Page 1

Ksenija Vidmar Horvat Ksenija Vidmar Horvat je redna profesorica za sociologijo kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Vodi interdisciplinarno programsko skupino Družbena pogodba v 21. stoletju. Njeno raziskovalno delo je zbrano v domačih in mednarodnih člankih in knjigah: Zemljevidi vmesnosti (2009), Kozmopolitski patriotizem (2012), Zamišljena mati (2013, angleški prevod 2015, hrvaški prevod 2017) in Ženske na poti/ženske napoti (ur., 2014).

ISBN 978-961-06-0061-9

ISBN 978-961-06-0061-9

9 789610 600619

Periferna_Evropa_naslovka_FINAL.indd 1

Periferna Evropa: tranzitologija in postkrizni diskurzi v jugovzhodni Evropi

Ksenija Vidmar Horvat

Periferna Evropa: tranzitologija in postkrizni diskurzi v jugovzhodni Evropi

Knjiga obravnava družbene spremembe v Evropi po dveh svetovnih krizah, finančni (2007–2008) in begunski (2015–). Teza je, da je postkrizno stanje v Evropi notranje povezano s procesi evropeizacije in posebnega obrata, ki ga je ta zavzela po koncu hladne vojne. Po letu 1989 je center izvajal politiko »notranjega kolonializma«, periferija pa je postopoma prevzemala vlogo imperialne meje. Po obeh širitvah je prišlo do obrata od vladanja s politiko k vladanju s kulturo; družbena pogodba je bila spremenjena v kulturno. Evropska integracija se je iz prihodnostne preobrazila v komemorativno pripoved, pri čemer je EU postkomunistični Vzhod služil, da opravi prehod v neoliberalno državo. V tem stanju se danes nahaja priložnost, da periferija znova premisli tezo o koncu zgodovine po 1989 ter se kot geografska, politična in kulturna regija marginaliziranega evropskega akterja razvije v postkrizno konstelacijo evropske alternative.

10.4.2018 10:19:01


Ksenija Vidmar Horvat

Periferna Evropa: tranzitologija in postkrizni diskurzi v jugovzhodni Evropi

Periferna_Evropa_FINAL.indd 1

10.4.2018 10:27:59


Periferna Evropa: tranzitologija in postkrizni diskurzi v jugovzhodni Evropi Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorica: Ksenija Vidmar Horvat Recenzenta: Mojca Pajnik, Tanja Petrović Lektorica: Eva Vrbnjak Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: Stock photo © lumpynoodles © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2018 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 14,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2017. Raziskovalni program št. P6-0400 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.7(4-12) VIDMAR, Ksenija H. Periferna Evropa : tranzitologija in postkrizni diskurzi v jugovzhodni Evropi / Ksenija Vidmar Horvat. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-06-0061-9 294310144

Periferna_Evropa_FINAL.indd 2

10.4.2018 10:27:59


Kazalo vsebine Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 EUropski postskript . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 1.1

Od družbene h kulturni pogodbi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

1.2

Kolonije postsocializma . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11

1.3 Periferija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 2 Je Balkan periferija? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 2.1

Postsocialistična periferializacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21

2.2

Periferni državljan . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23

2.3

Balkanski mit . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24

2.4

Balkanski retronacionalizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24

2.5

Balkanski kič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25

2.6

Balkanska solidarnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27

2.7 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 3 Periferna država . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 3.1

Krizno stanje ali nova normalnost? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .32

3.2

Postsocialna država . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33

3.3

Neoliberalni subjekt . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34

3.4

Populacijska biopolitika neoliberalizma . . . . . . . . . . . . . . . . 36

3.5

Tranzicijski neoliberalni um . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38

3.6

Diskurzivna dislokacija neoliberalizma . . . . . . . . . . . . . . . . . 42

4 Periferna meja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 4.1

Mejni svet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47

4.2

Stoletje migracij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

4.3

Kino- in kronofobija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51

4.4

Spominska izkušnja zidu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51

4.5

Mejni spomin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53

4.6

Déjà vu in sekuritizacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54

4.7

Balkanska pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55

4.8

Periferni protispomin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56

3

Periferna_Evropa_FINAL.indd 3

10.4.2018 10:27:59


5 Periferni tujec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 5.1

Spomin in vizualna kultura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60

