Pogled v knjigo POPOTNIK by Zvone Šeruga

Zvone Šeruga P O P OT N I K

SAMOZALOŽBA

ROMANI, KER JE VRNITEV DOMOV NAJLEPŠI DEL POTI

KJE JE KAJ

Zahodna Papua

EN DOBER IN EN SLAB DOMORODEC

Zahodna Papua

NE JEJ SVOJEGA BLIŽNJEGA MESA

Namibija

ŠTIRI ZGODBE IZ DIVJINE

MotoAfrika 1

LJUBLJANA-NAIROBI. Z MOTORJEM!

Doma

110

LEPOTE ZADNJEGA SEDEŽA

Doma in Kenija

124

VESELICA POD GORJANCI

Tanzanija

136

DOLENJKA V MASAJSKI GMAJNI

Tanzanija

146

ČEDNO DEKLE IN VAŠKI TOLOVAJ

Malavi

166

VES SVET IN ŠE DEKLETA

Zambija

186

NOVA DRUŽBA IN VSE JE SPET LEPO

Zambija

205

BOLJE BITI PIJAN NEGO STAR

Mozambik

232

HOČEM PLAŽO, BELO IN TURKIZNO

Doma in Tanzanija

252

BABA DOMA ZIHR PIJE

Tanzanija in Uganda

268

PIGMEJSKO JEZERO IN SORODNA DUŠA

Uganda

286

PRI SONČKU IN MED NOSOROGI

Uganda

308

DOBRI ČLOVEK IZ GULUJA

Uganda

324

KRVAVA ENAJSTA ZAPOVED

Kenija

338

PO POTEH SPOMINOV IN TURKANE

Kenija

354

GNEČA MED PUŠČAVSKIMI PASTIRJI

Tokrat je bila vsega kriva kamera, se mi zdi; vsaj izgovarjam se lahko nanjo in to je še vedno bolje, kot že v prvem stavku priznati krizo srednjih let. Čeprav se tudi ta menda zelo lepo prodaja. A takole jaz gledam na zadevo: skoraj štiri desetletja potovanj so za mano, v trinajst potnih listov sem v tem času natrpal skoraj ves svet in vmes tudi nekaj zelo odmaknjenih kotičkov. Spotoma sem se preživljal z novinarstvom, fotografijo in občasno kakšno knjigo. A vse skupaj je postajalo rutinsko: vse videl, vse napisal, skoraj vse povedal. Potreboval sem nov izziv, skupaj z njim pa razlog in izgovor, da bi se za nekaj mesecev spet umaknil nekam bolj na samo – to priznam. Saj ne, da žene in obeh otrok nimam rad … to bi bila grda in znancem vse preveč očitna laž. A obstajamo moški, ki pri petinpetdesetih letih nenadoma začutimo silno željo, da bi človeštvu ponudili še kaj več od že narejenega! In tako se je meni pač zazdelo, da bi iz svojih popotnih izkušenj lahko naredil tudi serijo ali dve televizijskih dokumentarcev. O zelo drugačnih življenjih in ljudeh. Verjel sem vase, s tem običajno nimam težav. Poznam svet, noge mi služijo in v glavi je nekaj pomembnih stvari še vedno na pravem mestu. In lahko pridem v kraje, kamor komajda koga zanese. Zahodna Papua. Plemenska področja Namibije. Z motorjem prek afriških kolovozov in brezpotij. Da se mi! Hočem! Želim! Še vedno hrepenim po novih izzivih. In imam Romano, ki me razume. Ter nekaj krasnih deklet, ki so mi lahko sopotnice. To bi znalo biti dovolj. Navadil sem se biti skromen.

Zvone Ĺ eruga na Zahodni Papui, Indonezija.

Pre s ko k v novo poglavje ...

387

2 − Zahodna Papua

NE JEJ SVOJEGA

BLIŽNJEGA MESA Včasih se zgodi nesreča in človek je pač ni vesel. V tem primeru je bila sicer bolj smola. Dvanajst dni džungle je bilo za nami, po desetih dneh hoje smo se v vasici na zavoju reke spet srečali s čolnom in pred nami so bili še trije dnevi vožnje po široki reki do obale. Mestecu Agats na jugu Zahodne Papue bi sicer težko rekel vrhunec civilizacije, a tam naj bi dobili ladjo do Timike in se zatem z letalom vrnili na Bali. Bali – hej, to pa že je civilizacija! Po mesecu dni papuanskih hribov in pragozdov bom zrel tudi za hamburger v Mc‘Donaldsu, se mi je zdelo. Res je bila že kriza.

Sploh kje obstaja prava divjina, kjer se pragozdni lovci še jedo med sabo? Morda smo na pravi poti, Kamniti so glede tega na slabem glasu. A časi se spreminjajo, debele ličinke so danes najboljša poslastica za goste. Čoln na reki sredi džungle pa je žal le drevak brez bazena in kuharja.

Prvo noč na reki smo prespali v vasici brez imena in kmalu bo jasno, zakaj bom v tem poglavju bolj šibek s podrobnostmi, kot so imena vasi, nosačev, rastlin in vmes tudi kakšne reke ali celo plemena. Vas je bila prijazna; nekaj deset kolib, ki so se vzdolž široke kalne vode zraščale z grmičevjem in visokimi travami. Postavljene na tleh, ne več v varnih krošnjah dreves, kot med Kombaji in Korovaji za nami. Vaščani so bili ena od stranskih vej slavnih Asmatov, ki so si ustvarili svetovno slavo kot rezbarji in kiparji. In seveda kot ljudožerci, strah in trepet sosedov ter prvih turistov v tej divjini. Michael Rockefeller, avanturistično navdahnjeni up slavne bankirske družine iz New Yorka, je tukaj leta 1961 dočakal svoj konec, menda kot častni gost na kanibalski pojedini. Čeprav nekateri omenjajo tudi manj eksotično verzijo, v katero so vpleteni lokalni krokodili. Vsekakor za njim ni nič ostalo.

Kakorkoli že, tisti večer v vasi je bil vesel. Z ramen nam je padlo breme skrbi in strahov, vaščani so nam igrali na strune doma narejenih kitar – kako se že imenujejo? – in Jesaja nam je iz ene od kolib prinesel nekakšen zvarek iz banan – kako mu rečejo? –, s katerim se ga nihče od nas štirih belih ni imel veselja napiti. V veliko veselje in užitke vseh domačinov, ki so počistili za nami. Lepa noč je bila. In naslednji dan sem šele za tretjim ali petim ovinkom na reki ugotovil, da je nekje med temi prijaznimi ljudmi ostal džungelski dnevnik mojih zadnjih dveh tednov Papue. Z imenom lokalnih kitar in bananinega zvarka vred. Saj ne, da bi bil s tovrstnim pisanjem kaj zelo vesten, a včasih je doma med zapiski lepo imeti tudi kakšno konkretno ime, številko in tu pa tam globoko misel, ki se človeku ne utrne ravno vsako leto. Mnogi pisci tako zazvenijo veliko bolj pametno, kot bi se morda skladalo z resnico. A kaj naj – nazaj proti toku ne bomo vozili, gorivo smo imeli odmerjeno skoraj na žličke. --Nič hudega, sem rekel užaloščenim ostalim. Si bom pa kaj izmislil. V resnici pa je prav prijetno več kot dve leti pozneje pisati le po spominu. Ki v mojem primeru z odštevanjem časa ne postaja ravno vrhunski. A vseeno vem in se spomnim: Hej, noro je bilo – tista korovajska džungla je bila res nekaj posebnega! Čeprav je malo škoda, da se ne spomnim več tistega … česa že? Kje že? Kako že se je imenovalo?

V Uameni smo po srečni vrnitvi iz hribov ostali le dva dni. In naredili spotoma zelo konkretno spremembo v sestavi naše ekipe. Z Nejo sva bila stalnica, okoli naju se je navsezadnje vse skupaj vrtelo … no ja, tako nekako! Lara je odšla, spremljal sem ju s kamero, ko sta z roko v roki odhajali na letališče in se tam na dolgo in tesno objemali, moji krasni dekleti: ti si moja najboljša sestrica! Ne, ti si najboljša! In potem je Lara izginila v nebo tja nekam proti severu. Dan zatem sta odšla tudi Tadeja in Mitja. Z veseljem bi šla še naprej z nama, a načrti so bili drugačni. In tudi finančno jima ne bi zneslo; kamor odhajava z Nejo, je bilo predrago za njun študentski proračun. Tudi jaz sem se nekajkrat popraskal po glavi in v mislih prekladal preostale šope rupij. Bo dovolj do konca? --In poroka, bo držala? sem ju povprašal pred slovesom. --Še ne veva, trenutno sva še prijatelja. Ampak tista krača je bila vseeno dobra. --Srečno, golobčka! In sta tudi onadva odšla. Prišla pa sta Alenka in Gregor. Lenčica in Džordži! Rozmanova Alenka s Ptuja in Kraljev Gregor z dolenjskega konca. Preverjena soborca s številnih skupnih poti, Alenka vedno le kot potnica, Džordži pa je občasno kot vodnik že nastopil tudi kot veliki gazda na nekaterih mojih potovanjih – podobno, kot je zame že nekaj let občasno delala Neja. Klub popotnikov Šeruga – prav obetavno je zvenelo in res smo se vedno znova imeli še pa še dobro. V družbi sorodnih duš in praviloma v zelo

čudnih koncih sveta. Oba z Alenko sta pred tem že bila na Papui, z mano na tistem krajšem, bolj turistično obarvanem trekingu. In sta torej dobro vedela, kam sta prišla. Na eni mojih veselic pod Gorjanci smo se nekaj mesecev pred tem pogovarjali o načrtih, ki sva jih imela z Nejo. --A med Korovaje gresta? je Džordži zastrigel z ušesi. In vse dol do Asmatov? A vesta, koliko vama bodo računali za čolne?! Vsaj trije moramo biti, drugače bo bankrot! --Vsaj štirje, vsaj štirje, je vskočila še Alenka. Četrtega potrebujete, da bo za vami nosil borovničke. Džordži in Alenka sta bila nekje na pol poti med tridesetimi in štiridesetimi leti. Kar je zelo v redu obdobje življenja. In nista bila par. Vseeno pa se mi je zdelo smiselno postaviti vsaj en pogoj. --Stari, ni šanse, da bi spal s tabo v šotoru! sem rekel Džordžiju. --Prodano! se je z lahkoto strinjal soborec. Jaz bom z Alenko. --OK, jaz pa z Nejo! Dekleti se nista z grozo v očeh uprli in je bilo torej v redu. Najnovejši modeli šotorov so že delani tudi le za prijatelje. In zdaj smo bili tukaj, vsi skupaj v Uameni. Neja, Alenka, Džordži in Zvone. Seveda sta prinesla novo zalogo večernih radosti in vmes nekaj celo še hujših zvarkov od borovničevega žegna. Saj ne, da bi se imel za resnega alkoholika – strogo amatersko se ukvarjam s tovrstnimi božjimi darovi in doma z lahkoto živim pretežno od vode –, a z zdravjem navsezadnje ni heca, bogu za ritjo sredi džungle pa še sploh. In vsi štirje smo se strinjali, da so večerni rituali preventiva za vraga in pol, občasno celo za žejo. Preverjeno in garant!

