150
BOLONJSKI PROCES
moči, ideologije in mite? Je bil notranji hudič končno zlomljen? To je lahko nevarno spraševanje; ne vzdržuje stare vsebine, vendar pa ohranja formo razumevanja, ta pa dejansko pripada osumljenemu – in domnevno poraženemu – diskurzu ideološkega nadrejanja akademskim dejavnostim in znanosti sami.56 Ko živimo v temeljito spremenjenih družbenih razmerah, seveda lahko le pozdravimo dejstvo, da smo se ločili od pretekle nehumanosti, teptanja človeškega dostojanstva ipd., te preteklosti pa ne smemo pozabiti: zaradi sedanjosti in prihodnosti ne. Ni se dogodilo le enkrat, da sta globoka politična (kot npr. v procesih okrog leta 1990) ali tehnološka (kot npr. ob prihodu komunikacijskih tehnologij) sprememba in s tem povezani 'napredek' prispevali le nov korak k srečevanju z novimi problemi. Tako je tudi »razvoj v devetdesetih letih pokazal, da so institucije in zakoni nujni, a ne zadostni pogoji za delujočo demokracijo, pa tudi, da demokratična družba lahko deluje le, če je zgrajena na demokratični kulturi«.57 Izkušnje iz srednje in vzhodne Evrope kažejo, da so se na podlagi novih nacionalnih zakonodaj, sprejetih kmalu po političnih spremembah, mnogi visokošolski zavodi temeljito reformirali, vendar je bilo potrebno precej daljše obdobje za dejanski napredek. V tem obdobju so namreč vznikala nova vprašanja, ki so pogosto preraščala začetni problem. Seveda lahko najdemo še drugačne primere iz drugih držav, da bi dokazali skupno ter bolj ali manj preprosto resnico: ne le, da je zakoreninjenje novih zakonskih norm v vsakdanjem delovanju visokošolskih zavodov proces, pač pa so tudi zakonske norme in institucije same odvisne od vsakdanjih človeških praks, od kulture. In ena izmed razločevalnih potez (visokega) šolstva je tudi v tem, da vključuje proces prenašanja ter spreminjanja kulturnih paradigem in vzorcev. Danes se srečujemo s specifičnim paradoksom, ki nikakor ni le značilnost visokega šolstva, pač pa se nanaša na sodobne družbe nasploh: kolikor širše so formalne možnosti za to, da se ljudje (študenti) angažirajo in sodelujejo 56
57
»Ko menimo, da univerze seveda imajo demokratsko poslanstvo, ne smemo pasti v zanko razmišljanja, da je tako, ker je akademski svet inherentno demokratičen. Na žalost si ni težko zamisliti primerov, v katerih so bodisi institucije ali posamezni akademiki delovali globoko nedemokratično in v katerih so prispevali k človeški nehumanosti do drugega človeka.« - Bergan, S., 'The responsible university'. Cuadernos Europeos de Deusto (Universidad de Deusto), št. 29/2003, str. 39-40. Ibid., str. 37.