5.2

Pogled, morala, politika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61

5.3

»Golo življenje« in kinopolitika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63

5.4

Ime in čas: pedagoško delo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64

5.5

Begunec_ka sem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67

5.6

Spomin na prihodnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71

6 Periferni intelektualec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 6.1

Memorandumi in akademski spomin . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74

6.2

Državljanski pogled s periferije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75

6.3

Samokoloniziranje periferije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 78

7 Periferni spomin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 7.1

Socialistična alternativa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86

7.2

Postsocialistični revizionizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88

7.3

Evropski spomin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89

7.4

Spominske vojne . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91

8 Periferna globalizacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95 8.1

Huntington vs. Said: Ponovno branje . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97

8.2

Sociološki kanon . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99

8.3

O mehiški grožnji po Huntingtonu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101

8.4

Pasti vključevanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102

8.5

Azijska grožnja po slovensko . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103

8.6

K prvotni teoriji kulturne globalizacije . . . . . . . . . . . . . . . . 106

8.7

Namesto zaključka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107

9 Poraz pogodbe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 Stvarno kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135

Periferna_Evropa_FINAL.indd 4

10.4.2018 10:27:59


Predgovor Periferna Evropa je plod večletnega raziskovanja evropske integracije po koncu hladne vojne. Deli posameznih poglavij so bili predhodno predstavljeni na konferencah v Sloveniji in tujini. Izhodiščne misli za koncept evropske periferije so bile predstavljene na konferencah z naslednjimi prispevki: »Re-bordering Europe: border images and memories of borders post-1989« na konferenci A Borderless Europe? (30. 9.–2. 10. 2010, University of Southern, Denmark); »European public sphere in a postnational era: some critical thoughts on Habermas« na simpoziju Small nations and the European public sphere (Embassy of Finland, Ljubljana, 11.– 12. 3. 2011); »Border as a memory project: reconstruction of space and identity after the collapse of the iron curtain« na mednarodni delavnici Visual cognition, space, memory: the sense of place between experience and culture (Università degli studi di Bologna, Dipartimento di discipline della comunicazione, Scuola superiore di studi umanistici, 29. 6. 2011); »Periphery between theoretical paradigms and geopolitical space: a critical re-examination« na mednarodni konferenci CEECOM Critique of/at/on periphery? v Ljubljani poleti 2017. Nekatere dele prvega poglavja sem predstavila na predavanju »Touristic patriotism: from ethnicization to marketization of nation« na konferenci Languages in contact v Kopru jeseni 2017. Drugo poglavje je predelana različica članka, ki je bil prvič objavljen kot »Periferne vizije: grška dolžniška drama in evropski subjekt po krizi« (Teorija in praksa, 2017, 54/1, 129–145). Tretje poglavje je bilo v skrajšani obliki prvič objavljeno kot članek »The Balkan road and the guarding of Europe: the refugee crisis on the borders of Slovenia« (Dve domovini, 2017, 45, 105–119). Celotno četrto poglavje je ponatis prispevka »Evropski spomin in vizualizacija travme: vloga umetniške reprezentacije v medijskem projektu 'Begunec_ka sem'« (Ars & Humanitas, 2016, 10/2, 13–30). Poglavje o intelektualcih je predelano besedilo prispevka »Rebordering the perspective on the EU: a view from the Slovenian periphery« (Javnost, 2014, 21/3, 93–108). Peto poglavje združuje dve predhodni objavi, in sicer »Remembering Dissidents: Cosmopolitan Challenges in Post-Socialist Slovenia«, v Caraus, Tamara (ur.), Cosmopolitanism and the legacies of dissent, (London: Routledge, 2014, 49–66I), in »Memory as a transnational heritage of Europe: a critical evaluation of Slovenia’s 70th second world war commemoration«, v Katarzyna Kącka, Ralph Schattkowsky (ur.), History and Politics: Remembrance as Legitimation (Cambridge Scholars Publishing, 2017, 85–100). Sedmo poglavje je bilo prvič objavljeno kot »Kulturna globalizacija in migracije: kritično soočenje teorije na prelomu stoletja« v Splichal, Slavko (ur.), Globalizacija v dobro ali zlo?: zbornik ob 80-letnici akademika Zdravka Mlinarja (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013). 5

