Page 1

ISBN 978-961-237-791-5

9 789612 377915

P

V času, ko zgodovina znova postaja pomemben argument v političnem in ideološkem diskurzu Vzhodnih Slovanov, je prvi prevod letopisa v slovenščino aktualen iz dveh razlogov: slovenskemu bralcu osvetljuje najstarejše obdobje dokumentirane skupne vzhodnoslovanske zgodovine, obenem pa ga z vsakim odstavkom vedno znova opozarja, da zgodovine – tako v srednjem veku kot danes – ni mogoče povsem ločiti od ideologije.

Pripoved_o_minulih_letih_naslovka_FINAL_nova.indd 1

»Začnimo torej to pripoved.«

ripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno vzhodnoslovansko zgodovinsko besedilo, nastalo v začetku 12. stoletja, in predstavlja najpomembnejši zgodovinski vir za razumevanje srednjeveške zgodovine današnjih Belorusov, Rusov in Ukrajincev. Obenem je ta najstarejši vzhodnoslovanski letopis tudi okno v kulturo, ki so jo določale svetovnonazorske koordinate, ki so v marsičem drugačne od teh, ki določajo pogled na zgodovino v sodobnosti. Pripoved o minulih letih je tako torej tudi dokument, ki priča o neizogibni vpetosti vsake zgodovinske refleksije v ideološki kontekst obdobja, in čeprav so letopis v preteklosti pogosto uporabljali za utemeljevanje različnih, predvsem ruskih, v zadnjem času pa tudi ukrajinskih nacionalnih zgodovinskih mitov, je njegova resnična vrednost predvsem v tem, da o zgodovini razmišlja v njemu lastnih, srednjeveških kategorijah.

Pripoved o minulih letih

ISBN 978-961-237-791-5

P

RIPOVED O MINULIH LETIH

11.11.2015 9:40:04


PRIPOVED O MINULIH LETIH

Prevod: Alja탑 Glaser

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 1

10.11.2015 11:07:48


Pripoved o minulih letih Naslov izvirnika: Повѣсть временныхъ лѣт © za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015 Prevod: Aljaž Glaser Uredil: Blaž Podlesnik Avtor spremne besede: Simon Malmenvall Lektorirala: Darja Markoja Študenti magistrskega študija rusistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki so sodelovali v študijskem projektu: Radha Bačurina, Magdalena Cvetkova, Ana Čepar, Kaja Galič, Aljaž Glaser, Lara Kadmen, Sonja Kokalj, Matej Križanec, Klementina Laznik, Anamarija Marcina, Jerka Vrsalović, Yuliya Zapeka. Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Ilustracije: Miniature iz Radzivilovskega kodeksa (15. stol.) Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za slavistiko Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja uredništva strokovnih publikacij Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Tone Smolej Ljubljana, 2015 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Inštituta za literarne prevode, Rusija.

CIP ­ Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(47)”08/11” PRIPOVED o minulih letih / prevod Aljaž Glaser ; [avtor spremne besede Simon Malmenvall ; ilustracije minature iz Radzivilovskega kodeksa (15. stol.)]. ­ 1. izd. ­ Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015 Prevod dela: Povest´ vremennyh let ISBN 978­961­237­791­5 281983744

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 2

10.11.2015 11:07:49


Kazalo Beseda prevajalca Pripoved o minulih letih

O izvoru ruske dežele Ruska dežela dobi ime Rjurikova smrt in predaja oblasti Olegu Za Olegom je zavladal knez Igor Igorjeva smrt in Olgino maščevanje Krst kneginje Olge Svjatoslavova smrt in spor za nasledstvo Vladimirjevo iskanje vere in pogovor s filozofom Odločitev za krščanstvo in Vladimirjev krst Vladimirjeva smrt in Svjatopolkov zločin nad Borisom in Glebom Jaroslavova zmaga nad Svjatopolkom in dogovor z Mstislavom Ustanovitev Pečerskega samostana v Kijevu Spor med nasledniki Jaroslava in smrt Teodozija Pečerskega Prenos relikvij Teodozija Pečerskega Dogovor v Ljubeču in oslepitev Vasiljka Tereboveljskega Začetek vladavine Vladimirja Monomaha

Seznam gradiva Seznam okrajšav Simon Malmenvall Kijevska Rusija in Pripoved o minulih letih

Prvi del: Oris zgodovine Kijevske Rusije do začetka 12. stoletja Vprašanje izvora Varjagi in Rjurik Oleg, prenos središča v Kijev in ime »Rus‘« Velika kneginja Olga in njen bojeviti sin Svjatoslav Vladimir Svjatoslavič prevzame oblast in širi svoje ozemlje Vladimirjeva verska politika in pokristjanjenje Kijevske Rusije Čas Jaroslava Modrega Od Jaroslava Modrega do Vladimirja Monomaha Pomen Kijevske Rusije

