Page 1

V objemu slovenske pomladi

Marija TomaĹžiÄ?

Moji spomini 1


Kolikor je človek starejši, tem bolj se ti spomini obujajo v glavi. Ponoči ne spiš, vse doživljaš in se ti kar vrstijo dogodki iz mladih in preteklih let. Zato sem se odločila, da vsaj malo opišem svoje spomine, saj lepih ni veliko, težkih pa dosti. Rojena sem bila leta 1916 (datum so mi mama enkrat rekli 28. april, drugič spet 1. maj) v Palovčah pri Kamniku. Še danes ne vem kako je v krstnih bukvah napisano, jaz sem se vedno ravnala po 28. aprilu. Mama so pa gotovo mislili na prvi maj, ker so mi dali ime Marija, kraljica maja. Zato vedno praznujem za prvi maj svoj god. Da pa res niso točnega datuma vedeli, pa ni čudno, ker koledarja gotovo niso imeli pri hiši. Bila je vojska, ata ni bilo doma, morali so za državo kuhat, oglje so nosili v gozdove. Kolikokrat so mama povedali, kako je bilo hudo, ko sem se jaz rodila. Niso imeli nič kruha, jaz pa sem bila že četrti otrok, pa še starši od ata pri hiši - mnogo ust za skuhat, pa nič, bila je pač vojna. Kolikokrat so ata povedali, ker niso bili vojak, zaradi ploskih nog – tako je bilo v Avstriji. Kateri so bili v vojski, so njihove žene dobile vsaj malo podpore. Kdor je pa trdo delal pa je malo zaslužil. Ko sem bila stara kakšne tri leta, se prvič spominjam starega očeta, kako so me nesli, ko so šli z otroci pusta kurit. Imeli so velik črn klobuk in vile so nosili s seboj. Stara mati so nas pa o veliki noči vse otroke peljali v cerkev. Rekli so, da gremo bogca molit. To je bilo na veliki petek. Začela se je šola, to pa zame ni bilo najbolje. Ker nisem bila mirna v šoli, sem morala velikokrat 2

za kazen pred vrata stat. Šola je imela krušno peč; kadar sem morala iti ven stat, sem šla kar na ognjišče se gret, kadar sem pa le preveč klepetala z Blažem, sem jo pa dobila po roki. Blaž je bil sosedov (»gvačev»). Imel je rdeče lase, bil je zelo zgovoren, njegova mama je bila moja krstna botra. Zato sva se vedno skupaj igrala. Za učitelja smo imeli pa župnika. Župnik je večkrat k nam prišel po orehe, pa to meni ni v šoli nič pomagalo, saj naučila sem se še kar hitro, le pisanje mi ni šlo in bila sem nemirna. Ko sem šla k prvemu obhajilu, sem imela belo obleko s črnim križcem. Venček so mi mama naredili z nekimi rožicami in zelenjem, ki je rasel ob škarpi ob poti, po kateri smo hodili v cerkev. Kadar smo se pa otroci igrali, da nas ni bilo ob času domov, so pa mama prišli za nami z veliko brezovko. Vsi smo leteli v en kot. Kdor je bil zadnji, je bil na vrhu in ta je bil najbolj tepen in to sem bila po navadi jaz. Brata sta bila večja in sta bila hitrejša v kotu, jaz pa zadnja. Mama so imeli velik volovski rog in kadar so hoteli poklicati očeta iz polja, ali iz gozda so kar zatrobili in so ata prišli na južno. Trije bratje so bili mlajši od mene, eden štiri leta, eden dve leti, eden pa še takrat ni bil rojen, ko sem že hodila z atom v gozd. Ata so kuhali oglje. Treba je bilo veliko drv napravit skupaj, saj nisem mogla še veliko pomagat, ampak južno sem jim pa že prinesla. Po poti sem srečala gada, najbolj težko je bilo, kadar sem morala iti z njimi ponoči v gmajno, ob dveh pomoči, ko so šli kapo krmit z drvmi (figlovcem). To so bila na kratko nasekana drva. Vse

v koš so jih stresli od vrha vanjo, jaz sem mogla pa svetit. Kako me je bilo strah kakšne sove, ali kaj, s starejšim bratom smo se menjali, vsak večer drug. To je bilo štirinajst pri vsaki kopi, da je bila skuhana. V Kamnik sva z bratom nesla v košu oglje prodajat, da smo dobili denar. Trgovec je zahteval, da moramo reči hvala. Enkrat sem šla pa z atom v sejem in ko so prodali kravo, so se v gostilni Pri Amerikancu tako napili, da niso mogli domov. Kako mi je bilo hudo. Ležala sva na neki šupi, na slami. Ko so se ata malo streznili, sva šla domov in domov sva prišla, ko se je že delal dan. Ko se je stric Urh ženil, je kupil hišo v Žičah. Ko je prišel domov, je pripovedoval svoji materi, jaz pa se spomnim in ne slišim, seveda pa o tem povem svoji mami, kako je bil hud name. Ker so pa ata imeli veliko dolga na kmetiji, so iz Kamnika prišli rubit. Bil je en debel možak. Rekli so mu Mišič. Zarubil je vse premičnine. Pod streho so imeli mama še kolovrat, katerega pa niso pustili zarubit. Kako sem jokala, ker sta se tako z mamo kregala. Ata pa denarja niso imeli, da bi plačali dolg. Tako je Vogvarjev Francelj kupil celo kmetijo. Takrat se je rodil še zadnji brat Janez, ostali pa smo brez doma. Potem smo se preselili v Dolčarjevo bajto. Bilo nas je šest otrok, pa samo hiša, pa veža, peč pa je bila na pol podrta. V hiši smo skozi podenj gledali zajce v klet. Ležali smo pozimi na tleh na slami, poleti pod streho, kjer je bilo polno pajkov, ker je bila pri hiši hruška, smo hodili v hruško. Povsod ponavadi smo hodi v eno


V objemu slovenske pomladi dolino v gmajno. Ker pa ni bilo dosti za jesti za vse oziroma za mene, so me dali k Jernjevcu služit. Morala sem otroke pestvat in nabirat za prašiče v kotel. Enkrat mi ni hotel otrok zaspati in sem ga mislila vreči kar v bajer v vodo. K sreči je prišel Pavle, da sem se zmotila. V šolo pa sem eno leto hodila nazaj na Vranjo peč, skozi veliko gmajno na čez veliki vrh. Kadar je bila šolska spoved zjutraj, ko je bila še tema, sem svetila s trskami iz smole. Danes, ko sem stara 69 let, ne bi šla sama po tisti gmajni podnevi, takrat sem bila pa 11 let stara. Ko sem šla pa k birmi, sem imela rjavo obleko s sivim trakom. Bunčkova teta je bila moja botra,

dobra, saj mi je dala 20 kron. Drugo leto sem pa šla na Rova v šolo. Kako so me gledali! Mislili so, da ne znam nič. Ko smo imeli srbohrvaščino, me pokliče učiteljica, pa pravi »ti si prišla pa z Vranje peči, pa gotovo ne znaš«. Potem pa mi reče, naj berem in kar sram jih je bilo, ker sem znala bolje, kot pa njeni učenci. Takrat sem šele vedela, kako prav je imel župnik, ko je bil strog v šoli. Seveda sem bila pa ponosna in sem takoj dobila prijatelje (Kordinova Marička, Godov Joža me je pa kar osvajal, in še druge). Pa tudi jaz sem ga rada videla.

domov. Obljubila sem ji, ko se mama pozdravijo, pridem nazaj. Ona mi verjame in me izplača, jaz pa hitro pobašem vse svoje svari, pa grem. Kako je bila pa razočarana, ko je pobiral perilo s tisto strgano jopo, jo pa nisem nikoli zvedela. Seveda, treba je bilo zaslužit. Za v tovarno sem bila še premlada. Zdaj pa v Črnelo, v graščino delat na polje. Imela sem šest kron na uro. Kolikor

si naredil, toliko je bilo denarja. Vsako soboto smo čakale v vrsti za denar. Katere smo bile bolj pridne, smo delale tudi pozimi, smo krompir prebirale, drva žagale, gnoj kidale za na njivo. Led smo napravljali za hladilnico. Koruzo rohkali. Opoldan smo bili vedno eno uro prej, včasih smo imele s seboj kruh in čaj, včasih so mi pa mama prinesli kosilo. Seveda, kakršno že, topla

Pri Jernejevcu sem imela jesti še kar dosti, delati se mi pa zdaj zdi, da preveč. Vedno sem morala

nositi težke koše za prašiče skupaj. Otroci so me pa radi imela: Srečo, Ivan, Katrca. Ko pa sem bila stara trinajst let, so me pa vzeli domov. Dali so me v Domžale h Kvartiču pospravljat. Pa nisem bila navajena preveč prati, pa me je vseeno rada imela, jaz sem bila pa tudi vedno vesela in vedno sem pela. To ji je bilo všeč, enkrat se mi pa zgodi nesreča, ko perem, pa dam kuhat volneno jopo zraven perila in ko poberem perilo ven, se tista jopa vsa raztrga. Kaj naj naredim? Pod streho dam perilo sušit, zvečer pa domov grem na obisk. Zjutraj že vem kaj naredim. Gospe Kvartičevi rečem, da so mama hudo bolni, da moram priti takoj

je pa le bila. No, pa sem le kmalu dobila pošto, da naj pridem delat. Seveda sem se pa še vedno vračala rada nazaj k Jernejevcu, k tem otrokom. Srečo me je vedno prosil: »Micka, ali boš do konca š… let pri nas. Seveda po otročje.). Gospodinja Minka je bila moja sestrična, pa je le rada videla, kadar sem prišla, da sem kaj pomagala delat in otroci so 3


bili veseli. Seveda pa jaz tudi, ker nisem šla nikoli prazna domov. To je pa mami prav prišlo, ker nas je bilo dosti za jesti. Medtem se je brat Francelj izučil za čevljarja. Ker pa ni dobil čevljarskega dela, je hodil v Ljubljano k zidarjem (firma Dukič). Brata Feliksa so dali v Buč (Tuhinjska dolina) za pastirja, pa jim je ušel in ni hotel krave pasti. Potem se je zaposlil pri Adamiču v Domžalah, v vrvarni. No, ko sem delala v Črnelem na polju. Seveda pri lastniku Basanu. Doživela sem veliko, kako smo se včasih smejali, opoldne, ko smo imeli, smo rekli južino, tam na dvorišču pri vodnjaku, ko so bili vsi posli eno uro prosti. Drugače je bilo pa treba trdo delat in za šest krajcarjev na uro. Ko sem bila pa stara 16 let, bi pa rada šla v tovarno, pa so šli ata prosit Kocjančiča na Vir, da imajo več otrok, da naj me sprejme na delo. On pa jim je rekel: »Zakaj si jih pa toliko naredil?«. Kako so bili žalostni. Ne morem nikoli pozabit tega očitka zaradi otrok, pa vseeno so nas radi imeli. No pa sem kmalu dobila pošto, da naj se pridem pokazat za sprejem na delo, tako sem začela delat jeseni leta 1932 in to 11. oktobra. Takrat nas ni bilo še veliko. Bila sem trinajsta delavka. Delala sem na mikalnih strojih, takrat so šele začeli poskusno obratovati. Tako sem bila pri prvih strojih. Takrat je prišel v tovarno tudi Jutršek Lojze. On je bil nekako za vodjo teh strojev, bil pa je zelo hudoben. Tako smo se ga delavke bale. Nekaj časa je bilo tudi meni težko, ali zame je bilo toliko bolje, ker sem bila prva pri teh strojih, tako da sem se mu znala upreti. Delati smo morali na dve izmeri 4

po 12 ur in to brez počitka. Kar smo imeli kaj za pojesti, seveda suh kruh, smo morali kar med delom na skrivaj pojesti. Nato se je tovarna večala. In vedno so prihajale nove delavke, moških pa je bilo malo. Ker mi je pa Kocjančič še kar ustregel, če sem ga kaj prosila, sem ga prosila za brata Franceta, da ga vzame na delo. In res ga je vzel. Tako je začel tudi on delati, da ni več hodil v Ljubljano tako daleč. Začel je leta 1934. Brat Feliks je pa takrat šel k vojakom. Komaj smo pa vse čakale, da je tisti hudobni Lojze zbolel, da ni več bil za vodja. Namesto njega je prišel njegov brat Karel Jutršek. Ta je bi le malo boljši. Seveda Lojze je bil zato tako nervozen, ker je imel lepo ženo, ali ona ga je vedno varala. Delala je z menoj enkrat ponoči, pride Kocjančič, ji nekaj pomigne in gre z njemu ven, jaz pa sem seveda malo za njima, ali vse sem prehodila po tovarni, kakor da iščem neko orodje, ali nisem ju nikjer našla. Ne vem, ali je šla k njemu kar v posteljo? Čez kakšno uro pride nazaj zelo zadovoljna, nobena je pa ni vprašala kje je bila. Če bi ne bila s šefom, bi jo pa že tako, ki jo je že, tako je bilo večkrat. No, s Karelnom sva se pa kar dobro razumela pri delu. Vedno sva se pogovarjala o politiki, o delavskih pravicah. On je imel družino in je tudi strmel za večji zaslužek. Ko smo odločali o izmenah, katere delavke ne bomo rabili in katere bi rabili, sem imela vedno lahko tudi jaz besedo. Kocjančiču moram priznati, da me je zelo upošteval. Zdaj nas je bilo v tovarni vedno več, mislim da že kakšnih 60 do 80 in smo že začeli

misliti, kako bi se organizirali in v kakšni strokovni zvezi bi bili, da bi si pridobili vsaj osemurni delavnik in seveda višjo plačo. Takrat smo imeli večinoma dva dinarja na uro, katera ni bila pridna, pa še manj. Najtežje je pa bilo za nekatere delavke, ker so morale vedno na neplačan dopust. Rečeno jim je bilo, naj doma čakajo, kdaj jih pokličejo zopet na delo. Tega pa jaz nisem nikoli imela, da bi ne bilo dela za mene, ker vata je vedno šla v prodajo in bila sem že starejša delavka, seveda pa tudi delavna. Seveda, to so bila mlada leta in nisem bila vedno v tovarni. Včasih sem šla še z mamo v Črnelo na njivo, ker smo imeli tam vsajen krompir in korenje za prašiča. Zvečer smo pa hodili (jeseni) koruzo ličkat. Seveda, medtem se je pa en fant zatreskal v mene. Vedno mi je kaj koruze natlačil v vrečo, potem pa nesel domov. Kako smo se hecali iz njega, ali on je pa bil tako resen. Nobeden ni smel mene pogledat, takoj je bil ljubosumen, meni je bil pa tako zoprn, saj ko bi ne imel rdeče brade pa lepše zobe, bi še mogoče kaj mislila nanj. Vsak večer ob devetih sta z enim kolegom prepevala med našo in mesarjevo hišo, njegov kolega je pa mislil na mesarjevo Rozko. Pa tudi malo prevzetni sva bili, ker ta, ki je hodil za menoj, je bil konjar v Černelem, oni, ki pa je hodil za Rozko, pa volar. Nekega večera pride pod okno, me pokliče in pravi: »Zdaj povej, ali me maraš, ali ne. Zdaj se bom takoj obesil«. Jaz sem se tako ustrašila, da nisem mogla nič odgovoriti. Brat ga je pregnal, mene je pa začela tlačit mora. To je pa tako hudo, da se ne moreš nič premakniti, samo težo čutiš


