italija; c Museo Friulano di Storia Naturale, Via Marangoni 39, 33100 Udine, Italija; d Dipartimento di Scienze Ambientali, Università dell’Aquila, Via Vetoio (Coppito 1), 67100 Coppito (AQ), Italija; e Dipartimento di Biologia Animale Università di Pavia, Via Adolfo Ferrata 9, 27100 Pavia, Italija; f Museo Tridentino di Scienze Naturali, Via Calepina 14, 38122 Trento, Italija; g Museo Tridentino di Scienze Naturali, Via Calepina 14, 38122 Trento, Italija. Kontakt: a nicoletta.cannone@uninsubria.it1, b massimo.buccheri @comune.udine.it2, c paolo.glerean@comune.udine.it2, d fstoch@faunitalia.it3, e bogliani@unipv.it4, f lencioni@mtsn.tn.it5, g mauro.gobbi@mtsn.tn.it5.

Povzetek Namen tega protokola je kratkoročno ter srednje-dolgoročno vrednotenje in spremljanje vplivov podnebnih sprememb na kopenske ekosisteme rastlinskih in živalskih vrst v deželnih parkih Furlanskih Dolomitov in Julijskega predgorja (Furlanija-Julijska krajina, SV Italija) (slika 1). Botanični protokol zagotavlja spremljanje posameznih rastlinskih vrst in združb znotraj stalnih ploskev, fitosociološko mapiranje, rabo tal in fenološko spremljanje. Kar zadeva živalstvo pa bodo v okviru protokola oblikovani višinski transekti na značilnih območjih. Transekte bodo sestavljale vrste vzorčnih mest, kjer bo potekalo stalno mapiranje podatkov o določenih taksonih vretenčarjev in nevretenčarjev. Omenjenim mestom bodo dodana vzorčna mesta ob vodnih tokovih in v porečjih, kjer bo mogoče spremljati vodne združbe nevretenčarjev. Ključne besede: Furlanija-Julijska krajina, SV Italija, podnebne spremembe, spremljanje, rastlinske združbe, živalstvo.

Uvod V zadnjih sto letih se je temperatura zraka na globalni ravni zvišala za približno 0,6 ± 0,2 °C (95 % CI; IPCC, 2007), z dvema poglavitnima obdobjema zviševanja (od leta 1910 do leta 1945 in od leta 1976 dalje). Ta težnja se bo v prihodnje predvidoma še nadaljevala (IPCC, 2001; 2007). Ocenjuje se namreč, da bo do leta 2100 zaradi vse večje količine toplogrednih plinov v ozračju prišlo do zvišanja povprečne temperature zraka na globalni ravni med 1,4 in 5,8 °C, pa tudi do precejšnjega povečanja količine padavin (IPCC, 2001). Te spremembe že imajo očitne vplive na globalni ravni, s posledicami na številnih živalskih in rastlinskih vrstah v kopenskih, morskih in sladkovodnih ekosistemih, na širokem geografskem območju, od polarnega do tropskega in ekvatorialnega pasu (Walther idr., 2002; Root idr., 2003; Parmesan & Yohe, 2003; Wookey idr., 2009). Na primer, opazne so znatne spremembe obsega arktičnega morskega ledu, ledenikov, snežne odeje in permafrosta, tako na Arktiki kot na Antarktiki (IPCC, 2001).

145


Kar zadeva biološke sisteme, so bile pri številnih vrstah opažene spremembe v poselitvi, tako po zemljepisni širini kot po zemljepisni dolžini, pa tudi premiki proti polarnim pasovom in proti višje ležečim predelom, spremembe v številčnosti, fenologiji (zlasti z zgodnejšim spomladanskim pojavom razvojnih faz in/ali jesensko senescenco), v načinu medvrstne interakcije, invaziji tujih vrst (tudi iz območjih z nižjo nadmorsko višino) in spremembe v sestavi rastlinskih združb (Hughes, 2000; Chapin idr., 2005).

Slika 1. Področja študije. Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja. Predvideva se, da bodo vplivi podnebnih sprememb v območjih z veliko zemljepisno širino in v višjih legah še intenzivnejši in hitrejši (Theurillat & Guisan, 2001; Körner, 2003; IPCC, 2007), saj so tam biološki sistemi na mejah svojih sposobnosti preživetja, ekosisteme pa pretežno usmerjajo abiotski dejavniki. Na to temo že obstaja nekaj razprav o spremembah poselitve vrst glede na zemljepisno širino (Chapin idr., 2005) in na nadmorsko višino (Grabherr idr., 1994; Lenoir idr., 2008) ter o habitatnih spremembah celotnih rastlinskih skupnosti (Cannone idr., 2007). Opaziti je tudi pospešen pojav vplivov podnebnih sprememb (Cannone idr. 2008). Visokogorsko rastje je na dolgi rok zelo občutljivo in ranljivo za podnebne spremembe (Gottfried idr. 1998; Theurillat in Guisan, 2001), četudi nekateri avtorji zatrjujejo, da so vplivi podnebnih sprememb na kratki rok omejeni zaradi počasne rasti in dolgih življenjskih ciklov visokogorskih rastlinskih vrst (Pauli idr., 1999). V zadnjih petdesetih letih so na občutljivost alpskih rastlinskih ekosistemov opozorili zvišanje meje uspevanja drevesnih in grmovnih vrst za 120–340 m (Kullman, 2002), migracija rastlin iz alpinskega in nivalnega pasu (Grabherr idr., 1994; Walther idr., 2005; Pauli idr., 2007), spremembe v sestavi rastlinskih skupnosti v stalnih vzorčnih kvadratih (Keller idr., 2005; Bahn & Körner, 2003; Pauli idr., 2007) (slika 2).

146


Slika 2. Dryas octopetala. Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja. Enaka težnja je bila zabeležena tudi pri rastju v snežnih dolinicah ter pri tistem v šotiščih in močvirjih (Cannone idr. 2007). Ti rezultati kažejo, da se rastlinstvo v alpinskem in nivalnem pasu hitro in prilagodljivo odziva na podnebne spremembe, za razliko od tistega, kar sta napovedala Theurillat in Guisan (2001), ki menita, da je za alpsko vegetacijo značilna precejšnja inertnost in da lahko le zvišanje temperature za več kot 2 °C povzroči pomembnejše spremembe (slika 3).

Slika 3. Petrocallis pirenaica.Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja.

147


Izsledki s prelaza Stelvio (Cannone idr. 2007) prvič dokazujejo, da so vplivi podnebnih sprememb opazni na biološki ravni, ki je višja od vrste, saj zaobjemajo celotne rastlinske združbe in so vidni na širokih površinah. V skladu s trditvami Neilsona (1993) ti podatki dokazujejo, da so v teku obsežne podnebne spremembe, ki bodo lahko pustile opazne sledove na najvišjih ravneh naravne organizacije. Kar zadeva živalstvo, je bilo pred kratkim objavljenih nekaj del, v katerih so bili opisani učinki podnebnih sprememb na združbo velikih vodnih nevretenčarjev (zviševanje temperature vode in zraka, taljenje ledenikov, sprememba padavinskega in hidrološkega režima) oziroma pomik taksonov, značilnih za dolinska dna, proti višjim legam in lokalno izumiranje visokogorskih vrst. V zadnjih dvajsetih letih so bile izpeljane številne študije o prilagajanju na mraz in o sposobnostih odziva na vročino pri stenotermnih hladnovodnih vrstah, ki so običajno prisotne v gorskem okolju, pri nevretenčarjih iz polarnega in nedavno tudi alpinskega pasu (Bernabò idr. 2010). Te študije so pokazale veliko občutljivost hladnovodnih stenotermnih vrst na globalno segrevanje (preživetje pri temperaturah, višjih od naravne, je omejeno na le nekaj ur, nezmožnost vzpostavitve molekularnih mehanizmov za zaščito pred toplotnim udarom in drugih). Združbe členonožcev so razporejene ob višinskem gradientu glede na njihovo naravno odpornost in se posledično lahko hitro odzovejo na okoljske spremembe. Alpinske vrste členonožcev se na podnebne spremembe odzivajo različno, na primer s spremembo vrstnega bogastva in številčnosti populacij, s kolonizacijo novih habitatov ali s posebnimi morfološko-funkcionalnimi prilagoditvami (Gobbi idr. 2010). Prav zaradi te posebnosti in različnih odzivov je treba poiskati taksone, ki najbolje predstavljajo globalno biotsko raznovrstnost in ki imajo kot taki ključno vlogo v trofični verigi ter v zgradbi in funkciji ekosistema. Na primer, Hodkinson (2005) v svojem nedavnem pregledu podrobno opisuje, katere taksone je treba uporabiti kot bioindikatorje glede na cilj, ki se ga želi doseči. Med kopenskimi členonožci so združbe, ki so najbolj poznane in najprimernejše za oceno učinkov podnebnih sprememb in kakovosti ekosistemov, za krajinsko načrtovanje in za spremljanje območij, ki so najbolj izpostavljena okoljskim spremembam antropogenega in/ali podnebnega izvora, hrošči krešiči in metulji (zlasti dnevni metulji). Enako pomembni na tem področju so metulji, zaradi stopnje poznavanja te skupine žuželk, njihovih posebnih bioloških značilnosti in izrednega pomena z vidika ohranjanja (Settele idr. 2008, Van Swaay idr. 2010) (slika 4). Kar zadeva krešiče, je široko dokumentirana (Thiele, 1977) medsebojna zveza med njihovimi vrstnimi združbami in temeljnimi biotskimi in abiotskimi dejavniki, ki so značilni za njihova življenjska okolja, tako da so se v zadnjih letih vse bolj razvijala dela, v katerih se za oceno in načrtovanje na področju živalskih vrst uporabljajo prav te živali (v ta namen si oglejte Brandmayr idr., 2005; Pizzolotto & Brandmayr, 2004; Stork, 1990; Desender, 1994). Kar zadeva vodne živali, so kot pokazatelj podnebnih sprememb najprimernejše žuželke, med temi pa dvokrilci trzači, enodnevnice, vrbnice in mladoletnice. Te vrste se zdijo najprimernejše različnim avtorjem, med katerimi so Brittain in Milner (2001), Lami in Boggero (2006), Bertuzzi in Cantonati (2007), Cantonati idr. (2011).

148


Slika 4. Spremljanje favne metuljev z umetnimi svetlobnimi viri s funkcijo privlačenja.Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja. Kar zadeva vretenčarje, se kot okoljske indikatorje in dejavnike za spremljanje naravnih procesov najpogosteje uporabljajo ptice gnezdilke. Ker so te živeli pretežno dnevne, vidne, zanje pa je pogosto značilno posebno oglašanje, so primerne za kvantitativno in pol-kvantitativno karakterizacijo populacij in združb. Poleg tega so za ta takson že dlje časa na voljo standardizirani popisni protokoli, ki jih lahko ponovijo tudi drugi izvajalci in jih je mogoče analizirati s parametričnimi in neparametričnimi metodami. Nazadnje naj omenimo razred sesalcev, ki je bil v različnih primerih predlagan kot ustrezni takson za spremljanje bioloških procesov, zlasti ob upoštevanju morebitnih makroskopskih sprememb združb sesalcev kar zadeva pojav ali izginotje vrst, vezanih na pogoje, ki se lahko spremenijo kot posledica globalnih sprememb.

149


Metode Namen tega protokola sta kratko- in srednje-dolgoročna ocena in spremljanje vplivov podnebnih sprememb na rastline in na nekatere živali kopenskih ekosistemov in, kjer je mogoče, na njihove morebitne medsebojne povezave z najpomembnejšimi abiotskimi dejavniki (zlasti iz kriosfere) v dveh deželnih parkih Furlanije-Julijske krajine (Furlanski Dolomiti in Julijsko predgorje) v obdobju približno 15-20 let, v okviru projekta Interreg Climaparks. Odločili smo se za izbiro preprostih ekosistemov tako s strukturnega kot s kompozicijskega vidika, v okoljih, kjer so dejavniki variabilnosti, ki niso neposredno povezani z analiziranimi procesi, kolikor mogoče omejeni. Glede na to, da ni popolne gotovosti glede prostora in časa pojava vplivov podnebnih sprememb, smo se odločili za večdelno izvedbo dejavnosti spremljanja, ob upoštevanju medsebojno povezljivih vidikov in postopkov, tako na ravni posameznih vrst kot združb, tako na posameznih ploskvah kot na obsežnejših območjih. V ta namen smo se odločili, da bomo za rastlinstvo uporabili večdelni in na več ravneh povezan pristop: 1) spremljanje posameznih rastlinskih združb v okviru stalnih ploskev; 2) izdelava fitosociološke karte rastlinstva, ki bo predstavljala referenčno točko za dolgoročno spremljanje (15–20 let) morebitnih sprememb v prostorski razporeditvi rastlinskih združb; 3) morebitna analiza fenologije ciljnih rastlinskih vrst (v okviru ploskev, določenih pod točko 1); 4) spremljanje rabe tal in morebitnih sprememb slednjih; 5) pristop po višinskih gradientih z izbiro različnih višinskih pasov nad gozdno mejo; 6) pristop po ekosistemih z visoko potencialno stopnjo občutljivosti, kot so na primer višinski travniki in snežne dolinice; 7) morebitno spremljanje postopkov kolonizacije in dinamizma v območjih, kjer se rastlinska komponenta močno navezuje na glacialne in/ali periglacialne oblike. V zvezi z živalstvom si, tako kot pri rastlinstvu, želimo izdelati najmanj 1–2 letni načrt spremljanja, na podlagi katerega bo mogoče določiti »ničelno točko« kot referenčno točko srednje-dolgoročnega spremljanja, ki nam bo omogočala ugotavljanje morebitnih sprememb pri obravnavanih živalskih združbah, kot je opisano zgoraj. Kar zadeva območja spremljanja, predlagamo, da bi ohranili tista, ki smo jih vključili že v protokol rastlinstva, tem pa bi dodali morebitne druge točke, ki bi se zdele primerne, zlasti v zvezi z nekaterimi posebnimi taksoni. Vrste habitatov, ki bi jih bilo treba analizirati, da bi ugotovili občutljivost zoocenoze na podnebne in okoljske spremembe kot posledico antropogenih dejavnikov, bodo v izbranih območjih morale potekali v višinskem transektu, od gorskega in subalpinskega do alpinskega in nivalnega pasu. Glede taksonov, ki jih bomo spremljali, smo med kopenskimi nevretenčarji izbrali predvsem hrošče krešiče in metulje, ki jim v posebnih primerih lahko dodamo tudi skupino roparic (pajki) in eno pretežno fitofagno vrsto (kobilice), tako da bodo rezultati popolnejši. Med vodnimi nevretenčarji predlagamo spremljanje velikih nevretenčarjev ter meiofavne izvirov (crenal) in potokov (rhithral). Posebno pozornost bomo namenili žuželkam, med njimi pa dvokrilcem trzačem, enodnevnicam, vrbnicam in mladoletnicam, ki so že od nekdaj znani kot pokazatelji podnebnih sprememb, pa tudi rakom, med katerimi sladkovodnemu raku koščencu (Austropotamobius pallipes) in številnim vrstam iz meiofavne.

150


Za te skupine bomo uporabili standardizirane tehnike vzorčenja in spremljanja, s katerimi bomo pridobili časovno primerljive podatke, četudi jih bomo zbirali na geografsko oddaljenih območjih. Kar zadeva vretenčarje, smo za spremljanje, zaradi habitatov in morfologije ozemlja parkov, ki sodelujejo pri projektu, izbrali zlasti ptice in morebiti nekatere taksone sesalcev.

Rezultati Spremljanje posameznih rastlinskih vrst in združb v okviru stalnih ploskev Ena najuspešnejših metod spremljanja na ravni vrst in združb je uporaba stalnih kvadratov ali stalnih ploskev (Pauli idr. 2007), ki omogočajo podrobno analizo sprememb tako flore kot rastlinstva v omejenih območjih. Stalne ploskve se namesti v bližino rastlinskih združb, ki so posebno ranljive in občutljive na vplive podnebnih sprememb, kot so na primer združbe snežnih dolinic (slika 5).

Slika 5. Snežna dolinica na Kaninu. Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja. Z uporabo stalnih ploskev vzdolž višinskih (Pauli idr. 2007) in/ali naravnih gradientov je mogoče morebitne spremembe rastlinstva povezati z enim ali več okoljskimi dejavniki ter oceniti njihov vpliv na ciljno združbo in/ali vrsto. Poleg tega bi bilo dobro, kjer je mogoče, spremljati tudi temeljne abiotske dejavnike (ledenike, snežišča, periglacialne oblike, permafrost), katerih ohranjanje in dinamizem sta odvisna od podnebnih razmer (Cannone idr. 2008). S to vrsto pristopa je namreč mogoče preveriti (in oceniti), ali je biološki odziv na dejavnike podnebnih sprememb (z vidika smeri in magnitude) podoben učinkom abiotskih dejavnikov in ugotoviti, ali med obema komponentama (biotsko in abiotsko) obstaja časovna povezava glede na podnebne in/ali okoljske dejavnike (Cannone idr., 2008).

151


Protokol spremljanja predvideva na vseh raziskovanih območjih predhodno analizo fiziognomskih in fitosocioloških značilnosti rastlinstva s fitosociološko metodo (Braun Blanquet, 1964). Pri izbiri velikosti stalnih ploskev se upošteva najmanjše območje obravnavanih rastlinskih združb (Mueller-Dombois and Ellenberg, 1974; Lévesque, 1996; Cannone, 2004), tako da je mogoče zagotoviti spremljanje tako na ravni vrste kot na ravni združbe. Za vsako vrsto rastlinske združbe bi bilo treba namestiti najmanj dve stalni ploskvi, da bi lahko dobili zadostno število referenčnih vzorcev za sledeče statistične analize. V primeru razporeditve stalnih ploskev vzdolž višinskega gradienta bi bilo dobro pridobiti dva referenčna vzorca za vsak višinski pas z enako vrsto vegetacije. Na ravni vsake stalne ploskve protokol spremljanja predvideva večdelno popisno metodo. Za vsako stalno vzorčno ploskev bomo določili naslednje parametre: lokacija na karti in georeferenciranje z GPS napravo, temeljni topografski parametri (nadmorska višina, izpostavljenost, naklon), vrsta substrata, geomorfološke značilnosti, površinska kamnitost (% kamniti bloki, % manjši kamni, % prod, % pesek in drobir). V ta namen je treba vsako ploskev razdeliti na podploskve velikost 1 x 1 m, v katerih bo potekalo vzorčenje na osnovi združevanja različnih metod.

Slika 6. Razdelitev na podploskve. Vir: Cannone 2004. 1a) fitosociološki popis 1 m2: opraviti ga je treba na vseh 25 podploskvah velikosti 1 x 1 m, pri tem pa je treba navesti skupno pokritost tal z rastlinjem v %, pokritost tal z vsakim rastlinskim slojem v % (drevesa, grmičevje, trava, mah), izdelati seznam posameznih vrst s podatkom o njihovi pokritosti % (izraženi s številko od 0 do 100 %); 1b) vsako podploskev velikosti 1 x 1 m se razdeli na majhne celice po 10 x 10 cm, v teh pa se opravi fitosociološki popis po enaki metodi kot zgoraj. Da bi se izognili teptanju (»trampling effect«), kjer bi

152


popisovalec med zadrževanjem v posameznih območjih lahko pohodil podploskev, s tem pa motil rastlinje, vam priporočamo, da tovrstne popise izvedete le v štirih vogalih ploskve velikosti 5 x 5 m. 1c) Druga vrsta popisa je »point intercept method« ali metoda presečiščnih točk, ki jo je treba opraviti na vseh 25 podploskvah velikosti 1 x 1 m; v presečišču vsakega vozlišča mreže (s polji velikosti 10 x 10 cm), ki se nahaja na vsaki podploskvi, se zabeleži prisotnost vrste. Za vsako vozlišče se določijo 4 območja in navede se število stikov (ki jih je lahko največ 4, en stik za vsako območje). Na ta način se lahko podatke, pridobljene z metodo presečiščnih točk, uporabi tudi kot objektivni kvantitativni parameter za izračun pokritosti posameznih vrst v % (Cannone, 2004). S pomočjo popisa na 100 cm2 in metode presečiščnih točk je mogoče pridobiti tudi podatek o prostorski razporeditvi vrst znotraj ploskve in skozi čas oceniti spremembe v floristični sestavi in v odstotkih pokritosti posameznih vrst ter določiti njihovo točno lokacijo na ploskvi. Za določitev vsake stalne ploskve je treba v območjih neposredno ob ploskvah, za katera so značilni enako rastlinje ter enake mikrotopografske in mikrookoljske lastnosti, odvzeti in analizirati nadzemne in podzemne rastlinske biomase ter opraviti analizo tal glede: vsebnosti vode v %, granulometrijske analize, pH, električne prevodnosti, skupne vsebnosti organske snovi ter skupne vsebnosti ogljika in dušika. Na podlagi teh podatkov bo mogoče oceniti, če so sčasoma, poleg rastlinstva, tudi tla utrpela posledice zaradi podnebnih sprememb. Priporočljivo bi bilo izmeriti tudi temperaturo in vlažnost tal ter zabeležiti temeljne vremenske podatke, med katerimi temperaturo in vlažnost zraka, hitrost in smer vetra, vpadno in odbito sevanje, snežne in dežne padavine ter debelino in površino snežne odeje. Spremljanje bi moralo potekati tudi nad gozdno mejo, od subalpinskega do nivalnega pasu. Popise bi lahko izvajali vsakih pet let, ali pa najmanj vsakih deset let. Na ta način bi v obdobju 20 let, ki je predvideno v okviru projekta Climaparks, poleg »ničelne točke« začetnega stanja lahko ugotovili tudi vmesno in končno stanje, na podlagi katerih bi lahko natančneje tolmačili zbrane podatke.

Fitosociološko kartiranje in kartiranje rabe tal V območjih z največjo cenotsko pestrostjo je predvidena izdelava fitosociološke karte vegetacije na podlagi popisov na kraju samem, v katero bi zaobjeli površino najmanj 2 km2 v malem merilu (1:1.500 o 1:2.000). Kartiranje s priloženo fotografsko dokumentacijo bo predstavljalo »ničelno točko« tako za kvalitativno kot za kvantitativno srednje-dolgoročno spremljanje vplivov podnebnih sprememb (Cannone idr., 2007).

Analiza fenoloških podatkov Priporočljivo bi bilo tudi fenološko spremljanje v bližini stalnih ploskev, zlasti v povezavi z merjenjem temperature tal, zraka in padavin. Gre za iz časovnega vidika precej zahtevna opazovanja, ki jih je kot taka mogoče izvesti le pri nekaterih ciljnih vrstah, v izbranih rastlinskih združbah. Za to vrsto spremljanja obstaja referenčni protokol, ki so ga razvili v okviru mednarodnega projekta ITEX (International Tundra EXperiment, Molau 1993).

153


Spremljanje živali Pri analizi zoocenoze je predvidena določitev višinskega transekta, ki bo moral zaobjemati gorski in subalpinski (vključno z naravnimi in gojenimi travniki, pašnimi travniki in opuščenimi travniki), alpinski (gradient gozdne meje–alpskega travnika) in nivalni pas (melišča in območja, ki mejijo na snežišča). Popis hroščev krešičev, metuljev ter morebiti pajkov in ravnokrilcev bo treba opraviti na referenčnih vzorčnih mestih, ki jih bo z biološko-funkcionalnega vidika mogoče šteti za enotne. Za vsako vzorčno mesto bo treba pridobiti najmanj dva referenčna vzorca, ki bosta imela enake značilnosti (fitosociologija, nadmorska višina in izpostavljenost). Na območjih, ki so predvidena za spremljanje, bo treba določiti višinski transekt najmanj z 1.000 metri višinske razlike, z vzorčnimi mesti na vsakih 100 metrov višinske razlike. Pri izbiri tega transekta bi bilo priporočljivo posvetovanje z ornitologi (s tem v zvezi si oglejte sledeči del o protokolu za vretenčarje). Vsekakor bi bilo bolje izdelati dva transekta, enega na južnem in enega na severnem pobočju. Tako bi lahko ocenili različno sestavo in odziv združb na temperaturo in na druge s tem povezane okoljske parametre. Okvirni protokol določa mesečno zbiranje podatkov v obdobju od maja do oktobra v prvem letu vzorčenja. Kar zadeva kopenske členonožce, bo treba za vzorčenje hroščev krešičev in morebiti tudi pajkov uporabiti talne pasti. Vzorčenje metuljev in morebiti kobilic pa bo moralo potekali v transektih s standardizirano dolžino in urniki. Pri metuljih vključujejo ustrezne metode, poleg neposrednega dnevnega vzorčenja vzdolž transektov, tudi nočno vzorčenje s svetlobnimi pastmi, ki so edini način za izčrpno oceno biotske raznovrstnosti. Zatorej predlagamo dnevno vzorčenje dnevnih in nočnih metuljev iz skupine tako imenovanih velikih metuljev v linearnih transektih, dolgih približno 1 km (in širokih 5 m), s popisom z opazovanjem; temu pa bi dodali nočno vzorčenje velikih metuljev s postavitvijo umetnih svetlobnih virov s sevalnimi spektri različnih valovnih dolžin (UV svetilka s 15 Watt, Woodova modra svetilka s črno svetlobo in superaktinijska svetilka). Vzorčenje zahteva najmanj štiri referenčne vzorce na sezono (od junija do avgusta) na vzorčnih mestih z nizko nadmorsko višino in najmanj dva na tistih z visoko nadmorsko višino. Pri obravnavanih skupinah bentoških organizmov tekočih voda bo treba izbrati najpomembnejša porečja na obravnavanem območju: predvideno je vzorčenje v krenalnem (ob izviru) in epiritralnem delu glavne reke in potoka v poletnem obdobju. Zbiranje vodnih ličink z ročno mrežo ali Surberjevim vzorčevalnikom (z velikostjo očes 250 μm) zahteva vzorčenje vseh mikrohabitatov in vrst substratov, ki so prisotni v različnih vrstah okolij (nizkovodna brzica, rahlo valovanje, tolmun) in v različnih vrstah izvirov (reokreni ali elokreni) v obravnavanem delu alpinskega in subalpinskega pasu. Tovrstnemu vzorčenju bi bilo treba dodati tudi vzorčenje na površini vodotokov, ki bi moralo potekati z mrežami za žuželke in zasilnimi pastmi za ulov odraslih živali. Pri izvirih (v krenalnih delih vodotokov) mora vzorčenje potekati v prvih 5 m od vrelca (evkrenalni del). V epiritralnem delu je treba določiti 15 m dolgo, reprezentančno vzorčno mesto potoka s homogenimi abiotskimi lastnostmi (npr. naklon, temeljna zrnatost substrata, stabilnost bregov, obrežna vegetacija, pretok ipd.). V danem primeru je treba predvideti kvantitativno vzorčenje oziroma 5 referenčnih vzorcev, od katerih je treba vsakega odvzeti na območju velikosti približno 30x30 cm s trajanjem 30 sekund. Referenčne vzorce je treba izbrati tako, da bodo odražali številčnost različnih mikrohabitatov (npr. na vzorčnem mestu, kjer prevladujejo brzice in manjši kamni, je treba sorazmerno s tem pridobiti več referenčnih vzorcev v območjih z brzicami in manjšimi kamni). V vsakem letu so predvidena od tri do štiri vzorčenja: spomladi, poleti, jeseni in, če je mogoče, pozimi.

154


Standardizirana popisna metoda, ki jo predlagamo za ptice, temelji na izbiri točkovne metode (point xounts) v trajanju 20 minut, kjer bomo uporabili dva različna načina zbiranja podatkov: 1) določitev števila slušno ali vidno zaznanih primerkov v določenem območju; 2) določitev števila zaznanih primerkov brez omejitev oddaljenosti (Bibby idr. 2000). Prvi način omogoča popis živali, ki so bile opažene v znanem območju; če predpostavimo, da se zaznavnost pri prehodu iz središčne točke do popisnega mesta na zunanji meji 100 metrov ne spremeni, lahko izračunamo populacijsko gostoto. Druga metoda, ki ustreza IPA - Indice Ponctuelle d’Aboundance francoskih avtorjev, sicer ne postreže s podatki o populacijski gostoti, temveč le z relativno številčnostjo, vendar pa omogoča zbiranje polkvantitativnih podatkov o vrstah z nizko populacijsko gostoto, katerih prisotnost je mogoče preveriti tudi na večjih razdaljah od povprečnih, ki veljajo za ptice iz reda pevcev. Popisna mesta se bodo zato nahajala ob višinskem gradientu, ki bo potekal od zgornje gozdne meje do višje ležečih predelov, v 100 m intervalih višinske razlike, po možnosti na enakih vzorčnih območjih kot pri kopenskih nevretenčarjih. Ornitolog popisovalec bo kot popisno točko uporabljal središče vzorčnega mesta, zaradi česar bo mogoča medsebojna povezava podatkov, popisanih na istih vzorčnih mestih. Popis bo potekal s poslušanjem oglašanja in z opazovanjem osebkov, tudi s pomočjo predvajanja posnetkov oglašanja. Popise je treba opraviti najmanj trikrat v vsaki sezoni in za vsako popisno mesto, potekati pa morajo od zore do 10. ure (po sončni uri) in po možnosti v naslednjih obdobjih: 1) začetek aprila–konec aprila, 2) začetek maja–konec maja, 3) začetek junija– sredina julija. Pri spremljanju je treba namreč upoštevati dejstvo, da je potrebno zajeti tako vrste ptic, ki se najbolj intenzivno oglašajo zgodaj spomladi, kot tudi transsaharske selivke, ki v popisna območja prispejo šele kasneje (slika 7).

Slika 7. Vzorec obrazca za spremljanje ptic na terenu.Vir: Arhiv Furlanski prirodoslovnega muzeja. Kar zadeva spremljanje sesalcev, predlagamo, da bi to šteli kot dodatek k spremljanju ptic samo za dolgoročni protokol. V tem primeru je znano, da na obširnem geografskem območju, ki je vključeno v projekt, potekajo pomembna prostorska širjenja avtohtonih vrst. V tem primeru bi predlagali morebitno spremljanje srednje velikih in velikih vrst sesalcev, pri čemer bi uporabili metodo pasti s fotografiranjem (foto pasti, povezane s senzorji z infrardečimi žarki). Na ta način bi dobili polkvantitativne podatke o

155


sestavi združbe, ki se nahaja na območjih znotraj vzorčnih mest, ocenili bi lahko fenologijo prehodnih pojavov in zbrali podatke, ki bi jih lahko naknadno uporabili za določitev obstoječih povezav med pogostnostjo uporabe območij in strukturnimi značilnostmi teh ter okoljskim okvirjem (Clevenger & Waltho 2005).

Razprava Delo na terenu za namestitev in vzpostavitev delovanja ploskev, s katerimi bomo preučevali rastlinstvo, prva faza popisa in izdelava kartografije bodo trajali dve leti. Analiza na ravni vrst in združb bo potekala pretežno z metodo stalnih kvadratov. Za izbiro stalnih ploskev znotraj vsakega izbranega višinskega pasu bodo uporabljene različne naravne vrste: grmičevje, travniki, snežne dolinice, pionirske rastline, močvirske rastline, saj so zanje značilni različni okoljski dejavniki in različne dinamike, zaradi česar se na podnebne spremembe različno odzivajo. Poleg tega pa je z integriranim pristopom vrsta višinskega pasu – naravna vrsta mogoče ugotoviti in kvantificirati morebitne spremembe v obnašanju/prilagodljivosti vrst, ki se kot posledica podnebnih sprememb, tako Theurillat & Guisan (2001), lahko prilagodijo, preselijo v drugo območje ali izumrejo. Kar zadeva prilagoditvene strategije, lahko pri vrstah pride tudi do spremembe ekološke niše (shift), pri čemer se spremeni področje umestitve iz prvotnih v druge vrste naravnih združb (Cannone & Pignatti v prip.). Nestabilna okolja, kot so strma pobočja in melišča, dajejo zelo pomembne podatke glede ohranjanja biotske raznovrstnosti, zlasti če se nahajajo na višjih legah, s prekinjenim permafrostom. Umik permafrosta je namreč eden od možnih vzrokov podnebnih sprememb na višjih legah, ki jih je opazil Cannone idr. (2007) na prelazu Stelvio, kjer je že prišlo do nepričakovanega upada števila rastlin. Poleg tega ta okolja predstavljajo branike za zaščito biotske raznovrstnosti, saj jih lahko kolonizirajo le posebej prilagojene naravne vrste (Cannone & Gerdol, 2004), in tvorijo »biološke pregrade«, ki onemogočajo migracijo vrst iz drugih višinskih in/ali naravnih pasov. Podatke, pridobljene za vsako ploskev v fazi popisa, se lahko uporabi za številne obdelave in posledično za oceno naslednjih kazalnikov: – vrstno bogastvo (S1), izračunano v različnih letih spremljanja; – število skupnih vrst v različnih obdobjih spremljanja (S12); – –

število vrst, ki so sčasoma izginile T1-T2 (Sext); število novih vrst, ki so se sčasoma pojavile T1-T2 (Sing);

– –

% spremembe vrstnega bogastva (po Holzinger idr. 2008), %SR = [(S2-S1)/S1]*100; izumrtje %, %ER = (Sext/Stot12)*100;

– – – –

vhodni parametri %, %ING = (ING/Stot)*100; Jaccardov koeficient podobnosti (na podlagi podatkov o incidenci); Sørensenov koeficient podobnosti (na podlagi podatkov o incidenci); z % povprečne pokrivnosti in pogostnosti vrst v vsaki ploskvi (ali podploskvi) je mogoče izračunati tudi Bray-Curtisove koeficiente podobnosti, bodisi na podlagi podatkov o pokrivnosti % bodisi na podlagi podatkov o povprečni pogostnosti %.

S pomočjo referenčne fitosociološke karte (čas T1) in kontrolne karte (čas (T2) ter z uporabo sistema GIS bo mogoče izdelati naslednje ocene:

156


– – –

kvantifikacija sprememb rastlinstva z vidika pokrivnosti %, analiza dinamizma rastlinstva po sukcesijski dinamiki, analiza naravnih vrst in njihovih morebitnih sprememb, tako z vidika prisotnih tipologij kot z vidika prostorske razporeditve.

Morebitne spremembe v prostorski razporeditvi rastlinskih združb glede na nadmorsko višino, izpostavljenost, naklon, kot tudi analizo morebitnih sprememb floristične sestave in biotske raznovrstnosti je mogoče razlagati tudi po modelu, ki sta ga predlagala Theurilat in Guisan (2001) glede na tri temeljne strategije: prilagoditev, selitev, izumrtje. Ta metodologija je bila uspešno uporabljena za oceno sprememb visokogorskega rastja na prelazu Stelvio med leti 1953 in 2003 (Cannone idr. 2007). V zvezi z živalstvom bo iz rezultatov, pridobljenih na podlagi predlaganih protokolov, mogoče pridobiti veliko količino podatkov, s katerimi bo mogoče doseči naslednje cilje: 1. dokumentiranje in oblikovanje baze podatkov, s katerimi bo mogoče oceniti podnebne spremembe, ki se dogajajo skozi čas, 2. ocena naravnih odzivov zoocenoz na motnje (tudi eksperimentalno, 3. ugotovitev in ocena sprememb v strukturi in delovanju ekosistemov, 4. oblikovanje novih predpostavk o dinamiki populacij, združb in ekosistemov, 5. zagotavljanje empiričnih podatkov za preverjanje ekoloških teorij in modelov v zvezi z živalskimi združbami, 6. razpolaganje z bazami podatkov, ki jih je mogoče pregledovati v okviru novih raziskav ali predpostavk.

Zaključki Namen tega metodološkega protokola je ocena vplivov podnebnih sprememb na naravne sisteme. To je zelo pomemben cilj, po eni strani zato, ker se naravni sistemi stalno odzivajo na prekinjajoče se dražljaje, zaradi česar je njihov odziv objektivni rezultat skupka vplivov, ki jih drugače ni lahko oceniti. Po drugi strani pa zato, ker je s pridobivanjem podatkov o prilagajanju naravnih sistemov podnebnim spremembam mogoče najti rešitve za premagovanje morebitnih prihodnjih težav z namenom ohranjanja. Povezava rezultatov, pridobljenih na območjih parkov v Furlaniji-Julijski krajini, s tistimi iz drugih alpskih ali celo drugih geografskih območij, je lahko koristna tudi za izdelavo prediktivnih modelov.

Literatura Bahn, M., & Körner, C. (2003). Recent increases in summit flora caused by warming in the Alps. Ecol. Stud., 167: 437–441. Bernabò, P., Martinez-Guitarte, J. L., Rebecchi, L., Jousson, O., & Lencioni, V. (2011). Effects of temperature on the survival and on the expression of HSP70 family in an alpine cold-stenothermal Chironomid. Cell Stress and Chaperones, 16(4), 403–410. doi:10.1007/s12192-010-0251-5 Bertuzzi, E., & Cantonati, M. (Ur.). (2007). The spring habitat: Biota and sampling methods. Trento, Italija: Museo Tridentino Scienze Naturali.

157


Bibby, C. J., Burgess, N. D., Hill, D. A., & Mustoe, S. H. (2000). Bird census techniques (2. izd.). London, Združeno kraljestvo: Academic Press. Brandmayr, P., Zetto, T., & Pizzolotto, R. (2005). I Coleotteri Carabidi per la valutazione ambientale e la conservazione della biodiversità: manuale operativo. Roma, Italija: APAT. Braun-Blanquet, J. (1964). Pflanzensoziologie. Dunaj, Avstrija: Springer. Brittain, J. E., & Milner, A. M. (2001). Ecology of glacier-fed rivers: current status and concepts. Freshwater Biology, 46(12), 1571–1578. Cannone, N. (2004). Minimum area assessment and different sampling approaches for the study of vegetation communities in Antarctica. Antarctic Science, 16(2), 157–164. Cannone, N., Diolaiuti, G., Guglielmin, M., & Smiraglia, C. (2008). Accelerating climate change impacts on alpine glacier ecosystems in the Europea Alps. Ecological Applications, 18(3), 637–648. Cannone, N., Sgorbati, S., & Guglielmin, M. (2007). Unexpected impacts of climatic change on alpine vegetation. Frontiers in Ecology and the Environment, 7, 360–364. Cantonati, M., Gerecke, R., Jüttner, I. & Cox, E. J. (Ur.). (2011). Springs: Neglected key habitats for biodiversity conservation [Special issue]. Journal of Limnology, 70 (suppl. 1). Chapin, F. S., Sturm, M., Serreze, M. C., idr. (2005). Role of land-surface changes in Arctic summer warming. Science, 310, 657–660. Clevenger, A. P., & Waltho, N. (2005). Performance indices to identify attributes of highway crossing structures facilitating movement of large mammals. Biological Conservation, 121, 453–464. Desender, K. (1994). Carabid beetles: Ecology and evolution. Kluver Academic Publishers. Gobbi, M., Caccianiga, M., Cerabolini, B., Luzzaro, A., De Bernardi, F., & Pierce, S. (2010). Plant adaptive responses during primary succession are associated with functional adaptations in ground beetles on deglaciated terrain. Community Ecology, 11(2), 223–231. Gottfried, M., Pauli, H., Grabherr, G. (1998). Prediction of vegetation patterns at the limits of plant life: A new view of the alpine–nival ecotone. Arctic Alpine Res., 30, 207–221. Grabherr, G., Gottfried, M., Pauli, H. (1994). Climate effects on mountain plants. Nature, 369, 448. Hodkinson, I. D. (2005). Terrestrial insects along elevation gradients: Species and community response to altitude. Biological Reviews, 80, 489–513. Holzinger, B., Hulber, K., Camenisch, M., & Grabherr, G. (2008). Changes in plant species richness over the last century in the eastern Swiss Alps: Elevational gradient, bedrock effects and migration rates. Plant Ecol, 195, 179–196. Hughes, L. (2000). Biological consequences of global warming: Is the signal already apparent? Trends Ecol. Evol., 15, 56–61. IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change). (2001). Third assessment report of the Intergovernmental Panel on Climate Change. Cambridge, United kingdom: Cambridge University Press. IPCC (Intergovernmental Panel on Climate Change). (2007). Climate Change 2007: The physical science basis. Contribution of Working Group I to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change; Summary for policy makers. Geneva, Švica: WMO, UNEP. Keller, F., Goyette, S., & Beniston, M. (2005). Sensitivity analysis of snow cover to climate change scenarios and their impact on plant habitats in alpine terrain. Clim. Change, 72, 299–319. Körner, C., (2003). Alpine plant life: Functional plant ecology of high mountain ecosystems (2. izd.). Berlin, Nemčija: Springer.

158


Kullman, L. (2002). Rapid recent range-margin rise of tree and shrub species in the Swedish Scandes. J. Ecol., 90, 68–77. Lami, A., & Boggero, A. (Ur.). (2006). Ecology of high altitude aquatic systems in the Alps [Special issue]. Hydrobiologia, 562(1). Lenoir, J., Gégout, J. C., Marquet, P. A., idr. (2008). A significant upward shift in plant species optimum elevation during the 20th century. Science, 320, 1768–1771. Lévesque, E. (1996). Minimum area and cover-abundance scales as applied to polar desert. Arctic and Alpine Research, 28, 156–162. Molau, U. (1993). Relationships between flowering phenology and life history strategies in tundra plants. Arctic Antarctic and Alpine Research, 25, 391–402. Mueller-Dombois, D., Ellenberg, H. (1974). Aims and methods of vegetation ecology. New York, NY: John Wiley & Sons. Neilson, R. P. (1993). Transient ecotone response to climatic change: Some conceptual and modelling approaches. Ecol. Appl., 3, 385–395. Parmesan, C, & Yohe, G. (2003). A globally coherent fingerprint of climate change impacts across natural systems. Nature, 421, 37–42. Pauli, H., Gottfried, M., & Grabherr, G. (1999). Vascular plant distribution patterns at the low temperature limits of plant life – The alpine–nival ecotone of Mount Schrankogel (Tyrol, Austria). Phytocoenologia, 29, 297–325. Pauli, H., Gottfried, M., Reiter, K., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA* master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156. Pizzolotto, R., & Brandmayr, P. (2004). Coleotteri Carabidi e comunità animali: Due direzioni per la gestione delle risorse naturali. V Filogenesi e sistematica dei Carabidi. Firenze, Italija: Accademia Nazionale Italiana di Entomologia. Root, T. L., Price, J. T., Hall, K. R., idr. (2003). Fingerprints of global warming on wild animals and plants. Nature, 421, 57–60. Settele, J., Kudrna, O., Harpke, A., Kuehn, I., van Swaay, C., Verovnik, R., … Schweiger, O. (2008). Climatic risk atlas of European butterflies. Biorisk, 1, 1–710. Stork, N. E. (1990). The role of ground beetles in ecological and enviromental studies. Andover, Hampshire, Združeno kraljestvo: Intercept. Theurillat, J. P., & Guisan, A. (2001). Potential impact of climate change on vegetation in the European Alps: A review. Clim. Change, 50, 77–109. Thiele, H. U. (1977). Carabid beetles in their enviroments: A study on habitat selection by adaptions in physiology and behaviour. Berlin, Nemčija: Springer-Verlag. Van Swaay, C., Cuttelod, A., Collins, S., Maes, D., López Munguira, M., Šašić, M., … Wynhoff, I. (2010). European red list of butterflies. Luxembourg, Luksemburg: European Commission, Publications Office of the European Union. Walther, G., Post, E., Convey, P., idr. (2002). Ecological responses to recent climate change. Nature, 416, 389–95. Walther, G.-R., Beißner, S., & Burga, C. A. (2005). Trends in the upward shift of alpine plants. J. of Veg. Sci., 16, 541–548.

159


Wookey, P. A., Aerts, R., Bardgett, R. D., idr. (2009). Ecosystem feedbacks and cascade processes: Understanding their role in the responses of Arctic and alpine ecosystems to environmental change. Global Change Biology, 15, 1153–1172.

160


Rezultati prvega leta spremljanja stanja habitatov in vrst flore na območju Kaninskega ledenika (Naravni park Julijsko predgorje)

Nicoletta Cannone Dip. Scienze Teoriche e Applicate, Università dell’Insubria, Via Valleggio 11, 21100 Como (CO), Italija. Kontakt: nicoletta.cannone@uninsubria.it.

Povzetek Današnje podnebne spremembe so že povzročile vrsto učinkov tako na biotske kot na abiotske komponente ekosistemov. Alpe so eno od treh območij, v katerih je na globalni ravni prišlo do največjega porasta temperature zraka v zadnjih 60 letih. Za oceno vpliva podnebnih sprememb na posebej občutljive sisteme, kakršni so ekosistemu subalpinskega in alpinskega pasu, je potrebno srednje- in dolgoročno spremljanje. V tej študiji so predstavljeni rezultati začetka spremljanja rastlinskih združb in vrst flore v obravnavanem območju proglacialnega predela Kaninskega ledenika, v Naravnem parku Julijsko predgorje. Cilj te študije je izdelati podrobni opis dejanskega stanja flore in rastja na tem območju, ki bo postal referenčni parameter za oceno prihodnjih sprememb. Ključne besede: podnebne spremembe, flora, rastlinstvo, spremljanje, vplivi.

Uvod V zadnjih 100 letih je bil zabeležen povprečni porast temperature zraka na globalni ravni približno 0,6 ± 0.2 °C (95 % CI; IPCC, 2007). V zgodovini našega planeta je večkrat prišlo do pomembnih sprememb podnebnih razmer, na katere so se vrste odzvale skozi zgodovino njihovega razvoja. Pri rastlinstvu so pretekle podnebne spremembe vplivale na rastje tako na ravni posameznih vrst kot na ravni celotnih združb, vse do ravni krajine, s pomembnimi posledicami na pojavnost, razporeditev in lastnosti flore in vegetacije (Birks, 1991; Wick & Tinner, 1997). Tudi današnje podnebne spremembe (v 20. stoletju) že imajo očitne vplive na globalni ravni, s posledicami na številnih živalskih in rastlinskih vrstah v kopenskih, morskih in sladkovodnih ekosistemih, na širokem geografskem območju, od polarnega do tropskega in ekvatorialnega pasu (Walther idr., 2002; Root idr., 2003; Parmesan & Yohe 2003, Wookey idr. 2009). Ti vplivi so opazni tako na fizičnih kot na bioloških komponentah ekosistemov. Ekosistemi alpske tundre (nad gozdno mejo) so zelo dovzetni za vplive današnjih podnebnih sprememb, kot je razvidno iz opazovanja migracije vrst proti višjim legam, širjenja grmovne vegetacije, sprememb floristične sestave rastlinskih združb in sprememb v prostorski razporeditvi vegetacije (npr. Grabherr idr., 1994; Keller idr., 2000; Kullman, 2002, 2010; Bahn in Körner, 2003; Klanderud in Birks, 2003; Walther idr., 2005; Pauli idr., 2007; Cannone idr., 2007; Holzinger idr., 2008; Kelly in Goulden, 2008; Lenoir idr., 2008; Wilson in Nilsson, 2009; Gottfried idr., 2012). Na italijanskem ozemlju, v osrednjem delu italijanskih Alp, je opaziti močan razmah grmovne vegetacije z migracijo približno 200 m proti višjim legam, ki je izpodrinila predvsem vegetacijo alpskih travišč, ki se je odzvala s sočasno migracijo proti višjim legam, vendar z nižjimi prirastki (kar je razvidno v veliki regresiji

161


ali bistveno omejeni površini travniških habitatov). Enaka težnja je bila zabeležena tudi pri rastju v snežnih dolinicah ter tistem v pasu šotišč in močvirij (Cannone idr., 2007). V Julijskih Alpah sta močan razmah grmičevja in istočasna regresija travnikov tudi posledica skupnih vplivov podnebnih sprememb in spremembe v rabi tal, do katere je prišlo zaradi opuščanja tradicionalnega kmetijstva, gozdarstva in pašništva (Tappeiner idr., 2008). Tudi pri združbah pionirske vegetacije so razvidni učinki podnebnih sprememb (Cannone idr., 2007) z nepričakovano regresijo proti višje ležečim predelom (ki je verjetno posledice povečanja procesov površinske nestabilnosti zaradi degradacije permafrosta), s prodori v nižje ležeče predele (ki so morda povezani s pojavi izrednih padavin) in pospeševanjem dinamike v povezavi s sočasnim umikanjem ledenega pokrova (Cannone idr, 2008). V tem okviru je spremljanje ekosistemov temeljnega pomena, saj omogoča razumevanje smeri in magnitude porajajočih se sprememb in njihovih povezav s podnebnimi učinki, med drugim tudi zato, da bi lahko izbrali ustrezne ukrepe za upravljanje habitatov, s katerimi bi lahko ohranili njihovo biotsko raznovrstnost in pospeševali morebitne ukrepe za blaženje podnebnih sprememb in/ali prilagajanje slednjim. Znotraj tega okvira so v tej študiji predstavljeni rezultati začetka spremljanja rastlinskih združb in vrst flore (s posebnim poudarkom na α diverziteti oziroma na bogastvu vrst) v obravnavanem območju proglacialnega predela Kaninskega ledenika v Naravnem parku Julijsko predgorje. Cilj tega dela je izdelati podrobni opis dejanskega stanja flore in rastlinstva na tem območju, ki bo predstavljal »ničelno stanje« za kasnejše srednje- in dolgoročno spremljanje oziroma referenčno podlago, ki bo omogočala tako kvalitativno kot kvantitativno analizo prihodnjih sprememb vegetacije.

Metode Spremljanje stanja habitatov in vrst flore na območju Kaninskega ledenika je potekalo po načelih protokola za analizo in spremljanje z naslovom »Načrtovanje enotne metodologije spremljanja in analize vplivov podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost–1. del–rastlinstvo«, ki je bil izdelan v okviru projekta Climaparks. Natančneje so bile v ta namen izvedene naslednje dejavnosti: – ugotovljene so bile temeljne rastlinske združbe, ki so prisotne na obravnavanem območju in nameščene in opisane so bile stalne ploskve za izvajanje dolgoročnega spremljanja; – izveden je bil popis in izdelana je bila fitosociološka karta vegetacije na območju Kaninskega ledenika. Pri izbiri rastlinskih združb za dolgoročno spremljanje so bile upoštevane vse naravne vrste, ki so prisotne na tem območju, znotraj istega višinskega pasu, tako da bo mogoče preveriti morebitno skladnost tipa in moči okoljskih odzivov različnih vrst vegetacije na podnebne spremembe. Glede na to, da gre za rastlinske združbe s pretežno travnato in grmovno vegetacijo, so bile nameščene stalne ploskve velikosti 5 x 5 m (25 m2), kot je določeno tudi v protokolu spremljanja Climaparks. Na ta način so bile upoštevane zahteve glede najmanjše površine. Pri nekaterih vrstah rastlinskih združb je bilo mogoče namestiti dve ploskvi (na različni lokaciji znotraj obravnavanega območja), tako da je bila omogočena ponovitev, na podlagi katere bo mogoče primerjati dinamiko skozi čas. V drugih primerih ponovitev ploskev ni bila mogoča, saj so bile velikosti rastlinskih

162


populacij prevelike glede na standardne velikosti ploskev (5 x 5 m), ali pa zato, ker vrste na drugih lokacijah znotraj obravnavanega območja niso bile opažene. Skladno z metodologijo “Protokola Climaparks” je bila vsaka ploskev velikosti 25 m2 razdeljena na 25 podploskev velikosti 1 m2, kjer so bili izvedeni naslednji popisi vegetacije: – fitosociološki popis v mreži 1 x 1 m (na vseh 25 podploskvah velikosti 1 m2); – fitosociološki popis v mreži 10 x 10 cm (samo v 4 vogalih vsake ploskve – v skupnem številu 4 podploskev velikosti 1 m2); – metoda presečiščnih točk v mreži 10 x 10 cm (samo v 4 vogalih vsake ploskve – v skupnem številu 4 podploskev velikosti 1 m2). Skupaj je bilo za vsako stalno ploskev izvedenih 25 fitosocioloških popisov (mreža 1 x 1 m); 400 fitosocioloških popisov (mreža 10 x 10 cm); 1.600 popisov v 400 točkah (s 4 sektorji vsak) z metodo presečiščnih točk (mreža 10 x 10 cm). Fitosociološka karta je bila izdelana na podlagi rezultatov popisa na terenu in ne na podlagi zračnih fotografij in/ali satelitskih posnetkov (ki so v območjih, za katera sta značilni skromna vegetacija in pretežno travniške združbe, več ali manj neuporabni). Popis na terenu je bil izveden v malem merilu (1:2.000), da bi lahko izdelali podrobno fitosociološko karto. Kartirani so bili poligoni vegetacije velikosti ≥ 4x4 m.

