Page 1

V letih 1965–66 je študiral na Ecole Pratique des Hautes Etudes(EPHE) v Parizu in poslušal predavanja Rolanda Barthesa, Luciena Goldmanna in Algirdasa Juliena Greimasa. Dela teh velikanov semiotike, h katerim bi lahko dodali še Umberta Eca in Jurija Lotmana, so tudi tisti intelektualni viri, s katerimi se Fabbri v Semiotskem obratu največ srečuje.

»Vzemite sliko in povejte, kaj je na njej. Vsakdo izmed vas je gotovo sposoben imenovati vse reči na sliki. Kaj pa v resnici analizirate? Analizirate besede, s katerimi ste opisali elemente na sliki, in ti elementi niso nič več kot to, kar je bila sposobna opisati beseda. Toda, ali obstaja pomen slike, ki je ugotovljiv na drugačen način?« Paolo Fabbri

ISBN 978-961-237-931-5

ISBN 978-961-237-931-5

9 789612 379315

Semiotski_obrat_naslovka_FINAL.indd 1

Paolo Fabbri SEMIOTSKI OBRAT

Paolo Fabbri (1939) je eden najvidnejših italijanskih in evropskih semiotikov. Od srede šestdesetih let predava in raziskuje na številnih italijanskih univerzah, na Univerzi v Firencah, Urbinu – kjer je ustanovil tudi Mednarodno središče za semiotiko in lingvistiko – Bologni, Milanu, Palermu, Benetkah in Rimu; predaval pa je tudi na Sorbonni in Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS) ter Collège international de Philosophie v Parizu, na University of UC Berkeley, v Torontu, UC San Diego, UCLA , Barcelona, Madrid, Bilbao, São Paulo, Buenos Aires, Istanbul, Mexico City, in drugih. Predsedoval je AISV (International Association for Visual Semiotics).

Paolo Fabbri

SEMIOTSKI OBRAT

Semiotski obrat je Fabbrijevo najbolj znano delo, ki je rezultat njegovega večdesetletnega raziskovanja, in pomemben prispevek k epistemologiji semiotike. Fabbri prične svoja razmišljanja tam, kjer je pred desetletji semiotska stroka (z Ecom) zaključila in jo reaktualizira. V pogovoru z Barthesom, Greimasom, Ecom, Lotmanom in drugimi velikani semiotike Fabbri na novo odpira vprašanje procesov in sistemov opomenjanja ter s tem pokaže na potrebo po odmiku od razumevanja semiotike kot vede, ki s osredotočanjem na lingvistično izrekljive označevalce vse bolj izgublja svoj predmet opazovanja, kakor tudi vede, ki bi preučevala izključno naravo jezika. Telesnost, dejanje, čustva in izjavljanje postanejo osrednji pojmi izven-jezikovne znakovnosti, ki radikalno zamaje ustaljeno opozicijo med semantiko in pragmatiko. Z vpeljavo izvirnih interpretacij, analiz, elementov čustvovanja in telesnosti Fabbrijevo delo osvobaja semiotiko od dosedanje brezizhodnosti in jo ponovno umešča v samo jedro sodobne epistemološke debate.

»Kot so bili v razvoju humanistike 20. in začetka 21. stoletja prepoznani razni drugi obrati, od npr. jezikovnega, kulturnega, prevajalskega do prostorskega, tako je mogoče govoriti tudi o semiotičnem obratu, spričo katerega se je uveljavilo znanstveno opazovanje in interpretiranje realnosti, ki izhaja iz znaka kot osnovnega elementa analize. Fabbri v svoji knjigi govori o semiotičnem obratu s stališča zgodovine discipline, pri čemer ponuja izviren pogled, za katerega je značilna relativizacija vrednosti verbalnega oz. jezikovnega.« Martina Ožbot

