Page 1

CA NA ŠTEVILNIH UNIVERZAH PO SVETU IN ZASLUŽNA PROFESO-

UNIVERZI V KALIFORNIJI V LOS ANGELESU. SVOJO KARIERO JE GRADILA NA MONORICA NA

GRAFSKIH ŠTUDIJAH S PODROČIJ POLITIČNE MISLI, FILOZOFIJE IN

(THE PROBLEM OF POLITICAL OBLIGATION, 1979; THE DISORDER OF WOMEN, 1989; DEMOCRACY, FEMINISM, WELFARE, 2011), NAJODMEVNEJŠE IN NAJVEČKRAT PREVEDEFEMINIZMA

NO PA DO DANES OSTAJA NJENO DELO

SPOLNA

POGODBA.

USTANOVITELJICA

JE

SO-

INŠTITUTA

ZA

PRIMERJALNO ETIKO

ETHIKON

IN

ČLANICA VEČ UREDNIŠKIH ODBOROV MEDNARODNIH REVIJ S PO-

ENA

SVETOVNO NAJBOLJ PROMINENTNIH POLITIČNIH TEORETI-

ČARK,

CAROLE PATEMAN, V KNJIGI SPOLNA POGODBA REDEFINIRA STANDARDNE, HEGEMONE INTERPRETACIJE DRUŽBENE POGODBE, KI IZHAJAJO IZ KLASIČNE FILOZOFSKE POLITIČNE MISLI. NJENA KULTURNA IN ZGODOVINSKO USIDRANA INTERVENCIJA V RAZUMEVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC, SVOBOŠČIN IN PODREJENOSTI POSTAVLJA POD VPRAŠAJ STANDARDNE DEFINICIJE DRUŽBENE POGODBE, KI SO IZŠLE IZ RAZSVETLJENSKE MISLI IN SO

(BILE)

MOŠKOCENTRIČNO INTERPRETIRANE.

S

KRITIČNO

ANALITIČNO IN TEORETSKO POGLOBLJENO PRONICLJIVOSTJO

CAROLE PATEMAN

POKAŽE, KAKO JE V TEORIJAH POLITIČNE

MISLI O DRUŽBENI POGODBI NA ROB ZANIMANJA POSTAVLJENO VPRAŠANJE ODNOSA MED SPOLOMA IN KAKO SE PRAV PREK PARCIALNEGA RAZUMEVANJA DRUŽBENE POGODBE VZPOSTAVLJAJO MODERNI PATRIARHAT IN POLITIČNE PRAVICE MOŠKIH NAD ŽENSKAMI.

TO

JE RADIKALNA NOVOST, KI JO PRINAŠA

KNJIGA IN KI PREDSTAVLJA TUDI ENO IZMED OSREDNJIH ZNAN-

STVENIH SPOZNANJ, SAJ RAZPRAVA PRAV NA REINTERPRETACIJI KLASIČNE POLITIČNE MISLI POSTAVI TEMELJE SODOBNE POLITIČNE IN DRUŽBENE TEORIJE.

DROČJA POLITIČNE IN DRUŽBO-

MARUŠA PUŠNIK

SLOVNE TEORIJE.

CAROLE PATEMAN CAROLE PATEMAN SPOLNA POGODBA

CAROLE PATEMAN JE POLITIČNA TEORETIČARKA, PREDAVATELJI-

SPOLNA POGODBA

ENA OD OSREDNJIH TEZ KNJIGE JE, DA JE UNIVERZALNA SVOBODA VEDNO HIPOTEZA, POLITIČNA FIKCIJA, SAJ POGODBA (POGODBA KOT SREDSTVO MODERNEGA PATRIARHATA) GENERIRA DOMINACIJO IN SUBORDINACIJO. SPORAZUMI TOREJ, KI UREJAJO DRUŽBO, SO VEDNO NA NEK NAČIN PROBLEMATIČNI IN NE UNIVERZALNO

(HKRATI JE »OPOZORILO« FEMINISTIČNE MISLI, KI OPOZARJA, DA NI UNIVERZALNE, ABSTRAKTNE ČLOVEŠKOSTI IN DA JE MISEL, DOBRODEJNI ZA VSE TO OSREDNJE

Nest pla qui to blam nos es nos volut ulpa voluptatibus ium inverovitas re moloribus dictur, sam cores sinvelessit ellores ipicien debiste sciuntist esedEt est ullacea corem ella dolent vit aut denim aribusa piducitia cum liberit qui dolorem pelignatur moluptur, sunt doluptatis ius eatibus sim qui sequas dolupta dit quam faciduntem voluptae lab impos sint aboratiur, offictem il imus sim eaqui doluptvolumenis.

KI POSTAVLJA POSAMEZNIKA KOT BREZSPOLNEGA,

BREZRASNEGA,

IPD., SKRATKA BREZTELESNEGA, MANJKAVA).

VALERIJA VENDRAMIN

ISBN 978-961-237-825-7

9 789612

Spolna_pogodba_naslovka_FINAL.indd 1

378257

26.4.2016 14:58:56


Carole Pateman

SPOLNA POGODBA

Spolna pogodba_FINAL.indd 1

26.4.2016 15:00:17


Spolna pogodba Naslov izvirnika: The Sexual Contract (Published by Polity Press in association with Blackwell Publishers Ltd.) © 1988 Carole Pateman All rights reserved. © za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016 Vse pravice pridržane. Avtorica: Carole Pateman Prevod: Urban Tarman in Ksenija Zubković Recenzenta: Maruša Pušnik, Valerija Vendramin Uredila in predgovor napisala: Ksenija Vidmar Horvat Lektorirala: Tina Petrovič Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Fotografija zvitka na naslovnici: © iStock.com/urfinguss Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2016 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2015. Prevod knjige je izšel v dogovoru s Polity Press Ltd., Cambridge. Prevod je izšel v okviru Programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 141.72:32 305 316.346.2 PATEMAN, Carole Spolna pogodba / Carole Pateman ; [prevod Urban Tarman in Ksenija Zubković]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016 ISBN 978-961-237-825-7 284530688

