Issuu on Google+

O nevšečnosti biti Slovenec Zgodovina, kultura, ideologija

Uroš Zupan

Včasih so bili intelektualci ... Individualni, osebni glasovi, ki niso bili samo »vest družbe«, ampak so njenemu življenju dajali okus in delali kulturo zanimivo. Ali se danes sploh opazi, kakšna redkost so postali? Ali se ni ta beseda sprevrgla v skoraj poljubno oznako za stalne in začasne doktorirane naseljence v medijskih prostorih in izgubila prvotni pomen? »Klasični« intelektualec se ni nikdar skliceval na svojo formalno strokovno kompetenco, ko pa je stopal v »areno življenja«, ga kričanje ideoloških parol ni oglušilo za logiko, zgodovinski spomin in osnovne etične zahteve. Zmeraj je govoril tako, da je obenem tudi poslušal: zato da bi se ohranjal in širil prostor za mišljenje in življenje. Ko prebiramo Kosove kritike, to iz številnih »soočenj na štiri oči« nastalo kroniko kulturnega življenja v samostojni Sloveniji, se za njimi nevsiljivo, a razločno izrisujejo obrisi takšne figure. Precej osamljena se zdi, a je zato toliko dragocenejša.

Brane Senegačnik

ISBN 978-961-237-653-6

ISBN 978-961-237-653-6

9 789612 376536

Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec

Matevž Kos (Ljubljana, 1966) je literarni zgodovinar, kritik, esejist in urednik. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije. V obdobju 1993–1998 je bil odgovorni urednik revije Literatura, od leta 1998 je urednik knjižnih zbirk Novi pristopi in Labirinti. Leta 2001 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je danes redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Za svoj knjižni prvenec Prevzetnost in pristranost (1996) je prejel nagrado Marjana Rožanca za slovensko esejistično knjigo leta, za monografijo Poskusi z Nietzschejem (2003) pa Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke. Je avtor šestih knjig (tri so bile prevedene v hrvaščino), številnih razprav, esejev, literarnih kritik in kolumn, pripravil in komentiral je tudi nekaj antologijskih izborov. Za mednarodni zbornik Postcommunism, Postmodernism, and the Global Imaginaiton, ki je leta 2009 izšel v Združenih državah (East European Monographs/Columbia University Press), je napisal razpravo The Anxiety of Freedom: Contemporary Slovenian Literature and the Globalizing/Postmodern World, za rusko monografijo Slovenskaja literatura XX veka, ki je leta 2014 izšla v Moskvi, pa poglavje o slovenski poeziji devetdesetih let 20. stoletja.

Matevž Kos

Način vezave in zaporedje sta standardna. Abecedna. Omogočata selektivno branje in izbiranje, lahko berem tisto, kar me zanima, in drugo izpuščam, čeprav bi bilo škoda izbirati in izpuščati, kajti trik Kosove O nevšečnosti biti Slovenec je ravno to, da iz različnih fragmentov, se pravi iz pisanja, ki je nastalo v zadnjih dvajsetih letih, naredi celovito zgodbo; kratko, in tole je zdaj citat iz uvoda v knjigo, »kulturno zgodovino slovenskega 20. stoletja«. Ne gre za zgodovino iz prve roke, ampak za platonski postopek dvojnega posnetka, ne sicer posnetka na relaciji ideja – stvar – umetnina, ampak na relaciji resničnost – zapis o njej. Ti zapisi so različni: teoretski, spominski, publicistični, literarni, filozofski, zgodovinski … – Kosov odgovor na te zapise je kritika, v daljših tekstih čista refleksija, tudi esej, če hočete. Kosovo pisanje je prodorno, jasno, kritično, eruditsko, odlikujeta ga sposobnost sinteze in uvidov ter prefinjena ironija; in ne boste verjeli: tu in tam je tudi strašno zabavno in smešno. Če je ena izmed značilnosti dobe, v kateri živimo, čedalje večji manko zgodovinskega spomina, potem je O nevšečnosti biti Slovenec imenitno zdravilo, da se znebimo te značilnosti, mogoče celo bolezni, in da na zgodovino pogledamo s te tretje – ali pa druge – stopnice, rahlo dvignjeni in zato s toliko boljšim razgledom.

(Izbrane kritike 1993–2013)

Matevž Kos je začel objavljati na začetku devetdesetih let. Kmalu se je uveljavil kot eden najprodornejših slovenskih literarnih kritikov. Tokratni izbor se omejuje na okroglih petdeset kritik oziroma refleksij, namenjenih neleposlovnim delom, ki so izšla v letih 1993–2013. Posebnost knjige z malce provokativnim naslovom je to, da obravnava različne avtorje, katerih pisanje spada v širok problemski sklop, kakor ga v podnaslovu zgoščeno opredeljuje pojmovni trojček zgodovina-kultura-ideologija. Knjiga pravzaprav pripoveduje – od primera do primera – zgodbo slovenskega 20. stoletja in še čez, hkrati pa si njen avtor ne domišlja, da sam stoji nekje tam daleč zunaj, ampak je vanjo, pa čeprav s komentirajoče distance, še kako vpleten. Gre torej za knjigo o različnih prispevkih k novejši slovenski kulturni zgodovini, kakor so jih »zagrešili« njeni klasiki od Josipa Vidmarja, Edvarda Kocbeka in Boža Voduška prek avtorjev, kot so Jože Pučnik, Taras Kermauner, Tine Hribar, Drago Jančar ali Slavoj Žižek, pa do avtorjevih sodobnikov. Kos piše o akterjih slovenskega 20. (in 21.) stoletja, hkrati se tudi sam, dialoško, kritično in/ali polemično, ves čas pa v imenu demokratične kulture, vpisuje v to zgodovino. Nemara zato, ker druge pač nimamo. Tudi to je ena izmed zgodb, ki jih pripoveduje knjiga O nevšečnosti biti Slovenec.