Periferna_Evropa_FINAL.indd 5

10.4.2018 10:27:59


Glavnina raziskovanja je bila opravljena v okviru programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju: historično-sociološki, filozofsko-etični in izobraževalno-pedagoški vidiki (P6-0400, 2015–2019), ki jo financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

6

Periferna_Evropa_FINAL.indd 6

10.4.2018 10:27:59


1

EUropski postskript

Evropa je v krizi. Kriza je večplastna, najočitnejša, kadar se govori o njeni finančni in begunski izpeljavi, a zagotovo presegajoča okvir teh dveh. Po zlomu Lehman Brothers se območje evra, ki je do nedavna veljalo za motor evropeizacije in evropske integracije, kaže kot prostor neenakomerno porazdeljenega ponižanja, obupa in prelomljenih obljub. Temačen scenarij varčevanja, ki se je evropskemu državljanu, seznanjenemu z bruseljskimi deklaracijami in zavezami za skupno dobro, pred letoma 2007 in 2008 zdel nepojmljiv, je porušil elementarno zaupanje v evropske ustanove in politične elite. Evropa se je razdelila na center in periferijo, in medtem ko so nacionalne vlade hitele s tiskanjem varčevalnih ukrepov za svoje državljane na eni strani bančnih okenc in z implementacijo ukrepov za reševanje finančnih špekulantov na drugi, se je čas postopoma ustavljal. Kriza je v Evropi ustvarila »večni zdaj«, čakajočo kompozicijo zadolženih in razlaščenih, ki desetletje pozneje za mnoge še vedno stoji na mestu, kamor so jo odložili jezdeci varčevanja. Velja, tudi begunska kriza je za Evropsko unijo odprla vrata neprijetne stvarnosti. Množice posameznikov, družin in tistih, ki niso vedeli, v katero od skupin sodijo potem, ko so zapustili svoje domove, so obtičale na zunanjih mejah kontinenta, ki se je do nedavnega predstavljal za vzor humanizma. Begunce, ki so se na migrantsko pot podali v letu 2015, je na mejah Evrope pričakal krožni čas, sestavljen iz premeščanj po »zbirnih centrih«, napolnjen s čakanjem v stanju ilegalnosti in ovit v rezilne žice votlega upravljanja varnostne grožnje. Begunski čas je Evropi na poti v 21. stoletje izrisal civilizacijsko zgodovino, ki, podobno kot v času reševanja finančne krize, ni dopuščala pogleda nazaj ali naprej. Z beguncem na zunanji strani evropske meje se je, tako kot poprej z nosilcem bremena varčevanja na njeni notranji strani, končala velika pripoved o Evropi na gotovi poti v humanistični raj. »Evropa, kot smo jo poznali nekoč, izginja pred našimi očmi,« je zapisal slovenski novinar Primož Cirman.1 Na Poljskem in Madžarskem se drug za drugim rušijo demokratični standardi vladanja, v Španiji se policisti z nasiljem obračajo proti udeležencem katalonskega referenduma, v Avstriji so po desetletju in pol spet na oblasti svobodnjaki. A trenutna kriza Evrope ni rezultat ne finančne in ne begunske krize. Obe omenjeni krizi sta razkrili šibkost evropske ideje, razgrnili praznost retorike in spregovorili o ranljivosti evropskega projekta. Toda nobena od njiju ni bila ključna za krizno stanje. (Pravzaprav bi bilo zelo enostavno, če bi bilo tako. Vse, kar bi morali storiti, 1

https://siol.net/novice/predsedniske-volitve/drugi-krog-bo-referendum-za-ali-proti-pahorju-analiza-451862; dostop 28. 10. 2017.

