Page 1

VELIC KITAJ ISBN 978-961-237-926-1

Pričujoča knjiga sodi v opus štirih del Zgodovina Kitajske in je dopolnjen ponatis istoimenske knjige iz leta 2009. Pokriva obdobje cesarskih dinastij od Qin do Song, ki se prične s postavitvijo temeljev tradicionalne družbe, ko je dinastija Qin prvič združila Kitajsko. To obliko vladavine je utrdila naslednja dinastija Han, ki je po štirih stoletjih zaključila svoj dinastični ciklus. Razvoj se je nadaljeval v nemirnem, več kot tri stoletja dolgem obdobju, ko je prevladovala politična razdrobljenost, v kateri so potekali procesi, ki so vodili k združitvi in so na višjem nivoju obnovili model tradicionalne konfucijanske družbe. Drugi vzpon tradicionalne družbe je bil bleščeč, saj je postala Kitajska v obdobju Tang gospodarsko, tehnično in kulturno vodilna dežela na svetu. Po tem, več kot tri stoletja dolgem dinastičnem ciklusu je ponovno nastopilo obdobje politične razcepljenosti, ki pa je bilo tokrat krajše, tako da je Kitajska že čez pol stoletja krenila v nov dinastični ciklus z ustanovitvijo dinastije Song. Prav to obdobje je pomenilo vrh kitajske tradicionalne družbe, ko država vojaško sicer ni bila povsem enakovredna mogočnim nomadskim vojskam, ki so pritiskale s severa, vendar pa je na področju znanja, tehnologije, državne uprave, gospodarstva in kulture še povečala svojo prednost pred ostalim svetom.

Velicina_kitajske_naslovka_FINAL.indd 1

MITJA SAJE (1947) je redni pro-

fesor na Oddelku za azijske in afriške študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF). Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani (EF) l. 1972. Od l. 1973 je bil svetovalec v republiškem izvršnem svetu, kjer je spremljal makroekonomsko problematiko razvoja svetovnega gospodarstva. Magistrski študij je opravil iz kitajske zgodovine v letih 1976 do 1978 na Univerzi v Nankingu. Od l. 1981 je delal kot lektor za kitajski jezik na FF. Sodeloval je pri ustanovitvi prve jugoslovanske orientalistične revije Kulture Istoka l. 1984 in bil nato član uredniškega odbora do l. 1990. Doktoriral je l. 1994 na FF in bil naslednje leto med ustanovitelji Oddelka za azijske in afriške študije na FF. Od l. 1981 je član Evropske zveze za

kitajske študije (EACS), kjer je z referati sodeloval na 10 kongresih in bil glavni organizator konference v Ljubljani (2006). Od leta 2003 raziskuje delo in življenje misijonarja Avguština F. Hallersteina na Kitajskem. Med letoma 2008–2009 je sodeloval v projektu EU: Hallerstein v okviru medkulturnega sodelovanja med EU in Kitajsko in izdal monografijo A. Hallerstein – Liu Songling: The Multicultural Legacy of Jesuit Wisdom and Piety at the Qing Dynasty Court. Od l. 2006 je gostujoči profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu za predmet Zgodovina Kitajske. Je soustanovitelj Konfucijevega inštituta (2010) na EF v Ljubljani in član upravnega odbora ter se posveča gospodarskim vprašanjem Kitajske v procesu globalizacije.

MITJA SAJE: VELIČINA TRADICIONALNE KITAJSKE ZGODOVINA KITAJSKE OD DINASTIJE QIN DO SONG

9 789612 379261

MITJA SAJE

VELIČINA TRADICIONALNE KITAJSKE ZGODOVINA KITAJSKE OD DINASTIJE QIN DO SONG Oddelek za azijske študije Ljubljana 2017

31.5.2017 15:03:26


Mitja Saje

VELIÄŒINA TRADICIONALNE KITAJSKE Zgodovina Kitajske od dinastije Qin do Song

Ljubljana 2017

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 1

2.6.2017 9:13:55


VELIČINA TRADICIONALNE KITAJSKE Zgodovina Kitajske od dinastije Qin do Song Tip publikacije: univerzitetni učbenik Avtor: Mitja Saje Recenzenta: Jana S. Rošker, Janez Marolt Lektorica: Beba Splichal Zemljevidi: Mateja Rihtaršič (prvič objavljeno v knjigi Zgodovina Kitajske, Slovenska matica, 2015) Prelom: Žiga Valetič Slika na naslovnici: Detajl freske iz grobnice Helingeer v Notranji Mongoliji, dinastija Han. Zhongguo gudai jianzhu, Xinshijie chubanshe, Shenzhen 2002. © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za azijske študije Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Naslovnica: VBG d. o. o. Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2017 Druga, dopolnjena izdaja, prvi natis. Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(510)"-02/+12"(075.8) SAJE, Mitja Veličina tradicionalne Kitajske : zgodovina Kitajske od dinastije Qin do Song / Mitja Saje. - 2., dopolnjena izd., 1. natis. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017 ISBN 978-961-237-926-1 290239232

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 2

2.6.2017 9:13:55


Kazalo

3

Kazalo

Uvod .................................................................................................................................................................. 5 1 Nastanek enotnega cesarstva ....................................................................................................... 7 1.1 Zmagovita pot države Qin ..................................................................................................... 7 1.2.Prvi cesar Qinshi Huangdi ................................................................................................................ 12 1.2.1.Veliki gradbeni podvigi ............................................................................................... 15 1.2.2 Poenotenje sistema in standardizacija mer ......................................................... 17 1.2.3 Protislovna osebnost prvega cesarja ..................................................................... 20 1.3 Hitri propad dinastije ............................................................................................................. 22

