Page 1

Sara Špelec (Maribor, 1985) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala na smereh Ruski jezik in književnost ter Primerjalno slovansko jezikoslovje, po diplomi pa se je kot mlada raziskovalka zaposlila na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Na smeri Balkanski študiji je leta 2017 doktorirala s temo Aleksander I. Zedinitelj v slovenskem medijskem diskurzu (1918–1934). Nerada se na dolgo in široko predstavlja, zato na vprašanje, s čim se ukvarja, ponavadi odgovarja: »Diham.« In diha za marsikaj, med drugim za literaturo in gledališče, ki ju že nekaj let združuje v svojem Kulturno-gledališkem društvu Reciklaža, za prevajanje (prevajala je tudi za Znanstveno založbo FF v Ljubljani in Beletrino), za urednikovanje (nekaj časa v Društvu slovenskih pisateljev in še danes v svojem društvu), za glasbo (v sodelovanju z Matejem Krajncem je pri hrvaški založbi Slušaj najglasnije izdala CD Plašč) in še prevečkrat se kaj najde. Pridejo večeri, noči in dnevi, ko tudi sama kaj napiše (njene pesmi so med drugim objavljene v Lirikonu in Mentorju), in potihem razmišlja celo, da bi kakšno literarno stvaritev posvetila pozabljenemu kralju Aleksandru.

ISBN 978-961-237-927-8

Sara Špelec: »Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!«

»ZABOGA, SAJ SEM VENDAR JAZ NA POL SLOVENEC!« Naš najdražji gost kralj Aleksander I. Kara–dor–dević v slovenski časopisni zapuščini (1918–1934)

Pričujoča monografija opominja, da je na slovenskih tleh nekoč obstajal čas »Aleksandrovega štetja«, ki je pomembno zaznamoval slovensko zgodovino in vplival na izoblikovanje slovenske nacionalne identitete. Slovensko medvojno časopisje je zato izredno dragocena zapuščina, v kateri se od zgoraj navzdol zrcali duh Aleksandrovega časa. Kralja Aleksandra danes v Sloveniji ni več. Ne spominjamo se obletnice njegovega rojstva ali smrti, ne govorimo o njegovih zaslugah za zgodovinski razvoj slovenskega naroda, ne vemo, kako zelo rad je bival na slovenskih tleh, ki so vse do danes brez njegovega spomenika, in se vse bolj oddaljujemo od svoje zgodovine, brez katere se nam v prihodnosti precej slabo piše. Ali ni že skrajni čas, da »sklenemo premirje«?

ISBN 978-961-237-927-8

9 789612 379278

Tako kot vsaka beseda porodi novo besedo, vsaka misel novo misel, življenje novo življenje, je tudi vsako znanstveno delo prikaz nečesa novega, a hkrati že obstoječega in do neke mere »recikliranega«. Toda pričujoče delo bolj kot reciklaža zaznamuje dolg, boleč molk, ki mu zaenkrat še ni slišati konca. O našem »najdražjem gostu« in »prvem nacionalnem vladarju«, kot ga imenuje medvojno slovensko časopisje, ne vemo tako rekoč ničesar ali pa je naše vedenje vse preveč ideološko obarvano.

Sara Špelec


sara špelec

»ZABOGA, SAJ SEM VENDAR JAZ NA POL SLOVENEC!« Naš

Najdražji gost kralj

aleksaNder i. kara–dor–dević

v sloveNski časopisNi zapuščiNi

(1918–1934)

Za_boga_FINAL.indd 1

19.5.2017 13:36:07


»ZABOGA, SAJ SEM VENDAR JAZ NA POL SLOVENEC!« Naš najdražji gost kralj Aleksander I. Karađorđević v slovenski časopisni zapuščini (1918–1934) Avtorica: Sara Špelec Recenzenta: Božidar Jezernik, Radule Knežević Lektorirala: Nastja Klajnšek Oblikovanje: Jure Preglau Prelom: Aleš Cimprič Fotografije: KZLMRS – Kraljeva zbirka Ljudskega muzeja Rogaška Slatina v lasti Nanija Poljanca, ki se nahaja v Aninem dvoru v Rogaški Slatini in hrani eno največjih osebnih zbirk o dinastiji Karađorđević. Fotografiranje in skeniranje arhivskega materiala: Studio Foto Zorin: Janko Zorin s.p. in Vito Korbar, Društvo Potograf: Blaž Lah, Kunsthaus Nani Poljanec Fotografija na naslovnici: Karikaturna razglednica Nj. Vel. kralja na Bledu v sredini dvajsetih let v avtorstvu madame dr. Rahlejev, Kraljeva zbirka LMRS Fotografija na zadnji strani ovitka: Prestolonaslednik Peter v slovenski narodni noši leta 1925; Foto Benčić, Kraljeva zbirka LMRS © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017 Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2017 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929 Karađorđević A.I, jugoslovanski kralj 070(497.4)"1918/1934" ŠPELEC, Sara "Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!" : naš najdražji gost kralj Aleksander I. Karađorđević v slovenski časopisni zapuščini (1918-1934) / Sara Špelec ; [fotograf Blaž Lah, Kunsthaus Nani Poljanec]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017 ISBN 978-961-237-927-8 290284288