Plemena Kombaj, Korovaj in Korovaj Batu še vedno gradijo svoja bivališča v krošnjah prisekanih dreves. Zaradi bolj svežega zraka. In seveda varnosti.

Alenka in Džordži pa sta prinesla tudi dober meter domačih salam in klobas. In debel šop novih rupij z Balija. S to ekipo si res upam kamorkoli že. Tudi med Korovaje! Peti član ekipe bo Jesaja, to nama je bilo z Nejo že nekaj dni jasno. K vragu njegova angleščina – v krajih, kamor odhajamo, potrebujemo zanesljivega človeka! In Janez, kot smo ga prekrstili že v hribih, se je na poti iz Prongolija izkazal za gotovo najbolj zanesljivega vodnika na Papui. Bil je iz plemena Lani, s pobočij na severu doline Baliem. Z Daniji so si v daljnem sorodu, sladki krompir in prašički so tudi v njihovih krajih zakon. In vsaj na prvi pogled se Laniji od Danijev ločijo le po velikosti kotek. Sila samozavestni so, Laniji namreč. Koteke si delajo iz debelih, zares možakarsko raščenih buč. --Dis gut, dis veri gut, se reži Jesaja, ki je vso svojo mladost preživel oblečen le v takšen tulec. Plenti plejs, veliko prostora. Greš na veselico, in ko domov, stisneš v koteko kos mesa … femili veri hepi, vsi veseli, žena in otroci pa kar vriskajo, ko ven iz jajc potegneš pol prasca. Jesaja je imel eno ženo in pet otrok. Najmlajši med njimi, kakih sedem let star sin, je v Uameni ves čas hodil za njim, držal se ga je kot račka in Jesaja ga je vmes božal po glavi in mu včasih kupil sladko pečeno banano. --Poglej, kako ga ima mali rad, je rekla Alenka. In kako je on nežen z njim. S takim človekom si tudi jaz upam kamorkoli. V tistih dveh dneh Uamene smo nakupili vse potrebno za dva tedna pragozdnega

trekinga. Ni bilo malo, dobrih petdeset kilogramov dodatne prtljage se je nabralo. Ki jih bomo morali z malo cessno prepeljati na začetek naše pragozdne poti. Uf uf – bo šlo vse na avionček?

Pred dvanajstimi leti sem bil prvič v korovajski džungli. Tudi takrat smo bili štirje in za veliko denarja smo morali najeti misijonarskega pilatus porterja, da nas je prepeljal do razmočene pristajalne steze v Janirumi. Tokrat pa je dvanajstsedežna cessna z redno linijo že povezovala Uameno z mestecem na robu južnih pragozdov. Naselja Dekai ni še na nobenem zemljevidu, menda je staro šele nekaj let in je odskočna deska, s katere Indonezijci kot nepovabljeni gostje prodirajo v neraziskana prostranstva svoje še zadnje divjine. Če kje na svetu še obstajajo zares neraziskani kraji, ležijo zagotovo na pragozdnem jugu Zahodne Papue. Nekatere dele zemljevidov še vedno prekrivajo napisi: NERAZISKANA OBMOČJA. Kamena doba, v kateri kraljujejo ljudožerska plemena. Lepo je slišati. Grozljivo, avanturistično in strah vzbujajoče. Z Nejo pa sva vedela, da odhajava le med zanimive ljudi. Ki bodo razumeli jezik širokega nasmeha in v pozdrav razprtih rok; tako vsaj sva upala. Še vedno in povsod je bilo enako. In Jesaja je bil že nekajkrat med njimi. Korovaji gradijo svoje kolibe visoko v široko razvejenih krošnjah dreves. Včasih so skrite deset, petnajst metrov visoko, bolj pogosto pa le nekaj metrov nad tlemi posekajo veje in si med njimi zgradijo bivališče

Skok z majhno cessno na rob džungle, dva dneva na čolnu, devet dni peš in še trije dnevi čolna na poti v civilizacijo; pragozdovi na jugu Nove Gvineje so bili pošten zalogaj tudi za preverjeno ekipo (levo): Alenka, Jesaja, Džordži in Zvone, fotografira Neja.

Zahodna Papua ostaja ena zadnjih divjin sodobnega sveta. A življenje se spreminja. Ne le misijonarji in šole, vsej prijaznosti navkljub k temu gotovo pripomore tudi ekspedicijski (avan)turizem (desno).

iz vej in širokega drevesnega listja. Bojijo se sosedov, z mnogimi se še vedno vojskujejo. A njega poznajo, nam je zatrdil Jesaja. Vedo, da beli ljudje niso nevarni, in s sabo imamo dovolj hrane, da bomo ob večerih lahko kuhali tudi za njih. S tem jih je že na prejšnjih potovanjih prepričal o prijaznosti ljudi iz daljnih krajev. V resnici pa ni uporabil besede travel, potovanje, temveč expedition. Nekako s ponosom in povsem brezhibno jo je znal izgovoriti. Expedition. Nismo turisti. In tudi le na treking ne gremo. Avanturisti smo, raziskovalci novega. In on nas bo vodil po le njemu znanih poteh. Ekspedicija! V nekaterih vaseh bomo šele druga ali tretja skupina belcev, ki jih bodo videli, je povedal. Na tej poti ne bo le asistent kamere, za pokvarjenim Martinusom skrita rezerva – tako rekoč vodja odprave bo. In temu primerno plačan. --They know Yesaya, poznajo me. Radi imajo, Yesaya good, Koroway good, everybody good. Vsi dobri. Verjel sem mu in odhajal na pot z drugačnim občutkom kot pred tremi tedni v hribe z Martinusom. --Pa obstajajo tudi vasi, kjer belega človeka še niso videli? sem ga vprašal. --Gotovo obstajajo. A tja ne hodili. In nosači tudi ne upajo. Mogoče jih ubili. In potem pojedli. --Nas tudi? --Beli ljudje smrdijo, tako pravijo. Mogoče vas raje samo ubili. Vse to mi je bilo že nekako znano. Pred desetletjem so mi govorili enako. Korovaji gud, to še gre. Korovaji Batu, Kamniti Korovaji … no gud! Oni ubiti in pojesti. In nobeden od nosačev si takrat ni upal mednje. A v desetih letih se lahko marsikaj spremeni. Jesaja trdi, da bomo tokrat prišli tudi med Kamnite. In da nas ne bodo pojedli. Nekaj sreče pa nam pri tem ne more škodovati.

In z nekaj sreče tudi dvomotorna cessna na poletu v Dekai ni bila povsem polna. Dva prazna sedeža sta bila ravno dovolj, da smo na vse konce porazdelili škatle in polne transportne vreče. Pred odhodom so nas natančno stehtali, s prtljago vred. In potem smo dve uri napeto zrli v ožino med dvema hriboma nad Kurimo, ki so jo zakrivali oblaki. Ko jih je začelo odnašati, smo kot trop dobro uigranih komandosov poskakali v ozko kabino in pet minut zatem smo se že dvignili v zrak. Široko raščen možakar, ki se je stiskal poleg mene, je povedal, da je policaj, doma s Floresa. Dva tedna je bil na letnem dopustu. Papua je za njih kazenska kolonija, a doma ima družino in za mesečno plačo pač mora tja, kamor ga pošljejo. Dekai je mesto na koncu sveta. Pred njim neprehodni hribi, za njim komajda prehodna džungla z nekaj rekami. --Pride veliko turistov? ga vprašam. Zareži se mi, kot se pri neumnem vprašanju spodobi. Mogoče sto na leto, odgovori. Ampak ne, gotovo jih ni toliko; na policijski postaji imajo vsakogar od njih zapisanega. Brez surat jalana, dovoljenja, ki smo ga mi že pridobili v Sentaniju, nikomur ni dovoljeno v tiste džungle. Vsekakor pa je obiskovalcev Dekaija v enem letu precej manj, kot jih z enim samim od na stotine dnevnih letal pristane na Baliju.

In vendar smo še vedno v isti državi. Indoneziji. Pilota sta bila bela, Avstralca – madona, kako jima je bilo že ime? Mlada fanta, v divjini nabirata ure letenja, oba želita čim prej preiti na boeinge in airbuse domačega Qantasa. Malo me je sicer zaskrbelo, ko sta se nad mlečno preprogo oblakov zamislila nad široko razgrnjenim zemljevidom. A potem se je pod nami le odprla luknja in srečno smo pristali na svežem asfaltu, ki je letališče v Dekaiju. --Veliko letal se razbije, sta nam zaupala na tleh, vesela sorodnih belih obrazov in dveh mladih deklet. Vsaj enkrat na mesec iščemo ostanke. A jih je težko najti, džungla vse potegne vase. Večinoma so to misijonarski pilatusi in cessne, piloti pa so pogosto veterani katere od ameriških vojn, ki tako zbirajo odpustke za minule grehe. Mnogi so preživeli grozote Vietnama in pod sabo dolga leta trosili le smrt. V Dekaiju pa so se nepreverjene in komajda verjetne informacije iz Uamene soočile s kruto realnostjo. Da, čoln za pot po reki navzdol lahko dobimo. En sam je na voljo, a nič hudega, trenutno je prost. To je bila dobra novica. Cena pa je bila točno taka, kot nam je že Jesaja previdno omenil pred odhodom iz civilizacije. Kar Uamena s svojima dvema ulicama vsekakor je. Deset milijonov rupij. Na dan.

Foto: Neja

Nikoli se med temi ljudmi nisem počutil ogroženega, morda so se bolj oni bali nas. A belci smo dobrodošli gostje, ki prihajamo z darili in nasmehom. Drugače pa je s sosedi, ki jih pogosto pričakajo s puščicami. Stare zamere ter duhovi ubitih prednikov zahtevajo maščevanje. In kanibalizem še ni povsod mrtev.

