Literarni kotiček: Vid Karlovšek

Vid Karlovsek (2000) je absolvent primerjalne književnosti in slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Svoje pesmi objavlja na portalih in v revijah, kot so Vrabec Anarhist, LUD Literatura in Mentor. Prebira jih na Obalnih rimah, Mladih rimah, Ignoru in Pesniškem maratonu. v motiv meduze mrtve oči gledajo kamnito zamolklo motrijo predirno sivino vsenaokrog kar ošvrknejo okameni iz mrtvih oči švigajo jekleni plameni kot ujede lovijo tuje poglede v svoj kamniti objem mrtve oči gledajo toda nočejo gledati kako kameni bližina kako nepremično zazrti so vanje kamniti ostanki njihovega pokola morajo jih gledati mrtvo srce mrtvih oči se pogreza v molk ne povsem nikoli ne povsem težki udarci krvavega kladiva klešejo kamen v kruti kip ki ubija ki ubije v mrtvih očeh se zrcali dežela brezupa samote iz njih se utrne solza jedkega smeha

MOTIV MEDUZE

mrtve oči gledajo kamnitozamolklo motrijo predirno sivino vsenaokrog kar ošvrknejo okameni

iz mrtvih oči švigajo jekleni plameni kot ujede lovijo tuje poglede v svoj kamniti objem

mrtve očigledajo toda nočejo gledati kako kameni bližina kako nepremično zazrti so vanje kamniti ostanki njihovega pokola morajo jih gledati

mrtvo srce mrtvih oči se pogreza v molk ne povsem nikoli ne povsem težki udarci krvavega kladiva klešejo kamen v kruti kip ki ubija ki ubije

v mrtvih očeh se zrcali dežela brezupa samote

iz njih se utrne solza jedkega smeha

MINE ČAS

na konici jezika preigravam vse okuse ki bi mi jih utegnili vreči pod nos

eden nobeden beden nič

kradem nasmehe sejem srečo med ljudi

praznina se ponavlja v ponovitvah jo naplavlja v ponavljajoče se plitvine

čas se vtisne le sam vase ko ga načne zob časa

o milost trpljenje vsepozabljenje

padam na tnalo zgodovine

SIZIFOVSKA

ti ki si smrt tebe ljubim preraščam zidove robove se zraščam z listjem z vejami veje trohnoba iz gnijočega lesa odmrlega listja grabim tuje besede izletavajo vame tuj glas pronicam skozi razpoke jezika izrekam reko glasov valov izmenjujem poglede vabim ogenj da za hip oblizne vsaj kos kosti poledenele krvi krešem iskre misli izletijo v jalova tla kujem železje želje gnetem gnus v kepo v grlu kotalim kotalim navzdol do srca

TRANS FORMACIJA

vleče se vleče samota v dolgih črnih curkih ki se lepijo na bes besed

zlepljen zdrizzlaganih zlogov pljuskne skozi jez jezika

obzorje se šibi pod težo transa trajanja

zavest se toči v tisoče oči

ni slepote le spuščanje v drveči tok samote

ODHAJANJE

grizem grozo dokler ni votla zasajam zobe semena v jalovo prst v prsih ugriz se ugreza v črno gmoto strjene krvi

v naročju molka žarim trgam režem razžiram krušijo se le ostanki odmrle sile ostrine

hranim se s prežrtimi ličinkami besed ruševin pregriznem vratove pomenom imenom znanega

hranim pepel pogorišča pogovora da ga raztrosim po poljih praznine

odhajam zapuščam podobe smisla bistva

odhajam da ne bi odšli drugi

odhajam polzim skoz razpoke samote