1
Kalvarija 1945 (angl.: Ordeal 1945) Sinopsis scenarija za celovečerni film Množični povojni poboji domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945 so bili največja narodna katastrofa v zgodovini majhnega naroda in še do danes predstavljajo kot nezaceljena rana glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico in jasno ter uradno priznanje, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega. Tragično dogajanje leta 1945 si ne zasluži večnega obeležja le v obliki fizičnega spomenika, temveč tudi nematerialnih umetniških del. Na žalost tudi 30 let po koncu totalitarizma družbeno ozračje še ni postalo dovolj sproščeno, da bi v trajen spomin na tragične dogodke nastala zadostna kvalitetna književna, glasbena, likovna in filmska dela. Po moji oceni si pokol domobrancev leta 1945 zasluži tako monumentalno filmsko delo, da se bo lahko tudi v mednarodni javnosti postavilo ob bok filmu poljskega režiserja Andzeja Wajde o pokolu v Katinu leta 1940. Zato je tudi film »Kalvarija 1945« zasnovan zelo ambiciozno, daleč preko trenutnih kapacitet in zmožnosti slovenske kinematografije. Za realizacijo bi bilo nujno pritegniti tudi tuje ustvarjalce in predvsem tudi sofinanciranje. To kar so včasih predstavljale mednarodne koprodukcije, bi morda nadomestil že kak posamičen producent. Prepričan sem, da bo polovico dela že opravljeno, če bi nam uspelo pritegniti k sodelovanju kakšnega Netflixa ter ga prepričati, da bi se s takšnim filmom, tudi glede na močno in univerzalno vsebino (o neskončni človeški zlobi), vključil med kandidate za Oskarja. Pri zasnovi scenarija sem se zavestno odločil, da mora film »igrati« predvsem na čustva. Na eni strani usoda nesrečnih vojnih ujetnikov, poražencev, izdanih in trpečih, na drugi strani pa pijano maščevanje zmagovalcev, ki sprošča najnižje strasti v posameznikih, za katerimi stoji totalitarna oblast. Tudi tujim gledalcem, ki o razmerah v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne ne vedo kaj dosti, filmska zgodba ne bo povedala skoraj nič o pravkar končani vojni, okupaciji, partizanih, domobrancih, državljanski vojni, narodno-osvobodilni borbi, kolaboraciji. Jih bo pa morda vzpodbudila, da bodo sami poiskali kaj več informacij, da bi lahko razumeli okoliščine filmske grozljivke o nekaj peklenskih dnevih, kateri so bili priča. Morda pa bodo gledalci, predvsem tuji, pa tudi mnogi domači, le presenečeno spoznali precej zamolčano zgodovinsko resnico: o tragični izdajalski vlogi angleške vojske, ki je že v povsem 2
mirnem času imela vse pod kontrolo, pa je vendarle zvijačno predala desettisoč vojnih ujetnikov Titovim silam, pri čemer je bilo povsem jasno, da jih čakajo takojšnji izvensodni poboji. Film obravnava le nekaj dni med mesecem majem in junijem 1945, začenši v Vetrinju, kjer so imeli Angleži pod kontrolo preko 10.000 razoroženih domobrancev. Z lažjo, da jih bodo poslali v Italijo jih vkrcajo na vlake in tik pred mejo z Jugoslavijo predajo Titovim partizanom. Sledijo prevozi in pohodi preko Jesenic, Kranja, Škofje Loke, Šentvida, Ljubljane in Kočevja do morišča v Kočevskem rogu. Ves čas pa ob pretepanju, ropanju, poniževanju in pobijanju krvoločnih in pijanih varuhov revolucije ter tudi skozi špalir zaslepljene in naščuvane množice, v podobnem vzdušju, kot je spremljalo Kristusovo pot na Kalvarijo. Višek filma se dogaja ob samem morišču na robu kraške vrtače in se seveda ne more izogniti realistično prikazanim prizorom streljanja, klanja ter celo razbijanja čeljusti zaradi ropanja zlatih zob. Prizori so podobni, (a še hujši) kot v filmu Andzeja Wajde. Presežejo pa prizore iz Katina o tem, kar se je še nekaj dni dogajalo globoko v jami med stotinami svežih trupel – in preživelih ranjencev! K sreči se je nakaj od tisočev žrtev »čudežno« rešilo in uspešno pobegnilo, da so lahko postali pričevalci. Trpljenje preživelih, ki se pred dodatnimi eksplozijami in živim apnom ščitijo s trupli tovarišev, bi dober režiser (in predvsem tudi spremljajoča filmska ekipa snemalcev, maskerjev, scenografov) prikazal kot nekaj doslej še nevidenega. Enega od njih spremlja filmska zgodba še na nekajdnevnem begu in skrivanju, kako se prebija, ranjen in po celem tednu brez hrane in vode, skoraj nag, izogibajoč se patruljam, ki ga iščejo ter izdajalskim domačinom, do doma, kjer ga čakata oče in mati. Kot avtor scenarija se pri pisanju nisem izmislil nobenega dogodka in okoliščin. Izhajal sem izključno iz številnih dobro opisanih spominov ljudi, ki so vse to preživeli, vendar pa sem jemal od vsakega nekaj, spremenil imena, po potrebi pa tudi vrstni red. Poleg treh pričevalcev, ki so preživeli pobijanje in kasneje uspeli splezati iz jame ter pobegniti, obstaja še veliko več pričevalcev o dogodkih od Vetrinja do Šentvida, kjer pa so mladoletne »pomilostili« in jih niso poslali na morišče. Uporabil sem njihove spomine na to, kaj vse se je dogajalo do njihove izpustitve. V scenariju sem za doseganje potrebnih umetniških učinkov dodal tudi precej napotkov, ki bi morda bolj sodili v snemalno knjigo. Prevladovali naj bi makro posnetki; veliko zumiranja, pogosto do zenice očesa, kapljice krvi, menjavanje tempa posnetkov, od upočasnjenega do pospešenega. Zelo zahtevna (in draga) bo morala biti scenografija: natančna replika stanja ob koncu 2. svetovne vojne. Potrebnih bo zelo veliko statistov (suhe postave). Dialogov bo zelo malo; mrmranje, šepeti, molitve, kratki vzliki v različnih jezikih. Tudi za tujino ta film za razumevanje skoraj ne bo potreboval podnapisov!
Anton Tomažič
tone.tomazic@siol.net
3
Kalvarija 1945 (angl.: Ordeal 1945) Osnutek scenarija za celovečerni film
Avtor: Anton Tomažič
UVOD Ta film mora biti zelo čustven, nekaj posebnega, glede odnosa med vsebino in obliko. Namenjen je predvsem tudi tujini, ki je vse premalo seznanjena s povojnimi poboji na ozemlju Slovenje takoj PO koncu druge svetovne vojne. Sporočilo tujim gledalcem je tudi, kako pomembno vlogo so pri množičnih pobojih imeli Angleži, ki so bili tako rekoč sostorilci, saj so na zvijačen način domobrance in druge ujetnike preda(ja)li morilcem pod Titovim okriljem. Gledalca naj bi film tako pritegnil že samo po oblikovni plati, da bo vsebinsko ozadje kasneje sam poiskal. Potrebni so naturalistično kruti in krvavi prizori. Čimvečji čustveni vtis naj se doseže predvsem z izrazitim izkoriščanjem naslednjih elementov:
FOTOGRAFIJA: Prevladujejo makro posnetki; veliko zumiranja, pogosto do zenice očesa, kapljice krvi, menjavanje tempa posnetkov, od upočasnjenega, do pospešenega
GLASBA: tematsko napisana, včasih tudi popolna tišina
SCENOGRAFIJA: natančna replika stanja ob koncu 2. svetovne vojne; snemano tudi na severni strani Karavank, Kranj, Šentvid, Ljubljana, Kočevski rog 4
Gradivo za scenografijo in kostumografijo je predvsem tudi v publikaciji: »dr. Milko Mikola: Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji« PRIČEVALCI: Milan Zajec, France Kozina, France Dejak, Ciril Armeni, Jože Debevec, Terezija Debevec, Anton Golež, Ivan Korošec, Franči Žarnič, roj. Bonač
IGRALSKA ZASEDBA: veliko statistov; predvsem suhe postave, naenkrat bo moralo biti na posnetkih tudi po več sto jetnikov DIALOGI: zelo malo; mrmranje, šepeti, molitve, kratki vzliki v različnih jezikih (angleško, nemško, slovensko, srbohrvaško) Tudi za tujino ta film za razumevanje SKORAJ NE POTREBUJE PODNAPISOV!
Glavni protagonisti: France, Janez, Jože, Feliks in Minka, Alojz, Polde, Milko,
Posebni efekti – PREBLISKI Rdeča nit filma so tudi posebni kratki (nekajsekundni) posnetki, spremljani z zvočnimi efekti. Pojavljajo se praviloma ob smrti ali hudem trpljenju žrtve, kot zadnja vsebina (misel) umirajočih možganov. Sestavljeni so iz treh delov: 1. bližnji (makro) posnetek trpečega (dela) obraza ali očesa (kot zadnji pogled); 2. črnobela fotografija ali (sepia) posnetek ljubljene osebe ali prizora iz življenja žrtve; 3. hipni (oddaljujoče se) posnetek trupla. Izjemoma se nekajkrat pojavijo tudi pri krvnikih.
Izrazi v scenariju: Na strani žrtev je bilo največ pripadnikov vojaške formacije Slovenskih domobrancev, vendar tudi drugih formacij, ki so se oblikovale med drugo svetovno vojno, tako pripadniki SNV – Slovenske narodne vojske, JVvD – Jugoslovanske vojske v domovini, Slovenske legije, vaških straž, četnikov, ter civilistov obeh spolov. Za vse te se uporablja enotni izraz ujetniki (razen če gre za častnike). Na strani izvajalcev množičnega poboja je bil v teku prehod iz vojnega stanja v mirnodobsko, pod vodstvom komunistov s Titom na čelu, ki so pravkar prevzeli oblast v Jugoslaviji. Namesto izrazov kot so partizani, oficirji jugoslovanske armade, vosovci, terenci, knojevci, oznovci, srbski korpus, dalmatinski partizani, se uporablja enotni izraz stražarji (razen če gre za častnike)
5
1.
ŠPICA FILMA
Originalni črnobeli posnetek Titovega govora, ko pred množico na Kongresnem trgu v Ljubljani izjavi: »Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino. In samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj.« Zoomiranje na vihrajoče roke množice se začne mešati s črno-belimi posnetki rok iz zgodovinskih posnetkov ujetnikov zbranih na Vetrinjskem polju. Glasbeni prehod: od revolucionarne (npr. »Hej brigade, hitite razpodite…«) do kakšne koroške narodne (npr. »Pa se sliš' od svet'ga Vida zvon«). V nadaljevanju se med zgodovinske posnetke začnejo mešati igrani posnetki, sprva tudi v črno-beli tehniki, sprva zumirano, nato pa se kamera vse bolj oddaljuje, še vedno z vihrajočimi, prosečimi rokami...
2.