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 3

5 7 15 18 29 32 40 49 55 68 82 91 98 113 127 143 165 172 173

175 175 175 176 178 181 184 186 190 193 198

10.11.2015 11:07:49


Drugi del: Pripoved o minulih letih kot staroruska osmislitev zgodovine odrešenja 200 Opredelitev 200 Nastanek in slog 202 Biblijski tipološki ključ 207 Odrešenjska zgodovina že v naslovu 208 Šest poudarkov, šest »postaj« 209 Nezaključena zgodovina 213 Jezik kot identiteta 214 Krščanstvo, ki osmišlja in povzdiguje 218 Prvenstvo Kijeva 220 »Razsvetljeni« Vladimir 221 Bizanc in Stara Rusija 223 »Krščanski zakon« in poganstvo 226 Vladarji kot uresničevalci božje previdnosti 228 Tradicija in njen globlji pomen 231 Knežji etos 234 Izobrazba in pisna kultura 237 Dragocena pristranskost 239

Reference

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 4

241

10.11.2015 11:07:49


Beseda prevajalca

5

Beseda prevajalca

P

revod Pripovedi o minulih letih (v nadaljevanju bom, sledeč splošno sprejeti konvenciji, za poimenovanje tega besedila uporabljal kratico PVL po naslovu kroniškega teksta v cerkveni slovanščini vzhodno­ slovanske redakcije – Повѣсть временныхъ лѣт) je začel svojo pot v skupinskem projektu študentov 1. letnika magistrskega študija rusistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani pri predmetu Stara ruska književnost pod mentorstvom doc. dr. Blaža Podlesnika.1 V omenjenem projektu nastali slovenski teksti so mi služili kot ena od referenc pri sestavljanju prevoda. Prevod se opira na prevod kronike v sodobno ruščino, ki ga je pripravil Oleg V. Tvorogov (gl. citirana dela) po izvornem besedilu v cerkveni slovanščini vzhodnoslovanske redakcije, kakor je to izpričano v t. i. Hipatijevskem rokopisu – enem od rokopisov iz poznega srednjega veka, ki podaja tekst PVL. Na nekaterih nejasnih mestih se moje branje naslanja neposredno na izvirnik oz. na njegovo rekonstrukcijo, kakor jo v svoji monumentalni interlinearni izdaji podaja Donald Ostrowski (gl. citirana dela). Kjer je to nujno za bralčevo razumevanje, so v tekst vstavljene pomenske opombe oz. dopolnitve, ki jih uvaja trikotni oklepaj (< … >). Nekatere iz­ med teh opomb so prisotne že v ruskem prevodu O. Tvorogova in te brez posebnega kvalifikatorja ohranjam tudi v slovenskem prevodu. Razlagalne dopolnitve, ki sem jih dodal sam, so prav tako zapisane v trikotnih oklepajih s pripisom »op. prev.«. 1

Za seznam študentov, ki so sodelovali v projektu, gl. kolofon.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 5

10.11.2015 11:07:49


6

Beseda prevajalca

Besedilo spremljajo komentarji pod črto; ti podajajo predvsem zgodovinske, geografske, kulturne in jezikovne podatke, ki lahko obogatijo bralčevo iz­ kušnjo s tem časovno in kulturno oddaljenim besedilom. Večina podatkov v opombah je prevzeta iz izdaje O. Tvorogova (gl. citirana dela); v tem primeru vir informacije ni posebej naveden. Če informacije, uporabljene v komentarju, izhajajo iz drugega vira, je ta naveden. Citati iz Biblije so v skladu s splošno sprejeto metodologijo pri prevajanju sta­ rih rokopisnih spomenikov prevedeni na novo; v prevodu se tako le minimalno naslanjam na izbiro besed v obstoječih slovenskih prevodih Biblije. Tekst Bi­ blije je bil kronistu PVL namreč dostopen v obliki, ki se bistveno razlikuje od sodobnih izdaj (recimo Slovenskega standardnega prevoda Biblije, SSP) oz. je v primerjavi z njimi pomanjkljiv in vsebuje mnoga nepristna branja. Obenem pa je kronist pri citiranju Biblije (očitno iz spomina) pogosto delal napake in se oddaljil tudi od svojega tekstovnega vira; takšne napake segajo od sprememb besednega reda do združevanja, »konflacije« več različnih odlomkov iz Biblije v enega, ter pogosto bistveno spremenijo pomen citiranega odlomka (o tem gl. Ostrowski 2009). Oznake citatov iz Biblije, ki jih navajam pod črto skupaj s komentarji, se tako ne sklicujejo na noben specifičen prevod ali izdajo Svetega pisma, temveč na »virtualni« tekst Biblije, jezikovno nevtralno abstrakcijo, v katero lahko ume­ stimo odlomek v skladu z njegovimi semantičnimi lastnostmi. Strogo gledano bi torej moral veliko večino biblijskih citatov v PVL uvajati napotek »glej« (okrajšano »gl.«; na primer: gl. 1 Mz 1,1), saj navedki niso dobesedni; v tem prevodu pa (po konvenciji, ki ji v svojih komentarjih sledi že Tvorogov) pri veliki večini biblijskih citatov napotek »glej« vseeno opuščam, saj bi bil zaradi svoje povsodnosti redundanten. Ob izidu prevoda bi se rad zahvalil vsem sošolcem in kolegom, ki so sodelovali v omenjenem študijskem projektu; nadalje se zahvaljujem profesorjem Blažu Podlesniku, Vidu Snoju, Jerneji Kavčič, Tomislavu Virku in Aleksandri Der­ ganc ter kolegu Simonu Malmenvallu za številne koristne napotke in splošno strokovno pomoč. Posebna zahvala gre tudi Sari Dirnbek.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 6

10.11.2015 11:07:49


Pripoved o minulih letih

7

Pripoved o minulih letih meniha iz Teodozijevega pečerskega samostana o tem, od kod je izšla ruska dežela < ... >, o tem, kdo ji je prvi zavladal, in o izvoru ruske dežele1

Z

ačnimo torej to pripoved.