2 Dinastija Han........................................................................................................................................... 25 2.1. Zahodni Han ............................................................................................................................................ 26 2.1.1.Državljanska vojna in ustanovitev dinastije ........................................................ 26 2.1.2 Oblikovanje države Zahodni Han ............................................................................ 30 2.1.3 Zahodni Han in Huni .................................................................................................... 35 2.1.4 Cesar Han Wudi in vojaška ekspanzija ................................................................... 39 2.1.5 Gospodarstvo v obdobju Zahodni Han ................................................................ 49 2.2 Vmesno obdobje – Wang Mang ......................................................................................... 53 2.2.1.Prevzem oblasti .............................................................................................................. 53 2.2.2 Nova oblast in poskusi reform .................................................................................. 56 2.2.3 Naravne nesreče in padec oblasti ........................................................................... 57 2.3 Vzhodni Han .............................................................................................................................. 59 2.3.1 Obnovitev dinastije in nova oblika oblasti .......................................................... 59 2.3.2 Osvajanje zahoda in odnosi z drugimi deželami ............................................... 66 2.3.3 Propad dinastije Han .................................................................................................... 69 2.3.4 Oživitev konfucijanstva ............................................................................................... 72 2.3.5 Daoizem in kmečki upori ........................................................................................... 75

3 Obdobje razdrobljenosti ................................................................................................................ 79 3.1 Obdobje treh držav San guo ................................................................................................ 79 3.2 Pet barbarov in šestnajst držav Wuhu shiliuguo ........................................................... 82 3.3 Severne in južne dinastije Nan bei chao .......................................................................... 84

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 3

2.6.2017 9:13:55


4

Veličina tradicionalne Kitajske

3.4 Budizem....................................................................................................................................... 88 3.4.1 Budistični nauk in vera ................................................................................................ 88 3.4.2 Budizem na Kitajskem ................................................................................................. 90 3.4.3 Budistična umetnost .................................................................................................... 95 3.4.4 Vpliv na daoizem ........................................................................................................... 97

4 Dinastija Sui.......................................................................................................................................... 101 4.1 Druga združitev Kitajske .................................................................................................... 101 4.2 Ustanovitelj dinastije cesar Wendi .................................................................................. 101 4.3 Drugi cesar Yangdi ............................................................................................................... 106

5 Dinastija Tang ..................................................................................................................................... 111 5.1 Zgodnji Tang .......................................................................................................................... 111 5.1.1 Cesar Taizong in nastanek mogočnega imperija ............................................ 112 5.1.2 Kitajska in zunanji svet ............................................................................................. 116 5.1.3 Cesarica Wu Zetian ..................................................................................................... 118 5.1.4 Cesar Xuanzong .......................................................................................................... 121 5.2 Prelomnica v zgodovini tradicionalne Kitajske .......................................................... 123 5.3 Pozni Tang ............................................................................................................................... 126

6 Drugi razpad cesarstva ................................................................................................................. 133 6.1.Pet dinastij ............................................................................................................................... 134 6.2 Južne države ........................................................................................................................... 137

7 Dinastija Song .................................................................................................................................... 139 7.1 Severni Song .......................................................................................................................... 139 7.1.1 Ustanovitev dinastije in razmerja s sosedi ........................................................ 139 7.1.2 Državna ureditev ........................................................................................................ 142 7.1.3 Gospodarske težave .................................................................................................. 145 7.1.4 Wang Anshi in njegove reforme ........................................................................... 146 7.2 Južni Song ............................................................................................................................... 148 7.3 Družbeni napredek .............................................................................................................. 153 7.3.1 Tehnični napredek ...................................................................................................... 153 7.3.2 Razmah trgovanja ...................................................................................................... 155 7.4 Uveljavitev neokonfucianstva .......................................................................................... 157

Literatura ................................................................................................................................................... 161 Viti slik in ilustracij................................................................................................................................ 163

