Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani: posvečeno Andreju Rozmanu by Znanstvena zalozba FF

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani

V znanstveni monografiji z naslovom Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani je zbranih dvajset razprav, ki se opirajo na široko raziskovalno področje jubilanta Andreja Rozmana. Monografija ponuja v branje rezultate danes aktivne generacije raziskovalcev iz izobraževalnih in raziskovalnih institucij v slovenskem, slovaškem in češkem prostoru. Slovakistika s tem delom predstavlja svoje znanstveno delo, vpetost v slavistično in mednarodno javnost ter izkazuje poglobljene slovensko-slovaške odnose. Obenem kot del zahodne slavistike odpira prostor novih raziskav in ohranja zgodovinski spomin na znanstvenem, izobraževalnem in kulturnem področju. Slavica Slovenica je strokovna knjižna zbirka Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V njej izhajajo razprave, monografije in zborniki, ki nastajajo kot rezultat znanstvenih srečanj in posvetov, organiziranih na oddelku, ter individualnih obdelav najširših strokovnih področij vzhodne, zahodne in južne slavistike ter primerjalnega slovanskega jezikoslovja.

9 789612 379568

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani posvečeno Andreju Rozmanu Urednika: Špela Sevšek Šramel Jozef Pallay

Slovakistika na Oddelku za slavistiko v tem letu prazuje sedemdesetletnico. Povojni začetki poučevanja segajo v leto 1947 in so povezani z neumorno dejavnostjo slovakista Viktorja Smoleja. Deloval je kot lektor slovaščine in prevajalec, kot literarni zgodovinar je preučeval slovensko književnost, njegovo osrednje leksikografsko delo pa je Slovaško-slovenskih slovar in Slovensko-slovaški slovar. Drugo generacijo predstavlja Smolejev študent Andrej Rozman, redni profesor slovaške književnosti, eden od ustanoviteljev študija češkega, poljskega in slovaškega jezika s književnostmi na FF UL. Pričujoča kolektivna monografija je simbolno dejanje v znak zahvale in spoštovanja dvema jubilejema: slovakistiki in Andreju Rozmanu. Osrednji povezovalni element monografije sta slovaščina in slovenščina, njuno poučevanje in najrazličnejše medsebojne primerjalne (ne samo) filološke perspektive: jezik, jezikoslovje, literarna veda, prevodoslovje in zgodovina.

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani posvečeno Andreju Rozmanu

Urednika:

Špela Sevšek Šramel, Jozef Pallay

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 1

29.9.2017 9:45:49

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani posvečeno Andreju Rozmanu

Knjižna zbirka: Slavica Slovenica, št. 2 Uredniški odbor zbirke: Anežka Kočalková, Nikolaj Jež, Eva Tibenská, Jana Šnytová, Jozef Pallay, Špela Sevšek Šramel Urednika: Špela Sevšek Šramel, Jozef Pallay Recenzenta: Miloš Zelenka, Hotimir Tivadar Lektorji: Oľga Ambróšová (slovaščina), Darija Pivk (slovenščina), Jana Šnytová (češčina) Pregled angleških povzetkov: Mitja Rijavec, Vlado Kmec Tehnično urejanje in prelom: Aleš Cimprič Oblikovanje naslovnice: Lavoslava Benčič © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za slavistiko Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 2017 Tisk: Birografika Bori d. o. o. Prva izdaja, prvi natis Naklada: 149 izvodov Cena: 19,90 EUR Izdajo knjige je finančno podprl Urad za Slovake po svetu.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.162+821.162(082) 81Rozman A. SEDEMDESET let slovakistike v Ljubljani : posvečeno Andreju Rozmanu / urednika Špela Sevšek Šramel, Jozef Pallay. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017. - (Knjižna zbirka Slavica Slovenica ; št. 2) ISBN 978-961-237-956-8 1. Sevšek Šramel, Špela 291865856

