Obča in historična sociologija

Zbirka PORTRETI

Ludvik Čarni Obča in historična sociologija – Izvori sociološke misli na Slovenskem

Prof. dr. LUDVIK ČARNI (1931–1996), sociolog in zgodovinar, spada v prvo generacijo učiteljev Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Diplomiral je na Oddelku za zgodovino FF UL (1959) ter zaključil podiplomski študij na Inštitutu za sociologijo v Ljubljani (1961).

V študijskem letu 1965/66 je bil na strokovnem izpopolnjevanju na državni univerzi v Leningradu (Sankt Peterburg). Doktorat socioloških znanosti je pridobil leta 1975 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1962 do prezgod­nje smrti (1996) je na Oddelku predaval predmeta Obča sociologija in Zgodovina sociološke misli na Slovenskem, od leta 1989 v nazivu redni profesor.

Znanstvenoraziskovalno se je ukvarjal s teorijo formacij družbe in periodizacijo družbenega razvoja, še posebej z azijskim produkcijskim načinom, z zgodovino sociološke misli na Slovenskem ter s tematiko, ki je na presečišču sociološke in zgodovinske znanosti (historično sociologijo). Mdr. je bil prvi odgovorni urednik revije Anthropos (1969–1975) ter predstojnik Oddelka za sociologijo FF (1980–1984). Leta 1992 je prejel »veliko priznanje« Filozofske fakultete za pomemben prispevek k razvoju in ugledu svoje stroke ter k splošnemu napredku Fakultete. prof. dr. Avgust Lešnik

ISBN 978-961-237-508-9

9 789612 375089 20 EUR

Ludvik Čarni Izbrani spisi: Obča in historična sociologija — Izvori sociološke misli na Slovenskem

Izbrani spisi · O razmerju med zgodovino in sociologijo • Diskusija o »azijskem produkcijskem načinu« • Delitve zgodovine človeštva v »AntiDühringu« • Razpravljanje o sistemizaciji zgodovine človeštva • Fevdalna zemljiška renta – presežni produkt fevdalnega načina proizvodnje • Vzhodna despotija • O azijskem produkcijskem načinu • Teorija formacij družbe: Marksistična načela delitve razvoja človeške družbe • Delitve v marksistični literaturi • Razprave o azijskem produkcijskem načinu • Marxovo in Engelsovo pojmovanje azijskega produkcijskega načina • Delitev arhaične formacije družbe • Dorodovna srenja • Rodovna srenja • Teritorialna ali vaška srenja • Prispevek k zgodovini sociološke misli na Slovenskem: Aleš Ušeničnik (1868–1952) • Janez Evangelist Krek (1865–1917) • Vladimir Knaflič (1888–1944) • Ferdo Kočevar (1833–1878) • Etbin Kristan (1867–1953)

Zgodovina človeštva je zgodovina vseh ljudstev in narodov sveta od nastanka človeka in človeške družbe do današnjega dne. Delitev ali sistematizacija zgodovine človeštva je odvisna od pojmovanja človeške družbe in razlage njenega razvoja.

Razprave o delitvi razvoja človeške družbe pričajo o mnogih razhajanjih med avtorji tako v preteklosti kot v sodobnem času. Mnogi so prezrli, da je pojem formacije družbe teoretični model družbene strukture, ki obsega le obče značilnosti dežel na isti stopnji razvoja oziroma obče značilnosti njihove prevladujoče ekonomske, politične in idejne strukture.

Zato so pojmu formacije družbe pripisovali tudi specifična obeležja posameznih ali skupine dežel na isti stopnji razvoja.

Teorija formacij družbe ne razoseblja zgodovinskega razvoja človeške družbe. Z njo opozarjamo predvsem na obče značilnosti posameznih razdobij, na temeljna notranja nasprotja in razvojne težnje. Vemo, da je razvoj ljudstev in narodov neponovljiv v posameznostih in enkratnostih. Ugotavljamo pa, da so v zgodovinskem razvoju tudi obče značilnosti, ki se ponavljajo v različnih deželah. Zato je teorija formacij družbe merilo za delitev zgodovinskega razvoja.

Razvoj gospodarskih oblik ne more biti merilo delitve, ker se ta ne ujema z družbenim razvojem. Zgodovinskega razvoja tudi ne kaže deliti po razvoju posameznih civilizacij, ker se družbeni odnosi v njih spreminjajo, v njihovem razvoju pa lahko poleg enkratnih pojavov zasledimo tudi skupne značilnosti.

Tako fevdalna formacija ni le značilnost zahodnoevropskega razvoja. Najdemo jo tudi v razvoju Bizanca, slovanskih ljudstev, Turčije itd. Prav tako zgodovinskega razvoja človeške družbe ne kaže deliti po tehnološkem ali podobnem razvoju, ker s tem zanemarimo produkcijska in družbena razmerja. prof. dr. Ludvik Čarni (odlomki iz vsebine)

ODDELEK DDELEK ZA SOCIOLOG SOCIOLOGIJO

ODDELEK DDELEK ZA SOCIOLOG SOCIOLOGIJO

Ludvik Čarni Obča in historična sociologija – Izvori sociološke misli na Slovenskem Izbrani spisi

Izbral in uredil Avgust Lešnik Znanstvena založba Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani Oddelek za sociologijo Katedra za občo sociologijo Ljubljana, 2012

Vsebina

I.