Po vesoljnem potopu so si trije Noetovi sinovi razdelili zemljo: Sem, Ham in Jafet. Semu je pripadel vzhod:2 Perzija, Baktrija, celo do Indi­ je v dalj in v šir do Rinokurúre, se pravi od vzhoda pa do poldneva; Si­ rija, Medija do reke Evfrat, Babilon, Kordina, Asirci, Mezopotamija, Starodavna Arabija, Elimaja,3 Indija, Silna Arabija, Kojlesírija,4 Komagena in vsa Fenicija.

Hamu pa je pripadel jug: Egipt, Etiopija, ki meji na Indijo, in druga Etiopija, v kateri izvira etiopska Rdeča reka, ki teče na vzhod; Tebe, Libija, ki meji na Kirinijo, Marmarija, Sirta, druga Libija, Numidija, Masurija, Mavretanija, ki se nahaja nasproti Agadirja. Na vzhodu pa so Kilikija, Pamfilija, Pizidija, Me­ zija, Likaonija, Frigija, Kamalija, Likija, Karija, Lidija, druga Mezija, Troada, 1 2 3

Med vsemi rokopisi PVL le Hipatijevski v naslovu omenja ime Nestor, ki zato verjetno ni bilo izpričano v izvirnem besedilu kronike.

Tukaj se začenja seznam dežel Noetovih sinov. Besedilo PVL tukaj ne sledi Bibliji (prim. 1 Mz 10,10–12,19 in 30), temveč kroniki bizantinskega kronista Georgija Hamartola (gl. naslednje opombe). Predel Mezopotamije, znan tudi kot Elam.

4 Gr. Koíle Syría, dob. Prazna Sirija, ravninski predel Sirije.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 7

10.11.2015 11:07:49


8

Pripoved o minulih letih

Bitinija, Eolija in Stara Frigija. K temu sodijo tudi nekateri otoki: Sardinija, Kreta, Ciper in reka Heona, imenovana Nil. Jafetu pa so pripadle severne in zahodne dežele: Medija, Albanija, Mala in Velika Armenija, Kapadokija, Paflagonija, Galatija, Kolhida, Bospor, prebivalci Meotije, Derevije, Sarmatije in Tavride, Skitija, Tračani, Makedonija, Dalmacija, Molosija, Tesalija, Lokrida, Pelenija, ki se imenuje tudi Peloponez, Arkadija, Epir, Ilirija, Slovani,5 Lihnitija, Adriakija in Jadransko morje. Dodeljeni so mu bili tudi oto­ ki: Britanija, Sicilija, Evbeja, Rodos, Hios, Lesbos, Kitera, Zakintos, Kefalonija, Itaka, Krf, del Azije, ki se imenuje Jonija, in reka Tigris, ki teče med Medijo in Babilonom. Do Pontskega morja6 na sever: Donava, Dnester in Kavkaško – se pravi Ogrsko – gorovje7 in od tam prav do Dnepra. In druge reke: Desna, Pripjat, Dvina, Volhov, Volga, ki teče na vzhod v Semove dežele. V deželah Jafeta pa bivajo Rusi, Čudi in razna ljudstva: <pleme, op. prev.> Merja, <pleme, op. prev.> Muroma, Vesi, <pleme, op. prev.> Mordva, zavološki Čudi, Permi, <pleme, op. prev.> Pečera, Jami, Ugri, Litovci, Zemgali, Korsi, Letgali in Livi.8 Poljaki in Pru­ si9 ter Čudi živijo blizu Varjaškega morja. Ob tem morju pa živijo Varjagi:10 proti vzhodu do Semovih predelov, proti zahodu pa do angleških in vlaških dežel.11 Potomci Jafeta so tudi Varjagi, Švedi, Normani, Goti,12 Rusi, Angli, Galičani,13 Vlahi,14 Rimljani, Nemci, Korljagi,15 Benečani, Genovežani in drugi – na za­ hodu mejijo na južne dežele in so sosedje Hamovih plemen. Ko so Sem, Ham in Jafet vrgli žreb in razdelili zemljo, so živeli vsak na svojem kraju, da nihče ne bi mogel stopiti na bratovo ozemlje. In bilo je eno 5 6

Ta etnonim je dodal kronist PVL, saj ga v kroniki Hamartola ni.

Tukaj se začenja opis slovanskih dežel; kronist PVL ne sledi več kroniki Hamartola.

7 Karpati. 8

9

Čudi so predniki Estoncev; iz plemen Perm in Pečera je izšlo ljudstvo Komi; Merja je pleme, ki je živelo v okolici Velikega Rostova; pleme Muroma je živelo v bližini mesta Murom; Vesi ali Vepsi so živeli med Ladoškim in Belim jezerom; zavološki Čudi so živeli za prekladališčem tovora na Severni Dvini. Jami so bili predniki Fincev, pleme Ugra pa ljudstev Mansi in Hanti. Zemgali, Korsi, Letgali in Livi so baltska plemena, ki so živela ob Baltskem morju in Severni Dvini. Baltsko pleme, ki je živelo ob obali Baltskega morja med Vislo in Njemenom.