PRIZOR (Vetrinj)
Ko se slika iz črno-bele spremeni v barvno, gledalec ugotovi, da se velika skupina vojnih ujetnikov, domobrancev, skuša povzpeti na tovorne kamione. V ozadju se vidi veliko taborišče, kot je bilo v Vetrinju. Šotori, veliko uniformiranih vojaških oseb (v zelo raznolikih uniformah, tudi povsem razcapanih), mnogi tudi ranjeni in poviti, tudi nekaj civilistov, žensk in starejših… Čisto v ozadju silhueta planin, Karavank… V ozadju prizora je videti, kako se visok domobranski častnik Vuk pogovarja s skupino angleških oficirjev. Skuša jim pokazati neke papirje, vendar ga nočejo poslušati. Glavni angleški oficir mu papirje potegne iz rok in jih strga ter vrže stran. Vojaki se sicer skušajo čimprej povzpeti na kamione, vendar se ne drenjajo preveč, saj si med sabo pomagajo. Vojakov, domobrancev, je zelo veliko, na stotine. V bližini jih opazuje tudi velika množica civilistov, vendar jih zadržujejo angleški vojaki. Slika nam približa nekatere, ki imajo očitno pomisleke. Koga celo vlečejo nazaj in svarijo… Slišijo se besede: »Prevarali nas bodo…« »Ne nazaj v klavnico!« »Tito nas bo pobil…«…
6
Pojavi se nekaj angleških vojakov, ki bi radi pomirili situacijo ter naredili red, da bi bilo vkrcavanje čimbolj gladko… Vojaki govorijo: »Come on! There is nothing to worry about!« »No partisans!« »No Tito!« Višji častnik dvigne glas in jasno zagotovi: »You are going strait to Italy! We guarantee you! We'll just take you to another prisoner of war camp in Italy! In Palmanova!« Under our control!« Zaradi teh zagotovil se napetost umiri in kamioni lahko napolnijo. Angleški vojaki še od zunaj zavežejo ponjave, vendar jih mnogi lahko odrinejo, da lahko gledajo ven. Eden od vojakov – Feliks - pomoli ven glavo in izmenja pogled s svojo ženo Minko, ki je v prvi vrsti civilistov: Feliks: »Minka, počakaj tukaj! Vse bo še v redu… Se vidiva…« Minka se izvije iz rok angleškega vojaka ter priteče do kamiona: Minka: »Ne, Feliks, s tabo grem!« Nekako se ji uspe povzpeti na vozilo, saj ji nekateri vojaki pomagajo. V okolici se tudi nekaj drugih civilistov uspe povzpeti na odhajajoče kamione. Znotraj kamiona se Minka priplazi do svojega moža Feliksa, nakar se tesno objameta in pri tem šepetata: Minka: »Kaj če nas peljejo nazaj v Jugoslavijo?« Feliks: »Angležem bomo pa ja verjeli, da v Italijo!« Minka: »Kaj pa če nam lažejo?« Feliks: »Preživeli bomo, boš videla… Vseh nas tisočev že ne morejo pobiti…« Minka: »Ja, Bog je milosten. Kamor so šli ostali, gremo pa še mi. Bova še videla Jožeka?« zajoka, Feliks jo stisne k sebi in poboža.
Kolona tovornjakov počasi spelje, kamera pa se preusmeri na lepo okolico in nato še kar precej časa prikazuje »divje planine, cvetoča polja«. Daljša sekvenca je posneta iz vozila, na začelju, tako da se vidi izginjajoča cesta. Zatemnitev.
3.
PRIZOR (prevoz do vlaka)
Osvetlitev. 7
Daljša sekvenca je posneta iz vozila spredaj, tako da se vidi ponavljajoča se cesta. Po možnosti naj bo končni prizor posnet pred železniško postajo Podrožca. Transport kamionov pripelje na širok travnik, kjer se vozila krožno razporedijo in ustavijo. Poleg travnika je še njiva rži, onkraj nje pa se vidijo strehe železničarskih živinskih vagonov ter na daljšem koncu zgradba – postaja Podrožca. V enem kamionu so samo oboroženi angleški vojaki, ki prvi izstopijo. Slišijo se ukazi v angleščini, nakar iz kabin ostalih tovornjakov izstopijo še drugi angleški vojaki. Med izdajanjem ukazov, tudi kar grobih, odvijajo pregrinjala na zadnjih delih kamionov, tako da se ujetniki lahko izkrcavajo. Celotno vojaštvo napotijo na sredino travnika, kjer se lahko usedejo in malicajo konzerve s prepečencem. Angleški vojaki so razporejeni naokrog. Videti je, da se je na travniku že pred tem marsikaj dogajalo; povsod je veliko raznih ostankov, tudi raztrgane fotografije, osebne izkaznice, časniške epolete, Vojakom je na pripekajočem soncu vroče, vendar sence na morejo doseči. Marsikdo prosi za vodo. Nekaterim jo angleži tudi omogočijo… Nekateri od utrujenosti zadremajo. Nekaj angleških oficirjev se vmes napoti proti železniški postaji. Iz množice sedečih se zaslišijo kakšna vprašanja: »Bomo šli kaj kmalu naprej?« Ko se kamera približa skupini sedečih, vidimo, da si Jože z uniforme odstranjuje epolete, ki označujejo njegov čin oficirja. Ob tem šepeta sosedu: Jože: »Meni nekaj smrdi… pa ne le ostanki hrane…«
4.
PRIZOR (pri železniški postaji)
Iz smeri železniške postaje se pojavijo skupaj angleški in jugoslovanski (partizanski) oficirji, za njimi pa veliko oboroženih vojakov, večina z brzostrelkami. Obkrožijo ujetnike na travniku, kar povzroči velik nemir in različne prikrite vzklike: »Izdaja! Pobili nas bodo! O sveti Bog!...« Angleški in partizanski oficirji si izmenjujejo sezname. Še preden stražarji sklenejo krog, se na najbolj oddaljenem delu skupina treh ujetnikov požene v beg, preko njive rži… Najbližji pazniki skočijo za njimi in začnejo streljati z brzostrelkami. Enega pokosijo takoj, drugi med tekom spreminja smer, zadenejo ga tik pred bližnjim gozdom, tretjemu uspe pobegniti. Za trenutek zavlada smrtna tišina. Vojaški kurat Jaka na sredini ujetnikov vstane ter jih miri:
8
Jaka: »Fantje, ne vemo kaj nas čaka, kam gre naša pot. Pripravljeni moramo biti na vse. Dajte, pokleknite, da vam dam vesoljno odvezo, vi pa zmolite kesanje.« Tisti, ki so blizu njega, prvi pokleknejo in molijo, drugi jim postopoma sledijo… »Moj Bog, žal mi je…« »Devica Marija, reši nas!« Kurat jih blagoslavlja… Angleški oficirji se s partizanskimi še rokujejo, izmenjajo sezname in poslovijo ter se skupaj z vsemi drugimi angleškimi vojaki odpeljejo s kamioni. Takoj nato novi stražarji prekinejo molitev z vpitjem v srbohrvaškem jeziku: »Ajde, prestani, stoko jedna!« »Izdajice!« »Jebačemo vam mater ustašku!«… Nekateri se zaženejo med ujetnike, jih odrivajo s puškinimi kopiti ter začnejo od njih terjati: »Imaš sat? Daj ovamo!« »Gdje ti je penkalo?« »Skini čizme!«!« »Daj mi taj oprtač!« Mladi Milko si naskrivaj sname uro z roke ter jo stlači ob nogi v čevelj. Ob tem zašepeta prijatelju, ki je to videl: Milko: »Mi je drag spomin na očeta…« Kadar najdejo še dobre škornje, si jih sami obujejo, stare pa vržejo oropanemu. Janez, ki ima skoraj nove škornje, si v zavetju kolegov na hitro odreže zgornji del škornjev, da ni več tako privlačni, ostanek pa odvrže…
5.
PRIZOR (predaja)
Poveljujoči partizanski oficir vzame mehanični megafon ter zahteva pozornost: »Nože na polje!« Večina vojakov takoj odvrže manjše nože, zložljive, jedilne… »Slušaj ovamo! Izađite svi oficiri!« »Eto tamo!«
9
Med ujetniki zavlada še večje vznemirjenje. Počasi začnejo vstajati častniki, ki imajo kakšno epoleto. Nekateri oklevajo! Ko se med ujetnike pomešajo stražarji in jih začnejo priganjati, se častniki odpravljajo na zahtevano mesto, kjer jih še bolj na tesno obkrožijo stražarji z brzostrelkami. Ko zapušča tovariše, jim najvišji domobranski častnik zamrmra: »Konec je fantje… Niste več del domobranske vojske… Kdor more, naj se sam rešuje…« Eden od častnikov skuša protestirati: »Po mednarodni konvenciji smo vojni ujetniki…« Bližnji partizanski oficir ga takoj s pištolo ustreli v glavo.
PREBLISK (idilična gorenjska vasica s planinami v ozadju) »Još neko?« Do tedaj je Minka še skušala zadržati Feliksa, ob tem dogodku pa se hitro poslovita s stiskom roke in ljubečim pogledom. Nadaljuje se ropanje predmetov, ki so večje vrednosti. Ob tem padajo hudi udarci po ujetnikih. »Imaš para?« »Daj ovamo!« »Skini cipele!« V ozadju se vidi zasliševanje domobranskih častnikov ter posledično njihovo sortiranje v dve skupini. Od kakšnih 100 jih izločijo tretjino ter pošljejo proti gozdu. Med njimi je tudi Feliks. Tam jih postavijo v vrsto in z rafali pokosijo do smrti. Kamera se približa in zadrži na očesu šokirane Minke.
PREBLISK (slika Feliksa) Zasliši se vpitje »Ajde ukrcavaj se!« Sosedni ujetniki podpirajo in potegnejo Minko na poti proti živinskim vagonom, kamor stražarji priganjajo ujetnike. Vidnih je vsaj 10 vagonov z odprtimi vrati, kamor se vkrcavajo ujetniki. Stražarji jih pri tem udarjajo s puškini kopiti in usnjenimi pasovi ter na njih vpijejo: »Ajde izdajice! Fašistički kolaboranti…« 10
»Sad ćemo vam jebat mater…« »Idemo kući, da vam narod sudi!«
6.
PRIZOR (na vlak)
Trije ujetniki, ki so v bližini zadnjega vagona, se po medsebojnem šepetu nenadoma poženejo v beg. Nekateri pazniki se pripravljajo, da bi za njimi streljali s puškami, pa jih prekine eden od poveljujočih, očitno že precej vinjen, s steklenico v roki in ukaže vojaku, ki ima minometalec, naj ga uporabi. Kamera pokaže minometalca, kako na hitro izstreli nekaj min za bežečo trojico. Nekajkrat jih minske eksplozije zgrešijo, ena pa vse tri pokosi. Kamera se približa, da za vsakega posebej prikaže:
PREBLISK (poročna slika) PREBLISK (cerkvica) PREBLISK (žaganje drv) Poveljujoči pohvali minometalca, drugi pazniki pa se smejijo in ploskajo. V vsak vagon natlačijo toliko ujetnikov, da ni dovolj prostora za sedenje in morajo večinoma stati ter se drenjati. Nekateri ob vstopanju izgubijo skromno prtljago, vendar jim je stražarji ne dovolijo pobrati. Pri kakšnih mlajših ženskah so stražarji tudi predrzni in jih grobo otipavajo ter ob tem kvantajo. Moški partnerji ujetnice skušajo vsaj nekako zaščiti, vendar ne z veliko uspeha, saj ob tem dobijo še hujše udarce s puškinim kopitom. Vse preostale častnike vkrcajo v poseben vagon. Veliko stražarjev se vkrca v edini potniški vagon. Ko so tovorni vagoni napolnjeni, stražarji zapirajo drsna vrata ter jih od zunaj zaprejo z zapahi. Poveljujoči partizanski oficir daje znak za odhod vlaka. Slika se približa strojevodji, ki je zelo dobre volje, očitno tudi pod vplivom alkohola, ki najprej požene vlak z rukanjem naprej in nazaj, ob tem pa kriči: »Da jih malo porajklamo!« Sledi notranji posnetek vagona v temini, kako se stoječa telesa prevračajo naprej in nazaj, z bolečim kričanjem od bolečin.