Osemsto evrov. Še vedno na dan. Žal nismo govorili o jahti z bazenom in tremi kuharji. Čoln je bil drevak, narejen iz enega samega krepko raščenega debla, na koncu pa je imel pritrjen Yamahin motor s petnajstimi konji. Ni bilo drugega! Ne čolna ne možnosti, če smo hoteli naprej. Ekipa ene od evropskih televizij, ki ga je pred leti najela za snemanje dokumentarca o Korovajih, je z razkošjem svoje blagajne zakoličila ceno, ki se je obdržala. Deset milijonov na dan. Zelo lepo zaokrožena vsota. Približno enoletna plača v Indoneziji. Vzemi ali pusti! Seveda smo vzeli; tradicijo je treba spoštovati, navsezadnje smo le televizijska ekipa. Kako dolgo ga bomo potrebovali? Dva dni po reki do prve vasi … khm, ne bom omenjal imena. Tam bo Jesaja dobil lokalne nosače in za deset dni se bomo zapodili skozi džunglo do naslednje reke. Kjer nas bo v novi vasi spet čakala naša jahta brez kuharjev in bazena. Z njo se bomo zatem v treh dneh prebili do Agatsa na obali. Pet dni torej. Štiri tisoč evrov, za manj ne gre. In vmesnih dni čakanja nam ne bodo zaračunali, dobri ljudje. Bili dogovorjeni in lažji za debel šop oguljenih rupij.

Tri dni pozneje smo že prespali v vasi pozabljenega imena. V kolibo, kjer je pred dvema letoma nazadnje bival beli misijonar, so se zgrinjali mladci in zreli možakarji, ki jih je iz džungle pritegnil blišč razpotegnjenega naselja vzdolž reke. Vsi so že bili oblečeni v raztrgane cunje nekega drugega sveta; z obale daleč na jugu so včasih prihajali čolni in z njimi čudesa in vrednote enaindvajsetega stoletja. V džungli tam zadaj pa so v prisekanih krošnjah dreves še vedno živeli njihovi starši, strici in sosedje, Korovaji. In še dan ali dva globlje v pragozdu njihovi daljni bratranci, ki pa se jih sramujejo in se jih bojijo: Korovaji Batu, Kamniti Korovaji. Ki niti železne sekire še ne poznajo. Vendar so nekateri med njimi že prijazni. --V džungli je mir, mogoče bomo lahko prišli tudi do Korovajev Batu, nam je pozno zvečer povedal Jesaja, ki je v tem času iz množice za delo voljnih izbral petnajst nosačev. In se z njimi sporazumeval s skromno zalogo besed bahase indonesia. Naslednje jutro smo bili pripravljeni za odhod.

Komaj vidna steza je ponekod povsem izginila; Jesaja je hodil pred nami z enim od korovajskih nosačev, sekal z mačeto in iskal sledi, ki bi ga pripeljale na pot. Zlomljena veja, odtis bose noge v blatu, z mačeto zasekano drevo ... vse to mu je povedalo dovolj, da smo proti večeru prišli do grobo posekane jase, sredi katere je visoko nad tlemi na treh prisekanih deblih ždela koliba. Psa, že od daleč garjava in podhranjena, sta stala ob odprtem vhodu in zavijala. Ne lajala, le zavijala z otožnimi, dolgimi glasovi, kot duhova, ki smo ju med prihajanjem slišali že uro daleč v džunglo. A bivališče je bilo prazno in na jasi ni bilo nikogar. Vselili smo se v zavetje travnate kolibe na robu poseke; nosači so zakurili ogenj in Jesaja je pripravljal riž, ki ga bomo jedli za večerjo. Zavetje, ki nam bo dalo streho pred nočnimi nalivi, je bilo očitno namenjeno obiskovalcem, sosedom, ki živijo ure ali celo dneve hoda daleč. Vedel sem, da niti približno niso vsi dobrodošli; nekatere pričakajo s puščicami. A belci nismo nevarni; zadnjih nekaj let občasno prihajamo v njihov svet; čudni, drugačni ljudje, ki pa jim nikoli ne delamo škode. Prinesemo darila, vanje gledamo z nekimi stvarmi, ki ustvarjajo podobe, in včasih pustimo papirčke, s katerimi si lahko v vaseh na reki kupijo železne sekire in mačete. Ne, belci nismo sovražniki in na nas se ne strelja. In za denar že vedo. - A kje so vaščani? vprašam ob prihodu Jesajo. - No now. Mejbi go džangl, mejbi oto no go, mejbi ran, mejbi wajt pipl no gud ... Skratka, ne ve. Mogoče so še kje v džungli ali pa so zbežali, ne poznajo nas in jih je torej strah. Postajamo strokovnjaki za nekaj, čemur reče naš Janez angleščina. A že skoraj ponoči se iz hoste vrne eden od nosačev. Pragozdni telefon očitno deluje; pove, da je cela družina na sagovi ceremoniji, slab dan hoda daleč. In da gremo jutri lahko za njimi. Mogoče nas bodo sprejeli. Ali pa mogoče ne. Mejbi jes, mejbi no, mejbi oto dendžeres, mejbi wajt pipl no gud. Na kratko: mogoče. Bomo videli jutri.

In kaj je sagova ceremonija?

Zvečer sedimo okoli ognja in pogovor je dolg in naporen – a na koncu nam je marsikaj bolj jasno. Tri plemena živijo v tem delu papuanske džungle. Kombaji, Korovaji in Korovaji Batu, Kamniti Korovaji. Vsi so pragozdni nomadi, ki gradijo svoja začasna bivališča visoko na prisekanih krošnjah dreves. Zaradi bolj svežega zraka, varnosti pred kačami, predvsem pa zaradi strahu. Medplemenske vojne so način življenja, duhovi ubitih tudi tukaj ždijo med živimi in čakajo na priložnost za maščevanje. A džungla je revna, le redke divje svinje, krokodili in kazuarji, manjšim nojem podobni ptiči, so vreden plen pragozdnega lovca. Mesa ni v izobilju. Ubit sovražnik lahko nahrani celo vas. Niso zares ljudožerci. Le škoda je stran metati toliko uporabnega mesa ... Kombaji so najbolj »civilizirani« med njimi, karkoli že ta čudna zahodna beseda pomeni. Leta 1981 je mednje in med Korovaje prišel nizozemski misijonar Gerrit van Enk in jim v desetletju skupnega življenja dopovedal, da soseda ni lepo ubiti. Množičnih krstov, kot gori v hribih, pa tu nikoli ni bilo; duhovi so zmagali nad križem in bogastvom, častiti van Enk pa se je po desetih letih zmerno razočaran vrnil v svoj svet. Kljub temu je jasno, kje danes poteka linija miru, »pacification line«. V več kot desetletju, kar sem bil nazadnje tukaj, se je pomaknila za dan hoda globoko v pragozd, tako nekako mi je uspelo razumeti fante. Tam pa še vedno ostaja nevidna črta, za katero živijo ljudstva, ki se nočejo spremeniti. In ki ne pogrešajo ničesar od zunaj; živijo goli s svojimi loki in puščicami, na svoje že oblečene sosede pa gledajo kot na izdajalce.

Med Korovaji Batu, Kamnitimi Korovaji; šele v zadnjem desetletju zunanji svet počasi prodira tudi med njih. Bili smo tretji tujci v vasici ene kolibe in petnajstih prebivalcev, mi njim celo bolj zanimivi kot oni nam. Mačete in železni noži so v kameni dobi najbolj dragoceno darilo. S hrano, ki jo je tudi za vaščane s sabo nosilo petnajst nosačev, pa smo hitro pridobili nekaj prijateljev - prijazen način, ki v divjini vedno deluje.

Hoditi tja je še vedno prenevarno! Cak – tam ubiti in pojesti! A časi se spreminjajo celo v papuanski divjini. Indonezijska oblast vztrajno prodira v najbolj odmaknjene dele okupiranega otoka, božja beseda krščanskih misijonarjev pa počasi izpodriva strahove pred maščevalnimi duhovi. Mir prihaja tudi v te kraje. In z njim železne mačete, prva oblačila in denar. V zadnjih dneh smo dvakrat prespali med Korovaji, nad nami so v krošnjah ždele lesene kolibe, mi pa smo pod njimi razgrnili oranžne ponjave in si pripravili zasilna zavetja pred dežjem. Dim se je izpod piskrov valil pod strop in enkrat smo mačeto zamenjali za pol divje svinje. Nosači so tisti večer dolgo v noč prepevali svoje veselo zategnjene napeve. Toda obakrat smo za spanje plačali, golim možakarjem, ki so po prisekanem deblu prilezli iz svojih visokih spalnic in nas gledali z zmedenimi očmi, v katerih je ostajala nejevera. V rokah so zatem obračali papirje, s katerimi morda niso vedeli kaj početi. --In kaj bodo z denarjem? sem vprašal Jesajo. Res, kje naj ga zapravijo? Že dneve hodimo skozi zeleni nič. Le vsakih nekaj ur pridemo do kolibe ali dveh visoko na drevesu. A Jesaja nam pove, da Korovaji že hodijo do vasi više ob reki. Predvsem mlajši si upajo prestopiti nevidne črte svojega ozemlja; počasi tipajo v svet, za katerega še v otroštvu niso vedeli, da sploh obstaja. Čeprav lahko vidim, da za prisluženi denar lepo poskrbijo že kar nosači; iz svojih zalog jim prodajajo tobak in cenene nože. Z njimi prihaja v džunglo prvo dojemanje potrošniške družbe in čisto novih časov.

Našim fantom se naslednje jutro nikamor ne mudi. Posedajo, razglabljajo med sabo in občasno izbruhnejo v dolge salve smeha. Nobene sile jim ni, čakajo pač, da jim bo Jesaja, ki je tokrat tudi uradni kuhar ekspedicije, pripravil dva polna piskra, v enem riž in v drugem testenine. In čez vse to bo prelil še na hitro podušeno zelenjavo, pomešano z nekaj konzervami sardin ali z govejim ragujem. Plastični krožniki so vedno znova naloženi kot poročni voz z razkošno balo in svati vred. Tudi zato imamo spet petnajst nosačev, več kot polovica jih nosi le hrano. In vedno skuhamo tudi za domačine. Na srečo je vas običajno ena koliba z eno družino in največ desetimi ljudmi. Jesaja mi večkrat poudari, kako je to pomembno in kako ga ljudje, ki bi nas sicer pričakali s puščicami, prav zaradi tega sprejmejo. Pred meseci je prav tukaj hodil s Čehoma, ki sta v dveh velikanskih nahrbtnikih vse nosila sama, kuhala juhe iz vrečk in jedla na skrivaj, vedno stran od ljudi. Da ne bi bilo treba deliti in ker navsezadnje nista imela kaj ponuditi. A v džungli se vse razve. Zadnje dni se niso smeli kolibam niti približati, s kopji so jim grozili. In to je bilo zelo slabo tudi za njega, vodnika. Ljudje potem mislijo, da je on kriv. --Ampak vi drugačni. Veliko hrane, veliko smeh, you happy, porters happy, everybody happy. Vsi srečni. Strinjal sem se z njim, vsi moramo biti srečni. Vseeno pa sem tu in tam preveril količino preostale hrane v vrečah in videl, da smo se pametno in pošteno založili. In je bilo torej vse v redu, bog jim požegnaj apetit in dobro zdravje!

