Upravljanje arheološke dediščine

Page 1

ARHEOARHEOUPRA JELKA ARHEOLOŠKEUPRAVLJANJEPIRKOVIČDEDIŠČINE Oddelek za arheologijo Ljubljana 2022

Jelka UPRAVLJANJELjubljanaPirkovič2022ARHEOLOŠKEDEDIŠČINE

UPRAVLJANJE ARHEOLOŠKE DEDIŠČINE

Lektoriranje: Zala Mikeln

Avtorica: Jelka Pirkovič

Prva izdaja, prvi natis Naklada: 200 izvodov Cena: 9,90 EUR

Prelom: Nana Martinčič

Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2022. Vse pravice pridržane.

Fotografija na naslovnici: Kulturni spomenik Volčji Grad – Arheološko najdišče Debela Griža, EŠD 836. Avtor fotografije: Dejan Vončina, 2016

Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani

Tip publikacije: univerzitetni učbenik

Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelek za arheologijo

ISBN COBISS.SI-ID978-961-7128-63-5115881731

Recenzenta: Predrag Novaković, Sonja Ifko Tehnično urejanje: Jure Preglau

Založila: Založba Univerze v Ljubljani

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana PIRKOVIČ,351.853(075.8)719:903/904(075.8)902(075.8)JelkaUpravljanjearheološke

dediščine / Jelka Pirkovič. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založna Univerze v Ljubljani, 2022

Za izdajateljico: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2022

........................................................................................................................... 72 8

7.2

1 Uvod 7

6 Participativno upravljanje arheološke dediščine ....................................................59

4 Sistemski okvir upravljanja arheološke dediščine ..................................................41

1.1 Načela mednarodnega varstva dediščine, ki določajo smeri upravljanja dediščine, tudi arheološke 9

.............................................................................................................................................. 79 8.4

3 Turizem kot izziv za upravljanje arheološke dediščine..........................................33

7.1 Splošno o načrtovanju upravljanja 67 Proces načrtovanja upravljanja Dodatni napotki Prezentacija/interpretacija arheološke dediščine kot del upravljanja............. Vsebina prezentacije in interpretacije.................................................................................. Osnovni pojmi Načela Načini (oblike) predstavljanja dediščine javnosti in interpretacijska sredstva Načrtovanje prezentacije oziroma interpretacije Zaključne misli o interpretaciji arheološke dediščine Praktični dodatek za interpretacijo arheološke dediščine............................................

85

.....................................................................67

3Kazalo Kazalo

2 Spremembe v filozofiji varstva, ki so privedle do sodobnega upravljanja arheološke (kulturne) dediščine ...........................................................................23

77 8.1

............................................................ 82 8.6

1.2 Povezava med arheologijo za javnost in upravljanjem arheološke dediščine .......... 16

7 Načrt upravljanja arheološke dediščine

.....................

5 Na vrednotenju temelječe upravljanje arheološke dediščine ............................49

77 8.2

2.2 Vpliv svetovnih kriz 21. stoletja na upravljanje arheološke dediščine 26

.................................................... 84 8.7

.............................................................................................. 69 7.3

.....................................................................................................................................

..........................................................................................................................................

2.1 Prelomnice 23

2.3 Kako se kažejo spremembe v razumevanju arheologije............................................... 28

4.1 Problematika upravljanja dediščine v slovenskih razmerah 41 4.2 Širši in ožji vidik upravljanja..................................................................................................... 42

.............................................................................................................................. 78 8.3

.......... 80 8.5

........................................

.........................................................................................................

.......................................................................................

Zahvaljujem se red. prof. dr. Bojanu Djuriću, ker me je pred več kot dvajsetimi leti povabil k sodelovanju na Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete, in vsem kolegom, da so omogočili študij upravljanja arheološke dediščine. Posvetilo velja vsem generacijam štu dentov – naj jim spoznavanje vrednot kulturne dediščine odpira pot v prihodnost!

