2
3
Ljubézni vére, in mirú in správe: France Prešeren v obdobju 1831–1836 Prešernova klasična romantika je v tem obdobju
dosegla svoj vrh, saj so v njem nastala dela, ki predstavljajo vrh njegove poezije. Mejo v novo obdobje Prešernovega ustvarjanja predstavlja elegija Slovo od mladosti.
Izdal: Gorenjski muzej, zanj mag. Marjana Žibert, direktorica Avtorici publikacije: mag. Barbara Kalan, Helena Rant Strokovna sodelavka: Beba Jenčič Jezikovni pregled: Judita Babnik Gradivo: zbirke Gorenjskega muzeja, Mestna knjižnica Kranj, Narodni muzej Slovenije Fotografije: Dolenjski muzej Novo mesto, Fototeka Gorenjskega muzeja, Jelena Justin, Tomaž Lauko (za Narodni muzej Slovenije), Mestna knjižnica Grosuplje, Helena Rant, Slovenski gledališki inštitut Skeniranje gradiva: Mateja Likozar Oblikovanje: Barbara Bogataj Kokalj Tisk: Medium, Žirovnica Naklada: 400 izvodov Gorenjski muzej Tomšičeva 42, 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si Publikacijo sta omogočila Mestna občina Kranj in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Pesmi, ki so nastale v tem času, je Prešeren objavljal v pesniškem almanahu Krajnska čbelica, ki je prvič izšel leta 1830. Njen ustanovitelj, izdajatelj in urednik je bil Miha Kastelic, med sodelavci in avtorji so bili še France Prešeren, Matija Čop in Andrej Smole. Že ob izidu prvega zvezka je vlogo branilca Krajnske čbelice prevzel Matija Čop, ki jo je moral braniti pred janzenisti, sčasoma pa tudi pred cenzorjem Jernejem Kopitarjem. Krajnska čbelica je sicer uživala naklonjenost deželne vlade, vendar ji je že na začetku nasprotoval ljubljanski knjižni revizor Jurij Pavšek. Prve napade je Čopu, ki je ob tretjem zvezku postal njen cenzor, še uspelo preprečiti, toda ob četrtem zvezku leta 1833, ko je Pavšek napadel Prešernova besedila in Čopa kot cenzorja, je bil nemočen. Četrti zvezek je tako z nekaj uredniškimi spremembami izšel leta 1834 (z letnico 1833). Med letoma 1831 in 1833 je potekala tudi t. i. slovenska abecedna vojna, črkarska pravda med pristaši nove pisave metelčice in stare bohoričice. V to črkopisno, jezikoslovno in kulturno-literarno polemiko sta se dejavno vključila France Prešeren in Matija Čop, ki sta nasprotovala uvajanju nove pisave.