Page 1

Urša Geršak, Alejandro Rodríguez Díaz del Real, Maja Šabec (ur.)

Urša Geršak, Alejandro Rodríguez Díaz del Real, Maja Šabec (ur.)

Interdisciplinarno zasnovana monografija jasno in argumentirano obravnava fenomen španske tranzicije in si prizadeva kritično osvetliti njeno dejansko vlogo pri vzpostavljanju Španije kot demokratične države. Posebej dragoceno je dejstvo, da so avtorji tako slovenski kot španski strokovnjaki z različnih področij, ki z vnovičnimi premišljevanji o španski polpretekli zgodovini omogočajo objektivnejši vpogled ter spodbujajo h kritičnemu razmišljanju ne samo o specifikah španske družbene stvarnosti, temveč tudi o širših družbeno-gospodarskih pojavih ter o problematiki vrednotenja zgodovinskega spomina nasploh. Barbara Pihler Ciglič

ISBN 978-961-237-935-3

ISBN 978-961-237-935-3

9 789612 379353

Spanija_naslovka_FINAL.indd 1

Španija 1975–2015: štirideset let tranzicije

Španija 1975–2015: štirideset let tranzicije

Monografija je izredno dragocen, analitično zasnovan prikaz štiridesetih let španske tranzicije od frankizma k demokraciji, namenjen študentom in strokovnjakom različnih strok ter slovenski javnosti, ki bližnjo špansko preteklost in sodobno dogajanje v Španiji razmeroma slabo pozna. Avtorji analizirajo in predstavljajo značilnosti španske politike, družbe in gospodarstva po Francu, postopnega odkrivanja razsežnosti frankističnega nasilja ter spominjanja na obdobje diktature, pri čemer se prepričljivo opirajo tudi na literarna dela. Peter Vodopivec

1.8.2017 8:10:27


Urša Geršak, Alejandro Rodríguez Díaz del Real, Maja Šabec (ur.)

Španija 1975–2015: štirideset let tranzicije

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 1

2.8.2017 9:55:55


Španija 1975–2015: štirideset let tranzicije Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Uredniki: Urša Geršak, Alejandro Rodríguez Díaz del Real, Maja Šabec Recenzenta: Peter Vodopivec, Barbara Pihler Ciglič Lektor: Rok Janežič Lektor povzetkov: Oliver Currie Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017 Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2017 Prva izdaja Naklada: 200 izvodov Cena: 19,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Raziskovalni program št. P6-0218 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(460)"1975/2015"(082) ŠPANIJA 1975-2015 : štirideset let tranzicije / Urša Geršak ... [et al.] (ur.). - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-935-3 1. Geršak, Urša 290573056

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 2

2.8.2017 9:55:55


Kazalo vsebine Uvodne besede . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 1 Premišljevanje o Španiji po Francu in njenih junakih v literaturi Javierja Cercasa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Gašper Kralj 2 Ostanki frankizma v današnji Španiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 David Heredero Zorzo 3 Žalovanje in spomin v frankistični in demokratični Barceloni . . . . . 45 Ricard Conesa Sánchez 4 Izginuli otroci imajo svoje ime . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 Urša Geršak 5 Presečišča španske politike. Integracija in razkroj, modernost in tradicija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 Damjan Mandelc 6 Nastanek španskega nepremičninskega balona in finančne krize . . . 95 Gorazd Kovačič 7 ETA: vpliv teroristične organizacije na špansko družbo . . . . . . . . 113 Benjamín Olmedo Cañas 8 Španski roman v času frankizma in po njem . . . . . . . . . . . . . . . 127 Branka Kalenić Ramšak 9 O ježu, ki se je prebudil iz sna: infrastruktura sodobne baskovske književnosti . . . . . . . . . . . . . 143 Barbara Pregelj 10 Filozofska misel v akademskem okolju demokratične Španije . . . 155 Alejandro Rodríguez Díaz del Real Biografske informacije o avtorjih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 171 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175

3

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 3

2.8.2017 9:55:55


Slika na naslovnici: El abrazo (Objem), Juan Genovés, 1976, Museo Reina Sofía. Slika El abrazo velja za simbol tranzicije in po avtorjevih besedah poziva k spravi. Poznana je tudi pod imenom Amnistía (Amnestija), ker je bila osnova za plakat, s katerim je Demokratična zveza (koalicija opozicijskih strank in sindikatov), ki je delovala v tajnosti, zahtevala amnestijo za politične zapornike. Delo je bilo osnova tudi za spomenik, ki od leta 2003 stoji na madridskem trgu Antón Martín v spomin na leta 1977 umorjene sindikalistične pravnike, člane komunistične partije, ki so jih pobili pripadniki skrajno desne organizacije. Slika El Abrazo je bila leta 1976 prodana severnoameriškemu zbiratelju, vendar jo je Španija pod prvo demokratično vlado Adolfa Suáreza odkupila. Nato je 30 let ležala skrita v kleteh Muzeja sodobne umetnosti Reina Sofía, od začetka lanskega leta pa je na pobudo Združene levice obešena v španskem parlamentu.