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 4

2.6.2017 9:13:56


Uvod

5

Uvod

Pričujoča knjiga je po kronološkem redu druga v opusu Zgodovina Kitajske in pokriva obdobje cesarskih dinastij od Qin do Song. Po kulturno-zgodovinski periodizaciji, ki deli razvoj kitajske civilizacije na arhaično, klasično, tradicionalno in moderno obdobje, pokriva knjiga začetek in vrh tradicionalne kitajske družbe. Ob treh že izdanih knjigah je to zadnja knjiga navedenega opusa, ki tako zaključuje pregled kitajske zgodovine od prvih neolitskih kultur do sedanjosti. Prva knjiga omenjenega opusa, Starodavna Kitajska, ki jo je izdala Filozofska fakulteta leta 2002, zajema arhaično in klasično dobo od prazgodovine do prve politične združitve v enotno cesarstvo. Pred tem je leta 1997 v založbi Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani izšla zgodovina obdobja Yuan in Ming z naslovom Tuji osvajalci in trdnost tradicionalne ureditve, ki pokriva obdobje od X. stoletja, ko so na severu kitajske gospodarila tuja ljudstva. Delo predstavi kulminacijo nomadske premoči in dinastijo Yuan, nato pa obširno še družbene, gospodarske in kulturne razmere v obdobju dinastije Ming, ko so bili Kitajci ponovno gospodarji svojega cesarstva. Leta 2004 je Filozofska fakulteta izdala še knjigo z naslovom Zadnja dinastija in izzivi sodobnosti, ki pokriva dinastijo Qing, ko so na Kitajskem vladali Mandžurci, ter naporno obdobje iskanja nove identitete v obdobju od padca zadnje monarhične vlade leta 1911 do konca državljanske vojne in ustanovitve Ljudske republike leta 1949. Pričujoče delo prinaša pregled začetnega obdobja tradicionalne družbe, ko je dinastija Qin prvič združila Kitajsko pod enotno vlado. To obliko vladavine je utrdila naslednja dinastija Han, ki je po štirih stoletjih zaključila svoj dinastični ciklus. Razvoj se je nadaljeval v nemirnem, več kot tri stoletja dolgem obdobju, ko je prevladovala politična razdrobljenost, v kateri so potekali procesi, ki so vodili k združitvi in so na višjem nivoju obnovili model tradicionalne konfucijanske družbe. Drugi vzpon tradicionalne družbe je bil bleščeč, saj je postala Kitajska v obdobju Tang gospodarsko, tehnično in kulturno vodilna dežela na svetu. Po tem, več kot tri stoletja dolgem dinastičnem ciklusu je ponovno nastopilo obdobje politične razcepljenosti, ki pa je bilo tokrat krajše, tako da je Kitajska že čez pol stoletja krenila v nov dinastični ciklus z ustanovitvijo dinastije Song. Prav to obdobje je pomenilo vrh kitajske tradicionalne družbe, ko država vojaško sicer ni bila povsem enakovredna mogočnim nomadskim vojskam, ki so pritiskale s severa, vendar pa je na področju znanja, tehnologije, državne uprave, gospodarstva in kulture še povečala svojo prednost pred ostalim svetom. Kitajska imena in izrazi v besedilu so v latiničnem zapisu pinyin, kar je uveljavljen mednarodni standard. Kadar se izraz pojavi prvič ali pa bi bila možna

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 5

2.6.2017 9:13:56


6

VeliÄ?ina tradicionalne Kitajske

dvoumnost, je dodan ĹĄe zapis v kitajskih pismenkah. Izjema so le redka slovenjena imena, kot na primer Konfucij, kjer velja ustaljena slovenska oblika. Kronologija dogodkov je usklajena s sodobnim mednarodnim koledarjem.

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 6

2.6.2017 9:13:56


1 Nastanek enotnega cesarstva

7

1 Nastanek enotnega cesarstva

1.1 Zmagovita pot države Qin 秦 Za obdobje Vojskujoče se države Zhanguo 战国 od 476 do 221 pr. n. š. sta bila značilna državni pluralizem in medsebojno tekmovanje med državami. Izoblikovalo se je sedem močnejših držav, ki so poskušale v medsebojnih obračunih izboljšati svoj položaj in si zagotoviti prevladujočo vlogo. Neizprosno merjenje sil je pospešilo krepitev gospodarstva in razvoj državnih ustanov, kar je omogočilo, da so države učinkovito delovale na obsežnem ozemlju. Če je bilo v prvi polovici obdobja Vojskujoče se države tekmovanje med sedmimi državami še precej uravnoteženo in so bile njihove moči še izenačene, saj uspehov niso dosegale le z vojaško silo, temveč tudi s spretnim sklepanjem zavezništev, pa so drugi polovici obdobja vtisnila pečat krepitev države Qin in njena prizadevanja po vojaški in politični prevladi v kitajskem prostoru. Zametki države Qin segajo po kronologiji dinastije Zhou 周 v leto 897 pr. n. š., ko je kralj lokalnemu poglavarju podelil manjši fevd z imenom Qin. Ta naj bi na ozemlju zahodno od prestolnice, na območju sedanjega mesta Tianshui 天 水 v provinci Gansu 甘肃, redil konje za potrebe dvora. Njegovi nasledniki so po treh generacijah leta 821 pr. n. š. pridobili plemiški naziv vojvoda gong 公 ter začeli postopoma širiti svoje ozemlje proti vzhodu. Širitev jim je olajšala odločitev dvora dinastije Zhou leta 770 pr. n. š., da zapusti staro prestolnico in se preseli na vzhod. Tako je bilo sto let kasneje glavno mesto države Qin le približno 150 kilometrov severozahodno od nekdanje prestolnice države Zhou, ki je bila na obrobju sedanjega mesta Xi’an 西安. Država Qin je leta 350 pr. n. š. zgradila novo prestolnico, imenovano Xianyang 咸阳, približno dvajset kilometrov severozahodno od sedanjega mesta Xi’an in ta je postala tudi glavno mesto združenega cesarstva Qin. V drugih kitajskih državah so Qin zaradi običajev, ki so bili v nasprotju z njihovimi pravili obnašanja, obravnavali kot necivilizirano. Qin se je namreč nahajala na zahodnem obrobju kitajskega sveta, zato so nanjo pomembno vplivala sosedanja lljudstva, zlasti nomadska ljudstva Rong 戎, s katerimi se je pogosto spopadala. Ljudstva Rong so povzročila selitev dinastije Zhou proti vzhodu ter prevzela nadzor nad ozemljem, kjer je bila prvotna prestolnica dinastije Zhou, vendar jih je vojska Qin leta 750 pr. n. š. porazila in ponovno vzpostavila nadzor dinastije Zhou nad izgubljenimi ozemlji. Za te zasluge je dobila Qin status dežele guo 国 ter na ta način postala enakovredna drugim najpomembnejšim državam dinastičnega sistema Zhou. Vseeno so v Qin prevzemali kitajske običaje in