5–6

23–24

Beseda urednika Avgust Lešnik

Sociologija Ludvika Čarnija: področje, institucija, disciplina Drago Braco Rotar

7–9

Prof. Ludvik Čarni Vasilij Melik, Marjan Britovšek

25–31

1. O razmerju med zgodovino in sociologijo 33–46

13–19

Spominska zapisa o Ludviku Čarniju Aleksander Skaza, Slavko Kremenšek

2. Diskusija o »azijskem produkcijskem načinu« 47–52

3. Delitve zgodovine človeštva v »Anti-Dühringu« 53–64

4. Razpravljanje o sistemizaciji zgodovine človeštva 65–69

5. Fevdalna zemljiška renta – presežni produkt fevdalnega načina proizvodnje 71–81

6. Vzhodna despotija 83–88

7. O azijskem produkcijskem načinu 89–93

Literatura k I. delu

II.

III.

97–100

191–201

233–236

Prispevek Ludvika Čarnija k marksistični periodizaciji družbenega razvoja Boris Ziherl, Anton Žun, Marjan Britovšek, Bogo Grafenauer

3.2 Rodovna srenja

Prispevek Ludvika Čarnija k zgodovini sociološke misli na Slovenskem Maca Jogan

201–211

3.3 Teritorialna ali vaška srenja 212–213

Sklep

237–257

214–218

1. Aleš Ušeničnik (1868–1952)

101–229

Teorija formacij družbe (monografija)

Povzetek 259–278

103–104

219–229

Uvod

Literatura k II. delu

2. Janez Evangelist Krek (1865–1917)

105–126

279–290

1. Marksistična načela delitve razvoja človeške družbe

3. Vladimir Knaflič (1888–1944) 291–298

127–180

2. Delitve v marksistični literaturi

4. Ferdo Kočevar (1833–1878) 299–309

143–159

2.1 Razprave o azijskem produkcijskem načinu

5. Etbin Kristan (1867–1953) 311–313

160–180

Literatura k III. delu

2.2 Marxovo in Engelsovo pojmovanje azijskega produkcijskega načina 315–321 181–211

3. Delitev arhaične formacije družbe 188–191

3.1 Dorodovna srenja

Imensko kazalo

Beseda urednika

Prof. Ludvik Čarni (Ivanovci, 5. 11. 1931 – Ljubljana, 11. 8. 1996), sociolog in zgodovinar, spada v prvo generacijo učiteljev, »očetov« (skupaj s prof. Borisom Ziherlom, prof. Antonom Žunom in prof. Marjanom Britovškom) novoustanovljenega Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (1960), ki so s svojim intelektualnim delom gradili oddelčno distinktivno podobo v tedanjem slovenskem, jugoslovanskem in širšem evropskem prostoru. Mojo pobudo za izdajo izbranih spisov tvorcev sociološkega oddelka je prva podprla predstojnica prof.

Ksenija Vidmar Horvat ob 50-letnici Oddelka in o tem v uredniški besedi k jubilejnemu zborniku zapisala: »Ponatis spisov […] je spominski dialog, v katerem inventura postane pogoj za novo zgodovino, ki šele prihaja […]; je torej programska in ne pietetna odločitev« (Včeraj in danes. Ljubljana: Oddelek za sociologijo, 2010: 7, 10).

Urednikovi odločitvi za izdajo Izbranih spisov Ludvika Čarnija je botrovalo tudi dejstvo, da bi v letu 2011 prof. Čarni obeležil osemdeseti življenjski jubilej, hkrati pa mineva 15 let, odkar smo se od njega poslovili. Ne gre tudi prezreti, da smo na Oddelku s prehodom na bolonjski študijski program oživili, bolje formalizirali študijski predmet Historična sociologija, katerega temelje sta s svojim študijskim in raziskovalnim delom postavila že prof. L. Čarni in prof. M. Britovšek (prvi v okviru predmeta Obča sociologija, drugi Socialna zgodovina).

Izbrane spise prof. Ludvika Čarnija, z glavnim naslovom Obča in historična sociologija – Izvori sociološke misli na Slovenskem, sestavljajo uvodni del (zapisi o avtorju) in tri zaokrožene tematske celote. O življenjski poti in znanstvenemu delu prof. Ludvika Čarnija je pisal prof. Vasilij Melik v jubilejnem zapisu ob avtorjevi 60-letnici (1991); le-tega dopolnjuje zaključni del nekrologa izpod peresa prof. M. Britovška (1996): »V Čarnijevih delih se zrcali simbioza zgodovinarja in sociologa.

Obe znanstveni disciplini se uspešno dopolnjujeta v njegovih znanstvenih in publicističnih spisih, in v tem kontekstu predstavlja njegovo delo izviren in pomemben prispevek k sociološki znanosti na Slovenskem«. Za izdajo pred nami sta bila posebej napisana še dva spominska zapisa; prvega je prispeval prof. Aleksander Skaza (Sošolec Ludvik), drugega prof. Slavko Kremenšek (Prijatelj Luka).

V prvem tematskem sklopu je ponatisnjenih sedem študij, v katerih se prof. Čarni ukvarja: z odnosom med zgodovino in sociologijo, ki je tlakoval pot historični sociologiji kot posebni sociološki disciplini; nadalje – kot prvi sociolog na Slovenskem – s problematiko azijskega produkcijskega načina, ki v kontekstu razcveta

5

sociologije globalizacije prav nič ne izgublja na aktualnosti, prej nasprotno; sledita študiji o problemskih vprašanjih delitve in sistemizacije zgodovine človeštva, tako znotraj sociologije kot zgodovinopisja; tu sta še razpravi o pravilnosti razumevanja fevdalne zemljiške rente ter o vzhodni despotiji, natančneje o hidravličnih družbah.

Uvodno študijo k prvemu delu »Sociologija Ludvika Čarnija: področje, institucija, disciplina« je napisal prof. Drago Braco Rotar, v kateri je izrecno poudaril, da je prof. Čarni »precej prispeval k temu, da vsa sociologija na Slovenskem v obdobju, ko je prevladovala empiristična ‘prava’ sociologija, ni izgubila stika z zgodovino«.

