Page 1

UCEN JEZIK ISBN 978-961-237-522-5

Knjiga O učenju jezikov je kronološko potovanje skozi šest tisoč let staro zgodovino zapisov o učenju in poučevanju jezikov. Zajema in združuje mnogo virov ter na ta način vzpostavi povezavo med zgodovinskimi obdobji in učenjem tujih jezikov skozi čas. Avtorica sledi učenju tujih jezikov od prvih fragmentarnih podatkov iz časa Sumerijcev preko obdobja velikih civilizacij (Egipt, stara Grčija, stari Rim), slabše raziskanega srednjega veka in prvih jasnih povezav lingvističnih študij z

učenjem tujega jezika v renesansi, vse do 16., 17., 18. in 19. stoletja, ko je bilo učenje tujih jezikov spodbujeno zaradi raziskovanja novega sveta. Potovanje skozi čas sklene v prvi polovici 20. stoletja, ko se je začela 2. svetovna vojna; takrat je učenje tujih jezikov pridobilo vso svojo multidisciplinarno širino ter se začelo povezovati z vedami, kot so lingvistika, pedagogika in psihologija. Integralna zgodovina učenja jezikov na enem mestu!

JULIJANA VUČO: O UČENJU JEZIKOV POGLED V ZGODOVINO GLOTODIDAKTIKE: OD PRADAVNINE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

9 789612 375225

JULIJANA VUČO

O UČENJU JEZIKOV

POGLED V ZGODOVINO GLOTODIDAKTIKE: OD PRADAVNINE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Oddelek za romanske jezike in književnosti Ljubljana 2012


Julijana Vučo

O UČENJU JEZIKOV Pogled v zgodovino glotodidaktike: od pradavnine do druge svetovne vojne

Ljubljana 2012


O UČENJU JEZIKOV

Pogled v zgodovino glotodidaktike: od pradavnine do druge svetovne vojne Naslov izvirnika: Kako se učio jezik Avtorica: Julijana Vučo Prevod: Nada Colnar Urednica: Darja Mertelj Recenzentki: Marija Mojca Peternel, Branka Kalenić Ramšak Lektorica: Nataša Hribar Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: Babilonski stolp (Pieter Bruegel starejši,1563) © Ministarstvo za nauku i zaštitu životne sredine, Filološki fakultet, Beograd, 2009. © za izdajo v slovenščini Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za romanske jezike in književnost Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2012 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 27,90 EUR

Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37.026:81'1 81-112 VUČO, Julijana O učenju jezikov : pogled v zgodovino glotodidaktike : od pradavnine do druge svetovne vojne / Julijana Vučo ; [prevod Nada Colnar]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012 ISBN 978-961-237-522-5 263042304


Kazalo

3

Kazalo

O knjigi............................................................................................................................................................... 9 Uvod..................................................................................................................................................................11 Glotodidaktika? Kakšna veda je to?..................................................................................................12 En jezik, dva jezika, trije jeziki ... ........................................................................................................16 Jeziki in številke.......................................................................................................................................18 Morbus anglicus........................................................................................................................................18 Jeziki de facto in jeziki de iure..............................................................................................................19 Jeziki v Evropi...........................................................................................................................................20 Šest tisoč let učenja jezika...................................................................................................................23

I. del: Prvi dokazi: nekoč davno, pred šest tisoč leti Večjezičnost starodavnih kultur......................................................................................................31 Jeziki v stiku..................................................................................................................................................35 Prve civilizacije: prevladujoča jezika starega veka – sumerščina in akadščina ���������36 Prva lingua franca – aramejščina.....................................................................................................40 II. del: jezik kot zgled drugim: egipt in grčija En sam jezik v Egiptu..............................................................................................................................45 Prvi dokazi o poučevanju/učenju tujih jezikov......................................................................48 Grščina: jezik, ki vztraja..........................................................................................................................52 Keltščina: v stiku z drugimi jeziki.....................................................................................................55 III. del: latinščina, grščina in drugi jeziki: . od antičnega rima do renesanse Latinščina: še en jezik, ki vztraja......................................................................................................59 Grščina se umika........................................................................................................................................62 Kriza cesarstva: nove jezikovne izkušnje....................................................................................66 Metode učenja tujih jezikov v starem veku..............................................................................68 Srednji vek: izobraženec je dvojezičen. Toda kdo so izobraženci?............................72 O jeziku Biblije.............................................................................................................................................75