Spolna pogodba_FINAL.indd 2

26.4.2016 15:00:17


Kazalo Ksenija Vidmar Horvat: Spolna pogodba in njen postnacionalni aneks

5

Carole Pateman: Spolna pogodba Predgovor avtorice k slovenskemu prevodu 17 Predgovor 27 Prvo poglavje: Sklepanje pogodbe 31 Drugo poglavje: Zmešnjave patriarhata 47 Tretje poglavje: Pogodba, posameznik in suženjstvo 67 Četrto poglavje: Geneza, očetje in politična svoboda sinov 105 Peto poglavje: Žene, sužnji in mezdni sužnji 143 Šesto poglavje: Feminizem in zakonska pogodba 181 Sedmo poglavje: Kaj je narobe s prostitucijo? 215 Osmo poglavje: Konec zgodbe? 245 Stvarno in imensko kazalo 259

Spolna pogodba_FINAL.indd 3

26.4.2016 15:00:17


Spolna pogodba_FINAL.indd 4

26.4.2016 15:00:17


Spolna pogodba in njen postnacionalni aneks

5

Ksenija Vidmar Horvat

Spolna pogodba in njen postnacionalni aneks I. Teze o moderni spolni pogodbi, ki jih je Carole Pateman objavila v istoimenskem delu leta 1988, je na kratko mogoče povzeti takole: • državljanske svoboščine, ki smo jih pridobili z moderno državno ureditvijo v javnem, so neločljivo povezane s patriarhalno pravico moškega, da si podredi žensko v zasebnem; • delitev na javno in zasebno sfero je zgolj površno prikrivanje prepletenosti političnih in spolnih pravic ter soodvisnosti družbene in spolne pogodbe; • družbena pogodba, ki so jo zapisovali filozofi od Hobbesa dalje, je zgodba o svobodi, spolna pogodba, ki so jo zamolčevali, zgodba o podrejanju. Svoboda in podrejanje sta dve plati istega zlatnika, ki predstavlja moderno valuto državljanstva in civilne družbe; • dominacija nad ženskami je politična in spolna, pa tudi obratno: svobodni politični posameznik je moško dete matere, se pravi osebe, ki jo opredeljuje pripadnost podrejenemu spolu. Zato je posameznik materin otrok samo v biološkem smislu, v političnem smislu je vselej očetov sin, torej moški potomec; • samo če uvidimo sočasnost političnega in spolnega, oziroma javnega in zasebnega, nam je jasno, da je današnja družba vse prej kot ne-patriarhalna. Tudi ko spremljamo napredek na področju ženskih političnih in reproduktivnih (tj. spolnih) pravic, le presoja skupnega učinka razkrije, kdaj bi spolno osvoboditev v javnem upravičeno lahko poimenovali tudi post-patriarhalno.

Spolna pogodba_FINAL.indd 5

26.4.2016 15:00:17


6

Ksenija Vidmar Horvat

ad (I.) Politološko-filozofska argumentacija avtorice, na kateri slonijo zgornje trditve, vključuje dela klasičnih teoretikov kontraktarianizma, zajame pa tudi sodobno feministično razpravo. Po prepričanju Patemanove sta si tako pogodbena teorija kot njena feministična, s socializmom obarvana argumentacija o izkoriščanju po spolu, blizu v smislu, da izpuščata pomembno zgodovino preoblikovanja patriarhata iz »naravne« v »kulturno« družbeno shemo odnosov med spoloma. Za pogodbenike je prehod od narave h kulturi koncipiran kot radikalni odmik od patriarhalne družinske k egalitarni civilni družbi, ki je že realiziran; za feministke je pogodba zgodovinsko nepopolna in prežeta z ostanki patriarhalne neenakosti med spoloma; držijo se je ostanki biološkega spola, s čimer družbeni spol posameznico zadržuje na zgolj pogojnih temeljih politične, socialne in ekonomske enakosti. Za prve je zgodba v glavnem končana, za druge zgodovinski zaključek čaka še na drugo, žensko polovico pogodbene enakosti. Izhodišče za enakost pri obeh je posameznik-državljan. A tisto, kar danes častimo kot politične pravice posameznika, neodtujljive bodisi glede na spol ali druge družbene opredelitve, kot so rasa, razred, etnija itn., nadaljuje Patemanova, izhaja is spolne patriarhalne pravice. Moderna zgodba o patriarhatu se po avtorici namreč začenja s slepilno figuro očeta. Slepilno zato, ker preskoči genezo očetovstva: moški postane oče šele po tem, ko si je že pridobil spolni dostop do ženske in njenega telesa in iz nje naredil mater. Očetovska figura tako prikriva dejstvo, da civilna svoboda predpostavlja patriarhalno pravico ter da je politična pravica vselej neločljiva od spolne pravice; ta del vključuje pravico gospodovanja nad (ženskim) spolom, udejanjeno v heteroseksualni zakonski zvezi. Ali, kot avtorica povzema s Freudom, moderni posameznik je moški politični dedič prascene, ki jo zaznamuje očetomor; in član bratovščine, ki temelji na izključevanju žensk. V političnem smislu se ga resda pojmuje kot nosilca družbenega očetovstva (red zakona in oblasti), toda v zasebni sferi družbeno pogodbo izvaja kot sin, ki si je z odstranitvijo očeta priboril dostop do vseh žensk (razen matere). »Samo« uboj očeta ne zadostuje za odpravo patriarhalnega spolnega reda; iniciacija v politično bratstvo sinov, ki nasledijo njegovo oblast, patriarhalni moškosti zagotovi večnost v telesu sinov. Pogodba zato ni prekinitev patriarhata, pač pa način, kako ta preživi, in se, prek zakonske pogodbe, rekonstituira v modernem času. Vertikalna spolna hierarhija med očeti in sinovi se zloži v horizontalno vladavino sinov nad ženami. Konceptu pogodbe gre pripisati, da je povezavo med modernim patriarhatom in civilno svobodo tako težko zaznati. Pogodba