Matevž Kos

O nevšečnosti biti Slovenec Zgodovina, kultura, ideologija (Izbrane kritike 1993–2013)


O NEVŠEČNOSTI BITI SLOVENEC Zgodovina, kultura, ideologija (Izbrane kritike 1993–2013) Avtor: Matevž Kos Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Tone Pavček na Kongresnem trgu v Ljubljani 8. maja 1989 bere Majniško deklaracijo. Avtor fotografije je Tone Stojko, ki se mu zahvaljujemo za prijazno dovoljenje za uporabo te fotografije.

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014. Vse pravice pridržane. Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Vodja Uredništva strokovnih publikacij: Tone Smolej

Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2014 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Izdajo te knjige je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 930.85(497.4)"19"(081) KOS, Matevž O nevšečnosti biti Slovenec : zgodovina, kultura, ideologija : (izbrane kritike 1993-2013) / Matevž Kos. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014 ISBN 978-961-237-653-6 274199808


Kazalo

3

Kazalo

Predgovor

Milan Balažic: Rojstvo slovenske demokracije: iz duha državljanske vojne (2010)

5 8

Aleš Debeljak: Individualizem in literarne metafore naroda (1998)

13

Janez Drnovšek: Moja resnica (1996)

15

Marijan Eiletz: Moje domobranstvo in pregnanstvo (2001)

17

Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija: slovenska kulturna politika 1953–1962 (1995)

20

Igor Grdina: Slovenci med tradicijo in perspektivo. Politični mozaik 1860–1918 (2003)

22

Jurij Gustinčič: Nismo angeli (2003)

25

Tine Hribar: Ena je groza (2010)

28

Alojz Ihan: Platon pri zobozdravniku (1997)

35

Andrej Inkret: Melanholična razmerja (1998)

37

Andrej Inkret: In stoletje bo zardelo. Kocbek, življenje in delo (2011)

41

Drago Jančar: Konec tisočletja, račun stoletja (1999)

49

Drago Jančar: Brioni (2002)

51

Taras Kermauner: Bog in slovenstvo (1993)

55

Taras Kermauner: Skupinski portret z Dušanom Pirjevcem (2002)

57

Edvard Kocbek: Dnevnik 1949 (1999)

59

Edvard Kocbek: Dnevnik 1951 (2001)

61

Edvard Kocbek: Dnevnik 1952 (2003)

64

Edvard Kocbek: Dnevnik 1932 (2012)

67

Gorazd Kocijančič: Tistim zunaj (2004)

74

Stanko Kociper: Kar sem živel (1996)

78

Miklavž Komelj: Kako misliti partizansko umetnost? (2009)

80

Peter Kovačič Peršin: Vrnitev k Itaki. Slovenci v procesih globalizacije (2010)

84

Marijan Kramberger: Brez mene (1999)

88

Lev Kreft: Zjeban od absolutnega (1998)

90


4

Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec

Kriza revije »Dom in svet« leta 1937 (2001)

92

Dušan S. Lajovic: Med svobodo in rdečo zvezdo (2003)

95

Tomaž Lavrič: Diareja: 1988–2002 (2002)

98

Miloš Mikeln: Nove meje slovenske svobode (1997)

101

Rastko Močnik: Extravagantia II: Koliko fašizma? (1995)

103

Rastko Močnik: Teorija za politiko (2003)

105

Igor Omerza: Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584 (2010)

109

Vinko Ošlak: Tri barve sveta (2001)

112

Vinko Ošlak: Spoštovanje in bit (2003)

115

Tone Partljič: Hvala vam, bogovi, za te blodnje. Ljudje, kraji, dogodki v mojem življenju (2010)

118

Jože Pirjevec: Tito in tovariši (2011)

122

Denis Poniž: Črtomirovo slovenstvo (1993)

131

Jože Pučnik: Izbrano delo (2003)

133

Andrej Rahten: Izidor Cankar. Diplomat dveh Jugoslavij (2009)

137

Alojz Rebula: Iz partiture življenja (2002)

141

Božo Repe: Rdeča Slovenija (2003)

145

Franc Rode: Za čast dežele (1997)

149

Zdenko Roter: Padle maske (2013)

151

Igor Senčar: Homo viator (1997)

157

Sončna ura: pisemska korespondenca Borisa Pahorja in Marije Žagar (1961–1996) (2010)

159

Marcel Štefančič, jr.: Slovenci (2010)

163

Ivan Štuhec: Družbene presoje (2002)

169

Josip Vidmar: Moj obraz (2011)

171

Božo Vodušek: Literatura, jezik, politika (2009)

179

Slavoj Žižek: Najprej kot tragedija, nato kot farsa (2010)