10 Rus. варяги, csl. варязи; kronistovo poimenovanje skandinavskih ljudstev (kasneje tudi za najemniške vojščake, ki so jih ruski knezi sprejemali v svoja spremstva).

11 Verjetno Italija.

12 Verjetno prebivalci otoka Gotland.

13 Različni viri predpostavljajo, da gre za Galičane, Galce, Gotlandčane ali Valižane. 14 Kronistovo poimenovanje prebivalcev starega Rima. 15 Morda kronistovo poimenovanje Karolingov.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 8

10.11.2015 11:07:49


Pripoved o minulih letih

9

samo ljudstvo. Ko so se ljudje na zemlji namnožili, so se namenili postaviti stolp do neba v času Nektana in Faleka. Zbrali so se v šinárski deželi, da bi zgradili stolp do neba in okoli njega mesto Babilon; gradili so stolp štirideset let in ni bil dokončan. In Gospod Bog je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, in Gospod je rekel: »Glej, eno ljudstvo in en jezik.« In Bog je pomešal ljudstva med seboj, jih razdelil na dvainsedemdeset ljudstev in jih raztrosil po vsej zemlji. Ko je pomešal ljudstva, je Bog porušil stolp z velikim vetrom; njegove ruševine ležijo med Asirijo in Babilonom in merijo v višino in širino 5433 komolcev, in ruševine so se ohranile mnogo let.16 Po porušenju stolpa in razdelitvi ljudstev so Semovi sinovi zavzeli vzhodne, si­ novi Hama pa južne dežele. Jafetovi sinovi so zavzeli zahod in severne dežele. Iz teh dvainsedemdesetih ljudstev je izšlo tudi slovansko ljudstvo, in sicer iz Jafetovega plemena – tako imenovani Noriki,17 ki so Slovani. Dolgo zatem so se Slovani naselili ob Donavi, kjer sta sedaj ogrska in bolgar­ ska dežela. Ti Slovani so se raztepli po svetu in si nadeli imena po krajih, kjer so se naselili. Tako so se nekateri naselili ob reki Moravi in se poimenovali Moravani, drugi pa so se poimenovali Čehi. Tudi naslednji so Slovani: Beli Hrvati, Srbi in Karantanci. Ko so Vlahi napadli obdonavske Slovane, so se naselili mednje in jih pričeli zatirati. Prišli so še drugi Slovani, se naselili ob Visli in se poimenovali Poljaki, iz teh Poljakov pa so izšli Poljani; drugi Poljaki so Ljutiči, spet drugi Mazovci in Pomorjani.18 Prav ti Slovani so se naselili ob Dne­ pru in se poimenovali Poljani, drugi pa Drevljani, saj so se naselili v gozdovih; drugi so se naselili med Pripjatom in Dvino ter se poimenovali Dregoviči. Drugi so se naselili ob Dvini in se po­ imenovali Poločani po rečici, ki se izli­ va v Dvino in jo imenujejo Polota.19 Tisti Slovani, ki so se naselili okrog jezera Ilmen, so si nadeli svoje ime in zgradili mesto, ki so ga poimenovali Novgorod. 16 Zgodba iz Biblije (1 Mz 11,1–9), dopolnjena z apokrifnimi detajli. Tekst je povzet po kroniki Hamartola. 17 Noriki, prebivalci Norika, rimske province južno od Donave, med Retijo in Panonijo.

18 Poljska plemena: Poljani so živeli v Mali Poljski, Mazovci med Vislo in Bugom, Pomorjani pa na južni obali Baltskega morja. Slovansko pleme Ljutičev je živelo na južnem bregu Baltskega morja med Labo in Odro. 19 Desni pritok Zahodne Dvine.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 9

10.11.2015 11:07:49


10

Pripoved o minulih letih

Drugi so se naselili ob Desni, ob S ­ ejmu20 in ob Suli21 ter se poimenovali Se­ 22 verjani. Tako se je razširilo slovansko ljudstvo, po njem pa je dobila ime tudi slovanska pisava. Ko so Poljani sami živeli v teh hribih, je tod vodila pot od Varjagov na Grško in z Grškega po Dnepru; v zgornjem toku Dnepra je bilo mogoče prenesti brodove do reke Lovat. Po Lovatu je mogoče pripluti v Ilmen, veliko jezero; iz tega jezera teče reka Volhov in se izliva v veliko jezero Nevo,23 ustje tega jezera pa se izliva v Varjaško morje. Po tem morju je mogoče pripluti celo do Rima, iz Rima pa je moč po njem priti do Carigrada, od Carigrada pa v Pontsko morje,24 kamor se izliva reka Dneper. Dneper izvira v Oškem gozdu25 in teče proti jugu, Dvina pa teče iz istega gozda proti severu ter se izliva v Varjaško morje. Iz istega gozda teče Volga proti vzhodu in se v sedemdesetih ustjih izliva v Hvalinsko morje.26 Tako je mogoče iz ruske dežele pripluti po Volgi do Bolgarov in Hvalisov, proti vzhodu doseči Semove dežele, po Dvini pa pri­ pluti do Varjagov; od Varjagov nato do Rima, od Rima pa do Hamovih dežel. Dneper se izliva v Pontsko morje v treh ustjih; to morje imenujejo Rusko – na njegovih bregovih je učil sveti Andrej, Petrov brat.27 Pravijo, da je Andrej, ko je poučeval v Sinopu in prispel v Herson, izvedel, da je nedaleč od Hersona ustje Dnepra. Zaželel si je iti v Rim in tako je priplul v ustje Dnepra, od tam pa je odplul navzgor po reki. In zgodilo se je, da je prišel in stal pod gorami na bregu reke. Ko je zjutraj vstal, je rekel učencem, ki so bili z njim: »Ali vidite te gore? Nanje bo po­ sijala božja milost, zraslo bo veliko me­ sto in Bog bo postavil mnogo cerkva.« In povzpel se je na gore, jih blagoslo­ vil in postavil križ; pomolil je k Bogu, nato pa se spustil z gore, kjer bo kasne­ je Kijev, in odplul navzgor po Dnepru. Prišel je med Slovane, kjer danes stoji 20 Levi pritok Desne.

