Page 1

UVOD MUZIK ISBN 978-961-237-864-6

Učbenik, ki želi predstaviti muzikologijo, se mora najprej soočiti z njenim definiranjem in sistematiziranjem v okviru sodobnega sistema znanosti. Vendar bi bila ta podoba videti kot dvodimenzionalna ploskev, če je ne bi dopolnjeval izris zgodovinskega procesa postopnega utemeljevanja širše glasbenoteoretske misli, da bi jo tako lahko uzrli v plastični upodobitvi in s tem razumeli v različnih dimenzijah njene pojavnosti. To je torej tudi osnovni program in vsebina te knjige. Pri tem se posveča predstavitvi muzikologije znotraj širšega razumevanja glasbe v kontekstu splošnejših kulturnozgodovinskih premis in dilem glasbene prakse tako nekdaj kot danes. Prav zato je lahko privlačen tudi za širši humanistično razgledan bralski krog in za vsakega glasbenika, ki se sicer posveča glasbeni praksi.

Uvod_v_muzikologijo_naslovka_FINAL.indd 1

MATJAŽ BARBO (1965) je študi-

ral muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1997 doktoriral s tezo Pro musica viva: Prispevek k slovenski moderni po drugi svetovni vojni. Zaposlen je na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2010 kot redni profesor. S predavanji je gostoval na univerzah v Leipzigu, Brnu, Gradcu in Salzburgu. Več kot desetletje je bil glavni urednik mednarodne znanstvene muzikološke revije Muzikološki zbornik / Musicological Annual, poleg tega je v uredništvu več drugih znanstvenih in strokovnih periodičnih publikacij ter je vključen v različne domače in mednarodne znanstvene pro-

jekte. Bil je predsednik Slovenskega muzikološkega društva in je predstojnik Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Raziskovalno se osredotoča na vprašanja, povezana z glasbo od 18. stoletja do danes, posebej s tisto, ki se tako ali drugače dotika slovenskega kulturnega prostora. Poleg tega je večji del njegovih raziskav posvečen glasbenoestetskim temam, zlasti v povezavi z definiranjem glasbenih referenčnih sistemov, analizo njene interpretacijske in recepcijske zgodovine ter konceptom glasbenega dela in improvizacijskih principov. Objavil je več knjižnih del, znanstvenih člankov, poljudnih tekstov in prevodov s področja muzikologije.

MATJAŽ BARBO: UVOD V MUZIKOLOGIJO

9 789612 378646

MATJAŽ BARBO

UVOD V MUZIKOLOGIJO Oddelek za muzikologijo Ljubljana 2016

2.11.2016 8:11:26


Matjaž Barbo

UVOD V MUZIKOLOGIJO

Ljubljana 2016

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 1

28.10.2016 15:09:10


UVOD V MUZIKOLOGIJO Avtor: Matjaž Barbo Recenzenta: Jurij Snoj, Aleš Nagode Lektorica: Tina Petrovič Slika na naslovnici: Stock photo © leminuit Tehnično urejanje in prelom: Aleš Cimprič

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za muzikologijo Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2016 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 781(075.8) BARBO, Matjaž Uvod v muzikologijo / Matjaž Barbo. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016 ISBN 978-961-237-864-6 286932736

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 2

28.10.2016 15:09:10


Vsebina

3

Vsebina

PREDGOVOR .............................................................................................................................. 5 UVOD ................................................................................................................................................................. 7 .

Muzikologija in humanistika .................................................................................................. 8

.

Zgodovinsko utemeljevanje sodobne muzikologije ..................................................13

.

Sistematiziranje muzikološkega raziskovanja ...............................................................15

1 GLASBENO ZGODOVINOPISJE IN SISTEMATIČNA MUZIKOLOGIJA ��������������33 1.1 Glasbena, kulturna in politična zgodovina .....................................................................33 1.2 Predmet glasbenozgodovinskega preučevanja ...........................................................42 1.3 Predmet in cilj sistematične muzikologije ......................................................................45 1.3.1 Kategorialno oblikovana akustična zaznava ......................................................47 1.3.2 Razumevanje glasbenega razumevanja ..............................................................50 1.3.3 Sistematična muzikologija in strukturna zgodovina .......................................52 1.4 Metode (sistematične) muzikologije ................................................................................53 1.5 Sistematična muzikologija kot dedič antične teorije glasbe ....................................57 1.6 Kratek oris osrednjih področij sistematične muzikologije ........................................59 1.6.1 Teorija glasbe .................................................................................................................61 1.6.2 Estetika glasbe ...............................................................................................................63 1.6.3 Sociologija glasbe ........................................................................................................64 1.6.4 Psihologija glasbe .........................................................................................................65

2 ZGODOVINA MUZIKOLOŠKE MISLI ......................................................................................71 2.1 Antični zapisi o glasbi .............................................................................................................74 2.2 Prehod iz antike v zgodnji srednji vek ..............................................................................79 2.3 Karolinško obdobje .................................................................................................................84 2.4 Iskanje stika z živo glasbeno prakso ..................................................................................89 2.5 Celoviti povzetki teoretskega spoznanja, nastanek prvih univerz .........................92 2.6 Ars nova v konfliktu z ars antiquo ......................................................................................96 2.7 Renesančni razkol z boetijevsko tradicijo .......................................................................99