V drugem tematskem delu je ponatisnjena znanstvena monografija Teorija formacij družbe (1979), v kateri se prof. Čarni ukvarja s teorijo družbenega razvoja ter še posebej z arhaično formacijo družbe, kateri študijsko pristopa z analitično in komparativno metodo, kar velja za paradigmo raziskovalnega dela v historični sociologiji. Uvodoma je objavljena ocena »znanstvenega doprinosa Ludvika Čarnija k periodizaciji družbenega razvoja«, ki so jo napisali prof. B. Ziherl, prof. A. Žun, prof. M. Britovšek in prof. Bogo Grafenauer.

V tretjem tematskem sklopu so objavljeni Čarnijevi prispevki k raziskovanju izvorov sociološke misli na Slovenskem. Posvetil se je petim mislecem – Alešu Ušeničniku, Janezu Evangelistu Kreku, Vladimirju Knafliču, Ferdu Kočevarju, Etbinu Kristanu –, ki so delovali (tudi) kot začetniki in utemeljitelji sociologije na Slovenskem. Uvodno študijo k zadnjemu, tretjemu delu je prispevala prof. Maca Jogan; mdr. je poudarila: »Prispevki Ludvika Čarnija […] so neločljiva sestavina same zgodovine ‘naše’ sociološke misli, znanstveni proizvod, ki nedvoumno govori o potrebi po pripravi celovite zgodovine sociologije na Slovenskem«.

Z izdajo Izbranih spisov Ludvika Čarnija se Katedra za občo sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani poklanja spominu in delu svojega prezgodaj umrlega profesorja. Hkrati želimo s ponatisom njegovih temeljnih del vzpodbuditi študij in nadaljevanje raziskovanja tematskih sklopov, še posebej historične sociologije ter zgodovine sociološke misli na Slovenskem.

Na koncu se zahvaljujem vsem, ki so (ne)posredno sodelovali pri nastajanju pričujoče knjige (od ideje do natisa), še posebej profesorjevi soprogi, gospe Mariji Oblak Čarni ter recenzentoma prof. Kseniji Vidmar Horvat in prof. Rudiju Rizmanu za dragocene in koristne nasvete. Posebna zahvala gre tudi Znanstvenemu inštitutu in Znanstveni založbi Filozofske fakultete, saj brez njune pomoči, delo ne bi izšlo.

Naj za popotnico pričujočim Izbranim spisom služi klic prof. Ludvika Čarnija, zabeležen v Uvodu njegove knjige Teorija formacij družbe: »Želim, da bi tudi na Slovenskem živahneje obravnavali vprašanja, o katerih razpravljam«.

Avgust Lešnik V Ljubljani, 5. novembra 2011

6

Prof. Ludvik Čarni

I. Vas in katastrska občina Ivanovci, nekako 15 km severovzhodno od Murske Sobote je štela pred šestdesetimi leti 306 prebivalcev, ki so po narodnosti skoraj sami Slovenci, sicer pa sta dve tretjini pripadali evangeljsko-avgsburški veroizpovedi, ena tretjina pa katoliški. Sedež evangelijske župnije je bil v Križevcih, bližnja katoliška župna cerkev pa je bila v Kančevcih, cerkev sv. Benedikta z edinstveno lego vrh sicer nizkega, pa zelo razglednega griča, v senci ogromnih kostanjev, kakor jo opisuje Krajevni leksikon Dravske banovine. Ludvik Olas, pisec članka o Ivanovcih v Krajevnem leksikonu Slovenije, navaja pet pomembnih ljudi, ki so se v Ivanovcih rodili. To so: Peter Lutharič (ca. 1708–1751), luteranski nabožni pisatelj in pesnik, Aleksander Terplan (1816–1858), luteranski nabožni pisatelj, prevajalec psalmov in prireditelj šolskih knjig v prekmurščini, Jožef Borovnjak (1826–1909), nabožni narodni buditelj, ki se je v svojih spisih skušal približati knjižni slovenščini ter je širil v Prekmurju Slomškove in mohorske knjige, Franc Ivanocy (1857–1913), narodni delavec, publicist, nabožni pisatelj in soustanovitelj Kalendarja, ki je tudi s širjenjem mohorskih knjig opravljal pomembno narodnobuditeljsko nalogo med katoliškimi prekmurskimi Slovenci, in Ludvik Čarni (1931), strokovni publicist, sociolog in zgodovinar – letošnji šestdesetletnik. Med osmimi zaselki te razložene vasi navaja Olas tudi Čarnijov Breg.

Ludvik Čarni se je rodil 5. novembra 1931 v kmečki družini. V gimnazijo je hodil v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je junija 1953 maturiral. Na ljubljanski filozofski fakulteti se je vpisal na zgodovino. Takrat so predavali Gregor Čremošnik (zgodovino južnih Slovanov), Milko Kos (srednji vek), Josip Klemenc (antiko), Viktor Korošec (stari vzhod), Fran Zwitter (novi vek), Metod Mikuž (čas po letu 1918), Jože Kastelic (arheologijo) in Bogo Grafenauer (slovensko zgodovino). Čarni je diplomiral 19. septembra 1959. Takoj po diplomi se je po službi in delu povezal s sociologijo. Istega leta je bil namreč malo prej pod vodstvom Borisa Ziherla ustanovljen Inštitut za sociologijo. Na njem je postal Čarni najprej aspirant, naslednje leto (1960) pa asistent. Še leto pozneje (1961) se je vrnil na filozofsko fakulteto, na med tem organizirani oddelek za sociologijo. Tu je postal asistent za občo sociologijo. Leta 1962 je začel predavati občo

7

sociologijo, novembra 1965 pa je dobil tudi naslov predavatelja. V študijskem letu 1965/66 je študiral teorijo družbenega razvoja na državni univerzi v Leningradu. Julija 1975 je pred komisijo Boris Ziherl, Bogo Grafenauer, Anton Žun in Marjan Britovšek branil disertacijo in 31. oktobra je bil promoviran za doktorja socioloških znanosti. Malo zatem je postal docent (1976) in se nato dvigal po običajni poti: 1983 je bil izredni, 1989 pa redni profesor. Njegov predmet je bil vsekakor obča sociologija.