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 2

29.9.2017 9:45:49

Kazalo vsebine

Kazalo vsebine Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 I. SLOVAKISTIKA V LJUBLJANI: DVE VODILNI OSEBNOSTI Renesančna širina Andreja Rozmana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 Irena Novak Popov Bibliografija red. prof. dr. Andreja Rozmana . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Anka Sollner Perdih Slovenščina v Bratislavi in slovaščina v Ljubljani – kaj ju ločuje in kaj združuje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 Darija Pivk, Svetlana Kmecová Slovinská slovakistika v kontexte Studia Academica Slovaca . . . . . . . 64 Jana Pekarovičová Med reprezentativnostjo in obrobnostjo – kulturni posrednik in prevajalec Viktor Smolej . . . . . . . . . . . . . . . 74 Miha Kragelj, Špela Sevšek Šramel II. JEZIKOSLOVNI VIDIKI: SLOVAŠČINA V STIKU Primerjalno glasoslovje češčine in slovaščine . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Matej Šekli Sémanticky neaktívne vety v slovenčine a v slovinčine . . . . . . . . . . 104 Eva Tibenská Keď je kozák turkom: jazykový obraz húb v slovinčine a slovenčine . . 116 Miroslav Dudok Kinegrami v slovaških in slovenskih splošnih slovarjih ter korpusnih virih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 126 Matej Meterc Frazemi v gradivu S slovenščino po svetu in njihova obravnava pri pouku slovenščine kot tujega jezika na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 Saša Poklač Vojtech Slovinsko-slovenské paralely jazykového purizmu v medzivojnovom období . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 Jozef Pallay

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 3

29.9.2017 9:45:49

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani

III. LITERARNOVEDNI VIDIKI: OD BAROKA DO POSTMODERNE Modlitební knihy česko-slovenských protestantů v první polovině 18. století . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Jan Malura Recepcija pesniških del Gottfrieda Augusta Bürgerja v slovenski in slovaški poeziji 19. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167 Miloslav Vojtech »Medzi bratmi slovinskými« Cestopisné črty a reportáže zo Slovinska v slovenských novinách na začiatku 20. storočia . . . . . . . . 180 Dana Hučková Krátko o minimalizme (Štefan Strážay v retrospektíve) . . . . . . . . . . 189 Marián Milčák V zgodbi naše bližnje preteklosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 194 Niko Jež Anton Popovič in njegov prispevek h komunikacijskemu pojmovanju prevoda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 206 Jana Šnytová IV. SLOVENSKO-SLOVAŠKI KULTURNI ODNOSI Viktor Smolej in slovenska literatura v vojni . . . . . . . . . . . . . . . . 215 Igor Grdina »Slovensko in slovensko« Oris primerjav slovaškega in slovenskega narodnega razvoja ter medsebojnih stikov in pogledov v novejši zgodovini . . . . . . . . . . 227 Tone Kregar Rozvíjanie slovensko-slovinských vzťahov v prvej polovici 20. storočia prostredníctvom Československo-juhoslovanskej ligy . . . . 244 Ľuboš Kačírek Sto let pozabe. Slovaki na soški fronti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 256 Marianna Oravcová Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 269

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 4

29.9.2017 9:45:49

Predgovor

Slovakistika v Ljubljani in Andrej Rozman sta neoddeljivo prepletena: povezuje ju letnica rojstva in Viktor Smolej. Sedemdeset let mineva letos od ustanovitve prvega lektorata slovaščine v slovenskem univerzitetnem prostoru, obenem praznuje življenjski jubilej Smolejev študent, nadaljevalec njegovega dela Andrej Rozman. Zahodna slavistika se je na Filozofski fakulteti v Ljubljani postopoma razvijala iz prvega že predvojnega lektorata češčine, ki se mu takoj po vojni pridružita še lektorata poljščine in slovaščine. Raziskovalno, pedagoško in prevajalsko delo lektorjev se tako postopoma razširja in poglablja na področje kulturnih odnosov, literarne vede in jezikoslovja ter tako predstavlja integralni del slavističnega raziskovalnega področja. Pričujoča znanstvena monografija, ki smo jo zasnovali na Oddelku za slavistiko v okviru zbirke Slavica Slovenica, nosi naslov Sedemdeset let slovakistike v Ljub ljani. Prinaša dvajset prispevkov kolegov, med njimi tudi nekdanjih študentov jubilanta, ki so svoje raziskave namenili in napisali njemu v čast. Raziskovalno polje slovakistike se je tako naravno razširilo na slavistične študije in področje zgodovinopisja. Osrednjim filološkim študijam iz jezikoslovja in literarne vede se tako pridružujejo še prevodoslovna ter zgodovinske razprave. Monografija je razdeljen v štiri tematska poglavja. Prvo med njimi prinaša prispevke o jubilantu: Irena Novak Popov neposredno vrednoti pedagoško, prevajalsko in raziskovalno delo profesorja Rozmana, izčrpna bibliografija jubilanta, ki jo je pripravila Anka Sollner Perdih, pa sama zase priča o razsežnosti in obsegu njegovega dela. Poglavje smiselno nadaljujejo prispevki o položaju slovakistike v univerzitetnem prostoru skozi tri različne perspektive. Tako spremljamo vlogo Filozofske fakultete v Bratislavi pri vzpostavljanju tuje slovakistike (Jana Pekarovičová), primerjalna študija Svetlane Kmecove in Darije Pivk sopostavlja zgodovino slovenistike v Bratislavi in slovakistike v Ljubljani s poudarkom na vodilne osebnosti. Prvo poglavje zaključuje študija o ustanovitelju ljubljanske slovakistike Viktorju Smoleju, predstavlja ga predvsem v luči književnega prevajalca in kulturnega posrednika v prvih povojnih desetletjih (Špela Sevšek Šramel, Miha Kragelj). Jezikoslovne študije uvaja zgodovinsko primerjalna razprava Mateja Šeklija, v kateri obravnava glasoslovje češčine in slovaščine. Avtor je z izjemno erudicijo zelo natančno definiral (čeprav tudi z vidika teorije nehomogene praslovanske podstave knjižne slovaščine, ki je prisotna v južnoslovanskem lingvističnem prostoru) njune zahodnoslovanske in južnoslovanske glasovne značilnosti z genealoškega