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 4

2.8.2017 9:55:55


Kaj pa je to en dan! Včerajšnji bedí nad jutrišnjim, jutrišnji v neskončnost traja; Španci, preminil minuli čas še ni, ni jutri – ne včeraj – zapisan do kraja. Antonio Machado: El dios ibero (Iberski bog, 1912) Prevedel: Ignac Fock

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 5

2.8.2017 9:55:55


Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 6

2.8.2017 9:55:55


Uvodne besede Minilo je dvainštirideset let, odkar se je v Španiji po več kot tridesetih letih diktature začela tranzicija v demokratično družbeno ureditev. Španija je v tem času dobila demokratično izvoljeno vlado, novo ustavo, ki je temeljila na konsenzu skoraj vseh političnih strank, decentralizirano državo, vstopila je v Evropsko unijo in NATO, prevzela evro in sprejela nekaj najnaprednejših socialnih zakonov (o enakopravnosti spolov, istospolnih porokah, pomoči za osebe s posebnimi potrebami, pravici do splava …). Postala je ena vodilnih zahodnih držav. Dobra novica je torej, kot pravi kolumnist in pisatelj Isaak Rosa (2015), da je frankizma konec. Postal je zgodovina. Slaba novica pa je, da so nekatere značilnosti frankizma preživele in postale značilnosti demokracije. Rosa svari pred tem, da bi se za družbene probleme današnje Španije sklicevali zgolj na frankizem in se tako izognili odgovornosti. Dodaja, da za socialno neenakost, korupcijo, napetosti med posameznimi avtonomnimi skupnostmi, pomanjkanje demokratične kulture, bogatenje političnih elit, diktat kapitala, hudo gospodarsko krizo, zmanjševanje socialnih pravic ipd. težko krivimo frankistično dediščino. So »polom« demokracije. Ne samo španske, evropske. To pa ne pomeni, da je demokraciji uspelo zaceliti rane, ki jih je zadal frankizem. Monografija je posvečena španski tranziciji, obdobju, ki je sledilo smrti diktatorja Francisca Franca leta 1975 in v katerem je Španija vzpostavila demokratično ureditev. Konec tega obdobja različni avtorji postavljajo v različna leta. Nekateri pravijo, da je trajalo do leta 1978, ko je bila sprejeta nova ustava, drugi do leta 1982, ko je na volitvah prvič zmagala Španska socialistična delavska stranka (Partido Socialista Obrero Español, PSOE), nekateri pa za konec tranzicije označujejo celo leto 1986, ko je država postala članica Evropske unije in zveze NATO. Tudi glede začetka tranzicije zgodovinarji poudarjajo, da so se spremembe v španski družbi začele že v času diktature v šestdesetih letih, ko se je Španija začela odpirati turizmu, tujim naložbam in gospodarstvu. Takoj po drugi svetovni vojni so države zmagovalke Španijo sicer obsodile na osamitev, ker je kljub deklarirani nevtralnosti v drugi svetovni vojni podpirala nacizem in ji je vladala frankistična diktatura, vendar je bila leta 1955 ob podpori ZDA sprejeta v OZN, tudi zato, ker so jo zahodne sile potrebovale kot zaveznico v obdobju hladne vojne. Po smrti generala Franca so se oblikovale tri večje politične tendence, kot navaja špansko uradno zgodovinopisje. Prva je kontinuizem: pripadniki te skupine so bili proti spremembam režima, pripravljeni so bili le na nekatere reforme, s katerimi bi se približali spreminjajoči se družbeni stvarnosti. Zagovorniki te politike so prihajali iz frankističnih vrst. Drugo skupino, reformo, povečini prav tako sestavljajo politiki iz frankističnih vrst, ki so bili pristaši demokratične ureditve. Dosegli naj bi 7