184

Imensko kazalo

192


Predgovor

5

Predgovor

Zamisel o tej knjigi se je prvič – ne dolgo nazaj in bolj po naključju kot pa kako drugače – pojavila v glavi moje drage prijateljice in zveste bralke L. Tistega lepega dne, po burni debati o nevšečnosti biti rojen kot Slovenec, me je namreč pobarala, ali kaj razmišljam o natisu svojih izbranih – kot je provokativno dejala – »političnih kritik«, tem stranskem, obliterarnem, a za moje razumevanje sebe in drugih ne čisto nepomembnem proizvodu mojega ukvarjanja z domom in svetom. In sicer s prijazno argumentacijo, da bi takšna knjiga, če bi jo spravil skupaj, pomenila tako rekoč kratko (kulturno) zgodovino dolgega slovenskega 20. stoletja. Potem sva na to kratko zgodovino za nekaj časa pozabila – dokler ni prijateljičina ideja ob neki drugi družabni priložnosti spet izbruhnila na dan. Takrat je bilo treba biti že konkretnejši in se lotiti (i)zbiranja materialov. Delovni načrt je bil, da izbor omejim na okroglih petdeset kritik oziroma refleksij, namenjenih delom, ki so izšla v letih 1993–2013 in ki se tako ali drugače, posredno ali neposredno, »živo« ali z oddaljene distance, posvečajo potovanju Slovencev skoz dramatično 20. stoletje. Časovno sem se torej omejil na dve desetletji svojega kritiškega pisanja – od danes pa nazaj do leta 1993, tj. do moje literarnokritiške zgodnje dobe, ki je bila hkrati otroška doba slovenske samostojnosti. Današnji oddaljeni pogled pove, kako drugi časi so to bili, še bolj pa, kako trdoživo se svet te slovenske otroškosti, vsaj če sodim po osupljivo podobnih poudarkih svojega tedanjega in sedanjega kritištva, namenjenega zgodovinsko-refleksivnemu, splošno-kulturnemu, včasih tudi spominsko-dnevniškemu pisanju, upira pretirani odraslosti. To, kako malo sem se spremenil jaz, je po svoje sumljivo, a to je pač moj individualni problem. Smrtnost je gotovo bliže, nesmrtnost pa nič manj gotovo enako daleč. A tale predgovor je bolj kot ujetega ptiča tožbi namenjen artikulaciji nelagodja ob Slovencih in s Slovenci – vsaj kolikor sem se mu prepuščal ob prebiranju različnih avtorjev, katerih pisanje spada v širok problemski sklop, kakor ga v podnaslovu zgoščeno opredeljuje pojmovni trojček zgodovina-kultura-ideologija. Recimo, da brez angažiranega nelagodja ne bi bilo mojega pisanja o težavah Slovencev z drugimi, predvsem pa s samimi sabo. Mislim, da ni pretirana sodba, da je slovenska zgodovina 20. stoletja nemalokrat ravno zgodba o spodletelih srečevanjih Slovencev s Slovenci – ali v ogledalu ali na terenu neusmiljene resničnosti. In prva leta 21. stoletja na tej ravni sodijo še daleč v 20. stoletje. Bolj kot to, kaj drugi počnejo z nami, je pomembno to, kaj sami počnemo s sabo, je nekdaj aktivistično izjavil Dušan Pirjevec, s svojim »življenjem in delom«


6

Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec

eden izmed nespregledljivih – in pomenljivih – akterjev slovenske kulturne zgodovine. Kot da bi Pirjevec nekako slutil, da je avtodestruktivnost slovenska različica ljubezni do samega sebe. In kot da bi danes, ko so pesniške sanje o državni samostojnosti, demokraciji, Slovencih kremenitih in tako naprej postale proza vsakdanjega življenja, vse bolj postajalo jasno, da smo Slovenci bolj kot zgodovinski narod, kot se je temu reklo včasih, v zreli dobi svoje polnoletnosti – ko je voluntaristično geslo iz naroda hlapcev narod herojev doživelo svoj post festum – obsojeni na to, da smo, če si lahko sposodim slovite Šalamunove besede, prehlajeni predmet zgodovine. To pa pomeni, da tudi tedaj, kadar imamo polna usta samih sebe in svojih stvari, pravzaprav ves čas hodimo po tankem robu. Kot tisti suveren, ki se je končno usedel na svoj prestol, a kar nekako ne more verjeti, da je to res. Če ni nekje globoko v sebi celo prepričan, da gre za nekakšen nesporazum. Ali celo, da bi bilo bolje, če bi ostal doma pri starših na deželi in tam do konca svojih dni, v objemu materinske ljubezni, skrbel za domačijo, zgodovino pa naj mu pišejo tisti drugi v mestu. Tudi to je ena izmed zgodb, ki jo med vrsticami pripoveduje knjiga O nevšečnosti biti Slovenec. Mimogrede: bralcu, ki pozna E. Ciorana, bo takoj jasno, za parafrazo naslova katerega dela – meni sicer ljubega – romunsko-francoskega filozofa gre. Ena izmed dilem ob knjigi je bila, kako naj si kritike sledijo. Po času nastanka, tematsko, glede na predmet obravnave, časovni lok itn. Na koncu sem se odločil za tisto načelo, ki ga človek spozna v prvem razredu osnovne šole: kritike so razvrščene glede na abecedo oziroma glede na priimke obravnavanih avtorjev. Tako se bo zainteresirani bralec najhitreje in najlaže znašel med njimi. Knjiga pripoveduje – od primera do primera – zgodbo slovenskega 20. stoletja in še čez, hkrati pa si – kot avtor – ne domišljam, da sam stojim nekje tam daleč zunaj. Ravno nasprotno: brez te zgodbe, moje vpletenosti vanjo, je pravzaprav sploh ne bi bilo. Kljub nevšečnosti biti Slovenec. Ali ravno zato. Gre torej za izbrane (»neliterarne« oziroma »neleposlovne«) kritike. Pa ne samo to. Velika večina, razen tistih (naj)novejšega datuma, jih je že bila objavljena v mojih knjigah Kritike in refleksije (2000), Branje po izbiri (2004) in Mali spisi (2011). Sicer pa je na koncu vsake kritike zapisano, kdaj in v katerem časopisu oziroma reviji je bila prvič natisnjena. Vendar je ta – tematsko zamejeni – izbor drugačen od prejšnjih, in ker je drugačna celota, so drugačni tudi njeni deli in, gledano iz perspektive celote, poudarki. Ne nazadnje je moje kritiško pisanje tokrat predstavljeno in tematsko »selekcionirano« v najbolj sklenjeni obliki doslej, časovni razpon dveh »mojih« kritiških desetletij pa mi dovoljuje neskromno sodbo, da to ni le knjiga o različnih prispevkih k novejši slovenski kulturni zgodovini, kakor so jih »zagrešili« njeni klasiki od Josipa Vidmarja, Edvarda Kocbeka in Boža Voduška naprej,