V objemu slovenske pomladi na sebi. To je bilo potem več noči, potem sem se odločila za nasvet zdravnika, on mi pa reče: »Ko pride mora nate, samo s palcem na nogi pomigaj, pa bo takoj dobro«. In sem res tako naredila. In je bilo potem konec te more. Ta fant pa, po imenu Francelj, je pa dobil poziv za k vojakom. Kako je jokal, kakor otrok, jaz pa sem bila le vesela, da sem bila prosta od njega. Vedno mi je pisal, jaz pa ne njemu. Ko je pa prišel na dopust, sem jaz že imela drugega. Ker sem se pa bala, da mi bi kaj

naredil, sem še njega pustila. To je bil pa Abelnov Tone. Imela sem pa prijateljico Halutežovo Peco. Vsako nedeljo vsa se dobili in skupaj prepevali, hodili skupaj na igre in tudi v Baltežovo dvorano sva hodili plesat. Mama pa so se vedno kregali, posebno v ponedeljek zjutraj. Mama so rekli, da mi ne dajo zajtrka, ker sem prišla pozno domov, ata so se pa potegnili zame in so me vedno poklicali za zajtrk. Doma so bili ata na moji strani. Drugače je pa bilo že doma

bolje, ker smo že trije zaslužili, tudi tretji brat Jože je že delal v Preserjah na žagi. Tako, da smo že hišo povečali za eno sobo in kamro, pa tudi klet smo naredili, saj je bil starejši Francelj zelo skrben. Tudi Feliks je pomagal, ali ne tako, kot Francelj. Jaz sem pa morala vedno delati doma, plačo smo dobili v tovarni, povsod vsak teden in smo dali mami za hrano po 30 din na teden. Vedno smo kupili po 12kg moke, 2kg kaše, 2kg ješprenja na teden in to vsak teden. Ob sobotah sem pa jaz že morala kruh peči. Vsak teden po

šest hlebcev, spomnim se kako so ata ponoči vstajali in jedli svež kruh, najrajši toplega. Mama so se kregali, ker so pustili drobtine v postelji. Kolikokrat bi rada šla ob sobotah kam, ali morala sem ribati poden in kruh peči. Mama so kar šli na polje. Veseli smo bili, da so se pozdravili. Leta 1931 so bili zelo bolni. Prišli so jih obhajat, ata so jim držali svečo, da umirajo, mi otroci pa smo okrog njih jokali. Zdravnik je rekel, naj jim iz telečjih kosti kuhamo juho, zato sem hodila

h Kebru v mesarijo po telečje kosti in sem morala jaz že začeti kuhati. Doktor Hočevar je rekel: »Smilijo se mi otroci, zato jo moram pozdraviti«. In jo je res, ali mene se je pa le kuha prijela. No, v tovarni smo pa že začeli se pogovarjati, da se bomo organizirali v jugoslovansko strokovno zvezo. V Kranju so tekstilci že uspeli. Na Količevem pa papirničarji in to nam je dalo korajže. Nekega dne se dogovorimo z najbolj zaupnimi delavci, kako bomo izpeljali, da ne bi prej zvedel lastnik Kocjančič. Če bi prej zvedel, bi se še lahko maščeval in bi odpustil nekaj delavcev, drugi bi se pa ustrašili in ne bi bili enotni. Jaz sem šla v Dob vprašat za dvorano, da se lahko sestanemo. Pri Semeju je pa stanoval predsednik sindikata Količevo Franc Bohovc in sem šla do njega, naj da zvečer prinese v dvorano v Dob pristopne izkaznice, da se bomo organizirali v jugoslovanski strokovni zvezi. In res, zvečer smo šli v Dob, seveda bolj po tiho, bilo nas je okrog osem procentov. Samo, da je bila večina, drugi so pa potem tudi pristopili, razen par izjem, pozneje pa vsi, to je bilo leta 1936. Ker pa je bil Francelj bolj slabotnega zdravja, je bil šele četrti nabor potrjen in je bil tega leta pri vojakih, jaz pa sem Kocjančiča prosila, naj vrne Feliksa na njegovo mesto, tako je tudi Feliks začel to leto pri Kocjančiču delati. Ko smo se organizirali, je Kocjančič dal odpoved kakšnim dvajsetim delavkam, mi pa tega nismo dovolili in tudi drugi nismo šli na delo, dokler se ne sprejmejo vse delavke na delo. 5


Zahtevali smo skrajšati delavni čas in da delamo vsi, pa čeprav po šest ur na dan. Tako smo prekinili delo in nismo šli delat, dokler nismo uspeli. Tako nismo delali kakšnih deset dni. Imeli smo stavkovne straže in nismo nobenega pustili iti v tovarno in tudi ven nismo pustili nič odpeljati. Ko je pa le uvidel, da se nas ne more znebiti, ker so ga naročniki priganjali za material, se je pa le začel pogajati z našim odborom Tako se je začelo spet novo življenje v tovarni in spet je bilo treba kaj organizirat. Vsak teden smo se sestajali v Dobu pri Karlu Jutršku (še pozneje so njegovi otroci mi povedali, seveda dekleta, kako so se vozili z našim kolesom, medtem ko smo mi imeli sejo, pogovore kaj in kako bomo nastopali). Sklenili smo s Kocjančičem kolektivno pogodbo po zgledu tekstilcev Slovenije: osemurni delavnik, pravica plačanega dopusta, višja plača za nadurno delo in tako naprej. Zdaj sem že tudi hodila pet v cerkev. Koliko prijetnih večerov je bilo pri vajah. Učili smo se tudi za spevne igre: Adam Ravbar, Slovenski Božič, Planinska roža in še ne vam kaj, več se ne spomnim imena. Ker sem imela že kolo, smo se vozili na izlete s sodelavkami in na delavske tabore, na Jošta, na Urha, v Sostranj, v Kamniško Bistrico, v Škofjo Loko, na Tabor pri Hanu. V Kamniški Bistrici smo se pa zbrale predstavnice tekstilnih delavk in smo ustanovile delavsko žensko zvezo. Prišle so pa iz vsake tovarne, kar imam še sliko. Kadar 6

je bilo treba kam iti na sestanek, so vedno mene predlagali, tako sem vedno morala držati vse skupaj, da je res šlo vse naprej. Nekatere so imele družine in ni bilo časa, drugi so se pa bali zamere Kocjančiča. Leta 1938 sem si pa nogo prehladila in sem morala v Laško na zdravljenje. Tam sem se spoznala z enim Varaždincem. Bil je zelo pošten do mene, to so bili res nepozabni dnevi, ali to mi ni dalo miru, ker je bil Hrvat. Tega si nisem mogla misliti, da bi se družila s Hrvatom. Večkrat mi je še pisal, še ko je bilo konec vojne je prišel, a takrat je bilo že prepozno, saj sem bila že poročena. Leta 1939 sem se že pozdravila in tako sem se lahko vozila s kolesom v tovarno. Imeli smo že malo urejeno organizacijo Strokovno zvezo sindikata. Imeli smo tudi že knjižnico, tako da so delavci lahko dobili knjige za izposodit. Knjižničar je bil brat Francelj, tako da so bile do začetka vojne knjige pri nas, ko je bilo vojne konec, sem jaz izročila knjige odbornikom razpuščenega sindikata. Kot sem že rekla, ko sem si pozdravila noge, sem bila na Brezjah v zahvalo. Takrat sem bila priča čudežnega ozdravljenja enajstletne deklice. Bila je hroma, kar naenkrat pa se začne postavljati na noge, to je bilo zares presenečenje. Na Brezje so jo nesli oče, mama in teta, domov je pa že lahko šla sama. Zelo so bili veseli, ko so korakali na Otočje na vlak. Tistega leta je bil v Ljubljani kongres Kristusa kralja. Peljali

smo se z lojtrnim vozom. Peljal nas je Šraj iz Vira. Takrat smo tudi pevci peli na novo mašo. Vodil je vse pevce Kimovec, naš zbor pa Grošelj iz Doba, ki nas je učil. Leta 1940 je bila pa že precej bolj razgibano. Začele so se nove organizacije, tako da je bila po barvi izražena bela, zelena, plava. Tudi za rdečo smo vedeli, ali bila je prepovedana v javnosti. Začela se je draginja, vse je bilo tako nestrpno. Vsaka stranka je hotela imeti čim več članov, zato so se vse organizacije začele spreminjati v propagando proti drugi. Naša strokovna zveza je priredila v Kamniku protidraginjsko zborovanje, pa so nam dale oblasti prepoved. Bilo nas je veliko, zopet so mene in iz Doba Grošelnovega Janeza predlagali, da greva do glavarja protestirat, zakaj nam ne dovolijo zborovanja. Seveda sva šla, drugi pa čakajo, kaj bova zvedela. Seveda odgovor je bil, da smo pod vplivom rdečih, zato nam ne dovolijo ugovora in da se moramo raziti. V protest so začeli žaliti oblast in začeli vzklikati »živijo Jože«, in ko smo se peljali domov, smo bili s kolesom, vsak pozdrav je bil »živijo Jože«…. Meni so pa tekla leta pri vseh teh rečeh. Bila sem tudi pri gasilkah na Viru, kadar je bila kje kakšna parada in veselica, smo šle z gasilcem. Takrat je bilo lepo, ko smo plesali. Kadar je bila pa na Viru veselica, sem pa prodajala. D... je dal vsa leta eno trajno, frizer, in to sem vedno dobila jaz za dobitek, za pridno delo od gasilcev. Ko sem se prvič ostrigla, imela sem še kar lepo kito. To mi je še vedno hudo, kako so mama jokali leta 1936 in ko sem začela


V objemu slovenske pomladi nositi klobuk, tudi mami ni bilo prav, pa takrat so vse nosile klobuke in slamnike in seveda tudi jaz. Kar sem do zdaj preživela, mi ni bilo nikoli žal, spotoma sem imela tudi veliko poznanstev. Jaka iz Črnuč se mi je zdel preveč foksar, eden iz Tuhinjske doline je prišel sem, sem se mu skrila, ker mi ni bil všeč. Bil je pa pri Medicu en Klemen Ivan, ki je bil pa takrat tako fin, da me je bilo sram, ker pri nas nismo imeli tako lepo. Tega so Nemci obesili v Celju, ??? je bil pa pijanc. Kjer je bila kakšna zabava, sem imela vedno enega za plesat, Izihana. Ta ni zamudil, kjer sem bila, je bil tudi on. Tistega Černevskega in Antonovega Toneta sem pa že prej omenila. Rada sem z vsakim govorila do meje. Zato danes, kadar srečam, mu lahko s ponosom pogledam v oči, ker me ni izkoristil.

primem. Medtem je šel vmes Pengov Tone mimo pošte, dajal, da naj ga počakam, saj Dolfe ni vedel za to. Drugi so dobili za orožne vaje, Dolfe pa ne, ker je spadal v Litijo. Se je gotovo poziv kje zadržal in tako je vedno prihajal k hiši, bil bolj skromen, ali oblečen je bil pa rad lepo. Stanoval je na Količevem pri Lipovcu. Skuhal si je kar sam, ali pa mu je Barbrna Ana kaj skuhala. Potem mi je pa že prinesel kaj za zašit in za oprat. Mama so se pa kregali, da to ni prav, da mu že sedaj kaj operem.

