Prepletanja, 54. št. (september 2017)

54

september 2017

Slavnostna akademija ob 30. letnici programa Skupine starih ljudi za samopomoÄ?

PREPLETANJA

1

Ta roža je zate Za velikimi so še ena vrata.

Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša.

Za manjšimi vrati so še ena vrata. še manjša.

Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata.

Najmanjša.

Za najmanjšimi vrati so še ena vrata.

Ta vrata so vratca.

Za vratci je vrt.

Na vrtu je manjši vrt.

V manjšem vrtu je še manjši vrt.

V še manjšem vrtu je najmanjši vrt.

V najmanjšem vrtu je vrtec.

V vrtcu je roža. Ena sama dišeča.

Ta roža je zate. Najlepša in največja.

UVODNIK

Spoštovane bralke, spoštovani bralci!

Radojka Hižman Odgovorna urednica

Dane Zajc: Ta roža je zate, Mladinska knjiga, 1981

O

čem bi vam pisala tokrat? Toliko je tem, ki mi zasedajo misli, ki se me dotikajo in so pomembne v mojem življenju. Zahtevno delo v službi in kako se obvarovati preobremenjenosti in izgorelosti, skrb za zdravje, lastno in bližnjih, stiske ljudi, ki jih poznam in mi ni vseeno zanje, občutek, da je svet nepravičen, da slabo zmaguje nad dobrim, da ni pravice in pravičnosti… Doživljanje, da je življenje težko in da ne moremo vplivati na dogajanje okrog nas, nas dejansko hromi pri odločanju in delovanju v vsakdanjem življenju. Črne, negativne misli se nam zažrejo v možgane in nam ne dopustijo, da bi resnično živeli svoje življenje v njegovi polnosti. Ali je besedna zveza moč pozitivnih misli zgolj mrtva črka na papirju ali pa imajo pozitivne misli moč, da preokvirimo slabo v dobro, nemoč v moč, nezadovoljstvo v zadovoljstvo? Zase vem, da ko se prepustim razmišljanju, da mi nič ne gre od rok, da me nihče ne ceni in ne opazi mojih prizadevanj, se počutim slabo, ohromljeno, nemočno. Ko pa mi uspe pogledati na stvari, ljudi in situacije z drugega zornega kota, z zaupanjem in vero vase,

PREPLETANJA

2

se spremeni tudi moje delovanje; verjamem, da bom premagala krizo, da bom znala postaviti mejo, poskrbeti zase. In to res naredim. Znam, zmorem in hočem.

Spomnim se zgodbe o tem, kako ločiti optimista od pesimista.

Ko oba jesta slastne rdeče češnje, bo optimist vedno posegel po najlepši, najbolj debeli, najbolj slastni. Tudi ko mu bosta ostali le še dve, drobni in piškavi, bo izbral boljšo od njiju in tako ves čas jedel samo slastne češnje. Pesimist pa bo izbiral drobne in piškave češnje in lepe hranil z kasneje. Ves čas bo izbiral in posegal po najslabši in tudi ko mu bosta ostali dve najlepši, najbolj debeli in slastni češnji, bo razmišljal, katera je slabša, in najprej izbral njo. Tako bo ves čas jedel slabe češnje.

Drage bralke in bralci, kakšne češnje jeste? Od vas je odvisno, ali dobre in slastne ali slabe in piškave. Katere boste izbirali?

Ob zaključku poletja vas prav prisrčno pozdravljam in vam voščim lepo jesen in dobro bodite.

Vaša urednica

PREPLETANJA

3

PREPLET VSEBINE

NAPOVED REVIJE

beseda predsednice

št: 54 DRAGE bralke, spoštovani bralci!

Poletje se poslavlja, pred vami pa je šele prva letošnja številka naše revije. Prva polovica leta je bila namenjena pripravi in izdaji zbornika, ki ga je Zveza izdala ob 30-letnici programa Skupine starih ljudi za samopomoč.

6

13

17

20

37

49

30 - letnica

Aktivnosti za prostovoljce

Strokovna tema

Medgeneracijski tabori 2017

Iz društev

Kvaliteta življenja v starosti

Slavnostna akademija ob 30-letnici delovanja skupin drug z drugim - iz srečanja v srečanje že 30 let

Supervizija na obali

Polletne novičke ZDSGS

Medgeneracijski tabor Debeli rtič 2017

Slovenija 2030 - Izzivi srebrne generacije

Skupine starih ljudi za samopomoč v skupnosti z vidika uporabnic

»Mladi smo samo prvih 100 let!« - Večdnevni medgeneracijski tabor MD Tromostovje v Laškem 2017

Zaključek tedenskih srečanj članov skupin, Črnomelj in Semič pred poletnimi počitnicami

Udeležil sem se prireditve Moji vtisi ob praznovanju 30-letnice programa Slavnostna akademija ob 30-letnici programa Skupine starih ljudi za samopomoč

PRIJAVNICA v usposabljanje in izobraževanje za voditelje skupin starih ljudi za samopomoč, POVABILO k vodenju pogovorne skupine za starejše osebe - Obalno-kraška in Notranjsko-kraška regija Novo mesto gosti

Člani skupin Območnega združenja RK Škofja Loka

Medgeneracijski tabor v Izoli Enodnevni poletni tabor MD Jesenski cvet v zavetju Kamniške Bistrice Pravljična številka sedem Na taboru sem se razvajal Tako lepo ni bilo še nikoli Medgeneracijski taborna Lisci

Izdajatelj: Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije, PE Maribor, Partizanska cesta 12/I, 2000 Maribor, T: 02 234 75 70. Glavna in odgovorna urednica: Radojka Hižman. Jezikovni pregled: Mojca Kositer. Fotografija na ovitku: Radojka Hižman. Oblikovna zasnova in postavitev: 2R design, Robert Resman s.p. Tisk: Tiskarna Artelj, Tacen PREPLETANJA

4

Skupina Rožmarin Srečanje skupin »Pod pokrivali«

Strategija dolgožive družbe Stoletniki v Sloveniji Dom ni samo hiša, dom smo ljudje

Medgeneracijsko društvo Z roko v roki, Kranj Naših 10 let Sprehod skozi čas na srečanju voditeljev skupin v medgeneracijskem društvu Mozaik generacij na Polzeli Rojstni dan in ekskur­ zija skupine Fortuna Supervizija skupin za samopomoč Mokronožice

Tokratna številka vam ponuja pestro vsebino, saj v njej predstavljamo tako dogajanje ob slavnostni akademiji ob našem skupnem jubileju – 30-letnici programa Skupine starih ljudi za samopomoč kot dogajanje na številnih medgeneracijskih taborih tega poletja. Ne manjkajo prispevki iz društev, za branje pa so vam na voljo tudi druge vsebine. Gotovo bo kaj zanimivega za vsakogar izmed vas.

Tudi tokrat vas, prostovoljke, voditeljice in članice ter člane skupin, vabim k sodelovanju in soustvarjanju naše revije. Pišite o dogajanju v vašem društvu, v skupini, v vašem kraju. Z veseljem bom v revijo uvrstila vaše avtorske pesmi, zgodbe. Predstavite kakšno prav posebej zanimivo osebo iz vašega okolja. Napišite, kaj vas zanima, o čem želite brati. Če radi fotografirate, bom vesela vaših fotografij. Pri pošiljanju prispevkov in fotografij je pomembno, da zapišete avtorje besedil in fotografij. Prisrčno vabljeni, pogum velja!

V upanju, da vas bo branje kratkočasilo in vam bo v veselje, vas prijazno pozdravljam!

Vaša urednica

Zorica Škorc Predsednica

SPOŠTOVANI, Spoštovane Približujemo se letnemu času, ki nas z obilico barv in plodov razveseljuje. Jesen je lep del leta. V prvem polletju smo veliko naredili, vsi skupaj, tabori, izleti, srečevanja in seveda, naša proslava ob 30-letnici skupin starih ljudi za samopomoč.

Uspešna prva polovica leta.

V drugi polovici nas čaka kar nekaj dela, poleg srečevanj so tu izobraževanja, usposabljanja… in seveda vse tisto, kar si sami skreirate v svojih skupinah.

V življenju je tako, da po navadi vsi vse vedo, kaj je za nas dobro in kaj ne. Vsi bi nas spreminjali in nam dajali napotke.

Pa ni tako. Spreminjamo lahko samo sebe in nikogar in nič drugega.

Nič ni vredno toliko, kot je ocenjeno. Prava cena se dobi po tem, koliko ljubezni in pripadnosti smo v to stvar dali. Zato je čas, ki ga daste v svojih skupinah, kot vrtnica - lep, dišeč, dragocen. Ta čas je neminljiv, ostaja v naših srcih, nas greje in daje moči za boljši jutri.

Vse se da naučiti iz knjig, razen štirih reči: • sposobnosti upanja, • sposobnosti verjeti, • vizije bodočnosti, • umetnosti potrpljenja.

(M. M. Antič) Vse štiri lastnosti imamo, zato ostanimo pozitivno naravnani še naprej.

Vse dobro vam želim, Vaša predsednica

Prispevke za naslednjo številko sprejemamo do 15.11.2017 na E- naslov: hizman.radojka@gmail.com ali v pisni obliki na naslov: ZDSGS, uredništvo revije Prepletanja, Partizanska c. 12, 2000 Maribor.

ISSN 1580-8076. Projekt sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS in FIHO. PREPLETANJA

5

30 - letnica

30 - letnica

SLAVNOSTNA AKADEMIJA OB 30-LETNICI DELOVANJA SKUPIN DRUG Z DRUGIM - IZ SREČANJA V SREČANJE ŽE 30 LET Tatjana Prašnikar Srečko Javornik, Nebojša Tejič, Marko Cotič Trojer, Jožica Trstenjak, Tatjana Prašnikar Vir: Uradno sporočilo za javnost Urada predsednika Republike Slovenije

PREPLETANJA

6

Z

veza društev za socialno gerontologijo Slovenije je 1. 6. 2017 s slavnostno akademijo zaznamovala 30 let programa Skupine starih ljudi za samopomoč.

Prireditve se je udeležilo 1200 udeležen­ cev iz vse Slovenije. Navzoče je najprej pozdravila predsednica Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije Zorica Škorc.

Predsednica ZDSGS Zorica Škorc je povedala, da smo že v prejšnjem stoletju, v prejšnjem tisočletju, vnesli v slovenski prostor socialno inovacijo, ki so jo razvili socialni delavci in drugi strokovni delavci s področja socialnega varstva. Poudarila je pomembne mejnike v razvoju programa in organizacije vse do danes. Povedala je, da

je bilo v 30 letih opravljenega veliko dela. Vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo članov skupin in prostovoljcev – voditeljev; če ne bi bilo vseh strokovnjakov in strokovne službe ZDSGS. Zadovoljevanje nematerialnih potreb je v življenju prepotrebno in nam daje moč za lažje življenje. S programom krepimo socialno mrežo, spodbujamo medgeneracijsko sodelovanje, srednja generacija pa se s sodelovanjem v skupinah pripravlja na lastno starost.

S programom Skupine starih ljudi za samopomoč odgovarjamo na problematiko in potrebe starejših ljudi. Naš program je glede na demografske kazalce in gospodarsko situacijo vedno bolj aktualen. Na podlagi letnih poročil ugotavljamo, da so vanj vključeni vedno starejši ljudje, saj je 57,47 % uporabnikov starejših od 80 let.

Ob koncu se je predsednica Zorica Škorc zahvalila prostovoljkam in prostovoljcem za vse delo, ki ga opravljajo. Dejala je, da so člani skupin in prostovoljci primer, kako biti in ostati človek z veliko začetnico; so ambasadorji sprememb, dobrih praks in pozitivne-

ga staranja. S svojim delom prispevajo k boljšemu življenju posameznika, skupnosti in tudi države. Za bodoče si v ZDSGS želimo predvsem to, da je naše delo v družbi prepoznano in ocenjeno kot prepotrebno, da nadgrajujemo naš program, da z delovanjem izboljšujemo naš vsakdanjik … Zahvalila se je tudi vsem partnerjem – ministrstvom, sofinancerjem, občinam, delovnim organizacijam in podjetju Hofer za vso podporo.

Zaključila je z mislijo: »Nikoli nismo prestari, da si ne bi postavili še kakšnega cilja ali da bi sanjali nove sanje.« Sledil je pozdravni nagovor častnega pokrovitelja predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Povedal je, da je pričakovana življenjska doba vedno daljša.

Opisal je tudi svojo izkušnjo z gospo, ki je dočakala 107 let, in misel iz njunega srečanja: »Nikoli več ne bomo tako mladi, kot smo danes.« Povedal je, da prebivalci, ki so danes stari nad 64 let, predstavljajo 1/5 celotnega prebivalstva, v prihodnjih 4 desetletjih se bo ta delež povečal na 1/3.

Za uspešno prilagoditev družbe je potreben premik v dosedanjem pojmovanju delovnega življenjskega cikla. Spremeniti moramo dojemanje, da je starejša generacija družbeno breme in pasivni prejemnik različnih oblik pomoči socialne države.

Spremeniti je treba način razmišljanja in prilagoditi celotno delovanje družbe spremenjenim razmeram. Le tako bomo lahko rekli, da je daljša življenjska doba privilegij in pridobitev razvoja. Le tako bomo lahko v polni meri izkoristili dobrobiti tehnološkega napredka in oblikovali bolj humano družbo vseh nas. S tem namenom se v Sloveniji pripravlja Strategija za dolgoživo družbo.

Ob koncu svojega nagovora je predsednik RS Borut Pahor dejal, da je prijetno presenečen nad programi za starejše ljudi, ki se izvajajo; da delamo prave stvari, na pravi način. Ideja o programu Skupine starih ljudi za samopomoč je zrasla iz potreb, zato živi že 30 let. To so potrebe slehernega, da je vključen v družbeno dogajanje na eni strani in da lahko kaj koristnega postori za drugega; občutek, da smo koristni, da delamo tudi za druge, nam daje velik občutek zadoščenja, kar je pomembno za občutek dostojanstva. Vsem zbranim in vsem prostovoljcem je predsednik Borut Pahor ob jubileju čestital za njihovo delo; izrekel je zahvalo, ker uspešno prispevamo k bolj kakovostnemu življenju nas vseh. Zaželel nam je veliko uspehov tudi v prihodnje.

Ob koncu je predsednik RS Borut Pahor v luči praznovanja 25. obletnice ustanovitve naše države lani in 30–letnice delovanja programa Skupine starih ljudi za samopomoč izročil predsednici in preko nje vsem prostovoljkam in prostovoljcem ter vsem, ki delajo za dobro starejših ljudi, protokolarno priznanje (slovensko zastavo).

Sledil je kulturni program, kjer so nastopile izjemne mlade pevke zbora Junior Carmina Slovenica pod vodstvom Jasne Drobne. Z glasbeno-plesnim projektom Škatlica z gumbi so prikazale bogastvo izkušenj in zgodb, ki jih starejše genera­ cije prenašajo na mlade.

Slavnostno akademijo je povezoval Rok Kužel. Vtise, utrip v skupinah, kjer je temeljna dejavnost pogovor, pa je ob svojem doživljanju prostovoljke in članice skupine povezala Ema Brelih.

S srčnostjo in iskrenostjo je vse navzoče ganila dr. Sanela Banović, zdravnica na gastroenterološkem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Poudarila je pomen osebnega stika komunikacije, ki izboljša kakovost življenja v vseh obdobjih.

Slovesnost je s svojim nastopom sklenila vokalna skupina Sonus.

PREPLETANJA

7

30 - letnica

30 - letnica

Udeležil sem se prireditve

ob praznovanje 30-letnice programa Skupine starejših ljudi za samopomoč Ivan Rus, član skupine Vrtnice iz MD Lučka, Koroška

PREPLETANJA

8

P

raznovali smo v Celju v dvorani Golovec. Častni pokrovitelj je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Naša skupina Vrtnice iz Pameč je vstopila v avtobus, v katerem so bili že člani skupine Lipa iz Mežice, Ajda s Prevalj in člani skupin iz Doma starejših Na Fari, Prevalje ter predsednica Medgeneracijskega društva Lučka, Koroška, Petra Jamnik Kobolt. Pričakoval sem, da bodo prišli tudi člani Solzic z Raven na Koroškem, toda na moje presenečenje nobenega ni bilo. Toda nič za to, saj je naša skupina Vrtnice zasedla skoraj četrt avtobusa. V Slovenj Gradcu je vstopila skupina Sreča, v Dovžah pa skupina Jesen. 36 nas je bilo v avtobusu. Okoli 10. ure smo prispeli pred dvorano Golovec. Tu je vsako leto Celjski sejem. Zelo velika je ta dvorana. Ko smo vstopili, je bila na vsakem sedežu vrečka podjetja Hofer z malico.

Hofer je bil namreč donator. Ob 10.30 je vstopil v dvorano predsednik Slovenije, gospod Borut Pahor. Zelo bučno smo ga pozdravili. Najprej nas je nagovorila Zorica Škorc, predsednica Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije, in nam zaželela dobrodošlico. Povedala je, da prva skupina starejših ljudi za samopomoč, ki je nastala Izoli, deluje že 30 let. Pri nas na Koroškem pa deluje že 23 let. Trenutno deluje v Zvezi društev za socialno gerontologijo 489 skupin.

Zatem nam je gospod predsednik Republike Slovenije izrekel nekaj zelo lepih misli. Podal je nekaj statističnih podatkov in povedal, da so programi za starejše v današnjem času pomembni, saj se starostna doba daljša in so starejši pomemben člen družbe. Pohvalil je prostovoljke za njihovo požrtvovalnost in čas, ki ga darujejo za vodenje skupin. V Sloveniji se v skupinah zbira 4.352 starih ljudi, ki jih vodi 807 prostovolj-k/cev.

Program so popestrili: Otroški zbor junior Carmina Slovenica,

ki nas je s svojim glasbeno-plesnim projektom z naslovom Škatlica z gumbi ponesel v pravljični svet z zanimivimi dogodivščinami, kjer smo skupaj z junaki zgodbe odkrivali glasbene posebnosti in raznolikosti našega sveta.

Dr. Sanela Banović je govorila o emocionalnih možganih, o psihološkem zdravju, o povezanosti telesa in duše ter o tem, kako dober odnos do sebe in drugih vpliva na naše življenje, še posebej na zdravje. Povedala je, da se je pred tremi leti srečala s predsednikom Republike Slovenije, Borutom Pahorjem in koliko pozitivne energije je bila deležna ob tem srečanju.

Za konec nam je pet pevcev vokalne skupine Sonus predstavilo novo zvrst glasbe na Slovenskem - v a capella izvedbi. Skupina je bila tri leta zapored uvrščena med prve tri izvajalce festivala vokalnih skupin - Sredi zvezd v Žalcu.

Ema Brelih je prebrala nekaj lepih misli Andreja Rozmana pod naslovom Nekaj ti morem povedat. Meni je bila najbolj všeč misel: »Pogovarjanje ni le za zabavo, zdravilno je tudi, ko imamo težavo in se v lastnih mislih dušimo, dokler jih še z nekom ne delimo.« Z avtobusom smo se po končani prireditvi odpeljali k Domu sv.

Jožefa, ki kraljuje nad Celjem. Tu nas je sprejel g. Miha Lokovšek.

Povedal je nekaj o delovanju cerkvene ustanove, ki v Dom privabi kar najširši krog obiskovalcev. Zato ni naključje, da poslanstvo orglarske šole, kot del Doma sv. Jožefa, vidimo tudi v stalnem misijonu, ko ponujajo priložnost neformalnega izobraževanja, različnih razprav, duhovne rasti, bogatitve kulture. Vsako dogajanje ponavadi zaključijo v avli - s kapljico “rujnega” in s prigrizkom. Pri tem se razvijajo pestre debate in občutek domačnosti, kakšnega so dolgo nazaj poznali le zbrani v krogu družine ob večerih, ko še ni bilo elektrike, televizije in interneta.

MOJI VTISI OB PRAZNOVANJU 30-LETNICE PROGRAMA SKUPINE STARIH LJUDI ZA SAMOPOMOČ, 1. JUNIJA 2017, DVORANA GOLOVEC V CELJU Irena Prapotnik, voditeljica skupine Sreča, Slovenj Gradec

V

oditeljice in člani skupin Društva Lučka, Ravne na Koroškem, s predsednico Petro Kobolt, smo se 1. junija odpeljali v Celje v dvorano Golovec. Zbralo se nas je veliko iz vse Slovenije. Prvo prijetno presenečenje po veseli vožnji so bile pripravljene malice trgovskega podjetja HOFER na vseh stolih v dv orani in program prireditve.

Najprej nas je pozdravil pokrovitelj prireditve, predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Podal nam je nekaj statističnih podatkov o daljši življenjski dobi, naraščanju števila starih ljudi in kaj je treba storiti za kvalitetno življenje in staranje.

Druga govornica je bila predsednica ZDSGS Zorica Škorc. Povedala nam je o zgodovini in nastajanju skupin ter potrebe po druženju starih ljudi. Prvo skupino je ustanovil Tone Kladnik v Izoli 1987. leta in te so se širile po vsej Sloveniji. Danes je organiziranih okoli 500 skupin z usposob­ ljenimi voditelji.

Zelo spontana in prisrčna je bila govornica dr. Sanela Banovič, ki je poudarila potrebo ljudi po bližini, dotiku, objemu, ki preženejo tablete in depresijo, zagotav-

ljajo pa pristne odnose, poslušanje in razumevanje drug drugega.

Dober odnos do sebe in drugih vpliva na naše zdravje in življenje.

Zelo pester in živahen je bil plesno-glasbeni nastop zbora Junior Carmina Slovenica z naslovom Škatlica z gumbi, ki nas je popeljal v svet fantazije in mladosti.

Tudi moška vokalna skupina Sonus iz Oplotnice je bila zabavna na zanimiv način.

Slavnostna prireditev se je zaključila tako, da ne boste verjeli; ljudje so čakali v koloni za objemčke, ki jih je delila dr. Sanela Banovič in tako napolnila z energijo optimizma vso dvorano.

Po slavnostni akademiji smo si še ogledali Dom sv. Jožefa s cerkvico in glasbeno šolo za orgle ter se po kosilu in kavici odpeljali domov na Koroško.

Hvala organizatorjem za prijetno druženje in vsem topel objem …

PREPLETANJA

9

30 - letnica

30 - letnica

Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije

Slavnostna akademija ob 30-letnici programa Skupine starih ljudi za samopomoč 1. junij 2017, dvorana Golovec, Celje Zorica Škorc, Predsednica ZDSGS

POZDRAVNI NAGOVOR PREDSEDNICE ZDSGS ZORICE ŠKORC

Spoštovane in spoštovani, dobrodošli na slavnostno akademijo ob 30-letnici Programa skupin starih ljudi za samopomoč.

Dobrodošlico, pozdrav in iskrena hvala predsedniku Republike Slovenije, gospodu Borutu Pahorju, pod čigar pokroviteljstvom je današnja slavnostna akademija.

Dobrodošli seveda tudi ostali cenjeni gostje, ki na različne načine podpirate naš program, ter seveda pozdrav veliki družini sodelujočih v našem programu – članicam in članom ter vsem prostovoljcem.

V veselje mi je, da vas lahko pozdravim v imenu Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije.

30 LET

Da bi šli naprej, se je potrebno malo ozreti nazaj. Povedati, da smo že v prejšnjem tisočletju, v prejšnjem stoletju prinesli v slovenski prostor socialno inovacijo, ki so jo razvili socialni delavci in drugi strokovni delavci s področja socialnega varstva.

5. marec 1987 je začetek delovanja prve skupine starih ljudi za samopomoč, ki je pričela delovati v domu upokojencev na naši lepi obali v Izoli z - koliko simbolike imenom LIPA. Dve leti zatem, 13. novembra 1989, začne delovati prva ‘’zunanja’’ skupina v Ilirski Bistrici, skupina Bistrica.

PREPLETANJA

10

V letu 1992 z veliko zagnanosti, strokovnega dela in predanosti strokovnjaki ustanovijo Združenje za socialno gerontologijo in gerontagogiko, ki postane krovna organizacija projekta Skupine starih ljudi za samopomoč in strokovno združenje voditeljev skupin ter nosilec razvoja in povezovalec vseh skupin v Sloveniji.

V letu 1994 MDDSZ prepozna potrebnost delovanja Skupin in pristopi k financiranju. K temu je poleg predanosti vseh vključenih predvsem pripomogla diplomska naloga in tudi magistrska naloga Skupine za samopomoč kot odgovor na nematerialne potrebe starih ljudi mag. Toneta Kladnika.

V istem letu začne delovati tudi prvo medgeneracijsko društvo v Mežiški dolini, sedaj MD Lučka, Koroška.

V letu 1995 se je ustanovila prva lokalna mreža skupin starih za samopomoč. Leto 2002 nam prinese sofinanciranje fundacije FIHO, vzpostavimo eno od komunikacijskih poti, revijo Prepletanja.

V letu 2005 smo se preoblikovali v Zvezo društev za socialno gerontologijo Slovenije.

Veliko smo opravili v teh 30 letih, sodelovali s FSD, predstavili se v Bruslju, sodelovali na kongresih socialnega dela, s Socialno zbornico, društvi upokojencev, domovi za starejše, nevladnimi organizacijami, ministrstvom za javno upravo, ministrstvom za zdravje, zavodi za zaposlovanje, sodelovali v mednarodnih projektih, izdali Priročnik in ga nadgrajevali, usposabljali prosto-

voljce, izvajali medgeneracijske tabore.

Toda vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo vas, članov skupin, in vaših voditeljev, če ne bi bilo vseh strokovnjakov in strokovne službe Zveze, ki so vam na razpolago.

V vas, članih skupin, je velik zaklad izkušenj in modrosti. Ste pristni, iskrivi in neposredni. Veliko dajete in veliko dobite.

Zadovoljevanje nematerialnih potreb je v naših življenjih prepotrebno in nam daje moč za lažje življenje.

Izbrali ste sodelovanje v skupinah in ob tem niste pozabili živeti. Vi živite življenje in ne dovolite, da življenje živi vas.

S svojim delovanjem ohranjamo in krepimo socialno mrežo starih ljudi, spodbujamo medgeneracijsko povezovanje, srednja generacija pa se s sodelovanjem v skupinah pripravlja na lastno starost. S programom Skupine starih ljudi za samopomoč v lokalni in nacionalni mreži odgovarjamo na problematiko in potrebe starejših, ki so kot »problemska« ciljna skupina navedene v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020.

Naš program je glede na demografske kazalce in aktualno gospodarsko situacijo vedno bolj aktualen. Na podlagi letnih poročil ugotavljamo, da so v naš program vključeni vedno starejši ljudje, saj je 57,47% uporabnikov programa starejših od 80 let.

V procesu sprejemanja je tudi Strategija dolgožive družbe, zato pričakujemo, da bodo tudi nas vključili vanjo.

Delo v naših skupinah temelji na principih samopomoči in se izvaja v skladu

s strokovnimi izhodišči ZDSGS. Vsi izvajalci so zavezani k spoštovanju Kodeksa etičnih načel v socialnem varstvu, Etičnim načelom ZDSGS in Etičnemu kodeksu organiziranega prostovoljstva.

In, ja, dragi in spoštovani prostovoljci, vam srčna hvala in pohvala za vse delo, ki ga opravljate. Člani skupin in prostovoljci ste primer, ko se učimo, kako biti in ostati Človek z veliko začetnico. Ste ambasadorji sprememb, dobrih praks in pozitivnega staranja.