Predgovor

7

pozneje pa avtorji, kot so, denimo, Jože Pučnik, Taras Kermauner, Tine Hribar, Drago Jančar ali Slavoj Žižek; v to galerijo so se vpisali tudi pisci, ki so v dopoldanskem času opravljali predsedniško, škofovsko in še kako funkcijo – pa vse do mojih (po večini nekoliko starejših) sodobnikov, tudi kolegov iz predavalnic ljubljanske Filozofske fakultete. Hočem reči, da gre za knjigo o akterjih slovenskega 20. (in 21.) stoletja, ki se tudi sama, tako ali drugače, dialoško, kritično in/ali polemično, vseskoz pa v imenu demokratične kulture, vpisuje v to zgodovino. Druge pač nimamo, nič pa ni narobe, če si vzamemo pravico, da jo, na vznemirljivem presečišču preteklosti, sedanjosti in prihodnosti – to presečišče je pač horizont našega samorazumevanja, konflikta interpretacij in s tem naše lastne zgodovinskosti –, mislimo in pišemo nekoliko drugače. V dobi pregovorne vseenosti, trdoživih ideoloških predsodkov, intelektualnih samoprevar in sladkih samoumevnosti, proti katerim tu pa tam niso imuni niti marljivi delavci na polju humanistike, je to ena redkih oblik posameznikove svobode. Za zamisel o nastanku knjige O nevšečnosti biti Slovenec. Zgodovina, kultura, ideologija. Izbrane kritike 1993–2013 je torej odgovorna L., za vse drugo pa seveda jaz. Če bi imel navado svoje knjige opremljati s posvetili, bi jo tokrat posvetil njej.

M. K., v Ljubljani, februarja 2014


8

Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec

Milan Balažic: Rojstvo slovenske demokracije: iz duha državljanske vojne Študentska založba, Ljubljana 2010 (Zbirka Scripta)

Ob Rojstvu slovenske demokracije se ni mogoče izogniti vtisu, da je Balažičeva zajetna knjiga pravzaprav gradivo za monumentalno novejšo slovensko politično zgodovino, kakor se je nabiralo skoz dolga leta – tudi avtorjevega – političnega življenja, zdaj pa kot da je zmanjkalo moči, da bi vsi ti zapiski, analitični fragmenti, časopisni citati, arhivski dokumenti in poročila šli skoz sito strožje selekcije, ki bi iz množice dogodkov in peripetij naredila zgodbo. Pa ne zaradi kakšne literarizacije ali celo poenostavljanja bogastva množice zgodovinskih konkretnosti, temveč iz zelo preprostega razloga: zgodovina, zlasti njene manj srečne strani, nemara res ni prizorišče smisla, pripoved o zgodovini – bodisi da govori o padcu človeka iz sreče v nesrečo ali nasprotno, ali celo o eni sami dolgi letargiji v dolini miru – pa mora biti sestavljena smiselno, imeti mora svojo dramaturgijo, premišljen pripovedni lok itn. Toliko bolj, če gre za politično zgodovino, se pravi, zgodovino idej, konceptov, ideologij, kolektivnih in individualnih prerivanj, vzponov in padcev, novih utopij in alternativ, izdaj in prevar, konceptov in rekonceptov. In vsega tega je bilo v dramatičnem in prelomnem letu 1990, ki mu je posvečena Balažičeva knjiga in ko se je zgodilo rojstvo slovenske demokracije, obilo. V bibliografskem sistemu Cobiss je Balažičeva knjiga klasificirana kot »znanstvena monografija«. Glede na njenih 555 strani večjega formata je tu na prvi pogled pri delu težka znanost, za lahkotnejši vtis, vsaj ko gre za dimenzije znanstvene resnobnosti, kakor jo zahtevajo pravila akademskega diskurza, pa poskrbi vse tisto, česar v tej knjigi ni: uvodne razgrnitve osrednje teme oziroma problema, eksplikacije načina, metode, konceptualnega okvira, ob pomoči katerih se bo pisec spopadel z naslovno temo. Na koncu, a ne nazadnje, manjka pika na i: šolsko ime zanjo je sklep, manj šolsko pa poanta, avtorjev pogled nazaj na prehojeno pot, ko se tisto, kar med dolgim potovanjem in občasnimi izleti levo in desno (še) ni bilo povsem jasno, razločeno od toka večplastne pripovedi, pokaže kot bistveno. Če je bistveno vse, pa bi lahko bila knjiga tudi trikrat daljša ali, zakaj ne, krajša. Manjka imensko in še kakšno kazalo, pa bolj razčlenjena ali vsaj z mednaslovi opremljena poglavja, ki bi gmoto opisovanega dogajanja in zbranih »materialov« napravila kanček preglednejšo – Balažic se namreč nasploh, že kar apriorno odpoveduje kakršnemukoli jasnejšemu hierarhično-urejevalnemu principu. Tudi to, kako zapisuje opombe, navaja in dokumentira, je za žanr »znanstvene monografije«, milo rečeno, dokaj nenavadno.