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 5

29.9.2017 9:45:49

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani

vidika z navajanjem njunih standardnojezikovnih naglasnih, samoglasniških in soglasniških razlik in podobnosti. Prispevek Miroslava Dudoka je iz vidika kognitivnega jezikoslovja svojevrstna jezikoslovna interpretacija zunajjezikovne resničnosti. Na širokem korpusnem spektru imenoslovja gob poskuša pokazati ujemanje in specifike pri poimenovanju gob v slovenščini in slovaščini, ki se odražajo na jezikovni in metajezikovni ravni. Primerjalna študija Mateja Meterca temeljito obravnava frazeološko področje kinegramov na primeru dveh izbranih enot z vidika korpusne lingvistike, semantike in leksikografije. Eva Tibenská se v navezavi na svojo monografsko publikacijo s področja semantične stavčne skladnje posveča primerjavi dveh tipov neaktivnih stavkov z vidika čustvenega vrednotenja. Na številnih primerih izbranih makro- in mikrosituacij analizira mero ujemanja oz. odstopanja v obravnavanih eksplicitno čustveno vrednotenjskih stavčnih strukturah. Prispevek s področja didaktike frazeologije poskuša na primeru izbranega učbenika slovenščine na podlagi bogatih empiričnih izkušenj avtorice Saše Vojtech Poklač pokazati na nujnost pravilnega prepoznavanja in razumevanja frazemov za celotno jezikovno in komunikacijsko kompetenco učečih se z uporabo predvsem primerjalnega pristopa pri poučevanju. Zadnji, jezikovnozgodovinski prispevek preučuje ideologijo jezikovnega purizma predvsem v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V njem poskuša avtor Jozef Pallay prikazati vzporednice kot tudi razlike pri vrednotenju današnjega razumevanja zmernega jezikovnega purizma na primeru jezikoslovcev Antona Breznika, Frana Ramovša in Henrika Barteka. Literarnovedni sklop se časovno razpenja od baroka do kritične refleksije sodobne književnosti. Poglavje začenja študija Jana Malure o molitvenih knjigah, ki so bile natisnjene med češkimi in slovaškimi protestanti predvsem v prvi polovici 18. stoletja. Primejalna študija Miloslava Vojtecha o recepciji nemške balade v slovenski in slovaški književnosti v začetku 19. stoletja izpostavlja vlogo protobesedila in postavlja obe književnosti v širši evropski prostor. Druga obravnavana literarna vrsta je podlistek oz. feljton. Avtorica Dana Hučková obravnava specifiko te vrste na primeru potopisnih besedil slovaških piscev potujočih po slovenskem ozemlju, ki so bili revijalno objavljeni v začetku 20. stoletja. Milčákova interpretacija nam približuje poezijo Š. Stražaya, nedavno prevedenega tudi v slovenščino. Svojevrsten hommage A. Rozmanu podpisuje Niko Jež. V razpravi vztrajno prepleta Ecovske pripovedne gozdove z recenzijsko in spominsko optiko. Antologijo Zgodbe iz Slovaške (2017) namreč predstavi iz vidika generacijskega (jubilantovega) branja slovaških prozaistov šestdesetih let, ki so svoj višek doživeli po prevratu leta 1989. Literarni sklop zaključuje prevodoslovna razprava Jane Šnytove, ki prvič v slovenskem prostoru natančneje razgrinja model Popovičeve komunikacijske teorije umetniškega besedila in izpostavlja šibko prisotnost recepcije nitranske prevodne šole pri nas.