Rezultati in razprava Flora in vegetacija Na obravnavanem območju je bilo zabeleženih skupaj 51 vrst kritosemenk, od katerih 3 grmovne (vse iz rodu Salix) in 48 travnih (od katerih 41 negraminoidnih in 7 graminoidnih), v skupnem številu 37 rodov, ki jih večinoma predstavlja ena sama vrsta (z izjemo rodov Achillea, Arabis, Campanula, Carex, Homogyne, Salix, Saxifraga, Soldanella). Kriptogamno floro tvorijo mahovi in redki epilitični lišaji, vsi skorjaste vrste. Večina prisotnih vrst je kalcifilnih, vseeno pa je bilo opaženih tudi nekaj vrst, ki so značilne za silikatne podlage, zlasti pri bolj razvitih združbah, še posebno pri pritlikavih grmovnih vrstah, ki so značilne za snežne dolinice. Vegetacija obravnavanega območja pripada petim temeljnim rastlinskim združbam, ki rastejo na apnenčasti podlagi in se nanašajo na različne dinamične stopnje, ki vključujejo pionirske združbe alpinskega pasu (Thlaspion rotundifolii in lokalne združbe, ki jih je mogoče pripisati zvezi Papaveretum rhaetici), nesklenjena travišča subalpinskega pasu (zlasti Caricion ferrugineae), združbe snežnih dolinic alpinskega pasu, kjer prevladuje pritlikavo grmičevje iz rodu Salix (S. retusa, S. waldsteiniana). Različne rastlinske združbe so prisotne tako v obliki čistih sestojev kot v obliki mozaikov vegetacije z različnimi stopnjami razvoja (z vidika dinamike), bogastvom flore in stopnjami rastlinskega pokrova %. Opazovali smo predvsem naslednje vrste rastlinskih združb, ki so naštete po padajočem vrstnem redu, od najbolj razvitih do pionirskih združb.

163


Slika 1. Za pokrajino proglacialnega predela Kaninskega ledenika je značilna vegetacija z močno nesklenjenim pokrovom in pionirskimi vrstami. Fotografija: Nicoletta Cannone. Najvišje stopnje razvoja: a) pritlikava grmovna vegetacija snežnih dolinic subalpinskega pasu, kjer prevladuje vrsta Salix retusa (in S. waldsteininana), ki pripada zvezi Salicetum retuso-reticulatae; b) mozaik pritlikave grmovne vegetacije snežnih dolinic, kjer prevladujeta Salix retusa in S. waldsteiniana (Salicetum retuso-reticulatae) ter travnata vegetacija subalpinskih travišč, kjer prevladuje Carex ferruginea (Caricion ferrugineae).

164


Vmesne stopnje razvoja: c) mozaik pionirske vegetacije (Thlaspi cepaeifolium subsp. rotundifolium, Papaver alpinum subsp. rhaeticum, P. alpinum subsp. ernesti-mayeri) z elementi pritlikave grmovne vegetacije snežnih dolinic, kjer prevladuje Salix waldsteiniana (Salicetum retuso-reticulatae), ki označuje fazo prehoda vegetacije proti razvitejšim in zrelejšim stopnjam; d) traviščna vegetacija, kjer prevladuje Poa alpina, z vmesno stopnjo zrelosti, kjer je prisotnih nekaj elementov pionirske vegetacije tako vrste Thlaspion rotundifolii (Thlaspi cepaeifolium subsp. rotundifolium), kot vrste Papaveretum rhaetici (Papaver alpinum subsp. rhaeticum, P. alpinum subsp. ernesti-mayeri). Pionirske stopnje: e) pionirska vegetacija, ki je kolonizirala melišča in morene in pripada zvezi Thlaspion rotundifolii. Vse opazovane rastlinske združbe na obravnavanem območju predstavljajo cenoze velikega okoljskega pomena (tudi z vidika habitatov Nature 2000), ki so izredno ranljive in občutljive na morebitne vplive podnebnih sprememb, kot so številne mikrotermne vrste (nekatere značilne za višje ležeče višinske pasove glede na obravnavano območje), zlasti kar zadeva vpliv morebitnega zvišanja temperature zraka in sprememb v režimu predvsem snežnih padavin, in na posledice podnebnih sprememb tudi na kritosfero (Kaninski ledenik), katere dinamika lahko pomembno vpliva na razvoj rastlinskih združb.

Stalne ploskve Skupaj je bilo določenih, postavljenih in opisanih osem stalnih ploskev za spremljanje stanja habitatov, ki so bile razporejene znotraj pasu 200 m nadmorske višine (od 2054 m do 2252 m nadmorske višine) v proglacialnem predelu, ki gleda proti vzhodnemu Kaninskemu ledeniku (tabela 1). Tabela 1: Povzetek značilnosti 8 stalnih ploskev, nameščenih na obravnavanem območju Ploskev 1

2 3 4 5 6 7 8

Vrsta vegetacije Mozaik Salicetum retusoreticulatae in Caricion ferrugineae Mozaik Salicetum retusoreticulatae in Caricion ferrugineae Pionirska vegetacija Thlaspion rotundifolii Pionirska vegetacija Thlaspion rotundifolii Vmesna združba (early successional community) s Poa alpina, Thlaspi, Papaver spp. Gola tla Gola tla Mozaik Salicetum retusoreticulatae, Thlaspion rotundifolii in Papaveretum rhaetici

Pokritost %

Nadmorska višina (m)

Naklon (°)

Zemljepisna širina (S)

Zemljepisna dolžina (V)

92,6

2054

10

46°22’7.29

13°26’45.54

62

2066

20

46°22’6.47

13°26’48.30

18

2177

1

46°21’58.57

13°26’42.70

15,2

2180

20

46°21’58.57

13°26’42.70

28,9

2205

10

46°21’57.05

13°26’47.45

0 0

2252

10

46°22’21.99

13°27’0.18

15,9

2096

20

46°22’05.80

13°26’53.36

1., 2. in 8. stalna ploskev se nahajajo v bližini najbolj razvitih rastlinskih združb kar zadeva fiziognomijo rastlin (mozaik pritlikavih grmovnic in travnih vrst), dinamično stopnjo (najvišja stopnja zrelosti in

165


razvoja), vrsto rastlinske združbe (mozaik Salicetum retuso-reticulatae in Caricion ferrugineae pri 1. in 2. ploskvi, mozaik Salicetum retuso-reticulatae, Thlaspion rotundifolii in Papaveretum rhaetici pri 8. ploskvi), delež rastlinskega pokrova (zlasti pri 1. in 2. ploskvi) in bogastvo flore (zlasti pri 1. in 2. ploskvi, kjer je prisotnih 37 oziroma 28 vrst, na skupnem števili 51 opazovanih vrst). 1., 2. in 8. ploskev se nahajajo v bližini ledeniških nanosov iz male ledene dobe (MLD), ki so obenem tudi najstarejši nanosi/površja na obravnavanem območju. 3. in 4. ploskev sta nameščeni pri morenskem nasipu iz leta 1920, skoraj druga ob drugi. Zanju je značilna enaka starost površja, vendar različne talne razmere zaradi izpostavljenosti vetru ter morebitnega kopičenja in prisotnosti snega, zato lahko dajeta različne odgovore vegetacije na vplive podnebnih sprememb na srednji in dolgi rok. Tudi 5. ploskev je bila nameščena na površje, ki sega v leto 1920, v območje, kjer je poleg morenskih nanosov iz leta 1920 prisotno tudi skalovje (zunaj ploskve). 6. in 7. ploskev sta bili nameščeni na mlado površje: 6. ploskev se nahaja na morenskem nasipu iz leta 1986, 7. ploskev pa je bila nameščena v neposredno bližino današnje meje ledenika. Največja biotska raznovrstnost (ali α diverziteta kot skupno število vrst) je bila ugotovljena na 1. ploskvi, kjer je prisotnih 37 vrst kritosemenk, tej pa sledi 2. ploskev (z 28 vrstami kritosemenk).

Kartiranje vegetacije Vrste vegetacije in njihovo prostorsko razporeditev na obravnavanem območju smo analizirali na terenu in na podlagi izsledkov izdelali podrobno fitosociološko karto območja, ki gleda proti vzhodnemu Kaninskemu ledeniku. Vegetacijo tega območja predstavljajo pretežno nesklenjene travnate združbe pionirske vegetacije z zelo osiromašenim pokrovom (v velikih primerih <5 %); zanje je značilna prisotnost pionirskih vrst, kot so Thlaspi cepaeifolium subsp. rotundifolium, Papaver alpinum (z dvema različnima podvrstama, rhaeticum in ernesti-mayeri), Pritzelago alpina. Zaradi pomanjkljive floristične sestave, te združbe pionirske vegetacije ni mogoče pripisati zvezi Thlaspion rotundifolii. Na nekaterih mestih (zlasti na 3., 4. in 5. stalni ploskvi) so opazni posamezni poligoni Thlaspion rotundifolii, za katere je prav tako značilen nesklenjeni pokrov, vendar so dominantne vrste v njih enakomerneje razporejene in njihova floristična sestava vključuje številne vrste, ki so značilne za zvezo. Na mestih, kjer prisotne razmere pospešujejo razraščanje vegetacije (kot v predelih z drobnejšo zrnatostjo prsti, debelejšo snežno odejo in/ali daljšo obstojnostjo slednje, in/ali na zaklonjenih mestih), je opazen večji razvoj vegetacije proti začetnim stopnjam subalpinskega travišča, z vladajočo in sovladajočo vrsto Poa alpina. Ta združba namreč predstavlja vmesno razvojno stopnjo (early successional community) med prvimi fazami kolonizacije (pionirska vegetacija Thlaspion rotundifolii) in razvitejšimi fazami, ki težijo k tvorjenju subalpinskih travišč (Caricion ferrugineae). Vseeno pa je ta združba vedno prisotna v poligonih manjših velikosti (< 4 x 4 m) in je zato ni mogoče kartirati. Na nižjih legah in v območjih z ustreznimi talnimi in mikrotopografskimi razmerami je opaziti poligone pritlikave grmovne vegetacije snežnih dolinic (Salicetum retuso-reticulatae), kjer prevladujeta Salix retusa in S. waldsteiniana, ki sta na območju prisotni tako v čistih sestojih (poligonih) s sklenjeno odejo kot v mešanih sestojih, kjer tvorita mozaik s travno vegetacijo apnenčastih travišč (Caricion ferrugineae).

166


Dejavniki, ki najbolj vplivajo na današnjo prostorsko razporeditev vegetacije, so obdobje taljenja površin (s postopnim zmanjševanjem stopnje razvoja, pokrova in floristične raznovrstnosti s premikom z nižje ležečih predelov proti današnji ledeniški meji), nestabilnost podlage (v mnogih primerih so za podlago značilni veliki nakloni, ki pospešujejo površinske premike usedlin in se s tem zoperstavljajo razraščanju vegetacije), odsotnost prsti ali njen skromni razvoj in izpostavljenost omejevalnim dejavnikom (zlasti glede na mikro topografske razmere).

Zaključki Rezultati tega dela predstavljajo prvo fazo srednje- in dolgoročnega spremljanja za oceno vplivov podnebnih sprememb na vegetacijo kopenskih ekosistemov in, kjer je mogoče, tudi na njihove morebitne povezave s posebej občutljivimi elementi abiotske komponente (zlasti kriosfere) na območju FurlanijeJulijske krajine, v okviru projekta Climaparks, zlasti kar zadeva Deželni park Furlanskih Dolomitov in Deželni park Julijskega predgorja. Pravilna ocena vrste in obsega okoljskih odzivov na vplive podnebnih sprememb bo namreč postregla s temeljnimi elementi za pripravo ustreznih ukrepov, potrebnih za upravljanje prostora, s posebnim poudarkom na zaščiti najbolj ogroženih naravnih okolij in vrst, da bi tako ohranili biotsko raznovrstnost (na različnih naravnih ravneh, od posameznih vrst do habitatov in krajine) in pospeševali morebitne ukrepe za blaženje podnebnih sprememb in/ali prilagajanje slednjim.

Zahvale Zahvaljujemo se dr. Massimu Buccheriju, ki je aktivno sodeloval pri popisu vegetacije na terenu.

Literatura Bahn, M., & Körner, C. (2003). Recent increases in summit flora caused by warming in the Alps. Ecol Stud, 167, 437–41. Birks, H. H. (1991). Holocene vegetational history and climatic change in west Spitsbergen – Plant macrofossils from Skardtjørna, an Arctic lake. Holocene, 1, 209–218. Cannone, N., Diolaiuti, G., Guglielmin, M., & Smiraglia, C. (2008). Accelerating climate change impacts on alpine glacier ecosystems in the European Alps. Ecological Applications, 18(3), 637–648. Cannone, N., Sgorbati, S., & Guglielmin, M. (2007). Unexpected impacts of climatic change on alpine vegetation. Frontiers in Ecology and the Environment, 7, 360–364. Gottfried, M., Pauli, H., Futschik, A., idr. (2012). Continent-wide response of mountain vegetation to climate change. Nature Climate Change, 2, 111–115. Grabherr, G., Gottfried, M., & Pauli, H. (1994). Climate effects on mountain plants. Nature, 369, 448. Holzinger, B., Hülber, K., Camenisch, M., & Grabherr, G. (2008). Changes in plant species richness over the last century in the eastern Swiss Alps: elevational gradient, bedrock effects and migration rates. Plant Ecology, 195, 179–196. IPCC. (2007). Climate Change 2007: The Physical Science Basis. Contribution of Working Group I to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change; Summary for policy makers. Geneva, Švica: WMO, UNEP.

167


Keller, F., Kienast, F., & Beniston, M. (2000). Evidence of response of vegetation to environmental change on high-elevation sites in the Swiss Alps. Regional Environmental Change, 1, 70–77. Kelly, A. E., & Goulden, M. L. (2008). Rapid shifts in plant distribution with recent climate change. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 105(33), 11823– 11826. Klanderud, K., & Birks, H. J. B. (2003). Recent increases in species richness and shifts in altitudinal distributions of Norwegian mountain plants. Holocene, 13, 1–6. Kullman, L. (2002). Rapid recent range-margin rise of tree and shrub species in the Swedish Scandes. Ecol Stud, 90, 68–77. Kullman, L. (2010). Alpine flora dynamics: a critical review of responses to climate change in the Swedish Scandes since the early 1950s. Nordic Journal of Botany, 28, 398–408. Lenoir, J., Gégout, J. C., Marquet, P. A., idr. (2008). A significant upward shift in plant species optimum elevation during the 20th century. Science, 320, 1768–1771. Parmesan, C., & Yohe, G. (2003). A globally coherent fingerprint of climate change impacts across natural systems. Nature, 421, 37–42. Pauli, H., Gottfried, M., Reiter, K., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA* master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156. Root, T. L., Price, J. T., Hall, K. R., idr. (2003). Fingerprints of global warming on wild animals and plants. Nature, 421, 57–60. Tappeiner, U., Tasser, E., Leitinger, G., idr. (2008). Effects of historical and likely future scenarios of land use on above- and belowground vegetation carbon stocks of an alpine valley. Ecosystems, 11, 1383– 1400. Walther, G. R., Beißner, S., & Burga, C. A. (2005). Trends in the upward shift of alpine plants. J of Veg Sci, 16, 541–548. Walther, G., Post, E., Convey, P., idr. (2002). Ecological responses to recent climate change. Nature, 416, 389–95. Wick, L., & Tinner, W. (1997). Vegetation changes and timberline fluctuations in the Central Alps as indicators of Holocene climatic oscillations. Arctic and Alpine Research, 29, 445–458. Wilson, S. D., & Nilsson, C. (2009). Arctic alpine vegetation change over 20 years. Global Change Biology, 15, 1676–1684. Wookey, P. A., Aerts, R., Bardgett, R. D., idr. (2009). Ecosystem feedbacks and cascade processes: Understanding their role in the responses of Arctic and alpine ecosystems to environmental change. Global Change Biology, 15, 1153–1172.

168


Monitoring habitatov in rastlinskih vrst v Ciadinu della Meda (Naravni park Furlanski Dolomiti) Alberto Scariot,a Michele Cassolb in Simonetta Vettorel Studio Associato Dottori Forestali Cassol e Scariot, Via Stadio 18, 32036 Sedico (BL), Italija. Kontakt: a abies2@alice.it; b michelecassol@libero.it.

Povzetek Članek opisuje monitoring, ki smo ga izvedli v sklopu projekta čezmejnega sodelovanja Climaparks– klimatske spremembe in upravljanje zaščitenih območij. Namen monitoringa je bil proučiti vplive podnebnih sprememb na vegetacijo. Študijsko območje leži v dolini Val Settimana, v občini Claut (PN). Monitoring smo opravili na trajnih raziskovalnih ploskvah, posebno v snežnih dolinicah, a tudi na drugih mestih, kjer so bili prepoznani procesi v teku (npr. zakisovanje tal). Po predhodnem ogledu razmejenega območja, smo izdelali fitosociološko karto s pomočjo podrobnih popisov kar na licu mesta. V skladu s standardno prakso smo zatem opravili vzorčenje tal. Za spremljanje klimatskih razmer smo inštalirali temperaturni datalogger (spominska enota, ki omogoča merjenje temperature in shranjevanje podatkov). Ključne besede: podnebne spremembe, snežne dolinice, monitoring vegetacije, trajne opazovalne ploskve.

Uvod Kot je opisano v dokumentu “Projektiranje poenotene metodologije monitoringa in analize vpliva podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost” (Furlanski naravoslovni muzej, Videm 2011), je temperatura zraka od prejšnjega stoletja neprestano rasla; gre za trend, o katerem menijo, da se bo še nadaljeval. S tem prihaja do migracije velikega števila rastlinskih vrst na višje ležeča območja ali do prodiranja v zase neznačilne geografske širine. Podnebne spremembe, ki se beležijo v zadnjih desetletjih, so pritegnile pozornost znanstvenikov predvsem zaradi njihove izredne hitrosti: medtem ko si klimatske spremembe zelo hitro sledijo, so prilagoditveni procesi rastlinskih vrst počasnejši in pogosto samim vrstam ne zagotavljajo pravočasne vzpostavitve prejšnjega ugodnega stanja. V višjih legah in v višjih zemljepisnih širinah živijo biološke komponente na robu lastnih sposobnosti za preživetje, ekosisteme pa urejajo predvsem abiotski dejavniki. Prav zato proučevanje učinkov podnebnih sprememb vzdolž višinskih gradientov zagotavlja dobre rezultate (skoraj enake raziskavam vzdolž širinskih gradientov). Vrh tega nam področja, ki ležijo na visoki nadmorski višini, predstavljajo ključno točko za biotsko pestrost (Diaz idr., 2003). Razpolagamo s številnimi študijami, ki potrjujejo občutljivost alpskih rastlinskih ekosistemov v zadnjih desetletjih: nekatere drevesne in grmovne vrste iz alpskega loka so se selile na višje lege za 120–340 m (Kullman, 2002), prišlo pa je tudi do migracije rastlin od alpinskega do snežnega pasu (Grabherr idr., 1994; Walther idr., 2005; Pauli idr., 2007) in zabeležili smo tudi spremembe vrstne sestave rastlinskih združb znotraj trajnih opazovalnih ploskev (Keller idr., 2005; Bahn & Körner, 2003; Pauli idr., 2007). Poleg tega, v podkrepitev raziskav o pionirskih združbah na višjih legah in o grmiščih, ki segajo do vegetacijske

169


meje, obstajajo številni prispevki, ki dokazujejo da se vegetacija alpinskega in snežnega pasu hitro in prožno odziva na podnebne obremenitve. Potrebno pa je navesti tudi mnenje drugih avtorjev, kot npr. Theurillata in Guisana (2001), ki predpostavljata, da alpsko vegetacijo zaznamuje velika vztrajnost in da samo temperaturni porast nad 2 °C lahko povzroči pomembne spremembe. Na osnovi teh ugotovitev je Furlanski naravoslovni muzej oblikoval dolgoročni program raziskovanja, monitoringa in ocenjevanja vplivov podnebnih sprememb na rastlinske sestavine zemeljskih ekosistemov. Kjer bo mogoče, bomo proučili možne interakcije z abiotskimi dejavniki (posebno s kriosfero). Raziskava, ki bo trajala od 15 do 25 let, upošteva furlansko območje, posebno pa dva regijska parka: Naravni park Furlanskih Dolomitov in Naravni park Julijskih Predalp. Pričujoča študija predstavlja »ničelno točko« monitoringa rastlinskih komponent na višje ležečih območjih, ki se nahajajo na področju Naravnega parka Furlanskih Dolomitov.

Metode Protokol raziskave in spremljanja, ki ga je pripravil Furlanski naravoslovni muzej, predlaga multidisciplinarni pristop tako v fazi terenske raziskave kot tudi pri obdelavi podatkov. Podrobna analiza posameznih vrst in združb je potekala pretežno s pomočjo strategije trajnih opazovalnih ploskev. Ta postopek omogoča spremljanje vegetacjie in ugotavljanje možnih sprememb na območjih z omejenim obsegom. Analiza tal in beleženje temperature z dataloggerjem dopolnjujeta raziskavo. Ključnega pomena je bila izdelava fitosociološke karte študijskega območja. Študijsko območje (slika 1) se nahaja v osrčju Naravnega parka Furlanskih Dolomitov, v dolini Val Settimana (občina Claut v pokraijni Pordenone). Mesto ustreza ledeniški krnici Ciadin della Meda, ki se nahaja v višinskem razponu med 1.940 in 2.000 m nadmorske višine. Do območja prispemo iz doline Val Settimana, in sicer po planinski poti 375 (CAI 375), ki prečka dolino Val della Meda; gremo mimo Bivacco Goitan (1.810 m n. m.) in nadaljujemo do ledeniškega amfiteatra nad bivakom.

Monitoring rastlinskih združb s trajnimi opazovalnimi ploskvami Študijo rastlinskih združb so izvedli s pomočjo metode trajnih opazovalnih ploskev. Trajne opazovalne ploskve so bile nameščene tja, kjer se nahajajo rastlinske združbe s posebno okoljsko občutljivostjo, ki pričajo o ranljivosti okolja (kot npr. združbe snežnih dolinic). Spremljanje le-teh nam omogoči, ugotoviti in ovrednotiti posledice podnebnih sprememb. Najprej smo izvedli uvodne raziskave, s pomočjo katerih smo narisali natančno fitosociološko karto območja. Ti popisi so nam omogočili določitev najbolj ustreznih rastlinskih združb za dolgoročni monitoring, tako smo nadaljevali z izbiro področij za namestitev opazovalnih ploskev. Potem ko smo določili opazovalne postaje (ploskev 5x5 m), smo jih razmejili s količki in vrvico. Znotraj tako določenih ploskev smo na širino enega metra zasadili nove železne količke, ki so nam kasneje s pomočjo barvaste vrvice služili, da smo razmejili podploskve velikosti 1x1 m. Ustvarili smo tako notranjo rešetko s 25 podploskvami. Štiri zunanja oglišča smo določili z GPS napravo. Vsaki ploskvi smo dodelili napis z ustrezno številko in navodili v zvezi s potekajočo študijo.

170


Slika 1. Geografska lega raziskovalnega obmoÄ?ja. Vir: Parco Naturale Regionale Dolomiti Friulane.

Slika 2. Razmejitev ploskve 1. Fotografija: Simonetta Vettorel.

171


Slika 3. Napis z ustreznimi pojasnili v zvezi s Projektom Climaparks. Napis je bil dodeljen vsaki opazovalni ploskvi (tu ploskev ĹĄt. 4). Fotografija: Simonetta Vettorel.

Slika 4. Shema razdelitve trajne opazovalne ploskve velikosti 5 Ă— 5 m na 25 podploskev velikosti 1 Ă— 1 m. Vir: Cannone (2004).

172


Za določen tip vegetacije je značilen minimalni areal: za potrebe raziskave smo zajeli površino 25 m² kot manjšo homogeno območje (Mueller-Dombois and Ellenberg, 1974; Lévesque, 1996; Cannone, 2004). Ker ni vedno mogoče določiti skladne površine velikosti 25 m², smo razmejili tudi manjše ploskve. Nazadnje smo postavili tri opazovalne ploskve po 25 m² (Ploskev 1, 2, 3), eno ploskev velikosti 2 m² (Ploskev 4) in štiri ploskve velikosti 1 m² (Mikroploskev 1, 2, 3, 4).

Slika 5. Ciadin della Meda. Območje raziskav z označenimi mesti fitocenoloških popisov (ploskve in microploskve). Fotografija: Alberto Scariot. Ploskve in mikroploskve se lahko opišejo: Ploskev 1. Zapletene vegetacijske razmere, še v razvoju, vodilna rastlinska vrsta je Salix reticulata (mrežolistna vrba); Ploskev 2. Poraščena s prevladujočo vrsto Dryas octopetala (alpska velesa), med blazinami katere raste zelo bogato Gentiana froelichii; Ploskev 3. Združba čvrstega šaša in vilovine na zakisani podlagi z vrstama Loiseleuria procumbens in Vaccinium gaultherioides; Ploskev 4: Snežna dolinica s prevladujočo vrsto Salix herbacea (zelnata vrba). Microplot 1. Združba z dominanto vrsto Carex ferruginea; Microplot 2. Snežna dolinica z bazifilno vegetacijo, prevladujoča vrsta Salix retusa; Microplot 3. Rhodoretum (rastišče kisloljubnih slečev); Microplot 4. Greben, kjer raste kisoljubna alpska azaleja Loiseleuria procumbens. Ko smo določili lego ploskev in mikroploskev, smo na vsaki izvedli natančni terenski fitosociološki popis, upostevajoč naslednje parametre: nadmorsko višino, ekspozicijo (smer neba), nagib (v stopinjah), pokrovnost zeliščne plasti–delež travišč (v odstotkih), delež grmičevja (v odstotkih, kjer je prisotno), skalnatost (v odstotkih, kjer je prisotna), mah in lišaji (v odstotkih, kjer so prisotni).

173


Pri ploskvah z bolj redko vegetacijo (ploskvi 2 in 4) smo lahko izvedli celovit popis na vseh podploskvah velikosti 1 m2, tako kot je določeno po metodološkem protokolu. Zabeležili smo skupno pokritost tal (v odstotkih), seznam posameznih vrst z lastno pokrovnosjo (v odstotkih), delež pojava kamenja, prsti in nekromase. Nato smo nadaljevali s terensko fitosociološko raziskavo na nekaterih podploskvah velikosti 100 cm2 oz. na štirih podploskvah, ki so bile postavljene na štirih ogliščih ploskve 2 in na obeh podploskvah ploskve 4. S to izbiro smo se izognili t. i. “trampling effect”. S pomočjo lesene premične rešetke velikosti 1x1 m, na katero smo s barvne vrvi oblikovali mrežasti vzorec s kvadratki velikosti 10x10 cm, smo analizirali posamezne celice (slika 8). Na teh istih ploskvah (2 in 4) smo z metodo point intercept izvedli raziskavo o porazdelitvi vrst. To raziskavo smo izvedli na vseh 25 podploskvah Ploskve 2 in na obeh podploskvah, ki sestavljata Ploskev 4. Metoda point intercept predvideva določanje vrst na stičišču vsakega vozla premične mreže (s celicami velikosti 10x10 cm) in vpis teh vrst v ustrezni popisni list. Določanje vrst smo izvedli tako, da smo usmerili pogled pravokotno na tla v smeri križanja mreže. Za vsako vozlišče smo določili 4 področja in vsakemu vozlišču smo dodelili število kontaktov (teh je lahko največ 4, za vsako področje po en kontakt). Na ta način lahko podatke, navedene v tabelah, uporabimo tudi za izračun pokrovnosti posameznih vrst v odstotkih. Na ploskvah, kjer je vegetacija gostejša (Ploskev 1 in 3), na 25 podploskvah velikosti 1 m2 smo izvedli samo fitosociološko raziskavo. Na ozkih območjih je namreč nemogoče prepoznati travnato komponento (Graminaceae). Tudi na štirih podploskvah (vsaka velikosti 1m2) smo se omejili zgolj na fitosociološko raziskavo. Metoda point intercept ima namreč eno hibo: kjer je prekrivanje rastlinskih osebkov preveliko, že majhen premik premične mreže lahko povzroči pomenljive spremembe v rezultatu raziskave, zato izvajanje te metode nima smisla.

Slika 6. Faze monitoringa, povezane s terensko fitosociološko raziskavo na 100 cm2. Fotografija: Michele Cassol.

174


Talna analiza Za popolno označitev vsake trajne opazovalne ploskve monitoring predvideva izvedbo nekaterih talnih analiz na območjih, ki neposredno mejijo na iste ploskve. Za izvedbo teh analiz smo se obrnili na geologa Danila Bellija. Najprej smo izkopali majhen jarek, tako da smo lažje določili stratigrafijo tal. Izmerili smo debelino posameznih talnih horizontov in jih opisali (granulometrija, struktura, barva, agregacija, morebitne značilnosti kot npr. prisotnost krioturbacije ali posebnih talnih horizontov, itd.). Na koncu smo odvzeli vzorce posameznih horizontov. Iz vsakega vzorčnega območja smo za vsak prepoznan talni horizont vzeli vzorec za geotehnične in kemične analize. Skupno smo opravili 13 vzorčenj. Vsak vzorec smo opremili z oznako ploskve, na kateri se je nahajal (P1); tej je sledila oznaka horizonta (O1–naraščajoče številke kažejo čedalje globlje horizonte) (tabela 1). Tabela 1. Pomembne značilnosti in lokalizacija odvzetih vzorcev vzorčevalna mesta

višina (m n. v.)

kratica vzorcev

geološki in geomorfološki opis

PLOSKEV 1

1.940

P1O1 P1O2 P1O3

Mali naplavni stožec z aluvialnimi in koluvialnimi nanosi znotraj krnice (frontalna postavitev), na področju ledeniškega praga

PLOSKEV 2

1.990

Strukturni relief ob robu krnice z živim oz. aktivnim meliščem

PLOSKEV 3

2.000

PLOSKEV 4

1.975

P2O1 P2O2 P2O3 P3O1 P3O2 P3O3 P4O1 P4O2 P4O3 P4O4

Strukturni relief

Snežna/ledeniška dolinica znotraj krnice (bočni položaj) s površinskimi kraškimi pojavi

Vir: Danilo Belli.

Namestitev temperaturnega dataloggerja Metodološki protokol priporoča namestitev majhne meteorološke postaje na raziskovalno območje. Po ustreznih ocenah smo se odločili za temperaturni datalogger. Da bi našli ustrezno mesto za namestitev dataloggerja, smo upoštevali naslednje tehnične vidike: – osrednji položaj glede na trajne opazovalne ploskve; – uporaba že obstoječe podlage; – izbira čim bolj ravnega področja; –

odsotnost grmovnic ali dreves v radiju najmanj 10 m.

Iz take ocene je bilo ugotovljeno, da bi za centralno pozicijo glede na trajne raziskovalne ploskve morali namestiti majhno meteorološko postajo z detektorjem temperature na zgornji del morenskih odlagališč. Ta se nahajajo med Ploskvijo 1 in Ploskvami 2, 3 in 4. Analizirali smo naklon take geomorfološke tvorbe in izbrali območja z nižjim naklonom. Za namestitev dataloggerja smo izbrali star in suh macesen, ki ga je zadela strela (slika 7).

175


Slika 7. Temperaturni datalogger nameščen v Ciadin della Meda. Fotografija: Simonetta Vettorel.

Izdelava fitosociološke karte Za proučevanje vegetacije smo izbrali fitosociološko metodo, ki jo je v začetkih prejšnjega stoletja predlagal Švicar Braun-Blanquet. Po prvem pregledu v Ciadin della Meda za opazovanje rastlinskih značilnosti, smo izbrali tista območja, ki so bila najbolj zanimiva za raziskavo. Skupno smo izvedli 21 popisovanj vegetacije po celotnem območju. Prednost smo dali reprezentativnim fitocenozam. Od teh smo izbrali 4 kot trajne opazovalne ploskve in 4 kot mikroploskve. Na koncu smo določili nekatera področja, ki so imela dovolj enotno floristično sestavo. Velikosti raziskovanih področij se gibljejo od nekaj metrov do 400 m² (v primeru ruševja). Potem ko smo sestavili seznam prisotnih vrst, smo jih še količinsko določili. Pri tem smo se posluževali, odvisno od primera, ali kombinirane lestvice po Braun-Blanquetu (1964) ali spremenjene lestvice Pignattija & Mengarda (1962). Na ploskvah in mikroploskvah pa smo posamezne vrednosti določili kar v odstotkih. Uporabljene vrednosti lestvic so navedene v sledeči tabeli (tabela 2).

176


Tabela 2. Vrednosti dodeljene pokrovnosti med fitosociološko raziskavo Indeks 5 4 3 2 1 + r

Lestvica Pignatti Pokrovnost 80-100 % 60-80 % 40-60 % 20-40% 1-20 % < 1% redka

Indeks 5 4 3 2 1 + r

Lestvica Braun-Blanquet Pokrovnost 75-100 % 50-75 % 25-50 % 5-25 % 1-5 % <1% redka

Vir: M. Cassol in A. Scariot.

Popisi so nam omogočili izdelavo fitosociološke karte v merilu 1:5.000. Pomagali smo si z digitalnim ortofotoposnetekom obravnavanega območja, to je fotografije tal iz zraka, ki je s posebnimi metodami prilagojena (ortorektificirana) in zato skladna z drugimi zemljevidi. Na ortofotoposnetku smo vrisali meje habitatnih tipov, potem pa smo opravili kartiranje kar na terenu.

Rezultati Na trenutni stopnji raziskave smo zbrali in uredili serijo podatkov, ki izvirajo iz naslednjih popisov: – 8 terenskih fitosocioloških popisov na štirih ploskvah in na štirih mikroploskvah; – 77 terenskih fitosocioloških popisov, ki so povezani s podploskvami, katere so vključene v tri ploskve velikosti 25 m2 in v Ploskev 4 velikosti 2 m2; – 400 popisov na celicah velikosti 100 cm2 na štirih ogliščih Ploskve 2 ter 200 popisov na Ploskvi 4 (povprečni pokrovnosti vrst). Na istih ploskvah (2 in 4) smo izvedli tudi metodo point intercept, za skupno 27 popisnih listov. Za nomenklaturo vrst smo se sklicevali na Pignattija (1982). Projekt Climaparks predvideva nove raziskave za poglobitev statistične obdelave. Ta bo obogatena, kot je določeno v protokolu. Tako bomo lahko izračunali, npr. vrstno bogastvo v različnih letih monitoringa, število vrst, ki skozi leta izginjajo, število novonastalih vrst, itd. Trenutno lahko postrežemo samo s podatki o vrstnem bogastvu v prvem letu spremljanja (2012) (tabela 3). Tabela 3. Vrstno bogastvo (S1) na različnih ploskvah in mikroploskvah (mahovne in lišajske vrste smo pri obdelavah fitocenoloških popisov izpustili) Ploskev ali Mikroploskev

S1 Vrstno bogastvo

P1 P2 P3 P4 M1 M2 M3 M4

40 22 48 15 12 13 19 30

Vir: M. Cassol in A. Scariot.

177


Kot smo že omenili, smo z 21 terenskimi fitosociološkimi popisi pripravili fitosociološko karto, ki opisuje območje velikosti približno 100 ha (slika 8). Sledeča tabela (tabela 4) pa prikazuje posamezne rastlinske enote. Za vsako enoto je navedena površina v m², ha, in v odstotkih glede na skupno površino. Tabela 4. Popisane rastlinske enote, njihove površine in odstotki Vegetacijski tip

Površina (m ²)

Površina (ha) Delež (%)

VEGETACIJA POVIRIJ/Povirna vegetacija (RAZRED MONTIO CARDAMINETEA) 0,003

0,003

Združbe z asocijacjo Aconitum ranunculifolium 797,08 0,08 Salicetum waldsteinianae 1.211,33 0,12 VEGETACIJA SKALNIH RAZPOK (RAZRED ASPLENIETEA TRICHOMANIS, združbe rjavega sršaja) Vegetacija skalnih razpok (Campanuletum morettianae, Cystopteridion, gole 345.778,70 34,58 skale, itd.) VEGETACIJA MELIŠČ (RAZRED THLASPIETEA ROTUNDIFOLII)

0,08 0,12

Cratoneurion

31,09 NIZKA VRBOVJA IN ZDRUŽBE VISOKIH STEBLIK (RAZRED MULGEDIO-ACONITETEA)

Papaveretum rhaetici 156.401,47 Melišče z grobim gruščem s redkim sestojem asocijacije Papaveretum rhaetici 5.666,60 Melišče z grobim gruščem popolnoma brez vegetacije 4.921,53 Salicetum retuso-reticulatae 298,55 Salicetum retuso-reticulatae/Caricetum ferrugineae/Poion 1.927,04 BAZIFILNA SUHA TRAVIŠČA (RAZRED ELYNO-SESLERIETEA) Caricetum ferrugineae 142,33 Caricetum firmae s pionirsko asociacijo Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti 7.122,83 Caricetum firmae s.l. 164.472,34 Caricetum firmae s.l. z vrsto Salix retusa 967,88 Caricetum firmae/Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis z nizkim ruševjem 402,73

33,93

15,64 0,57 0,49 0,03 0,19

15,35 0,56 0,48 0,03 0,19

0,01 0,71 16,45 0,10

0,01 0,70 16,14 0,09

0,04

0,04

Caricetum firmae/Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis s pionirsko asociacijo Rhodothamno-Laricetum

38.807,80

3,88

3,81

Caricetum firmae/Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis s pionirsko asociacijo Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti

24.869,73

2,49

2,44

8.127,43

0,81

0,80

14.408,83

1,44

1,41

25.209,38

2,52

2,47

0,12 2,24

0,12 2,20

0,003

0,003

8,04 0,60

7,89 0,59

4,98

4,89

4,93 0,81

4,83 0,80

0,02 101,90

0,02 100,00

Dryadetum octopetalae Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis s pionirsko asociacijo Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratae Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis s pionirsko asociacijo RhodothamnoRhododendretum hirsuti

Previsna karbonatna stena brez vegetacije (nekaj Caricetum firmae) 1.240,66 Melišče z grobim gruščem s sledmi asociacije Caricetum firmae s.l. 22.386,44 SNEŽNE DOLINICE (kisla travišča razreda SALICETEA HERBACEAE) Salicetum herbaceae potentilletosum brauneanae 33,47 BAZIFILNA RUŠEVJA, MACESNOVJA IN GRMIŠČA (združbe razreda ERICO-PINETEA) Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratee 80..419,48 Sorbo chamaemespili-Pinetum prostratae 5.979,89 Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratae z asocijacijo Caricetum 49.820,68 firmae/Ranunculo hybridi Caricetum sempervirentis Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratae/vegetacija skalnih razpok 49.266,55 Rhodothamno-Rhododendretum hirsuti/Salicetum waldsteinianae 8.131,86 Acidofilna grmišča (RAZRED LOISELEURIO-VACCINIETEA) Rhododendretum ferruginei 159,99 SKUPNO 1.018.972,573

178


Slika 8. FitosocioloĹĄka karta obmoÄ?ja Cadin della Meda. Vir: M. Cassol, A. Scariot.

179


Razprava Tako tabela 4 kakor tudi fitosociološka karta (slika 8) kažeta prevladujoče število primitivnih okolij, sestavljenih iz skal in melišč. Te pokrivajo skupno 50 % raziskovane površine. Na kamnitih stenah se uveljavlja združba Potentilletum nitidae, v skalnih razpokah, kjer je bolj vlažno in sveže, pa asociacija Valeriano elongatae-Asplenietum viridis. V teh okoljih je skoncentrirana najbolj dragocena flora z redkimi vrstami, med katere spadajo endemična Arenaria huteri, Campanula morettiana, Physoplexis comosa, Primula tyrolensis, itd. Melišča gostijo združbe Thlaspion rotundifolii, ki več ali manj ustrezajo Papaveretum rhaetici. V snežnih dolinicah najdemo predvsem kisloljubno rastlinstvo z vrbami (Salicetum retuso-reticulatae); zasledimo pa tudi ozke pasove z alkalnimi tlemi, kjer uspeva Salicetum herbaceae subass. potentilletosum brauneanae. Strnjena travnata vegetacija spada k asociaciji Ranunculo hybridi-Caricetum sempervirentis z dominantnima vrstama Sesleria albicans in Carex sempervirens. Tem se pridružujejo številne endemične vrste jugovzhodnih Alp, med katerimi prav za to specifično področje omenjamo Horminum pyrenaicum, Laserpitium peucedanoides, Pedicularis julica in Ranunculus hybridus. Zasledimo tudi travišča čvrstega šaša (Gentiano terglouensis-Caricetum firmae), s katerimi oblikujejo težko ločljive mozaike, in v še neustaljenih meliščih se zapletejo tudi v združbo Dryadetum octopetalae. Na traviščih zaznamo primerno bogastvo Gentiana froelichii sub. zenarii, paleoendemizem Karnijskih predalp (Buccheri, 2010). Vegetacijo, ki je prisotna v spodnjem delu proučevanega območja, zastopa predvsem mikrotermno ruševje (Rhododendro hirsuti-Pinetum prostratae), ki se nahaja na prehodu z drevesne meje v grmovno vegetacijo subalpinskega pasu. Na območjih z dolgotrajno snežno odejo in na spranih razvodjih najdemo dobro prepoznavne primerke ruševja, ki raste na zakisanih tleh (Sorbo chamaemespili-Pinetum mugo). Med postranskimi združbami naj omenimo primarne macesnove gozdove (Rhodothamno-Laricetum), vendar v zgodnjem razvojnem stadiju. Ob vznožju melišč in vse tam, kjer obstaja površinski pretok vode, je prisotna zeliščna vegetacija Caricion ferrugineae. Znotraj tega vegetacijskega pasu so se izoblikovale tudi značilne vrstne združbe, zlasti v snežnih kotanjah, kjer se kopičejo sneg in hranilne snovi (alpinska visoka steblikovja, zveza Adenostylion); zasledimo tudi subalpinsko Waldsteinovo vrbovje (Salicetum waldsteinianae) pa še skromno prisotnost rastlinja lehnjakotvornega izvora (mahovne združbe zveze Cratoneurion). Tovrstna območja se nahajajo predvsem pod bivakom Goitan. Če primerjamo med sabo talne analize, se ploskve 1, 2 in 3 zdijo med seboj podobne, čeprav pripadajo različnim okoljem, medtem ko se ploskev 4 (snežna dolinica z vodilno vrsto Salix herbacea) precej razlikuje. Ploskve 1, 2 in 3 imajo prvi horizont (O1) povprečne debeline 6 cm. Sestavljen je pretežno iz blata/mulja in peska (pesek > 50 %). Zaradi velike vsebnosti organskih snovi je temne barve (> 55 %, tudi koreninski sistemi). Organske snovi spodbujajo visoko naravno vlažnost (vsebnost vode > 100 %). Ph je kisel, razen na Ploskvi 2, kjer lahko zaznamo večjo prisotnost klastičnih kamnin oz. apnenčastih sedimentov. Razen pri Ploskvi 1, ki kaže visoko električno prevodnost, je O1 povečini homogen. Na drugem horizontu (O2) je granulometrična sestava popolnoma različna (prod > 60 %), barvni odtenek pa je svetlejši (lešnikovo rjava barva). Debelina se giblje okrog 20 cm. Predstavlja znatno znižanje organske snovi (pribl. 50 %), manjša je tudi vsebnost vode (> 14 %, vrednost, ki pa je še vedno visoka za

180


tovrstno območje). Ph je bazičen in prevodnost je visoka. Vsebnost dušika (N) je še vedno visoka, kljub temu, da je znatno nižja v primerjavi z O1. Tretji horizont (O3) ima bolj grobo sestavo (prevladuje prod s prisotnostjo kamenja), obarvanost pa je manjša (svetlo lešnikovo rjava barva). Vsebnost mulja ostaja primerljiva v obeh horizontih. Vsebnost organskih snovi se prepolovi v primerjavi s prejšnjo ravnijo (> 7,5 %), vsebnost vode pa je vidno manjša (okrog 5–8 %). Bazičnost se ne razlikuje od prejšnje stopnje, medtem ko se električna prevodnost prepolovi. Tudi vsebnost dušika se občutno zmanjša (manj kot za polovico). Klastične kamnine O2 in O3 kažejo spremenjeno površino (ne svežo) in površinske obarvanosti (odlaganje oksidov zaradi izluževanja); zlahka se režejo in drobijo, zato imajo bolj mokasto konsistenco (razkroj strukture zaradi raztapljanja apnenca). So pretežno poliedrične oblike, niso sploščene in ne luskinaste ter so brez ostrih robov. Ploskev 4 predstavlja popolnoma različno zaporedje horizontov. Granulometrična sestava kaže še vedno različne vrste peska, naravna vlažnost se giblje okrog 100 % (86,4–125,5 %), električna prevodnost je nizka (< 126 S/cm), kakor je nizka tudi vsebnost organskih snovi (14,2–24,9 %). Vsebnost dušika je povprečno visoka (okrog vrednosti, ki so jih na O2 imele Ploskve 1, 2, 3). Na barvne tone, ki so še vedno precej temni, se zdi, da ne vpliva vsebnost organskih snovi. Ozemlje je še vedno kislo, razen v spodnjih plasteh (O4), kjer postane bazično. Do raziskovane globine (pribl. 50 cm) nismo zaznali prodnatih horizontov (enako kot na O2 in O3 na prejšnjih ploskvah).

Zaključek Proučevanje rastlinskih združb, ki uspevajo v višje ležečih predelih znotraj Naravnega parka Furlanskih Dolomitov, predstavlja “ničelno stanje” vrste monitoringov, ki bodo opisovali dinamiko rastlinskih združb v višjih legah v odvisnosti od klimatskih sprememb. Projekt nam je omogočil tudi natančno talno analizo monitoriranih postaj ter nam tako zagotovil zanimive podatke o substratu, v katerem se razvijajo raziskovane rastlinske združbe. Namestitev dataloggerja–ta bo vsako uro beležil temperaturne vrednosti– nam bo zagotovila podatke, potrebne za navzkrižno preverjanje rastlinskih in podnebnih dinamik. Fitosociološka karta predstavlja »ničelno stanje« vegetacije: z novimi popisi bo mogoče določiti količinsko in vrstno spremenjenost sestave). Poleg tega bomo lahko tudi preverjali razvojno dinamiko vegetacije.

Literatura Bahn M., & Körner, C. (2003). Recent increases in summit flora caused by warming in the Alps. Ecol. Stud., 167, 437–41. Braun-Blanquet, J. (1964). Pflanzensoziologie. Dunaj, Avstrija: Springer. Buccheri, M. (2010). La flora del Parco – Invito alla scoperta del paesaggio vegetale nel Parco Naturale Dolomiti Friulane. Udine, Italija: Museo Friulano di Storia Naturale, Parco Naturale Dolomiti Friulane. Cannone, N. (2004). Minimum area assessment and different sampling approaches for the study of vegetation communities in Antarctica. Antarctic Science, 16(2), 157–164. Grabherr, G., Gottfried, M., & Pauli, H. (1994). Climate effects on mountain plants. Nature, 369, 448. Keller, F., Goyette, S., & Beniston, M. (2005). Sensitivity analysis of snow cover to climate change scenarios and their impact on plant habitats in alpine terrain. Clim Change, 72, 299–319.

181


Kullman, L. (2002). Rapid recent range-margin rise of tree and shrub species in the Swedish Scandes. J. Ecol., 90, 68–77. Lévesque, E. (1996). Minimum area and cover-abundance scales as applied to polar desert. Arctic and Alpine Research, 28, 156–162. Mueller-Dombois, D., & Ellenberg, H. (1974). Aims and methods of vegetation ecology. New York, NY, ZDA: John Wiley & Sons. Museo Friulano di Storia Naturale (2011). Progetto Climaparks – Progettazione di una metodologia uniformata di monitoraggio e di analisi dell’impatto dei cambiamenti climatici sulla biodiversità. Udine, Italija: Comune di Udine. Pauli, H., Gottfried, M., Reiter, K., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA* master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156. Pignatti, S. (1982). Flora d’Italia (Vol. 3). Bologna, Italija: Edagricole. Pignatti, S., & Mengarda, F. (1962). Un nuovo procedimento per l’elaborazione delle tabelle fitosociologiche. Atti Accad. Naz. Lincei, VIII. Ser., Rend., Cl. Sci. Fis. Mat. Nat., 32, 215–222. Theurillat, J. P., & Guisan, A. (2001). Potential impact of climate change on vegetation in the European Alps: A review. Clim. Change, 50, 77–109. Walther, G.-R., Beißner. S., & Burga, C. A. (2005). Trends in the upward shift of alpine plants. J. of Veg. Sci., 16, 541–548.

182


Prvi razmislek o celoviti metodologiji spremljanja in analize vplivov podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost ter o prvem letu (2012) raziskovanja na področju flore in vegetacije

Giuseppe Oriolo Via Roma 50, Monfalcone (GO), Italija. Kontakt: giuseppe.oriolo@gmail.com.

Povzetek V sklopu projekta Climaparks je Furlanski naravoslovni muzej pripravil standardizirano metodologijo monitoringa in analize vplivov podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost. To metodologijo so leta 2012 uporabili na študijskem območju Ciadin della Meda v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov. Poleg tega da predstavljajo “ničelno” oziroma izhodiščno točko, so zbrani podatki koristni tudi za določanje prednosti in/ali pomanjkljivosti metodologije. Metodološki pristop se zdi drugačen kot pri drugih projektih, ki se izvajajo drugje po Evopi in po svetu (npr. projekt GLORIA), prilagaja pa se tudi ocenjevanju sestojev pionirskih rastlinskih vrst, ki so tipične za nivalni pas. Glede na to, da je stanje na območju Ciadin della Meda precej kompleksno in razvito, so omenjeni pristop uporabili samo na nekaterih opazovalnih ploskvah. Ključne besede: monitoring, vegetacija, Naravni park Furlanskih Dolomitov, ocenjevanje metodologije.

Uvod Projekt Climaparks integrirano in podrobno proučuje posledice podnebnih sprememb na biološke in ekološke sisteme. Projekt ima različne cilje (izboljšanje energetske bilance infrastrukturnih objektov, širjenje znanstvenih dognanj, povečanje ozaveščenosti o problemu podnebnih sprememb, itd.), med katerimi sta tudi načrtovanje in izvajanje srednjeročnega oz. dolgoročnega monitoringa. Vprašanje podnebnih sprememb se obravnava iz različnih zornih kotov, osrednji podatki pa so tisti, ki skozi desetletja omogočajo preverjanje učinkov podnebnih dinamik na biološke dejavnike, ki uspevajo v višjih legah. Proučevanje učinkov povišanja povprečne temperature se še nadaljuje, to pa ne velja za nekatere maloštevilne vrste, katerih vrednost bioindikarorji je treba še v celoti razumeti. Kar se tega tiče, obstajajo nasprotujoča si mnenja celo o veljavnosti alpskih vrst kot možnih bioindikatorjev (glej Cannone, 2007 in Theurillat in Guisan, 2001). Medtem ko za fizikalno-kemijske podatke razpolagamo s časovnimi serijami, s katerimi lahko pridemo do utemeljenih zaključkov (tu raziskujemo predvsem normalne klimatske cikle ali umetne dejavnike za naraščanje temperature), imamo za biološko komponento še vedno osamljene rezultate. Nekateri sicer geografsko in časovno široko zasnovani projekti že začenjajo zagotavljati zanesljive baze podatkov (glej Gottfried idr., 2012; Grabherr idr., 2010). Znano pa je tudi, da sta vrsta in obseg pojavov zapletena: od majhnih fizioloških prilagoditev prehajamo k pomembnim ekološkim spremembam. Pomislimo le, kako težko je oceniti spremembe v prostorskem širjenju vrst in v sestavi kompleksnih ekosistemov, v katerih sobiva več vrst, ki med seboj tekmujejo v bolj ali manj naravni dinamiki.