13.6.2017 9:36:06


Semiotski_obrat_FINAL.indd 1

9.6.2017 11:41:00


SEMIOTSKI OBRAT Naslov izvirnika: La svolta semiotica Copyright © 1998, Gius. Laterza & Figli, All rights reserved © za slovensko izdajo: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017. Avtor Paolo Fabbri Prevod Jurij Verč Urednik Igor Žunkovič Lektura Tina Petrovič Založila in izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Prelom Jure Preglau Ljubljana, 2017 Prva izdaja Naklada 300 izvodov Tisk Birografika Bori, d. o. o. Cena 15 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2016.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 81'22 FABBRI, Paolo, 1939Semiotski obrat / Paolo Fabbri ; [prevod Jurij Verč]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017 Prevod dela: La svolta semiotica ISBN 978-961-237-931-5 290441216

Semiotski_obrat_FINAL.indd 2

9.6.2017 11:41:00


Paolo Fabbri

SEMIOTSKI OBRAT

Ljubljana 2017

Semiotski_obrat_FINAL.indd 3

9.6.2017 11:41:00


Semiotski_obrat_FINAL.indd 4

9.6.2017 11:41:00


Kazalo Uvod k novi izdaji

7

Predgovor 15 SEMIOTSKI OBRAT

19

Prvo poglavje Skrinja manjkajočih členov Pristranska zgodba »Pars destruens« »Pars construens« Besede, reči, predmeti Listnato testo in dva dela možganov Slike, atomi, besedne vrste Dejanje in strast Semiotične ravni in manjkajoči členi

21 21 29 32 34 37 38 42 44

Drugo poglavje Vednost in modeli 49 Prožnost in obljuba 49 Narativnost 50 Čustvenost 52 Tipologije in konfiguracije čustvenega doživljanja 55 Štirje sestavni deli čustev 56 Kontinuiteta 60 Občutek dvoma 61 Čustvena analiza 63 Podoba in gesta 64

Semiotski_obrat_FINAL.indd 5

9.6.2017 11:41:00


Semiotska hermenevtika? Izjavljanje in interpretant Metafore in (spo)znanje

68 69 75

Tretje poglavje Telo in interakcija Pritrjevati in izraziti Telo in abstraktne sheme »Organon« semiotike Dejstva, fakti in »faktiši« Tekstovni spori Simbolna učinkovitost Moč modelov Zamišljena semiotika

81 81 82 86 88 90 94 96 100

DODATEK 103

Semiotski_obrat_FINAL.indd 6

9.6.2017 11:41:00


Uvod k novi izdaji Če diskurz njegova lastna sila na ta način prepusti naključjem neaktualnosti in ga izžene iz vsake črednosti, mu ostane le, da je kraj – četudi skromen – potrjevanja. R. Barthes, Fragmenti ljubezenskega diskurza Semiotika si je zadala nalogo, da pove nekaj smiselnega o smislu. Na to stavi. Z njeno pomočjo naj bi torej med drugim tudi razbrali pomen uvodov. Vemo, da uvod stoji pred besedilom, čeprav je napisan, ko je besedilo že končano. Vemo, da je uvod večkrat olepšava, če ne celo pravo posvetilo avtorja samemu sebi, včasih pa se nam nič kaj pošteno kaže kot priložnost, da bi obšli to, kar smo na začetku obljubili. Zagotavljam, da tokrat ne bo tako. Uvodna beseda k novi izdaji Semiotskega obrata je postala nujna zaradi navideznega paradoksa. Danes namreč opažamo dvoje: vse večjo neaktualnost semiotike in vse večje število raziskav, izvedenih po njenih metodah. Gre za razkorak, ki zahteva pojasnilo tudi za bralce Dodatka v prvi izdaji. Leta 1996 je bil Semiotski obrat poskus splošnega opisa stanja raziskav na razpotju dveh ključnih izkušenj sodobne semiotike. Obe sta povezani s svojima – kljub njuni neenovitosti misli, velikima– ustanoviteljema: s Saussurom in Peirceom. Univerza v Bologni je bila kraj srečanj in razprav dveh šol, z Ecom na eni strani in z Greimasom na drugi. To je ponujalo širok vpogled v raziskovalno dejavnost in pregled nad njo in tako se je izoblikoval načrt, da bi izrisali splošno sliko teorije fin de siècle, ki bi bila sposobna jasno in mimo teoretskih idiomov predstaviti pravi cilj projekta intelegibilnosti, ki ga imenujemo semiotika. Sicer