4

O učenju jezikov

Palatinska šola: kulturni projekt Karla Velikega.....................................................................78 Bizanc: jeziki in šola.................................................................................................................................82 Prostranstva neevropskih kultur.....................................................................................................84 Kulturno okolje...........................................................................................................................................86 Nestalna slava grščine............................................................................................................................89 Latinščina, jezik kulture in izobraževanja..................................................................................91 Od latinščine do narodnih jezikov – prva smrt latinščine...............................................93 Metode učenja latinščine kot drugega jezika.........................................................................96 Branje............................................................................................................................................................96 Gramatika....................................................................................................................................................97 Govorniška spretnost..............................................................................................................................98 Učenje besedja..........................................................................................................................................99

IV. del: od renesanse do 19. stoletja: ne samo latinščina Latinščina ni več lingua franca.......................................................................................................103 Tudi drugi jeziki kot latinščina........................................................................................................105 Francoščina, jezik izobražencev.....................................................................................................106 Latinščina ni več živ jezik – druga smrt latinščine..............................................................109 Novi svet – indijanski ali evropski jeziki?.................................................................................113 Usmeritve pri poučevanju jezikov, od renesanse do začetka 19. stoletja – prispevki pomembnih posameznikov k področju glotodidaktike..........................115 Erazem Rotterdamski ............................................................................................................................116 Martin Luter ..............................................................................................................................................119 Juan Luis Vives .........................................................................................................................................121 Sir Thomas Elyot .....................................................................................................................................123 Roger Ascham .........................................................................................................................................125 William Bathe ...........................................................................................................................................128 Michel de Montaigne ............................................................................................................................131 Eilhard Lubinus .......................................................................................................................................133 Wolfgang Ratke .......................................................................................................................................134 Jan Amos Komenský .............................................................................................................................136 Claude de Sainliens / Claudius Hollyband ....................................................................................145 John Florio ................................................................................................................................................149


Kazalo

5

Tanneguy Le Fèvre .................................................................................................................................152 Antoine Arnauld .....................................................................................................................................153 Claude Lancelot ......................................................................................................................................154 Géraud de Cordemoy ...........................................................................................................................155 Jacques Bénigne Bossuet ....................................................................................................................156 John Locke ................................................................................................................................................157 Jenkin Thomas Philipps .......................................................................................................................160 César Dumarsais .....................................................................................................................................162 Pierre Chompré .......................................................................................................................................164 Noël-Antoine Pluche, l'abbé Pluche ................................................................................................166 Ignatius von Weitenauer ......................................................................................................................169 Giuseppe Baretti .....................................................................................................................................171 Johann Bernhard Basedow .................................................................................................................173 Claude-François Lizarde de Radonvilliers ......................................................................................175 Metode učenja tujih jezikov v 16., 17. in 18. stoletju – dve struji...........................................176

V. del: 19. stoletje – k novi metodi, k novi vedi Dva vzporedna tokova.................................................................................................................... 183 Urjenje intelekta – slovnično-prevajalna metoda.......................................................... 185 Reforme v zdravorazumskem duhu – vzpon direktne metode..................................... 190 Metode v rabi – »zlata sredina«.................................................................................................. 197 Johann Heinrich Seidenstücker ........................................................................................................199 Luneau de Boisjermain .........................................................................................................................200 James Hamilton ......................................................................................................................................201 Jean-Joseph Jacotot ..............................................................................................................................204 Johann Heinrich Pestalozzi .................................................................................................................207 Johann Friedrich Herbart ....................................................................................................................210 Thomas Arnold ........................................................................................................................................212 Karl Ploetz .................................................................................................................................................214 George Ticknor ........................................................................................................................................217 Henry Wadsworth Longfellow ...........................................................................................................219 Lambert Sauveur in Gottlieb Heness ..............................................................................................221 Claude Marcel ..........................................................................................................................................224