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 7

2.6.2017 9:13:56


8

Veličina tradicionalne Kitajske

kulturne vzorce s časovnim zamikom. Tako so začeli šele leta 753 pr. n. š. beležiti pomembne dogodke in dokumentirati svojo zgodovino, leta 408 pr. n. š. pa so prvič pobrali davke v žitu. Tudi običaj žrtvovanja ljudi se je najdlje ohranil v državi Qin. Največje število žrtev, kar 177, je bilo žrtvovanih ob smrti vladarja leta 621 pr. n. š., vendar so pozneje, leta 384 pr. n. š., žrtvovanje ljudi prepovedali. Ljudi so žrtvovali le še ob pokopu prvega cesarja, kar je bil zadnji primer žrtvovanja ljudi v kitajski zgodovini. S središčem v strateško ugodno ležeči dolini reke Wei 渭 je bila Qin dolgo odmaknjena od srednjega in spodnjega toka Rumene reke, kjer so se razplamtela vojskovanja med državami, ki so izšle iz dinastičnega sistema Zhou. Takšna zemljepisna lega je omogočala večjo varnost, saj je pot v osrednjo Kitajsko vodila skozi ozke prelaze ob Rumeni reki. Sosednje države so Qin ogrožale prav iz te smeri, vendar so jo gorske pregrade razmeroma dobro varovale. Tako se je lahko prvih sto let obdobja Vojskujoče se države razvijala v precejšnjem zatišju, ne da bi se odločneje vpletala v vojaške spopade na vzhodu. Prve reforme, usmerjene h gospodarski in vojaški krepitvi države, so začeli v Qin izvajati leta 384 pr. n. š. in že po dveh desetletjih so bili sposobni odločneje poseči v dogajanja na vzhodu, kjer so zadali več porazov sosednjima državama Han 韩 in Wei 魏 ter osvojili prva ozemlja vzhodno od gorskih prelazov. Reforme po načelih legalistov so dobile nov zamah, ko je leta 361 pr. n. š. prišel v Qin znan privrženec te filozofske šole Shang Yang 商鞅 in začel v okrožju, ki so mu ga dodelili v upravo, uvajati strogo legalistično ureditev. Vzpostavil je sistem enotnih nagrad in kazni, ukinjal privilegije rodovnega plemstva in uvajal upravo z uradniki ki so se že izkazali kot uspešni. V skladu z njegovimi predstavami bi se morali vsi prebivalci ukvarjati s produktivnimi dejavnostmi, ali pa se vključiti v vojsko. Za boljši nadzor nad prebivalstvom je uvedel sistem vzajemne odgovornosti in ovaduštva ter se zavzemal, da bi vsa državna ozemlja prišla pod neposredni nadzor osrednje vlade. Ker je bil njegov poskus reform uspešen, je kmalu pridobil vladarjevo zaupanje in je kot najvišji uradnik v naslednjih dvajsetih letih preuredil vso državo. V tem času so tudi zgradili novo prestolnico Xianyang ter razdelili državo na enintrideset okrožij oziroma upravnih enot, ki so bile podrejene osrednji vladi. Veliko gospodarsko pridobitev je pomenila osvojitev dveh državic v kotlini Sichuan 四川. To sta bili državi Shu 蜀 na območju sedanjega mesta Chengdu 成都 in Ba 巴 v okolici sedanjega mesta Chongqing 重庆, kjer so bila največja, tedaj znana nahajališča železove rude. Ti državi je leta 318 pr. n. š. država Qin iztrgala državi Chu 楚, ki je do tedaj obsegala vso južno Kitajsko, ter si tako prisvojila rodovitno kotlino Sichuan, s čimer je dobila še bogate vire surovin za orožje. V Qin so vojsko krepili tudi s pomočjo stikov s sosednjimi nomadskimi ljudstvi in pod njihovimi vplivi so v 4. stoletju pr. n. š., med prvimi na ozemlju Kitajske

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 8

2.6.2017 9:13:56


1 Nastanek enotnega cesarstva

9

Slika 1: Vojska dinastije Qin (glinasta kipa iz posmrtnega spremstva prvega cesarja)

vanjo vključili konjenico. Kmalu po zavzetju države Shu so na njenem ozemlju po vzoru lastne prestolnice začeli graditi novo veliko mesto, in zasnovali sedanje mesto Chengdu. Ker je legalistični sistem poleg militarizacije družbe poudarjal potrebo po širjenjenju in napredku kmetijstva, so ob mestu zgradili učinkovit sistem namakanja, ki je pripeljal vodo v okolico novega upravnega središča kotline Sichuan. Ta rodovitna pokrajina je tako postala pomembno gospodarsko zaledje države Qin. Zanimivo je, da namakalni sistem še vedno uspešno deluje in zagotavlja vodo mestu Chengdu. Podobno so v dolini reke Wei sredi 3. stoletja pr. n. š. zgradili plovni prekop in namakalni sistem, ki je omogočil obdelovanje skoraj 2000 kvadratnih kilometrov prej nerodovitne zemlje. Na ta način se je močno povečala proizvodnja hrane, kar je državo Qin dodatno okrepilo in omogočilo hitrejšo rast prebivalstva v njenem osrčju. Čeprav so druge države označevale državo Qin kot barbarsko, se je od njih razlikovala le po organizaciji. Sistem je bil sicer krut, a je presenetljivo dobro deloval. Stroga legalistična načela so državo Qin nezadržno krepila in kmalu je postala močna vojaška sila. Njeno zmagovito prodiranje v osrednje kitajske nižine