Semiotski_obrat_FINAL.indd 7

9.6.2017 11:41:01


SEMIOTSKI OBRAT

ni šlo brez trkov, vendar moramo vedeti, da imata v italijanščini »udarec« in »dar« skupno etimologijo. »Skrinja manjkajočih členov« je bila metafora za vprašanja o povezovanju nivojev med teorijo opisne metode in njeno hevristično močjo. Še danes se mi zdi, da se semiotične raziskave kopičijo kot seznam pristanišč brez splošnega zemljevida. Prav tako se zdi, da njene območne ugotovitve delimo po varljivem razlikovanju med čisto semiotiko, ki jo navadno vežemo na filozofijo jezika, in aplikativno semiotiko, to apliciramo na medije, literarne tekste itn., ki naj bi uporabljala filozofsko izoblikovane pojme v praktične namene, ne da bi ob tem ponudila povratne informacije. To je vodilo do tega, kar lepo predstavljajo bougé, neurejeni znaki, ki npr. v kinu kažejo minevanje časa. Kot posledico smo namesto pojmovnih definicij in teoretskega utemeljevanja zastavljenih vprašanj dobili akrobatske izpeljave in žonglersko rabo predlogov (pred/post – strukturalizem, pred/ post – semiotika). 1. Od prve izdaje leta 1998 se je nekaj spremenilo: semiotika je vse bolj neaktualna. Tu ne gre za običajno zgodovinsko obdobje, čeprav je semiotika (in semantika) stara toliko kot umetniške avantgarde, vsaj eno stoletje. Zanimivo je dejstvo, da se je ob pojavu nekaterih ključnih besedil (Eco, Fontanille, Cocquet, Geninasca, Latour, Lotman, Rastier itn.) raziskovalno ozračje še dodatno spremenilo. Po eni strani se zdi, da je veda v polnem evolucijskem zagonu, po drugi pa opažamo znake izčrpanosti. Ne gre za izčrpanje možnosti: raziskovanje se sploh ni dotaknilo vseh tem, ki jih je Saussure, medtem ko je zagovarjal varno prihodnost vede (»assuré à l‘avance«), predlagal stroki. Gre za nesposobnost oblikovanja skupnega prostora razprave, soočanja notranjih in zunanjih kritik (pomislimo na Benvenista in Goodmana ali pa na Sperberjeve kognitivne raziskave), kjer bi utemeljili teoretske paradigme. Prehajanja in spremembe znotraj episteme (od strukturalizma do kognitivizma) ali novi filozofski slogi (od analitične filozofije do nove 8

