Tri dni pozneje smo že prespali v vasi pozabljenega imena. V kolibo, kjer je pred dvema letoma nazadnje bival beli misijonar, so se zgrinjali mladci in zreli možakarji, ki jih je iz džungle pritegnil blišč razpotegnjenega naselja vzdolž reke. Vsi so že bili oblečeni v raztrgane cunje nekega drugega sveta; z obale daleč na jugu so včasih prihajali čolni in z njimi čudesa in vrednote enaindvajsetega stoletja. V džungli tam zadaj pa so v prisekanih krošnjah dreves še vedno živeli njihovi starši, strici in sosedje, Korovaji. In še dan ali dva globlje v pragozdu njihovi daljni bratranci, ki pa se jih sramujejo in se jih bojijo: Korovaji Batu, Kamniti Korovaji. Ki niti železne sekire še ne poznajo. Vendar so nekateri med njimi že prijazni. --V džungli je mir, mogoče bomo lahko prišli tudi do Korovajev Batu, nam je pozno zvečer povedal Jesaja, ki je v tem času iz množice za delo voljnih izbral petnajst nosačev. In se z njimi sporazumeval s skromno zalogo besed bahase indonesia. Naslednje jutro smo bili pripravljeni za odhod.
Komaj vidna steza je ponekod povsem izginila; Jesaja je hodil pred nami z enim od korovajskih nosačev, sekal z mačeto in iskal sledi, ki bi ga pripeljale na pot. Zlomljena veja, odtis bose noge v blatu, z mačeto zasekano drevo ... vse to mu je povedalo dovolj, da smo proti večeru prišli do grobo posekane jase, sredi katere je visoko nad tlemi na treh prisekanih deblih ždela koliba. Psa, že od daleč garjava in podhranjena, sta stala ob odprtem vhodu in zavijala. Ne lajala, le zavijala z otožnimi, dolgimi glasovi, kot duhova, ki smo ju med prihajanjem slišali že uro daleč v džunglo. A bivališče je bilo prazno in na jasi ni bilo nikogar. Vselili smo se v zavetje travnate kolibe na robu poseke; nosači so zakurili ogenj in Jesaja je pripravljal riž, ki ga bomo jedli za večerjo. Zavetje, ki nam bo dalo streho pred nočnimi nalivi, je bilo očitno namenjeno obiskovalcem, sosedom, ki živijo ure ali celo dneve hoda daleč. Vedel sem, da niti približno niso vsi dobrodošli; nekatere pričakajo s puščicami. A belci nismo nevarni; zadnjih nekaj let občasno prihajamo v njihov svet; čudni, drugačni ljudje, ki pa jim nikoli ne delamo škode. Prinesemo darila, vanje gledamo z nekimi stvarmi, ki ustvarjajo podobe, in včasih pustimo papirčke, s katerimi si lahko v vaseh na reki kupijo železne sekire in mačete. Ne, belci nismo sovražniki in na nas se ne strelja. In za denar že vedo. - A kje so vaščani? vprašam ob prihodu Jesajo. - No now. Mejbi go džangl, mejbi oto no go, mejbi ran, mejbi wajt pipl no gud ... Skratka, ne ve. Mogoče so še kje v džungli ali pa so zbežali, ne poznajo nas in jih je torej strah. Postajamo strokovnjaki za nekaj, čemur reče naš Janez angleščina. A že skoraj ponoči se iz hoste vrne eden od nosačev. Pragozdni telefon očitno deluje; pove, da je cela družina na sagovi ceremoniji, slab dan hoda daleč. In da gremo jutri lahko za njimi. Mogoče nas bodo sprejeli. Ali pa mogoče ne. Mejbi jes, mejbi no, mejbi oto dendžeres, mejbi wajt pipl no gud. Na kratko: mogoče. Bomo videli jutri.