Ker ni imel svojih ljudi, sem ga razumela in tako je šlo naprej. Imela sem v banki 6.000,00 din, da ne bi propadlo, sem jih kar ven vzela in sva šla v Mengeš opravo naročit k mizarju. Za 5.400,00 din, mi je naredil spalnico in kuhinjo. Imela sem jo spravljeno do leta 1943, do tega časa sem še vso posteljnino nakupila. Prišla je vojska. To so bila za nas težka leta. Vse naše organizacije so bile razpuščene. Nemci pripeljejo marmelado in puter v Dob, so šli pa delili. Ljudje pa hitijo ponj, takrat se ti je kar v glavi zmešalo, kje je tisti ponos

Prišlo je leto 1941. Spomnim se, kako smo šivale v tovarni za stražo blazine. Francelj je šel na orožne vaje, s kolesom sem ga šla obiskat na Brezovico pri Ljubljani. Bratom sem nesla čevlje popravit. Tam je bil Dolfe, pa me začne ogovarjat. Beseda da besedo, jaz sem bila namenjena v Dob h vajam za igro in je šel z menoj. Drugače mi je bil še kar všeč, to mi pa ni bilo všeč, ker je zaklel večkrat, pa sem si mislila: »treba bo začeti zares, mogoče ga bom pa odvadila«. Pa sem se motila, ker še danes preklinja. Res, kar Janez zna, to vedno zna. Če pa se ne bi začela vojska, verjetno tudi tukaj ne bi držalo. Seveda drugi dan je prišel kar k nam vprašat mamo. Meni se je zdelo to neumno. Francelj me je pa nagovarjal, da se ga naj

Slovencev, da gredo po tiste dobrote. Saj tako lačni pa vendar še nismo bili. Pa tudi če bi bili še tako lačni, ne bi šla tujca prosit, ker je tako neusmiljeno pridrvel v našo deželo. Prva je bila naloga, da se moramo priti vsi popisat. Katere narodnosti je kdo in kakšen priimek imaš. Kdor je imel vsaj malo nemški priimek, je mislil, da bodo Nemci prizanesljivi do njega. Zato so vsi ugibali, kdo ima nemški priimek. Bili so že na začetku ljudje nekako nestrpni do tistih, kdor je

imel slovenski priimek. To je tista napaka Slovencev, da tujcu radi padejo v naročje. V naši družini nismo šli nikamor, na noben shod in ne po nobene dobrote. Toliko ponosa smo pa le imeli, pa čeprav smo v Jugoslaviji izgubili svojo rojstno hišo. Tisto leto smo bili bolj doma in čakali, kaj bo čas prinesel. Čas smo imeli premišljevat, kako je bilo lepo v miru, pa čeprav je bilo trdo življenje. Takrat sem imela čas misliti na tista leta, ko smo šli na štajersko obirat hmelj. Jaz pa Tončev Lovro, Haluteževa Jera. V Blagovici so se nam še 7


pridružila tri dekleta. Odšli smo ob dvanajstih ponoči, prišli smo v Prebold, Železna Kaplja, popoldan ob šestih smo hodili bosi in peš s karbidovko v roki, ker smo rabili za obrezovanje (opomba- morda ni karbidovka). Takrat sem bila stara štirinajst let. Obiranje se je začelo zjutraj ob štirih in do trde noči, hrano so nam prinesli na njivo, kolikor mernikov si nabral, toliko si zaslužil, mernik meri 25 litrov. Kolikor mernikov sem nabrala se več ne spomin, le to vem, ko smo ves hmelj pobrali, nas je nekaj še ostalo pri kmetu za en teden, da smo še repo okopavali. Ta denar sem skrbno nesla domov. Na Viru pri Rehovcu v trgovini sem si kupila blago za obleko. Ta vzorec imam še v spominu. Nekaj denarja je ostala še za mamo. Tako da so bili tudi mama veseli. Včasih sem si pa tudi naredila kakšno neumnost. Mama so mi rekli, da naj grem na njive kropit z blagoslovljeno vodo in nesti križce na njivo. To je bilo takrat za narediti vsako leto na binkoštno soboto popoldan, ko je ob treh zvonilo za praznik. Križce smo pa morali naredit iz tistih palic, iz butare, ki smo jo nesli na cvetno nedeljo v cerkev blagoslovit. Jaz pa namesto, da bi ubogala, sem šla pa h čebelam, da bi kaj medu pojedla. Takrat se pa čebele name usujejo in so me hudo opikale. Mama so me pa še pošteno nabili. Stara sem bila kakšnih osem let. Leta 1941 nas je bilo že maja doma, brat Feliks se je že 40. leta poročil. Takrat smo se začeli že zavedat, da bomo začeli zapuščati starše. Ko smo bili še vsi doma, smo se včasih kaj sporekli, pa so mama vedno govorili; »Nikar te 8

se ne kregajte, saj bo prišel čas, ko se boste ločili od doma, potem vam bo pa žal.« Saj drugače se nismo kregali, samo takrat, kadar smo se kartali ali pa balinali. Enkrat smo se za pečjo tako ruvali, da smo peč podrli. Mama so večerjo kuhali, pa pridejo v hišo, da jim vse leti v lonce, takrat smo bili brez večerje. Priznati moram, da pri kartah mi je bil Feliks še najbolj na moji strani. No in leta 1941 je pa Feliks že dobil sina 4. maja. Bila sem zraven pri porodu. Imela je zelo težek porod, tako se je oklepala, da je mene dolgo vse bolelo. Ko smo imeli pa krst, je bila pa že vsa hrana na karte. V Dobu sem šla po mesto in sem ga dobila točno 30 dag in to smo imeli za botre za postreči. Naredila sem golaž. Malo sem dala vmes krompirja, pa je bilo dovolj za vse. Dokler pa še ni rodila, sem pa jaz hodila k njej spat pozimi, ker je bil Feliks tudi na orožnih vajah. V cerkev sem pa še vedno šla vsako nedeljo, čeprav se nekateri niso upali. Tako da je bilo takrat manj ljudi v cerkvi. Enkrat v maju leta 1941 pa grem kot ponavadi v cerkev, pa ljudje hitijo na kup in pripovedujejo, da Nemci selijo in res ravno pri Videmšku stoji avtobus. Pa zagledam našega župnika in kaplana, kako žalostno gledata za nami. Ko je avtobus odpeljal, smo se vsi jokali. Takrat smo se šele začeli vsi zavedati, kaj so nam Nemci hudega prinesli. Tisto leto sem bila v ??? v cerkvi na velikonočni ponedeljek in je imel kaplan Oman pridigo. Rekel je, da se na našo deželo zgrinjajo

težki časi in da naj ne pozabimo, kar so nas učili. To je bila njegova zadnja pridiga in njegove zadnje besede. Ne bom nikoli pozabila – dan naše svobode se je nagnil k zatonu. Odpeljali so jih nekam v Srbijo. Po koncu vojne župniku ni bilo dovoljeno, da bi prišel nazaj v Dob, kaplan pa ni mogel več delati in je v Dobu umrl. Začela se je tudi šola nemščine. Morali smo hoditi v Dob in v šolo zvečer od petih do sedmih, vsak teden trikrat. No, saj to nam ni škodilo, ker prej nismo res znali niti besede, ta pa je pozneje prav prišla tistim, ki so bili izseljeni. Ali kateri so morali iti na prisilno delo v Nemčijo. V tovarni smo delali ponavadi, posebne volje pa res nismo imeli, ker smo bili razočarani. Vse to se je dogajalo, kar nam so že prej pripovedovali, kaj se bo zgodilo, če zavlada fašizem. Spominjala sem se besed, ko sem hodila v Ljubljano na predavanje, kot delegatka iz naše tovarne. Govorili so razni predavatelji. Tone Fajfer nam je vedno govoril, kako kruta oblast je fašizem.

Moja babica in dedek Vodlan


V objemu slovenske pomladi Kako smo bili vsi prestrašeni. Lahko smo jih šli pogledat na njivi in v Ajdi so viseli. Drugi dan so bili že povsod plakati, katere so postrelili. Bili so sami delavci. Druge žrtve so bile zopet pri Moharju nad Limbrsko goro. Nekaj mladih fantov se je podalo od doma, da bodo branili pred Nemcem domove, a kaj ko so bili izdani. Obkolili so jih Nemci, čeprav so se zatekli v cerkveni turen, jim ni pomagalo. Branili so se do zadnjega, a vseeno so vsi popadali.

Anton Gosar nam je pa predaval o krščanskem socializmu. Janez Stanovnik nam je pa predaval o delavskih strokovnih organizacijah, pri vseh predavanjih je bil navzoč predstavnik jugoslovanske oblasti. Če je kateri govornik kaj rekel, kar ni bilo v korist državi, ga je takoj prekinil. Zdaj nismo imeli več nobenega delavskega časopisa, če smo hoteli kaj brati, dnevne novice, so bile samo Karavanke bote.

krutost, se je pa v tistih, ki so jim šli nasproti in pozdravljali »heil Hitler«, tudi mišljenje obrnilo. Za Rusijo pa ljudje zato nismo bili, ker je Stalin preganjal vero in vedno so govorili, koliko ljudi tam umira v ječah. Leta 1941 je nekdo streljal na Nemca v Škocjanu pri Šimenčku. Ravno ajda je bila v cvetju. Nemci so pripeljali iz Begun iz zaporov šest talcev. Privezalo so jih na kole in jih postrelili. To so bile prve žrtve v naši fari.

Pa še kako smo pogrešali Delavsko enotnost ali Slovenca. Veliko smo se med seboj pogovarjali, ali nisi pa vedel kateremu lahko kaj zaupaš. Ker takrat so bili ljudje tako razdvojeni, ker je bilo prej veliko strank in se nikakor niso mogli znajti, kam bi se naslonili, ker v večini nismo bili ne za Nemce, ne za Ruse. Pa vseeno, če bi takrat svobodno glasovali, bi gotovo Nemci dobili večino. No, ko so pa Nemci pokazali svojo

Seveda, šli so takrat tudi zato mladi v gozdove, ker so Nemci vse mlade pošiljali v Nemčijo na delo. Zato so se tudi dekleta do 21. leta tako hitro možile. Ker katera je bila poročena, ni prišla v poštev. Pri nas so šli na delo na kmete Jože, Janez in Vid. Ker je bil pa Vid izučen krojač in zaradi noge invalid, so ga premestili v Šentvajt za krojača. V tovarni smo pa že bili zelo povezani med seboj, ali nekaj je pa le bilo nezanesljivih. Začeli so organizirati štrajke. Ker sem pa vedela, da gre za komunizem, pa nisem bila ravno navdušena. Bila sem vedno za delavske pravice, ali za brezbožen komunizem pa ne. On, ki je organiziral, je bil vedno nasprotnik vere, ali zaupati mu pa tudi nisem mogla, ker je bil vedno na skrivaj plačan od Kocjančiča.

Moj dedek Adolf Žabjek

Takrat smo, ko smo stavkali, je bil on tajnik in je v Ljubljano na strokovno zvezo pisal, da zato nismo delali, da je bilo 9


mislili, kdo jo je.

Družina Vodlan pomanjkanje dela in tako je ostalo v arhivu zapisano, tako še do danes ni priznano, da smo iz solidarnosti do odpuščenih stavkali. Zato mu nisem mogla več zaupati. Zbirali smo pa že sanitetni material in kar je kdo mogel odnesti iz tovarne in to so bili poverjeniki, da so odnašali naprej. Ker pa je bilo veliko dela v tovarni, smo morali delati tudi ponoči. Vsa okna smo morali zatemniti, jaz pa sem začela bolehati v grlu. Zaradi prahu sem imela katar. Zdravnik mi je svetoval, da naj neham delati v prahu. Tako sem avgusta leta 1942 prenehala pri Kocjančiču in šla v Domžale v »kavalšo«. Tam sem delala polja za šahe. Zaslužila sem kar dobro. Dolfe je pa še vedno prihajal k nam, tako da res ni drugega kazalo, kot da se poročiva. Čeprav je bila vojska. Ljudje so se vseeno ženili in živeli v strahu kaj še pride. Organizirane so bile vaške straže. 10

Tudi Dolfe je hodil na nočno stražo. Organizirano je bilo tudi Vermaht, mladi fantje. Kateri so se Nemcem zdeli zaupljivi, so učili vojaščino mladino. Na Količevem je bil Jaka Zanoškar, na Viru pa Vajtov Janko. Potem so jih pa poslali v Nemčijo v vojsko. Tako je šel Jaka in njegov brat Franci v nemško vojsko, pa tudi Vajtov Janko se je šel za Nemce borit. Franci Zanoškarjev je padel v Nemčiji. Pustil je doma ženo in še nesojeno hčerko, ki jo ima zdaj Oražmov Polde za ženo. Ker pa je bilo tudi na fronti težko, sta Janko in Jaka pribežala nazaj domov in seveda nista imela drugega izhoda kot k partizanom, da jih niso Nemci izsledili. No, bila sta menda zelo kruta borca. Medtem je pa stanovala pri Vajtovih neko dekle. Seveda, bili so tudi različni pogovori v hiši, kakor povod med vojsko. In tega dekleta so kar naenkrat likvidirali. Menda se je skrila v dimniku, pa kaj ko so domači vedeli zanjo. Nikoli se ni vedelo, kdo jo je, čeprav smo si lahko

No, v Domžalah smo se še kar dobro razumele. Vedno smo dajale denar, kadar je bila plača za osvobodilno fronto. Čeprav je bilo toliko novic vsak dan, smo vseeno kar zapele. V Domžalah so bili policisti. Bili so bolj starejši, okoli 40 let. Neke noči smo priredili pri Janežiču v gostilni zabavo. Eden je bil Vili, ki je osvajal majsterco, Tilka, eden pa je bil Valter, je pa osvajal mene. Koliko smo se na ta račun presmejale. Zabavo smo pa zato naredili, da so policisti bili zadržani, da so lahko partizani v Domžalah naredili akcijo tisto noč. In tako je bilo za vse prav. Policisti so plesali, partizani pa material odpeljali. Zjutraj me je tisti Valter, ko se je delal dan, spremljal domov, ker se je pa od zadaj peljal Repanškov Ivo, sem bila brez skrbi, če bi mi kaj hotel in bi bil on takoj zraven. Ker pa nisem hotela, da bi mene videl, kje sem doma, sem se ustavila pri Svetlinovi hiši. Napovedal mi je, da me obišče v soboto. Jaz sem pa Gostičevi Franci rekla, da naj gre takrat mimo, če bo res prišel. In res točno ob isti uri je prišel. Ker me ni bilo, se mu je zdelo nevarno, je hitro popihal v Domžale. Tisti večer na zabavi mi je govoril, da ima doma mater in da ni poročen. Če bi jaz hotela, da me vzame v Nemčijo. Takrat na zabavi sem vzela vse tako, da se je čas zavlekel. To pa mi ni bilo nikdar na misel prišlo, da bi se sploh Nemca dotaknila. No, saj je bil še kar dostojen. Med vsem tem sem pa jaz pripravljala (bala so včasih rekli takšni stvari). Kar se je dalo kje kaj kupiti na pike, ali kaj šverc, tako da sem imela vse pripravljeno