Semiotski_obrat_FINAL.indd 8

9.6.2017 11:41:01


Uvod k novi izdaji

fenomenologije) niso enoznačni in prav zato jih moramo znova opredeliti ter umestiti v splošno teorijo. V delu Kant in kljunač se, na primer, zdi, da Eco ne upošteva raziskav o izjavi oziroma, kot bi temu rekel Benveniste, o tisti Meduzini glavi, ki je na meji med govorom in diskurzom.1 Tako ima tudi francoska šola, ki je vprašanje narativnosti in analitiko izjave resda globinsko preučila, še vedno težave z umeščanjem »naravne« argumentacije v svoja spoznanja. Nasprotno, danes Greimasova šola tridelno Peirceevo strukturo (ikona, indeks, simbol) prevzema kot osnovo za prenovo fenomenoloških temeljev percepcije. Peirce je bil sicer velik epistemolog, vendar brez zadostnega jezikoslovnega znanja. Raziskovalci njegovega dela imajo zato kar nekaj težav, ko si predstavljajo jezik kot diskurz in kot skupek sil ter pripovedi. Prav tako ne morejo z lahkoto prepoznati in priznati vloge čustev ali spreminjati spoznavne operacije (inferenco, abdukcijo itn.) v opisne metodologije različnih tekstovnih zvrsti. Primeri bi se lahko oziroma bi se morali množiti. Treba se je upreti velikima posploševalcema – času in uspehu – kot tudi proizvajalcem priročnikov in njihovemu imperativu: zato, da se česa spomnimo, se moramo naučiti tudi kaj pozabiti. 2. Zaradi navedenega se moramo trdno držati nekaterih ključnih elementov semiotike: a) epistemološke usmerjenosti, b) organona metod in c) prepletanja vednosti in ravnanj. a) Pri epistemološki usmerjenosti je pozornosti vredna zahteva semiotike, da deluje »v neposredni bližini znanstvenosti« (Greimasova formula); gre za zahtevo, ki jo podpirajo tako filozofske refleksije in raziskave o diskurzu kot tudi praktična in diskurzivna dejavnost znanosti. Hermenevtična koinè je vsa delovanja ved, ki preučujejo smisel, zamejila v zgodovinsko tipologizirana interpretacijska dejanja. Današnja filozofska misel pa teži k vnovičnemu oblikovanju opozicije iz 19. stoletja med hermenevtično-duhovnimi 1 U. Eco, Kant e l‘ornitorinco, Bompiani, Milano 1997. 9

Semiotski_obrat_FINAL.indd 9

9.6.2017 11:41:01


SEMIOTSKI OBRAT

in eksplicitno-naravoslovnimi znanostmi. O tem govori tudi Ricoeur, ki prav v semiotiki teksta najde potrditev, da je v preučevanju smisla nujnih »več pojasnitev na poti k večjemu razumevanju«: »V tem oziru sem menil, da Greimasova tekstualna semiotika najboljše prikazuje objektivizirajoči, analitičen in pojasnjevalni pristop k tekstu, ki ne temelji na kavzalnosti, temveč na strukuturiranosti razlage.«2 Naj gre za materialno hermenevtiko blizu stari filologiji (kakor si je želel Rastier) ali pa za preprosto »post-fenomenološko« semiotiko diskurza, vse kaže, da smo se vendarle znebili filozofske prepovedi, ki je delno odgovorna za današnjo semiotsko asfiksijo. b) Po drugi strani se raziskavam praktičnega in diskurzivnega znanstvenega delovanja pridružuje priznanje njegove kompleksnosti, kar je dovolj velik razlog za izbiro semiotike kot eksplicitnega pojmovnega organona (Latour). Morda bi bilo dobro, ko bi se spomnili, da so bili modeli semiotike uporabljeni (in imenitno potvorjeni) prav zaradi svojih hevrističnih sposobnosti za antropološke raziskave Deleuzea in Guattarija o Tisočih platojih (po »danskem spinozovskem princu« Hjelmlsevu) ali o kinematografiji (tu predvsem velja omeniti prvega med pragmatisti, Peircea, in semiologa Pasolinija z njegovim prostim polpremim slogom).3 Od tod tudi osredotočanje semiotskega dela na spreminjanje modelov v operativne in medsebojno določene pojme. Pomislimo na številne retorične figure: treba bi jih bilo ponovno opredeliti znotraj semantično in diskurzivno utemeljene stilistike. Ali na možnost, da bi lahko modele razširili na različne izrazne prvine. Marin je upravičeno uporabil pojem izjave za slikarsko podobo4 in jo razširil z izhodiščem v specifiki pojma zornega kota. Pri tem velja omeniti tudi Latoura, ki je z oblikovanjem tipologij predmetov v funkciji objektivizacije ali subjektivizacije človekovih sposobnosti, pojem izjave raztegnil do tehničnih protetik. Latour in sociologi 2 P. Fabbri, »Introduzione«, v: A. J. Greimas, Semantica strutturale, Meltemi, Roma 2000 (2. izdaja). 3 P. Fabbri, »Come Deleuze ci fa segno«, v: S. Vaccaro (ur.), Il secolo Deleuziano, Mimesi, Milano 1998. 4 P. Fabbri, » Introduzione«, v: L. Marin, Della rappresentazione, L. Corrain (ur.), Meltemi, Roma 2001. 10