Spolna pogodba_FINAL.indd 6

26.4.2016 15:00:17


Spolna pogodba in njen postnacionalni aneks

7

predpostavlja odnos med enakopravnima strankama, zato se zdi, da je prenos na vse druge družbene ravni dogovarjanja – o državljanstvu, zaposlitvi, zakonski zvezi – mogoče razumeti v enakem pomenu svobodne privolitve v pogodbeno razmerje med strankama-posameznikoma. V resnici gre pri moderni pogodbi za obliko civilnega suženjstva oz. svobodnega podrejanja (izkoriščanju). Po teoretikih pogodbe posameznik v zameno za zaščito daje svojo svobodo državi oz. civilni avtoriteti. Podobna menjava naj bi se odvijala tudi, ko gre za zaposlitveno ali zakonsko pogodbo. Družbena pogodba odpravi družbo »statusov« in namesto njih vpelje ideje posameznika, njegove svobode in enakosti, dodeljene ob rojstvu. V tem smislu je teorija družbene pogodbe emancipatorna in revolucionarna, saj predpostavlja možnost univerzalne odprave dominacije posameznika ali skupin ali kategorij posameznikov nad drugimi. Toda, kot pravi avtorica, pogodbena teorija je izjemna po svoji sposobnosti, da podrejenost prikaže kot osvoboditev. To stori s pomočjo kategorije posameznika kot lastnika samega sebe, subjekta, ki poseduje lastnino v svoji osebi. Le kot lastnik svojega telesa in v njem uskladiščenih lastnosti, nujnih za menjavo, lahko stopa v pogodbeno razmerje, s katerim v zameno za zaščito ponudi svojo storitev – in svobodo. To menda počne z namenom zaščite svojega interesa oz., kot pri Locku, z ekskluzivno pravico nad samim seboj in s ciljem najboljšega mogočega služenja samemu sebi. Toda zaščita prek pogodbe je evfemizem za izkoriščanje. Edina svoboda, ki jo imata delavec in ženska na voljo ob sklenitvi pogodbe, je svobodna podreditev pogojem pogodbe. Kapitalist in moški zakonec lahko izkoriščata drugo stran v pogodbi le zato, ker je ta predpostavljena kot podrejena. Za feministke je rešitev v odpravi neenakosti, ne pa v anuliranju same pogodbe. Po Carole Pateman je strategija napačna, predvsem zato, ker prehitro sklepa, da so v kontekstih družbene neenakosti vse menjave, ki jih vključuje pogodba, identične po svoji anatomiji izkoriščanja. Zato, piše, kritiki kapitalizma sodobne mezdne delavce imenujejo civilni sužnji, feministke pa gospodinjsko delo primerjajo z izkoriščanim razredom industrijskega proletariata. Toda suženj je »družbeno mrtva oseba«, ne pravno ne človeško ne obstaja drugače kot prek nosilca v svojem gospodarju. Mezdni delavec kot utelešenje ideje modernega »posameznika« je družbeno živ, gospodar samega sebe in lastnik v svojem telesu. Lastništvo seveda ni absolutno, ampak pogodbeno, odvisno od individualnosti, pripoznane prek interakcije z drugim, prav tako enakim »posameznikom«. Zato je pogodbeno razmerje, kot poudarja Rousseau, nasprotno suženjstvu, kajti vse oblike odtujitve od lastnine v lastnem telesu predpostavljajo odnos neenakosti oz. ukinitev možnosti za implementacijo civilne ideje »posameznika«.