S svojim delom prispevate k boljšemu življenju posameznika, skupnosti in tudi države.

Za bodoče si želimo predvsem to, da je v družbi naše delo prepoznano in ocenje-

no kot prepotrebno, da nadgrajujemo naš Program, da z delovanjem izboljšujemo naš vsakdanjik, da si naredimo prostor v glavi in duši za dobro počutje in kreativnost.

Vsem partnerjem, ministrstvom, financerjem, sofinancerjem, delovnim organizacijam, občinam, podjetju HOFER, pa en velik HVALA za vso podporo.

Za konec pa še misel: Veliki ljudje so tisti, ki vedo, da je duhovna moč močnejša od materialnega, da svetu vladajo misli.

Nikoli nismo prestari, da si ne bi postavili še kakšnega cilja ali da bi sanjali nove sanje.

Vse dobro vam želim.

PREPLETANJA

11

30 - letnica

aktivnosti za prostovoljce

Člani skupin Območnega združenja RK Škofja Loka na slavnostni akademiji ob 30-letnici programa Skupine starih ljudi za samopomoč Marija Kastelec

PREPLETANJA

12

V

lepem sončnem jutru smo članice in voditeljice skupin za samopomoč starejših, ki delujejo pri Območnem združenju RK v Škofji loki, 1. junija letos vstopale v avtobus, ki nas je popeljal v Celje, na proslavo ob 30-letnici delovanja teh skupin.

Da bo to velik dogodek je napovedoval že program prireditve, nismo pa pričakovali take množice, ki je prihajala z vseh koncev Slovenije. Ta dan smo šele začutili, da smo del nečesa velikega, del programa, ki bogati in lepša našo starost in ki združuje starostnike iz vse Slovenije. Že pred dvorano so nas pričakale prijazne hostese in nas usmerjale v dvorano, ki se je hitro polnila. Na sedežih nas je čakala lična Hoferjeva vrečka z malico in vodo.

Vsepovsod je bilo videti nasmejane obraze, objemanje in pozdravljanje – skratka, eno samo veselje vsenaokrog. Bolezni in tegobe, ki so stalne spremljevalke starostnikov, so tega dne očitno ostale doma ...

Pozdravna govora predsednika Boruta Pahorja in predsednice, gospe Zorice Škorc sta doživela bučen aplavz in se dotaknila naših src. Tudi vokalna skupina Sonus in mladinski zbor Carmina Slovenica sta navdušila vso dvorano. Vmes pa smo prisluhnili zdravnici dr. Saneli Banovič, ki nam je razložila pravi pomen objema.

Ko smo zapuščali dvorano, so mi v ušesih spet zazvenele lepe predsednikove besede: “Spremeniti moramo dojemanje, da je starejša generacija breme za družbo.” Se bo kdaj spremenilo tako mišljenje? Srčno upam, da se bo in da to niso le lepe besede, ki so navdušile tako mene kot tudi vse druge prisotne.

Danes smo doživeli nekaj lepega in imeli smo se prelepo! Uživali in poveselili smo se tako članice in člani skupin kot tudi prostovoljke in prostovoljci pa tudi vse zaposlene na Zvezi.

Na gričku pri sv. Jožefu , kjer so za nas pripravili še okusno kosilo, smo se nekat-

eri srečali tudi z gospo dr. Metko Klevišar.

Srečni in polni vtisov smo se odpravili do avtobusa, ki nas je odpeljal proti Škofji Loki in naprej po Poljanski dolini do Žirov.

Za konec pa še nekaj mnenj naših članic in dveh voditeljic: Danica Demšar: “Bilo je enkratno! Takih proslav je malo. Lep sprejem in zares lep program.”

Pavla Šink: “Neponovljivo! Vse je bilo prelepo.”

Danica Dolinar: “Bilo je zelo lepo, še posebno ker nas je počastil naš predsednik. Želim, da se še kdaj srečamo na podobni prireditvi.”

Berta Šantej: “Več kot odlično in veliko doživetje! Če bi bilo vsako leto tako srečanje, bi se ga z velikim veseljem udeležila.”

Sonja Babič Možina: “Zares zelo, zelo v redu in brez pripomb!”

Angelca Jezeršek: “Same pohvalne besede o proslavi v Celju.

Zelo pozdravljam medgeneracijske proslave. Piko na i pa je postavil naš predsednik Borut Pahor, ki se je udeležil proslave in ki ceni delo, ki ga opravlja Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije. Zahvaljujem se za trud vsem na Zvezi, ki so pripravili tako dober in kvaliteten program in tako lepo proslavo.”

Majda Rant: “Letos oktobra bo minilo že 24 let, odkar sem se sama vključila v program skupin starih ljudi za samopomoč. Ali bi vztrajala tako dolgo, če program ne bi bil dober - kaj dober, odličen?

Hvala vsem tistim,ki so ta program začeli, in vsem tistim, ki vztrajajo in delajo dobro, da smo lahko praznovali 30-letnico.

Proslava je bila zelo dobro pripravljena in izvedena na najvišjem nivoju. Iz naše skupine Jesenski žarki se nas je 6 udeležilo proslave.

Med njimi sta bili Francka in Ivanka, ki sta se naši skupini pridružili januarja letos. Slišala sem, kako sta se pogovarjali: “Ti, to pa ni kar tako. Ali je v to vključena cela Slovenija? Joj, pa še naš predsednik je prišel. Prav sva naredili, da sva se vključili v to skupino.”

SUPERVIZIJA NA OBALI

– Učenje ob izmenjavi izkušenj v sproščenem vzdušju Tatjana Prašnikar

S

pomočjo organizatork lokalnih mrež Branke in Dragice smo for­ mirali supervizijsko skupino pro­ stovoljk – voditeljic skupin sta­rih ljudi za samopomoč iz MD Svetilnik, Koper, in MD Pristan, Piran. Trinajst prostovoljk se je za obdobje od maja 2016 do aprila 2017 prelevilo v supervizantke, ki so redno prihajale na supervizijska srečanja, ki sem jih vodila strokovna delavka ZDSGS, supervizorka.

Supervizijsko skupino so sestavljale: Maria, Dragica, Ljubica, Mihela, Terezija, Božica, Patricija (MD Pristan) in Lijana, Veronika, Tanja, Maša, Viktorija, Neda (MD Svetilnik, Koper).

Srečanja so potekala v prostorih Doma upokojencev Izola, kjer smo imele na voljo vso potrebno opremo za delo, zagotovljen pa je bil tudi čas za krajši odmor in okrepčilo, za katero so poskrbeli prijazni gostitelji.

Povprečno je bilo na srečanju prisotnih 8-9 supervizantk; članice so nanje prihajale redno po svojih zmožnostih.

Supervizantke so iz srečanja v srečanje delovale pozitivno, delovno, sodelujoče, spoštljivo in so se tudi medsebojno povezale. Všeč jim je bilo, da so bile iz dveh društev. Med njimi se je vzpostavila zaupnost, bile so pripravljene za delo

na sebi za vlogo voditeljice. Supervizantkam so bile skupne velika srčnost, pripadnost programu in društvu, profesionalnost, iskrenost, pripravljenost za delo, izmenjavo izkušenj in učenje.

Izkazale so se kot prave prostovoljke, ki se zavedajo vrednosti programa za starejše ljudi. Svoje prostovoljsko delo opravljajo z navdušenjem oz. so med supervizijo »osvežile« motivacijo, ki prihaja od znotraj. Doživljajo, da jim je to, kar dajejo v skupinah starih ljudi za samopomoč, tudi povrnjeno. Nekaterim prostovoljstvo predstavlja način življenja.

Iz evalvacijskih vprašalnikov, ki so jih izpolnile supervizantke, je evidentno, da so se njihova pričakovanja uresničila (nekatere med njimi niso vedele, kaj točno naj pričakujejo, saj je bila to njihova prva izkušnja s supervizijo). Nekatere so voditeljice skupin že desetletja – tem in tudi ostalim je bila dobrodošla obnovitev znanj in dopolnitev z novimi spoznanji. S praktičnimi primeri so v osmih srečanjih osvežile / definirale svojo vlogo voditeljice v odnosu do uporabnikov oz. skupine, ki jo vodijo, pridobile pa so tudi znanja in orodja, ki jim bodo v pomoč pri nadaljnjem delu.

Ena od supervizantk je lepo zapisala: »Na osebni ravni sem potrebovala supervizijo kot »zdravilo za dušo« - za svojo osebno pomoč, za okrepitev in prečiščevanje motivacije in intelektualno osvežitev.« Vsem je bilo všeč, da so supervizijska srečanja potekala v prijetnem, sproščujočem delovnem vzdušju, ki jim je dalo nov zagon za nadaljnje delo, in so se rade udeleževale srečanj.

Za nadaljnje delo so zapisale, da potrebujejo občasna izobra­ ževanja in strokovna druženja za osebno rast in strokovno osvežitev za preprečitev rutinskega dela. Večina supervizantk bi se podobnih srečanj udeleževala tudi v prihodnje, če bi bila možnost.

Vsa supervizijska srečanja so bila konstruktivna in pozitivno naravnana.

PREPLETANJA

13

aktivnosti za prostovoljce

POVABILO k vodenju PRIJAVNICA

v usposabljanje in izobraževanje za voditelje skupin starih ljudi za samopomoč, ki ga izvaja Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije in se bo izvajalo za Obalno-kraško in Notranjsko-kraško regijo. Usposabljanje bo potekalo v Kopru.

Usposabljanje se bo pričelo v novembru 2017.

Od prostovoljca, ki se vključi v usposabljanje se pričakuje, da bo skupaj z voditeljskim parom tekom usposabljanja ustanovil skupino in jo vodil vsaj 2 leti. Prostovoljec se vključi v lokalno mrežo skupin/ medgeneracijsko društvo. Usposabljanje je za prostovoljce brezplačno.

Ime in priimek kandidata – prostovoljca: ......................................................................................................................

Domači naslov: ..............................................................................................................................................................

Telefon, elektronski naslov: ...........................................................................................................................................

Ali ste že prostovoljec v kakšni drugi organizaciji oz. že imate izkušnje s prostovoljskim delom?

V primeru, da je odgovor pritrdilen, prosim na kratko napišite. ....................................................................................................................................................................................... ....................................................................................................................................................................................... .......................................................................................................................................................................................

Kratka osebna predstavitev in zakaj želite postati prostovoljec: ....................................................................................................................................................................................... ....................................................................................................................................................................................... .......................................................................................................................................................................................

V/dne: …………………………............................

Podpis kandidata: ………………………………….....................

OPOMBA: Izpolnjeno prijavnico, prosim, pošljite na Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije

PE Domžale, Ljubljanska cesta 58, 1230 Domžale ali

E-pošti: tatjana.prasnikar@skupine.si Na podlagi vaše prijavnice vas bomo povezali z vam najbližjim lokalnim društvom oz. organizacijo, ki izvaja program Skupine starih ljudi z samopomoč.

Kontakt za dodatne informacije: Tatjana Prašnikar, vodja usposabljanja, Mobi: 041 287 851, E-naslov: tatjana.prasnikar@skupine.si Branka Knific, strokovni vodja v MD Svetilnik Koper, Mobi: 051 341 554 E-naslov: branka@knific.si PREPLETANJA

14

pogovorne skupine za starejše osebe - Obalnokraška in Notranjsko-kraška regija

V

novembru 2017 bo Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije v sodelovanju z Medgeneracijskim društvom Svetilnik Koper organizirala pričetek usposabljanja in izobraževanja novih prostovoljcev za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč.

Kontakt za dodatne informacije: Tatjana Prašnikar, vodja usposabljanja, Mobi: 041 287 851, E-naslov: tatjana.prasnikar@skupine.si Branka Knific, organizatorka lokalne mreže v MD Svetilnik Koper, Mobi: 051 341 554 E-naslov: branka@knific.si Prijave zbiramo do konca oktobra oz. do zapolnitve mest.

Vabljeni k vključitvi v usposabljanje in izobraževanje vsi zainteresirani, ki vas veseli druženje in delo s starejšimi osebami ter ste se pripravljeni izobraževati in nameniti tedensko del svojega prostega časa prostovoljskemu delu.

Voditeljem skupin predstavljajo pogovorne skupine pozitiven naboj proti izgorevanju na delovnem mestu, pripravo na lastno starost in pristen stik s starejšo generacijo, starejšim ljudem pa prijateljsko skupino, t.i. »nadomestno družino«, saj lahko v njej zadovoljujejo temeljne nematerialne potrebe, kot so potreba po temeljnem medčloveškem odnosu, potreba po doživljanju smisla starosti in povezovanju generacij.

Več o programu: https://www.skupine.si/programi/skupine_za_samopomoc/ Program usposabljanja in izobraževanja je verificiran pri Socialni zbornici Slovenije, ovrednoten s 4 točkami.

Prostovoljci, voditelji skupin se povezujejo v lokalno mrežo skupin starih ljudi za samopomoč v okviru medgeneracijskih društev in drugih organizacij, ki izvajajo program Skupine starih ljudi za samopomoč.

Novo mesto gosti

usposabljanje in izobraževanje prostovoljcev, voditeljev skupin v Dolenjski regiji Petra Cerinšek, organizatorka regionalnih mrež ter vodja usposabljanja in izobraževanja

V

aprilu 2017 je Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije v sodelovanju z Medgeneracijskim društvom Žarek, Novo mesto, pričela proces usposabljanja in izobraževanja prostovoljcev voditeljev skupin starih ljudi za samopomoč.

Enoletno usposabljanje in izobraževanje poteka v prostorih Doma starejših občanov

Novo mesto, kjer se v skupino povezujejo prostovoljci iz lokalne mreže Medgeneracijskega društva Žarek, Novo mesto (organizatorka lokalne mreže Branka Bukovec ter predsednica Marija Padovana), in Medgeneracijskega društva Vesela jesen, Trebnje (predsednica Anica Miklič, organizatorka regionalne mreže Ismeta Mujanović).

V skupino se povezuje 14 prostovoljk in 1 prostovoljec, ki v teku 120-urnega procesa usposabljanja in izobraževanja sodelujejo na predavanjih in delavnicah, berejo temeljno in dodatno gradivo, pišejo refleksije, hospitirajo v skupinah, vodijo učne skupine … z namenom ustanovitve pogovorne skupine v svojem lokalnem okolju ter osvojitve kompetenc s področja gerontologije, ki bodo predstavljala pomembno podlago pri vsakotedenskem vodenju pogovornih skupin.

V omenjeni skupini je že moč zaznati odprtost, povezanost, motivacijo za učenje, pripravljenost podeliti svoje znanje in izkušnje kot tudi nuditi podporo drug drugemu v procesu učenja in osvajanja novih veščin. Vse to ustvarja optimalno podlago za učenje, ugodno vpliva na razvoj skupinske dinamike ter opolnomoča prostovoljce, voditelje v aktivno vlogo, tako v procesu ustanavljanja skupine kot tudi kasneje v procesu vodenja pogovorne, prijateljske skupine v svojem domačem okolju.

PREPLETANJA

15

dejavnost zveze

strokovna tema

POLLETNE NOVIČKE ZDSGS Martina Slokar, strokovna služba Zveze

P

ol delovnega leta je za nami, prav tako tudi uradno poletje in lahko rečemo, da je bilo napolnjeno z aktivnostmi in lepimi dogodki. Predvsem izstopa proslavitev 30-letnice programa Skupine starih ljudi za samopomoč z izdajo jubilejnega zbornika in izvedbo Slavnostne akademije 1. junija v Celju.

Poleg tega bi radi v strokovni službi navedli še nekaj aktivnosti iz prve polovi­ ce leta: • priprava poročil za dva glavna sofinancerja (MDDSZ, FIHO) ter nekaj manjših (občine); • uspešne prijave na javni razpis Ministrstva za zdravje ter nekaterih občin (Maribor, Ajdovščina, Domžale, Škofja Loka); • izvedba usposabljanja za vodje intervizijskih skupin v februarju; • zaključek usposabljanja v Mariboru, začetek v Domžalah, Novem mestu, Ljutomeru in Murski Soboti; • predstavitev ZDSGS in programov na 2. mednarodnem sejmu sodobne medicine MEDICAL v Gornji Radgoni (v sodelovanju z Društvom za samopomoč Jutro - Medgeneracijsko središče Gornja Radgona); • sodelovanje s SOS-telefonom in ISAinštitutom v projektu FIRST: izobraževanje za vzpostavitev mreže prvih točk pomoči za žrtve nasilja; • sodelovanje predsednice ZDSGS, ge.

Zorice Škorc, na konferenci Slovenija 2030 - Izzivi srebrne generacije, gostitelj predsednik RS Borut Pahor; • udeležba na predstavitvi in razpravi o osnutku Strategije dolgožive družbe v Cankarjevem domu, organizator MDDSZ, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj in Kabinet predsednika Vlade RS;

• obnovitev verifikacije na SZS za program usposabljanja prostovoljcev za vodenje skupin ter treh izkustvenih delavnic; • izvedba sej organov, skupščine in volitev predsednice in novih članov organov ZDSGS. Znane so tudi že nekatere jesenske aktivnosti: • sodelovanje na Festivalu za 3. življenjsko obdobje v Ljubljani (26. ali 27. 9.)

• zdaj že tradicionalni dvodnevni seminar za prostovoljce - voditelje skupin (Laško - 19. in 20. 10., Portorož - 9. in 10. 11.)

• začetek usposabljanja prostovoljcev za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč v Gornji Radgoni (predvidoma septembra), Žalcu (predvidoma v oktobru) in Kopru (predvidoma v novembru).

VOLILNO LETO V ZDSGS

Letošnje leto je v ZDSGS volilno leto, saj je 12. 06. 2017 pretekel mandat vsem aktualnim članom organov ter predsednici ZDSGS. Dne 30. marca 2017 je bila v Domžalah redna skupščina Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije, hkrati pa so bile zaradi racionalizacije stroškov in časa izvedene tudi volitve. Z veseljem vas obveščamo o novi sestavi organov ZDSGS, ki bodo delovali v obdobju od 12. 06. 2017 do 12. 06. 2021.

• predsednica ZDSGS: Zorica Škorc; • člani Izvršnega odbora ZDSGS: Radojka Hižman, Majda Knehtl, Petra Jamnik Kobolt, Mira Lenarčič, Ismeta Mujanović, Mirko Stainer, Marjana Šmajs, Saša Šolar in Klavdija Žnidar; • članice Strokovnega sveta ZDSGS: Ema Brelih, Danijela Gutić, mag. Danica Hrovatič, Franja Jakob, Bernarda Lukančič, Maksimiljana Mali; • članice Nadzornega odbora ZDSGS: Zora Borko, Silva Erzar in Katarina Poštrak; • nadomestne članice Nadzornega odbora ZDSGS: Olga Detela, Marija Dobrišek in Janja Grošelj; • članice Častnega razsodišča ZDSGS: Ljudmila Modrej, mag.

Mateja Prosen in Marija Radkovič; • nadomestne članice Častnega razsodišča: Marija Kastelec, Jožica Šmon in Ana Vindiš.

Vsem izvoljenim iskreno čestitamo k izvolitvi in se veselimo uspešnega sodelovanja!

Število skupin, članov in prostovoljcev Nacionalna mreža skupin starih ljudi za samopomoč ZDSGS število skupin starih ljudi za samopomoč število uporabnikov programa - starejših oseb število prostovoljcev - voditeljev skupin stanje na dan 30. 6. 2017 PREPLETANJA

16

469 4.370 783

SKUPINE STARIH LJUDI ZA SAMOPOMOČ V SKUPNOSTI Z VIDIKA UPORABNIC Danijela Gutić

P

rispevek je nastal na podlagi diplomske naloge z naslovom Skupine starih ljudi v skupnosti z vidika uporabnic (2016) kot avtoričino zaključno delo visokošolskega univerzitetnega študija na Fakulteti za socialno delo.

UVOD

Kot prostovoljka – voditeljica skupine že skoraj pet let sodelujem v programu Skupine starih ljudi za samopomoč. V času usposabljanja za voditelje skupin, ki je potekalo v Ljubljani v letih 2012 in 2013, sem ustanovila skupino, ki mi je skupinsko delo razkrila kot področje mojega interesa v stroki socialnega dela. Vodenje skupine me je vodilo v poglobljeno raziskovanje pomena skupin starih ljudi za samopomoč za njihove uporabnike – člane skupin, na podlagi česar je nastala ta diplomska naloga. Ne glede na to, da gre za prostovoljsko (in laično) delo s skupino, je njegova podstat socialno delo.

Velik del odgovornosti za kakovostno delo na srečanjih skupin sloni na voditeljih oz. sovoditeljih skupin. Časovna neomejenost delovanja skupin in večletno udejstvovanje voditeljev v programu zahteva nova znanja za učinkovitejšo integracijo vseh vlog in nalog, ki jih voditelj v skupini opravlja.

Nekaj usmeritev za pridobivanje omenjenih znanj je pokazala tudi ta naloga.

NAMEN NALOGE IN METODOLOGIJA

Lastna izkušnja vodenja skupine, radovednost, razmišljanje o prihodnosti skupin in programa Skupine starih ljudi za samopomoč so me vodili do oblikovanja namena in ciljev naloge. Kot voditeljica skupine čutim potrebo po nadgradnji in dopolnitvi znanj za vodenje skupin ter po takšnem razvoju veščin za zavestno

vodenje skupine, da bo lahko vsak posa­meznik v čim večji meri uresničeval in razvijal tisto, zaradi česar v skupino prihaja.

Namen naloge je osvetliti vpliv skupine na posameznika, člana skupine, osvetliti področja tega vpliva, procese v skupini in spremembe, ki jih član doživlja kot posledice sodelovanja v skupini. Ugotovitve naloge bi lahko prenesli v sam program tako, da bi jih vključili v usposabljanje novih voditeljev in dodatna usposabljanja obstoječih voditeljev ter upoštevali pri razvoju programa v prihodnosti. V prihodnjem letu program praznuje ustanovitev prve skupine in s tem 30-letnico delovanja. Ob tej priložnosti se odpirajo vprašanja, kakšno vlogo lahko zavzame program v družbi v prihodnosti. Nove generacije upokojencev oz. oseb nad 65. letom starosti, ki so glavni uporabniki programa, in izzivi dolgotrajne oskrbe odpirajo vprašanja, na katera morda lahko odgovori prav program Skupine starih ljudi za samopomoč.

Raziskovalna vprašanja, ki so predstavljala izhodišče za intervjuje s članicami različnih skupin za samopomoč, so se glasila: 1. Kako skupine doživljajo njihovi člani?

2. Kako skupine delujejo, kateri elementi se kažejo kot bistveni?

3. Kakšni procesi se odvijajo v skupini?

4. Katere pozitivne učinke udejstvovanja na srečanjih zaznavajo člani skupin pri sebi?

5. Kako člani skupin vidijo prihodnost skupin in (morda v povezavi s tem) kako doživljajo lastno staranje?

Populacija te raziskave so bile osebe, starejše od 65 let, ki so vključene v skupino starih ljudi za samopomoč v domačem okolju. V vzorec so bile vključene članice skupin iz osrednjeslovenske in gorenjske regije. Intervjuje sem izvedla z 10 članicami iz 7 različnih skupin.

NEKAJ TEORETIČNIH PREDPOSTAVK 1. V SKUPINAH PREVLADUJE MODEL VZAJEMNE POMOČI

Po Shulmanu (Stempler et al. 1996: 17) je model medsebojne oz. vzajemne pomoči v skupinah, po katerem so uporabniki inherentno zmožni za pomoč drugemu, zgodnji znanilec paradigmatskega premika znotraj socialnega dela k delu z uporabniki z vidika perspektive moči. Socialno delo s skupino je postalo pomembna podpora zatiranim in ranljivim populacijam in je prispevalo k razumevanju dolgoročnih posledic, ki jih povzroči stalno in dolgotrajno izključevanje. Shulman meni, da je ravno proces vzajemne pomoči socialnim delavcem pomagal kritično PREPLETANJA

17

strokovna tema reflektirati osnovni medicinski model, ki je tako dolgo prevladoval v socialnem delu. Skupine starih ljudi za samopomoč lahko opišemo z modelom recipročnosti oz. vzajemnosti, po katerem so vsi člani s svojo osebnostjo, znanjem, izkušnjami in mišljenjem v medsebojnih odnosih enakovredni in dragoceni soustvarjalci pozitivnih izkušenj zase in za druge v skupini.

2. KREPITEV MOČI POSAMEZNIKA KOT EDEN OD »STRANSKIH UČINKOV« SKUPINE

V luči krepitve moči je splošni cilj skupin za samopomoč spreminjanje zavirajočih kognitivnih, vedenjskih, socialnih in političnih struktur ter pogojev, ki onemogočajo ljudem nadzor nad lastnim življenjem in dostop do potrebnih resursov ter jih odvračajo od participacije v skupnosti. Spreminjanje zavirajočih kognitivnih in vedenjskih struktur zahteva kognitivno restrukturiranje, določenega vedenja pa se je potrebno odučiti in se naučiti novih vzorcev. Skupina, usmerjena v krepitev moči, omogoča proces krepitve zavesti o premagovanju notranjih ovir (negativnih samoocen) ter povezovanje osebnih in medsebojnih situacij s socioekonomskim ozadjem. Za spremembe na vedenjski ravni lahko znotraj varnega okolja skupine zagotovimo priložnosti, prek katerih člani izkusijo nove načine delovanja in interakcije, ki temeljijo na novem načinu videnja sebe in lastnega sveta (Breton 2004: 59–60).

3. SKUPINSKA DINAMIKA MALIH SKUPIN

Avtorici Radin in Feld (Sundel et al.

1985: 50–51) definirata lastnosti male skupine, ki jih teorije skupinske dinamike pripisujejo izključno majhnim skupinam.

Malo skupino opredelita kot skupino posameznikov, za katero so značilni štirje elementi: • posamezniki so vključeni v osebno interakcijo z vsakim posameznikom v skupini; • število vključenih je dovolj nizko, da je odsotnost vsakega od njih opazna; • člani so medsebojno odvisni, kar pomeni, da za doseganje individualnih ciljev v skupini potrebujejo drug drugega; • dojemajo se kot skupina.

PREPLETANJA

18

strokovna tema Prva dva elementa se nanašata na številčno majhno skupnost posameznikov, druga dva pa jih opredeljujeta kot enoto.

Skupinsko dinamiko majhne skupine avtorici opazujeta skozi povezanost, enotnost skupine (kohezivnost). Drugi avtorji jo opredeljujejo podobno: kot željo člana skupine, da ostane v skupini in ji pripada, kot privlačnost skupine za njene člane ipd. Avtorici poenostavita opredelitev kohezivnosti skupine z naslednjo definicijo: kohezivnost skupine je skupna privlačnost, s katero skupina pritegne posameznega člana. Viri tega privlaka so lahko različni, vse od medsebojne všečnosti članov, interakcij med člani skupin, ki zadovoljujejo potrebe članov (potrebo po pripadnosti), do skupinskih aktivnosti, ki so zadovoljujoče itd. Povezanost v skupini je neke vrste psihološko lepilo, ki članom omogoča, da se razkrijejo (so pristni), po drugi strani pa ohranjajo samospoštovanje.

POMEMBNEJŠI SKLEPI, KI JIH JE POKAZALA ANALIZA INTERVJUJEV

Skupine starih ljudi za samopomoč imajo v življenju starih ljudi, članov skupin, zelo pomembno mesto. Člani čutijo potrebo, da se udeležujejo srečanj. Tisti, ki so v skupinah že več let, jo doživljajo kot prostor, kjer lahko izrazijo svoje stiske.