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 3

28.10.2016 15:09:10


4

Uvod v muzikologijo

2.8 Vrhunec renesančne polifonije in njeno teoretsko utemeljevanje ......................103 2.9 Prima in seconda prattica ...................................................................................................107 2.10 Zgodnje povezovanje glasbe z retoriko ter teorija generalnega basa ...............113 2.11 Glasba iz enotnega teoretskega principa ......................................................................116 2.12 Teoretski temelji glasbene poetike ..................................................................................119 2.13 Začetki glasbenega zgodovinopisja ...............................................................................123 2.14 Zgodovinopisje 19. stoletja ................................................................................................131 2.14.1 Skladateljske monografije ....................................................................................133 2.14.2 Splošne glasbene zgodovine ...............................................................................134 2.15 Glasbena teorija v 19. stoletju ...........................................................................................137 2.16 Nekatere druge teme, ki jih načenja muzikološka misel 19. stoletja ...................143 2.16.1 Izvajanje starih del ...................................................................................................143 2.16.2 »Prava« liturgična glasba .......................................................................................145 2.16.3 Natisi starih del .........................................................................................................146 2.17 Glasbena teorija 20. stoletja na poti utemeljevanja avtorskih poetik .................148 2.18 Razširitev področij zgodovinskega zanimanja v 20. stoletju .................................154 2.19 Nova muzikologija in postmoderni zasuk muzikološke paradigme ...................160 2.20 Muzikologija na poti k uporabni vrednosti ..................................................................164

3 RAZVOJ SLOVENSKE MUZIKOLOGIJE ...............................................................................167 3.1 Pomen narodne prebuje v drugi polovici 19. stoletja ..............................................172 3.2 Prispevki k zgodovini Filharmonične družbe ...............................................................174 3.3 Cecilijanizem na Slovenskem ............................................................................................176 3.4 Zgodnji pregledni prispevki in začetek znanstvenega dela ...................................177 3.5 Uveljavitev slovenskega glasbenega narodopisja .....................................................182 3.6 Začetki poučevanja glasbene zgodovine na Slovenskem ......................................184 3.7 Institucionalizacija muzikologije ......................................................................................188

NAVEDENA IN PRIPOROČENA LITERATURA .......................................................................195

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 4

28.10.2016 15:09:10


Predgovor

5

Predgovor

Svet muzikologije kot kompleksne vede z izjemno bogato tradicijo predstavlja osnovno temo tega besedila, zasnovanega kot visokošolski učbenik za predmet Uvod v muzikologijo. Pri tem se posveča predstavitvi muzikologije znotraj širšega razumevanja glasbe v kontekstu splošnejših kulturnozgodovinskih premis in dilem glasbene prakse tako nekdaj kot danes. Prav zato je lahko privlačno tudi za širši humanistično razgledan bralski krog in za vsakega glasbenika, ki se sicer posveča glasbeni praksi. Delo, ki želi predstaviti muzikologijo, se mora najprej soočiti z njenim definiranjem in sistematiziranjem v okviru sodobnega sistema znanosti. Vendar bi bila ta podoba videti kot dvodimenzionalna ploskev, če je ne bi dopolnjeval izris zgodovinskega procesa postopnega utemeljevanja širše glasbenoteoretske misli, da bi jo tako lahko uzrli v plastični upodobitvi in s tem razumeli v različnih dimenzijah njene pojavnosti. To je torej tudi osnovni program in vsebina te knjige. Najprej se besedilo loteva propedevtike sodobne muzikologije in tako razgrne njeno tradicionalno sistematiziranje, nakaže njene poglavitne cilje, opredeli temeljne metodološke prijeme in se zgoščeno dotakne njenih osrednjih poddisciplin. Sledi poglobitev prikazanega s preletom po zgodovini teoretskih idej in zgodovinopisnih začetkov, ob koncu pa je natančneje predstavljena še zgodovina muzikološke misli na Slovenskem. Pri tem se v koncentričnih krogih stalno vračajo primerljive vsebine in podobni poudarki, s katerimi se v vse širši in globlji spirali izklesuje podoba muzikologije. Glavne poudarke besedilo prevzema iz učbenika z naslovom Obča muzi­ kologija, ki je nastal pred dobrim desetletjem in je danes že pošel. Vendarle je tekst korenito spremenjen, da bi bila pripoved bolj razumljiva, jasna in tekoča. Temu so namenjene tudi številne ilustracije, ki skušajo besedilo obogatiti z novo razsežnostjo.