Spolna pogodba_FINAL.indd 7

26.4.2016 15:00:17


8

Ksenija Vidmar Horvat

To velja za vse pogodbe, ki sledijo osnovni družbeni pogodbi – z izjemo spolne. Tu ideja posameznika, rojenega v svobodo in enakost, naleti na čer – ženski spol. Če naj ženska vstopi v zakonsko pogodbo, mora tako kot pri vseh preostalih pogodbah posedovati lastnosti »posameznika«, torej enakega in svobodnega subjekta z gospostvom nad lastnim telesom. Vendar, kot vemo, v resnici ni tako. Ženska v moderni družbeni ureditvi, ki predpostavlja moško javno in žensko zasebno sfero, zasede mesto pol-subjekta, svobodnega toliko, da lahko sklene pogodbeno razmerje (in torej potrdi diktaturo pogodbeništva), a nikoli polno svobodnega v svojem telesu. Zaprta za zidove zasebne sfere je oropana ekonomske neodvisnosti in obenem potisnjena v vlogo neprostovoljne »matere« javne sfere; le s tem, ko zasede mesto ženske, »obdarjene« z naravnimi omejitvami (razuma) in biologije, lahko steče rojstvo moškega političnega posameznika; le s tem, ko ji je dodeljeno upravljanje doma, si moški lahko, po isti logiki narave in biologije, prisvoji sfero javnega. »Zakonski odnosi so torej del spolne delitve dela in strukture dominacije, ki se prek zasebnega doma razteza v javno areno kapitalističnega trga.« Zasebno in javno sta skupna integralna dela kapitalistične družbe, zato se žensko delo pogosto obravnava kot izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi. Zakonska pogodba, pravi Carole Pateman, je oblika delovne pogodbe, s katero se žena zaveže, da bo delala za moža. Zato, kot omenjeno, feministke gospodinjo primerjajo z mezdnim delavcem, pa tudi s sužnjo in služabnico. Družinsko ureditev modernega zakonskega para primerjajo s fevdalnim gospodinjstvom, kjer ženi pripade mesto tlačanke (socialisti, nasprotno, trdijo, da je moderno gospodinjstvo povsem ustrezna zasebna oblika kapitalističnih odnosov na delovnem mestu v javni sferi). Do sredine 19. stoletja je bila žena »pravno« mrtva in bi torej lahko bila podobna sužnju. Žene so možje lahko prodajali, prisilno zapirali in brez nevarnosti kazenskih obtožb posiljevali; koncept telesne integritete za ženski spol ni obstajal. Danes, nasprotno, so pravno žive, pripoznane kot državljanke s pravicami, izhajajoč iz načel svobode in enakosti. So torej, tako kot njihovi možje, preoblikovane v civilne sužnje? Za to bi potrebovale pogodbo o zaposlitvi, ki pa jim, v kontekstih heteroseksualnega modela modernega družinskega gospodinjstva, ne pripada. So bližje služinčadi (ki se je do pred kratkim štela za del družine). Toda iskanje zgodovinskih primerjav je manj produktivno od premisleka, kakšne bi bile (in kot se že kažejo) konsekvence za kapitalistični družbeni red, če bi ženske zapustile zasebno sfero doma in družine in, z zgodovinsko zamudo, udejanjile družbeno pogodbo, kot jim, po filozofski argumentaciji o enakosti in svobodi ob rojstvu, pripada. Šele v tej skupni analizi učinkov spolne

Spolna pogodba_FINAL.indd 8

26.4.2016 15:00:17


Spolna pogodba in njen postnacionalni aneks

9

družbene pogodbe kot delovne pogodbe v zasebni in javni sferi, in z ženskami v posedovanju lastnine v lastnem telesu, je mogoče razumevanje spolne pogodbe; in njenega morebitnega zgodovinskega izteka.

II. Ko je Carole Pateman zaključila in objavila svojo študijo, so bila znamenja morebitnih učinkov ženskih sklepanj pogodb o zaposlitvi večinoma vezana na feministične presoje o stopnji osvoboditve žensk izpod jarma spola. V tistem času, sredi sedemdesetih let, kot poudarja v svojem pripisu k slovenskemu prevodu, je bila to dominantna paradigma razpravljanja, in, razen nasprotnikov ženske ekonomske emancipacije, nihče ni pretirane skrbi namenjal strukturnemu, to je kvalitativnemu vprašanju gospodinjstva in delovnega mesta gospodinje, ki se je z zaposlitvijo žensk in mater spraznilo. Razprave so segale na področja kvantitativnega merjenja dodatne obremenjenosti žensk, ki so sedaj kot zaposlene delavke na plačanem delovnem mestu opravljale še neplačano gospodinjsko delo, drugi »šiht« (npr. A. Hochschild in A. Machung, The second shift, 2003). Razcveteli so se razprave o družinskih vrednotah, napadi in obtožbe feminizma (t. i. »backlash«) ter neoliberalne izpeljanke v postfeminizem; nastajala so gibanja »pravih moških« in »očetov«, ki so zahtevali nazaj svojo moškost in ponovno pripoznanje »dejstva« spolne nadvlade (npr. R. Bly, Iron John, 1990); z gibanji LGTB se je krepila nova fronta razprav o institutu zakona (in intimnih razmerjih), starševstva in družine. Gospodinjsko delo in tisto, kar danes poimenujemo z oznako skrbstveno oz. čustveno delo, pa sta postala slepa pega razpravljanja o prihodnosti idealov (spolnega) državljanstva in enakosti. Kot je v času utrjevanja kapitalistične nacionalne družbene pogodbe umanjkala misel o spolni pogodbi, je sedaj, v času utrjevanja poznokapitalistične pogodbe, utihnila razprava o gospodinji – in o vlogi njenega dela pogodbe v nastajajočem postnacionalnem in transnacionalnem neoliberalnem družbenem redu. ad (II.) Sedemdeseta leta 20. stoletja, torej desetletje, ki predhaja objavi Spolne pogodbe, so zgodovinski mejnik, ki se ga običajno povezuje s feminizacijo migracij. Pojem označuje transnacionalno selitev ženske delovne sile z globalnega Juga in intersekcijsko prehajanje, migriranje med domovi in gospodinjstvi zaposlenih žensk globalnega Severa in Zahoda. S postkolonialno feministično teorijo, ki