Milan Balažic: Rojstvo slovenske demokracije

9

A še večjo težo kot to, kar v knjigi manjka (skupaj z natančnejšim lektorjem oziroma urednikom), ima tisto, česar je v njej preveč. Ta preveč pa je spet logično-vsebinska posledica že omenjenega manka. Kot da se pisec nekako ne more odločiti, v kakšnem žanru se bo naselil in kateremu pripovedovalcu bo posodil svoj glas: faktografsko-zgodovinarskemu, publicistično-esejističnemu, politološkemu, kritično-ideološkemu, zainteresirano političnemu, včasih celo psihoanalitičnemu. Figura, ki dandanašnji vse te glasove (razen prvega) medijsko prepoznavno združuje do neprepoznavnosti, ima ime in priimek: politični analitik. Politika je analitična, kadar je zmožna preskoka od banalnosti svojega vsakdanjega interesa, kakor ga narekuje preživetveni instinkt, k problemski refleksiji protislovij in dilem političnega polja, ki presega horizont zgodovinsko omejenega tukaj in zdaj. Analitik pa je političen, kadar svojo primarno ideološko izbiro, utrip (levega, desnega in še kakega) srca vroče politične živali v sebi, prodaja kot spoznanje objektivnega političnega uma. Tudi zato je politična analiza praviloma enaka kvadraturi kroga: pravilnost današnje analize bo potrdil ali, še pogosteje, ovrgel šele pojutrišnji dan. Balažic seveda ni napisal knjige o slovenski politični prihodnosti, temveč o letu dni nevarnega življenja dve desetletji nazaj. A tudi razbiranje preteklosti, kakor se je »v resnici dogajala«, ni daleč od kvadrature kroga. Kako iz naplavin dogodkov, procesov, ozadij in ospredij izbrati tiste točke preloma, ki so dejansko preusmerile tok zgodovine? Kaj so prava dejanja in kdo so njihovi resnični akterji, kdaj ta ali oni subjekt/objekt samo sledi dogodkom, zgodovinopisje pa ga v retrospektivi prepozna kot pogumnega prevratneža in mu z nekaj sreče podeli celo pozitiven predznak? Zgodba o rojstvu slovenske demokracije (iz duha državljanske vojne), kakor jo pripoveduje Balažic in kakor se je zgostila v letu 1990, tako ne pozna pravih junakov, ampak po večini le udeležence v navzkrižnih, bodisi progresivnih bodisi retrogardnih, zgodovinskih procesih. Balažic o prelomnem letu, ki ga opisuje – navezava na besednjak Franceta Bučarja iz uvodnega govora na konstitutivni seji demokratičnega parlamenta ni naključna – pravi tole: »Po petinštiridesetih letih komunističnega avtoritarnega režima se je leta 1990 državljanska vojna nadaljevala z drugimi sredstvi – v sferi politike, s predvolilnimi stališči političnih strank, slovenska civilna družba pa se znova razklano oglaša v rubrikah s pismi bralcev večine slovenskega časopisja.« Po decembru 1989 je prišel januar 1990, po 1. januarju 2. januar, in s tem dnem, ko se trem strankam koalicije Demos, ki bo nato čez nekaj vročih mesecev dobila prve svobodne volitve, pridružijo še kmetje in zeleni, Balažic začenja svojo pripoved. In nato po časovni kronologiji (s kakšnim skokom bodisi nazaj bodisi naprej) skoz vse leto. Vmes, če ostanem pri obravnavanem letu, se je pripetilo marsikaj: politične stranke, motor bojev za spremembe in proti njim, so