Ljubljana, 26. 4. 2022

1 Uvod

Uvodni del učbenika je namenjenen temu, da se študentje seznanijo s sistemskim okvirom, ki določa ključne smeri upravljanja arheološke in druge dediščine. Pri tem naj študentje spoznajo predvsem osnovno ureditev v naši državi in dobijo vpogled v to, kako mednarodna skupnost s pomočjo konvencij in drugih dokumentov določa standarde varovanja in upravljanja kulturne dediščine. V uvodnem poglavju podamo kratek pregled študijske snovi, ki so si jo študentje pridobili pri predmetu Arheologija za javnost na prvi stopnji študija, saj je takšno kratko utrjevanje že obdelanih študijskih vsebin dodatna opora pri pridobivanju študijskih kompetenc.

Na koncu poglavja – in tako je tudi pri naslednjih poglavjih – so predstavljena vprašanja, katerih namen je, da prispevajo k poglobitvi razumevanja posamezne teme in spodbudijo nadaljnje zanimanje zanjo. Vprašanja so predstavljena kot primeri, v študijskem procesu lahko vsakdo postavi nova, drugačna vprašanja.

7Uvod

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1 2008) definira upravljanje dediščine – in to velja tudi za arheološko dediščino – kot »izvajanje nalog, ki so potrebne za izpolnitev namena, zaradi katerega je bila stvar razglašena za spomenik, in obsega predvsem vodenje in organiziranje vzdrževanja, uporabe, dostopnosti, predstavitve javnosti in spremljanje stanja« (38. točka prvega odstavka 3. člena). Z drugimi besedami to pomeni, da upravljanje zagotavlja ne le preživetje zavarovane dediščine, to je kulturnega spomenika ali spomeniškega območja, temveč predvsem ohranjanje in razvijanje družbene (kulturne, izobraževalne, identifikacijske) vloge dediščine v širšem kulturnem in naravnem okolju. To hkrati pomeni, da je lastnik arheološkega najdišča (ali lastniki, ker je običajno lastnikov več) dolžan zagotoviti upravljanje predvsem, če je najdišče razglašeno za kulturni spomenik. Arheološka teorija pojem upravljanja arheoloških ostalin, ohranjenih in situ, definira širše, in sicer kot »upravljanje arheoloških virov« (archaeological resource management ali ARM). Oxfordov arheološki slovar (Darvill 2008, 128) podaja naslednjo definicijo: »Upravljanje arheoloških virov je del arheologije, znan tudi kot arheologija za javnost, ki se ukvarja s prepoznavanjem, določanjem, evidentiranjem, vrednotenjem in dokumentiranjem arheoloških najdišč in predmetov na

različnih ravneh z namenom prispevati k njihovemu ohranjanju, varstvu, zaščiti, prezentaciji in uporabi s pomočjo učinkovitih omilitvenih strategij, z izkopavanji in nedestruktivnimi raziskavami. Ključni vidiki tega dela so: izvajanje predpisov v zvezi z arheološkimi ostalinami, priprava strokovnih podlag za postopke spre jemanja odločitev, ki zadevajo morebitne vplive posegov na arheološke ostaline, izdajanje dovoljenj, izvajanje nadzora nad arheološkimi raziskavami, oblikovanje in izvajanje politike raziskav in razvoj javnih izobraževalnih programov.« Definicija torej enači pojma arheologija za javnost in upravljanje arheoloških virov: Darvill svojo definicijo po vsebini širi od pravno-upravnih dejanj in politike na področju iz obraževanja arheologov do ožjih strokovnih (izvedbenih) nalog varstva arheološke dediščine, vključno s presojo vplivov na arheološko dediščino v prostoru. Dvojen pomen pojma upravljanje je razviden iz definicij, ki jih podaja Get tyjev konservatorski inštitut v svoji bibliografiji ohranjanja in upravljanja arheo loških območij. Najprej poglejmo razlago pojma »upravljanje arheološke dedišči ne« (archaeological heritage management): »Upravljanje arheološke dediščine, imenovano tudi upravljanje arheoloških virov, je podvrsta tistega, kar je splošno znano kot upravljanje kulturnih virov, in zajema široko paleto vprašanj, poveza nih z varstvom, ohranjanjem in uporabo arheoloških virov. Upravljanje arheo loške dediščine se je razvilo kot odgovor na številne grožnje arheološkim virom ter je razvilo sredstva in načine za zmanjšanje njihovega vpliva, kot so na primer razvoj in izvajanje politike in zakonodaje (nacionalne in mednarodne); raziskovanje, zbiranje in upravljanje podatkov; zaščito in/ali reševanje arheoloških virov pred sodobnim razvojem in nedovoljeno trgovino ter izobraževanje in usposabljanje strokovnjakov in javnosti. Drugi socialni, politični in gospodarski pomisleki vse pogosteje prinašajo nove pristope in smeri ter prispevajo k intenzivnejšemu dialogu med zagovorniki upravljanja arheološke dediščine in akademsko arheologijo, pa tudi z vladnimi agencijami in nevladnimi organizacijami ter sorodnimi vedami. Ti problemi vključujejo pravice domorodnih ljudstev in raznolike odzive na njihovo preteklost, teoretični razvoj akademske arheologije, vprašanja razvoja v tretjem svetu, trženje in izkoriščanje dediščine za turizem ter vključevanje kulturne in naravne dediščine. Vsa ta vprašanja so svetovnega pomena, kar je dobro razvidno iz številnih publikacij in prispevkov, zbranih na mednarodnih kongresih.« (Getty 2003, 4)