Naprej smo se odpravili šele sredi dne. Mehka, dobro vidna steza se je po dveh urah izgubila v komajda prehodni močvari. Sploh še vemo, kam gremo? Tja nekam, so kazali fantje in mahali z mačetami. Potem pa se je pred nami odprla ozka steza in čez čas se je skozi temino gostih krošenj zasvetila čistina. Med nosači je završalo. --Batu, Batu, sem razumel. Jesaja me je potegnil na stran. Danes je predaleč do ceremonije, sem ga razumel. A tukaj že dve leti živi družina Kamnitih Korovajev, menda so prijazni, nekaj fantov se je že srečalo z njimi. Poskusimo in prespimo pri njih? --Je varno? sem vseeno vprašal. --Poskusimo počasi, je rekel. Zelo počasi. Najprej jaz naprej z enim Korovaj in darila. Zelo počasi. Ena sama koliba je stala morda osem metrov visoko nad zemljo. Vsaj sto metrov naokoli so bila vsa drevesa podrta in vsevprek nametana debla so ustvarjala prepreko, čez katero bi bilo nemogoče neopazno priti do bivališča. Nikogar ni bilo na tleh, le trije goli moški so gori na drevesu stali v odprtini vrat in gledali proti nam. V rokah so držali loke s šopi puščic. Postavil sem kamero na stojalo in spremljal Jesajo, ki se je z enim od nosačev odpravil naprej. Oborožen s širokim nasmehom, vrečko tobaka ter dvema nožema kot darilom. Korovaj poleg njega je ves čas glasno klical in mahal tistim na drevesu. Odgovarjali so nazaj in kmalu zatem se je prvi med njimi spustil na tla. In potem še druga dva. Podajali so si roke, se smejali in Jesaja jim je predal darila. Z drevesa so se na tla spustili še trije moški ter za njimi nekaj žensk in otrok. Moški so v rokah sicer še vedno držali orožje, a bili so lovci. V džungli nismo nikogar srečali brez loka in puščic. Očitno je bilo vse v redu. --Yes, okay, everything okay, nam je zaklical Jesaja. You come, pridite, dobri ljudje so. Koliba je seveda imela ime. In vaščani prav tako. A je tudi to ostalo zapisano v dnevniku nekje na bregu široke reke Brazza. Kar pa je povsem v redu. Tudi brez imen so bili pred mano ljudje, ki jih ne bom pozabil.

Po ničemer ne bi mogel ločiti Korovajev za nami in

Korovajev Batu pred nami. V vasi na reki so bili sicer vsi oblečeni. Z vsakim novim dnem, ko smo prodirali globlje v džunglo, pa so razcapana oblačila prepuščala mesto tradicionalni goloti. Skoraj goloti. Ženske so imele okoli pasov krilca iz posušenih vlaken

Ne čisto klasična skupinska fotografija. Jesaja in eden od Korovajev sta šla naprej z darili. Potem so se goli moški spustili s kolibe in se nam začeli nasmihati. A še vedno z loki v rokah.

drevesnega lubja – in nič drugega, tudi zato se ni spodobilo stati spodaj, ko so se vzpenjale na drevesa –, moški pa so svojo moškost … hm, to je malo težko opisati, ampak penis so nekako stlačili navznoter, v moda, njegov ostanek prekrili z listom ali pokrovčkom želoda ter vse skupaj prevezali s tankim lubjem. Povsem goli, le brez spolnega organa. --Pametni fantje, je zelo hitro dojel Džordži. To je zato, da jim bogatija ne ostane na kakšnem grmu. Otroci pod kolibo so se prestrašeno stiskali za svojimi materami. Možakarji pa so stali ob strani in zadovoljno zvijali tobak v suho listje. Še najhitreje je minila zadrega med ženskami, Neja in Alenka sta poskrbeli za to. Skozi kamero sem ju spremljal, ko sta se jim počasi bližali, jih s širokimi nasmehi božali po laseh in se potem prepustili, da so nejeverno jemale med prste svetle Nejine in rdečkaste Lenkine lase in se hihitale: je to res? So pravi? Naši fantje so izsekali čistino med podrtimi drevesi in v pol ure postavili taborišče ter zakurili ogenj. Jesaja mi je priznal, da je sicer vedel za vas, enkrat je z dvema turistoma že prespal med temi ljudmi. A nam o tem ni hotel govoriti, ker nikoli ne more vedeti, kako so ljudje razpoloženi. In ali so tisti dan doma. Po nekaj kolib imajo nametanih po džungli in nekajkrat na leto se selijo med njimi. Moški so lovci, a živali

v teh krajih ni veliko. Ženske pa so nabiralke, pragozd je poln sadežev in plodov. Kadar pripravljajo sagovo moko, pa delajo skupaj. Sago je njihova glavna hrana, debele palme rastejo po gozdu in … sicer pa boste videli, nam je zatrdil. Jutri bomo šli naprej, ni več daleč do kraja, kjer menda še vedno traja ceremonija. Tisti večer smo jedli skupaj z vaščani, ki so jim bili riž in testenine kot otroku široko odprta slaščičarna. Naslednje jutro pa smo z Nejo in Jesajo splezali po ozkem tramu v kolibo visoko nad tlemi. Popolno zaupanje se je skrivalo za tem; koliba na drevesu je njihova trdnjava, kamor ne spuščajo neznancev. Notranjost je bila s steno iz pletenih vej pregrajena na dva prostora, v enem so bila iz suhih trav narejena ležišča za ženo in štiri otroke, v drugi nam je gospodar ob ognjišču iz steptane zemlje in treh kamnov razlagal o njihovem življenju. S stropa so visele počrnele kosti ubitih trofej, v širokih listih je bila zavita debela kepa sagove moke. Mogoče so bile kje skrite tudi človeške lobanje, a teh nam pač niso pokazali. Gneča prejšnjega večera se je razkadila, nekaj obiskovalcev je odšlo v svoje domove globlje v džungli. Očitno so že dolgo pred prihodom vedeli za nas in se zbrali skupaj. Zaradi obrambe ali morda zaradi pričakovanja daril in hrane belega človeka?

Korovaji so pragozdni lovci in nabiralci. Loki ter ponekod kamnito orodje so njihovo glavno orodje in orožje. Moka iz mehke sredice sagove palme (na naslednji strani) pa najpomembnejše živilo.

Vsakršen pogovor v kolibi pa je bil bolj ugibanje kot resno zbiranje informacij. Kamniti govorijo svoje narečje, ki je podobno korovajskemu. Prevajalec je približne besede v svoji skromni indonezijščini prevedel Jesaji. Tudi ta je razumel bolj približno, še bolj približen pa je bil njegov prevod v angleščino. Že prejšnji večer smo govorili o smrti. Ljudje se v teh krajih menda še vedno pobijajo med sabo. Neja se je trudila s pogovorom pred kamero, za njo pa so se v vetru pod nami majale krošnje dreves. --In zakaj se ubijajo? Jesaja je prevedel vprašanje in potem čakal. Onadva sta razglabljala med sabo. --Ubijajo zaradi žensk, nama je končno povedal Jesaja. --Žensk? Tega mi še nihče ni omenil. --Žensk. Ženske v džunglo, pride moški iz sosednja vas, sosednje pleme, žensko prime, naredi … naredi … grdo, žensko grdo naredi … --Rape – misliš, da jo posili? --Yes, yes, rape ... mož potem najti tisti človek in mora ubiti. Včasih tudi pojesti.

Nekaj tednov pozneje sem se doma pogovarjal s starim popotnim znancem, ki pa je v tem času krenil v bolj akademske vode. Borut Telban je štiri leta preživel le nekaj sto kilometrov bolj proti vzhodu med plemeni Papue Nove Gvineje, naredil spotoma doktorat, na filozofski fakulteti pa zdaj predava antropologijo. Vem, da nekateri njegovi kolegi z veliko zadržanostjo gledajo na vprašanje kanibalizma, tema je bila v preteklosti prepogosto izkoriščana za ceneno razprodajo avanturističnih zgodbic ali rasističnih oznak za najbolj nizkotno obliko divjaštva. Mnogi celo trdijo, da kanibalizma v sodobni zgodovini človeštva v resnici nikoli ni bilo. Borut se raje drži bolj varne sredine. Ljudožerstvo? Gotovo je kdaj obstajalo, pravi. --Zelo pa dvomim, da se to kjerkoli dogaja tudi danes, potem doda. --A vendar so mi ljudje tam govorili, da je to nekaj normalnega … --Kot antropolog moram biti tudi jaz vedno previden. Ljudje zelo radi povedo, kar si tujci želijo slišati. Vedo, da jih hočejo turisti videti gole in poslušati, kako so jedli ljudi, to jim razložijo lokalni vodniki. In nam to pač govorijo, za to jim navsezadnje pogosto tudi plačamo. --Obstajajo morda neodkrita plemena, kjer ta običaj še živi? --Neodkrita plemena obstajajo, a to so majhne skupine, ki ne bi prenesle medsebojnih ubojev. Če bi napadali sosede, pa bi se zagotovo razvedelo. Povsod se tudi že bojijo vojske in policije; kanibalizem v vseh državah obravnavajo in kaznujejo kot uboj. Predvsem pa je bila pri izkoreninjenju tega pojava pomembna vloga misijonarjev.