Spolna pogodba_FINAL.indd 9

26.4.2016 15:00:17


10

Ksenija Vidmar Horvat

se prebija v ospredje akademskih razpravljanj skorajda sočasno s feminizacijo migracij in »outsourcing«-om ženskega gospodinjskega dela, ter nastajajočo, in vse bolj uveljavljeno paradigmo intersekcionalnosti v feminizmu, se velja vprašati dvoje: • ali je spol (še vedno) najbolj temeljna od kategorij za analizo izkoriščanja in podrejanja v zasebnem; in, vzporedno in v enako globalni perspektivi, • ali današnje zlo ostaja kapitalizem ali morda patriarhat in njegova sodobna spolna kultura? V preostanku obe vprašanji na kratko osvetlim, po poti Patemanove, z analizo treh tipov pogodb: državljanske, zaposlitvene in zakonske-gospodinjske. Vse tri, prav tako po poti Patemanove, obravnavam kot integralne enote ene, postnacionalne družbene pogodbe. Državljanska pogodba: Moderna družbena pogodba je sporazum med ljudmi, ki so svobodni in enaki po statusu, čeprav ne nujno tudi po moči. Vrhunec pogodbe se v 20. stoletju kaže v ideji socialne oz. keynesianske države. Keynesianska pogodba je pomenila zaobljubo zajezitve pohlepnosti in brezsramnosti kapitala,1 pri čemer se je država zavezala k obrambi enakosti kot temeljni zagotovitvi varovanja človeškega dostojanstva. »Neenakost v ekonomskem smislu je bila sprejemljiva, dokler je nominalna enakost v političnem smislu (liberalna demokracija) postavljala ovire ekscesom političnih in ekonomskih elit.«2 Pogodba je bila dosežena v času ekspanzije produktivnega kapitala, zaposlovanja, potrošništva in samoumevnosti socialnih zagotovil. Danes smo priča razveljavitvi pogodbe in zatonu dobe njenega nosilca, egalitarnega državljana. Finančni zlom leta 2008, v katerem se je država odločila za varovanje bank in skorumpiranih elit (in ne razlaščenih in obubožanih državljanov), je zadnji v nizu obstreljevanj moderne dediščine. Navadni ljudje, ugotavlja Narotzky, niso več obravnavani kot »enaki v najbolj temeljnem, človeškem, razsvetljenskem pomenu koncepta«.3 Četudi razvrednotenje človeškega dostojanstva zadeva tako moške kot ženske, so družbene konsekvence razpada moderne socialne pogodbe spolno okrepljene pri ženskah. Ekonomska moč posameznika je v kapitalizmu odvisna od individualnih kariernih poti, te pa so pri ženskah pogosto prekinjene zaradi obveznosti do otrok, družine in starejših svojcev. Poročilo delovne skupine 1 2

Susana Narotzky, »Between inequality and injustice: dignity as a motive for mobilization during the crisis«, History and Anthropology, 27, (2016), str.74–92; Ibid., str. 82.

3 Ibid.

Spolna pogodba_FINAL.indd 10

26.4.2016 15:00:17


Spolna pogodba in njen postnacionalni aneks

11

o feminizaciji revščine pri Evropski komisiji navaja, da so ženske ranljivejša skupina zato, ker so bile že v času ekonomske stabilnosti izpostavljene nižjim plačam, omejenemu dodatnemu nagrajevanju in slabšim pokojninam.4 Pri aktivno zaposlenih samskih ženskah z otroki je tveganje revščine v EU višje (19 %) od moških samohranilcev (17 %); največjemu tveganju za revščino med ženskami so izpostavljene matere samohranilke in migrantske matere samohranilke.5 Perrons navaja, da se je po krizi število ljudi, ki se soočajo z materialnim pomanjkanjem, povečalo na šest milijonov, in četudi je kriza povečala revščino med moškimi (dodatnih 3,6 milijona moških in 1,4 milijona žensk), obseg revščine v ženski populaciji obstaja večji kot v moški. Povečuje se ranljivost prejemnic socialne pomoči. Pri zaposlenih so med ranljivejšimi skupinami po varčevalnih ukrepih mladi ter ženske s prekarnimi pogodbami. Študija učinkov varčevanja v Veliki Britaniji kaže, da varčevalni ukrepi ženske, ki so večinsko zaposlene v javnem sektorju, izpostavljajo trojni nevarnosti nižanja plač, odpuščanja in krčenja socialne pomoči.6 Iz etnografij revščine po uvedbi varčevalnih ukrepov na evropski periferiji7 je mogoče izpeljati sorodne ugotovitve. Stanovanjski krediti v Španiji, ki so jih v času pred krizo kot pametno naložbo spodbujali država in različni finančni strokovnjaki, so kot materialno in psihično breme obležali na plečih srednjega razreda in nižjih slojev; upravljanje s čustveno krizo v družini pa je v veliki meri padlo na ženske in njihova sorodstvena zaledja pomoči. Ugotovimo lahko, da spolna zaznamovanost tudi v neoliberalni družbeni pogodbi ne popušča. Dobiva pa drugačen razredni profil, kot je veljal v liberalni moderni izvedbi. Tega razloži neoliberalna delovna pogodba. Delovna pogodba: V Spolni pogodbi Patemanove je pogodba o zaposlitvi ključ za razumevanje sotočnosti patriarhata in kapitalizma. Prehod od statusne ekonomije k politični ekonomiji družbene pogodbe temelji na ideji svobodnega dela. Zaradi prodaje delovne sile, v nasprotju s prodajo dela ali osebe, je delavec v kapitalizmu svoboden, razlika med njim in nesvobodnim delavcem ali sužnjem pa je v pogodbi, s katero del svoje lastnine (v delu) odda v zameno za plačilo. 4 5 6 7

http://www.gendercop.com/wp-content/uploads/2015/01/wg-report-poverty.pdf; dostopno 25. 3. 2016.

http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2015/519193/IPOL_STU(2015) 519193_EN.pdf; dostopno 29. 3. 2016. Ibid.

Npr. Irene Sabaté, »The Spanish mortgage crisis and the re-emergence of moral economies in uncertain times«, History and Anthropology, 27, (2016), str. 107–120.