10

Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec

se profilirale; nove so šele vstopale v slovenski politični ring, a so se hitro učile, stare politične sile, predvsem komunisti, pa so šle skoz mučen proces iskanja nove – demokratične – identitete; od tod tudi težave s (samo)poimenovanji, saj so kratice ZKS, ZSMS, SZDL kmalu (in nato še nekajkrat) dobile drugačno – začasno – »vsebino«. Leto 1990 je bilo tako v znamenju živahnega političnega brbotanja, po eni strani je pri svojem živem telesu razpadala Jugoslavija, in odnos Slovencev do nje je bil dokaj podoben odnosu do nekdanje Avstro-Ogrske v zadnjih letih njenega življenja, ko je bil razpad cesarstva najprej nepredstavljiv, nato pa je konec »ječe narodov« tako rekoč čez noč postal nekaj samoumevnega: naravna smrt večnega cesarstva. Po drugi strani se je politični prostor na Slovenskem začel oblikovati, dokler volitve aprila 1990 niso slovenskega sveta, kakor s(m)o ga poznali 45 let, postavile na glavo. Dejanska razmerja družbene moči, in Balažic ponuja dovolj argumentov v tej smeri, pa se niso tako drastično spremenila; zlasti če upoštevamo razloček med (formalno) politično in (dejansko) ekonomsko močjo. Ti procesi v marsičem – bi bilo treba reči iz današnje perspektive – kar trajajo ali se celo, spodbujeni z aktualno ekonomsko krizo, ki je iz gospodarjev naredila manjše gospodarje, iz hlapcev pa večje hlapce, vračajo na sam začetek: pa naj gre za boj za primarno akumulacijo kapitala, za (izpuhtele?) lastninske deleže, za prerazporejanje formalne, simbolne ali dejanske družbene moči, za paradokse medijsko-virtualne demokracije v obdobju krize resnih medijev, v tem kontekstu za boj strank za svojo prepoznavnost in, navsezadnje, za vse bolj apatično volilno telo, ki bo za udeležbo na voliščih kmalu zahtevalo poseben honorar. Stranka, ki ji je nekdaj pripadal Balažic – avtor o tem poroča malodane iz prve roke (v duhovitem stilu: »Kot je leta 1990 rekel/zapisal Milan Balažic …« – in nato nemalokrat v opombi pod črto: »arhiv avtorja«), – pa je prehodila dinamično pot od zgodovinskega sestopa do novega oblastnega nastopa slabih dvajset let pozneje (pod vodstvom Balažičevega nekdanjega socialdemokratsko-prenoviteljskega kolega Boruta Pahorja). Ena glavnih tez v prvem delu knjige je, da slovenske demokratične revolucije s konca osemdesetih in začetka devetdesetih let 20. stoletja ne moremo razumeti, ne da bi upoštevali državljanskega spopada 1941–1945: »komunistične revolucije in protikomunistične kontrarevolucije«. Politični zastopniki oziroma dediči tako ene kot druge strani so »vsak zase zatrjevali, da so se v času druge svetovne vojne 'bojevali za domovino'. Partizanska stran je zase trdila, da se ni borila za komunistično revolucijo, temveč za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorja, čeprav je bila neposredna posledica osvoboditve prav revolucija; prav tako je večina domobrancev zase trdila, da so ves čas vojne tiho delali na zavezniški strani, čeprav so se na strani nacističnih okupatorjev javno bojevali proti njim.« Velika tema »časopisne demokracije«, ki je izbruhnila po letu


Milan Balažic: Rojstvo slovenske demokracije

11

1989, je ravno obdobje 1941–1945, in, ne nazadnje, množični pomori po končani vojni. Balažic o njih razmišlja poznavajoč kompleksne pred- in medvojne zgodovinske okoliščine, predvsem pa precej bolj tenkočutno kot, na primer, velik del njegovih nekdanjih političnih sopotnikov, tudi iz vrst zgodovinarjev (zlasti tistih, ki zaradi nelagodja ob svoji nekdanji »režimskosti« zdaj na veliki zvon obešajo svojo »strokovnost« in »objektivnost«). Le poimenovanje »izvensodni poboji«, ki se mu nekajkrat zapiše, ni najbolj posrečeno: to je pač nebistroumni nesmisel, značilen za izmikajočo se birokratsko retoriko slovenskega socialističnega prava – kot da bi obstajalo kaj takega, kot so »množični sodni poboji«. Odnos do (pol)preteklosti je bil leta 1990 potemtakem eno izmed polj, na katerem so nove in stare politične sile prekrižale meče. In tako je pravzaprav, bi bilo treba dodati, ostalo vse do današnjih dni, le da z različno intenziteto in ob različnih, po večini predvolilnih, priložnostih, ko partizansko-revolucionarna preteklost, očiščena dvomov in neprijetnih pomislekov, dobi status izvornega mitološkega dogodka – a ne zaradi verovanjskih potreb, temveč po večini zaradi povsem pragmatičnih računic glede gospostva nad sedanjostjo in prihodnostjo. Balažic posebno pozornost posveča denimo tudi predvolilni tekmi tedanjih predsedniških kandidatov Kučana in Pučnika: njunima programoma in političnemu ozadju. Čeprav je Kučan sodil v njegov politični tabor, mu nameri kar nekaj, v primerjavi z drugimi akterji nadpovprečno kritičnih besed; kontekst tega razločevanja je Balažičeva lastna vpetost v turbulence in frakcijske spopade, ki so pretresale njegove (post)komunistično-prenoviteljske strankarske kolege. Kučana tako prepoznava predvsem kot pragmatičnega politika s pretanjenim občutkom za grobo realnost politične moči: od tod njegova navezava na oligarhijo »rdečih direktorjev«, starih junakov novih časov. Nemalo prostora nameni tudi drugim, zlasti novim političnim strankam. To so uporabne in podrobne politološke analize njihove socialne baze, pedigreja in ideologije, moti le pretirano sklicevanje na osrednji slovenski časnik kot glavno referenco glede tedanjega političnega dogajanja in delovanja: kot da tudi ta časopis, skupaj z vsemi drugimi, ne bi šel skoz proces demokratične preobrazbe. Ta je bila omejena toliko, kolikor so bile pač omejene novinarske glave, zaposlene pri enem izmed glavnih ideoloških aparatov države in nato naenkrat prepuščene neznosni teži svobode zdaj. Skratka: Balažičeva objektivnost (ali vsaj nevtralnost), posredovana skoz filter zainteresiranih komentarjev in izbranih časopisnih poudarkov, bi lahko bila na tej ravni problem. Res pa je, da jo z druge strani nemalokrat »korigira« s takšno referenco, kot sta na primer razvpita Slivnikova uspešnica Kučanov klan in njegov sočni dobroobveščeni strici so mi povedali raziskovalno-novinarski diskurz. Eden izmed nepotrebnih zdrsov se Balažicu zgodi, ko razpravlja o Pučnikovih socialdemokratih in njihovih znotrajstrankarskih konfliktih – kot da bi