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 9

2.6.2017 9:13:56


10

Veličina tradicionalne Kitajske

se je začelo po propadu diplomatskih poskusov ostalih držav, da bi se povezale v učinkovito obrambno zvezo. Hkrati je zaradi obračunov med zavezniki upadla moč države Qi 齐, ki je dotlej predstavljala glavno protiutež rasti moči države Qin. Ta je leta 278 pr. n. š. izkoristila novo razmerje sil in premagala veliko južno državo Chu. V naslednjih letih se je okrepila država Zhao 赵 in leta 269 pr. n. š. zadala vojski Qin kar dva poraza. Zaradi tega so v državi Qin spremenili vojaško doktrino in se opredelili za politiko totalne vojne, ki je vključevala sistematično iztrebljanje prebivalstva na sovražnih ozemljih. Leta 260 pr. n. š. so katastrofalno porazili vojsko države Zhao in po zmagi domnevno pobili kar 400.000 zajetih vojakov. Zmaga je potrdila vojaško premoč države Qin in osvojitev ostalih držav je postala le vprašanje časa. Leta 256 pr. n. š. je Qin uničila še državico dinastičnih vladarjev Zhou in s tem končala vladanje osemstoletne dinastije. Na zadnje dejanje osvajanja Kitajske je bilo treba počakati še precej let, da so dozorele razmere na dvoru. Trinajstletni kralj Zheng 正, ki mu je usoda namenila vlogo združitelja Kitajske, je zasedel prestol leta 246 pr. n. š., toda polnomočen vladar postal šele leta 238 pr. n. š. Že naslednje leto je za svojega svetovalca in prvega ministra imenoval dotedanjega učitelja, legalističnega filozofa po imenu Li Si 李斯, ki je postal arhitekt združevanja Kitajske. Ta je sistem legalistične uprave izpopolnil, da je deloval kot dobro utečen stroj ter služil krepitvi vojske in kraljeve oblasti. Pod novim vodstvom je postala država Qin povsem militarizirana in začela se je pripravljati na velika osvajanja. Leta 234 pr. n. š. je ponovno zadala hud udarec državi Zhao, saj zgodovinski viri navajajo, da naj bi sovražnikom tedaj odsekali 100.000 glav. Prodiranje proti vzhodu se je nato nadaljevalo z osvojitvijo države Han 韩 leta 230 pr. n. š. Napredovanje države Qin je poskusila tri leta pozneje zaustaviti država Yan 燕, ki je na dvor države Qin poslala odposlanca z namenom, da ubije kralja. Odposlanec je v znak predanosti prinašal glavo generala, ki je zapustil vojsko Qin in se zatekel v državo Yan. Pri sebi je imel skrito bodalo, s katerim naj bi umoril kralja, vendar se je namera ponesrečila in osvajalni pohod države Qin se je nezadržno nadaljeval. Lahko bi rekli, da se je sprožil plaz, saj so preostale države začele padati kot domine. V naslednjih šestih letih je vojska države Qin velike države, ki so še obstajale, porazila eno za drugo. Ko je leta 225 pr. n. š. padla še zadnja od držav ob srednjem toku Rumene reke, država Wei 魏, je bila državi Qin pot v nižinsko Kitajsko odprta. Leta 223 pr. n. š. je zavzela državo Chu 楚 na jugu ob porečju Dolge reke, leto kasneje pa premagala državo Yan 燕 na severnem območju sedanjega Pekinga. Zadnja je leta 221 pr. n. š. padla država Qi 齐 na polotoku Shandong. Vojska Qin je poleg velikih držav porazila še vse majhne državice, kot na primer državico Lu 鲁, ki je ohranjala bogato kulturno tradicijo. Osvojitev obsežnega kitajskega ozemlja, ki so ga omogočile osvajalne vojne velikih razsežnosti, je bil za tedanje čase podvig brez primere.

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 10

2.6.2017 9:13:56


1 Nastanek enotnega cesarstva

11

Zemljevid 1: Prva zdruĹžitev Kitajske pod dinastijo Qin

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 11

2.6.2017 9:13:57


12

Veličina tradicionalne Kitajske

Vladar države Qin se je, ko je združil kitajska ozemlja, proglasil za cesarja. To je bil nov vladarski naziv, ki so ga izpeljali iz naziva kralj. Postopni razvoj vladarskega naziva od kraljev dinastije Zhou do cesarja dinastije Qin je potekal takole: 1. Naziv kralj wang 王 so sprva uporabljali samo za vladarje dinastije Zhou. 2. Prvi med vladarji obdobja Chunjiu 春秋 , ki je privzel ta naziv in se ni opredelil kot pripadnik politične skupnosti Zhou, je bil vladar države Chu. Druge države so to odločitev odkrito obsojale, vendar sta zgledu države Chu kmalu sledila tudi vladarja južnih držav Wu 吴 in Yue 越. 3. V obdobju Vojskujoče se države je naziv wang sredi 4. stoletja pr. n. š. med vladarji držav, ki so izhajale iz skupnosti Zhou, prvi prevzel vladar države Wei 魏. Kmalu so mu sledili vladarji drugih močnih držav, tako da so do konca obdobja Vojskujoče se države vsi vladali kot kralji. 4. Leta 288 pr. n. š. sta kralja držav Qi in Qin prevzela naziv nebeških vladarjev di 帝, in sicer Qi vzhodni in Qin zahodni di. 5. Ko je vladar Qin združil kitajsko ozemlje, je želel biti nekaj več, zato je skoval naziv cesar huangdi 皇帝, ki je bil višji od kraljevskega. Vladar države Qin se je tako oklical za »Presvetlega kralja s pridihom nadzemeljskega«, tj. cesarja huangdi 皇帝. Nad pismenko za kralja so dodali znak »bel ali svetleč« in tako dobili novo pismenko huang 皇, medtem ko je druga pismenka di 帝 pomenila naziv mitoloških nebeških vladarjev. Prvi cesar je ustanovil novo dinastijo, ki naj bi trajala deset tisoč let. V ta namen je začel izvajati obsežne reforme, ki naj bi novemu cesarstvu ustvarile trdne temelje. Dinastijo je po svoji državi imenoval Qin 秦 (221–206 pr. n. š.), sam pa si je nadel zveneče ime Prvi cesar dinastije Qin ali Qinshi Huangdi 秦始皇帝. Z njim se je v spomin zapisal kot eden največjih osvajalcev in avtokratov v kitajski zgodovini. 1.2 Prvi cesar Qinshi Huangdi 秦始皇帝 Ocenjevati vladarja, kakršen je bil prvi cesar dinastije Qin, je zelo težko. Bil je izjemna osebnost, ki je korenito spremenila podobo Kitajske in povzročila enega največjih pretresov v njeni zgodovini. To, kar je prinesla z ognjem in mečem priborjena združitev Kitajske, je bila velika revolucija, ki je seveda ni sprožilo ljudstvo, temveč jo je v cesarjevem imenu uveljavila nova oblast. Ko je država Qin osvojila celotno Kitajsko, je nanjo prenesla tudi svojo ureditev. Novi oblastniki so odpravili sistem rodovnega plemstva in družbeni red, ki je temeljil na krvni pripadnosti plemiških družin. Po vojaških uspehih bi prvega cesarja lahko primerjali le še z Aleksandrom Velikim in kasneje z Džingiskanom. Vendar tudi ta primerjava