A prav ta vloga ni bila povsod le pozitivna. Že omenjeni Gerrit van Enk, ki je deset let deloval v Janirumi dva dni hoda daleč od našega tabora, je v enem svojih zapisov dopustil možnost, da je s svojim delom povzročil kvečjemu še več pobojev in z njimi povezanega kanibalizma. Kako? Korovaji verjamejo, da večino smrti povzročijo čarovniki iz sosednjih klanov, v katerih se naselijo zli duhovi kakue. Ko enkrat odkrijejo identiteto tega človeka, je le še vprašanje časa, kdaj ga bodo ubili; včasih so za to potrebni tudi pravi vojni pohodi. A dokler so živeli razkropljeni daleč vsaksebi v kolibah na drevesih, je bilo teh smrti razmeroma malo. Odkar so se mnogi naselili v nekaj vaseh, ki so jih vzdolž rek ustanovili misijonarji, pa je med njimi vse več konfliktov, bolezni in smrti. Očitno torej tudi vse več čarovnikov, ki jih je treba odkriti in ubiti. Le da je v strnjenih naseljih to neprimerno lažje kot nekoč v džungli. Tisti dan mi je tudi Jesaja povedal, kako je pred dvema letoma prišel v eno od pragozdnih vasi in so mu ponudili človeško meso; jasno je videl roko in popečene prste. --In katerega leta je bilo to? sem vprašal. --Pred dvema letoma, petindevetdeset. Bili smo leta dva tisoč devet. --Jesaja, povej še enkrat – pred dvema letoma ali leta petindevetdeset? --Yes yes, two years ago. Pred dvema letoma, petindevetdeset. V kolibi visoko nad tlemi pa sem tisti dan pomislil, da bom morda končno dobil pravi odgovor. Če kje na svetu še obstaja kanibalizem, ga bom našel tukaj, med Korovaji Batu. In možakar je povedal, da morajo ubiti moškega, ki posili njihovo žensko. In ko je enkrat mrtev … kaj naredijo z njim? Ga pojedo? A tokrat vprašanje očitno ni bilo na mestu. Prvič sem čutil razburjenje in jezo v besedah. In potem je Jesaja prevedel: --This question no good, to vprašanje ne dobro. On ne govoriti o tem. Pogovor je zamrl, poslovili smo se in se po deblu spustili na trdna tla. Da, tudi Kamniti so že slišali, da ljudi ne smejo jesti. In da pridejo po reki včasih vojaki iz mogočnega plemena Indonezija, nihče se jim ne more upreti in oni vzamejo s sabo vsakogar, ki bi ubil človeka. Bojijo se. Kogar odpeljejo vojščaki z obale, se nikoli več ne vrne.

Naslednje jutro se nam je nekaj Kamnitih pridružilo, pokazali nam bodo pot do jase, kjer se dogaja sagova ceremonija. A pozni smo, sem razumel. Vsakoletno druženje traja deset dni in letos je prišlo tudi nekaj družin sosednjih Kombajev, ki so bili včasih njihovi sovražniki. In na ceremoniji se družijo tudi Korovaji in Korovaji Batu. Vendar je večina ljudi že odšla domov. Nabrali so hrano, zvečer peli in plesali okoli ognjev, gotovo se je vmes utrnila tudi kakšna ljubezenska iskrica, srečanje je zelo pomembno za medsebojne poroke. A vse to sem seveda bolj sklepal, kot zares vedel in izvedel. Dolga veriga prevodov in ugibanj ni dopuščala znanosti brez hude možnosti napake. Po nekaj urah hoje se je pred nami odprla široka jasa. Tri dolge kolibe, narejene iz vej in trav – v vsaki bi z lahkoto prespalo vsaj sto ljudi – so bile postavljene na tleh, 57

tu očitno ni bilo potrebe po varnosti visokih drevesnih krošenj. Ena je bila za ženske, druga za moške, tretja za … ne vem, za kaj in za koga, a Jesaja mi je pomenljivo pokazal na kočico, veliko za zmerno razkošno stranišče v naših krajih: --Tam notri … fant, punca … iti notri in … he he he! A čistina je bila res že dokaj zapuščena. Le nekaj deset ljudi je v vlažni vročini opoldneva poležavalo v senci debelih streh. Nekateri oblečeni, drugi goli, nemogoče je bilo vedeti, kateremu plemenu kdo pripada. Vsaj nam štirim, domačini s tem gotovo niso imeli težav. Nekaj možakarjev je oživelo, ko smo stopili mednje. Beli človek, beli človek … Nosači so se pomešali mednje in nekaj vneto razlagali. Nisem se zmotil – naša živahna družba je bila v teh hostah nosilec napredka. Napredek pa je prihajal z denarjem. Belci ga imajo. In morajo plačati, za karkoli že. Tiste papirčke boste potem dali nam in mi vam bomo naslednjič prinesli tobak, sol in mačete. Brez besed sem vse razumel. Dogovorjeno? Dogovorjeno! Pogajanja so trajala dve uri. Okoli nas se je sklenil krog moških, vsi so imeli v rokah loke in puščice, a občutka nevarnosti ni bilo. Kvečjemu radovednost; v življenju so videli precej manj belcev kot mi Korovajev. Mnogi zagotovo še nobenega! S petih milijonov smo ceno zbili na dva. Sto petdeset evrov – veliko v teh krajih, a za to bomo lahko prespali med njimi in smeli bomo fotografirati. In snemati – kamera je bila navsezadnje glavni razlog ekspedicije. Kot se je še vedno pomembno izražal Jesaja. Expedition! Na skrivaj, z boka, pa sem posnel tudi celoten ritual pogajanj. In vmes lovil ognje, na katerih so pekli v bananine liste zavito sagovo moko. Zaloge ob strani so bile videti kot debeli kosi mavca, ki ga je na hitro ujel dež in vklenil v rjavo skorjo – in zelo podoben je navsezadnje tudi njihov okus, se mi je vedno znova zdelo. Čeprav mavca še nisem pokusil. Stisnjen v debele kepe je sago dokaj prikladen za prenašanje po džungli. Kadar ga hočejo speči, ga le na hitro posmodijo na ognju, zdrobijo v prah, naložijo tanko plast moke med nekaj širokih listov in vse skupaj popečejo na žerjavici. Če je praznik, na vrh natresejo še plast debelih ličink, ki se zaredijo v mehki sredici nekaj mesecev podrtih sagovih dreves; običajno so še žive, ko jih pokrijejo z novo plastjo listov in na vrh položijo nekaj v ognju razbeljenih kamnov. Rjavo zapečen sago gre še vedno stežka po grlu. A mu ličinke dodajo svežino. In tako popečena dobrota je najboljše, kar je v korovajski džungli sploh mogoče ponuditi gostu. Jesaja je bil z ves čas polnimi usti zelo zadovoljen. Nocoj bomo skupaj plesali okoli ognja in jutri bomo šli globlje v džunglo po nov sago in ličinke, nam je govoril. Možakarji bodo s kamnitimi sekirami posekali drevo in iz njega izdolbli mehko vsebino, ženske bodo v tem času iz lubja in listov naredile žlebove in skozi sredico precejale vodo; na dnu se bo počasi nabrala debela plast škrobaste mase, ki se bo v nekaj dneh posu-

šila v moko. In nato bodo v mehkobi starih dreves nabrali novo zalogo ličink, otroci pa bodo za odraslimi brskali po ostankih in se mastili z drobnimi mladički. A vse to bo šele jutri. Zdaj pa smo bili po nekaj skupnih urah v senci dolge kolibe skorajda že prijatelji. Ženske so spet nejeverno božale svetlo grivo Nejinih las in otroci niso več bežali, ko sem proti njim obrnil čarovnijo, ki potem pokaže slike njihovih obrazov. Vreščali so in od samega ljubega veselja delali prevale. Jesaja je jedel že svoj tretji kos blažene dobrote in nam ponujal: gud, dis veri gud … you no want? Veliko različnih in zelo eksotičnih jedi sem že pokusil v življenju, navadno je dobro videti pred kamero in ljudje si neverjetno dolgo zapomnijo takšne neumnosti. --Pa kako si lahko pogoltnil tisto … brrrr, kar slabo mi je bilo, ko sem te gledal. Sago z mesnimi dodatki je v resnici povsem užiten. Tudi zdrav in založen z beljakovinami. A sem večino ponujenega vseeno dokaj hitro potisnil v roko kateremu od otročajev, ki je potem s plenom odbrzel nekam za grmovje. Drugi pa so po tleh pobirali še žive ličinke, ki so popadale s preobilja polne mize – ne, v resnici ni bilo mize in še marsičesa drugega tudi ne! –, in jih nosili v usta, z blaženimi obrazi srečnežev, ki se jim odpira paradiž. Lovil sem jih skozi objektiv in vmes razmišljal. V kateri galaksiji sem? Katerem vesolju? Ta planet je res nekaj povsem neverjetnega!

Pre s ko k v novo poglavje ...

387

Četrta zgodba: krvavi dan malih možakarjev Verjetno podrobnosti niti ne bi opazil, če vsega skupaj ne bi opazoval skozi objektiv kamere. Ženske v kozjih kožah v ozadju, gruča moških, ki sedi v krogu, in otrok, ki ga – povsem golega, širokih in prestrašenih oči – eden od njih stiska v naročju. In starec, ki ves sključen čepi nasproti in drži v eni roki nož, s prsti druge roke pa stiska vrh malega otrokovega lulčka. Zadovoljen je; približa nož, male oči se še bolj razširijo – in zareže. Takrat približam, slika se poveča le na tiste prste z nožem in droben obroč kožice, ki v začetku sploh ne zakrvavi; le bela črta se pokaže pod prvo ureznino. Še en urez in skoznjo udari kri; takrat šele se otrok zave bolečine in zakriči v jok, ki razpara jutro. Moški ga še tesneje stisne v naročje; ne iz sočutja, za to danes ni ne časa ne priložnosti. A starec z nožem mora delati in en napačen urez lahko pomeni pohabljenje za vse življenje. Otrok mora biti povsem pri miru. Mali je star dve, morda tri leta. V iskalu kamere gledam, kako rezilo išče naprej – kožico je treba spraviti čez glavico in okrog in okrog obrezati vse, kar je odveč. In takrat opazim starčeve prste. Hrapavo, utrujeno roko, ki verjetno že dneve ali tedne ni videla vode. Nohte s črnimi polmeseci za robovi. In rahlo tresavico. Povsem od blizu jo opazim; drget starikavega telesa in negotovost – naj zarežem tukaj? Morda tam? Otrok lahko le še hlipa. Ne ve in še manj

razume, kaj se mu dogaja. Zakaj mu to delajo? Zakaj njegova mama le sedi ob strani in mu ne pomaga? Traja morda dve minuti. V lužici krvi na kozji koži, ki prekriva tla, se pasejo prve muhe. Starec naredi zadnji rez in potem z mehko slino pljune na krvavo moškost male žrtve. Končano je – otrok ni več punčka, šele s tem obredom je postal moškega spola. Ko bo odrasel, bo spoštovan del plemena in lahko si bo izbral ženo; vsi vedo, da je obrezan in zato pravi Himba. Brez tega bi se mu vaške lepotice vse življenje le posmehovale. Še trije otroci široko razprtih oči so zadaj sedeli v naročjih svojih mater. Najstarejši je imel morda štiri leta. Starec je obrisal krvavi nož ob svoje umazane hlače in se zazrl proti njim. Naslednji!