183


Metode Kar se tiče vegetacijskih aspektov, se izbrana metodologija (Furlanski naravoslovni muzej, končno poročilo, julij 2011) opira na predlog Cannona (2004), in sicer na raziskave, ki so jih izvedli na nekaterih opazovalnih ploskvah na Antarktiki. Metoda predvideva enoten in usklajen multidisciplinarni pristop pri opredelitvi študijškega območja in vrste zbranih podatkov. Zaželeni podatki (niso vsi obvezni) so: floro-vegetacijski, meteorološki, fenološki, pedološki. Osrednje podatke pridobimo iz opazovanj na trajnih ploskvah ter s pomočjo sistematičnega in natančnega vegetacijskega kartiranja oz. inventarizacije flore in vegetacije. Stalne opazovalne ploskve imajo velikost 25 m2 in so razdeljene na kvadrate velikosti 1 m². Ti se še delijo na kvadrate velikosti 100 cm² in na presečišča. Za vsako opazovalno ploskev opravljamo sledeče postopke: 1 splošni terenski fitosociološki popis za njeno tipizacijo; 25 popisov na kvadrate velikosti 1 m2 (pri negozdni vegetaciji se 25 m2 smatra za najmanjšo reprezentativno površino za izvajanje raziskav); dodatne terenske fitosociološke popise na kvadratih velikosti 100 cm² (svetujemo jih na 4–kotnih podploskvah); popisovanje dominantnih vrst na štirih ogliščih vsakega stičišča popisnih ploskev velikosti 100 cm². Termin »fitosociološki« je potrebno razumeti na splošno: s tem namreč mislimo na popisovanje vrst in njihovega zastiranja, ki je na manjših popisnih ploskvah izražena v odstotkih (%). Drugi zelo pomemben element je fitosociološka karta, izdelana direktno na terenu, in sicer s pomočjo številnih fitosocioloških popisov. Ta karta (v merilu od 1:1.500 do 1:2.000) točno opisuje vegetacijsko stanje na območje velikosti najmanj 2 km2. Metodološko poročilo kaže nekatere najmanjše statistične analize, ki jih je potrebno izvesti na določenem številu pridobljenih podatkov (razen za indeks bogastva vrst bomo torej začeli pripravljati statistike, začenši z naslednjimi podatki, ki jih bomo snemali). Predvidevamo tudi izvedbo pedoloških analiz v neposredni bližini popisovalnih ploskev in tam, kjer bo mogoče, tudi izvedbo tedenske fenološke analize, ki so težko izvedljive v višjih legah. Potrebna bo tudi namestitev dataloggerja, ki bo beležil temperaturo. Protokol nam ne daje posebnih smernic ali navodil za to, kako se soočiti z nekaterimi kritičnimi aspekti v tovrstni raziskavi, kot na primer razumevanje odzivnih mehanizmov na »climate change« in razlikovanje le-teh od drugih hkratnih procesov.

Rezultati Raziskave, ki jih je izvedla delovna skupina, katero sta koordinirala dr. Michele Cassol in dr. Alberto Scariot, so opisali v tehničnem poročilu (januar 2013). Popisovalci so sledili predlagani metodologiji, kljub temu, da so vnesli nekatere spemembe glede na značilnosti izbranega območja: govorimo o skledasti krnici Ciadin della Meda, ki se nahaja v dolini Val Settimana (občina Claut) na nadmorski višini okoli 2000 m, v višinskem pasu kjer potekajo močni naravni procesi, ki prispevajo k stabilizaciji melišč in ustvarjajo ugodne razmere za kolonizacijo novih, okoljsko zahtevnejših rastlinskih vrst. Predhodne raziskave oz. terenski fitosociološki popisi so ustvarili sliko aktualnega stanja vegetacije (prisotne vrste, posamezne vegetacijske skupine in njihove evolucijske dinamike) (Poldini in Feoli, 1973, Feoli Chiapella in Poldini, 1993; Poldini in Martini, 1993; Poldini idr., 2004; Poldini in Vidali, 2012).

184


Široka razširjenost mozaičnih površin z različno vegetacijo, ki se dinamično spreminja (glej fitosociološko karto), je otežila določanje homogenih območij z vegetacijskega stališča. Posledično smo izbrali različne tipologije trajnih ploskev, da bi izpolnili določene kriterije: 3 ploskve velikosti 25 m2, 1 ploskev velikosti 2 m2, 4 ploskve velikosti 1 m2. Na eni popisni ploskvi velikosti 25 m2 in na ploskvi velikosti 2 m2 je bilo mogoče izvesti kompletno snemanje podatkov, medtem ko smo se na preostalih ploskvah omejili samo na terensko fitosociološko raziskavo. Vegetacijska karta vključuje kar 27 vrst (rastlinske združbe in asociacije, sinuzije, dinamični stadiji in mikromozaiki). Tem smo dodali tri ločene in omejene habitatne tipe. Vzeli in analizirali smo vzorce tal. Postavili smo tudi datalogger za snemanje temperature.

Razprava Namen tega članka je oceniti predlagane metodologije glede na: a) njihov prilagoditveni potencial v dejanski situaciji; b) njihovo sposobnost prepoznavanja in izoliranja odzivov na podnebne spremembe od drugih dinamik; c) analizo stroškov in koristi; d) morebitne povezave z drugimi podobnimi projekti. Kar se tiče uporabe metodologije v subalpinskih okoljih, se je izkazala za koristno samo pri proučevanju posebnega rastlinja snežnih dolinic (kjer raste tudi zelnata vrba), medtem ko ni primerna za področja z bolj strukturirano vegetacijo, kot so alpska travišča in ruševja ali grmišča. Pri teh smo se morali zadovoljiti s terensko fitosociološko raziskavo na ploskvah velikosti 1 m2. Fenološko opazovanje ni primerno v težko dostopnih področjih v višjih nadmorski legah, medtem ko bi ga lahko uporabili pri projektih ozaveščanja učencev in dijakov, ki se izvajajo v dolinah. Drugi pomislek zadeva pomanjkanje podatkov o mahovni flori (bryophyta), ki v habitatih, kot so snežne dolinice, opravlja zelo pomembno vlogo. Količino podatkov, ki smo jo zbrali v dokončanih popisnih ploskvah, bomo temeljito preučili šele v času oz. s primerjavo podatkov zaporednih časovnih vrst. Metoda intercept point nam zagotovlja veliko informacij in je edina, ki garantira najmanjšo subjektivno komponento. V primerjavi z ostalimi dolgoročni monitoringi (CONECOFOR, GLORIA) pa manjkajo pri tej navodila za popisovalca in pojasnila o postopkih za standardizacijo podatkov, saj so izrednega pomena za zagotavljanje enotnih ukrepov in za odpravljanje morebitnih raznolikosti pri dostopu popisovalcev ali delovnih skupin (zlasti še, če upoštevamo daljše časovno trajanje projekta). V subalpinskih okoljih je zelo težko razlikovati med progresivnimi dinamikami opuščanja pašnika (ki se razume kot opuščanja človeške ekonomske aktivnosti ali kot pomenljivo zmanjšanje števila alpskih kopitarjev). Mogoče bi bilo primerno zagotoviti več napotkov o tem, kako interpretirati podatkovne zbirke z označevanjem vsake ploskve tudi z vidika dinamičnosti. Oblikovanje enega ali več referenčnih modelov, na katerih bi eventualno lahko opazovali spremembe, je zelo pomembno: to je potrebno opraviti pred naslednjo fazo popisovanja. Kar se pa tiče razmerja med stroški in koristmi, je predlagani sistem finančno zahteven in ne zagotavlja uspeha: če bi ga uporabili na vseh osmih celotnih popisnih ploskvah, bi nam sicer zagotovil široko podatkovno bazo, podatki pa bi bili težko razumljivi. Zato predlagamo njegovo preoblikovanje, in sicer tako, da ohranimo 1 popisno ploskev s kompletno serijo ter namestimo dodatni 2 ploskvi velikosti 1 m² na druge gore in na višjo nadmorsko lego. Potrebno bo pripraviti nove statistične analize, da bi lažje

185


proučili možne povezave med zbranimi okoljskimi podatki (npr. temperaturne spremembe, pokritost tal s snegom, itd.) in zabeleženimi dinamikami, ki pogojujejo razvoj flore in vegetacije. Še en problem zadeva izbiro, da se ne povežemo z nobenim projektom dolgoročnega monitoringa alpske vegetacije, ki poteka na nadnacionalni ravni, kot je npr. projekt GLORIA, ki je že dal rezultate tudi na bližnjih območjih (Pauli idr., 2007; Holzinger, 2008; Erschbamer idr., 2009; Erschbamer idr., 2011).

Zaključki Metoda, ki se predlaga v okviru projekta Climaparks in so jo uporabili v Naravnem parku Furlanskih Dolomitov, zahteva veliko truda pri zbiranju podatkov, kar pa more biti težko izvedljivo. Zato je treba protokol prilagoditi značilnostim parka: npr. lahko bi obdržali popisno ploskev velikosti 25 m2 s celotno serijo popisovanj in bi na drugih ploskvah opravili samo popisovanja na 1 m²; za to bi bilo treba določiti še vsaj 6 drugih popisnih ploskev velikosti 1 m² na drugih gorah, še posebno v snežnem pasu, kjer je vegetacija redka in za katero se domneva, da je med najbolj občutljivimi na podnebne spremembe. Na ta način bi povečali obseg raziskovalnih situacij, imeli pa bi manj stroškov. Tovrstno zbiranje podatkov bi lahko ponovili vsakih pet let. Za podrobnejše raziskave in za dopolnitev vegetacijske karte predvidevamo ponovitve raziskav najmanj na vsakih 10 let. Na koncu bo zbrane podatke treba urediti v ustrezne informacijske sisteme: statistične analize naj bi pomagale razumeti morebitne vzročne zveze med spremembami v vegetaciji in klimatskimi razmerami; pri tem bo treba ločevati med normalnimi mehanizmi sukcesijskega razvoja in primarnimi (tudi sekundarnimi) dinamikami, ki so značilne za Ciadin della Meda.

Literatura Cannone, N. (2004). Minimum area assessment and different sampling approaches for the study of vegetation communities in Antarctica. Antarctic Science, 16(2), 157–164. Cannone, N., Sgorbati, S., & Guglielmini, M. (2007). Unexpected impacts of climatic change on alpine vegetation. Frontiers in Ecology and Environment, 7, 360–364. Erschbamer, B., Kiebacher, T., Mallaum, M., & Unterluggauer, P. (2009). Short-term signals of climate change along an altitudinal gradient in the South Alps. Plant Ecology, 202, 79–89. Erschbamer, B., Unterluggauer, P., Winkler, E., & Mallaum, M. (2011). Changes in plant species diversity revealed by long-term monitoring on mountain summits in the Dolomites (northern Italy). Preslia, 83, 387–401. Feoli Chiapella, L., & Poldini, L. (1993). Prati e pascoli del Friuli (NE Italia) su substrati basici. Studia Geobotanica, 13, 3–140. Gottfried, M., idr. (2012). Continent-wide response of mountain vegetation to climate change. Nature Climate Change, 2, 111–115. Grabherr, G., Pauli, H., & Gottfried, M. (2010). A worldwide observation of effects of climate change on mountain ecosystems. V A. Borsdorf idr. (Ur.), Challenges for mountain regions – Tackling complexity (str. 50–57). Dunaj, Avstrija: Bohlau. Holzinger, B., idr. (2008). Changes in plant species richness over the last century in the eastern Swiss Alps: Elevational gradient, bedrock effects and migration rates. Plant Ecology, 195, 179–196.

186


Pauli, H., idr. (2007). Signals of range expansions and contractions of vascular plants in the high Alps: Observations (1994–2004) at the GLORIA*master site Schrankogel, Tyrol, Austria. Global Change Biology, 13, 147–156. Poldini, L., & Feoli, E. (1976). Phytogeography and syntaxonomy of the Caricetum firmae L. s.l. in the Carnic Alps. Vegetatio, 32(1), 1–9. Poldini, L., & Martini, F. (1993). La vegetazione delle vallette nivali su calcare, dei conoidi e delle alluvioni nel Friuli (NE Italia). Studia Geobotanica, 13, 141–214. Poldini, L., & Vidali, M. (2012). Le serie di vegetazione della regione Friuli Venezia Giulia. V C. Blasi (Ur.), La vegetazione d’Italia (str. 130–160). Roma, Italija: Palombi & Partner. Poldini, L., Oriolo, G., & Francescato, C. (2004). Mountain pine scrubs and heaths with Ericaceae in the south-eastern Alps. Plant Biosystems 138, 1, 53–85. Theurillat, J. P., & Guisa, A. (2001). Potential impact of climate change on vegetation in European Alps: A review. Clim. Change, 50, 77–109.

187



Spremljanje toka obiskovalcev na zavarovanem območju naravnega Parka Furlanski Dolomiti v letih 2011 in 2012 ter analiza vpliva podnebnih sprememb na obisk parka Federica Minatellia in Elettra Mianb a

Parco Naturale Dolomiti Friulane, Via Roma 4, 33080 Cimolais (PN), Italija. b Cooperativa S.T.A.F., P.le della Vittoria, 1–33080 Barcis, Italija. Kontakt: a federica.minatelli@gmail.com, b coopstaf@libero.it.

Povzetek Spremljanje turističnih tokov je ključnega pomena, da bi načrtovali, upravljali in spodbujali trajnostni sonaravni napredek območja oz. gospodarski napredek v okviru omejitev okolja. V raziskavi smo spremljali dnevni pritok obiskovalcev na nekaterih vzorčnih območjih Parka. To spremljanje je imelo dvojni namen in sicer ugotavljanje prisotnosti turistov in zbiranje potrebnih podatkov, katere bi lahko vzporedno primerjali z lokalnimi meteorološkimi podatki. Na ta način smo želeli nadzirati pritok turistov na območje parka v zvezi z vremenskimi razmerami in preveriti, če podnebje in njegove morebitne spremembe pogojujejo turistične dinamike. Ključne besede: trajnostni sonaravni turizem, klimatske spremembe, monitoring.

Uvod Turizem na trajnostni način je pomemben del ekonomskega razvoja zaščitenih področij, saj proizvaja znatne uspehe za lokalno ekonomijo. Kljub temu pa zahteva veliko prizadevanj: zelo težko je namreč usklajevati varstvo okoljske dediščine z izkoriščanjem prostorskih potencialov za turistične in prostočasne dejavnosti in z ekonomskimi interesi. Prav zato se je monitoring izkazal za nepogrešljivo podporno orodje pri upravljanju zaščitenih območij (Sustainable Tourism in Protected Areas: Guidelines for Planning and Management, 2002). Na ozemlju Naravnega parka Furlanski Dolomiti ni športnih ali turističnih infrastruktur, ki bi imele velik vpliv na okolje (kot npr. smučarske vlečnice). Kljub temu, je zelo visoko število takih ljudi, ki se skozi vse leto športno udejstvujejo in se ukvarjajo z rekreativnimi ali kulturnimi dejavnostmi, kot so izletništvo/pohodništvo, plezanje, turno smučanje, smučarski tek, krpljanje, rafting (spust po divjih vodah), canyoning (soteskanje), športno ribarjenje. Veliko je tudi takih, ki prenočijo v raznih planinskih domovih (kočah) ali v planšarijah ali pa obiskujejo centre za obiskovalce. Če so take aktivnosti slabo upravljane, prenašajo negativen vpliv na naravno okolje t.j. propadanje biotske raznovrstnosti in povečanje emisij CO2. Slednja ugotovitev poudarja prisotnost markantne povezave med podnebjem in vrsto rekreativnih/športnih aktivnosti, ki se izvajajo. Za alpski turizem predstavljajo podnebne spremembe veliko a ne nepremagljivo prepreko. Potrebno bo v nekaterih pogledih preučiti strategijo prilagajanja, istočasno pa bomo spodbudili oblike trajnostno odgovornega turizma, kar zmanjšuje direktne in indirektne emisije CO2. Kar se tega tiče, področji prometa in energije omogočata širše izboljšave (Turizem in podnebne spremembe, CIPRA 2011).

189


Prav zato da bi lahko bolje upravljali ozemlje, Naravni park Furlanski Dolomiti že več let monitorira pretok obiskovalcev. Glavni namen je izboljšati storitve in njihovo uporabo na območjih z manjšim tveganjem, kar se tiče vpliva na okolje in izgube biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da bi zavarovali območja, ki so v največji nevarnosti. Do sedaj zbrani podatki se nanašajo na vodene oglede za šole in druge vrste skupin, na število obiskovalcev, ki so se obrnili na informacijska središča, ter na število pohodnikov zabeleženih v kočah in planšarijah. Zahvaljujoč projektu Climaparks, je Park okrepil monitoring pretoka obiskovalcev in sicer na dva načina: – vpeljal je dve avtomatski napravi za štetje ljudi na najbolj obiskanih območjih (fiksni lokaciji); – aktiviral je nekaj popisovalcev, ki so spremljali in popisovali planince in turiste vzdolž glavnih dolin in na glavnih poteh v višje ležečih legah.

Metode Monitoring z avtomatskimi napravami za štetje oseb Nameščena sta bila dva sistema za avtomatsko štetje oseb na dveh strateških mestih Parka: – na območju z volierami za rehabilitacijo in prilagajanje obolelih ptic v bližini vasi Andreis (PN) – na stezi, ki vodi h koči Pordenone in v dolino Val Montanaia: tu čez gredo namreč vsi tisti, ki se nameravajo povzpeti po planinski poti (CAI 353) do znanega »dolomitskega zvonika« (Campanile di Valmontanaia).

Slika 1. Princip delovanja kontrolne enote. Vir: Eco-Contatore. Vsako avtomatsko napravo za štetje ljudi sestavljajo štiri plošče, pretvornik (vibracijski senzor), cev, kabel z vodoodpornim vtičem in glavna kontrolna enota Eco-Combo. Princip delovanja je dokaj preprost: pod zemljo so položili štiri plošče, dovzetne na mikrospremembe pritiska, ki zaznavajo stopinje pohodnikov. Posebna programska oprema omogoča zaznavanje ene same osebe, čeprav ta oseba napravi dva koraka po isti plošči. Priročnik za uporabnike predvideva pri štetju dovoljeno odstopanje za ± 5 %. Najmanjša občutljivost je 10 kg, torej teža otroka. Namestitev štirih plošč nam omogoči, da približno določimo tudi smer hoje, in tako lahko spremljamo ljudi, ki »prihajajo« in ki »odhajajo«. Sistem zabeleži podatke v rednih 15-minutnih presledkih.

190


Tako zbrane podatke prenesemo na dlančnik (PDA) preko IR ali Bluetootha. Dotična programska oprema ponuja različne možnosti analize in obdelave podatkov, odvisno od želenih parametrov (ura, dan, mesec, leto, skupno število prehodov oz. prihodov in odhodov,…). Nameščena sta bila dva sistema za avtomatsko štetje oseb na dveh strateških mestih Parka: – na območju z volierami za rehabilitacijo in prilagajanje obolelih ptic v bližini vasi Andreis (PN), – na stezi, ki vodi h koči Pordenone in v dolino Val Montanaia: tu čez gredo namreč vsi tisti, ki se nameravajo povzpeti po planinski poti (CAI 353) do znanega »dolomitskega zvonika« (Campanile di Valmontanaia). Vsako avtomatsko napravo za štetje ljudi sestavljajo štiri plošče, pretvornik (vibracijski senzor), cev, kabel z vodoodpornim vtičem in glavna kontrolna enota Eco-Combo.

Slika 2. Namestitev kontrolne enote v Val Montanaia. Fotografija: G. Giordani. Princip delovanja je dokaj preprost: pod zemljo so položili štiri plošče, dovzetne na mikrospremembe pritiska, ki zaznavajo stopinje pohodnikov. Posebna programska oprema omogoča zaznavanje ene same

191


osebe, čeprav ta oseba napravi dva koraka po isti plošči. Priročnik za uporabnike predvideva pri štetju dovoljeno odstopanje za ± 5 %. Najmanjša občutljivost je 10 kg, torej teža otroka. Namestitev štirih plošč nam omogoči, da približno določimo tudi smer hoje, in tako lahko spremljamo ljudi, ki »prihajajo« in ki »odhajajo«. Sistem zabeleži podatke v rednih 15-minutnih presledkih. Tako zbrane podatke prenesemo na dlančnik (PDA) preko IR ali Bluetootha. Dotična programska oprema ponuja različne možnosti analize in obdelave podatkov, odvisno od želenih parametrov (ura, dan, mesec, leto, skupno število prehodov oz. prihodov in odhodov,…).

Sprotni monitoring Monitoring je tekom poletij 2011 in 2012 izvedlo zadruga S.T.A.F. iz Barcisa (PN). Cilj te dejavnosti je bil določitev števila turistov vzdolž glavnih dolin in na glavnih, višje ležečih poteh. V to dejavnost so bili zaposleni predvsem prebivalci občin, ki se nahajajo v območju Parka. Preden se so soočili s samo aktivnostjo na terenu, so obiskali dve izobraževalni in koordinacijski srečanji, ki sta potekali na sedežu Zavoda Parka v Cimolaisu (PN) in na sedežu zadruge S.T.A.F. v Barcisu (PN). Monitoringa se je začel v zadnjem julijskem vikendu, izvajali pa so ga do prve nedelje po 15. avgustu. Tako so zajeli obdobje največje turistične prisotnosti na tem območju. Skupnih obhodov je bilo šest na sezono. Treba je poudariti, da vremenski pogoji niso bili vedno med najbolj ugodnimi. Popisovalci so prejeli popisne obrazce za zbiranje podatkov (slika 3). Popis je bil izveden na najbolj znamenitih mestih in vzdolž poti, ki jo je potrebno prehoditi, da bi jih dosegli. Bilo je poskrbljeno za natančen popis podatkov tako motornih vozil (vrsta, od kod prihajajo, ...) kakor tudi ljudi. Popis je vključeval tako tiste, ki so imeli postanek, kot tudi tiste, ki so prehodili; zahteva se natančna navedba mesta in čas popisa.

Slika 3. Popisni obrazec. Zgoraj opisana metodologija je bila pripravljena v dogovoru s projektnimi partnerji, še zlasti s projektnim partnerjem št. 9–Pokrajina Ravenna, vodja WP4, v zvezi s spremljanjem turističnih tokov.

192


Med izvajanjem monitoringa so popisovalci izkoristili priložnost ter obiskovalcem in turistom, ki so izkazali zanimanje, zagotovili informacije o zavarovanem območju ter o projektu Climaparks. Monitoring, ki so ga izvajali na dnu dolin, deloma s pomočjo avtomobilov, deloma peš, je potekal v enem dnevu in je zajemal naslednje doline: Val Meduna, Val Silisia, Val Cimoliana in Val Zemola, Val Settimana in Alta Val Cellina, Val di Giaf. Monitoring, izveden na višje ležečih območjih, je vključeval tudi prenočitev na planšarijah, ker aktivnost popisa je skupno trajala 24 ur. Monitorirana področja so bila sledeča: Val Zemola: Casera Bedin in Rifugio Maniago, Val Cimoliana: Casera Bregolina Grande in Bregolina Piccola, Val Silisia: Casera Valine, Občina Forni: Casera Chiampiuz, Casera Masons in Rifugio Flaiban-Pacherini. V času največjega turističnega pretoka smo ob vikendih, v glavnih dolinah zavarovanega območja zagotovili istočasno prisotnost devetih popisovalcev. Tako smo projektu dali prepoznavnost in zagotovili neko obliko nadzora in zaščite območja, z definitivno pozitivnim učinkom do uporabnikov.

Rezultati Monitoring z avtomatskimi napravami za štetje oseb Podatki, pridobljeni in preneseni iz naprav za štetje oseb v obdobju od maja 2011 do maja 2013 (slika 4), nam prikazujejo trend pretoka obiskovalcev. Največja prisotnost se pojavlja v poletnih mesecih, od aprila do konca septembra, z vrhuncem v avgustu. V jesenskih in zimskih mesecih se število obiskovalcev drastično zmanjša in doseže najnižji vrh v mesecu novembru. Če te podatke primerjamo z meteorološkimi podatki opazimo, da so meseci z najnižjim obiskom tudi najbolj deževni meseci.

Slika 4: Podatki zbrani od julija 2012 do maja 2013 s pomočjo avtomatskega sistema za štetje oseb na območju z volierami za rehabilitacijo in prilagajanje obolelih ptic v bližini vasi Andreis (PN).

193


Sprotni monitoring V času največjega turističnega pretoka smo ob vikendih, v glavnih dolinah zavarovanega območja zagotovili istočasno prisotnost devetih popisovalcev. Tako smo projektu dali prepoznavnost in zagotovili neko obliko nadzora in zaščite območja, z definitivno pozitivnim učinkom do uporabnikov. Primerjava podatkov kaže, da je najbolj obiskana dolina Val Cimoliana (z vrhuncem v avgustu). Kot primer lahko navedemo, da je 15. avgusta leta 2011 bilo zabeleženih 51 obiskov, leta 2012 pa 232. Kar pa se tiče popisa v višjih legah, je Casera Bedin med najbolj obiskanimi, z vrhuncem v juliju 2011 (93 obiskov in 13 nočitev) in avgustu 2012 (154 obiskov in 19 nočitev).

Razprava Avtomatske naprave za štetje oseb, ki se nahajajo znotraj Parka, nam zagotavljajo koristne podatke, ki jih je izredno lahko obdelati. Kar pa se tiče podatkov, ki so bili pridobljeni med sprotnim monitoringom s pomočjo popisnih obrazcev, jih je težje obdelati in težje uporabiti. Čeprav je bil monitoring izveden v dveh zaporednih let in v istih obdobjih, je primerjava podatkov za ocenitev gibanja turističnih tokov nemogoča. Potrebno je namreč upoštevati da: – se sezoni iz meteorološkega vidika precej razlikujeta med seboj, – večina obiskovalcev ne biva v nastanitvenih objektih tega območja, saj bivajo nedaleč od Parka in prihajajo v Park samo na enodnevni izlet (kot turisti ali pohodniki). V vsakem primeru pa nam hitra analiza zbranih podatkov pokaže, da so nekatera območja (tako v dolinah kot v višjih legah) bolj priljubljena kot druga. Treba je tudi upoštevati, da lahko naključne situacije bistveno spremenijo število pohodnikov/turistov na določenem območju. Naj navedemo primer: v letu 2011 je bila cesta skozi doline Val Settimana zaradi plazu zaprta za promet do konca julija. Posledično je zavetišče Pussa, ki se nahaja v spodnjem delu doline, ostalo zaprto celotno sezono. Rezultati nas torej opozarjajo, da vremenske razmere še kako lahko vplivajo na prisotnost pohodnikov in drugih uporabnikov območja (npr. družin, ki uporabljajo območja za piknik na dnu dolin).

Zaključek Da bi dobili bolj popolno sliko, bi morali razpolagati s podatki, ki zajemajo precej daljše opazovalne obdobje. Potrebno bi bilo tudi poenotiti metodologijo zbiranja podatkov na vseh monitoriranih območjih ter z dodatnimi, kvalitativnimi vrstami informacij povečati število podatkov, namesto da se zadovoljimo samo z označitvijo prisotnosti uporabnika. Prav tako je pomembno razmišljati tudi o izvoru obiskovalcev, o tipologiji skupin (turistične, izobraževalne skupine), ter o starosti učencev (osnovnošolci ali srednješolci), ki sodelujejo v izobraževalnih projektih. Zato je zaželeno, da se podobne pobude ponovijo tudi izven projekta Climapraks.

194


Literatura Abegg, B. (2011). Turismo nel cambiamento climatico. Schaan, Liechtenstein: CIPRA Internationale Alpenschutzkommission. Dostop 24. aprila 2013 na http://www.cipra.org/it/alpmedia/pubblicazioni /4606 Becheri, E., & Maggiore, G. (Ur.). (2011). Rapporto sul turismo italiano. Milano, Italija: Franco Angeli. Eagles, P. F. J., McCool, S. F., & Haynes, C. D. (2002). Sustainable tourism in protected areas: Guidelines for planning and management. Gland, Švica: IUCN – The World Conservation Union. Eco-Counter. (n.d.). Acoustic SLAB. Dostop na http://www.eco-compteur.com/Slab-Sensor.html?wpid =15035 Ente Foreste della Sardegna – Regione Autonoma della Sardegna. (2010). Monitoraggio del flusso turistico nei complessi forestali gestiti dall’Ente Foreste della Sardegna. Avtor. Dostop 24. aprila 2013 na http://www.sardegnaambiente.it/documenti/3_68_20110210092649.pdf Federazione EUROPARC. (1999). European charter for sustainable tourism in protected areas. Avtor. Dostop 24. aprila 2013 na http://www.parks.it/federparchi/PDF/CharterFullText.pdf Parks & Benefits. (2009). Guide to sustainable tourism in protected areas. Avtor. Rizzioli, B. (2012). Monitoraggio delle attività turistiche e sportive e creazione di gruppi locali. Dostop 24. aprila 2013 na http://www.regione.piemonte.it/agri/area_tecnico_scientifica/osserv_faun/progetti /dwd/alcotra/relFinali/6T.pdf.

195



Energetski načrt naravnega Parka Furlanski Dolomiti

Elisa Tomasinsig CETA Centro di Ecologia Teorica ed Applicata, Via Licinio, 44, 34170 Gorizia, Italija.

Povzetek Človeške dejavnosti imajo nesporen vpliv na okolje. Pomembno vlogo imajo emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo zaradi uporabe fosilnih goriv za proizvodnjo energije. Pri proučevanju energetske porabe Naravnega parka Furlanski Dolomiti smo ugotovili, da celoletne dejavnosti oddajo v ozračje preko 124 t ogljikovega dioksida. Kar 70 % tega CO2 izvira iz porabe fosilnih goriv za ogrevanje objektov. Energetski načrt je orodje za strateško načrtovanje in programiranje ukrepov za povečanje okoljske trajnosti, ki bodo usmerjeni v zmanjšanje vpliva na okolje, še posebno na podnebne spremembe. Ključne besede: energetski načrt, Naravni park Furlanskih Dolomitov, vpliv na okolje.

Uvod Predlagani načrt posega v energetsko bilanco Zavoda z več nameni, in sicer: – opozoriti na morebitne izgube, ki jih povzročajo različne pomanjkljivosti v zgradbah in v njihovih ogrevalnih sistemih/klimatskih napravah, – preveriti učinkovitost prevoznih sredstev in popraviti morebitno obnašanje tistih, ki jih uporabljajo – odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, – preveriti lokalne razpoložljivosti obnovljivih virov energije in spodbujati večjo porabo le teh pri zadovoljevanju svojih potreb po energiji. Zaradi prihrankov bo ta načrt omogočil ne samo izboljšanje energetske ampak tudi ekonomske bilance. Predvidevamo namreč zmanjšanje porabe energije, ki prinaša zmanjšanje stroškov za nakup energije (električne energije, zemeljskega plina, utekočinjenega naftnega plina, dizelskega goriva in bencina). Okrepiti je treba tudi izrabo vseh domačih energetskih virov še zlasti tistih obnovljivih, ki bodo v primeru presežka lahko s prodajo ustvarili tudi prihodke.

Metode Energetski načrt sestavljata dva dela: – –

analitični del temelji na spremljanju in nadzoru obstoječega stanja; proaktivni del določa cilje in ustrezne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za doseganje teh ciljev, s podrobno navedbo potrebnih finančnih sredstev.

Osredotočili smo se torej na energetsko porabo Zavoda (energetski monitoring). Zaradi poenostavitve smo upoštevali porabo, ki se nanaša na zgradbe, prevozna sredstva, posredne in neposredne dejavnosti, ki jih izvajajo notranji in zunanji sodelavci. Kar zadeva zgradbe, se energetska poraba nanaša na goriva za ogrevanje prostorov kot tudi na električno energijo za napajanje razsvetljave in raznovrstno pisarniško opremo (računalniki, avdiovizualna sredstva in drugo).

197


Energetska poraba, ki smo jo pripisali prevoznim sredstvom, je posledica uporabe goriv za pogon službenih vozil, ki so v lasti zavoda (bencin, dizelsko gorivo in drugo). Nazadnje navedemo porabo energije bodisi za posredne ali neposredne dejavnosti, ki jih izvaja osebje Parka ali so zaupane zunanjim sodelavcem preko konvencij ali razpisov za oddajo javnih naročil storitev. Te dejavnosti se odvijajo večinoma na prostem in/ali predvidevajo uporabo prevoznih sredstev. V sledeči razpravi so bile porabe Zavoda parka razdeljene glede na končno porabo (ogrevanje/hlajenje prostorov, električne in elektronske naprave, prevozna sredstva) in pa glede na vire oz. nosilce energije (dizelsko gorivo, UNP, bencin, električna energija). Analiziranje letne porabe energije zajema obdobje od leta 2004 do leta 2011. Podatki o porabi električne energije, kurilnega olja in pogonskega goriva izvirajo iz periodičnega branja števcev, iz evidenc ali računovodskih dokumentov, ki so nam jih dobavili na Zavodu parka. Različne merske enote (kg, litri, kWh, itd.) smo pretvorili v ustrezno protivrednost nafte v tonah (toe = tona ekvivalentne nafte). Pri tem smo uporabili koeficiente, ki so prikazani v tabeli: Tabela 1. Pretvorbeni faktorji fizičnih enot Dizelsko gorivo/plinsko olje Bencin UNP Električna energija

Merska enota t t t MWh

toe 1,08 1,20 1,10 0,086

t CO2 ekv 3,024 3,173 3,141 0,503

Rezultati Poraba energije

Slika 1. Porazdelitev porabe energije na leto. V letu 2011 je poraba energije javnega zavoda Naravni park Furlanski Dolomiti izračunana na več kot 32 toe. Med leti 2004 in 2006 smo zabeležili postopno krčenje, medtem ko smo med leti 2007 in 2008 zaznali znatno rast in sicer za 50 % vsako leto. Med leti 2008 in 2010 smo v skupni porabi zopet zaznali majhen letni upad. V letih 2010 in 2011 se poraba ni bistveno spremenila.

198


Najpomembnejše spremembe so zadevale ogrevanje in klimatizacijo. Ta postavka bremeni za kar več kot 50 % skupne letne energetske rabe Zavoda parka, s stalno in progresivno rastjo do 70 % v letu 2011. Najbolj uporabljeni vir energije je UNP, ki se ga uporablja kot gorivo za ogrevanje skoraj vseh zgradb.

Slika 2. Porazdelitev porabe energije.

Emisije toplogrednih plinov Atmosferske emisije toplogrednih plinov, ki jih povzroča Zavod parka s svojimi delovanjem (uporaba fosilnih goriv), so ocenjene na povprečno 124 ton/letno ekvivalenta CO2. Analiza podatkov iz zadnjih treh let kaže, da največji delež toplogrednih plinov izvira iz porabe utekočinjenega naftnega plina za ogrevanje. Malo nižje so emisije, ki nastanejo zaradi zgorevanja dizelskega goriva (tako za ogrevanje kot za vozila) in zaradi uporabe električne energije. V povprečju električna energija pokriva 18 % porabe, a je odgovorna za 26 % emisij.

Energetska poraba zgradb Poraba energije v stavbah predstavlja najvišji operativni strošek. Da bi ocenili možnosti za zmanjšanje teh porab, smo izvedli temeljito in podrobno analizo šestih zgradb: Sedež parka v kraju Cimolais, Center za obiskovalce Erto in Casso, Center za obiskovalce Forni di Sopra, Center za obiskovalce Forni di Sotto, Center za obiskovalce Frisanco in Foresterija »Ex Mugolio« v Cimolaisu. Razen informacijskega središča v Ertu in Cassu, ki je ogrevan s pomočjo plinskega olja, so vsi ostali ogrevalni sistemi na tekoči naftni plin.

199


Slika 3. Povprečne letne emisije CO2 ekv (končna poraba). Za vsako stavbo smo izvedli revizijo, da bi določili njeno energetsko učinkovitost na osnovi preverjanja porabe energije in glavnih razlogov za njeno izgubo. Rezultati so zbrani v naslednji tabeli: Tabela 2. Indeks energetske učinkovitosti

Lokacija Sedež, Cimolais Center za obiskovalce, Erto e Casso Center za obiskovalce, Forni di Sopra Center za obiskovalce, Forni di Sotto Center za obiskovalce, Frisanco Foresterija Ex Mugolio, Cimolais

Povprečna realna poraba v obdobju 2009–2011 (kWh/leto)

Globalni indeks energetske a učinkovitosti 3 (kWh/m letno)

134.879 43.250 14.876 3.314 6.762 18.401

59,20 61,20 81,50 62,22 42,19 81,32

Energetski energijski razred F F G G E E

Merila evropske b zakonodaje 3 (kWh/m letno) 23,38 27,16 24,18 24,30 21,67 47,92

Vir: Podatke je predložil gradbeni tehnik Giorgio Bertoli. a

b

Izračunan v standardnih pogojih delovanja. Mejne vrednosti predvidene za novogradnje ali prenove v skladu z ministrskim odlokom iz dne 26. junija 2009.

Iz primerjave podatkov je razvidna različna teža vsake strukture v smislu porabe energije (kolona 2). Ta podatek pa ne upošteva dejanske rabe stavb: v veliko primerih je nizka poraba energije posledica omejene uporabe objekta, in ne toliko dobre kvalitete zgradbe (glej podatke iz kolone 3 in 4). Vse pregledane stavbe kažejo namreč slabo energetsko učinkovitost z indeksi, ki so bistveno višji od zakonske meje.

Druga poraba energije Med odhodkovnimi postavkami Parka je tista, ki je povezana s potrebami po mobilnosti, ali bolje, tiste, za katere je potrebna raba prevoznih sredstev, drugotnega pomena. Analiza porabe goriva je bila izvedena na skupno petih vozilih, od teh so štiri na dizelski pogon, eno pa na bencinski. Porabe, ki se pripisujejo direktnim ali indirektnim dejavnostim, ki se izvajajo na ozemlju (npr. varovanje območja, preučevanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti, usposabljanje in širjenje informacij, kakor tudi promocija naravoslovne kulture) imajo zanemarljiv vpliv na skupno energetsko rabo.

200


Zmogljivosti obnovljivih virov energije Znotraj Parka so prisotni obnovljivi viri, katere lahko v skladu z območjem in z merili okoljske trajnosti izkoristimo za proizvodnjo električne in termične energije, s tem pa zmanjšamo porabo fosilnih goriv. Izvedli smo raziskavo na naslednjih virih: – vodnem, – vetrnem, – sončnem, –

gozdne biomase ter biomase za proizvodnjo plina.

Namen raziskave je preveriti morebitno izkoriščanje virov in ocenitev možnosti postavitve majhnih energetskih naprav z majhnim vplivom na okolje, katerih namen bo samooskrba z energijo. Učinek raziskave bi bil še toliko večji, če bi se tudi država sama osredotočila na energetsko varčne proizvodne metode. Z raziskavo smo želeli poudariti prednosti, ki jih ima uporaba gozdne biomase: na območju obstajajo namreč nekatera podjetja, ki delujejo na področju primarne pridelave lesa. Ta iz ostankov proizvodnje pridobivajo gorivo iz biomase, uporabno za proizvajanje toplotne in električne energije. Predlagani sistemi so navedeni v tabeli 4. V tem trenutku se drugih obnovljivih virov (vetrnega in vodnega) ne da izkoriščati.

Razprava Pripravili smo nekatere predloge za intervencijo, ki pa upoštevajo dva temeljna vidika: – možnost izboljšave energetske učinkovitosti zgradb, – možnost menjave fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije. Istočasno svetujemo izdelavo strategij komuniciranja in ozaveščanja in sicer o naslednjih temah: energiji, varčevanju z energijo in uporabi obnovljivih virov. Na ta način želimo povečati poznavanje problema in skupaj s tem spodbuditi sprejetje podobnih ukrepov tudi s strani prebivalcev. Spodaj navajamo najbolj pomembne predloge. Tabeli 3 in 4 prikazujeta glavne rezultate posegov. Tabela 3. Nekatere izboljševalne rešitve za stavbe Prihranek fosilnih a goriv (toe/letno)

Lokacija

Poseg

Sedež Cimolais Center za obiskovalce Erto e Casso Center za obiskovalce Forni di Sotto Center za obiskovalce Frisanco Foresterija–ex Mugolio

Delna toplotna izolacija stavbe Toplotno izolacijski plašč z lesnimi vlakni Toplotna izolacija sten na podstrešju in delna izolacija strehe Delna toplotna izolacija stavbe Delna toplotna izolacija stavbe

201

Zmanjšanje potreb (%)

Preprečene emisije (t/letno)

2,3

17%

5,0

1,9

48%

6,2

0,1

ni mogoče oceniti

0,3

0,3

16%

1,0

0,1

4%

0,3


Tabela 4. Nekateri potencialni sistemi, ki jih napajajo obnovljivi viri Lokacija

Poseg

Sedež Cimolais Center za obiskovalce Forni di Sopra Sedež Cimolais Center za obiskovalce Frisanco Foresterija ex Mugolio

Termoelektrarna na lesne sekance iz gozdne biomase Priključitev na omrežje daljinskega ogrevanja Fotovoltaični sistem Fotovoltaični sistem Termosolarni sistem za pripravo tople sanitarne vode

Nazivna moč (kW)

Nadomestno fosilno a gorivo (toe/l etno)

Pokritost potreb (%)

Preprečene emisije (t/letno)

116

10

100%

35

-

1,3

100%

3,6

25,5

4,8

63%

12,1

1,1

100%

2,8

0,8

46%

3,8

6,7 32 m (zasedene površine)

2

a

Opomba: nadomestno fosilno gorivo smo izračunali ob upoštevanju potrebnega fosilnega goriva za proizvod 1 kWh električne energije v termoelektrarnah na državni ravni.

Zaključki Na osnovi naših preiskav in ocen smo našli dobre možnosti za izboljšanje energetske bilance Naravnega parka Furlanski Dolomiti, s pomočjo katerih bi znatno zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Zavod parka je že začel slediti našim nasvetom: naj kot primer podamo fotovoltaični sistem, ki je bil montiran na streho novega Centra za obiskovalce v Clautu. Drugi možni ukrepi so še v ocenjevanju in so odvisni od rezultatov te študije.

Literatura Centro di Ecologia Teorica e Applicata (CETA). (2012). Piano dell’energia del Parco Naturale Dolomiti Friulane: Relazione finale. Avtor.

202


Monitoring populacij pevcev in drugih vrst s pomočjo metode obročkanja in nepretrganega opazovanja v kraju Golena di Ca’ Pisani v delti reke Pad (RO)

Emiliano Verza, Danilo Trombin, Andrea Favaretto, Luca Sattin, Albertino Frigo in Michele Bovo c/o Associazione C. N. Sagittaria, Via Badaloni 9, 45100 Rovigo, Italija. Kontakt: sagittaria.at@libero.it.

Povzetek Ta raziskava, ki jo je izvedlo društvo Ass. Sagittaria di Rovigo, in ki jo je naročil inštitut Ente Parco Regionale Veneto del Delta del Po, zajema študijo o pevcih na območju delte reke Pad, ki spada pod deželo Veneto (pokrajina Rovigo). Projekt je bil razdeljen na dva dela: aktivacija postaje za obročkanje z metodo PRISCO, z ujetjem ptic v znanstvene namene s pomočjo mrež tipa mist-net ter študija gnezdeče populacije penic in podobnih vrst. Izbrana lokacija je Golena di Ca’ Pisani (Porto Viro), poplavna ravnina reke Pad Maistra, kjer se nahajajo obširna trstičja in pasovi higrofilnih gozdov, v katerih prevladuje vrba. Ulovi, ki so bili opravljeni od marca 2012 do aprila 2013, zajemajo 1.321 osebkov, ki pripadajo 39 vrstam. Višek ulovov je bil opažen v aprilu, septembru in oktobru, sočasno s selitvenimi obdobji. Nad 50 % ujetih osebkov je pripadalo vrstam črnoglavka, srpična trstnica in taščica, zaradi prisotnosti vlažnih področjih in gozdnatih pasov. Če analiziramo fenologijo ulovov, se za številne vrste pridobljeni podatki do dobre mere skladajo z državnimi podatki; za nekatere vrste pa je bila opažena zamuda v preletu. Analiza gnezdečih vrst je v nekaterih primerih pokazala razlike v primerjavi z državnim oz. evropskim trendom. Iz te analize precej jasno izhaja, kako različne vrste kažejo hitre spremembe v gostoti in porazdelitvi po površini, kar ni neposredno vezano na spreminjanje namenske rabe tal v območju delte reke Pad. Tovrstne spremembe bi lahko neposredno povezali s klimatskimi spremembami. Za vrsti svilnica in brškinka je namreč znano, da izredno hude zime povzročijo znatne fluktuacije.

Uvod Z odlokom Direktorja št. 35 z dne 16.02.2012 je inštitut Ente Parco Regionale Veneto del Delta del Po društvu Associazione Culturale Naturalistica Sagittaria di Rovigo (www.associazionesagittaria.it) dodelil nalogo, da v območju delte reke Pad izvrši del Projekta CLIMAPARKS–»Monitoring populacije pevcev in drugih vrst s pomočjo metode obročkanja in nepretrganega opazovanja«. Dejavnosti so zadevale predvsem aktivacijo postaje za obročkanje z metodo PRISCO, z ujetjem ptic (predvsem pevcev) s pomočjo mrež tipa mist-net v znanstvene namene. Izbrana lokacija je Golena di Ca’ Pisani (Porto Viro), last inštituta Ente Parco Regionale Veneto del Delta del Po, ki ga upravlja Unità Periferica del Servizio Forestale Regionale di Padova e Rovigo.

203


Slika 1. Modra taščica (Luscinia svecica). Fotografija: L. Sattin.

Metode Lega obročkovalske postaje Izbrana lokacija je Golena di Ca’ Pisani, ki se nahaja v občini Porto Viro (RO), rečna mrtvica ali poplavna ravnina, ki leži na levem bregu reke Pad Maistra. Ta lokacija je bila izbrana zaradi naslednjih značilnosti: – območje leži znotraj parka Parco Regionale Veneto del Delta del Po, ki je last inštituta; – območje je ograjeno in ga aktivno upravlja gozdarska služba, ki skrbi za njegovo čistočo, varstvo in ureditev pešpoti; – visoka okoljska raznolikost: v lokaciji so prisotni pasovi več ali manj vlažnega gozda, travniki, pasovi trstičja, grmičasti gozdovi. Področje popolnoma obdaja nasip in je vključeno v širše območje reke Pad Maistra. V severnem delu prevladujejo higrofilna področja s pasovi vrste Phragmites australis, med katerimi rastejo grmičevja vrst Amorpha fruticosa, Rubus ulmifolius in Sambucus nigra, ki se nahajajo nad malimi nasipi in v manj vlažnih točkah. V južnem delu pa prevladuje higrofilni gozd, v katerem je prisotna Salix alba. To območje je občasno podvrženo poplavam; poleg bele vrbe, ki je izrazito prevladujoča vrsta, so prisotni tudi črni topol, beli topol, črna jelša in jesen. To območje leži v celoti znotraj O.P.S. »Delta reke Pad: končni del toka in delta v deželi Veneto« (IT3270017) in v P.O.O. »Delta reke Pad« (IT3270023); področje je deloma identificirano, v smislu Direktive Habitat 92/43/EGS, kot »Obrečni gozdovi z Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior (Alno-Padion, Alnion incanae, Salicion albae)« (91E0).

204


Slika 2. Rdeči krog kaže lego raziskovalne lokacije v Slika 3. Rumeni krog kaže lego raziskovalne lokacije omrežju Natura 2000 območja delte reke Pad. v območju delte reke Pad.

Slika 4. Lega ulovne postaje. –

Slika 5. Lega ulovne postaje.

Optimalna ornitološka oprema: lokacija se nahaja znotraj UTM kvadranta (s stranico 10 km), ki sodi med 10 lokacij z največjo raznovrstnostjo gnezdečih ptičjih vrst v Italiji (vir: www.ornitho.it). Izjemna je koncentracija pevcev, tudi redkih ali manj običajnih vrst, med katerimi brkata sinica (Panurus biarmucus>), veliki srakoper (Lanius excubitor) in hribski škrjanec (Lullula arborea). V teku leta 2011 je Sagittaria podprla diplomsko nalogo za monitoring gnezdečih populacij pevcev v delti reke Pad, vključno s popisom poplavnega območja Golena di Ca’ Pisani (diplomska naloga je na razpolago na spletni strani www.associazionesagittaria.it); iz diplomske naloge izhaja zelo zanimiva slika populacije pevcev, predvsem penic, ki kaže tudi na visoko gostoto populacije. Od 15 raziskovanih lokacij, ki jih omenjena diplomska naloga obravnava, je poplavna ravnina v kraju Ca’ Pisani najbogatejša s penicami (tu je bilo opaženo 25 % vseh pojočih samcev, pripadajočih 7 vrstam, od katerih je 5 gnezdečih); v tej lokaciji je bila opažena tudi druga najvišja gostota: 3,71 pojočih samcev na hektar. Kazalci biotske raznovrstnosti potrjujejo bogastvo območja. Odlične možnosti ulova: na poplavni ravnini je prisotna zelo razvita in dobro urejena mreža pešpoti, ki se popolnoma sklada s potrebami za postavitev lovnih mrež. 205


Slika 6. Habitat znotraj lokacije, ki je pomemben za skupnost.

Slika 7. Pešpot znotraj poplavne ravnine. Slika 8. Pogled na poplavno ravnino z označenimi Fotografija: E. Verza. pasovi trstičja. Fotografija: E. Verza.

Slika 10. Južni predel kraja Golena di Ca’ Pisani z lego mrežnih transeptov. Slika 9. Pogled na poplavno ravnino z označenimi pasovi trstičja. Fotografija: E. Verza.

206


Metoda Študija je potekala z analizo fenologije in morfologije ptic, predvsem pevcev, ki so bile ujete s pomočjo mrež. Vsakemu osebku je bil pritrjen kovinski obroček, po metodi obročkanja v znanstvene namene. To dejavnost koordinira ISPRA (Istituto Superiore per la Protezione e la Ricerca Ambientale). Ulove je dejansko opravilo usposobljeno in visoko kvalificirano osebje–obročkarji. Projekt je predvideval udeležbo dveh obročkarjev z dovoljenjem vrste »A«, od katerih je vsaj eden bil vsakič prisoten na terenu. Ekipo obročkarjev so sestavljali: – Andrea Favaretto (dovoljenje vrste A) – Luca Sattin (dovoljenje vrste A) – Albertino Frigo (dovoljenje vrste C) – Michele Bovo (dovoljenje vrste C)

Slika 11. Ulov. Fotografija: D. Trombin. Ulovi so bili opravljeni z vertikalno pletenimi mrežami tipa mist-net, ki so bile postavljene vzdolž že obstoječih pešpoti.

207


Transepti so trije: širijo se v smeri vzhod-zahod, da bi čim bolje izkoristili prelet ptic. Transepti obsegajo različne okoljske tipologije rečnega habitata: čisto trstičje, trstičje z grmičevjem, grmičevje, higrofilni gozd. Njihova dolžina znaša skupaj 216 m. Ta metoda ulova pticam ne škoduje, je dobro utečena in podvržena italijanskim oz. evropskim protokolom izvajanja. Transept 1 ima najvišjo okoljsko raznovrstnost, saj se nahaja v bližini trstičja; transept 3 pa se nahaja v območju, kjer je najbolj razvit drevesni pas.

Slika 12. Obročkar pri delu. Fotografija: D. Sartori. Slika 13. Obročkarja pri delu. Fotografija: E. Verza.

Slika 14. Biometrične meritve škorca. Fotografija: Slika 15. Obročkan vrbji kovaček, pripravljen za izpustitev. Fotografija: D. Trombin. E. Verza.

Kronološki potek programa V teku projekta je bilo opravljenih 29 ulovov, porazdeljenih v obdobju enega leta delovanja. Dejavnost ulova se je dejansko začela konec marca 2012 s tremi ulovi na mesec; nato se je v obdobju od novembra do februarja dejavnost zmanjšala na 2 ulova na mesec. Od decembra 2012 je sočasnost nekaterih negativnih ovirajočih dejavnikov (slabe podnebne razmere in delna nedostopnost lokacije zaradi del za preureditev vodotoka) upočasnilo ulove: zaradi tega je bila dejavnost prekinjena od decembra 2012 do konca januarja 2013. Februarja so bili opravljeni predvideni ulovi. Zaradi podnebne anomalije v fazi ob zaključku zime in začetku pomladi, ko je močno in nepretrgoma deževalo, se pravi meseca marca in aprila, pa je bil možen le en ulov na mesec.

