2005 – Kovač, M., Šebart Kovač, M., Krek, J., Štefanc, D., Vidmar, T.: Učbeniki in družba znanja

Univerza v Ljubljani Pedagoška fakulteta

UČBENIKI IN DRUŽBA ZNANJA

C ENTER ZA ŠTUDIJ EDUKACIJSKIH STRATEGIJ

Ljubljana, 2005

VSEBINA

3

Vsebina UVODNO VPRAŠANJE Čemu sploh raziskovati modele izdajanja učbenikov? .... 7 1. POGLAVJE Učbeniki kot učno sredstvo in učni vir: pogled iz perspektive didaktične teorije .........................

17

Mesto učbenika v didaktični teoriji ....................................

Ali učbenike sploh potrebujemo? .......................................

Didaktična transformacija znanstvenih vsebin ..................

Kakovost učbenika in didaktična načela .............................

Didaktične funkcije učbenika .............................................

19 21 23 27 31

2. POGLAVJE Učbeniki kot regulirano blago ..........................................

Učbenik kot »uradno znanje«: nekaj raziskovalnih pristopov ............................................................................

Učbeniki in prosti trg: nekaj dilem in vprašanj ..................

Primerjalna analiza učbeniških sistemov: odsotnost podatkov ..............................................................

Različne stopnje avtonomije pri izbiri učbenikov: nekaj primerov ....................................................................

Primer Združenih držav: enotnost v različnosti ................

Ameriško potrjevanje učbenikov: regulacija trga ................

Vpliv standardov znanja na vsebino učbenika ...................

Primer Švedske: odsotnost potrjevanja ...............................

Primer Slovenije: tranzicija od popolne regulacije k bolj odprtemu sistemu ...............................................................

35 37 40 44 47 49 51 55 59 63

4

UČBENIKI IN DRUŽBA ZNANJA

Odklon od socialistične tradicije .........................................

Nastanek učbeniškega pluralizma ......................................

Razlike v potrjevanju: Slovenija, Švedska in ZDA ............

Umikanje države iz regulacije slovenskega učbeniškega trga .....................................................................................

Razlike v potrjevanju: razlike v šolskih sistemih ................

Definicija in metodologija analize učbenika .......................

64 67 69 71 73 74

3. POGLAVJE Učbeniki v malih postkomunističnih državah ...............

79

Pot iz zagate: učenje na napakah drugih ............................

Metodologija merjenja učbeniških trgov .............................

Podatki čez palec .................................................................

Konkurenca, ki stane ..........................................................

Razvito in nerazvito piratstvo ............................................

Avtorji in potrjevanje učbenikov ........................................ Štirje modeli uporabe učbenikov .........................................

81 84 85 88 92 96 98

4. POGLAVJE Učbeniški trg v Avstriji ...................................................... 103 Kratek pregled šolstva v Avstriji ........................................

Pravne podlage ....................................................................

Cene učbenikov – zgornje mejne vrednosti (limiti) ............

Prispevek staršev ................................................................

Rabljeni učbeniki .................................................................

Učna sredstva po lastni izbiri .............................................

Založniki učbenikov in trgovci z učbeniki ..........................

Akcija učbenikov (Schulbuchaktion) ..................................

Potek Akcije učbenikov ........................................................

Izbira učbenikov ..................................................................

Potrjevanje učbenikov ........................................................

103 104 107 108 109 110 111 112 113 115 116

VSEBINA

5

5. POGLAVJE Burna leta pretresov in razcveta: slovenski učbeniški trg v devetdesetih ........................... 133 Učbeniška eksplozija ...........................................................

Ekstradobički kot motivator razvoja učbeniškega trga .......

Odprt kurikulum kot drugi spodbujevalec razvoja trga učbenikov ............................................................................

Meje rasti slovenskega trga učbenikov: konkurenca ........... … in kaj vpliva na povečanje učbeniškega trga? ................

Novi časi, novi problemi .....................................................

Ali več učbenikov pomeni tudi večjo pluralnost? ..............

135 142 145 147 154 156 159

6. POGLAVJE Smeri razvoja učbeniškega založništva: možne strategije .................................................................... 161 DODATEK Kako lahko učitelji spoznajo dober učbenik? ................ 173 Uporabljena literatura ........................................................ 181

7

UVODNO VPRAŠANJE

Čemu sploh raziskovati modele zalaganja učbenikov?