Semiotski_obrat_FINAL.indd 10

9.6.2017 11:41:01


Uvod k novi izdaji

naravoslovnih (a ne nečloveških) znanosti so nam predstavili možnost in prednost semiotične obravnave jezika, predmetov in ravnanj, kot bi bil to tekst »brez šivov«, posebni so-tekst, ki presega razlikovanje med tekstom in so-tekstom.5 c) Najnatančnejšo opredelitev semiotike nam ponuja Deleuze. Znotraj filozofskega in antropološkega projekta je semiotika posrednik med vedami, ki preučujejo proces oblikovanja pomena (za Deleuza je semiotika »deskriptivna znanost resničnega«: »taka je nepriznana narava semiotike, ki presega obstoječe verbalne in neverbalne jezike«). Temelja semiotičnega ustvarjanja nista samo logika in filozofija jezika, prav tako je pomembno primerjalno jezikoslovje v tesnem sodelovanju z antropologijo (primera sta sodelovanji med Jakobsonom in Lévi-Straussom ali med Proppom in Greimasom). Bolj kot za ontološko utemeljitev gre za program primerjanja sistemov in procesov opomenjanja. Kljub številnim težavam je to smer nekaterih tokov anglosaške antropologije. Zgodovini filozofije znaka in filozofije jezika je mogoče premisliti, kot temu pravi Detienne, znotraj ustvarjalnega in eksperimentalnega primerjalnega projekta. To je smer Jullienovih raziskav primerjalne filozofije, ki so se pričele pri sémiologie de la sinologie in dospele do primerjanja osmišljevalnih ravnanj – estetike, strategije, literature – med Zahodom in zgodnjo Kitajsko.6 3. Projekt semiotike mora zato nadaljevati svojo pot z drugačno popotnico: tu ne bodo zadostovali uveljavljeni priročniki, prave metodološke omarice prve pomoči (surviving kit). Da bi se spopadli z dolgoletnimi vprašanji simbolizma, moramo naš nabor orodij združiti z idejami vrednosti in učinkovitosti, strasti in verovanja. V prejšnji izdaji sem le nakazal na odločilno vlogo raziskovanja strasti v semiotiki osemdesetih in devetdesetih let. Pojmi napetosti in pričakovanja, vrednosti 5 B. Latour, »Piccola filosofia dell'Eunciazione«, v: P. L. Basso e L. Corrain (ur.), Eloquio del senso, Costa e Nolan, Milano 1999. 6 P. Fabbri, »Introduzione«, v: F. Jullien, Eloge de la Fadeur, Raffaello Cortina, Milano 1999. 11