Objavljati je začel Čarni še v času študija zgodovine. Daleč največ njegovih prispevkov (21) je doslej izšlo v Anthroposu, časopisu za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo, ki je začel izhajati 1969 in mu je Čarni tudi od začetka član redakcije (in prvi odgovorni urednik, 1969–1975 /op. ur./). Drugi po številu Čarnijevih objav (12) je naš Zgodovinski časopis, kjer je izšla 1960 prva njegova ocena in v katerega je pisal zlasti v zadnjih petnajstih letih. Druge njegove prispevke je najti v Teoriji in praksi (9), Naših razgledih (6), Komunistu (5), Vprašanjih naših dni, Problemih, Delu, Tribuni, Novinarju, Letopisu Muzeja narodne osvoboditve, Prosvetnem delavcu, Kroniki, Prispevkih k zgodovini delavskega gibanja, Mladih potih, Sodobnosti, Glasniku Slovenskega etnološkega društva.

V prvih letih je pisal Čarni o času druge svetovne vojne. Tako je sodeloval pri kronološkem pregledu dogodkov v Ljubljani v letu 1942. S prehodom na sociološki inštitut in oddelek je bilo dela te vrste v glavnem konec. V Sodobnosti 1968 objavljeni članek Diskusija o azijskem produkcijskem načinu pomeni začetek druge vrste zanimanja, ki je gotovo prevladovala v poznejšem Čarnijevem delu.

Njegova pozornost se je zdaj obrnila na periodizacijo zgodovine, na načela delitve človekove zgodovinske poti. V to vrsto spadajo študij na leningrajski univerzi, različne razprave in ocene, predvsem pa disertacija, ki je v nekoliko spremenjeni obliki izšla leta 1979 pri Mladinski knjigi pod naslovom Teorija formacij družbe.

Tu je razpravljal Čarni o marksističnih načelih delitve razvoja človeške družbe in se odločil za pojem »formacija družbe« kot merilo te delitve. Glavno pozornost je posvetil vprašanju azijskega produkcijskega načina in delitvi arhaične formacije družbe v marksistični literaturi. Zadnjo, kratko in pregledno formulacijo te vrste stališč je dal v članku »Družbena formacija« v drugi knjigi Enciklopedije Slovenije (1988, str. 364–365). Kakor vidimo, je izraz »formacija družbe« zamenjal z »družbeno formacijo«. Čarni je danes gotovo naš najboljši poznavalec periodizacijskih razpravljanj v marksističnem gledanju na zgodovino. Nekatera Čarnijeva dela, tako obsežna ocena Wittfoglove knjige o vzhodni despotiji v lanskem letniku Zgodovinskega časopisa (str. 300–305), kažejo zanimanje za podobna razmotrivanja tudi izven marksističnega sveta.

Zadnja leta je začel Čarni v Anthroposu objavljati prispevke k zgodovini sociološke misli na Slovenskem. Doslej je obdelal Aleša Ušečnika (1987, 1988) in Janeza Evangelista Kreka (1989) iz katoliškega tabora, pa Vladimirja Knafliča (1991) iz liberalnega. S tem je posegel, v primerjavi s problemi periodizacije, s svetovnega na domače, slovensko področje, česar smo lahko veseli.

8

Ob navedenih treh smereh Čarnijevega znanstvenega dela je treba omeniti še četrto, ki se z njo ukvarja že nad trideset let: to so ocene, s katerimi spremlja novejšo domačo in tujo zgodovino ter publikacije o periodizacijskih in socioloških problemih. […]

Vasilij Melik1 II. […] V njegovih delih2 se zrcali simbioza zgodovinarja in sociologa. Obe znanstveni disciplini se uspešno dopolnjujeta v njegovih znanstvenih in publicističnih spisih, in v tem kontekstu predstavlja njegovo delo izviren in pomemben prispevek k sociološki znanosti na Slovenskem.

V svojem dolgoletnem znanstvenem in pedagoškem delu, ko ga je spremljala tudi dolgotrajna bolezen, ki jo je pogumno premagoval ter ji kljuboval z zavidanja vredno upornostjo in optimizmom, je bil nenehno dejaven v ožji in širši skupnosti.

Kolega Ludvik Čarni je bil pri svojem pedagoškem delu nadvse aktiven, vesten, njegova neposrednost in posluh za študentsko problematiko pa sta ga uvrstila med najbolj priljubljene profesorje na Filozofski fakulteti. Na fakulteti ga lahko uvrstimo med najaktivnejše družbene delavce, saj je deloval skoraj v vseh organih in komisijah. Senat Filozofske fakultete mu je novembra 1992 podelil 'veliko priznanje' Filozofske fakultete. S svojo umirjenostjo, človečnostjo, toleranco ter socialnim čutom, kar vse je bila njegova odlika, je prispeval k uveljavitvi humanih medsebojnih odnosov tako na sociološkem oddelku kot tudi na fakulteti. Zato smo mu globoko hvaležni za vse, kar je storil za sociološki oddelek kot eden njegovih ustanoviteljev ter za Filozofsko fakulteto. […]

Marjan Britovšek3

1 2

3

9

Jubilejni zapis akad. prof. Vasilija Melika ob 60-letnici prof. Ludvika Čarnija (1991), objavljen v: Zgodovinski časopis 45 (1991), 4: 653–654.