11
7.
PRIZOR (na vlaku)
Kamera se ustavi na Francetovem obrazu, ki je izmenično osvetljen in zatemnjen, saj je očitno prislonjen na steno vagona, kjer je tudi ozka špranja. Vmes se pojavlja slika, kot jo vidi France: izmenjajoči pogledi na lepo naravo.
PREBLISK (otroške noge v škorenjčkih, ki tečejo skozi s cvetjem posejano travo) Ob tem se zvoki počasi spremenijo. Namesto kričanja in joka se pojavi tiha molitev k Mariji pomagaj. Potem nenadoma čista tema. Kar precej časa… Sliši se glas: »Tunel.«
8.
PRIZOR (iz tunela)
Čisto temo nenadoma zamenja slepeča svetloba – izhod iz tunela. Počasi se izbisti slika v magično lepo naravo zgornje Savske kotline. Bliža se postaja Jesenice. Na njej sveže narejene zvezde, srpi s kladivom in napisi: »Za Trst, Celovec,« in »Trst je naš! Gorica je naša! Celovec je naš!« Tukaj poteka izmenjava stražarjev. Izstopijo srbsko govoreči, zamenanjo pa jih Slovenci. Ob tem se nekateri tudi objemajo. Slišijo se pozdravi kot: »E, braćo Slovenci! Evo vam vaših izdajica!« »Smrt fašizmu! – Sloboda narodu!« » »Idemo mi natrag: ima ih još puno!« Vlak krene naprej. V vagonih ujetniki zelo trpijo, nekateri tudi bruhajo, imajo drisko in se podelajo kar v hlače.
9.
PRIZOR (iz vlaka)
Vlak se na samem ustavi, pazniki odprejo vsa vrata vagonov ter priganjajo jetnike, naj se izkrcajo. Če je kdo počasen, ga kar potegnejo z vagona… Pri tem vpijejo: 12
»Ven, kurbe bele!« »Izdajalci!« »Švabobranci!« V bližini vlak pričaka velika skupina partizanov ter njihovih oficirjev, nekateri od njih so na konjih. Mnogi imajo v rokah biče in palice. Zaženejo se proti ujetnikom in jih pretepajo. Na njih tudi vpijejo: »No, sedaj vas pa imamo!« »Sedaj pa le zapojte: Marija pomagaj nam ti!« Nekateri ujetniki skušajo peti: »Zmagala si devica slavna, zmagala kačo pekla… Vekomaj…« Vojaki in oficirji jih prekinejo in neusmiljeno pretepajo z biči. Mnogi tako dobijo presekana usta in obraze… Nekateri vojaki silijo konje, da se dvigajo na zadnje noge in pri tem brcajo ujetnike… Enega konj s kopitom zadene v glavo, da se mrtev zgrudi.
PREBLISK (jezdec na lepem konju) Oficir manjše postave na konju skuša Janeza pretepati z vajetmi, vendar ga ne doseže najbolje. Pri tem vpije: »Ali ne veš, da je to tvoj zadnji marš, in to v smrt… pa švedraš kot krava.«
10.
PRIZOR (na ravnini)
Izčrpani ujetniki sedijo in ležijo na kratkem počitku ob poti na gorenjski ravnini. Nekateri tudi prosijo: »Vode...« Končno jim eden od stražarjev iz vojaškega džipa ponudi vodo iz kanistra. Ko se ob njem drenjajo, vsak skuša ujeti nekaj tekoče vode. Nekateri iz nahrbtnika na hitro izvlečejo čutare ali menažke. Polde (nekoliko starejši od drugih) pa potegne ven predmet, ki je narejen iz prazne granate, katerega očitno uporablja za pitje. Eden od paznikov se ob tem zelo razjezi in mu predmet izbije iz rok. Poldeta zbije na tla, pridružita se mu še dva paznika in ga skupaj pretepajo, ležečega na tleh. Dogodek prekine bližnji oficir, ki Poldeta ležečega na tleh, ustreli v tilnik.
13
PREBLISK (voda, ki teče iz vaškega vodnjaka) Ko mrtveca zrinejo s ceste v bližnji jarek, so drugi ujetniki očitno zelo vznemirjeni. Ko to začuti višji oficir, se približa in jim dovoli, da ga na bližnji njivi za silo pokopljejo in za silo zagrebejo. Medtem se pazniki zabavajo in pijejo iz steklenic. Eden se nekoliko oddalji, osuplo opazuje in se globoko zamisli.
PREBLISK (fotografija številčne družine) Nato je počivanja konec in kolona gre naprej. Glavni poveljujoči preko megafona ukazuje: »Sedaj se bomo pa naučili nekaj novih koračnic… Kdor ne bo glasno pel, bo takoj dobil šus v glavo!«
11.
PRIZOR (Kranj)
Ko kolona z ujetniki doseže Kranj, jih tam pričaka veliko prebivalstva, pod organizacijo partizanov, na obeh straneh ceste. Vmes so tudi otroci, ki mahajo z zastavicami (z rdečimi zvezdami, srpom in kladivom). Mnogi na ujetnike pljuvajo in vanje mečejo manjše predmete… Ujetniki med opotekanjem prepevajo: »Mi smo izdajalci, mi smo požigalci« »Mi smo dvignili roko proti srpu in kladivu« ter vpijejo parole: »Živela Sovjetska zveza!« »Živel tovariš Tito!« Ko je v prvem planu mladi Milko, se vidi, kako težko hodi, saj ga očitno žuli v čevlju skrita ura. Posamezni ujetniki na skrivaj prosijo gledalce za požirek vode… Ko se jih usmili ženica s košaro in skuša dati nekomu jabolko, to grobo prepreči stražar in jima z udarcem puškinega kopita sadež izbije na tla… Kolona se preusmeri iz mesta in ustavi pred zanemarjenimi in na pol porušenimi barakami. Stražarji ukažejo ujetnikom, naj se z obrazom navzdol s stegnjenimi rokami uležejo na tla. Večina stražarjev se namesti po boljših barakah, medtem pa ujetniki dolgo časa ostanejo na tleh. Grozijo jim, da bo ustreljen vsak, ki bo vstal. Ko se zmrači, začne deževati in ujetnike očitno zelo zebe.
14
12.
PRIZOR (Šentvid)
Na dolgem pohodu so mnogi ujetniki že povsem izčrpani. Če kdo pade, ga kolegi skušajo pobrati, stražarji pa priganjajo, da se kolona ne bi preveč ustavljala. V Šentvidu gredo mimo vodnjaka, vendar stražarji ne dovolijo, da bi se kdo odžejal… Na križišču ta nesrečna kolona sreča drugo procesijo – na čast Svetega rešnjega telesa. Najprej se prikaže nosilec križa, nato bandero, nato skupina deklic v belem, zadaj se sliši pevski zbor. Ko se obe povorki srečujeta, se izmenjujejo pogledi in prizori: izmučenih ujetnikov ter začudenih deklic v belem. Nekaj zaporednih bližnjih posnetkov deklic in ujetnikov! Ko se ena od deklic obotavlja in nekoliko zaustavi, se proti deklicam usmeri zastraševalno nekaj stražarjev: »Stran glejte! To so narodni izdajalci!« Ob prihodu v vojaško kasarno, predelano v taborišče, ujetnike najprej razvrščajo na dvorišču. Na hitro jih zaslišujejo in nato razporejajo v skupine, ki bodo napotene v različne prostore. Očitno so posebej mladoletni in ženske.
13.
PRIZOR (ujetnice)
Soba z ženskimi ujetnicami je brez vsakršnega pohištva in zelo natlačena. Ujetnice sedijo ali ležijo lahko le na tleh. Ne pustijo jih ven niti za opravljanje potrebe. Prinesejo jim vedro, kjer lahko v kotu opravljajo potrebo. Kanta je kmalu polna in se iz nje izliva po tleh smrdeča tekoča mešanica urina in blata. Nekatere tudi bruhajo…
PREBLISK (vesela družba na izletu) Ženske zaman trkajo po vratih in prosijo, da bi jim odnesli izpraznit vedro. Od zunaj se slišijo besede: »Kar utopite se v dreku, kurbe fašistične!« Minka vzame iz žepa v roko poškodovano fotografijo, na kateri so vsi trije: Ona, Feliks in Jožek. S prsti boža podobo moža in sina, po licih ji tečejo solze.
15
14.
PRIZOR (ujetniki)
V majhni dvorani je nagneteno preko 100 ujetnikov, zelo na tesno. Grozne razmere… Nekateri imajo krvavo grižo, drugi urinirajo kar v dvorani… Ko se odprejo vrata, zakriči stražar, ki se spači od smradu: »Ajde, kdo gre srat?« »Po dva in dva!« Kamera spremlja dvojico, ki se spuščata v klet ob spremstvu stražarja in sprotnih udarcih… Pridejo v temnejši prostor, kjer so vgrajene betonske kadi za zelje, s premerom kakšnih 3 metrov. Preko je položen ploh, na katerem jih že nekaj odvaja s krvavo grižo. Milko se očitno trudi zaman, saj je zaprt… Stražar nanj vpije: »Ajde pohiti! Kaj mečkaš?« Ker je zelo oslabel, se mu zvrti v glavi in pade v brozgo. Stražar ga s puškinim kopitom potisne še globlje v tekočino in drži, doker se ne utopi. Zadnje kar se od njega vidi, je noga in napol sezut čevelj, iz katerega zdrsne ura. Kamera se približa rjavi brozgi.
15.
PRIZOR (na dvorišču)
Kamera se odmakne od rjave tekočine v menažki, ki naj bi bila nekakšna hrana, v kateri so tudi žužki. Prikaže stanje v dvorani, ko se je že stemnilo. Večina jetnikov leži ali čepi in spi… nekateri si kaj šepetajo… Večkrat se tudi praskajo, saj imajo veliko uši… Ker ima dvorana pogled na dvorišče, lahko Miha vidi, kaj se dogaja na dvorišču. Janez ga opozori, da je prepovedano gledati skozi okno. Miha kljub temu gleda in vidi: Nov pogled iz stavbe na dvorišče: V kamion vkrcavajo jetnike, katerim so roke povezane z jekleno žico tako, da sta skupaj povezana po dva in dva. Pretepanje, dokler se vsi ne vkrcajo in kamion odpelje… Nov pogled od dvorišča proti stavbi: Nenadoma eden od stražnikov opazi, da Miha gleda skozi okno. Skrbno nameri s puško in ustreli. Že s prvim strelom zadene Miho v glavo. 16
Drugi stražarji na dvorišču navdušeno pozdravijo in hvalijo strelca. Nov pogled v sobi pod oknom: Miha se pod oknom zgrudi s prestreljeno glavo.
PREBLISK (sončni zahod v planinah)
16.
PRIZOR (semeniška kapela)
Pravo razdejanje; povsem razbit oltar; ni več ne križa, ne klopi, ne svetih podob in križevega pota; orgelske piščali so vse razbite, polomljena je tudi lesena oprava kora… Med drugimi predmeti je na tleh tudi okrvavljena fotografija Feliksa, Minke in Jožeka. Sredi kapele je velik kotel, ki služi za stranišče, za veliko in malo potrebo… Kličejo jih na zaslišanje… Ko pridejo nazaj, so vsi pretepeni in krvavi… Peter enega vpraša: »Kaj so te spraševali?« »Najprej: Od kod s' pa ti doma?« »Zakaj sem bežal na Koroško… Potem sem moral pa z glavo butati v priprta vrata.« Peter zaskrbljeno: »Sedaj bom pa jaz na vrsti.«
PREBLISK (procesija na polju)
17.