V objemu slovenske pomladi za opremit stanovanje. Drugo se je še kar nekako dobilo, samo posode nisi dobil nikjer. Imela sem dosti posteljnega perila, zavese, posodo pa samo eno - skledo, en liter in pol, in nič drugega. Ja, pa Dolfetovo vojaško šalo in vseeno sva imela korajžo se oženit. Brat Feliks je imel rezervni štedilnik, pa ga ni hotel posodit. Dolfe je pa le dobil eisen marke. Ker so jih pripeljali v tovarno kot odpadni papir, s tistimi markami sem šla v Kamnik po štedilnik. Ker pa je bil v trgovini ravno Nemec, mi je rekel, da naj malo počakam. Gotovo sem se mu zdela sumljiva, kje sem dobila marke. On je šel ven, kam ne vem. Mislila sem, da me gre javit, jaz pa hitro ven in v drugo trgovino. Tam je bil pa Slovenec, pa hitro štedilnik kupim, pa brž z njim na vlak, Dolfe pa za Ahčinovim konjem pride v Jarše na postajo. Tako sva že imela tudi štedilnik. Ker pa so bili trije bratje v Avstriji na delu, smo vedno bili v skrbeh, kdaj bodo morali na fronto. Doma sva bila še jaz in Francelj. Ker pa nisem pristopila v trojke, bila sem pristaš krščanskega socializma, sem bila vedno še vedno pri vsakem nabiranju za partizane, ali politično pa sem vedela, da me ne upoštevajo preveč. Drugače sem se zdela terencem zanesljiva. Leta 1943 sva se dogovorila, kdaj se poročiva z Dolfetom. Ali kaj je prišlo vmes? Iz borze so prišli v Domžale iz Kamnika in so me določilo za na barutano v Kamnik. In s tisto, ki sva skupaj delale, sva morali iti delat v Kamnik, tam smo delali smodnik.

6. maja sem se poročila civilno, 9. maja v Mengšu cerkveno, 10. maja pa v Kamnik delat. Stanovanje sem pa dobila pri Smoletovi na Viru. Bila je zelo ponosna, ker sem imela lepo urejeno pohištvo in posteljnino in zavese. Vedno je katero vabila pokazat, kako imam. Bila je tudi zelo radovedna. Vedno je poslušala, kaj se pogovarjava. Ona je bila pa vedno proti partizanom. Bila je zelo pobožna. Ko sem bila tri mesece poročena, je pa Dolfe zelo zbolel na želodcu. Ker pa je moral imeti strogo dieto, sem na podlagi zdravniškega izpričevala le lahko prišla bližje delat, da sem mu kuhala svežo hrano v Jarše. Ker iz Kamnika je vlak vozil samo zjutraj in domov zvečer. Medtem so pa avgusta 1943 leta mobilizirali Franceljna in Feliksa. Po Dolfeta so tudi prišli, ker je bil pa bolan, so ga pa pustili, pod pogojem, da ne bo šel k Nemcem. Dolfeta so že prej vedno vabili, da naj gre prostovoljno v partizane. Jaz sem mu pa vedno rekla, da naj prostovoljno ne gre nikamor, ker se ni razumel nič na politiko in bi ga samo zlorabljali.

Prvo pošto, ko sem dobila od Franceljna, je bil skromen listič. Napisal je samo: »pozdrav za mamo in ata«. Zraven še: »svoboda je zlata, svoboda je vse. Zdaj sem delala v Induplatih v Jaršah. Zaradi Dolfetove bolezni samo šest ur na dan. V tovarni sem se takoj zopet vključila za pomoč OF. Zopet samo stari znanci izpred vojne (sindikalisti). Škofic Ciril je bil glavni organizator za partizane, bil je krščanski socialist. Nekaj dni se je govorilo, da bodo partizani naredili akcijo v tovarni. In res, nekega večera se pojavijo v oddelku. Takoj smo morali ustaviti stroje in iti na dvorišče. Padal je sneg in dež. Ker pa jim skladiščnik ni hotel takoj dati ključev, bil je simpatizer Nemcev, so ga takoj ustrelili. Tako je ležal v tisti brozgi tam na dvorišču. Partizani so hiteli nositi iz skladišča. Ko so si naložili dovolj, so hitro zapustili tovarno, mi smo pa toliko časa morali počakati na dvorišču, da je bilo vse končano. Potem so še hoteli v centrali minirati. Ko je počilo, so nam odprli glavna vrata in smo šli lahko domov. Partizani so tudi že odšli. Ker pa je zelo počilo, so takoj že v Mengšu in Domžalah letele rakete v zrak. Ko sem šla čez Bistrico, so bili Nemci že v Jaršah. Za tistega skladiščnika so Nemci čez dva dni pripeljali pet talcev in so jih pred tovarno postrelili. Bila je sobota. Še dobro se spominjam tistih strelov, saj se je slišalo k nam domov. Ravno hišo sem ribala. To akcijo je naredila Šlandrova brigada. Bila sta Francelj in Feliks tudi zraven.

Moja babica Neža Tomažič

Ko sem pa še vedno rada kaj na polju v Črnelem delala, sem 11


kupila prašiča. Še se spomnim, bil je ves črn, več črn kot bel. Prinesla sem ga v nahrbtniku iz Krasc pri Moravčah. Tista gospodinja, pri kateri sva stanovala, mi je dovolila imeti prašiča, pod pogojem, da bo gnoj od nje. Ker pa je Dolfe pripeljal dosti stelje iz gozda, je bilo tudi dosti gnoja. Ker pa nisem imela prijavljenega, smo ga tudi na skrivaj morali zaklati. Zaklali smo ga tako, da ni nič zacvilil. Prišel je Remškarjev Viktor in mu je zadrgnil zanko za vrat. Potem ga je zaklal pri Koširju v kleti. Prišel je Vid iz Koroške, da je pomagal, in Dolfe. Ker takrat je moral vsak oddati vse, kar si imel prijavljenega za obvezno oddajo. Toliko, kolikor je tebi ostalo, toliko časa nisi dobil živilskih kart. Ker pa Dolfe ni imel svojih domačih in sploh ni vedel zanje, je bilo težko dobiti dokumente za poroko. Kako ga je skrbelo, kako bo sploh lahko se oženil. Jaz pa sem imela eno sodelavko, ki je imela moža v Ljubljani za poštarja. Vsak mesec sta se sestala na Črnučah na meji. Pa sem ji priskrbela puter za njega, on se je poznal z veliko ljudmi iz Dolenjske. Tako, da je on vse te dokumente priskrbel iz Šentvida pri Stični. Tam je bila Dolfetova mati rojena. Njegov oče pa v Ljubljani in te rojstne liste je vse zrihtal tisti poštar. Kar je bilo pa na naši strani meje, sva pa sama dobila. Za civilno poroko je morala biti ena priča nemška, to je bil Fritz Pifl, ki je delal v papirnici, za drugo pričo je bil pa brat Francelj. Poroka je bila v Kamniku. Ko prideva v Jarše na vlak, 12

se spomniva, da sva pozabila poročne rinke, pa sem stopila do Sitarjeve gospe, da nama jih je posodila za v Kamnik. Nazaj domov sva šla pa peš, ker je vlak peljal šele zvečer. Ker pa mama niso nič vedeli, kaj je civilna poroka in tudi imela nisva kaj dosti, so nama postregli s kislo repo, ko sva prišla domov. No, za nedeljo, za cerkveno poroko so pa zaklali kuro in tudi mesarjeva je nekaj spekla. Sem prosila od Feliksa ženo, da bi prišla kuhat, pa mi je odklonila. Zato je pa mesarjeva vse naredila. V Mengeš na poroko smo se peljali s konjem. Peljal je Jakovčev Stane. Priča je bil Francelj in Lipovc iz Količevga, kjer je Dolfe stanoval. Tako, da se jih je še kar nabralo. Bila je Bunčkova teta, stric Urh, Bunčkov Miha in žena, Feliks in žena. Od Jaka Bunčkovega je pa poslala piškote. Teta iz Ljubljane pa ni mogla zaradi meje. Bil je tudi Jože doma in ravno tisti dan je moral v nemško vojsko. Tako, da so se morali starši posloviti od mene in Jožeta na isti

dan. Proti večeru so šli ata z njim v Domžale na vlak za Celovec. Tudi Jožetu je bilo zelo hudo, ali nismo mu branili, ker leta 1943 še ni nobeden vedel, kdaj bo konec vojne in kakšen konec sploh bo. Naredil je po svojem prepričanju. Ker pa ni bilo v Dobu nobenega župnika, smo hodili v Domžale k usmiljenkam v kapelo. Tam je bil en starejši župnik, da je imel mašo. Ali pa smo šli v Mengeš. Tam je bil tudi en starejši župnik. On je upravljal tudi poroke in krste. Enkrat sva bila z očetom botrom v Domžalah, ker Ramšakovi botri nista mogli priti iz Tuhinja, sva bila midva namestnika. Medtem pa vsak dan polno novic, vedno novi plakati. Koliko postreljenih talcev. To je bilo tako strašno, posebno ko so kje cele vasi gorele in žive ljudi so privezali, da so zgoreli. Če so partizani kje napadli nemško policijo, ali kakšnega kje ustrelili, seveda plačati so morali pa nedolžni ljudje (talci).


V objemu slovenske pomladi Seveda, Nemci so začeli ljudi seliti. Posebno tam, kjer so partizane podpirali, ali pa so se jim zdeli kaj sumljivi. Seveda, ljudje so se bali selitve in bežali so v gozdove, to pa Nemcem ni pomagalo. Nasprotno, vedno več jih je bilo v ilegali, žrtev pa tudi vedno več. Nemci so imeli orožje, Slovenci pa samo idejo ostati na svoji zemlji. Pa tudi partizani so bili zelo kruti. Spomin se, ko je prišel Koroščev Ivan na dopust iz nemške vojske, so prišli ponoči ponj in ga likvidirali. Pa Šuštarjev oče iz Palovč je šel na Brdo v cerkev, pa v gozdu srečal partizana. Zakaj ga je ustrelil, nismo zvedeli vzroka nikoli. Seveda, zopet isti partizan je imel orožje, on pa ne. Tako se je dogajalo vedno huje, da sem začela opazovati, kako mi lasje sivijo od vsakdanjih dogodkov. Ko pa sva stanovanje imela urejeno, sva hodila vsak večer domov k staršem. Pogovarjali smo se o vsakdanjih novicah. Bali smo se, ko pride čas, da bo šel še Francelj in Feliks od domačih. In res, avgusta sta morala iti. Dolfe pa zaradi bolezni je lahko ostal še doma. Tisto noč, ko je zbolel in je imel hude bolečine, bila je stroga policijska ura, nobeden si ni upal iti po zdravnika. Kaj sem hotela? Seveda, bila je moja dolžnost, da grem. Ura je bila okrog dvanajstih ponoči, pa v Domžale. Celo pot sem sama med seboj govorila: «če bi me kakšna straža ustavila, da bi povedala, zakaj sem na cesti«. Čudno se mi je zdelo, da me ni nihče ustavil. Gotovo je tudi stražar se bal tako kot jaz, pa še

v Domžalah sem morala iskati prevoz za zdravnika. Nakar je le prišel in je Dolfeta takoj poslal na Golnik v bolnico. Jaz sem šla k njemu, nazaj me je avto pripeljal do Kamnika. Iz Kamnika domov sem morala peš. Čez kakšnih deset dni je prišel domov in moral je imeti strogo dieto. Zato sem delala po šest ur, da sem mu stregla. Kot sem že omenila, sem imela tista leta prašiča, kar mi je kar prav prišlo, da sem bila več doma. No, Francelj je bil dodeljen v Šlandrovo brigado. Imel je dekle iz Homca. Enkrat sva šla skupaj ga obiskat pod Limbrsko goro. Nesla sem mu sladkor in cigarete. Takrat sem videla, kakšni mučeniki so bili, zelo slabo oblečeni in tudi zelo utrujeni. Bližala se je zima. Treba je bilo drva preskrbeti, zato sva z očetom hodila v Kolovc peš drva pripravit.

Bunčkove so selili to leto. V februarju 1942 pa zopet mobilizacija. Pridejo partizani po Dolfeta. In so jih tokrat veliko pobrali. Kdor se je kaj odgovarjal, so ga takoj ustrelili. Štupcov Miha iz Podreč ni hitro vstal, rekel je, da ne vidi dobro in so ga zato kar ustrelili. Vidmšek iz Doba pa ni prav hitro hodil in so ga tudi tam nekje na Brezovici ali v Bači ustrelili. Tako, da tudi ni bilo tako prostovoljno, kot so prikazovali. Ker pa Dolfe ni prišel v tovarno, so takoj vedeli v tovarni, zakaj ga ni. Ker ni bil sam mobiliziran, sem šla na občino prijavit, da so prišli ponj in ga odjavila. Saj so partizani to rekli, da naj prijavimo, da so Nemci vedeli, da jih je vedno več v hosti. Čez en teden pa dobim pošto. Prinesel jo je Prelovšek, ker so ga spustili domov.