208


Rezultati Splošna analiza Od marca 2012 do aprila 2013 je bilo skupaj ujetih 1.321 osebkov, od katerih 1.159 v letu 2012. Poleg ujetih in obročkanih osebkov so tudi taki, ki so bili ponovno samoujeti (ujeti osebki, ki so bili že obročkani v prejšnjih ulovih v isti lokaciji, ponavadi označeni s kodo »ar«) in ponovno ujeti (obročkani v drugih lokacijah, označeni s kodo »r«). To se dogaja, ker številni osebki preživijo precej dolga obdobja v isti lokaciji iz prehranjevalnih ali reprodukcijskih razlogov ali pa zaradi prezimovanja. Ponovno ujeti osebki pa prihajajo iz drugih lokacij in s tem nudijo veliko informacij o selitvah, o zvestobi lokacijam in stopnji preživetja. V letu 2012 je prišlo do 3 ponovnih ujetij, pri dveh od teh pa je šlo za ptice, obročkane v Italiji (2 osebka srpične trstnice in en osebek črnoglavke z norveškim obročkom). Tabela 1. Ulovljene ptice po letih Leto 2012 Leto 2013

Št. ulovnih sej

Št. vrst

ujeti

ponovno samoujeti ponovno ujeti

skupaj

24 5

35 24

1159 162

224 54

1386 216

3

Tabela 2. Ujeti osebki (razen kategoriji ar in r) 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28

Črnoglavka Srpična trstnica Taščica Vrtna penica Plavček Velika sinica Slavec Dolgorepka Rumenoglavi kraljiček Kos Vrbji kovaček Rakar Ščinkavec Svilnica Siva pevka Zelenec Močvirska trstnica Črnoglavi muhar Stržek Cikovt Severni kovaček Bičja trstnica Rumeni vrtnik Rjava penica Mlinarček Grmovščica Trstni strnad Modra taščica

Sylvia atricapilla Acrocephalus scirpaceus Erithacus rubecula Sylvia borin Cyanistes caeruleus Parus major Luscinia megarhynchos Aegithalos caudatus Regulus regulus Turdus merula Phylloscopus collybita Acrocephalus arundinaceus Fringilla coelebs Cettia cetti Prunella modularis Carduelis chloris Acrocephalus palustris Ficedula hypoleuca Troglodytes troglodytes Turdus philomelos Phylloscopus trochilus Acrocephalus schoenobaenus Hippolais icterina Sylvia communis Sylvia curruca Phylloscopus sibilatrix Emberiza schoeniclus Luscinia svecica

209

2012

2013

Skupaj

262 233 169 87 54 42 43 34 33 28 10 17 9 15 13 12 13 11 11 8 6 8 7 5 5 5 1 4

27 1 39

289 234 208 87 74 52 43 37 36 36 31 17 16 15 14 14 13 13 12 10 10 9 7 6 6 5 5 4

20 10 3 3 8 21 7 1 2 2 1 2 4 1 1 1 4


2012 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39

Plašica Pogorelček Škorec Mlakarica Vijeglavka Kvakač Rjavi srakoper Domači vrabec Žametna penica Veliki detel Rdečeglavi kraljiček Skupaj

Remiz pendulinus Phoenicurus phoenicurus Sturnus vulgaris Anas platyrhynchos Jynx torquilla Nycticorax nycticorax Lanius collurio Passer domesticus Sylvia melanocephala Dendrocopos major Regulus ignicapillus

2013

Skupaj

1 1 1 1 162

4 3 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1321

4 3 2 2 1 1 1

1159

Tabela 3. Ponovno samoujeti osebki (2012 in 2013) število osebkov 1

Črnoglavka

Sylvia atricapilla

41

2

Taščica

Erithacus rubecula

19

3

Svilnica

Cettia cetti

4

Plavček

Cyanistes caeruleus

45

5

Velika sinica

Parus major

21

6

Dolgorepka

Aegithalos caudatus

33

7

Siva pevka

Prunella modularis

3

8

Kos

Turdus merula

3

9

Slavec

Luscinia megarhynchos

10

Rakar

Acrocephalus arundinaceus

11

Srpična trstnica

Acrocephalus scirpaceus

12

Rumenoglavi kraljiček

Regulus regulus

3

13

Stržek

Troglodytes troglodytes

3

SKUPAJ

9

18 3 77

278

Iz poteka ulovov je razvidno, da je prvi višek bil v aprilu, istočasno s preletom določenih vrst, drugi višek pa med majem in junijem, zaradi preleta trstnic in drugih subsaharskih vrst. Od julija se je število ujetih osebkov postopno povečalo in doseglo višek v septembru, zaradi preleta selivk po ženitvi in razkropitve mladih osebkov leta. Število ponovno samoujetih osebkov se seveda veča z vsakim ulovom, istočasno s povečanjem števila označenih osebkov na lokaciji. Vidna sta dva viška: prvi v obdobju junij-julij zaradi daljšega bivanja na lokaciji odraslih razmnoževalnih ptic in mladih osebkov leta, drugi pa pozimi, ko se naselijo osebki, ki tu prezimijo.

210


Slika 16. Ulovljeni osebki, obdobje marec 2012–april 2013. Številna prisotnost ponovno samoujetih osebkov nekaterih vrst potrjuje dejstvo, da se mnoge srpične trstnice, črnoglavke, slavci in sinice, ki so bili označeni, dejansko razmnožujejo znotraj obravnavane lokacije.

Slika 17. Ponovno samoujeti osebki, obdobje marec 2012–april 2013. Daleč najpogosteje ulovljena vrsta je črnoglavka, ki je najobičajnejša penica na delti reke Pad, njej sledi srpična trstnica, kar dokazuje, da je lokacija primerna za trstnice. Taščica je tretja najbolj pogosta vrsta, zaradi preleta selivk. Te tri vrste, skupaj s sivo penico, tvorijo 62 % ulovljenih osebkov. Pomembna je tudi prisotnost sinic, ki se v precejšnji meri razmnožujejo znotraj tega območja.

211


Slika 18: Ujeti osebki, obdobje marec 2012–april 2013.

Analiza vrst V nadaljnjem je podana analiza fenologije določenih vrst, ki so smatrane za najbolj reprezentativne kar se tiče študije o migraciji oz. drugih fazah biološkega ciklusa pevcev.

Trstnice Srpična trstnica prezimi v Afriki, na delti reke Pad je torej prisotna le v preletu in za gnezdenje. V Italiji beležimo dva viška prisotnosti te vrste, istočasno s preletom pred ženitvijo in razkropitvijo po razmnoževanju. Vrhunec migracije, ki je bil zabeležen leta 2012 na območju Ca’ Pisani, je premaknjen nekoliko naprej v primerjavi s tem, kar običajno opazujemo v Italiji (Licheri & Spina, 2002); poleti je bila zabeležena precejšnja prisotnost osebkov bodisi v fazi razmnoževanja kot razkropitve.

Slika 19. Srpična trstnica, ujeti osebki.

212


Na postaji za obročkanje sta bila ponovno ujeta dva osebka, ki sta bila že prej označena. Navajajo se njuni podatki: Prvi osebek: – ujet dne 22.6.2005 v oazi Ca’ Mello (Porto Tolle), – – –

ponovno ujet dne 28.5.2012 v kraju Golena di Ca’ Pisani, število preteklih dni: 2.530, oddaljenost med lokacijama: 14,43 km.

Zanimivo je, kako je ta osebek ostal zvest lokaciji na področju delte, verjetno zaradi gnezdenja, saj ponavadi prezimi južno od Sahare. Drugi osebek: – – – –

ulovljen dne 10.09.2011 v kraju Beccara Nuova–Argenta (FE), ponovno ulovljen dne 28.07.2012 v kraju Golena Ca’ Pisani, število preteklih dni: 322, oddaljenost med lokacijama: 56,66 km.

Osebek je bil obročkan, ko je bil še mlad, leta 2012 pa je bil označen kot samica starosti 4, se pravi rojena pred tekočim letom (2012). Tudi v tem primeru gre za precejšnjo zvestobo izvornemu geografskemu območju. Rakar je druga najbolj pogosta vrsta po številu ulovov; tudi ta prezimi na afriški celini, na postaji za obročkanje je bil opažen od aprila do avgusta. Fenologija kaže dva viška, enega v obdobju pomladnega preleta in enega v avgustu.

Slika 21. Lokacije ujetja in ponovnega ujetja srpične Slika 20. lokacije ujetja in ponovnega ujetja trstnice. srpične trstnice.

213


Slika 22. Rakar, ulovljeni osebki.

Slika 23. Rakar. Fotografija: L. Sattin.

Penice Črnoglavka je prisotna predvsem v obeh obdobjih migracije, poleti pa so prisotni osebki v razmnoževalni fazi. Fenologija kraja Ca’ Pisani in italijanska fenologija sovpadata v precejšnji meri.

214


Slika 24. Črnoglavka, ulovljeni osebki. Leta 2012 je bil ulovljen osebek z norveškim obročkom, katerega podatkov še nismo prejeli.

Slika 25. Črnoglavka. Fotografija: D. Trombin. Za vrtno penico se jasno kažeta dva viška prisotnosti, ki sovpadata z dvema migracijskima fazama. Prelet pred ženitvijo leta 2012 se zdi nekoliko zakasnjen v primerjavi z državno srednjo vrednostjo.

215


Slika 26. Vrtna penica, ulovljeni osebki.

Slika 27. Rjava penica. Fotografija: L. Sattin.

Muharji Zaradi velikega števila ulovljenih osebkov taščico lahko uporabljamo kot element primerjave med fenologijo kraja Ca’ Pisani in državno fenologijo. Če združimo podatke iz leta 2012 in 2013, lahko opazimo, da viška prisotnosti, se pravi marec-april in oktober, sovpadata.

216


Slika 28. Taščica, ulovljeni osebki.

Sinice Grafikon plavčka kaže, kako je pretežni del ulovljenih osebkov odvisen od dela prezimovanja.

Slika 29. Plavček, ulovljeni osebki.

Dinamike populacije Spremembam v populaciji pevcev je mogoče slediti tudi z drugimi raziskovalnimi tehnikami, med katerimi je popis pojočih samcev. Ta metoda predvideva popis v obdobju razmnoževanja na določenih območjih, katerih površina in sestava vegetacije sta znani. Sledijo se samci, ki pojejo teritorialno, zaradi česar se domneva, da se bodo razmnoževali na lokaciji. Popis se izvede v dveh različnih datumih, iz nabranih podatkov pa se izračunajo srednje vrednosti.

217


Za kvantificiranje obstojnosti gnezdeče populacije penic in drugih pevcev na obravnavanem območju, predvsem pa za primerjavo s podatki, ki so bili zbrani leta 2011, sta bila izvedena dva popisa, 1. in 23. junija 2012. V obdobju razmnoževanja leta 2011, s pomočjo diplomske naloge (Boscain, 2012) je bilo mogoče izvesti ocenitev populacije gnezdečih penic (v širšem smislu) na območju delte reke Pad, ki spada pod deželo Veneto. Tabela 4. Monitoring 2011 gnezdečih parov Vrste

O.P.S. IT3270003

O.P.S. IT 3270004 O.P.S. IT3270005

O.P.S. IT3270023

Skupaj delta reke Pad v deželi Veneto

Svilnica

0

0–5

0–1

1.300–1.700

2.000–3.000

Brškinka

0

0

0

100–150

100–200

Bičja trstnica

0

0

0

0

0

Močvirska trstnica

0

0

0

200–250

300–500

Srpična trstnica

0

0

0

1.400–1.450

1.500–1.600

Rakar

0

0

0

700–750

800–900

Rumeni vrtnik

0

0

0

0

0

Kratkoperuti vrtnik

0

0

0–2

60–100

200–400

50–100

20–35

20–35

2.000–3.000

3.000–5.000

0

0

0–1

10–20

10–20

Taščična penica

0–1

0

0

0

0–1

Žametna penica

0–2

0

0–1

10–20

15–25

Črmovščica

0

0

0

0

0

Vrbji kovaček

0

0

0

0

0

Severni kovaček

0

0

0

0

0

50–103

20–40

20–40

5.780–7.440

7.925–11.646

Črnoglavka Rjava penica

Skupaj

Vir: Boscain (2012).

V omenjenih datumih leta 2012 je bil izveden popoln popis pojočih samcev vseh vrst, ki so prisotne na območju ulova z metodo mist-net. Popis je bil izveden ob zori na vnaprej določenih točkah, ki so bile izbrane, da ne bi prišlo do prekomernih ocenitev zaradi dvakratnega štetja. Ta metoda je poznana z imenom »točke poslušanja«. Iz zbranih podatkov izhaja, da 5 vrst jasno prednjači, med katerimi so kar 4 iz družine penic. Prevladuje predvsem črnoglavka, ki je prilagodljiva vrsta, za njo pa slavec, običajna vrsta na delti reke Pad, in dve vrsti iz družine trstnic, ki sta tipični za trstičje. Vse te vrste dobro predstavljajo okoljske tipologije območja, ki ga sestavlja higrofilni gozd (črnoglavka), grmičevje (slavec) in trstičje (srpična trstnica, rakar). Ostale gnezdeče vrste so tipične za rečna območja oz. kraje, kjer je precej dreves in grmičevja. Zalo zanimiva je prisotnost skobca, saj je to nova vrsta na območju delte reke Pad. Zelena žolna in golob grivar pa sta že dobro ustaljeni vrsti, prav tako kot plavček. Podčrtati gre redkost vranov, kar gre pretežno v prid malih pevcev. Število pojočih samcev vrste sinic je zagotovo podcenjeno, saj gre za precej zgodnje vrste. Če te rezultate primerjamo s podatki, ki so bili zbrani leta 2011 za določene vrste pevcev, lahko pridemo do določenih zaključkov glede razmnoževanja na obravnavanem območju. V primerjavi z letom 2011 je veliko razlik, ki jih ne gre pripisati morfološkim ali vegetacijskim spremembam lokacije (gre namreč za

218


stabilno območje) ali spremembam v obravnavanem področju (ista površina tako v letu 2011 kot 2012), temveč spremembam v populaciji ptičjih vrst. Tabela 5. Popis pojočih samcev Samci pevci Črnoglavka Srpična trstnica Rakar Močvirska trstnica Svilnica

1.6.2012

23.6.2012

Sr. vredn

11.5.2011

9.6.2011

Sr. vredn

30 14 12 6

25 13 13 6

27,5 13,5 12,5 6

25 4 7

41 4 6 5 19

33 4 6,5 5 16

13

Iz analize izhaja, da se število osebkov srpične trstnice veča v kraju Golena di Ca’ Pisani. V 20. stoletju je prišlo do faze širjenja te vrste po Evropi, kar je trenutno stabilno. Italijanska populacija je ocenjena na 30–60.000 parov, populacija na delti reke Pad v deželi Veneto pa 1.500–1.600 parov v letu 2011 (Boscain, 2012). Tudi rakar je vedno bolj prisoten na območju Golena. Vrsta kaže negativen trend v Evropi, s padci do 50 %. Njeno pozitivno stanje v poplavnem pasu reke Pad (Golena del PO) in na delti nasploh je zelo pomemben. Populacija v Italiji je ocenjena na 20-40.000 parov, na območju delte v deželi Veneto pa 800– 900 parov v letu 2011 (Boscain, 2012). Dve vrsti kažeta stabilen trend: črnoglavka in močvirska trstnica. Na obravnavanem območju, kot tudi v Italiji nasploh in v Evropi, črnoglavka kaže stabilen trend. Gnezdeča populacija na območju delte reke Pad v deželi Veneto je ocenjena na 3.000–5.000 parov v letu 2011 (Boscain, 2012), se pravi da gre za najštevilnejšo vrsto penic. Tudi evropska populacija močvirske trstnice je stabilna. Zabeleženo je bilo celo povišanje prisotnosti na določenih območjih zaradi sprememb vlažnih področij (povečanje pasov z grmičevjem). Gnezdeča populacija na delti reke Pad v Venetu je ocenjena na 300–500 parov v letu 2011 (Boscain, 2012). Eden izmed najočitnejših pojavov je padec gnezdeče populacije svilnice, zabeležen bodisi na splošno v Padski nižini in vzdolž obale Severnega Jadrana, bodisi na poplavnem območju Ca’ Pisani (noben pojoči samec v letu 2012). Leta 2011 je ta vrsta bila smatrana za eno najobičajnejših na delti reke Pad v Venetu, z 2.000–3.000 ocenjenih pojočih samcev (Boscain, 2012). Znano je, da ta vrsta kaže drastične spremembe zaradi posebno hudih zim, kot se je zgodilo prav med leti 2011–12. Temu dejstvu je treba posvetiti posebno pozornost, saj sta Italija in Turčija najpomembnejši območji v Evropi za to vrsto. Zelo zaskrbljujoč je tudi padec števila populacije brškinke, ki je bil opažen bodisi v Italiji kot na delti reke Pad. Leta 2011 je gnezdeča populacija na delti reke Pad v Venetu bila ocenjena na 100–200 parov (Boscain, 2012); leta 2012 je vrsta bila najdena samo na eni lokaciji. Znano je, da posebno hude zime povzročajo velika nihanja.

Razprava Med pevci so penice zaradi svoje izrazite težnje po migraciji splošno gledano zagotovo najbolj primerne za analize o podnebju. Veliko je namreč transsaharskih vrst, ki prezimijo v ekvatorski Afriki. Na njihove migracije vplivajo obdobja svetlobe in podnebne razmere. Posebno vlažna in mrzla pomlad, na primer, lahko privede do upočasnitve vračanja odraslih osebkov za razmnoževanje, vroče in suho pozno poletje pa lahko upočasni migracijo proti jugu. Še ena značilnost, zaradi katere je ta vrsta primerna za tovrstne

219


analize, je hitrost odgovora na spremembe, tako vremenske kot okoljske; gre namreč za zelo hitre selivke, ki so specializirane za izbiro posebnih habitatov. Leto 2012 je bilo precej nenavadno z vremenoslovskega vidika. Januar in februar je označevala obširna perturbacija z vzhoda, s sušo in posebno nizkimi temperaturami. Pomlad 2012 je bilo čutiti že prve dni marca, z nenavadno toplimi dnevi, bodisi v nižini kot v gorah. Prvi pomladanski mesec je bil precej blag, še naprej je trajala suša, ki je označevala zimske mesece. Aprila se je stanje začelo spreminjati, spet je začelo deževati, predvsem v gorah, nekoliko manj v nižini. Poleg dežja je aprila bilo tudi precej hladno. Od 26. je prišlo do velikega preobrata z visokim zračnim pritiskom iz Azorov, kar je spet prineslo lepo vreme, postopoma bolj blago in nekoliko topleje 26. in 27. aprila, s temperaturami do 30 °C v nižini. Maj je bil bolj pomladanski, z menjavanjem azorskega anticiklona in zadnjimi pritoki mrzlega zraku (www.arpa.veneto.it). Prav april 2012 je torej bil še posebno mrzel in vlažen, kar je utegnilo vplivati na migracijsko vračanje pevcev. Perturbacija je verjetno upočasnila njihovo vrnitev, kot kaže, da se je zgodilo za srpično trstnico in vrtno penico. Vsekakor bi za bolj verodostojno analizo bilo potrebno preštudirati obdobje več let.

Slika 30. Termična analiza za mesec april 2012. Vir: www.arpa.veneto.it. Poleg analize migracijskega toka, je s pomočjo zbranih podatkov bilo mogoče analizirati dinamiko populacij določenih gnezdečih vrst, predvsem s primerjavo s prejšnjimi podatki. Iz te analize precej jasno izhaja, kako različne vrste kažejo hitre spremembe v gostoti in porazdelitvi po površini, kar ni neposredno vezano na spremembo namembnosti tal v območju delte reke Pad. Tovrstne spremembe bi lahko direktno povezali s klimatskimi spremembami. Za vrsti svilnica in brškinka je namreč znano, da izredno hude zime povzročijo znatna nihanja. Tudi v tem primeru bi obravnavanje širšega časovnega obdobja lahko privedlo do bolj zanesljivih zaključkov.

220


Literatura Boscain, L. (2012). I silvidi del Delta del Po (Rovigo) – The Warblers of the Po river Delta (Rovigo) (Bachelor's degree). University of Padova, Faculty of Sciences. Licheri, D., & Spina, F. (2002). Biodiversità dell’avifauna italiana: Variabilità morfologica nei Passeriformi (parte II: Alaudidae – Sylviidae). Biol. Cons. Fauna, 112, 1–208.

221



Energetski načrt Zavoda za upravljanje parka in biotsko raznovrstnost delte reke Pad Francesco Silvestri,a Paolo Vincenzo Filetto,a Marco Gavioli,a Antonio Kaularda in Christian Cavazzutib a

Eco&Eco S.r.l., Via Oberdan 11, 40126 Bologna, Italija. b Sinergia Sistemi S.p.a., Via del Lavoro 87, 40033 Casalecchio di Reno (BO), Italija. Kontakt: a info@eco-eco.it.

Povzetek V zadnjih letih se naravni parki čedalje bolj zanimajo za energetsko načrtovanje. To zanimanje izhaja iz večje pripravljenosti, da tovrstne ustanove prispevajo k zmanjšanju emisij CO2, nasprotujejo podnebnim spremembam, spodbujajo uspešne modele na področju energetske učinkovitosti in zavarujejo svoja območja pred morebitnimi negativnimi vplivi obratov, kot so sončna polja, vetrnice in bioenergetski objekti. Energetski načrt opredeljuje energetsko politiko za to območje na osnovi 3 glavnih ciljev, 7 operativnih ciljih, 18 smernic in 15 projektov. Načrt dokazuje, da neka javna ustanova, katere cilj je zaščita biotske raznovrstnosti, lahko odigra vlogo protagonista pri doseganju ciljev energetske racionalnosti nekega ozemlja, v skladu z načelom delitve bremen in lokalnega ukrepanja za globalne namene. Ključne besede: energija, podnebne spremembe, zaščita biotske raznovrstnosti, naravni parki, delta reke Pad.

Uvod: opredelitev energetskega načrta V okviru projekta Climaparks, ki je finansiran s sredstvi iz Programa čezmejnega sodelovanja SlovenijaItalija, je Zavod za upravljanje parkov in biotsko raznovrstnost delte reke Pad pripravil Energetski načrt tega makro območja. V nadaljevanju so navedeni aktualni cilji načrta: izboljšati znanje o poslanstvu in energetskem potencialu delte reke Pad, opredeliti strategijo na področju energetske učinkovitosti in podnebnih sprememb na območju parka, oblikovati portfelj izvedljivih projektov, ki dodatno podpirajo doseganje zastavljenih ciljev. Italijanski podjetji Eco&Eco iz Bologne in Sinergia Sistemi iz Casalecchia di Reno (Bologna) sta bili izbrani za opravljanje te naloge. S tehničnimi vidiki se je ukvarjalo podjetje Sinergia Sistemi, ki deluje na področju energetskega varčevanja in ima številne stranke po vsej Italiji, medtem ko je pripravo energetskega načrta usklajevalo podjetje Eco&Eco, ki je dejavno na področjih svetovanja in raziskovanja okoljskega gospodarstva, upravljanja okoljskih virov, javnih politik za okolje in trajnostne energije in je na območju delte prisotno že 15 let.

Cilji in metodologija Energetski načrt določa 3 glavne cilje, 7 operativnih ciljev, 18 smernic in 15 projektov, ki skupaj oblikujejo energetsko politiko območja delte, pri tem pa natančno določajo tudi finančna sredstva in vire

223


finansiranja, ekonomske prednosti in količine privarčevane CO2. Načrt nakazuje tudi pot, po kateri bo Park delte postal prvo zavarovano območje, ki bo pristopilo k Paktu županov, naraščajočemu evropskemu gibanju, pri katerem sodelujejo lokalne in regionalne ustanove, ki si prizadevajo povečati energetsko učinkovitost in uporabo obnovljive energije na svojih območjih. Na tak način bo Energetski načrt poudaril, da javna ustanova, ki si prizadeva zaščititi biotsko raznovrstnost, mora postati nosilec energetske racionalnosti na svojem območju v skladu z logiko delitve bremen in lokalnega ukrepanja za globalne namene.

Perspektive in kontekst Energetskega načrta Znano je, da so zavarovana območja (nacionalni in regionalni parki, območja Natura 2000) institucije, ki so ustanovljene zato, da se ukvarjajo z ohranjanjem flore in favne ter s trajnostnim razvojem. Zaradi svojega poslanstva, se tovrstne ustanove ukvarjajo tudi s podnebnimi spremembami, ki danes predstavljajo ključno besedo na področju okoljskih tematik. To pa pomeni, da se postopno začenjajo ukvarjati tudi z energetskimi problematikami. Glavni referenčni okvir za opredelitev energetske politike na območju Delte reke Pad predstavljajo naslednji dokumenti: Kjotski protokol, Evropski načrt za energijo (Paket 20–20–20), ki je bil pred kratkim razširjen in dopolnjen z Evropskim energetskim kažipotom 2050, Nacionalni akcijski načrt 2020 za obnovljive vire energije, Regionalni energetski načrt Dežele Emilije Romanje in s tem povezani Triletni akcijski načrti, Pokrajinski energetski načrti in občinski Akcijski načrti za trajnostno energijo (v ita. PAES). Če se osredotočimo na Evropski energetski kažipot 2050 ugotovimo, da si le-ta postavlja ambiciozen cilj 80-odstotnega zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida do leta 2050, to pa naj bi dosegel v energetskem sistemu »brez ogljika« ter na podlagi načel subsidiarnosti in delitve odgovornosti. Zaradi tega sta italijansko Ministrstvo za gospodarski razvoj in Ministrstvo za okolje in prostor izdali tako imenovano Uredbo o delitvi bremena (zakonska uredba št. 28/2011), s katero zahtevata, da vse deželne uprave prispevajo k zmanjšanju porabe energije in povečanju obnovljivih virov. Čeprav tega ne definira zelo eksplicitno, omenjena uredba kaže, da je treba minimalne cilje, določene za posamezno deželo, na nek način prenesti tudi na ostale upravne nivoje: pokrajine, občine in druge lokalne organe, kot so deželni parki. V tem smislu ne pridejo v poštev samo podeželska območja, kjer se proizvajajo biomase, ampak tudi poseljeni predeli, kjer se izvajajo poslovne in proizvodne dejavnosti in kjer se nahajajo stavbe, ki delujejo kot administrativni centri s pisarnami, info-točkami, nastanitvenimi objekti in voznimi parki, ki uporabljajo energijo. Nenazadnje so to tudi lokalne oblasti, ki so pristojne za prostorsko (in energetsko) načrtovanje in gospodarsko programiranje območij v lastni funkcionalni pristojnosti. V zadnjih letih je veliko zavarovanih območij začelo izvajati projekte za zagotavljanje energetske učinkovitosti in zmanjševanje emisij CO2, pogosto preko pilotnih projektov. Nekateri primeri v Emiliji Romanji so naslednji: – Proizvodnja obnovljive energije v stavbah v lasti naravnih parkov (fotovoltaični moduli v Deželnem parku Taro, rotor v hostlu Deželnega parka Vena del Gesso Romagnola), – Usklajevanje skupinske nabave za namestitev sončnih modulov v stanovanjskih stavbah na območju parka (projekt Sun-park, Narodni park Toskansko-Emilijskih Apeninov), – Pogozdovanje za razširitev zmogljivosti ponorov ogljika po Tokijskem protokolu (Deželni park delte reke Pad v Emiliji Romanji, Deželni park Boschi di Carrega),

224


– – –

Uvedba električnih avtomobilov, koles in motornih vozil za prevažanje obiskovalcev in zaposlenih v parku (Deželni park delte reke Pad v Emiliji Romanji, Narodni park Toskansko-Emilijskih Apeninov), Ozaveščanje prebivalcev, študentov in tehnikov o varčevanju z energijo (Deželni park Abbazia di Monteveglio), Študije in raziskave o podnebnih spremembah (Deželni park delte reke Pad v Emiliji Romanji).

Čeprav je težko označiti kot problematično njihovo porabo energije, zavarovana območja lahko postanejo pomembna vozlišča znotraj regionalne energetske mreže tako, da izpostavijo svojo naravo »socialnih laboratorijev« za preizkušanje dobrih praks tudi na področju obnovljivih virov in varčevanja z energijo, in da delujejo kot atraktivni center podeželskih območij na tem področju. V tem smislu lahko trdimo, da naravni parki potrebujejo svoj energetski načrt in da lahko odigrajo vidno vlogo pri izvajanju energetske politike določenega ozemlja iz naslednjih razlogov: – ker je biotska raznovrstnost, katere varstvo je osnovno poslanstvo naravnega parka, odvisna od podnebnih sprememb, ki so močno odvisne od energetske porabe in proizvodnje, –

– – –

ker tudi naravni park, upoštevan hkrati kot območje in lokalna ustanova, mora prispevati k doseganju ciljev energetske racionalnosti, ki jih določajo višje upravne ustanove v skladu z načelom delitve bremena in »misli globalno in deluj lokalno«, ker zavarovano območje je kraj, kjer se lahko preizkusi prave okoljske modele, vključno z energetskimi, vezane na okoljska vprašanja, vključno z energijo, ker v Italiji obstaja velika razprava o prihodnosti vmesnih administrativnih nivojev in ustanove kot so naravni parki bi lahko prevzele vlogo pokrajin pri usklajevanju in spodbujanju okoljskih in energetskih vprašanj na subregionalni ravni.

Zaradi vseh teh razlogov se je Deželni park delte reke Pad v Emiliji Romanji odločil, da postane eden izmed prvih parkov v Evropi, ki ima svoj lasten energetski načrt.

Energetski načrt delte reke Pad, 1. del: analize Energetski načrt obravnava politiko in teritorialne dinamike, povezane z energijo, posebno pozornost pa namenja ohranjanju biotske raznovrstnosti. Izbrani pristop je strateške narave in določa cilje, smernice in pilotne projekte, ki naj se izvajajo na tem področju, pri tem pa ne obravnava ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti parka kot lokalne ustanove (pisarniške dejavnosti, stroji, vozila). Energetski načrt je razdeljen na dve makro področji: v prvem, analitičnem delu, so zbrane informacije o načrtih in dejavnostih, povezanih z energetsko učinkovitostjo, ki jih izvajajo lokalne oblasti (vključno z Deželnim parkom), zasebna podjetja in lokalni prebivalci. Na tak način smo sledili rdeči niti gospodarskega potenciala posameznih območij, in sicer: – Laguna Goro: ribištvo in gojenje školjk, – notranji vodotoki: nekdanje ribiške koče (v ita. capanni), – obala: kopališča in kopališke storitve, – notranja območja: kmetijska podjetja in kmetijsko-turistične namestitve. Poleg tega smo upoštevali tudi najbolj zanimive energetske projekte, ki so jih na celotnem območju parka izvedli najrazličnejši gospodarski subjekti ali ustanove.

225


Raziskavo smo opravili z dokumentarnimi analizami, pregledi na terenu in pogovori z nosilci interesa (agrarnimi organizacijami, kmetijskimi zadrugami, ki upravljajo elektrarne na biomaso, lokalnimi proizvajalci obnovljive energije, ponudniki kopaliških storitev, turističnimi organizaciji in javnimi uslužbenci). Analitični del načrta lahko povzamemo z vizualnim zemljevidom v nadaljevanju, v katerem so navedeni obstoječi projekti, ki so bili izvedeni na območju parka.

Slika 1. Zemljevid obstoječih energetskih projektov na območju parka.

226


Energetski načrt delte reke Pad, 2. del: strategija in projekti Drugi del energetskega načrta je namenjen strateškim ciljem, smernicam in projektom, ki jih je treba obravnavati v sodelovanju z deželnim parkom. Predlagani lokalni ukrepi so različnih vrst: to niso samo nematerialni projekti (študije, obveščanje in informiranje o dobrih praksah), ampak tudi izmerljivi projekti v smislu proizvedene in shranjene energije, nižjih emisij CO2, denarnih stroškov in koristi. Da bi okrepili praktično izvedljivost Energetskega načrta smo poiskali tudi možne vire finansiranja. Pri vsakem projektu smo navedli tudi presojo o morebitnih vplivih na območja Natura 2000. Povzetek je predstavljen v spodnji tabeli. Tabela 1. Povzetek energetskega načrta Strateški cilji

Specifični cilji

Smernice

Ohranjanje biotske raznovrstnosti preko podnebnih sprememb

1. Spodbujanje racionalne porabe energije in zmanjšanja emisij CO2 v deželnem parku

1. Izvajanje PAES deželnega parka 2. Zagotavljanje energetske učinkovitosti v stavbah 3. Podpiranje lokalnega načrtovanja na področju energije in zmanjševanja emisij CO2

2. Uvajanje pametnih energetskih sistemov v proizvodnih sektorjih

4. Promoviranje učinkovite in neinvazivne opreme in naprav

3. Zmanjšanje emisij na področju prevozov

Prispevati k splošnemu cilju 4. Podpiranje lokalne energetske učinkovitosti na proizvodnje energije iz osnovi načela delitve obnovljivih virov bremena 5. Spodbujanje energetske učinkovitosti na področju kmetijstva in gozdarstva Delovati kot eksperimentalni in usklajevalni akter na področju energije

6. Podpiranje raziskovanja in informiranja o podnebnih spremembah in energiji

7. Spodbuditi soudeležbo občinski uprav pri snovanju energetskih politik

5. Spodbujanje energetsko učinkovitih rešitev, ki se lahko prilagajajo lokalni proizvodnji 6. Obnova voznega parka deželnega parka 7. Izvajanje projektov za trajnostno mobilnost obiskovalcev 8. Spodbujanje zmanjševanja CO2, ki ga povzročajo barke gojiteljev školjk 9. Spodbujanje obratov in mikro sistemov z nizkimi vplivi na okolje 10. Spodbujanje prenove opuščenih območij za proizvodnjo obnovljive energije 11. Spodbujanje energetske učinkovitosti pri kmetijskih podjetjih 12. Podpiranje kratkih proizvodnih verig in zaprtih proizvodnih sistemov 13. Finansiranje R&R na področju energije in podnebnih sprememb 14. Objavljanje poljudne literature o energiji in podnebnih spremembah 15. Spodbujanje širjenja dobrih praks 16. Sodelovanje z ostalimi lokalnimi in javnimi organi 17. Vzpostavljanje mreže akterjev, ki delujejo na področju energije in podnebnih sprememb 18. Podpiranje šibkejših občin pri izvajanju učinkovitih energetskih politik

Vseh 15 pilotnih projektov smo zbrali v nekakšen portfelj, ki omogoča količinsko opredelitev potrebnih naložb in dosegljivih rezultatov z vidika denarnega prihranka, energetske učinkovitosti in zmanjšanja CO2. Seznam izvedljivih projektov in njihovih stroškov je nakazan v spodnji tabeli, v naslednji po so prikazani posamezni projekti in skupne prednosti.

227


Tabela 2. Seznam izvedljivih projektov in njihovih značilnosti Naslov projekta a. PAES deželnega parka

Globalna naložba €

Naložba po enotah €

40.000

Soudelež ene enote

Delež soudeležbe % (ocena)

1

Skupaj naložba € 40.000

b Učinkovite lagunske koče (povezane)

7.500

100

30%

225.000

b. Učinkovite lagunske koče (samostojne)

6.000

650

10%

390.000

c. Pogozdovanje v gozdu Eliceo

4.604.000

d. Goro Solar village

e. Pristop k Paktu županov

4.604.000

8.000

1.694

1%

20.000

135.520

20.000

Sredstva Bančne fundacije; Samonaložbe; Deželni načrt za obnovljivo energijo, Evropski sklad za sodelovanje Evropsko sodelovanje, Državne subvencije (Sklad za energijo) Evropski sklad za sodelovanje

Donatorji (Parki za Kjoto), Deželni načrt za obnovljivo energijo Državne subvencije (Sklad za energijo) Banke

Bančne fundacije; Samonaložbe; Deželni načrt za obnovljivo energijo

f. Učinkovito kampiranje

43.000

27

30%

348.300

Davčne olajšave 55 %; Državne subvencije (Sklad za energijo)

g. Učinkovita kopališča

20.000

344

10%

688.000

Davčne olajšave 55 %; Državne subvencije (Sklad za energijo)

h. Učinkovita nastanitev v turističnih kmetijah

62.000

32

25%

496.000

Davčne olajšave 55 %; Državne subvencije (Sklad za energijo), Deželni načrt za obnovljivo energijo Evropski sklad za sodelovanje, Deželni načrt za obnovljivo energijo, Zasebno finansiranje LIFE+, EEEF, CIP EIE, Državne subvencije (Sklad za energijo), Deželni načrt za obnovljivo energijo Nova obalna LAS, Deželni načrt za obnovljivo energijo, Zasebno finansiranje

i. Ecoprofit v delti

l. Trajnostna mobilnost v postajah parka m. Barke za gojenje školjk (kit)

m. Gojenje školjk (nadomeščanje)

1 (10 podjetij)

375.000

1.421.000

375.000

1

1.421.000

2.000

400

25%

200.000

15.000

256

10%

384.000

228


Naslov projekta n. Soline z ničelnimi emisijami

Globalna naložba €

q. Energetski atlas delte

Skupaj

Soudelež ene enote

800.000

o. Učinkovita ribolovna postaja

p. Prenova območja bivšega podjetja SIVALCO

Naložba po enotah €

Delež soudeležbe % (ocena)

Skupaj naložba €

1

150.000

800.000

3

100%

450.000

1.400.000

1

1.400.000

30.000

1

30.000

8.690.000

12.006.82 0

-

Sredstva Državne subvencije (Sklad za energijo), Samo naložbe, CIP (Ecoinnovation), Deželni načrt za obnovljivo energijo Državne subvencije (Sklad za energijo), Bančne fundacije Državne subvencije (Sklad za energijo), Bančne fundacije, ESCO, LIFE+, 7th FP, Deželni načrt za obnovljivo energijo Bančne fundacije; Samo naložbe, EU Leader LAS

-

Tabela 3. Seznam izvedljivih projektov in njihovih prednosti Naslov projekta a. PAES deželnega parka b Učinkovite lagunske koče (povezane) b. Učinkovite lagunske koče (samostojne) c. Pogozdovanje v gozdu Eliceo d. Goro Solar village e. Pristop k Paktu županov f. Učinkovito kampiranje g. Učinkovita kopališča h. Učinkovita nastanitev v turističnih kmetijah i. Ecoprofit v delti l. Trajnostna mobilnost v postajah parka m. Barke za gojenje školjk (kit) m. Gojenje školjk (nadomeščanje) n. Soline z ničelnimi emisijami o. Učinkovita ribolovna postaja p. Prenova območja bivšega podjetja SIVALCO q. Energetski atlas delte Skupaj

Prihranjena energija

Skupaj monet. vrednost

Pay-back

Skupaj zmanjšane emisije

kWh/leto

€/leto

Leta

kg CO2/leto

4.000

29,100

8

78.000

1.300

16.250

24

56.550

3.312 44.500 10.950 41.000

10.000 13.552 46.980 82.560 64.000

Ni pomembno 10 7 8 8

173.400.000 24.292 243.000 254.560 108.000

395.000 25.000

162.934 9.000

3 Ni pomembno

348,803 6.700

400 256 675.000 47.656 800.000

640.000 Ko se doseže porabo 163.840 8.000 litrov goriva 100.000 8 34.500 13 260.000 7

240.000 61.440 70.000 96.000 540.000

-

1.632.716

8

175.527.344

Glavna značilnost Energetskega načrta je ta, da ga predlaga javna ustanova, katere cilj je ohranjanje biotske raznovrstnosti. Zaradi tega smo za vsak projekt posebej ocenili možne vplive na okolje, zlasti na območja Natura 2000. S tehnološkega vidika predlagani projekti vključujejo fotovoltaične module

229


vgrajene v strehe, sončno-termalne ukrepe in v enem samem primeru postavitev manjšega bioplinskega obrata. Na osnovi tovrstnih analiz smo pripravili štiri priporočila za bodoče izvajanje projektov. Tabela 4. Priporočila za bodočo izvedbo projektov Priporočilo št. 1: Priporočilo št. 2: Priporočilo št. 3:

Priporočilo št. 4:

Za solarne naprave pod 100 kWp, ki se nahajajo na območjih Natura 2000, priporočamo uporabo koplanarnih plošč vgrajenih v streho. V teh primerih je potrebna predhodna presoja vplivov na okolje. Za iste naprave, ki se nahajajo manj kot 5 km od meja območja Natura 2000, se uveljavlja Priporočilo št. 1, vendar ni potrebna predhodna presoja vplivov na okolje. Za solarne naprave nad 100 kWp oz. tiste, ki se raztezajo po več kot 1 hektarju površine in se nahajajo na območjih Natura 2000, priporočamo uporabo koplanarnih neodsevnih plošč vgrajenih v streho. V teh primerih je potrebna predhodna presoja vplivov na okolje, priporočljiva pa je tudi krajinska presoja. Za iste obrate na bioplin/biomaso, ki se nahajajo manj kot 5 km od meja območja Natura 2000, je dobavna veriga po načelu bližine obvezna. V teh primerih je potrebna predhodna presoja vplivov, priporočljiva pa je tudi krajinska presoja.

Vsak projekt je v poročilu predstavljen s povzetkom in podrobnejšim projektnim listom v prilogah. Primer projektnega lista je prikazan v spodnji sliki.

Slika 2. Projektni list.

230


Parki, energija in podnebne spremembe Energetski načrt delte reke Pad smo pripravili zato, da deželni park, ki se je medtem razvil v javno ustanovo s širšimi pristojnostmi na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti makroregije delte reke Pad, opremimo z dokumentom, ki mu omogoča, da se spopade z energetskimi izzivi in podnebnimi spremembami z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti in trajnostnega razvoja. Na tak način ta lokalna ustanova zahteva svoje pristojnosti glede na ostale administrativne nivoje, kot so pokrajine in dežele, ter pristop k načelu delitve bremena in sodelovanja z ostalimi lokalnimi ustanovami in javnimi organi pri udejanjanju energetske politike območja delte. Za doseganje tega splošnega cilja smo zasnovali strateški Energetski načrt, ki je značilen za širša območja, in ne načrta PAES, ki je bolj primeren za občinske uprave, ki morajo izvajati konkretne ukrepe za zmanjšanje emisij CO2 in računov za energijo. Ne glede na svojo strateško usmeritvijo, lahko s 15 projekti, ki so zajeti v portfolju, določimo dosegljive rezultate v smislu denarnega prihranka in zmanjšanja emisij CO2 na osnovi analize stroškov in koristi, ki je povzeta v spodnji tabeli. Tabela 5. Analiza stroškov in koristi Stroški naložbe Letna ekonomska vrednost (prihodki in prihranki) Povprečni globalni pay-back Letno zmanjšanje CO2

€ 12.006.820 € 1.632.716 7 let in 4 mesece Kg CO2 175.527.344 (Kg CO2 2.127.344, če ukinemo projekt za pogozdovanje gozdu Eliceo)

Pričujoči Energetski načrt postavlja delto reke Pad med najnaprednejše parke v Evropi, saj v Italiji je le Deželni park Ticino v Lombardiji odobril podoben Energetski načrt v obliki PAES (2007) in Deželni park Adamello-Brenta sodeluje v evropskem projektu za zmanjšanje CO2 na tem območju (Fossil Free). V vsej Evropi manj kot 10 zavarovanih območij se lahko ponaša z izkušnjami pri energetskem načrtovanju. Za Emilijo Romanjo je pričujoči Energetski načrt zgolj prvi korak, kateremu bo sledila priprava PAES, s katerim se bo obravnavalo tematiko energetske učinkovitosti parka, mišljenega kot organizacije. S pristopom Paktu županov pa bo park prevzel vlogo koordinatorja za celotno območje in bo začrtal novo pot za parke in energetsko načrtovanje na podeželju.

231



Spremljanje učinkov podnebnih sprememb na biocenoze Parka delte reke Pad v Emiliji Romanji Stefano Mazzotti,a Fausto Pesarini,a Teresa Boscolo, Elisabetta Tiozzoa in Luciano Massettib

a

Sara Lefosse,a Danio Miserocchi,a

a

Museo Civico di Storia Naturale, Via De Pisis 24, 44100 Ferrara, Italija. b Istituto di Biometeorologia, Consiglio Nazionale delle Ricerche, Via Giovanni Caproni 8, 50145 Firenze, Italija. Kontakt: a museo.storianaturale@comune.fe.it, b direttore@ibimet.cnr.it.

Povzetek V okviru pričujoče študije smo opredelili vrste in taksocenoze, ki predstavljajo bioklimatske kazalnike, občutljive na vremenske in podnebne spremembe v delti reke Pad: a) rosnica (Rana dalmatina); b) krešiči (Coleoptera, Carabidae), c) mikroterjocenoze (Mammalia, Rodentia, Soricomorpha). Iz analize cenoze krešičev izhaja relativno povečanje centralno azijsko-turanskih korotipov in hkratno upadanje severnoazijskih, kar dokazuje, da je v teku proces nadomeščanja favne preko zamenjave higrofilnih vrst s termofilnimi. Tudi pri mikroterjocenozah smo opazili povečanje termofilnih vrst in krčenje mezofilnih. Podnebne spremembe bi lahko vplivale tudi na fenologijo rosnice in njene reproduktivne dejavnosti. Tovrstna žaba predstavlja dober kazalnik za spremljanje bioloških učinkov globalnega segrevanja. Ključne besede: Delta reke Pad, bioklimatski kazalniki, rosnica, mikroterjocenoza, cenoza krešičev, podnebne spremembe.

Bioklimatski kazalniki Za ocenjevanje podnebnih vplivov na biocenoze je treba opredeliti vrste, taksocenoze in različne skupnosti, ki tvorijo kazalnike, občutljive na lokalne vremenske in podnebne spremembe. Zato smo najprej opredelili ključne skupine krovnih vrst, ki imajo vlogo kazalnikov na osnovi sprememb življenjskih ritmov ali sestave skupnosti v določenem naravnem ekosistemu. Merila za izbor homogenih taksonov in modelov spremljanja za vse parke in zaščitena območja v okviru projekta Climaparks so povzeta v naslednjih dveh točkah: 1) opredelitev taksocenoz, živalskih skupnosti ali populacij krovnih vrst, ki jih je treba spremljati kot biokazalnike med njihovim reproduktivnim ciklom in jih primerjati z meritvami vremenskih in podnebnih parametrov (temperatura vode, zraka in tal, padavine, vlaga v zraku, sevanje itd.), ki so monitorirani vzporedno, da se ugotovi povezavo med fenologijo izbranih vrst in trendi izbranih parametrov (npr. čas pojavljanja med reproduktivnimi migracijami, pogostost pojavljanja, korelirani toplotni trendi). Pridobljene informacije lahko primerjamo s prejšnjimi podatki in z naknadnimi monitoringi, da ugotovimo morebitne trende; 2) analiza strukture skupnosti ali taksocenoze na osnovi analize kvalitativne sestave in kvantitativne frekvence vrst glede na določena geografska območja. Tudi v tem primeru lahko pridobljene informacije (število in distribucijo frekvenc različnih vrst) primerjamo s predhodnimi podatki in naknadnimi monitoringi, da ugotovimo morebitne trende (npr. spreminjanje frekvenc vrst, ki sestavljajo skupnosti, izginotje ali zamenjava vrst).

233


Na podlagi zgoraj omenjenih smernic smo opredelili naslednje specifične bioklimatske kazalnike za delto reke Pad: a) dvoživke, ciljna vrsta rosnica (Rana dalmatina); b) krešiči (Coleoptera, Carabidae); c) mikroterjocenoze (mikrosesalci) (Mammalia, Rodentia, Soricomorpha).

Slika 1. Rosnica (Rana dalmatina).

Merilna mesta, oprema in metodologija Za potrebe spremljanja smo izbrali dve posebni območji: gozd Mesola v Ferrarskem predelu parka in gozd Pineta di Classe v Ravenni. Za Naravni rezervat gozd Mesola je značilno zaporedje peščenih sipin in medsipinskih depresij, na katerih uspeva ksero-termofilna in termo-higrofilna vegetacija. V medsipinskih depresijah uspevajo higrofilni gozdovi in stadialna vegetacija, kot so vlažni travniki in vodne cenoze v bližini jezer, ribnikov itd. (za podrobnejši opis biotopa in vegetacije glej Mazzotti, 2007). V gozdu Pinete Ravennati in na območju Piallasse smo našli podobne ksero-termofilne in termo-higrofilne habitate, vendar z izrazitejšim ločevanjem obeh vrst in z bolj poudarjenimi značilnostmi (Mazzotti, 2007). Tako za gozd Mesola kot za habitate na območju Ravenne imamo na razpolago veliko predhodnih podatkov o skupnostih krešičev in populacijah rosnice. Tovrstni podatki, ki pokrivajo obdobje več desetletij, predstavljajo zelo pomemben referenčni okvir za ugotavljanje morebitnih časovnih trendov v sestavi cenoz. Za spremljanje mikrosesalcev smo opravili terenske preglede na območju delte reke Pad v pokrajinah Ferrara in Rovigo, v okviru katerih smo izbrali zapuščene domačije, ki predstavljajo ustrezna mesta (počivališča) za zbiranje izbljuvkov pegaste sove (Tyto alba). Mesta smo izbrali glede na funkcionalno razpoložljivost predhodnih podatkov in muzejskega gradiva, pri tem pa smo se osredotočili na mesta, pri katerih se okolica in namembnost tal nista korenito spremenili. Informacije smo pridobili s pomočjo analize »Zemljevidov o dejanski rabi tal«, ki jih je pripravila Služba za mapiranje in tla Dežele Emilije Romanje, in digitalnih zemljevidov, ki so bili oblikovani v okviru projekta Corine Land Cover 2000. Na osnovi analize izbranih počivališč smo ugotovili distribucijo plena na območju, ki približno ustreza lovišču pegaste sove, ki je po dogovoru prikazan s krogom, katerega središče se nahaja v počivališču, polmer pa meri 2,5 km. 234


Zato, da bi analizirali podnebje in podnebne spremembe na območju delte reke Pad, smo poiskali zgodovinske vire meteoroloških meritev vremenskih postaj, ki se nahajajo v bližini merilnih mest, in smo tako ugotovili, da so tri vremenske postaje imele na razpolago časovne vrste, potrjene od institucij, kot so Meteorološka služba ERMES DEXTER Dežele Emilije Romanje, služba ARPAV Dežele Veneto in Pokrajina Ferrara. Maja 2011 smo v okviru projekta Climaparks postavili vremensko postajo s senzorji za temperaturo, relativno vlažnost, padavine, hitrost in smer vetra, s katero smo v realnem času izmerili meteorološke parametre. V spodnji tabeli št. 1 so navedeni viri, s katerimi smo primerjali podatke, ki smo jih zbrali med spremljanjem. Tabela 1. Časovne vrste merjenja meteoroloških podatkov Šifra S1 S2 S3

Postaja Gozd Pineta di Classe (Ravenna) Gozd Mesola (Ferrara) Porto Tolle (Rovigo)

Razpoložljivo obdobje 1948–2011 1986–2012 1989–2012

Analizirano obdobje 1948–2011 1992–2012 1990–2012

Kakovost in popolnost časovnih vrst smo preverili in iz letnih in sezonskih klimatskih analiz smo izločili tista leta in sezone, pri katerih smo ugotovili več kot 1 % manjkajočih podatkov. Časovne vrste smo preverili tudi s testom SNHT (Alexandersson, 1986). Pri časovni vrsti S2 smo opazili sumljivo diskontinuiteto med letoma 1990 in 1991. Metapodatki postaje nam niso omogočili, da preverimo vzroke te potencialne diskontinuitete, zato smo se odločili, da omejimo analizo te postaje na obdobje med letoma 1992 in 2012 (leti 2001 in 2004 sta bili izključeni iz analize letnega trenda zaradi pomanjkanja večine podatkov v jesenskem obdobju). Časovni vrsti S1 in S3 sta bili popolni za obdobji med letoma 1948–2011 in 1990–2012. Časovne vrste bioklimatskih kazalnikov in kazalnikov aridnosti, ki so navedene v tabeli 2, smo analizirali, da ugotovimo morebitne letne (L) in sezonske (S) trende. Tabela 2. Bioklimatski kazalniki in kazalniki aridnostni ter letna (L) in sezonska (S) stopnja agregacije Indeks

Opis

Agregacija

Formula

TX TM TN P NP PF MART Q

Povprečje najvišjih temperatur Povprečje povprečnih temperatur Povprečje najnižjih temperatur Kumulativne padavine Deževni dnevi (p>1mm) Langov padavinski faktor (1915) De Martonnov indeks Embergerjev padavinski kvocient

L–S L–S L–S L–S L–S L L L

P/TM P/(TM+10) 2 2 100*P/(TC -TF )

Opomba: TC = najvišja povprečna temperatura najtoplejšega meseca izražena v °C, TF = najnižja povprečna temperatura najhladnejšega meseca izražena v °C.