Glej: »Bibliografija prof. dr. Ludvika Čarnija«. V: Alojz Cindrič (ur.), Čarnijev zbornik (1931–1996). Zbornik mednarodnih družboslovnih in humanističnih razprav / A Festschrift for Ludvik Čarni. Studies in Humanities and Social Sciences, 23–29.

Ljubljana: Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete UL, 1998. – Op. ur.

Odlomek iz nekrologa prof. Ludviku Čarniju, ki ga je napisal zasl. prof. Marjan Britovšek, objavljen v: Delo 38, 194 (23. 8.

1996): 2.

Spominska zapisa o Ludviku ÄŒarniju

11

Sošolec Ludvik Bežen spomin na davno minula gimnazijska leta na Ptuju Aleksander Skaza

Nekoč so bili dijakinje in dijaki, ki so se v letih 1951–1953 na ptujski gimnaziji pripravljali na maturo, bilo jih je dvaindvajset, od teh jih osem ni več, od leta 1996 tudi Ludvika ni. Ta se je našemu razredu pridružil med zadnjimi, ko je leta 1951 po nekem nesporazumu zapustil gimnazijo v Murski Soboti. Ker je bilo »soboških emigrantov« še nekaj (v našem razredu je bil tak »emigrant« tudi dobrodušni Feri), smo ga sprejeli z razumevanjem v prepričanju, da prfoksi, ne vsi, marveč samo tisti najbolj »uradni«, počenjajo neumnosti, nekaj teh smo doživeli tudi mi. Soboška »neumnost« se je nadaljevala tudi na ptujski gimnaziji, naš razrednik je neupravičeno, kot se je pozneje izkazalo, Ludviku zapisal negativno oceno iz zgodovine in geografije in mu tako onemogočil napredovanje v zadnji osmi razred, tako je kljub pritožbi na začetku šolskega leta 1951–1952 Ludvik ostal z nami v sedmem razredu.

Luka je spadal v starejšo gardo, konec vojne je dočakal pri štirinajstih, se pravi vsaj dve leti starejši od nas, ta mlajših. V vojni vihri smo sošolci sicer bili deležni različnih usod, a kljub starostnim razlikam in različnemu doživljanju tesnobe in straha v vojnih letih v odnosu do vojne med nami in tudi Lukom ni bilo večjih razlik.

Razlike so postajale opazne, ko smo se, vsaj nekateri, na glas ali tudi bolj prikrito dotaknili povojnih razmer. Vozače, sošolce z dežele, je zaznamovala med drugim tudi nerazumna kolektivizacija, nas Ptujčane, meščane, pa primitivna gonja proti inteligenci »vsevednih« napol izobraženih funkcionarjev, še posebej »notranjcev«, med katerimi so se najbolj budni celo dokopali do »razkritja«, da je na gimnaziji vsaj polovica dijakov informbirojevcev ali klerikalcev. Ta človeška omejenost provincialnih politikantov in vsem oblastem vdanih prisklednikov je zbujala negodovanje in dvome tudi pri tistih, ki smo izhajali iz levičarsko usmerjenih družin in preživeli vojno v stiku z narodnoosvobodilnim gibanjem. Še posebej so bili prizadeti tisti, katerih očetje in sorodniki so bili v drugi polovici štiridesetih let obsojeni na skonstruiranih političnih procesih, te je že takrat vznemirjalo vprašanje »kaj sploh je socializem slovensko-jugoslovanskega tipa«. Med zadnjimi sem bil tudi jaz.

Ob očetovi aretaciji me je šolsko vodstvo prisililo (češ, veš, kje je tvoj oče!), da sem kot odličnjak prevzel funkcijo v šolski mladinski organizaciji. Vlogo funkcionarja je takoj ob prihodu na ptujsko gimnazijo dobil tudi Luka (morda kot nekakšno opravičilo za krivico, ki ga je doletela v Murski Soboti). In tako sva sedela v isti klopi v razredu in tu in tam sedela tudi na istih sestankih. Prav od začetka se nisva pogovarjala samo o šolski snovi in zahtevah profesorjev, zgodovina, še posebej

13

tista, ki je govorila o »času skrajnosti« (Eric Hobsbawm), naju je ob razmišljanju o narodnoosvobodilnem gibanju in slovenskem nacionalnem vprašanju napeljala tudi na sodobnost. Sodobnost naju je nagovarjala tudi z marksizmom. Sam sem marksizem, kolikor sem ga lahko poznal, v dijaških letih deloma zavračal; sledil sem očetu, ki je sicer simpatiziral z vidiki evropske levice, a je pri njej pogrešal upoštevanje vloge nacije in nacionalne kulture pri oblikovanju človeka kot celovite osebnosti.

Odpor do marksizma je vzbujalo tudi takratno oficialno ideologiziranje Marxove misli. V Luki pa sem srečal človeka, ki je, lahko bi rekli, marksizem živel. Socialna nepravičnost, ki jo je v otroških in deških letih doživljal sam v Pomurju in jo brez predsodkov odkrival tudi v času t. i. socialno pravičnega socializma, ga je žalila in vznemirjala do te mere, da je že v dijaških letih živel z mislijo, kako je treba socialno zlo razkrinkavati in pobijati vedno in povsod. V prepričanju, da se svet ne bo izboljšal sam od sebe, je Luka rad navajal Marxovo enajsto tezo o Feuerbachu in z njo do konca življenja ostal zvest marksizmu. Sam se radikalnega spreminjanja sveta sicer ni lotil, a je, lahko bi rekli, sanjal o možnosti postopnega, v nekem smislu kar radikalnega spreminjanja človeške skupnosti v skupnost svobodnih ljudi, ki znajo ceniti tako lastno svobodo kot svobodo sočloveka.