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 7

2.8.2017 9:55:55


jo postopoma in brez večjih pretresov za frankiste. Iz teh vrst je bil tudi leta 1977 prvi izvoljeni predsednik na splošnih volitvah Adolfo Suárez, minister v frankistični vladi. Tretja skupina, poimenovana prelom, združuje politike, ki niso sodelovali v frankističnih vladah, temveč so se borili proti frankizmu, največkrat kot člani ilegalnih strank (Komunistična partija Španije, Španska socialistična delavska stranka itd.). Želeli so si takojšnjo uveljavitev demokracije ter popolno prekinitev in obsodbo frankističnega režima. Tretjo pot je podpiral tudi dobršen del španske družbe, kar so ljudje izražali s pogostimi demonstracijami, zahtevami in stavkami (López Moreno, 2014, 41). Dolga leta (in še danes) je bil »konsenz« ali »tranzicijski pakt«, ki so ga dosegle vse naštete politične skupine, predstavljen kot zgled mirne poti spremembe režima, idealnega dogovora.1 Danes veliko strokovnjakov postavlja pod vprašaj prav tega »tranzicijskega duha« in ugotavlja, da je bila sprememba režima pravzaprav kontinuizem. Zgodovinar Emmanuel Rodríguez López v svojem delu Por qué fracasó la democracia en España (Zakaj je demokracija v Španiji spodletela) zapiše: Tranzicija »se prodaja«. Izložbe knjigarn, pogovori in politični govori so polni sklicevanj na tranzicijo. V državi, ki je v zadnjih desetletjih izstopala po volji po pozabi, je razlog za to nenadno zanimanje treba iskati v konjunkturi, v kateri se je znašla. Kot je običajno v obdobjih politične krize, je zgodovina spet enkrat postala bojno polje (Rodrí­guez López, 2015, 16). Mitična zgodba o tranziciji, kot navaja José Guillermo Fouce Fernández (2011), je dolga leta širila ideje, da sta bili obe strani, republikanska in nacionalna, v državljanski vojni enaki; da bi bili republikanci, če bi zmagali, prav tako nasilni kot frankisti; da frankizem ni bil fašizem, temveč avtoritarni režim; da je Franco Španiji zagotovil gospodarski razvoj; da je treba državljansko vojno preseči in pozabiti; da je bolje, da se rane ne odpirajo, kajti spomin zahteva maščevanje; da je tranzicija zacelila rane in spravila špansko družbo; da je bil sprejet Zakon o zgodovinskem spominu (Ley de Memoria Historica), kaj še hočete; da odkrivanje množičnih grobišč in zahteve po reparaciji žrtvam frankističnega režima ne nazadnje veliko stanejo …2 1

2

Mirno obdobje prehoda v demokracijo je še en mit, ki so ga ponavljale politične stranke. V tem obdobju so tako na levem kot na desnem političnem polu obstajale različne organizacije, ki so na nasilen način poskušale doseči svoje cilje. Poleg tega so se vsakodnevno vrstile demonstracije, protesti in stavke. Gašper Kralj omenja, da je bilo samo leta 1976 17.731 stavk. Primer nezaceljenih ran in nadaljevanja frankističnih metod je bilo zatrtje stavke delavcev v Vitorii-Gasteiz (Baskija) leta 1976, ko se je okoli 4.000 delavcev zbralo na skupščini v eni od cerkev. Pregnali so jih s solzivcem, in ko so zapuščali cerkev, so nanje streljali. Ubitih je bilo 5 delavcev, več pa je bilo ranjenih. Za to dejanje do danes ni odgovarjal nihče. Avtor navaja tudi podatke o državljanski vojni in obdobju frankizma: republikanska stran je povzročila 50.000 smrti. Po uradnih podatkih so jih frankisti 470.000; od 130.000 do 200.000 so jih usmrtili, 40.000 v povojnem obdobju; 30.000 ljudi ni identificiranih; 25.000 otrok je brez identitete; 100.000 zapornikov je opravljalo