Krešiče smo analizirali s 24 talnimi pastmi: 12 smo jih postavili v gozd Mesola in 12 v gozd Pineta di Classe. Na obeh merilnih mestih smo izbrali dve območji, kamor smo postavili 6 pasti, razporejene na razdalji 5–6 m. Pasti so bile sestavljene iz 12 cm globokih in 9 cm širokih valjastih vsebnikov, ki so bili do roba vkopani v tla in napolnjeni do polovice z vinskim kisom, ki privablja členonožce, in s šcepcem kuhinjske soli (Na Cl) do 5-odstotne koncentracije, da ohranimo padle žuželke. Vse pasti smo prekrili s posebnimi plastičnimi pokrovčki, da jih zaščitimo pred listi, drobci in vremenskimi pojavi, in jih dvignili nad tlemi, da omogočimo vstop členonožcev. Pasti smo izpraznili in obnovili vsaka dva tedna oz. enkrat mesečno. Vse krešiče smo identificirali, posušili in shranili v entomoloških škatlah. Preostalo vsebino pasti smo shranili v pripravku s 70 % alkohola in oddali študijski zbirki Naravoslovnega muzeja v Ferrari. 235


Pri spremljanju populacije rosnice smo upoštevali začetek reproduktivne dejavnosti, ki sovpada s pojavom prvih jajčnih mas, ki smo jih ugotovili z neposrednim opazovanjem osebkov in/ali jajčnih mas s pomočjo hidrofona. Zato, da bi se izognili morebitnim napakam pri izračunu DOY (Day Of The Year) začetka odlaganja, smo upoštevali tudi datum z 20 % zajetij in datum z največjim številom zajetij za vsako leto. Nato smo vzeli v poštev vremenske pogoje DOY-a pred odkritjem jajčnih mas, in pri tem predpostavljali, da je DOY odlaganja dan, ko so se samice premaknile. Leta 2012 smo v gozdu Mesola uporabili talne pasti s pregrado od 21. februarja do 10. marca, da bi tak način prestregli reproduktivno migracijo. Pasti smo pregledali vsaj enkrat na dan in najdene osebke smo izmerili (od konice gobca do kloake, SVL), stehtali in sprostili v notranjosti pregrade, da jim omogočimo dostop do vode. Ker ena samica odleže eno samo jajčno maso, število jajčnih mas sovpada s številom samic. Na osnovi podatkovne baze muzeja smo nato izračunali povprečno razmerje med samci in samicami ter pripravili oceno reproduktivne populacije v letih, ko so bile preštete le jajčne mase. Za spremljanje mikrosesalcev smo primerjali podatke iz študij o izbljuvkih pegaste sove (Tyto alba) v treh različnih obdobjih zbiranja (1975–80, 2006–09, 2011–12), da bi ugotovili, ali lahko podnebne spremembe vplivajo na sestavo mikroterioloških skupnosti na obravnavanem območju. Od julija 2011 do septembra 2013 smo izbljuvke zbirali vsake tri mesece v osmih domačijah na območju Parka delte reke Pad. Osteološki material smo analizirali v skladu z metodami, ki jih je predlagal Contoli (1980). Za določanje vrst smo uporabili diagnostična merila, ki so jih predlagali različni avtorji (Toschi, 1959; Toschi, 1965; Chaline idr., 1974; Niethammer & Krapp, 1978a; Niethammer & Krapp, 1978b; Nappi, 2001; Amori idr., 2008). Ko smo zaključili postopek zbiranja in odpiranja izbljuvkov ter identifikacije in shranjevanja materiala, smo analizirali podatke na osnovi indeksov termokserofilije (Contoli, 1980), ki temeljijo na relativnih frekvencah vrst z različnimi toplotnimi zahtevami. Indeksi imajo višje vrednosti v primeru toplejših in suhih območij: ITX = Crocidurinae/Soricidae; ITX1 (Suncus etruscus – Sorex sp.)/Soricidae; ITX2 = {(Suncus etruscus/Soricidae) + [(Mus musculus + Rattus rattus)/Murinae]}/2; ITX3 = (Mus musculus + Rattus rattus)/Murinae.

Rezultati Mesečne termo-padavinske vrednosti treh merilnih postaj zaznamuje podoben toplotni režim. Za postajo v gozdu Pineta di Classe (S1) so značilne povprečne letne vrednosti TX (19,2 °C), ki so nekoliko višje od ostalih dveh postaj (18,3 °C in 18,6 °C). Za postajo v gozdu Mesola (S2) je značilno nekoliko hladnejše poletje v primerjavi s S1, tako pri najnižji (0,7 ° C) kot tudi pri najvišji temperaturi (1 ° C). Vse tri postaje imajo podoben režim padavin, tako v smislu skupnih letnih kumulativnih padavin (S1-P = 673 mm; S2-P = 697 mm; S3-P = 706 mm), kakor tudi v smislu porazdelitve po mesecih. Analizo letnih in sezonskih trendov smo opravili za obdobje razpoložljivosti podatkov za vse tri postaje: S1 za 1948-2011 (tabela 3), S2 za 1992–2012 (tabela 5) in S3 za 1990-2012 (tabela 6). V primeru postaje S1 smo analizo opravili tudi za obdobje med letoma 1990 in 2012 (tabela 4). Analiza letnih časovnih vrst bioklimatskih indeksov S1 za celotno razpoložljivo obdobje (tabela 3) je pokazala naslednje značilne trende: a) pozitivni trend za najvišjo temperaturo (0,4 °C na desetletje, p<0,01) in povprečno temperaturo (0,2 °C na desetletje, p<0,01); b) negativni trend za število deževnih dni (približno 1,7 dni na desetletje, p<0,05). Nismo opazili značilnih trendov pri številu deževnih dni, čeprav smo v vseh letnih časih zabeležili zmanjšanje količine padavin. Pozitiven trend pri povprečni temperaturi je posledica naraščajočih temperatur spomladi in poleti, medtem ko se najvišja temperatura znatno poveča jeseni.

236


Tabela 3. Letni trendi in pomembnost (*p<0,05; **p<0,01) letnih in sezonskih indeksov v gozdu Pineta di Classe (S1) za obdobje 1948–2011 pozimi

spomladi

poleti

jeseni

letno

TX (°C/Y)

0,019

0,042**

0,056**

0,018*

0,040**

TN (°C/Y)

-0,011

-0,002

0,007

-0,002

-0,001

TM (°C/Y)

0,003

0,02*

0,031**

0,007

0,019**

P (mm/Y)

-0,072

0,148

0,078

0,206

0,311

PN (dni/Y)

-0,05

-0,034

-0,023

-0,06

-0,175*

PF

-0,035

MAR

-0,006

Q

-0,292

Opomba: *p<0,05; **p<0,01.

Analiza letnih časovnih vrst bioklimatskih indeksov S1 v zadnjih 22 letih (tabela 8) (primerjalno obdobje z ostalimi postajami) kaže intenzivnejše pozitivne trende pri vseh indeksih temperature v primerjavi z analizo celotne časovne vrste. Vrednost TX se poveča za približno 0,8 °C na desetletje, kar je dvakrat večje od vrednosti v celotnem obdobju, medtem ko TN, ki ni pokazala nobene pomembnosti, se poveča za približno 0,6 °C na desetletje in oba učinka skupaj privedejo do pozitivnega trenda TM (0,6 °C na desetletje), ki je približno trikrat višji kot v celotnem obdobju. Nobenega značilnega trenda nismo opazili pri številu deževnih dni. Analiza posameznih sezon potrjuje pomembno vlogo spomladanskega in sezonskega pozitivnega trenda pri vseh toplotnih indeksih (TX, TM, TN) ter naraščajoči trend TX v jeseni. Z zvezi s padavinami smo opazili značilen trend pri kumulativnih padavinah in deževnih dneh v zimskem času, vendar to je lahko posledica zim v letih 2009 in 2010, ko se je količina padavin povečala za približno 40 % glede na povprečje. Obe leti se nahajata na koncu časovne vrste. Tabela 4. Letni trendi in pomembnost letnih in sezonskih indeksov v gozdu Pineta di Classe (S1) za obdobje 1990–2012 Pozimi

Spomladi

Poleti

Jeseni

Letno

TX (°C/Y)

0,013

0,111**

0,115**

0,072*

0,082**

TN (°C/Y)

0,008

0,083**

0,103**

0,037

0,064**

TM (°C/Y)

0,038

0,104**

0,108**

0,052

0,083**

P (mm/Y)

4,280*

1,609

-1,287

-1,731

1,487

PN (dni/Y)

0,660*

0,213

-0,176

-0,334

0,232

PF

-0,123

MAR

-0,016

Q

-0,452

Opomba: *p<0,05; **p<0,01.

Analiza letnih časovnih vrst bioklimatskh indeksov S2 (tabela 9) je za razpoložljivo obdobje pokazala pozitiven trend le pri najnižji temperaturi (1,4 °C na desetletje, p<0,01). Sezonska analiza je pokazala značilno zmanjšanje najvišje temperature v zimskem času (1,2 °C na desetletje, p<0,01) in povečanje povprečne temperature spomladi (0,7 °C na desetletje, p<0,01). Nasprotno, najnižje temperature kažejo naraščajoč trend spomladi (1,8 °C na desetletje, p <0,01), poleti (1,9 °C na desetletje, p <0,01) in jeseni

237


(1,3 °C na desetletje, p<0,01). Čeprav to ni statistično pomembno, moramo izpostaviti zmanjšanje letnih padavin v višini -9 mm na leto, predvsem zaradi poletja 2012, ki je bilo daleč najbolj sušno v tem obdobju. Tabela 5. Letni trendi in pomembnost letnih in sezonskih indeksov v gozdu Mesola (S2) za obdobje 1992– 2012 pozimi

spomladi

poleti

jeseni

letno

TX (°C/Y)

-0,116**

-0,020

-0,028

-0,050

-0,057

TN (°C/Y)

0,103

0,184**

0,191**

0,128**

0,144**

TM (°C/Y)

-0,032

0,069*

0,076

0,011

0,027

P (mm/Y)

0,671

2,139

-5,317

-4,724

-9,274

PN (dni/Y)

0,453

0,154

-0,084

-0,134

0,308

PF

-0,778

MAR

-0,424

Q

-0,935

Opomba: *p<0,05; **p<0,01.

Analiza letnih časovnih vrst bioklimatskih indeksov S3 (tabela 6) je pokazala pozitivne trende pri vseh indeksih, povezanih s temperaturo v višini 0,8 °C na desetletje, kar je posledica povečanja posameznih indeksov spomladi, poleti in jeseni. Nobenega značilnega trenda nismo zaznali pri kumulativnih padavinah in številu deževnih dni. Samo pri zimskem deževju smo opazili tudi značilen trend pri kumulativnih padavinah (samo pri S1) in številu deževnih dni (pri vseh postajah), kar je najbrž posledica zim 2009 in 2010, ko so bile padavine za 40 % večje od povprečja, in dejstva, da se leti nahajata na koncu niza le 22 let. Nobenega značilnega trenda nismo opazili pri treh indeksih aridnosti, čeprav se njihove vrednosti zmanjšujejo in posledično se aridnost povečuje. Ta variacija indeksa je bolj zaznavna pri S2, kjer se De Martonnov indeks (MAR) zmanjšuje za 4,24 točke na desetletje (velikost p=0,22). Tabela 6. Letni trendi in pomembnost letnih in sezonskih indeksov v Porto Tolle (S3) za obdobje 1990– 2012 pozimi

spomladi

poleti

jeseni

letno

TX (°C/Y)

0,045

0,096**

0,099**

0,092**

0,084**

TN (°C/Y)

0,057

0,084**

0,095**

0,084**

0,081**

TM (°C/Y)

0,054

0,089**

0,095**

0,085**

0,080**

2,990

-0,561

-3,091

0,842

0,003

0,593**

0,003

-0,150

-0,032

0,409

P (mm/Y) PN (dni/Y) PF

-0,293

MAR

-0,093

Q

-0,413

Opomba: *p<0,05; **p<0,01.

V okviru spremljanja cenoz krešičev v obeh merilnih postajah smo analizirali 1.174 osebkov, razdeljenih v 38 vrst, kot je to prikazano v tabelah 7 in 8, kjer so navedene vzorčene vrste v gozdu Mesola in gozdu Pineta di Classe, njihovi korotipi, ekološke kategorije pripadnosti in skupno število osebkov za vsako vrsto. Korotipi in njihova združenja sledijo tistim, ki sta jih predlagala Vigna Taglianti (2005) in Ratti idr. (1997):

238


Tabela 7. Vzorčene vrste v gozdu Mesola VRSTE V GOZDU MESOLA

Korotip

Higrofilija

Termofilija

Calosoma sycophanta Carabus granulatus interstitialis Carabus cancellatus emarginatus Nebria brevicollis Notiophilus rufipes Omophron limbatum Trechus quadristriatus Amara aenea Chlaeniellus vestitus Anisodactylus binotatus Acinopus picipes Ophonus azureus Harpalus pumilus Harpalus tardus Harpalus dimidiatus Calathus fuscipes graecus (= latus) Calathus cinctus Calathus melanocephalus Calathus cfr. micropterus Laemostenus venustus

PAL ASE SIE TUE EUR PAL TEM PAL EUM ASE TUE CEM PAL ASE EUR EUM WPA PAL OLA EME

MI IG IG IG IG IG IG XR IG IG XR XR XR IG XR MI MI MI MI XR

TM MS MS MS MS TM MS TM MS MS TM TM TM MS TM TM TM MS MS MS

Št. osebkov 6 13 51 5 10 3 4 1 1 1 1 2 2 17 1 493 3 144 2 1

Opomba: Korotipi s široko distribucijo (LAD): OLA = Holarktik; PAL = Palearktik; WPA = Zahodni palearktik; ASE = Azijsko-evropsko; EUM = Evropsko-sredozemsko; Korotipi z evropsko usmerjenostjo: (GEU):EUR = Evropsko; CEU = Osrednje evropsko; SEU = Južno evropsko. Korotipi s sredozemsko usmerjenostjo (GME): MED = Sredozemsko; WME = Zahodno sredozemsko; EME = Vzhodno sredozemsko. Korotipi s severnoazijsko usmerjenostjo (AST): SIE = Sibirsko-evropsko. Korotipi z osrednje azijsko-turansko usmerjenostjo (CAT): CEM = Osrednje azijsko-evropskosredozemsko; CAE = Osrednje azijsko-evropsko; TEM = Turansko-evropsko-sredozemsko; TUE = Turansko-evropsko; TUM = Turansko-sredozemsko. Stopnje higrofilije in termofilije vrst: XR = kserofilno; MI = mezohigrofilno; IG = higrofilno; MS: mezofilno; TM = termofilno.

Tabela 8. Vzorčene vrste v gozdu Pineta di Classe VRSTE V GOZDU PINETA DI CLASSE Calosoma inquisitor Carabus granulatus interstitialis Carabus italicus Dyschiriodes globosus Paratachys bistriatus Bembidion lampros Bembidion lunulatum Bembidion inoptatum Pterostichus melas Pterostichus nigrita Pterostichus strenuus Badister bullatus Badister sodalis Baudia cfr peltata Scybalicus oblongiusculus Pseudoophonus rufipes Harpalus dimidiatus Platyderus neapolitanus

Korotip SIE ASE (OLA) SEU SIE TUE PAL (OLA) EUM SEU EUR PAL ASE OLA TUE SIE MED PAL (OLA) EUR SEU

Higrofilija MI IG IG IG IG IG IG IG XR IG IG IG IG IG XR MI XR MI

239

Termofilija MS MS MS MS MS MS MS MS TM MS MS MS MS MS TM MS TM TM

Št. osebkov 1 4 173 12 1 64 1 5 4 8 4 1 1 7 1 1 2 1


VRSTE V GOZDU PINETA DI CLASSE

Korotip

Higrofilija

Termofilija

Calathus fuscipes graecus (= latus) Agonum viduum Syntomus truncatellus

EUM SIE SIE

MI IG XR

TM MS MS

Št. osebkov 6 113 3

Opomba: Kratice so obrazložene v tabeli 7.

Zato, da bi analizirali strukturo vzorčenih krešičev v gozdovih Mesola in Pineta di Classe, smo uporabili indeks dominance (Tischler, 1949), izraženega v odstotkih. V primeru gozda Mesola so dominance porazdeljene na naslednji način: eudominantne (>10 %), Calathus fuscipes graecus (65 %), Calathus melanocephalus (19 %); dominantne (5–10 %), Carabus cancellatus emarginatus (7 %); subdominantne (2–5 %) nobena vrsta; recedentne (1–2 %) in subrecedentne (<1 %), druge vrste. Odstotki za gozd Pineta di Classe pa so bili naslednji: eudominantne (>10 %), Carabus italicus (42 %), Agonum viduum (27 %), Bembidion lampros (15 %); dominantne (5–10 %) nobena vrsta; subdominantne (2–5 %), Dyschirius globosus (3 %); recedentne (1–2 %) in subrecedentne (<1 %), druge vrste. Ker smo imeli na razpolago tudi podatke o krešičih v gozdu Mesola, ki so bili na istih merilnih mestih pridobljeni z vzorčenjem v letih 1995–1997 (Corazza in Fabbri, Naravoslovni muzej v Ferrari, neobjavljeno), smo primerjali tudi sestavo skupnostih krešičev v obeh obdobjih (tabela 9). Vzorec iz let 1995–1997 vsebuje 887 osebkov, ki so porazdeljeni v 22 vrst. Od teh jih je 8 prisotnih v obeh obdobjih, 13 samo v prvem obdobju in 11 v obdobju spremljanja projekta Climaparks. Table 9. Seznam vzorčenih vrst v gozdu Mesola v obdobju 1995–1997 VRSTE V GOZDU MESOLA (1995-97)

Korotip

Higrofilija

Termofilija

Carabus cancellatus emarginatus Carabus italicus Carabus granulatus interstitialis Nebria brevicollis Trechus quadristriatus Polyderis algiricus Paratachys bistriatus Pterostichus melanarius Pterostichus niger Amara aenea Pseudoophonus rufipes Pseudoophonus griseus Harpalus tardus Harpalus pumilus Harpalus anxius Harpalus flavicornis Harpalus serripes Calathus fuscipes graecus (= latus) Calathus melanocephalus Olisthopus fuscatus Agonum viduum Syntomus truncatellus

SIE SEU ASE (OLA) TUE TEM WME TUE OLA ASE PAL (OLA) PAL (OLA) PAL ASE PAL PAL SEU PAL EUM PAL MED SIE SIE

IG IG IG IG IG XR IG MI IG XR MI XR IG XR XR XR XR MI MI XR IG XR

MS MS MS MS MS MS MS TM MS TM MS TM MS TM TM MS TM TM MS TM MS MS

Št. osebkov 113 5 267 132 11 1 5 2 11 1 8 2 2 2 3 2 7 131 155 1 23 3

Opomba: Kratice so obrazložene v tabeli 7. Vir: Corazza in Fabbri, Naravoslovni muzej v Ferrari, neobjavljeno.

Indeks dominance vzorčenih vrst v gozdu Mesola v obdobju 1995–97 je naslednji: eudominantne (> 10 %), Carabus granulatus interstitialis (30 %), Calathus melanocephalus (17 %), Nebria brevicollis

240


(15 %), Calathus fuscipes graecus (15 %), Carabus cancellatus emarginatus (13 %); dominantne (5–10 %) nobena vrsta; subdominantne (2–5 %), Agonum viduum (3 %); recedentne (1–2 %) in subrecedentne (<1 %) druge vrste. Rosnica ali Rana dalmatina (Amphibia, Anura) je vrsta, ki prebiva predvsem v gozdovih in se spušča v vodo samo med razmnoževanjem. Reproduktivna strategija rosnice je eksplozivna (Duellman idr., 1986; Wells, 1977), saj odlaganje jajc poteka v zelo kratkem času (od nekaj dni do nekaj tednov) in ličinke se dokončno razvijejo v približno dveh do treh mesecih po odlaganju. Spremljanje populacije v gozdovih Mesola in Pineta di Classe je pokazalo, da je datum prvega zajetja povezan z mesecem februarjem: če se temperatura povprečno poveča za 1 °C, je zajetje zgodnejše za 4,5 dni. Vrhunec zajetja in posledično odlaganih jajčnih mas je povezan z zimskimi temperaturami, zlasti s tistimi v mesecu januarju: če je zima toplejša za 1 °C, je zajetje zgodnejše za 13 dni, vendar v enajstih letih spremljanja fenologije nismo opazili nikakršnih značilnih trendov (tabela 10). Tabela 10. Sprememba števila zajetij v reproduktivnih sezonah med letoma 2001 in 2002 izražena v DOY (Day Of the Year) Leto

PC

20 %

MC

2001

55

66

68

2002 2003 2004

44 60 58

47 64 58

102 78 58

2006

46

53

97

2007 2008 2009 2010 2011 2012

39 44 35 69 46 58

44 62 43 69 59 65

52 73 63 69 86 87

Opomba: PC = prvo zajetje; 20 % = 20 % zajetij; MC = vrhunec.

V skladu z modelom, ki ga so ga predlagali Mazzotti idr. (2008) se reproduktivna sezona začne, ko povprečna dnevna temperatura preseže 8 °C, in v skladu s formulo DOY25 %=DOY>8 °C+3 lahko napovemo DOY s 25 % zajetij. Če analizo nadgradimo z našimi podatki, lahko napovemo tovrstni DOY s povprečnim kvadratnim odklonom 4,4 dni (tabela 11). Tabela 11. Datumi opazovanja (DOYo) in predvideni datumi (DOYs) ter napake, izražene v številu dni (Ne) s 25 % zajetij Leto

DOYo

DOYs

Ne

2001 2002 2003 2004 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012

66 47 64 58 53 44 62 43 69 59 65

68 41 65

2 6 1

54 44 62 39

1 0 0 4

52 58

7 7

241


Reproduktivno migracijo iz leta 2012 in podnebne spremenljivke smo testirali s Spearmanovim koeficientom korelacije rangov, vendar, ker smo te teste ponovili, smo prag pomembnosti popravili z Bonferronijevo metodo. Premikanje osebkov ni povezano s temperaturo, temveč z zračno vlago (tabela 12), to pa je v skladu s tem, kar je navedeno v literaturi (Timm idr., 2007). Tabela 12. Učinki podnebnih spremenljivk na zajetja v letu 2012 rho

p-vrednost

Tmax

0,3877

0,1534

Tpovp

0,2486

0,3717

Tmin

0,3301

0,2295

Vlažnost

0,6333

0,0113

Opomba: Povezavo smo preverili s Spearmanovim koeficientom korelacije rangov. Z uporabo Bonferronijeve metode pomembnost znaša p<0,0125.

V okviru spremljanja smo vzorčili 773 jajčnih mase, odlaganih med februarjem in marcem, z nekajtedensko razliko med obema letoma. Razmerje med številom jajčnih mas populacije v gozdu Mesola v letih, za katera smo imeli na voljo podatke zbrani z enakimi metodologijami vzorčenja (2006, 2008, 2010, 2011, 2012) in padavinami v prejšnjem letu je bilo potrjeno s Spearmanovo korelacijo rangov (rho = 0,9747, p-vrednost = 0,0048), kar kaže na visoko korelacijo (rho> 0,95) in statistično pomembnost (p <0,05) (tabela 13). Tabela 13. Razmerje med številom jajčnih mas in padavinami v prejšnjem letu Leto

Št. jajčnih mas

Padavine (mm)

2006

49

783,7

2008

34

680,7

2010

60

911,9

2011

69

978,2

2012

34

467,2

Opomba: Spearmanova korelacija rangov potrjuje visoko korelacijo (rho> 0,95) in statistično pomembnost (p <0,05).

V okviru spremljanja skupnosti malih sesalcev (Mammalia, Soricomorpha, Rodentia) smo zbrali 688 izbljuvkov, v katerih smo našli 1.975 skeletnih ostankov mikrosesalcev. Število osebkov za vsako vrsto, odstotna pogostost spremljanja, izvedenega v obdobju projekta Climaparks (2011-12 = T3) in zbiranj iz prejšnjih let (1975-1980 = T1 in 2006-09 = T2) so prikazani v tabeli 14. Tabela 14. Število plenov, odstotna pogostost glede na skupne in delne vrste za zbiranja iz obdobij 1975– 80 (T1), 2006-09 (T2) in Climaparks 2011–12 (T3) Vrste Št.

T1 % mikr.

% del.

Št.

T2 % mikr.

% del.

Št.

T3 % mikr.

% del

C. suaveolens

288

21,52

57,03

208

12,70

59,94

262

13,27

55,86

C. leucodon

73

5,46

14,46

62

3,79

17,87

120

6,08

25,59

Crocidura sp.

4

0,60

1,58

0

0

0

0

0

0

Sorex sp.

87

6,50

17,23

30

1,83

8,65

16

0,81

3,41

S. etruscus

8

0,60

1,58

44

2,69

12,68

61

3,09

13,01

T. europaea

12

0,90

2,38

1

0,06

0,29

4

0,20

0,85

N. anomalus

29

2,17

5,74

2

0,12

0,58

6

0,30

1,28

Skupaj Soricomorpha

505

37,74

100

347

21,18

100

469

23,75

100

242


Vrste

T1

T2

T3

Št. 92 179 33

% mikr. 6,88 13,38 2,47

% del. 11,04 21,49 3,96

Št. 242 341 0

% mikr. 14,77 20,82 0

% del. 18,75 26,41 2,25

Št. 250 369 0

% mikr. 12,66 18,68 0

% del 16,60 24,50 0

R. rattus Rattus sp.

8 2

0,60 0,15

0,96 0,24

29 2

1,77 0,12

0 0,15

10 1

0,51 0,05

0,66 0,07

M. arvalis M. savii

17 383

1,27 28,62

2,04 45,98

358 255

21,86 15,57

27,75 19,75

644 187

32,61 9,47

42,76 12,42

M. minutus A. amphibius

80 29

5,98 2,17

9,60 3,48

60 2

3,66 0,12

4,65 0,15

24 2

1,22 0,10

1,59 0,13

Muridae ind. Microtus sp.

10 0

0,75 0

1,20 0

2 0

0,12 0

0,15 0

11 8

0,56 0,41

0,73 0,53

833 1.338

62.10 100

100

1.291 1.638

78,82 100

100

1.506 1.975

76,25 100

100

M. musculus Apodemus sp. R. norvegicus

Skupaj Rodentia Skupaj

Iz analize podatkov je razvidno, da so žužkojedi bolje zastopani v prvi zbirki (T1), kjer njihov odstotek glede na mikrosesalce znaša 37,9 %. Ta odstotek močno upada pri zbirki T2 (21,24 %) in rahlo narašča v zbirki T3 (23,99 %). Med žužkojedi je mogoče opaziti, da so primerki rodu Sorex, ki so bolj povezani z vlažnimi in hladnimi okolji, bolj zastopani v zbirki T1 in da se njihova pogostnost premočrtno zmanjšuje od prve do tretje zbirke. Čisto nasprotni pa so podatki o vrsti Suncus etruscus, ki se raje zadržuje v vročih in sušnih okoljih, in je malo zastopana v zbirki T1, medtem ko doseže višjo pogostnost v zbirkah T2 in T3 (slika 2). Pogostnost Sorex sp. in Suncus etruscus

7

Odstotki %

6 5 4 Suncus etruscus

3

Sorex sp.

2 1 0 T1

T2

T3

Zbirke

Slika 2. Pogostnost Sorex sp. in Suncus etrusus v vseh treh obdobjih: 1975–80 (T1), 2006–09 (T2) in Climaparks 2011-12 (T3). Pri glodavcih ugotavljamo, da vrsto Mus musculus bolj plenijo v T2 in T3 kot v T1 ter da pegasta sova le občasno pleni vrsto Rattus rattus. Indeksi termokserofilije kažejo pozitiven trend (tabela 15), ITX ima večje vrednosti v treh zbirkah med 0,76 (T1) in 0,95 (T3) (tabela 2), kar je več od vrednosti 0,71, ki jo Contoli (1986) določa kot največjo pričakovano vrednost za območja z zmernimi bioklimatskimi pogoji.

243


Tabela 15. Vrednosti termokserofilije v treh zbirkah T1

T2

T3

ITX

0.79

0.87

0.95

ITX1

-0.17

0.04

0.10

ITX2

0.13

0.26

0.26

ITX3

0.25

0.40

0.39

Tudi vrednosti ITX1 naraščajo v naslednjih treh zbirk in nihajo od -0,161 do 0,096. Vrednosti indeksov ITX2 in ITX3 naraščajo med T1 in T2 ter se nagibajo k stabilizaciji med slednjo in T3. Večje razlike med zbirkama T1 in T2 je mogoče pojasniti z dejstvom, da je čas, ki je potekel med tema zbirkama, daljši (približno 20 let) od tistega, ki je potekel med zbirkama T2 in T3 (samo 5 let). Nadalje velja izpostaviti, da formuli indeksov ITX2 in ITX3 upoštevajo pogostost Rattus Rattus, ki ga na tem območju težko razlikujemo od R. norvegicus, če analiziramo le kostne ostanke (Aloise idr., 2008). Poleg tega se zdi, da pegasta sova ne lovi vrste Rattus povsem naključno, saj raje izbere manjše, mlajše ali manj agresivne osebke. Zaradi tega je treba upoštevati, da so izračunane vrednosti indeksov ITX in ITX1 bolj verodostojne od vrednosti ostalih dveh.

Zaključki Analiza časovnih vrst treh vremenskih postaj potrjuje splošno povišanje temperature na obravnavanem območju. Najdaljša časovna vrsta (gozda Pineta di Classe, 64 let), ki predstavlja srednje- do dolgoročni kazalec podnebnih sprememb, je pokazala znatno povišanje najvišje temperature v višini 0,4 °C na desetletje, kar je predvsem posledica naraščajočih temperatur spomladi in poleti. Trend je posebej izrazit od leta 1990 dalje. Tako za gozd Pineta di Classe kot za Porto Tolle je naraščajoči trend značilen za najnižje, povprečne in najvišje temperature (0,8 °C na desetletje, kar pomeni 8 °C na stoletje), predvsem zaradi pomladi in poletja v prvem in tudi jeseni v drugem primeru. Tovrstni trend je posledica povišanja pomladnih in poletnih temperatur in, v primeru S3, tudi znatnega povišanja jesenskih temperatur. Omenjeni rezultati so skladni s tistimi iz prejšnjih študij, saj so že Brunetti idr. (2006) zabeležili povprečno povišanje vseh toplotnih indeksov za približno 8 °C na stoletje spomladi in poleti od leta 1980 dalje. Pri postaji v gozdu Mesola smo zabeležili značilne spremembe samo pri najnižjih letnih temperaturah, vendar z višjo desetletno stopnjo (1,4 °C na desetletje) in z naraščajočim trendom pri poletnih (1,9 °C na desetletje) ter spomladanskih temperaturah (1,8 °C na desetletje). Ta razlika je morda posledica lokalnih mikroklimatskih razmer in predvsem vloge, ki jo ima vegetacija pri ublaževanju nočnih temperatur. Nobenega jasnega trenda nismo opazili pri padavinah, tako v smislu skupnih vrednosti kot tudi števila letnih dogodkov, čeprav iz analize časovne vrste 1948–2011 v gozdu Pineta di Classe izhajata rahlo upadanje števila deževnih dni in stanovitnost letnih padavin, kar pomeni, da so padavine intenzivnejše. Na osnovi primerjalne analize horoloških podatkov o krešičih, vzorčenih v gozdu Mesola, s tistimi, ki izhajajo iz vzorcev iz prejšnjih let (1995–1997), lahko potrdimo prevalenco vrst s široko distribucijo tudi na časovni ravni. Relativno povečanje osrednje azijsko-turanskih korotipov in hkratno upadanje severnoazijskih kaže na značilen trend, iz katerega razberemo, da smo priča procesu zamenjave favne. Odstopanja pri relativnih abundancah eudominantnih in dominantnih vrst ni razvidno le na makroskopski ravni, temveč dokazuje menjavanje različnih horoloških in ekoloških vrst (higrofilija in termofilija). Jasno dominantna vrsta v obdobju 2011–2012 je bil Calathus fuscipes graecus, eusredozemska, mezohigrofilna in termofilna vrsta, katere relativna abundanca se je dvignila do 65 % v primerjavi s 15 % v obdobju 1995–1997, medtem ko je Carabus granulatus interstitialis, dominantna higrofilna in 244


mezotermofilna vrsta v preteklem obdobju, zabeležil znaten upad v obdobju spremljanja Climaparks s 30 % na 2 %. Makroskopska je tudi regresija, ki je zajela Nebria brevicollis, higrofilno in mezotermofilno vrsto, ki je prešla z eudominantnega položaja s 15 % na recedentni položaj z 1 %. Pomembno in skladno z dosedanjimi trendi je upadanje Carabus cancellatus emarginatus, sibirsko-evropske higrofilne in mezotermofilne vrste, ki se je skrčila s 13 % na 7 %. Zgoraj omenjene trende potrjujejo tudi izsledki raziskave, ki je bila opravljena v sredini 80. let preteklega stoletja (Contarini, 1988). V tej študiji je bila higrofilna in mezotermofilna vrsta Carabus granulatus interstitialis pogosta, medtem ko je bila mezohigrofilna in mezotermofilna vrsta Calathus melanocephalus označena kot občasna. Še bolj presenetljivo je dejstvo, da današnja dominantna vrsta Calathus melanocephalus ni bila sploh omenjena v omenjeni študiji. Analiza korotipov krešičev v gozdu Pineta di Classe kaže na prevlado vrst s široko distribucijo, čeprav je manj izrazita kot v gozdu Mesola. Cenoze krešičev obeh merilnih mest se znatno razlikujeta med sabo, tako da sta težko primerljivi. Iz analize izhaja, da se je struktura populacije mikrosesalcev na obravnavanem območju znatno spremenila v preteklih 30 letih. Če primerjamo zbirke iz obdobja 1975–1980 z zbirkami iz novejših obdobij, opazimo povečanje nekaterih termofilnih vrst (Mus musculus, Suncus etruscus) in zmanjšanje mezofilnih vrst (Sorex sp.). Tovrstne spremembe potrjuje tudi povečanje indeksov termokserofilije. Iz analize vremenskih podatkov je jasno, da se je v zadnjih desetletjih temperatura na obravnavanem območju znatno povišala in da tovrstna sprememba je morda imela pozitiven učinek na termofilne in negativen učinek na mezofilne vrste malih sesalcev. Razširitev termofilnih vrst bi lahko škodila ne samo mikroteriocenozam, ampak tudi celotnim ekosistemom, in postopno zmanjševanje mezofilnih vrst bi lahko privedlo do izgube biotske raznovrstnosti. Poleg tega bi lahko povečanje bolj antopofilnih termofilnih vrst (Mus musculus in R. rattus) spodbudilo razširjanje prenosljivih bolezni glodavcev (Menne in Ebi, 2006; Szpunar idr., 2008). Reproduktivna fenologija populacije rosnice na obeh obravnavanih območjih je skladna s tem, kar je navedeno v literaturi. Zaradi tesne povezave med temperaturo in reproduktivno dejavnostjo, bi lahko višje temperature neposredno vplivale na zgodnejši začetek reproduktivne sezone (Beebee, 1995; Crucitti 2012; Tryjanowski idr., 2003). Z našimi podatki ne moremo dokončno potrditi sprememb pri fenologiji rosnice, ker za to potrebujemo dolgoročnejše spremljanje (Corn, 2005), s katerim lahko ugotovimo pomembne spremembe v tempu reproduktivnih dejavnosti te vrste. Ne glede na to pa je jasno, da če se bodo podnebni trendi nadaljevali oz. okrepili, bo morda v zelo kratkem času prišlo do zgodnjega začetka reproduktivne sezone oz. se bodo pojavile reproduktivne anomalije podobne tistim, ki so jih že opazili pri navadni krastači v gozdu Mesola (Mazzotti idr., 2002). Znano je, da podnebne spremembe vplivajo na fiziologijo (npr. na ravnovesje med vodo, ki izpareva preko transpiracije, in tisto, pridobljeno preko osmoze), vedenje (hibernacija) in ekologijo dvoživk (Blaustein idr., 2001), zato lahko sklepamo, da je ta vrsta žabe dober bioklimatski kazalnik za bodoče spremljanje učinkov podnebnih sprememb na bioloških sistemih.

Literatura Alexandersson, H. (1986). A homogeneity test applied to precipitation data. Journal of Climatology, 6, 661–675. Aloise, G., Szpunar, G., Mazzotti, S., Nieder, L., & Cristaldi, M. (2008, July). On a Rattus rattus (Linnaeus, 1758) population characterized by atypical M1 [Abstract]. V Rodens et spatium. 11th International Conference on Rodent Biology, Myshkin (Russia).

245


Amori, G., Contoli, L. & Nappi, A. (2008). Fauna d’Italia. Vol. 44, Mammalia II: Erinaceomorpha, Soricomorpha, Lagomorpha, Rodentia. Italija: Calderini Editore. Blaustein, A. R., Walls, S. C., Bancroft, B. A., Lawler, J. J., Searle, C. L., & Gervasi S. S. (2010). Direct and indirect effects of climate change on amphibian populations. Diversity, 2, 281–313. Brunetti, M., Maugeri, M., Monti, F., & Nanni, T. (2006). Temperature and precipitation variability in Italy in the last two centuries from homogenised instrumental time series. International Journal of Climatology, 26, 345–381. Chaline, J., Baudvin, H., Jammot, D., & Saint Girons, M. C. (1974). Les proies des rapaces. Paris, Francija: Doin. Contarini, E. (1988). La coleotterofauna del “Boscone della Mesola” (delta padano meridionale). Secondo contributo (Carabidae, Silphidae, Scydmaenidae, Staphylinidae, Pselaphidae, Histeridae, Anthicidae). Bollettino del Museo civico di Storia naturale di Venezia, 38, 135–154. Contoli, L. (1980). Borre di Strigiformi e ricerca teriologica in Italia. Natura e Montagna, 3, 73–94. Contoli, L. (1986). Sistemi trofici e corologia: dati su Soricidae, Talpidae ed Arvicolidae d’Italia predati da Tyto alba (Scopoli 1769). Hystrix, 1(2), 95–118. Corn, P. S. (2005). Climate change and amphibians. Animal Biodiversity and Conservation, 28(1), 59–67. Crucitti, P. (2012). A review of phenological patterns of amphibians and reptiles in central Mediterranean ecoregion. V Xiaoyang Zhang (Ur.), Phenology and climate change (Chapter 3). doi: 10.5772/35961 Duellman, W. E., & Trueb, L. (Eds). (1986). Biology of Amphibians. Baltimore, MD, ZDA: Johns Hopkins University Press. Mazzotti, S. (Ur.) (2007). Quaderni della Staz. di Ecol. del Museo civico di St. Nat. Vol. 17: “Herp-Help” Status e strategie di conservazione degli Anfibi e dei Rettili del Parco Regionale del Delta del Po. Ferrara, Italija: Museo civico di Storia Naturale. Mazzotti, S., Massetti, L., & Maruzzi, P. (2008). Timing and thermal relation of movement events to pond-breeding by Rana dalmatina in the Po river Delta (Northern Italy). V C. Corti (Ur.), Le Scienze. Vol 8: Herpetologia Sardiniae. Latina, Italija: Societas Herpetologica Italica/Belvedere. Menne, B., & Ebi, K. L. (2006). Vector and rodent-borne diseases. V B. Menne & K. L. Ebi (Ur.), Climate change and adaptation strategies for human health (str. 129–268). Darmstadt, Nemčija: Steinkopff. Nappi, A. (2001). I micromammiferi d’Italia. Italija: Simone. Niethammer, J., & Krapp, F. (1978a). Handbuch der Säugetiere Europas. Band 1: Nagetiere I (Sciuridae, Castoridae, Gliridae, Muridae). Wiesbaden, Nemčija: Akademische Verlagsgesellschaft. Niethammer, J., & Krapp, F. (1978b). Handbuch der Säugetiere Europas. Band 3: Nagetiere I (Erinaceidae, Talpidae, Soricidae, Cercopithecidae). Wiesbaden, Nemčija: Akademische Verlagsgesellschaft. Ratti, E., Busato, L., De Martin, P., & Zanella, L. (1997). I Carabidi delle golene del corso inferiore del Piave (Veneto, Italia nordorientale) (Insecta Coleoptera Carabidae). Boll. Mus. civ. St. nat. Venezia, 47, 7– 74. Szpunar, G., Aloise, G., Mazzotti, S., Nieder, L., & Cristaldi, M. (2008). Effects of global climate change on small mammal communities in Italy. Fresenius Environmental Bulletin, 17, 1526–1533. Timm, B. C., McGarigal, K., & Compton, B. W. (2007). Timing of large movement events of pond-breeding amphibians in Western Massachusetts, USA. Biological Conservation, 136. 442–454. Tischler, W. (1949). Grundzüge der terrestrischen Tierökologie. Brannschweig, Nemčija: F. Vieweg & Sohn.

246


Toschi, A. (1959). Mammalia. Generalità-Insectivora-Chiroptera. V A. Toschi & B. Lanza (Ur.), Fauna d’Italia. Vol. 4 (str. 65–186). Bologna, Italija: Calderini. Toschi, A. (1965). Mammalia. Lagomorpha-Rodentia-Carnivora-Artiodactyla-Cetacea. V A. Toschi (Ur.), Fauna d’Italia. Vol. 6 (str. 48–238). Bologna, Italija: Calderini. Tryjanowski, P., Rybacki, M., & Sparks, T. (2003). Changes in the first spawning dates of common frogs and common toads in western Poland in 1978–2002. Annales Zoologici Fennici, 40, 459–464. Vigna Taglianti, A. (2005). Checklist e corotipi delle specie di Carabidae della fauna italiana. V P. Brandmayr, T. Zetto & R. Pizzolotto (Ur.), I Coleotteri Carabidi per la valutazione ambientale e la conservazione della biodiversità: Manuale operativo (Appendix B, str. 186–225). Roma, Italija: APAT. Wells, K. D. (1977). The social behaviour of anuran amphibians. Animal Behaviour, 25, 666–693.

247



Podnebne spremembe in upravljanje zavarovanih območij: raziskava o turističnih tokovih in spremembah pri povpraševanju turistov glede na podnebne spremembe

Stefano Dall’Aglio Econstat, Via Irnerio, 22, 40126 Bologna, Italija. Kontakt: mail@econstat.it.

Povzetek Podnebne spremembe so eno od najpomembnejših vprašanj, ki jih morajo obravnavati razvojne strategije turističnih destinacij. Študijo smo izvedli zato, da bi razumeli, kako lahko podnebne spremembe vplivajo na percepcijo obiskovalcev Parka delte reke Pad ter na njihovo bodoče ravnanje in koriščenje parka. Raziskavo smo izvedli na podlagi anketiranja obiskovalcev parka. Izsledki kažejo, da podnebne spremembe spodbujajo obiskovanje parka v nižji sezoni. Glede specifičnih turističnih aktivnosti, ki se izvajajo na območju parka, ugotavljamo, da so nekatere bolj občutljive do podnebnih sprememb kot druge. Na osnovi te predhodne študije je treba v prihodnje opredeliti izboljšave in oblikovati nove turistične produkte, s katerimi bomo kos novim razmeram in da jih spremenimo v prednost za celoten sistem turistične oskrbe. Ključne besede: podnebne spremembe, trajnostni razvoj, turistične destinacije, naravna območja, parki, turistične aktivnosti, razširitev sezone.

Uvod Pričujoči povzetek obravnava anketo o pričakovanih spremembah turističnega vedenja med obiskovanjem parka, ki bi lahko nastale zaradi podnebnih sprememb. Anketo je izvedel zavod Econstat v imenu Ustanove za upravljanje parkov in biotsko raznovrstnost delte reke Pad. Podnebne spremembe spadajo prav gotovo med prioritete svetovnih turističnih upraviteljev. Čedalje večje je število študij, ki skušajo ugotoviti, kako je treba ta dejavnik upoštevati pri oblikovanju lokalnih razvojnih strategijupoštevajoč, da vremenske spremembe imajo bodisi negativne (zmanjšana privlačnost in razpoložljivost obstoječih turističnih produktov) bodisi pozitivne učinke (razširjena turistična sezona, povpraševanje po novih produktih). Iz literature izhaja, da so gorska in obmorska območja bolj izpostavljena škodljivim učinkom podnebnih sprememb, čeprav ta pojav še vedno povzroča spremembe tudi v drugih okoljih in turističnih produktih, kot so naravna območja.

Cilji in metodologija Pričujoča študija izhaja iz naslednjega cilja, ki si ga je zadala uprava Parka delte reke Pad v Emiliji Romanji: ugotoviti, kako lahko podnebne spremembe vplivajo na dojemanje, obiskovanje in koriščenje naravnega območja na osnovi anketiranja obiskovalcev parka.

249


To je predhodna študija za bolj strukturirane poznejše ukrepe za opredelitev izboljšav v sistemu oskrbe in za razvoj novih turističnih proizvodov/ponudbe, ki bi jih lahko park izkoristil, da se sooči z novimi razmerami, ki bi jih lahko nato spremenilv prednosti. V okviru ankete smo preko vprašalnika zbrali podatkeo turističnih uporabnikih Parka delte reke Pad. Zbiranje podatkov ki je trajalo od sredine aprila do začetka junija 2012. Pri zbiranju podatkov je sodelovalo osebje 7 sprejemnih centrov in 3 kampov na obali Emilije Romanje. Vprašalnike smo izpolnjevali tudi v času Mednarodnega sejma o opazovanju ptic, ki je potekal v Comacchiu med27. in 29. junijem 2012. Vprašalnike so anketiranci izpolnili sami, nato so jih obdelali raziskovalci.Na osnovipreverjanja popolnosti in doslednosti odgovorov so raziskovalci opredelili 212 (od več kot 400 zbranih) veljavnih vprašalnikov. Zaradi velikosti vzorca lahko trdimo, da je anketa statistično zanesljiva. Prvi rezultati kažejo, da je »spontano« znanje o podnebnih spremembah in njihovih učinkih razširjeno pri večini obiskovalcev: kar 95 % vprašanih turistov trdi, da pozna ta pojav, pri tem pa nismo zasledili posebnih sprememb glede na spol, starost, raven izobrazbe ali pogostost obiska. Prve splošne reakcije na možne učinke, ki bi jih lahko podnebne spremembe imele na turistično vedenjev parku, kažejo na morebitno povečanje pogostosti obiskov spomladi in jeseni ter na zmanjšanje pozimi in poleti. Glede na prerazporeditev obiskov po različnih letnih časih, je skupna obiskanostše vedno zaznavana kot konstantna (74 % anketirancev predvideva, da bo stabilna, 13 % povečana in 13 % zmanjšana). Razmere se razlikujejo po letnih časih: večja obiskanost jeseni (+9) in spomladi (+6), manjša pa pozimi (-18) in poleti (-17). V perspektivi je tovrstni scenarij zaznamovan s stabilnostjo, tudi zaradi porazdelitve po različnih letnih časih (»visoko« spomladi in poleti, »nizko«jeseni in pozimi). Če bi se podnebne spremembe pojavile tako, kot je opisano, kako bi spremenili svoje obiskovanje Parka delte reke Pad glede na pogostost obiskov?

Slika 1. Pričakovane spremembe pri obiskanosti Parka delte reke Pad po posameznih letnih časih.

250


Glede na dolžino obiska smo zabeležili visoko korelacijo med pogostostjo in trajanjem: letni časi s potencialno naraščajočo pogostostjo sovpadajo s tistimi, pri katerih smo zabeležili potencialno povečanje povprečne dobe bivanja in obratno. Svojo analizo smo nato preusmerili na turistične dejavnosti v parku in na dojemanje sprememb pri specifičnem povpraševanju kot posledica podnebnihsprememb. V tem prehodu od splošnega dojemanja kspecifičnim turističnim produktomsmo ugotovili nove potrebe in pričakovanja, ki bi lahko usmerjala prilagoditev sistema turistične oskrbe. Nekateri sezonski rezultati niso v skladu s tem, kar smo pravkar ugotovili, in to dokazuje, da sta za obravnavanjeokoljskih vprašanj potrebni pozornost in poglobljena analiza.

Smernice V nadaljevanju so navedene smernice, ki smo jih opredelili na osnovi anketiranja obiskovalcev in deljenja izsledkov z lokalnimi turističnimi akterji. Te smernice smo pripravili na podlagi podatkov, ki smo jih zabeležili v specifični situaciji in kontekstu (Parku delte reke Pad). Verjamemo pa, da jih lahko posplošimo in razširimotudi na številna druga zavarovana območja s podobnimi značilnostmi.

Zavarovana območja so destinacije za naraščajoče povpraševanje po raznolikih dejavnostih V okviru ankete smo ugotovili naraščajoči trend števila obiskovalcev in turistov v parkih in zavarovanih območjih, kar sovpada s podatki Državne opazovalnice o okoljskem turizmu Ecotur. Park delte reke Pad je v obdobju 11 let zabeležil povprečno letno rast v višini 3,7 %.

Slika 2. Turistične aktivnosti v parku. Poleg tega smo priča povečanju števila dejavnosti, ki jih izvajajo gostje. To dokazuje, da je bilo v preteklosti obiskovanje zavarovanega območja v bistvu »pasivno« (sprostitev, opazovanje), danes pa

251


vsak obiskovalec zahteva več stvari, ki bi jih rad videl, več dejavnosti, s katerimi bi se rad ukvarjal, več izkušenj, ki bi jih rad doživel. V anketi, ki smo jo opravili na območju Parka delte reke Pad, je povprečno število dejavnosti za vsakega obiskovalca približno 2,5: opazovanje ptic (39 % vzorca),vodeni ogledi z vodiči (35 %), splošno odkrivanje parka (29 %), ogled sprejemnega centra (24 %). Tovrstni »želji po udejstvovanju« na strani povpraševanja moramo ponuditi podoben porast storitev na strani ponudbe, brez katerih se bo gospodarstvo (in konkurenčnost) zavarovanega območja neizogibno oslabilo.

Trend potrjuje povečanje števila obiskovalcev in aktivnosti Anketa je pokazala, da v parku beležijo prihod velikih skupin obiskovalcev kot še nikoli prej (tudi zaradi dogodkov–v tem primeru pobude Slow Spring–ki delujejo kot katalizatorji). Skoraj polovica anketirancev je obiskala park prvič, po drugi strani pa so »ponavljajoči obiskovalci« intenzivni uporabniki parka (približno 2/3 tistih, ki so ga že obiskali, so to storili več kot 3-krat). Povečanje števila »novincev« in pogostosti obiska »rednih obiskovalcev« kaže na nadaljnje povečanje povpraševanja. Iz ankete je tudi razvidno, da se krepko povečuje nagnjenost obiskovalcev, da se v prihodnje vključijo v delovanje parka: v povprečju naj bi se izvajanje različnih dejavnosti podvojilo. Dejavnosti, pri katerih smo zabeležili trend višje rasti, so naslednje: – absolutno gledano: vodeni naravoslovni ogledi, izleti z barko, kolesarjenje/gorsko kolesarjenje, treking/izletništvo, opazovanje ptic; – glede na (manjšo) velikost segmenta: izleti s konjem, izleti s kanujem/kajakom.

Podnebne spremembe bodo vplivale na čas obiskovanja Podnebne spremembe kažejo svoje učinke na različne načine, med katerimi so najpomembnejši: dvig povprečne temperature in splošno upadanje padavin, bolj koncentrirane in bolj intenzivne padavine (dež, sneg). Na sezonski ravni pa beležimo bolj suha poletja, zgodnje spomladi z večjo verjetnost dežja, toplejšo in daljšo jesen ter blažjo in krajšo zimo (z možnimi snežnimi neurji). Raziskava je pokazala, da na sezonsko obiskanost podnebne spremembe povzročajo povečanje pogostosti zlasti v jeseni (letni čas, ki največ koristi od tega pojava), nato pozimi in poleti (ko je rast manjša, vendar pozitivna), medtem ko je stabilna spomladi (ki je še vedno najljubši letni čas za obiskovanje parka). Iz raziskave je torej razvidno, daimajo podnebne spremembe tudi določene pozitivne učinke na zavarovanih območjih: sposobnost spodbujanja obiskovanja v tradicionalno »manj pomembnih« sezonah (jeseni in pozimi) in v primeru gorskih parkov »oživitev« poletja–vsaj za določene segmente obiskovalcev–zaradi pozitivne razlike v temperaturi v primerjavi z vročimi mesti v nižini.

Podnebne spremembe imajo pozitiven vpliv na obiskanost in aktivnosti V okviru »razširjajočega se« splošnega trenda lahko podnebne spremembe dodatno povečajo obiskanost v jeseni, ki tradicionalno velja za nizko sezono, ki pa je primerna za obiskovanje in koriščenje zavarovanih območij. 252


V takem scenariju, ki upošteva podnebne spremembe, je povprečna razlika pozitivna (+10 % izvedenih dejavnosti v primerjavi s trendom »brez podnebnih sprememb«).