Tiskana knjiga je, odkar obstaja, medij z dvojno eksistenco: po eni strani s svojo umetniško, religiozno, znanstveno ali zgolj poljudno in zabavno vsebino praviloma posega v sfero, ki v zahodni kulturni tradiciji velja za vzdignjeno nad banalnost vsakdanjih tržnih razmerij, po drugi strani pa je kot fizični izdelek nedvomno tržni predmet, ki na poti od avtorja do bralca, torej založnika, tiskarja in knjigotržca, potuje s pomočjo mehanizmov ponudbe in povpraševanja. Sama vsebina knjige je nematerialna kulturna dobrina, njen tradicionalni materialni nosilec (potiskan, med platnice zvezan papir) pa je tržni predmet par excellence – in tako je že od samih začetkov tiska naprej, saj je v Evropi že tisk prve knjige, Gutenbergovega Svetega pisma, zaznamoval sodni spor o delitvi dobička, v katerem sta si nasproti stala Johan Gutenberg kot izumitelj tiska s premičnimi črkami ter Joachim Fust kot investitor v Gutenbergovo tiskarsko delavnico. Značilno za ta spor je dvoje: ohranjeni sodni spis o njem je neprecenljiv dokument o tem, kako je tisk sploh nastal, hkrati pa nas dejstvo, da se je v tem sporu že davnega leta 1455 sodišče postavilo na stran investitorja, ne pa izumitelja, zelo jasno opozarja, da je že ob rojstvu tiska za samo delovanje založniškega

8

UČBENIKI IN DRUŽBA ZNANJA

procesa za ključno veljala funkcija tistega, ki investira denar v posamezni knjižni projekt (prim.: Kapr 1996, str.

158−200). Skratka, tiskarji in založniki so že od Gutenbergovih časov naprej zalagali in tiskali knjige zato, da bi z njimi služili. Toda mnogi med njimi so sloveli kot neizobraženi in pohlepni ljudje brez okusa in so kot taki v očeh sodobnikov predstavljali pravo antitezo vsebinam, ki so jih zalagali v knjižni obliki (prim.: Feather 1988; Kovač 1997). Čeprav je raziskovanje knjige, knjižnega založništva in avtorstva razmeroma mlada znanstvena disciplina (prim.: Darnton 1991; Kovač 2004), je vendarle zanimivo, kako malo raziskovalne pozornosti je bilo namenjene tej tržno-netržni dvojnosti knjige kot medija ter njenemu vplivu na organizacijo, posredno pa tudi na samo vsebino knjižnih besedil. Pa vendar ta vpliv nedvomno obstaja in je že v prvih stoletjih tiska še posebej očiten pri tistih knjižnih vsebinah, ki jih danes uvrščamo v znanost, poljudno znanost in kartografijo. Tako je denimo po mnenju Elisabeth Eisenstein že sam izum tiska in pojav knjižnega založništva v zgodnjem novem veku zelo povečal količino informacij v obtoku in pomembno spremenil način dostopanja do njih: če so v srednjem veku izobraženci morali potovati od ene samostanske knjižnice do druge in s prepisovanjem skrbeti za ohranjanje besedil, so sto let po Gutenbergovem izumu lahko sedeli v svojih knjižnicah in – namesto da bi potovali in prepisovali − brali in razmišljali. Še malce bolj shematično povedano, novi vek se od srednjega loči tudi po tem, da informacije v knjižnem formatu do uporabnikov prinašajo založniki, pri tem jih spodbuja

UVOD

9

dobiček kot motiv, za povrh pa so poskrbeli tudi za orodja (kot so knjižni katalogi, kolofoni, indeksi, paginacije in naslovne strani), ki omogočajo lažje iskanje in navigacijo v tako rojeni »Gutenbergovi galaksiji« – in to ne zato, ker bi zaradi nevtralnega, znanstvenega interesa založniki želeli znanje klasificirati, ampak ker je bilo tako urejeno znanje za uporabnika bolj prijazno in ga je bilo kot tako možno lažje tržiti (prim.: Eisenstein 1979).

Ta na novo odkrita možnost za širjenje besedil v poljubnem številu identičnih izvodov na tržnih osnovah je imela v evropski civilizaciji daljnosežne kulturne, socialne in družbene posledice. Tako denimo Burke in Briggs (2003) ugotavljata, da sta izum in naglo širjenje tiska v zgodnji novoveški Evropi pomembno pripomogla k standardizaciji vernakularnih jezikov oziroma k pretvorbi v nacionalne knjižne jezike, Anderson (1976) pa je precej pred njima opozarjal, da je možnost za branje istega besedila v poljubnem številu identičnih kopij začela oblikovati zamišljene skupnosti bralcev, ki so si delili podobno jezikovno, kulturno, informacijsko in politično izkušnjo, iz katerih so se začele oblikovati nacionalne skupnosti.