Temu podrejen je pojem upravljanja arheoloških najdišč. Zgoraj omenje ni vir ta pojem definira tako: »Medtem ko je upravljanje arheološke dediščine usmerjeno v politiko in se v glavnem izvaja na regionalni in nacionalni ravni, je upravljanje arheoloških najdišč usmerjeno na posamezna najdišča ali vrste ali prostorsko povezane skupine najdišč, ki spadajo v enotno shemo upravljanja. Čeprav so vsa vprašanja, ki veljajo za upravljanje arheološke dediščine, tudi del upravljanja posameznega najdišča, literatura o upravljanju najdišč poudarja vpliv

8 Upravljanje arheološke dediščine

Uvodoma podajamo seznam mednarodnih konvencij s širšega področja varstva (nepremične, premične in nesnovne) dediščine kot osnovno informacijo o ob segu in posredno tudi o razvoju mednarodne pravne ureditve področja varstva kulturne dediščine. Pri sprejemanju in izvajanju mednarodnih konvencij s podro čja varstva sta najpomembnejši mednarodni organizaciji: Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, ustanovljena leta 1945 s sedežem v Parizu, bolj znana pod kratico Unesco, in Svet Evrope, ki je medvladna evropska organizacija, ustanovljena leta 1948 s sedežem v Strasbourgu (in ki je ne smemo zamenjevati z Evropskim svetom, ki je organ Evropske unije).

• Evropska kulturna konvencija (Svet Evrope, Pariz, 1954),

• Konvencija o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih (Unesco, 1970),

teh vprašanj na določeno najdišče ali skupino najdišč in tega, kako so bila obrav navana pri razvoju načrta upravljanja. Pri tem so v ospredju določena vprašanja, s katerimi se upravljanje srečuje na ravni posameznega najdišča, npr. prezentacija in interpretacija, ali so bolj osredotočena na posamezne rešitve (npr. na upravljanje obiskovalcev).«

9Uvod

• Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (Unesco, 1972),

• Evropska konvencija o protipravnih ravnanjih v zvezi s kulturnimi dobrinami (Svet Evrope, Delfi, 1985, ni stopila v veljavo),

• Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine, spremenjena (sprejeta na Malti, zato malteška konvencija, Svet Evrope, La Valletta, 1992),

• Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri okoljskem odloča nju in dostopu do pravnega varstva pri okoljskih zadevah (aarhuška konvencija, Združeni narodi, Aarhus, 1998),

1.1 Načela mednarodnega varstva dediščine, ki določajo smeri upravljanja dediščine, tudi arheološke

• Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine (Svet Evrope, London, 1969, kasneje jo nadomesti malteška konvencija, 1992),

• Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada (sprejeta v Haagu, zato znana kot haaška konvencija, Unesco 1954, s prvim in drugim protokolom),

• Konvencija o evropski stavbni dediščini (granadska konvencija, Svet Evrope, Granada, 1985),

• Konvencija Unidroit-a o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kul turne dediščine (Rim, 1995),

Sledi pregled in kratka oznaka konvencij, ki posredno ali neposredno določajo okvir upravljanja arheološke dediščine.