Slika 3. Deleži uporabnikov nekaterih aktivnosti med obiskovalci parka: sedanji uporabniki (ki izvajajo aktivnosti), pričakovani bodoči uporabniki, uporabniki, ki bodo park obiskali zaradi podnebnih sprememb.

Podnebne spremembe vplivajo bolj na ene aktivnosti kot na druge Podnebne spremembe imajo močnejši inkrementalni učinek na nekatere aktivnosti in manj na druge, in sicer: aktivnosti v sprejemnem centru, opazovanje ptic, izobraževalne aktivnosti o flori/favni/okolju, treking/hoja in kulinarični turizem. Tovrstne rezultate je trebaposredovati turističnim ponudnikom, da lahko oblikujejo storitve in predloge, s katerimi bodo kos »novemu« povpraševanju in bodo lahko izkoristili priložnosti, ki jih ponujajo podnebne spremembe.

Izogibajte se banalnostim pri trženju in informiranju Tematika podnebja in podnebnih sprememb je večkrat zlorabljena in ko jo obravnavamo, lahko zelo hitro zabredemo v banalnosti (to se dogaja vedno, ko je govora o okoljskih vprašanjih): vsi se strinjajo, odgovori in takojšnje reakcije so očitne (v teoriji), vendar obstajajo latentni dejavniki, ki otežujejo (v praksi) spreminjanje obnašanj in procesov v pravo smer. Pri oblikovanju ustrezne politike moramo paziti, da ne uporabimo klišejev oz.ne izvajamo pobud, ki bodo neznatno vplivale na obnašanje potrošnikov ali na proces prilagajanja podjetij.

253


Zato, da »spremenimo kožo«, so potrebna »izpopolnjena« in nenavadna orodja, pristopi in pobude, tako za analizo učinkov (na sistem privabljanja obiskovalcev, na obnašanje gostov, na reakcije podjetij),kot tudi zaizvajanje ukrepov (na področju komunikacije, informiranja, usposabljanja, oblikovanja turističnih storitev in produktov).

254


Analiza prehrambenih navad netopirjev v obdobju 2011–2013 s preučevanjem gvana v krajinskem parku Vena del Gesso Romagnola (Mammalia Chiroptera, Arthropoda)

Roberto Fabbri Via Bisa 2, 48017 Lavezzola (RA), Italija. Kontakt: eco.fabbri@gmail.com.

Povzetek Raziskovalna dejavnost o populacijah netopirjev, prisotnih v krajinskem parku, je zajela obdobje dveh let in sicer leti 2011 in 2012 ter zimo leta 2012/2013. Uporabljene so bile različne raziskovalne metode, s katerimi so se zbirale obširne informacije o stanju populacij netopirjev, prisotnih v parku. S pomočjo batdetektorja je bilo posnetih več kot 1.000 posnetkov, ki pripadajo 9 različnim vrstam. S pregledom podzemnih ambientov je bilo mogoče določiti in slediti porodniškim ter prezimovalnim kolonijam z visokim številom primerkov. Skupno je bilo popisanih 15 vrst. Informacije o prisotnosti in ekologiji posameznih vrst so se izkazale ključnega pomena pri določanju krajev in ambientov, ki so izjemno pomembni za ohranitev netopirskih vrst na območju samem. Ključne besede: netopirji, monitoring, podzemne jame, porodniške kolonije, prezimovalne kolonije.

Uvod V okviru triletnega študijskega programa o prehrambnih navadah nekaterih vrst netopirjev v krajinskem parku Parco della Vena del Gesso Romagnola, so bile opravljene analize na gvanu vrst Rhinolophus hipposideros in Myotis emarginatus, zbranem na dveh različnih lokacijah. V okviru triletnega študijskega programa 2011–2013 o prehrambenih navadah nekaterih vrst netopirjev v krajinskem parku Parco della Vena del Gesso Romagnola, so bili preučevani vzorci gvana vrst Rhinolophus hipposideros in Myotis emarginatus z dveh različnih območij. Študija prehrambenih navad s pomočjo ostankov, ki se nahajajo v kroglicah gvana, velja že dalj časa za verodostojno metodo, tako s kvantitativnega kot s kvalitativnega vidika (Kunz & Whitaker, 1983; McAney idr., 1991 e 1997; Vaughan, 1997; Whitaker, 1988). R. hipposideros lovi predvsem v gozdu, vendar se spusti tudi v pasove obrežne vegetacije. Prehrana je v glavnem sestavljena iz insektov kot so dvokrilci, predvsem iz podreda nematocer (McAney and Fairley, 1989) in tudi nekatere družine muh kratkorožk (podred Brachycera). Kot sekundaren vir prehrane lovi metulje in insekte iu drugih redov, kot so na primer: Neuroptera, Trichoptera, Hymenoptera, Coleoptera, Hemiptera, Psocoptera in tudi Arachnida iz reda Araneae. M. emarginatus med krmljenjem gozdne obrobe, pasove dreves in grmovja, ki se izmenjujejo s travniki, kakor tudi robove obdelovalnih površin, pašnikov in vrtov (Krull idr., 1991; Steck & Brinkmann, 2006). Za njegovo prehrano so tipični pajki (Araneae), insekti (predvsem dvokrilci iz redov Brahycera in Nematocera, kako tudi pravi mrežekrilci, kožekrilci, metulji, hrošči, ščurki) ter drugi nevretenčarji, ki jih ulovi med letom, na tleh in na rastlinju (Hutson idr., 2008).

255


Preučevanje je imelo kot cilj: poglobitev znanja o prehrambeni ekologiji vrst netopirje, s posebnim poudarkom na njihovi prehrani; primerjava med razpoložljivosti plena v naravi z rezultati, ki so bili pridobljeni z analizo gvana; določitev lovišč za vsako posamezno kolonijo netopirjev.

Metode Kolonije dveh vrst netopirjev se nahajajo v bližini dveh vodnih virov. Območje odraščanja le vrste R. hipposideros, kjer so bili zbrani vzorci gvana, se nahaja v zgradbi ob reki Santerno, na nadmorski višini 110 metrov, točneje v kraju Borgo Tossignano (BO). Območje, kjer so bili ponoči zbrani vzorci členonožcev se nahaja vzdolž brega reke Santerno, približno 500 m od starega mosta Bailey, ki prečka reko (44°16'22.49"N 11°34'47.09"E), vse do 1,5 km po omenjenem mostu (44°16'31.99"N 11°34'42.71"E), in sicer v kraju Corsignano, ter ob gozdnem robu, ki se nahaja nekaj sto metrov od obravnavanega predela rečne struge. Kolonija le vrste M. emarginatus, od katere so bili pobrani vzorci gvana, se nahaja pod cestnim mostom nad potokom, na višini območja Casa la Fornace, z nadmorsko višino 95 metrov. Točke nočnega vzorčenja so bile določene vzdolž brega potoka Sintria, le malo od območja Casa Lame (44°14'24.55"N 11°43'26.81"E), pri območju Casa la Fornace in vse do območja San Mamante v kraju Curiano (44°14'43.26"N 11°44'10.54"E) (občini Brisighella in Riolo Terme) in ob gozdnem roku ob območju Casa Lame. Oba vodna vira (Santerno e Sintria) imata hudourniški režim in gostita ob svojih bregovih široke pasove obrežne vegetacije. Okoli rečnih krakov, kjer se nahajata koloniji, se nahajajo listopadni gozdovi, delno naravni travniki, setvene površine in klasični sadovnjaki ter razširjena ali izolirana obljudena naselja.

Insekti, zbrani na terenu Skupaj s preučevanjem iztrebkov netopirjev, so bile pozno spomladi in poleti v letih 2011–2012 opravljene raziskave na terenu glede insektov ter prisotne nočne dejavnosti in zelo verjetno so zaobjele ista lovišča, kot jih uporabljajo netopirji. Uporabljene se bile svetlobne pasti (pitfall-light-traps), ki so bile prav v ta namen pripravljene (Fabbri & Giacomoni, 2010; Fabbri & Corazza, 2009), s pomočjo 8-wattne Wood žarnice, ki jo je napajala 12 voltna baterija. Pasti so bile nameščene ponoči ob visoki zračni vlagi in so ostale aktivne vse od mraka do poznih nočnih ur. Istočasno je bila ponoči uporabljena na vegetaciji mrežica za košnjo, in sicer na točno določenih progah. Obilna favna členonožcev, ki je bila tako zbrana, je bila v nadaljevanju razčlenjena in določena na posamezne vrste insektov in štetje primerkov vsake vrste, ki je bila prisotna v vzorcu.

256


Slika 1. Svetlobna past, nameščena ob potoku Sintrii. Fotografija: R. Fabbri.

Slika 2. Svetlobna past, nameščena ob potoku Sintrii. Fotografija: R. Fabbri.

257


Zbiranje in analiza gvana Preučevanje prehrambene ekologije je bilo izvedeno s pomočjo analize peletov iz fekalij. To je ugodna metoda, saj ni invazivna in ostanki zaužitih členonožcev ostanejo prepoznavni.

Slika 3. Iztrebki netopirjev. Fotografija: R. Fabbri. V obdobju bivanja v okviru kolonij znotraj posameznih počivališč (t. i. roosts) so se periodično zbirali vzorci iztrebkov, ki so jih pridelali netopirji vrste R. hipposideros v obdobju od junija do oktobra med letoma 2011–12 na območju Borgo Tossignano, ter netopirji vrste M. emarginatus v obdobju od maja do septembra 2011–12 na območju Zattaglia. Iztrebki so bili zbrani s pomočjo najlonskih platen, ki so bila razprostrta po tleh, pod najbolj obiskanimi lokacijami. Zbrani gvano je bil posušen, razdeljen v etiketirane vrečke ter poslan v laboratorijsko analizo; postopek za analizo se je ravnal po Pont & Moulin (1985), Dickmann & Huang (1988), McAney idr. (1991, 1997), Arlettaz idr. (1993), Duvergé (1996), Steck & Brinkmann (2006). Minimalno število izbranih peletov, potrebnih za analizo vsakega posameznega vzorca, je bilo določeno na 15, saj je bilo tako mogoče oceniti minimalno vplenjeno taksonomično množino. Za taksonomično določanje ostankov insektov v peletih je bila uporabljena primerjava s posušenimi nevretenčarji, ki so bili zbrani med nočnim ulovom, ter osnovnimi deli in identifikacijskimi vodniki za določanje ostankov v peletih netopirjev (Whitaker, 1988; McAney idr., 1991 in 1997; Vaughan, 1997). Delčki so bili določeni do najnižje možne taksonomske kategorije in to je omogočilo povezovanje različnih entomoloških taksonomij z najverjetnejšimi življenjskimi habitati. Pri obdelavi podatkov je bila opravljena ocena volumna, ki ga zaseda vsaka posamična taksomonična enota v iztrebkih, ter primerjana s 100 (Arlettaz, 1995; Duvergé, 1996; Vaughan, 1997), izračun povprečnega volumna v odstotkih (ali kumulativna frekvenca v prehrani) za vsako določeno taksonomijo (Duvergé, 1996), ocena frekvence v odstotkih, in sicer število peletov, v katerih se pojavi določena taksonomija, deljeno s skupnim številom preučenih peletov in pomnoženo s 100.

258


Slika 4. Opazovanje peletov z mikroskopom. Fotografija: R. Fabbri.

Rezultati Nevretenčarji, zbrani na terenu V obdobju 2011–12 je uporaba pasti s svetilko in mrežice za košnjo omogočila vzorčenje tisočerih primerkov nevretenčarjev sledečih taksonomij, ki so dejavne ponoči ali pa počivajo v nočnih urah na vegetaciji, na 2 območjih, kjer se nahajajo območja odraščanja in jih zelo verjetno obiskujejo netopirji med krmljenjem. Območje Zattaglia vzdolž potoka Sintria (lovišče vrste M. emarginatus): Gastropoda (3 sp.), Opiliones (1 sp.), Ephemeroptera (3 sp.), Orthoptera (3 sp.), Blattoidea (1 sp.), Dermaptera (1 sp.), Heteroptera (sp. plur.), Homoptera (sp. plur.), Mecoptera (1 sp.), Coleoptera (25 sp.), Diptera (sp. plur.), Lepidoptera (oltre 60 sp.), Trichoptera (15 sp.), Hymenoptera (sp. plur.). Območje Borgo Tossignano, vzdolž reke Santerno (lovišče vrste R. hipposideros): Gastropoda (1 sp.), Araneidae (sp. plur.), Ephemeroptera (3 sp.), Odonata (1 sp.), Orthoptera (3 sp.), Dermaptera (1 sp.), Heteroptera (sp. plur.), Homoptera (sp. plur.), Coleoptera (21 sp.), Diptera (sp. plur.), Lepidoptera (17 sp.), Trichoptera (13 sp.), Hymenoptera (sp. plur.). Iz rezultatov je razvidno, da spada velika večina ulovljenih primerkov med manjše insekte (krilni razred small) in pripadajo družinam hroščev, stenic, homoptera, dvokrilcev in kožekrilcev; to so taksonomije, ki so predvsem vezane na vodo ali na rastlinje, ki raste ob vodi, torej na vlažne bregove vodnih tokov in nizke trave.

Analiza gvana Število peletov iz fekalij, ki so bili analizirani v letu 2011 znaša 45, v letu 2012 pa skupno 90. V peletih obeh vrst netopirjev so v večini primerov prisotni 3-5 redov členonožcev in le v redkih primerih po 1–2 ali 6 taksonomij.

259


Posebnost, ki izstopa je ta, da obe vrsti netopirjev lovijo pogosto manjše hrošče iz družine Corticariidae in/ali Mycetophagidae. Ti hrošči so običajno veliki 1,2-3,0 mm (za vplenjene vrste), prehranjujejo se v različnih življenjskih stadijih tudi z drevesnimi gobami ter gobami v drevesnem lubju, zaradi česar lahko netopirji odrasle primerke prestrežejo, ko počivajo na drevesnem lubju in listju. Iz podatkov, ki so bili do sedaj brani, ke razvidno da R. hipposideros lovi večje število družin hroščev v primerjavi s M. emarginatus (7 proti 2). Zanimiv je lov vrste R. hipposideros na primerke Metcalfa pruinosa. Dogodek je bi z gotovostjo potrjen dvakrat, vendar obstaja verjetnost, da se to dogaja veliko bolj pogosto, glede na to da samo določanje delčkov enakokrilcev in stenic iz peletov ni ravno preprosto. M. pruinosa je vrsta invazivnega eksotičnega insekta in lov s strani netopirjev je še toliko bolj pomemben. V tabeli št. 1 je predstavljena frekvenca v odstotkih, ki se nanaša na povprečje pojavnosti taksonomij členonožcev v peletih dveh vrst preučevanih netopirjev. V tabeli št. 1 je prikazan tudi volumen v odstotkih za vsak posamezen red nevretenčarjev, kot se povprečno pojavlja v analiziranih iztrebkih. Od 13 taksonomij členonožcev jih je kar 8 skupnih v prehrani obeh vrst netopirjev. Taksonomije, ki jih lovi le ena ali pa druga vrsta netopirja so 4; ena taksonomija za M. emarginatus: družina araneidae z visoko frekvenco in obsežnim volumnom (frekv. 91,3 % in vol. 48,2 %) predstavlja velik del njihove prehrane; tri taksonomije za R. hipposideros: kobilice in ščurki (oboji s frekv. 4,0 % in vol. 0,1 %) ter mrežekrilci (frekv. 32,0 % in vol. 4,8 %), s prisotnostmi primerkov vrste v prehrani, ki ne predstavljajo relevantnih vrednosti. Najpogostejše taksonomije členonožcev v peletih obeh vrst netopirjev so hrošči (65,2 % in 84,0 %), dvokrilci iz podreda Brachycera (47,8 % in 68,0 %) ter metulji (30,4 % in 92,0 %). Redi členonožcev, ki se najpogosteje pojavljajo z vidika njihovega volumna v peletih pri obeh vrstah netopirjev dvokrilci iz podreda Brachycera (14,5 % in 15,0 %) ter hrošči (16,3 % in 10,1 %) in le sekundarno metulji (3,5 % in 34,1 %) ter dvokrilci iz podreda Nematocera (2,3 % in 15,9 %). V tabelah 2 in 3 je prikazana kumulativna frekvenca glavnih skupin vplenjenih členonožcev za obe vrsti netopirjev v študijskem obdobju 2011–2012. Kot zanimivost se izpostavlja ugotovitev, da prehrana za vrsto M. emarginatus vključuje v upoštevanih obdobjih predvsem pajke in le sekundarno hrošče. Ko populacija slednjih upade spomladi, se prehrana osredotoči bolj na dvokrilce iz podreda Brachycera (tabela 2). Taksonomije, ki jih najpogosteje lovijo, se zadržujejo predvsem na listih ter na travi oziroma med slednjimi. Do tega sklepanja je bilo mogoče priti bodisi zaradi dejstva, da te taksonomije ne letijo (kot pajki), bodisi zaradi dejstva, da niso aktivne ponoči in počivajo na vegetaciji (kot dvokrilci iz podreda Brachycera, različni hrošči, kožekrilci in drugi). M. emarginatus se kot plenilec torej bolj osredotoča na neaktivne členonožce. Pri R. hipposideros predstavljajo prehrano taksonomije, ki prevladujejo v določenih letnih časih: metulji, hrošči, dvokrilci iz podreda Nematocera in podreda Brachycera, mladoletnice in stenice v avgustu in septembru; metulji, mrežekrilci, dvokrilci iz družine Brachycera, stenice in enakokrilci v juliju (tabela 3). R. hipposideros lovi v nasprotju z vrsto M. emarginatus, več insektov, ki letijo, kot je razvidno iz obilja taksonomij v njegovi prehrani.

260


Tabela 1. Frekvenca in volumen glavnih skupin nevretenčarjev, ki so bili najdeni v peletih vrste Myotis emarginatus in Rhinolophus hipposideros v dvoletju 2011–2012 Rhinolophus hipposideros Frekvenca (%) 30,4 92,0 91,3 65,2 84,0 21,7 40,0 47,8 68,0 4,3 36,0 17,4 36,0 17,4 20,0 4,0 4,0 4,0 13,0 12,0 32,0 78,3 56,0

Myotis emarginatus Red Lepidoptera Araneae Coleoptera Diptera Nematocera Diptera Brachycera Trichoptera Heteroptera Homoptera Orthoptera Blattaria Ephemeroptera Hymenoptera Neuroptera Other

Rhinolophus hipposideros Volumen (%) 3,5 34,1 48,2 16,3 10,1 2,3 15,9 14,5 15,0 0,3 4,6 2,0 7,5 2,8 4,0 0,1 0,1 0,1 5,5 1,4 4,8 4,6 2,6

Myotis emarginatus

Tabela 2. Kumulativna frekvenca glavnih skupin členonožcev, ki so bili najdeni v prehrani Myotis emarginatus na območju Zattaglia v dvoletju 2011–2012 Araneae Coleoptera 4.VII.2011 5.VIII.2011 24.VI.2012 30.VII.2012 9.IX.2012

35,0 50,0 31,0 60,0 65,0

Diptera Diptera Lepidoptera Heteroptera Homoptera Hymenoptera Trichoptera Nematocera Brachycera

38,3 16,0 4,0 18,0 5,0

3,3 6,0 0,0 2,0 0,0

3,3 8,0 54,0 4,0 3,0

6,7 7,0 1,0 0,0 3,0

5,0 1,0 4,0 0,0 0,0

0,0 9,0 0,0 0,0 5,0

1,7 0,0 0,0 12,0 14,0

1,7 0,0 0,0 0,0 0,0

Tabela 3. Kumulativna frekvenca (%) glavnih skupin členonožcev, ki so bili najdeni v prehrani Rhinolophus hipposideros na območju a Borgo Tossignano v dvoletju 2011–2012 Dipter Dipter Lepi Coleo Tricho Hetero Homo a a dopt ptera Nemat Brachy ptera ptera ptera era ocera cera 11.VIII.2011 16.VII.2012 26.VIII.2012 2.X.2012

25,3 44,0 52,0 15,0

21,2 8,0 7,0 4,0

10,5 0,0 8,0 45,0

19,0 10,0 12,0 19,0

8,3 0,0 5,0 5,0

1,8 12,0 10,0 6,0

5,0 6,0 3,0 2,0

Ephem Hyme Ortho Blattar Neuro eropte nopter ptera ia ptera ra a 0,3 0,0 0,0 0,0

0,3 0,0 0,0 0,0

0,3 0,0 0,0 0,0

1,5 4,0 0,0 0,0

3,0 14,0 0,0 2,0

drugi 3,5 2,0 3,0 2,0

Razprava in zaključki Podatki, ki so bili zbrani s pomočjo svetlobnih pasti, nameščenih na različnih točkah preučevanega območja, in s pomočjo mreže za košnjo za namene preučevanja prehrambene ekologije, so bistveno olajšali identifikacijo delčkov členonožcev prisotnih v iztrebkih in so omogočili določanje več verjetnih tipologij lovišč, ki jih netopirji obiskujejo. Preučevanja gvana netopirjev Myotis emarginatus na območju Zattaglia, potrjuje, da je v prehrani najbolj pogosta skupina členonožcev, ki spadajo v družino pajkov. Presenetljivo se je izkazalo, da so hrošči druga

261


najpogosteje vplenjena taksonomija in ne dvokrilci, kot je bilo navedeno v nekaterih bibliografskih delih. Netopirji lovijo predvsem členonožce med njihovim počitkom ali ko so aktivni na ali med vegetacijo, ne pa členonožce med letom. Za to vrsto netopirja se izpostavlja vodni vir (ali druga območja z vodo v parku), torej potok Sintria, kot precej obiskano lovišče s številno prisotnostjo entomoloških vodnih taksonomij v analiziranih peletih. Taksonomije, ki niso vezane na vodo, in jih lovi vrsta M. emarginatus se razvijajo predvsem na vegetaciji ekotonov in grmičevju. Pri vrsti Rhinolophus hipposideros na območju Borgo Tossignano je v prehrani prisotno tekom letnih obdobij različno število taksonomij členonožcev z visoko frekvenco in obsežnimi volumni: metulji, hrošči, dvokrilci iz podreda Nematocera in podreda Brachycera, mladoletnice, mrežekrilci,enakokrilci in stenice. Najpogostejši red so metulji, ki jim sledijo hrošči in dvokrilci iz podreda Brachycera. Plen, ki je bil prisoten v peletih, nakazuje na precejšnjo povezanost kolonije z reko Santerno (ali z drugimi vodnimi viri v bližini), ki predstavlja območje krmljenja saj se 2 izmed 12 vplenjenih taksonomije ter najmanj 6 družin insektov, razvija izključno v vodi. Preostanek zaužitih entomoloških skupin, velika večina, živi v gozdnatih predelih in ekotonih na prehodu med gozdno makijo ter jasami in travniki. Iz vodnih virov ne izvira neposredno velika večina vplenjenih členonožcev, ki jih lovijo obe vrsti netopirjev (med drugim je bil vplen mladoletnice višji v letu 2011 za obe vrsti netopirjev). V zadnjih dveh poletjih iz obdobja 2011–12 je toplo-suho podnebje botrovalo višji koncentraciji členonožcev škodljivcev ter plenilcev, ki niso tesno povezani z vodo, vzdolž drevesno-grmičaste-travnate vegetacije ob rečnih bregovih in strugah (kot izhaja iz podatkov, pridobljenih s pomočjo pasti na območju parka Parco della Vena del Gesso). Do teh razmer je prišlo, ker je bila rečna vegetacija bolj bujna v primerjavi z okoliško, zaradi večje razpoložljivosti vode v tleh (četudi je bila ponekod rečna struga suha) in posledičnim učinkom zniževanja temperatur. Iz tega sledi, da je sta v zadnjih dveh letih koloniji netopirjev lokalno izkoristili rečne koridorje kot glavni prehranjevalni bazen v vročih poletjih in se je njihova prehrana spremenila glede na plen, ki so ga lovili v omenjenih rečnih okoljih.

Zahvala Iskreno se zahvaljujem entomologom, ki so pripomogli k določitvi nekaterih skupin insektov, ulovljenih s pomočjo svetlobnih pasti, iskrena zahvala Massimo-u Bertozzi-ju za zbrane vzorce gvana ter upravi krajinskega parka Parco Regionale della Vena del Gesso Romagnola za sodelovanje pri projektu.

Literatura Arlettaz, R. (1995). Ecology of the sibling mouse-eared bats (Myotis myotis and Myotis blythii): zoogeography, niche, competition and foraging (Doctoral dissertation, University of Lausanne). Martigny, Švica: Horus. Arlettaz, R., Ruedi, M., & Hausser, J. (1993). Ecologie trophique de deux espèces jumelles et sympatriques de chauves-souris: Myotis myotis et Myotis blythii (Chiroptera: Vespertilionidae). Premiers résultats. Mammalia, 57(4), 519–531. Dickmann, C. R., & Huang, C. (1988). The reliability of fecal analysis as a method for determining the diet of insectivorous mammals. Journal of Mammology, 69, 108–113. Duvergé, P. L. (1996). Foraging activity, habitat use, development of juveniles, and diet of the greater horseshoe bats (Rhinolophus ferrumequinum Schreber, 1774) in south-west England (Doctoral dissertation). Faculty of Science, University of Bristol, England.

262


Fabbri, R., & Giacomoni, R. (2010). Ecologia alimentare del Rinolofo maggiore (Rhinolophus ferrumequinum (Schreber, 1774) nella Riserva Naturale Speciale di Alfonsine (Ravenna, EmiliaRomagna) (Mammalia Chiroptera, Insecta). Quaderno di Studi e Notizie di Storia Naturale della Romagna, 31, 61–87. Hutson, A. M., Spitzenberger, F., Aulagnier, S., & Nagy, Z. (2008). Myotis emarginatus. V IUCN 2011. IUCN Red List of Threatened Species (Version 2011.1). Dostop 21. julija 2011 na http://www.iucnredlist .org/ Krull, D., Schumm, A., Metzner, W., & Neuweiler, G. (1991). Foraging areas and foraging behavior in the notch-eared bat, Myotis emarginatus (Vespertilionidae). Behavioral Ecology and Sociobiology, 28(4), 247–253. Kunz, T. H., & Whitaker, J. O. (1983). An evaluation of fecal analysis for determining food habits of insectivorous bats. Canadian Journal of Zoology, 61, 1317–1321. McAney, C. M., Shiel, C., Sullivan, C., & Fairley, J. S. (1991). The analysis of bat droppings. London, Združeno kraljestvo: The Mammal Society. McAney, C. M., Shiel, C., Sullivan, C., & Fairley, J. S. (1997). Identification of arthropod fragments in bat droppings. London, Združeno kraljestvo: The Mammal Society. McAney, M., & Fairley, J. S. (1989). Analysis of the diet of the lesser horseshoe bat Rhinolophus hipposideros in the West of Ireland. Journal of Zoology, 217, 491–498. Steck, C. E., & Brinkmann, R. (2006). The trophic niche of the Geoffroy’s bat (Myotis emarginatus) in south-western Germany. Acta Chiropterologica, 8(2), 445–450. Vaughan, N. (1997). The diets of British bats (Chiroptera). Mammal Rev., 27(2), 77–94. Whitaker, J. O., Jr. (1988). Food habits analysis of insectivorous bats. V T. H. Kunz (Ur.), Ecological and behavioural methods for the study of bats (str. 171–189). Washington, DC, ZDA: Smithsonian Institution Press.

263



Monitoring populacij netopirjev (Chiroptera) na območju krajinskega parka Vena del Gesso Romagnola

Massimo Bertozzi Via Ortignola, 23/A, 40026 Imola (BO), Italija. Kontakt: max.berto@libero.it; Telefon: +39 333 8654958.

Povzetek Raziskovalna dejavnost o populacijah netopirjev, prisotnih v krajinskem parku, je zajela obdobje dveh let in sicer leti 2011 in 2012 ter zimo leta 2012/2013. Uporabljene so bile različne raziskovalne metode, s katerimi so se zbirale obširne informacije o stanju populacij netopirjev, prisotnih v parku. S pomočjo batdetektorja je bilo posnetih več kot 1.000 posnetkov, ki pripadajo 9 različnim vrstam. S pregledom podzemnih ambientov je bilo mogoče določiti in slediti porodniškim ter prezimovalnim kolonijam z visokim številom primerkov. Skupno je bilo popisanih 15 vrst. Informacije o prisotnosti in ekologiji posameznih vrst so se izkazale ključnega pomena pri določanju krajev in ambientov, ki so izjemno pomembni za ohranitev netopirskih vrst na območju samem. Ključne besede: netopirji, monitoring, podzemne jame, porodniške kolonije, prezimovalne kolonije.

Uvod Monitoring populacij netopirjev na območju krajinskega parka »Parco Regionale della Vena del Gesso Romagnola« v okviru Projekta »Climaparks«, se je začel jeseni leta 2010 s pridobitvijo vseh začetnih informacij, ki so bile potrebne za začetek raziskave. Raziskovalne dejavnosti so se nadaljevale vse do zime 2012/2013. Trajanje raziskav na terenu je trajalo dve leti, in sicer leta 2011 in 2012, ter se je nadaljevalo do zime 2012/2013 zaradi monitoringa vrst, ki prezimujejo. Leto 2011 je bilo ključno za pridobivanje prvih pomensko ključnih podatkov za Projekt populacij netopirjev v krajinskem parku ter za jasnejše razumevanje okoljskih posebnosti raziskovanega in same strukture območja v povezavi z značilnostmi in ekološkimi potrebami populacij netopirjev, ki živijo v parku. Tekom drugega leta, in sicer 2012, je bila ključna konsolidacija prvih pomembnih informacij iz predhodnega obdobja, kakor tudi pridobivanje novih podatkov o populacijah netopirjev v krajinskem parku. V tem poročilo o delu, ki je bilo opravljeno, so strnjeno navedene izvedene dejavnosti ter rezultati, ki so bili pridobljeni tekom celotnega obdobja monitoringa.

Metode Raziskovalno delo se je razvilo v izvedbo naslednjih ukrepov:

Ultrazvočno snemanje prisotnosti netopirjev v krajinskem parku z bat-detektorjem Dejavnost se je izvajala s pomočjo bat-detektorjev in digitalnih posnetkov v poletnem času (od julija do septembra). Na točno določenih točkah za poslušanje so bili pridobljeni posnetki zvočnih signalov, tako peš kot iz avtomobila pri zelo nizki hitrosti. Skupno je bilo opravljenih 54 posnetkov zvočnih signalov na 5

265


različnih, točno določenih točkah za poslušanje. Z nadaljnjo analizo posnetkov s pomočjo programske opreme Batsound 3.31 je bilo mogoče določiti število kontaktov in včasih celo določitev specifičnega kontakta na vsakem posameznem posnetku (Russ, 1999; Russo in Jones, 2002; Tupinier, 1997).

Iskanje kolonij na gozdnatih območjih z monitoringom gozdnatih habitatov Z namenom določitve in opazovanja primerov gozdnatih habitatov, kjer bi se lahko zaradi primernih značilnosti ustvarile kolonije oziroma kje bi lahko živeli posamezni primerki netopirjev. Monitoring se je izvajal v poletnem obdobju in je obsegal vnaprej določene kontrole na ključnih gozdnih območjih krajinskega parka oziroma je bil opravljen istočasno z raziskovalnim monitoringom netopirjev v zgradbah ter ob točkah, določenih za snemanje s pomočjo bat-detector. Tu se je monitoring izvajal vzdolž snemalnih poti pozno popoldan in pred sončnim zahodom, ko je oglašanje določenih gozdnih vrst dovolj glasno, da se ga lahko sliši s prostim ušesom, kar posledično omogoči ugotavljanje krajev, kjer netopirji prenočujejo, tako imenovanih roostov.

Iskanje kolonij v zgradbah in drugih objektih Dejavnost je bil izvedena predvsem z določitvijo primernih zgradb na območju krajinskega parka. Poseben poudarek je bil namenjen iskanju in monitoringu v zapuščenih in delno zapuščenih hišah, kakor tudi v zgradbah, ki jih človek ne uporablja, oziroma katerih uporabo je človek delno ali popolnoma opustil, in sicer: v hlebih, kleteh in stolpih. Omenjenih možnim habitatom je potem potrebno prišteti še mostov, ki predstavljajo pogosto primerne strukture za gnezdenje netopirjev. Kontrole v notranjosti zgradb so se opravljale tekom dneva, zato da bi se lahko preverila prisotnost primerkov, ki bi tu lahko počivali. S pomočjo baterijske svetilke ter fotoaparata je bilo nato mogoče preveriti prisotnost ter določiti in prešteti primerke, ki so tu počivali. Določanje primerkov je bilo vedno opravljeno na vpogled, kar pomeni da se je izogibalo ulovu slednjih in povzročilo pri tem minimalno motenje živali.

Iskanje morebitnih sklanih kolonij Dejavnost je bila izvajana med vsakokratnim monitoringom s pomočjo bat-detektorja v bližini skalnatih sten krajinskega parka »Parco della Vena del Gesso«. Ob tem je bilo poseben poudarek namenjen obdobju somraka, ko primerki navpično vzletijo iz zavetišča. Poseben poudarek je bil namenjen iskanju signalov večjega števila primerkov netopirskih vrst, ki živijo v skalnatih habitatih, kot so na primer Tadarida teniotis, ali pa vrste, ki lahko kot možni habitat izberejo tudi skalnatega, in sicer so to primerki vrste Eptesicus serotinus ter nekatere vrste iz roda Pipistrellus.

Monitoring podzemnih okolij Med poletnim in jesenskim obdobjem so bila preverjena nekatera ključna podzemna zatočišča, s posebnim poudarkom na tistih, kjer se nahajajo porodniške kolonije. Poleg dnevne kontrole tako imenovanih roostov, ki je bila opravljena z obiskom podzemnega okolja za opazovanje primerkov med počitkom, so bili izvedeni v nekaj primerih tudi monitoringi v večernih urah, ko so primerkih odhajali iz svojega zatočišča. Med zimo 2012/2013 je bil izveden pregled nekaterih izmed najbolj pomembnih podzemnih zatočišč na območju parka z namenom monitoring primerkov, ki prezimujejo. Dnevne kontrole so se izvajale na vpogled, medtem ko so se večerne kontrole izvajale s pomočjo ultrazvočnega

266


snemanja in/ali ulova primerkov z uporabo ornitoloških mrež, tako imenovanih mist net (glej v nadaljevanju specifičen opis dejavnosti).

Ulov primerkov z uporabo ornitoloških mrež, t. i. mist net Metodologija, ki je bila predlagana v okviru prvega poročila (november 2010), predvideva uporabo ornitoloških mrež (mist-net) za ulov primerkov med letom in v nadaljevanju njihovo specifično določitev. Ta tehnika, ki je bila uporabljena na območjih napajanja, v »letalnih koridorjih« in/ali ob izhodu iz t.i. roostov, omogoča pridobivanje uporabnih informacij o prisotnosti in ekologiji, ki jih drugače ni mogoče pridobiti izključno s pomočjo drugih predvidenih metod. Poleti leti 2012 je bila metoda uporabljena ob virih vode v krajinskem parku, in sicer ob potoku Senio in potoku Sintria, ter pri monitoringu primerkov ob izhodu iz jame »Grotta del Re Tiberio« (območje Borgo Rivola, občina Riolo Terme). Primerki so bili ulovljeni, pregledani ter nato izpuščeni, brez da bi bili pri tem poškodovani in ob upoštevanju protokolov, ki jih določajo državne smernice za monitoring netopirjev (Agnelli in učenci, 2004).

Določanje prehrambnih navad s preučevanjem iztrebkov Najprej so bile določene kolonije netopirjev, iz katerih se je lahko vzelo vzorce gvana in ki bi omogočili točno določanje specifičnih primerkov netopirjev. Po določitvi kolonij s pomočjo raziskovalnih dejavnosti kolonij v starih zgradbah in drugih objektih, so bila razprostrta plastična platna na tleh pod kolonijo za periodično zbiranje gvana v času prisotnosti kolonije v letih 2011 in 2012. Gvano, ki je bil zbran, je nato analiziral določeni entomolog. Za specifičen opis dejavnosti si preberite članek strokovnjaka s področja entomologije, g. Roberta Fabbrija.

Rezultati Za vsako izmed zgoraj navedenih dejavnosti, so v nadaljevanju strnjeno navedeni pridobljeni rezultati.

Ultrazvočno snemanje z uporabo bat-detektorja V letu 2011 je bilo opravljenih znotraj območja krajinskega parka 53 posnetkov zvočnih signalov s pomočjo bat-detektorja, peš ali iz avtomobila, in 54 posnetkov v letu 2012 (poleg istega števila kot v letu 2011, še en nov). Pri tem se je poskušalo čimbolj enakomerno pokriti celotno površino preučevanega območja. Leta 2011 je bilo med drugim realiziranih 5 točk za ultrazvočno snemanje s pomočjo batdetektorja, z dolžino snemanja 15 minut na vsaki posamezni točki. Dolžina realiziranih prog za snemanje se giblje med minimalno dolžino 450 metrov in maksimalno dolžino 7.000 metrov v povezavi z možnostjo in potrebo po progah na različnih območjih krajinskega parka. V letu 2011 je bilo skupno prehojenih in prevoženih 119.550 metrov in 121.250 metrov v letu 2012. Čas monitoriranja s pomočjo bat-detektorja vzdolž snemalnih prog je v letu 2011 znašal 1123 minut in 1120 minut v letu 2012, ker je omogočilo skupno registracijo 576 in 510 kontaktov. Skupno trajanje posnetkov na snemalnih točkah znaša 75 minuti, kar pomeni skupno 151 registriranih kontaktov. Skoraj vsi posnetki s snemalnih prog so omogočili v fazi analize poskus določanja specifičnih vrst. Le omejeno število posnetkov, in sicer 67 od 1.237, ni dovolilo ne določanja vrst niti rodu netopirjev. S pomočjo raziskovalne metodologije je bilo mogoče zagotovo določiti 9 vrst netopirjev: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum, Rhinolophus euryale, Pipistrellus kuhlii, Pipistrellus

267


pipistrellus, Hypsugo savii, Eptesicus serotinus, Nyctalus noctula in Myotis daubentonii. Med vrstami, ki so pokazale najvišje število kontaktov v obeh letih sta izpostavljeni Pipistrellus kuhlii in Hypsugo savii. Posnetim signalom, ki so omogočili specifično določitev, so prišteti posnetki, ki so zaradi slabše kakovosti signala in žal bistvenih omejitev raziskovalne metode omogočili le določitev roda, oziroma določanje po parih ali skupinah vrst netopirjev. Med slednjimi se numerično najbolj pomembni podatki navezujejo na dve skupini vrst netopirjev: »dolgokrili netopir/Pipistrellus« (kamor spadajo vrste M.schreibersii/P.pygmaeus in P.pipstrellus/M.schreibersii), ter »pozni netopir/mračniki« (kamor spadajo vrste E.serotinus/N.leisleri in Nyctalus sp./E.serotinus).

Iskanje kolonij na gozdnatih območjih Na območju krajinskega parka so bile izvedene točno določene kontrole nekaterih gozdnatih območij. V obdobju obeh let (2011 in 2012) se je opravljal dnevni monitoring kostanjevega gozda na območju Campiuno, ki predstavlja najverjetneje območje z največjim številom drevesnih votlin. Monitoring je predvideval snemanje v pozno popoldanskem času ter pred sončnim zahodom na območju gozdnega grebena gore Monte del Casino (od predela »Ca’ Siepe«, vse do območja opuščenega kamnoloma »Spes di Tossignano«), na območju grebena pri gorskem sedlu »Ca’ Faggia« na gori Monte Mauro ter na gozdnatem območju, ki obkroža jamo Tanaccia. Omenjenim monitoringom se prištejejo še tisti na območju, ki je povezano z raziskovanjem zapuščenih zgradb ali drugih objektov, ki predstavljajo primeren habitat za bivanje netopirjev. Z raziskovalno dejavnostjo ni bilo mogoče odkriti kolonije, niti posameznih primerkov na preučevanih gozdnatih območjih krajinskega parka. Z bat-detectoringom je bilo mogoče zabeležiti veliko število kontaktov in potrditi prisotnost primerkov vrste Nyctalus noctula, ki velja kot vrsta za izključne ljubitelje dreves: skupno 40 kontaktov v roku dveh let.

Iskanje kolonij in posameznih primerkov v zgradbah in drugih objektih Tekom dveh let monitoringa je bilo določenih in monitoriranih 23 zgradb, za katere se je menilo, da lahko predstavljajo potencialna zavetišča za netopirje. V obeh letih so bili monitorirani štirje izmed najpomembnejših objektov z vidika prisotnosti netopirjev. Opazovanih in z gotovostjo določenih je bilo pet vrst: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum Pipistrellus kuhlii, Myotis emarginatus e Miniopterus schreibersii. Izmed 23 preverjenih zgradb jih le 6 ni gostovalo netopirjev v svoji notranjosti. Od teh pa le v 2 zgradbah niso bile zabeležene sledi, ki bi potrjevale prisotnost netopirjev (gvano in/ali ostanki insektov). Skoraj vse obiskane zgradbe so se izkazale za bolj ali manj uporabljane s strani netopirjev, včasih le s strani posameznih ali maloštevilnih primerkov, kakor tudi s strani porodniških kolonij. Kot primer se navajata dve zgradbi, in sicer most ter podstrešje delno uporabljane hiše, ki vsako leto gostita porodniško kolonijo s približno 60 primerki vrste Myotis emarginatus in kolonija s skoraj 30 primerki vrste Rhinolophus hipposideros. Zgradbi sta bili periodično obiskovani med poletnim obdobjem z namenom zbiranja vzorcev gvana, ki so bili nato uporabljeni za analizo prehrambenih navad netopirjev preko preučevanja njihovih iztrebkov.

Iskanje morebitnih skalnih kolonij Iskanje morebitnih skalnih kolonij na območju krajinskega parka se je izkazalo za neuspešno. S pomočjo bat-detectoringa so bili zaznani primerki netopirjev, ki bi lahko bili potencialni uporabniki, tako v obliko kolonij kot posamično, zavetišč v skalnih razpokah, in sicer so to vrste: Pipistrellus kuhlii, Pipistrellus

268


pipistrellus in Hypsugo savii; vendar za nobeno izmed določenih vrst ni bilo mogoče določiti mesto, kjer bi se nahajalo zavetišče. Med drugim niso bili zabeleženi kontakti vrste Tadarida teniotis, ki naj bi izključno domovala v skalnatih območjih.

Slika 1. Rreprodukcijska kolonija netopirjev vrste Miotis emarginatus pod mostom.

Monitoring podzemnih okolij Med podzemnimi okolji, ki so bila pregledana v poletnem obdobju so: jama »Grotta del Re Tiberio«, tunel v rudniku Saint Gobain in jama »Grotta della Lucerna«. Jamo Grotta del Re Tiberio (Občina Riolo Terme -RA-, območje Borgo Rivola–Monte Tondo) se je pregledano v avgustu leta 2012 in se izvedlo dnevni pregled primerkov, ki so tam počivali. V notranjosti je bilo mogoče opaziti skoraj trideset primerkov južnega podkovnjaka (Rhinolophus euryale), ki so počivali posamično ali v manjših skupinah. Opaženi primerki so povezani s porodniško kolonijo, ki šteje skoraj sto primerkov omenjene vrste, za katero je znano da se nahaja v jami. Drugih vrst netopirjev ni bilo opaziti. Jamo Gotta di Re Tiberio se je monitoriralo tudi v drugi polovici septembra istega leta, saj je to obdobje izredno zanimivo zaradi rojenja (t.i. swarming) različnih vrst, predvsem pa nekaterih vrst, ki pripadajo rodu Myotis. Jesenski monitoring se je izvajal od sončnega zahoda dalje s pomočjo ornitoloških mrež, t.i. mist net in bat-detektorja. Med zabeleženimi vrstami so bili: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum, Myotis nattereri, samo ulovljena, brez zabeleženega kontakta s pomočjo bat detektorja, in Miniopterus schreibersii. Izmed vseh tunelov v rudniku Saint Gobain (Občina Riolo Terme -RA-, predel Borgo Rivola – Monte Tondo) so bili pregledani avgusta 2012 trije glavni sistemi tunelov, ki so bili izkopani na različnih globinah pod višino morske gladine in po katerih so tudi dobili imena: Raven 160 pod gl.m., Raven 200 pod gl.m. in Raven 215 pod gl.m. Na Ravni 160 je bila opažena porodniška kolonija, za obstoj katere se ve že več let, in ki jo sestavlja nekaj tisoč samic, ocenjenih na 3.000–4.000 primerkov, treh različnih vrst: Miniopterus schreibersii, ki predstavlja večino primerkov, Myotis myotis in Myotis blythii. Številni posamezniki vrste

269


Miniopterus schreibersii so bili opaženi posamezno ali v manjših skupina tudi v veliki večini tunela Raven 200, medtem ko je bilo na Ravni 215 opaženih več deset primerkov vrste Rhinolophus. Jamo Grotta della Lucerna (Občina Brisighella -RA-, območje Zattaglia – Monte Mauro) se je preverjalo v drugi polovici avgusta 2012, in sicer s celovitim pregledom njene notranjosti, glavne dvorane in nekaterih podzemnih rovov, kakor tudi s pomočjo bat detektorja ob sočnem zahodu. Že več let je znano, da jama gosti porodniško kolonijo vrste Rhinolophus euryale, ki šteje nekaj sto primerkov. Pri pregledu notranjosti jame, ki je bil opravljen pozno popoldan, je bilo mogoče opaziti v letu le nekaj primerkov vrste Rhinolophus. Z uporabo bat-detectoringa v večernih urah je bilo mogoče preveriti prisotnost primerkov vrste Rhinolophus hipposideros in nekaj deset primerkov vrste Rhinolophus euryale. Število slednjih je težko točno določiti, če se upošteva obsežno »preletavanje« primerkov na vhodu v jamo ob sončnem zahodu. Vendar se je število prisotnih primerkov izkazalo za bistveno nižje od števila primerkov, ocenjenega za omenjeno kolonijo. Jama predstavlja enega izmed najbolj pomembnih habitatov za netopirje v krajinskem parku in jo je vsekakor vredno zaščititi ter izvesti še nadaljnje monitoringe med poletnim obdobjem.

Slika 2. Primerek netopirja Rhinolophus hipposideros med zimskim spanjem v jami. Med podzemnimi okolji, ki so bila pregledana v zimskem obdobju, so: Požiralnik na zahodnem delu območja Ca’ Siepe, tunel v nekdanjem rudniku SPES, jami Tanaccia in Buco del Noce, tunel v rudniku Saint Gobain in tunel v nekdanjem rudniku Marana. Vsi monitoringi so bili izvedeni v prvih dnevih meseca januarja in v prvih dnevih meseca februarja leta 2013. Požiralnik na zahodnem delu območja Ca’ Siepe (Občina Riolo Terme -RA-, predel Ca’ Siepe – Borgo Rivola). Jama je ključnega pomena za prezimovanje vrste Rhinolophus hipposideros, s kar 294 primerki zabeleženimi v njeni notranjosti, poleg 19 primerki vrste Rhinolophus ferrumequinum in 1 primerkom roda Plecotus. Tunel v nekdanjem rudniku SPES (Občina Borgo Tossignano -BO-, območje Tossignano). Rudnik, ki velja za opuščenega že več desetletij, gostuje različne vrste netopirjev tekom vseh letnih časov. Pri monitoringu vrst, za katere je značilno prezimovanje, je bilo zabeleženih: 101 primerkov vrste Rhinolophus ferrumequinum, 3 primerkov vrste Rhinolophus hipposideros in 5 primerkov vrste Eptesicus serotinus.

270


Jama Tanaccia (Občina Brisighella -RA-, območje Case di Trebbo). Jamo naj bi obiskovali netopirji predvsem v zimskem obdobju in iz monitoringa je razvidna prisotnosti: 32 primerkov vrste Rhinolophus ferrumequinum, 56 primerkov vrste Rhinolophus hipposideros in 1 primerek vrste Rhinolophus euryale. Jama Buco del Noce (Občina Brisighella -RA-, območje Case di Trebbo). Kraj, pomemben za prezimovanje vrste Rhinolophus ferrumequinum, saj je bilo v njeni notranjosti zabeleženih 123 primerkov omenjene vrste, poleg 14 primerkov vrste Rhinolophus hipposideros. Tunel v rudniku Saint Gobain (Občina Riolo Terme -RA-, predel Borgo Rivola). Vsekakor velja tunel za najpomembnejši podzemni kraj v krajinskem parku »Parco della Vena del Gesso«, ki je ključen za ohranjanje populacije netopirjev, poleg že omenjenega zavetišča (t.i. roost), izrednega pomena na regionalni in državni ravni, kot je že bilo prikazano v rezultatih poletnega monitoringa. V zimskem obdobju se primerki, ki prezimujejo, koncentrirajo predvsem v tunelu Raven 200, kjer je bilo mogoče opaziti približno 30 primerkov vrste Rhinolophus hipposideros, skoraj 1.100 primerkov vrste Rhinolophus ferrumequinum (od katerih jih je bilo več kot 900 strnjenih v eno samo skupino) in obsežno kolonijo v prezimovanju vrste Miniopterus schreibersii, za katero ni bilo mogoče oceniti točno število primerkov. Zaradi oddaljenosti od tal in izredne gostote primerkov ocena točnega števila ni bila mogoče, se pa predvideva številčnost kolonije med 9.000-10.000 primerki. Tudi v spodnjih tunelih (Raven 160 in Raven 140) je bilo mogoče opaziti nekaj ločenih primerkov teh treh vrst, poleg kolonije s približno 1.000-2.000 primerki vrste Miniopterus schreibersii v tunelu Raven 160 (le malo oddaljenih od točke, kjer gostuje kolonija iste vrste v poletnem času), ki jo sestavljajo relativno aktivni primerki, ki ne prezimujejo. Tunel v nekdanjem rudniku Marana (Občina Brisighella–RA-, območje Case di Trebbo). Majhna umetno nastala votlina ponuja zatočišče nekaj primerkom vrst, ki prezimujejo in sicer Rhinolophus hipposideros. Med monitoringom je bilo mogoče opaziti tri primerke omenjene vrste.

Ulov primerkov z uporabo ornitoloških mrež, t. i. mist net Avgusta 2012 sta bila organizirana dva večera za lovljenje ob vodnih virih v krajinskem parku, in sicer potoku Senio in potoku Sintria, pri čemer so bile na vsakem posameznem kraju nameščene tri ornitološke mreže, t.i. mist net od sončnega zahoda dalje, za čas treh ur in pol. Isto metodo se je uporabilo tudi septembra istega leta v večernih urah za monitoring primerkov pri izhodu iz jame Grotta del Re Tiberio. Zabeleženih je bilo 6 vrst: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum, Myotis daubentonii, Myotis mystacinus (prvič opažena v krajinskem parku), Myotis nattereri in Miniopterus schreibersii. Raziskovalna metoda je omogočila določitev vrst, ki bi jih sicer le stežka določili s pomočjo drugih uporabljenih metod. Med omenjene vrste spadajo tri vrste rodu Myotis, ki jih je le stežka mogoče opaziti med počitkom, saj se pretežno zadržujejo v razpokah in se jih le stežka določi s pomočjo batdetectoringa.

Razprava in zaključki Monitoring je omogočil pridobivanje pomembnih informacij o populaciji netopirjev na območju krajinskega parka. Pri branju zbranih podatkov je mogoče opaziti predvsem bogato raznovrstnost popisanih vrst, in sicer kar 15: Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum, Rhinolophus euryale, Myotis blythii, Myotis daubentonii, Myotis emarginatus, Myotis myotis, Myotis mystacinus, Myotis nattereri, Pipistrellus kuhlii, Pipistrellus pipistrellus, Hypsugo savii, Eptesicus serotinus, Nyctalus noctula in Miniopterus schreibersii; iz česar je razvidna izredna primernost in pomembnost preučevanega

271


območja za samo ohranitev netopirskih vrst. Kvalitativnim podatkom so se nato prišteli kvantitativni podatki o nekaterih vrstah, točneje o vrstah Rhinolophus hipposideros, Rhinolophus ferrumequinum, Rhinolophus euryale in Miniopterus schreibersii (vse vrste so vključene v Prilogo št. II Direktive 92/43/CEE »Habitat«), ki so bile opažene med prezimovanjem in/ali reprodukcijo v kolonijah z več stoli ali celo tisoč primerki. Pomembne informacijo o prisotnosti in ekologiji so se izkazale kot ključne pri identifikaciji krajev in območij z najvišjim pomenom za ohranitev populacij netopirjev v krajinskem parku. Kraji in habitati, katerih ohranitev je ključnega pomena z vidika obsežnih okoljskih sprememb, ki se odvijajo na samem območju. Obsežne spremembe, kot so nenadne in globalne podnebne spremembe tako na svetovni kot na lokalni ravni, kakor tudi neposredno delovanje človeka, s posebnim poudarkom na poljedelstvu in dejavnosti izkopavanja sadrastega minerala.