Te pomembne sociološke, kulturne in intelektualne spremembe so seveda še kako vplivale tudi na samo organizacijo znanja v knjižnem formatu: koncept septem artes liberales je bil ključnega pomena za klasifikacijo znanja v srednjeveških in zgodnjih novoveških knjižnicah ter prvih enciklopedijah, ki so jih uporabljali kot učbenike na prvih evropskih univerzah; tako je postala količina znanja že dve stoletji po izumu tiska tolikšna, da je ta

10

UČBENIKI IN DRUŽBA ZNANJA

srednjeveški ordo librorum dobesedno razneslo – in so začneli namesto njega v pomanjkanju boljšega sistema tako v knjižnicah kot enciklopedijah v drugi polovici 17. stoletja uporabljati abecedno klasifikacijo; ta se je ohranila vse do danes (glej: Burke 2002). Poleg tega je konkurenčni boj med založniki in tiskarji zemljevidov tiskanje silil k vedno novemu in novemu zbiranju podatkov in iskanju vedno bolj učinkovitih kartografskih projekcij ter tiskarskih tehnik, s katerimi so skušali premagati svoje tekmece na trgu kartografskih materialov. Za povrhu je bila tudi vsebina prvih zemljevidov tržno »naddoločena«, saj so z njimi poskušali zadovoljiti predvsem potrebe angleških, nizozemskih, francoskih, španskih, benečanskih in drugih trgovcev, ki so odhajali na poti v Afriko in Indijo.

Skratka, rečemo lahko, da je bil eden od generatorjev širjenja znanja v zgodnji novoveški evropski civilizaciji tudi tržni boj med založniki. S tem so tržni mehanizmi posredno vplivali tudi na način organizacije znanja v knjižnem formatu. Podobne vzporednice bi lahko iskali v vseh zgodovinskih obdobjih, tudi v sodobnosti, ko se je denimo mehko vezana knjiga spremenila v blago za splošno porabo in so začeli temu dejstvu knjigotržci prilagajati svoj prodajni portfolijo, založniki pa določene vsebinske standarde (glej: Feather 1988; HemmungsWirten 2002). Naša hipoteza je zato, da obstaja posredna vzročna zveza med organizacijo, obliko informacij in tržnimi mehanizmi, ki krmilijo delovanje knjižnega založništva.

To posredno razmerje med trgom in organizacijo znanja in informacij v knjižnem formatu je bilo tako v

UVOD

11

zgodovini kot v sodobnih družbah razmeroma neraziskano področje. Kot bo vidno iz študije, so še bolj neraziskano področje učbeniki, saj med raziskovalci veljajo za efemerno področje in kot taki ostajajo zunaj njihovega večinskega zanimanja. Še več: ne glede na to, da je z njimi povezan pomemben del izobraževalnega procesa, ostajajo učbeniki tudi zunaj zanimanja večine raziskovalcev šolskega področja (glej: Johnsen 1993).

Raziskovanje učbenikov, modelov trženja in posrednega vpliva teh modelov na njihovo vsebino se zato postavlja na presečišče treh slepih peg sodobnih družboslovnih in humanističnih znanosti.

Seveda pa ta ugotovitev nikakor ne pomeni, da danes o načinih zalaganja učbenikih ne vemo ničesar.

Tako denimo ni dvoma, da se avtorji in založniki z učbeniki v večini sodobnih družb ukvarjajo tudi zato, da bi z njimi zaslužili (prim.: Graves 2001, str. 146) in da so tako kot pri nastanku večine knjig tudi pri nastanku učbenikov pomembni tržni motivi. Hkrati ni dvoma niti v to, da na vsebino in način trženja pomembno vplivata narava kurikula in razumevanje vloge učitelja v izobraževalnem procesu: če je kurikulum zaprt in učitelj nima strokovne avtonomije, za trg učbenikov ni veliko možnosti, saj postane učbenik operacionalizacija strogo predpisanih učnih načrtov, ki ne dopuščajo odmikov in različnih pristopov oz. modelov pri poučevanju in učenju na poti k doseganju določenih ciljev in standardov znanja. Še več, v takem vzgojno-izobraževalnem sistemu je učitelj uradnik, ki v šoli izvaja vsebinsko natančno predpisan program. Kot opozarjamo, je bilo tako stanje značilno za večino socialističnih držav.