10 Upravljanje arheološke dediščine

• financiranje operacij, povezanih s konvencijo: ustanovitev posebnega skla da, financiranje morebitnih aktivnosti znotraj mednarodne organizacije,

• Konvencija Sveta Evrope o kaznivih dejanjih v zvezi s kulturnimi dobrinami (Nikozija, 2017).

• način sodelovanja med podpisnicami: implementacija s pomočjo mednaro dnega foruma, brez takšnega foruma,

• članstvo držav podpisnic: dvostranske, večstranske,

• reševanja sporov: ad hoc ali redna telesa.

• Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine (Unesco, Pariz, 2003),

• način sprejemanja: podpis – ratifikacija, neposredna ratifikacija (deponira nje listine o ratifikaciji),

Konvencija o evropski stavbni dediščini (granadska konvencija, Svet Evrope, 1985)

S stališča arheološke dediščine je konvencija pomembna zato, ker uvaja načela celostnega varstva, kar pomeni vključevanje interesov varstva v dejavnosti drugih segmentov delovanja države (urbanizem, regionalno načrtovanje, kmetijstvo, gospodarstvo). Celostno varstvo obsega tudi upravljanje dediščine, čeprav kon vencija o tem ne govori neposredno. Določbe konvencije se ne nanašajo le na varstvo dediščine, ki je posebej varovana, temveč tudi na varstvo njene okolice oziroma celote, kjer posamezni deli sami po sebi nimajo dediščinskih vrednot, vendar prispevajo h kakovosti življenjskega okolja.

• zavezanost in obveznosti podpisnic: okvirna, »običajna« konvencija, mo žnost rezerv,

• Konvencija o varovanju podvodne kulturne dediščine (Unesco, Pariz, 2001),

Konvencije, ki so pomembne s stališča upravljanja arheološke dediščine

Mednarodne konvencije (pogodbe) se razlikujejo glede na naslednje značilnosti:

• Evropska krajinska konvencija (Svet Evrope, Firence, 2002),

• Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (Faro, 2005),

• mednarodna organizacija: svetovno veljavne (Združeni narodi, Unesco, Uni droit), veljavnost omejena na Evropo (Svet Evrope),

• spremljanje izvajanja: obveznost poročanja držav članic, posebni mehanizmi spremljanja (neodvisna telesa),

Evropska konvencija o arheološki dediščini (malteška konvencija, Svet Evrope), 1992

Največje novosti malteške konvencije se nanašajo na določbe, ki uvajajo načela preventivne arheologije, in sicer:

Evropska konvencija o krajini (Svet Evrope), Firence, 2002

11Uvod

• Država mora zagotoviti terenske preglede, registre in karte arheoloških območij.

Konvencija krajino definira kot območje, kot ga zaznavajo ljudje in katerega zna čilnosti so plod delovanja in medsebojnega vplivanja naravnih in/ali človeških dejavnikov. Nadalje konvencija opredeljuje glavne ukrepe krajinske politike in sicer varstvo, upravljanje, urejanje (načrtovanje) krajine. Konvencija velja za vse vrste krajin, tudi arheološke, mestne in degradirane. Med drugim predpisuje, da je treba za vsako krajino določiti »cilje kakovosti«, ki se uresničujejo pri njenem varstvu, upravljanju in načrtovanju posegov vanjo. Med konvencijami Sveta Evro pe je ta prva, ki neposredno govori o upravljanju, v tem primeru krajine. S stališča arheologije je jasno, da imajo krajine tudi arheološke razsežnosti.

Pravni red Evropske unije se le obrobno dotika področja varstva in upravlja nja dediščine, ker je urejanje teh zadev (tako kot kulture na splošno) v pristojno sti držav članic.

• Država mora zagotoviti sodelovanje arheologov v vseh fazah prostorskega načrtovanja, ob pomembnih odkritjih mora obstajati možnost spremembe planov ali zavrnitve gradbenih dovoljenj.

• Za arheološke raziskave mora biti na razpolago dovolj časa in sredstev (določitev finančnih viro – državnih ali zasebnih).

b) Države morajo predpisati obveznost prijave naključnih najdb in neprijavo najdb sankcionirati.