Za_boga_FINAL.indd 2

19.5.2017 13:36:07


kazalo uvod v aleksaNdrovo štetje po teoretsko-MetodološkiH šiviH MoNograFije Teoretska poetika

Nacionalizem v luči časopisnega mita Aleksander kot folklorni junak, heroj in slavna oseba

Metodološka poetika

Diskurzivni ustroj nacionalne identitete in Aleksandrova podoba v slovenskem časopisju

rojstvo iN razvoj jugoslovaNske ideje od NjeNiH začetkov do NastaNka kraljestva sHs Predigra v smrt Kraljevine Jugoslavije

Razvoj jugoslovanske misli pri Srbih, Hrvatih in Slovencih Na poti do združitve v Kraljevino SHS

»Liminalna« funkcija pariške mirovne konference

od sloveNske NarodNe preBuje iN ujediNjeNja do časopisNega Mita pod aleksaNdrovo vladaviNo Predigra v rojstvo medvojne Jugoslavije ali rojstvo nesojenega prestolonaslednika Od habsburške pastorke do slovenske Trnuljčice

Slovenska narodna prebuja Značilnosti slovenskega »časopisnega nacionalizma« in črno-beli svet cenzure pod Aleksandrovo vladavino

Iz habsburškega v Vidov »jarem« ali zamišljena skupnost Srbov, Hrvatov in Slovencev na prazničnih odrskih deskah

aleksaNder od Heroja do drugega ali MaNiFestacija sloveNskega NarodNega vprašaNja v Njegovi jugoslaviji Aleksandrove dogodivščine na slovenskih tleh Aleksandrova črno-bela podoba v zgodovinopisju in spominski literaturi

Aleksandrova Jugoslavija – (ne)zaželena dežela Slovencev?

Za_boga_FINAL.indd 3

7 13 13 13 19 21 21

27 27 32 40 48

51 51 56 56 60 64

67 67 74 74

19.5.2017 13:36:07


Mali Sandro ali prvi jugoslovanski kralj Aleksander v spominski literaturi

Kraljevanje kralja brez krone na slovenskih tleh

prvi vladar jugoslavije v sloveNski časopisNi zapuščiNi ali aleksaNdrov časopisNi koledar

84 99

103

Uvodne opombe k črno-belim stranem Aleksandrov osemnajstdnevni časopisni koledar

103 106

zaključNe ugotovitve ali kralja aleksaNdra daNes Ni več

163

1918–1921 1921–1929 1929–1934 1934–∞

povzetek aBstract literatura IMENSKO KAZALO

Za_boga_FINAL.indd 4

108 119 133 147

167 171 175 197

19.5.2017 13:36:07


Knjigo posvečam dedku in babici, ki predeta čas v nekem drugem svetu, in našemu najdražjemu gostu kralju Aleksandru …

ZAHVALA Za podporo in pomoč se prisrčno zahvaljujem dr. Božidarju Jezerniku, ki me je prvi opozoril na čas Aleksandrovega štetja, dr. Raduletu Kneževiću za tople besede in dragoceno čtivo ter dr. Mitju Velikonju za konstruktivne pripombe. Ko je začela ura zlovešče tiktakati, mi je na pomoč pri zbiranju gradiva priskočil oče Darko, ki mu dolgujem veliko več kot izvod monografije. Kako lepo je, da obstajajo ljudje, kakršen je Nani Poljanec, in kako lepa je po njegovi zaslugi monografija! Njegova Kraljeva zbirka fotografij in podpisov ni samo krona, temveč tudi duša pričujoče monografije. Dragi Nani, kraljevski poklon! Hvala Janku Zorinu za skeniranje, Nastji za lekturo in avtocenzuro in hvala Juretu za oblikovanje. Hvala mami, ki je zame vedno naredila vse, kar je bilo v njeni moči. In nenazadnje: hvala Tinetu za vse …