S takimi »sanjami« se je Luka tudi vključil v našo razredno skupnost in z njo vzpostavil dialog, ki je bil v tistih časih za človeka s funkcijo nekaj nenavadnega. V spominu mi je ostal razgovor, ki je sledil uri t. i. moralne vzgoje, na kateri nam je profesor govoril o tem, kako je potrebno sovražiti »razrednega sovražnika«. Mene in še nekatere, še posebej mojega verujočega prijatelja Petra, je to vznemirilo, na uri smo sicer molčali, a po uri se je vnela debata, v kateri je naš marksist Luka bil med prvimi, ki so tako »razredno moralo« zavrnili. Lukove humanistične sanje so morda bile tudi vzrok, da me je kot nekoliko sumljivega funkcionarja, sina očeta v nemilosti, podpiral s tem, da je poudarjal moje organizatorske sposobnosti in me odločno podprl, ko sem na nekem sestanku nastopil proti obtožbi, da na gimnaziji obstajajo nekakšni nevarni »reakcionarni elementi«. Zaradi tega nastopa in Lukove podpore sem dobil novo, zame neprijetno funkcijo, a sem se tudi s tako posledico sošolčeve »politične« podpore moral nazadnje vendarle sprijazniti.

S takimi »sanjami« je Luka razmišljal tudi o sodobnosti in z dialektičnega vidika, kakor ga je pač razumel, skušal v sodobnem protislovnem dogajanju odkriti tista zgodovinska dejstva, ki naj bi nakazovala pozitivne tendence vzpona človeške družbe. Ob tem je vztrajno ponavljal, da je za razumevanje zgodovinskega dogajanja potrebno poznavanje stvarnih dejstev in da to omogoča šele dostop do arhivskega gradiva. Njegova skrita želja je bila, da bi se posvetil raziskovanju narodnoosvobodilnega boja z nepristranskim raziskovanjem še neobdelanega arhivskega gradiva; tisto, kar je takrat bral o tej zgodovinski problematiki, se mu je zdelo nekoliko enostransko, ker da raziskovalci ob veličini narodovega boja za svobodo niso upoštevali tudi morebitnih odklonov.

Mladostno zagnanost po odkrivanju zgodovinske resnice je Luka na primer izkazal, ko sem ob neki priložnosti v pogovoru o boju za slovenski Ptuj omenil, kaj je za del ptujske inteligence pomenila leta 1939 objava Speransove knjige Razvoj

14

slovenskega narodnostnega vprašanja. Na omembo Speransove knjige je Luka navezal opozorilo na pozitivne rezultate nacionalne politike slovenskih komunistov in to svojo oceno slovenskega komunizma pozneje v letu Stalinove smrti 1953 poskušal dopolniti tudi s svojsko razlago Titovega upora proti sovjetskemu diktatorju. Sošolci smo ga poslušali, tu in tam mu tudi ugovarjali, a vedno s priznanjem sprejemali njegovo resnično navezanost na zgodovinsko vedo. To mu je nazadnje moral priznati tudi razrednik, ki se mu je vsaj posredno opravičil za storjeno krivico z odlično oceno Lukovega znanja. Luka je razrednikovo priznanje sprejel molče s prijaznim nasmeškom na obrazu; maščevalen naš dobronamerni sošolec ni bil. ··· Razmere, v katerih smo živeli v petdesetih letih, so pač bile takšne, kakršne so bile. Učbenikov, dobrih in slabih, skorajda ni bilo, celo papirja, na katerega naj bi zapisovali predavanja naših profesorjev ni bilo, o drugih materialnih dobrinah, ki so bile povezane s pikami na potrošniških karticah, pa tudi o pomanjkanju svobode in nekaterih duhovnih vrednot, ne bi niti govoril, a bila je mladost, ki je poleg vragolij, veselja in žalosti, bolj kot danes spoštovala znanje in besedo resnice v upanju, da se svet vendarle spreminja. Kako? V zastavljanju vprašanj in želji najti vsaj delni odgovor. Luka je takrat odgovor iskal v spoznavanju zgodovine, v odkrivanju konkretnih dejstev. Njegovi sošolci smo zato bili pozneje, ko je po študiju zgodovine presedlal na sociologijo, nekoliko presenečeni, zdelo se nam je, da konkretnost realnosti zamenjuje z abstrakcijo teorije.

15

Prijatelj Luka Slavko Kremenšek

S prijateljem Ludvikom Čarnijem (klicali smo ga Luka) sva bila po najini osnovni visokošolski izobrazbi zgodovinarja. Čeprav sva bila rojena istega leta, nisva bila iz istega letnika. Ludvik je zavoljo zamude v vojnem času prišel na univerzo v Ljubljano tri leta kasneje. Pa vendar: dogajanja v historičnem seminarju in v organiziranem študentskem življenju sredine petdesetih let preteklega stoletja sva se tudi kot partijca ali še zlasti zaradi tega dokaj intenzivno udeleževala oba.

Iz najine osnovne in prvotne stroke sva oba prešla na druga strokovna področja, resda ne prav oddaljena zgodovinski vedi. Morda eden bolj, drugi pa prav gotovo manj iz lastnega nagiba. Zaradi omenjenega dela v študentski in partijski organizaciji sva s Čarnijem v marsičem sodila v podobne kroge tovarišev in znancev.

Konec koncev sva bila oba na enoletnem podiplomskem študiju v Sovjetski zvezi, ne sicer v istem času, ne v istem kraju in kajpak tudi ne na istih fakultetah. Poleg tega bi se bržčas našlo še več podobnih nadrobnosti v najinih življenjih. Še zlasti zanimiva bi bila seveda primerjava najinih socialnih izvirov, ki med nama z Lukom, v kolikor lahko presojam, nista bila identična, vendar ta razlika v tedanjem političnem in gospodarskem sistemu ni imela kakega posebnega pomena. Šlo pa je za značajske razlike med nama, ki so se mi zdele zanimive, tudi bolj ali manj odločujoče v najinem življenju.