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 6

29.9.2017 9:45:49

Predgovor

V zadnjem sklopu se študije osredotočajo na slovaško-slovenske odnose v 20. stoletju. Igor Grdina obravnava osrednje literarnozgodovinsko delo V. Smoleja Slovstvo v letih vojne in predoča kompleksnost literarnozgodovinske retorike in znanstvene obravnave, ki jo povezuje z bivanjsko izkušnjo posameznika. Obdobje med obema vojnama, do danes najbolje raziskano v slovenskem prostoru, v svojih razpravah obravnavata zgodovinarja: Tone Kregar sopostavlja specifike narodnega vprašanja v slovenski in slovaški politiki predvsem v tridesetih letih 20. stoletja; Ľuboš Kačírek pa z novimi arhivskimi viri poglablja vedenje o jugoslovansko-češkoslovaški ligi s posebnim poudarkom na ljubljanski podružnici. Poglavje zaključuje prispevek Marianne Oravcove o manj raziskanem poglavju slovaške zgodovine prve svetovne vojne povezane z zahodnim slovenskim prostorom. Kljub vztrajni nameri, da z izborom avtorjev zaobsežemo raziskovalno dejavnost jubilanta, bi bila monografija lahko bogatejša še za kakšen prispevek s področja zgodovine in slovaškega narodnega preporoda. Naposled je pred vami monografija, ki predstavlja vpogled v raziskovalno dejavnost danes aktivne generacije raziskovalcev iz izobraževalnih in raziskovalnih institucij v slovenskem, slovaškem in češkem prostoru. Slovakistika s tem delom predstavlja svoje znanstveno delo, vpetost v slavistično in mednarodno javnost ter dokazuje poglobljene slovensko-slovaške odnose na znanstvenem, izobraževalnem in kulturnem področju. Uredniški odbor, avtorji in vsi sodelavci monografije želimo jubilantu še mnogo ustvarjalnega duha.

Ljubljana, avgust 2017 Urednika

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 7

29.9.2017 9:45:49

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 8

29.9.2017 9:45:49

I. SLOVAKISTIKA V LJUBLJANI: DVE VODILNI OSEBNOSTI

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 9

29.9.2017 9:45:49

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 10

29.9.2017 9:45:49

Renesančna širina Andreja Rozmana

Renesančna širina Andreja Rozmana Irena Novak Popov Filozofska fakulteta UL, Ljubljana

1 Uvod Mojemu prispevku bi v starem strokovnem žargonu rekli Festschrift. Zanj sem se odločila na lastno pobudo, saj sem ob podobnem predstavljanju Alenke Jensterle Doležal, ki deluje kot profesorica slovenske književnosti na Karlovi univerzi v Pragi, spoznala, kako pomembno je poznavanje in vrednotenje znanstvenega in pedagoškega dela kolegov z drugih univerz in sosednjih kateder. Razlog za tak interes je prvič to, da obstaja le tisto, o čemer se govori, in drugič, da pogled na drugega sproža premislek o svojih metodah in dosežkih. V primeru Andreja Rozmana pa se temu pridružuje uspešno uresničenje dveh ključnih projektov: njegov doktorat v Bratislavi (1999) in začetek študija slovakistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki ga je spretno vodil od začetka leta 2004 in bil do leta 2017 vodilni predavatelj literarnozgodovinskih in kulturoloških predmetov. V prvem letu mojega predstojništva Oddelka za slovanske jezike in književnosti leta 1998 smo Andrej Rozman, Nikolaj Jež in Irena Novak Popov sprožili pobudo, da bi v okviru slavistike uvedli študij zahodnoslovanskih jezikov, za kar bi se morali lektorji češčine, poljščine in slovaščine habilitirati. Tedanji dekan Filozofske fakultete Ludvik Horvat je o zmožnostih za tak kvalitativni preskok podvomil, meni pa sta Rozman in Jež obljubila, da se bosta maksimalno zavzela in v roku enega oziroma dveh let doktorirala, sama pa sem se zavezala, da bom kot poznavalka slovenske književnosti sodelovala v komisijah za oceno in zagovor literarnoprimerjalnih disertacij.1 Andreja Rozmana sem tako oktobra 1999 ocenjevala in v decembru spremljala pri javnem zagovoru disertacije, ki je nastala pod mentorskim vodstvom dr. Hane Urbancove na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi. Disertacija Náčrt dejín slovinsko-slovenských kultúr nych vzťahov od začiatku 19. storočia do roku 1918 (Oris slovensko-slovaških kulturnih odnosov od začetka 19. stoletja do leta 1918) je prvič izčrpno registrirala in suvereno karakterizirala vse, kar je bilo v označenem obdobju na Slovenskem napisanega o slovaški kulturi, jeziku in literaturi, ter vse, kar so Slovenci storili za popularizacijo lastnih duhovnih dosežkov med vodilnimi slovaškimi izobraženci. (Manj kot leto pozneje sem enako vlogo opravila ob zagovoru doktorata Nika Ježa na Filozofski fakulteti Šlezijske univerze v Katowicah, kjer je pod mentorstvom 1