6

O učenju jezikov

François Gouin ........................................................................................................................................228 Wilhelm Viëtor .........................................................................................................................................235 Charles William Eliot ..............................................................................................................................238 Paul Passy ..................................................................................................................................................239

Rojstvo nove metode...........................................................................................................................242 Maximilian David Berlitz ......................................................................................................................245 Henry Sweet .............................................................................................................................................248 Otto Jespersen ........................................................................................................................................253 Harold E. Palmer .....................................................................................................................................257

In pred drugo svetovno vojno .......................................................................................................261 Red. prof. dr. Julijana Vučo – BIOGRAFIJA................................................................................262 Abstract.........................................................................................................................................................263 Literatura......................................................................................................................................................266 Spletni naslovi...........................................................................................................................................287 Imensko kazalo.........................................................................................................................................289


»Predstavljajmo si, da se bo človek čez 500 let sposoben učiti angleščine že takoj po rojstvu (v tako daljni prihodnosti se bo jezikov morda mogoče učiti že takoj po spočetju). Če bodo takrat na svetu tudi še drugi sedaj živi jeziki, bo to pozitivno. Če pa ne bo nobenega jezika več, se bomo znašli pred eno najhujših kug v zgodovini človeštva.« David Crystal V članku »The language that took over the world«, The Guardian, 22. februarja 1997, v katerem je predstavil svojo novo knjigo English as a Global Language.


O knjigi

9

O knjigi Knjiga Kako se je učil jezik. Pogled v zgodovino glotodidaktike: od pradavnine do druge svetovne vojne je kronološko potovanje skozi šest tisoč let pričevanj o učenju in poučevanju tujih jezikov. Razdeljena je na pet poglavij: I. Prvi dokazi. Nekoč davno, pred šest tisoč leti; II. Jezik kot zgled drugim: Egipt in Grčija; III. Latinščina, grščina in drugi jeziki: od antičnega Rima do renesanse; IV. Od renesanse do 19. stoletja: ne samo latinščina; V. Devetnajsto stoletje: k novi metodi, k novi vedi. Delo se ukvarja z jezikom kot posrednikom v stikih med kulturami ter s pojavom učenja in poučevanja jezika od prvih, fragmentarnih podatkov o Sumercih izpred zdaj že šest tisoč let, pa od dokazov, ki pričajo o poznavanju in učenju tujih jezikov v obdobju velikih civilizacij v Egiptu, Grčiji in Rimu, prek nepopolnih zgodovinskih podatkov o poučevanju in učenju jezikov v srednjem veku, izoblikovanih pogledov in razvoja jezikoslovne misli, povezane z učenjem in poučevanjem jezika v renesansi, do izjemnih posameznikov ter njihovih postopkov in metod v 16., 17., 18. in 19. stoletju, v katerem se je pričel nagel in pragmatičen razvoj idej o možnih zakonitostih učenja jezika, ki so ga spodbudile množične selitve v novi svet. Naše potovanje skozi zgodovino se konča nekaj pred prvo polovico 20. stoletja, pri začetku druge svetovne vojne, ko je poučevanje in učenje jezikov postalo multidisciplinarno, saj se je oprlo na ugotovitve jezikoslovnih, psiholoških, pedagoških in drugih šol sorodnih ved ter jih začelo upoštevati, torej ga je treba obravnavati kot samostojno znanstveno celoto. Tema knjige je učenje in poučevanje jezika, seveda pa za vse opisane dogodke, osebnosti in zamisli velja, da se pojavljajo, živijo in se razvijajo v zgodovinskem kontekstu. Za dopolnitev zgodovinske podobe ali za osvežitev spomina na zgodovinske osebnosti in dogodke bralcem priporočamo nekaj spletnih strani, kjer bodo našli zgodovinske vire in kronologije, ki bi jim lahko bili v pomoč.1 Bibliografijo te knjige poleg jezikoslovnih del sestavljajo tudi referenčna dela, koristna za poglabljanje spoznanj o politični, družbeni in kulturni zgodovini sveta. Za navajanje, dopolnjevanje in preverjanje zgodovinskih in biografskih podatkov smo najpogosteje uporabljali izdajo Encyclopaedie Britannice iz leta 1996, pa tudi spletno izdajo http://www.britannica.com. Prepričani smo, da nas navdih ne bo zapustil in da se bomo v morebitnem nadaljevanju te knjige v prihodnosti poglobili še v sodobne tokove glotodidaktike od druge svetovne vojne do danes. 1  Viri: http://timelines.ws/, http://www.hyperhistory.com/online_n2/History_n2/a.html, http://www. history.com/wt.do, http://www.historyexplorer.net/, http://www.clio.co.yu/docs/polis.html (15. 3. 2009).