Ludvik Čarni je bil Prekmurec. Na to najbrž ne bi bil v tolikšni meri pozoren, če se ne bi sam še pred Lukovim prihodom v Ljubljano intimneje seznanil s kolegico iz zgodovinskega seminarja, ki je Čarnija poznala tudi kot funkcionarja iz mladinske delovne brigade. Tudi dekle, o kateri je govor, je bila namreč Prekmurka. Bila je iz kmečke, izrazito katoliške družine; njen oče je bil župan ene prekmurskih občin, izvoljen na listi SLS na zadnjih predvojnih županskih volitvah. Njegov brat, duhovnik, je bil med drugo svetovno vojno med najvidnejšimi ideologi in organizatorji bele garde v Ljubljani. Za sredino petdesetih let preteklega stoletja dovolj zapleten skupek potencialno različnih izhodišč, stališč in njihovih nosilcev.

Ko sem v pripravi na pisanje pričujočih vrstic listal po mojih dnevniških zapiskih iz študentskih let, sem naletel na zabeležbo diskusijskega izvajanja nekega Prekmurca o Prekmurcih in njihovem značaju. Ne spominjam se, kdo je bil moj sogovornik o omenjenem vprašanju. Zapisal sem si le, da je bil Prekmurec. Tudi o motivih razgovora o značaju Prekmurcev si nisem nič zabeležil. Ni bilo treba; v tistih letih so me v veliki meri prevevale misli o mojem dekletu, Prekmurki, v

17

k­ asnejših letih moji prekmalu preminuli soprogi. Pač pa se mi je po tistem razgovoru zdelo, da nekatere sestavine čustvovanja in ravnanja svoje izvoljenke bolj razumem. Spoznal naj bi tudi, da sva si v marsičem različna in v številnih pogledih sploh ne. Po mnenju omenjenega resničnega ali morebiti v resnici le bolj površnega in na tujih ugotovitvah temelječega poznavalca Prekmurcev naj bi bili le-ti nekam melanholični in umirjeni ljudje, v svojem čustvovanju ne pregloboki. So mehke, ob tem pa bolj plitve duše. Razdajajo se po malem. Tudi njihova strastnost je bolj plitka, traja pa dlje. So zvesti oziroma zveste; fant in dekle hodita skupaj pet, šest let, šele nato se poročita. Plitvi so tudi v religioznem pogledu, so celo notranje neverni, všeč pa jim je zunanji pomp. Pomembna so jim oblačila. Blizu sta jim zavest kolektivizma in bratoljubje, značilno za Rome. Pri Prekmurcih večkrat ne veš, kje se kaka stvar začenja in kje se neha. Brez ostrih robov so. V tem in onem so neizraziti, brez prave trdnosti v sebi. Sprta Prekmurca se hitro pobotata. Življenje jih zlepa ne zlomi. Upogljivi so in radi pravijo: »Bo že ...«. Življenjskim viharjem se, če se le da, izognejo, se upognejo in ko so le-ti mimo, se zopet zravnajo. Njih pojmovanje morale je širše, so pa zato bolj zvesti. Tako fantje kot tudi dekleta so po večerih zunaj, pogosto globlje v noč. Zelo so navezani na dom, prav tako pa želijo v svet. Pa se vračajo in spet odidejo prav na hitro. Politično niso razgibani, so pasivni, brez revolucionarnih popadkov. So pa klepetavi, morda tudi nekolikanj potuhnjeni in zahrbtni, česar pa nikoli ne znajo prikriti. Vse je pri njih na dlani.

Ne vem prav, kaj bi z vsemi temi označbami Prekmurcev. Težko je reči, na katera zgodovinska obdobja se nanašajo, ali vse to bolj velja za prebivalce Ravenskega in Dolinskega ali za Goričance, za katolike ali za evangeličane. Ludvik Čarni naj bi sodil med zadnje, moja soproga, o kateri je bil tudi govor, je bila rojena istega leta kot midva z Lukom, pa je bila, kot že rečeno, iz katoliške družine in iz Beltinec. Ali je na tem in kajpak razliki v spolu temeljila značajska razlika med njima, ki se mi je zdela velika in je nedvomno taka tudi bila?

V spominu na Luko so mi ostale izredno žive nekatere njegove značilnosti, ki naj bi bile lastne Prekmurcem. Spomin na druge značilnosti se je porazgubil ali pa so bile le-te take, ki z zgoraj naštetimi karakteristikami Prekmurcev niso imele nobene zveze. Res pa je zatrdno mogoče govoriti le o značilnostih, na katere smo večkrat trčili sami. Ob upoštevanju tega dejstva sva si bila z Lukom, o tem sem prepričan, pravo nasprotje. On je bil tako rekoč vseskozi miren, obvladan, v primerjavi z njim sem bil oziroma sem pravi nervoznež, da ne uporabim kakega bolj ostrega izraza. Tovrstna najina razlika je preglasila vse druge. Vse druge najine značilnosti, enake, podobne ali različne, so bile malo pomembne. Morebiti je res, da se nasprotja privlačijo in naj bi tako tudi omenjena različnost vplivala na najino prijateljevanje, čeprav je tej razlagi, kot rečeno, bolj težko verjeti. Verjamem pa, še več, zatrdno vem, da je bil Luka zaradi omenjene razlike med nama moj pogosti strelovod, v katerega sem usmerjal svoje ideološke, politične, strokovne in še kakšne puščice, ki se njega osebno navadno niso prav nič tikale, a jih je v svoji obvladanosti mirno prenašal. Moja pot iz prvega v četrto nadstropje Aškerčeve 2, kjer sva imela z Lukom vsak svoje delovno mesto, sem neštetokrat prehodil, pravzaprav pretekel, da se je po