8

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 8

2.8.2017 9:55:55


Poleg uradne zgodbe se je v zadnjih letih razvila tudi kritika takšnega razumevanja tranzicije. Ko se Rodríguez López (2015, 25) sprašuje, zakaj je v današnjem času ponovno veliko zanimanje za tranzicijo, izpostavi – in to se nam zdi pomembno –, da se je, ko so 15. maja 2011 vzniknila gibanja ogorčenih (Indignados), ki so zahtevala tudi politične spremembe, pojavila potreba po reviziji tranzicije, ker je to obdobje v Španiji označeno kot rojstvo demokracije, ko so bili postavljeni temelji današnje družbene ureditve. Zgodovinarka Lemus López (2016) pa ugotavlja, da je Špance ohromil strah, da bi se kritično ozrli na svojo preteklost, strah pred nasiljem, strah pred vojsko, strah pred zahtevami demokratične javnosti … V vseh teh desetletjih so nastale številne zgodbe, ki poskušajo razložiti tranzicijo in niso omejene samo na raziskovalno ali akademsko področje, temveč so postale del družbenih razprav. Tranzicija ni spravila dveh Španij, pomagala je ustoličiti dvostrankarski sistem, politično elito ter pakt molka in pozabe. Lemus López govori o treh vrstah vrednotenja tranzicije. Prvo označi kot zgodbo »nezadovoljstva«, ki se pojavi v 80. letih prejšnjega stoletja kot odraz gospodarske krize, brezposelnosti in oboroženega nasilja. Že v tistih letih je bila levica deležna kritik, da se je odrekla prelomu s prejšnjim režimom in zagotovila kontinuizem. V drugi polovici 80. let pridobi na veljavi diskurz o španski tranziciji kot zgledu: gre za obdobje socialističnih vlad, padca berlinskega zidu, vstopa Španije v EU in NATO ter avtonomnih skupnosti. V tem obdobju je govor o »sporazumnem prelomu«. Vrh obdobja je leto 1992, ko so bili v Španiji organizirani trije veliki dogodki: svetovna razstava v Sevilji, olimpijske igre v Barceloni, Madrid pa je bil evropska kulturna prestolnica. Španska tranzicija je po zgodovinarkinih besedah postala »blagovna znamka«, ki se je uspešno prodajala zunaj meja države. Služila naj bi kot model tranzicije latinskoameriškim vladam po padcu diktature vojaških hunt, vzhodnoevropskim državam po padcu berlinskega zidu3 in še kasneje arabskim državam po arabski pomladi. Konec 90. let zasledimo vedno več kritičnih obravnav tranzicije, še posebej zaradi gibanj za rekuperacijo zgodovinskega spomina, ki se pojavijo v navedenem obdobju. Gre za demistifikatorski pogled, ki opozarja na molk o preteklosti, nekaznovanost zločinov, obstoj frankističnih oligarhij in politično korupcijo. V Španiji so bili odgovori politike na zahteve civilne družbe vedno fragmentarni in pozni. Nikoli se ni uveljavila politika restorativne pravice, »ni bilo uradne obsodbe diktature, ni bila

3

prisilno delo; bilo je milijon političnih izgnancev; zapori, disciplinski bataljoni in koncentracijska taborišča so obstajala še dvajset let po državljanski vojni. In žrtve do danes niso bile priznane kot žrtve frankizma. Številke se od avtorja do avtorja razlikujejo, ker manjkajo uradni podatki. Navedli smo jih za ponazoritev, da žrtev ne moremo izenačevati s tistimi, ki so zanetili državljansko vojno, izvedli državni udar proti legitimno izvoljeni republikanski vladi leta 1936 in nato štirideset let vladali z diktaturo. Adolfo Suárez je na povabilo Demosa januarja 1990 obiskal tudi Slovenijo kot eden najuglednejših predstavnikov »zgledne tranzicije«, ki bi jo bilo po mnenju nekaterih naših politikov vredno posnemati.