Skupina temelji na medsebojnih odnosih, ki so ključni za vse druge procese, ki se v skupini odvijajo. V skupinah vlada vzdušje sprejemanja, odprtosti, spoštljivega poslušanja in načelo zaupanja, s čimer sta članom zagotovljena varen prostor in čas, da lahko neobremenjeno povedo, kar želijo. Pogovor o stiskah v skupini prinese razbremenitev.

Skupina je posebna oblika sodelovanja, ki članom daje znanje na svoj način: s tem, ko omogoča soobstajanje raznolikosti mnenj in razmišljanj. Skupine nosijo skriti potencial; v skupinah se razvijajo posebni, kvalitetni odnosi, ki se lahko prenašajo na odnose zunaj skupine (v družino in skupnost).

Skupine so vir socialne opore za svoje člane in eden od gradnikov socialnega kapitala v skupnosti. Poleg emocionalne opore se član skupine lahko zanese na to, da bo v skupini dobil tudi druge oblike opore in pomoči. Socialna opora, ki jo gen-

erira skupina, vzbuja pri članih občutek, da imajo nadomestno, »podaljšano« družino.

Kvaliteta pogovora je tesno povezana z upoštevanjem pravil vedenja v skupini. Člani skupin dobro poznajo pravila. Kot najpomembnejši pravili poudarjajo pravilo poslušanja v skupini in pravilo ohranjanja rdeče niti pogovora oz. pogovorne teme.

V skupini se je potrebno dogovoriti o tem, na kakšen način in v kakšnem obsegu se želijo člani pogovarjati o temah, kot sta politika in vera, ki lahko delujeta razdvajajoče. Popolno izogibanje t. i. spornim temam ni smiselno in članom skupine daje sporočilo, da niso zmožni komunicirati tako, da bi lahko slišali različna mnenja, ki bi jih lahko sprejeli ne glede na morebitno nestrinjanje. Konsenz o določenih temah lahko dosežemo z odkritim pogovorom o pravilih, ki veljajo za pogovor v skupini.

Eden najpomembnejših elementov skupinskega dela je vodenje, ki zahteva veliko znanj, veščin in priprav na srečanja. Člani so z voditelji v veliki meri zadovoljni, njihovo vlogo vidijo kot zelo zahtevno in jih v skladu s tem tudi cenijo. Menijo, da voditelji veliko truda vlagajo v vodenje skupine. Voditelji odločilno vplivajo na koristi, ki jih ima posameznik od skupine.

Voditelji so senzibilni za trenutne potrebe članov in fleksibilni na način, da pogovorno temo na samem srečanju prilagodijo članom, če je to tisti trenutek zanje pomembno. Voditelji delujejo povezovalno, ne dovolijo, da bi njihove osebne težave vplivale na razpoloženje skupine, so pripravljeni pomagati, so empatični in sodelujejo v pogovoru. Opisi voditeljev so pokazali, da imajo člani skupin visoka pričakovanja do voditeljev, do njihovega znanja, veščin in osebnostnih lastnosti.

V skupinah prevladuje visoka stopnja zaupanja. Zaupanje v skupini lahko obravnavamo z več vidikov; gre za občutek, da si lahko v skupini iskren in pripoveduješ brez samocenzure, da lahko pripoveduješ o osebnih stvareh, zaupanje, da vse povedano ostane v skupini, in opažanje, da drugi člani morda ne zaupajo toliko ali pa raje povedo olepšano verzijo resničnih stvari. Občutek varnosti omogoča iskrenost v skupini.

Povezanost in navezanost med čla­ nicami je relativno močna. Člani skupin

čutijo medsebojno bližino, tudi do te mere, da druge člane doživljajo kot sorodnike. Odnosi so prijateljski, zavedanje, da te na skupini pričakujejo vsak teden, še dodatno krepi občutek pripadnosti. Smrt članov skupin je vedno boleč dogodek v skupini.

Vzajemnost v odnosih je proces, ki je pričakovan v skupinah. Kaže se skozi prispevanje v pogovoru in ravnanje po pravilih v skupini. Vzajemnost šele omogoča resnično izmenjavo mnenj in izkušenj, na podlagi katere člani lahko modelirajo svoje vedenje in uvide.

Skupina validira razmišljanje posameznika in mu na ta način omogoča spoznanje, da so njegove težave »normalne«. Potrdi njegovo resnico, obenem pa mu omogoči, da iz razmišljanj članov zbere različne poglede na povedano (nove uvide). Člani skupin zelo cenijo različnost mnenj, ki pa ne povzročajo nesoglasij. To kaže na visoko stopnjo kulture poslušanja in pogovora, ki jo je razvila skupina kot celota.

Skupina ima lahko zelo pomembno vlogo pri prebolevanju izgub, ki jih doživljajo člani, in pri težavah s psihičnim zdravjem (npr. depresija).

Skupina preprečuje socialno izolacijo, spodbuja osebno urejenost, aktivno sodelovanje na srečanjih, samodisciplino, ki pomeni, da se član odpravi na srečanje, tudi ko bi raje ostal doma, in samomotivacijo. Člani skupin uporabljajo podobne strategije za spoprijemanje z izzivi staranja. Zavesten trud za ohranjanje fizičnega in psihičnega zdravja je ena najpogostejših (gibanje, druženje, vzpostavljanje in poglabljanje socialnih stikov, različne aktivnosti za ohranjanje kognitivnih sposobnosti). Članice skupin poudarjajo osebno odgovornost za lastno počutje in zdravje.

Ohranjanje psihičnega zdravja je tesno povezano z zavestnim sprejemanjem starosti in odprtostjo do vsega, kar sedanjost prinaša, prav tako z optimističnim pogledom nase in na svoje življenje. Članice skupin pri sebi opažajo pešanje, vendar ga hkrati tudi sprejemajo ter svoje dejavnosti in vsakdanja opravila prilagajajo trenutnim zmožnostim. Glavni vodili pri tem pa sta trud in skrb zase. V pomoč je lahko tudi tedenski urnik dejavnosti, saj poveča učinkovitost in moti-

vacijo za opravljanje zadanih nalog.

Samota je v starosti lahko zelo obremenjujoča, zato so skupine ustrezen odgovor na potrebo po pristnem človeškem stiku.

Posebna vrednost skupin starih ljudi za samopomoč se kaže v možnosti pripovedovanja lastne življenjske zgodbe, spominov in izkušenj spoštljivemu poslušalstvu, kar ima lahko svojevrstno zdravilno moč za pripovedovalca.

ZAKLJUČEK

Intervjuje s članicami skupin za potrebe raziskave sem izvajala z mislijo na lastno starost in na sebe v takšni skupini. Ob tem sem se spomnila tudi svojih prvih občutkov in spoznanj na začetnih srečanjih svoje skupine, ko so članice že razkrile nekaj zgodb iz svojega življenja: ta srečanja mi dajejo pogum in zaupanje v življenje. Življenjske zgodbe starih ljudi in njihove izkušnje so tiste, ki nas opogumljajo, vodijo, usmerjajo in nam omogočijo nove uvide, nov način razmišljanja. Tako dragoceno dediščino nam lahko predajo le stari ljudje. Če smo odprti in pripravljeni slišati, jo bomo pograbili z obema rokama; morda si prihranimo kakšno negativno izkušnjo v življenju ali pa povečamo možnosti za dobre izide. Italijanski filozof Umberto Galimberti je namreč dejal, da v današnjem času znanost in tehnologija učinkovito nadomeščata starega človeka v vlogi čuvarja informacij. Tako se modrost in znanje starejših zdita odveč. Nič pa ne more nadomestiti starostnikove etične in čustvene izkušnje, ki mu daje duševno ravnotežje, umerjenost, previdnost in druge lastnosti, ki bi nam jih računalnik težko posredoval.

V skupinah ustvarjamo tople, zadovoljujoče odnose, ki nam dajejo občutek varnosti in pripadnosti. Težko bi rekli, da obstaja boljša »naložba« v starost, kot je vseživljenjski trud za medsebojne odnose. Robert Waldinger, profesor psihiatrije na harvardski univerzi v Združenih državah Amerike in aktualni vodja najdlje trajajoče znane študije o razvoju odraslih z naslovom The Harvard Study of Adult Development (začetek študije sega v leto 1938), je nedavno predstavil najpomembnejša dognanja študije.

Eno izmed njih se glasi: dobri medsebojni odnosi nas ohranjajo bolj zdrave in srečnejše.

LITERATURA: • Birren, J. E., Cochran, K. N. (2001), Telling the Stories of Life Through Guided Autobiography Groups. The Johns Hopkins University Press: Baltimore & London.

• Breton, M. (2004), Group Dynamics. V: Garvin, C. D. et al. (ur.), Handbook of Social Work with Groups. New York: Guilford (275–291).

• Dragoš, S. (2000), Staranje v luči socialnega kapitala (na Slovenskem). Socialno delo, 39, 4–5: 241–252.

• Galimberti, U. (2011), Miti našega časa. Ljubljana: Modrijan.

• Garvin, C. D. et al. (2004), Handbook of Social Work with Groups. New York: Guilford.

• Gitterman, A. (2004), The Mutual Aid Model.

V: Garvin, C. D. et al. (ur.), Handbook of Social Work with Groups. New York: Guilford (93–110).

• Kawachi, I., Kennedy P. B., Glass, R. (1999), Social Capital and Self-Rated Health: A Contextual Analysis. American Journal of Public Health: Vol. 89, No. 8. (1187–1193).

Dostopno na: http://ajph.aphapublications. org/doi/pdf/10.2105/AJPH.89.8.1187 (1. 6.

2016).

• Kladnik, T. (2010), Nematerialne potrebe starih ljudi. V: Slokar, M., Brelih, E. (ur.), Priročnik za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč. Maribor: Zveza društev za socialno gerontologijo (67–76).

• Klemenčič Rozman, M. M. (2015), Sami po moč: skupine za samopomoč in podporne skupine kot vir moči. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

• Knific, B. (2010), Umeščenost programa Skupine starih ljudi za samopomoč s poudarkom na temeljnih pojmih. V: Slokar, M., Brelih, E. (ur.), Priročnik za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč. Maribor: Zveza društev za socialno gerontologijo (27–31).

• Lukas, E. (2002), Vse se uglasi in izpolni: vprašanja o smislu, ki si jih zastavljamo na starost. Celje: Mohorjeva družba.

• Nathanson, I., Tirrito, T. (1998), Gerontological Social Work: Theory into Practice. New York: Springer Publishing Company, Inc. • Radin, N. (1985), Socioeducation Groups.

V: Sundel, M. et al. (ur.), Individual Change Through Small Groups. 2nd ed., rev. and expanded. New York: The Free Press; London: Collier Macmillan, cop. 1985 (101–112).

• Ramovš, J. (2003), Kakovostna starost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka • Saleebey. D. (ur.) (1997), The Strength Perspective in Social Work Practice. New York: Longman.

• Shopler, J. H., Galinsky, M. J. (1985), The Open-Ended Group. V: Sundel, M. et al. (ur.), Individual Change Through Small Groups.

2nd ed. New York: The Free Press; London: Collier Macmillan, cop. 1985 (87–100).

• Shulman, L. (1996), Social Work with Groups: Paradigm Shifts for the 1990s. V: Stempler, B. L. et al. (ur.), Social Group Work Today and Tomorrow: Moving from Theory to Advanced Training and Practice. New York: Haworth (1–18).

PREPLETANJA

19

medgeneracijski tabori 2017

medgeneracijski tabori 2017

Društvo za razvoj civilnih iniciativ Most, Žalec

MEDGENERACIJSKI TABOR DEBELI RTIČ 2017 Katja Kolar, Špela Jovan Špela Jovan

PREPLETANJA

20

O

d 23. do 26. junija 2017 je Društvo za razvoj civilnih iniciativ Most, Žalec, v sodelovanju s Centrom za socialno delo Žalec organiziralo tradicionalni medgeneracijski tabor, ki se izvaja že vse od leta 1995. Namen tabora je povezovanje različnih generacij v celoto, solidarno zvezo, sodelovanje in prilagajanje v medsebojnih odnosih med udeleženimi generacijami, doseganje sožitja, pridobivanje izkušenj in seveda učenje.

Letošnji medgeneracijski tabor je prvič potekal v Mladinskem zdravilišču in letovišču na Debelem rtiču. Tabora se je udeležilo 32 udeležencev, od tega 12 otrok in mladostnikov, 16 članic skupin starih ljudi za samopomoč Društva Most ter voditeljice oz. spremljevalke. Medgeneracijski tabor je potekal pod vodst-

vom strokovnih delavk CSD Žalec - Katje Kolar in Špele Jovan, tudi voditeljice skupin, ter prostovoljk Saše Cimerman in Jerneje Klančnik.

Ves tabor je zaznamovalo prijetno vzdušje in prepletanje, deloval pa je pod geslom »Pod soncem smo vsi enaki«, s katerim smo želeli opomniti, da kljub vsem razlikam lahko delujemo kot celota in nekaj dni pod soncem preživimo v sožitju.

Vsak dan je potekal po vnaprej načrtovanem dnevnem redu.

Pričel se je z jutranjim krogom, v katerem smo se razgibali in pripravili svoja telesa na dan, ki nas je čakal. Vsak udeleženec v krogu je pokazal vajo, ki so jo vsi ostali ponovili. Na takšen način smo poleg razgibavanja ponovili tudi imena vseh prisotnih, pozabili pa nismo niti na pozdrav soncu. Po zajtrku so sledile dopoldanske aktivnosti, čas po kosilu smo namenili počitku, ustvarjalnim delavnicam in družabnim aktivnostim.

Enega izmed vrhuncev letošnjega tabora je tudi tokrat predstavljala vožnja z ladjico Zlatoperko ob slovenski obali ter ogled obalnih mest z morja. V prijetnem zalivu smo se ustavili in otroci so imeli priložnost za kopanje v morju, kapitan pa nam je medtem spekel slastne sardelice. Z ostanki so otroci hranili

galebe, ki so dobro hrano hitro zavohali, in v tem zelo uživali. Vsi skupaj smo tudi veselo prepevali. Zagotovo je bilo to za vse posebno doživetje, ki nam bo ostalo v lepem spominu.

Vse dni tabora je potekala igra Skriti prijatelj. Imena vseh udeležencev smo napisali na plakat, kjer so si lahko puščali darilca, lepe misli ter posvečali pozornosti in naklonjenost drug drugemu.

Ob večerih so imeli v letovišču organizirane animacije – ples in druženje, katerega smo se z veseljem udeležili. Udeležili smo se tudi predstavitve Karate kluba Polzela, katerega člani so nam prikazali nekaj tehnik in značilnosti tega športa. Zadnji večer pa je potekalo prijetno medgeneracijsko druženje – večer Pokaži, kaj znaš in razkritje skritega prijatelja.

Vsekakor sta udeležba in organizacija letošnjega medgeneracijskega tabora vsem nam prinesla nova znanja, izkušnje in prijetne spomine. Pokazali in dokazali smo, da imamo kljub generacijskim razlikam vsi enake interese – skupni čas preživljati v prijetnem vzdušju, kjer se bo vsak udeleženec čutil slišanega in spoštovanega. Predvsem za nekaj otrok, ki so prvič videli morje, je bila udeležba na taboru neprecenljiva izkušnja. Članice skupin starih ljudi za samopomoč, ki so jih otroci poimenovali kar »babice«, so

v skupino otrok prinašale občutek varnosti in domačnosti, tudi s pripovedovanjem zgodb iz svoje mladosti. Občutiti je bilo izredno naklonjenost med mlajšo in starejšo generacijo in zagotovo so se med njimi spletle vezi, ki jih bodo povezovale še dolgo po zaključku tabora.

Ob zaključku smo bili vsi enotni, da je takšno druženje in prepletanje neprecenljiv vir izkušenj, ki ga je treba ohraniti

tudi v prihodnjih letih. Za vse udeležene je pomenil pridobitev dodatnih znanj in izkušenj, ki jih bomo lahko uporabili tudi v prihodnje. Na podlagi mnenj udeležencev in iz zaključne evalvacije je jasno, da si vse tri generacije želijo, da bi se medgeneracijski tabor izvedel tudi prihodnje leto.

Vsi udeleženci smo s tabora odšli z lepimi spomini, pozitivnimi vtisi in željo, da se ponovno srečamo!

PREPLETANJA

21

medgeneracijski tabori 2017

medgeneracijski tabori 2017

MD Tromostovje, Ljubljana »MLADI SMO SAMO PRVIH 100 LET!« - VEČDNEVNI MEDGENERACIJSKI TABOR MD TROMOSTOVJE V LAŠKEM 2017 Marija Kavčnik, Anja Žitnik Udeleženci tabora

PREPLETANJA

22

M

ed 27. in 30. junijem 2017 smo se na medgeneracijskem taboru v Zdravilišču Laško družili članice, voditeljice in naši najmlajši.

V torek, 27. 6. 2017, smo se ob 9. uri odpeljali iz Ljubljane z mednarodnim vlakom, tako da smo bili že ob 10.20 v Laškem. Anja je do potankosti organizirala vse dogodke; tudi za naše kovčke je bilo poskrbljeno, saj nam jih je odpeljal šofer iz zdravilišča.

Anja in Danijela, ki se je pridružila naslednji dan, sta bili organizatorici.

Tabora pa so se udeležile Albinca, Marija, Mira, Metka, Beatrice (Anjina vnukinja) in Benjamin (Albinin vnuk). Na letošnjem taboru so bile zastopane že tri skupine MD Tromostovje in kar 4 generacije v starosti 7, 33, 59 in 82 let.

In kaj vse smo doživeli? To pa vam bosta v dnevniških zapiskih zaupali gospa Marija, članica skupine Poskočne žabice z Viča v Ljubljani, in Anja, voditeljica skupine.

27. junij - 1. dan Ko smo se namestili v sobe, smo seveda šli vsi v bazene Thermane Laško, kjer je svetovljanski – pokriti/odkriti bazen. Ob 14. uri nas je v »prostoru za prosti čas« sprejela vodja hotela gospa Irena, ki nam je povedala nekaj o njegovi zgodovini.

Omenila je tudi, da je pod nami »kad«, ki je bila zgrajena za cesarja Franca Jožefa I. Povabila nas je na animacijske prireditve v zdravilišču, kakor tudi na različne masaže s popusti.

Popoldan je sledila telovadba v parku z Jano – vaditeljico v zdravilišču.

Presenečena je bila nad gibljivostjo naših najmlajših – Beatrice in Benjamina. Po večerji smo se še dobili v salonu, imenovanem Zlata dvorana, ki je bila v času cesarja Franca Jožefa I. bazen, da smo se še »uradno« spoznali. Beatrice je pripravila čudovit plakat, na katerega smo nato lepili listke s sporočili za »skrivnega prijatelja«.

28. junij - 2. dan Zjutraj, že ob 7. uri, smo imele vaje (pravilno dihanje z utrjevanjem medeničnega dna), ki jih je vodil terapevt Klemen. Anja je uredila, da smo imeli rezervirano omizje v jedilnici. Po zajtrku smo si ogledali mesto Laško in park, ki je posajen z drevesi od vsepovsod, tudi nekaj imenitnih sekvoj je tu in terapevtske točke (4) so označene.

Pred večerjo smo imeli delavnico z naslovom Kdo sem jaz, kdo si ti, kjer smo si izmenjavali različna vprašanja in odgovore. Najmlajša sta izdelala krasen plakat z nazivom Osebna izkaznica skupine, kjer sta za vsakega, po mesecih rojstva, izbrala živalico in izračunala našo povprečno starost - ta je letos znašala 51 let. Starejši pa smo poskušali najti akronim iz prvih črk naših imen. Druženje smo nadaljevali še z odgovarjanjem na vprašanja v igri Kviz.

Zvečer smo se v Zdravilišču Laško udeležile prireditve z naslovom Ofiranje, kjer smo udeleženci spoznali zabavne običaje ob praznovanju goda. To je bil zbor domačinov iz lokalnega kulturnega društva, ki so prepevali narodne pesmi ob spremljavi harmonike in zaplesali z obiskovalci. Po koncu se nam je pridružil vodja skupine g. Valentin in nam povedal, kako skupina deluje. Povabili smo jih v Ljubljano. Vnele so se tudi simpatije, več pa ne izdamo!

29. junij - 3. dan Po zajtrku smo imeli zelo prijetno delavnico, ki smo jo posvetili hvaležnosti. Naša najmlajša sta narisala, kaj njima pomeni hvaležnost. Nato pa spet obvezno v bazen.

Ker smo ta dan Zlato dvorano lahko uporabljali le do 13. ure, smo s popoldansko delavnico nadaljevali v prostoru za prosti čas. V dveh skupinah smo prebrali dve pravljici, ki sta ju izbrala najmlajša člana naše družine, ter jih nato skupaj obnovili. Močno se nas je dotaknila pesem iz pravljice Gusar Berto, ki je s čudovitim besedilom

najbolje ponazorila pomen našega druženja in nosi naslov Skupaj lažje rastemo.

Ostalo nam je še toliko časa, da smo odkrivali našega »skrivnega prijatelja« ter prebrali, kaj lepega nam je le-ta napisal.

Najmlajša sta pri tem kar tekmovala, saj je Beatrice svojemu napisala kar 12 listkov.

Anji so se ob prebiranju sporočil, namenjenih njej, kar orosile oči. Njena skrivna prijateljica je namreč zapisala: »Kot je v neki pesmi zapisal že Tone Pavček: NA SVETU SI ZATO, DA SI SONCE IN DA S SVETA PREGANJAŠ SENCE! In ti to res tudi počneš, vsak dan posebej!« »Vedno verjemi, da lahko še veliko daš svetu. Tvoje izkušnje so neprecenljive!« Vsem pa je bil všeč tudi listek z vsebino: »Čudovita si! Ohrani svojo mirnost in smeh! Tvoje oči so ogledalo tvojega srca!« Do večerje pa seveda spet v bazen.

Da pa se naš dan ne bi prekmalu končal, smo večer preživeli ob izpolnjevanju Vprašalnika in za zaključek pogledali še dokumentarni film z naslovom Življenje je kot reka o skupinah starih ljudi za samopomoč.

Metka je z veliko hvaležnostjo izjavila, da je ponosna, da je del take skupine.

30. junij - 4. dan Pred zajtrkom, in sicer že ob 7. uri, smo ponovno imele vaje s fizioterapevtom Klemnom (pravilno dihanje z utrjevanjem medeničnega dna). Upam, da nam bodo pomagale k še čvrstejšemu zdravju. Nato smo že pospravili stvari v kovčke. Sledil je še čas za kopanje, urejanje frizure pri frizerju, masaže … Zaključili smo še zadnje kosilo v hotelu in nato počasi odšli proti železniški postaji, seveda brez kovčkov, ki so nam jih zopet pripeljali.

Hvala vsem v Zdravilišču Laško, ki so obogatili naše bivanje pri njih. Resnično lahko vidimo, kako pomembno je, da s prijaznostjo in srčnostjo skrbijo za vse, tudi za tiste, ki so že od rojstva priklenjeni na vozičke, da se s svojimi družinami počutijo sprejete in varne.

Iz srca hvala tudi v imenu naše skupine, ki se je pri vas odlično počutila!

Iz Laškega smo spet odpotovali z mednarodnim vlakom ob 15.17 ter prispeli v Ljubljano ob 16.30. Tu smo spile poslovilno kavo in fanto. Zadovoljni in veseli smo se objeli z besedami: »Tudi drugo leto se vidimo na medgeneracijskem taboru!« P. s.: Anja in Danijela sta nas RAVNO PRAV zaposlovali z dejavnostmi, da je bilo ZELO PESTRO in LEPO! HVALA ZA TAKO DOŽIVETJE. PREPLETANJA

23

medgeneracijski tabori 2017

medgeneracijski tabori 2017

Medgeneracijsko društvo Jesenski cvet, Domžale

MEDGENERACIJSKI TABOR V IZOLI Maksimiljana Mali, strokovni vodja MD Jesenski cvet Udeleženci tabora

PREPLETANJA

24

T

udi starejši gremo radi na počitnice.

Tokrat smo bili na taboru v Izoli. Pa ne pod šotori, kot bi si predstavljali po nazivu našega letovanja, ampak tako, kot je starejšim primerno, z vso postrežbo in udobjem v hotelu.

Letovali smo v Hotelu Delfin v Izoli od 14. do 19. junija 2017 in bili v večini s storitvami tega hotela vsi zadovoljni.

Pa vendar ni bil cilj našega letovanja le spanje in hrana (ki je bila mimogrede dobra in okusna, temveč predvsem kopanje, druženje, povezovanje, sodelovanje, gibanje, ustvarjalnost, zabava …

Naša skupina je bila kar številčna, saj nas je bilo 38 iz domžalskega in kamniškega okoliša, od tega tudi nekaj mlajših predšolskih in šolskih otrok. Na samem taboru pa smo se še »pomnožili« saj so se nam nekajkrat pridružili še prijatelji iz lokalnega okolja, ki so povezani v medgeneracijskem društvu v Kopru z

nazivom Svetilnik. Hitro so nastale povezave in prijateljstva med nami in Primorci. Rdeča nit za pogovore, igre, pesmi in druga dogajanja na taboru je bil slogan »Mi gremo pa na morje«. Pogovori in pogledi na to temo so bili prav pestri, saj so domačini popestrili in razširili svoj pogled na morje. Izkazalo se je, da je morje za nas iz osrednje Slovenije največkrat možnost za počitnice in sprostitev, domačini pa ga doživljajo kot vir preživetja, pot v svet, lahko nevarnost ali pa veliko ljubezen…..

Medgeneracijsko društvo Jesenski cvet se je v hotelu tudi predstavilo vsem gostom s celovečernim programom. Osrednji del predstavitve poleg predstavitve samega društva, so pripravili Kamniški metulji (ena izmed skupin v okviru Jesenskega cveta) s svojo igro enodejanko »Predporočno izpraševanje« . Zapele in zaplesale so tudi tri naše članice, ki so plesalke pri domžalskih Češminkah, zaključili pa smo s pesmijo, ki smo jo zapeli prav vsi prisotni v dvorani. Ob vsem tem dogajanju smo predstavili tudi naše ročno delo izdelovanja cvetja iz papirja in druge izdelke. Predstavitev je bila odmevna in vsi v hotelu so nas tudi v naslednjih dneh spremljali in si ogledovali našo tablo z dnevnim programom.

Drugi dan smo imeli v gosteh otroke iz vrtca Mavrica iz Izole, ki so za nas pripravili prijeten pevski in plesni program, mi pa smo jih povabili v delavnice ročnih del, kjer smo skupaj delali

rožice. Pozdravila sta nas tudi ustanovitelja »skupin starih ljudi za samopomoč« mag. Tone Kladnik in Branka Knific iz Kopra - oba socialna delavca in dolgoletna delavca na področju prostovoljstva in socialnega varstva.

Cilj tabora je bil tudi spoznavati kraj, ki smo ga obiskali, zato smo se povezali z domačinom g. Marjanom Kraljem, ki nam je predstavil Izolo in življenje ter tragično usodo znamenite ladje Rex, ki je končala svojo pot v Izoli.