12

UČBENIKI IN DRUŽBA ZNANJA

V besedilu nismo želeli izdelati natančnega modela, s katerim bi pojasnili prepletenost delovanja pedagoških doktrin in tržnih mehanizmov ter njihov vpliv na vsebino učbenikov in organizacijo znanja v njih. Naše ambicije so bile, vsaj v tej raziskovalni fazi, skromnejše: želeli smo opozoriti, da tudi pri učbenikih prepletenost tržnih mehanizmov in organizacije znanja obstaja, da se uteleša v zelo različnih oblikah in jo v večini družb doživljamo kot nekaj samoumevnega − ter da smo s to samoumevnostjo tako prežeti, da ostajamo slepi za njeno družbeno in zgodovinsko določenost in posebnost.

Zadnja leta lahko to prepletenost pedagoških doktrin in tržnih mehanizmov opazujemo tudi v Sloveniji, saj se po uvedbi šolskih skladov nekateri učbeniki tanjšajo, nekateri delovni zvezki in delovni učbeniki pa debelijo in množijo, saj za založnike pomenijo bistveno boljši vir dohodkov kot učbeniki. Vsaka pedagoška doktrina, ki v tem kontekstu denimo pojasnjuje didaktični primat delovnega učbenika pred učbenikom ima zato v slovenskem kontekstu za založnike in šolsko politiko poleg pedagoških tudi jasne ekonomske, politične in socialne posledice.

Kar pa zadeva samoumevnost modelov zalaganja učbenikov, je njen najjasnejši kazalec dejstvo, da so tudi povsem resni raziskovalci tega področja prepričani, da je model zalaganja učbenikov v njihovih družbah značilen za vso zahodno civilizacijo. Naš pregled bo prav nasprotno pokazal, da so v Evropi ti modeli od države do države drugačni, ponekod so celo skorajda diametralno nasprotni – razumevanje te različnost pa nam bo prvi korak pri izstopu iz prej opisane samoumevnosti. Pri tem

UVOD

13

bomo izhajali iz predpostavke, da je način zalaganja učbenikov tesno povezan s šolsko zakonodajo in njenimi konceptualnimi rešitvami, ki prevladujejo v posamezni državi. Te razlike bomo skrajno shematično poskušali razložiti z modeloma finalne in procesne zakonodaje. Pri tem bomo posebno pozornost namenili stanju v malih nekdaj socialističnih državah in ga poskusili primerjati s stanjem v uspešnih malih evropskih državah.

Malim državam smo seveda namenili osrednjo pozornost zaradi primerljivosti s Slovenijo. Zaradi številnih razlogov delujejo majhni knjižni trgi na precej drugačne načine kot veliki, zato smo prepričani, da lahko tudi način delovanja slovenskega učbeniškega trga osvetlimo bolje, če ga primerjamo z danskim, islandskim, estonskim ali hrvaškim, kot pa z nemškim, ameriškim, ruskim ali poljskim.

Tu je treba posebej poudariti, da smo se pri delu srečevali s pomanjkanjem ustreznih statističnih podatkov, sicer značilnim za vse evropske knjižnozaložniške industrije (glej: Competitiveness 2000 ter Kovač 2001), ki je še posebej precejšnje, kar zadeva izobraževalno založništvo v nekdanjih socialističnih državah. Večino podatkov smo zato zbrali s pomočjo vprašalnikov, ki so jih izpolnili udeleženci konference »Textbook Publishing in Small Former Communist Countries« v organizaciji Inštituta za odprto družbo (Open Society Institute) iz Budimpešte in črnogorskega ministrstva za šolstvo v Budvi novembra 2003. Ne glede na to, da so bili vsi udeleženci konference poznavalci šolskih sistemov in zalaganja učbenikov v svojih državah, je treba prav

14

UČBENIKI IN DRUŽBA ZNANJA

zaradi omenjene nezanesljivosti statistik zbrane podatke razumeti z določeno mero dvoma. Kot taki ti podatki po našem mnenju dovolj realno kažejo razvojne smeri v posameznih državah, še zdaleč pa ne omogočajo natančnega vpogleda v razmere na tem področju.

Ugotovitve so pokazale, da so bile težnje v nekdanjih socialističnih državah po padcu berlinskega zidu zelo različne. Kot smo zapisali v besedilu, so po metodologiji, ki jo je razvil Steven Heynemann (2003), pri oskrbi z učbeniki nekatere tranzicijske države nazadovale na raven nerazvitih držav, nekatere so obstale na mestu, nekatere pa so se z druge premaknile na tretjo stopnjo kakovosti oskrbe z učbeniki. Med te se uvršča tudi Slovenija, ki je – podobno kot razvite zahodnoevropske države – razvila razmeroma visoko stopnjo konkurenčnosti na učbeniškem trgu.