Dolfe se je pa že pozdravil in je hodil v tovarno – v papirnico. Na Božični večer leta 1943 je bilo zelo žalostno. Cel večer se je slišalo samo streljanje proti Rovam in Palovčam. Ko sem šla potem enkrat zopet Franceljna obiskat v Tohinj, mi je povedal kje je bil Urh Bunkerjev tisti večer in to v veliki nevarnosti za življenje. Tudi 13


Da naj pridem ga obiskat na Javoršco pri Moravčah in mu naj prinesem cigarete oziroma tobak, ker je vedel, da imam tobak doma. Tobak sem pa zato imela – ko so vozili odpadke iz cigaretne tovarne iz Domžal iz postaje, smo kar cele bale vozniku vzeli iz voza in smo doma vse prebrali in tako nabrali kaj precej tobaka. Ker je bil med vojsko tako iskan. In res se odpravim. Nesem tobak in en opasač je imel doma, pa sem mislila, da mu bo prišel prav. Prelovšek je dal pa kolonjsko, da naj jo nesem za uslugo, ker ga je spustil domov, komandirju Borisu. Ko pa pridem gor po hribu, pa zagledam Dolfeta, ki je bil ravno na straži. Bil je videti nezadovoljen. Mene pa pokliče komandir v eno kamro in mi vzame tisti opasač. Pravi mi, če bom še kdaj prišla za njim in kaj prinesla, mu bo dal v glavo pet dekagramov svinca, ali me poslal čez Savo. Takrat sem bila zelo razočarana in sem šla takoj domov. Lahko sem si mislila, kaj je Dolfe mislil, ko je gledal za mamo. Dolfe je bil pa odrejen v terensko četo. Ta četa je imela nalogo mobilizirati in na terenu čistiti in hoditi v akcijo za živežem. Medtem smo pa zvedeli, da partizani pripravljajo neko proslavo za neko rusko obletnico. Ker sta bila moja dva bratranca Miha in Jaka, sem pa lahko kaj več zvedela, kje se premikajo. 24. februarja pa zaslišimo streljanje in pokanje v smeri Moravč. Ko so partizani bili vsi notri zbrani (Bunčkov Jaka je bil na straži. Tako je potem pripovedoval, ker 14

je ostal živ, ali bil je težko ranjen. On je ustrelil, ko je zagledal Nemce. Takrat so začeli leteti ven, Nemci so jih pa kar sproti kosili. Ker so bili vsi zbegani, so leteli ravno Nemcem naproti. Trideset so jih prepeljali v Ihan, zažgali so hišo, da jih je tudi nekaj notri zgorelo. Nekaj, kar jih ni bilo dolgo časa v partizanih, so jih pa ujeli in jih poslali v Nemčijo delat. To se je zgodilo v Volklem nad Ihanom. Menda so bili izdani. Ko pa sem šla gledat v Ihan, kjer so tam ležali, sem bila gotova, da je tudi Dolfe padel. Pa pogledam, pa ni imel nobeden take obleke, po obrazih pa tako nisi nobenega prepoznal. Bili so zelo strašni, pa še tako so jih napravili, da je bilo grše za videt. Drugi dan pa se namenim na Vrh polje pri Moravčah povprašat, kateri so padli. Tam je bil terenc, Udolčkov Tine iz Doba. Zelo sem bila radovedna, kaj mi bo povedal. Pa mi pravi: »Dolfeta so pa ravno prejšnji večer poslali čez Savo na Dolenjsko in še nekaj drugih«. Čeprav je moral Savo bresti, glavo je pa le odnesel. Tako sem si mislila, da ni bil dober za terensko četo in za rusko proslavo. Tako nisem vedela zdaj zanj, kje se nahaja. Tam je bil pa odrejen v dolenjski odred. Bila je še zima. Tam so imeli večkrat borbe. Tam je padel zraven njega njegov kolega iz tovarne, Lapajnetov Jože, tako je pozneje povedal. Seveda, ker je pa mislil, da bo še rabil, je vzel nekaj njegovih stvari, da bi jih izročil ženi. Ker pa je Dolfe zopet zbolel na želodcu, je bil poslan na okrevanje za tri mesece. Ker pa je bila meja za Savo skozi celo dolenjsko vsa z

žico in z minami preprežena, si je dobro zapomnil, kje je šel skozi, ko so jih gnali čez. Imel je toliko korajže, pa jo mahne nazaj na Gorenjsko. Eno noč prespi nekje na kozolcu. Zjutraj, ko so šli ljudje na delo, se pomeša med delavce in tako pride v Dolu čez Savski most. Tam je poznal ljudi, ker je služil. Seveda ga niso radi imeli za dalj časa. Tako se neki večer pojavi na vratih pri meni, kjer smo stanovali. Imel je polno uši. Bala sem se, da ne bi gospodinja kaj slišala, da ga ne bi izdala. Tako sem ga imela zaprtega nekaj dni, ali več ni bilo mogoče. Nazaj ni hotel. Rad bi šel samo kam delat. Pri sosedu Boštjanu so vedno se shajali partizanski kurirji, gospodinja pa je samo za domobrance držala. Takrat je bila pa ravno amnestija od Nemcev: če kdo se prijavi, se mu ne bo nič zgodilo. Sam pa zopet ni hotel iti nikamor od doma. Tako sem se odločila in v Domžalah je bil en Čeh, še kar dober policist. Seveda, nisem pa povedala, da je dobil od partizanov bolovanje. Tiso odpustnico od partizanov sem pa skrbno spravila. On jo je imel v čevljih obuto, ko je šel domov. In tako se je moral odločiti. In zvečer se odpravi v Domžale. Kakor da je prišel iz gmajne v tistih ušivih hlačah (imela sem jih v drvarnici skrite). Jo mahne čez Bistrico, kar bo pa bo. In drugi dan pridejo policisti mi povedat, da je mož v Domžalah, da bi šel rad kam delat. Pravijo, da naj mu prinesem sveže perilo in kaj zajesti in cigarete. Seveda, ko pridem v Domžale, se narediva, kot da se že dolgo nisva videla. Seveda, njega pa


V objemu slovenske pomladi zaslišujejo, kje je hodil. Pa je bil še kar pameten, da ni hotel nič povedati. Je rekel, da mu ni znano, kje vse je hodil, da je pa prišel iz dolenjskega, pa gotovo ni govoril.

prišel v Kamnik delal, ker so tudi delali kovinske stvari. Je prišel delat v Kamnik, samo doma ni smel stanovati. Moral je stanovati v barakah. Zopet sem imela sitnosti. Vsako nedeljo sem mu nesla kaj za jesti in sveže perilo. Nevarno zanj je še najbolj bilo. Domov je prišel na birmo, ko sem jaz vezala Pančurjevi Mici. Vozil je zopet Jakovčev Stane, birma je bila v Kamniku.

Potem ga pošljejo v Kamnik na gestapo. Ker pa ni hotel nič povedati, da je katerega poznal, ga je menda »najnar« zelo udaril. Ker pa ni imel nobenih sorodnikov, da bi imeli njegov priimek, se jim ni zdel tako sumljiv, so ga dali v Beljak na delo. Velikokrat je povedal, kako je hodil čez mejo. Nahrbtnik je pa pustil pri znancih in jaz sem ga šla iskat. Potem sem mu še velikokrat rekla, doma nad mano vpiješ, za vojsko si bil pa slabič. Tisto odpustnico sem pa nesla Sušnikovemu Lojzetu pokazat, ker je bil poverjenik na terenu, da so terenci vedeli, zakaj ni pri partizanih, da se ne bi kakšen maščeval, ker pa je samo delal in ni nič znal, se ni noben maščeval. Nekega večera pride nekdo k gospe, kjer sem stanovala in pobere veliko stvari: obleko, čevlje in ne vem kaj še. Prišel je v imenu partizanov. Kako je hitela govorit, zakaj pri meni ne poberejo, ker Dolfe ni več pri partizanih, pa je rekel, da bo drugič prišel. Pa ni prišel nikoli nobeden. Če bi pa jaz vse naprej povedala, kaj je ona govorila čez partizane, ker imela je zveze z belo gardo, bi pa gotovo plačala z življenjem. Nekega dne pride k meni Nazedov iz Laz (ko je bila Šlandrova brigada na Brezovici,

takrat so se pripravljali za akcijo v Dob tisti, zvečer so šolo v Dobu zažgali in napadli policijo), da je brat naroči, da naj ga pridem obiskat in res popoldan vzamem cigarete in sladkor, pa proti Krtini, da sem sled zmešala iz Doba na Brezovico. Nekaj časa se pogovarjava in mu oddam, kar sem mu prinesla. Bil je še kar lepo oblečen. Drug dan me gospa vpraša, kje pa si ti včeraj bila. Rekla sem, da na Črnučah, ona pa, da to ni res. Pa pravi: »Nekdo ti je sledil, da si se peljala proti Krtini«. Takrat sem pa vedela, da res ni več dobro biti pri njej. Vedno mi je govorila, da imam veze z gojzdniki. Kdor je prišel k meni, vsak je bil gojzdnik. Vedno je rekla, v mojo hišo pa gojzdniki ne bodo hodili. Vedno je govorila, da imam zveze z gojzdniki, ker mi nič ne naredijo, ker ni več Dolfe pri partizanih. Tako sem se odločila, da se ne bom z njo prerekala in da grem domov, ker sta bila ata in mama sama doma. Tako sem se raje odselila, kot pa bi imela z njo kakšne pogovore. V tem je pa Dolfe prosil v Beljaku, da bi rajši

Bunčkovi so bili medtem že tudi izseljeni. Moja teta in z njo vsa družina. Jaz sem ji poslala paket, nekaj hrane in perila. No, pa so potem povedali, da jim ni primanjkovalo hrane, ker so lahko delali pri kmetih. Ker se pa mlajši sin Slavc ni pustil izseliti, je ostal doma sam, takrat se je skril v gozd, potem je pa prihajal nazaj v hišo. Ko si je enkrat kuhal, pa so prišli. Rekli so jim strganci in opazili, da se kadi in so napadli hišo. Slavc je priletel ven in so ga ustrelili. Privlekli so ga na pokopališče v Radomlje. Medtem so pa pri Jernevcu slišali streljanje partizani in so prileteli ven iz poslopja. To je bil Luka Kafinarjev, Bunčkov Nejče in Jernejevčev Ivan, Srečo, Katrca in mama Minka - moja sestrična (kot sem že omenila, sem jaz varovala te tri otroke). Seveda, strganci so pridrveli, začeli streljati. Ker so videli, da se ne bodo mogli ubraniti, so se razbežali, samo mama Minka ni hotela bežat. Ustrelili so jo in vrgli v gorečo hišo. Ker pa je bila v bližini Lukova bolnica, so se zatekli v Lukovo bolnico. Katrco so pa čez dva dni našli v gozdu, kjer je bila ranjena in je umrla, stara je bila dvajset let. Nisem pa nikoli zvedela, ali je kdo izdal Lukovo bolnico, tako so čez 15


kak teden zopet strganci napadli Lukovo bolnico in so kar bombe nametali notri. Tam sta zopet našla smrt tisti Luka in Srečo, ki sta takrat zbežala, Ivana so pa ujeli in odpeljali v Auswiecz in v Lovor in je le prišel živ domov, ker je bilo konec vojne. Jaz sem pa hodila še vedno v Jarše delat. Vsak dan smo bežali proti Bistrici, kadar je bil alarm. To se je dogajalo vedno bolj pogosto, tako da smo zares malo naredili, večinoma se je delalo dopoldne. Tudi popoldne, ali toliko ne kot dopoldne. Saj za denar se ni šlo toliko, ali če nisi bili zaposlen, nisi dobil živilskih kart. Pri kmetih pa tudi se ni dobilo za kupit, ker so imeli obvezno oddajo, pa dostikrat tudi sami niso imeli. Z očetom sva šla enkrat v »Feldkirchen« obiskat brata Vida. Tam sva prespala. Ko sva se vračala domov, je bil vlak na Črnučah napaden iz zraka. Takrat je bil žrtev Pengov Tone iz Zaboršta. Midva sva jo še kar odnesla. Enkrat sem pa imela neke težave in sem šla k zdravniku in me je poslal v bolnico na Golnik. Seveda jaz pa nisem nič povedala staršem, ker sem mislila, da bom prišla še isti dan domov, vendar so me pa zadržali za tri dni. Doma so bili zelo v skrbeh, kje sem ostala. Ko je prišel Dolfe domov iz Kamnika in me ni bilo doma,

16

pa seveda ni vedel kam bi me šel iskat. Ker pa je imela Cipužova Angela Avstrijca za moža, je znala malo nemško. Dolfe pa skuha kost svinjskega mesa in sta ga vzela s seboj in gresta na slepo mene iskat, na vlak in proti Črnučam in Kranju. Ker me nista nikjer našla in tudi nista zvedela, da bi bila kje zaprta, sta šla nazaj domov, jaz pa sem se vrnila čez tri dni. Kako so bili mama veseli, da ni bilo kaj hudega z menoj. Tako sem mi je zgodilo tudi enkrat še pred vojsko: Kocjančič je imel v Ljubljani trgovino z blagom, da je vsak delavec lahko na obroke kupil. Tako sva šli s Frelihovo Ivanko tudi midve kupovat. Kupila sem precej stvari, odeje za starše in zame več stvari. Ker sva se pa v Ljubljani zgrešili, je šla ona kar na vlak, jaz jo pa čakam pred postajo, ker sem imela za obe karti. Gotovo sva se zgrešili, ko sem jaz čakala v vrsti za karte. Ona je šla brez karte na vlak, jaz jo pa čakam toliko časa, da mi je vlak odpeljal. Sneg je zelo padal, kam se čem podat s tistim paketom? Grem k Figovcu, da se pogrejem, pa se mi pridruži neki moški, jaz sem se pa za paket bala, sem se pa spomnila, da tam nekje v Tenizovih barakah

stanuje teta Micka, pa hitro na tramvaj in kupim karto, pa rečem do Tenizovih barak. In hitro sem bila tam, čeprav mi ni bilo nič poznano, pa sem še kar hitro našla teto. Tam sem prespala. Doma pa seveda v skrbeh. Francelj se je ravno pripravljal, da gre prijavit, da sem se zgubila, ko sem prišla domov s tistim paketom. Seveda so bili zelo veseli mene in tistega, kar sem jim prinesla. Leta 1944 sva z očetom napravila drva za Feliksovo ženo. Ponoči so v Črnelu bili požgani za cesto orehi. Ležali so zato po cesti, da Nemci niso mogli se hitro voziti, ker so partizani v Radomljah naredili akcijo. Požgali so barake (tam, kjer sedaj stoji šola), da se ne bi Nemci vselili v te barake. Takrat je bil brat Francelj ranjen. Ko so te orehe potegnili s ceste, so brez potrebe ležali tam na travniku in sva z očetom jih razžagala za Tilko. Za drva, da je imela kurjavo za zimo. Ker je imel pa Feliks večkrat angino, se je večkrat zadrževal v Gradišču, ker je bila žena doma in je rodila hčerko Tilči leta 1944. Enkrat sem pa šla na obisk k teti v Češnjice v Tohinj. S kolesom.