Uvod

11

Uvod

Preučevanje zgodovinskega razvoja neke vede je korak k njenemu razumevanju in poznavanju. Utemeljenost v zgodovini ustvarja občutek svobode pri presojanju možnosti razvoja znanstvene misli, daje moč sodobnim idejam in spodbuja prihodnja dejanja ter potrjuje njihovo upravičenost. Ker se ukvarja »z drugim«, se poglablja v skrivnosti preučevanja drugih kultur in civilizacij ter približevanja tem kulturam in civilizacijam; pomaga nam, da bolje spoznamo sebe, da izstopimo iz svojega pogleda in zagledanosti vase ter da se bolje zavemo meja svojih zmožnosti. Tako predmet raziskovanja, opazovan z zgodovinskega vidika, dobiva opore in oprijemališča, na katerih se vzpostavlja zavest o trajanju, tradiciji, spremembah, uglaševanju z zgodovinskimi in družbenimi okoliščinami ter prilagajanju potrebam sodobnega trenutka v časovni razsežnosti. Od tod potreba, da se lotimo raziskovanja preteklosti učenja in poučevanja tujih jezikov. Na tej poti nas spremljajo podrobne raziskave, opravljene v ZDA (Titone 1968 in Kelly 1969: njune raziskave so osredotočene na metode, veščine in tehnike), v Italiji (Titone 974 in 1986; Pichiassi 1999), na Hrvaškem (Prebeg – Vilke 1977), v Veliki Britaniji (Howatt in Widdowson 2004, o zgodovini učenja in poučevanja angleščine od leta 1400), v Franciji (Germain 2005; delno zajema tudi zgodovino institucionaliziranega izobraževanja in se osredotoča na francoščino, vendar vse predvsem s poudarkom na sodobnih metodah). V številnih delih o glotodidaktiki ali metodiki poučevanja tujih jezikov v našem okolju se pogosto omenja zgodovinska razsežnost različnih načinov poučevanja tujih jezikov, zlasti omahovanje med dvema načinoma: prvim, usmerjenim v jezikovno rabo, in drugim, osredotočenim na analizo jezika. Pri obeh lahko govorimo o dveh nasprotujočih si načelih – načelu sinteze in načelu analize, ki sta izmenično prevladovali v posameznih zgodovinskih obdobjih in se udejanjali v številnih metodah.2 Pri nalogi, ki smo si jo zastavili, nas je vodila potreba, da zajamemo in povzamemo dostopne vire z namenom vzpostavitve družbeno-zgodovinske in civilizacijsko-kulturološke vezi med obdobji učenja in poučevanja tujih jezikov v zgodovini. Zavedamo se, da smo bili v svoji nameri včasih presmeli glede na objektivne možnosti zbiranja podatkov, pa tudi časovne, prostorske in spoznavne omejitve, zato smo prepričani, da se bomo k tej temi in knjigi še vrnili, jo razširili in dopolnili. Zakaj sploh govoriti o učenju jezika in o zgodovini tega učenja? 2  Delni zgodovinski pogled na obdobje v učenju in poučevanju jezika, na katerega se nanaša ta knjiga, sta ponudila Naum Dimitrijevič (1966: 13–34) in Dušanka Točanac – Milivojev (1997: 5–14), ki sta se osredotočila predvsem na sodobne metode in pristope.