V zaključku besedila posebej opozarjamo, da konkurenca na trgu učbenikov prinaša višjo kakovost, v nasprotnem primeru se za odprtost trga ne bi odločala večina razvitih šolskih sistemov. Ob tem pa konkurenca ne zagotavlja vedno nižjih cen učbenikov: podobno kot ugotavlja Heynemann (2003), je tudi naš pregled cen učbenikov pokazal, da ima pluralna ponudba učnih materialov in pripomočkov svojo ceno, le da si jo lahko privoščijo le razvite države. Ob tem pa v zaključku besedila opozarjamo, da pluralnost tržne ponudbe učbenikov terja resno analizo različnih učbenikov za en predmet, ki bi odgovorila na vprašanje, ali več učbenikov za posamezen predmet že zagotavlja tudi pluralnost poti in vsebin, po katerih učence in učenke vodimo do nacionalno postavljenih ciljev in standardov znanja.

UVOD

15

Obstoj prve je sicer res nujen pogoj za drugo, vendar pa je sama po sebi nikakor ne zagotavlja. Več kot verjetno je, da konkurenca med različnimi učbeniki izboljšuje kakovost avtorskega in založniškega dela, vendar je hkrati tudi mogoče, da so učbeniki variacija na isto temo, zato obstoj trga učbenikov ne pomeni nujno tudi trga različnih poti do želenih ciljev in standardov znanja.

Na to vprašanje seveda ni mogoče odgovarjati brez poglobljene vsebinske analize. Zato razumemo to besedilo kot izhodišče za nadaljnje teoretično in praktično raziskovalno delo, ki bo dodatno osvetlilo tako naravo pluralnosti v izobraževalnih procesih, kot tudi vpliv trga na organizacijo znanja v knjižnem formatu. Seveda pa nas tako delo lahko pripelje tudi do povsem dnevnopragmatičnih sklepov: kot opozarjamo v zadnjem poglavju, bi bilo tako sedanji način oskrbe z učbeniki v Sloveniji z razmeroma majhnimi stroški možno bistveno izboljšati in ga hkrati narediti tudi preglednejše in tržno bolj konkurenčno. Seveda pa odločitev o tem ostaja v zadnji instanci v rokah politike in je odvisna bolj od objektivnih proračunskih možnosti, kot od projekcij ali želja raziskovalcev.

Naj za konec opozorimo še na to, da je večina pričujočega besedila nastala na podlagi aplikativnega raziskovalnega projekta, ki sta ga med letoma 2001 in 2004 skupaj financirala Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije in Združenje za tisk in medije pri Gospodarski zbornici Slovenije. Predstavnikom obeh ustanov gre zahvala za odkrite in izčrpne pogovore o učbenikih in dostop do podatkov o tej dejavnosti.

16

UČBENIKI IN DRUŽBA ZNANJA

Mednarodnega dela besedila ne bi bilo, če organizacija Inštituta za odprto družbo (Open Society Institute) ne bi organizirala konference v Budvi in če nosilca raziskave ne bi vključila v projekte, povezane z reševanjem problematike učbenikov v Črni gori, Srbiji, Azerbajdžanu in – v sodelovanju s Svetovno banko – v Gruziji. V tem kontekstu je bilo še posebej plodno sodelovanje z Natašo Živković, direktorico Zavoda za učbenike Republike Črne Gore, Jano Huttovo, izvršno direktorico organizacije Inštituta za odprto družbo (Open Society Institute) v Budimpešti, Adrianom Bullockom, profesorjem na Univerzi Brookes v Oxfordu in Phillipom Cohenom, neodvisnim strokovnjakom za izobraževalno založništvo ter sodelavcem Svetovne banke.

Seveda pa so za vse teze in podatke v besedilu odgovorni izključno avtorica in avtorji. Pred njimi – kot strokovnjaki za zelo različna področja, ujeta med edukacijske študije in knjižno založništvo, ostajajo številna odprta vprašanja, iskanju odgovorov nanje pa ostajajo zavezani še naprej ne samo zaradi svoje raziskovalne radovednosti, ampak tudi zaradi odgovornosti do področja, ki ga vzpostavljajo s pričujočim besedilom.

V Ljubljani, 11. septembra 2004.