Zahvala Iskrena zahvala gre gospe Ireni Salicini, saj je bila njena pomoč na terenu neprecenljiva. Zahvaljujem se tudi družbi Saint Gobain PPC Italia s.r.l. za izkazano razpoložljivost med pridobivanjem vzorcev na območju rudnika Monte Tondo ter osebi, ki zastopa krajinski park Parco Regionale della Vena del Gesso Romagnola, gospodu Massimilianu Costi, za sodelovanje v vseh faza raziskav.

Literatura Agnelli, P., Martinoli, A., Patriarca, E., Russo, D., Scaravelli, D., & Genovesi, P. (Ur.). (2004). Quad. Cons. Natura. Vol. 19, Linee guida per il monitoraggio dei Chirotteri: indicazioni metodologiche per lo studio e la conservazione dei pipistrelli in Italia. Ozzano dell'Emilia (BO), Italija: Istituto Nazionale per la Fauna Selvatica. Bertozzi, M. (2010). I pipistrelli dell’area carsica del Rio Stella-Rio Basino. V P. Forti & P. Lucci (Ur.), Il progetto Stella-Basino, studio multidisciplinare di un sistema carsico nella Vena del Gesso Romagnola. Memorie dell’Istituto Italiano di Speleologia, Serie II, 23, 231–239. Dietz, C., & von Helversen, O. (2004). Illustrated identification key to the bats of Europe (Electronic Publication Version 1.0). Tuebingen, Nemčija: Avtor. Russ, J. (1999). The bats of Britain and Ireland: Echolocation calls, sound analysis and species identification. London, Združeno kraljestvo: Alana Ecology. Russo, D., & Jones, G. (2002). Identification of twenty-two bat species (Mammalia: Chiroptera) from Italy by analysis of time-expanded recordings of echolocation calls. Journal of Zoology, 258, 91–103. Tupinier, Y. (1997). European bats: their world of sound. Lyon, Francija: Société Linnéenne de Lyon.

272


Nadzor populacije ptic stalnic, selivk in prezimljajočih ptic v regionalnem parku Vena del Gesso romagnola z metodo obročkanja

Fabrizio Borghesi I.S.P.R.A., Via Cà Fornacetta 9, 40064 Ozzano Emilia, Italija. Kontakt: fabrizio.b@racine.ra.it.

Povzetek Obročkanje je tehnika, ki so jo že uporabili pri spremljanju ptičje populacije pri zavetišču Cà Carnè v občini Brisighella (Ravenna). Opis tehnike je podan v Izvršnem projektu, ki ga je pripravila Pokrajina Ravenna (Costa, 2010). V tem besedilu želimo predstaviti rezultate na dan 31. 3. 2013, ko je dejavnost še v teku. Obročkanih je bilo okoli 1000 ptic, od katerih so jih 200 kasneje vsaj enkrat ponovno ujeli. Ob upoštevanju konvencionalne razdelitve sončnega leta v 4 letne čase, je bil v teku drugega leta opazen znaten upad števila ulovov, katerega posledice so bile vidne tudi v obdobju prezimljanja v teku tretjega leta. V tem poročilu bomo izpostavili in opisali nekatere demografske težnje, ki smo jih do sedaj opazili. Ključne besede: obročkanje, Passeriformes, ornitološki nadzor, biorazličnost, produktivnost, selitev.

Uvod Obročkanje je tehnika, ki so jo že uporabili pri nadzorovanju ptičje populacije pri zavetišču Cà Carnè v občini Brisighella (Ravenna). Podrobna predstavitev metode, ki temelji na razširitvi in delni spremembi Projekta za obročenje (Istituto Nazionale per la Fauna Selvatica - Državni inštitut za divje živali, 2002) in ga uporabljajo v raznih državah (Peach idr., 1996; Robinson idr, 2009), je na voljo v Izvršnem projektu, ki ga je pripravila Pokrajina Ravenna (Costa, 2010). Nadzorovalna dejavnost se je začela po postavitvi nove postojanke za ulov ptic (novembra 2010) in je še vedno v teku. 31. maja 2013–to je na dan, na katerega se nanaša to poročilo–so bile že na voljo podrobne informacije o strukturi in sestavi ptičje populacije glede tistih ptičjih vrst, ki jih je mogoče nadzorovati z uporabljeno metodo. Hkrati smo vzpostavili podatkovno bazo morfoloških in fizioloških podatkov vseh ulovljenih primerkov, opredelili smo nekaj kazalnikov biološke in populacijske različnosti v različnih letnih časih in pripravili preko 200 »časovnic« na osnovi ponovnih ulovov že obročkanih ptic. V tem poročilu bomo izpostavili in opisali nekatere demografske težnje, ki smo jih do sedaj opazili.

Metode Postojanka za ulov Postojanjo sestavlja 22 mrež vrste »mist-net« (264 m v dolžini s površino 660 m2) s 16milimetrskimi zankami. Primerljivost podatkov je zagotovljena na osnovi nespremenjene razporeditve mrež in nespremenljivih značilnosti okolij, kjer so mreže nameščene. Učinkovitost mrež smo zagotovili s takojšnjo nadomestitvijo mrež, poškodovanih zaradi obrabe, vremenskih pojavov in stika z divjadjo.

273


Slika 1. Lokacija postojanke (levo) in kraji, kjer so nameščene mreže za ulov (desno). Zemljepisne koordinate so omenjene v besedilu. Sever je na zgornji strani zemljevidov. Postojanka se nahaja na severovzhodni strani Toskansko-emilijskih Apeninov, na področju parka Parco della Vena Gesso Romagnola v občini Brisighella, okoli centra za obiskovalce in zavetišča Cà Carnè (44°13'36.80«S, 11°44‘15.80«V), v območju 200 m od zavetišča, na nadmorski višini 380 m (slika 1, levo). Mreže so nameščene v štirih vrstah okolij (slika 1, desno). Raziskana okolja in število mrež so: – – – –

6 mrež v kserofilnem grmičevju (Quercus pubescens, Pistacia terebinthus, Juniperus spp.) na vrhu vzpetine iz selenitne sadre severno od zavetišča Cà Carnè (mreže »C«); 9 mrež ob robu travnato grmičastega območja (Spartium junceum, Rubus spp., Cornus sanguinea, Sambucus ebulus), ki ločuje mali oljčni nasad od gozda na jugozahodu zavetišča (mreže »U«); 6 mrež v notranjosti t. i. mezofilnega gozda (Carpinus betulus, Ostrya carpinifolia, Alnus glutinosa, Populus nigra, Fraxinus excelsior, Acer pseudoplatanus, Sambucus nigra) (mreže »B«); 1 mreža v notranjosti male skupine alohtonih iglavcev južno od zavetišča (mreža »A«).

Ulov Projekt zaobjema 32 ulovov v vsakem letu (od decembra do januarja) z dvema ulovoma na mesec v decembru, januarju in februarju in tremi ulovi v ostalih mesecih (tabela 1). Med enim ulovom in drugim mora miniti vsaj 7 dni. Od maja do avgusta smo sledili protokolu za obročkanje »Pr.I.S.Co«, zaradi česar je obročkanje potekalo enkrat vsakih 10 dni in trajalo šest ur od zore dalje, medtem ko so bile v ostalih mesecih mreže razpete od zore do sončnega zatona. V nekaterih redkih primerih je prišlo do malih odstopov od protokola, npr. do predčasne zložitve nekaterih mrež, ko bi lahko ulov ogrozil ptice zaradi neugodnih vremenskih okoliščin. Vsako projektno leto smo razdelili na štiri obdobja. Ta razdelitev je enaka za vse vrste, ne temelji na dejanskih fenoloških danostih, a omogoča učinkovito analizo podatkov in opredelitev strukture populacije. Na dan priprave tega poročila so na voljo podatki o dveh celih letih ter o zimi in o mesecih do marca 2013.

274


Tabela 1. Razdelitev letnega koledarja ulovov na »fenološka« obdobja: »prezimljajoče vrste« (S), »pomladne selivke« (MP), »stalnice« (N) in »jesenske selivke« (MA) dec.

jan.

feb.

mar.

apr.

maj

jun.

jul.

aug.

sep.

okt.

nov.

skupaj št. ulovov

2

2

2

3

3

3

3

3

3

3

3

2

32

prezimljajoče vrste

pomladne selivke

stalnice (Pr.I.S.Co.)

jesenske selivke

Rezultati Do 31. marca 2013 smo obročkali 994 primerkov 39 vrst in opravili 413 pregledov pri 208 že obročkanih pticah. Na tabeli 2 je navedeno skupno število ulovov, porazdeljenih po posameznih fenoloških obdobjih. Tabela 2. Število ulovov na mesec od decembra 2010 do marca 2013 leto 1 2 3

Prezimljajoče vrste dec. jan. feb. 68 42 48 53 46 22 44 34 38

Pomladne selivke mar. apr. 88 59 59 42 64 —

Stalnice (Pr.I.S.Co.) maj. jun. jul. avg. 48 37 44 56 27 23 44 31 — — — —

Jesenske selivke sep. okt. nov. 70 110 89 30 73 28 — — —

Iz tabele 2 izhaja, da je bilo število ulovov v drugem letu znatno nižje v primerjavi s prvim letom z izjemo januarja in julija. Na sezonski osnovi (s pojmom »sezona« mislimo na konvencionalno razdelitev leta v obdobja) je padec števila ulovov od decembra do konca poletja znašal 23–26 %. Jeseni je prišlo do naknadnega padca za 51,5 %. V drugem letu trajanja projekta je torej skupno število ulovov upadlo za 36 %. Na začetku tretjega leta je decembra in januarja prišlo do naknadnega upada števila ulovov v primerjavi z drugim projektnim letom, februarja in marca pa je sledil rahel porast. Pri obravnavi kazalnikov skupnosti (poleti smo upoštevali samo odrasle primerke, naseljene v projektnem območju v paritvenem obdobju, in izključili pravkar rojene mladiče in odrasle, ki so domnevno bili naseljeni drugje), je število vrst (oz. njihovo »bogastvo«) v skladu s pričakovanji naraslo med obema selitvenima obdobjema (1824 vrst). 2). Kot izhaja iz diagrama na sliki 2, so bile spremembe glede števila vrst v posameznih obdobjih neznatne; izstopata samo vrhunec zastopanosti v jeseni prvega leta (MA1, 24 vrst) in upad zastopanosti v tretjem letu pozimi (S3, 14 vrst). V obeh obdobjih gnezdenja je bilo zabeleženo srednje število vrst (17–18 vrst). Kazalniki različnosti po Shannonu1 (slika 2) in enakomerne porazdelitve2 (Evenness) (ta ni prikazana v grafu) so v paritvenem obdobju pokazali nižje vrednosti kot pa v vseh preostalih obdobjih v letu. Poleti je bilo število ulovov nižje (N1, N2), kar gre delno pripisati krajšemu trajanju posameznih sej, ki je verjetno vplivalo na zabeležene kazalnike. Margalefov kazalnik3, ki meri specifično bogastvo na osnovi številčnosti, je izkazal srednje-visoke vrednosti tudi v razmnoževalnem obdobju; najvišjo vrednost je dosegel ravno v obdobju N2. Treba je izpostaviti, da je v treh »fenoloških« obdobjih (MP2, N2, MA2) po drugi prezimitvi (S2) Shannonov kazalnik različnosti upadel v primerjavi z istimi tremi obdobji v prejšnjem letu. To dolgotrajno »obubožanje« je vplivalo na

1

2

3

Shannonova različnost (Shannon & Weaver,1963): Enakomerna porazdelitev ali Evenness:

, kjer je pi relativna pogostost vrste i kjer Hmax = ln S

Različnost po Margalefu (Margalef, 1958): D=S-1/ln N, kjer S=specifično bogastvo in N=skupno št. primerkov

275


specifično bogastvo v tretji zimi, kar jasno izhaja iz Margalefovega kazalnika za S3 (slika 2). Kljub temu je Shannonov kazalnik v teku tretje zime ostal podoben kazalnikom iz dveh prejšnjih zim. R. Margalef

Kazalniki različnosti

D. Shannon bogastvo

Št. vrst

»fenološka« obdobja

Slika 2. Indeks različnosti ornitske skupnosti v posameznih preučenih obdobjih. V obdobju parjenja temelji štetje članov skupnosti le na odraslih primerkih, stalno naseljenih v času razmnoževanja. Med prezimljajočimi vrstami so v prvih dveh zimah prevladovale sledeče vrste: ščinkavec (Fringilla coelebs), taščica (Erithacus rubecula), dolgorepka (Aegithalos caudatus) in plavček (Cyanistes caeruleus). Samo v teku tretje zime je bilo opaziti večjo prisotnost priseljenih vrst, kot so: pinoža (Fringilla montifringilla), menišček (Periparus ater), predvsem pa čižek (Carduelis spinus). Ta je nadomestil prevladujoče vrste, predvsem plavčka. V teku tretjega leta je prišlo do vidnega padca števila taščic, sivih pevk (Prunella modularis), stržkov (Troglodytes troglodytes) in plavčkov. V obeh obdobjih parjenja je očitno prevladovala črnoglavka (Sylvia atricapilla); druge pomenljive vrste so bile: kos (Turdus merula), taščica, velika sinica (Parus major) in Sylvia subalpina4. V teku drugega poletja pa je število vseh teh vrst padlo z izjemo kosa. Med gnezdomci smo doslej ujeli pet vrst s selitvenimi navadami, ki predvidevajo selitev v oddaljene kraje. To so: Sylvia moltonii, pogorelček (Phoenicurus phoenicurus), sivi muhar (Muscicapa striata), kobilar (Oriolus oriolus) in divja grlica (Streptopelia turtur). Če si ogledamo ulove mladih primerkov v teku celotnega razmnoževalnega obdobja (če torej upoštevamo ulove vseh mladičev tistega leta do konca obdobja projekta »Pr.I.S.Co.« z izjemo mladičev, ki z gotovostjo ne gnezdijo na projektnem območju), opazimo zelo očitne razlike med prvim in drugim letom. Populacija je zaobjemala 18 vrst v prvem letu in 13 v drugem letu. Posebno očitna sta upad števila ulovov in potek celotne paritvene sezone. V teku prvega leta smo obročkali 85 mladičev in opazili mladiče, ki so bili zmožni leteti, že v zadnjih desetih dneh v aprilu, medtem ko smo v teku drugega leta prve mladiče ulovili šele v drugi polovici junija, ob koncu avgusta pa smo našteli samo 49 mladičev. 42odstotni upad ulovov mladičev, ki so se izlegli tistega leta, gre pripisati bodisi upadu števila odraslih, godnih za parjenje, v teku

4

Prisotnost vrste Sylvia moltonii je zelo zanimiva z biogeografskega in genetskega stališča, bodisi ker je hiter porast njenega števila v zadnjih letih morda vezan na klimatske spremembe in bodisi ker so njene reproduktivne navade na zadevnem območju komaj znane (Brambilla in drugi., 2007), predvsem ob upoštevanju dejstva, da se je v taksonomiji ta vrsta le pred kratkim ločila od sorodne vrste Sylvia cantillans) (Brambilla in drugi, 2008).

276


drugega poletja, bodisi manjše število mladičev in njihov kasnejši polet iz gnezda zaradi neuspeha večine prvih zarodov. Najpogostejše vrste, ki so najbolj občutile upad, so črnoglavka (pri kateri je bilo število mladičev nizko že v teku prvega leta), kos, taščica in stržek, medtem ko je bilo pri vrstah Sylvia cantillans, 5 plavček in velika sinica opaziti viden porast v primerjavi s prvim letom (tabela 3). Pri pogorelčku, močvirski sinici, dolgorepki in zeleni žolni je bil stalno opazen dober razmnoževalni indeks v obeh letih, čeprav omejeno število ulovljenih primerkov ne omogoča natančne in zanesljive ocene. Območje se ni izkazalo kot posebno primerno za opazovanje ptic selivk. V obdobjih med prezimljenjem in gnezdenjem pa so bili podatki o fenologiji krajevnih vrst zelo jasni. Jeseni leta 2011 je naraslo število ulovov taščic, kosov, velikih sinic in plavčkov, jeseni leta 2012 pa je bil viden porast števila ščinkavcev. Spomladi leta 2012 je bil viden upad števila taščic in plavčkov, ki jim gre dodati črnoglavko in stržkov; pri kosih, dolgorepkah in velikih sinicah je bil upad manjši. Tabela 3. Indeks rodnosti v paritveni sezoni v prvih dveh letih. Vrednosti, označene z zvezdico, se nanašajo na vrste, pri katerih ni bilo zabeležiti ulovov odraslih primerkov, prišlo pa je do ulova enega ali več mladičev; izračun temelji torej na oceni št. odraslih = 1 Vrste Močvirska sinica (Parus palustris) Brglez (Sitta europaea) Plavček (Cyanistes caeruleus) Kos (Turdus merula) Pogorelček (Phoenicurus phoenicurus) Dolgorepka (Aegithalos caudatus) Taščica (Erithacus rubecula) Veliki detel (Dendrocopos major) Zelena žolna (Picus viridis) Stržek (Troglodytes troglodytes) Ščinkavec (Fringilla coelebs) Rdečeglavi kraljiček (Regulus ignicapillus) Carar (Turdus viscivorus) Vrbji kovaček (Phylloscopus collybita) Velika sinica (Parus major) Črnoglavka (Sylvia atricapilla) Sylvia moltonii Šoja (Garrulus glandarius) Sivi muhar (Muscicapa striata)

Produktivnost v 1. letu

Produktivnost v 2. letu

3,00 3,00 2,33 2,22 2,00 2,00 2,00 2,00* 1,00 1,00 1,00

2,00* 4,00 1,60 4,00* 2,00 1,40 1,00 0,50 -

1,00

-

1,00 1,00* 0,86 0,44 0,38 0,33 -

3,67 0,36 1,00 1,00 1,00

Komentarji in zaključki Čeprav smo obravnavali razmeroma kratko obdobje (malo več kot dve leti) in nismo razpolagali s posebno veliko količino podatkov, smo vseeno prišli do pomenljivih zaključkov glede vplivov meteoroloških in klimatskih dejavnikov na ptičjo populacijo. Struktura populacije in število ulovov v prvih dveh sejah v drugem projektnem letu (december in januar 2012) se nista bistveno razlikovala od stanja iz prejšnjega leta. Ta težnja nas ni presenetila, saj od začetka projekta (decembra 2010) do januarja 2012

5

razmerje med številom ulovljenih mladičev in odraslih primerkov, prisotnih na območju (brez razlikovanja med samci in samicami)

277


nismo opazili bistvenih sprememb glede stanja obravnavanega območja ne dolgotrajnih nenavadnih vremenskih pojavov. V prvi polovici februarja 2012 pa je območje zajelo izjemno obdobje nizkega zračnega pritiska z obilnim sneženjem, ob koncu obdobja pa je sledil nenaden in močan padec temperature. Temperatura je več dni ostala odločno pod ničlo. Od tistega trenutka dalje so bili rezultati skoraj vseh sej (in posledično vsakega »fenološkega« obdobja) nižji od prejšnjega leta. Samo februarja in marca 2013 (to je v zadnjih dveh mesecih, obravnavanih v tem poročilu) je bilo opaziti ponoven porast v primerjavi s stanjem iz leta 2012, čeprav ostaja število primerkov še vedno nižje v primerjavi s stanjem iz leta 2011. Nizko število primerkov, zabeleženo v teku zime leta 2013 (slika 2), je verjetno posledica hude zime iz leta 2012, ko je porast smrtnosti močno vplival na prezimljajočo ptičjo populacijo. Vsekakor pa je treba podčrtati, da je nenavadno hudi zimi iz leta 2012 sledilo prav tako nenavadno vroče poletje, ki je morda glavni vzrok za splošno nizko rodnost, zabeleženo v drugem projektnem letu. Kot se je že pripetilo leta 2003 v pokrajini Forlì (Emilia Romagna, 44°10'13«S, 12°05‘16«V) v sklopu drugega projekta, izvedenega s podobnimi metodami in v podobnem okolju med leti 2002 in 2010 (Borghesi, podatki niso objavljeni), lahko zelo vroče poletje negativno vpliva na razmnoževanje številnih vrst, vezanih na mezofilna okolja. Na območju Cà Carnè je zaradi vročega poletja prišlo do številčnega upada odraslih primerkov, zaradi česar je tudi število mladičev bilo znatno nižje v primerjavi s prejšnjim letom, njihov polet iz gnezda pa je bil zapoznel (leta 2012 nismo ujeli nobenega mladiča pred drugo tretjino junija). Žal ne moremo jasno oceniti, če so na nizki indeks rodnosti bistveno vplivali meteorološki in klimatski dejavniki s konca zime leta 2012. Vrsti Sylvia cantillans in pogorelček (transsaharski selivki) nista občutili nikakršnih posledic, a tudi pri nekaterih stalnih vrstah, kakršni sta sinica in dolgorepka, ni bilo opaziti upada populacije. Ne moremo pa izključiti posledic izjemnega mraza na skupnost ptic, godnih za razmnoževanje. Zato lahko izpostavimo nekaj hipotez: – ekstremne meteorološke in klimatske razmere ob koncu zime so morda negativno vplivali na fizično kondicijo preživelih odraslih, zaradi česar se v naslednji pomladi niso mogli razmnožiti; – odrasli so pozno dosegli kondicijo, ki omogoča razmnoževanje, zato je tudi začetek legel pri nekaterih vrstah kasnil; – mraz je zmanjšal razpoložljivost biomas plena, s katerim se ptice prehranjujejo v prvem razmnoževalnem obdobju, kar je omejilo uspeh prvih legel. Vsekakor pa je po vsej verjetnosti glavni negativni vpliv na rodnost pripisati na valove toplega afriškega zraka, ki so se od pomladi leta 2012 izmenjavali z območji visokega pritiska atlantskega izvora. To je povzročilo dolgotrajna obdobja močne vročine in suše, kar je vplivalo na stopnjo vlage v mezofilnih gozdovih. V sklopu teh dejavnikov je treba še pretehtati, kolikšen je bil vpliv močnega antropskega koriščanja obdobja v teku pomladi in poletja in predvsem obiska številnih skupin šolarjev v teku poletja. Trenutno ne vemo natančno oceniti morebitni vpliv teh človeških motenj na velike razlike v številu in kazalnikih različnosti v obeh raziskanih razmnoževalnih obdobjih. Prisotnost človeka bo vsekakor treba upoštevati pri interpretaciji podatkov iz bodočih raziskav. Na osnovi zgoraj omenjenega lahko torej domnevamo, da gre negativne rezultate iz drugega projektnega leta pripisati dvem ekstremnim in nasprotujočim si vremenskim pojavom, do katerih je prišlo v teku par mesecev: prvi je neposredno vplival na prezimljajočo populacijo ptic, deloma pa tudi na razmnoževanje; drugi pa je posredno vplival na vrabce, ki živijo v mezofilnih in svežih okoljih, saj je spremenil stopnjo vlažnosti in s tem negativno vplival na gnezdenje. Ker je za dolgoročne klimatske spremembe značilno pogosto ponavljanje ekstremnih pojavov in ker do sedaj zabeleženi alarmni signali zadevajo bodisi številnost navadnih vrst bodisi specifično različnost, je treba še

278


dalje nadzorovati razvoj skupnosti v zvezi s stresnimi faktorji, ki vplivajo na ptičjo populacijo v parku »Parco della Vena del Gesso Romagnola«.

Literatura Brambilla, M., Reginato, F., & Guidali, F. (2007). Habitat use by Moltoni’s warbler Sylvia cantillans moltonii in Italy. Ornis Fennica, 84, 91–96. Brambilla, M., Vitulano, S., Spina, F., Baccetti, N., Gargallo, G., Fabbri, E., … Randi, E. (2008). A molecular phylogeny of the Sylvia cantillans complex: cryptic species within the Mediterranean basin. Molecular Phylogenetics and Evolution, 48(2), 461–472. Costa, M. (2010). Monitoraggio delle popolazioni di uccelli nidificanti, svernanti e migratrici nel Parco regionale della Vena del Gesso Romagnola, mediante la metodologia dell’inanellamento a sforzo costante. Ravenna, Italija: Parco regionale della Vena del Gesso Romagnola. Istituto Nazionale per la Fauna Selvatica. (2002). Pr.I.S.Co. Progetto di inanellamento a sforzo costante (Version 1.1, 5 August 2002). Margalef, R. (1958). Information theory in ecology. General Systems, 3, 36–71. Peach, W. J., Buckland, S. T., & Baillie, S. R. (1996). The use of constant effort mist-netting to measure between-year changes in the abundance and productivity of common passerines. Bird Study, 43(2), 142–156. Robinson, R. A., Julliard, R., & Saracco, J. F. (2009). Constant effort: Studying avian population processes using standardised ringing. Ringing & Migration, 24(3), 199–204. Shannon, C. E., & Weaver, W. (1963). The mathematical theory of communication. Urbana, IL, ZDA: The University of Illinois Press.

279



Analiza vpliva vremenskih razmer na gibanje obiskovalcev v parkih: monitoring obiskovalcev parkov Alessandro Lepri,a Aureliano Bonini,b Alberto Paternianic in Alice Catellanid Trademark Italia srl, Corso d’Augusto, 97, 47921 Rimini, Italija. Prispevek avtorjev: a vodja projekta, b nadzor, c statistična analiza, d urejanje. Kontakt: info@trademarkitalia.com.

Povzetek Temeljni razlog raziskovanja povezave med vremenskimi razmerami in turističnimi prihodi v naravnih parkih torej zahteva izbiro sistema za dnevno beleženje tako števila obiskovalcev kot temeljnih vremenskih spremenljivk, ki opisujejo podnebje. Na ta način bo mogoče ugotoviti povezave med obiski parkov in vremenom na dan obiska ali dan pred tem. Cilj beleženja vremenskih podatkov je izdelati dnevno zgodovino vrste spremenljivk o območju vsakega naravnega parka, ki kot partner sodeluje pri projektu. Pridobljeni podatki se nato primerjajo z obstoječimi podatki o gibanju števila obiskovalcev v vsakem parku, da bi bilo mogoče ugotoviti morebitne povezave. Pri primerjavi gibanja vremenskih spremenljivk in gibanja števila obiskov pohodnikov v naravnih parkih v zadnjih 5 letih je le v nekaterih od analiziranih primerov opaziti neposredno povezavo. Ključne besede: obiskovalci parka, vreme, tokovi obiskovalcev, primerjave.

Uvod Temeljni razlog raziskovanja povezave med vremenskimi razmerami in turističnimi prihodi v naravnih parkih je močan pohodniški značaj te vrste turistične dejavnosti. Zato je povsem upravičeno vprašanje, kako podnebje vpliva na odločitev o obisku naravnega parka s strani oseb, ki prebivajo (ali začasno bivajo) znotraj radija največ 80–100 km. Onstran te razdalje namreč ni mogoče sklepati na kakršno koli povezavo med obema navedenima spremenljivkama. Izhodiščna predpostavka torej zahteva izbiro sistema za dnevno beleženje tako števila obiskovalcev kot temeljnih vremenskih spremenljivk, ki opisujejo podnebje. Na ta način bo mogoče ugotoviti povezave med obiski parkov in vremenom na dan obiska ali dan pred tem. Metodološki pristop, ki smo ga izdelali, temelji neposredno na tej postavki in je bil zasnovan neodvisno od obravnavanega parka.

Predlagana metodologija zajemanja podatkov in analize Spremljanje vremenskih razmer Cilj zajemanja vremenskih podatkov je oblikovanje dnevne zgodovine vrste spremenljivk o območju naravnega parka. Pridobljeni podatki se nato primerjajo z obstoječimi podatki o gibanju turistov v parkih. Priporočamo naslednje operativne korake:

281


1. ugotovitev delujočih vremenskih postaj na območju: dnevno spremljanje vremenskih podatkov je kompleksna znanstvena dejavnost, ki je ni mogoče zaupati osebam brez ustreznega strokovnega znanja. Zato je treba izbrati podjetje za zajem vremenskih podatkov, ki ima opazovalne postaje postavljene najbližje območju parka in z njim skleniti dogovor za zajemanje podatkov; če na pristojnem območju ni meteoroloških postaj, se bodo uporabljali vremenski podatki z letališča, ki je najbližje parku (vojaška meteorološka služba); 2. zajemanje vremenskih podatkov: priporočamo mesečno zajemanje dnevne zgodovine naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura, – – – –

zračni tlak, vlažnost, ml dežja, cm snega.

Poleg tega se bo beležilo tudi prevladujočo vrsto vremena tekom dneva: sončno, oblačno, deževno, sneg; 3. izdelava mesečnih povprečij za primerjavo s podatki o gibanju števila obiskovalcev.

Ocena gibanja števila obiskovalcev parkov Druga kvantitativna spremenljivka za raziskavo obravnavane povezave je gibanje števila obiskovalcev v parkih. Kolikor obstajajo neposredni sistemi za merjenje števila obiskovalcev, kot so nakup vstopnice ali nadzirani prehod preko števnih sistemov (vrtljivi križi, fotoelektrične celice ipd.), ki so nameščeni na vseh parkiriščih ali na vseh vstopnih točkah v park, so podatki o gibanju števila obiskovalcev za obdelavo in pripravo tedenskih, mesečnih in letnih poročil preprosto dosegljivi. Za merjenje števila obiskovalcev neograjenega območja, kamor je mogoče vstopati brez vstopnic, pa je potrebna uporaba drugačnih metod ocenjevanja in aproksimacije, namesto štetja posameznih oseb. V teh situacijah, kjer točno štetje pojava dejansko ni mogoče, je treba uporabiti strategije izračuna in ocenjevanja, na podlagi katerih je mogoče izdelati »verjetni prikaz dejanskega stanja« (ki ga nihče ne pozna). Metoda, ki jo predlagamo, je bila obširno preizkušena v lokacijah z velikim številom pohodnikov in temelji na beleženju prihoda vozil na območje naravnega parka. Rezultati tega »neposrednega« merjenja bodo predstavljali prvo kvantitativno spremenljivko za raziskovanje obravnavanih povezav, na njihovi podlagi pa bo izdelana dnevna zgodovina prihodov obiskovalcev naravnega parka. Poleg tega priporočamo še eno merjenje, in sicer »posredno«, ki bo golim številskim podatkom dodalo kvalitativne in tržne podatke.

Neposredno merjenje Izhodiščna točka postopka ocenjevanja je število vozil, ki jih dnevno zabeležijo na parkiriščih naravnega parka. Priporočamo naslednje operativne korake:

282


1. določitev parkirišč: nujno potrebno je določiti znano število parkirišč; za vsako parkirišče je treba navesti ime (na primer parkirišče 1, parkirišče 2, ipd.) in največje število parkirnih mest (idealno bi bilo, da bi lahko ločili parkirišča za osebna in tista za druga vozila, kot so avtobusi, avtodomi ipd); 2. ocena morebitnih razpršenih parkirišč: sočasno bi bilo treba oceniti največje število vozil, ki bi jih bilo eventualno mogoče parkirati zunaj predvidenih parkirišč; 3. dnevno merjenje: vsak dan je treba zabeležiti tako število vozil, ki so vstopila na parkirišča (če je mogoče s pomočjo avtomatskih števcev), kot delež zasedenosti razpršenih parkirišč; 4. izračun vozil, ki so vstopila na območje parka: vsota zgoraj navedenih podatkov bo dan za dnem postregla z skupno oceno vozil, ki so vstopila na območje parka; 5. končna ocena prihodov obiskovalcev: z določitvijo povprečnega števila potnikov v vozilih (predlagamo 2,5 za osebna vozila in 42 za avtobuse) bo mogoče izdelati končno oceno dnevnega števila pohodnikov, ki so obiskali park. Če povzamemo, je mogoče število pohodnikov na vozilo v katerem koli mesecu izračunati na podlagi naslednje formule:

kjer je i = oznaka meseca v letu (i =1.januar, i = 12.december), n_esc_autoi = število obiskovalcev v vozilu v mesecu i, j = oznaka dneva v mesecu (j = 1. dan, j = 29., 30., 31.zadnji dan), n_park1j = število zabeleženih vozil na parkirišču 1 na dan j, n_park2j = število zabeleženih vozil na parkirišču 2 na dan j, n_park3j = število zabeleženih vozil na parkirišču 3 na dan j, n_disp = occj = indeks zasedenosti % razpršenih parkirišč na dan j, 2,5 = povprečno število potnikov na vozilo. Enako formulo, z ustreznimi popravki za povprečno število potnikov v vozilu, je mogoče uporabiti tudi za druge vrste vozil, kolikor jih je mogoče ločiti in prešteti.

Posredno merjenje Vzporedno z neposrednim merjenjem je priporočljivo spremljati tudi druge spremenljivke. Teh podatkov sicer ne bomo uporabili neposredno za namene dela, bodo pa koristni za analizo okvirja, raziskavo turističnih teženj in za načrtovanje ciljnih marketinških dejavnosti. V ta namen se priporoča izvedba naslednjih dejavnosti: 1. beleženje obiska informacijskih središč: obiske informacijskih središč parka je mogoče uporabiti za zbiranje številnih podatkov. Poleg beleženja števila oseb, ki so vstopile v park (spremenljivke, ki jo lahko

283


uporabite za preverjanje vrednosti, pridobljenih z neposrednim merjenjem), je priporočljivo pripraviti preproste vprašalnike in jih razdeliti čim večjemu številu ljudi. V vprašalnikih morajo gosti navesti podatke o kraju, od koder prihajajo, razlogih obiska, sestavi skupine, s katero so park obiskali, uporabljenih informacijskih virih in drugih marketinško zanimivih vidikih. Zajemanje teh podatkov bo potekalo dnevno, vendar priporočamo njihovo obdelavo na mesečni ravni; 2. spremljanje gibanja turistov v krajih, ki mejijo na park: analiza antropogene obremenitve je lahko v pomoč pri razumevanju turističnega potenciala v območjih, ki mejijo na park in lahko nakaže morebitne marketinške in promocijske dejavnosti. Ti podatki, ki jih uradni viri običajno priskrbijo s 6 do 9 mesečno zamudo, so uporabni predvsem za polletne, letne ali zaključne analize. Uporabljeni bodo statistični podatki o gibanju turistov v občinah, na ozemlju katerih se razteza park: prihodi in prenočitve domačih in tujih turistov v hotelskih in drugih nastanitvenih objektih; 3. beleženje obiskovalcev ob najpomembnejših dogodkih v občinah, ki mejijo na park: za oceno turistične in pohodniške zanimivosti območij, ki tvorijo naravni park, je mogoče spremljati gibanje števila turistov ob najpomembnejših dogodkih, ki so predvideni na koledarju vsake od občin, na ozemlju katerih se razteza park. V tem primeru je treba popisati vsa parkirišča (in njihove zmogljivosti z vidika števila parkirnih mest), ki se uporabljajo ob takih dogodkih in dnevno beležiti število vozil, ki so tamkaj prisotna ves čas trajanja prireditve. Pri obdelavi podatkov bo uporabljena enaka metodologija kot za oceno obiskovalcev parkov, s spremljanjem parkirišč (glej a) Neposredno merjenje).

Obdelava podatkov Pridobljene podatke bomo obdelali in primerjali z drugimi ter tako poiskali morebitne povezave.

Razvoj dokončne metodologije Prva faza dejavnosti raziskovalcev Trademark Italia se je osredotočala na analizo značilnosti parkov, ki kot partnerji sodelujejo pri projektu Climaparks in na izdelavo skupnega sistema dnevnega beleženja tako števila obiskovalcev kot temeljnih vremenskih spremenljivk, ki opisujejo podnebje. Cilj projekta je prikazati povezave med številom obiskovalcev parkov in lokalno beleženimi vremenskimi razmerami. Po kratkem ogledu Deželnega parka Vena del Gesso iz Ravenne, katerega cilj je bil poiskati najprimernejše rešitve, je potekal teoretični del z namenom: – priprave obrazcev za beleženje obiskovalcev; – priprave obrazcev za beleženje vremenskih spremenljivk; – –

priprave navodil za pravilno izpolnjevanje obrazcev; pošiljanja obrazcev in ustreznih navodil parkom, ki kot partnerji sodelujejo pri projektu;

– – –

prejema povratnih informacij; popravka obrazcev na podlagi prejetih pripomb; pošiljanja posodobljenih obrazcev z ustreznimi navodili.

Druga faza dejavnosti se je začela z udeležbo na drugem koordinacijskem srečanju partnerjev projekta Climaparks, ki je potekalo v Ravenni. Ob tej priložnosti so raziskovalci Trademark Italia predstavnikom udeleženih parkov ponazorili skupno metodologijo zbiranja podatkov.

284


Med razpravo s partnerji se je pokazala potreba po »prilagoditvi« sistema beleženja zaradi različnih geografskih, prostorskih in organizacijskih značilnosti posameznih partnerjev. Ta odločitev je za raziskovalce Trademark Italia pomenila dodatno delo v primerjavi s prvotno načrtovanim, saj je bilo treba v najkrajšem času izdelati: – osebno prilagojene obrazce za beleženje obiskovalcev za vsak park; – navodila za pravilno izpolnjevanje obrazcev; – ustrezne elektronske preglednice za zbiranje podatkov; – ustrezne programe za obdelavo podatkov ter oblikovanje tabel in grafov.

Spremljanje vremenskih razmer Cilj beleženja vremenskih podatkov je izdelati dnevno zgodovino vrste spremenljivk o območju vsakega naravnega parka, ki kot partner sodeluje pri projektu. Pridobljeni podatki se nato primerjajo z obstoječimi podatki o gibanju števila obiskovalcev v vsakem parku, da bi bilo mogoče ugotoviti morebitne povezave. Za izdelavo baze podatkov so bili izvedeni naslednji operativni koraki: 1. ugotovitev meteorološke postaje, ki je najbližje parku; 2. zajemanje vremenskih podatkov: baza podatkov vsakega parka, ki kot partner sodeluje pri projektu, je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura; – zračni tlak; – vlažnost; – padavine (ml dežja, cm snega); – izdelava mesečnih povprečij za primerjavo s podatki o gibanju obiskovalcev.

Ocena gibanja obiskovalcev parkov Druga kvantitativna spremenljivka za raziskavo, ki je predvidena v okviru projekta, je gibanje števila obiskovalcev parkov. Če so na voljo »neposredni« podatki o številu obiskovalcev (vstopnica, vrtljivi križi, število obiskovalcev sprejemnih centrov ipd.), zadošča primerjati dnevno izmerjene podatke posameznih parkov z ustreznimi vremenskimi podatki. Če »neposredni« podatki niso na voljo, se uporabijo »neposredni« statistični podatki oziroma podatki o gibanju turistov v krajih, ki mejijo na območje parka: prihodi in prenočitve domačih in tujih turistov v hotelskih in drugih nastanitvenih objektih v občinah (ali pokrajinah), na ozemlju katerih se razteza obravnavani park. Novi elaborati so bili posredovani vsem partnerjem projekta, ki so od maja 2011 dalje posredovali zgodovinske podatke (kolikor so bili ti na voljo), enkrat mesečno pa tudi podatke o poletni sezoni 2011 in 2012 (april–oktober). Raziskovalci Trademark Italia so podatke redno vnašali v bazo podatkov, v pričakovanju letnih in končne obdelave.

285


Vremenske Razmere Kar zadeva točko »Analiza vpliva vremenskih razmer na gibanje obiskovalcev v parkih«, je med vsemi projektnimi partnerji (Triglavski narodni park, Park Škocjanske jame, Deželni park delte Pada Veneta, Deželni park delte Pada Emlije-Romagne v vlogi raziskovalcev in pokrajina Ravenna s Parkom Vena del Gesso Romagnola v vlogi koordinatorja) Trademark Italia prejela podatke o vremenskih razmerah le s strani naslednjih parkov: – Krajinski Park Sečoveljske Soline, Portorož (SLO): od aprila 2008 do oktobra 2012; – –

Krajinski Park Strunjan, Portorož (SLO): od maja 2011 do oktobra 2012; Park Vena del Gesso, Ravenna (ITA): od aprila 2008 do oktobra 2012.

Slovenska parka nista bila vključena v ta del dejavnosti, vendar sta bila vseeno pripravljena izdelati podatkovno bazo na podlagi posredovanih vremenskih podatkov in te podatke obdelati skladno s cilji projekta. Da bi lahko zaključili analizo, so raziskovalci Trademark Italia ustvarili podatkovno bazo vremenskih podatkov tudi tistih parkov - partnerjev projekta, ki podatkov niso pošiljali, pri čemer so uporabili arhive meteoroloških postaj, ki se nahajajo v bližini omenjenih parkov. Za izdelavo podatkovne baze za Krajinski park Strunjan so bili zaradi bližine obeh parkov in njune podobne lege tik ob morju uporabljeni enaki (dnevni) zgodovinski vremenski podatki od leta 2008 do aprila 2011 kot za Krajinski park sečoveljske soline. Za Park Vena del Gesso iz Ravenne so bili uporabljeni (dnevni) zgodovinski vremenski podatki od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Faenzi (oddaljena 19 km) in so bili objavljeni na spletni strani www.meteofa.it, ki objavlja povprečne dnevne vrednosti za vse navedene postavke. Za Triglavski narodni park so bili uporabljeni (dnevni) zgodovinski vremenski podatki od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Ljubljani (oddaljena 57,6 km.) in so bili objavljeni na spletni strani www.eurometeo.com. Ta spletna stran ponuja urne meritve za vsak posamezni dan, mi pa smo izbrali dnevno meritev ob 12. uri. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin1. Za Park škocjanske jame so bili uporabljeni vremenski podatki, ki jih je priskrbel sam park. Nekaj manjkajočih podatkov smo povzeli po meteorološki postaji iz Ljubljane (oddaljeni 76 km), ki so bili objavljeni na spletni strani www.eurometeo.com; tudi v tem primeru smo upoštevali dnevne podatke ob 12. uri in oceno količine padavin na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin1. Za Deželni park delte Pada Veneto smo uporabili (dnevne) zgodovinske vremenske podatke od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Ferrari (oddaljena 42 km od Ariana) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo dnevni podatki za vse želene postavke, količina padavin pa je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Za Deželni park delte Pada Emilije-Romagne smo uporabili (dnevne) zgodovinske vremenske podatke od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Ferrari (oddaljene 51 km od Mesole) in so bili

1

Uradna klasifikacija temelji na intenziteti padavin, pri čemer loči: pršenje (< 1 mm na uro), rahel dež (1–2 mm/h),

zmerni dež (2-6 mm/h), močan dež (> 6 mm/h), ploha (> 10 mm/h vendar z omejenim trajanjem), nevihta

(> 30 mm/h).

286


objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo dnevni podatki za vse želene postavke, količina padavin pa je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Nazadnje, da bi lahko izpopolnili tudi meritve obeh parkov - partnerjev projekta, ki so določene v točki »4.2 Monitoring obiskovalcev parkov«, smo izdelali baze podatkov o vremenskih razmerah: –

za Naravni park Julijsko predgorje smo uporabili (dnevne) zgodovinske vremenske podatke od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Trbižu (oddaljena 53 km) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo dnevni podatki za vse želene postavke, količina padavin pa je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. za Naravni park furlanskih Dolomitov smo za julij in avgust 2011 uporabili podatke meteorološke postaje Andreis, ki se nahaja na območju samega parka, in (dnevne) zgodovinske vremenske podatke od leta 2008 do junija 2011, ki jih je beležila meteorološka postaja v Avianu (oddaljena 21 km) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo dnevni podatki za vse želene postavke, količina padavin pa je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Tabela 1. Vremenski podatki parkov, ki sodelujejo pri projektu PARK

VREMENSKI PODATKI

Park Sečoveljske soline

Dnevne podatke od aprila 2008 do oktobra 2012 je priskrbel sam park. Dnevne podatke od maja 2011 do oktobra 2012 je priskrbel sam park. Za april 2011 in za obdobje od leta 2008 do leta 2010 veljajo zaradi kratke razdalje in enake lokacije tik ob morju enaki podatki kot za Krajinski park sečoveljske soline. Dnevne podatke od leta 2008 do leta 2012 je posredovala meteorološka postaja iz Ljubljane (57,6 km), objavljeni pa so na spletni strani eurometeo.com, kjer so na voljo urne meritve (izbrani so bili podatki ob 12. uri). Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Dnevne podatke od aprila 2008 do oktobra 2012 je priskrbel sam park. Redki manjkajoči podatki so bili dopolnjeni s tistimi, ki jih je zabeležila meteorološka postaja v Ljubljani (76 km) in so bili objavljeni na spletni strani eurometeo.com, kjer so na voljo urne meritve (izbrani so bili podatki ob 12. uri). Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Dnevne podatke od leta 2008 do leta 2012 je posredovala meteorološka postaja iz Faenze (19 km), objavljeni pa so bili na spletni strani meteofa.it, kjer so na voljo povprečne dnevne meritve za vse želene postavke. Dnevne podatke od leta 2008 do leta 2012 je posredovala meteorološka postaja iz Ferrare (42 km od Ariana, 51 km od Mesole) in so bili objavljeni na spletni strani ilmeteo.it, kjer so na voljo povprečne dnevne meritve. dežja so bili ocenjeni na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Dnevne podatke od leta 2008 do leta 2012 je posredovala meteorološka postaja iz Trbiža (53 km) in objavljeni so bili na spletni strani ilmeteo.it, kjer so na voljo povprečne dnevne meritve. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Za julij in avgust 2011 je park posredoval podatke, ki jih je beležila meteorološka postaja Andreis, ki se nahaja na območju parka. Za leto 2012, preostale mesece leta 2011 in za obdobje od leta 2008 do leta 2010 so bili uporabljeni dnevni podatki, ki jih je beležila meteorološka postaja v Avianu (21 km) in so bili objavljeni na spletni strani ilmeteo.it. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

Krajinski Park Strunjan

Triglavski narodni park

Park Škocjanske Jame

Park Vena del Gesso

Park delte Pada Veneto Park delte Pada Emilije-Romagne Park Julijsko Predgorje

Park Furlanskih Dolomitov

Opomba: Uradna klasifikacija temelji na intenziteti padavin, pri čemer loči: pršenje (< 1 mm na uro), rahel dež (1– 2 mm/h), zmerni dež (2–6 mm/h), močan dež (> 6 mm/h), ploha (> 10 mm/h, vendar z omejenim trajanjem), nevihta (> 30 mm/h).

287


Gibanje Obiskovalcev Kar zadeva točko »Monitoring obiskovalcev parkov«, projekt predvideva udeležbo vseh parkov (Triglavski narodni park, Krajinski park Strunjan, Krajinski park sečoveljske soline, Park škocjanske jame, Deželni naravni park Julijsko Predgorje, Naravni park Furlanskih Dolomitov, Deželni park Delte Pada Veneto, Deželni park Delte Pada Emilije-Romagne v vlogi raziskovalcev in pokrajina Ravenna s Parkom Vena del Gesso Romagnola v vlogi koordinatorja), vendar tudi v tem primeru Trademark Italia ni prejela podatkov o gibanju obiskovalcev od vseh parkov, temveč le od naslednjih: – – – – – –

Sečoveljske Soline, Portorož (SLO): od aprila 2008 do oktobra 2012; Krajinski Park Strunjan, Portorož (SLO): od maja 2011 do oktobra 2012; Park Škocjanske Jame, Divača (SLO): od januarja 2009 do oktobra 2012; Park Vena del Gesso, Ravenna (ITA): od aprila 2011 do oktobra 2012; Park Delte Pada Emilije-Romagne, Comacchio (ITA): od leta 2008 do leta 2011; Park Julijsko Predgorje, Resia (ITA): od leta 2008 do leta 2011;

Naravni park Furlanskih Dolomitov, Cimolais (ITA): od julija do septembra 2011.

Drugi parki podatkov niso posredovali. Manjkajoči podatki v podatkovnih bazah, ki so jih posredovali nekateri parki, so bili dopolnjeni z ocenami na podlagi prihodov obiskovalcev ob istih dneh in v enakih obdobjih v posameznem parku ali ob istih dneh v bližnjem parku, ob upoštevanju vremenskih razmer. Tabela 2. Podatki o obiskovalcih parkov, ki sodelujejo pri projektu park Park Sečoveljske Soline Krajinski Park Strunjan

Park Škocjanske Jame

Park Vena del Gesso Triglavski narodni park Park Delte Pada Emilije-Romagne Park Delte Pada Veneta Park Julijsko Predgorje

Park Furlanskih Dolomitov

podatki o obiskovalcih Dnevne podatke od aprila 2008 do oktobra 2012 je priskrbel sam park. Dnevne podatke od maja 2011 do oktobra 2012 je priskrbel sam park (delno ocenjeni). Podatki za april 2011 in obdobje od leta 2008 do leta 2010 so bili zaradi majhne razdalje med obema parkoma in enake lege tik ob morju ocenjeni glede na trend obiskov Krajinskega parka sečoveljske soline. Dnevne podatke od januarja 2009 do oktobra 2011 je priskrbel sam park. Podatki o mesečnem obisku za leto 2008 so bili ocenjeni na podlagi trendov v drugih slovenskih parkih. Dnevne podatke od aprila 2011 do oktobra 2012 je priskrbel sam park. Mesečni podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili ocenjeni na podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v občini Brisighella. Ni neposrednih podatkov. Trenutno ni na voljo neposrednih podatkov. Ocene Trademark Italia, temelječe na letnih podatkih v obdobju od leta 2008 do leta 2011, glede obiska sprejemnih centrov parka, povezanih muzejev in najpomembnejših kulturnih in verskih lokacij na območju parka. Za Park delte Pada Veneta ni na voljo neposrednih podatkov. Za celotno obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili podatki ocenjeni na podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajini VidemZa obdobje od julija do oktobra 2011 je park posredoval podatke, ki so bili izmerjeni s pomočjo dveh števnih sistemov (nameščenih v kraju Val Montanaia in Andreis). Podatki za druge mesece leta 2011 so bili ocenjeni na podlagi obiska, zabeleženega ob enakih dneh tedna v obdobjih, ki so si bila z vremenskega vidika podobna. Podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili ocenjeni s pomočjo vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajini Pordenone.

Za vse druge parke je bila izdelana baza podatkov gibanja obiskovalcev na podlagi »neposrednih« javno dosegljivih podatkov o gibanju turistov v posameznih parkih (prihodi in prenočitve v hotelskih in drugih nastanitvenih objektih v občini, na območju, v pokrajini).

288


Povezava med vremenskimi razmerami in gibanjem števila obiskovalcev v parkih Po izdelavi podatkovnih baz vremenskih spremenljivk in gibanja števila obiskovalcev v obdobju od leta 2008 do leta 2012 so raziskovalci Trademark Italia začeli analizirati in ugotavljati povezave med prihodi obiskovalcev parkov in vremenskimi razmerami. Ko so se raziskovalci (še preden so poznali podatke) vprašali, kakšne bi lahko bile morebitne povezave med tema spremenljivkama, so bili prvi samodejni odgovori naslednji: 1) zvišanju temperature bi lahko ustrezalo povečanje števila prihodov obiskovalcev (vročina v nižini in v mestih ljudi spodbudi k obisku naravnih parkov v želji po osvežitvi); 2) in nasprotno, znižanje temperature bi lahko ustrezalo zmanjšanju števila prihodov obiskovalcev (mraz zmanjša obiske naravnih parkov); 3) povečanju količine padavin bi lahko ustrezalo zmanjšanje števila prihodov obiskovalcev (dež zmanjša obiske naravnih parkov); 4) in nasprotno, zmanjšanje količine padavin bi lahko ustrezalo povečanju števila prihodov obiskovalcev (lepo vreme poveča obiske naravnih parkov). Prve obdelave podatkov so delno potrdile te morebitne medsebojne povezave med vremenskimi razmerami (zlasti dežjem in temperaturami) in gibanjem števila turistov v parkih, po drugi strani pa so bile ugotovljene številne izjeme.

Rezultati za posamezne parke, ki kot partnerji sodelujejo pri projektu V tem delu študije so predstavljeni temeljni rezultati primerjave med vremenskimi podatki in podatki o prihodih obiskovalcev v posameznih parkih, ki sodelujejo pri projektu Climaparks.