Spolna pogodba_FINAL.indd 11

26.4.2016 15:00:17


12

Ksenija Vidmar Horvat

Gospodinja svojega dela možu ne odda s pogodbo in ne prejme plačila, ki je simbol svobodne izmenjave, saj ima njen mož po Patemanovi pravico do koriščenja njenih uslug že zaradi preprostega dejstva, da je moški. Zakonska pogodba je pogodba o delu na popolnoma drugačen način od zaposlitvene pogodbe. Zakonska pogodba uravnava delo žensk, zaposlitvena pogodba delo moških. Torej se problematika na ključni točki prepušča doktrini pogodbe, piše Patemanova. Politična fikcija delovne sile, lastnine v osebi, se molče sprejme, paradoksi žensk in pogodbe ter protislovja (njenega) suženjstva pa se nadaljujejo. A kot nakazuje neoliberalni razvoj, ne v povsem enaki obliki, ne pri moškem, ne pri ženskem subjektu pogodbe. V modernem kapitalizmu je moški subjekt državljan-delavec. Njegovo samoudejanjanje vključuje tri ločene, četudi soodvisne, sfere življenja: politiko, ekonomijo in zasebnost. Neoliberalni kapitalizem pomeni »prekinitev v nosilstvu političnega razvoja«.8 Multipliciranje in globalno poblagovljenje delovnih kompetenc razstavljata stabilnost politične (etno)identitete državljana. V spisu »Mezda in kapital« Marx zapiše: Delavci nastopajo drug proti drugemu kot tekmeci, so »konkurenca samemu sebi, samemu sebi kot pripadniku delavskega razreda«.9 Med njimi ni nikakršne solidarnosti, za kar poskrbijo kapitalisti, ti. »vojskovodje,… ki tekmujejo med seboj, kdo bo lahko odpustil največ industrijskih vojakov«.10 V dobi globalnega kapitalizma odpuščanje sovpada z rekrutacijo »novih teles« za delo. Telesa priskrbijo migranti: njihova telesa pridejo v poštev, ker »jih je mogoče izmenjati na trgu, ki je tesno prepleten s preteklimi potmi, praksami in zgodovinami trgovanja s sužnji«;11 in ker so, pripadajoč skupini subjektov, označenih z »ekonomijo drugosti«,12 uporabna rezervna armada, ki jo je mogoče disciplinirati, da dela več za manjše plačilo. Neoliberalni kapitalizem torej ne potrebuje (več) nacionalizirane moške delovne sile. Najbolj sarkastični med sodobnimi komentatorji k temu 8 9

Sandro Mezzadra in Brett Nielsen, Border as method, or the multiplication of labour, Duke University Press, 2013, str. 251–253. Karl Marx, »Mezdno delo in kapital«, v Marx in Engels, Izbrana dela II, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1976, str. 703.

10 Ibid; glej tudi Reinhart Kössler, »Capitalism, the working class and globalisation:

some critical comments«, Fourth Discoussion Unit, 25, 4, (2014), str. 569–571; in Vivek Chibber, Postcolonial theory and the specter of capital, London, Verso, 2013. 11 Donna McCormack in Suvi Salmenniemi, »The biopolitics of precarity and the self«, European Journal of Cultural Studies, 19, (2016), str. 3–15, str. 8. 12 Kitty Calavita, Immigrants at the margins: Law, race and exclusion in Southern Europe, Cambridge, Cambridge University Press, 2005, str. 153.

Spolna pogodba_FINAL.indd 12

26.4.2016 15:00:17


Spolna pogodba in njen postnacionalni aneks

13

dodajajo, da neoliberalna država prav tako ne potrebuje več (svojih) moških državljanov. Gospodinjsko delo: imigrantska delovna sila je »uporabna«, ker je že bila predhodno etnizirana (ali »rasializirana«) in kjer jo trg transnacionalnega dela sile že »pričakuje« na določenem delovnem mestu: najpogosteje v agrarnem in gradbeniškem sektorju, ko gre za moško delovno silo, in v skrbstveni ekonomiji, ko gre za žensko. Posamezne »etnije« se oblikujejo glede na opravila, ki naj bi bila »rezervirana« predvsem »zanje«.13 Kot k temu dodaja Samardžija, »v času moderne in postmoderne lahko sodobnega migranta, če ima ‚srečo‘, spremlja ekonomska usoda, ki ga razredno zbližuje z ‚avtohtonim‘ delavcem, statusno, po katerem je denimo ‚bolje biti bel kot črn‘ ali ‚bolje biti Slovenec kot Hrvat‘, pa sta lahko še vedno oba daleč vsak sebi«.14 Etnična dimenzija razredne razlike pa se nemara še očitneje odraža v ekonomiji skrbstvenega, torej »ženskega« dela. Migrantka, skrbstvena delavka, je novi člen v družbeni in spolni pogodbi. Ženske migrantke »odhajajo z globalnega juga kot del tokov neoliberalnega gospodarstva, ki ustvarja novo revščino, zaradi nasilja moških ali družine ali ker so jih moški zapustili«.15 Zapuščajo torej moderno spolno pogodbo lastne države, da bi lahko vstopile v postmoderni, postnacionalni hibrid zaposlitvene in spolne pogodbe. Njihovo plačano skrbstveno delo zaseda četrtino vseh gospodinjstev gospodarsko razvitega sveta.16 S tem, ko so ženske, v številnih primerih s spodbudo države, v teh družbah zasedle plačana delovna mesta zunaj doma in družine, so namreč domača opravila obtičala.17 Kot v odlični študiji analizira Darja Zaviršek: Na Danskem, ki je ena od držav z največjo stopnjo enakosti med ženskami in moškimi, v družinah dela na tisoče filipinskih delavk migrantk. Medtem ko danske ženske opravljajo boljše plačana in simbolno bolj cenjena dela, postaja delo doma odvisno od delavk migrantk. Nekateri govorijo o transnacionalni delitvi reprodukcijskega dela. Tako kot pogosto ženske iz revnih delov sveta opravljajo 13 Vlasta Jalušić, v: Miro Samardžija, Nove manjšine v Republiki Sloveniji: Med kulturni-

mi podobami in teorijo, doktorska disertacija, 2016, rokopis.

14 Ibid.

15 Darja Zaviršek, Od krvi do skrbi. Socialno starševstvo v globalnem svetu, Maribor, Aris-

tej, 2012, str.78.