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 12

2.6.2017 9:13:57


1 Nastanek enotnega cesarstva

13

ni najboljša, saj je prvi cesar poleg vojaških osvajanj, ki se lahko primerjajo z osvajanji velikih vojskovodij, temeljito preobrazil družbo in ob tem izpeljal še velikopotezne gradbene projekte. Ustanovitelj dinastije Qin je sprejel še mnoge druge odločitve, s katerimi so v osvojenih državah, kjer je prej stoletja vladalo rodovno plemstvo, dotedanji gospodarji izgubili oblast. Plemiškim družinam so ukinili privilegije in jih dobesedno izkoreninili, tako da niso več predstavljale resne politične nevarnosti. Nekdanje pomembnejše plemiške družine so preselili iz njihovih izvornih držav na novo, posebej njim namenjeno področje v bližini prestolnice Xianyang 咸阳. Po uradnih zapisih so preselili 120.000 družin, kar naj bi, če upoštevamo številčnost takratnih družin, pomenilo okoli 600.000 ljudi S tem ukrepom so plemiške družine iztrgali iz njihovega okolja in jih približali prestolnici, kjer so jih lažje nadzorovali. Od plemičev so tudi zahtevali, da so državi izročili vse kovinsko orožje, ki so ga nato v prestolnici pretopili in predelali. V novonastalem cesarstvu so sprva razmišljali, ali naj bolj oddaljena ozemlja po zgledu dinastije Zhou podelijo v dedne fevde guo 国 cesarjevim sorodnikom, toda cesar je podprl Li Si-jevo mnenje, da je treba vsa osvojena ozemlja vključiti v razširjen birokratski sistem centralizirane državne uprave. V skladu s to zamislijo je cesar ob ustanovitvi dinastije leta 221 pr. n. š. novi imperij razdelil na 36 prefektur jun 郡, v naslednjih letih pa so ustanovili še štiri. Cesar je za upravnike v prefekturah imenoval svoje uradnike. Vsako prefekturo je upravljala trojica, ki so jo sestavljali civilni upravnik shou 守 ali taishou 太守, vojaški poveljnik wei 尉 in cesarski nadzornik jian yushi 监御史. Prefekture so bile predhodnice kasnejših provinc, le da so se v času posameznih dinastij razlikovale po velikosti in številu. Razdeljene so bile na okraje, ki jih je bilo sprva približno tisoč, kar pomeni, da so bili ti okraji po velikosti presenetljivo podobni okrajem v kasnejših obdobjih, saj njihovo število, kljub temu, da je postopoma naraščalo, vse do sodobne Kitajske ni nikoli preseglo števila 1500. Uradnike, ki so upravljali okraje, so v večjih med njimi imenovali ling 令, v manjših pa zhang 长. Vse uradnike so izbirali v prestolnici in ti so dobivali plače, vendar so jih lahko kadarkoli odpoklicali ali zamenjali. Z združitvijo Kitajske je bil vzpostavljen mir na celotnem ozemlju, ki je sodilo v nasledstvo dinastije Zhou in novi oblastniki so se lahko lotili izgradnje sistema, ki naj bi zagotavljal delovanje in povezanost velike države. Cesar je bil s predstavo, da postavlja temelje urejeni državi za vse naslednje generacije, prepričan, da bo mir trajen, zato je ukazal na ozemlju osvojenih držav porušiti mestna obzidja in obrambne pregrade. Kljub temu vojskovanje ni povsem prenehalo, saj so zmagovite armade cesarstva Qin nadaljevale z boji in zavzemanjem novih ozemelj na obrobju cesarstva. Cesarjev najslavnejši poveljnik Meng Tian 蒙恬 je poleg del na velikem Kitajskem zidu kar celo desetletje vodil boje na severnih mejah proti Hunom, ki so za Kitajsko že tedaj postajali nevarna grožnja. Njegove vojske so