Za_boga_FINAL.indd 5

19.5.2017 13:36:07


Za_boga_FINAL.indd 6

19.5.2017 13:36:07


uvod v aleksaNdrovo štetje

K

ralj Aleksander I. Karađorđević, po smrti preimenovan v Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja, je zame dolgo bil Drugi. Z njim sem se prvič podrobneje seznanila v osnovni šoli ob branju avtobiografije njegovega brata Đorđa (Karadjordjević 1979a in b), ki Aleksandru odreka človeškost in vladarske sposobnosti. Svojo raziskavo sem zato najprej želela posvetiti »ubogemu«, za kraljevanje »prikrajšanemu« Đorđu, a mi je prof. Božidar Jezernik prijazno namignil, naj pod drobnogled raje vzamem kralja Aleksandra. In začelo se je vznemirljivo, nekajletno popotovanje v čas pozabljenega kralja, ki ga je tedanji osrednji medijski diskurz krstil za najdražjega gosta Slovencev in očeta naroda. Zaradi širine ali, bolje rečeno, brezmejnosti izbrane tematike sem se morala precej omejiti in se odreči začetnim »megalomanskim« raziskovalnim načrtom. Njegovo vladavino sem se odločila analizirati v luči slovenskega časopisja od leta 1918, ko je postal regent Kraljestva Srbov Hrvatov in Slovencev, do leta 1934, ko so ga kot kralja Jugoslavije ubili v Marseillu. Prva poglobljena analiza njegove medijske podobe na Slovenskem je tudi dobro izhodišče za raziskovanje »izbrisane« identitete slovenske zamišljene skupnosti (gl. Anderson 2007) in hkrati opomin, da je med vojnama obstajal čas »kraljevega štetja«. Naj motivacijo za svoje pisanje ponazorim še z besedami srbskega zgodovinarja Branislava Gligorijevića, ki je o Aleksandru napisal obsežno monografijo v treh delih: »Verovatno ne postoji ni jedna ličnost takvog značaja, koja je toliko dugo i uporno ignorisana i brisana iz pamćenja svoga naroda, ili su o njemu, bez ispitivanja stvarnih činjenica, izricani najnepovoljniji sudovi, davane najteže klasifikacije«1 (Gligorijević 2010c: XV). 1

Za_boga_FINAL.indd 7

V slov. prevodu: »Je bržkone edina osebnost, ki so jo tako dolgo in vztrajno ignorirali, jo izbrisali iz narodnega spomina in o njej povsem neosnovano izrekali najbolj neprijazne in najtežje sodbe.«

19.5.2017 13:36:07


8

SARA ŠPELEC: »ZABOGA, SAJ SEM VENDAR JAZ NA POL SLOVENEC!«

Čeprav obstaja veliko monografij in znanstvenih člankov o medvojnem obdobju, se redki posvečajo izključno kralju Aleksandru, pa še tem ni mogoče pripisati pretirane objektivnosti. Prostor nekdanje Jugoslavije se ponaša z dvema obsežnima monografijama, ki sta zaradi vključevanja arhivskih in drugih relevantnih virov najobjektivnejši in torej najbolj znanstveni pričevanji Aleksandrove vladavine: že omenjeno delo Branislava Gligorijevića (Gligorijević 2010 a, b in c) in objava dnevnikov kraljevega adjutanta v avtorstvu Vlada Strugarja (Strugar 2010). Zelo relevantno raziskavo o njem je pred kratkim v obsežno monografijo strnil tudi nizozemski zgodovinar Christian Axboe Nielsen (2014), na slovenskih tleh pa se mu kar precej posvečata zgodovinarja Jure Gašparič (2007) in Mateja Ratej (med drugim Ruski diptih: iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS, Modrijan, 2014)2 ter antropolog Božidar Jezernik (2014). Omeniti moram še ljubiteljskega zgodovinarja in strastnega zbiratelja Nanija Poljanca, ki je v Rogaški Slatini, natančneje v tamkajšnjem muzeju Anin dvor, ustvaril eno največjih zbirk o dinastiji Karađorđević na svetu in v sodelovanju s slovenskimi zgodovinarji o kralju med drugim izdal spominsko monografijo z redkim fotografskim gradivom (Kralj Aleksander med nami, Muzej novejše zgodovine, 2009).3 V povojni Jugoslaviji je kralj bil deležen redke in še takrat neobjektivne zgodovinske obravnave (denimo Mikuž 1965, Čepić, Nećak et al. 1979 in Banac 1988), tovrstno tradicijo pa je v samostojni Sloveniji nadaljeval ali celo nadgradil Jože Pirjevec, za katerega je kralj Aleksander zgolj nerazgledan birokrat z vprašljivimi vojaškimi in političnimi sposobnostmi (Pirjevec 1995: 57). O človeku, v katerega se po besedah Dragana Reljića, srbskega zgodovinarja in upravnika Zadužbine kralja Petra I. Karađorđevića, med raziskovanjem hočeš nočeš zaljubiš, torej ostane samo še nebroj slavilne ali sovražne spominske literature, na resno raziskavo njegove vladavine pa bo v slovenskem prostoru očitno treba še počakati. Monografija je sestavljena iz petih poglavij in sklepnega dela. Z izjemo osrednjega dela, v katerem analiziram slovensko časopisje, vsa poglavja in nekatera podpoglavja začenjam s citati, ki so njihova napoved in hkrati svojevrsten tematski povzetek. Uvod v drugo, tretje in četro poglavje so takšne in drugačne podrobnosti iz Aleksandrovega življenja, preden je zasedel prestol (Gligorijević 2010a in c, Adamović 1984, Graham 1938, Hribar 1928 in 1932, Dimnik 1924 in Strugar 2010). V prvem poglavju predstavim svoja teoretsko-metodološka izhodišča; teoretska se opirajo predvsem na različne modele nacionalizma (Gellner 1988 in 2 3