12

Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec

bilo iz današnje perspektive kakorkoli pomembno, kaj in koliko so nekega lačnega dne leta 1990 socialdemokrati iz ljubljanskih Most po politični odstranitvi enega izmed svojih »izdajalskih« kolegov na račun stranke pojedli in popili v lokalni gostilni. Če koga zanimajo kulinarični detajli, recimo količina bržol in haložana, si mora prebrati opombo št. 46 na strani 500. Vir tega natančnega poročila ni omenjen – je to zadeva avtorjevega osebnega arhiva ali trdoživega ustnega izročila, nekdaj uporabljenega v malih spopadih velikih konkurenčnih »socialdemokratskih« strank? Zadnje poglavje knjige ima pomenljiv naslov Pasti svobode. To je seveda že svoboda po zmagi Demokratične opozicije Slovenije, obenem pa naraščajočih spopadov med novima koalicijo in opozicijo. Vse glasnejši postajajo tudi antagonizmi znotraj samega Demosa, zlasti med »desnimi« krščanskimi demokrati in »levimi« demokrati: do poznejše samoukinitve Demosa ni več daleč. Zadnji stavki knjige gredo takole: »Na trenutke se je celo zdelo, da v spopadu fobičnih fantazem pozicijo in opozicijo v Sloveniji drži skupaj zgolj vse bolj grozeča nevarnost z jugovzhoda razpadajoče zvezne države: agresivni Miloševićev nacional-komunizem, potencialna pučistična armada in unitaristično naravnana zvezna vlada z mednarodno podporo. Ples na konici rezila se je začel.« Smrtno zares šele prihodnje leto, o katerem pa Balažičeva knjiga več ne govori. Še več. Kot da se je vse, kar se je imelo zgoditi, v grobem zgodilo že v prevratnem, rojstnem letu slovenske demokracije – in da so družbene dileme, konflikti in antagonizmi, ki so se brez zavor pokazali leta 1990, tako močni in trdoživi, da je slovenska družba tudi še dve desetletji po svojem demokratičnem rojstvu, ki ga je omogočil splet srečnih zgodovinskih okoliščin na eni strani in individualnega poguma na drugi, obsojena na življenje podaljšanega otroštva. Ko je vprašanj še kar naprej več kot odgovorov. (Pogledi, 2010)


Aleš Debeljak: Individualizem in literarne metafore naroda

13

Aleš Debeljak: Individualizem in literarne metafore naroda Založba Obzorja, Maribor 1998 (Zbirka Znamenja)

Knjigo sestavljajo trije daljši, že objavljeni eseji. Njihov skupni imenovalec, tako namiguje tudi malce zamotan naslov, je dialektika individua in kolektiva, pisateljske in nacionalne istovetnosti. Razpon tem, ki jih obdeluje Debeljak, je dokaj širok: bodisi da gre za aktualizacijo Vidmarjeve misli o dilemah slovenstva, za razmislek o težavah, ki jih ima ambiciozen pisatelj malega, »zavrtega« naroda pri svoji plovbi po mednarodnih literarnih vodah, ali pa za vprašanje aktualnih razpotij slovenskega pisanja, ob katerem Debeljak vneto polemizira zlasti z »guruji esteticističnega kanona« na Slovenskem. Teh nevarnih osebkov žal ne imenuje, tako da lahko samo radovedno ugibamo, kdo vse bi to lahko bil. Ena opaznejših značilnosti Debeljakovega esejizma je poleg pripovedne ekstenzivnosti sinkretizem posameznih, bolj ali manj tehtnih »uvidov«, tematskih stranpoti, zastranitev ter ekskurzov levo in desno. Ti so enkrat pedagoško poučni (če ste pozabili, Slovenija je tam, »kjer se Jadransko morje najbolj goboko zažre v celino«), lahko pa tudi aktualno kritični; kadar so obenem tudi analitični in ne zgolj splošno moralični, so to najboljše strani Debeljakove knjige. Številna obča mesta so praviloma podkrepljena z železnim repertoarjem latinskih pregovorov ter globokoumno zvenečih in za avtorjeve zveste bralce polagoma že predvidljivih sintagem, pobranih zvečine iz naslovov teoretskih uspešnic ali legendarnih odstavkov filozofske tradicije. Po drugi strani Debeljak »teorijo« intenzivno prizemljuje z resnico »osebnega izkustva«. Ena izmed junakinj Debeljakovega pisanja je na primer njegova »bidermajerska komoda«. Neke jeseni jo je med sprehajanjemu po starih ljubljanskih ulicah opazil v izložbi antikvariata. Zakaj zgodba o komodi? Zaradi radikalnega osebnega, malodane eksistencialnega izkustva, ki mu ga vsakič znova omogoča ta kos pohištva: »Kadarkoli pogledam to komodo, se mi iz motnega leska njenih zaobljeno zglajenih predalnikov zasvetlika opomin trpke bolečine, s kakršno sem se takrat zavedel, da so meje mojega jezika tudi meje mojega sveta.« Nevarnost esejističnega drnca, ki v eni sapi pride od komode do (tekstualno svojeglave) parafraze Wittgensteinovega izreka, je predvsem to, da – zaradi svojega specifičnega ubesedovalnega načina – postaja vse bolj »žargon«. To je žargon pravšnjosti oziroma predvidljivosti natanko toliko, kolikor ponavlja obrabljena gesla angažiranega kulturnika, etičnega subjekta, ki enkrat protestira proti vojnim grozotam, drugič proti »mobitel poslovnežem«, spet tretjič proti »Evropi sodobnega smehljajočega se fašizma« in »metafizične osiromašenosti«. Da