21 Levi pritok Dnepra. 22 Slovansko pleme. 23 Ladoško jezero. 24 Črno morje.

25 Del Valdajskega višavja. 26 Kaspijsko jezero.

27 Kult apostola Andreja je bil zelo razširjen v Kijevski Rusiji; bržkone je kronist prav zato vključil to zgodbo v PVL.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 10

10.11.2015 11:07:49


Pripoved o minulih letih

11

­ ovgorod, in videl ljudi, ki so tam živeli – kakšne šege imajo, kako se umivajo N in bičajo – ter se močno začudil nad njimi. Šel je k Varjagom, prišel v Rim in pripovedoval, koliko ljudi je poučil in koga je videl, ter dejal: »Na poti semkaj sem videl čudo v slovanski deželi. Videl sem lesene kadi, ki jih močno segrejejo; slečejo se, da so nagi, in se polijejo z mitjem,28 nato pa vzamejo snope metličja in se začnejo bičati. Tako se pretepejo, da le stežka zlezejo ven, komajda živi; in polijejo se z ledeno vodo ter šele tako oživijo. To počnejo neprestano; nihče jih ne muči, le sami sebe mučijo, in ne umivajo se, temveč < ... > mučijo.« Ti, ki so to slišali, so se močno začudili. Andrej je po postanku v Rimu prispel v Sinop. Poljani so v tistem času živeli sami in vladali svojemu rodu (že pred temi brati so namreč obstajali Poljani); vsi so živeli s svojim rodom na svoji zemlji, vsak je vladal samemu sebi. In bili so trije bratje: eden z imenom Kij, drugi Šček, tretji Horiv in njihova sestra Libed. Kij je živel na hribu, kjer je danes Boričev privoz,29 Šček na hribu, ki se danes imenuje Ščekovica, Horiv pa na tretjem hribu, po njem imenovanem Horivica.  Zgradili so mesto in v čast starejšemu bratu so mu dali ime Kijev.30 Okrog mesta je bil velik borov gozd in tam so lovili divje zveri. Ti ljudje so bili modri in razumni in imenovali so se Poljani; zaradi njih so Kijevčani do današnjega dne Poljani. Nekateri so iz nevednosti govorili, da je bil Kij brodar; v bližini Kijeva je bil tiste čase namreč brod z one strani Dnepra, zaradi česar so govorili: »Na Kije­ vski brod«. Če bi bil Kij brodar, ne bi potoval v Carigrad. Kij je vladal svojemu rodu, in ko je obiskal cesarja – ne vemo, katerega, vemo pa, da je bil, kot pravijo, ob svojem prihodu deležen velikih časti cesarja (katerega, ne vem).31 Ko se je vračal, je prišel do Donave; vzljubil je tisti kraj, zgradil majhno mesto in želel tam živeti s svojim rodom, vendar mu sosedje tega niso dovolili. Do današnje­ ga dne ljudje z bregov Donave to mestece imenujejo Kijevec. Ko se je Kij vrnil v svoje mesto Kijev, je sklenil svoje življenje; njegova brata Šček in Horiv ter njuna sestra Libed so prav tako umrli tam. Po teh bratih je njihov rod začel vladati Poljanom; Drevljani in Dregoviči so imeli svojo oblast, Novgorodski Sloveni so imeli svojo, drugačna je bila spet ob 28 Rus. мытьё; olje dišečih zelišč, ki so ga uporabljali za umivanje.

29 Boričev privoz je povezoval center Kijeva s Podolom ob bregu Dnepra.

30 O času nastanka mesta Kijev obstajajo različne teorije; nekateri nastanek mesta postavljajo že v 5. stol., drugi pa najkasneje v 10. stol., toda mesto je začelo hitreje rasti šele pod Vladimirjem I. v 10.–11. stol.