Za_boga_FINAL.indd 8

Omenjenega dela ni na seznamu literature. Tudi tega dela ni na seznamu literature.

19.5.2017 13:36:07


UVOD V ALEKSANDROVO ŠTETJE

9

Hroch 1985), zavedajoč se, da je k rojstvu slovenskega nacionalizma nedvomno pripomoglo posvetno časopisno čtivo, najtesnejša vez med narodi ali, kot jim pravi Benedict Anderson (Anderson 2007), zamišljenimi skupnostmi. V luči raziskav Erica Hobsbawma in Anthonyja Smitha (Hobsbawm 1997 in 2007, Smith 2005, Zajc in Polajnar 2012) časopisje razumem kot prostor izumljanja tradicij in obujanja starih mitov, a tudi retorike tal in krvi, ki jo Ivan Čolović imenuje etnonacionalistični miti (Čolović 2000). Napovem torej, da bom Aleksandrovo podobo opazovala skozi prizmo medvojnega časopisnega mita in v luči časopisne cenzure (Foucault 2001), ki jo poskušam ovrednotiti tudi s pravljično dihotomijo dobrega in zla, o kateri z uvedbo pravljičnega škodljivca in junaka podrobneje govori Vladimir Propp (Propp 2005). Njegovo vladavino poskušam analizirati še s pomočjo tipologije Maxa Webra in Raoula Girardeta ter monomita Josepha Campbella (Weber 1990, Girardet 2000 in Campbell 2004). Poudarim, da tudi uradno zgodovinopisje prevelikokrat podleže svoji starejši in vseprisotni sestri mitologiji, zaradi česar kralj Aleksander na slovenskih tleh še ni dočakal poglobljene znanstvene obravnave. Rečeno drugače: zelo redki zgodovinopisci se objektivno spoprimejo z vsemi »Drugimi«, gostujočimi v Aleksandru in v njih samih (predvsem Pirjevec 1995 in Banac 1988, Mikuž 1965, gl. tudi Lacan 2004 in Said 1996). Analiza slovenskega časopisja ima metodološka izhodišča v diskurzivni analizi ustroja nacionalne identitete Ruth Wodak in drugih predstavnikov dunajske šole (de Cecilia, Reisigl in Wodak 1999 in Wodak et al. 2009). Pregledala sem vse številke osrednjega slovenskega časopisja med letoma 1918 in 1934 (Slovenski narod, Slovenec in Jutro), regionalni ali tuji slovenski tisk (med drugim socialdemokratičnega Delavca, komunistični Delavsko-kmetski list, ameriški Glas naroda, vir militantnega liberalizma Orjuno in katoliškega Slovenskega gospodarja) in prepovedanega komunističnega Proleterja pa sem vzela v roke samo ob pomembnejših dnevih oziroma obletnicah, ki jih imenujem »Aleksandrov časopisni koledar«. Njegov osemnajstdnevni časopisni koledar sestavljajo naslednji pomembni datumi: Vidov dan, dan ujedinjenja, Aleksandrov rojstni dan, rojstni dan Petra I., Aleksandrov prvi obisk Slovenije, sprejem vidovdanske ustave in neuspešni »vidovdanski« atentat na regenta, Aleksandrovo zavzetje prestola, poroka z romunsko princeso Marijo, rojstvo prestolonaslednika Petra II., rojstvo princa Tomislava, streljanje v parlamentu, desetletnica ustanovitve Slovenske univerze, razglasitev šestojanuarske diktature, rojstvo princa Andreja, ustanovitev Kraljevine Jugoslavije, desetletnica Aleksandrove vladavine, razglasitev oktroirane ustave in marsejski atentat. Dobo njegovega regentstva (1918–1921), kraljevanja (1921–1929) in diktature (1929–1934) opazujem skozi sedem različnih kategorij: 1) miti o nastanku in izvoru,