Žal se temu projektu ni pridružila dolgoletna lektorica češčine in prevajalka Albinca Lipovec, ki se je l. 1998 zaradi zdravstvenih razlogov predčasno upokojila, čeprav si je zelo želela doktorirati in je že imela izbrano temo.

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 11

29.9.2017 9:45:49

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani

dr. Božene Tokarz zagovarjal disertacijo Proza Stanislawa Witkiewicza in Vladi mirja Bartola v primerjalni perspektivi, 2000). Že v začetku študijskega leta 2001/2002 so stekle intenzivne priprave na nove študije polonistike, bohemistike in slovakistike, ki naj bi dopolnile tedanjo slavistiko, kar je bilo tem bolj logično zato, ker se je 1. 10. 2002 Oddelek za slovanske jezike in književnosti razdružil na Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slavistiko.2 Pripravam študijskih programov z naborom predmetov (z vso študijsko literaturo) in učiteljev/lektorjev,3 načrtovanju potrebnih finančnih sredstev in prostorov za izvajanje kljub podpori fakultetnih strokovnih služb, dekanje Neve Šlibar, rektorja Jožeta Mencingerja in veleposlanikov Češke, Slovaške in Poljske v Ljubljani je šele po dveh letih sledila uvedba treh novih dvopredmetnih študijev, ki jih že od začetka izvajajo domači in gostujoči univerzitetni učitelji in lektorji. 2 Učitelj Naj nekdanjega lektorja slovaškega jezika (od 1987 do 1991 je delal honorarno in hkrati poučeval slovenščino in ruščino v Rudarskem šolskem centru Velenje, od 1991 do 2002 redno nastavljen na Filozofski fakulteti v Ljubljani),4 pozneje docenta (2002–2007), izrednega profesorja (2007–2012) in navsezadnje rednega profesorja slovaške književnosti najprej predstavim s pedagoške plati. Iz študijskega programa Slovaški jezik in književnost, ki se je v letu 2009/10 preoblikoval v dvostopenjski petletni študij, je razbrati, da je edini predavatelj vseh zgodovinskih obdobij slovaške književnosti, začenši z Uvodom v študij književnosti in Slova ško kulturo v prvem letniku, nato Slovaško zgodovino 19. in 20. stoletja ter književnostjo 19. stoletja v drugem letniku, pa do moderne, med obema vojnama in sodobne književnosti v zadnjem letniku prve bolonjske stopnje, ko se pojavi tudi izbirni diplomski seminar, ki vodi do pisanja diplomskega dela. Od l. 2001 do 2017 je bil Rozman mentor ali somentor 38 diplomam,5 dvema magisterijema in trem 2

4 5

Argumenti za razdružitev so bili: »Slovenistika je pri nas temeljna veda, pridobivati in širiti mora znanje, ki je vgrajeno v obstoj in delovanje naše države. Slavistika raziskuje in poučuje slovanske jezike in književnosti, ki se večinoma v naših šolah ne poučujejo, so pa zaradi zgodovinskih in sodobnih kulturnih in gospodarskih stikov za nas pomembni, poleg tega poglablja vedenje o slovenščini kot slovanskem jeziku« (Zbornik filozofske fakultete 1919-2009, 392). Za vsak študij jezika smo predvideli najmanj enega učitelja literature, enega učitelja jezika, enega domačega in enega tujega lektorja. Učitelji naj bi sčasoma pripravili ustrezno študijsko gradivo, za slovenske študente prirejeno slovnico ter literarno zgodovino z antologijskim izborom kanonski besedil. V praksi je tako, da je gostujoči tuji lektor tudi učitelj ali jezika ali literature. O zapletih in negotovem začetku delovanja slovaškega lektorata po upokojitvi V. Smoleja je Rozman pisal v spominskem članku, posvečenem Tonetu Pretnarju: Spomini na moja srečanja s Tonetom Pretnarjem (Debatni list Slava VI/1992, 2, 95−97). Pred uvedbo študija slovaškega jezika in književnosti so diplomska dela s slovaškimi temami pisali predvsem enopredmetni slovenisti, ki so imeli v programu dva lektorata slovanskih jezikov in predmet slovanska književnost – Izbrana poglavja iz češke, slovaške in poljske književnosti.