7

Periferna_Evropa_FINAL.indd 7

10.4.2018 10:27:59


je počakati, da krizi mineta – in njuni najočitnejši fazi sta zagotovo mimo – in se stvari vrnejo v običajno stanje). Krizi sta pokazali, kako je Evropska unija reaktivni projekt, projekt, ki se (z zamudo) odziva na tisto, kar naj bi s svojim nastankom deklarativno in proaktivno preprečeval. Spoznanje zanjo pride vselej prepozno, po tem, ko so že storjene krivice, spočete tragedije in zrušeni mostovi zaupanja. Kot da bi bila ta povojna združba, ta »negotovi potomec tesnobe, zasenčen z zgodovino« ( Judt, v Guixé i Coromines, 2016, 7), v trajnem stanju pridelovanja napak, na katerih se uči le za nazaj: Srebrenica, varčevanje, begunci … Evropska unija je en sam, in to megalomanski postskriptivni načrt, ki se izgublja v natanko tistih sencah preteklosti, ki naj bi jih preprečeval: imperialnih, rasističnih, taboriščnih. V tem postskriptivnem stanju, ironično, posebej izstopa diskurz o kontinentu vrednot. Vrednote kot da bi bile nevprašljivo vezivno tkivo nadnacionalne tvorbe. Čeprav si ni uspela spisati ustave, je Evropska unija prav prek sklica k vrednotam vzdrževala legitimnost in vlivala zaupanje. Vsaka zase in v zaporedju skupaj so bile evropske vrednote poslednje zagotovilo za državljansko lojalnost – nekakšna zgodovinska transcendenca, ki je ljudi varovala pred njihovimi elitami, pa tudi pred samimi seboj. V postkrizni Evropi je postalo jasno, da so vrednote, čvrsto zapisane v maastrichtskem dokumentu, fantomski vsadek. Nanje se ne vežejo nikakršne odgovornosti niti pravice državljanov do odpoklica elit, kadar te kršijo načela, pod katera so se podpisale. Namesto izkustva solidarnosti je kriza mnoge, posebej na evropskem jugovzhodnem robu, pustila s spomini na ponižanje (Smith, 2013). Prinesla je neprijetno spoznanje o vzvišenem odnosu močnih do ranljivih držav članic. Obnovila je trdnjavo na zunanjih mejah in izrisala nov zemljevid notranjosti. Vodilno paradigmo 20. stoletja, ki je vzdrževala delitev na evropski Zahod in socialistični Vzhod vse do prvega desetletja novega tisočletja, je preko noči zamenjala delitev na center in periferijo, katerih osi so se najprej prekrile s protestantskim Severom in katoliškim Jugom, nato pa še s schengensko mejo. Rezultat nove teritorializacije je, da se na evropskih mejnih prizoriščih danes krepi politična moč skrajno desnih strank, na voliščih zmagujejo vlade, ki so »volivce prepričale (le) z zapiranjem meja«,2 evropska javnost pa pritrjuje politikam, ki »našo« varnost postavljajo pred imperativ gostoljubja do preganjanih – slednjim pa v imenu drugačnosti odreka pomoč. Spoštovanje do drugih, strpnost in solidarnost, ki naj bi bile po evropskih anketah še tik pred krizo prepoznane kot vodilne vrednote EU (Vidmar Horvat, 2009), se danes berejo kot posmehljivo čtivo. Politične, socialne in moralne pripovedi o novi véliki domovini, ki so vodile združevanje po letu 1989, so danes v veliki meri izgubljene. 2 Ibid.