PRIZOR (odhod iz Šentvida)
Jetniki tesno skupaj in delno celo drug nad drugem spijo v sobi, ko se nenadoma zasliši kričeč glas: Oficir: »Vstani! Odhod!« Jetniki se prestrašeno spogledujejo in vstajajo. Stražarji jih podijo ven iz sobe, ob tem pa mlatijo s palicami. Tek po stopnicah navzdol, ob vpitju in priganjanju paznikov. Na dolgem posneku so le noge, ki tečejo po stopnicah. Eden od jetnikov se spotakne in pade, da vidimo njegov krvaveč obraz, kjer se posnetek ustavi. Sliše se strel, ko ga paznik ustreli s pištolo v glavo ter odrine truplo. 17
Na dvorišču se morajo postrojiti v vrste po pet. Stražarji vsakemu posebej zvežejo roke in skupaj povežejo vsakih pet jetnikov. Janez in France sta zvezana skupaj. Ko je pripravljena skupina petdesetih, jih priganjajo, da skupaj odkorakajo iz vojašnice. Vsako skupino spremlja nekaj stražarjev z naperjenim orožjem. Korakajo proti železniški postaji v Šetvidu. Mimoidoči jih zmerjajo in obmetavajo z manjšimi predmeti. Franceta zadane v glavo kamen, ki mu prebije čelo. Zato se opoteče in skoraj pade.
PREBLISK (otroci, ki se igrajo) Janez ga za trenutek podpre, tako da lahko nadaljujeta pot. France: »Kam gremo?« Janez: »Bomo kmalu videli…«
18.
PRIZOR (na vlak)
Na železniški postaji Šentvid je pripravljen tovorni vlak. Vrata vseh vagonov so odprta. Prvi vagon je potniški. V vsak vagon se vkrcava skupina po 50 jetnikov. Stražarji jih pretepajo. Sproti zapirajo vrata vagonov. Potniški vagon napolnijo stražarji. Ko so vsi vagoni napolnjeni in vrata zaprta, postajanačelnik pokaže znak za odhod. Vlak zapiska.
19.
PRIZOR (v vagonu)
Posnetek natlačenih jetnikov v vagonu. Malo svetlobe. Janez in France sta pri steni, kjer je skozi špranjo možno nekaj malega videti ven. Zasliši se zadnji žvižg za odhod vlaka. Lokomotiva še zapiska. Ko se vlak premakne, Janez presenečen vidi, da gre proti severu. Janez: »Čudno, proti severu gremo!« Tudi med drugimi jetniki zavlada presenečenje. 18
Nato se vlak sunkovito ustavi in kmalu spelje v nasprotno sner, proti jugu. Od zunaj se sliši krohotanje in celo veselo komentiranje: Železničar: »A smo jih nategnili… Bi šli radi nazaj k zaveznikom…« Janez in France se žalostno spogledata, podobno tudi drugi ujetniki.
20.
PRIZOR (glavni kolodvor v Ljubljani)
Posnetek drvečega vlaka, od blizu kolesa lokomotive. Posnetek bližajočega se mesta – Ljubljanska veduta. Na glavnem ljubljanskem kolodvoru se vlak počasi ustavi. Na peronih ga pričaka velika skupina ljudi, očitno dobro organiziranih in obveščenih. Imajo tudi zastave, rdeče s srpom in kladivom ter modrordeče z zvezdami. Tudi nekaj slik Tita in Stalina. Besno tolčejo po vratih vagonov in plujejo skozi špranje, pri tem pa vpijejo: »Psi beli, ven, da bo plačilo!« »Okupatorski hlapci!« »Psi izdajalski!« »Smrt fašizmu!« »Farški podrepniki!« »Kje imate Rupnika in škofa?« Nekaj stražarjev sicer pride na peron, vendar vrat vagonov ne odprejo, ampak le pustijo množici, da se nadivja. Nato se zopet vkrcajo v potniški vagon in dajo znak za odhod. Na peronu se oglasi tudi harmonika, da množica tako zapoje za slovo: »Hej mašinca zagodi, naj odmeva…« Vlak odpelje naprej…
21.
PRIZOR (v vagonu)
Jetniki v vagonu niso samo fizično izčrpani, temveč tudi in predvsem psihično, kar se vidi na njihovih obrazih in vedenju.
19
Nek mladenič v kotu vagona doživlja pravi stres, začne se tresti, jokati in kričati. Ima tudi premočene hlače. Sosedi ga skušajo zaman pomiriti. Mladenič: »Ubili nas bodo!... Nočem umreti!... Mama!«
PREBLISK (slika lepe ženske srednjih let) Do njega se dokoplje ujetnik, ki je očitno vojni kurat ter ga skuša potolažiti: Kurat: »Umiri se, daj no! Zaupati moramo v božjo previdnost. Vendar, kar nam je namenjeno, nam je namenjeno. Če je to najhujše, nas čaka večno plačilo…« Mladenič. »Premlad sem še, da bi umrl. Živeti hočem!« Kurat: »Težak križ nam je naložen, Bog to ve. A pred nami je večno življenje!« Nekdo začne peti Marijino pesem, drugi mu pritegnejo, kar tudi mladeniča nekoliko umiri. France iz žepa potegne kos časopisnega papirja in ga zravna. France: »Ali ima kdo kaj za pisat?« Ko mu nekdo pošlje kratek svinčnik, napiše kratko sporočilo. Janez ga prebere: »Peljemo se proti Kočevju… kot živina, lačni smo in ne vemo… kaj bo z nami!« Oglasi se še Jože: »Še naslov dodaj! Če ga bo našel kakšen dober človek, ga bo dostavil tvojim. Tudi jaz bom tako naredil!« Še nekaj drugih jetnikov ju posnema. Natrgajo še nekaj listkov ter se lotijo vsak svojega sporočila. Listke nato odvržejo skozi špranje v steni vagona.
PREBLISK (listki poplesavajo v vetru, kot metulji)
22.
PRIZOR (proti Kočevju)
Med vožnjo po lepi pokrajini se jetniki nekoliko umirijo, predvsem s tihim petjem Marijinih in ljudskih pesmi. Janez si je priskrbel mesto ob steni, kjer je nekoliko širša špranja, tako da lahko opazuje mimobežečo pokrajino. Izmenjujejo se idilični prizori: 20
Tipične slovenske vasice, cerkvice. Gozdovi, kozolci, polja, oranje njiv… Ko se počasi peljejo skozi naselje, celo vidi nekaj ljudi, ki se veselijo konca vojne. Zadnji posnetek se ustavi na njegovem solznem očesu.
PREBLISK (fotografija starejšega para)
23.
PRIZOR (vezanje z žico)
Stražarji ujetnike grobo porivajo iz vagonov. Ukazujejo jim, naj odložijo vrhnjo obleko in jo vržejo na velik kup, ki vse bolj narašča. »Saj tega ne rabite!« »Ne bo vas več zeblo!« Na dvorišču pred postajo se mora vsak obrniti proti steni in dati roke na hrbet. Posebna ekipa stražarjev vsakemu zveže roke s kovinsko žico, pri čemer jo zategnejo s kleščami. Franceta in Janeza zvežejo skupaj. Kamera približa pogled na zapestje, ko žica prereže kožo in roka zakrvavi. Po dva in dva ujetnika nato povežejo skupaj z žico. Pehajo jih proti odprtemu kamionu in s palicami prisilijo, da se vkrcajo. Ukažejo jim, naj pokleknejo ter sklonijo glave: »Da mi ne bo kdo gledal kam gremo!« Ujetniki se stiskajo in se morajo delno tudi prekrivati, ker jih je več kot je prostora (okrog 50). Na zadnjem delu se vrkrcata tudi dva stražarja s puškama. Ponjave zaprejo, vendar ne popolnoma.
24.
PRIZOR (odhod kamionov)
Pogled na dvorišče pred postajo. Ko en kamion odpelje, se na isto mesto zapelje že naslednji kamion, zadaj pa čakajo še novi. 21
Kamera od blizu pokaže obraza Franceta in Janeza skoraj na podu kamiona, ki nekoliko pogledujeta skozi odprtine in si šepetata: »Je to zadnja pot? Kje nas bodo...? »Odrešitev se nam bliža...« Ko Janez nekoliko dvigne glavo s tal, ga eden od stražarjev udari s puškinim kopitom. »Lezite, svinje izdajalske!« »Pripravite se za zadnji juriš!« »…ja, v jamo!«
PREBLISK (slika baročnega oltarja)
25.
PRIZOR (v kabini kamiona)
Kabina kamiona. Šofer in spremljevalec molče pijeta iz steklenice žganja. »Samo tole pomaga!« »Mater, že cel teden garamo!« Malo premolka, podajata si steklenico. »Cel teden nisem zatisnil očesa. Ne morem. Čez dan še gre, zvečer pa, ... če zaprem oči, ... pridejo in me grabijo za noge, hudiči, ....krvavi, naravnost iz jame...« »Ne nori, pusti to! Kaj imaš ti misliti! Drugi odločajo! So nam obljubili en teden dopusta… V Bohinju…« Nagne steklenico in izpije dolg požirek, nato se glasno zareži. »Upam, da bodo še nekaj tabelih bab prihranili za takrat…« »Daj, malo jih porajklaj!« Šofer namerno ostro zavije levo in desno.
26.
PRIZOR (pod ponjavo kamiona)
Pogled v tovornem delu kamiona. 22
Ujetniki polglasno molijo rožni venec, kar pa je prekinjeno, saj jih zaradi vijuganja meče sem ter tja, tako da nekateri dobijo dodatne udarce tudi po obrazu. France opazuje skozi odprtino v ponjavi mimo drseče prizore zgodnjepoletnih gozdov. Prizor je kar dolg in se na koncu upočasni.
27.
PRIZOR (izkrcanje iz kamiona)
Zaradi končne zaustavitve kamiona, ujetnike vrže na kup. Takoj nato od zunaj odgrnejo ponjavo in zavpijejo: »Marš dol!« Ujetniki se skušajo vzravnati, da bi lahko hodili, vendar jih stražarji prehitijo in s posebnim okrvavljenim kavljem kar vlečejo na tla, da padajo eden na drugega, še vedno povezani z žico.
28.
PRIZOR (okolica morišča)
Kamera se odmakne, tako da je videti celotno jaso z nekaj kamioni na njej. V ozadju je odprtina kraške jame, do tja pa je po travniku nasuta posebna steza z gruščem, dolga okoli 100 m. Ko se kamera približa, je na tej poti opaziti veliko ostankov raznih predmetov, svetinjic rožnih vencev, strganih fotografij, očal itd. Očitno gre za tri glavne skupine aktivnosti: Takoj ob kamionih stražarji zahtevajo od ujetnikov, da se še dodatno slačijo, predvsem hlače in obuvala, če jih še imajo. Kdor je pri tem počasen, zaradi zvezanih rok, mu pomagajo z noži in odvečna oblačila kar prerežejo z njega. Nekateri ujetniki obdržijo še kakšen del perila, srajco, majice in spodnje hlače, nekateri pa ostanejo povsem goli. Nekateri instinktivno poskušajo zakriti goloto, stražarji pa jih surovo dregajo s kopiti.
Ob poti do jame so postavljeni stražarji na vsakih 5 m po eden, da priganjajo in pretepajo jetnike.
23
29.
PRIZOR (zbiranje zlatih zob)
Malo pred jamo ujetnike preverjajo, če imajo zlate zobe. V ta namen jih vprašajo, kako se pišejo, da vidijo v njihova usta. Po potrebi jim tudi ukažejo, naj še dodatno odprejo usta. »Kako se pišeš?« »Od kje si?« »Usta pokaži!« Pri komer opazijo zlat zob, ga izločijo, vržejo na tla ter ubijejo, nato pa mu s kleščami izpulijo zob.