Ves čas tabora smo živeli kot ena velika družina. Enajst prostovoljcev - voditeljev je poskrbelo za starejše udeležence, da so imeli vse informacije, jim nudili pomoč, če so jo potrebovali in predvsem jim omogočili, da so bili vključeni v prijateljsko skupino. Prijateljski stiki zdravijo, zato se je ravno to druženje najbolj dotaknilo naših src. Še posebno tistih, ki doma živijo sami. Tabor nam je omogočil, da smo se še bolj povezali, spoznali, ustvarili globlja prijateljstva…

Ves čas tabora je potekala tudi igrica »Skrivni prijatelj« in na koncu je vsak dobil še enega novega prijatelja .

Ob koncu tabora smo še enkrat podoživeli vse vesele, zanimive in pestre dneve tabora in si najlepše »sličice« našega taborjenja skušali čim bolj vtisniti v spomin, da nas bodo grele »ob turobnih zimskih dneh«. Sklenili smo, da se drugo leto spet vrnemo.

Zaključili smo z izletom do Škocjanskih jam in spoznali še en naravni biser Slovenije.

PREPLETANJA

25

medgeneracijski tabori 2017

medgeneracijski tabori 2017

Medgeneracijsko društvo Jesenski cvet, Domžale

Enodnevni poletni tabor MD Jesenski cvet v zavetju Kamniške Bistrice Mateja Turk Jožica Trstenjak

PREPLETANJA

26

V

dolgem vročem poletju smo se v Medgeneracijskem društvu Jesenski cvet iz Domžal odločili, da bomo letošnji enodnevni tabor priredili v čudoviti kulisi Kamniške Bistrice, kjer bomo vsaj malo varni pred neznosno vročino.

Tako smo se na oblačni četrtek, 10. avgusta, ob 9. uri zjutraj najprej zbrali pred Domžalskim domom, potem smo krenili proti Trzinu in pobrali udeležence skupine Naše vezi in nadaljevali pot skozi Kamnik, kjer so se nam pridružili še udeleženci kamniških skupin.

Ko smo prispeli na prireditveni prostor »Pri Jurju« v Kamniški Bistrici, smo takoj začutili svežino in hladno zavetje čudovite narave, nismo se pustili motiti niti prvim deževnim kapljam, ki so napovedovale deževen dan. Med preštevanjem udeležencev nam je gostitelj Jurij skuhal velik lonec kave, ki smo si jo z zajemalko natočili v skodelice. Med uživanjem tega opojno dišečega napitka, smo prešteli 12 moških in 56 ženskih udeleženk, med njimi 6 predstavnikov najmlajše generacije.

Potem smo postavili oder, zvočnike in mikrofon, ki ga je prispevala voditeljica kamniške skupine Šmarnice Vera Krall, da bi se lažje slišali. Ko so se zvočniki uskladili z mikrofonom, se je program lahko pričel, še pred tem pa je predsednica MDJC Majda Knehtl nagovorila vseh 68 udeležencev

tabora in jih toplo pozdravila, še posebej 6 otrok, ki so prišli poleg svojih dedkov in babic.

Program enodnev­nega ta­ bora v Kamniški Bistrici je bil spoznavno-predstavitveni, saj so se vse skupine predstavile, program pa je bil zasnovan tako, da so se člani vseh skupin med seboj spoznavali.

Prisotnim smo na kratko predstavili program, izvedli krajši kviz z vprašanji, koliko let že obstaja društvo MDJC, koliko let obstaja najstarejša skupina in koliko voditeljev ima MDJC. Člane društva, ki so prvi pravilno odgovorili na vprašanja, smo nagradili z brezplačno članarino za leto 2018, prislužili pa so si jo Boris, Pavla in Irena.

Vse prisotne je pozdravila tudi Tatjana Prašnikar, organizatorka regionalne mreže Zveze za socialno gerontologijo Slovenije, in predstavila Zvezo, njeno delovanje in mrežo skupin po Sloveniji.

Tatjana je tudi sovoditeljica skupine MDJC Za-Upanje.

Potem je organizatorka lokalne mreže MDJC Maksimiljana Mali predstavila prisotne skupine. To so bile: Bodeča neža, Šmarnice, Kamniški metulji, Za-Upanje, Marjance, Korenine, Naše vezi, Sončni žarek, Izvir, Naša srečanja, Pomladni cvet, Veseli ljudje in Zvončki in Detel’ca. Maksimiljana Mali pa je na kratko predstavila še skupine, ki niso bile prisotne, med njimi tudi skupino MASSIM, ki ročno izdeluje rože iz krep papirja.

Vsaka skupina je bila povabljena na oder, kjer so se vsi člani predstavili, voditelji pa so povedali, kdaj in kje se skupina srečuje in kako potekajo srečanja, nekatere skupine pa so tudi zapele.

Najstarejša članica skupine Korenine nas je tudi nasmejala, saj je odlična pripovedovalka vicev. Vici so priljubljeni tudi v ostalih skupinah in smo jih v nadaljevanju slišali še nekaj.

Medtem so se na ražnju pekli čevapčiči in krompir za otroke, med opojnimi vonjavami žara so želodčki postali lačni, zato smo naredili premor in se posvetili malici.

V nadaljevanju smo želeli izvesti še nekaj spoznavnih delavnic na prostem, vendar to ob hudem nalivu ni bilo mogoče. Zato smo še malo posedeli, se pogovarjali, čas pa nam je s petjem popestrila najmlajša udeleženka tabora Neli Oblak iz skupine Naše vezi ob spremljavi babice na harmoniki, z veselim prepevanjem pa so jo spremljali tudi ostali udeleženci tabora.

Mladi pevki Neli smo se za njen entuziazem in energijo zahvalili s skodelico Jesenski cvet z napisom Drug z drugim in rožicami, ki jih je izdelala naša skupina MASSIM. Ker je deževno vreme še naprej vztrajalo, smo se v zgodnjih popoldanskih urah zadovoljni odpravili domov z željo, da se kmalu spet srečamo.

MD Lučka, Koroška

MT TOPLA 2017

PRAVLJIČNA ŠTEVILKA SEDEM Ivan Rus Iz arhiva društva

L

etos se je zopet zgodil Medgeneracijski tabor skupin starejših ljudi za samopomoč v Topli. Tokrat pravljični sedmi po vrsti. Srečali smo se stari znanci, ki že več let skupaj doživljamo tabor. Tokrat smo se ga udeležili člani Objem-dom Prevalje, Vrtnice iz Pameč, Solzice z Raven in Jesen iz Dolž.

V ponedeljek, 8. avgusta, sem se po zelo slabi cesti peljal skozi Črno. Ko sem se peljal proti Končniku, to je zadnja hiša v dolini Tople, sem se spomnil dogodka izpred mnogih let, ko sem služil vojaški rok. Tam sem nekega jutra, ko sem šel v »patrolo«, srečal medveda, gledala sva se iz oči v oči.

To sem omenil zaradi tega, ker tu lomasti medved in pobija drobnico. Lahko se zgodi, da ga tudi tu srečam, saj greva s prijateljico Ivanko vsak večer h Končniku po mleko.

Končnik je od naselja Črna oddaljen 10 km. Koča, v kateri smo prebivali pet dni, pa leži 500 m naprej proti planoti. Nekdaj pred osamosvojitvijo je bila tu karavla. Je zelo lepo urejena in primerna za tabore.

Od koče je zelo lep pogled na Kordeževo glavo in dolino Tople. Od spodaj proti vrhu si sledijo kmetije Burjak, Kordež, Florin, Rajmut in Končnik. To dolino so naselili prebivalci iz bližnjega Pliberka. Dolina Tople je bila pred mnogimi stoletji vsa porasla z bukovim gozdom, ki so ga najprej začeli krčiti novi naseljenci, za njimi pa lastniki železarskih in drugih obratov, ki so za svoje dejavnosti potrebovali oglje.

Bukev pa je postopoma nadomestila smreka, prinesena iz Bavarske. Pogozdovali so tako, da so k semenu posebne vrste rži primešali še smrekovo seme, ki se je postopoma ukoreninilo. Zato je danes celotna dolina porasla z mogočnimi smrekovimi gozdovi, razen tistih delov, ki jih za svoj obstoj potrebujejo kmetije.

Kot pravi lastnik kmetije Končnik, so to samorastniški ljudje, ki so sposobni preživeti brez pomoči širše družbe. Res je zanimivo, da pri vseh kmetijah živijo v slogi tri ali celo štiri generacije in prav nikjer

ni bilo opaziti, da bi se pritoževali nad težavami in okoliščinami.

Nasprotno, opaziti je bilo, da njihov optimizem temelji na slogi in zaupanju v lastne moči.

Topla se imenuje zato, ker je za okoli dve stopinji toplejša od Meže. Tu leži tektonska prelomnica, ki seže vse do Topolšice in Dobrne.

Nikoli nisi prestar, da si ne bi postavil še kakšnega cilja ali da bi sanjal nove sanje. To je bil moto letošnjega tabora.

Topla je pravo nekajdnevno razkošje v življenju, je idila sredi krize slabih novic in skrbi. Ljudje, ki lepo sodelujejo, si pomagajo, se razumevajo, se dogovarjajo in skupaj ustvarjajo. Tu ni občutka osamelosti ali nemoči, vselej je ob tebi nekdo, ki s teboj poklepeta in ima zate čas.

Tudi letos sta nas obiskali Petra Cerinšek, univ. dipl. socialna delavka, organizatorka regionalne mreže skupin starejših ljudi za samopomoč, in ga. Danijela Zrimšek Kralj. Imeli sta dnevno delavnico.

Tudi letos sta odigrali skeč Vika Pisar in Tina, hči Marte Kovačec Vrenčur, avtorice skeča, zelo lepo je bil sprejet. Ko smo imeli čas, je Marta Kovačec Vrenčur prebirala moje zgodbice iz knjige Spomin živi.

Na eni izmed delavnic smo barvali mandale, ki jih je narisal gospod Kralj. Že sedmič je prišel v Toplo župnik, mag. Tone Vrisk iz Črne.

Maša je potekala v zelo lepem ambientu. Najbolj mi je bilo všeč petje Petre Jamnik Kobolt, seveda smo ji tudi mi pridno pomagali. Marta Kovačec Vrenčur je posebno lepo prebrala prošnje, ki jih izrečemo, da izpovemo, kar čutimo. To, kar hočemo zaupati Bogu, naj usliši naše prošnje.

Na koncu bi se rad zahvalil Olgi za zelo okusne ajdove žgance ter Marti Kovačec Vrenčur in Milki Modrej, ki sta poskrbeli, da je bil tabor tak, kot mora biti.

PREPLETANJA

27

medgeneracijski tabori 2017

medgeneracijski tabori 2017

MD Lučka, Koroška

MT RADENCI

bilo nam je preprosto lepo Poldika Šegel

Iz arhiva društva

PREPLETANJA

28

T

abori skupin za samopomoč so poleg tedenskih srečanj najlepša oblika druženj starih ljudi. To potrjuje tudi dejstvo, da se jih vedno več prijavi na tabor in da se jih že vnaprej veselimo. Le zakaj? Na taboru nam je preprosto lepo.

Ko se ljudje staramo, izgubljamo prijatelje in pogosto tudi partnerja. Naše življenje se krepko spremeni. Vse to, kar smo nekoč imeli, počasi izginja, navade, ki smo jih gojili 40 let ali več, se spreminjajo, ni več tako, kot je bilo. Umikamo se iz družbe, vse manj nas zanima lokalno družabno in kulturno življenje. Občutki, da nikamor ne sodimo, so vse pogostejši in kar naenkrat se znajdemo v grozljivi osamljenosti, ki nas ubija in sproža kopico negativnih misli in občutkov.

Pogosto se spomnim besed dobre prijateljice, ki mi je po smrti moža pripovedovala o svojih negativnih občutkih, ki so jo pehali v osamljenost. Govorila je: »Nikamor več ne sodim. Ne znam se več vključiti v družbo. Povsod sem privesek. Povsod sem odveč. Ne znam se več vključiti v pogovor, zato sem najraje tiho in potisnjena v ozadje. Sovražim njihove pogovore o doživetjih na morju, v zdraviliščih in na izletih. Težko gledam vsak dotik med partnerji. Zavidam jim srečo. Vsa potrta odhajam domov, kjer se skrijem za svoje stene in še močneje pestujem svojo žalost.« To so izkušnje, ki jih doživlja velika večina starih ljudi. Malo je ljudi, ki se znajo »potegniti« iz takega načina življenja po tem, ko ostanejo sami. Znan pregovor pravi: »Vse, kar te ne ubije, te naredi močnejšega.« To je resnica le, če zbereš mnogo, mnogo moči in z bogatimi izkušnjami zakorakaš v nov del življenja, s katerim se moraš spopasti sam.

Skupine za samopomoč in z njimi povezani tabori so oblike, ki nam nudijo vso izgubljeno povezanost z ljudmi, okoljem, z lokalnim in širšim udejstvovanjem, ter pogum, da si lahko povrnemo izgubljeno samozavest in ponudimo drugim svoje znanje in izkušnje.

Dobro pripravljeni tabori s svojo vsebino bogatijo vsakega udeleženca in skujejo prijateljstva, ki se dolgo ohranjajo in krepijo.

Naj poskušam v imenu vseh udeležen­ cev podoživeti teden dni TABORA SKUPIN STARIH LJUDI ZA SAMOPOMOČ 2017 v Radencih.

Radenci so zdravilišče, ki nam je nudilo vse. V skupini Lipa iz Mežice smo se množično odzvale povabilu na tabor. Kar deset nas je bilo. Za mnoge je to edini teden, ki ga preživijo izven doma. Navado, da smo odšli enkrat na leto z družino na počitnice, najpogosteje na morje, je težko izkoreniniti. Tabor nam vsaj delno nadomesti izgubljena doživetja.

Srečanja prijateljev s cele Koroške so vedno prisrčna. Na vsaki postaji vznemirjeno pričakuješ, kdo od starih znancev bo stopil v avtobus. Slišijo se radostni vzkliki, sledijo objemi, rokovanja, stiski, vesel smeh in pozdravi. Kako smo veseli vsakega znanca!

Z novimi »taborniki« se hitro povežemo in že se nadaljuje klepet do prve postaje na naši poti v Radence. Vznemirjenje raste, vse dokler ne zagledamo pred seboj hotela RADIN. Sledijo telovadba s kovčki in mnogo vprašanj, ali imamo vse, kar smo dali v prtljažnik avtobusa. Mudi se nam do recepcije in sob. Malo zaradi radovednosti, malo pa smo tudi utrujeni.

(2) Ampak ne gre tako hitro; vrsta pri recepciji, seznanitev z zdraviliščem, kozarček penine in šele nato odhod v drugo nadstropje, ki bo ta teden naš dom. Vreme je sijajno, sonca v izobilju, še več vode v toplih in hladnih bazenih in naša utrujenost hitro mineva. Spet sledi vznemirjenje v obliki rožic in oblikovanja skupin. Kot otroci se pogledujemo in iščemo rdeče, modre, rumene in zelene rožice, ki bodo ta teden krasile naše majice. Hvala članicam Lipe, ki so jih izdelale. Vznemirjenj pa kar ni konca. Večerja in obilna izbira dobrot na mizah nam napolnijo usta s slinami.

Kaj vzeti? Najbolje vsakega malo. Na mize romajo polni krožniki vsega, kar nam je ponujeno. Pozabimo na kilograme, na vse bolezni in diete, ki nam prepovedujejo to in ono hrano, ter si govorimo, da samo danes ... Postelje so sijajne, klima nas hladi, komarji ne morejo do nas ... Je lahko še lepše? Skrbi in delo smo pustili doma, kar naenkrat smo zdravi in že sanjamo sanje o mladosti, ljubezni in vsem lepem, kar smo kdaj doživeli.

Kako lepo je, ko zjutraj srečamo prijatelja in mu namenimo prisrčen pozdrav, ga vprašamo po mirni noči in zadovoljstvu, ki ga doživlja. Ne potrebujemo besed, dovolj je že pogled na skupino ljudi pred dvigalom, na smeh in živžav, ki nas obdaja. Že smo osvojiIi prostorsko orientacijo v hotelu in povsod se znajdemo. Veselimo se tudi pogovorov in tem, ki so jih skrbno pripravile voditeljice.

Spomini na mladost, na šolska leta, na vse lumparije, ki smo jih počeli, in na šolo, ki nam je nudila zelo malo znanja pa veliko krivic, ki smo jih morali preživeti, ko nas je čakal kot v učilnici ali še huje, palica po zadnji plati, so še kako živi. Vsi smo se prestavili v šolska leta in spomini so kar vreli iz nas.

Otroci današnje generacije so nemo prisluhnili pripovedi babic, dedkov in se čudili.

Danes je v šoli vse drugače. Vsako kaznovanje je nedopustno in prepovedano.

Morda je bila druga pogovorna tema »Tri čudežne besede« nekoliko preveč kritična do današnjega časa in mladine, ki besed prosim, hvala, oprosti skoraj ne znajo več uporabljati. Razmišljanja o tem, kaj nam pomenijo te besede, kolikšna je njihova vrednost, zakaj jih mladi opuščajo, so morda res nepotrebna, a so bila zelo zanimiva in dokaj kritična. Vsi pa smo bili enotni v prepričanju, da današnji, sodobni čas in hitrost življenja zelo vplivata na čustvene, spoštljive odnose med ljudmi, da postajamo hladni, brezčutni in egoistični v hlastanju za materialnimi dobrinami, pri tem pa pozabljamo na etične vrednote vsake družbe.

Tretja pogovorna tema nas je popeljala v naš vsakdanji govor, kjer uporabljamo mnoge izreke, rekla in idiome, pa se teh niti ne zavemo.

Zelo radovedno smo prisluhnili skupini, ki je doživela meditacijo. Ob meditativni glasbi in vonju sivke so se poglobili vase in na koncu podelili svoja občutja. Tudi drugi smo bili željni tega, zato smo Marinello že zadolžili, da na naslednjem taboru zapelje v take užitke tudi druge udeležence.

Ob vsem tem pisanju bi človek mislil, da smo pozabili na bazene. Že v pripravah na ta tabor smo si voditeljice zadale nalogo, da prepustimo dovolj časa kopanju v čudovitih bazenih. Kar nasmejala sem se vsakokrat, ko sem prišla v bazene in zagledala skupino »naših« na klepetu v zunanjem bazenu, drugo skupino »na mehurčkih«, tretjo pri lovljenju metrov v plavalnem bazenu. Pozabili smo na čas,

na dolžnosti, ki smo jih še morali opraviti, in se prepustili vodi, ki je najboljša relaksacija za telo in duha.

(3) Veliko presenečenje so doživeli vsi prisotni, ko so stopili v prostor, v katerem so nas na mizah pričakale pobarvanke z mandalami, barvicami in flomastri. Naša tokratna delavnica malo drugače. Prav z zanimanjem sem opazovala njihove poglede in poslušala komentarje, češ saj nismo otroci v šoli ali vrtcu, da bomo sedaj barvali neke risbice. Voditeljice smo pričakovale tako reakcijo, zato smo pripravile še dodatne scenarije, kot so glasba, zgodbe, petje. Po dvajsetih minutah dela smo ugotovile, da vse to le moti naše delo.

Tišina je dokazovala, da je cilj dosežen.

Zakaj smo se odločile za mandale? Zakaj barvati? Pobarvanke sledijo več ciljem: • razvijajo koncentracijo, • razvijajo pozornost, • razvijajo motorične sposobnosti prstov in rok, • razvijajo opazovanje in estetski čut ter ob vsem tem povečujejo sproščenost in zadovoljstvo ob opazovanju svojega izdelka.

Nastali so čudoviti izdelki. Naši udeleženci so šele ob končanem izdelku ugotavljali, kaj bi na risbah spremenili, kako bi se ob ponovnem barvanju lotili dela, kakšna pobarvanka bi jim ustrezala, kakšne barve bi kombinirali ipd. Pobarvanke vsekakor puščajo domišljiji prosto pot in to je USTVARJALNOST človeka. Vsi izdelki so bili razstavljeni v avli hotela in na vpogled vsem gostom. Zanimanje za mandale je bilo veliko.

PREPLETANJA

29

medgeneracijski tabori 2017 Nikakor ne smem pri opisovanju izpustiti našega večernega romanja v mesto na božanski sladoled, sadne kupe in ohlajene pijače, ki so bile v vročih dneh še posebej dobrodošle.

Naš tabor je z izredno hitrostjo drvel h kraju. Predzadnji večer smo se dobili na terasi hotela, da bi izpraznili kanister dobre rujne kapljice, ki nam ga je prinesel Marjanin brat. Poveselili smo se ob klepetu in pesmih. Večer se je že nagibal k polnoči, ko smo se le odpravili k počitku.

Za veliko zdravja in dobrega počutja je poskrbela Silva med jutranjo telovadbo.

V pol ure smo fizično in psihično sprostili telo, saj je bila vsaka vaja pospremljena z razlago o nujnosti izvajanja posamezne aktivnosti in prav to je dajalo našemu jutranjemu razgibavanju poseben čar in posebno korist. Vsi, ki Silvo bolje poznamo, smo se čudili njeni močni volji in energiji za premagovanje težav. Ob tem naj poudarim še to, da je pohvala njenemu trudu skoraj stoodstotna udeležba na jutranjih telovadbah vse dni našega druženja.

Polnoštevilno smo se udeležili predavanja primarija kardiologije na UKC Maribor, dr. Gorazda Kovača. Velikokrat se nam zdi, da v medicini vemo prav o srcu in njegovem delovanju največ, pa potem ugotovimo, da smo pravi analfabeti. Operacije srca, obvodi, širitve srčnih žil, menjave zaklopk, presajanje srca, vse to je

medgeneracijski tabori 2017

tolikšna strokovnost, da samo občuduješ zdravnike, ki to obvladujejo. Zelo koristno predavanje in nazorna predstavitev težkih zdravstvenih težav in nasvetov za zdravo življenje.

Zdaj pa še zaključek. Zadnji večer je za nas ves večer igral domači muzikant. Naše osivele glave in počasno gibanje (naj ne bodo jezni tisti, ki jim starost še ni okrnila poskočnosti in ritmičnega gibanja) so bile vodilo pri izbiri glasbe in zato se je plesalo na Marino, Ramono, Twist again, Račke ipd.

(4) Marjano, ki se je ves teden premikala po hotelu s palicami v rokah, tokrat pa je skakala in plesala na vse melodije, smo vprašali, če je bila njena palica le kamuflaža. Odgovorila je: »Ko je treba v poskok, pa že ne potrebujem palic.« Tako smo zaključili naš teden bivanja v Radencih. Naj končam z besedami iz naslova: BILO NAM JE PREPROSTO LEPO in takoj dodam, da nas slišijo še drugi, ki niso bili z nami, da nam je teden zelo, zelo pasal.

Morda še nasvet. Doma imam škatlico, v katero vsakokrat, ko pridem iz trgovine, vržem en ali dva evra. To je tista kavica, ki je nisem popila s prijatelji. Povem vam, ko je leto naokoli, se v tej škatlici zbere kar dovolj denarja za izlet, teden dni na morju ali v zdravilišču. Seveda pa vse leto ne sme iz škatlice romati niti en evro. Letos mi to ni uspelo. Morda pa bo vam?

TABOR PRIJATELJSTVA Tabor prijateljstva in svetle luči, tako bi se lahko reklo, družil nas je in razveseljeval v toplih junijskih nočeh.

Tabor nam je nudil vse: telovadbo za budnico, da razgibali smo se, delavnice in pogovore, da naši možgani vrnili so se v mlade dni.

Kopanje nam je najbolj prijalo, da sklepe smo si razgibali, ko pa iz vode smo prišli, bi najrajši kar zaplesali. Čudovito predavanje kardiologa je razumljivo in poučno bilo, in v razmislek nam je bilo, kako naj zdravje ohranimo.

Naše voditeljice so za nas lepo skrbele, težave, s katerimi smo prišli, so v enem tednu izpuhtele.

Vlivale so nove nam moči, da smo se dobro počutili.

Iskrena hvala vsem, ki tabor ste odlično pripravili, da smo se veselo družili in življenjske izkušnje izmenjali.

Veselo upamo, da naše druženje še naprej ohranimo in se drugo leto zopet srečamo.

Tilka Dorič

Na taboru sem se razvajal Ivan Rus Iz arhiva društva

MD Lučka, Koroška

MT RADENCI 2017 Spomini na tabor Marjana Kamnik

PREPLETANJA

30

Z

opet sem doživela čudovit tabor s prijatelji iz Medgeneracijskega društva Lučka, ki je bil od 12. do 17. junija v Radencih. Seveda to ne bi bilo mogoče brez prizadevnih voditeljic, ki so vodile skupine po odličnem programu.

Bilo je vsega ravno prav. Vsako jutro smo se najprej razgibali in nadihali svežega zraka. V bazenih smo se namakali tako dopoldan kot popoldan. Popoldne smo se posedli po skupinah in se pogovarjali o raznih zanimivih življenjskih temah. Bili

smo ločeni po štirih barvnih skupinah in jaz sem izžrebala zeleno kvačkano rožico kot priponko. To je bila skupina, ki jo je vodila Fanika. En popoldan je bil namenjen barvanju mandal. Vsi smo se potrudili in jih v avli tudi razstavili. Zadnji večer pa je bila še zabava ob živi glasbi. Splačalo se mi je kljub bolečim kolenom stisniti zobe, da sem se še naplesala. Zelo sem vesela, ker sem se po več kot petdesetih letih na taboru srečala s sošolko Marico iz srednje ekonomske šole. Za obe je bilo kar veliko presenečenje.

Vsem voditeljicam, Marinelli, Poldiki, Faniki in Silvi, prav lepa hvala za vse dobro. Vsem skupaj pa za objeme in nasmehe, kar mi veliko pomeni. Posebna hvala Marinelli za organizacijo, da je vse potekalo »kot po maslu«.

K

ako nestrpno sem čakal dan, da pojdem v Zdravilišče Radenci.

Prijavil sem se na 13. tabor SSLS Medgeneracijskega društva Lučka, Koroška. Tabor je potekal od ponedeljka, 12. junija, do sobote, 17. junija 2017.

V tem zdravilišču še nisem bil. Pravijo, da je tam vse tako, kot mora biti. Voda topla, sobe klimatizirane, postelje ravno prav trde. Najbolj važno zame je bilo, da so bile naše voditeljice Fanika, Silva, Poldika in Marinella zelo v redu. Ker imam s spanjem preglavice in da bi komu ne zagrenil tabora, sem bil v sobi sam.

Kar štirideset udeležencev nas je bilo. To je zelo velika skupina, zato smo se razdelili v štiri skupine. Sobe z balkoni smo imeli v drugi etaži hotela Radin.

Na taboru, kjer preživiš 24 ur v družbi s svojimi vrstniki, se spontano razvijejo prijateljske vezi, ki se negujejo še dolgo po taboru. V tednu dni ljudje začutimo drug drugega, si zaupamo čisto osebne stvari, ki jih sicer ne bi z nikomer podelili.

Padeš lahko sam, da se pobereš, pa potrebuješ prijatelja, pravijo. Ta misel me preveva vsakokrat ob zaključku tabora, ko vidim ljudi, ki so po dolgih letih tišine zopet zapeli, se nasmejali do solz. Sam sem po dolgih letih zopet zaplesal.

Vsak dan, od ponedeljka do sobote, smo se namakali v termalni vodi. Še nikoli se nisem toliko razvajal z masažo kot tokrat. Vsak dan smo termalno izvirsko vodo tudi pili. Nikoli ne bom pozabil Silve

in njene telovadbe. Takšnih vaj, kot nam jih je vsako jutro pokazala ona - »to pa še ne!« Vedno sem bil po telovadbi ves poten.