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 5

28.10.2016 15:09:11


Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 6

28.10.2016 15:09:11


Uvod

7

Uvod

Muzikologijo lahko upravičeno označujemo za eno najmlajših ved, saj razmeroma pozno po meri sorodnih zlasti humanističnih disciplin izoblikuje primerljiv znanstveni aparat in se kot veda ozavesti, sistematizira, definira svoje okvire, cilje, predmet in znanstvene metode. Muzikologija je tako ozko zgodovinsko in kulturno definirana z imenom in s svojim predmetom. Pa vendar to ne določa povsem njenega pravega pomena in vsebine, ampak kaže bolj na neki trenutek specifičnega razvoja stare discipline, ki hodi v korak z glasbeno prakso vse od njenega začetka. To je proces, ki se včasih razkriva morda bolj ozaveščeno, drugič spet manj, kot zgodovinska stalnica teoretskega poglabljanja v zakonitosti postavitve tonskega prostora, razmerij med toni, v umevanje njihovega povezovanja, kontrastiranja, izostrovanja in umiritve, v interpretiranje njihovega realnega in simbolnega pomena, v povezavo s širšimi filozofsko-teološkimi koncepti dojemanja sveta okoli nas, v praktično razumevanje in ubeseditev sistemov variiranja in improviziranja, pa pozneje v način predmetne utrditve glasbenega poteka tako v zavesti ustvarjalcev kot na listu papirja, v razumevanje oddaljitve avtorja od izvajalca, pa obeh od poslušalca, v zgodovinsko zavest o dediščini preteklega ustvarjanja itn. V tem pomenu muzikologija spremlja človeka vse od trenutka rojstva mislečega bitja, ki ga zaznamuje hrepenenje po lepem. Paradoks definiranja muzikologije kot mlade vede, ki ima eno najstarejših tradicij, zadeva njeno širše ali ožje definiranje. Predstavitev muzikologije se tako ne more ustavljati zgolj na mejah nekega bolj ali manj navideznega zgodovinskega trenutka njene znanstvene utemeljitve in uveljavitve znotraj sodobnega sistema humanistike, ampak mora zajemati čim širšo predstavitev zgodovinskega pojavljanja in spreminjajočih se teoretičnih poudarkov misli o glasbi, znotraj katerih se muzikologija kot veda postopoma oblikuje in definira. To je proces, ki je ves čas tesno spleten na eni strani s širšimi filozofskimi koncepti, na drugi strani pa s konkretnimi praktičnimi glasbenimi vprašanji, zato je pripoved o zgodovini nujno ujeta na eni strani v okvir širših miselnih tokov preteklosti, na drugi strani pa je videti kot nekoliko okrnjeno obnavljanje glasbene zgodovine. Pa vendar je oboje tako nujen del njenega današnjega umevanja, da ne moremo mimo tega. Muzikologijo v osnovi vsekakor določata dva vidika. Na eni strani je opredeljena prek glasbe, ki se ji kot glasboslovje posveča, na drugi strani pa jo torej definira vključitev v širši krog humanističnih ved, med katerimi ima kot veda o glasbi, glasboslovje, preprosto svoje posebno mesto. Na eni strani je torej

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 7

28.10.2016 15:09:11


8

Uvod v muzikologijo

muzikologija določena kot dejanje muzikologov, skupaj z njihovimi metodami, spoznavnimi možnostmi, smotri, nameni ipd., na drugi pa kot znanost, ki se ukvarja z glasbo, ki ji prek problemov teoretskega utemeljevanja, akustičnih danosti, procesov zaznavanja, razumevanja in vrednotenja definira krogotok njenega dela. Muzikologija in humanistika Začetek muzikologije kot znanosti sovpada šele z zgodovinsko novejšimi poskusi racionalnega umetja sveta v okviru utopične predstave o oblikovanju znanstvenega sistema, ki bi celovito obvladoval svet okoli nas. Seveda ni mogoče reči, da bi težnja po razumski osvojitvi zakonov, v katere je vpet človek, naša misel, obnašanje, narava, svet v makro- in mikrokozmozu, ne bila stalna sopotnica človekovega bivanja, celo njegove biti. Kajti, kaj je bolj lastnega človeku kot mišljenje, premišljevanje, razumsko iskanje? Kaj ni celotna bit človeka kot »mislečega človeka« (homo sapiens) pogojena z mislijo, z razglabljanjem, racionaliziranjem? In ali ni prav iskanje resnice o našem svetu – svetu, kot ga živimo in v katerega smo postavljeni – pravi conditio sine qua non našega obstajanja? Temu se pridružuje hrepenenje po lepem, ki je v jedru vsakega človekovega doživljanja sveta okoli nas. Umetnost in premišljevanje o njej se zdi tako nekako naravni odgovor na najbolj notranje, najbolj temeljne vzgibe človekove biti. Čeravno nam sodobni svet urejujejo načela, ki se postopoma oblikujejo iz preteklih spoznanj in se družijo v t. i. »moderne« principe, je jasno, da ti ne morejo določiti pravega obzorja človekovega mišljenja in delovanja. Brez dvoma je res, da se je muzikologija v sodobnem sistemu znanosti utrdila šele pred kakima dvema stoletjema. A to nikakor ne more biti pravi mejnik začetka premišljevanja o glasbi, kontempliranja njenih zakonitosti, postavitve tonskega sistema, razmisleka o temeljnih odnosih med posameznimi toni, konsonančnega urejevanja zvočnega prostora in oblikovanja njegovega raztezanja v času. Nedvomno so se tudi daleč pred tem ukvarjali z vprašanjem o razmerju med blagozvočnim in ostrim sozvočjem, o časovnih proporcih, o metričnih formulah, o strukturnem redu, posledično o zapisu melodičnih pregibov, celo o moralnih in zdravilnih učinkih petja, muziciranja, pa poslušanja urejenih zvokov ... Širše pojmovana »teorija« o glasbi, premislek »mislečega človeka« o zvočnem svetu, ki ga obdaja in tudi soustvarja, so nedvomen sestavni del njegove biti, brez dvoma pa tudi nujen predpogoj njegovega muziciranja. Lahko rečemo, da ni glasbe brez premišljevanja o njej, da torej ni glasbe brez njene »muzikologije«, če rečemo nekoliko izostreno. Nikakor si tako ni mogoče predstavljati pračloveka iz Divjih bab, ki bi muziciral na medvedovo kost, ne da bi pred