PREBLISK (jabolko) PREBLISK (otroški nasmeh) PREBLISK (ustnice v poljubu) Če pri katerem truplu pride do težav, mu razbijejo čeljust, da pridejo do zob. Truplo nato vržejo v jamo. Zlate zobe, katerih se pri nekaterih drži še del mesa ali kosti, zbirajo v posebnem sodu. Vsenaokrog je zelo krvavo.
30.
PRIZOR (ujetnik s sliko)
Posnetek v prvem planu (glava in ramena) stražarja od zadaj in žrtve v obraz, oba mlajša moška. Žrtev je na smrt prestrašena, vendar skuša rablja s pogledom nekaj prositi. Ko stražar okleva, mu namigne na svoj žep pri srajci, s prosečim izrazom ter tihim šepetom »Prosim!«. Stražar malo okleva, pogleda na obe strani in se končno odloči ter seže v žep žrtve. V prvem planu se vidi njegova leva? dlan, ki je značilna po tem, da je kazalec očitno krajši. Iz žepa potegne fotografijo, na kateri je upodobljena družina: mlada starša, deček in deklica v ljubečem objemu. Ko jo pokaže žrtvi, temu obraz zažari, nato tudi stražarju pokaže veliko hvaležnost. Ko pa stražar skuša fotografijo vrniti v žep, se žrtev nekoliko odmakne in proseče z glavo namigne, naj stražar sliko obrne. Vidi se, da je tam napisan razmazan naslov. Žrtev tiho zašepeta: »Vzemi jo in jim sporoči!«. Stražar sprva okleva, nato pogleda okrog sebe, vendar se ne more odločiti, da bi želji ustregel. Žrtev: »Prosim!« Stražar se ustraši in fotografijo potlači nazaj v žrtvin žep. 24
Kamera se zumira na oči žrtve, ki kažejo veliko razočaranje in tihi očitek. Prizor se podaljša kar na nekaj sekund.
31.
PRIZOR (streljanje ujetnikov)
Tik pred jamo rablji streljajo ujetnike z rafali iz brzostrelk in dodano po potrebi s pištolami. Po možnosti tako, da se zvrnejo v jamo. Priganjajo jih: »Počepni!« »Poklekni!« Če se ne zvrnejo v jamo, jih z nogami porinejo v globino. Prikazano je vsaj 10 usmrtitev; vsaki sledi preblisk:
PREBLISK (slika ženina in neveste) PREBLISK (otroka) PREBLISK (ljubljanska ulica) PREBLISK (konjska vprega) PREBLISK (odprta knjiga) PREBLISK (rožni venec) PREBLISK (mladenka) PREBLISK (ženica) PREBLISK (kolesarji) PREBLISK (dojenček) Ko prideta na vrsto France in Janez, mora eden od stražarjev ravno zamenjati šaržer. France to izkoristi in skoči v globino ter potegne še Janeza za sabo. Ob tem zavpije: »Jezus, usmiljenje!« Sosednji stražar, ki ima v rokah pištolo, še v zadnjem trenutku ustreli dvakrat za njima in pri tem zadene Franceta v nogo, Janeza pa le oplazi po rami.
25
32.
PRIZOR (padanje v jamo)
Kamera ujame Franceta in Janeza v obraz, upočasnjeno med padanjem. Izraza bolečine in strahu. Preživita padec v globino kakšnih 10 m, saj ga ublažijo telesa mrtvih in ranjenih sotrpinov. Mnogi še kričijo, ječijo, vzdihujejo, bruhajo kri… Tisti, ki to še zmorejo, se skušajo izvleči iz množice trupel ter se izogniti novim, ki padajo nanje. Kri nenehno škropi od zgoraj in se pretaka po truplih in ranjencih. V prvem planu je obraz Franceta, ki se najprej duši, ker nanj pade novo truplo, nato pa glavo le izvleče, nekajkrat močneje zadiha in s pogledom sledi svoji roki, na katero je z žico privezana še druga, Janezova roka. Vidi, da se tudi na drugi roki premikajo prsti. France odrine še kakšno truplo in k sebi potegne Janeza, ki ima obraz ves spačen od bolečin. Zašepeta mu: »Janez! Si še živ?« »Umakniva se tjale! Hitro!«
33.
PRIZOR (notranjost kraške jame)
Jama v zvonasti obliki je spodaj precej širša kot zgoraj (tam le okrog 5 m.) Globoka je okoli 20 m, vendar je že skoraj do polovice zasuta s trupli. Stene so razbrazdanih oblik, vendar gladke in ponekod tudi z manjšimi kapniki podobnimi izrastki. Ker je največja gomila trupel na sredini, je redkim preživelim omogočeno, da se umaknejo v zatišje ob stenah, kamor nova trupla ne morejo padati. Ko se France in Janez nekako izvlečeta iz mase trupel in privalita ter priplazita do roba, je tam že nakaj preživelih, bolj ali manj ranjenih. Gibata se dodatno oteženo, saj sta še vedno skupaj povezana z žico.
34.
PRIZOR (osvoboditev rok) 26
Polmrak, svetloba prihaja samo od vrhnje odprtine, vendar ves čas utripa od padajočih trupel. Nenehno pokanje brzostrelk in pištol. Ko se Janez in France priplazita do roba jame, si nekoliko oddahneta in za silo spočijeta ter nadihata. Ker Francetu rana na nogi zelo krvavi, jo skuša zaščititi, vendar je z rokami ne more, saj ju ima še vedno zvezani na hrbtu. Pomaga mu Janez, ki z nekega trupla sleče majico ter jo nekako ovije okrog Francetove rane. Nato se poskuša znebiti žice: »Pomagaj! Razveživa se!« Drug drugemu skušata razvezati roke, vendar je to zelo težko, saj so žice zelo močne, orodja pa nimata nobenega. Skušata si pomagati tudi z zobmi, vendar ne gre. Janez pri nekem truplu opazi pas s kovinski zaponko. Z njo si pomaga, da odvije žico na Francetovih rokah. Nato France na enak način odvije žico na Janezovih rokah. Tako se v celoti znebita žice. Francetu nekoliko bolje povežeta ranjeno nogo.
35.
PRIZOR (pomoč drugim preživelim)
Janez in France z roba opazujeta, kako v jamo padajo nova trupla in ranjenci. Od zgoraj se ves čas slišijo rafali in vpitje ter krohot morilcev. Večina ustreljenih je takoj mrtvih, le nekateri so še živi. Mnogi imajo razmesarjene obraze, ker so jim pred smrtjo jemali zlate zobe. Veliko krvi se pretaka in tudi škropi naokoli. Mnogi še stokajo in hlastajo za zrakom, ko jih zasuvajo nova trupla.
PREBLISK (orumenela fotografija ženske) PREBLISK (orumenela fotografija otroka) France in Janez bližnjim skušata pomagati, da se ne zadušijo. Izpod gruče trupel jima uspe potegniti dva lažje ranjena: Jožeta in Lojzeta. Prvega Janez celo spozna: 27
»Jože!« »Daj roko! Primi se me!« Lojze se onesvesti ali od izčrpanosti zaspi.
36.
PRIZOR (premik na drugo stran)
Janez opazi, da se bo kup trupel lahko kmalu usul na njih in jim predlaga: »Tule ne bo dobro!« »Zasulo nas bo!« France predlaga: »Na drugi strani je več prostora… Splazimo se tja!« Jože in France se ob steni preko trupel plazita na drugo stran jame, kjer je večja odprtina in gomila trupel manj strma. Janez skuša zbuditi še Lojzeta, vendar zaman, saj samo še odpre oči in zašepeta: »Svet božji križ!« Njegova zadnja poteza je namenjena Janezu: razpre pest, v kateri je ves krvav in poškodovan rožni venec z Marijino svetinjico.
PREBLISK (ženica, ki moli rožni venec) Janez mu zatisne oči in se odplazi za tovarišema. Rožni venec si ovije okrog pesti.
37.
PRIZOR (srečanje s še enim preživelim)
Ko se Janez, France in Jože priplazijo na drugo stran, v mraku zagledajo na skali sedečo postavo. Golo telo ima povsem premazano z blatom, pomešanim s krvjo. To je Drago, ki se jim oglasi: »Sem! Sem pridite, je malo več prostora…« France ga vpraša: »Kakšen pa si?«
28
Drago: »Tu sem že od včeraj… Zjutraj so opazili, da nas je nekaj še živih… In so začeli na nas streljati.. Brata in še dva druga so zadeli in jih ni več… Namazal sem se z blatom, da me ne bi videli…« Janeza zanima: »Kdaj pa prenehajo?« Drago: »Preden se zmrači…« France: »Bi se dalo ponoči splezat ven?« Drago: »Še podnevi ne… stene so gladke in ponekod previsne…« Ker trupla prenehajo padati, se ozrejo proti svetlobi… tudi streljanja ni več… Od vrha se slišijo glasovi, med katerimi prevlada tisti, ki je očitno ojačan: »Nikar ne mislite, da ste se rešili, če ste ušli krogli… Kmalu dobite novo pošiljko…« Janezu se posveti, kakšna nevarnost jim preti in jih hitro posvari: »Bombe nam bodo vrgli!« »Hitro, moramo se zaščititi!«
38.
PRIZOR (popoldansko miniranje)
Janez začne vleči trupla tako, da se naredi nekaj prostora, kamor se namesti in trupla potegne nazaj na sebe. Jože in Drago mu sledita in se tudi sama zavlečeta pod trupla. Pri tem se sproži kup trupel in povsem zasuje Draga. Ko France to vidi, mu skuša pomagati in na hitro odstranjuje trupla, ki dušijo Draga. Nenadoma močno poči in se pokadi. V jamo začnejo padati bombe in mine. Velik šrapnel zadene Franceta v glavo in ga takoj ubije.
PREBLISK (nekaj fotografij majhnih otrok) Ostali trije se stiskajo pod trupli. Zaradi pritiska ob eksplozijah Dragu priteče kri iz ušesa. Od zgoraj se usuje tudi veliko grušča, kamenja in večjih skal. Vse je zakajeno. 29
Ko preneha pokati in se malo razkadi, se od zgoraj oglasi: »Gotovi so, belčki!«
39.
PRIZOR (po miniranju)
Scena je nekoliko spremenjena: preko trupel je nametano precej grušča, kamenja, korenin, vej in listja. V jamo se je zrušilo tudi deblo srednje debelega drevesa, ki je sedaj naslonjeno na steno, vendar še vedno nekaj metrov višje, da ga ni možno doseči. Pod trupli se pojavi gibanje… Jože se prvi izvleče izpod trupel in pomaga tudi Dragotu. Nato oba skupaj pomagata Janezu, da se izvleče. Janez se jima zahvaljuje: »Hvala! Ampak… samo še podaljšano trpljenje?« Jože: »Kje pa je France?« Ko se razgledajo naokoli vidijo, da je France mrtev z raztreščeno glavo. Janez: »Upam, da se bo vsaj eden rešil! To moramo povedati svetu!« Drago si ogleduje okolico: »Nekaj več možnosti pa le imamo! Tole deblo bi nam pa le pomagalo splezati ven…« Jože: »Kako ga boš pa dosegel?« Janez, premišljeno: »Morda pa lahko jutri?«
40.