Na delavnici smo barvali mandale. Moram reči, da sem bil na svojo mandalo zelo ponosen in sem jo doma že dal v okvir.

Voditeljice so v četrtek pripravile tudi razstavo naših izdelkov, ki so si jo gostje hotela veselo ogledovali in se zanimali, kdo smo, kaj delamo v zdravilišču.

Seveda smo imeli tudi pogovorne teme: »Šola nekoč in danes«, pa tri čudežne besede »Hvala, Prosim, Oprosti« in »Pregovori in idiomi«. V eni skupini so imeli tudi meditacijo ob glasbi.

Pogovori nas vedno zbližujejo, nas navdajajo s toplino. S pogovori smo bolj povezani, smo družina, smo prijateljska skupina, nastaja mreža ljudi zunaj interneta.

Hvala Faniki, Poldiki, Silvi in Marinelli za čudovita doživetja, skrb in posluh za vsakega izmed udeležencev letošnjega tabora v Radencih. Nasvidenje prihodnje leto!

Tako lepo ni bilo še nikoli Danica Strmčnik

V

eselila sem se letošnjega tabora v Radencih, čeprav nisem vedela, s kom bom v sobi. Zaupala sem Marinelli, da mi bo našla pravo osebo. 10 dni pred odhodom sem dobila »cimro«. To je bila Tončka iz Slovenj Gradca, ki je tri leta starejša od mene. Pred odhodom sva se poklicali po telefonu. Zelo lepo sva se razumeli, veliko sva si povedali druga drugi in ni nama bilo dolg čas.

Sama sem sodelovala na vseh zdraviliških taborih, le enega sem izpustila. Vedno, ko sem prišla domov, sem pri-

povedovala domačim: »Letos mi je bilo najbolj všeč.« No, tako lepo kot smo se imeli v Radencih letos, pa res ni bilo še nikoli! Naše voditeljice so bile tako skrbne, pozorne in vesele, da so dobro voljo prenašale na nas vse. S Tončko sva bili v skupini pri voditeljici Faniki. Dnevi so nam tako hitro minevali ob pogovorih v skupinah in dejavnostih, ki so jih za nas pripravile voditeljice. Vsaki dan smo čofotali v bazenih. Tisti dan, ko smo imeli temo o šoli nekoč in danes, so se nam pridružili tudi otroci.

V zdravilišču v Radencih sem bila prvič in res sem bila navdušena, kako prijazni so bili do nas in kako lepe sobe smo imeli.

Vesela sem, da sem spoznala nekaj novih prijateljev, ki so bili na taboru prvič. Tudi oni niso mogli verjeti, da smo lahko bili v tako veliki skupini tako povezani med sabo. Še si želim takih taborov.

PREPLETANJA

31

medgeneracijski tabori 2017

medgeneracijski tabori 2017

MD Lučka, Koroška

MT RADENCI 2017 Moji vtisi s tabora Irena Prapotnik Iz arhiva društva

PREPLETANJA

32

M

edgeneracijsko društvo Lučka, Ko­roška, je letos organiziralo že 13. tabor v zdravilišču za člane skupin starih ljudi iz vse Koroške. Vodja tabora je bila Marinella Špeglič, ki je poskrbela, da je vse potekalo po zastavljenem programu in da smo se v Radencih dobro počutili.

V avtobusu so nas pričakale nasmejane voditeljice Fanika, Poldika in Silva; v Lenartu, kjer smo imeli daljši postanek, pa se nam je pridružila Marinella, ki je v Radence potovala s svojim avtom, polnim materiala za dejavnosti na taboru.

Vožnja ob zeleni Dravi mi je obudila lepe spomine na otroške poletne počitnice v Rušah, kjer sem bila rojena v sto let stari hiši, ki je bila dom moje mame.

Zaradi spominov sem bila vsa vznemirjena in pomislila sem: »Grem domov!« Ob prihodu v Radence sem bila prijetno presenečena nad velikim hotelskim kompleksom. Hitro smo se znašli in se vse dni imeli prav lepo.

Iz skupine SREČA, ki jo vodim, se nas je tabora udeležilo kar šest; tudi ostale skupine so bile številčno zastopane. Vseh nas je bilo kar za cel avtobus.

Zelo všeč mi je bilo, da smo se dnevno družili ob pogovorih v manjših skupinah, da smo se lahko veliko kopali, hodili skupaj na kavico in sladoled. Posebno sem bila navdušena nad predavanjem prim.

Gorazda Koširja, dr. med., predstojnika kardiokirurškega oddelka v UKC v Mariboru, ki nas je obiskal v petek

in pripravil razumljivo predavanje o simptomih bolezni srca in zdravljenju. Ogledali smo si tudi krajši film in vrste protez, ki jih vstavljajo srčnim bolnikom.

Pogovorne teme so bile skrbno izbrane in so se nanašale na vsakdanje življenje in izkušnje nas starejših. Besede »prosim, hvala, oprosti« so zelo preproste in imajo velik pomen, jih pa večkrat težko izrečemo.

Besedo »hvala« namenimo nekomu, ki je naredil nekaj dobrega in koristnega za nas ali nas je razveselil na prav poseben način. Beseda »prosim« odpira vrata naših src. Če kdaj koga prizadeneš, je prav, da se mu znaš iskreno opravičiti in izreči »oprosti«, ki ne sme biti le prazna fraza.

Kadar me prosijo za sodelovanje na kakih likovnih delavnicah, ker rada ustvarjam na njih, sem vedno počaščena. Tudi na taboru sem uživala ob barvanju mandal. Na prošnjo voditeljic sem eno z veseljem pobarvala, da smo jo poslali na naslov Zveze v Maribor.

Druga pogovorna tema o »šoli nekoč in danes« nas je povrnila desetletja nazaj v čas, ko smo sami bili šolarji. Ojoj, kako velike razlike so to v primerjavi z današnjo šolo. Nekoč smo se bali učiteljev, tepeža, pa kazni, ki so sledile po pouku, dodatnih nalog in smo živeli s takratno realnostjo, ki so nam jo vcepili odrasli: »Tiho bodi in ubogaj!«

Danes so otroci preobremenjeni s šolo, dodatnimi krožki, raznimi tekmovanji, kdo bo boljši. Danes delijo otroke na »nižji« in »višji« nivo, kar je lahko zanje velik pečat za vse življenje. Iz šole prihajajo domov pozno, premalo časa so s svojimi starši, le redko družina kosi skupaj za isto mizo. Vse preganja ČAS. Besedam lahko prisluhnemo le s srcem. Ni naključje, da imajo v zdravilišču Radenci za svoj simbol zdravja TRI SRCA. Vse, kar se nam je dogajalo v Radencih na taboru, se nas je še bolj dotaknilo.

Naši zdraviliški tabori so od nekdaj usmerjeni tako, da izdelke, ki jih izdelamo na

delavnicah, potem pripravimo za razstavo, ki je na ogled vsem gostom. Tudi v Radencih smo v avli hotela pripravili lepo razstavo, ki je tri dni vabila poglede mimoidočih gostov hotela in zunanjih obiskovalcev, ki so se prišli samo kopat. Mandale smo v soboto skrbno spravili in jih odnesli domov. Nekaterim jih je odpeljala domov Marinella, ker so se bali, da bi jih pomečkali v svojih potovalkah.

Vsakodnevno kopanje in pitje mineralne vode iz izvira v Radencih nam je dobro delo. Za zdravje smo poskrbeli tudi z vsakodnevno telovadbo, ki jo je zelo zavzeto vodila naša Silva. Telovadili smo tudi popoldan v bazenu pod vodstvom hotel-

Prvič na taboru Anica Pušnik Iz arhiva društva

T

abora sem se udeležila prvič. Sem invalidka, odvisna od vozička, zato sem morala opustiti sodelovanje in delo v različnih skupinah, ker stopnic nisem mogla premagovati. Odkar pa imamo v Mežici Medgeneracijski center, sem se z veseljem spet priključila skupini Lipa, saj sem njihovo družbo zelo pogrešala.

Povabilo na Tabor je v meni sprožilo veliko željo po sodelovanju, pa tudi veliko vprašanj in dilem, kaj naj naredim. Čeprav mislim, da sem zelo samostojna, so me mnoga vprašanja plašila. Grem ali ne grem? Že več kot dvajset let se nisem peljala z avtobusom. Kako bom prenesla vožnjo? Prvič se na pot odpravljam z invalidskim vozičkom. Bo moja invalidnost ovirala druge? Nikomur ne želim biti v breme. Od malega so me učili, da se ne vdam pred ovirami in da je treba le z malo poguma stopiti novim preizkušnjam naproti. Odločitev je padla. Grem in vedela sem, da bo lepo.

Tako se je začel zame zelo prijeten in zanimiv teden. Z go. Milko, ki je že pol življenja moja nekoliko oddaljena soseda, sva si delili sobo. Zanimivo, kako ljudje dojemamo drug drugega, dokler ga dodobra ne spoznamo. Večeri, ko sva imeli končno čas za klepet, so bili nepopisno lepi. Koliko stvari sva si povedali in koliko izkušenj sva prenesli druga drugi!

Ni naju motila kar precejšnja razlika v letih (ga. Milka bo letos dopolnila 90 let), saj je v vseh stvareh tako mladostna, da ji častitljivih let sploh ne pripisuješ. Res so

skega animatorja.

Večeri so minevali ob skupnem druženju, ob prepevanju, sladoledu, plesu ob zvokih starih dalmatinskih pesmi, ki jih je posebej za nas igral domačin na sintisajzer in tudi domačo rujno kapljico smo poskusili.

Zase in za druge lahko rečem, da smo se na taboru v Radencih imeli zelo, zelo lepo, da smo se napolnili z dobro voljo, novimi, bogatimi doživetji, stkali prisrčne odnose in teden je minil prehitro. Domov, ob zeleni reki Dravi in porasli Dravski dolini, smo se v soboto vračali polni lepih spominov, toplih objemov in nenavadno notranje pomirjeni.

bili najini večeri ob klepetu prekratki.

Uživala sem pri pogovornih temah s področij, ki so že naša zgodovina, a vendar nikoli pozabljena, razpravljali smo o problemih sodobnega časa, ko zanemarjamo nujne medsebojne stike, poglobili smo se v naš jezik in izrazoslovje, ki ga dnevno uporabljamo.

Zelo sem uživala pri barvanju MANDAL. Pomirjujoče delo, ko si sam s sabo in izpod tvojih rok prihaja umetnina, me je očaralo.

Prav zabavno je bilo šele potem, ko smo občudovali tuje in svoje pobarvanke ter ugotavljali, kaj bi lahko spremenili in kaj dodali.

Poučno predavanje kardiologa nas je ozavestilo, kako slabo skrbimo za svoje srce in kaj še lahko storimo za svoje zdravje.

Seveda brez kavic, sladoleda in prijetnega druženja ni šlo. Ob glasbi so se nekateri prav veselo zavrteli.

Teden je prehitro minil. Druženje z vsemi udeleženci tabora mi je bilo dragoceno, saj so me vsi lepo sprejeli medse.

Doma sta me že težko čakala moja »sončka«, Tim in Vid, katerima sem prvi večer pripovedovala o doživetjih celega tedna.

Z malim Timom sedaj veselo barvava mandale, ki jim pravi karakale, in se pri tem prav veselo zabavava.

PREPLETANJA

33

medgeneracijski tabori 2017

medgeneracijski tabori 2017

Lambrechtov dom, Slovenske Konjice

MEDGENERACIJSKI TABOR NA LISCI Mag. Katja Pem Sevšek

PREPLETANJA

34

S

tanovalci Lambrechtovega doma smo se tudi letos odpravili na Medgeneracijski tabor, ki je že drugo leto potekal v Tončkovem domu na Lisci nad Sevnico. Tabor je trajal od 26. do 28. junija 2017. Tudi tokrat so se nam pridružili stanovalci Doma za varstvo odraslih, Velenje, zaposleni iz obeh domov ter otroci iz OŠ Oplotnica.

Na pot smo se odpravili v ponedeljek zjutraj po zajtrku. Da pa je bil odhod na tabor res zanimiv, se je začelo že zjutraj.

In sicer… Velenjčani so zamujali. In zakaj?

Ker se jim je pokvaril avtobus. Ampak nam se ni nikamor mudilo, saj smo vendar odhajali na tridnevno druženje. In tako se je izkazalo, da je šofer Dušan Skutnik – prevozi Skutnik - res skrben. Tako hitro je zagotovil drug prevoz, da na cilj sploh nismo zamudili.

Na taboru smo imeli veliko aktivnosti. Pričeli smo z medsebojnim spoznavanjem, obiskal nas je gorski plezalec, padalec in pa člani Turističnega društva Loka pri Zidanem Mostu, ki se ukvarjajo z zdravilnimi zelišči. Tako smo plezali po steni, spremljali spuste padalcev in seveda degustirali zdravilna zelišča in zdravilne napitke. Imeli smo tudi delavnico peke pic in slastnih palačink. Udeleženci tabora smo bili tudi zelo aktivni. Vsak dan smo začeli z jutranjo telovadbo in pohodom, vse do večera pa smo se zabavali s športnimi in družabnimi igrami. Prvi večer nam je popestril ansambel Savinjski kvintet, drugega pa obisk sodelavcev iz obeh domov. Izdelovali smo tudi ptičke iz volne in jih odnesli s sabo za spomin.

Tabor smo zaključili v sredo s sveto mašo, ki jo je daroval g. Janez Furman, in s podelitvijo priznanj vsem udeležencem na taboru.

Zahvala naj ob koncu velja vsem mojim sodelavcem, ki so pomagali pri pripravi in izpeljavi tega tabora, ter vsem prostovoljcem, stanovalcem in mladim, ki

so se tabora udeležili.

Veliko skrb nam je namenil tudi oskrbnik Doma na Lisci, gospod Franc Krašovec s svojo družino.

Kot pravijo moji sodelavci in naši stanovalci – imeli smo se krasno in komaj čakamo prihodnje leto, ko se bomo ponovno odpravili na tabor. Kam, pa še ne vemo.

Vtisi udeležencev tabora

JANKO PEČEK: Na tovrstnem izletu oziroma druženju sem bil prvič. Bilo mi je zelo všeč, saj se je vseskozi nekaj dogajalo. Družili smo se na različne načine, pri družabnih igrah, veliko pa smo tudi kartali. Všeč mi je bil tudi jutranji sprehod, saj sem jutranji človek in se zbujam zelo zgodaj.

ANTON RANČNIK: Pred odhodom sem nestrpno pričakoval Velenjčane, saj so zamujali zaradi okvare avtobusa. Ko so prišli, smo se končno vkrcali in se odpeljali na Lisco. Po veliko ovinkih smo prispeli na cilj, kjer smo najprej razpakirali in se odpravili po sobah. Veliko smo se družili in imeli veliko obiskov, kar mi je bilo zelo všeč. Lepo je bilo krepiti stara/vsakdanja prijateljstva in pa tudi sklepati nova. Druženje bi lahko v naslednjem letu za kakšen dan ali dva podaljšali.

VERONIKA KONEC: Bilo le luštno, ne glede na par zdravstvenih težav, ki sem jih imela. V prihodnosti bi želela še sodelovati na tovrstnem druženju.

JUSTINA ŽNIDAR: Na taboru sem bila šesto leto zapored, vendar se mi zdi, da je vsako leto boljše. Zelo sem bila vesela obiskov plezalca, zeliščarja, ansambla, ki smo jih bili deležni. Všeč mi je bilo, da smo druženje zaključili s sveto mašo. Zahvaljujem se vsem, predvsem pa direktorici, ki nas je prišla obiskat z motorjem.

MARIJA ZUPAN: Bilo mi je zelo lepo. Veliko je bilo smeha in veselja. Lepo mi je bilo, da smo plesali in vriskali, saj nas je obiskal ansambel, sestavljen iz samih luškanih mladih fantov.

GAŠPER SEVŠEK: Na taboru sem bil že velikokrat. Rad pomagam mamici pri različnih aktivnostih. Veliko se igramo. Pogovarjal sem se tudi s stanovalci iz doma.

KATARINA SEVŠEK: Tukaj je zanimivo. Veliko se dogaja. Všeč mi je, ker je dobra družba. Vsi so veseli in nasmejani.

LUKA REK: Všeč so mi športne igre in vožnja z avtobusom.

Tukaj so tudi moji prijatelji. Veliko sem jih pa tudi spoznal.

LARA VODOVNIK: Na taboru sem drugič. Z mano je tudi brat in drugi prijatelji. Veliko je starih ljudi, ki se zelo radi pogovarjajo.

Zanimivo je bilo kegljanje. ŽIGA VODOVNIK: Pripeljali smo se z avtobusom. Tukaj poznam že veliko prijateljev. Vsak dan izvemo kaj novega.

KLARA KOTNIK: Na taboru sem prvič. Zraven mene je tudi

mamica. Imam prijateljico Tamaro, ki je moja soseda v sobi. Veliko se igramo in pogovarjamo. Prišli smo z avtobusom.

Izjave naših prijateljev iz DVO Velenje:

DANICA: Čas na Lisci je zelo hitro minilo. Lepo je bilo vse, kar se je dogajalo. Sprehodi, svež gorski zrak in prijetna družba so še polepšali že tako lepe sončne junijske dni.

FRANČIŠEK: Hrana na Tončkovem domu je bila odlična. S prijatelji iz Konjic smo sproščeno klepetali in se imeli lepo.

Glede na to, da smo imeli iz našega doma le tri gospe, smo bili veseli, da je iz doma Konjice prišlo več deklet – ostalo bom zadržal zase (smeh).

SMILJAN: Glede na to, da je po naši vrnitvi v Velenje naslednji dan deževalo, smo imeli srečo z vremenom. Rad bom šel še na kakšen tak izlet in druženje. Na Lisci smo se veliko sprehajali in zaupam naj vam, da bi katero od konjiških spremljevalk kar z veseljem še kdaj povabil na

sprehod - ha ha ha (smeh) - tudi v dolini.

Zeliščarji so nam povedali veliko novega, bi pa z veseljem še kaj kupili, saj sami zelišč ne moremo nabirati.

JOŽE: Enkratno – bil sem zadovoljen z nastanitvijo, s hrano in z družbo. Zahvaljujem se vsem, ki ste nam omogočili brezskrbne dni v okrilju prekrasne slovenske narave.

VINKO: Zelo zanimivo je bilo videti vse moderne pripomočke, ki jih uporabljajo alpinisti in alpinist Andrej. Predstavil nam je tudi ferato. Ta je bil res pravi mojster.

Nisem si predstavljal koliko natančnosti je potrebno, da se padalec ali zmajar spusti po zraku in potem tudi varno pristane. Moje predstave so bile popolnoma drugačne in vesel sem, da sem se prepričal, kako je v resnici. Pridružili sta se nam tudi direktorici obeh domov. Gospa Vozlič se je pripeljala celo z motorjem.

NIKO: Na taboru mi je bilo všeč – zeliščarji so bili super. Malo pa me je skrbelo, da bomo morali poklicati taksi, saj sta Zorica in Cvetka nabavili liker, ki sta ga k sreči nesli v dolino in smo se vsi

skupaj vrnili in taksi ni imel dela. Zelo všeč mi je bila Teja in to, da sem plesal z njo.

Tudi delavnica, kjer smo izdelovali ptičke, je bila super – ptička sem naredil dva in jih bom podaril svojima hčerkama Cvetki in Jani.

POLDI Š.: Zahvaljujem se vsem za družbo, organizatorjem za vso skrb. Sam pa sem se na taboru veliko sprehajal in užival v vseh lepotah Lisce.

FADILA: Zelo sem vesela, da sem lahko bila zraven na taboru. Predvsem mi je bila všeč glasba Savinjskega kvinteta. Fantje so odlično igrali, mi pa smo plesali, le moj Vinko mi ni namenil nobenega plesa.

Bo pa morda drugo leto bolje.

Ugotavljamo, da smo na Lisci pri športnem tekmovanju imeli več športne sreče kot prijatelji iz Konjic – mi smo jih premagali, s tem pa smo vtis iz športnih iger v Preboldu nekoliko popravili, vseeno pa jim zmago v Preboldu privoščimo in zanjo čestitamo – naslednje leto pa se bomo srečali v Konjicah in spet preizkusili športno srečo.

PREPLETANJA

35

pesmi

iz društev

POMLAD

POT

Prihajam, da vzburim vaše srce, da po vaših žilah poženem svežo kri, da začutite življenje, življenje polno igrivosti, da razprete krila in se dvignete, pogledate tja čez, čez gore, reke, morja in oceane in ko se vrnete, zapojete hvalnico, hvalnico njej, ki vas je z vso svojo lepoto, svežino prevzela.

Prav toliko kot je ljudi, mnogo, mnogo je v življenju poti.

In vsaka zase vodi naprej, na mnoga razpotja življenja, kjer srečujemo mnogo različnih ljudi.

Pravih poti je malo; na vsaki je preizkušenj nemalo.

Prav redke so posute z biseri; s srečo in uspehi za vse dni.

Naj bo taka ali drugačna, Vsako pot izberemo sami.

In samo po svoji poti znamo stopati le mi, v vseh danih preizkušnjah junaško znamo kreniti.

Danica Gnilšek, MDS Drava, Maribor

Irena Švajner, Dom starejših Murska Sobota

SPREHOD Poslušam tvoj korak, meni tako ljub in drag…

Primeš me za roko, kot tolikokrat… Šepneš mi na uho - poglej draga, ali ni lepo!

Sonce sije, vetrič mrši sivino najinih las… kot mnogokrat…

Primeš me za roko in v novi dan stopi najin korak.

Tara Klemenčič, MD Vesela jesen, Trebnje

DARILO

Medgeneracijsko društvo Bela krajina ZAKLJUČEK TEDENSKIH SREČANJ ČLANOV SKUPIN, ČRNOMELJ IN SEMIČ PRED POLETNIMI POČITNICAMI Janez Jakša, Darinka Klemenčič, Jožica Majerle Iz arhiva društva

V

torek, 20.6.2017 smo se na čudovit (pred)­poletni dan ob zaključku se­ zone delovanja skupin Lipa iz Črnom­ lja in Semenič iz Semiča, ki delujeta v sklopu Medgeneracijskega društva Bela krajina, zbrali na Zorencih, v kmečki hiši Bahor. Druženje je potekalo sproščeno ob dobri hrani in kapljici rujnega, s katero nas je razvajala gostiteljica Nataša Bahor. Kot se za Belokranjce spodobi, smo tudi zapeli, da se nas je slišalo vse do Črnomlja. To je bil dan, katerega si bo vsak zapomnil po obilici smeha in dobri družbi. Nestrpno že pričakujemo september, ko bomo spočiti in polni energije, zopet odprli vrata za izoblikovanje novih srečanj, kamor so lepo vabljeni tudi novi člani, ki so željni takega druženja.

Ne bo vam žal!

Ker je vedno lepo videti, kako starejši radi predajajo izkušnje in modrosti mlajšim, kot tudi mladi z veseljem naučijo starejše kaj novega, letos načrtujemo medgeneracijski tabor (predvideno jeseni v Metliki), kjer se bi družili udeleženci starejše, srednje in mlajše generacije. Tudi v Zorencih smo imeli neke vrste medgeneracijsko srečanje. Družina Zajc, na čelu z babico Zinko, mamico Andrejo in vnukinjo Antonello, nas je razveselila s svojo povezanostjo, ljubeznijo in pa predvsem veli-

kim prijateljstvom, ki vlada med njimi. To želimo vzbuditi tudi pri drugih in pokazati, da razlika v letih ni ovira za dajanje in sprejemanje topline, ki tli v naših srcih.

Pa še misli članic skupine Lipa o druženju v skupini Danica: »Torek je zame najlepši dan v tednu, ker se veselim srečanja s članicami pogovorne skupine. Skupino vodita vedno nasmejani Darinka in Jožica. Imamo se »ful« lepo. Želim si, da bi bilo še dolgo tako.« Mimica: »Ženske v jeseni življenja smo, vsaka s svojo zgodbo in preteklostjo. Vsak torek se srečamo in veselo se družimo.

Voditeljici vedno kaj poučnega nam povedo. Nato razprava se začne, kaj iz izkušenj povemo in po žensko komentiramo. Čas tako hitro mine ob klepetu in debati. Darinka nas povabi še k razgibavanju in telovadbi, »Zmigaj se« naš moto je. Danes v tem hitrem času tako malo potrebno je, da človek se poveseli in pozabi na skrbi. Hvala voditeljicama za njun čas.«

Vsak novi dan je darilo, vsak dan je prvi in vsak dan je rojstni dan - je življenje.

Upanje in življenje je darilo, ko ti je dano videti kakor otroku: v zrnu peska cel svet in nebo, v roži na polju vsa čudesa sveta in vesolje v letu ptic.

Ko ti je dano vesoljni čas imeti ujet v hip in neskončnost obdržati v dlani.

To je darilo!

Nekje globoko v srcu čutim neizrekljivo hvaležnost za to čudovito danost, za vsak dan, za vsa darila.

Irena Švajner, Dom starejših Murska Sobota

PREPLETANJA

36

PREPLETANJA

37

iz društev

iz društev

Društvo upokojencev Sevnica

Skupina ROŽMARIN Mlakar Jelka Marija Rak

P

red sedemnajstimi leti je skupino, ki si je nadela ime Rožmarin, ustanovila Cvetka Biderman s sovoditeljico Silvo. Obe sta se trudili, da smo se v skupini dobro počutile, saj so bila naša srečanja izpolnjena s številnimi aktivnostmi: s pogovorom, telovadbo, merjenjem krvnega pritiska in raznimi igrami za bistritev možganov. Čeprav je večina članic iz začetne skupine že pokojnih, je skupina delovala še naprej z novimi članicami. Med tem časom so se zamenjale štiri voditeljice.

Vsaka je v skupino prinesla kaj svojega, novega, zanimivega. Poleg pogovorov na različne teme, smo praznovale tudi kulturne, državne in rojstnodnevne praznike in si privoščile še kakšen izlet.

Trenutno je v skupini 12 članic, smo

različnih starosti. Naša voditeljica je Martina Lepičnik. Zelo nas zanimajo zdravstvene teme, tudi telovadba nam ni tuja. Rade si zapojemo in tudi nasmejimo kakšnemu dobremu vicu.

SREČANJE SKUPIN »POD POKRIVALI« Danuška Breznik

PREPLETANJA

38

Z

adnji torek v aprilu je bilo v našem Domu Danice Vogrinec na Taboru prav posebno srečanje. V jedilnici smo se zbrale vse pogovorne skupine naše enote v pričakovanju posebne visoke gostje iz preteklega časa. Na povabilo našega člana Ivana Kerša sta nas obiskala gospa Franziska Scherbaum in g. Dokl. S svojim prihodom in opravo sta nas popeljala stoletja nazaj v čas, ko sta v mestu še veljala spoštljiv odnos in stroga pravila lepega vedenja. Vzbujala sta pravo strahospoštovanje. Barvito sta nam prikazala odnose med damami in gospodi, nas spomnila na pomembne dosežke tistega časa, opisala obleke in način življenja v našem mestu nekoč. Pomembni dodatki, kot so pahljače in dežniki pri damah, so nosili skrivna sporočila, ki jih je bilo vredno poznati.