Še vedno smo med Himbami in z nami je Jimmy, ki nam pomaga kot vodnik in prevajalec. Dolga leta ga že poznam, v redu fant in menda edini v teh krajih, ki zna izgovoriti moje ime. Že v Opuvu mi je povedal: --Zvone, to je najboljši mesec, junija imajo Himbe ceremonije, poroke, obrezovanja. Peljal vas bom po najbolj stranskih poteh in morda bomo imeli srečo. 87

Razumem ga in se v sebi pomalem nasmiham; istih let je kot Neja in ravno prav starejši od njene mlajše sestre; tudi on se hoče pokazati pred dekletoma. In prepričan je, da sta moji hčerki, jaz pa mu namigujem, da imam v nahrbtniku skrajšano izvedbo dvocevke za njegove sorte tiče. Naj se trudi, le korist bo lahko od tega! Iz Opuva se odpravimo proti severozahodu. Sredi ničesar zapustimo makadamsko cesto in sledimo ozkemu kolovozu nekam proti hribom v daljavi. Jimmy že nekaj let ni bil tukaj. A je domač, včasih je v teh krajih za očeta kupoval krave in jih potem dneve dolgo peš vodil do družinskih pašnikov na drugi strani Opuva. Ve, da so nekje pred nami vasi, kamor turisti ne zahajajo. Kolesnice se vse bolj prelivajo v brezpotja.

Pravi Himbe se ne umivajo. Nikoli! Zjutraj ženske zdrobijo rdeče kamne v prah in ga pomešajo z maslom. S tem se namažejo po vsem telesu. In to je vse. Lepota ima tu svoja merila.

Noč nas je ujela na robu praznega naselja. Pet ali šest kolib, nekakšnih okroglih iglujev iz vej in posušenega blata, je zapuščenih ždelo sredi suhe pokrajine. A pepel pred njimi je bil še svež in kravji iztrebki na tleh so se komajda začeli sušiti. --Nekje mora biti ceremonija. Verjetno so šli vsi tja, z živino vred. Pogreb ali obrezovanje. Noč smo prespali ob ognju nedaleč stran od bivališč. Imeli smo čas in Jimmy nam je tisti večer govoril o svojih ljudeh. In o sebi.

Njegov oče je Himba. Ne sicer pastir iz gmajne, protestantski pastor v Opuvu je in študiral je celo na Finskem. Mama pa je iz plemena Djemba, ki se v zadnjih letih pred revščino v Angoli vse bolj množično pomika na jug. V mestu imajo poleg cerkve veliko hišo in dva služabnika. A bogatije ni; Jimmy – a tako ga kličejo le turisti, njegovo plemensko ime je nekaj povsem neizgovorljivega – je končal pet let osnovne šole, potem pa začel pomagati redkim tujcem, ki jih je zaneslo v njihovo divjino. Z denarjem je pri dvanajstih letih že pomagal sestri, ki je zatem doštudirala medicino in dobila službo v glavnem mestu. Danes vodi turiste med svoje ljudi in jim razlaga o njihovem življenju. Kako je nomadskim Himbam krava skorajda sveta žival, po sto in več jih ima srednje bogata družina. Kako se pravi Himba nikoli v življenju ne umije. Nikoli! Pri mlajših moških, oblečenih v zahodne cunje, ta tradicija sicer že zamira, ženske po vaseh pa si še vedno vsako jutro celo telo natrejo z mastnim rdečim prahom in to je to. Oblačila iz kozje kože, težko plemensko okrasje in nobene vode! In potem nam govori, kako vse več otrok sicer že hodi v šolo, a pravi Himbe prihajajo v Opuvo le po redkih nakupih in potem izginejo nazaj, v svoje savane in med svoje črede. Južno od mesta se začenja civilizacija in z njo območja drugih ljudstev ter velikih farm. Njihovi starešine pa so že pred desetletji rekli: do sem vas spustimo, potem pa konec. Opuvo pomeni v njihovem jeziku prav to, konec! Nazadnje pa tisti večer beseda nanese na spolnost – kar tako, dokaj sama od sebe, ob ognju in pod skoraj polno luno, ki visi nizko nad nami. Jimmy ima šestindvajset let in zadeve so mu jasne. Pri Himbah so zadeve že sploh zelo zgodaj jasne. --Upam, da pridemo jutri do vasi in bom tam dobil kakšno žensko, se mu smeje. Običajno mi uspe. Sicer se morava skrivati, to je del igre, a z očmi ji namignem, kje bom spal. In ponoči se priplazi k meni. --Kar tako, že prvi večer? Neji in Lari kot da nekaj ni jasno. --Kar tako vendar. Najlepša dekleta pozneje poročijo starejši moški z dovolj velikimi čredami, taki lahko družini ponudijo tudi po deset krav za ženo. Mladi se moramo znajti drugače. --In mož ima lahko več žena? --Kolikor jih lahko kupi. --Jim je zvest?

--On njim ne. One pa njemu morajo biti … bi morale biti. A včasih jo mož za eno noč posodi prijatelju, ki pride na obisk. Lahko pa mu žena sama reče, če ji je tisti prijatelj všeč: poglej, kako od daleč je prišel, spodobi se, da prespim pri njem. Ali pa se naskrivaj splazi v temo in spi s katerim od nas, mladih fantov. Nobena prava Himba pa ne bi šla z nekom, ki ni obrezan; to zanje ni pravi moški. --Lepo bi bilo, če bi naleteli na kakšno ceremonijo, sem skorajda vzdihnil jaz. Rekel si, da je junij najboljši mesec za kaj takega. --Morda bomo imeli srečo, je rekel Jimmy. Le za Nejo in Laro ne vem … mogoče pa one tega ne bi hotele videti?!

Naslednje jutro se je po dobri uri vožnje pred nami odprla planjava

in na njej okrogle nomadske kolibe. Vas se je imenovala Mukakambundu – še dobro, da vsaj tega dnevnika nisem izgubil. In poglavar Muniontjita nas je bil vesel, dobrodošli smo, tujcev že nekaj let ni bilo pri njih. In … da, naslednji dan bodo imeli obrezovanje. Štirje otroci so pripravljeni. Uf! sem rekel. To bi pa bilo nekaj za kamero! Naslednje jutro je res prišel starec z nožem. Možakarji so se že pred tem zbrali ob svetem ognju pred poglavarjevo kolibo in na hitro pomolili k prednikom. A nobenega obreda ni bilo, še manj svečanosti trenutka. Prejšnji večer so ženske plesale v prahu pred kolibami, po končanem obrezovanju pa bodo ubili kravo in s svežim mesom pogostili sebe in sorodnike, ki so prišli iz sosednjih vasi. Življenje se bo zatem vrnilo v stare kolesnice. In se je začelo. Prvi, drugi, tretji otrok.

In še četrti, zadnji; starec ga je predal v naročje staršem, obrisal nož ob kozjo kožo na tleh in se sesedel. Še bolj star in do konca utrujen je bil videti. Matere so v ozadju žvečile lubje mopanijevega drevesa in z gosto slino škropile krvave, oguljene lulčke; bolj bo tekla kri in lepše se bo zacelilo. In to je vse, otroci bodo nagi lazili med kolibami in posedali po tleh, kjer se v prahu kravjih iztrebkov pasejo muhe. Nobenih povojev. Še manj mazil ali ležišč s sveže opranimi rjuhami. Le krvava golota in kraste, na katerih se bodo pasli roji muh. Ali zatečeni mali udje, razjedeni od zagnojenosti in vnetij. --Od tega kdo tudi umre? vprašam poglavarja. --Nikoli. Molimo k duhovom prednikov in oni pazijo na nas. Jimmy prevede, a pozneje tiho doda. --Umirajo, tudi umirajo. A o tem se ne govori. S tem le še bolj razjeziš duhove. --Kaj pa Himbe, ki živijo v mestu? --Nekateri odnesejo fantke v vas, da jih obrežejo na tradicionalni način. Drugi to naredijo v bolnišnici, z narkozo in vso potrebno čistočo. A zdravniki pogosto ne naredijo prav, zašijejo in tisti penisi se pogosto ne zarastejo tako, kot je všeč našim ženskam. In tudi v bolnici včasih umrejo. --Si ti obrezan?

Neobrezan moški se pri Himbah ne bi mogel poročiti, godna dekleta bi se mu smejala. A fantki, stari tri ali štiri leta, tega seveda ne razumejo. In zakaj jim mame ne pomagajo, ko jim starec z nožem reže lulčka? Fotografije: Neja in Lara

--Seveda, saj sem vendar Himba. --Se še spomniš tistega dne? --To je najstarejši spomin mojega življenja, tri leta sem bil star. Spomnim se, kako je bolelo. In kako sem razmišljal, zakaj mi mama ne pomaga. Zakaj le sedi tam in gleda, kako mi režejo lulčka.

Tisti zadnji dan smo se na poti proti Opuvu ustavili za cesto, dekleti sta zlezli na streho in zaplesali: life is beautiful, jupiiiiii! Jimmy se je na široko in v zadregi smejal za volanom. Šele prejšnji dan sem mu povedal, da v resnici nista moji hčerki, in končno se je malo sprostil. Videl sem ga, kako mu pogled uhaja proti Neji in kako včasih povsem brez potrebe zardi. Razganjalo ga je v duši in še kje, a zid med nami je bil prevelik, vsaj njemu se je tako zdelo. Ni si upal. A tudi med nama z Nejo je bilo tokrat … no ja, nekako drugače je bilo. Šest let norih doživetij in najbolj pristnega prijateljstva je bilo za nama. Zadnje leto pa sva se vse pogosteje počutila skorajda kot stara zakonca; začenjala sva si očitati napake in se prepirati zaradi nepomembnih neumnosti, ki so bile svoje čase razlog za smeh. --Na Papui sta se mi zdela bolj luštna, je neko noč ob ognju rekla celo Lara. Spreminjala sva se, Neja v njeni še vedno sveži, a že dosmrtni ljubezni gotovo celo bolj od mene. In ni ji bilo vseeno, kaj vedno znova govorijo neznanci za hrbtom ali jo naravnost sprašujejo prijatelji. Vse večkrat mi je očitala: --Jebemti, pa vsi mislijo, da se midva že vsa ta leta dol dajeva. In ti se le hinavsko režiš – a bi, lepo prosim, mogoče tudi ti kdaj kaj rekel? --Draga moja, čisto vseeno je, kaj midva delava in kaj rečem jaz – lahko vsak večer moliva rožni venec in ljudje si bodo mislili svoje. --Seveda si bodo … samo poglej, kako se že zdaj pri tem režiš. --Neja, pa saj jaz se celo seksa s tabo ne bi sramoval. Ti bi se mene? --Pizda si, da veš! Res je moralo biti hudo, teh besed na p Neja praviloma ne govori. Veliko stvari med nama ni bilo več enakih. In niti omenjala nisva več tiste skupne poti z motorjem čez zahodno Afriko.