12

O učenju jezikov

Glotodidaktika? Kakšna veda je to? Kdo se uči tujega jezika? So sposobnosti vseh ljudi enake? Kako se učiti? Kaj je predmet učenja? Tuji jezik, seveda, toda kateri in kakšen jezik? Drugi? Tuji? Dodatni? Materni? Etnični? Klasični? Narečje? Regionalni? Ali zgolj jezik? Kaj pa kultura, običaji, družbeno vedenje? Zakaj se učiti tujega jezika? Enega samega? Dveh? Treh? Skupaj ali sočasno? Kaj pa materinščina? Zakaj ta in ne tisti? Zakaj ta in tisti? Zakaj zdaj ta in ne isti kakor prej? Če se učimo tujega jezika, pri kateri starosti naj se ga učimo? Pri dveh, treh, petih ali sedmih letih? Pri dvanajstih? Kaj pa odrasli? Vse življenje? Kako se ga učijo otroci? Pred materinščino, ko jo že obvladajo, ali sočasno z njo? Kje se učiti: doma, v šoli, v formalnih ali neformalnih okoliščinah? V institucionaliziranem sistemu? Kdo odloča o tem? Imajo države strategije učenja tujih jezikov? Po katerem programu? Kdo določa, kaj naj se uči? Zakaj? Kdo, zakaj in kako piše programe in za koga? Kako se učiš jezika? Kako dolgo? Obstajajo standardi za to? Kaj so ravni? Kakšna kakovost znanja jezika je potrebna za opravljanje posameznih poklicev in vključitev v svet dela? Katerega jezika oz. katere zvrsti jezika se učiš, da bi se lahko učil, študiral? Je za poznavanje jezika treba znati samo jezik? Je treba vedeti tudi kaj o jeziku? Katere zmožnosti je treba obvladati? Kako razumeti pisno besedilo? Kako brati? Kako se opismeniti v tujem jeziku in kaj pisati? Kako in kaj govoriti? Kako razumeti sogovornika ali sporočilo? Kdo lahko poučuje vse to? Je za to dovolj samo znati tuji jezik? Kaj mora vedeti učitelj, da lahko poučuje? Katera znanja, strategije in tehnike naj uporablja? Katere instrumente, sredstva in tehnologije? Kdo, kako in za koga piše učbenike? Kakšne? Kako se ugotavlja napredek pri učenju? Kako se izvaja evalvacija? Kako se pripravljajo testi – kdaj, kako, za koga? Kakšen je njihov namen, smisel? Kaj se je dogajalo v zgodovini? Kako se je učil jezik? Nanizali smo samo nekaj vprašanj, ki se postavljajo znotraj vede, imenovane glotodidaktika. Glotodidaktika je veja uporabnega jezikoslovja, ki se posveča temeljnim vprašanjem učenja in poučevanja tujih jezikov, pri čemer uporablja objektivne, znanstvene metode in analize, pri katerih upošteva znanstvena merila, zasnovana na ugotovitvah jezikoslovja, antropologije, psihologije, pedagogike in drugih znanstvenih disciplin. Glotodidaktiko so desetletja istovetili z uporabnim jezikoslovjem oz. z uveljavljanjem stališč teoretičnega jezikoslovja pri pripravi in rabi didaktičnega gradiva ter pri učni dejavnosti: pri formalističnem načinu se je pri pouku uporabljala deskriptivna slovnica, v nekaterih primerih tudi normativna; pri