Za_boga_FINAL.indd 9

19.5.2017 13:36:07


10

SARA ŠPELEC: »ZABOGA, SAJ SEM VENDAR JAZ NA POL SLOVENEC!«

2) izražanje istosti z različnostjo oziroma identiteta per negationem, 3) Aleksander med Slovenci ali kategorija istovetnosti, 4) pesmi, 5) anekdote, 6) Aleksander v vlogi heroja in 7) odkrita ter prikrita kritika režima, ki se po njegovi smrti prelevi v odkrito kritiko sovražnikov Jugoslavije. Drugo poglavje služi kot zgodovinski uvod v obdobje kraljeve medvojne vladavine, ki se je z atentatom v Marseillu končala predvsem zaradi nerazrešenega nacionalnega vprašanja. Predstavim zgodovinski razvoj jugoslovanske ideje (Ivašković 2012 in Banac 1988), predvojno deklaracijsko gibanje in zmago njenega specifičnega modela (Gligorijević 2010a, Ivašković 2012, Prunk 1986a, Županič 1938, Cankar 1976, Pleterski 1971 in drugi), s katerim se je začela negotova usoda kasnejšega jugoslovanskega naroda, ki jo je morda najbolj smiselno ponazoriti z besedami hrvaškega politika Stjepana Radića: »Ne srljajte kao guske u maglu!«4 (po Ivašković 2012: 134). Poglavje zaključim s pariško mirovno konferenco – prehodno stopnjo med idejo jugoslovanstva in njeno politično manifestacijo –, na kateri so si Srbi, Hrvatje in Slovenci skupno državo izborili z argumentom, da so pripadniki treh plemen istega naroda (Djokić 2010). V tretjem poglavju se posvetim razvoju slovenskega nacionalizma ( Jezernik 2008, Jezernik 2013a, Kardelj 1970, Grdina 2003 in Kovačič Peršin 2012) in medvojnemu časopisnem mitu ter cenzuri (Amon 1996 in Gašparič 2010). Poglavje zaključim s šolskim prazničnim koledarjem zamišljene skupnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev ( Jezernik 2013c, Koman 1934 in Lah 1924), s čimer napovem časopisni praznični koledar osrednjega dela monografije. Če je drugo poglavje zgodovinsko in tretje predvsem antropološko, potem četrto poglavje prikazuje navidezno dihotomijo »objektivnega« zgodovinopisja (predvsem Pirjevec 1995 in Banac 1988, tudi Mikuž 1965) in mitologije (gl. Perica in Velikonja 2012) ter subjektivne spominske literature o kralju Aleksandru (Vidmar 1964, Stojadinović 1970, Dožić 1974, Meštrović 1971, Karađorđević 1979 a, b in drugi). V beograjskem Arhivu Jugoslavije sem za uravnoteženje izbrskala še nekaj objektivnejših arhivskih virov, ki izpričujejo tesno vez med kraljem in slovenskim narodom (Fond Kraljev dvor). Vsebinska analiza petega poglavja razkriva razlike med Našo in Njihovo skupnostjo, se pravi med homo yugoslavicusom in homo externusom, čemur na jezikovni ravni pritrjujejo metonimije in sinekdohe. Izkaže se, da je ozko usmerjen ali regionalni tisk do kralja in njegovih praznikov bolj ali manj indiferenten, s 4