Pre s ko k v novo poglavje ...

387

Cesta je bila eno samo ljubo garanje. Včasih je Lara peš hodila

za mano, da sem po ozkih peščenih kolesnicah sam rinil proti vrhu vzpetine nekje daleč spredaj. Hitrost bi sicer pomagala; ves čas bi moral z občutkom pospeševati, razbremenjeno prvo kolo bi rezalo v pesek in bi šlo – vsaj petdeset na uro, še bolje osemdeset. Tako vsaj mi je razlagal znanec, ki gre skoraj vsako leto z lahkim terenskim motorjem – in nekaj prijatelji ter spremljevalnim vozilom – v Saharo le zaradi takšnih užitkov. A tisti šport je nekaj drugega kot potovanje s tovornjakom na dveh kolesih. Če treščim z osemdesetimi na uro, bom lahko zelo srečen z le dvema ali tremi polomljenimi kostmi. V vsakem primeru pa bo poti konec. In za mano ni spremljevalnega džipa, ki bi naložil motor in me zapeljal do prve bolnišnice. In tako z Laro padava. Prvi dan na pesku trikrat, počasi in dostojanstveno. V redu je, nič ni zlomljenega in dva sva ravno dovolj, da težko mrcino spraviva pokonci. Vozim kot stara mama, ki jo v drsalkah postavijo na zimski bajer; karkoli že delam, motor po prhkem, suhem pesku rine in pleše po svoje. Padec sredi vasi okroglih kolib pa še

Po peščenih kolovozih garava od ene vasi do druge, potem pa se zvrneva tik pred dvorom. S podkraljem še gre, a kako se dogovoriti s kraljem, ki menda sedi na diamantih? Protokol je beseda, ki mi gre na živce. Vse bolj vroče postaja in so stvari, ki jih Lara nikakor ne razume. Ona meni všeč? Kako? Kaj? Zvečer si natočim džin tonik in se zamislim. Pa saj sploh ni hudo!

11 - Zambija

BOLJE BITI PIJAN NEGO STAR

sploh ni videti elegantno. Dostojanstvo trpi. Dovolj imam. Sonce visi nizko nad zahodom in čez pol ure bo tema. Zapeljem proti največji kolibi, skriti za visoko ogrado, nad katero je videti le travnato streho in dve veliki satelitski anteni. Aaa? Morda misijon? Ali bogataš, ki se je vrnil iz diamantnih rudnikov v Bocvani? Možakar mi pride nasproti, preden mi uspe potolči po vegastih vratih. Obleka ni ravno urejena ali po najnovejši modi, a vseeno deluje nekako dostojanstveno. In govori angleško. Povprašam, ali bi s hčerko smela postaviti šotor tam poleg ceste, kmalu bo noč. Razmišlja in potem pravi: --Mislim, da ne bo težav, a protokol zahteva, da se najprej posvetujem z njegovo kraljevo visokostjo. Prav to zvezo je uporabil: His Royal Highness. Hej, med kakšne veseljake sva pa tokrat zašla? Izgine za vrati prostrane ograde in se vrne čez nekaj minut.

205

--His Royal Highness dovolijo, da prespita v vasi, in sporočajo, da se jutri zjutraj pred odhodom oglasita na avdienci. Njegova kraljeva visokost vam želijo dobrodošlico. Hm, sem rekel. Hm … sporočite njegovi visokosti najino hvaležnost. Povejte, da nama bo v čast, če si pred odhodom vzamejo nekaj minut dragocenega časa za pogovor. Mogoče sem se na začetku še malo zafrkaval. A sem tisti večer ugotovil, da gre v teh krajih vse povsem zares. Z Laro sva postavila šotor pod odrejeno drevo, trije otroci so prinesli dva stola ter klop in nekaj starejših moških se nama je pozneje, ob polni luni, pridružilo. Vedel sem le, da sem na območju ljudstva Lozi, enega najmočnejših od triinsedemdesetih zambijskih plemen. In v vodiču je še pisalo, da so Loziji organizirani kot monarhija, eno zadnjih pravih kraljestev na afriškem jugu. Da se nisem morda zložil prav pred kraljevo palačo? A so me fantje postavili na realna tla, tako pomemben da spet nisem: --Njegova kraljeva visokost kralj Lukama ni paramount chief, glavni kralj plemena. Seveda je pomemben član kraljeve družine, ki že več kot stoletje vlada Lozijem. His Majesty Lubosi Imwiko Drugi ga je določil za vrhovnega poglavarja pokrajine

Sovražim peščene kolovoze! Vožnja vzdolž Zambezija je garanje, preprosta vas ob cesti pa se izkaže za podkraljev dvor. V plemenu Lozi smo in gospod Mulala, eden od svetovalcev, mi v tradicionalnih oblačilih predstavi svoj dom in družino. Shambongo. Eden od sedmih podkraljev plemena je in mi smo njegovi svetovalci. Vas Kandža je bila s palačo vred zgrajena šele pred petimi leti in le kralj s svojim dvorom, svetovalci in družinami živi tukaj. Naslednje jutro sva se sprehodila med kolibami; nič kaj dvorjansko ni bilo videti vse skupaj. Običajna vas: okrogla bivališča, nekaj kamnov in ognjišča sredi peščenih dvorišč, vodnjak na ravnici pod mangovim drevesom. Dvorjani so občasno stegovali roko: mogoče kaj za spomin? Ob devetih sva imela z Laro avdienco. In še prej kratek tečaj protokola. Kralja morava naslavljati z Your Royal Highness, to je menda že jasno? Lara kot ženska mora priti v palačo skozi stranski vhod za služabnike. Pred njegovim visočanstvom morava

207

poklekniti in z rahlim ploskanjem izraziti ponižnost ter spoštovanje. Ne smeva mu segati v besedo. In na koncu morava v kuverti pustiti darilo. Da, petdeset tisoč kvač, deset dolarjev, bo primerna odškodnina za podkraljev čas.

Prostrana hiša, ki pa je bila zgrajena v stilu okoliških kolib, je bila

opremljena kot natrpana dnevna soba človeka z malo prostora in dokaj specifičnim okusom: nekaj cenenih naslanjačev, televizor, majhna knjižnica in računalnik – generator je zvečer brnel nekje v ozadju –, plakata Pariza in New Yorka na steni iz zglajenega blata ter odprt strop, ki se je dvigal proti travnati strehi nekaj metrov nad nami. Kralj Lukama je sedel v naslanjaču, v kratkih hlačah in majici ter z nekaj dni staro brado. Z Laro sva po zgledu obeh svetovalcev pokleknila, mehko nekajkrat zaploskala in sedla na ponujeno klop nasproti njegovi visokosti. Svetovalca sta s sklonjeno glavo obsedela na tleh in eden od njiju naju je predstavil z besedami, v katerih je bilo veliko povešenih pogledov, ploskanja in ponižnega sklanjanja glave. Kralj je imel dobrih šestdeset let in z mehkim, tihim glasom nama je v jasni angleščini izrazil dobrodošlico. Pet let je že tukaj, je povedal, in včasih vidi tujce, ki se peljejo skozi vas. A midva sva prva, ki sva se ustavila in celo prespala pri njih. Dobrodošla, zelo naju je vesel. In opravičuje se, bolan je, zdravniki pravijo, da so krive ledvice in da bo še veliko huje, ko mu bo sklepe zalila kislina. Njegov starejši sin študira v Lusaki in upa, da bo takrat lahko prevzel njegovo mesto.

Izkušnja s podkraljem Lukamo in njegovimi svetovalci je bila prijazna (zgoraj sprejem v rezidenci). Mojster ceremonije (desno) pa je bil drugačne sorte tič.

Potem se je nasmehnil, prvič in nekako boleče: --The world is changing, svet se spreminja. Imamo reko in imamo rodovitno zemljo, a samo to ni dovolj. --Your Royal Highness, v čudovitem svetu živite, sem se strinjal. A ljudje so vseeno revni, v vaseh ni elektrike, kolibe so enake kot pred stoletji. Nekaj časa je bil tiho, izgubljen v svojih mislih, in potem boleče zakašljal. --Cesta, je končno rekel. Težava je v cesti. Ujeti smo sredi peska, svet ne more do nas in mi ne moremo ničesar prodajati svetu. A imamo ribe in v dobrih letinah nam ostajata koruza in proso. Spet se je poskušal odkašljati, a ga je bolečina ustavila. Svetovalca sta sklonila glavo in ponižno zaploskala. --In ljudje … mogoče moji ljudje niso vedno najbolj delovni. Potrebujemo pomoč od zunaj. In potrebujemo svetovalce, ki nas bodo naučili kmetovanja. Utrujeno je zamahnil z roko in avdienca je bila končana; le nekaj fotografij še lahko naredimo. Sicer ni po protokolu, a tokrat bo njegova visokost naredila izjemo, nama je razložil eden od svetovalcev. Prva turista sva v vasi in to se ne zgodi vsak dan.

V Mongu, pol dneva garaške vožnje proti severu, pa sva

naslednji dan naletela na veliko ceremonijo. V glavnem mestu ljudstva Lozi so praznovali enajsto obletnico ustoličenja njegovega visočanstva Lubosija Imwikuja Drugega. Popoldne se bo osebno pokazal podanikom pred palačo in oni mu bodo peli in plesali. Le dvakrat na leto se to zgodi. Tudi tam sva bila z Laro edina turista in edina bela obraza zelo daleč naokoli. In s tisočdvestokubičnim beemvejem komajda diskretna in neopazna. Pred palačo, kjer je manjša skupina ljudi že plesala, so naju hitro predstavili moškemu očitno visokega statusa. --Tretji po hierarhiji, mi je zašepetala ženska, ki je bila tisti dan menda v vlogi kulturne ministrice. Takoj za kraljem in premierom. Induna Inete se imenuje njegova funkcija, mojster ceremonije in uradni glasnik dvora. Induna Inete – ali njegovo visočanstvo, kakorkoli že – naju je povabil v nekakšno skladišče, kjer je poleg mize ležalo truplo sveže zaklane krave in nas gledalo z očitajočim pogledom povsem nedolžnega bitja. --Ljudje nas ne smejo videti govoriti zunaj, nama je razložil. Ni po protokolu, visoko funkcijo imam. Povprašal sem ga o odnosu vlade v Lusaki do njihove plemenske organiziranosti; nekje sem slišal, da se državna oblast do njih ne obnaša s potrebnim spoštovanjem. A mi žal ni smel odgovoriti, kot uradni glasnik bi moral za takšne informacije dobiti dovoljenje kralja. Dal sem mu svojo vizitko: Zvone Šeruga, travel writer. In njegovo cenjeno ime?