Predstavila sta nam projekt promenade klobučkov, ki poteka v začetku septembra v Mariboru. Seveda so klobuki obvezen rekvizit in zapovedana pravila obnašanja (no malo lahko tudi goljufate,

NEKAJ O DOVOLJ STARIH DAMAH Silva Verčko

Medgeneracijsko društvo za samopomoč Drava, Maribor Darja Vocovnik

Medgeneracijsko društvo za samopomoč Drava, Maribor

če vas le ga. Scherbaum ne opazi). Prijazno sta nas povabila na letošnjo promenado in se nato v gosposkem stilu poslovila.

Nadeli smo si klobuke in kape in v nadaljevanju druženja zapeli pesmi, si pripovedovali šale, spomine, slišali smo tudi zgodbo, kako so nastali slamniki. Bilo je prijetno in veselo. Razšli smo se z dobrimi občutki, obudili pozabljene spomine in se naučili nekaj novega.

Iskrena hvala za obisk direktorice in kustosa Muzeja narodne osvoboditve Maribor, ge. Berberih Slana in g. Dokla. Polepšala ste nam dan.

J

a, prijatelji mladi in tudi oni manj mladi, ... veste, kaj bi od življenja radi …

Povem vam, mine, vse mine in le nekaj se odloži v spomine… Nenadoma si star 65 in več – in že je eden starostnik več.

Ko sem delati začela, o penziji še razmišljati nisem hotela. Vmes veselja, smeha, joka je bilo in tudi mnogo brezveznega enoličnega toka življenja je ušlo. Življenja padci in vzponi so kot bomboni, ki jih Božiček deli in se zraven hudomušno smeji, češ: “Le čakaj ti, ti !!!”

A poglejte me zdaj, med upokojenci sem pristala in na Matildo bom pridno počakala… Dragi moji, tu ni skakanja preko vrste in gledanja pod prste, še podkupnina ne velja, ker Matilda ni doktorske vrste, kjer zven cvenkov hitro premeša čakalne vrste. Če na odločbi o transportu vse žige in božji podpis ima, te pravico odpeljati ima - sicer lahko ostaneš še malce doma.

Dokler vseh podpisov in žigov ne bo uredila, te bo gospa s koso pri miru pustila.

Zdaj naj še nekaj o svojem teleščku povem in upam, da česa ne prezrem.

Torej, če gledam lase, imajo ti čudno sivino vmes in to je bil tudi prvi - stres. Ampak, smo od vraga, saj Henkel hitro pomaga in zopet vsaj pri laseh sem mlada.

Z očmi sem ruki–cuki uredila in v Zagreb se napotila. Zdaj vidim kot sokol povsod tam, kjer ni treba, in sem bojda - zato prava nadlega. Priznajmo!! Pogledamo sicer oskubljene modne mlade fantaline, ki pa žal v nas ne vzbujajo skomine. Ded naj bo z dlakami bogat, se pravi – kosmat,

in vsaj pri besednem zakladu pohval – bogat.

No, slišim še vse, kar se mi zdi, in to me veseli. Včasih kaj skozi ušesa ugre, ampak povem vam – nič ne de. Dnevnik je kriminalka prava, ker Erjavec o povišici penzije nič ne razlaga, zato mi to poslušanje ni navada. Če pa slišimo pohvale o stasu in večni lepoti, smo na najboljši poti, da padle bi kot zrele slive, a se opomnimo hitro, da so besede frajerjev največkrat črvive.

Glede gub sicer nisem Jane Fonda, ki kremo proti gubam propagira in še jogo trenira, ter se tako starosti upira. Pravijo, da je svoj klon postala, ker je tako mladostna ostala. Jogirati ne znam, a Keglove vaje poznam. To sicer ni za postavo, a je za drugo rabo.

Moji zobje se iz kozarca ne smejijo, ker v ustih še strumno stojijo. Jezik pa tako ni star, ker vražje teče in včasih umiriti se neče! Leti in se vrti, čeprav več poslušalcev nikjer ni. Publika se skrije ali kar zbeži, ker stare za poslušat jim ni.

Oh ja, vidite, da nekaj se nas je z rešilnimi pasovi obdalo, kar nas bo nad vodo obdržalo. Po vodi rade čofotamo in se z valovi igramo. Mislimo si nekako tako: “Pa kaj, če sem debela, samo da sem vesela.”

Poznate pesem to, ki kar dobro gre v uho: “Ko v baru debeluška si podvezico odpre, fantje dajejo si duška in dekleta kar nore…”

Torej - smo pravi hit postale in o kilah ne bomo premišljevale.

Gola kost brez špeha samo odtiske naredi in še neznansko tišči.

Morda res na obešalniku obleka lepše visi, a okroglina telesa prilega se dlani mehko in lepo - pa kaj če gre za tolažbo samo.

Glede želodca in tiste gospe, na kateri se sedi, pa le besede dve al, tri. Če bi pridna pri hrani bila, nič kruha, le kakšna žigel župa – ni štrajka, ne riganja in ni prepiha in še človek lažje diha. Če pa želodček boli in peristaltika se ustavi - rdeči vinček to težavo odpravi. Ne samo da peristaltiko uredi, tudi obražček se lepši zdi - mmm lica rdeča, na ustih nasmeh, le kdo ne bi srknil še malo več?

Ja in še to, dragi moji, morda prisluhnile bi Zvezdani in si parter pomladile, da pipo bi lažje privile. Ona – Zvezdana - pravi, da laser pomaga, ker kapljanje vode - je prava zgaga. Saj namen ni, da bi skakale čez plot in vadile preskok, čeprav ta del življenja je takooo luštna reč in treba jo je z radostjo vzet. Pravijo, če postelja štima, se tudi življenje rima. Stara modrost šepeta, da odeja vse poravna, če sta “of-course” oba - za. Če pa to drži, poskusite sami!

Noge niso sposobne več preskoka in ne marajo visokih pet, ker hrbtenica boli in potem celo telo trpi. Norija! Nežna roka moža, nas srečnice zato, po nogicah boža. Bolečina hitro mine, če žauba še prime. Po cesti še sicer hitimo, a nikogar ne dohitimo. Torej, brzina ni nas vrlina, kotalkati pa več ne znamo, zato bolj počasi - še kam prikrevsamo.

O kilogramih pa povem le to in to naj gre vam v uho! Poglejte lepe baročne angelčke vesele, kako se vam smejijo iz cerkva ali hiš višine, da dedcem cedijo se sline. A ne, ne dovolijo, da kdo se jih dotika, pa čeprav slinavce to presneto mika! Njihove božanske a hladne obline so božale le umetnikov rok veličine.

In za konec še to !!!! Ko pa dovolj bom stara postala in brez želja ostala… bom suha otesana dama, kot bila je moja - mama.

PREPLETANJA

39

iz društev

iz društev

Medgeneracijsko društvo Z roko v roki, Kranj

Naših 10 let Eva Belčič Iz arhiva društva

PREPLETANJA

40

V

letu 2017 je Medgeneracijsko dru­ štvo Z roko v roki praznovalo 10. obletnico ustanovitve. Društvo pod vodstvom predsednika Mirka Steinerja deluje na področju zagotavljanja socialnih in nematerialnih potreb starejše generacije, hkrati pa skrbi za medgeneracijsko povezovanje, spodbuja prostovoljstvo in tako omogoča aktivno in kakovostno starost.

Medgeneracijsko društvo Z roko v roki združuje kar 462 članov, ki delujejo kot prostovoljci in uporabniki pod okriljem krovne Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije. Društvo izvaja tri poglavitne programe: SKUPINE STAREJŠIH ZA SAMOPOMOČ Skupine za samopomoč starejših potekajo na različnih lokacijah. Trenutno deluje 13 zunanjih skupin in 24 domskih.

Tako zunanje kot domske skupine so nastale na širšem območju Kranja, poleg tega pa še v Tržiču, Naklem, na Jesenicah, v Preddvoru in Šenčurju. Uporabniki se družijo enkrat na teden po uro ali dve, ta čas pa namenijo določenim aktivnostim ali pa samo za prijazen in odprt pogovor.

Ustvari se toplo in varno ozračje, v katerem lahko vsak pove svoje mnenje, je sprejet, nihče ga ne obsoja, kritizira ali moralizira. V skupinah se obravnavajo različne življenjske tematike, izogibajo se edino debat o veri in politiki. Skupaj praznujejo rojstne dni, spijejo kavo ali se posladkajo ob posebnih praznikih in obletnicah.

Domske skupine se zbirajo na sedežih domov upokojencev in tako popestrijo še tako turoben dan v domski skupnosti, kar nam lepo ponazorijo misli članice: »… lepi odnosi, brez nevoščljivosti in slabih namenov. Med njimi se počutim odlično, komaj čakam dan ponovnega srečanja.

Veliko ljudi, predvsem starejših, je samih, take skupine pa so odličen kraj, da se spet vrnejo med srečne ljudi.« Drugi program, ki je še posebno pomemben, je INDIVIDUALNO DRUŽAB­ NIŠTVO, ko prostovoljec enkrat na teden obiskuje določeno osebo, ki potrebuje

družbo, pa naj bo to na njenem domu ali pa v Domu upokojencev.

Prostovoljec predvsem posluša, je pozitiven in v veliko primerih predstavlja edini stik z zunanjim svetom, poleg tega pa tudi razbremeni svojce.

Tretji program pa je MEDGENERACIJSKI TABOR, ki bo letos na novi lokaciji, v Biotermah v Mali Nedelji. Tam se v 5-dnevnem bivanju v termah združujejo starejša, srednja in mlajša generacija. Tabor ima vsako leto svojo temo, v okviru katere se odvijajo različne dejavnosti s poudarkom na izkušnjah in učenju medsebojnega sprejemanja. Medgeneracijske vezi se gradijo s skupnimi športnimi aktivnostmi, kopanjem in vodno zabavo, tematskimi delavnicami, pogovori, izleti in vedno zabavnimi družabnimi večeri.

Poleg poglavitnih treh programov prireja društvo tudi raznolika strokovna srečanja, predavanja, izobraževalne in ustvarjalne delavnice. Organizirajo se tudi družabni večeri s tombolo, vsakoletni društveni piknik, telovadba za vse generacije in Chi gong.

Na tem mestu bi se radi zahvalili vsem donatorjem, ki kakorkoli prispevajo k uspešni izvedbi Medgeneracijskega tabora oz. k delovanju društva na splošno. Tudi partnerskim institucijam, organizacijam in društvom se zahvaljujemo za uspešno dosedanje sodelovanje.

Hkrati vabimo vse zainteresirane za prostovoljsko delo ali pa obisk skupin, da stopijo v stik z nami in z veseljem jih bomo sprejeli v našo sredino.

Člani Medgeneracijskega društva Z roko v roki sm o iskali otroka v sebi Eva Belčič, Olga Kepic Iz arhiva društva

V Medgeneracijskem društvu Z roko v roki, ki na območju Gorenjske delujemo že desetletje, smo tudi letos – že osmič zapovrstjo - organizirali tradicionalni medgeneracijski tabor. Odpravili smo se v Bioterme, kjer smo letos čas preživljali tako, da smo se vračali v svoje otroštvo…

Objavljamo pravi »taborski dnevnik« o vsem dogajanju na taboru, ki ga je pisala naša dolgoletna prostovoljka Olga Kepic.

sobota, 24.06.2017

Mi pa Z roko v roki smo, danes na tabor gremo, naš cilj je Mala nedelja, ki čaka nas, da pridemo.

Ob 10.30 smo se začeli zbirati pred Mercatorjem v Kranju. Stari znanci smo se veselo objemali in klepetali. Novi pa so se čudili, kako so naša srečanja lepa, spontana.

Ob 14h je avtobus pripeljal v hotel v Mali Nedelji. Vsi prepoteni so izstopali potniki in tožili, kako peklensko je vroče.

Sobe so nas večino že čakale. Lahko pripomnim, da so sijajne, velike in čiste.

Po namestitvi nas je gospa Žužana v dvorani pozdravila. Nato nas je popeljala po hotelu in nam razkazala vse, da se bomo lahko znašli.

Popoldne smo do 18.30 imeli prosto, za počitek ali kopanje. Nato smo šli na večerjo, potem pa na naš prvi večer.

Večerja- vse jedi, ki so bile na razpolago, so bile odlične. Vsak, še tako scrkljan

želodček se je do sitega napolnil.

Nato smo opravili svoj prvi večer po programu. Bilo je prijetno! Koliko smeha je bilo, ko smo žrebali kandidate za parčkanje.

Po 21.uri pa smo šli v kino pod zvezdami, kjer so nam ponudili slovenski film MOJ ATA, SOCIALISTIČNI KULAK.

NEDELJA, 25.05.2017

Je malo dežek poškropil, zemljico namočil, je tudi ozračje ohladil, telesa vroča shladil.

Dan se je prijetno začel s telovadbo in sprehodom. Nekaj naših oskrbovancev pa se je zabavalo po svoje. Potem smo odšli na zajtrk. Potem so se zbrale skupine s svojimi voditelji. Odprli so kuverte in prebrali pravljice. O vsebini smo se pogovorili in poiskali poduk. Izbrali smo tudi ime skupine: rdeči- SMETIŠČNI MUCI lila- NETOPIRJI BATMANI oranžni- VRABCI zeleni- PUHCI roza- ČIRA ČARA. Domenili so se tudi, kdo bo zvečer skupino predstavil. Potem je bil čas za kopanje, spanje….

Po kosilu je bila ob 15uri delavnica pick-point. Bilo je veliko udeležencev. Vsaj 3 ali 4 so vezenje osvojili. Dobro se je odrezal Matej. Udeleženke so izrazile želje, da bi bilo za to potrebna še kakšna dodatna ura.

Po dobri večerji smo odšli v našo dvorano. O pomenu današnjega praznika je nekaj besed spregovorila Zora. Najmlajši so zapeli državno himno. Nato smo se šli kviz VEM. Vse za izvedbo je pripravila Tatjana. Tekmovalo je 5 skupin, ena je izpadla. Po kvizu smo še malo posedeli in ugotovili, da so nekateri preveč resno vzeli tekmovanje in bili celo užaljeni.

Prav delovno nam je minil drugi dan.

PREPLETANJA

41

iz društev

iz društev

PONEDELJEK, 26.06.2017

Tam visoko skozi veje zlato sonce se nam smeje, nebo je, kakor biser čisto kot nekdo bi ga obrisal.

Po včerajšnjem grmenju in dežju, danes prekrasen dan. Kot je že praksa se je zjutraj dogajala telovadba ali sprehod. Potem pa spet na zajtrk, kjer nas pričaka kup različnih jedi. Če ste velik poznavalec, verjetno ne bo­ste uganili vseh, ki nas čakajo. Izbira je zelo pestra.

Ob 9h imamo skupine. Spet dobimo za­ prte kuverte in navodila za tekoči dan. Danes smo od 30 besed jih morali izbrati vsaj 15 in iz njih sestaviti pravljico. Nekatere skupine so se tako dobro organizirale, da so bile pravljice 1 2 3 napisane. Nato je sledil počitek ali kopanje do kosila. Kosilo je bilo spet odlično.

Ob 14h imamo sestanek voditeljev.

Hitro pregledamo pluse in minuse. Slednjih skoraj ni, saj so vsi zadovoljni s programom in dejavnostmi.

Ob 15h smo imeli umovadbo. Spet se je oglasilo veliko udeležencev. Z zanimanjem so reševali naloge. Ob 17uri pa je bila naša standardna tombola z dobitki.

Spet kopanje, zelo zainteresirani so otroci. Nekatere je že opeklo sonce.

Po večerji je bil naš najbolj težko pričakovan dogodek. Naprej drugi krog VEM, rdeči so najboljši. Cela dvorana je spremljala kviz in navijala. Nato so bile KARAOKE in POKAŽI SVOJ TALENT: Peter nam je povedal, kaj je to »džuskanje«.

Potem pa disko in MAVRIČNI VEČER. Kar pozno, po 22.uri, smo se pobrali spat.

TOREK, 27.06.2017

Čas nam kar prehitro teče, je danes že četrti dan, polni smo prelepe sreče, prav nihče ni nič zaspan …

Zjutraj klasika: telovadba,

PREPLETANJA

42

spre-

hod. Potem zajtrk. Ob 9.15 srečanje skupin. Vsaka skupina je narisala plakat zgodbe, ki jo je včeraj napisala. Vse skupine so bile zelo delovne in inovativne. Kako lepe plakate so izdelale.

Potem je bilo do kosila prosto- kopanje, počitek.

Ob 15.uri so bile bazenu vodne igre. Organiziral jih je Gregor, animator v hotelu.

Zanimanje je bilo veliko in sodelujoči so zelo resno tekmovali.

Ob 17.uri smo imeli barvanje mandal in pobarvank. Ob risanju sem jim veliko povedala o mandalah. Zanimanje je bilo veliko, prišlo je veliko uporabnikov (preko 20). Tatjana jim je pripravila veliko mandal in pobarvank. Nekaj ljudi je zelo »padlo noter«, pobarvali so čudovite izdelke ( Marko, Matej, oba Grosa, Ana, Marinka).

Po večerji spet srečanje skupin. Vsaka skupina je pokazala plakat, eden od skupine pa je prebral pravljico. Skupine so bile zelo pridne, z lepimi plakati in super pravljico. Ne bi mogel izbrati lepega in manj lepega, ker so bili vsi čudoviti.

Nato so Jani, Zora in Sonja zaigrali skeč FINA GOSPA. Super, vsi smo se od srca nasmejali. ČESTITAMO! Ker je glasba v hotelu odpadla, smo pripravili svojo. Ampak, ljudje so se hitro razkropili. Mislim, da so že kar utrujeni.

SREDA, 28.06.2017

Pri sosedu, na kmetiji, petelinček je zapel, sončni dan nam je oznanil, ki se pravkar je rodil…

Kot vsak dan, tudi danes standard: telovadba ali pohod. Potem zajtrk, poln domačih jedi: od zaseke do svežega, doma pečenega, kruha.

Po kratkem odmoru je ob 9.30 iskanje skritega zaklada.

Vsaka skupina je morala mimo postaj z nalogo. Na postaji št.2 je bilo zelo zanimivo, ko nobena skupina ni znala prevesti besede KUJ- konj.

Zanimivo je bilo v kleti, kjer so skupine igrale nogomet. Ta igra je bila udeležencem zelo všeč. Nato do kosila plavanje ali počitek.

Jaz sem opravila intervju z osebami, ki so prvič na taboru.

MD Mozaik generacij, Polzela

Sprehod skozi čas na srečanju voditeljev skupin v medgeneracijskem društvu Mozaik generacij na Polzeli Tjana Burger

ULA: Zelo mi je všeč, na tabor bi še prišla.

IVAN: Tabor je organiziran dobro. Program mi je všeč. Malo sem še nespreten, ker sem prvič.

MARINKA: Proti pričakovanju sem zelo pozitivno presenečena. Vse to bom povedala na skupini. Zdaj bom začela hoditi v Bioterme. Drugo leto nas bo verjetno več iz Krompirjevega cveta.

ANGELCA: Sploh nisem pričakovala tako lepega dopusta. Vse je enkratno. Program je lep, dobro pripravljen. Ne vem, če s kolegicami ne bom prišla sem, namesto na morje.

Po večerji smo šli na zadnji skupni večer. Člani skupin so povedali mnenje o taboru. Vsi so bili zadovoljni, le kopalnice s kadjo in vročina so jih motile. Dogovorili smo se, da gremo domov ob 14h in ne ob 16h. Pobrali so priponke, pikapolonice so jim ostale za spomin.

Ko smo formalnosti opravili, smo se šli VEM, drugi krog. Bile so tri skupine, ko je v prvem krofu izpadla ena skupina, je bilo vse v redu. Ko pa sta začeli samo dve skupini, se je od nekod prikradla tekmovalnost in užaljenost in igra se je končala. Vem, koliko večerov je Tatjana pripravljala kviz, koliko ur je porabila, vi pa ste ji v zahvalo vse pokvarili. Teh iger, kjer nastopi tekmovalnost NE BOMO VEČ IGRALI na taboru!

ČETRTEK, 29.06.2017

Danes pa domov gremo, Gorenjska nas že vabi, da smo imeli se lepo, nihče naj ne pozabi.

Standard: telovadba, pohod, zajtrk.

Do 10.ure- izpraznitev sob, nato ob 13h kosilo. Ob 14h smo odšli proti Kranju.

Tudi letošnji tabor je torej uspel zelo dobro, spletle in poglobile so se vezi med člani, tako, da smo odločeni, da tabor organiziramo tudi prihodnje leto. Do takrat vam mahamo v pozdrav z nekaj fotografijami.

Iz arhiva društva

V

saj enkrat letno se članice, prostovoljke društva srečamo na dru­ žabnem, intervizijskem srečanju in tudi letos ni bilo nič drugače. Ob tej priliki nas je nagovorila predsednica društva Marija Šmajs ter se vsem prostovoljkam zahvalila za njihov prispevek društvu.

V svojem govoru je poudarila, da vsaka prostovoljka opravlja čudovito poslanstvo, ki se v veliki meri ne more poplačati. To poslanstvo osrečuje ljudi, ki si drugačnih oblik druženja ne morejo privoščiti. Zahvalila se je tudi dolgoletni predsednici Idi Rančigaj za velik prispevek k delovanju društva, ki ga je vsa leta vodila. Seveda ni šlo mimo krajšega zgodovinskega orisa društva od začetka delovanja do danes. Kronološki pregled je bil zelo dobrodošel, saj nas je vse spomnil, koliko dela je bilo opravljenega in koliko aktivnosti je bilo izpeljanih od začetka društva do danes. Največ pove podatek, da je bila prva skupina v našem okolju ustanovljena že pred 27 leti. Tudi za naprej imamo vizije, društvo bo svoje aktivnosti in programe izvajalo tudi v bodoče.

Pogovorne skupine so pomembne in potrebne. Še posebej v trenutku, ko se ljudje upokojijo, se velikokrat najdejo na razpotju, pojavi se vprašanje kaj zdaj. Ostaja jim veliko prostega časa, ki ga je treba zapolniti, izgubijo občutek, da nekomu pripadajo. V takih situacijah in življenjskih obdobjih naše društvo s svojimi programi ljudem omogoča, da se ponovno socialno vključijo, začutijo pripadnost, so dejavni. Posvetijo se lahko različnim dejavnostim in sklepajo nova poznanstva. V društvu si želimo, da bi se v našo dejavnost vključili tudi mlajši ljudje, saj bi tako prišlo do še večjega medsebojnega prepletanja znanj in izkušenj različnih generacij. Članica društva Danica Palir je prebrala svojo čudovito avtorsko pesmico, v kateri je zajela delovanje našega društva od vseh začetkov do danes.

Uradni del srečanja se je zaključil z zahvalo voditeljem, skromno pogostitvijo in prijetnim klepetom.

ZAHVALA

Včeraj zvečer za mizo sem sedela in o vas premišljevala.

Vodila me je nevidna sila in ta zahvala je nastala, ki rada bi vam jo prebrala.

Temelji prostovoljstva na Polzeli segajo daleč nazaj.

Mnogo srca v to je vložila naša draga Ida Rančigaj.

V krogu enako mislečih so v Šeneku dobivale se in skupina je Oljka dobila ime.

Še danes srčno in tiho deluje, saj skupina letos že 20. obletnico obstoja praznuje.

Tam v Šeneku je veliko ljudi, ki počasi opešale so jim življenjske moči.

če daš jim delček svojega srca.

Tudi naša Marjana Šmajs tako deluje, ker očitno takšno poslanstvo ima, da različne ljudi med seboj povezuje.

Dobre ideje so resničnost postale, tako so naše skupine nastale.

V ljudeh skrite talente odkriva, saj človek, ki daje, tudi dobiva.

Denar so talenti, je zakon modrosti, to star je pregovor, to niso novosti.

Vsakemu nekaj je drugega dano, vsakemu kaj v zibel postlano.

Dobro pred slabim vedno postavlja, tako Mozaik generacij počasi sestavlja.

Če kdo njeno delo pohvali, Ko urico svojo jim posvetite, sama vedno pravi, čas v trenutke nazaj zavrtite, da se drug od drugega učimo, spomini se vračajo jim v mladost, ko sreča jih spremljala je in radost. in tudi mi na teh skupinah spoznavamo, da učenje Se prostovoljstvo v Šeneku človek potrebuje vse življenje. je širit začelo Hvala Marjani in vsem voditeljicam in marsikatero srce je ogrelo. skupin, Več takih skupin zdaj že deluje, da v pahljači vseh medčloveških vsak teden prijatelje tam obiskuje. odnosov Prijateljica Dorica mi je pripovedo­vala, odkrivate osebne vrednote ljudi, ki tudi prostovoljka je postala, srčnost in prijateljske vezi. da se z besedami opisati ne da, Danijela Palir koliko pomeni jim, PREPLETANJA

43

iz društev

iz društev

Dom starejših občanov Radenci - DOSOR

ROJSTNI DAN IN EKSKURZIJA SKUPINE FORTUNA Marija Erveš

PREPLETANJA

44

S

kupina Fortuna je ena izmed trenutno štirih delujočih prijateljskih skupin starih ljudi za samopomoč v Dosorju; ustanovljena je bila 5. junija leta 2014. Pod geslom »Prijateljstvo podvoji radost in razpolovi trpljenje« so članice in člani 7. junija letos praznovali četrti rojstni dan svojega skupinskega druženja, in to v prostorih slaščičarne Tropicano v Radencih. Skupina Fortuna sicer res »domuje« v Dosorju, a so vanjo vključeni stanovalke in stanovalci tega doma ter občanke in občani kraja Radenci. Zato kar precej svojih aktivnosti članice in člani skupine »razvijejo« v Radencih, pa tudi obiski drugih krajev po Sloveniji jim niso tuji. Povsem drži, da je pogovor osnova vsakega popoldanskega srečanja ob sredah, a ni nujno. Življenje nam vsak

dan nudi obilo priložnosti za različne dejavnosti in tako v skupini Fortuna spoznavajo drug drugega, si prisluhnejo in sprejmejo vsakogar z njegovimi posebnostmi, si izmenjajo izkušnje in tako pravzaprav od vsakega lahko vsak član oziroma članica skupine prejme vsaj delček življenjske modrosti. V minulih letih delovanja so v skupini Fortuna poskrbeli tudi za številne rekreativne aktivnosti, obiske znamenitosti v kraju Radenci in po Pomurju, se spomnili svojih igrač in iger iz otroštva in mladosti, preizkusili različne recepte iz ljudske kuharske zakladnice, sodelovali na številnih aktivnostih vseh prijateljskih skupin v Dosorju (pustovanja, valentinovo, dan žena, kresovanja, karaoke, izleti in ekskurzije), a niso pozabili tudi na praznovanja. Že teden dni pozneje pa so se odpravili na ekskurzijo. Z dvema osebnima avtomobiloma so se odpeljali preko reke Mure proti severovzhodu Prekmurja. Njihov cilj je bilo mesto Lendava in njegova okolica. Že nekaj minut pred 10. uro so jih z veseljem pozdravili na sedežu Zveze kulturnih društev Lendava, kjer je v njihovih prostorih že od 16. maja na ogled razstava likovnih del (akril na platnu), ki jih je v minulih letih naslikal član prijateljske skupine Fortuna Filip Matko Ficko. Vse je v imenu ZKD Lendava pozdravila Danijela Hozjan, avtor slik pa je vsem pripovedoval o svojem slikarskem ustvarjanju, udeležbah na številnih slikarskih kolonijah, dosedanjih razstavah ter nekaterih uspehih.