V slov. prevodu morda najustrezneje: »Kam rinete, brezglavi telički?!«

Za_boga_FINAL.indd 10

19.5.2017 13:36:07


UVOD V ALEKSANDROVO ŠTETJE

11

čimer potrjuje tezo Michela Foucaulta o zgovornem molku, komunistični Proleter pa do njega, pričakovano, goji sovražna čustva. Tudi podoba osrednjega časopisja ni ravno črno-bela in pravzaprav predstavlja dihotomijo slovenskega prorežimskega liberalizma in avtonomistično ter oportunistično usmerjenega klerikalizma. Šele po kraljevi smrti smo priča dihotomiji razžaloščenega vseslovenskega časopisja in protirežimskega Proleterja, ki našega »vodnika«, »kralja Matjaža« in »očeta naroda« razglasi za Aleksandra Poslednjega. Mladinska revija Sokolić je z opisom kraljeve življenjske poti »prerokovala« kasnejšo pot mitoloških junakov Josepha Campbella. Ugotoviti poskušam predvsem, ali je Aleksander v slovenskem medvojnem medijskem diskurzu prikazan kot priljubljen in torej Naš vladar s herojskimi lastnostmi ali so mu mediji dodelili vlogo Drugega. In nenazadnje: kakšen tip vladarja je bil in kako je vplival na izoblikovanje slovenske identitete.

Za_boga_FINAL.indd 11

19.5.2017 13:36:07


Za_boga_FINAL.indd 12

19.5.2017 13:36:07


po teoretsko-MetodološkiH šiviH MoNograFije

Teoretska poetika Nacionalizem v luči časopisnega mita

O

srednji del naloge posvečam analizi slovenskega medvojnega časopisja, ki je tesno povezano z izoblikovanjem slovenskega nacionalizma (gl. Zajc in Polajnar 2012: 8–9), zato v moj teoretski okvir sodijo predvsem takšna in drugačna razmišljanja o nacionalizmu. Besedo nacionalizem sta v prepoznavnem družbenem in političnem pomenu ob koncu 18. stoletja prvič uporabila nemški filozof Johann Gottfried Herder in francoski kontrarevolucionarni duhovnik, opat Augustin de Barruel. V začetku 19. stoletja besede tako rekoč niso uporabljali; v angleščini jo, denimo, prvič zasledimo leta 1836, in sicer kot ideološko doktrino od boga izbranih narodov. Šele od 20. stoletja naprej ga povezujemo s procesom oblikovanja oziroma rastjo narodov, občutkom ali zavestjo narodne pripadnosti, nacionalnim jezikom in simboliko, družbenimi in političnimi nacionalnimi gibanji ter bodisi s splošno bodisi s posebno nacionalno doktrino in/ali ideologijo. Beseda natio je po zgledu prvotne latinske rabe navadno bila povezana s pravno skupnostjo – patrio, ki ji človek pripada po rojstvu. Opredelitev naroda je trši oreh kot opredelitev države; če obstajajo, denimo, plemena, povezana v nedržavno obliko organizacije, potem si moderna družba resnično težko predstavlja

Za_boga_FINAL.indd 13

19.5.2017 13:36:07


14

SARA ŠPELEC: »ZABOGA, SAJ SEM VENDAR JAZ NA POL SLOVENEC!«

človeka brez narodnosti. Med narod in državo je mogoče postaviti enačaj šele, ko je Abbé Sieyès leta 1789 z besedo narod poimenoval tretji stan – skupnost preprostega, neprivilegiranega ljudstva.5 O tem priča besedna zveza nacionalna država, se pravi skupina suverenih državljanov, katerih država je odraz njihove politične volje (gl. Smith 2005: 15–16, Schulze 2003: 106, Mandelc 2011: 35–36 in Hobsbawm 2007: 27). Pritrjujem teoretskemu modelu Ernesta Gellnerja, predstavnika modernistične družbenokulturne paradigme, ki nacionalizem opredeli kot sociološko nujen pojav moderne industrijske dobe, vznikel na »modernizacijskem« prehodu. Pravi, da ključno vlogo v njegovem razvoju igra revolucionarna sprememba delitve dela, produkcije in miselnih procesov, kar je pripeljalo do družbe izobražencev, v kateri pismenost ni veščina, temveč predpogoj za usvajanje vseh drugih veščin, ki niso več dosegljive zgolj po dedni poti. Nacionalizem se lahko rodi samo v družbi, prepredeni in poistoveteni z visoko, standardizirano kulturo, se pravi: v industrijski družbi. V njej so se družbene vloge začele spreminjati, družbeno stabilnost pa so nadomestile inovacije in stalni napredek. Če predindustrijsko družbo odlikuje stabilnost, se industrijska družba lahko pohvali z mobilnostjo.6 Srž nacionalizma je zanj poenotenje kulture in države, kar pomeni, da je narod mogoče opredeliti kot skupnost z isto kulturo, nastalo po lastni izbiri.7 Vdanost monarhom je torej nadomestila zvestoba visoki in poenoteni kulturi, novemu gonilu družbe, brez katere se skupnost ne more sporazumevati in razvijati (gl. Gellner 1988: 17–18, 22, 24–25, 36–38, 55 in Smith 2005: 65–66). Mojo analizo zaznamujejo predvsem modernistični konstrukcionizem Benedicta Andersona in Erica Hobsbawma, etnosimbolizem Anthonyja D. Smitha in politična mitologija Ivana Čolovića. Časopisi Aleksandrovo podobo nedvomno izgrajujejo od zgoraj navzdol, kar botruje Hobsbawmovemu razumevanju v kolektivnem spominu zapisane uradne zgodovine, ki je vedno znova skrbno odbrana, popularizirana in institucionalizirana z vrha. Narodi so zanj družbeni konstrukti z izumljenimi tradicijami, se pravi z obrednimi ali simbolnimi predpisi, ki s sistematičnim vcepljanjem določenih norm in vrednot poudarjajo 5 6 7