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 13

2.6.2017 9:13:57


14

Veličina tradicionalne Kitajske

zavzele ozemlje do velikega zavoja Rumene reke, del sedanje Notranje Mongolije in na severozahodu južni del sedanje province Gansu 甘肃, približno do tja, kjer se zdaj nahaja mesto Lanzhou 兰州. Na teh ozemljih so naselili več deset tisoč naseljencev in vzpostavili novo upravno ureditev. Drugače je potekala širitev na jug, kjer se cesarjeva vojska po porazu države Chu ni ustavljala, ampak je nadaljevala s prodiranjem. Ker je ni ovirala nobena večja vojaška sila, je osvajanje potekalo vzporedno z gradnjo cest in vodnih prekopov za oskrbo ter kolonizacijo osvojenih ozemelj. Pred združitvijo Kitajske je na jugu vladala država Chu, ki pa je obsegala le približno polovico sedanje južne Kitajske. Že v državi Chu je bilo večinsko prebivalstvo nekitajsko, medtem ko so onkraj njenih meja živela tuja ljudstva. Prodiranje proti jugu je bilo zato pomembno za širitev imperija v rodovitne predele, ki so jih začeli Kitajci postopoma kolonizirati. Cesarska vojska je prišla prav do Kantona, kjer tedaj še ni bilo večjih naselbin, zavzela pa je tudi del severnega Vietnama. Na osvojenem ozemlju so na območju sedanjih provinc Guandong, Guangxi in Fujian ustanovili tri nove prefekture. Za širitev Kitajske na jug je bila izredno pomembna izgradnja vodnega prekopa, ki je povezal porečje Dolge reke z rekami, ki so tekle proti jugu. Tako so vzpostavili neposredno plovno povezavo med osrednjo Kitajsko in Kantonom, kamor so že naselili tudi prve naseljence. Cesar je veliko potoval po cesarstvu ter pogosto sam nadziral dela in razmere v državi. V obdobju svojega vladanja se je podal na pet dolgih potovanj. To so bile velike odprave, ki so trajale po več mesecev. Na vseh potovanjih, razen na prvem, je potoval vse do vzhodnega morja in se tam tudi dlje zadržal. Ko je leta 219 pr. n. š. prvič prišel do morja, je na južni obali polotoka Shandong ostal kar tri mesece. Ker so bili tamkajšnji kraji tedaj še zelo redko naseljeni, je ukazal tja preseliti 30.000 družin, ki so jih za spodbudo za dvanajst let oprostili plačevanja davkov. Najdaljše je bilo cesarjevo zadnje potovanje, ki je trajalo približno deset mesecev in se je končalo z njegovo smrtjo. Umrl je nenadno, poleti leta 210 pr. n. š., po neznani bolezni, ko se je na poti z morja vračal v prestolnico. Med najpomembnejšmii dosežki prvega cesarja dinastije Qin, ki so preživeli tako cesarja kakor njegovo dinastijo in postavili temelje kasnejšim velikim dinastijam in razvoju kitajskega cesarstva, so bili združitev velikanskega kitajskega ozemlja in mogočni projekti, ki so omogočili postopno upravno, politično in kulturno poenotenje kitajske države. Še danes se zdi skoraj neverjetno, da so večino teh projektov zgradili v dobrih desetih letih.

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 14

2.6.2017 9:13:57


1 Nastanek enotnega cesarstva

15

1.2.1 Veliki gradbeni podvigi Kitajski zid: V svetu je gotovo najbolj znana gradnja Kitajskega zidu, ki jo je vodil slavni poveljnik Meng Tian. Ko so v obdobju prvega cesarja dinastije Qin širili cesarstvo proti severu, so že obstoječe dele zidu, ki so jih v stoletju pred združitvijo na svojih severnih mejah zgradile države Qin, Wei, Zhao in Yan, povezali in utrdili. Na severnih mejah so namreč živela nomadska ljudstva, ki so imela dovolj močno konjenico, da so se lahko hitro premikala in vdirala na kitajsko ozemlje, kjer so živeli stalno naseljeni prebivalci. Med nomadi in poljedelskimi ljudstvi je že tedaj vladalo nasprotje, ki je nato trajalo vse do začetka moderne dobe. Severna meja je bila posebej ogrožena, zato so jo poskušali kar najbolje zavarovati. Zid, ki so ga zgradili v času prvega cesarja dinastije Qin, je bil večinoma narejen iz zbite ilovice in je potekal precej bolj severno kot sedanji kamniti zid, zgrajen v času dinastije Ming. Ostanki zidu iz dinastije Qin so ohranjeni predvsem v sušnih predelih severozahodne Kitajske in ob južnem obrobju puščave Gobi. Po zgodovinskih zapisih naj bi bil ta zid dolg 10.000 lijev wan li 万里, kar sicer ustreza 4100 kilometrom, vendar se izraz wan v starih tekstih pogosto uporablja figurativno za izredno veliko, tako, da je bil zid v resnici verjetno krajši. Gradilo ga je tristo tisoč prisilno zbranih delavcev in kaznjencev, za logistično podporo pa so mobilizirali še več milijonov ljudi, saj je bila gradnja zahtevnejša kot na primer gradnja piramid. Med delom naj bi po izročilu umrlo več kot milijon ljudi, zaradi česar ime prvega cesarja pri Kitajcih še danes povzroča srh in odpor. Tega projekta mu kitajsko ljudstvo ni moglo oprostiti, saj je zid s tem, ko so mrtve kar zakopavali kar vanj, postal sinonim za trpljenje. Ceste: Za uspešno delovanje države je bilo treba vzpostaviti dobre prometne povezave, zato so se lotili izgradnje obsežnega sistema cest. Te so vodile iz prestolnice radialno v vse smeri, podobno kot zvezdni kraki. Nasprotno med zunanjimi pokrajinami cesarstva ni bilo veliko neposrednih povezav. To je ustrezalo centralizirani državi, v kateri so vse pomembnejše aktivnosti usmerjali iz prestolnice. Posebno pomembna je bila 800 kilometrov dolga cesta proti severu, kjer so se bojevali s Huni in gradili Kitajski zid, zato so tudi to nalogo poverili poveljniku Meng Tianu. Deli te ceste so še vedno ohranjeni, saj so po njenih temeljih speljali tudi kasnejše ceste. Druge pomembne ceste so vodile iz glavnega mesta proti severovzhodu, vzhodu in jugovzhodu. Po zgodovinskih zapisih naj bi bile te ceste široke 50 dvojnih korakov, kar naj bi bilo skoraj 70 metrov in bi ustrezalo širini sodobnih avtocest. Vendar je to skoraj neverjetno; bolj verjetno je, da širine niso merili v korakih, temveč v čevljih chi 尺, kar pa še vedno znaša 11,5 metrov in je za tri metre širše od najboljših rimskih cest. Tudi po skupni dolžini cestnega omrežja je Kitajska ob koncu dinastije Qin prekašala rimski imperij, ko je bil ta na višku svoje moči. V bližini prestolnice naj bi bile tedanje kitajske ceste posebej široke, saj so imele štiri pasove in drevesa ob