31 Zgodovinar B. A. Ribakov domneva, da je bil Kij resnična zgodovinska oseba in da je obiskal Bizanc v času cesarja Anastazija (491–565) ali Justinijana (527–565), saj so arheologi na območju Kijeva odkrili novce teh dveh cesarjev.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 11

10.11.2015 11:07:49


12

Pripoved o minulih letih

reki Poloti, kjer živijo Poločani. Iz slednjih so izšli Kriviči, ki živijo ob zgor­ njem toku rek Volge, Dvine in Dnepra; njihovo mesto je Smolensk, tam živijo Kriviči. Iz njih izhajajo tudi Severjani.  Ob Belem jezeru živijo Vesi, ob Ro­ stovskem jezeru in jezeru Kleščina32 pa pleme Merja. Ob reki Oki – tam, kjer se izliva v Volgo – so druga ljudstva: Muroma, Čeremisi in Mordva. Slovanska ljudstva v ruski deželi so torej le naslednja: Poljani, Drevljani, Novgorodci, Po­ ločani, Dregoviči, Severjani in Bužani, imenovani tako, ker so živeli ob Bugu; kasneje so se imenovali Volinjčani. To pa so druga ljudstva, ki plačujejo davek Rusom: Čudi, Vesi, Merja, Muroma, Čeremisi, Mordva, Permi, Pečera, Jami, Litovci, Zemgalci, Korsi, Narova in Livi – ti govorijo svoje jezike, izvirajo iz Jafetovega rodu in živijo v severnih deželah. Ko je ljudstvo Slovanov, kakor smo govorili, živelo na Donavi, so prišli iz skit­ ske dežele, se pravi od Hazarov, tako imenovani Bolgari in se naselili ob Do­ navi in bili so naseljenci na slovanski zemlji. Potem so prišli Beli Ogri, pregnali Vlahe in tako poselili slovansko deželo ter ji zavladali. Ogri so se pojavili v času cesarja Heraklija in se bojevali s perzijskim kraljem Kozravom.33 Takrat so živeli tudi Obri,34 ki so se bojevali s cesarjem Heraklijem in ga skoraj ujeli. Ti Obri so se bojevali s Slovani in zatirali Dulebe,35 ki so prav tako Slovani, in delali so silo ženam Dulebov. Tako je bilo: ko se je Ober odpravljal na pot, ni dovolil vpreči konja ali vola, temveč je ukazal vpreči tri, štiri ali pet žensk, da so vlekle voz; tako so mučili Dulebe. Obri so bili visoke rasti in ponosnega duha in Bog jih je iztrebil: vsi so pomrli, niti eden ni preživel. V ruski deželi je še dandanes pregovor: »Pomrli so kot Obri.« Po njih nista ostala ne rod ne potomstvo. Za Obri so prišli Pečenegi,36 za njimi pa so Črni Ogri37 obšli Kijev, toda to je bilo kasneje, že pod Olegom. Poljani, ki so si sami vladali, kakor smo že govorili, so bili slovanskega rodu in so se poimenovali Poljani. Drevljani so izšli iz prav teh Slovanov in so se poimenovali Drevljani. Radimiči in Vjatiči so iz rodu Poljakov. Med Poljaki 32 Jezeri Nero in Pleščejevo v današnji Jaroslavski oblasti v Rusiji.

33 Bizantinski cesar Heraklij je leta 627 premagal perzijskega kralja Kozrava II. Kronika Hamar­ tola med cesarjevimi zavezniki omenja Ugre, očitno te, ki so v PVL imenovani Beli Ogri.

34 Avari; avarski kaganat, zveza raznih, večinoma turških plemen, je bil ustanovljen v 60. letih 6. stol. Center kaganata je bil v Panoniji. 35 Slovansko pleme iz skupine Antov; to ime so nosila plemena, ki so živela v volinjski deželi, na Poljskem, Češkem in v srednjem toku Donave. 36 Zveza turških plemen. Konec 9. stol. so Pečenegi zavzeli severno obalo Črnega morja in po­ gosto napadali sosednje ruske kneževine. 37 Predniki Madžarov.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 12

10.11.2015 11:07:49


Pripoved o minulih letih

13

sta bila namreč dva brata: Radim in Vjatko. Prišla sta in se naselila: Radim ob Soži – po njem so se poimenovali Radimiči, Vjatko pa se je s svojim ro­ dom naselil ob Oki – po njem so ime dobili Vjatiči. In živeli so v miru med seboj Poljani, Drevljani, Severjani, Radimiči, Vjatiči in Hrvati.38 Dulebi so živeli ob Bugu, kjer sedaj živiijo Volinjčani, Uliči in Tiverci pa so se naselili ob Bugu, Dnepru in vdolž Donave. Bilo jih je mnogo, saj so živeli ob Bugu in Dnepru prav do morja.39 Njihova mesta so se ohranila do danes in Grki so jih poimenovali »Veliki Skiti«.40 Vsa ta plemena so imela svoje šege, zakone svojih očetov in izročila, in vsako pleme je imelo svoje običaje. Poljani imajo mirne in ponižne navade svojih prednikov, spoštljivi so do svojih snah in sestra ter mater, snahe pa izkazujejo veliko spoštovanje svojim taščam in svakom. Imajo tak poročni običaj: ni ženin tisti, ki gre po nevesto, temveč jo pripeljejo na predvečer poroke, naslednji dan pa prinesejo njeno doto. Drevljani pa so živeli živalsko, živeli so kakor živina: pobijali so se med seboj, jedli vse, kar je nečisto, porok pa niso imeli, temveč so dekleta ugrabljali ob vodah. Radimiči, Vjatiči in Severjani so imeli enake navade: živeli so v gozdu ka­ kor vse zveri, jedli so vse, kar je nečisto, pre­ klinjali so pred svoji­ mi očeti ter snahami in niso se poročali, temveč so prirejali rajanja med vasmi. Srečevali so se na teh rajanjih, plesali in peli vsakršne demonske pesmi ter si jemali žene po dogovoru z njimi; imeli so po dve in po tri žene. ​In če je kdo umrl, so zanj pripravili gostijo, nato pa po­ stavili veliko grmado, na katero so položili pokojnika in ga sežgali, potem pa so zbrali kosti in jih dali v majhno posodo ter jo postavili na steber ob cesti, kakor še danes delajo Vjatiči. Te navade so se držali tudi Kriviči in drugi pogani, ki niso poznali božjega zakona, temveč so si zakon postavili sami. 38 Pri Hrvatih gre verjetno za vzhodnoslovansko pleme.