16 Ibid. 12

17 V Španiji, na primer, ženske predstavljajo 50 % imigrantske populacije (med njimi

največ Dominikanke, 80 %, in Filipinke, 65 %), Calavita, str. 50–52.

Spolna pogodba_FINAL.indd 13

26.4.2016 15:00:17


14

Ksenija Vidmar Horvat

biološko reprodukcijo za bogatejše (fenomen nadomestnega materinstva), opravljajo tudi socialno reprodukcijo v tokovih globalnih verig skrbstvenega dela. 18 »V globalnih verigah skrbstvenega dela, ki potekajo od najrevnejših držav k manj revnim in od manj revnih k premožnejšim, migrantske delavke ohranjajo telesno in duševno zdravje ljudi globalnega severa s svojo ceneno delovno silo, ki razbremenjuje domačinsko prebivalstvo neplačanega gospodinjskega dela in nege odvisnih.« 19 Skrbstveni kapitalizem,20 kot novo obliko ekonomije imenujejo nekatere avtorice, sestavlja spolno pogodbo, iz katere je ženska, ki je v moderni pogodbi reproducirala nacijo biološko, kulturno in simbolno, torej žena (belka srednjega razreda) v heteroseksualni zakonski zvezi, izvzeta.

III. Ekonomija skrbstva postaja »prvovrstni laboratorij za reprodukcijo globalnega kapitalizma« s pomočjo transnacionalne ženske delovne sile, kjer njena etnična, kulturna in razredna drugost ne predstavlja ovire, pač pa, kot v primeru moškega migranta, prednost v izkoriščanju.21 Imigrantke v globalnem skrbstvenem sektorju, v nasprotju z moškimi migranti, opravljajo slabše plačana dela22 ne zato, da bi jih neoliberalni režim naredil za uspešne konkurentke domači ženski delovni sili, kar bi sledilo v odpuščanju slednjih; pač pa, da bi bilo ženskam, belkam srednjega razreda, omogočeno opravljanje višje kvalificiranih in bolje plačanih del. 18 Zaviršek, str. 83. Podobno singapurska vlada spodbuja ženske srednjega razreda, da se

zaposlujejo in s tem prispevajo k ekonomski rasti ter imajo najmanj tri otroke, kar naj bi zagotovilo ugodno ekonomsko prihodnost države. To za številne ženske pomeni, da so prisiljene v zaposlovanje hišnih pomočnic, Lyons, Leonore, »Embodying transnationalism: The making of the Indonesian maid«, v: E. Lorek-Jezinska, K. Wieckowska (ur.), Corporealinscriptions: Representations of the body in cultural and literary texts and practices, Torun, Poland, Nicolas Copernicus University Press, str. 171–218.

19 Zaviršek, str. 98.

20 Gøsta Esping-Andersen, The three worlds of welfare capitalism, Cambridge, Polity

Press, 1990. 21 Nira Yuval-Davis, The politics of belonging: Intersectional contestations, London, Sage, 2011; tudi Majda Hrženjak, »Neformalno skrbstveno delo in družbene neenakosti«. Teorija in praksa 47 (2010), str. 156–171. 22 Izobrazbene stopnje, ki jih delavke dosežejo v domačem okolju, znatno presegajo zahteve za delo, ki ga opravljajo v Italiji, Calavita, str. 62.

Spolna pogodba_FINAL.indd 14

26.4.2016 15:00:18


Spolna pogodba in njen postnacionalni aneks

15

Po drugi strani pa je gospodinjstvo z zaposleno migrantko »prizma, ki nam omogoča analizo monetizacije in poblagovljenja širokega nabora nalog, ki so nekoč predstavljale integralne enote ženskega gospodinjskega dela«.23 Kakšen naj bo potem sklep: Je za podrejanje žensk kriv kapitalizem ali patriarhat? ad (III.) Carole Pateman očita Engelsu (in socialistom), da vse družbene razlike zreducira na razredno razliko; sama, ne meneč se za nevarni paralelizem, piše: »V študiji se bom večkrat sklicevala na, denimo, ženske iz delavskega razreda, vendar je pri raziskovanju pogodbe in patriarhalne pravice prav dejstvo, da so ženske ženske, pomembnejše od razlik med njimi.« Ko so moški nazadnje popustili v svojem upiranju preobrazbi v delavce, so bili nagrajeni z državljanstvom in privilegiji spola, pravi Patemanova, niso pa kazali nikakršnih simpatij za ženski upor proti zaprtju v kategorijo gospodinje. Ali ni mogoče podobne kritike, kot to v resnici stori postkolonialni feminizem, uperiti na zahodno žensko, ki na poti k svoji emancipaciji meni, da bo sproti poskrbljeno tudi za vse druge ženske? Za lastno osvoboditev in emancipacijo v liku javne osebe so moški v moderni pogodbi potrebovali žensko, zakonsko partnerko in gospodinjo, ki je sproti in dnevno ustvarjala spolni protipol moškega kapitalizma, družinsko žensko gospodinjstvo. Za lastno osvoboditev in emancipacijo v liku javne osebe ženske v postmoderni pogodbi potrebujejo druge ženske, zaposlene čustvene delavke, ki sproti in dnevno ustvarjajo razredni in spolni protipol kapitalizma postmoderne pogodbe, socialno gospodinjstvo s skrbstveno delavko migrantko. Res, da je zaposlena ženska v to pogodbo – kot delodajalka in zaposlena zunaj doma –, pahnjena oz. zgodovinsko prisiljena prav zaradi njene prejšnje podreditve v moderni spolni pogodbi. Vendar se s tem zgodovinskim dejstvom ne more odpraviti vprašanje, kako razložiti spolno reproduciranje podrejanja, ki ga po novi pogodbi nad žensko izvaja ženska.24 23 Calavita, str. 153.

