Ada Vidovič Muha
Ada Vidovič Muha
Slovensko leksikalno pomenoslovje
ISBN 978-961-237-572-0
ISBN 978-961-237-572-0
9 789612 375720
Slovensko leksikalno pomenoslovje
Ada Vidovič Muha, zaslužna profesorica ljubljanske univerze, sodeluje v podiplomskih programih na slovenističnem oddelku Filozofske fakultete. Diplomirana slavistka je po končanem študiju v Ljubljani 1963. leta nadaljevala podiplomski študij na Karlovi univerzi v Pragi, kjer se je seznanjala zlasti s funkcionalističnim strukturalizmom. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša je bila soavtorica prvih treh knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je leta 2010 upokojila kot redna profesorica. – Znanstveno deluje predvsem na področju skladnje s pretvorbeno-tvorbenim besedotvorjem – Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (1988), Slovensko skladenjsko besedotvorje (2011), in leksikologije – Slovensko leksikalno pomenoslovje (2000); objavlja razprave tudi iz teorije jezika, jezikovnosistemske stilistike, razvoja knjižnega jezika, sociolingvistike. Bila je (so)urednica vsaj dvanajstih zbornikov. Kot nacionalna koordinatorica vseslovanskega projekta Najnowsze dzieje języków słowiańskich je bila članica redakcijskega komiteja 14. zbornikov, med katerimi je v njeni redakciji izšel Slovenski jezik (1998).
Iz evropskega, pa tudi širšega jezikoslovja, posebej seveda pomenoslovja, je Ada Vidovič Muha v slovensko jezikoslovje preudarno vnesla izhodišča, ki tvorijo celovito, metodološko kompaktno zasnovo ne samo tej njeni teoretični knjigi, ampak tudi njenim drugim besedoslovnim razpravam. – Za delo je značilno, da izhaja iz jezika kot samo metajezikovno ločljive celote, da torej ni ostre meje med slovnico in slovarjem. »Prepoznavnost kategorialnih pomenskih sestavin neposredno ali posredno izhaja iz skladenjske vloge /…/ besede«, kar pomeni, da avtorica relativizira pojem besednih vrst in osredišči pojem skladenjskih funkcij, ali drugače – raziskovalni interes izhaja iz jedrnega segmenta jezika, iz stavčne povedi kot potencialno minimalnega besedila. – S pomenskimi sestavinami kot definicijskimi enotami leksikalnega pomena avtorica vzpostavlja tako pomenotvorna razmerja znotraj leksema – leksikalizirani metafora, metonimija, pomenska vsebovanost, kot medleksemska pomenska in izrazna razmerja – sopomenskost, protipomenskost, nad- in podpomenskost, enakoizraznost. – Razprave v Dodatku so prinesle toliko novosti in natančnih razčlemb, da dejansko kažejo, s kakšno raziskovalno doslednostjo so nastajala osrednja poglavja knjige. Iz recenzij