Po ogledu razstave, ki je vse zelo pritegnila, so se odpeljali v Lendavske gorice, kjer je znameniti razgledni stolp, 53,5 metrov visoki Vinarium. Seveda so se na razgledno ploščad popeljali z dvigalom, čeprav je vsem zainteresiranim na voljo kar 240 stopnic do vrha.

V lepem in rahlo vetrovnem sončnem dopoldnevu so se lahko razgledali po bližnji in daljni okolici Lendavskih goric, pod stolpom pa so si ob stojnicah za malico privoščili še tamkajšnjo domačo specialiteto – langoš. V domači Dosor so se vrnili še pravočasno do kosila.

SLOVO OD NADE, članice skupine FORTUNA Filip Matko Ficko

N

enadoma in nepričakovano se je za vedno poslovila stanovalka Dosorja, Doma starejših občanov Radenci, Nada Bregar, žaro z njenimi posmrtnimi ostanki pa so brez naše prisotnosti k poslednjemu počitku položili na pokopališču v Lendavi. Kot stanovalka je bila članica prijateljske skupina starih ljudi za samopomoč Fortuna ter Dosorjevega literarnega krožka, je pa veliko časa prebila v domski knjižnici, kjer je vestno urejala podarjeni knjižni fond.

Zatorej je 7. julija popoldne prav v predprostoru knjižnice Dosorja, kjer je prebila veliko časa, bila darovana maša oziroma opravljen verski obred prav njej v spomin. »Domski župnik« Mirko Rakovnik je po tradiciji zelo skrbno in tenkočutno opravil mašo, ki ni bila prva v tovrsten namen in verjetno tudi ne zadnja. Niso seveda manjkali članice in člani prijateljske skupine Fortuna ter Dosorjevega literarnega

krožka, ki so se zbrali v spomin na svojo preminulo članico. Zanjo so pravili, da je rada hodila na sprehode, urejala knjige v knjižnici Dosorja, igrala karte, šahirala, hodila na seniorske večere, lovila ribe… sploh, Nada Bregar je imela rada naravo… To vse je sedaj že za njo, precej časa pa se je bodo še spominjali v prijateljski skupini Fortuna in Dosorjevem literarnem krožku …

SUPERVIZIJA SKUPIN ZA SAMOPOMOČ Filip Matko Ficko

K

ot vemo, pri Zvezi društev za socialno gerontologijo Slovenije (ZDSGS) deluje 489 skupin starih ljudi za samopomoč, ki ustvarjajo pogoje in možnosti za kakovostno življenje starih ljudi na področju medčloveških odnosov in medgeneracijskega povezovanja ter pripravljajo srednje generacije na lastno starost. V radenskem Dosorju oziroma Domu starejših občanov Radenci je organiziranih sedem tovrstnih skupin starih ljudi za samopomoč.

Od teh sedmih so trenutno aktivne štiri: Zarja, Večerna zarja, Miryam in Fortuna. V torek, 6. junija dopoldne, je voditeljice teh skupin v okviru supervizije obiskala Danijela Zimšek Kralj, ki ima pri ZDSGS »na skrbi« prav skupine starih ljudi za samopomoč. V okviru svoje supervizije je gostja poskrbela, da bodo voditeljice in njihove pomočnice vsaj malo razbremenjene, da bodo lahko še naprej konstruktivno preživljale stresne situacije in ohranile zmožnosti za svoje nadaljnje učenje ter napredovanje, ohranile

in razvijale profesionalnost in osebnostne potenciale. Supervizija voditeljicam skupin pomaga, da pridejo do lastnih rešitev v zvezi s problemi, ki se jim porajajo pri delu. Gre pravzaprav za izmenjavo izkušenj, ki so povezana s poklicno dejavnostjo, osebna problematika pa je obravnavana le toliko, kolikor se neposredno povezuje z obravnavano poklicno izkušnjo.

Tako so voditeljice osvetlile svojo trenutno počutje, se dogovorile o vsebini naslednjih srečanj svojih skupin, razpravljaje o poročilih o delu skupin in se dogovorile za naslednje srečanje.

Zaznati je bilo medsebojno zaupanje in spoštovanje posameznikovega značaja in izkušenj.

PREPLETANJA

45

iz društev

iz društev

Dom starejših občanov Radenci - DOSOR

VEČERNA ZARJA

- pevska skupina za samopomoč Filip Matko Ficko

PREPLETANJA

46

P

od vodstvom Suzane Divjak, ki je sicer v Dosorju, Domu starejših občanov Radenci, zaposlena kot diplomirana medicinska sestra, ter njene pomočnice Mojce Kumlanc deluje Večerna zarja kot pevska skupina za samopomoč. Članice in člani skupine so zaradi slabega vremena namesto na poletnem odru Dosorja na »Dosorjevi vetrnici« nastopili 24. julija v predprostoru domske knjižnice.

Tokrat so se številnemu občinstvu predstavili s povsem novim programom. Zapele so stanovalke in stanovalci Dosorja, z njimi

pa tudi zaposlene: Breda, Mojca in Valerija, a kulturni program je povezovala Teja Smodiš. Program je zbor v uvodu začel s petimi pesmimi, v drugem delu pa s štirimi pesmicami. Pod motom: »Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo; prehiter za tiste, ki žalujejo, ter prekratek za tiste, ki se veselijo…« sta stanovalka Vida in Filip s pesmijo Franceta Prešerna Od železne ceste spomnila na pričetek gradnje »južne železnice« (Dunaj-Maribor-Celje-Ljubljana-SežanaTrst) pred 175 leti (leta 1842).

V tretjem in četrtem delu so bile na vrsti ljudske in številne priljubljene pesmi. Ogromen aplavz ob zaključku koncerta je potrdil, da je Suzana Divjak s pevskim zborom Večerna zarja vsekakor bila uspešna in na željo poslušalstva so skupaj zapeli še Slakovo V dolini tihi ter slovensko ljudsko Sem deklica mlada vesela.

Medgeneracijsko društvo Vesela jesen, Trebnje Naše medgeneracijsko društvo praznuje Anica Miklič iz arhiva društva

V

letu 2017 praznujemo v Trebnjem 10 let od ustanovitve MD Vesela jesen. Leta 2007 smo se namreč odločili, da združimo moči, izkušnje in znanje na območju takratne Občine Trebnje in se organiziramo v društvo. Pred tem se je program že izvajal, in sicer preko Centra za socialno delo Trebnje, ki je prvo skupino starih ljudi za samopomoč ustanovil že leta 1993, ter preko Doma starejših občanov Trebnje, kjer so prve skupine zaživele v letu 2002.

Danes deluje v okviru MD Vesela jesen osem zunanjih skupin (Sloga, Lokvanj, Štefan, Mokronožice, Večerna zarja, Tulipani, Čebelice in Romano drom) ter tri domske (Kresničke, Pastirci in Šmarnice).

Program skupin starih ljudi za samopomoč torej v našem okolju obstaja že 24 let. V teh letih smo v skupinah doživeli veliko lepega, se marsikaj naučili in utrdili medsebojne vezi. Vsaka skupina je edinstvena glede na starostno strukturo, možnosti v okolju, sposobnosti vseh udeležencev in še glede na druge okoliščine. V skupinah so ljudje, ki so v življenju doživeli veliko zanimivega, in nekatere njihove zgodbe so skoraj filmske, po drugi strani pa pomenijo tudi spoznavanje drugačnih razmer, kot so današnje ali kot so v njih živeli drugi udeleženci.

Ljudje v skupinah so opravljali različne funkcije in dela, ki so kot spomin ali pomoč tudi sedaj zanimivi za vse udeležence. V eni od skupin (Mokronožice) je pisateljica

Anica Zidar, ki ne le da je v skupini lahko predstavila svoja dela, pač pa je tudi vzpodbudila ostale udeležence, da so začeli pisati utrinke, in pri marsikom odkrila dotlej speče sposobnosti za ustvarjanje. Sicer pa potekajo redna tedenska srečanja v domu in v zunanjih okoljih, predvsem zunanje skupine se odpeljejo tudi v bližnje in daljne kraje, vsi pa se enkrat letno zberemo na srečanju vseh skupin.

Prostovoljci se srečujemo na intervizijskih srečanjih, kar nekajkrat v tem obdobju smo organizirali usposabljanje novih voditeljev, vključujemo pa se tudi v oblike strokovnega izpopolnjevanja, ki jih organizira Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije. Poleg dvodnevnih seminarjev nam je bil zelo dobrodošel program Memohelp, vaje za urjenje možganov so namreč tudi ena od dejavnosti v skupinah. V tem obdobju pa nas je prizadela tudi resnično boleča izguba ene od prostovoljk, Ivane Kovačič, voditeljice skupine Kresničke.

MD Vesela jesen ima tudi status humanitarne organizacije.

Od pomembnih dogodkov je bila odmevna proslava ob 5. obletnici ustanovitve društva, ki so se je udeležili tudi predstavniki občin in drugih pomembnih organizacij, v tem obdobju pa smo se medgeneracijsko povezali tudi z DPM Jurček in z njihovimi prostovoljci preživeli nekaj prijetnih sobotnih ur.

V MD Vesela jesen smo imeli oporo in podporo pomembnih posameznikov in organizacij, tako se moramo zahvaliti g. Kukmanu kot prvemu in dolgoletnemu predsedniku društva, vsem občinam, ki finančno podpirajo program, Zvezi društev za socialno gerontologijo Slovenije za finančno in strokovno pomoč, poleg tega pa Domu starejših občanov Trebnje, ki je zagotovil prostore za delovanje društva, prostovoljcem in vsem ostalim, ki so pripomogli, da program še živi. Tudi za naprej si želimo, da bi se program razvijal in da bi v okviru sedanjih skupin ure druženja potekale čim bolj kvalitetno in da bi sledili tudi viziji za širjenje mreže skupin starih ljudi za samopomoč na območja, kjer možnosti vključevanja v skupine še ni.

PREPLETANJA

47

iz društev

kvaliteta življenja v starosti

Medgeneracijsko društvo Vesela jesen, Trebnje MOKRONOŽICE – SKUPINA STARIH LJUDI ZA SAMOPOMOČ Anica Zidar Iz arhiva društva

PREPLETANJA

48

M

ineva dvajset let, kar smo se upokojenci v Mokronogu zbrali v skupini za samopomoč – Mokronožice. V začetku sta jo vodili Tina Plazar in Marija Koželj iz Centra za socialno delo, voditeljici s posluhom za te ostarele jesenske duše. Kasneje pa je bila z nami Darka Janežič. V začetku je bilo slišati več čudnih, skoraj pikrih pripomb, da ta skupina ne bo dolgo živela.

Pogovor v njej bo le o boleznih, saj na starost vedno ven štrlijo, starost pa je že tako postelja polna bolezni. Taki pogovori pa ne zmanjšujejo samote, osamljenosti, te zagonetne bolezni današnjega časa. Sivi, razklani čas se zajeda v človeka.

Krenili smo po drugi poti, ovrgli vsa tista natolcevanja. V nas je še dovolj življenja, dovolj spoznanja, da je staranje nekaj čisto naravnega, človek ostari šele, ko se odreče svojim idealom. Ob vsakem srečanju ob petkih smo obdelali nekaj tem, s čimer smo si poglobili znanje o zdravju, o zdravilnih rastlinah, o vrtu, pretresali misli o knjigah, o branju, o otroštvu, o življenju včasih in tudi o našem vsakdanjiku.

Ob tem pa se je zganila želja, da bi dali na svetlo vse to, kar se je v letih nabiralo v naših srcih, v duši. Pred dnevi sem sicer ujela na nekem srečanju, da besedici duša in srce nista več v modi.

No ja, morda je prav zato ta naš svet tak, da ga je hudič vesel. Stare vrednote se izgubljajo, med ljudmi je stena. Naglica, pohlep, površnost, odnos do zemlje …

Naglica človeka ubija, notranjost ostaja presenetljivo prazna.

V skupini so se zaiskrile želje, da bi poglobili kakovost življenja, ohranili spomine na tiste čudovite kamenčke, ki jih hranimo v sebi in bogatijo naše dneve.

Tako so se porodili UTRINKI, brošurica naših prispevkov. Vsako leto vzklije nova številka. Letošnja dvajseta številka ima naslov JESENSKO LISTJE. V prispevkih je pridih preteklosti, spominov, drobnih lepot. UTRINKI so preproste besede, so

lučke, ki sijejo. Svetlobe pa tako ni nikoli preveč.

Na naše petkovo srečanje, Kofetek v petek, povabimo tudi goste, pa tudi medgeneracijska povezava je dobra. Napravili smo tudi nekaj izletov v bližnjo okolico. Z nami je misel, da prijateljstvo pomnoži veselje in razdeli žalost.

Marsikdaj pa nas stisne pri srcu. Utrnejo se solze. Smrt ne izbira. Pa kaj hočemo. Še sonce se stara. Pravijo, da ima ljubezen tisoč obrazov. V skupini je prav gotovo vsakdo našel nekaj zase.

Prijeten nasmeh, vzpodbudno besedo, nasvet, topel stisk roke.

Za našo Mici je petek zato zapovedan dan. O starosti pa še nekaj … Starost je priložnost za nova spoznanja, za novo učenje. Vsak dan je lahko lep, dragocen, če ga znamo sprejeti in vnesti vanj žlahtno vsebino.

PRIJATELJ Prijatelj je tisti, ki stoji ti ob strani, ko v življenju je najbolj hudo, pomaga ti v stiski in v pravem trenutku prisrčno ti stisne roko.

Prijatelj je tisti, ki te nežno objame, ko v duši najbolj boli, ti v mračnih večerih, v samotnih nočeh trpeče srce razvedri.

Iskren’ga prijatelja ne najdeš povsod, le malokdaj k njemu privede te pot.

Srečen, presrečen lahko je le-ta, Ki prav’ga prijat’la ob sebi ima.

Ivana Kovačič

Slovenija 2030

- Izzivi srebrne generacije Radojka Hižman

Radojka Hižman Vir: www.up-rs.si

P

redsednik republike Borut Pahor je v začetku maja 2017 gostil konferenco Slovenija 2030 - Izzivi srebrne generacije. Razprava je bila namenjena izmenjavi mnenj in pogledov o tem, kako se bo Slovenija odzivala na staranje prebivalstva. Kakšne strukturne spremembe so potrebne, da bomo ohranili vključujočo družbo in zagotavljali in povečevali kakovost življenja vsem generacijam tudi v prihodnje. Na konferenco so bili vabljeni strokovnjaki, ki se ukvarjajo s fenomenom staranja prebivalstva, predstavniki nevladnih organizacij, ki s svojimi aktivnostmi delujejo v dobro starejših in njihove probleme najbolje poznajo, ter politiki, ki so po svojih funkcijah zavezani k ustvarjanju takega institucionalnega okvira, ki bo najbolj pripomogel h kvaliteti življenja vseh državljanov in posameznih skupin. Konference se je udeležila tudi predsednica ZDSGS Zorica Škorc.

manje, da je starejša generacija družbeno breme, da je le pasivni prejemnik različnih oblik pomoči socialne države.

Sedanje rešitve na področju trga dela, izobraževanja, sistemov socialne zaščite, komunikacijskih in prometnih struktur so bile oblikovane v drugačnih demografskih razmerah. Naš model socialne države v veliki meri temelji na sistemu obveznih socialnih zavarovanj, ki ga v pretežni meri financira aktivno prebivalstvo. Spremenjeno razmerje med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom, drugačna starostna struktura prebivalstva, nezanesljivost zaposlitve in naraščanje izdatkov za pokojnine, zdravje in dolgotrajno oskrbo zahtevajo drugačno delitev bremen.

Osrednje teme razprave:

• starejši in trg dela ter nova vizija razvoja Slovenije • javne in zasebne storitve in zavarovanja - definicije in pojmovanja • revščina in neenakost, medsebojna pomoč starejših, prostovoljstvo in skupnostne oblike • vključenost starejših v institucionalne oblike javnega življenja • starejši v digitalni dobi.

Posnetek konference je na voljo na: http://www.predsednik. si/up-rs/uprs.nsf/objave/

Poudarki s konference

Spremembe v starostni strukturi prebivalstva se bodo v Sloveniji izraziteje pokazale že do leta 2030. Močno se bo zmanjšalo število tistih v starosti 20-64 let in povečalo število starejših od 65 let.

Daljše življenje in spremenjena raz­ merja med mlado, srednjo in starejšo generacijo bodo vplivala na posameznike, družine in družbo ter zahtevala veliko sprememb na številnih področjih.

Brez sprememb se bomo znašli pred številnimi problemi tako na trgu dela kot na področjih socialne zaščite in javnih financ.

Kot ugotavlja Urad za makroekonomske raziskave in razvoj v dokumentu Strategija dolgožive družbe, bo za uspešno prilagoditev družbe in sistemov potreben premik v dosedanjem razmišljanju o medgeneracijskih razmerjih, o pojmovanju delovnega življenjskega cikla, o konvencionalnem razmišljanju, da staranje prebivalstva prinaša tveganje nižje produktivnosti in višjih javnofinančnih izdatkov.

Spremeniti pa se bo moralo tudi dojePREPLETANJA

49

kvaliteta življenja v starosti

kvaliteta življenja v starosti

STRATEGIJA

DOLGOŽIVE DRUŽBE Radojka Hižman Vir: http://www. umar.gov.si/ publikacije http://www. vlada.si/teme_in_ projekti/ strategija_ dolgozive_druzbe/

PREPLETANJA

50

D

emografska gibanja spreminjajo starostno strukturo prebivalstva v Sloveniji. Pričakovano trajanje življenja se podaljšuje, delež starejših od 65 let narašča. V prihodnjih letih se bo intenzivnost teh trendov še okrepila, zato so potrebne prilagoditve na številnih področjih: trgu dela, izobraževanju in usposabljanju, ureditvi sistemov socialne zaščite, bivalnem in delovnem okolju, na področju civilne in politične participacije.

Uresničitev začrtanih usmeritev mora omogočiti oblikovanje družbe in sistemov, ki bodo v spremenjenih demografskih razmerah zagotavljali blaginjo in kakovostno življenje prebivalstva s poudarkom na medgeneracijskem sodelovanju ter zavedanju pomena kakovostnega staranja.

Strategija dolgožive družbe opredeljuje vizijo in glavne cilje pri oblikovanju odgovorov na izzive zaradi spremenjene starostne strukture prebivalstva v Sloveniji ter podaja strateške usmeritve in cilje delovanja na štirih področjih: 1. Zaposlenost, delovna aktivnost Prilagoditve na trgu dela, vključno z izobraževanjem in usposabljanjem, spodbujanje priseljevanja tuje delovne sile.

2. Samostojno, zdravo in varno življenje vseh generacij Zdrav življenjski slog omogoča podaljšanje delovne aktivnosti, zdravih let življenja in vpliva na zmanjšanje izdatkov za zdravstvo in absentizem.

3. Vključenost v družbo Medgeneracijsko sodelovanje, prostovoljstvo, uporaba IKT za komunikacijo, preprečevanje diskriminacije in nasilja v družbi, politična participacija.

4. Oblikovanje okolja za aktivnost v celotnem življenjskem obdobju Prilagoditve v gospodarstvu, bivalnih razmer in prometne ureditve s podporo IKT in tehnoloških rešitev.

Strategija dolgožive družbe izhaja iz novega konceptualnega okvira za oblikovanje usmeritev razvoja v dolgoživi družbi.

Zasnovana je na konceptu aktivnega staranja. To je osnovni cilj, s katerim želimo

• aktivnost v vseh življenjskih obdobjih vključuje zlasti večjo aktivnost starejših na družbenem, gospodarskem, socialnem in kulturnem področju; povečevanje deleža starejšega prebivalstva je potencial, ki ga je treba izkoristiti z aktivnejšo participacijo v delovnih procesih in večjo participacijo v družbenem in političnem življenju; • skrb za zdravje vključuje skrb za zdravje in zdrav življenjski slog skozi celotno življenje; to omogoča podaljšanje delovne aktivnosti, zdravih let življenja in vpliva na zmanjšanje izdatkov za zdravstvo in absentizem; • medgeneracijsko sožitje krepi medgeneracijsko sodelovanje z medsebojno podporo, prenosom znanj in izkušenj ter temelji na prispevku vseh udeležencev.

Vizija Strategije

doseči, da bi posameznik v vseh življenjskih obdobjih, tudi v starosti, živel aktivno, zdravo, neodvisno ter varno in v medgeneracijskem sožitju. Koncept aktivnega staranja zaobjema:

Družba in sistemi, ki bodo v spremenjenih demografskih razmerah vsem zagotavljali blaginjo in kakovostno življenje.

Poudarjeni so medgeneracijsko sodelovanje in participacija vseh generacij v

družbi ter zavedanje pomena kakovostnega staranja.

Obveščenost vseh starostnih skupin

Spremembe v starostni strukturi prebivalstva zahtevajo prilagajanje celotne družbe, ozaveščanje javnosti o posledicah demografskih sprememb in reden dialog med vsemi deležniki o potrebnih prilagoditvah. Zato bo pri oblikovanju ukrepov na podlagi predlaganih usmeritev in njihovi implementaciji ključna informiranost in vključenost širše javnosti. Vzpostavljen bo trajen sistem informiranja in ozaveščanja javnosti ter reden dialog med vsemi deležniki v formalizirani obliki.

Priprava akcijskega načrta s konkretnimi predlogi rešitev

Po sprejetju Strategije dolgožive družbe bodo pristojna ministrstva pripravila akcijske načrte s konkretnimi predlogi rešitev

za uresničitev začrtanih usmeritev. Akcijski načrti morajo biti konsistentni, da omogočijo uresničevanje začrtanih ciljev.

Njihovo medsebojno usklajenost in skladnost z usmeritvami Strategije bo treba zagotavljati na nacionalni, lokalni in regionalni ravni. Pri oblikovanju odgovorov na izzive dolgožive družbe bodo imeli, poleg usmeritev, ki jih zajema Strategija dolgožive družbe, pomemben vpliv ukrepi na številnih drugih področjih: spodbujanje vzdržne gospodarske rasti in krepitev gospodarske razvitosti, družinska politika, migracijska politika za spodbujanje priseljevanja delovne sile iz tujine in njeno integracijo.

Strategija dolgožive družbe se sicer osredotoča predvsem na ukrepe za kakovostno staranje, usklajena pa bo z razvojnimi dokumenti, ki urejajo druga omenjena področja. Posebnega pomena bo tudi prilagoditev proračunskega načrtovanja v smeri ciljno naravnanega programskega proračuna, ki bo zagotovil usklajenost načrtovanih aktivnosti v zadanih fiskalnih okvirih.

Stoletniki v Sloveniji Radojka Hižman Vir: http://www. stat.si (Kako sva si različna. Ženske in moški od otroštva do starosti Avtorice: Brigita Vrabič Kek, Darja Šter, Tina Žnidaršič)

P

ublikacija Statističnega urada RS (SURS) Kako sva si različna navaja podatek, da je bilo v Sloveniji dne 1. januarja 2015 236 stoletnikov, od tega 33 moških in 203 ženske.

Leta 1995 jih je bilo 29

Število oseb, starih 100 let in več, je v preteklih letih naraščalo. Leta 1995 je imela Slovenija 29 prebivalcev, starih 100 let ali več, leta 2015 pa 236, torej število stoletnikov osemkrat tolikšno kot pred dvajsetimi leti.

Leta 2004 je bilo v Sloveniji prvič več kot sto oseb starih sto let ali več, in sicer 106. Od tega leta dalje se njihovo število ni spustilo pod sto. Leta 2011 pa se je številka prvič dvignila nad 200, natančneje na 222.

Goriška na prvem mestu

Največ stoletnikov živi v Goriški regiji.

Skupno število je sicer majhno, 21 oseb ali 18 na 100.000 prebivalcev. V Goriški regiji je sicer tudi najvišji delež prebival-

cev (5,9 %) starih 80 let ali več. V Sloveniji je 1. januarja 2015 živelo 11 stoletnikov na 100.000 prebivalcev, delež prebivalcev, starih 80 let ali več, pa je bil 4,8 odstotka.

Več 100-letnic kot 100-letnikov

Število stoletnikov je vedno v korist žensk. Veliko neravnovesje med številom moških in žensk med starejšimi je predvsem posledica tega, da moški praviloma umirajo mlajši kot ženske. To je značilno za skoraj za vse države sveta.

Leta 1995 so bili v Sloveniji trije moški, stari 100 let ali več, in 26 žensk. Leta 2007 je število stoletnic prvič prešlo številko 100, in sicer 121, ob tem je bilo 18 stoletnikov. Ženskam je leta 2014 uspelo podreti še en mejnik, saj je tisto leto sto let dopolnila 201 ženska.

Istega leta je v Sloveniji živelo 37 moških, starih sto let ali več.

Do leta 2080 več kot 5000 stoletnikov

Število stoletnikov bo v prihodnjih letih naraščalo. Eurostatove pojekcije prebivalstva EUROPOP 2013 za Slovenijo predvidevajo nadaljnjo rast števila starejših in tudi 100-letnikov. Leta 2035 naj bi bilo 916 stoletnikov, leta 2080 pa že 5244. Seveda se je pri tem treba zavedati, da so projekcije prebivalstva le eden od možnih scenarijev bodočega razvoja prebivalstva, vendar pa je nižanje umrljivosti oz. daljšanje življenja pojav, ki ga opazujemo že sedaj.

Trenutno najstarejši živeči človek v Sloveniji se je rodil 27. 8.

1907. leta.

PREPLETANJA

51

kvaliteta življenja v starosti

kvaliteta življenja v starosti

DOM NI SAMO HIŠA,

DOM SMO LJUDJE D omovi za starejše so prijazna bivališča, ki starostnikom na jesen življenja nudijo kakovostno nastanitev, socialno oskrbo in zdravstveno nego ter pestro družabno življenje.

O tem, kaj vedno bolj zahtevni in raznoliki populaciji starostnikov nudijo domovi za starejše, se je z direktoricama DSO Ljubljana Vič – Rudnik in DSO Ljub­ ljana – Bežigrad, mag. Melito Zorec in Marušo Kerč, pogovarjala Karin Elena Sánchez.

V Evropi se rojeva vse manj otrok, povečuje pa se delež starejših. To velja tudi za Slovenijo, saj se danes letno v povprečju rodi 10.000 manj otrok kot pred 50 leti. Če je bilo v Sloveniji leta 2012 starejših od 65 let 16, 8 % vseh prebivalcev, bo leta 2060 že skoraj 30 % vseh prebivalcev naše države starih 65 let ali več. Pričakovana življenjska doba danes znaša 83 let za ženske in 77 let za moške.

Vedno večji delež starejših prebivalcev pa ne postavlja pod vprašaj le vzdržnosti obstoječega pokojninskega sistema in trga dela, ki daje prednost mlajšim, marveč tudi socialno politiko, oblike medgeneracijske solidarnosti in skrbi za starejše, kadar le-ti zaradi starosti, bolezni ali drugih življenjskih okoliščin ne morejo več skrbeti zase. Čim bolj kakovostno jesen življenja jim omogočajo domovi za starejše.

KES: Gospa Zorec, domove za starejše nekateri še vedno povezujejo s krajem, kamor gre človek, ko nima več kam ali pa gre tja samo umret. Kaj mu odgovorite?