Uvod

13

strukturalističnem načinu se je pri poučevanju jezika uporabljala ameriška jezikoslovna taksonomija; pri komunikativnem pristopu je bilo mogoče prepoznati rabo pragmatičnega jezikoslovja (pragmalingvistike) in sociolingvistike. Včasih je bila glotodidaktika razumljena tudi kot raba psiholoških metod pri poučevanju (v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so takšne težnje doživele epistemološko kritiko). Danes se glotodidaktika predstavlja kot interdisciplinarna veda, implicitno povezana s teoretičnimi vedami. Glotodidaktičnega raziskovanja ni brez teoretične sestavine, osredotočene na razumevanje mehanizmov usvajanja in učenja jezika, katere namen je definirati postopke, tj. operativne in pragmatične sestavine, ki določajo metode in izbiro tehnik ter ustreznih tehnologij in aplikacij pri usvajanju, učenju in poučevanju jezika. Omahovanja pri poimenovanju vede, ki obsega zapletena interdisciplinarna polja psihologije, sociologije, pedagogike, jezikoslovja, uporabnega jezikoslovja, nevro-, psiho- in sociolingvistike, statistike itd., izhajajo iz dveh temeljnih usmeritev, ki se danes prepletata in ju vse pogosteje razumemo kot eno samo vedo ali vsaj kot dva tesno povezana in dopolnjujoča se znanstvena tokova s skupnim ciljem. Izraz glotodidaktika (zloženka iz gr. glôtta, različica grške besede glôssa, jezik, in didaktika, veja pedagogike, ki se ukvarja z metodami poučevanja) se v nekaterih kulturnih in pedagoških okoljih uporablja vzporedno z izrazom metodika poučevanja jezika ali namesto njega, oba izraza pa sta danes zajeta v širše znanstveno polje: uporabno jezikoslovje. Znanstvena javnost drugih tradicionalno priznanih znanstvenih disciplin je glotodidaktiko zapostavljala in podcenjevala; raje kot njeno teoretično in znanstveno plat je priznavala njeno strokovno, didaktično, praktično plat (z vsemi negativnimi implikacijami in konotacijami, ki so v akademskem svetu navadno povezane z odnosom do uporabnih ved). Hkrati je nastopala in se uveljavljala druga razsežnost glotodidaktike, teorija usvajanja (najpogosteje drugega jezika, pa tudi tujega jezika), ki se je začela naglo razvijati v petdesetih letih 20. stoletja. Drugi jezik, J2 (angl. second language), je jezik, ki se ga učenec uči v okolju, v katerem je ta jezik sredstvo sporazumevanja in v rabi za jezikovno interakcijo v vsakdanjem življenju. V poimenovanju drugi jezik ni skrita nikakršna namera, da bi ta jezik označili glede na pomen ali raven ter vrstni red pri učenju ali usvajanju; poimenovanje ima zgolj sociopsiholingvistično vrednost. Ta jezik je drugi le v razmerju do prvega jezika (J1), ki je lahko (prvi) jezik okolja, v katerem učenec živi, ali/in materni jezik. Kaj je drugi jezik, lahko ponazorimo s številnimi primeri: to je slovenščina, ki jo tuji študenti