9

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 9

2.8.2017 9:55:55


ustanovljena komisija za pravičnost, niso bile razveljavljene frankistične sodbe,4 ni bilo sodnega postopka proti odgovornim za kršenje človekovih pravic« (Lemus López, 2016, 11). Kritični premislek o španski tranziciji odpira prispevek antropologa Gašperja Kralja Premišljevanje o Španiji po Francu in njenih junakih v literaturi Javierja Cercasa. Razprava vsebinsko najavlja prispevke, ki ji sledijo, ter v veliki meri osvetli širši zgodovinski kontekst in zgodovino tranzicije. Analizira uradno ali mitično in kritično zgodbo o tranziciji tudi z literarnimi deli pisatelja Javierja Cercasa, ki v svojih romanih spregovori, kot pravi avtor prispevka, o »posledicah izbrisa republikanskega spomina«. Posveti se mitu o dveh Španijah, ki izenačuje frankistično in republikansko stran, ter vlogi kralja, Adolfa Suáreza in novih družbenih gibanj ter tako pokaže na kontinuiteto frankističnega režima v demokraciji. Naslednji trije prispevki analizirajo primere ostankov in ran, ki jih je v španski družbi pustil frankistični režim in ki jih ne v obdobju tranzicije ne v kasnejših letih niso obravnavali ali so jih zaradi pakta pozabe, vzpostavljenega v tranziciji, preprosto ignorirali. Zgodovinar David Heredero Zorzo v prispevku Ostanki frankizma v današnji Španiji na posameznih primerih nazorno pokaže, da so v današnji španski družbi prisotni elementi iz frankističnih časov, in na pomanjkanje politične pripravljenosti, da bi se, kot pravi, soočili z »odprtimi ranami«. Pripoveduje o razdvojenosti španske družbe na »levičarje« in »desničarje«, o tem, da do danes republikanske žrtve frankističnega režima še niso bile deležne reparacije, in da je oviran dostop do zgodovinskih virov. Omenja sodstvo, ki je še vedno »prizanesljivo do totalitarne preteklosti«, analizira državne simbole, policijsko grobost itd. Njegov prispevek ne ponuja odgovorov, vabi pa k razpravi o vprašanju, »ali je normalno, da imamo v današnji španski državi ostanke iz frankističnih časov«. Zgodovinar Ricard Conesa Sánchez, ki raziskuje politiko spomina v obdobju tranzicije in demokracije v Barceloni, se v članku Žalovanje in spomin v frankistični in demokratični Barceloni posveti specifičnemu vprašanju spominskih obeležij. Barcelona je bila zaradi industrializacije že med drugo republiko (1931–1936) in državljansko vojno središče novih političnih sil, socialistov in anarhistov, ter odpora 4

Ravno pred izdajo te monografije, 29. junija 2017, je katalonski parlament storil zgodovinski korak, ko so vse stranke (vključno z Ljudsko stranko, ki ni nikoli obsodila frankističnega režima) enoglasno sprejele predlog zakona o popravi krivic žrtvam političnih procesov na frankističnih sodiščih. Z zakonom so razglasili za nelegalna vojaška sodišča, ki so delovala v Kataloniji od aprila 1938 do decembra 1978. S tem so razveljavili vse sodbe in sodne odločbe v političnih procesih v Kataloniji. Gre za 63.961 sodnih procesov in 3.358 usmrčenih oseb. Med njimi je razveljavljena tudi sodba hitrega vojaškega sodišča proti takratnemu predsedniku Katalonije Lluísu Companysu (1934–1940), na podlagi katere je bil tudi usmrčen. Gre za pionirski zakon v Španiji, popravo krivic in reparacijo ter hkrati za obsodbo državnega udara leta 1936 proti drugi republiki in takratni pravni ureditvi.

10

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 10

2.8.2017 9:55:55


proti frankističnim vojakom. Med vojno in v povojnem obdobju so usmrtili veliko republikancev. Avtor nam predstavi, kako si je frankistični režim postavljal spomenike ter uvedel proslave in praznike, ki so ga poveličevali. V nadaljevanju opisuje težave demokratičnih vlad, morda ravno zaradi mitične propagande izenačevanja žrtev, kako odgovoriti na zahteve republikanskih žrtev, ki so s prihodom demokracije zahtevale javni prostor za počastitev in spominjanje svojih mrtvih. Podrobneje predstavi primer ureditve grobišča na Montjuïcu, Fossar de la Pedrera. Hispanistka Urša Geršak se v prispevku Izginuli otroci imajo svoje ime posveča kraji otrok ali izginulim otrokom. Praksa ugrabljanja otrok, nezakonitih posvojitev in okoriščanja predvsem z revnejšimi podeželskimi materami, ki se je uradno (dokumentirano) začela po španski državljanski vojni, je trajala vse do devetdesetih let. O teh primerih se je začelo javno govoriti šele, ko se je v začetku tega stoletja organizirala civilna družba ter zahtevala odgovore, pravico in resnico, a jih do danes ni dobila. To je še en dokaz, da je tranzicija pomenila tudi nadaljevanje totalitarnega režima. Avtorica v prispevku opiše prakso odvzemanja otrok in poskuša dokazati, da gre za sistematični načrt frankistov za izkoreninjenje nasprotnikov in za zločin proti človeštvu. Sociolog Damjan Mandelc svoj prispevek naslovi Presečišča španske politike. Integracija in razkroj, modernost in tradicija ter oriše širšo sliko zgodovinskega in družbenopolitičnega dogajanja v Španiji: frankizem, tranzicija in pojav novih političnih gibanj (gibanje ogorčenih, novi stranki Podemos (Zmoremo) in Ciudadanos (Državljani)). Dogajanje v Španiji umesti v širši evropski in globalni kontekst. Mandelc analizira tudi katalonski in baskovski nacionalizem. Sociolog Gorazd Kovačič nas sooči z vzroki in posledicami gospodarske in finančne krize leta 2008, ki je Španijo jasno postavila na evropsko periferijo. Kriza je v Španiji sprožila gibanje ogorčenih in nastanek novih političnih strank, ki zahtevajo korenite družbene in politične spremembe. Prispevala je tudi k samoorganiziranju civilne družbe, ki je med drugim preprečila številne deložacije. Nastanek španskega nepremičninskega balona in finančne krize postavlja špansko krizo v širši, evropski in svetovni kontekst. Avtor analizira vzroke za nastanek nepremičninskega balona ter posledice varčevanja, brezposelnost in povečanje revščine. Zgodovinar Benjamín Olmedo Cañas v prispevku ETA: vpliv teroristične organizacije na špansko družbo opiše zgodovino baskovske oborožene organizacije, kot jo običajno predstavlja uradna zgodovina. Omeni državne ukrepe boja proti njenemu nasilju, ki je močno zaznamovalo špansko in predvsem baskovsko družbo. Prispevek ne obravnava kompleksnosti posledic in delovanja ETE in ne ran, ki jih je pustila v baskovski družbi, oriše pa glavne zgodovinske dogodke njenega delovanja.