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 8

28.10.2016 15:09:11


Uvod

9

tem premišljeno izvrtal luknjice, jih smiselno razporedil in potem domišljeno oblikoval všečno sosledje tonov. Prav stopnja racionaliziranja procesa vrtanja luknjic, ki niso posledica zgolj naključnega ugriza plenilske živali, upravičeno predstavlja izhodišče za identificiranje glasbenega instrumenta, ki ni le odvržen kup kosti v prazgodovinski jami. Kaj je bolj glasbenega – ustvarjanje glasbe ali premislek o njej? Kaj ni to vprašanje podobno, kot če bi se matematik spraševal, kaj je bolj matematičnega – reševanje zapletenih aritmetičnih vozlov ali njihovo zastavljanje? Enega brez drugega ni, oba procesa se nujno dopolnjujeta. Že v antični Grčiji, ki v svojem jeziku sicer ni poznala neposrednega ekvivalenta za izraz glasba, so muziciranje povezovali s fizikalno merljivimi in vrednotenimi količinami. Pravzaprav predstavlja v samem mitskem rojstvu glasbe Pitagorov premislek o proporcih različno težkih kladiv in višini njihovega zvoka kot izhodišču za zaznavo tonskega prostora to medsebojno prepletenost muziciranja in njegove racionalizacije. Prav ta mit tako potrjuje prepričanje, da glasbe ni, dokler se ne zavedamo njenih zakonitosti in značilnosti, premislimo o pogojih njenega nastanka ter učinkih njenega zaznavanja. Sprva je ta premislek nujno vseboval definiranje zvočnega prostora, v katerem se lahko oblikujejo spevi. Značilno za antiko je, da je v žaru navdušenja nad mišljenjem, filozofskim razglabljanjem, ta premislek predvsem matematično-fizikalno naravnan. Kot tak se zdi že na prvi pogled značilno »znanstven« v svojem pristopu – s pomočjo empirično merljivih komponent, ki zagotavljajo znanstveno preverljivost rezultata, določa okvir tonskega prostora in iz osnovnih proporcev razvija pogoje njegovega urejevanja. Pitagorejci številčnih razmerij, ki jih imajo za predpogoj urejevanja zvočnega prostora, vendarle ne umevajo izolirano, ampak jih vključijo v celovito razumevanje naravnih zakonov, znotraj katerih je določena harmonija vesolja, človeka in glasbe. Kot analogijo, prilikovanje biti, ki mu je pomenila več kot le današnjo podobnost, jo je v srednji vek prenašal Boetij, eden največjih poznavalcev grške teorije in s tem tudi eden največjih srednjeveških znanstvenih avtoritet. Boetij je prevzel prepričanje, da je glasbo mogoče interpretirati kot enega od obrazov istega urejevanja vesolja, človekove notranjosti in zvočnega sveta. Podobno kot troedini Bog se je musica v prizmi enovito pojmovanega sveta lomila v musico mundano, glasbo vsemirja in nebesnih proporcev, musico humano, glasbo harmoničnega ujemanja duha, duše in mesa, ter musico instrumentalis, glasbo zvočnega obilja tonov, ritmov in melodij. Celovit sistem, znova filozofsko utemeljen in matematično-fizikalno merjen, je predstavljal temelj za znanstveno dognanje pravil za urejevanje glasbe ter pogojev za njeno učinkovanje. V svoji vseobsežnosti, temeljitosti in natančnosti je morda sploh presegel vsa poznejša spoznavanja glasbe. Boetijev znanstveni koncept je glasbeno spoznanje tako povezal s številčnim, da