Semiotski_obrat_FINAL.indd 11

9.6.2017 11:41:01


SEMIOTSKI OBRAT

in moraliziranja, občutljivosti in somatizacije izhajajo iz doslednega odgovora na Barthesovo zahtevo: »Ne verjemi v ločitev afekta od znaka.« Tukaj se jasno kaže razlika med semiotiko prve in druge generacije, hkrati pa je vse očitnejša integracija izjave v metodološki aparat. Združevanje Dejanja in Strasti nam omogoča, da v raziskovanje diskurzivnih univerzumov vključimo pojma manipulacije in konflikta, preverjanje simbolne učinkovitosti in odnosa, ki ga je uvidel že Saussure, med semo in somo, med telesom in pomenom. Naslov Semiotski obrat se je nanašal in napovedoval obrat, ki se je v resnici že zgodil, vendar ostaja v odnosu do splošnega stanja semiotike še danes nadvse aktualen. Obrat se je zgodil v šestdesetih letih, sedaj pa se aktualizira.7 Dolgo je trajalo, da se je pojavil primeren razvoj pojma »inter-semiotičnega prevajanja«.8 To je plodno polje raziskovanja, ki širi semiotično gesto – preučevanje oblikovanj smisla prek različnih prvin izražanja. Ne gre torej za ločevanje različnih pomenov (vidnih, slušnih itn.), marveč za upoštevanje njihovih sinkretičnih značilnosti in za prikaz transformacij ter prehodov med različnimi zaznavnimi sintaksami. Po eni strani moramo zato poglobiti obravnavo čutnih kanalov. Današnje raziskave se osredotočajo predvsem na podobo, in sicer od znakovnega jezika gluhonemih do filma. Gre za pomembno spremembo v medijskih študijah, ki povsem pravilno vztrajajo pri razlikovanju med komunikacijo in prenosom informacije. Gre za spoznanje, da moramo pri gradnji in sprejemanju smisla upoštevati tehnične in zaznavne dimenzije aparatov prenašanja pomena.9 Po drugi strani moramo pri naših analizah upoštevati prehajanja med različnimi mediji, saj se v dejanju prevajanja ravnajo vzajemno in v začetni ter ciljni jezik vnašajo transformacije 7 P. Fabbri, »Conclusione«, v: P. Fabbri in G. Marrone, Semiotica in nuce, vol. Il, Teoria del discorso Meltemi, Roma 2001. 8 P. Fabbri, Elogio di Babele, saggi semiotici, Meltemi, Roma 2000; prim. še P. Fabbri in N. Dusi »Due parole sul trasporre«, v: Versus, studi semiotici, št. 86/7, 2001. 9 R. Debray, La diagonale du médiologue, BNF, Paris 2001. 12

Semiotski_obrat_FINAL.indd 12

9.6.2017 11:41:01


Uvod k novi izdaji

in redefinicije. To je dediščina Lotmanove semiotike kulture, ki je formalistično tradicijo in Jakobsonovo intuicijo zmogla povezati z Bahtinovo mislijo, s čimer je v njegovo informacijsko semiotiko vključila tudi hipoteze in pripombe (»Vse vrste pomenskega obnašanja imajo obliko dialoga.«). Lotmanova »semiosfera« je, poenostavljeno po Vernadskijevem pojmu »biosfere«, vitalistično in biološko pojmovanje. Gre za polje prevajanja: »narava miselnega dejanja se lahko opiše kot prevod (...) določanje pomena je prevajanje iz enega jezika v drugi, medtem ko je zunajjezikovna resničnost prav tako zamišljena kot vrsta jezika.«10 Očitno tu ne gre za vračanje k storicizmu, saj za Lotmana prvi vir informacij ostaja tekst. Gre za projekt, ki ga moramo umestiti v splošno antropologijo, projekt, ki bo pozoren na semiotične sloge življenja, na primer dominantne strasti, predvsem pa na to, kako se kultura učinkovito samodoloča. Tudi nove oblike kulture so mišljene kot prevod: kot eksplozija neprimernih in ustvarjalnih metafor, ki spremljajo neprevedljive tekste. Neprevedljivost ni več pathos nesmisla, temveč zaloga prihodnjega smisla. Ustrezni in bogati primeri, od srednjeveške ruske kulture do sodobnih slogov življenja v puškinskem obdobju, kažejo na zanimanje semiotike do naravnih tekstov v času, ko je filozofija jezika sledila sholastiki exempla ficta, zgrajeni v funkciji logičnega dokazovanja. Za Deleuza je vsako »poslanstvo vedno že predestinacija v odnosu do znakov«. Smo res prepričani, da je poslanstvo semiotike v njeni neaktualnosti? V današnji razpršenosti vednosti je težko reči, komu smo pravzaprav sodobniki! V procesu luninih men so trenutki, ko je luna nevidna. Toda dovolj z metaforami: semiotika je v fazi mutacije, njena neaktualnost pa se lahko izkaže kot prednost. Na semiotiko moramo nehati gledati kot na ladjo v steklenici. Občutki presenečenja in dovršenosti, ki jih ponujajo 10 J. Lotman, La cultura e l‘esplosione, Feltrinelli, Milano 1993 (izvirnik: Kul’tura i vzryv, Gnozis, Moskva, 1992). 13

Semiotski_obrat_FINAL.indd 13

9.6.2017 11:41:01


V letih 1965–66 je študiral na Ecole Pratique des Hautes Etudes(EPHE) v Parizu in poslušal predavanja Rolanda Barthesa, Luciena Goldmanna in Algirdasa Juliena Greimasa. Dela teh velikanov semiotike, h katerim bi lahko dodali še Umberta Eca in Jurija Lotmana, so tudi tisti intelektualni viri, s katerimi se Fabbri v Semiotskem obratu največ srečuje.