PRIZOR (hladna noč)
Najprej je nekaj minut popolna tema. Sliši se le šepetanje. Drago: »Zebe me.« Jože: »Še sem se stisni!« 30
Sliši se šklepetanje. Janez: »Tule je še nekaj za pokrit…« »Čakaj, da še temu slečem srajco!« Jože: »Zmolimo še eno desetko rožnega venca!« Janez: »Počakaj! Tule spodaj tipam še nekaj blaga… Samo ga moram najprej ven potegnit.. da ga bom lahko slekel…« Slišijo se nedoločni zvoki, ko slačijo trupla, da se lahko pokrijejo. Vmes tudi kakšen »Auuu« Jože: »No pa zmolimo!« Šepetaje molijo rožni venec… Zdrave Marije z dodatkom »… ki je za nas krvavi pot potil« V drugem delu prizora se pojavi nekaj svetlobe, kot odsev luninega žarka. Janez prekine molitev: »Lej, luna! Bomo vsaj malo videli.« Prisluhnejo tišini. Jože: »Pssst« Svetlobe je že toliko, da se vidi trojica, kako se stiskajo med sabo in pokrivajo z raznimi krvavimi oblačili. Od zunaj se zasliši nočni zvok sove. Na drugem koncu jame nekdo tiho stoka. Skozi listje se na vrhu jame prikaže luna. Jože: »Jo vidimo zadnjič?« Janez: »Ne, moramo ven. To, kar se dogaja tu, je treba ljudem povedati!« Zatisnejo oči.
41.
PRIZOR (dopoldansko miniranje)
Speče obraze osvetli jutranja svetloba. Zaslišijo se razni glasovi od zgoraj. »Tole bo treba še malo razkužiti, če je katera podgana še živa…« Jože: »Hitro! V zavetje!« 31
Vsi trije se splazijo v najgloblji del jame. Ker je Drago najbolj izčrpan, ga s svojima telesoma prekrijeta Jože in Janez. Na sebe potegnejo še nekaj bližnjih trupel. V jamo prileti nekaj prižganih tulcev smodnika, ki takoj eksplodirajo. Pri tem premetava trupla in na njih zopet navrže veliko grušča, listja, vejevja… Gost dim… Ko pokanje preneha, pa se v jamo usujejo veliki kosi živega apna. Ob stiku s krvjo in drugimi tekočinami, se apno aktivira in začne močno kaditi. Janez, Jože in Drago sicer preživijo miniranje, vendar jih sedaj ogroža tekočina, ki je mešanica krvi, izločkov ter apna. Prva dva se nekako izmikata nevarni tekočini, spodnji Drago pa se ne more rešiti in se zaduši, napol speče z živim apnom.
PREBLISK (kmečka soba s krušno pečjo) Janez in Jože se med kašljanjem in bruhanjem splazita višje, približno tja, kjer so preživeli noč. Sta pa oba dobila precej novih opeklin.
42.
PRIZOR (nova streljanja)
Dim se počasi redči. Zunaj krohot in kričanje. Slišijo se besede, kot »No, sedaj so pa vsi gotovi!« »Tovariši, pustite to, nova pošiljka prihaja!« Zaslišijo se prvi rafali, kriki in kmalu zatem začnejo v jamo padati nova trupla in težki ranjenci. Jože in Janez sta stisnjena k steni in opazujeta, kako se na sredini zopet povečuje kup trupel. Muči ju huda žeja. Ustnice so jima povsem razpokane. Skušata dobiti nekaj tekočine z lizanjem stene. Jože: »Janez, jaz ne morem več! Tako sem žejen, da me vse žge od zunaj in znotraj!« Janez: »Poskusi takole!« Zmečka del strgane in krvave srajce in nanjo spusti nekaj svojega urina, katerega potem srka. Vidi se, da je na blagu tudi veliko uši, vendar ga to niti ne moti.
32
Jože mu sledi na enak način. Jože: »Kako smrdi!«
43.
PRIZOR (preko debla)
Ko Janez odpre oči, vidi, da se je podoba v jami kar malo spremenila. Ves grušč in apno od včeraj so prekrila nova trupla. Toliko jih je, da se je razdalja do debla, ki je naslonjeno višje ob steni, precej zmanjšala. Ko preneha streljanje in padanje novih trupel, Janez zbudi Jožeta in mu pokaže novo stanje: Janez zašepeta: »Hej Jože! Misliš, da bi se pa sedaj že lahko doseglo tisto deblo?« Jože: »Ja, ampak bi morala spodaj še malo dodati…« »Samo ne vem, če morem…« Janez: »Daj, poskusiva!« Počasi se naokrog odplazita na drugo stran jame. In tam začneta trupla iz sredine vleči bolj proti steni, tako da se razdalja do debla zmanjšuje. Ob tem naletita tudi na še živega ranjenca in se mu opravičita: »Oprosti!« Ko ga skušata potegniti drugam, se jima nasmehne in umre. Nadaljujeta in tako zvišata izhodišče za morebitni pobeg iz jame. Nato izčrpano počivata, ležeč z glavo ob glavi.
44.
PRIZOR (odločitev) Janez: »Boš šel ti prvi?« Jože: »Ne morem. Pojdi ti!« Janez: »Pomisli na svoje domače! In na svoj dom!«
Jože se zamisli in pred očmi se mu pojavijo slike svojcev: mame, očeta, sestre, brata, nečaka… To mu da moč, da se odloči. 33
Jože: »Ampak ti tudi!« »Ti bom dal potem roko.« Janez: »Prav! Počakajva, da se malo zmrači!« Počivata… Okoli njiju brenčijo velike muhe… Slika se jima zavrti…
45.
PRIZOR (prvi poskus)
Ko se zmrači, se Jože in Janez splazita na kup trupel, ki je najbližje deblu. Janez podpre in dvigne Jožeta, ki z velikim naporom doseže vejo iz debla. Nekaj časa na njej visi… nato se skuša dvigniti in splezati višje po deblu. Ima zelo slabe oprimke in mu nekajkrat spodrsne. Janez ga od spodaj vzpodbuja: »Daj, Jože!« »Marija pomagaj!« »Še malo!« Jožetu nekako uspe stopiti na debelejšo vejo debla, vendar se mu tedaj začnejo tresti noge in vse telo. Jože stoka: »Bom… bom… ahhh…« Nato ne more več zdržati in se spusti, ter pade nazaj na trupla. Jože: »Ne morem, rok in nog skoraj ne čutim, ne morem…« Janez mu pomaga, da se namesti v ležeč položaj in ga briše po obrazu. Janez: »Jože… Jože… malo si spočij… boš kasneje spet poskusil.« Ko se Jože nekoliko oddahne, se obrne proti Janezu s prošnjo: Jože: »Ves čas že mislim na to… Do zadnjega, dokler sem bil še pri moči…sem upal. Sedaj so mi pa čisto odpovedale moči… in ne morem več… slabo mi prihaja… Čutim, da bomostal tu. Če si ti še pri moči – poskusi vsaj ti! Rotim te! Važno je, da se vsaj eden reši! To je treba povedati…, ne pozabi, kje te bom čakal...« Ob tem mu pojenjujejo še zadnje moči, vse počasneje diha in umre s pogledom usmerjenim na Janeza.
PREBLISK (nekaj posnetkov sončnega zahoda)
34
46.
PRIZOR (drugi poskus)
Janezov pogled s solzami v očeh… Zatisne oči mrtvemu Jožetu. Pogleda proti deblu… nato svoje roke in noge, ki se rahlo tresejo… Naredi križ in se odloči, da bo tudi on poskusil. Janez zašepeta proti mrtvemu Jožetu: »Oprosti, kamerad!« Prime mrtvega Jožeta za roke ter ga nekako zvleče na vrh kupa s trupli, da lahko stopi nanj in lažje doseže deblo. Dolgo časa lovi sapo in se nato ob hudih bolečinah toliko dvigne, da doseže zadosti močne veje, po katerih se lahko počasi dviga. Ko ob plezanju sproži nekaj kamenja, nastane hrup, ob katerem Janez otrpne in posluša, če ga ni kdo slišal. Postaja vse bolj temno. Ko Janez doseže prvi lunin žarek, se ustavi in počiva. Mrmraje zmoli še tri molitvice: Oče naš, Zdrava Marija in Angel Varuh… Poljubi svetinjico rožnega venca. To mu da moč, da nadaljuje in se okobali preko roba jame. Nedaleč proč sliši govorjenje in razglašeno petje stražarjev, ki so očitno vinjeni. Ko se prepriča, da ga niso slišali, zadnjič pogleda v jamo in se poslovi: Janez: »Zbogom prijatelji!«
47.
PRIZOR (od jame do gozda)
Ko se ob robu jame Janez uleže na hrbet, da si oddahne, vidi na nebu idiličen prizor: zvezde, posejane na vedrem nebu in ozek srp lune – prvi krajec. Na obrazu se vidi, da ga je nebo napolnilo z novim upanjem življenja. Ko se dobro razgleda, vidi daleč spodaj na jasi obrise: nekaj vozil, šotorov, zloženega orožja in ostanke ognja, kjer nekaj žerjavice še oddaja medlo svetlobo.
35
Zgoraj nad jamo je še kakšnih 50 m strmine do gozda. Janez se začne previdno plaziti v smeri gozda. Ker je zaradi eksplozij nametano tudi precej grušča, mora paziti, da se kakšen večji kamen ne sproži in povzroči hrup. Nekajkrat v zadnjem trenutku zadrži kamen, da se ne skotali navzdol. Ko doseže približno pol razdalje do gozda, se naenkrat sproži nekaj večjih kamnov, kar povzroči precejšen hrup. Stražarji, ki so spodaj v šotorih, to zaslišijo in se nekateri takoj prebudijo ter splazijo iz šotora. Prižgejo se ročne baterije. Zaslišijo se glasovi: »Eden je zunaj! Pazi, da ne pobegne! Daj, pokosi ga!« Janez vidi, da ni več časa za plazenje, zato nekako napol vstane ter začne teči proti gozdu. Zaropota mitraljez… Ker ga stražarji ne vidijo, streljajo vsepovprek. Janez se v zadnjem trenutku reši v zavetje gozda. K sreči je teren tak, da je takoj za grebenom dolina z drevesi in nizko podrastjo. Janez se zato kar vrže navzdol in kotali, kolikor daleč le more. Med tem dobi nove rane in praske. Za njim se slišijo glasovi zasledovalcev ter vidijo še redki svetlobni pobliski ročnih svetilk. Ko se Janez ustavi na dnu globeli, svetlobnih odbliskov ni več in glasovi že skoraj potihnejo. Ko obrne glavo proti nebu zopet med vejami vidi luno in nekaj zvezd, kar ga pomiri.
48.
PRIZOR (skozi gozd)
Ko Janez od izčrpanosti že skoraj zaspi, se od daleč spet zaslišijo glasovi in lajanje psov. Zato se odloči, naredi križ in vstane ter med padci z zadnjimi močmi teče in leze naprej po gozdu. Pot je zelo slaba: skalovje, grmovje, hribi in doline. Ko Janez za seboj ne sliši več glasov in laježa, upočasni napredovanje. Vse bolj stoka in se z velikanskim naporom plazi dalje. Pohajajo mu že zadnje moči in čuti, da se mu bliža smrt. Na suhih ustnicah se mu vidi, kako potrebuje tekočino. 36
Ko pride iz goščave na majhno jasico, začuti pod bosimi nogami mokro travo. Nek notranji glas mu reče: »Janez, začni iz trave in rožic srkati roso!« Vrže se na tla in z obema rokama začne prijemati travo in rože ter iz njih srkati roso. To mu tako dobro de, kot bi pil najslajšo medico. To ga osveži in pomiri. Ko začuti kapljice tekočine, se obriše in vidi, da si je z ostro travo precej porezal ustnice. Za nekaj časa zaspi, vendar ves čas nemirno trza. Nenadoma se predrami in zave, da mora naprej. Z muko vstane. Ob tem se mu v glavi zvrti in skoraj pade. Izgubi orientacijo ter negotovo gleda okrog sebe, saj ne ve, kam bi se odpravil. Ob najbližjem drevesu se nanj nasloni in ga objame ter s tipom išče, kje je deblo bolj poraslo z mahom. Pri tem si zašepeta: »Na sever! Na sever!« Šepajoč se odpravi naprej v gozd, pri čemer si pomaga z vejo v obliki palice. Medtem se počasi zdani. Ko šepa skozi gozd, se slika zamegljuje. Stokanje ob vsakem koraku se stopnjuje, ko se teren dviga v manjši hrib. Ko doseže vrh, se mu med drevesi odpre lep pogled na pokrajino pred njim, ki se ravno prebuja ob prvih žarkih sončnega vzhoda. Janez se zgrudi in nasloni na bližnje drevo, da lahko opazuje lep prizor. Ko z roko zatipa kislo deteljico, jo natrga in začne jesti od lakote, saj že nekaj dni ni nič jedel. Posnetek se zaključi na njegovih ranjenih ustih, ki med kislo deteljico žvečijo tudi travo.