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 9

28.10.2016 15:09:11


10

Uvod v muzikologijo

je v tedaj sodobni epistemologiji znanosti glasba postala del znanosti o številih. Četudi nam je to morda danes že nekoliko oddaljeno, je glasba v tem okviru skupaj z aritmetiko, geometrijo in astronomijo logično postala del t. i. quadrivi­ uma, številčnega dela kompleksnega sistema sedmerih »svobodnih umetnosti« oz. »znanosti« (septem artes liberales). Prav te znanosti so predstavljale tudi temelj univerzitetnega poučevanja, ki se je rodilo na višku srednjega veka. Prvi vrhunski univerzitetni učitelji so imeli študij glasbe (ars musica) za samoumeven del svojega raziskovanja. Albert Veliki, Tomaž Akvinski, Johannes Afflighemensis, Franco iz Kölna, Hieronim Moravski, Jakob iz Lièga ... so glasbo razumeli kot nujen del spoznanja zakonitosti sveta, v katerem se neskončna Resnica razodeva v spektralnih lomih delnega racionalnega spoznanja, v fizikalnih zakonitostih, matematičnih formulah, pa tudi goli filozofski spekulativni abstrakciji. V navdušenju nad razkošno lepoto spoznavanja samega, nad brezmejno globino razodevajočega se sveta, je prav znotraj tovrstne spoznavne spekulacije prišlo do razkrivanja barvitosti hkratnega večglasnega muziciranja. Prav srednji vek je znotraj čisto racionalne abstrakcije tako razprl pestrost čutne naslade nad zvočnim bogastvom polifonega spleta melodij, obenem pa zagotavljal nujne predpogoje za njegov razcvet. Izhodišče za to je bilo utrjevanje naše zavesti o glasbi kot fenomenu zaključenih časovnih pregibov v času. Mogla se je utemeljevati le ob hkratnem postopnem dojemanju glasbe kot sklenjenem fenomenu, ki podobno kot pri kiparju oblikuje trdno zaznavne objekte našega zaznavanja in s tem spoznanja (ali pa vsaj ustvarja vtis, da jih oblikuje). Ključen za ta obrat je bil znanstveni prispevek areškega meniha Gvida, ki je predstavil sistem zapisovanja v notnem črtovju. Glasba je tako postala merljiv, hkrati pa oprijemljiv objektiviziran fenomen, kot so pozneje lahko utemeljevali tudi teoretiki kot Tinctoris ali Listenius. Pravzaprav je identificiranje glasbe kot trdnega objekta eden predpogojev za utemeljitev sistema njegovega preučevanja. Pred tem je bila namreč zveneča glasba dejanje glasbenikov s statusom obrtnikov. Izvrševali so namreč le tisto, kar so jim namenili v dolgih debatah preizkušeni in v pretresanju najglobljih zakonitosti sveta izučeni musicusi, povzdignjeni misleci. Muziciranje je bilo v času izgubljeno in za vedno v nepovrat odpihnjeno enkratno dejanje pevcev in instrumentalistov, golih obrtnikov, ki niso razumeli pravih globljih in resničnih razlogov za svoje početje, ki niso umeli skritih pomenov tonskih odnosov, širšega smisla postavitve zvočnega prostora ter njihove etične vrednosti. Prav zato se jim je, kot je bil prepričan – upravičeno, posmehoval še Gvido iz Arezza in jih primerjal z »živaljo, ki počne tisto, česar ne razume« (»Nam qui facit, quod non sapit, diffinitur bestia.«). V resnici pa je tako prav Gvido z izumom notnega zapisa, z utrditvijo glasbe v nekem za vedno ostajajočem in obstajajočem zapisu, postavil temelje za

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 10

28.10.2016 15:09:11


Uvod

11

postopno osredotočenje pozornosti glasbenikov ‒ ne le praktikov, temveč tudi teoretikov, na kontempliranje ne nekih glasbenih metafizičnih odnosov, temveč konkretnih »trdih« objektov. Ko je Tinctoris to opredelil kot opus musicum, je s tem storil najpomembnejši korak k opredelitvi glasbe kot stabilnega, trdnega predmeta, po katerem so v zgodovini stremeli glasbeniki, tudi še mnogo pozneje izpostavljeni kritiki na račun nezmožnosti objektne utrditve svojega predmeta. Listenius je to poimenoval musica poetica, torej tisti proces, ki za sabo pušča trdno sklenjeno in popolno delo (»qui post se […] opus perfectum et absolutum relinquat«, Listenius 1927, fol. a3v). Zdi se, da je tako vse klicalo k oživitvi premisleka o tej glasbeni konkretnosti, o individualnem glasbenem delu, v katerem so se ponavzočevala vsa nekdaj poveličevana splošna pravila, ki so zvočni svet opredeljevala in legitimirala z nekimi širšimi koncepti. Slednji so se v poglabljanju v konkretne karakteristike enkratnega individualnega dela zdeli vse bolj nepotrebni, odvečni in celo glasbi nelastni. Glasbi in njenemu interpretiranju se je vse bolj odmikal svet številčno-matematičnega utemeljevanja sveta. Nasprotno je v svoji sklenjenosti, zaokroženosti, celo predmetnosti v podobi partiture kot jasno določenega umetnostnega objekta vse bolj postajala podobna drugim umetnostim, ki se jim za ta status ni bilo treba posebej prizadevati. V navidezno srečnem trenutku utemeljevanja estetskih norm, ki naj bi vsem umetnostim prinesle odrešitev izpod tiranije zunajumetnostnih ciljev in jim podelile veljavo v sebi zaprtega, sklenjenega in le zase veljavnega sistema, je bila tudi glasba pritegnjena k »lepim umetnostim, izpeljanim iz skupnega načela«, kot je to v naslovu svojega traktata označil Charles Batteux (Traité des beaux arts, réduits à un même principe, Razprava o lepih umetnostih, izpeljanih iz skup­ nega načela, 1746). Principi njenega delovanja odslej torej niso tisti, ki bi ji bili »vsiljeni« od zunaj, temveč so principi, ki so lastni njej sami oz. tisti, ki določajo vse umetnosti, saj vse opredeljuje »skupno načelo«. Misel o glasbi ni zavezana premisleku o številih, proporcih, tudi ne o etičnem učinku glasbe, temveč izhaja iz zakonitosti, ki jih razbiramo pri vpogledu v druge umetnosti. Poti k njihovemu razumevanju morajo biti torej skladne s tistimi, ki jih rišejo splošne znanosti o umetnosti (Kunstwissenschaften). Pri tem je pomenljivo dejstvo, da prav te znanosti v iskanju emancipirajočih pogledov na umetnost in v zavračanju zunajumetnostnih določil uveljavljajo lasten umetnostni religijski sistem (Kunstreligion), ki poudarja metafizični značaj umetnosti, njeno skrito in nedoumljivo bit, dostopno le estetski kontemplaciji. Čeprav glasba v sistem vstopa kot nekakšen počasi privajajoč se tujec, dobi zaradi svojega nepojmovnega jedra in neubesedljive vsebine znotraj tega metafizičnega paberkovanja kmalu celo status najbolj cenjene bleščeče predstavnice najvišjega izpovedovanja onstranskega bistva. In paradoksno prav v zgodovinskem