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 12

29.9.2017 9:45:49

Renesančna širina Andreja Rozmana

doktoratom znanosti, pri čemer so nekatera strokovna dela študentov slovakistiko povezovala s filozofijo, sociologijo, zgodovino, primerjalno književnostjo, slovenistiko, polonistiko in južno slavistiko. Somentoriranje kaže na Rozmanov prefinjen občutek za prepoznavanje odprtih sodelavcev z drugih oddelkov Filozofske fakultete, za katere je slovaško gradivo novo odkritje. Njegovi najboljši študenti so postali odlični (nagrajeni) prevajalci sodobnega slovaškega leposlovja (Alenka Šalej, Špela Sevšek Šramel, Nina Žitko, Andrej Pleterski, Diana Pungeršič), lektorji (Alenka Šalej, Darija Pivk, Saša Poklač) in raziskovalci (Špela Sevšek Šramel). Dokler ni pod njegovim mentorstvom (in mojim somentorstvom) doktorirala Špela Sevšek Šramel (2012), ki je že prej kot asistentka izvajala vaje in po izvolitvi v naziv docentka tudi predava, je, tudi zaradi njenih porodniških odsotnosti, njen mentor ostal glavni predavatelj: njegovo pedagoško delo je zato daleč presegalo z zakonom predvideno število ur (9 ur predavanj in seminarjev, 4 ure vaj). Ob pomanjkanju učbenikov za slovenske študente slovaškega jezika in književnosti, ki se pred vpisom na univerzo v gimnaziji niso učili slovaščine, je bil Rozman primoran sestaviti študijsko gradivo in ga posredovati bodisi kot skripta bodisi kot gradivo na fakultetni spletni strani, saj je samo Antologija starejše češke književnosti z besedili iz časa od Velikomoravske književnosti v 9. stoletju do katoliškega baroka v 17., ki jo je uredila Jana Šnytová in v kateri je Rozman avtor uvodnih besedil (kontekstualnih razlag in predstavitev avtorjev), izšla kot knjiga Znanstvene založbe Filozofske fakultete (2012), medtem ko je vzporedna Starejša slovaška književnost zastala pri recenziji in obljubi natisa. Angažiral se je tudi pri izdajanju jezikovnih in jezikoslovnih univerzitetnih priročnikov, ki so jih sestavili slovaški lektorji v Ljubljani:6 prevedel je Slovaščino za Slovence (1998, 20012) Anne Rýzkove in Slo vaško slovnico za Slovence (2004) Juraja Vaňka, kar je zahtevalo odlično poznavanje jezikoslovne terminologije v obeh jezikih. Kot univerzitetni priročnik se uporab ljajo tudi njegovi prevodi zgodovinopisnih del: večavtorska Slovaška zgodovina (ur. Elena Mannová; Slovenska matica 2005) in zelo uspešna esejsko zasnovana Europeana: Kratka zgodovina dvajsetega stoletja Patrika Ouředníka (2006, 20112). 3 Prevajalec Drugo področje slovakistovega delovanje je prevajanje, ki se mu posveča že od samega začetka. Prevaja strokovna besedila iz slovaščine v slovenščino, npr. knjigo 6

Nastavljeni so po meddržavni pogodbi o univerzitetnem sodelovanju med Slovenijo in Slovaško, praviloma za tri ali štiri leta, tako da se v času bivanja v Sloveniji lahko dodobra seznanijo z našo kulturo, jezikom in literaturo, vzpostavijo vzajemno koristne stike, se udeležujejo mednarodnih konferenc ter s svojimi študenti uresničujejo pomembne raziskovalne in prevajalske projekte (od l. 2008 Enota za češki, poljski in slovaški jezik Oddelka za slavistiko nagrajene prevode beleži na spletni strani Prevajalski natečaj, objavlja jih revija Mentor). Lektorji s Slovaške so bili Anna Rýzková, Juraj Vaňko, Jozef Pallay, Oľga Ambróšová, Eva Tibenská.