V objemu slovenske pomladi Takrat je bila Šlandrova brigada ravno na Menini planini in so prišli zvečer v vas. Med njimi tudi moj brat Francelj. Dala sem mu volnene nogavice, na kratko sva se pogovorila. Zanimal se je za starše in druge domače. Ker ni imel veliko časa, sva kar hitro končala. Drugi dan sem se peljala domov. Pa dohitim v Šmartnem nemško policijo, pa mi rečejo, da ne smem naprej, samo za njimi lahko grem. Ko pa pridemo na Podhruško, Srednjo vas, pa Nemci nekaj zapazijo in se v strelce poženejo proti hribu, jaz pa v neko hišo in na drugi strani čez travnik in po ovinku nazaj na cesto, pa hitro proti Kamniku. Takrat je pa začelo hudo pokati. Menda so partizani napadli tisto patruljo. Srečna sem bila, da sem se umaknila tisti borbi. Stric Urh je pa večkrat prišel k nam. Vedno se je potožil, kako se boji za sinove. Bunčkov Nejče je bil tam pri njemu v Žičah za terenca in mu je grozil, tako da je še nekajkrat prespal pri nas.

Ker sem pa sedaj stanovala doma, sem pa šla na Moravško kupit prašiča za mamo. Pa pridem v neko vas pri Moravčah (ime sem pozabila), pa ravno pri tisti hiši straži Florjan od Kovačičeve Minke in mi pove, kaj straži. Pravi, da imajo na podu zaprte tiste, ki so jih prignali iz Štajerskega, da so menda sumili, kaj bojo naredili z njimi, da ne ve Rekel je, da on to težko prenaša in ta Florjanov se je kmalu res prijavil Nemcem. Ali je kaj izdal, pa ne vem. Jaz sem pa kupila prašička, ga dam v nahrbtnik in hitro proti domu z njim. Vsaj za mislit sem imela veliko, da sem srečno prišla domov. Pod Šumberkom so bili pa Nemci napadeni, menda so trije bili ubiti. Nemci so se kruto maščevali. Za vsakega Nemca so padli trije Slovenci. Naši fantje so delali v Dravogradu. Menda so gradili ceste. Tam so naložiti petnajst fantov (bili so iz naše okolice), jih pripeljali in privezali h kolom in jih ustrelili. Tudi te strele sem slišala. Ljudje so bili zbegani in so bežali v hribe.

Od leta 1944 in 45 je bilo pa res najhuje, takrat so se že pojavili domobranci. V Dobu na občini je bil krtinski učitelj v službi, menda so mu domobranci prišli na sled in so ga gnali v Šumberk Imel je vezo s partizani in še dva druga, Dragonarjeva mama je vedela povedati, ker je videla, ko so jih gnali, kako so jo žalostno pogledali zadnjič, ker so slutili, kaj bo z njimi in so jih res ustrelili domobranci na Šumberku. Bila je huda zima, 44 na 45. Šlandrova brigada je doživela veliko hajko, tako da so bili zelo razkropljeni. Brat France je na sveti večer bil v Koroških gmajnah nekje v bunkerju. Pozneje mi je povedal kje. Nemci so jih zasledovali, ker je pa tekla voda pod bunkerjem, tako da jih k sreči ni pes zavohal. Jože je pa prišel samo za en dan na dopust, ker pa je bil Mesar zadolžen, da ga mora pritegniti k partizanom, pa so doma rekli, da gre k Vidu na obisk v Avstrijo in da bo potem še prišel nazaj. Pa pride Mesar mene vprašat, če bo res prišel nazaj. Jaz pa nisem hotela nobenega izdajat. Sem rekla, da tako pravi, če bi jaz rekla, da ne bo prišel nazaj, bi ga tisto noč na silo vzeli. Ko pa se je poslovil, je šel na njim in na nagovarjal, da naj ne gre nazaj. Najbolje je bilo, da si je vsak izbral sam, kakor je hotel. Dosti je bilo težko, da brat bratu ni več zaupal. Brat Feliks je bil doma, zabit v stanovanju na Viru. Kadar sem prišla tja, so bila okna zagrnjena. Čutila sem, da se nekdo notri premika. Če ni bilo Tilke doma, ni nobeden odprl, ker je pa bil sin 17


Srečko star tri leta, se je vedno izogibal, da ga ni otrok videl. Bil je večinoma v kleti. Ker je pa otrok vedno želel iti z menoj, sem ga imela velikokrat jaz za tri dni. Vse sem vedela, ali zaupali mi pa niso. Še danes ne vem, ali so ata vedeli, ali ne. Se nisva nikoli o tem pogovarjala. Ker so pa domobranci začeli zelo veliko propagando leta 1945, so že Nemci popustili, tako da so vedno nove žrtve vozili v Domžalah na postojanko. Ljudje so bili že vsega naveličani. Jim je bilo že vseeno h kateremu bi šel, samo da bi ohranil življenje. Enkrat v februarju grem na Moravško, ker sem dobila pošto od brata Franceta, kje se nahaja. Bil je na Gorici pri Jelarju. Bil je na bolovanju, tako mi je rekel. Bil je že tudi naveličan, pa sem mu rekla, kaj misli, ali bi se prijavil, pa mi je rekel, da ne. Snega je bilo veliko, tako da sem šla peš. Ko pridem domov, povem očetu, kje je, pa sta se s Tilo dogovorila, da bosta šla do njega. Najprej je šla Tila, potem pa še ata. Tako sta ga prepričala, naj se prijavi. Ata so šli k Pučkotu povedat, kje je in je šel ponj Andrej, ki je bil poveljnik domobrancev. Povedal je, kdaj ga bodo peljali v Domžale. In res, ata so povedali, kako so naredili, jaz sem čakala na Viru, kdaj ga bodo peljali in res zagledam konja s kurnikom, ki je za prašiče, v njem pa sedi brat. Še danes ga vidim, kako je bil potrt. Ni dosti pogledal naokrog. Seveda ne obsojam očeta, saj so mislili, da so mu naredili dobro, Tila pa ni nikoli omenila, kakšno uslugo mu je naredila? Če bi bila jaz kaj kriva, bi gotovo ne molčala, kot je ona. 18

Ker pa je bil Francelj v Šlandrovi brigadi dvaindvajset mesecev, je seveda vse poznal in ni nikogar izdal. Andrej in Francelj sta bila še prej kot fanta prijatelja, zato ga ni izdal Nemcem na zaslišanju, ampak ga je dal v »Predoslje« k čevljarju delat. Ker je pa ta čevljar delal za domobrance, seveda ga je zopet izrabil in je moral obleči domobransko uniformo. Enkrat sem ga šla obiskat. Bil je zelo slabe volje, če bi ne bilo tako hitro konec vojne, bi gotovo pobegnil od domobrancev. Ob Veliki noči je bil doma, je mami rekel, da naj mu skuhajo še žgance. Imel je slabe slutnje. Rekel je, da vsi skupaj ne bomo več doma. Jaz sem mu rekla, da Jože in Janez sta še živa na fronti, zato je še upanje. Ko bo konec vojne, da bodo prišli vsi domov, on pa pravi, da zagotovo ne bojo več vsi skupaj doma. Tako se je vedno bolj bližalo konec vojne, ali vedeli pa še nismo, kdo bo zavladal, ker je bila tako propaganda, da ni bilo nobenemu za verjeti.V Domžalah so titovci prileteli in so odvrgli bombe, mislili so na domobransko postojanko, pa so zgrešili. Takrat so bili štirje mrtvi, Breskvar in Klemen pa od Žitkota žena in otrok. Na Veliki planini je pa padel angleški avion in je zgorel. Gledali smo, kako je padalec prej letel dol, potem se je pa začelo kaditi. Dolfe je pa tudi težko čakal, kdaj bo lahko brez skrbi ostal doma. Enkrat je prišel domov, pa ni bilo varno. Ponoči ostati doma in je šel spat na Remšakov kozolec, zjutraj pa je šel nazaj v Kamnik. Ko so začeli govoriti, da je konec vojne, so začeli plakate razobesiti,

da je Rupnikova vojska zmagala. Seveda tistim, ki so bili še kar nevtralni, bi bilo kar vseeno, samo da je konec tega streljanja. Tisti, ki so se pa veselili, da nas bo Stalin odrešil, jim pa ni bilo vseeno. Nemška vojaška skladišča so se odprla, ljudje so hiteli, kje se je dalo kaj dobiti. Tudi jaz sem šla v Jaršah, so imeli Nemci dosti stvari. Imeli so skladišče in so že naši prevzeli. Delili so cigarete in čokolado. Ko pridem ravno v Jarše, partizani so bili na strehi tovarne, takrat pa od Mengša pridrvijo domobranci in so pregnali te partizane. Tako so leteli čez Bistrico v Černelske gmajne. Tudi jaz sem bežala čez vodo nazaj domov. Bilo streljanja na obeh straneh. Čez dva dni se že domobranci zopet umaknejo in vedno več se prikaže partizanov. K nam je prišel en mlad partizan in je bil pri nas dva dni. Ker ni imel več domačih. Star je bil kakšnih petnajst do šestnajst let. Dali smo mu jesti in spati. Ko pa je Lajevčeva Angela ga videla, mu je rekla, da pri nas ni varen, da smo za ta bele. In se je ustrašil in je šel ne vem kam. Začeli so razobešati slike Stalina in Titota. Vsi moški so se morali javiti na komando v Domžale. Šlo je vse tako hitro. Kdor bo prvi dobil vojsko skupaj, tisti bo seveda vladal. Začeli so loviti domobrance in kdor je bil bolj krut, več je imel uspeha. Veliko družin je zapustilo domove in so se podali proti meji v Avstrijo, pa dekleta, katere so imele fante pri domobrancih, so se odločile, da gredo za njimi. Sedaj živijo v Avstraliji. Kateri so bili v civilu,


V objemu slovenske pomladi so še kar srečno prišli čez mejo. Dolfe je prišel domov in se je javil v Domžalah, brat Feliks je tudi prišel na dan in se je javil. Tam so jih nekaj zasliševali, potem pa so dobili uniforme vojaške in so bili mobilizirani. Kdor pa je bil jim kaj sumljiv, so ga pa naložili in odpeljali ali v zapor ali pa v neznano. Dolfe je bil v okraju Kamnik, je moral nemške ujetnike stražit. Bil je v vojski do avgusta 1945. potem sem šla pa v papirnico vprašat, ali ga vzamejo nazaj na delo in so rekli, da lahko pride delat. Ljudje so bili veseli, da je konec,

ali pa tudi žalostni, ker jih veliko ni prišlo več domov Žene so se zanimale, če je kdo kaj videl moža in kje je padel. Za nekatere se je zvedelo, za nekatere pa nikoli, odvisno v kakšnih okoliščinah je padel. Veliko se je ugibalo, ali je bilo izdajalstvo, ali je padel kot borec ali kot talec. Za brata Franceta pa nismo vedeli, kje se nahaja. Vedno smo čakali, kdaj se prikaže doma. Pa pride Šuknov Francelj iz Domžal povedat, da je v Šentvidu zaprt in da pozdravlja starše in da bo prišel kmalu domov. Ker pa ga le ni bilo, sem šla na krajevno skupnost, da naj naredijo prošnjo,

da ga izpustijo, saj ni nobenega izdal. V tistem trenutku se pa pripelje Vajtov Rudi z motorjem in pogleda Pangršiča in mu nekaj namigne. Takrat sem pa spoznala, da je že prepozno. Pangršič mi pa pravi: »Mici, vem da ti je težko, bil je fejst fant, ali ne morem ti več pomagati«. Vajtov Janko in Rudi sta jih v Šentvidu vahtala, sta povedala, kam so ga dali, ali nikoli pa ni še nobeden povedal, kje je bil Francelj umorjen.