Zorec: Da, vem, da je tako mislečih v resnici zelo malo, kajti ljudje so vedno bolj ozaveščeni. Naš dom ima dve enoti, Kolezijo in Bokalce. Enota Kolezija stoji na desnem bregu Gradaščice in nosi ime po trnovskem mlinu, čigar lastnik je bil Peter Kolesia. Kljub temu, da je v neposredni bližini mestnega središča, leži v mirnem okolju in stanovalcem ter svojcem na večjem vrtu, poraščenem z grmičevjem PREPLETANJA

52

ljen, vsakdo lahko najde primerno družbo ali aktivnost zase. Ko potrebuje mir in počitek, pa se lahko umakne. V vsaki enoti izdajamo tudi domsko glasilo, ki ga skupaj ustvarjamo stanovalci, svojci in zaposleni, svojce stanovalcev pa o dogajanju in novostih v domu obveščamo z Novičnikom, ki izide 4-krat letno.

KES: Kaj pa druženje starostnikov s svojci in obiskovalci?

Zorec: Za to je pri nas veliko možnosti.

Poleg medgeneracijskega druženja na prej omenjenih dogodkih se naši stanovalci lahko družijo v kavarnici Bokalce, ki smo jo lani prenovili. Tu lahko tudi prebirajo dnevni časopis ali se posladkajo z izjemno okusnimi hišnimi sladicami. V tem letu smo uredili tudi računalniški kotiček z dostopom do interneta, lani pa tudi senzorni park, v katerem poteka intenzivno medgeneracijsko druženje stanovalcev in okoliških prebivalcev vseh starosti.

KES: Za starejše osebe so zelo pomembne tudi storitve fizio­terapije.

Maruša Kerč in drevjem, čez leto ponuja prijetno senco za druženje in kotičke za kramljanje. Enota Bokalce leži v prijetnem naravnem okolju z veliko zelenja in pestrimi sprehajalnimi možnostmi. Primerna je za stanovalce, ki si želijo mirnega okolja in bližine narave. Je lahko dostopna tudi obiskovalcem, ki v Dom prihajajo z osebnim avtomobilom, saj stoji v neposredni bližini ljubljanske obvoznice, ob izvozu Brdo.

KES: Čudovita okolica pa ni vse, kar nudite stanovalcem različnih starosti ...

Zorec: Domovi za starejše so prostor, kjer ne živijo samo starostniki, pač pa so pri nas začasno nastanjeni tudi mlajši, ki npr. okrevajo po kakšni bolezni ali nesreči in ne zmorejo sami skrbeti zase. Sicer pa so pri nas nastanjeni stanovalci v starosti od 55 do 104 let. Nekateri med njimi pri nas preživijo 30 let ali več, pri čemer živijo precej bolj kakovostno kot kdaj koli prej. Imajo redno (4 obroke dnevno) in zdravo prehrano, nudimo jim kakovostno zdravstveno nego in oskrbo, če jo potrebujejo. Sicer pa smo znani po odličnih storitvah delovne in fizioterapije, v domu pa je toliko aktivnosti in dogodkov, da lahko vsakdo najde kaj zase: prirejamo koncerte in predstave, pustna in novoletna rajanja; organiziramo razstave in različna predavanja ter ustvarjalne delavnice, športne dogodke in praznovanja rojstnih dni.

Skrbimo za redno gibanje stanovalcev. Pri nas je redko kdo osam-

Kerč: Vsekakor. Fizioterapija je zdravstvena disciplina, ki z različnimi tehnikami in metodami vzdržuje, vzpostavlja in izboljšuje psihofizične sposobnosti posameznika, krepi njegovo zdravje in kakovost njegovega življenja. Fizioterapija v našem domu temelji na celostnem in individualnem pristopu k stanovalcu. Fizioterapijo izvajamo na oddelkih in v prostorih fizioterapije. Namen fizioterapije je rehabilitacija po poškodbah ali okvari mišičnoskeletnega sistema, po nevroloških obolenjih in po operacijah. V obliki individualnih in skupinskih vadb vsakodnevno izvajamo tudi preventivni program, ki je namenjen ohranjanju in izboljšanju mišične moči, vzdržljivosti, gibljivosti, ravnotežja in koordinacije starostnika.

Preventivne programe dvakrat tedensko ponujamo tudi zunanjim uporabnikom, njim namenjamo tudi samoplačniške storitve v obliki ambulantne dejavnosti.

kondicijo starostnika in poskrbimo za njegovo dobro počutje. V domu sicer izvajamo več fizioterapevtskih programov: vzdrževalne, protibolečinske, rehabilitacijske, kinezioterapijo, respiratorno in Bownovo terapijo.

Kerč: Tudi pri nas od ponedeljka do petka izvajamo skupinsko terapevtsko telovadbo.

KES: Gospa Kerč, kaj pa delovna terapija?

Kerč: Cilj delovne terapije je s pomočjo različnih namenskih aktivnosti stanovalcu pomagati, da kljub fizičnim ali psihičnim omejitvam lahko opravlja zanj pomembne naloge in uresničuje vloge z najvišjo možno mero neodvisnosti in samostojnosti na vseh področjih človekovega delovanja (skrb za samega sebe, delo in prosti čas). Prihod v Dom je za stanovalca velika in zahtevna sprememba, saj si na novo organizira dnevni ritem življenja. Pri delovni terapiji smo usmerjeni v simulacijo socialnih, komunikacijskih, mentalnih in fizičnih aktivnosti, pri čemer vsakega stanovalca obravnavamo individualno: upoštevamo njegove želje, sposobnosti in potrebe. Preko delovne terapije se povezujemo tudi z okoliškimi vrtci in šolami ter tako skrbimo za medgeneracijsko povezovanje. Vsak mesec skupaj s stanovalci izdamo domski časopis, s katerim še dodatno osmislimo njihovo življenje.

Melita Zorec Zorec: Pri nas stanovalce, ki si želijo oz. so osamljeni, povabimo tudi v pogovorne skupine, ki jih vodita dva usposobljena voditelja. Namen tovrstne pogovorne skupine je oblikovanje prijateljske skupine, ki članom postane nadomestna družina.

KES: Gospa Zorec, ali je tudi projekt Tekstilne pripovedi neke vrste delovna terapija?

Zorec: Zagotovo. Je pa tudi projekt medgeneracijskega druženja, v katerem bodo stanovalci preko tekstilnih tehnik pripovedovali zgodbe svojega življenja in bivanja v domu. V projektu bodo študenti oblikovanja tekstilij in oblačil prispevali

KES: Čim več stanovalcev pa želite vključiti tudi v skupinsko telovadbo. To velja za oba domova, kajne?

Zorec: Pri nas poteka skupinska telovadba petkrat tedensko na različnih oddelkih, prilagojene aktivnosti fizioterapije pa dvakrat tedensko organiziramo tudi za osebe z demenco z namenom, da vzdržujemo oziroma izboljšajo splošno

Žogabend v DSO Vič Rudnik PREPLETANJA

53

kvaliteta življenja v starosti svoje znanje in čas, stanovalci pa svoje zgodbe.

KES: Gospa Kerč, vse te aktivnosti ne bile mogoče brez ustrezne funkcionalnosti prostorov. Vi ste za to že poskrbeli z adaptacijo.

Kerč: Drži, z adaptacijo smo stanovalcem doma, ki letos praznuje 40 let, zagotovili boljšo kakovost bivanja, prav tako zasebnost, dostojanstvo in varnost. Predvsem pa smo izboljšali funkcionalnost (skupnih) prostorov. Z investicijo je 14 sob v dveh nadstropjih pridobilo lastno kopalnico s sanitarijami, 17 sob smo prenovili, saj so od leta 1977 ostale nespremenjene. Dve dvoposteljni sobi in dve enoposteljni sobi smo preuredili v dva apartmaja z lastno kopalnico in sanitarijami, kar je povišalo standard bivanja zakonskim parom in jim omogoča več zasebnosti. Lani smo začeli tudi prenovo dotrajane toplotne postaje in vrta. Obnovili smo obstoječe balinišče, uredili sprehajalne poti, zasadili cvetoče grede in namestili klopi s primerno višino, upoštevajoč potrebe naših stanovalcev. Letos nadaljujemo urejanje dela vrta, kjer bomo namestili zunanji fitnes in postavili paviljon.

KES: Gospa Zorec, vi ste v marcu začeli rekonstrukcijo in energetsko sanacijo nove hiše na Bokalcah, za katero ste pridobili tudi nekaj več kot pol milijona evropskih nepovratnih sredstev. Poleg zagotavljanja ustrezne energetske učinkovitosti objekta, zmanjšanja porabe energije in izpusta toplogrednih plinov in prilagoditve bivalnega standarda veljavni zakonodaji ste zasledovali tudi druge cilje. Kaj bo ta sanacija pomenila za vaše stanovalce?

Zorec: Zagotovila jim bo ustrezne sanitarne prostore s prho v sklopu vsake sobe in omogočila več zasebnosti ter osebnega dostojanstva. Bivalne prostore doma bomo povečali, a hkrati ohranili obstoječe bivalne kapacitete; depandansa sedaj zagotavlja dom 123 stanovalcem in tako bo tudi v prihodnje. Uredili bomo 4 dodatne skupne dnevne prostore, v katerih se bodo stanovalci lahko družili, gledali televizijo…, hodniki bodo širši in svetlejši. Depandansa bo po prenovi tudi bolj požarno varna, v vsaki sobi bo priključek za digitalno televizijo in internet, predvsem pa bodo prostori ustreznejši za gibalo ovirane in invalidne osebe.

KES: Kakovost bivanja pa svojim sta­ no­valcem zagotavljate tudi s Senzornim

priporočamo v branje parkom enote Bokalce, za katerega ste pred dvema letoma pridobili donacijo, dokončno pa ste ga uredili lani.

Zorec: Vanj smo postavili unikatna lesena igrala in skulpture za otroke, ki se prihajajo družit v naš park. Posebnost igral je, da so narejena iz rogovil, debel, čokov in vej dreves, ki so bila zaradi čiščenja gozda posekana v neposredni bližini doma.

Namestili smo tudi dvojno gugalnico in tobogan. V tem čudovitem zelenem predelu Ljubljane smo izkoristili naravne danosti okolja in v parku s sadovnjakom uredili sprehajalne poti s 40 novimi klopmi in poskrbeli tudi za zabavo najmlajših. Namestili smo še koše za smeti in posebne koše za pasje iztrebke. V park smo obesili ptičje valilnice, ki so jih na delavnicah pobarvali naši stanovalci, in panj. V parku je več senzornih točk, kjer sprehajalci lahko občutijo različne naravne materiale in se na ta način sprostijo in aktivirajo svoje čute. Tam se spontano dogaja medgeneracijsko sodelovanje in druženje, saj se v njem vsak dan družijo stanovalci, njihovi svojci, prostovoljci in okoliški prebivalci.

Dom ni samo hiša, dom smo ljudje!

Knjige, ki jih je treba prebrati Radojka Hižman

Milena Miklavčič Ženske

Šale

Založba: Exlibris, 2011

Petra Urban Prekipevati od življenja, Sprejeti staranje kot darilo Založba: Družina, 2017

V zaporu Žena je obiskala moža v zaporu: »Dragi, otroci odraščajo in so že začeli spraševati.« »Po meni?« »Ne, po tem, kam si skril denar, ki si ga ukradel.« Shujšala je Prijateljici se srečata po dolgem času. »Kako dobro si videti! Koliko si shujšala?« »Približno 80 odvečnih kilogramov.« »Kaj, toliko?« »Seveda, ločila sem se.« Pri spovedi »Gospod župnik, danes sem zopet stala pred ogledalom in se gledala, kako sem lepa. Ali je to greh?« »Ne, to ni greh, ampak pomota.« Obžaluje Mož sedi pred TV in se dere: “Ne, ne, budalo, kaj delaš, cepec, idiot, bik zarukani! Budalo, ne, ne, ne!!!” Žena se oglasi iz kuhinje: “Ne glej spet nogometa, če te tako razburja!”

Mož: “Gledam posnetek najine poroke.”

Pisateljica je v knjigi zbrala 52 zgodb žensk v različnih življenjskih obdobjih.

V njih se prepletajo resnične življenjske zgodbe resničnih žensk, ki jih je pisateljica nadgradila s svojo pisateljsko ustvarjalnostjo. V njih bo bralec našel, tako kot v resničnem življenju, žalost, trpkost, zlorabo, nasilje.

Dragana Bakari Na tesnobi

Nemška pisateljica s svojimi zgodbami vabi bralke, naj pogumno sprejmejo in stopijo v zrela leta, ki so priložnost za nekaj novega, zanimivega, bogatega. Poudarja pomen ljubezni tudi v zrelih letih življenja.

Bruno Šimleša Umetnost življenja Založba: Mladinska knjiga, 2017

Založba: Mladinska knjiga, 2016

Denar Z denarjem lahko kupiš uro, a ne moreš časa.

Z denarjem lahko kupiš posteljo, a ne moreš spanca.

Z denarjem lahko kupiš knjigo, a ne moreš znanja.

Z denarjem lahko kupiš hišo, a ne moreš doma.

Z denarjem lahko kupiš zdravilo, a ne moreš zdravja.

Senzorni park Bokalce PREPLETANJA

54

Avtorica je v knjigi opisala lastno izkušnjo, ko se je spopadala s tesnobo, in prehojeno pot do ozdravitve.

V knjigi nas avtor vodi, da bi razumeli, kako polno, pristno in odgovorno živeti svoje življenje tukaj in sedaj, v ljubezni do sebe, svojih najbližjih, narave …

PREPLETANJA

55

predstavljamo vam

predstavljamo vam

ALMA KARLIN

preživljali s skromno Theino pokojnino in večkrat trpeli pomanjkanje.

Svoje življenje je Alma Karlin zaključila 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju, pokopana pa je na Svetini.

POPOTNICA, PISATELJICA, ZBIRATELJICA kjer je opravila izpite iz več tujih jezikov. Leta 1913 je študirala številne tuje jezike, angleščino, švedščino, norveščino, danščino, italijanščino, španščino, fran­coš­čino in ruščino na Society of Arts v Londonu. Učila pa se je tudi sanskrta in kitajščine ter preučevala egipčanske hieroglife in hebrejščino. Preživljala se je kot prevajalka in s poučevanjem jezikov. Med študijem je nekaj mesecev preživela v Parizu in študirala na Sorboni.

V Londonu je spoznala Hsi Sing Jung Lunga, sina kitajskega mandarina, ki jo je zasnubil. Zaročenca je povabila v rojstno mesto in ga predstavila materi, ki pa nad njenim izborom življenjskega partnerja ni bila navdušena. Zaročenca sta se vrnila v London.

Radojka Hižman Vir: Barbara Trnovec.

Kolumbova hči: Življenje in delo Alme M. Karlin.

Celje: Pokrajinski muzej, 2015 (Starožitnosti: Vodniki Pokrajinskega muzeja Celje, 5); predhodne izdaje 2006, 2009, 2011.

V Skandinaviji

Po začetku prve svetovne vojne avstro-ogrski državljani v Veliki Britaniji niso bili več zaželeni, zato je Alma odšla na Norveško, kjer je nekaj časa preživela na skrajnem severu med ljudstvom Samijev, pozimi pa se je zatekla v Stockholm, kjer se je odločila, da bo potovala po svetu in postala poklicna pisateljica.

www. almakarlin.si

Ponovno v Celju Deklica iz Celja

Njeno polno ime je Alma Ida Wilibalda Maximiliana in se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju.

Alma se je rodila očetu Jakobu Karlinu in materi Wilibaldi Miheljak. Oče je bil major avstro-ogrske vojske, mama učiteljica na celjski dekliški šoli. Pri Karlinovih so govorili nemško, čeprav sta bila starša Slovenca, kar je veljalo za večino celjskega meščanstva. Alma je slabo govorila in pisala slovensko. Rodila se je z delno ohromelostjo nog in zdravnik je napovedal, da bo duševno prizadeta. Ker je težko hodila, je veliko časa preživljal doma. Kot osemletni deklici ji je umrl oče in mami so pomagale tete, ki so deklico jemale s seboj na potovanje v Dalmacijo, Hercegovino, Italijo, na Tirolsko. Tete so jo vodile po galerijah in muzejih in mlada Alma je že tedaj napisal prve pesmi in zgodbe.

Nadarjena za jezike

Kot 13-letna je morala na težko ortopedsko operacijo. Pri premagovanju bolečin si je pomagala z učenjem jezikov. Šolala se je na srednji šoli v Gradcu,

PREPLETANJA

56

Po končani prvi svetovni vojni se je vrnila domov v Celje, ustanovila šolo za tuje jezike in se začela pripravljati na potovanje okoli sveta. Da bi se dobro pripravila na popotovanje, se je urila v slikanju in se učila zemljepisa, zgodovine, naravoslovja, botanike in zoologije. Lotila se je pisanja slovarja desetih jezikov, med katerimi je bil tudi slovenski, ki ji je nato služil na poti okoli sveta.

Iz prihrankov si je kupila svoj prvi pisalni stroj, slovito Eriko, ki jo je spremljala do konca življenja.

Osemletno potovanje okoli sveta

24. novembra 1919 je že odšla na pot in bila zdoma vse do leta 1928, čeprav je načrtovala, da bo na potovanju 2 do 3 leta.

Domov se je na prošnjo svoje umirajoče matere vrnila vsa bolna, shujšana in obubožana januarja 1928. Prepotovala je velik del sveta. Svoje potovanje je začela in končala v Trstu in od tam šla v Južno Ameriko in Severno Ameriko, na Daljni vzhod, Tihomorske otoke, v Avstralijo in Azijo.

Potopiska in zbirateljica

O svojem potovanju in doživetjih je pisala v različnih časopisih in revijah. Bila je dolgoletna etnografinja in zbirateljica. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je pošiljala domov, nekateri ohranjeni primerki z njenih potovanj so danes shranjeni v Pokrajinskem muzeju v Celju.

Spet doma

Po vrnitvi domov je Alma predavala, urejala zbrano gradivo in pisala, iz zbranega etnološkega gradiva pa je v svojem stanovanju uredila majhno zbirko.

Literarna dela

Alma M. Karlin z zaročencem Hsu Singjung Lungom in materjo Imela je veliko odmevnih predavanj, ki so jih njeni someščani zelo radi obiskovali in se ji zanje zahvaljevali v takratnem časopisju.

Predavala je tudi na različnih evropskih univerzah in v ženskih društvih. Nekoč so jo na Dunaju navdušeni študentje po predavanju na rokah odnesli v njen hotel.

Od leta 1921 do 1937 je pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici izdala 22 knjig.

Leta 1932, ko je Alma ponovno obiskala Stockholm, je spoznala slikarko Theo Schreiber Gammelin s katero sta postali prijateljici. Prijateljici sta si nato nekaj let redno dopisovali, čez čas pa jo je Alma zaprosila, da bi postala njena osebna tajnica in tako se je sedemnajst let mlajša Thea za stalno preselila v Slovenijo.

Druga svetovna vojna

Po zasedbi Jugoslavije 1941 je bila aretirana in predvidena za izgon v Srbijo, vendar so jo po posredovanju vplivnih nemških prijateljev izpustili. Kot znana nasprotnica nacizma se je v strahu pred gestapom avgusta 1944 odpravila v partizane. Upala je, da bo s pomočjo partizanov prišla do Angležev. Vendar ji z osvobojenega ozemlja v Beli krajini partija kljub bolezni ni dovolila k Angležem v Italijo, saj »je bila hkrati antinacistka in antikomunistka«.

Partizani so jo spustili le v Dalmacijo, od koder se je po končani vojni vrnila v Celje.

Napisala je dvajset odličnih romanov, potopisov in zgodb, v njeni zapuščini pa je še približno 40 neobjavljenih besedil, novel, črtic in poljudnoznanstvenih člankov, 400 pesmi, 98 listov notnih zapisov ter več kot 500 rastlinskih listov in risb.

Najpomembnejša dela – potopise, romane in etnološka dela je izdala v prvem desetletju po vrnitvi s poti, od leta 1928 do leta 1938, 22 njenih knjig so med letoma 1921 in 1937 izdali pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, na Finskem in v Švici.

Nekatere so tudi ponatisnili; troje njenih najpomembnejših popotniških knjig je takrat doseglo naklado 80.000 izvodov.

Prevedene so v angleščino, francoščino in finščino. Nekatere njene knjige sta ilustrirala celjski slikar Avgust Friderik Seebacher in Tea Schreiber Gamelin.

O medvojnem času je Karlinova sproti delala zapiske, ki jih je zbrala v tri zaokrožena besedila: Der Transport, Der Kampf mit dem Ortsgruppenführer Ewald Wrentschur in Bei den Partisanen. Objavljena so bila leta 2007 samo v slovenskem prevodu pod naslovom Moji zgubljeni topoli.

Alma Ida Wilibalda Maximiliana Karlin je s svojim književnim delovanjem prevzela tudi švedsko pisateljico in Nobelovo nagrajenko Selmo Lagerlöf, ki je Karlinovo predlagala za Nobelovo nagrado za književnost za delo Laterna smrti.

Malik (roman), 1932 Samotno potovanje, 1969 Roman o potopu celine, 1936 Moj mali Kitajec: roman iz Kitajske, 1921 Mistika Južnega morja, I. del Polinezija, II. del Melanezija-Mikronezija, 1931 Nabobova stranska žena, 1937

Novele

Mala Siamka, 1937 Najmlajši vnuk častitljivega I Čaa: novela iz Kitajske, 1948 O Joni San: Japonske novele, 2006

Zgodbe

Kupa pozabljenja: dve zgodbi, 1938 Zmaji in duhovi, 1996 Mala pomlad: tri zgodbe, 1937 Mesečeve solze: zgodba iz Peruja, 1935 Štiri dekleta v vetru usode: Zgodba z Južnega morja, 1936, 1939, 1943, Svetlikanje v mraku, 1999

Potopisi

Doživeti svet, 2006

Druga dela

Kot ujetnica pri lovcih na glavo na Novi Gvineji, 1960 Modri mesec, 1997 Smrtonosni trn, 2006 Angel na zemlji, 1998 Doživeti svet, 2006 Urok Južnega morja: tragedija neke žene (Im Banne der Sudsee) 1930, prevod Celje, Mohorjeva družba, 1996 (COBISS) Into-Yo-Intec, 1934 Popotne skice, 1997 Pod košatim očesom, 1938 Moji zgubljeni topoli, 2007

Etnografska zbirka

Povojni čas

Po vojni oblasti niso hotele imeti ničesar s pisateljico, ki je pisala nemško.

Almino in Theino privarčevano imetje je bilo v bankah v tujini, kamor nista mogli, tako da sta se preselili v majhno hišo na hrib Pečovnik nad Celjem, kjer sta se

Romani

Kip Alme Karlin v Celju

V Pokrajinskem muzeju v Celju je urejena stalna etnografska zbirka Alme Karlin, v kateri je okoli 800 njenih predmetov in 400 razglednic, vendar pa je njena zapuščina razpršena po različnih krajih in je vsaj še enkrat tolikšna.

Leta 2009 je nastal igrani dokumentarni film o njenem življenju z naslovom Alma M. Karlin: Samotno potovanje.

PREPLETANJA

57

zabavne strani

Ko preberete trditev, skušajte uganiti, za kaj gre. Če vam ne gre, preberite naslednjo trditev in tako naprej, dokler ne pridete do pravilnega odgovora • Rimljani so jo priporočali pri zaprtju, Hipokrat kot oblogo za rane.

• To je pogosta ozimnica, ki jo hranimo v steklenih kozarcih.

• Dobra naj bi bila za kri, saj ji je tudi po barvi podobna.

• Njeno ime je iz dveh besed.

• Za sabo pusti rdeče barvo.

• Če dodamo strešico, dobimo nekaj, kar imamo vsi.

• Ima glavo.

• Je belo in rdeče.

a.) Koliko živali vsake vrste je imel Mojzes na svoji ladji? b.) Na ladjo je pritrjena lestev. Prva prečka je na isti višini kot voda, prečke pa so 10 cm narazen. Čez koliko časa bo voda dosegla šesto prečko, če plima narašča s hitrostjo 20 cm na uro? c.) Ali lahko iz 19 odvzamete 1 in dobite 20?

4. V katerem mestu je znana zgradba?

Benetke Istambul Agra Lhasa San Francis

Palača Potala Golden Gate Most Rialto Tadž Mahal Hagija Sofija

5. PREDMETI

a.) Nadvse sladka, čeprav zelena, če le ni tista, ki jo palec s pestjo stiska. b.) Jabolko zlato z veje visi, ko okoli njega mraz se veseli. c.) Dvoje oken pred očmi, na vrhu nosa nam čepi. d.) Vsak dan jo nosimo v usta, a nihče je ne pohrusta.

NAGRADNA UGANKA

REŠITEV: Ime in priimek: Naslov: Pravilne odgovore pošljite na naslov uredništva ZDSGS, za Prepletanja, Partizanska c. 12, 2000 Maribor do 15. novembra 2017.

PREPLETANJA

58

KUPON

Miha in Blaž imata popolnoma enaki žepnini. Koliko bi moral Miha dati Blažu, da bi ta imel 1 evro več kot on?

Prejeli smo le eno pravilno rešitev, in sicer za uganko iz št. 51.

Uganko je pravilno rešila: Slavka Kuhelj Resslova 7 8310 Šentjernej Čestitamo.

Prejela bo praktično darilo.

REŠITVE

2. TRDITVE

3. Logični problemi

Št. 49: Mlekar prelije mleko iz 3-litrske posode v 5-litrsko posodo, nato 5-litrsko posodo napolni tako, da vanjo do vrha nalije mleko iz 3-litrske posode (odlije 2 litra), v 3-litrski posodi mu ostane 1 liter mleka. Št. 50: Gre za števili 5 in 7 (5+1=6, 7-1=6, 5-1=4, 7+1=8). Št. 51: Pavel je eno leto starejši od Janezka. Št. 52: Žemljico je pojedel Matej. Št. 53: Janezek bo knjigo plačal z 12 kovanci po 2 evra, prodajalka mu bo vrnila 5 evrov.

1. Homer Drina Romeo in Julija 2. Rdeča pesa Zelje 3. a. Ni bil Mojzes, temveč Noe. b. Nikoli, saj se s plimo dvigne tudi ladja. c. Če zapišeš 19 v rimskih številkah: XIX, odstraniš 1, torej I, dobiš 20, torej XX.

Najbolj znana epa iz obdobja stare Grčije sta Odiseja in Iliada. Domnevno ju je napisal slepi pevec. Kako mu je ime?

Nobelovec Ivo Andrič je v svojem delu opisal življenje več generacij, povezanih z mostom, ki je tudi v naslovu knjige. Na kateri reki je navedeni most, če je to mejna reka med Bosno in Srbijo?

Ljubezen je pogost motiv svetovne literature, pa naj bo srečna ali nesrečna in celo prepovedana. Dramo o prepovedani ljubezni med dvema mladima iz sovražnih družin je napisal eden največjih angleških in svetovnih dramatikov. Kako je ime zaljubljencema?

• Je sladko in kislo.

• Slastno je surovo in kuhano, v solati in kot priloga ali glavna jed.

4. Benetke - Most Rialto Lhasa - Palača Potala Istambul - Hagija Sofija Agra- Tadž Mahal San Francisco - Golden Gate

1. Literarne uganke

Rešitve nagradnih ugank iz preteklih številk

5. Figa Kaki Očala Žlica

Vaje za krepitev možganskih funkcij

PREPLETANJA

59

Radojka Hižman

PREPLETANJA

60