14

O učenju jezikov

govorijo in se je učijo v Sloveniji, angleščina, ki jo govorijo emigranti v državah, kjer je angleščina nacionalni jezik, italijanščina na dvojezičnem območju RS, in podobno. V takšnih razmerah se učenec z novim jezikom, ki se ga uči in ga usvaja, seznani tudi v okolju, v katerem se znajde po pouku: na ulici, sliši ga po radiu in televiziji, v trgovinah, pri vsakdanjih nujnih opravkih, med sporazumevanjem s stanodajalcem, na pošti, banki, postaji, med pogovorom s prijatelji in kolegi. Tako spoznava komunikativno in praktično funkcionalnost tega jezika. Povratna informacija (angl. feedback) je intenzivna, nenehna, razpršena in neprekinjena. Na področju glotodidaktike se uporablja tudi izraz dodatni jezik (angl. additional language), najpogosteje za angleščino. Nanaša se na možnost, da učenci obvladajo več kot en drugi jezik, saj enojezičnost ni nujno izhodiščna točka za vse učence tujega jezika, ampak je veliko tudi takih, ki izbrani jezik »dodajo« v svoj repertoar, v katerega je vključen več kot en tuji oz. drugi jezik. Tuji jezik, TJ (angl. foreign language), je jezik, ki se razlikuje od maternega in od jezika okolja. Učimo se ga (in ga tudi usvajamo) z namero: obiskujemo šole ali jezikovne tečaje. Pri učenju tujega jezika je (skoraj) edini jezikovni vnos (angl. input) tisti, ki ga zagotavlja učitelj ali posneto avdio- in videogradivo, predvajano med učnim procesom. Komunikativna funkcionalnost (občevanje v jeziku, ki se ga učenec uči) je pretežno omejena na točno določene, umetno ustvarjene interakcije v šolskem okolju. Povratno informacijo učenec dobi samo od učitelja. Tuji jezik je torej vsak jezik, ki se ga učenec uči izven naravnega okolja nekega jezika: učenčev jezik okolja in/ali materni jezik sta v tem primeru drugačna od jezika, ki se ga učenec uči. To so v slovenskem javnem šolskem sistemu predvsem (abecedno): angleščina, francoščina, italijanščina, nemščina, ruščina in španščina. Na jezikovnih tečajih v neformalnem izobraževanju pa so to tudi kitajščina, japonščina, portugalščina, poljščina, arabščina itd. Nekateri teoretiki ne razlikujejo med usvajanjem, učenjem in poučevanjem drugega in tujega jezika. A po našem mnenju je ta razlika bistvena za oblikovanje programa in za izid pouka, in sicer predvsem z vidika sestavljavcev programa, pa tudi učiteljev in učencev. Vsi se namreč prilagajajo posebnim zahtevam omejenega vnosa (angl. input) in omejene povratne informacije, (sorazmerno redkim) stikom s tujim jezikom v točno določenem ritmu vsakotedenskih srečanj s točno določenim, nepreudarno skopim številom ur na leto ter prekinitvami med počitnicami ipd.. Poleg tega pouk najpogosteje poteka v velikih skupinah učencev, katerih znanje in sposobnosti so