24 Lyon poroča o strahu hišnih pomočnic pred »Ma’am«. »Gospa« je lahko žena, lahko

pa tudi starejša ženska, na primer tašča; »Sir« je v pričevanjih gospodinjskih delavk manj navzoč, kar priča, da je reprodukcija spolne pogodbe v transnacionalnem gospodinjstvu naložena ženi; podobno tudi v: Elkana Angelova, Jezik in razmerja moči v večjezični globalni družbi, FF UL, 2015, diplomsko delo.

Spolna pogodba_FINAL.indd 15

26.4.2016 15:00:18


CA NA ŠTEVILNIH UNIVERZAH PO SVETU IN ZASLUŽNA PROFESO-

UNIVERZI V KALIFORNIJI V LOS ANGELESU. SVOJO KARIERO JE GRADILA NA MONORICA NA

GRAFSKIH ŠTUDIJAH S PODROČIJ POLITIČNE MISLI, FILOZOFIJE IN

(THE PROBLEM OF POLITICAL OBLIGATION, 1979; THE DISORDER OF WOMEN, 1989; DEMOCRACY, FEMINISM, WELFARE, 2011), NAJODMEVNEJŠE IN NAJVEČKRAT PREVEDEFEMINIZMA

NO PA DO DANES OSTAJA NJENO DELO

SPOLNA

POGODBA.

USTANOVITELJICA

JE

SO-

INŠTITUTA

ZA

PRIMERJALNO ETIKO

ETHIKON

IN

ČLANICA VEČ UREDNIŠKIH ODBOROV MEDNARODNIH REVIJ S PO-

ENA

SVETOVNO NAJBOLJ PROMINENTNIH POLITIČNIH TEORETI-

ČARK,

CAROLE PATEMAN, V KNJIGI SPOLNA POGODBA REDEFINIRA STANDARDNE, HEGEMONE INTERPRETACIJE DRUŽBENE POGODBE, KI IZHAJAJO IZ KLASIČNE FILOZOFSKE POLITIČNE MISLI. NJENA KULTURNA IN ZGODOVINSKO USIDRANA INTERVENCIJA V RAZUMEVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC, SVOBOŠČIN IN PODREJENOSTI POSTAVLJA POD VPRAŠAJ STANDARDNE DEFINICIJE DRUŽBENE POGODBE, KI SO IZŠLE IZ RAZSVETLJENSKE MISLI IN SO

(BILE)

MOŠKOCENTRIČNO INTERPRETIRANE.

S

KRITIČNO

ANALITIČNO IN TEORETSKO POGLOBLJENO PRONICLJIVOSTJO

CAROLE PATEMAN

POKAŽE, KAKO JE V TEORIJAH POLITIČNE

MISLI O DRUŽBENI POGODBI NA ROB ZANIMANJA POSTAVLJENO VPRAŠANJE ODNOSA MED SPOLOMA IN KAKO SE PRAV PREK PARCIALNEGA RAZUMEVANJA DRUŽBENE POGODBE VZPOSTAVLJAJO MODERNI PATRIARHAT IN POLITIČNE PRAVICE MOŠKIH NAD ŽENSKAMI.

TO

JE RADIKALNA NOVOST, KI JO PRINAŠA

KNJIGA IN KI PREDSTAVLJA TUDI ENO IZMED OSREDNJIH ZNAN-

STVENIH SPOZNANJ, SAJ RAZPRAVA PRAV NA REINTERPRETACIJI KLASIČNE POLITIČNE MISLI POSTAVI TEMELJE SODOBNE POLITIČNE IN DRUŽBENE TEORIJE.

DROČJA POLITIČNE IN DRUŽBO-

MARUŠA PUŠNIK

SLOVNE TEORIJE.

CAROLE PATEMAN CAROLE PATEMAN SPOLNA POGODBA

CAROLE PATEMAN JE POLITIČNA TEORETIČARKA, PREDAVATELJI-

SPOLNA POGODBA

ENA OD OSREDNJIH TEZ KNJIGE JE, DA JE UNIVERZALNA SVOBODA VEDNO HIPOTEZA, POLITIČNA FIKCIJA, SAJ POGODBA (POGODBA KOT SREDSTVO MODERNEGA PATRIARHATA) GENERIRA DOMINACIJO IN SUBORDINACIJO. SPORAZUMI TOREJ, KI UREJAJO DRUŽBO, SO VEDNO NA NEK NAČIN PROBLEMATIČNI IN NE UNIVERZALNO

(HKRATI JE »OPOZORILO« FEMINISTIČNE MISLI, KI OPOZARJA, DA NI UNIVERZALNE, ABSTRAKTNE ČLOVEŠKOSTI IN DA JE MISEL, DOBRODEJNI ZA VSE TO OSREDNJE

Nest pla qui to blam nos es nos volut ulpa voluptatibus ium inverovitas re moloribus dictur, sam cores sinvelessit ellores ipicien debiste sciuntist esedEt est ullacea corem ella dolent vit aut denim aribusa piducitia cum liberit qui dolorem pelignatur moluptur, sunt doluptatis ius eatibus sim qui sequas dolupta dit quam faciduntem voluptae lab impos sint aboratiur, offictem il imus sim eaqui doluptvolumenis.

KI POSTAVLJA POSAMEZNIKA KOT BREZSPOLNEGA,

BREZRASNEGA,

IPD., SKRATKA BREZTELESNEGA, MANJKAVA).

VALERIJA VENDRAMIN

ISBN 978-961-237-825-7

9 789612

Spolna_pogodba_naslovka_FINAL.indd 1

378257

26.4.2016 14:58:56

Spolna pogodba  

Ena svetovno najbolj prominentnih političnih teoretičark, Carole Pateman, v knjigi Spolna pogodba redefinira standardne, hegemone interpreta...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you