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 11

28.10.2016 15:09:11


12

Uvod v muzikologijo

trenutku, ki se ponaša z visoko spoznavno racionalnostjo, zamenja empirične preverljive metode matematičnega premisleka številčnih razmerij in odnosov z metafizično nedoločenostjo estetskega koncepta. Morda je tovrsten zdrs v neopredeljivo še dodatno podžigalo utemeljevanje racionalnih, empirično preverljivih postopkov t. i. »razsvetljenih« tokov, s katerimi se poistoveti koncipiranje znanosti, ki se sedaj poimenujejo »moderne«. Višek tega gibanja predstavljata racionalizem in skepticizem francoskih enciklopedistov na čelu z Voltairom. V tem obdobju se osnujejo tudi učene družbe in akademije znanosti, ki podpirajo idejo razumskega spoznanja znanosti in umetnosti. Eno prvih tovrstnih združenj je bolonjska Academia dei Gelati, ki je delovala v letih 1588–1800. V Rimu ji je konec 17. stoletja sledila Acade­ mia degli Arcadi (1690). V Franciji je 1635. nastala Académie Française, ki so ji potem sledile še druge akademije (tako Académie des Inscriptions, 1663, in Académie de musique, 1669). V Veliki Britaniji ustanovijo podobno Royal So­ ciety (nepretrgoma deluje vse od leta 1660). Tudi pri nas konec istega stoletja pod vplivom italijanskih akademij najprej nastane Ljubljanska plemiška družba sv. Dizma (t. i. Societas Unitorum), zatem Akademija operozov (Academia ope­ rosorum Labacensium, 1693) in kmalu še Akademija filharmonikov (Academia Philharmonicorum Labacensis, 1701). Sredi 18. stoletja se uveljavi estetika lepih umetnosti, znotraj katere se z Alexandrom Gottliebom Baumgartnom uveljavi prepričanje, da je spoznanje Lepega zavezano čutnemu zaznavanju. Podobno kot je do Resnice mogoče priti le z razumskim spoznanjem, je neposredna čutna zaznava edina pot k Lepemu. Razumljivo se sedaj temu posveča tudi razpravljanje o umetnosti, znotraj tega pa premišljevanje o glasbi vse bolj opredeljuje analiza fizike zvoka in fiziologije poslušanja kot racionalni temelj estetike glasbe. Znanstveno prepričljivost estetskih spoznanj znotraj glasbe sedaj navidezno zagotavljajo fizikalno-matematične meritve akustičnih stimulusov in njihove fiziološke recepcije. Preučevanje glasbe tako (spet) dobiva naravoslovni značaj in ni čudno, da vrsta raziskovalcev iz tega obdobja prihaja prav iz naravoslovja, denimo matematika Joseph Sauveur in Leonhard Euler ter fizik Ernst Chladni. Tudi v 19. in 20. stoletju se je prav pod vplivom teh predpostavk zdelo, da je mogoče estetska vprašanja, s tem pa samo umetnostno bit glasbe, uspešno znanstveno reševati s pomočjo analize akustike in fizike zvoka ter fiziologije in pozneje psihologije poslušanja. Po svojem značaju empirično preverljive naravoslovne metode so pri preučevalcih, kot so bili Hermann von Helmholtz, Friedrich Carl Stumpf ali celo Hugo Riemann, dajale vtis, da je mogoče iracionalnost umetnosti obvladati s pomočjo fizikalnih meritev in fizioloških dognanj. Tako so postavljeni temelji »moderne« znanosti o glasbi.