18

mojem pogostem začetnem kričanju lahko ob Luki začel proces pomirjevanja. Ko je bilo najhujše mimo, sem se Luki prav gotovo tu in tam rutinsko opravičil, za kako bolj poglobljeno razpravo o razlikah med Prekmurci in na primer Štajerci, ki naj bi bile osebne ali neosebne narave, pa menda nisva imela nikoli časa. Tudi z Marijo, mojo pokojno soprogo, Prekmurko, s katero sva o določenih vprašanjih razpravljala do onemoglosti, nisva tega vprašanja rešila, morda niti ne prav načela. Sedaj je tako glede Luke kot glede Marije za vse prepozno.

19

Zbirka PORTRETI

Ludvik Čarni Obča in historična sociologija – Izvori sociološke misli na Slovenskem

Prof. dr. LUDVIK ČARNI (1931–1996), sociolog in zgodovinar, spada v prvo generacijo učiteljev Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Diplomiral je na Oddelku za zgodovino FF UL (1959) ter zaključil podiplomski študij na Inštitutu za sociologijo v Ljubljani (1961).

V študijskem letu 1965/66 je bil na strokovnem izpopolnjevanju na državni univerzi v Leningradu (Sankt Peterburg). Doktorat socioloških znanosti je pridobil leta 1975 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1962 do prezgod­nje smrti (1996) je na Oddelku predaval predmeta Obča sociologija in Zgodovina sociološke misli na Slovenskem, od leta 1989 v nazivu redni profesor.

Znanstvenoraziskovalno se je ukvarjal s teorijo formacij družbe in periodizacijo družbenega razvoja, še posebej z azijskim produkcijskim načinom, z zgodovino sociološke misli na Slovenskem ter s tematiko, ki je na presečišču sociološke in zgodovinske znanosti (historično sociologijo). Mdr. je bil prvi odgovorni urednik revije Anthropos (1969–1975) ter predstojnik Oddelka za sociologijo FF (1980–1984). Leta 1992 je prejel »veliko priznanje« Filozofske fakultete za pomemben prispevek k razvoju in ugledu svoje stroke ter k splošnemu napredku Fakultete. prof. dr. Avgust Lešnik

ISBN 978-961-237-508-9

9 789612 375089 20 EUR

Ludvik Čarni Izbrani spisi: Obča in historična sociologija — Izvori sociološke misli na Slovenskem

Izbrani spisi · O razmerju med zgodovino in sociologijo • Diskusija o »azijskem produkcijskem načinu« • Delitve zgodovine človeštva v »AntiDühringu« • Razpravljanje o sistemizaciji zgodovine človeštva • Fevdalna zemljiška renta – presežni produkt fevdalnega načina proizvodnje • Vzhodna despotija • O azijskem produkcijskem načinu • Teorija formacij družbe: Marksistična načela delitve razvoja človeške družbe • Delitve v marksistični literaturi • Razprave o azijskem produkcijskem načinu • Marxovo in Engelsovo pojmovanje azijskega produkcijskega načina • Delitev arhaične formacije družbe • Dorodovna srenja • Rodovna srenja • Teritorialna ali vaška srenja • Prispevek k zgodovini sociološke misli na Slovenskem: Aleš Ušeničnik (1868–1952) • Janez Evangelist Krek (1865–1917) • Vladimir Knaflič (1888–1944) • Ferdo Kočevar (1833–1878) • Etbin Kristan (1867–1953)

Zgodovina človeštva je zgodovina vseh ljudstev in narodov sveta od nastanka človeka in človeške družbe do današnjega dne. Delitev ali sistematizacija zgodovine človeštva je odvisna od pojmovanja človeške družbe in razlage njenega razvoja.

Razprave o delitvi razvoja človeške družbe pričajo o mnogih razhajanjih med avtorji tako v preteklosti kot v sodobnem času. Mnogi so prezrli, da je pojem formacije družbe teoretični model družbene strukture, ki obsega le obče značilnosti dežel na isti stopnji razvoja oziroma obče značilnosti njihove prevladujoče ekonomske, politične in idejne strukture.

Zato so pojmu formacije družbe pripisovali tudi specifična obeležja posameznih ali skupine dežel na isti stopnji razvoja.

Teorija formacij družbe ne razoseblja zgodovinskega razvoja človeške družbe. Z njo opozarjamo predvsem na obče značilnosti posameznih razdobij, na temeljna notranja nasprotja in razvojne težnje. Vemo, da je razvoj ljudstev in narodov neponovljiv v posameznostih in enkratnostih. Ugotavljamo pa, da so v zgodovinskem razvoju tudi obče značilnosti, ki se ponavljajo v različnih deželah. Zato je teorija formacij družbe merilo za delitev zgodovinskega razvoja.

Razvoj gospodarskih oblik ne more biti merilo delitve, ker se ta ne ujema z družbenim razvojem. Zgodovinskega razvoja tudi ne kaže deliti po razvoju posameznih civilizacij, ker se družbeni odnosi v njih spreminjajo, v njihovem razvoju pa lahko poleg enkratnih pojavov zasledimo tudi skupne značilnosti.

Tako fevdalna formacija ni le značilnost zahodnoevropskega razvoja. Najdemo jo tudi v razvoju Bizanca, slovanskih ljudstev, Turčije itd. Prav tako zgodovinskega razvoja človeške družbe ne kaže deliti po tehnološkem ali podobnem razvoju, ker s tem zanemarimo produkcijska in družbena razmerja. prof. dr. Ludvik Čarni (odlomki iz vsebine)