39 Tiverci (iz antičnega imena za Dnester, Tiras) so živeli v bazenu Dnestra, Uliči pa verjetno ob spodnjem toku Dnepra.

40 V bizantinskem zgodovinopisju so ponavadi uporabljali etnonime, ki so izhajali iz antike; imena ljudstev in plemen, ki so v antiki živela na določenih področjih, so prenesli na ljudstva, ki so tam živela v njihovi sodobnosti. Tako je na primer z etnonimom Skiti.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 13

10.11.2015 11:07:49


14

Pripoved o minulih letih

Georgij pravi v svojem letopisu:41 Vsako ljudstvo ima bodisi zapisane zako­ ne bodisi običaje, ki jih ljudje, ki ne poznajo zakona, upoštevajo kot izročilo prednikov. Prvi med njimi so Sirijci, ki živijo na koncu sveta. Njihov zakon so običaji njihovih očetov: ne smejo nečistovati in prešuštvovati, ne smejo krasti, obrekovati, ubijati in nasploh delati zla. Prav tak je zakon Baktrijcev, imeno­ vanih tudi Rahmani ali Otočani;42 po izročilu pradedov in vsled pobožnosti ne jedo mesa in ne pijejo vina, ne živijo v razvratu in ne delajo nikakršnega zla. Drugače je pri njihovih sosedih Indijcih: ti so morilci in zlodeji, pobesneli pre­ ko vseh meja: v notranjosti njihove dežele jedo ljudi in ubijajo popotnike, celo hranijo se kot psi. ​Tudi Kaldejci43 in Babilonci imajo svoje zakone: poročajo se z materami, nečistujejo z otroki bratov in morijo. In vsako brezsramno dejanje, ki ga zagrešijo, imajo za vrlino, četudi so daleč od svoje dežele. Drugačen zakon imajo Gelejci:44 njihove žene orjejo, gradijo hiše in opravljajo moška dela pa tudi ljubezni se predajajo, kolikor hočejo; možje jih prav nič ne zadržujejo in ne sramujejo se. Med njimi so pogumne ženske, vešče lova na zveri. Žene vladajo svojim možem in jim ukazujejo. ​V Britaniji več mož spi z eno ženo, prav tako pa je mnogo žena v zvezi z enim moškim; brezzakonju sledijo kot postavi očetov in nihče jih pri tem ne ovira ali obsoja. Amazonke45 nimajo mož, prav kakor nema živina; le enkrat na leto, ko je blizu pomlad, se odpravijo iz svoje dežele in se družijo z moškimi iz okoliških <de­ žel>; ta čas imajo za nekakšno slavje ali velik praznik. Ko spočnejo od njih, spet zapustijo te dežele. Če se, ko pride čas poroda, rodi deček, ga ubijejo, če pa je deklica, jo hranijo in skrbno vzgajajo. Tako se tudi sedaj pri nas Polovci držijo zakona svojih očetov: prelivajo kri in se s tem celo ponašajo, jedo mrhovino in vse, kar je nečisto: hrčke in tekunice, za žene si jemljejo svoje mačehe in snahe pa tudi drugim običajem svojih oče­ tov sledijo. Mi, kristjani vseh dežel, kjer verujejo v sveto Trojico, v en krst in kjer izpovedujejo eno vero, pa imamo en zakon, saj smo bili krščeni v Kristusa in smo oblekli Kristusa.46  41 Tukaj se začenja dolg segment, prevzet iz kronike Hamartola.

42 V kroniki Hamartola so Baktrijci, prebivalci države v srednji Aziji, zmotno povezani z Rahm­ ani, legendarnim ljudstvom, ki naj bi živelo na blaženih otokih. 43 Semitsko pleme, ki je živelo na jugu Mezopotamije.

44 Skitsko pleme, ki naj bi po predstavah antičnih geografov živelo jugozahodno od Kaspijskega morja. 45 Legendarno ljudstvo bojevnic, o katerem so pisali antični in kasneje tudi srednjeveški avtorji. 46 Gal 3,27.