»Vzemite sliko in povejte, kaj je na njej. Vsakdo izmed vas je gotovo sposoben imenovati vse reči na sliki. Kaj pa v resnici analizirate? Analizirate besede, s katerimi ste opisali elemente na sliki, in ti elementi niso nič več kot to, kar je bila sposobna opisati beseda. Toda, ali obstaja pomen slike, ki je ugotovljiv na drugačen način?« Paolo Fabbri

ISBN 978-961-237-931-5

ISBN 978-961-237-931-5

9 789612 379315

Semiotski_obrat_naslovka_FINAL.indd 1

Paolo Fabbri SEMIOTSKI OBRAT

Paolo Fabbri (1939) je eden najvidnejših italijanskih in evropskih semiotikov. Od srede šestdesetih let predava in raziskuje na številnih italijanskih univerzah, na Univerzi v Firencah, Urbinu – kjer je ustanovil tudi Mednarodno središče za semiotiko in lingvistiko – Bologni, Milanu, Palermu, Benetkah in Rimu; predaval pa je tudi na Sorbonni in Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales (EHESS) ter Collège international de Philosophie v Parizu, na University of UC Berkeley, v Torontu, UC San Diego, UCLA , Barcelona, Madrid, Bilbao, São Paulo, Buenos Aires, Istanbul, Mexico City, in drugih. Predsedoval je AISV (International Association for Visual Semiotics).

Paolo Fabbri

SEMIOTSKI OBRAT

Semiotski obrat je Fabbrijevo najbolj znano delo, ki je rezultat njegovega večdesetletnega raziskovanja, in pomemben prispevek k epistemologiji semiotike. Fabbri prične svoja razmišljanja tam, kjer je pred desetletji semiotska stroka (z Ecom) zaključila in jo reaktualizira. V pogovoru z Barthesom, Greimasom, Ecom, Lotmanom in drugimi velikani semiotike Fabbri na novo odpira vprašanje procesov in sistemov opomenjanja ter s tem pokaže na potrebo po odmiku od razumevanja semiotike kot vede, ki s osredotočanjem na lingvistično izrekljive označevalce vse bolj izgublja svoj predmet opazovanja, kakor tudi vede, ki bi preučevala izključno naravo jezika. Telesnost, dejanje, čustva in izjavljanje postanejo osrednji pojmi izven-jezikovne znakovnosti, ki radikalno zamaje ustaljeno opozicijo med semantiko in pragmatiko. Z vpeljavo izvirnih interpretacij, analiz, elementov čustvovanja in telesnosti Fabbrijevo delo osvobaja semiotiko od dosedanje brezizhodnosti in jo ponovno umešča v samo jedro sodobne epistemološke debate.

»Kot so bili v razvoju humanistike 20. in začetka 21. stoletja prepoznani razni drugi obrati, od npr. jezikovnega, kulturnega, prevajalskega do prostorskega, tako je mogoče govoriti tudi o semiotičnem obratu, spričo katerega se je uveljavilo znanstveno opazovanje in interpretiranje realnosti, ki izhaja iz znaka kot osnovnega elementa analize. Fabbri v svoji knjigi govori o semiotičnem obratu s stališča zgodovine discipline, pri čemer ponuja izviren pogled, za katerega je značilna relativizacija vrednosti verbalnega oz. jezikovnega.« Martina Ožbot

13.6.2017 9:36:06

Semiotski obrat  

Fabbrijeva knjiga z obilico duhovitih primerov pokaže, kako večplastna je že preprosta komunikacija, kako lahko izražamo različne ideje tako...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you