8

Periferna_Evropa_FINAL.indd 8

10.4.2018 10:27:59


1.1

Od družbene h kulturni pogodbi

Periferna Evropa krizo EU obravnava v kontekstu evropeizacije in posebnega obrata, ki ga je ta zavzela po koncu hladne vojne. Načrt integracije, ki naj bi postsocialistični Vzhod povezal s »starim« delom celine in postkomunistični blok na obrobju spojil z demokratičnim jedrom Zahoda, je potekal po scenarijih, ki so bili zahodnocentrični, evropocentrični in postkolonialni. To niso bile tri ločene faze integriranja: njihovi časovni okviri so se prekrivali, občasno spodrivali v antagonističnih razmerjih, se pogosto drug drugemu izmikali in vračali v novih diskurzivnih formacijah. Temeljna struktura odnosa, ki je obvladovala navidezno neurejeno dojemanje postkomunističnega Vzhoda, pa je bila v grobem razdeljena po dveh oseh: najprej po osi razlike in nato po osi sorodnosti. Zaradi te dvojne narave razmerja, ki je urejalo procese integracije, je mogoče celotno kompozicijo vladanja Evropske unije v regiji imenovati postkolonialno, pri čemer je center izvajal politiko notranjega kolonializma (Hechter, 1999; prim. tudi Outhwaite, 2008, 25), periferija pa je postopoma prevzemala vlogo imperialne meje. Integracija postkomunističnih držav v EU je bila vodena zahodnocentrično. S kolapsom evropskih socialističnih imperijev, sovjetskega in jugoslovanskega, se je ponudila priložnost ponovnega obujanja veličine Zahoda in njegove različice modernosti 20. stoletja. Kot so od padca berlinskega zidu zapisali že mnogi, je Zahod »v Vzhodni Evropi iskal svoje izvore, ponovno iznajdbo demokracije« (Borcila, 2004, 58; glej tudi Outhwaite, 2008; Zielonka, 2007). Predmet fascinacije ni bil toliko sam razdejani Vzhod, pač pa zrcalna slika, ki ga je ta ponujal. Podoba, ki se je kopičila na Zahodu, opazujočem odmrznitev iz zgodovine evropskih družb na drugi strani železne zavese, je prinašala prijetno misel o zmagoviti strani hladne vojne (Forrester et al., 2004). Po prvem valu zahodnocentrične fascinacije z Vzhodom je kmalu sledila evropocentrična faza. Tu, po našem mnenju, tiči klica za rojstvo postkrizne Evrope. Od »revolucij 1989« (Kumar, 1992), ko se je evropska javna sfera še oblikovala okoli dilem demokratičnega razvoja in pravno-političnih izzivov nadnacionalnega projekta, je na prelomu tisočletja ostala le še kulturna pripoved. Pričakovano članstvo je za evropski integracijski stroj pomenilo dosego sprejemljive ravni demokratičnih standardov na politično zaostalem Vzhodu – in trenutek za oblastni prestop od vladanja s politiko k vladanju s kulturo. Evropska identiteta, vključno z dediščino, spomini in tradicijami, je postala način in metoda evropskega postmilenijskega vladanja. Množile so se ideje o kulturni (re)integraciji Srednje in Vzhodne Evrope, namesto razlik se je iskalo sorodnosti.

9

Periferna_Evropa_FINAL.indd 9

10.4.2018 10:27:59


Motor sorodstvene bližine je tičal v predstavi o evropski identiteti. Prve pobude za iskanje identitetne sorodnosti Zahoda je ponudil sam postsocialistični Vzhod. Vodilna pripoved je črpala iz oživljanja ideje Srednje Evrope (Mitteleuropa) (Vidmar Horvat in Delanty, 2008). Idejo je že leta 1984 spet vrnil v življenje Milan Kundera. V spisu »Tragedija Srednje Evrope«, kjer Zahod poziva, naj »reši« Srednjo Evropo pred sovjetskim pustošenjem, zapiše, da je tudi Srednja Evropa zahodna in da je njuna skupna identiteta »ukoreninjena v antično Grčijo in judovsko-krščansko misel« (Kundera, 1991, v Vidmar Horvat, 2009, 74). Kot pokažem na drugem mestu (Vidmar Horvat, 2009), je oživljanje srednjeevropskega diskurza izrazito revizionistično: omenja se multikulturnost in kozmopolitstvo habsburškega imperija, toda ne, da bi se dediščino prevzelo kot jedro postsocialistične kulturne politike, pač pa, da bi se s pripoznanjem pripadanja takšni imperialni veličini in kulturni velikodušnosti, kot ga je premogla nekdanja domovina iz 19. stoletja, potrdilo, da gre pri Srednji Evropi za avtentično evropsko identiteto. »Ljudje Srednje Evrope niso osvajalci,« piše Kundera (1991, 124). Enako razmišljanje zasledimo v slovenskem poosamosvojitvenem diskurzu. »Kundera, Konrad in drugi avtorji poudarjajo srednjeevropsko avtohtono miroljubnost, spravljivost, civilnost oz. kulturnost, kar zadeva politične spremembe,« navaja Dimitrij Rupel (Rupel, 1991, v Vidmar Horvat, 2009, 198), pri čemer tudi sam apelira na pripoznanje kulturne sorodnosti v regiji. Po letu 2000 je pobudo za integracijo prek kulturne bližine prevzel Zahod. Kot piše Bo Stråth (2002), se je zamisel o evropski identiteti prvič porodila na kopenhagenskem srečanju leta 1973. Srečanje je bilo vstavljeno v konkretno zgodovinsko okoliščino »globalnega reda v nepričakovani krizi« (Stråth, 2002, 387). Koncept evropske identitete, ki se je porodil na tem srečanju, je »izšel iz dolarskega in naftnega konteksta kot instrument, ki naj konsolidira prisotnost Evrope na mednarodnem prizorišču« (Stråth, 2002, 389). Šlo je torej za spopad z neprijetno mislijo, da Evropa izgublja svoj hegemonistični položaj. V času pred širitvama leta 2004 in 2007 se je kulturni diskurz o evropski identiteti spet pomnožil. Pojmi, kot so »medkulturni dialog«, »evropski spomin« ali »evropska dediščina«, so proizvajali predstavo o novem evropskem subjektu, ki se je prepoznaval v skupni preteklosti. Oživljali so mitologije 19. stoletja, kot so »skupne korenine«, skupno rojstvo v antični »grški zibelki« in skupna kulturna dediščina v renesančno-humanistični umetnosti in filozofiji – tokrat dopolnjene z idejo o »mozaiku kultur« in kulturno raznolikostjo kot temeljno evropsko vrednoto (Pieterse, 1991; Sassateli, 2002; Shore, 2006). Kot je že pred časom opažal Cris Shore, so bile te grandiozne kulturne predstave mišljene v kontekstu družbenega inženiringa evropske kolektivne zavesti, ki bi tvorila legitimacijsko podlago za skupno evropsko politiko. Rezultat tega inženiringa je bila samovšečna predstava o zgodovinsko sijajni civilizaciji, ki je 10