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 13

29.9.2017 9:45:49

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani

Pojmoslovje glasbene komunikacije Jiříja Fukača (1989) in prispevke s področja zgodovine, pedagogike in literarne vede za objavo v slovenskih znanstvenih revijah7 in zbornikih ali v knjigah. Največ pozornosti in prevajalskega erosa seveda posveča slovaškemu leposlovju, tako prozi kot poeziji (od dramskih del cobiss beleži le prevod radijske igre A. Hykischa Spočetje iz 1987). Problem prevajanja slovaške književnosti je bil v drugi polovici 20. stoletja pičel interes slovenskih založb8 – tudi zaradi nepoznavanja – in pomanjkanje institucionalnih podpor. Ključno vlogo sta pri tem odigrali dve instituciji: Društvo slovenskih pisateljev s srednjeevropskim literarnim festivalom in nagrado Vilenica ter revija Apokalipsa z urednikom Primožem Reparjem in Stanislavo Chrobákovo, sodelavko Inštituta za slovaško književnost Slovaške akademije znanosti, ki je postala Reparjeva soproga in se preselila v Ljubljano. Najprej je za zbornik Vilenica 1995 v uredništvu Vena Tauferja Rozman prevedel po pet pesmi Erika Grocha in Jana Štrassera ter odlomek iz novele Konj na nadstropju, slepec v Vrabljah Pavla Vilikovskega. Po tem ko je kot konzultant za slovaško književnost9 in član strokovne žirije l. 1997 predlagal Pavla Vilikovskega kot lavreata te najbolj prestižne mednarodne nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, in jo utemeljil s pisateljevo pokončnostjo (nepodkupljivostjo) in inovativnimi literarnimi strategijami, ki razdirajo mitizirano preteklost, je prevedel tudi izbor njegove najpomembnejše kratke proze, ki je izšla pod naslovom Kruti strojevodja pri Cankarjevi založbi (1998). Zadnjič se je temu avtorju posvetil v jubilejnem zborniku ob 30. obletnici Vilenice Odprta okna, odprta vrata (2015) z odlomki iz prevedenih del nagrajencev, kjer pisatelja zastopa esejizirana 7

8 9

Najuglednejše ime med prevajanimi slovaškimi literarnimi zgodovinarji in teoretiki je nedvomno Peter Zajac, ki se je najprej s predstavitvami literature po žametni revoluciji pojavil v literarno-kulturnih revijah (Nova revija 1999/204−205: Dvojna zanka: (srednjeevropska študija) in Pogovor s Petrom Zajacem; Apokalipsa 2002/60−61−62: E-mail o avtentičnosti), hkrati pa kot pisec uvoda Slovaška književnost kot pustolovščina v antologiji Sto let slovaške književnosti (2000), nato kot avtor znanstvenega članka Težnje v slovaški književnosti na koncu 20. stoletja v Slavistični reviji (2002, 4) in kot udeleženec mednarodnega simpozija v Ljubljani Kako pisati literarno zgodovino danes? (2003). Predvidevam, da je imel Rozman ključno vlogo pri navezovanju stikov med slovenskimi uredniki in slovaškim znanstvenikom, ki je tedaj deloval na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Zato so Rozmanovi prvi prevodi izhajali v časopisu Šaleškega literarnega društva Hotenja. Član žirije Mednarodnega pisateljskega srečanja Vilenica je bil v letih 1988–2005 in v tem času v Slovenijo pripeljal desetine slovaških pisateljskih gostov (Šalej 2001: 85). V letu 2004 je bila ustanovljena neprofitna nevladna mednarodna organizacija Forum slovanskih kultur, v okviru katere poteka tudi prevajalski projekt 100 slovanskih romanov. Vsaka sodelujoča slovanska država je s svojimi strokovnimi organi izbrala deset (pozneje dvanajst) najboljših in najbolj reprezentativnih avtorjev sodobnega slovanskega romana, ki se prevajajo v vsakega od jezikov sodelujočih držav. (V Sloveniji za objavo poskrbi Društvo slovenskih pisateljev.). A. Rozman je bil od l. 2006 tajnik Programskega sveta Foruma. Na nove možnosti spoznavanja in sodelovanja ob pripravi na polnopravno članstvo slovanskih držav v EU je prvič opozoril v polemično-ironičnem članku Slovanstvo ante portas! Kdo pa bo vse to plačal?, kjer navaja dolgo tradicijo izgovorov, da ne prevajamo iz slovanskih književnosti: ker se slabo prodajajo, ne zbujajo zanimanja, imajo ideološke primanjkljaje ali so avtorji politično neprimerni (Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. 14. Slovenski slavistični kongres, Bled 2003, 188−189).

