Bosna in Hercegovina mIRČI POTUJE:

Ciao! Tokrat vas bom popeljala v Bosno in Hercegovino, na Manjačo v Stričiće. Letos oktobra sta me bratranec Sreten in njegova draga Aleksandra peljala na izlet in spoznavanje okolice Banje Luke. Plan je bil obiskati umetno nastalo jezero Manjača ali Šljivno, rojstno hišo Petra Kočića in kosilo v odlični piceriji (kjer je skorja pice zapolnjena s česnom – njaaaaam!).

No, tako smo se odpravili iz Čelinca proti Banja Luki, kjer nas je maraton zaustavil. Malo smo se lovili po Banjaluških ulicah in naposled prišli na cesto proti Manjači. Najprej smo se kratek čas peljali ob soteski reke Vrbas, nato pa zapustili vijugasto cesto in se podali proti planjavam Manjače. Manjača, območje, ki se razteza med Banja Luko in Mrkonjić Gradom z najvišjim vrhom 1.239m. Za območje je značilen kraški teren, poln udornic in kraških jam. Tu je ena od najglobljih jam v Bosni in Hercegovini, ki doseže globino 302 metrov. Odlikuje jo veliko bogastvo rastlinskega in živalskega sveta, obdano z dvema rekama: Vrbas (na vzhodu) in Sana (na zahodu). Nahaja se na širšem območju imenovanem Zmijanje (centralni del Bosanske Krajine). Območje je znano po svoji edinstveni vezenini s posebno tehniko, ki so jo izvajale tamkajšnje ženske in ki se je uporabljala za okrasitev ženskih oblačil. Julija 2015 je bila uvrščena na seznam Unescove nesnovne dediščine.

Ko smo se dovolj dvignili smo se odpravili do umetno nastalega jezera Manjača ali Šljivno in se sprehodili. Jezero je v poletnih časih zelo obiskano, saj je tam poskrbljeno za počitek, zabavo in športne norosti. Območje jezera se še naprej razvija in v prihodnosti bo za obiskovalce še več aktivnosti in zanimivosti. Nato smo se odpravili še malo naprej z avtomobilom in se pripeljali do rojstne hiše Petra Kočića. Kdo od vas je že slišal zanj? To je bil srbski pisatelj, pesnik in politik, rojen leta 1877 v Stričićih, umrl pa v Beogradu leta 1916. Petar ni imel lahkega otroštva, mama mu je umrla mlada, oče pa se je od žalosti podal v meniško življenje v bližnji samostan Gomionica. Odraščal je z babico in dedkom ter ostalimi 30 otroci. Osnovno šolo je zaključil v samostanu Gomionica, nato nadaljeval v Sarajevu v Veliki Gimnaziji, katero je moral zapustiti zaradi neprimernega vedenja. Srednjo šolo je zaključil v Beogradu, študij pa je nadaljeval na Dunaju – filozofija. Vendar mladi Petar je sanjal Manjačo in njene planjave ter se leta 1904 odločil vrniti nazaj v rodni kraj. Doma se je zaljubil, poročil in povil sinčka, ki je žal hitro odšel na drugi svet. Nekaj let kasneje se mu je rodila hči. Petar je v Bosni in Hercegovini začel politični boj za izboljšanje položaja srbskega prebivalstva, pri čemer se je zavzemal predvsem za izpustitev podložnikov.

Pisal je goreče članke proti avstro-ogrski upravi, sodeloval pri veliki ljudski stavki (1906) in delal na zbiranju srbskih sil. Avstro-Ogrska vlada je v Kočiću videla veliko nevarnost in si prizadevala za zatiranje njegove politične dejavnosti. Zaradi časopisnih člankov in kritike oblasti je bil trikrat aretiran in zaprt. Skupno je v zaporu preživel dve leti, večinoma v samici, kar je slabo vplivalo na njegovo duševno zdravje. Leta 1914 je bil sprejet v umobolnico v Beogradu, kjer je dočakal začetek prve svetovne vojne in dve leti kasneje umrl. V času študentskih let je bil književniško aktiven. Njegovo najbolj znano delo je »Jazavac na sudu«. Petar je bil predstavnik realizma in moderne. Kraj in čas njegovega rojstva sta bila odločilnega pomena za njegovo literarno ustvarjanje in globoko zakoreninjeno ideologijo. S politiko se je ukvarjal iz ljubezni do svojega naroda. Bil je bolj upornik kot revolucionar. Problemov se je lotil sentimentalno in manj racionalno. Vsako leto zadnji vikend v avgustu se odvija Kočićev zbor, to je tradicionalna kulturna manifestacija posvečena književniku Petru Kočiću. Prireditev se je v poklon temu pomembnemu kulturniku pričela davnega leta 1965. Dogodki, kot so likovne razstave, gledališke predstave, literarni večeri, folklorne predstave, ljudska glasba in druga vsebina, vsako leto privabijo veliko število obiskovalcev in ljubiteljev Kočićevega dela. Prve aktivnosti so leta 1934 organizirali člani Kluba akademikov Banjaluka z obiskom Kočićeve rojstne hiše v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Do leta 1965 so to bili manj odmevni dogodki, v spomin Petru Kočiću.

Poleg vse te kulturne vsebine je na prireditvi moč videti bikoborbo. To ni tista bikoborba, ki nam je poznana iz Španije, ne, to je čisto nekaj drugega. Tukaj v »ring« najprej spustijo dva bika, ki se najprej malo pogledujeta, paseta, sprehajata ter kasneje s pomočjo bučne publike spopadeta in si skočita v roge. Najboljši bik oz. njegov lastnik dobi nagrado Jablan.

Ob koncu ogledov in sprehodov smo se enoglasno odločili obiskati Picerijo Caffe Kola in si privoščiti slastno pico. Tako se je zaključil naš poldnevni izlet v okolici Banja Luke.

Pripravila: Mirjana Topić - Mirči potuje