Periferna_Evropa_FINAL.indd 10

10.4.2018 10:28:00


vodila procese globalne modernizacije ter s pomočjo umetnosti in kulture razsvetljevala tako svetovne prestolnice kot ljudstva lastnih kolonij. Takšne ambicije je še leta 2007 razkrival program Evropske komisije »Vloga kulture v globalizirajočem se svetu«. Besedilo se začenja z mislijo Daria Foja, da si »Evropejci … delijo skupno kulturno dediščino«; in nadaljuje, da »je Evropa rezultat stoletij kreativnosti, migracijskih tokov in izmenjav«; s svojo kulturno raznolikostjo da Evropa »navdihuje in je navdihnila mnogo dežel po svetu.«3 Besedilo govori o »kulturnem poslanstvu« Evropske unije v kontekstu globalizacije in izpostavlja naslednje strateške cilje EU: zagotoviti »napredek, solidarnost in varnost, medtem ko se utrjuje večja prisotnost na mednarodnem prizorišču« (cit. v Vidmar Horvat, 2009, 76). Prav s tem dokumentom pa je mogoče dokazovati, da je »kulturni obrat«, ki smo mu priča ob prelomu stoletja, povezan tako z notranjimi integrativnimi procesi kot z željo po mobilizaciji integracijskega potenciala širitve na mednarodnem prizorišču. Nenadna eksplozija interesa za »novo evropsko identiteto«, piše Bauman, ima izvore v naporih, da se vloga Evrope redefinira tako, da bi lahko sledila planetarni igri razvoja. V tej igri, še dodaja Bauman, »so se pravila in vložki drastično spremenili, in se še naprej spreminjajo, toda ne več kot rezultat evropskih pobud ali pod nadzorom Evrope, in le z majhno, če sploh kakšno vlogo Evrope« (Bauman 2012, 3). V ozadju tega evropocentričnega početja tičijo torej napori, da bi se Evropa sama, kot tudi svet okoli nje, prepoznala v podobi kulturnega kontinenta, ki mu še naprej pripada mesto globalnega civilizacijskega vodje. Na domačem prizorišču pa je ta kulturni obrat v vladanju pomenil, da so socialni principi evropske integracije tiho zdrsnili vstran. Maastrichtske vrednote – solidarnost, pravičnost, dostojanstvo – so (p)ostale obvezni retorični okras, toda njihova mobilizacijska moč v smislu povezovanja in definiranja pogojev pripadanja je bledela. Evropska družbena pogodba je bila spremenjena v kulturno. Ker je bila pogodba osnovana na kulturni ideji o skupni preteklosti, ne pa na družbeni utopiji o skupni prihodnosti, se je tudi evropska integracija iz prihodnostne preobrazila v komemorativno pripoved. Vse več ljudi nekdanjega socialističnega Vzhoda se je začelo obračati k nostalgijam, evropska zgradba pa je iz fantazije o lokomotivi globalnega razvoja zdrsnila v ksenofobično, etnicizirano retrotopijo (Bauman, 2017).