Nemci so tej modernizaciji zoperstavili romantično tradicijo »nemške duše«, zaradi česar je nemško nacijo mogoče razumeti kot nepolitično in transpolitično skupnost, obstoječo pred in kljub neobstoju skupne države (Knežević 2007: 209–210).

Industrijska doba ni istočasen in enakomeren pojav: v nekaterih skupnostih je izbruhnila prej in močneje kot v drugih in med njimi povzročila precejšnje rivalstvo (Gellner 1988: 52). K rojstvu nacionalizma je z zahtevami po odpravi privilegijev duhovščine in širitvi pismenosti nedvomno pripomogla tudi doba reformacije (Gellner 1988: 40–41).

Za_boga_FINAL.indd 14

19.5.2017 13:36:07


PO TEORETSKO-METODOLOŠKIH ŠIVIH MONOGRAFIJE

15

kontinuiteto med sedanjostjo in najustreznejšo različico preteklosti.8 Opozori tudi na obstoj t. i. protonacionalnih vezi in protonacionalizma, katerega najodločilnejši kriterij je občutek kontinuirane pripadnosti določeni politični entiteti ali v žargonu 19. stoletja: historični naciji.9 Protonacionalna čustva so pred 19. stoletjem več kot očitno gojili Srbi, ki so svoje staro kraljestvo opevali v junaških pesmih, zgodbah in spomin nanj ohranjali celo s kanonizacijo srbskih kraljev v cerkveni liturgiji. Za obstoj protonacionalnosti ni odločilna religija, temveč sveti simboli (podobe, molitve itd.) – ključne sestavine obredov in običajev, ki zamišljeno skupnost umeščajo v realne časovno-prostorske okvire10 (gl. Hobsbawm 1997: 1–3, 10–11, 13 in Hobsbawm 2007: 12–13, 88–90, 93–94). Hobsbawm narode povezuje z izumljenimi tradiciji, Anderson pa jih razume kot zamišljene skupnosti, katerih dolžnost je zapolniti vrzel, nastalo po zatonu kozmičnih religij in monarhij. Če je religija vsaj delno osmišljala trpljenje, je bilo v času razsvetljenstva treba poiskati posvetno »panacejo« za preobrazbo slučaja v usodo. Izkazalo se je, da to zmore samo čarobni nacionalizem, katerega referenčni okvir je nadomestil religijsko skupnost in dinastično kraljestvo. To seveda ne pomeni, da so narodi preprosto nadomestili religijske skupnosti in dinastična kraljestva – na »preobrazbo« je vplivalo predvsem drugačno pojmovanje časa. V srednjem veku sedanjosti niso ločili od preteklosti in so bili kar naprej v pričakovanju konca sveta ter drugega Kristusovega prihoda. To hkratnost preteklosti in prihodnosti v zdajšnjosti oziroma mesijanski čas, kot mu pravi Walter Benjamin, je nadomestil homogeni, prazni čas, izmerljiv z uro in koledarjem. In kar je za moje razmišljanje o časopisju še posebej pomembno: k nastanku zamišljenih skupnosti je pripomogel tudi preplet kapitalizma in tehnologije tiska; en in edini jezik, s pomočjo katerega so se privilegiranci dokopavali do ontološke resnice, so naenkrat nadomestili raznoliki človeški jeziki. Kapitalizem je s širjenjem tiska po vsej Evropi spodbudil oblikovanje ljudskih nacionalizmov, utemeljenih na vernakularnih jezikih, ki so vsak po svoje izrinili 8