• V presojah vplivov na okolje mora biti v celoti upoštevana arheološka dedi ščina in njen položaj v prostoru.

a) Izkopavanja lahko izvajajo le usposobljeni strokovnjaki na podlagi oblastnih dovoljenj.

Je osrednji mednarodni pravni akt, ki določa varstvo in upravljanje arheološke dediščine. Poleg načel, ki jih je treba upoštevati pri arheoloških raziskavah in so določene v londonski konvenciji iz leta 1969, opredeljuje še dodatne obveznosti držav članic, med katerimi sta pomembni naslednji določbi:

• Država mora ukrepati tako, da bo po končanih raziskavah in pred celotno ob javo obveznega poročila v praksi zagotovila pripravo znanstvenega povzetka, primernega za objavo.

Na področju okolja je Evropska unija sprejela naslednje uredbe, ki posegajo tudi na področje varstva arheološke dediščine kot dela okolja:

Kot del pravnega reda EU na področju okolja je pomembna še Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (aarhuška konvencija, 1998), in to zato, ker je k tej konvenciji pristopila EU. S tem je konvencija dobila status notranjega pravnega akta EU, kar zahteva dosleden prevzem določb te konvencije v pravni red vseh dr žav članic. Konvencija je mednarodna pravna podlaga za zagotovitev sodelovanja javnosti v zadevah okolja in varstva dediščine kot dela okolja.

Država članica mora določbe direktiv vključiti v svoj pravni red, sicer tvega tožbo Evropske komisije na Sodišču evropskih skupnosti v Luksemburgu.

Pojem okolje poleg arheološke dediščine obsega tudi stavbno dediščino in krajino, torej tiste dediščinske zvrsti, ki so pomemben del prostora.

• Direktiva 2007/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta EU z dne 23. oktobra 2007 o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti.

Deloma pravni red Evropske Unije velja tudi za arheološko in drugo dedi ščino, in to takrat, ko se nanaša nanju kot na del okolja, pri premični arheološki dediščini pa tudi v skupnih evropskih carinskih predpisih (pri izvozu arheoloških zbirk in posameznih artefaktov zunaj območja carinske unije EU) in pri delnem odstopanju od načel prostega pretoka blaga v brezcarinskem območju EU.

• Direktiva Sveta EU 85/337/EEC o oceni vplivov določenih javnih in zasebnih projektov na okolje,

Omenjene direktive Evropske Unije in aarhuška konvencija so vključene v nasle dnje zakone Republike Slovenije:

• Zakon o varstvu okolja, Ur. l. 39/2006, 70/2008, 108/2009. Zakon določa, da so območja dediščine z določenim varstvenim režimom tako imenovana okoljska izhodišča, ki jih je treba upoštevati pri vseh načrtih in projektih, ki imajo okoljske vplive. Zakon (tako kot ustrezni direktivi EU) določa dve vr sti presoj vplivov na okolje: tako imenovano celovito presojo in presojo, ki se pripravi na ravni posameznih projektov. Celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) so del strateškega načrtovanja, zanje je odgovoren pripravljavec planskih aktov (običajno so to občine ali država). Če v strateški fazi ni bil opravljen CPVO, je treba pripraviti presojo vplivov na okolje (CPO) v izvedbe ni fazi ob pripravi posameznih projektov. Zakon o varstvu okolja tudi zagotavlja sodelovanje javnosti v teh postopkih.

• Direktiva 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta EU o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje,

12 Upravljanje arheološke dediščine

13Uvod

uporabe (digitalnih) vsebin javnega sektorja:

• Uredba Sveta Evropske unije (EGS) št. 3911/92 z dne 9. decembra 1992 o izvozu predmetov kulturne dediščine (31992R3911);

pretoka blaga:

• Uredba Sveta EU (EGS) št. 752/93 z dne 30. marca 1993 o določbah za izved bo Uredbe Sveta (EGS) št. 3911/92 o izvozu predmetov kulturne dediščine (31993R0752);

Kot primer novejšega mednarodnega pravnega akta bomo nekoliko podrobneje predstavili Okvirno konvencijo Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (farska konvencija).