209

--Po protokolu vam ga žal ne morem dati, moj svetovalec vam lahko pomaga, če se mu bo zdelo primerno. Kljub temu mi je dovolil, da bom smel fotografirati kralja in celotno ceremonijo. Ni sicer po protokolu, a v njegovi moči je, da tokrat naredi izjemo.

Dnevne temperature so se dvigale prek štirideset stopinj Celzija. Z Laro sva se vrnila s prvimi sencami popoldneva in v množici spoznala Davida, mladega intelektualca z daljnega vzhoda države. Bil je vodja opazovalne misije na nedavnih predsedniških volitvah in po mesecu dni med Loziji se mu je zdelo, da jih vsaj malo že pozna. --A so drugačni, zelo drugačni, je rekel. Nekaj posebnega med zambijskimi plemeni. Razloži nama: Angleži so jim dali pred stoletjem zaradi sodelovanja s kolonialno oblastjo bistveno večjo samostojnost kot drugim ljudstvom, zato se je njihovo kraljestvo tudi obdržalo. Ob osamosvojitvi so se sicer priključili Zambiji, a vsi s tem še danes niso zadovoljni. Pravijo, da jih država zapostavlja, da živijo v revščini in pozabljeni na robu vsega. A neuradno se ve, da prav kraljeva družina najbolj zavira razvoj. Na njihovi zemlji so menda diamanti in nafta, želijo osamosvojitev, šele potem bodo dovolili tujemu kapitalu izkoriščanje podzemnega bogastva. Veliko vprašanj še imam, a z Laro naju prevzame eden od dvornih svetovalcev in nama določi častni mesti v loži takoj poleg dostojanstvenikov. Nekajstoglava množica vse bolj narašča, folklorne skupine plešejo in udrihajo po bobnih. Začnem fotografirati. A po desetih minutah pride iz palače jutranji znanec, mojster ceremonije. Ne, njegovega imena mi v tem času ni uspelo izvedeti. --Protokol narekuje, da morate za fotografiranje njegove visokosti plačati, mi pravi. Koliko lahko ponudite? To je bilo nekaj novega. In koliko naj ponudim kralju, ki sedi na zalogah nafte in diamantov? Deset dolarjev, kot včeraj v Kandži? Tisoč? Vaško šolo in dispanzer za otroke? Z Laro sva še vedno edina tujca na prostranem dvorišču palače. Povsem mimo protokola razložim možakarju, da bom s fotografijo in besedo prenesel delček njihove kulture in življenja ljudem v Evropi in da tam kraljem za to pač nismo vajeni plačevati. --Tako zahteva protokol. Koliko lahko ponudite? --Petdeset tisoč kvač, sem rekel. Deset dolarjev. Ceremonija v Mongu (desno) je bila za kraljeve podanike zelo resna zadeva. Resnično življenje (levo in naslednja stran) naju je z Laro precej bolj pritegnilo.

211

--Prenesel bom ponudbo kralju. Počakajte tukaj, ta čas ne smete fotografirati. Prireditev bi se sicer že morala začeti, raja je čakala na soncu, dostojanstveniki pa so sedeli na svojih plastičnih stolih, se klanjali drug drugemu, poklekali pred višjimi od sebe in z mehkim ploskanjem pozdravljali vrstnike. Nekateri moški so bili oblečeni v tradicionalna nabrana krila in jopiče, v katerih so spominjali na stare mame v naših hribih. Mojster ceremonije pa je moral s kraljem in gotovo še nekaj svetovalci razpravljati o moji ponudbi. Odgovor mi je bil že jasen. --Žal, mi je čez deset minut rezultate posveta prenesel tretji po rangu na dvoru lozijskega kralja. Njegovemu visočanstvu se zdi vaša ponudba neprimerna. --Tudi meni in jo torej umikam. Če vam je prav, bom ostal tukaj in ne bom fotografiral. --To lahko dovolim, protokol o tem nima posebnega mnenja. Zdaj pa, če dovolite, bomo začeli ceremonijo. Dovolil sem. In prihranil deset dolarjev; na ta račun si bova z Laro zvečer privoščila solidno večerjo. Upam pa, da njegovo visočanstvo Lubosi Imwiko Drugi zaradi moje škrtosti tisti večer niso bili lačni, bognedaj!

Naslednji dan sva obrnila proti glavnemu mestu. Veselil sem se srečanja v Lusaki; vabilo Mirjane in Igorja je seveda še vedno veljalo. Vsekakor da se morava ustaviti pri njiju. Ne le na hitro, za kozarec vode; nekaj dni si bova že vzela. Sušna doba je šla h koncu in zrak nad savano je trepetal ter hlepel po dežju in osvežitvi. Ustavila sva v vasi za cesto, kjer je podjeten oštir v senci poleg beznice postavil mizo za biljard. Oguljena zelena tkanina je bila na nekaj mestih raztrgana in pod noge so igralci sproti in po potrebi podlagali kamne, da se krogle niso same od sebe vozile naokoli. Sredi popoldneva je bil prijeten hlad poln fantov in možakov v najlepših letih za garanje v rudnikih in za tekočimi trakovi. Ampak mogoče ni res, da so leni in za nobeno rabo, sem pomislil – le bolj pametni od drugih morda?!

Naročil sem pivo in Lara si je privoščila mrzlo vodo. In potem sprejela izziv nekaj fantov: dobro, pa da vidimo … biljard, juhuhu! Se mi zdi, da ga punca pred tem še ni igrala. A to kot da nikogar ni motilo. V silni želji po zmagi se je vsekakor trudila in se v tanki majčki vse bolj globoko nagibala tja nekam proti brezupu svojega naslednjega poraza. Ko sva se pozneje spet ustavila v senci za cesto, je bila še vedno začudena; očitno je med vožnjo veliko razmišljala o tem. - Pa meni nikoli ne bo jasno, zakaj mi tipi ves čas buljijo v joške! In kar je najbolj hecno: Lara je to povsem resno mislila. Ona tega res ni razumela. Zakaj, oh le zakaj? O ti nedolžno ljubka naivnost mladosti in lepote, ko je vse samo po sebi umevno, a prav nič jasno. Buljijo! Zakaj neki buljijo?? Nekaj dni pred tem je v tistem kampu pri ginekologu prišla izpod tuša, kot mlada mroževka je držala okoli sebe debelo brisačo, a jaz sem vseeno dobil navdih in ji lepo počasi in silno modro povedal: --Lara, veš, da ti nisi več otrok? In jaz še nisem betežen starček. In si ti meni …

213

takole … ena taka prav luštna punca. Veš, da si mi všeč? In tudi takrat me je pogledala iskreno začudeno in napol zgroženo; žal ji od presenečenja prav nič ni padlo iz rok. In potem rekla: --Pa kako ti ni … čakaj, ne razumem … pa kako ti ni nerodno sploh pomisliti, da bi ti lahko bila všeč?? Sploh pomisliti?! Ona meni. Všeč. Dobro, bom pač nehal misliti.

Občasno se zarežim samemu sebi, ta čas, ko se trnikave veje akacij

vozijo nasproti in male kolibe iz blata izginjajo na vzpetini za cesto. Pa kam, za vraga, je zletel ta čas? In kdaj? Se nisva pred le nekaj leti z Romano vozila prek celin, zaljubljena fant in dekle v iskanju avanture in sanj – kako romantično! In potem okoli sveta s Kajo in čez nekaj let še z Gregom – kako zanimiva in drugačna družina! Zatem z Marjano – pa kaj se zdaj gre tale, a ni več poročen? Z Nejo … hm, menda sta prijatelja, veš, da mu ne bo dala! In zdaj z Mariko, z Laro in čez nekaj tednov z Izo – kurbir pohotni in uboga žena doma! Le jaz ostajam ves čas isti – a to se seveda zdi le meni. Še vedno pa vozim motor po nekih čudnih poteh in brez najmanjših težav zaspim pod zvezdami drugačnega neba. Še vedno iščem ljudi, pišem zgodbe njihove drugačnosti, zbiram obraze skozi leče objektivov in objemam mamce zgrbljenih teles. A vendar se stvari spreminjajo. Čutim in berem, da v zavesti mnogih nisem več tisti prijetni fant, ki jim je za drobiž prinašal sanje. Ker enostavno nima pravice živeti, kot da se ga čas ne dotakne. In na zadnjem sedežu beemveja voziti deklet, katerih starost ostaja že tri desetletja enaka. Nima pravice!

Staraš se – priznaj in se končno zresni! Obsedi doma, čakaj na penzijo in začni stokati, kako te boli križ in kako nimaš denarja za vikend v zdravilišču. Takega te bodo imeli radi. Če že potuješ, pa vsaj trpi. Piši o samoti cenenih hotelskih sob, o podganah, ki ponoči zgrizejo še zadnje frišne gate, o čudnih ljudeh, ki te gledajo grdo in s pomilovanjem: zakaj pa ta še kar lazi naokoli … Tudi takega te bodo za silo marali. Ne počenjaj pa neumnosti z mladimi in lepimi dekleti. Ne govori, da se imate lepo in da si poln moči ter načrtov – ker tega pa nekateri res ne prenesejo! Zasovražili te bodo, mladi bodo pisali grde stvari na internetu in stari bodo tvoje knjige sežigali na grmadah. Obnašaj se letom primerno! Stisnem Laro za kolena in ona mi potrka ob čelado. Naravnam ogledalo in od zadaj se mi zasmeji: hej, kako si kaj, buddy, prijateljček moj. Že nekaj časa je povsem sproščena z mano. Prijatelja in partnerja sva, sodelavca v preganjanju lepot življenja. Dvignem vizir na čeladi, le tako se lahko pogovarjava: --Zvečer si bova privoščila pijačko, okay? In slušalke pa muzko mi boš dala. --Goody, veš, da ja – kaj boš pa poslušal? Do večera je sicer še dolga, luknje na cesti postajajo vse bolj razmetane in verjetno bova spet spala v kateri od vasi, večno prva tujca, ki sta se ustavila med njimi. A jaz že vem, kaj si želim. Najprej džin s tonikom, čeprav topel; oboje vozim v zadnji torbi med rižem, gorilnikom in malo steklenico olja. Potem večerja, verjetno spet makaroni s tuno. Nato pa bom rekel Lari, svoji mladi prijateljici; povedala mi je že, kaj rada posluša, in se pri tem vedno znova spomni name; zakaj že? --Tole se želim na pamet naučiti, ji bom rekel. Ne prej, a čez dvajset ali trideset let mi bo gotovo prav prišlo. In bom lepo počasi in dostojanstveno pritisnil tipko play. Bolje biti pijan nego star – da, to si bom privoščil. In si še enega natočil.