9

10

Nespremenljivih izmišljenih tradicij s strogo predpisano ponovljivostjo ne smemo istovetiti s tradicionalnimi, spremembam podvrženimi običaji. Med običaje sodi, denimo, sodnikova drža, med izumljene tradicije pa halja, lasulja in nasploh vse z njegovo funkcijo povezano okrasje (Hobsbawm 1997: 10–11). Predstavniki politične nacije so sprva bili predstavniki privilegirane elite oziroma plemstvo in gospoda, nikakor pa ne kmetje, nezadovoljni s skupnostjo fevdalnih gospodov (Hobsbawm 2007: 90). Protonacionalizem plemstva je neposredni prednik madžarskega in poljskega nacionalizma, kjer večini prebivalcev krone sv. Štefana (poljske Rzeczpospolite), upoštevajoč moderno definicijo naroda, še malo ni bilo mar njihovo nemadžarsko in nepoljsko poreklo (Hobsbawm 2007: 91). Svete podobe so tudi ključna sestavina modernega nacionalizma (Hobsbawm 2007: 88).

Za_boga_FINAL.indd 15

19.5.2017 13:36:07


SARA ŠPELEC (Maribor, 1985) je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomirala na smereh Ruski jezik in književnost ter Primerjalno slovansko jezikoslovje, po diplomi pa se je kot mlada raziskovalka zaposlila na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo. Na smeri Balkanski študiji je leta 2017 doktorirala s temo Aleksander I. Zedinitelj v slovenskem medijskem diskurzu (1918–1934). Nerada se na dolgo in široko predstavlja, zato na vprašanje, s čim se ukvarja, ponavadi odgovarja: »Diham.« In diha za marsikaj, med drugim za literaturo in gledališče, ki ju že nekaj let združuje v svojem Kulturno-gledališkem društvu Reciklaža, za prevajanje (prevajala je tudi za Znanstveno založbo FF v Ljubljani in Beletrino), za urednikovanje (nekaj časa v Društvu slovenskih pisateljev in še danes v svojem društvu), za glasbo (v sodelovanju z Matejem Krajncem je pri hrvaški založbi Slušaj najglasnije izdala CD Plašč) in še prevečkrat se kaj najde. Pridejo večeri, noči in dnevi, ko tudi sama kaj napiše (njene pesmi so med drugim objavljene v Lirikonu in Mentorju), in potihem razmišlja celo, da bi kakšno literarno stvaritev posvetila pozabljenemu kralju Aleksandru.

ISBN 978-961-237-927-8

SARA ŠPELEC: »Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!«

»ZABOGA, SAJ SEM VENDAR JAZ NA POL SLOVENEC!« NAŠ NAJDRAŽJI GOST KRALJ ALEKSANDER I. KARA–DOR–DEVIĆ V SLOVENSKI ČASOPISNI ZAPUŠČINI (1918–1934)

Tako kot vsaka beseda porodi novo besedo, vsaka misel novo misel, življenje novo življenje, je tudi vsako znanstveno delo prikaz nečesa novega, a hkrati že obstoječega in do neke mere »recikliranega«. Toda pričujoče delo bolj kot reciklaža zaznamuje dolg, boleč molk, ki mu zaenkrat še ni slišati konca. O našem »najdražjem gostu« in »prvem nacionalnem vladarju«, kot ga imenuje medvojno slovensko časopisje, ne vemo tako rekoč ničesar ali pa je naše vedenje vse preveč ideološko obarvano. Pričujoča monografija opominja, da je na slovenskih tleh nekoč obstajal čas »Aleksandrovega štetja«, ki je pomembno zaznamoval slovensko zgodovino in vplival na izoblikovanje slovenske nacionalne identitete. Slovensko medvojno časopisje je zato izredno dragocena zapuščina, v kateri se od zgoraj navzdol zrcali duh Aleksandrovega časa. Kralja Aleksandra danes v Sloveniji ni več. Ne spominjamo se obletnice njegovega rojstva ali smrti, ne govorimo o njegovih zaslugah za zgodovinski razvoj slovenskega naroda, ne vemo, kako zelo rad je bival na slovenskih tleh, ki so vse do danes brez njegovega spomenika, in se vse bolj oddaljujemo od svoje zgodovine, brez katere se nam v prihodnosti precej slabo piše. Ali ni že skrajni čas, da »sklenemo premirje«?

ISBN 978-961-237-927-8

9 789612 379278

Zaboga_naslovka_FINAL.indd 1

SARA ŠPELEC 19.5.2017 13:38:30

"Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!"  

Naš najdražji gost kralj Aleksander I. Karađorđević v slovenski časopisni zapuščini (1918 – 1934) Pričujoča monografija opominja, da je na...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you