49.
PRIZOR (požgana vasica)
Posnetek se začne z Janezovim obrazom, na katerem so še ostanki deteljice in trave. Janez spi, obletava ga vse več velikih muh in drugih žuželk. Nekajkrat trzne in ko mu velika muha zleze v odprta usta, se prebudi in jo izpljune ter odpodi. 37
Z veliko muko vstane in se napoti po vrhu grebena. Kmalu se mu odpre nov pogled in v daljavi zagleda majhno kočevsko vasico. Ko nekoliko bolj izbistri pogled, vidi, da je vas požgana, cerkev pa porušena. Janez nehote zašepeta: »Voda?« Odtava navzdol, čeprav ga noga očitno vse bolj boli. Ko se pogladi po rani in bolje pogleda, vidi, da je vse zagnojeno, koža okrog rane pa postaja vse bolj črna. Šepaje odide naprej in se po možnosti naslanja na bližnja drevesa ali močnejša grmovja. Spotoma vidi, kako se po senožetih in opuščenih njivah ter poljih pase več srn. Izgledajo precej domače, med tem ko mirno mulijo travo. Janez se jim nasmehne in se spusti na tla, ter tudi on utrga nekaj trave, da bi jo pojedel. Ker pa je sedaj trava že suha, je ne more prežvečiti in pogoltniti, tako da se skoraj zaduši, dokler je ne izpljune. Zašepeta: »Voda!« Ker se je medtem sonce že kar visoko dvignilo, se je že zelo ogrelo in Janeza začne mučiti tudi vročina, saj se zaraščenost terena proti vasi redči in ni več drevesne sence. Ko se približa vasici, je sprva zelo previden in se skriva za prvimi jablanami in hruškami ter kozolcem. Posluša, če so kje kakšni glasovi. Zazna le kokošje in kozje zvoke. Ko ugotovi, da ni nikjer nobenih ljudi, počasi gre skozi požgano vasico.
50.
PRIZOR (vodnjak)
Na sredini odkrije zapuščen vodnjak. Hlastno odstrani pokrivajoče deske in se z upanjem zazre v globino. Razočarano ugotovi, da je vodnjak popolnoma suh. Odtava naprej in kmalu najde še en vodnjak. Ko tudi tega odkrije in se mu oči privadijo na temo, vidi, da je daleč spodaj še nekaj vode. Ko pa bolje pogleda, vidi, da je tekočina bolj podobna gnojnici, kot pa vodi. V njej je vse vrste crkovina, mrtve podgane in druga nesnaga. 38
Ker je njegova žeja nepremagljiva, Janez išče okrog sebe kakšno posodo, s katero bi lahko zajel vodo in jo potegnil iz globine. Nekje v bližini opazi zarjavel star lonec, v bližnjem grmu pa odtrga srebot ter lonec priveže. Nato vrže lonec v vodnjak in skuša iz njega potegniti vodo. Izkaže pa se, da ima lonec več lukenj in voda, ko jo dviga k sebi, že sproti odteče. Težave se loti tako, da v okolici natrga nekaj trave in z njo skuša zamašiti luknje v loncu. Nekajkrat zaman skuša potegniti vodo iz vodnjaka, saj voda kljub temu sproti odteče. Ves obupan pomisli že na to, da bi skočil v vodnjak in se že okobali na rob ob šepetanju: Janez: »Voda, voda«… Pa se vseeno premisli in še enkrat z loncem skuša potegniti vodo ven, pri čemer tokrat doda še nekaj šopov trave. Kar potegne ven, nato liže, sedeč ob vodnjaku in tako dobi vsaj nekaj kapljic tekočine. Zapre oči, da si spet nekoliko odpočije. Zašepeta. Janez: »Ljudje morajo zvedeti, kaj se je zgodilo z domobranci! Vsi pobiti v jami ...kličejo.« Poljubi svetinjico rožnega venca. Vstane in nadaljuje s pomočjo še ene dodatne palice.
51.
PRIZOR (pri prvih ljudeh)
Janez z velikim naporom nadaljuje pot po vse bolj odprti pokrajini. Ponavljajoča slika nog, palic, rok, obraza, očesa, ustnic… Nenadoma pod seboj v dolini zagleda majhno vasico. Leže in jo nekaj časa previdno opazuje. Ker je vse precej mirno, se splazi naprej do prve domačije. Pride čisto do dvorišča, kjer je na eni strani stanovanjska hišica in na drugi hlev. Ko iz hleva pride gospodar, se Janez zagleda v golido, polno pravkar pomolženega mleka, katero prinaša gospodar. 39
Janez se ne more več premagati in stopi naprej ter prosi: Janez: »Dobri človek, pomagaj! Daj mi piti!« Gospodar se zelo ustraši, ko pred sabo zagleda vsega okrvavljenega, popraskanega in (še od eksplozij črnega) umazanega človeka. Gospodar (z dolenjskim naglasom):: »Od kje pa ti? Hej, Meta, pridi ven!« Ker se še obotavlja, mu Janez kar iztrga golido iz rok ter začne iz nje piti, pri čemer se precej mleka polije. Ne more prenehati piti… Palici kar odvrže. Medtem iz hiše pride gospodarjeva žena Meta in nato še hčerka Franca. Meta: »Ježešmarija! Ja kakšen pa je?« Franca (ji zašepeta): »Mami, a je eden od tistih izdajalcev?« Gospodar nekako Janezu odvzame golido, ta pa ga prosi: Janez: »Pomagajte! Imate kaj za pojest? Že ves teden nisem nič jedel…« Vsi trije domačini stopijo skupaj in se posvetujejo, vendar tako, da jih Janez ne more razumeti. Nato stopi naprej gospodar: »Ti bo žena kakšno jajce prinesla. Saj še zase nimamo…« Ženski odideta, vendar Janez opazi, da vstopi v hišo le Meta, njena hčerka pa se izmuzne preko vogala nekam proti vasi. To ga zelo zaskrbi (posnetek prestrašenega očesa)… Janez: »Pobijajo nas! Vse nas bodo pobili…« Gospodar: »Če ti bomo pomagali, bodo pa tudi nas!« Ko Meta prinese iz hiše dve jajci, ju Janez hlastno zgrabi. Enega kar takoj stisne, zmečka in pogolta, kar skupaj z lupino. Drugega skrbno drži v roki. Ker opazi, da se domačina pomenljivo spogledujeta, se prestraši in opotekaje steče proti bližnjemu gozdu. Na dvorišču se pojavita Franca in stražar s puško. Stražar: »Kje je? Kakšen belček!« Ko mu pokažejo, kam je zbežal Janez, pogleda za njim in nameri puško, da bi ga ustrelil, preden bi prišel v zavetje gozda. Ker ima tehnične težave s sprožilcem, se toliko zamudi, da Janez že skoraj doseže gozd. 40
Stražar nekajkrat ustreli, vendar očitno zgreši. Zmedeno se ne more odločiti, ali naj ga zasleduje ali gre po okrepitve. Stražar: »A je bil oborožen? Gospodar okleva: »Nekaj je imel v roki…« Stražar se odloči, da ga ne bo zasledoval in se vrne v vas.
52.
PRIZOR (noč v gozdu)
Janez si je z mlekom in jajcem povrnil nekaj moči in beži po gozdu. Spotoma poljubi svetinjico »Marija, hvala!« in teče na vso moč. Spotoma se z eno roko oprijema dreves (v pesti druge čuva jajce) in pogleduje nazaj. Zopet ponavljajoča slika nog, palic, rok, obraza, očesa, ustnic… vendar vse temneje, ker nastopa noč. Ko Janez naleti na nekakšen brlog, pograbi v bližini nekaj praproti, jo postelje, ter se vrže v brlog. Globoko diha in pogleduje nazaj ter posluša. Janez pogleda v svojo pest, kjer je uspel ohraniti jajce. Skrbno za preluknja in slastno spije vsebino. Lupino tokrat odvrže. Poljubi svetinjico. Posnetek očesa, kjer se v zenici vidi olajšanje… Na sebe postelje še več stelje. Nato zapre oči in zaspi. Tema. Sanja… Pojavijo se zamegljeni obrisi tipične slovenske vasice, nekaj hiš, kozolcev, cerkvica na hribčku… Ko se slika približa eni od domačij in izostri, vidimo skromno ženico, ki krmi kokoši… To je očitno njegova mama. Janez: »Mama!« Tema Rano ptičje petje…
41
Ko se slika osvetli, vidimo otečeno Janezovo oko, ki se počasi odpira. Najprej trzne in zastoka. Vse ga boli. Pogleda okrog sebe in vidi krasno poletno jutro z idiličnim ptičjim petjem. Z veseljem opazi nekaj rose na rastlinju in jo takoj začne srkati. Ker je preveč neučakan, si na ostrih listih zopet poreže ustnice. Posrka mešanico vode in krvi. Ker vidi, da rokav srajce kar visi na kratkem traku, ga odtrga in zmečka. Nagne se na drugo stran in nanjo spusti svoj urin, katerega nato sesa iz zmečkanega blaga. Močno si oddahne z olajšanjem in dokaj hitro vstane.
53.
PRIZOR (nevarnost v vasi)
Janez si je očitno našel dve novi palici, s pomočjo katerih hodi dosti bolje in hitreje, kot prejšnji dan. Ko se gozd spet razredči, se zasliši kikirikanje petelinov, zato Janez upočasni hojo. Preko zadnjega grmovja vidi pod seboj novo vasico, podobno prejšnji. Odloči se, da bo najprej opazoval, če je kaj sumljivega. Posnetek vasi počasi drsi levo in desno, ter se včasih približuje. Janez vidi, da so v vasi izobešene partijske zastave, pogled pa se mu ustavi na največji hiši, kjer je zunaj privezanih nekaj konj in prislonjenih nekaj mitraljezov. Ker iz hiše stopita dva partizana in se začneta ukvarjati s konji, Janez počaka, če bodo morda odšli. Namesto tega se iz hiše zasliši glasba in ven pride družba, na čelu katere je harmonikar. Drugi imajo v rokah steklenice in pojejo razne koračnice. Janez vidi, da jih nekateri prebivalci vasi pozdravljajo z mahanjem. Janez vidi, da jih nekateri prebivalci vasi pozdravljajo z mahanjem, zato se odloči, da se bo tej vasi izognil. Janez (sam pri sebi): »Nič ne bo tukaj.«
42
In se umakne v gozd, ter nadaljuje pot. Spotoma vidi, da je v bregu bogato borovničevje in da je veliko jagod že zrelih. Zvrne se med borovničevje in ga slastno začne obirati. Ker ima že vse porezane podplate, se začne ukvarjati tudi z njihovo zaščito. Ker se je medtem tudi precej ogrelo, si sleče ostanek srejce, ga pretrga na dva dela ter iz njiju naredi zasilno obuvalo, tako da si na stopala zaveže večje dele drevesne skorje. Janez se okrepčan napoti naprej po gozdu, sprva navzdol. Na dnu doline naleti na studenec s čisto vodo. Takoj se uleže poleg njega in se temeljito napije. Pri tem zelo uživa. Posnetek njegovih oči kot odsev v vodi… Nekoliko se tudi umije, predvsem obraz. Nato ga čaka strm vzpon, kar ga zopet zelo utrudi. Ko doseže vrh grebena, se pred njim odpre pogled na pokrajino z veliko hribovja. Janeza to zaskrbi. Za trenutek pomisli, da bi se kar vrgel v prepad pod njim. Zamaje se, pogleda kvišku… nato pa hitro stopi nazaj, poljubi svetinjico. Janez: »O spomni se me, premila Devica Marija!« Odločno nadaljuje pot levo po grebenu.