19


hodila delat. Ker je bila hrana na živilske karte, mi je prišlo prav, če sem sama kaj doma pridelala. Že prva leta sva imela zelo lepega prašiča. Seveda hodila sem pa le vseeno na Rodico k Hladnikovi pospravljat. Leto 1945. Ko je bilo konec vojne, so se začeli vračati bratje domov. Prvi je prišel Vid, nato Janez in Jože. Oba sta bila v ujetništvu pri Amerikancih. Seveda vedela sem, da doma ne bo več prostora za vse, zato je bilo treba iskati stanovanje. Ker je bil Dolfe mobiliziran v vojski do avgusta, sva takoj, ko je prišel domov, vložila prošnjo za stanovanje. Ker je bilo veliko prošenj, ni bilo upanja za dobro stanovanje. Na Količevem je tisto leto umrla Jerinova Ančka. Stanovala je v leseni hiši, imela je kure in mačke. Ker pa je ostala ta hiša prazna, se ni nobeden zanimal zanjo, ker je bila strašno zamazana. Midva sva se pa le odločila, da jo očistiva in urediva. Nekaj sva prezidala, vrata sva dala nova naredit, tako dva sva le dobila stanovanje. Všeč nama je bilo tudi zato, ker je bilo nekaj vrta s sadjem in njiva, da sem lahko redila prašiča. Pa tudi šnops sva kuhala in kure sva lahko imela. No potem, ko sva si lepo očistila in okrog uredila, se je pa marsikdo obregnil, zakaj so nama dali to stanovanje. Ker pri tej hiši so bili dediči v Ameriki, tudi ni bilo treba plačevati najemnine, samo kar je bilo davkov (v tej hiši ni bilo elektrike). Tako, da sva že lažje mislila, da bova prišla kdaj do svojega stanovanja. Takrat nisem 20

Naj se povrnem nazaj. Ko sem bila zadnje leto doma, so klali prašiča, pa mi ni bilo dovoljeno, da bi kaj zraven delala. Jože je klobase obarjal in vse preštel, da bi jaz kaj ne vzela. Mama so dali na skrivaj klobase, to mi je ostalo vedno v spominu. Ko se enkrat poročiš, nisi več domač. Leto 1947. Dolfe je hodil v papirnico, po delu je večkrat šel v Domžale v Kuraltov mlin pomagat delat, tako da je večkrat prinesel precej bele moke in pšeničnega griza, tako da sem ga dala velikokrat tudi drugim. Ko je bila Škrjančeva gospa bolna in niso imeli nič moke, so prišli me prosit zanjo. Kako so bili hvaležni, saj so jo dobili brez denarja. Ker je Feliksov Srečo velikokrat bil pri meni in sem mu jo dala kar v kanglo, da ne bi kdo posumil, kaj nosi. Ker če bi kdo izdal, da imam moko, bi bil mlinar hudo kaznovan in Dolfe tudi. V jeseni leta 1947 sem se pa odločila, da grem nazaj v tovarno in sem res šla v Jarše, novembra, takrat ko sem bila noseča štiri mesece. Mislila sem, da bi pa le čez zimo še lahko kaj zaslužila. Bilo je težko, prišla sem v tkalnico, kjer sem se morala na novo učit. Tista, ki me je učila, je vedno hodila okrog, tako da sem se morala kar sama učit. No, potem sem pa dobila že svoje stroje, pa mi je še kar šlo. Ali tista

delavka, ko sva se menjali na izmeno, mi je bila nevoščljiva Da bi jaz manj naredila, mi je večkrat premaknila uteži. Ko sem stroj odprla, mi je vse potrgalo, da sem morala dve uri vse povezovat. To mi je takrat res žrlo živce. Še danes bi lahko pokazala, na katerem stroju sem delala na popoldanski izmeni, ko sem prvič začutil utrip in premik. Kako sem bila vesela, ker se je v meni prebudilo novo življenje. Dolfe je pa dosti drv napravil v Kamniški Bistrici, je sindikat dobil drva. Sami so jih nasekali. Z Zajcem sta jih skupaj imela. Prašiča sva imela zelo težkega. Zanoškarjev Jaka je klal in naredil salame. Leto 1946. Pri Ahčinu je bila pa ohcet tisto jesen, sem pomagala. Mama in Vid sta bila tudi tam. Veliko je bilo govorjenja tisto zimo, ko smo jih ženili. Ker je oče želel, da bi se katera oženila, da ne bi bila kmetija propadla, pa kateri je prišel gledat, nobeden se ni ustavil. Potem sem pa jaz povedala za Martinga Franceta, pa mu je bilo pa kar všeč. Potem sem mu pisala, pa je prišel s svojo mamo pogledat. No in so se takoj dogovorili. Jaz pa nisem več hotela sodelovati, da bi pozneje ne bila kriva, če bi bilo narobe. Maričkina Mici je pa tiso jesen rodila Jožeta. Ko sem ga šla


V objemu slovenske pomladi uri me odpelje rešilec v bolnico. Še sedaj slišim tisto kukavico, kako je na Rožniku kukaka. Ne vem, ali je res kaj slabega pomenila? Ker so me prekmalu odpeljali, sem morala še čakati, ko pa me pregleda zdravnica, pa predpiše tablete za pospešitev, ali to je bilo pa usodno. Kinin je začel delovati tako močno, da se je otrok v meni začel tako zvijati in se je kar naenkrat umiril. Povem zdravnici, ona posluša, pa nobenega utripa več. Kaj je bilo meni hudo, se ne da napisat.

pogledat, sem ji povedala, kaj je z menoj. Obe sva bili veseli, jaz sem pa mislila, da bi bil moj tudi tako lep in zdrav. S Kvasovim smo bili tudi sosedje. Bila je vojna vdova, imela je tri otroke in se je ponovno poročila. Bila sem tudi tam, ko je bila ohcet, zelo skromna za poroko, sem ji posodila taško. Tja sem hodila po vodo. Kadar je šla z možem na Štajersko, sem jaz namesto nje prodajala v gostilni, ker sta bili dekleti še premladi. Za silvestrovo smo šli v Radomlje k Špornu. Jože je bil že oženjen in Vid pa Silva, čeprav še nista bila še oženjena, pa Kobilčev Jože in žena. Obleka mi je bila že tesna. Tako je minevala ta zima, zdrava sem bila, Dolfe je pa še vedno tožil za želodec. Večkrat je imel napade bolečine in živce, tako da sem velikokrat jokala, kaj mi je za naredit. Vedno se je čutil prikrajšanega za materinsko ljubezen. Če sem ga vprašala kje ima mater, pa ni vedel, ker je imel pa v rojstnem listu napisano, v

kateri fari je mati rojena, sem pa jaz pisala v tisto župnišče (Šentvid pri Stični), da naj odpišejo, kje zdaj živi ta žena. Odgovor, da živi nekje na Štajerskem, naslova nima, pač pa so poslali naslov, kje v Ljubljani živita njeni sestri. In jaz sem šla iskat ti sestri, oziroma teti in sem ga dobila in zvedela za naslov njegove matere. Potem sva pisala, če bi lahko prišel na obisk in je dobil odgovor, da lahko. Ker se niso nič poznali, je pisal kako bo oblečen in res ga je prišel očim čakat na postajo. Takrat so stanovali v Kungoti. Potem sta prišla tudi mati in očim nas obiskat. To so bili odnosi med nami že boljši. Leta 1948 spomladi je pa Dolfe dobil za dva meseca za Zagreb na orožne vaje. Jaz sem pa že čakala za porod. Tako je bilo vse naenkrat, on v Zagreb, jaz pa v bolnico, oziroma na Vič v materinski dom, da nisem sama doma čakala. Tam sem čakala še tri dni, 13. junija zjutraj ob tretji

Zvečer ob pol dveh sem rodila, ali kaj ko ni zajokala. Bila je težka samo 3,60 dekagrama, imela je bele kodraste lase. Ker sem vedela, da so sami krivi, so me vprašali, kako bi ji bilo ime, zato so napisali, da je pozneje umrla ne pa pri porodu (Majdka). Ker sem imela vse pripravljeno, da bom prinesla otroka domov, so mi domači vse pospravili, ko sem prišla domov, da nisem videla prazne košare, da mi ne bi bilo še bolj hudo. Po mene je prišel tovarniški avto iz papirnice, Trampuž Tomaž in Vid je prišel z njim. Ker je bil Dolfe na orožnih vajah v Zagrebu, sem bila sama v stanovanju, zato mi je bilo zelo hudo. Ali kaj sem hotela misliti za naprej. Šla sem k Ahčinu kaj pomagat. Takrat smo ravno želi pšenico in sem se kar zmotila. Saj ko je prišel Dolfe domov, je bilo pa včasih tudi težko. V tovarno pa nisem več hotela 21


nazaj v Jarše, ker nisem imela volje in sem rajši začela v Papirnici na vrtu, sem lažje sadila, prašiča imela, sem živela na karto in domov sem na lahko hodila in redno kuhala. Ker je Dolfe vedno bolehal na želodcu, je bilo kar prav, da je imel svežo hrano. Ahčinova Mici je imela pa tisto leto splav. Oče me pride klicat, da naj grem tja. Imela je na blazini poleg sebe za deset centimetrov dolg, še ne živega, ali že oblikovanega otroka, sina. Hitro smo poklicali babico, da jo je uredila. Oče je ujel petelina, da sem zanjo kuhala juho. Tisto truplo je kar oče Ahčinov pokopal sam, ne vem kam. Jeseni istega leta sva z atom hodila v Kolovec drva pripravljat. Naredila sem veliko butar. Ker sva imela krušno peč, sem jih veliko rabila in za kotel za prašiča kuhat. Vodo sem vedno nosila z Mlinšce za kuho in piti, pa od kvasa. Krompirja in korenja sem dosti pridelala na svoji njivi. Tako smo zopet klali, salame pa nismo delali, ker so se prejšnja leta pokvarile. Po mleko sem pa hodila k Cesarju. Zvečer, ali ob nedeljah sva zmerom šla k staršem domov in tudi kadar sem kaj rabila, so vedno ata prišli kaj pomagat. Imela sem tudi kozo. Bila je zelo živahna, a ker ni hotela biti breja, sem jo večkrat peljala v Mengeš h kozlu, a brez uspeha. Prosila sem ata, da so jo zaklali in sem meso nasolila s svinskem in prekadila, pa je bil zelo okusen, mast od koze sem pa prodala Hiršmanovi Milki pet kil. Leta 1949. Vid se je oženil pred 22

pustom, imeli smo veliko ohcet. Mesarica in jaz sva delali in tudi Kobilčeva so veliko prinesli, tako da je bilo zares veliko. Na ohcet so prišli teta Micka in Jur pa Urh in žena. Godec je bil Ivan Vrenjak. Bilo je vsega dovolj in vedno smo pogrešali Franceta, ker ga ni bilo več, posebno mama. Spomladi pa zopet na vrt v Papirnico, da smo za menzo pridelali hrano. Šef je bil Brenčič in sva se kar dobro razumela. Takrat sva pa že tudi mislila na svoje stanovanje in sva že začela misliti, kje bi kupila svet. Samo Stare in Kovač sta bila pa pripravljena prodajati svet, na Staretova mama ni bila všeč, zato sva se odločila za Kovača. Jaz sem ga šla vprašat, pa pravi, da bo začel ob cesti prodajati. Ker sva bila prva, sva vzela ob cesti osemsto kvadratnih metrov po trinajst din za meter. No, naročili smo geometra, šla sem ga iskat v Ljubljano. Ker pa nisva imela več denarja od petdeset din, sva dala na račun ob pogojih, da prve plače ostalo, ko je bilo plačano, je Kovač mene peljal v Kamnik, da smo uredili in prepisali svet. Povsod sem morala iti sama. Dolfe je delal še kar rad, ali nikamor pa ni bil

pripravljen iti, da bi kaj priskrbel. In tako sva že imela svoj svet. Ko sva šla večkrat zvečer domov k staršem, sva se vedno ustavila na tistem prostoru. Dolfe je ponavadi naredil svojo potrebo, tako kot pravi pregovor »šel je na svoje srat« in to se je tako navadil, da je bilo že obvezno. In ko sva že načrtovala, kje bova dobila material, sva bila še bolj vesela, ker sva že zopet vedela, da ne bova ostala sama, da se nama bo rodil še drugi otrok in da bova še bolj rabila boljše stanovanje. Dolfe je šel okrog kmetov, da je dobil nekaj lesa za špirovce, pa bilo je premalo. Na krajevni skupnosti je bil tajnik Potočnik doma iz Lukovice. Bil je za naju zelo dober, on nama je naredil potrdilo za les, kupila sva ga na Brdu od Trstenjaka. Že posekanega, zelo lepe smreke. Pripeljal ga je iz Vira Šraj, otesal ga je pa Kogovšek iz Roj. Tako sva imela lesa dovolj. Dolfe je moral veliko delati v tovarni, večinoma vse nedelje in praznike. Jaz sem pa delala še v vrti papirnici za menzo. Jeseni oktobra sem bila pa že noseča, pa nisem mogla več delati na vrtu,