11

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 11

2.8.2017 9:55:55


Naslednja prispevka se posvečata književnosti ter njeni vlogi v času frankizma in demokracije. Prispevek hispanistke Branke Kalenić Ramšak Španski roman v času frankizma in po njem oriše razvoj španskega romana od obdobja frankizma do danes, s poudarkom na cenzuri, ki je imela v času diktature pomembno vlogo pri nadzorovanju umetnosti. V zaključnem delu avtorica z deli čilskega pisatelja Roberta Bolaña poveže španski in hispanoameriški roman, ki sta bila vedno soodvisna in v dialogu. Hispanistka Barbara Pregelj se v prispevku O ježu, ki se je prebudil iz sna: infrastruktura sodobne baskovske književnosti posveča razvoju baskovske književnosti, predvsem mladinske. Baskovska književnost je najbolj posebna zaradi jezika (euskera), v katerem nastaja in katerega izvor do danes še ni razjasnjen. Dolgo je veljal za jezik kmetov in podeželja, med frankizmom pa je bil tako kot katalonščina prepovedan in preganjan. Po Francovi smrti so ga začeli jezikoslovci in intelektualci ponovno načrtno uporabljati, uvedli so ga v šole in javne ustanove ter ustvarili nove izraze. Danes v baskovščini nastaja ena zanimivejših evropskih literatur. Avtorica se posveti zgodovinskemu pregledu baskovske književnosti in njene emancipacije. Posebej obravnava literarne proizvajalce, sprejemnike, institucije, repertoarje in produkte. Zadnji prispevek hispanista Alejandra Rodrígueza Díaz del Reala Filozofska misel v akademskem okolju demokratične Španije prinaša pregled vidnejših filozofinj in filozofov zadnjih štiridesetih let. Avtor ugotavlja, da »sta španska kultura in univerza na področju filozofije, razen v ‘srebrni dobi’, dolgo močno zaostajali«. To se je s prihodom demokracije spremenilo, čeprav je tudi res, da je univerza zapadla merkantilizmu. Prispevki se lotevajo zelo raznovrstnih tem in z različnih področij, pri tem pa je zanimivo, da se določena dejstva ali dogodki kot rdeča nit ponavljajo ali omenjajo v vseh. So le posamezni kamni v večbarvnem in zapletenem mozaiku dogajanja v španski družbi, politiki in kulturi, ki jih je v eni monografiji nemogoče zaobjeti. Drži, da večina prispevkov demistificira uradno zgodbo o tranziciji in je do nje kritična, je pa na mestu, da v pojasnilo navedemo besede Gašperja Kralja: Kritiki in komentatorji iz generacije vnukov torej svojih predhodnikov ne dolžijo, da med tranzicijo niso izpolnili njihovih pričakovanj. Kritikom gre za to, da bi osvetlili preteklost in tako izpostavili tiste njene plati, ki so bile v zgodbi o tranziciji, da bi bila lahko »za izvoz«, prikrite ali zamolčane. Zato pa morajo podreti mitično zgodbo tranzicije, ki se je uveljavila z nenehnim ponavljanjem v medijih, šolah, na univerzi …