54.
PRIZOR (prva malica)
Ko pride do roba gozda ob širokem travniku, vidi, da na njem dve dekleti grabita seno. Janez (si šepeta): »Ker sta delavni, nista hudobni.« Počaka, da prigrabita bližje, nato stopi iz gozda. Janez (ju pokliče): »Čujta dekleti, ali…« Dekleti se zelo ustrašita napol golega moškega: Dekle: »Ježeš Marija!« Odvržeta grablje v pokošeno travo in prestrašeni stečeta v dolino. Janez na koncu travnika zagleda dve jopici in mali zavitek. 43
Steče tja, pograbi vse skupaj in se vrne v zavetje gozda. Janez (spotoma mrmra): »Hvala, hvala!« Tam razgrne jopici ter razveže zavitek. Vesel ugotovi, da je v njem steklenica pijače in dva kosa kruha z nekaj slanine. Ko odpre steklenico in naredi prvi požirek, ugotovi, da vsebuje hladno mlečno domačo kavo. Z največjim užitkom vse poje in popije, kar mu vrne moči in volje za naprej.
55.
PRIZOR (preko reke)
Janez se poganja ob gozdu po gmajnah in preskakuje jarke. Postaja vse temneje. Pred njim se nenadoma pojavi visoka in široka bodeča žica. Skuša jo preplezati ob kolu, vendar ga motita improvizirani obuvali. Zato odvrže zavezana dela srajce in vse, kar je v njiju povezano. Bos se lažje povzpne na kol, vendar se mu žica zatika za spodnje perilo in ga popraska. Ko ob žici opazi tudi privezane mine, najprej otrpne, nato se začne pazljivo premikati, da se ne bi sprožile. Na vrhu se začne od napora tresti. Pomišlja in se nato odloči: Janez: »Zdaj!« Odskoči in se zakotali v ločje. Po nekaj sto metrih močvirnega terena pride do večje reke. Izgleda sicer kar globoka in deroča, vendar jo lahko prebrodi. Na drugi strani vidi, da se reka zliva v drugo, veliko večjo reko. Nadaljuje pot po močvirju in ločju. Pogreza se do pasu. Janez (sam pri sebi): »Moj Bog, ti mi pokaži pot!« Pred njim se pojavi velika, temna , grozljiva voda. Povzpne se na vrbovje in se držeč za zgornjo vejo spusti v vodo, vendar dna ne doseže. Janez: »Fant, brez odlašanja! Doma te čakajo!« 44
Poljubi svetinjico in se požene v valove. Z največjim naporom plava in se komaj obdrži na površju. Izmenično se vrstita prizor njegovega očesa in nasprotni breg, kjer se v vodi odsevajo tudi reflektorji. Od napora bi že skoraj popustil in se prepustil valovom. Ko pa se mu iz teme izlušči mamin obraz, zopet najde moč: Janez (šepetaje): »Ne, ne! Domov!« S podvojenimi močmi udarja z rokami in seka sovražne valove. Snop luči z nasprotne strani mu pomaga, da zagleda skalni breg. V obupu se požene in se z železnim prijemom oklene skale na bregu. Voda ga še grabi k sebi, vendar vztraja in se počasi splazi iz reke po velikih kamnih ter povsem izčrpan obleži med njimi. Ker se je medtem med gromom in bliski vlil še dež, nekaj časa leži na trebuhu in mu je prijetno.
56.
PRIZOR (zadnje ovire)
Janez ves omotičen vstane in se prebija naprej po gostem grmovju. Prizor premikajoče in opotekajoče se sence, ki šteje korake brez cilja in volje. Končno se pred Janezom pojavi nekaj luči iz razsvetljene vasice. Znajde se na kolovozu med vrtovi, zagrajeni s plotovi. Janez (zašepeta): »Domača vas!« Ko se kolovoz spremeni v širšo cesto, se iz luči prikažejo tri temne oborožene postave – partizanska patrulja. Janez vidi, da za umik nazaj ni več časa, zato se vrže čez plot in stisne k tlom. Tri postave se v živahnem pogovoru približajo in gredo mimo. Posnetek prestrašenega Janezovega očesa med šepetom: Janez: »Svet božji križ!« Ko odidejo, Janez počasi vstane in med dežjem nadaljuje pot po blatni cesti. 45
Posnetek stopal, kako capljajo po lužah in se včasih za nekaj časa ustavijo. Od nekje se zasliši pasji lajež. Janez otrpne in počepne ter počaka, da lajež preneha. Po prestrašenemu obrazu v soju vaške svetilke lije dež. Janez vstane in se pomakne na drugi rob ceste. Ob tem mu na blatni luži spodrsne in močno pade, pri čemer se zadene z glavo ob obcestni mejnik. Obraz mu zakrvavi, vendar ga dež sproti spira. Zamegljeno Janez na drugi strani dvorišča zagleda znani prizor domače hiše, kot smo jo videli že v prizoru, ko je o njej sanjal. Eno okno je še razsvetljeno. S težavo vstane, se maje na nogah in se ne more odločiti, ali bi prečkal dvorišče. Nasmeh na obrazu. Pogleda nazaj, kjer je kozolec in zatava proti njemu. Spusti se v varno zavetje na drugi strani kozolca in blažen zaspi. Prizor se popolnoma zatemni.
57.
PRIZOR (doma)
Med osvetlitvijo prizora se sliši kikirikanje petelinov. Janezov obraz je sicer ves izčrpan in popraskan, vendar od dežja umit in povsem bled. Počasi odpira oči. Pobere se, usede in skozi odprtine v kozolcu pogleda proti domači hiši. Prikaže se mu isti prizor kot v sanjah: skromna ženica, ki krmi kokoške… Vstane in počasi odtava na dvorišče. Janez: »Mama, jaz sem, Janez!« Ženica je povsem okamenela in ne more verjetni lastnim očem. Posoda s kokošjo pičo ji pade iz rok. Mama: »Ježeš Marija, Janez, ali si res ti?« 46
Janez se ji približa. Janez: »Ja, mama! Res sem jaz!« Pred njo stoji ves moker, razpraskan, krvav, z dolgimi, mokrimi lasmi, poraščeno brado, udrtimi lici, oteklim očesom, v strganih spodnjih hlačah, bos. Mama: »Moj Bog! Ja, kakšen pa si?« Obema gre na jok. Objameta se. Mama na glas joka od sreče. Nato pokliče proti hiši: Mama: »Lojze! Lojze! Poglej kdo je prišel!« Janez: »Čudež je, mama! Čudež je, da sem prišel domov!« Medtem pride iz hiše tudi oče, ki tudi ne more verjeti lastnim očem. Oče: »Janez, Janez! Pojdi hitro noter!« Tudi oče ga objame in potegne oba v hišo. Preden zapre vrata, še s pogledom preveri, da ni nikjer nikogar.
58.
PRIZOR (v hiši)
Mama pohiti v shrambo in kmalu iz nje prinese lonec mleka in pol hleba kruha. Usedejo se za mizo, pod bogkovim kotom. Janez prinešeno takoj sprejme in začne hlastno jesti in piti, da bi ujel življenje, ki je ugašalo. Kruh kar maši v usta, mleko pa v dolgih požirkih hitro popije. Mama ga v solzah sprašuje: Mama: »Joj, kakšen si, ubogi revež! Saj te je sama kost, živ mrtvak!« Oče: »Kje pa je Niko?« Janez (vzdihne): »Ko bi vidva vedela! Niko? Morda bo še prišel, Niko…« Mama: »Tukaj so nekaj šušljali, da so vas Angleži vrnili, pa nismo verjeli.« Janez: »Mi tudi ne!« Vsi trije se objamejo s solzami v očeh. Mama se prva odtegne in ga povabi: Mama: »Sedaj pa hitro: pojdimo gor, da se boš slekel in preoblekel, potem te bomo pa skrili in nahranili ter pozdravili.« 47
Janez ji nasloni glavo v naročje: Janez: »Mama, kako si dobra! Koliko noči sem te klical, v sanjah sem videl tvoj skrbni, objokani obraz.« Oče še stopi k vhodnim vratom in jih zaklene, nato pa se vsi trije odpravijo po stopnicah na podstrešje. Oče in mati podpirata Janeza. Slika zamrzne ko so v prvem planu od zadaj vsi trije.
59.
PRIZOR (občutek krivde)
Park pred sodobnim domom starejših občanov. Lep pomladni sončni dan. Očitno tudi čas obiskov, saj se v ozadju druži veliko starejših in mlajših ljudi. Posnetek v prvem planu (glava in ramena) – od zadaj - osivelega starčka na klopi. Pred njim družina na obisku: oče si prižiga cigareto, mati nataka čaj iz termovke, sinko spušča zmaja, deklica z nahrbtničkom, skače okoli njih. Deklica pride do starčka, naj ji pomaga: »Dedi, daj, odpri žep. Ti bom pokazala, slikali smo se.« Starček iztegne tresočo roko, da bi ji pomagal. V prvem planu se vidi njegova leva dlan, ki je značilna po tem, da je kazalec krajši. Očitno gre za isto, vendar starejšo roko, kot v prizoru na morišču. Seže v žep nahrbtnička in izvleče fotografijo iz nahrbtnička. Na njej je družina: mlada starša, deček in deklica v ljubečem objemu. Slika se zamegli in ponovi prizor izpred desetletij: roka s krajšim kazalcem, ki daje sliko v žep srajce, oči žrtve v prvem planu, ki kažejo veliko razočaranje in tihi očitek. Zamrznjena slika ostane do konca filma.
60.
Zaključni napisi:
Ko si je Janez, skrit pri starših, po nekaj mesecih opomogel, mu je uspelo na skrivaj pobegniti iz Jugoslavije in priti v Ameriko, kjer je napisal spomine, ki so bili uporabljeni tudi v tem filmu.
Od več kot 10.000 pomorjenih ujetnikov v Kočevskem rogu, se jih je iz jam rešilo le nekaj. 48
Nekatere so odkrili in ubili že v prvem letu po rešitvi. Preživela je le peščica, da je preko njih lahko preživela resnica.
Eden od njih je imel kasneje sina, ki je danes znani misijonar in dobrotnik Pedro Opeka.
Eden od njih je imel kasneje sina, ki je postal predsednik Vlade Republike Slovenije in je predsedoval Svetu Evrope.
Slovenija je morala prenašati totalitarni Titov režim še 45 let – do leta 1990.
Mnogo žrtev nima groba, kamor bi svojci lahko položili cvetje.
Mnogo svojcev žrtev še danes ne ve, kje so sklenili življenje njihovi bližnji.
49