Uvod

15

različni, kjer ni mogoče govoriti o kakršnem koli spontanem kontekstu, kjer je usvajanje skrčeno na minimum in kjer je uspeh učencev večinoma odvisen od tega, kako spreten je učitelj in kakšna je njegova pripravljenost oz. želja, da uporabi svoje jezikovno in glotodidaktično znanje, seveda pod pogojem, da je ustrezno usposobljen. Z novo zavestjo o enakopravnosti vseh dejavnikov, tudi jezikov in kultur znotraj večnacionalnih držav, z novimi migracijskimi gibanji in poslovno mobilnostjo v sodobnem globalističnem ali že postglobalističnem svetu se zadnja leta pojavlja tudi jasno izoblikovana potreba po stabilnem, definiranem znanju tujih jezikov, posebno v državah, v katere pljuskajo valovi imigrantov in delovne sile, ki s svojimi družinami ter z vsemi socialnimi, kulturnimi, izobraževalnimi in drugimi potrebami po vključevanju njih samih in njihovih družin v novo življenje in svet dela: tu živijo naprej, in sicer v okolju zanje običajno novega, drugega jezika. Posebna spodbuda za razvoj glotodidaktike v Evropi so bila enotna politična stališča Evropske unije, ki temeljijo na javno predstavljeni in sprejeti ter uradno potrjeni enakosti vseh jezikov skupnosti, v udejanjanje tega pa so vlagali in vlagajo veliko znanstvenega truda in finančnih sredstev. V anglosaških, pa tudi drugih okoljih obstajata dve smeri, o katerih smo že govorili: second language acquisition (SLA) in methodology of language teaching ali samo language teaching (ali zelo specificirano English Language Teaching, ELT); v ruščini se uporabljata sinonimna izraza методика обучения иностранным языкам (slov. metodika poučevanja tujih jezikov) in лингводидактика (slov. »lingvodidaktika«); v nemščini Sprachlehr- und Sprachlernforschung (slov. raziskovanje poučevanja in učenja jezika) in Fremdsprachendidaktik (slov. didaktika tujih jezikov). V frankofonski znanstveni in pedagoški praksi se uporablja izraz didactologie (slov. didaktika), sodobni francoski glotodidaktiki pa suvereno uporabljajo izraz didactique des langues-cultures, DLC (slov. didaktika jezikov in kultur); v španski teoriji in praksi naletimo na izraz adquisición de segundas lenguas (gre za dobesedni prevod anglosaškega izraza second language acquisition), pa tudi didáctica de la enseńanza de lenguas extranjeras/segundas lenguas (slov. didaktika poučevanja tujih/drugih jezikov), za samo španščino kot tuji jezik pa la enseńanza de espańol como lengua extranjera (slov. didaktika španščine kot tujega jezika) ali na kratko la enseńanza de E/LE. V italijanski znanstveni praksi se od leta 1968 (De Mauro 2000) uporablja izraz glottodidattica, če se govori o disciplini, ki se ukvarja z usvajanjem, učenjem in poučevanjem tujih jezikov v sinhronem in diahronem kontekstu, izraz didattica dell’italiano come lingua seconda/straniera (slov. didaktika italijanščine kot


UCEN JEZIK ISBN 978-961-237-522-5

Knjiga O učenju jezikov je kronološko potovanje skozi šest tisoč let staro zgodovino zapisov o učenju in poučevanju jezikov. Zajema in združuje mnogo virov ter na ta način vzpostavi povezavo med zgodovinskimi obdobji in učenjem tujih jezikov skozi čas. Avtorica sledi učenju tujih jezikov od prvih fragmentarnih podatkov iz časa Sumerijcev preko obdobja velikih civilizacij (Egipt, stara Grčija, stari Rim), slabše raziskanega srednjega veka in prvih jasnih povezav lingvističnih študij z

učenjem tujega jezika v renesansi, vse do 16., 17., 18. in 19. stoletja, ko je bilo učenje tujih jezikov spodbujeno zaradi raziskovanja novega sveta. Potovanje skozi čas sklene v prvi polovici 20. stoletja, ko se je začela 2. svetovna vojna; takrat je učenje tujih jezikov pridobilo vso svojo multidisciplinarno širino ter se začelo povezovati z vedami, kot so lingvistika, pedagogika in psihologija. Integralna zgodovina učenja jezikov na enem mestu!

JULIJANA VUČO: O UČENJU JEZIKOV POGLED V ZGODOVINO GLOTODIDAKTIKE: OD PRADAVNINE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

9 789612 375225

JULIJANA VUČO

O UČENJU JEZIKOV

POGLED V ZGODOVINO GLOTODIDAKTIKE: OD PRADAVNINE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Oddelek za romanske jezike in književnosti Ljubljana 2012

O učenju jezikov  

Knjiga O učenju jezikov je kronološko potovanje skozi šest tisoč let staro zgodovino zapisov o učenju in poučevanju jezikov. Zajema in združ...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you