12

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 12

2.8.2017 9:55:55


Vodila nas je tudi želja, da izdamo monografijo v slovenščini za slovenskega bralca, ki o Španiji, njeni zgodovini in aktualnem dogajanju iz medijev, učbenikov ali prevedenih knjig izve premalo. Razpravljati o dogajanju v Španiji pomeni kritično razpravljati o dogajanju v današnji Evropi. Akademski prostor želimo odpreti kritičnemu razmišljanju, se odzvati na aktualne dogodke (kljub pastem, ki jih to predstavlja), pozvati k razpravi in izmenjavi mnenj ter opozoriti na nujnost drugačnih odgovorov in rešitev za pereče probleme, ki jih živimo. Da ne bi živeli v slepoti, kot v eni od svojih kolumn za dnevnik El País zapiše španski pisatelj in esejist Javier Cercas (2015): Pravim, ko nam preteklost ni všeč, jo prikrijemo, ignoriramo ali olepšamo. Pravim, da nam resnica ni všeč. Všeč so nam laži. Radi mislimo, da je bil Hitler nečloveška, skoraj diabolična pošast, ki ni imel nič skupnega z nami ali našimi voditelji, in če bi ga poznali, bi se nam gnusil. Neradi mislimo na to, da je bil kot mi, da je očaral ljudi, kot smo mi, zato bi tudi nas lahko očaral. Zaradi te slepote, zavračanja, da bi se soočili s stvarnostjo, smo nemočni, na nas lahko vplivajo s svojo epsko fascinacijo in sentimentalnim idealizmom lažnivi mediji in neutrudni prodajalci paradiža, ki – kot v katerem koli drugem času – živijo v našem. Tu so in navdušeni smo nad njimi. Urša Geršak

Bibliografija Cercas, Javier, 2015: Hitler, Isabel II y la nueva política. El País Semanal. 30. avgust 2016. Dostopno na naslovu: http://cultura.elpais.com/ cultura/2015/03/23/babelia/1427129545_937671.html (citirano 5. marec 2016). Fouce Fernández, José Guillermo, 2011: Los niños perdidos y robados del franquismo. Oficina de atención a las víctimas. Dostopno na naslovu: http://e-archivo.uc3m.es/bitstream/handle/10016/10256/ninos_ fouce_2011.pdf ?sequence=5 (citirano 10. februar 2017). Lemus López, Encarnación, 2016: La transición a la democracia en España. Miradas desde la crisis actual. V: Transiciones: de la dictadura a la democracia (ur. Berta, Tibor et al.). Szeged: Universidad de Szeged. 4–20. López Moreno, Cristina, 2014: España contemporánea. Madrid: SGEL.

13

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 13

2.8.2017 9:55:55


Rodríguez López, Emmanuel, 2015: Por qué fracasó la democracia en España. La Transición y el régimen del ’78. Madrid: Traficantes de Sueños. Rosa, Isaac, Cabrera, Mercedes, 2015: ¿Qué queda del franquismo? Babelia. El País. 27. marec 2015. Dostopno na naslovu: http://cultura.elpais.com/ cultura/2015/03/23/babelia/1427129545_937671.html (citirano 10. februar 2017).

14

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 14

2.8.2017 9:55:55


1

Premišljevanje o Španiji po Francu in njenih junakih v literaturi Javierja Cercasa Gašper Kralj