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 12

28.10.2016 15:09:11


Uvod

13

Zgodovinsko utemeljevanje sodobne muzikologije Metode naravoslovja, ki ima s primerljivimi postopki in logičnimi principi značaj čiste znanstvenosti spoznanja, je bilo mogoče prepričljivo prenesti tudi na umetnosti, med drugim seveda na glasbo. In medtem ko je angleški termin »science« v anglosaškem govornem področju ostajal omejen na naravoslovne »znanosti«, je postal v nemščini izraz »Wissenschaft« uporaben za vse »vede«, ki jih opredeljuje »znanstven« pristop. Tako so prav z nemško jezikovno rabo tudi analize kulturnih fenomenov dobile značaj »znanstvenega« preučevanja in s tem status »znanosti«. Značilno je, da gre terminološko utrjevanje sintagme »glasbena znanost« (nem. »musikalische Wissenschaft«) v korak z vse bolj ozaveščenim prepričanjem, da je treba tudi znanost o glasbi obravnavati kot znanost, enakovredno drugim vedam, kot je leta 1863 trdil Friedrich Chrysander, ki je uredil zbirki esejev z značilnim naslovom Jahrbücher für musikalische Wissenschaft (1863 in 1867). Chrysander je sicer v uvodu v prvi zvezek esejev uporabljal tudi izraz, s katerim danes označujejo na nemškem govornem področju »muzikologijo« (»Musikwi­ ssenschaft«), pri čemer je neposredno izhajal iz zanj naravne povezave znanosti o glasbi z drugimi znanostmi o umetnostih (»Kunstwissenschaften«). Čeprav priznava, da je težišče preučevanja glasbe tako pri njem kot pri številnih njegovih sodobnikih postavljeno na glasbeno zgodovino, pa v kontekstu povezave z drugimi umetnostmi pomenljivo izpostavlja estetiko in »znanost o tonski umetnosti« (»Wissenschaft der Tonkunst«), pri kateri so v ospredju prav fizikalno-fiziološke predpostavke zaznavanja in vrednotenja glasbe (Chrysander 1863). To se navsezadnje vidi tudi v izboru sodelavcev za oba zbornika, ki ju po uvodnih besedah urednika začenjata prispevka o zvoku in uglasitvi izpod peresa sicer skladatelja in violinista, a v svojih znanstvenih spisih izrazito v pozitivistično utemeljevanje estetskih zakonitosti usmerjenega Moritza Hauptmanna (1792–1868). Izraz »glasbena znanost« so sicer uporabljali že prej. Tako je polihistor in glasbeni navdušenec Lorenz Christoph Mizler von Kolof (tudi Mitzler de Koloff, 1711–78) leta 1738 ustanovil Dopisno društvo glasbenih znanosti Elias Gottlob Haussmann, Johann Sebastian Bach v starosti 61 let, (Correspondierende Sozietät der musikalischen kopija oz. druga verzija portreta iz Wissenschaften), s katerim je želel spodbuditi leta 1846, 1848 (vir: Wikipedia).

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 13

28.10.2016 15:09:11


14

Uvod v muzikologijo

znanstveno pisanje o glasbi ter kroženje spisov med članstvom družbe. Med člani je bil tudi J. S. Bach, znameniti Haussmannov portret Bacha pa je nastal prav po naročilu ob vstopu v društvo. V istem obdobju je uporabljena tudi sintagma »tonska znanost« (Tonwissen­ schaft), ki jo srečamo na primer v naslovu spisa Georga Josefa Voglerja, Tonwis­ senschaft und Tonsetzkunst (Manhheim 1776). Poleg tega pa je v nemškem jeziku še danes v rabi izraz »raziskovanje glasbe« (Musikforschung), s katerim je poimenovano najstarejše in najvplivnejše nemško muzikološko društvo, Gesellschaft für Musikforschung, ki sta ga 1868. ustanovila Franz Commer in Robert Eitner. V nekaterih drugih jezikih je izraz za glasbeno znanost izpeljan s pomočjo latinske pripone »logos«, ki tradicionalno označuje znanosti. Tak je na primer angleški termin musicology, pa francoski musicologie, italijanski musicologia, španski mu­ sicología in navsezadnje slovenska beseda muzikologija. Podoben termin, Musi­ kologie, so že v 19. stoletju uporabljali tudi na Nemškem, vendarle je večinoma označeval etnomuzikološka preučevanja. Dejansko se je v nemško govorečih deželah, ki so nedvomno najbolj vplivale na vznik in razvoj sodobne muzikologije, v šestdesetih letih 19. stoletja vse bolj udomačeval izraz Musikwissenschaft. Prvič ga srečamo pri nemškem glasbenem učitelju in piscu Johannu Bernhardu Logierju (1777–1846) v naslovu spisa System der Musik-Wissenschaft (1827). Zanimiv je tudi angleški prevod naslova dela, A System of the Science of Music, ki torej uvaja sintagmo »science of music«. Čeravno gre za besedilo, ki se sicer ne posveča kakšni epistemologiji nove znanosti, temveč predvsem praktično glasbenim vprašanjem, zlasti povezanim z izvajanjem generalnega basa, je s svojim naslovom novo vedo o glasbi tudi smiselno umestilo v kontekst uveljavljajočega se poimenovanja »naravoslovnih znanosti« (Naturwissenschaften) in »duhovnih znanosti« (Geisteswissenschaften).

Pri razpravi System der Musik-Wissenschaft J. B. Logierja (Berlin 1827) na naslovnici neke knjige prvič srečamo nemški izraz za muzikologijo.