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 14

10.11.2015 11:07:49


Pripoved o minulih letih

15

Sčasoma, po smrti teh bratov, so Drevljani in različna okoliška ljudstva začeli zatirati Poljane. Nanje, ki so živeli v gozdovih in v hribih, so naleteli Hazari47 in dejali: »Plačajte nam davek.« Poljani so se posvetovali in dali od vsakega ognjišča po en meč in Hazari so jih odnesli svojemu knezu in svojim stare­ šinam ter jim rekli: »Poglejte, našli smo nove dajatve.« Ti so vprašali: »Od kod?«, oni pa so odgovorili: »Iz gozda v hribih nad reko Dneper.« Vprašali so: »Kaj pa so dali?« Pokazali so jim meč. In hazarski starešine so dejali: »Ta davek nam ne bo v prid, knez. Dobili smo ga z orožjem, ki je ostro samo na eni strani – s sabljo, oni pa imajo dvorezno orožje – meč. Usojeno jim je, da bodo pobirali davke pri nas in v drugih deželah.« Vse to se je tudi zgodilo, zakaj niso govorili po svoji, temveč po božji volji. Tako je bilo tudi pod faraonom, egiptovskim kraljem; ko so privedli predenj Mojzesa, so rekli faraonovi starešine: »Temu človeku je sojeno ponižati egiptovsko deželo.«48 Tako se je tudi zgodilo: Egipčani so poginili od Mojzesovih rok, prej pa so bili <Hebrejci> njihovi sužnji. Prav tako se je zgodilo s Hazari: najprej so sami vladali, nato pa so jim zavladali drugi; in ruski knezi vladajo nad Hazari do današnjega dne. Leta 6360 (852), 15. leta v indiktu,49 ko je zavladal cesar Mihael,50 je ruska dežela dobila ime. To smo izvedeli, ker so v času tega cesarja prišli Rusi nad Carigrad, kot je zapisano v grškem letopisu. Zato bomo tukaj začeli in za­ pisali števila let:51 od Adama do vesoljnega potopa je 2242 let, od potopa do Abrahama jih je 1082, od Abrahama do Mojzesovega odhoda iz Egipta je 47 Turško ljudstvo, sorodno Protobolgarom. Sredi 7. stol. je na območju današnjega Dagestana, porečja Kubana in step ob Azovskem morju nastala državna tvorba, imenovana Hazarski kaganat. 48 Citat je apokrifen. Prim. 2 Mz 1,10.

49 Kronika v skladu s tradicijo, ki se je v Kijevski Rusiji razširila s prevzetjem krščanstva, dati­ ra dogodke od »stvaritve sveta«. Indikt je petnajstletni cikel, ki so ga uporabljali bizantinski kronisti. 50 Bizantinski cesar Mihael III. je prevzel oblast leta 842, ne 852.

51 V tem kronološkem orisu so omenjeni biblijski liki: prvi človek Adam, očak Abraham, Mo­ jzes, ki je vodil eksodus Hebrejcev iz Egipta; pa tudi zgodovinske osebnosti in dogodki: kralji izraelsko-judejskega kraljestva David (1004–965 pr. Kr.), njegov sin Salomon (965–928 pr. Kr.), Nebukadnezarjeva osvojitev Jeruzalema (597 pr. Kr.), Aleksander Veliki (336–323 pr. Kr.) in bizantinski cesar Mihael III. (842–867).

Pripoved_o_minulih_letih_FINAL.indd 15

10.11.2015 11:07:49


ISBN 978-961-237-791-5

9 789612 377915

P

V času, ko zgodovina znova postaja pomemben argument v političnem in ideološkem diskurzu Vzhodnih Slovanov, je prvi prevod letopisa v slovenščino aktualen iz dveh razlogov: slovenskemu bralcu osvetljuje najstarejše obdobje dokumentirane skupne vzhodnoslovanske zgodovine, obenem pa ga z vsakim odstavkom vedno znova opozarja, da zgodovine – tako v srednjem veku kot danes – ni mogoče povsem ločiti od ideologije.

Pripoved_o_minulih_letih_naslovka_FINAL_nova.indd 1

»Začnimo torej to pripoved.«

ripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno vzhodnoslovansko zgodovinsko besedilo, nastalo v začetku 12. stoletja, in predstavlja najpomembnejši zgodovinski vir za razumevanje srednjeveške zgodovine današnjih Belorusov, Rusov in Ukrajincev. Obenem je ta najstarejši vzhodnoslovanski letopis tudi okno v kulturo, ki so jo določale svetovnonazorske koordinate, ki so v marsičem drugačne od teh, ki določajo pogled na zgodovino v sodobnosti. Pripoved o minulih letih je tako torej tudi dokument, ki priča o neizogibni vpetosti vsake zgodovinske refleksije v ideološki kontekst obdobja, in čeprav so letopis v preteklosti pogosto uporabljali za utemeljevanje različnih, predvsem ruskih, v zadnjem času pa tudi ukrajinskih nacionalnih zgodovinskih mitov, je njegova resnična vrednost predvsem v tem, da o zgodovini razmišlja v njemu lastnih, srednjeveških kategorijah.

Pripoved o minulih letih

ISBN 978-961-237-791-5

P

RIPOVED O MINULIH LETIH

11.11.2015 9:40:04

Profile for Znanstvena zalozba FF

Pripoved o minulih letih  

Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno vzhodnoslovansko zgodovinsko besedilo, nastalo v začetku 12. stoletja, in predstavlja najp...

Pripoved o minulih letih  

Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno vzhodnoslovansko zgodovinsko besedilo, nastalo v začetku 12. stoletja, in predstavlja najp...

Advertisement