Tranzicija je v Španiji predmet javne razprave, televizijskih soočenj in časopisnih kolumn, o njej organizirajo predavanja, konference in simpozije, izdajajo zbornike, tiskajo in ponatiskujejo monografije. Zakaj prav danes? Zakaj po štiridesetih letih? Ker je o tako pomembnih dogodkih mogoče kompetentno premišljevati šele z določene časovne distance? Ker je vnovično premišljevanje o tranziciji znamenje politične krize oziroma političnega boja, ki je vedno tudi boj za interpretacijo zgodovine? Na ta vprašanja ni mogoče odgovoriti, ne da bi se vprašali tudi: Kaj je španska tranzicija? Kdo so njeni protagonisti? Kakšne so njene posledice? Odgovore lahko najdemo v dveh zgodbah o tranziciji: uradni ali »mitični«, ki je bila od smrti generala Francisca Franca dobri dve desetletji praktično nedotaknjena, in kritični, ki šele zadnje desetletje in pol nekako izpodjeda prvo. Poglavja iz uveljavljene zgodbe o španski tranziciji v prispevku najprej postavimo v ustrezen zgodovinski kontekst in se zatem ukvarjamo z mitom o dveh Španijah, nazadnje pa prostor namenimo še kritikom tranzicije in njihovim nalogam. Naj dodamo, da ti prihajajo v glavnem iz dveh vrst, natančneje, dveh generacij, ki sta zgodbo o »brezmadežni«, »mirni« ali »vzorčni« tranziciji tako rekoč podedovali. Prvi so iz generacije t. i. vnukov državljanske vojne, ki jo simbolizira pripovedovalec prelomnega romana Javierja Cercasa Vojaki Salamine.1 To je tista generacija, ki najprej noče imeti nič ne z državljansko vojno ne s frankizmom, a se zave, da tako ne bo mogla spoznati sedanjosti. Vanjo sodi tudi politolog Juan Carlos Monedero, avtor pronicljive študije La Transición contada a nuestros padres (Tranzicija, kot so o njej pripovedovali našim staršem, 2013). Nasledniki pa so iz generacije ogorčenih (Indignados) ali generacije krize. To je generacija, ki je izkušnje pridobivala v protivojnem gibanju (2003–2004), gibanju za dostojno bivališče (2007), platformi ljudi, ki so jih prizadele hipoteke (2009), gibanju 15M2 (2011) … Sestavljajo jo tudi člani in članice libertarno-avtonomističnih raziskovalnih kolektivov, založb in fundacij (Observatorio Metropolitano, Universidad Nómada, Virus, Traficantes 1

2

Cercasovi romani Soldados de Salamina (Vojaki Salamine, 2001), Anatomía de un instante (Anatomija trenutka, 2009) in El impostor (Slepar, 2014) s svojimi tematikami – spominjanje pozabljenih republikancev v prvem primeru, preobrazbe političnega razreda v drugem in izmišljanje »junaške« preteklosti v tretjem – lajšajo tudi premišljevanje o španski tranziciji in njenih protagonistih. Prvi roman je preveden tudi v slovenščino: Vojaki Salamine, prev. Gašper Kralj in Tina Malič. Ljubljana: Založba /*cf, 2013. Poimenovanje 15M se nanaša na 15. maj 2011, ko so se množice protestnikov zgrnile na madridski trg Puerta del Sol in se tam utaborile.

15

Spanija_NOTRANJOST_FINAL.indd 15

2.8.2017 9:55:55


Urša Geršak, Alejandro Rodríguez Díaz del Real, Maja Šabec (ur.)

Urša Geršak, Alejandro Rodríguez Díaz del Real, Maja Šabec (ur.)

Interdisciplinarno zasnovana monografija jasno in argumentirano obravnava fenomen španske tranzicije in si prizadeva kritično osvetliti njeno dejansko vlogo pri vzpostavljanju Španije kot demokratične države. Posebej dragoceno je dejstvo, da so avtorji tako slovenski kot španski strokovnjaki z različnih področij, ki z vnovičnimi premišljevanji o španski polpretekli zgodovini omogočajo objektivnejši vpogled ter spodbujajo h kritičnemu razmišljanju ne samo o specifikah španske družbene stvarnosti, temveč tudi o širših družbeno-gospodarskih pojavih ter o problematiki vrednotenja zgodovinskega spomina nasploh. Barbara Pihler Ciglič

ISBN 978-961-237-935-3

ISBN 978-961-237-935-3

9 789612 379353

Spanija_naslovka_FINAL.indd 1

Španija 1975–2015: štirideset let tranzicije

Španija 1975–2015: štirideset let tranzicije

Monografija je izredno dragocen, analitično zasnovan prikaz štiridesetih let španske tranzicije od frankizma k demokraciji, namenjen študentom in strokovnjakom različnih strok ter slovenski javnosti, ki bližnjo špansko preteklost in sodobno dogajanje v Španiji razmeroma slabo pozna. Avtorji analizirajo in predstavljajo značilnosti španske politike, družbe in gospodarstva po Francu, postopnega odkrivanja razsežnosti frankističnega nasilja ter spominjanja na obdobje diktature, pri čemer se prepričljivo opirajo tudi na literarna dela. Peter Vodopivec

1.8.2017 8:10:27

Španija 1975 – 2015: štirideset let tranzicije  

Interdisciplinarno zasnovana monografija jasno in argumentirano obravnava fenomen španske tranzicije in si prizadeva kritično osvetliti njen...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you