Konvencija temelji na naslednjih izhodiščih:

• cilje ohranjanja je mogoče doseči z bolj usklajenim sodelovanja med vsemi javnimi, institucionalnimi in zasebnimi dejavniki.

• Zakon o prostorskem načrtovanju še podrobneje umešča presojo vplivov na okolje (in na kulturno dediščino) v postopke načrtovanja na državni in občin ski Področjeravni.prostega

• Direktiva Sveta EU 93/7/EGS z dne 15. marca 1993 o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili protipravno odstranjeni iz ozemlja države člani ce (31993L0007).

Za vključitev določb te direktive v slovensko zakonodajo je bil sprejet Zakon o vračanju protipravno odstranjenih predmetov kulturne dediščine (Uradni list RS, št. Področje126/03).ponovne

• Direktiva (EU) 2019/1024 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o odprtih podatkih in ponovni uporabi informacij javnega sektorja.

• ohranjanje dediščine in njena trajnostna uporaba spodbujata človekov ra zvoj in izboljšujeta kakovost življenja;

• dediščina ima pomembno vlogo pri graditvi mirne in demokratične družbe ter trajnostnem razvoju in spodbujanju kulturne raznovrstnosti;

• Uredba Evropskega parlamenta in Sveta EU št. 2018/880 z dne 17. aprila 2019 o vnosu in uvozu predmetov kulturne dediščine;

Direktiva določa, da morajo organi javnega sektorja kot del informacij javnega značaja na svetovni splet posredovati svoje dokumente. Spremembe prvotne direk tive iz leta 2003 je še olajšala ponovno uporabo informacij javnega sektorja v digitalni obliki, ki morajo biti brezplačno na razpolago za ponovno uporabo – to velja tudi za muzeje, knjižnice in arhive, vključno z digitalnimi podatki o arheološki dediščini.

JELKA PIRKOVIČ

ima doktorat iz konservatorstva in diplomo ter magisterij iz umetnostne zgodovine. Je avtorica več kot sto člankov in petnajst publikacij s področja varstva kulturne dediščine. Skupaj z doc. ddr. Vereno Perko predava na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za arheologijo, in sicer predmete Arhelogija za javnost (dodiplomski študij), Upravljanje arheološke dediščine (magistrski študij) in Heritologija (medoddelčni doktorski študij).

ARHEOARHEOUPRAUčbenikjenamenjenpred-vsemštudentomarheologijeindrugihvedspodročjavarstvakulturnedediščine.Koristilbotudivsakomur,kidedišči-noceniterželisodelovativnjenemupravljanju.Upravlja-njearheološkedediščinejevzadnjihdesetletjihvsvetupri-dobilonapomenu.Tudiprinassepostopomauveljavljakotsistematičeninhkratipar-ticipativenpristopkizvajanjunalog,potrebnihzaizpolnitevnamenavarstvadediščine.Uč-benikvsebujedefinicijeosnov-nihpojmov,teoretičnaizhodi-ščatermetodološkenapotke,kotizhajajoizmednarodnihvarstvenihstandardovinlitera-ture,inpraktičneizziveupra-vljanjaarheološkihobmočijinsitu,kotjihpredstavljaturistič-naizraba.Jedroučbenikajenamenjenoizvajanjunalogvrazponuodvrednotenjaarhe-ološkedediščine,ohranjenevprostoru,sodelovanjazjavno-stijoprinjenemupravljanjudopripraveinizvedbenačrtaupravljanjainprezentacijeterinterpretacijearheološkededi-ščinekotdelaupravljanja.Svojoakademskopotjepo-vezovalazdelomnaZavoduzavarstvokulturnedediščineSlovenijeterMinistrstvuzakulturoRS,kjerjebilameddrugimdržavnasekretarkaindirektoricaDirektoratazakul-turnodediščino.PrispevalajekpripraviinsprejemunovegaZakonaovarstvukulturnede-diščineinpodzakonskihaktov.Namednarodniravnijesode-lovalavrazličnihtelesihSve-taEvropeinEvropskeunije,predvsemvokviruobehpred-sedovanjSlovenijeSvetuEU.Aktivnajetudivnevladnihor-ganizacijahspodročjavarstvadediščine.

9 789617 128635 ISBN 978-961-7128-63-5

Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.