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 14

28.10.2016 15:09:11


Uvod

15

Nedvoumno se termin utrdi z revijo Vierteljahrschrift für Musikwissenschaft, ki so jo od leta 1885 urejali Friedrich Chrysander, Philipp Spitta in Guido Adler ter je v takratnem glasbenem prostoru močno odmevala. Revija je poleg terminološke utrditve v naslovu novo imenovani vedi določila tudi temeljne epistemološke okvire, opredelila predmet oziroma področja njenega delovanja, določila njene cilje in nakazala osnovne metodološke postopke. Šele v tem kontekstu lahko zares rečemo, da se porodi sodobna muzikologija. Muzikologijo lahko tako torej imamo na eni strani za »daleč najstarejšo« (»weitaus die älteste«) znanost o umetnosti, kot pravi W. Wiora (1961), hkrati pa je po svoji akademski uveljavitvi zelo mlada, saj jo lahko razumemo tudi kot ozko prostorsko in časovno zamejeno vedo, odraz zahodnoevropske misli nekako zadnjih dveh stoletij. Nedvomno bi težko govorili o muzikologiji v zvezi z antičnimi, srednjeveškimi ali renesančnimi idejami, prav tako bi z njo ne mogli enoznačno označiti premišljevanja o glasbi starih ali prostorsko oddaljenih kultur. Čeprav je racionalni premislek, ki določa urejevanje našega zvočnega sveta ter njegovo recepcijo, nujna stalnica vsakega delovanja, ki bi ga lahko definirali kot »glasbeno«, nas raznovrstnost in v veliki meri celo neprimerljivost referenčnih sistemov, ki določajo vsebino in okvir tako pojmovane »glasbe«, opozarja na preseganje meja, ki si jih zastavlja tradicionalna muzikologija. Tako bi lahko rekli, da je bila muzikologija kot eden sestavnih delov sistema sodobnih znanosti fenomen modernega sveta vse do pred kratkim povezana bolj ali manj zlasti z njegovimi tako imenovanimi zahodnimi oziroma evropskimi dimenzijami. Vendarle seveda to ne more določiti njenih epistemoloških okvirov za vedno. Tako je sodobna kritika znanosti tudi muzikologijo upravičeno soočila z zgrešenostjo in nezadostnostjo evrocentristično zamejenega kulturnega oziroma znanstvenega monopolizma. Sistematiziranje muzikološkega raziskovanja V povezavi s splošnimi znanostmi o umetnostih ter s tradicijo glasbene teorije, ki je neposredno izšla iz znanosti o številih, je muzikologija svoj raziskovalni okvir sprva usmerjala na celovito umevanje glasbe in njenega zaznavanja. Nedvomno jo je k težnji po kompleksnosti spoznavnega prostora nagibalo razsvetljensko navdušenje nad enciklopedičnim obvladovanjem celote človeškega védenja. Na drugi strani pa so jo k spoznavno-teoretskim vprašanjem usmerjali poudarki porojevajoče se estetike, ki je izpostavljala pomen neposrednega čutnega zaznavanja (seveda ob primerno izostrenem »okusu«) pri opredeljevanju lepega. Prav tem vprašanjem se posveča novo oblikovana veda, ki svoje področje zamejuje z mejami, opredeljenimi z epistemologijo tedaj sodobnih znanosti. Pri tem je celovitost védenja zaobsežena v logično postavljenem sistemu, za katerega

Uvod_v_muzikologijo_FINAL.indd 15

28.10.2016 15:09:11


UVOD MUZIK ISBN 978-961-237-864-6

Učbenik, ki želi predstaviti muzikologijo, se mora najprej soočiti z njenim definiranjem in sistematiziranjem v okviru sodobnega sistema znanosti. Vendar bi bila ta podoba videti kot dvodimenzionalna ploskev, če je ne bi dopolnjeval izris zgodovinskega procesa postopnega utemeljevanja širše glasbenoteoretske misli, da bi jo tako lahko uzrli v plastični upodobitvi in s tem razumeli v različnih dimenzijah njene pojavnosti. To je torej tudi osnovni program in vsebina te knjige. Pri tem se posveča predstavitvi muzikologije znotraj širšega razumevanja glasbe v kontekstu splošnejših kulturnozgodovinskih premis in dilem glasbene prakse tako nekdaj kot danes. Prav zato je lahko privlačen tudi za širši humanistično razgledan bralski krog in za vsakega glasbenika, ki se sicer posveča glasbeni praksi.

Uvod_v_muzikologijo_naslovka_FINAL.indd 1

MATJAŽ BARBO (1965) je študi-

ral muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1997 doktoriral s tezo Pro musica viva: Prispevek k slovenski moderni po drugi svetovni vojni. Zaposlen je na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, od leta 2010 kot redni profesor. S predavanji je gostoval na univerzah v Leipzigu, Brnu, Gradcu in Salzburgu. Več kot desetletje je bil glavni urednik mednarodne znanstvene muzikološke revije Muzikološki zbornik / Musicological Annual, poleg tega je v uredništvu več drugih znanstvenih in strokovnih periodičnih publikacij ter je vključen v različne domače in mednarodne znanstvene pro-

jekte. Bil je predsednik Slovenskega muzikološkega društva in je predstojnik Oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Raziskovalno se osredotoča na vprašanja, povezana z glasbo od 18. stoletja do danes, posebej s tisto, ki se tako ali drugače dotika slovenskega kulturnega prostora. Poleg tega je večji del njegovih raziskav posvečen glasbenoestetskim temam, zlasti v povezavi z definiranjem glasbenih referenčnih sistemov, analizo njene interpretacijske in recepcijske zgodovine ter konceptom glasbenega dela in improvizacijskih principov. Objavil je več knjižnih del, znanstvenih člankov, poljudnih tekstov in prevodov s področja muzikologije.

MATJAŽ BARBO: UVOD V MUZIKOLOGIJO

9 789612 378646

MATJAŽ BARBO

UVOD V MUZIKOLOGIJO Oddelek za muzikologijo Ljubljana 2016

2.11.2016 8:11:26

Uvod v muzikologijo  

Avtor se posveča predstavitvi muzikologije znotraj širšega razumevanja glasbe v kontekstu splošnejših kulturnozgodovinskih premis in dilem g...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you