V objemu slovenske pomladi da ne bi izgubila živilskih kart, pa tudi denar sva rabila. Sem pa zaprosila za v tovarno in so me sprejeli. Delala sem v sušilnici. To je bilo leta 1949. Zopet sva imela lepega prašiča. Berjavčev Jaka je klal, salame pa nisva delala. Za novo leto 1950 sva bila pa botra Ahčinovemu Štefanu. Še se spomnim, kako smo čakali, da pride Dolfe domov. Šel je v Domžale. Namesto, da bi prišel kmalu domov, je pa prišel pozneje in pa še pijan. Kako mi je bilo nerodno. Ko smo se peljali v Dob, je kar naprej kaj govoril. Vozil je Jaka Zanoškar. Po novem letu 1950 sva pa že zopet začela misliti, kako bova dobila opeko za hišo. Načrt nama je naredil Ahčinov oče. Ne, tukaj sem se pa zmotila. Bilo je jeseni 1949, ko sem še delala na vrtu. Zvedela sem, da v Ljubljani obstaja urad za obnovo po vojni, za požgane in kdor nima stanovanja, da si dobi nakazilo na material. To je bila nekaka mednarodna pomoč. Jaz se pa odločim, da poskusim srečo. Ponoči se mi je sanjalo, videla se ravno tako eno stanovanjsko hišo, zraven je tekla voda, nekdo je pa drva cepil in mi pravi: »Če ne boste ob nedeljah delali, boste imeli takšno hišo, kot je tale«. To mi je dalo že malo upanja. In grem, poiščem tisti urad, danes ne vem več, kje je to bilo, mislim, da na Miklošičevi, točno ne vem. Imela sem s seboj načrt in povem, kaj bi rada, da imava slabo stanovanje in videl me je, da pričakujem otroka. Malo me gleda in mi pravi, da naj malo počakam. Ko se vrne, mi prinese nakazilo na štirinajst tisoč kosov

zidne opeke. To je bil zame zelo srečen dan. Drugi dan pa povem Brenčiču, kje sem dobila nakazilo. Seveda on ravno tako odhiti v Ljubljano, on pa ni dobil. Seveda, to je bilo pa narobe, ker je bil borec, pa da ne dobi. Brž so sedli vsi tisti skupaj in so protestirali, da ne morejo več v Ljubljani izdajati nakazila, ker ne poznajo ljudi na terenu. Zato so potem ta nakazila izdajali v Kamniku, tam je bil vedno kdo domačih navzoč. Ko sem šla v Kamnik za strešno opeko, je bil iz Domžal in eden iz Doba, oba poznana in te nakaznice nisem več dobila. Seveda, če bi jaz prejšnji dan kateremu, ali Brenčiču povedala, da bom šla v Ljubljano, bi tudi tam ne dobila nič, pa čeprav je bila ta pomoč namenjena vsem, so jo delili pa le nekateri. Tako smo bili le v vojski vsi enaki. Leto 1959. V tovarni sem bila kar zadovoljna. Le skrbelo me je, ker bom morala nehati, ker ne bom imela kam dati otroka. Tako je prišla pomlad. V Dobu je bila konec maja birma, lep sončni dan, jaz pa tam na polju

poslušam zvonenje in čutim utrip novega življenja. Jokala sem v skrbeh, kaj bo. Imela sem ravno nov predpasnik in sem ga precej zmočila od solz, ker sem imela pri prvem porodu nesrečo, sem še bolj s strahom pričakovala trenutka, kdaj bo treba iti v veselje ali žalost. Pri prvem porodu mi je bilo zelo žal, da ni nobeden prišel, da bi otroka vzeli in ga pokopali. Tako še danes ne vem, kje ima grob. Menda so ga dali kar k drugemu v krsto, tujemu. Dolfe je bil na orožnih vajah, jaz sem bila pa tako izmučena, da se nisem mogla zanimati, kam bodo dali. Bila je deklica, zares zelo lepa. Končno je le prišel 13. junij 1950. Ko sem povedala Dolfetu, da bom morala iti v posteljo, da bi šel po babico, pa je odgovoril, da mora iti na tekmo, da nima časa. Nisem si mogla verjeti, da se ne zaveda odgovornosti. Prej je pa vedno težko pričakoval tega trenutka, da bo zagledal svojega otroka. Potem je šel pa Ahčinov oče po babico, Dolfe pa na tekmo. Ko pa babica pride, pa pravi, ker 23


Ker pa so takrat imeli zelo slabe plenice v bolnici in je bilo zelo vroče, je otrok dobil neke izpuščaje. Tako sem morala ostati v bolnici štirinajst dni in še potem je hodila sestra iz bolnice dalj časa ga po vsakem kopanju mazat. je bil težak porod, da bi bilo bolje iti v bolnico in so naročili avto iz Papirnice, da me odpelje. Tam pa čakam še cel dan, ker pa je že zopet kazalo tako kot prvič in ker je šlo počasi, jih neprestanoma prosim, da naj naredijo carski rez, da bo vsaj otrok živ ostal. Oni me pa še kar tolažijo, da ni potreba. Ker je bil ravno dežurni zdravnik Lavrič, sem se nanj zanesla. Bil je zmerom operater, mene je pa skrbelo, da bo šel domov, ker je bilo že pozno popoldne, ponoči pa samo sestre dežurne in sem ga lepo prosila, da preden gre iz službe, da naredi carski rez in mi reši otroka. In se je odločil zvečer, ob pol sedmih že zajoka. Ker sem imela narkozo, me je prišla sestra zbudit in pravi, da imam fantka. Jaz sem bila pa zelo razočarana, ker ni bila punčka, kot je bila prva, no potem sem ga pa vseeno imela rada. Čez dva dni. Dolfe mi je prinesel en kup rož in pod oknom čakal, da mu otroka pokažem. Z menoj je bila ena iz Trzina in je bil tudi potreben carski rez, pa ni pustila, da ne bo več tako lepa. Ko pa se prebudi iz narkoze, pa vpraša, kaj je rodila. Zdravnik ji odgovori: »Vi imate pa rajši cel trebuh, pa nimate nič«, in je zelo jokala. Meni so govorili, da sem požrtvovalna, ker se nisem bala, njo so pa zelo zafrkavali, ker ni bila pripravljena se žrtvovati za otroka. 24

Ko smo imeli krst, je vozil Zanoškarjev Jaka. Botra sta bila Vojskova iz Rodice, kjer se je Dolfe učil za kovača. Ko je bil star šest tednov, bi morala iti nazaj v tovarno, pa nisem mogla otroka pustit osem ur in sem morala ostati doma. Ker sva pa že imela precej pripravljenega za hišo, čeprav ni bilo prav delati ob nedeljah, pa smo morali, ker drugače nismo dobili ljudi. Vsi so morali cele dneve biti v tovarni. Tako smo jeseni 1950 na Martinovo nedeljo delali temelje grunt cokel, pomagali so moji domači in iz tovarne Dolfetovi sodelavci. Nismo imeli mešalca. Vodo sem jaz nosila iz Mlinšce pa zajčjo obaro sem jim skuhala. Dobro, da sva imela zajce. Kruh sem pa sama spekla v peči. Ko smo pa za klet kopali, je pa veliko pomagal Pelegrinov Milan in Ribič iz tovarne. Apno sva kupila v Strajnah. Gasila sva ga z mojim očetom. Ata so mešali, jaz sem pa vodo nosila z Ahčinovim konjem. Dofle je pa ležal, rekel je, da je bolan, imel je svoje muke. Pri vseh delih je bil moje oče največja pomoč. Leto 1951. Ko sva imela že opeko in zacementirano klet in ves grunt, smo se odločili takoj zidati

naprej. Zidal je Zagorjanov Blaž. Grušt je naredil pa Kosmatin Peregrin. Malto je veliko delal Lovro Hofman. Največ pa moj oče. Vso vodo smo morali voziti iz Mlinšce. Sreča, da smo imeli tisti voziček, ki ga imamo še danes. Naložila sem sod in otroka in tako vozila vodo. Voziček je pa naredil iz Škerjančevega Rode za eno kilo tabaka in stopetdeset mark med vojno. Tobak sem nabrala od odpadnih cigaret v balah v papirnici. Čeprav je bila skromna hiša, za takrat pa zelo lepa, saj je bila prva po vojni na tem območju. Marsikdo nama je zavidal. Medtem so pa še drugi dobili korajžo. Tudi moji bratje. Sreča, da se ni pri naši družini delala prva, da so lahko več meni pomagali bratje in oče. Dolfe je zelo priganjal, da se čimprej vselimo, tako smo se vselili novembra 1951. Tudi krušno peč smo že imeli, ali bila je zelo vlažna prvo zimo. Ker pa nismo imeli vode, smo zabili cevi za vodo, ali če se je Bistrica osušila, tudi voda ni več tekla, zato sva se naslednje leto odločila, da jo skopljemo šest metrov, zabetoniramo, naprej pa še šest metrov zabijemo in potem jo pa ni zmanjkalo, čeprav je bila Bistrica suha. Dobila sva železni model, Dolfe je 1952 notri kopal in nakladal, jaz sem pa ven vlekla gramoz. Sine je že hodil in sem vedno morala paziti, da ni notri padel. Ker pa ni bilo na celi


V objemu slovenske pomladi parceli nič zemlje, smo še vedno vrt dograjevali. Ker nisem hodila delat zaradi otroka, sem vedno kje dobila, da je kdo kaj pripeljal in sem presejala, da je bilo vedno več zemlje. Ker je Dolfe sam zaslužil, si nisem mogla kupiti potrebne obleke. Vse je šlo za druge potrebe, tako da sem pozimi imela samo ene nizke čevlje, pa še tiste strgane. Pozimi leta 1953 se je sine zelo opekel po prsih. Zlil je nase krop. Morala sem ga vsak drugi dan v sankah voziti v Jarševo ambulanto na preobvezovanje. Zelo ga je bolelo, od takrat se je vedno bal, če je videl kakšnega v beli halji. Ko sem nesla kruh h peku, sem ga morala pustiti zunaj, ker ni smel videti bele halje. Ker sem pa videla, da z eno plačo težko kaj napravimo, bilo je še veliko treba: ograja, drvarnica, obleke ni bilo več, sem težko čakala, da gre sine v šolo, jaz bom pa šla še v tovarno. Imela sem že trinajst in pol let delovne dobe, željo, da bom zaslužila in si pridobila pokojnino.

elektriko. Treba je bilo plačevati drogove in skopati jame, da so nam jo napeljali. Zelo smo bili veseli, ko nam je zasvetila luč. Seveda ko je bila elektrika, smo si zaželeli tudi radio. Dolfe ga je vzel na posojilo na deset obrokov po tri tisoč din. Šla sem ga v Ljubljano iskat (firma Tesla). Ko je bil otrok star štiri leta, sem šla z njim v Ljubljano in sem ga slikala. Sliko imamo še danes. Kupila sem mu kanglico za zalivat, ki jo ima še danes. Sedaj zaliva z njo rože, ko je že star 36 let.

Vedno sem redila prašiča, imela sem vedno kje pri kmetu kaj njive, da smo se lažje preživljali. Z otrokom sem šla v gozd po drva, dobro da sem imela ta voziček, ker je prav prišel za otroka, drva in za krmo za prašiča. Ko je bil otrok star šest let, je imel oslovski kašelj in je bil težko bolan. Šla sem z njim prvič na morje v Izolo v hišico od Papirnice za sedem dni. Veliko je bilo še treba vrta dograditi. Vedno smo še od kod pripeljali zemljo. Največ smo jo dobili takrat, ko so v Papirnici delali kopalnice in je bilo veliko zemlje, pa daleč ni bilo treba za voziti.

Velikokrat proti koncu meseca nisem imela nič denarja, ko je bila plača v Papirnici, je velikokrat otrok letel proti tovarni, da mu je Dolfe dal denar, da sem imela za kosilo in kruh v trgovini, čeprav je bil šele star štiri do pet let, pa je bil že korajžen, tako je stiskal ta denar, da ga ne bi izgubil. Zelo je bil vesel, ko ga je prinesel srečno domov. Tudi k mojemu očetu sem ga večkrat poslala, da so mi posodili. Vedno pa sem gledala, da nisem ostala nikjer kaj dolžna. Ker pa še nismo imeli v tem naselju elektrike, leta 1954 je bilo že nekaj hiš in smo zaprosili za 25


Kruh sem še vedno doma delala, peči sem ga pa nosila na Vir, ker je bilo doma škoda drv. Podrobnosti se ne spominjam več, vem le, da je bilo vedno zelo težko. Vedno sem zelo rada šla k staršem, da smo se kaj pogovorili. Z očetom sva vedno hodila skupaj v gozd na Kolovec, da sva drva napravljala, čeprav sva hodila peš, pa nisva bila slabe volje. Leta 1957 je pa že šel sine v šolo. Bil je zelo priden, v jeseni je imel težko gripo, štirinajst dni ni šel v šolo, zelo me je skrbelo zanj, ker tudi zdravnik ni vedel, če bo prebolel. Po tisti gripi ga je večkrat bolelo srce. Zdravnik je rekel, da je posledica gripe. No, potem se je pa zboljšalo, da je ostal zdrav do danes, ko to pišem, 1986, 12. julija. Spomladi 17. marca 1958 sem pa se zaposlila v Induplatih v Jaršah. Nekaj časa je bilo zelo težko.

Delala sem v mokri predilnici. Bilo je vroče in slab zrak. Ko sem zvečer prišla domov, mi je postalo slabo in sem padla v kuhinji po tleh. Tonček je že spal, Dolfe je bil pa pri Francu, ker se je hudo razburjal, ker sem šla v tovarno delat. Nič ni hotel doma mi pomagat. Zelo so ga hujskali sodelavci, ker sem šla delat. Največ je bilo nevoščljivosti, on je pa nasedel, doma pa sitnaril. Danes pa od tistih sodelavcih žene vzdihujejo, ker niso šle delat, ker nimajo pokojnine. Tudi Dolfe prizna, da je bilo le takrat prav, da sem se zaposlila. Ker sem pa delala le sedem ur, sem zvečer lahko se še pogovorila z otrokom, preden je šel spat, kako je bilo v šoli, ali kaj drugega. Včasih me je prišel do mosta čez Bistrico čakat, če je bil sam doma ob devetih zvečer.

sinom zopet na dopust v Izolo na sindikat tovarne Jarše, Induplati, kjer sem delala eno leto, potem sem pa se spet zaposlila v tovarni Vata leta 1959 (sedaj Tosama). Vedno sem želela, da bi delala na tistih strojih, kjer sem delala od leta 1932 do 1942, pa sem imela srečo, da sem zopet prišla na tiste stroje delat. Tako sem prvi dan presegla normo, druge delavke so mi rekle, da ne bom zmogla, jaz sem pa hotela in sem. Tako sem delala na tri izmene pri teh strojih mikalnikih, tri leta. Potem pa pri vložkih deset let. Tako sem delala celih trinajst let na tri izmene, kar mi je prav prišlo, da sem bila več doma, podnevi zaradi kosila. Kako je bilo pa ta leta, ko je bil sin že v šoli, pa on ve, kako se je godilo meni in njemu.

Bilo je pa že dosti bolje, ker sem tudi jaz zaslužila. In sva šla s

https://www.dropbox.com/s/cy9haks0mm05op2/SVNI.pdf 26

Profile for Anton Tomazic

Spomini Marije Tomažič  

Preneseno iz zvezka z rokopisom, katerega je napisala nekaj let pred smrtjo. Vnesel in ilustriral sin Anton Tomažič

Spomini Marije Tomažič  

Preneseno iz zvezka z rokopisom, katerega je napisala nekaj let pred smrtjo. Vnesel in ilustriral sin Anton Tomažič