1.2

Kolonije postsocializma

Evropski voditelji in inženirji evropskega projekta so snovali družbene reforme in pripadajoče institucije kot profilaktična orodja, nekakšna magična sredstva 3

Communication on a European agenda for culture in a globalizing world, COM (2007) 242 final; dostop 10. 5. 2007.

11

Periferna_Evropa_FINAL.indd 11

10.4.2018 10:28:00


odvračanja zgodovine od njene ponovitve ( Judt, v Guixé i Coromines, 2016, 7). S krizo se je urok sesedel sam vase, na prizorišče pa so stopili reprizni teksti anksioznih reakcij, nasilnih ravnanj in zapiranj pred svetom. Evropa se danes zdi »vedno bolj mračna tvorba, ki izzive globalizacije 'rešuje' tako, da se pred njo zapira. Je kot strah – votla, okrog pa je nič ni,« je nedavno beležil slovenski spletni portal.4 Zagotovo »kulturnemu obratu« ni mogoče pripisati bremena vseh težav, ki so se zgrnile nad evropski projekt. Vendar pa je mogoče v »vladanju s kulturo« najti vzorce za diagnostiko upravljanja s krizo. »Kulturalizacija« integracije je povzročila ideološko slepoto, ki je prikrivala dejansko vlogo, ki jo je EU pripisala državam nekdanjega postsocialističnega Vzhoda. Kot je ob zadnjem širitvenem valu opazil Zielonka, je širitev izgledala kot »prototip imperialne politike« (Zielonka, 2007). Z imperialnim vladanjem v regiji si EU ni zgolj zagotovila reteritorializacije moči v svoji notranjosti, pač pa tudi snovala pogoje za postopno uvajanje neoliberalne države, s katero bi regijo podvrgla »podjetniškemu duhu«, sebi pa ustvarila dodatni, periferni teritorij za uveljavljanje lastnih interesov. Zaslepljeni z idejo pripadanja so se na periferiji odzvali s hvaležnostjo, širša evropska javnost pa je prek diskurza »pogojevanja članstva« tudi lahko dobivala signale, da je nastopilo obdobje neoliberalne, »akcijske« (Lessenich, 2015) vladavine »države kot podjetja«. Tudi imperialna politika, ki se je usidrala v načinu vladanja z regijo, je črpala iz kulture. To je razvidno iz tranzicijskega diskurza. Izraz tranzicija, ki ima izvor v latinskoameriških modelih prehoda v demokracijo in ki se je občasno mešal s pojmi »restavracija«, »transformacija« in reformacija, revolucija ali »refolucija« (Ash, cit. v Arato, 1994, 218), je v evropskem kontekstu vseboval idejo civilizacijskega poslanstva kulturne normalizacije. V izhodišču je bila predstava, da je socializem na družbo nanesel mnoge patologije, vključno s kolektivizmom, favoriziranjem dela namesto potrošništva in promoviranjem razrednih utopij namesto razvoja demokratičnega državljanstva (Merkel, 1994). Evropeiziranje je v tem kontekstu pomenilo detravmatiziranje po poti kulturno-identitetne osvoboditve in potrošniške emancipacije duha. Ob sočasni vešči izrabi orodja političnega in ekonomskega pogojevanja (EU conditionality) je bil postsocialistični Vzhod spremenjen v periferijo Evrope. Kot velja za kolonialno vladanje, je bilo treba tudi v primeru tranzicijskega upravljanja z regijo najprej določiti meje teritorija in izbrati poimenovanje. V prvi fazi je zadostoval pojem postsocializma, tudi postkomunizma, ki je že sam po sebi označeval enigmo regije (Petrović, 2009). Predpona post- je bila dovolj, da so kulturno, družbeno in politično raznolike družbe Vzhodne Evrope teritorialno organizirali 4

https://siol.net/novice/predsedniske-volitve/drugi-krog-bo-referendum-za-ali-proti-pahorju-analiza-451862; dostop 25. 10. 2017.