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 14

29.9.2017 9:45:49

Renesančna širina Andreja Rozmana

zgodba Vse, kar vem o srednjeevropejstvu iz kratkoprozne zbirke Kruti stroje vodja (1996). Zdi se, da je moralo biti prevajanje stilno raznovrstne, fabulativno večplastne, jezikovno bravurozne in ironično-groteskne pripovedi o nelagodjih in deziluzijah malega človeka, ki se sooča z votlimi avtoritetami in izpraznjenimi miti, hkrati zapleten in zabaven podvig, slovenski literarni sistem pa je obogatil s posebno vrsto norčavosti, mešanice absurda in determiniranosti, izobraženosti in naivnosti, fikcije in faktov, predvsem pa užitka v pripovedni igri. Levji delež ima tudi kot prevajalec antologije Sto let slovaške književnosti, projekt Društva slovenskih pisateljev in Asociacije društev slovaških pisateljev iz l. 2000. Dragocenost antologije so uvodne predstavitve avtorjev, katerih rojstne letnice se razpenjajo med leti 1876 (Ivan Krasko) in 1966 (Peter Macsovszky), njihova dela, izdana od 1909 do 1998, pa dejansko pokrivajo celotno 20. stoletje. Natančne in zgoščene predstavitve izbranih pesnikov in pisateljev (ki jih je prevedel Rozman) so prispevali sodelavci Inštituta za slovaško književnost SAZ pod vodstvom Jelene Paštékove, knjigo je uredila Stanislava Chrobáková. Od 138 pesmi in 30 proz 62 slovaških avtorjev je Rozman prevedel 75 izbranih besedil 16 pesnikov in prozne odlomke 9 pripovednikov. Besedila se razpenjajo od bivanjske izpovedi (osamljenost, odtujenost, praznina, hrepenenje, eskapizem, malodušje, nostalgija) do natančnega opazovanja podrobnosti vsakdanje, prozaizirane stvarnosti in želje po pristni čutnosti, od nadrealistične imaginacije do ugovora konvencijam, polemike s tradicijo, zavračanje barbarstva in kiča, od deziluzije nad ideali do refleksije pesniškega jezika v okviru zavedanja o sterilnosti poezije in izrekanja sploh. Tako sama besedila potrjujejo tezo, postavljeno v Zajačevem uvodu: diskontinuiran boj za avtorsko integriteto in identiteto, prehod iz nacionalne reprezentativnosti v kontemplacijo o obstoju same književnosti in obrobnem družbenem položaju avtorja. Zdi se, da se je v zadnjem predstavljenem desetletju v slovaški književnosti zgostilo tisto, kar se je v slovenski dogajalo bolj postopno in skozi več desetletij in kar so slovaški avtorji spričo (avto)cenzure izrekali skrivaj, skozi distanco, ironijo, paradoks ali željo, vselej že z vednostjo o izpraznjenih in ideološko onesnaženih besednih pomenih ter neizbežnem vdoru kolektivnega duha laži v globino intime, kjer grozi z razkrojem temelja subjektivitete. Naslednji veliki prevajalski podvig sta dve trojni številki revije Apokalipsa iz let 2002 in 2003, v katerih je predstavljena slovaška literarna produkcija po žametni revoluciji. V reviji št. 48/49/59 iz leta 2002 sta dve pregledni študiji. Prva izpod peresa mladega kritika Jaroslava Šranka Zapeljivost poezije predstavlja težnje mlade slovaške poezije 90. let kot uvod v podrobnejšo predstavitev avtorskih poetik in izbor iz dvanajstih pesniških opusov. Andrej Rozman je poleg omenjene študije prevedel pesmi Jane Beňove, Lucije Eggerhofferove, skupine Generator X,

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani _3.indd 15

29.9.2017 9:45:49

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani

9 789612 379568

Sedemdeset let slovakistike v Ljubljani posvečeno Andreju Rozmanu Urednika: Špela Sevšek Šramel Jozef Pallay