Park Vena del Gesso, Ravenna (ITA) Na podlagi zbirke podatkov za poletno sezono 2012 (april–oktober) je mogoče izdelati prvo oceno trenda obiskov v Parku Vena del Gesso v Ravenni (Italija) v zadnjih 5 letih (2008–2012) in jo primerjati s podatki o vremenskih razmerah, po navodilih, ki so bila sestavljena v okviru projekta Climaparks. Metodologija, ki je bila izbrana za zbiranje podatkov o Parku Vena del Gesso, je predvidevala obdelavo zgodovinskih vremenskih podatkov meteorološke postaje v Faenzi (oddaljeni 19 km), objavljenih na spletni strani www.meteofa.it, ki ponuja povprečne dnevne meritve za vse želene postavke, za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012. Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura, – zračni tlak, – –

vlažnost, padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev je od aprila 2008 do oktobra 2012 posredoval neposredno park (dnevne meritve). Mesečni podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili ocenjeni na podlagi

289


vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v občini Brisighella, ki zajema del območja parka. Podatki za obdobje od aprila do oktobra v letih od 2008 do 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju. Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, beleženo od aprila do oktobra v Parku Vena del Gesso, narastlo s 7.376 na 34.061, s povečanjem za +361,8 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +61,4 %. Tabela 3. Park Vena del Gesso–Zgodovinski podatki o obiskovalcih PARK VENA DEL GESSO leto

obiskovalci

%

2008

7.376

---

2009

6.507

-11,8 %

2010

18.442

+183,4 %

2011

21.106

+14,4 %

2012

34.061

+61,4 %

2012/2008

+26.685

+361,8 %

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, narastle s skupnih 240,2 ml v letu 2008 na 381,8 ml v letu 2012, z +59 % povečanjem v tem obdobju; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +40,1 %. Tabela 4. Park Vena del Gesso–zgodovinski podatki o padavinah leto 2008 2009 2010 2011

PARK VENA DEL GESSO padavine (ml.) 240,2 324,0 577,4 272,6

% --+34,9% +78,2% -52,8%

2012

381,8

+40,1%

2012/2008

141,6

+59,0%

Z izjemo sezone 2011 je torej opaziti postopno naraščanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra. Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsako leto se je z 20,0 °C v letu 2008 zvišala na 20,9 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +0,9 °C, kar ustreza +4,5 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +2,0 %. Tudi v tem primeru je z izjemo sezone 2010 opaziti postopno zviševanje povprečne temperature v obravnavanem obdobju.

290


Tabela 5: Park Vena del Gesso - zgodovinski podatki o povprečni temperaturi PARK VENA DEL GESSO leto

temperatura (°C)

%

2008

20,0

---

2009

20,3

+1,5%

2010

19,0

-6,4%

2011

20,5

+7,9%

2012

20,9

+2,0%

2012/2008

+0,9

+4,5%

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011-2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in prihodi obiskovalcev v parku: ob zmanjšanju količine padavin je opaziti povečanje števila obiskovalcev junija, julija in oktobra; vendar je enako povečanje obiskovalcev, v nekaterih primerih celo še izrazitejše (kot na primer septembra), opaziti tudi v primeru povečanja količine padavin (tudi precejšnjega). Tabela 6. Park Vena del Gesso–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2012/2011 PARK VENA DEL GESSO padavine (ml.)

obiskovalci

mesec

2011

2012

%

2011

2012

%

april

32,6

99,6

+205,5%

3.273

4.951

+51,3%

maj

42,8

86,0

+100,9%

2.456

3.631

+47,8%

junij

57,2

4,6

-92,0%

2.205

5.488

+148,9%

julij

54,4

0,0

-100%

3.061

4.995

+63,2%

avgust

0,2

8,8

+4300%

5.327

7.063

+32,6%

september

17,0

120,6

+609,4%

2.825

4.927

+74,4%

oktober

68,4

62,2

-9,1%

1.959

3.006

+53,4%

skupaj

272,6

381,8

+40,1%

21.106

34.061

+61,4%

Tudi pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in spremembe števila obiskovalcev parka ni opaziti pomembnejših medsebojnih povezav: če je junija, julija, avgusta in oktobra zvišanju povprečne temperature ustrezalo vzporedno naraščanje števila obiskovalcev, je aprila, maja in septembra opaziti porast števila obiskovalcev tudi ob znižanju povprečne temperature. Tabela 7. Park Vena del Gesso–Primerjava temperatur in obiskovalcev za obdobje 2012/2011 PARK VENA DEL GESSO temperatura (°C)

obiskovalci

mesec

2011

2012

%

2011

2012

%

april

15,1

13,3

-11,9%

3.273

4.951

+51,3%

maj

18,7

17,8

-4,8%

2.456

3.631

+47,8%

junij

22,5

25,0

+11,1%

2.205

5.488

+148,9%

julij

24,3

27,4

+12,8%

3.061

4.995

+63,2%

avgust

26,2

27,0

+3,1%

5.327

7.063

+32,6%

september

22,7

20,0

-11,9%

2.825

4.927

+74,4%

oktober

13,7

15,4

+12,4%

1.959

3.006

+53,4%

skupaj

20,5

20,8

+1,9%

21.106

34.061

+61,4%

291


Krajinski Park Strunjan, Portorož (SLO) Na podlagi podatkov za poletni sezoni v letih 2011 in 2012 (april-oktober) smo izdelali trend gibanja števila obiskovalcev v Krajinskem Parku Strunjan v Portorožu (Slovenija), ki smo ga primerjali s podatki o vremenskih razmerah, po navodilih, ki so bila določena v okviru projekta Climaparks. Metodologija, ki je bila izbrana za zbiranje podatkov o Krajinskem Parku Strunjan, je predvidevala obdelavo vremenskih podatkov, ki jih je posredoval park sam v obdobju od maja 2011 do oktobra 2012. Za izdelavo podatkovne baze za Krajinski Park Strunjan so bili zaradi bližine obeh parkov in njune podobne lokacije tik ob morju uporabljeni enaki (dnevni) zgodovinski vremenski podatki od leta 2008 do aprila 2011 kot za Krajinski Park Sečoveljske Soline. Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura, – zračni tlak, – vlažnost, –

padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev je od maja 2011 do oktobra 2012 posredoval sam park (občasne meritve, ne dnevne). Manjkajoči podatki so bili dopolnjeni z ocenami na podlagi prihodov obiskovalcev ob istih dneh in v enakih obdobjih v posameznem parku ali ob istih dneh v bližnjem parku, ob upoštevanju vremenskih razmer. Zaradi bližine in enake lege tik ob morju so bili podatki za Krajinski Park Strunjan za april 2011 in za obdobje od leta 2008 do leta 2010 ocenjeni na podlagi trenda obiskov Krajinskega Parka sečoveljske soline. Podatki za obdobje od aprila do oktobra za obdobje 2011-2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju: – v letih 2011 in 2012 je število obiskovalcev, ki so bili zabeleženi v Krajinskem Parku Strunjan, upadlo s 482.780 na 391.210, z zmanjšanjem za -19,0 %; – v istem obdobju se je količina padavin (ml dežja) povečala s skupno 424,6 ml v letu 2011 na 605,8 ml v letu 2012, s povečanjem za +42,7 %; – v istem obdobju je povprečna temperatura (°C) narasla z 19,8 °C v letu 2011 na 20,3 °C v letu 2012, s povečanjem za +0,5 °C, kar ustreza +2,2 %; – mesečni podatki kažejo na tesno povezavo med povečanjem količine padavin in zmanjšanjem števila obiskovalcev parka.

292


Tabela 8. Krajinski Park Strunjan–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2012-2011 KRAJINSKI PARK STRUNJAN padavine (ml.)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

10,4

39,6

+280,8%

23.700

20.539

-13,3%

maj

53,6

91,2

+70,1%

39.610

25.490

-35,6%

junij

34,0

43,2

+27,1%

70.247

68.867

-2,0%

julij

151,2

59,6

-60,6%

86.955

90.980

+4,6%

avgust

9,2

2,0

-78,3%

140.609

114.034

-18,9%

september

60,6

159,8

+163,7%

83.377

49.864

-40,2%

oktober

105,6

210,4

+99,2%

38.282

21.436

-44,0%

skupaj

424,6

605,8

+42,7%

482.780

391.210

-19,0%

Kar zadeva primerjavo med spremembo povprečne mesečne temperature in spremembo števila obiskovalcev parka podatki ne razkrivajo neposredne povezave teh dveh spremenljivk. Tabela 9. Krajinski Park Strunjan–Primerjava temperature in obiskovalcev za obdobje 2012-2011 KRAJINSKI PARK STRUNJAN temperatura (°C)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

14,1

13,3

-5,7%

23.700

20.539

-13,3%

maj

18,2

17,2

-5,5%

39.610

25.490

-35,6%

junij

22,1

23,2

+5,0%

70.247

68.867

-2,0%

julij

23,3

25,2

+8,2%

86.955

90.980

+4,6%

avgust

24,5

25,8

+5,3%

140.609

114.034

-18,9%

september

22,5

21,1

-6,2%

83.377

49.864

-40,2%

oktober

14,2

16,1

+13,4%

38.282

21.436

-44,0%

skupaj

19,8

20,3

+2,2%

482.780

391.210

-19,0%

Krajinski Park Sečoveljske Soline, Portorož (SLO) Na podlagi podatkov za poletno sezono 2012 (april–oktober) smo izdelali trend gibanja števila obiskovalcev v Krajinskem Parku Sečoveljske Soline v Portorožu (Slovenija) v zadnjih petih letih (2008– 2012) in ga primerjali s podatki o vremenskih razmerah, po navodilih, ki so bila določena v okviru projekta Climaparks. Metodologija, ki je bila izbrana za zbiranje podatkov o Krajinskem Parku Sečoveljske Soline, je predvidevala obdelavo vremenskih podatkov, ki jih je posredoval park sam v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura, – zračni tlak, – vlažnost, – padavine (ml dežja, cm snega).

293


Podatke o gibanju števila obiskovalcev je od aprila 2008 do oktobra 2012 posredoval sam park (dnevne meritve). Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju. Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, ki so bili zabeleženi v Krajinskem Parku Sečoveljske Soline, narastlo z 21.821 na 35.896, s povečanjem za +64,5 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +16,1 %. Tabela 10. Krajinski Park Sečoveljske Soline–Zgodovinski podatki o obiskovalcih leto

KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE obiskovalci

%

2008

21.821

---

2009

23.163

+6,2%

2010

21.169

-8,6%

2011

30.923

+46,1%

2012

35.896

+16,1%

2012/2008

+14.075

+64,5%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle s skupnih 488,8 ml v letu 2008 na 350,8 ml v letu 2012, z zmanjšanjem za -28,2 % v celotnem obdobju; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -18,8 %. Tabela 11. Krajinski Park Sečoveljske Soline–Zgodovinski podatki o padavinah KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE leto

padavine (ml.)

%

2008

488,8

---

2009

357,6

-26,8%

2010

699,2

+95,5%

2011

431,8

-38,2%

2012

350,8

-18,8%

2012/2008

-138,0

-28,2%

Opaziti je torej postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra, zlasti v zadnjih treh sezonah. Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsako leto se je z 18,7 °C v letu 2008 zvišala na 19,8 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +1,1 °C, kar ustreza +5,9 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +1,0 %. Tudi v tem primeru je opaziti postopno zviševanje povprečne temperature v obravnavanem obdobju, zlasti v zadnjih treh sezonah.

294


Tabela 12. Krajinski Park Sečoveljske Soline–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE leto

temperatura (°C)

%

2008

18,7

---

2009

19,2

+2,7%

2010

18,4

-4,2%

2011

19,6

+6,5%

2012/2008

+1,1

+5,9%

Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in prihodi obiskovalcev v parku: ob zmanjšanju količine padavin je opaziti porast števila obiskovalcev v juniju in juliju, ne pa tudi v oktobru, ko je število obiskovalcev upadlo (četudi le malce); aprila, maja, avgusta in septembra pa je število obiskovalcev, nasprotno, narastlo navkljub povečanju količine padavin. Tabela 13. Krajinski Park Sečoveljske Soline–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2012–2011 KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE padavine (ml.)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

10,4

45,2

+334,6%

4.292

4.557

+6,2%

maj

54,0

88,8

+64,4%

5.326

5.976

+12,2%

junij

37,2

29,0

-22,0%

6.141

6.625

+7,9%

julij

142,6

3,0

-97,9%

3.106

3.776

+21,6%

avgust

4,2

21,2

+404,8%

3.069

4.177

+36,1%

september

67,2

77,4

+15,2%

4.755

6.596

+38,7%

oktober

116,2

86,2

-25,8%

4.234

4.189

-1,1%

skupaj

431,8

350,8

-18,8%

30.923

35.896

+16,1%

Tudi pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in spremembe števila obiskovalcev parka ni opaziti pomembnejših medsebojnih povezav: če je junija, julija in avgusta zvišanju povprečne temperature ustrezalo vzporedno naraščanje števila obiskovalcev, je aprila, maja in septembra opaziti porast števila obiskovalcev tudi ob znižanju povprečne temperature. Oktobra se je število obiskovalcev, kljub zvišanju povprečne temperature, zmanjšalo. Tabela 14. Krajinski park Sečoveljske Soline–Primerjava temperature in obiskovalcev v letih 2012–2011 KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE temperatura (°C)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

14,1

12,8

-9,2%

4.292

4.557

+6,2%

maj

17,8

16,8

-5,6%

5.326

5.976

+12,2%

junij

21,8

22,5

+3,2%

6.141

6.625

+7,9%

julij

22,7

25,4

+11,9%

3.106

3.776

+21,6%

avgust

24,5

24,6

+0,4%

3.069

4.177

+36,1%

september

22,4

20,5

-8,5%

4.755

6.596

+38,7%

oktober

13,9

15,7

+12,9%

4.234

4.189

-1,1%

skupaj

19,6

19,8

+0,8%

30.923

35.896

+16,1%

295


Park Škocjanske Jame, Divača (SLO) Na podlagi podatkov za poletno sezono 2012 (april–oktober) smo izdelali trend gibanja števila obiskovalcev v Parku Škocjanske Jame, Divača (Slovenija) v zadnjih petih letih (2008–2012), ki smo ga primerjali s podatki o vremenskih razmerah, po navodilih, ki so bila določena v okviru projekta Climaparks. Metodologija, ki je bila izbrana za zbiranje podatkov o Parku Škocjanske Jame, je predvidevala obdelavo vremenskih podatkov, ki jih je posredoval park sam v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Redki manjkajoči podatki so bili dopolnjeni s tistimi, ki jih je zabeležila meteorološka postaja v Ljubljani (76 km.) in so bili objavljeni na spletni strani www.eurometeo.com, kjer so na voljo urne meritve (izbrani so bili podatki ob 12. uri). Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura, – zračni tlak, – vlažnost, – padavine (ml dežja, cm snega). Podatke o gibanju števila obiskovalcev je od aprila 2009 do oktobra 2012 posredoval neposredno park (dnevne meritve). Podatki o mesečnem obisku za leto 2008 so bili ocenjeni na podlagi trendov v drugih slovenskih parkih. Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju. Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, ki so bili zabeleženi v Parku Škocjanske Jame, narastlo z 77.755 na 81.521, s povečanjem za +4,8 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -2,6 %. Tabela 15. Park Škocjanske Jame–Zgodovinski podatki o obiskovalcih PARK ŠKOCJANSKE JAME leto

obiskovalci

%

2008

77.755

---

2009

85.902

+10,5%

2010

87.566

+1,9%

2011

83.665

-4,5%

2012

81.521

-2,6%

2012/2008

+3.766

+4,8%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle s skupnih 764,6 ml v letu 2008 na 687,4 ml v letu 2012, z zmanjšanjem za -10,1 % v celotnem obdobju; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -5,6 %.

296


Tabela 16. Park Škocjanske Jame–Zgodovinski podatki o padavinah PARK ŠKOCJANSKE JAME leto

padavine (ml.)

%

2008

764,6

---

2009

496,5

-35,1%

2010

1.041,1

+109,7%

2011

728,5

-30,0%

2012

687,4

-5,6%

2012/2008

-77,2

-10,1%

Opaziti je torej postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra, zlasti v zadnjih sezonah. Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsako leto se je z 15,8 °C v letu 2008 zvišala na 16,9 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +1,1 °C, kar ustreza +7,0 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +2,4 %. Tabela 17. Park Škocjanske Jame–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi PARK ŠKOCJANSKE JAME leto

temperatura (°C)

%

2008

15,8

---

2009

16,8

+6,3%

2010

15,4

-8,3%

2011

16,5

+7,1%

2012

16,9

+2,4%

2012/2008

+1,1

+7,0%

Tudi v tem primeru je opaziti postopno zviševanje povprečne temperature v obravnavanem obdobju, zlasti v zadnjih sezonah. Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in prihodi obiskovalcev v parku: povečanju količine padavin v aprilu in maju ustreza povečanje števila obiskovalcev; ob zmanjšanju količine padavin v juniju, juliju in avgustu je opaziti zmanjšanje števila obiskovalcev; in nasprotno, septembra in oktobra se je, ob povečanju količine padavin, število obiskovalcev zmanjšalo.

297


Tabela 18. Park Škocjanske jame–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2012–2011 PARK ŠKOCJANSKE JAME padavine (ml.)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

38,7

79,1

+104,4%

7.252

7.669

+5,8%

maj

95,2

100,7

+5,8%

7.959

9.963

+25,2%

junij

164,5

72,6

-55,9%

11.394

10.630

-6,7%

julij

164,5

68,6

-58,3%

17.526

16.401

-6,4%

avgust

34,6

33,5

-3,2%

19.377

18.999

-2,0%

september

92,0

175,7

+91,0%

12.745

11.411

-10,5%

oktober

139,0

157,2

+13,1%

7.412

6.448

-13,0%

skupaj

728,5

687,4

-5,6%

83.665

81.521

-2,6%

Tudi pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in spremembe števila obiskovalcev parka ni opaziti pomembnejših medsebojnih povezav: če je aprila in maja znižanje povprečne temperature ustrezalo povečanju števila obiskovalcev, je ob zvišanju povprečne temperature v obdobju od junija do avgusta ter v oktobru opaziti zmanjšanje števila obiskovalcev; septembra pa se je, nasprotno, število obiskovalcev zmanjšalo za enak odstotek, kot se je znižala povprečna temperatura. Tabela 19. Park Škocjanske jame–Primerjava temperature in obiskovalcev za obdobje 2012–2011 PARK ŠKOCJANSKE JAME temperatura (°C)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

11,5

10,3

-10,4%

7.252

7.669

+5,8%

maj

15,3

14,1

-7,8%

7.959

9.963

+25,2%

junij

18,6

19,8

+6,5%

11.394

10.630

-6,7%

julij

19,5

22,0

+12,8%

17.526

16.401

-6,4%

avgust

21,4

22,8

+6,5%

19.377

18.999

-2,0%

september

19,1

17,1

-10,5%

12.745

11.411

-10,5%

oktober

10,2

12,1

+18,6%

7.412

6.448

-13,0%

skupaj

16,5

16,9

+2,2%

83.665

81.521

-2,6%

Park delte Pada (Emilija), Comacchio (ITA) Podatke o prihodih obiskovalcev v Parku delte Pada Emilije-Romagne v Comacchio (ITA) v obdobju od aprila do oktobra za zadnjih 5 let (2008–2012) smo primerjali s podatki o vremenu, po navodilih, ki so bila opredeljena v okviru projekta Climaparks, da bi ugotovili morebitne povezave. Metodologija, ki smo jo izbrali za zbiranje podatkov o Parku delte Pada Emilije-Romagne, je temeljila na obdelavi (dnevnih) zgodovinskih vremenskih podatkov od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Ferrari (oddaljena 51 km od Mesole) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo povprečni dnevni podatki za vse želene postavke, v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk:

298


– –

temperatura, zračni tlak,

– –

vlažnost, padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev od aprila 2008 do oktobra 2012 je posredoval sam park (letne meritve v sprejemnih centrih). Mesečni podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2011 so bili ocenjeni na podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajinah Ferrara in Ravenna, ki se nahajata na območju parka. Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju. Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, zabeleženo od aprila do oktobra v Parku delte Pada Emilije-Romagne, upadlo z 290.571 na 227.710, z zmanjšanjem za -21,6 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -10,8 %. Tabela 20. Park delte Pada Emilije-Romagne–Zgodovinski podatki o obiskovalcih PARK DELTE PADA E.R. leto

obiskovalci

%

2008

290.571

---

2009

268.810

-7,5%

2010

253.729

-5,6%

2011

255.141

+0,6%

2012

227.710

-10,8%

2012/2008

-62.861

-21,6%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle s skupnih 470,8 ml v letu 2008 na 379,9 ml v letu 2012, z -19,3 % zmanjšanjem v tem obdobju; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +46,9 %. Tabela 21. Park delte Pada Emilije-Romagne–Zgodovinski podatki o padavinah PARK DELTE PADA E.R. leto

padavine (ml.)

%

2008

470,8

---

2009

449,7

-4,5%

2010

319,0

-29,1%

2011

258,6

-18,9%

2012

379,9

+46,9%

2012/2008

-90,9

-19,3%

Z izjemo sezone 2012 je torej opaziti postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra. Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsakega leta se je z 21,5 °C v letu 2008 zvišala na 23,09 °C v letu 2012, z zvišanjem za +1,6 °C, kar ustreza +7,4 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, je minimalna: +0,1 %.

299


Tabela 22. Park delte Pada Emilije–Romagne–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi PARK DELTE PADA E.R. leto

temperatura (°C)

%

2008

21,5

---

2009

22,9

+6,5%

2010

21,0

-8,3%

2011

23,06

+9,8%

2012

23,09

+0,1%

2012/2008

+1,6

+7,4%

Tudi v tem primeru je z izjemo sezone 2010 opaziti postopno naraščanje povprečne temperature v obravnavanem obdobju. Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in prihodi obiskovalcev v parku: ob zmanjšanju količine padavin je opaziti sočasni upad števila obiskovalcev v juniju in juliju; porast števila obiskovalcev je opaziti v aprilu, maju in oktobru, tudi ob povečanju količine padavin (tudi precejšnjem). Avgusta in septembra je bila potrjena ena od izhodiščnih predpostavk: povečanju količine padavin ustreza zmanjšanje števila obiskovalcev. Tabela 23. Park delte Pada Emilije–Romagne–Primerjava padavin in števila obiskovalcev za obdobje 2011–2012 PARK DELTE PADA E.R. padavine (ml.)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

39,5

108,8

+175,4%

43.880

44.074

+0,4%

maj

27,6

70,8

+156,5%

54.905

56.119

+2,2%

junij

56,0

21,9

-60,9%

39.038

26.053

-33,3%

julij

29,7

7,0

-76,4%

33.425

24.369

-27,1%

avgust

0,0

5,3

+52900%

34.643

31.566

-8,9%

september

51,4

88,2

+71,6%

33.590

28.143

-16,2%

oktober

54,4

77,9

+43,2%

15.660

17.386

+11,0%

skupaj

258,6

379,9

+46,9%

255.141

227.710

-10,8%

Pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in prihodov obiskovalcev v parku je večje povezave opaziti le v oktobru, ko zvišanje povprečne temperature ustreza povečanju števila obiskovalcev. Aprila in maja se je temperatura znižala, število obiskovalcev pa povečalo; junija, julija in avgusta pa nasprotno: povečanju povprečne temperature ustreza močan upad števila obiskovalcev.

300


Tabela 24. Park delte Pada Emilije–Romagne–Primerjava temperature in števila obiskovalcev za obdobje 2011–2012 PARK DELTE PADA E.R. temperatura (°C)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

18,1

15,1

-16,6%

43.880

44.074

+0,4%

maj

22,5

20,6

-8,4%

54.905

56.119

+2,2%

junij

25,0

27,3

+9,2%

39.038

26.053

-33,3%

julij

26,3

29,7

+12,9%

33.425

24.369

-27,1%

avgust

28,8

30,0

+4,2%

34.643

31.566

-8,9%

september

25,1

22,2

-11,6%

33.590

28.143

-16,2%

oktober

15,6

16,7

+7,1%

15.660

17.386

+11,0%

skupaj

23,06

23,09

+0,1%

255.141

227.710

-10,8%

Park delte Pada (Veneto), Ariano nel Polesine (ITA) Podatke o prihodih obiskovalcev v Parku delte Pada Veneta v Ariano nel Polesine (ITA) v obdobju od aprila do oktobra za zadnjih 5 let (2008–2012) smo primerjali s podatki o vremenu, po navodilih, ki so bila opredeljena v okviru projekta Climaparks, da bi ugotovili morebitne povezave. Metodologija, ki smo jo izbrali za zbiranje podatkov o Parku delte Pada Veneta, je temeljila na obdelavi (dnevnih) zgodovinskih vremenskih podatkov od leta 2008, ki jih je beležila meteorološka postaja v Ferrari (oddaljena 42 km od kraja Ariano nel Polesine) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo povprečni dnevni podatki za vse želene postavke, v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura, – zračni tlak, – vlažnost, –

padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev od aprila 2008 do oktobra 2012 je posredoval sam park (letne meritve v sprejemnih centrih). Mesečni podatki za obdobje od leta 2008 do leta 2012 so bili ocenjeni na podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajini Rovigo, ki se razteza na območju parka. Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju. Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, zabeleženo od aprila do oktobra v Parku delte Pada Veneta, upadlo z 12.353 na 11.989, z zmanjšanjem za -2,9 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -2,1 %.. Od navedenega odstopa le trend za leto 2011.

301


Tabela 25. Park delte Pada Veneta–Zgodovinski podatki o obiskovalcih PARK DELTE PADA VENETO leto

obiskovalci

%

2008

12.353

---

2009

12.055

-2,4%

2010

11.786

-2,2%

2011

12.251

+3,9%

2012

11.989

-2,1%

-364

-2,9%

2012/2008

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, narastle s skupnih 470,8 ml v letu 2008 na 379,9 ml v letu 2012, z -19,3 % zmanjšanjem v tem obdobju; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +46,9 %. Tabela 26. Park delte Pada Veneta–Zgodovinski podatki o padavinah PARK DELTE PADA VENETO leto

padavine (ml.)

%

2008

470,8

---

2009

449,7

-4,5%

2010

319,0

-29,1%

2011

258,6

-18,9%

2012

379,9

+46,9%

2012/2008

-90,9

-19,3%

Z izjemo sezone 2012 je torej opaziti postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra. Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsakega leta se je z 21,5 °C v letu 2008 zvišala na 23,09 °C v letu 2012, z zvišanjem za +1,6 °C, kar ustreza +7,4 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, je minimalna: +0,1 %. Tabela 27. Park delte Pada Veneta–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi PARK DELTE PADA VENETO leto

temperatura (°C)

%

2008

21,5

---

2009

22,9

+6,5%

2010

21,0

-8,3%

2011

23,06

+9,8%

2012

23,09

+0,1%

2012/2008

+1,6

+7,4%

Tudi v tem primeru je v obravnavanem obdobju, z izjemo sezone 2010, opaziti postopno naraščanje povprečne temperature. Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) ne razkrivajo tesne povezave med količino padavin in prihodi obiskovalcev v parku: ob zmanjšanju količine padavin je opaziti sočasni upad števila obiskovalcev

302


v juniju in juliju; porast števila obiskovalcev je opaziti v aprilu, maju, septembru in oktobru, tudi ob zvečanju količine padavin (tudi precejšnjem). Tabela 28. Park delte Pada Veneta–Primerjava padavin in števila obiskovalcev za obdobje 2011–2012 PARK DELTE PADA VENETO padavine (ml.)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

39,5

108,8

+175,4%

433

510

+17,8%

maj

27,6

70,8

+156,5%

944

1.040

+10,2%

junij

56,0

21,9

-60,9%

2.105

1.953

-7,2%

julij

29,7

7,0

-76,4%

2.936

2.580

-12,1%

avgust

0,0

5,3

---

4.498

4.448

-1,1%

september

51,4

88,2

+71,6%

975

1.071

+9,8%

oktober

54,4

77,9

+43,2%

360

387

+7,5%

skupaj

258,6

379,9

+46,9%

12.251

11.989

-2,1%

Pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in prihodov obiskovalcev v parku je večje povezave opaziti le v oktobru, ko zvišanje povprečne temperature ustreza povečanju števila obiskovalcev. Aprila in maja se je temperatura znižala, število obiskovalcev pa povečalo; junija, julija in avgusta pa nasprotno: povečanju povprečne temperature ustreza upad števila obiskovalcev. Tabela 29. Park delte Pada Veneta–Primerjava temperature in števila obiskovalcev za obdobje 2011– 2012 PARK DELTE PADA VENETO temperatura (°C)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

18,1

15,1

-16,6%

433

510

+17,8%

maj

22,5

20,6

-8,4%

944

1.040

+10,2%

junij

25,0

27,3

+9,2%

2.105

1.953

-7,2%

julij

26,3

29,7

+12,9%

2.936

2.580

-12,1%

avgust

28,8

30,0

+4,2

4.498

4.448

-1,1%

september

25,1

22,2

-11,6%

975

1.071

+9,8%

oktober

15,6

16,7

+7,1%

360

387

+7,5%

skupaj

23,06

23,09

+0,1%

12.251

11.989

-2,1%

Park Julijsko Predgorje, Resia (ITA) Podatke o prihodih obiskovalcev v Deželnem naravnem parku Julijsko predgorje v Resia (ITA) v obdobju od aprila do oktobra za zadnjih 5 let (2008–2012) smo primerjali s podatki o vremenu, po navodilih, ki so bila opredeljena v okviru projekta Climaparks, da bi ugotovili morebitne povezave. Metodologija, ki smo jo izbrali za zbiranje podatkov o Parku Julijsko predgorje, je temeljila na obdelavi zgodovinskih vremenskih podatkov, ki jih je beležila meteorološka postaja v Trbižu (oddaljena 53 km) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo povprečni dnevni podatki za vse želene postavke, v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin.

303


Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura, – zračni tlak, – vlažnost, –

padavine (ml dežja, cm snega).

Podatke o gibanju števila obiskovalcev od aprila 2008 do oktobra 2012 je posredoval sam park (dnevne meritve v sprejemnem centru v Reziji). Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju. Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, zabeleženo od aprila do oktobra v Parku delte Pada Emilije-Romagne, upadlo s 5.755 na 2.338, z zmanjšanjem za -59,4 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -40,6 %. Tabela 30. Park Julijsko Predgorje–Zgodovinski podatki o obiskovalcih PARK JULIJSKO PREDGORJE leto

obiskovalci

%

2008

5.755

---

2009

3.540

-38,5%

2010

3.704

+4,6%

2011

3.935

+6,2%

2012

2.338

-40,6%

2012/2008

-3.417

-59,4%

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle s skupnih 1.123,1 ml v letu 2008 na 1.053,6 ml v letu 2012, s -6,2 % zmanjšanjem v tem obdobju; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +66,9 %. Tabela 31. Park Julijsko Predgorje–Zgodovinski podatki o padavinah PARK JULIJSKO PREDGORJE leto

padavine (ml.)

%

2008

1.123,1

---

2009

782,4

-30,3%

2010

1.070,6

+36,8%

2011

631,4

-41,0%

2012

1.053,6

+66,9%

-69,5

-6,2%

2012/2008

Med večjimi in manjšimi odstopanji je torej opaziti postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra. Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsakega leta se je s 14,4 °C v letu 2008 zvišala na 15,9 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +1,5 °C, kar ustreza +10,4 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -1,9 %.

304


Tabela 32. Park Julijsko Predgorje–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi PARK JULIJSKO PREDGORJE leto

temperatura (°C)

%

2008

14,4

---

2009

15,8

+9,7%

2010

14,7

-7,0%

2011

16,2

+10,2%

2012

15,9

-1,9%

2012/2008

+1,5

+10,4%

Tudi v tem primeru je med večjimi in manjšimi odstopanji opaziti postopno naraščanje povprečne temperature v obravnavanem obdobju. Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) kažejo na morebitno povezavo med količino padavin in prihodi obiskovalcev v park v juniju, avgustu in oktobru, ko je ob povečanju količine padavin opaziti vzporedno zmanjševanje števila obiskovalcev; maja, julija in septembra pa, nasprotno, število obiskovalcev upada tudi spričo zmanjševanja količine padavin. Tabela 33. Park Julijsko Predgorje–Primerjava 2012/2011 padavin in obiskovalcev PARK JULIJSKO PREDGORJE padavine (ml.) mesec

obiskovalci

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

0,0

99,2

---

671

0

-100%

maj

106,6

100,2

-6,0%

741

453

-38,9%

junij

0,0

81,1

---

348

240

-31,0%

julij

162,6

147,6

-9,2%

600

508

-15,3%

avgust

171,5

242,2

+41,2%

654

535

-18,2%

september

190,7

76,0

-60,1%

351

260

-25,9%

0,0

307,3

---

570

342

-40,0%

631,4

1053,6

+66,9%

3.935

2.338

-40,6%

oktober skupaj

S primerjavo spreminjanja mesečne povprečne temperature in prihodov obiskovalcev v park je bilo mogoče potrditi izhodiščno predpostavko samo v maju in septembru, ko je znižanje povprečne temperature sovpadlo z vzporednim zmanjšanjem števila obiskovalcev. V preostalih treh mesecih pa se je povprečna temperatura zviševala, število obiskovalcev pa upadalo.

305


Tabela 34. Park Julijsko Predgorje–Primerjava 2012/2011 temperature in obiskovalcev PARK JULIJSKO PREDGORJE temperatura (°C)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

12,5

9,3

-25,6%

671

0

-100%

maj

15,8

15,1

-4,4%

741

453

-38,9%

junij

17,6

19,5

+10,8%

348

240

-31,0%

julij

19,1

20,3

+6,3%

600

508

-15,3%

avgust

20,8

21,4

+2,9%

654

535

-18,2%

september

18,3

15,4

-15,8%

351

260

-25,9%

oktober

9,1

10,0

+9,9%

570

342

-40,0%

skupaj

16,2

15,9

-1,9%

3.935

2.338

-40,6%

Park Furlanskih Dolomitov, Pordenone (ITA) Podatke o prihodih obiskovalcev v Naravnem parku furlanskih Dolomitov v Pordenonu (ITA) v obdobju od aprila do oktobra za zadnjih 5 let (2008–2012) smo primerjali s podatki o vremenu, po navodilih, ki so bila opredeljena v okviru projekta Climaparks, da bi ugotovili morebitne povezave. Metodologija, ki smo jo izbrali za zbiranje podatkov o Parku furlanskih Dolomitov, je temeljila na obdelavi zgodovinskih vremenskih podatkov, ki jih je beležila meteorološka postaja v Avianu (oddaljena 21 km) in so bili objavljeni na spletni strani www.ilmeteo.it. Na tej strani so na voljo povprečni dnevni podatki za vse želene postavke, v obdobju od aprila 2008 do oktobra 2012. Količina padavin je bila ocenjena na podlagi opisa, ob upoštevanju uradne klasifikacije padavin. Za julij in avgust 2011 smo uporabili podatke meteorološke postaje v Andreisu, ki se nahaja na območju parka. Baza podatkov parka je bila mesečno dopolnjena z dnevno zgodovino naslednjih kvantitativnih spremenljivk: – temperatura, – zračni tlak, – vlažnost, – padavine (ml dežja, cm snega). Glede prihodov turistov, smo za obdobje od julija do oktobra 2011 od parka prejeli podatke, pridobljene s pomočjo 2 števnih sistemov (nameščenih v krajih Val Montanaia in Andreis). Za druge mesece leta 2011 smo podatke ocenili na podlagi obiskovalcev, ki so bili zabeleženi ob istih dneh v tednu, v obdobjih s podobnimi vremenskimi razmerami. Za obdobje od leta 2008 do leta 2010 so bili podatki ocenjeni na podlagi vzajemne povezave z mesečnimi turističnimi prihodi v nastanitvenih objektih v pokrajini Pordenone, ki se razteza na območju parka. Podatki za obdobje od aprila 2008 do oktobra 2012, na podlagi katerih smo želeli ugotoviti povezavo med vremenskimi razmerami in gibanjem obiskovalcev v parku, so postregli z različnimi rezultati, od katerih najpomembnejše povzemamo v nadaljevanju. Med letoma 2008 in 2012 je število obiskovalcev, zabeleženo od aprila do oktobra v Parku furlanskih Dolomitov, narastlo z 11.429 na 11.731, s povečanjem za +2,6 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -8,0 %.

306


Tabela 35. Park furlanskih Dolomitov–Zgodovinski podatki o obiskovalcih PARK FURLANSKIH DOLOMITOV leto

obiskovalci

%

2008

11.429

---

2009

11.072

-3,1%

2010

11.515

+4,0%

2011

12.749

+10,7%

2012

11.731

-8,0%

+302

+2,6%

2012/2008

V istem obdobju (2008–2012) so padavine (ml dežja), zabeležene od aprila do oktobra vsako leto, upadle s skupnih 1.292,5 ml v letu 2008 na 1.061,2 ml v letu 2012, s -17,9 % zmanjšanjem v tem obdobju; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša -2,2 %. Tabela 36. Park furlanskih Dolomitov–Zgodovinski podatki o padavinah PARK FURLANSKIH DOLOMITOV leto

padavine (ml.)

%

2008

1.292,5

---

2009

917,6

-29,0%

2010

884,9

-3,6%

2011

1.084,7

+22,6%

2012

1.061,2

-2,2%

2012/2008

-231,3

-17,9%

Z izjemo sezone 2011 je torej opaziti postopno zmanjševanje količine padavin v obdobju od aprila do oktobra. Povprečna temperatura (°C) v obdobju od aprila do oktobra vsakega leta se je z 20,3 °C v letu 2008 zvišala na 21,3 °C° v letu 2012, z zvišanjem za +1,1 °C, kar ustreza +4,9 %; sprememba, ki je bila zabeležena za leto 2012 v primerjavi s prejšnjim letom, znaša +13,9 %. Tabela 37. Park furlanskih Dolomitov–Zgodovinski podatki o povprečni temperaturi PARK FURLANSKIH DOLOMITOV leto

temperatura (°C)

%

2008

20,3

---

2009

21,7

+6,9%

2010

19,7

-9,2%

2011

18,7

-5,1%

2012

21,3

+13,9%

2012/2008

+1,0

+4,9%

Tudi v tem primeru, z izjemo let 2010–2011, je v obravnavanem obdobju opaziti postopno naraščanje povprečne temperature. Mesečni podatki za zadnji dve sezoni (2011–2012) kažejo na morebitno povezavo med količino padavin in prihodi obiskovalcev v park le v aprilu, maju, septembru in oktobru, ko je bilo ob večji količini padavin

307


zabeleženo nižje število obiskovalcev. V drugih mesecih pa je število obiskovalcev, kljub manjši količini padavin, upadlo. Tabela 38. Park furlanskih Dolomitov–Primerjava padavin in obiskovalcev za obdobje 2011–2012 PARK FURLANSKIH DOLOMITOV padavine (ml.)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

51,9

146,4

+182,1%

833

770

-7,6%

maj

167,4

223,2

+33,3%

1.421

1.247

-12,2%

junij

235,8

157,7

-33,1%

1.492

1.353

-9,3%

julij

304,8

165,1

-45,8%

2.401

2.205

-8,2%

avgust

90,8

64,0

-29,5%

4.042

3.815

-5,6%

september

103,8

104,7

+0,9%

1.588

1.457

-8,2%

oktober

130,2

200,1

+53,7%

972

884

-9,1%

skupaj

1084,7

1061,2

-2,2%

12.749

11.731

-8,0%

Tudi pri primerjavi spremembe povprečne mesečne temperature in prihodov obiskovalcev v park ni opaziti pomembnejših medsebojnih povezav: Tako v primeru naraščanja povprečne temperature kot v primeru upadanja slednje je opaziti upad števila obiskovalcev. Tabela 39. Park furlanskih Dolomitov–Primerjava temperature in obiskovalcev za obdobje 2011–2012 PARK FURLANSKIH DOLOMITOV temperatura (°C)

obiskovalci

mesec

2011

2012

Var. %

2011

2012

Var.%

april

15,3

14,0

-8,5%

833

770

-7,6%

maj

19,6

19,6

+0,0%

1.421

1.247

-12,2%

junij

21,6

24,2

+12,0%

1.492

1.353

-9,3%

julij

18,7

27,0

+44,4%

2.401

2.205

-8,2%

avgust

20,3

27,6

+36,0%

4.042

3.815

-5,6%

september

22,1

21,1

-4,5%

1.588

1.457

-8,2%

oktober

13,3

15,6

+17,3

972

884

-9,1%

skupaj

18,7

21,3

+13,9%

12.749

11.731

-8,0%

Zaključki Pri primerjavi gibanja vremenskih spremenljivk in gibanja števila obiskov pohodnikov v naravnih parkih v zadnjih 5 letih je le v nekaterih od analiziranih primerov opaziti neposredno povezavo. Na splošno vpliv vremenskih sprememb na prihode obiskovalcev v zadnjih letih, ki so zaznamovana s krizo, recesijo in zategovanjem pasu, zavzema čedalje večji pomen pri izbiri dopustniških destinacij, zlasti kar zadeva krajše počitnice, konce tedna in kratke oddihe. In ogled enega od evropskih naravnih parkov spada prav v eno od navedenih kategorij. Ne glede na neposredne povezave med vremenskimi spremembami in prihodi obiskovalcev v naravne parke, je bilo leta 2012 (v petem letu gospodarske krize) zaznati odstopanja v vedenju turistov v primerjavi z običajnim in nepričakovane zasuke.

308


V vseh predelih Evrope je opaziti čedalje večje zanimanje za dopustovanje na prostem, pri prostočasnih dejavnostih pa stik z naravo. Zaradi gospodarske negotovosti, stresnega vsakdanjega življenja in čedalje nižjih prihodkov so ljudje primorani iskati alternative (ne rešitve v sili) in preizkušati gostoljubnost naravnih parkov, rezervatov, zaščitenih območij, turističnih centrov in počitniških naselij na prostem, s katerimi je Evropa gosto posejana, najprej s krajšimi izleti, nato pa s pravimi pravcatimi počitnicami. Ne gre še za »dokončno« izbiro, vendar za eno od možnosti, ki jo narekujejo dane razmere. Gospodarska negotovost je zajela večino evropskih držav in je vse udeležence, od leta 2008 dalje, prisilila k varčevanju, s tem pa k drobljenju in krajšanju počitnic. Eden od načinov varčevanja je tudi preživljanjem počitnic na prostem, ki so postale odraz potrošniških trendov. Nova vedenja se srečujejo s ponudbami zelenega turizma, ki se danes odlično odzivajo na nove zahteve. Zaključimo lahko, da so prihodi in prenočitve v letu 2012 zabeležili dvomestno krčenje povpraševanj po klasičnih turističnih destinacijah in precejšnji porast povpraševanja po dopustovanju na prostem. Evropsko povpraševanje se, kljub dolgo trajajoči fazi svetovne recesije, prilagaja, ne da bi se pri tem odpovedalo dopustom in običajnim trem do štirim tednom letnega dopustovanja zunaj domačega okolja. V bistvu bi lahko zatrdili, da kriza pozitivno vpliva na prihode v naravnih parkih, ki v celoti gledano predstavljajo varčno, okolju prijazno, alternativno in tehtno rešitev, ki verjetno je in bo tudi v prihodnje del novih možnosti za preživljanje družinskih počitnic. V petem letu globalne krize Evropa doživlja nepričakovane antropološke spremembe. Strokovnjaki s področja trženja se pogosto znajdejo pred nenadnimi spremembami navad. Na počitnicah se ljudje odpovedo običajnemu udobju in spremenijo svoje navade: od stalno prižgane televizije k poslušanju narave, od stanovanjskega bloka k šotoru, od mestnega vrveža k samoti v rezervatu, od asfalta k travi… Ne da bi se počitnicam odpovedali se jih spremeni v še nepoznane občutke, v izvirno izkušnjo zunaj doma (ki je kot taka spodobna), in to s prilagajanjem. Morebitno manjše udobje se z veseljem zamenja za nastanitev na prostem, brez lažnega blišča in običajnih obveznosti. Za ljudi, ki bi to želeli, obstajajo tudi v parkih, rezervatih in zaščitenih območjih možnosti nastanitve višje kakovosti, z vsemi potrebnimi storitvami za ljudi, ki jim ni pri srcu špartanski slog in si tudi na dopustu želijo enako udobje kot doma. Podatki kažejo, da se število oseb, ki stremijo k visokokakovostnim storitvam in zlasti h kopališkim destinacijam (velike kopalne površine, katerih ponudba je v različnih počitniških naseljih na prostem zelo pestra) občutno niža na račun destinacij, ki slovijo po tradicionalni gostoljubnosti. Kljub krizi, ki je zajela vsa področja turističnega sektorja, dopustovanje na prostem narašča, kar priča o tem, da gospodarska negotovost poraja novo zanimanje za naravne parke in rezervate, simbolne kraje trajnostnega turizma, ekološke občutljivosti, resnično svobodnega preživljanja prostega časa, brez kakršnih koli vezi in formalnosti. Zaradi dolgotrajne recesije se številni potrošniki usmerjajo izven niš tradicionalne potrošnje. Na naravi temelječi turizem zavzema vrednote, ki niso odraz revščine ali preobrazbe potrošnje, temveč izbira kakovosti, novost, ki omogoča občudovanje lepot in raznolikih obrazov narave na makro območju Srednje Evrope, ki se ponaša s številnimi privlačnimi možnostmi za dopustovanje. Vendar pa se prebivalci Evrope ne odločajo vse pogosteje za preživljanje počitnic v naravnih parkih in rezervatih, zaščitenih območjih, na podeželju in v naravi na splošno zgolj zaradi gospodarske krize, temveč–kar je pozitivno–jih k temu napeljuje potreba po preživljanju »aktivnih«, dinamičnih, športnih počitnic z družino in

309


»človekovimi najzvestejšimi prijatelji«, ki v hotelih, na plažah in v restavracijah niso zaželeni. Trend je poznan, uveljavljen in razširjen: Evropejci, ki so vse večji ljubitelji živali, se neradi odpovedo dopustovanju v družbi svojih hišnih ljubljenčkov, kar pa še dodatno povečuje povpraševanje po nastanitvi v objektih, kjer je njihova prisotnost dovoljena. Aktivne počitnice so tudi simbol zdravega načina življenja, lahkosti, boja proti debelosti ter uživanja preproste in »organske« hrane. Pozitivni trend vključuje tudi športne dejavnosti, vključno s tekmovalnimi športi, s katerimi udeleženci preizkušajo svojo telesno pripravljenost. Gre za »močne« razloge v prid takemu načinu dopustovanja za številne ljubitelje narave. Po nedavni raziskavi, ki so jo opravili na vzorčnem številu evropskih organizatorjev potovanj, specializiranih za na naravi temelječi turizem, so za 48 % anketirancev športne dejavnosti najpomembnejši razlog za izbiro te vrste počitnic. Temu sledijo sprostitev (23 %), “organska” hrana (15 %) in odkrivanje tradicionalnih krajev (11 %). Na področju športnih dejavnosti so leta 2012 doživela razcvet kolesa: kolesarjenje z 31 % prvič prevlada nad vsemi drugimi športi, sledijo mu pohodništvo na splošno (21 %), treking (15 %), opazovanje živali (13 %). Veliko za temi pa še tek na smučeh, jahanje in plezanje. Parki, naravni rezervati, zaščitena območja, turistična naselja, ki omogočajo preživljanje počitnic na prostem, skratka tisto, čemur pravimo “ponudba na naravi temelječega turizma”, nima le simbolnega in okoljskega pomena, temveč samo v Italiji ustvari skupni promet v višini več kot 11 milijard evrov (ocena za leto 2011 je znašala 10.929 milijard evrov). Težnjo rasti na naravi temelječega turizma potrjujejo tudi izsledki specializiranih organizatorjev potovanj, ki so v letu 2012 v večini (65 %) zabeležili večje, v 31 % primerov pa enako in le v 4 % manjše povpraševanje po tej vrsti turizma. Pomemben podatek: 57 % posrednikov in organizatorjev potovanj je povedalo, da je v svoje papirnate in spletne kataloge za leto 2013 dodalo več ponudb za preživljanje počitnic v naravi in na prostem zraku v primerjavi z letom 2012.

Slika 1. Razvoj na naravi temelječega turizma v letu 2012 po mnenju evropskih organizatorjev potovanj. Vir: 10. nacionalno poročilo Ecotur. Po mnenju evropskih specializiranih organizatorjev potovanj imajo turisti, ki se odločajo svoje glavne počitnice preživeti v naravi in v parkih, višjo izobrazbo od tistih, ki se odločajo za klasične destinacije

310


(41 % ima univerzitetno izobrazbo, 46 % srednješolsko izobrazbo in le 13 % nižjo stopnjo izobrazbe). Po mnenju upraviteljev parkov in rezervatov so gostje in obiskovalci pretežno mladi: 51 % je mlajših od 30 let, 35 % pa starih med 31 in 60 let. Večja ozaveščenost za preživljanje počitnic v naravi in na prostem čedalje bolj spodbuja šole in zavode k izbiri takih oblik učenja v povezavi z izvedbo šolskih izletov (26 %, v porastu v primerjavi s preteklostjo). Do porasta je prišlo tudi pri družinah in manjših skupinah prijateljev, medtem ko se zmanjšuje število organiziranih skupin obiskovalcev. Vzporedno s tem je po vsej Evropi opaziti naraščajoče povpraševanje po drugačni vrsti nastanitve, ne pa na primer povpraševanja po nastanitvi na turističnih kmetijah (kjer je zaznati upad za 1,2 %). Znova je postalo zelo priljubljeno počitnikovanje z avtodomom, ki se giblje med 6,5 % in 11 % celotnega povpraševanja. Na italijanskem trgu je leta 2012 na naravi temelječi turizem prvič presegel prag 100 milijonov prenočitev (v oceno so bili zajeti nastanitveni objekti na prostem po vsej Italiji). Podatki 10. nacionalnega poročila Ecotour o na naravi temelječem turizmu, ki ga je s skupnimi močmi sestavilo več raziskovalcev Državnega statističnega urada Istat, Italijanske turistične agencije Enit in Univerze v Aquili, navajajo 101 milijon in 799 prenočitev s porastom za +1,8 % v primerjavi z letom 2011. Tuji obiskovalci so dosegli 39 %, medtem ko je bil leta 2011 delež teh nižji od 38 % (vir: Poročilo Ecotour). Lestvica najbolj priljubljenih parkov med italijanskimi organizatorji potovanj je naslednja: – Abruzzo National Park, – Gran Paradiso National Park, – Stelvio National Park, – Cinque Terre National Park, affected by the tragic events of 2011, – Belluno Dolomites National Park, – Pollino National Park, – Casentino Forest National Park, – Majella National Park, – Sila National Park. Lestvica najbolj priljubljenih parkov med tujimi organizatorji potovanj je drugačna: – Cinque Terre National Park, – – – – – – – –

Belluno Dolomites National Park, Park of the Tuscan Archipelago, Park of the Tuscan-Emilian Apennines, Vesuvius National Park, National Park of Abruzzo, Lazio and Molise, Gran Paradiso National Park, Park of Cilento, Park of Gargano.

Za zaključek naj navedene predpostavke podkrepimo s podatki, ki jih je Trademark Italia pridobila z raziskavo na vzorcu več kot 1.200 Italijanov. Skladno z 22. raziskavo »2013–Kje Italijani preživljajo počitnice« bo letošnje poletje že četrto upada povpraševanja, z zmanjšanjem števila prihodov in prenočitev za povprečno 7 odstotnih točk, precejšnjimi izgubami prihodka in zmanjšanjem delovnih mest,

311


z vse večjim nezaupanjem med Italijani, ki se vse bolj nagibajo k zategovanju pasu, zmanjševanju stroškov in krajšanju dni dopustovanja. Vendar v tem negativnem okvirju izstopajo pozitivne številke na naravi temelječega turizma, prav zato, ker ta za Italijane predstavlja simbol manjše porabe, preprostosti, pristnosti in varčnosti. Po isti raziskavi naj bi v letu 2013 narastlo povpraševanje po dopustovanju na prostem med italijanskimi turisti, ki menijo, da so počitniška naselja z bungalovi in mobilnimi hišicami udobnejša kot klasične hotelske sobe. V raziskavi je bilo ugotovljeno povečanje povpraševanja po dopustovanju na prostem (no packaging), kjer so zadnja tri leta v ospredju kampi, počitniška naselja in kombinacije kampov in počitniških naselij. Opazen je tudi pozitiven trend na področju počasnega turizma, brez tekmovanja, peš ali s kolesom.

312



Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.