12

Periferna_Evropa_FINAL.indd 12

10.4.2018 10:28:00


po skupnem pripadanju stanju, in ne ozemlju. Poststanje je pomenilo zgodovinsko in časovno opredeljeno lebdenje v nečem, kar je bilo takrat mogoče opredeliti le v odnosu do preteklosti. Poststanje tudi ni bilo zgodovinsko povsem novo stanje, ločeno od svoje predhodne oblike, pač pa je bilo z zgodovino v dvoumnem konstitutivnem odnosu: po eni strani se je morala postsocialistična sedanjost distancirati od socialistične preteklosti, hkrati pa je bila njena identiteta postdružbe mogoča le s sočasnim priznanjem kontinuirane prisotnosti preteklega v kulturnem in političnem tkivu sedanjosti. Sledila so nova poimenovanja: »Vzhodna Evropa«, »Jugovzhodna Evropa«, »Balkan«, »Zahodni Balkan«. Ne glede na izbor je veljalo, da je »postsocialistična Evropa« teritorij »postsocialističnega vakuuma« (Council of Europe, 2000, 7) ali, kot je teritorij lucidno nazadnje samooklical Boris Buden (2014), »puščava«. Vsa nova imena so vsebovala kulturno previdnost v smislu, da se jih je razvrščalo po bližini s socializmom: »Jugovzhodna Evropa« je bila tako dlje od socializma kot »Balkan«, po vključitvi Romunije in Bolgarije je bil blizu socializmu le še »Zahodni Balkan«. Bližina oz. oddaljenost od prejšnjega političnega in ekonomskega sistema sta izrisovali zemljevid periferije, ki je nastajal po motivih in merilih tistega, kar sta Krajina in Blanuša (2016) nedavno poimenovala »imperialna degradacija«. Šlo je za razvojnostni oz. stopenjski princip približevanja. Zakaj je trajalo toliko časa, se sprašuje Zielonka, da se je EU po zlomu komunizma vendarle odločila, da sproži uradni postopek širitve (Zielonka, 2007, 50–51)? EU je uradno idejo vključevanja postkomunističnih držav odlagala vse do leta 1993, ko je bil na kopenhagenskem srečanju proces formalno iniciiran. Nekaj manj kot desetletje je EU potem nadaljevala z ohlapno in dvoumno retoriko (ibid., 51), iskali so alternative, kot je bila na primer Mitterrandova ideja konfederacije – dokler ni prevladalo razumevanje, da je prisotnost na »obširnem vakuumu oblasti v Srednji in Vzhodni Evropi« priložnost za udejanjenje lastnih ekonomskih in političnih interesov (ibid., 54). Začelo se je prisvajanje nadzora nad postkomunističnim prostorom, čeprav se, kot poudarja Zielonka, beseda oblast v političnem diskurzu nikoli ni pojavila. Namesto kazni se je uporabljalo motivacijske prijeme, ocene napredka prek »mejnikov«, »varoval« in »smernic«. Gradil se je »kooperativni in prostovoljni imperij« (ibid., 55). Orodje prostovoljnega podrejanja imperiju je bilo pogojevanje – od bodočih članic se je pričakovalo, da se »socializirajo in učijo« (ibid., 57) ter vstopajo v voljno odvisnost od EU. Širitev je bila zelo »posebna«, opaža Zielonka. Nikoli prej se od bodočih članic ni pričakovalo tolikšnih prilagoditev, zahtevalo toliko detajlnih reguliranj (okoli 80.000 vnosov). To je omogočalo stopenjsko sprejemanje posameznih 13

Periferna_Evropa_FINAL.indd 13

10.4.2018 10:28:00


Periferna_Evropa_FINAL.indd 140

10.4.2018 10:28:04

Periferna Evropa: tranzitologija in postkrizni diskurzi v jugovzhodni Evropi  

Knjiga obravnava družbene spremembe v Evropi po dveh svetovnih krizah, finančni (2007–2008) in begunski (2015–). Teza je, da je postkrizno s...

Periferna Evropa: tranzitologija in postkrizni diskurzi v jugovzhodni Evropi  

Knjiga obravnava družbene spremembe v Evropi po dveh svetovnih krizah, finančni (2007–2008) in begunski (2015–). Teza je, da je postkrizno s...

Advertisement