Velicina_Kitajske_2017_FINAL.indd 15

2.6.2017 9:13:57


VELIC KITAJ ISBN 978-961-237-926-1

Pričujoča knjiga sodi v opus štirih del Zgodovina Kitajske in je dopolnjen ponatis istoimenske knjige iz leta 2009. Pokriva obdobje cesarskih dinastij od Qin do Song, ki se prične s postavitvijo temeljev tradicionalne družbe, ko je dinastija Qin prvič združila Kitajsko. To obliko vladavine je utrdila naslednja dinastija Han, ki je po štirih stoletjih zaključila svoj dinastični ciklus. Razvoj se je nadaljeval v nemirnem, več kot tri stoletja dolgem obdobju, ko je prevladovala politična razdrobljenost, v kateri so potekali procesi, ki so vodili k združitvi in so na višjem nivoju obnovili model tradicionalne konfucijanske družbe. Drugi vzpon tradicionalne družbe je bil bleščeč, saj je postala Kitajska v obdobju Tang gospodarsko, tehnično in kulturno vodilna dežela na svetu. Po tem, več kot tri stoletja dolgem dinastičnem ciklusu je ponovno nastopilo obdobje politične razcepljenosti, ki pa je bilo tokrat krajše, tako da je Kitajska že čez pol stoletja krenila v nov dinastični ciklus z ustanovitvijo dinastije Song. Prav to obdobje je pomenilo vrh kitajske tradicionalne družbe, ko država vojaško sicer ni bila povsem enakovredna mogočnim nomadskim vojskam, ki so pritiskale s severa, vendar pa je na področju znanja, tehnologije, državne uprave, gospodarstva in kulture še povečala svojo prednost pred ostalim svetom.

Velicina_kitajske_naslovka_FINAL.indd 1

MITJA SAJE (1947) je redni pro-

fesor na Oddelku za azijske in afriške študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF). Diplomiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani (EF) l. 1972. Od l. 1973 je bil svetovalec v republiškem izvršnem svetu, kjer je spremljal makroekonomsko problematiko razvoja svetovnega gospodarstva. Magistrski študij je opravil iz kitajske zgodovine v letih 1976 do 1978 na Univerzi v Nankingu. Od l. 1981 je delal kot lektor za kitajski jezik na FF. Sodeloval je pri ustanovitvi prve jugoslovanske orientalistične revije Kulture Istoka l. 1984 in bil nato član uredniškega odbora do l. 1990. Doktoriral je l. 1994 na FF in bil naslednje leto med ustanovitelji Oddelka za azijske in afriške študije na FF. Od l. 1981 je član Evropske zveze za

kitajske študije (EACS), kjer je z referati sodeloval na 10 kongresih in bil glavni organizator konference v Ljubljani (2006). Od leta 2003 raziskuje delo in življenje misijonarja Avguština F. Hallersteina na Kitajskem. Med letoma 2008–2009 je sodeloval v projektu EU: Hallerstein v okviru medkulturnega sodelovanja med EU in Kitajsko in izdal monografijo A. Hallerstein – Liu Songling: The Multicultural Legacy of Jesuit Wisdom and Piety at the Qing Dynasty Court. Od l. 2006 je gostujoči profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu za predmet Zgodovina Kitajske. Je soustanovitelj Konfucijevega inštituta (2010) na EF v Ljubljani in član upravnega odbora ter se posveča gospodarskim vprašanjem Kitajske v procesu globalizacije.

MITJA SAJE: VELIČINA TRADICIONALNE KITAJSKE ZGODOVINA KITAJSKE OD DINASTIJE QIN DO SONG

9 789612 379261

MITJA SAJE

VELIČINA TRADICIONALNE KITAJSKE ZGODOVINA KITAJSKE OD DINASTIJE QIN DO SONG Oddelek za azijske študije Ljubljana 2017

31.5.2017 15:03:26

Veličina tradicionalne Kitajske  

Pričujoča knjiga sodi v opus štirih del Zgodovina Kitajske in je dopolnjen ponatis istoimenske knjige iz leta 2009. Pokriva obdobje cesarski...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you