14

Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec

se razumemo: z angažmajem ni seveda prav nič narobe. Konec koncev smo vsi, ko izstopamo iz svojih glav in nagovarjamo druge, tako ali drugače angažirani. Naloga intelektualca, če sem malce aktivističen, pa je zagonetnejša. Premisliti in tematizirati mora ne samo dileme svojega časa, temveč tudi svoje lastne predpostavke. Če smo že pri Debeljakovih vprašanjih, gre na primer za to, kako danes misliti Evropo, kaj je dejanska vsebina »nacionalne kulture«, »nacionalne istovetnosti« in »kulturne politike«, ali pa, kaj je tisto posebno, kar ima slovenska literatura, v primerjavi s hrvaško, češko ali avstrijsko, povedati tako imenovanemu svetu. Ni dovolj biti samo eden izmed dobronamernih. Tedaj ko je patetična dikcija tudi že meja Debeljakovega sveta (»opomin trpke bolečine« in podobne lirične grozovitosti), bralca zapeljuje in podcenjuje. Opora tej verbalni vehemenci je svojevrstna, recimo temu tako, avtorjeva intelektualna neskromnost. V prvem eseju tako srečamo zanimivo trditev, za katero se zdi, da je najizrazitejši davek esejistični klepetavosti in filozofiranju na pamet. Pisec se sklicuje na Aristotela in kategorično zatrjuje, da je umetnost »vedno pripoved o konkretnem, ravno zato pa je resničnejša od zgodovine, torej od pripovedi o splošnem, kot nas uči zavezujoče izročilo Poetike. Ne poznam razloga, da bi dvomil v to starodavno resnico.« Težava je seveda to, da se »dvomu« tu pač ne da izogniti: »zavezujoče izročilo« oziroma »starodavna resnica«, na katero prisega Debeljak, se namreč dejansko glasi ravno narobe. Ko Aristotel razpravlja o razliki med poezijo in zgodovinopisjem, pravi, da – bodimo natančni – »poezija govori bolj o splošnem, zgodovinopisje o posameznostih« (Poetika, 1451 b; prev. K. Gantar). Spodrsljaj, na katerega opozarjam, bi se načeloma sicer lahko zgodil vsakomur. Nerodno je le to, da Debeljak svojo individualno zmoto ponuja kot univerzalno resnico, ta motnja pa je obenem lahko tudi kamenček v mozaiku nadaljnje razlage. (Delo, 1998)


O nevšečnosti biti Slovenec Zgodovina, kultura, ideologija

Uroš Zupan

Včasih so bili intelektualci ... Individualni, osebni glasovi, ki niso bili samo »vest družbe«, ampak so njenemu življenju dajali okus in delali kulturo zanimivo. Ali se danes sploh opazi, kakšna redkost so postali? Ali se ni ta beseda sprevrgla v skoraj poljubno oznako za stalne in začasne doktorirane naseljence v medijskih prostorih in izgubila prvotni pomen? »Klasični« intelektualec se ni nikdar skliceval na svojo formalno strokovno kompetenco, ko pa je stopal v »areno življenja«, ga kričanje ideoloških parol ni oglušilo za logiko, zgodovinski spomin in osnovne etične zahteve. Zmeraj je govoril tako, da je obenem tudi poslušal: zato da bi se ohranjal in širil prostor za mišljenje in življenje. Ko prebiramo Kosove kritike, to iz številnih »soočenj na štiri oči« nastalo kroniko kulturnega življenja v samostojni Sloveniji, se za njimi nevsiljivo, a razločno izrisujejo obrisi takšne figure. Precej osamljena se zdi, a je zato toliko dragocenejša.

Brane Senegačnik

ISBN 978-961-237-653-6

ISBN 978-961-237-653-6

9 789612 376536

Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec

Matevž Kos (Ljubljana, 1966) je literarni zgodovinar, kritik, esejist in urednik. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije. V obdobju 1993–1998 je bil odgovorni urednik revije Literatura, od leta 1998 je urednik knjižnih zbirk Novi pristopi in Labirinti. Leta 2001 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je danes redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Za svoj knjižni prvenec Prevzetnost in pristranost (1996) je prejel nagrado Marjana Rožanca za slovensko esejistično knjigo leta, za monografijo Poskusi z Nietzschejem (2003) pa Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke. Je avtor šestih knjig (tri so bile prevedene v hrvaščino), številnih razprav, esejev, literarnih kritik in kolumn, pripravil in komentiral je tudi nekaj antologijskih izborov. Za mednarodni zbornik Postcommunism, Postmodernism, and the Global Imaginaiton, ki je leta 2009 izšel v Združenih državah (East European Monographs/Columbia University Press), je napisal razpravo The Anxiety of Freedom: Contemporary Slovenian Literature and the Globalizing/Postmodern World, za rusko monografijo Slovenskaja literatura XX veka, ki je leta 2014 izšla v Moskvi, pa poglavje o slovenski poeziji devetdesetih let 20. stoletja.

Matevž Kos

Način vezave in zaporedje sta standardna. Abecedna. Omogočata selektivno branje in izbiranje, lahko berem tisto, kar me zanima, in drugo izpuščam, čeprav bi bilo škoda izbirati in izpuščati, kajti trik Kosove O nevšečnosti biti Slovenec je ravno to, da iz različnih fragmentov, se pravi iz pisanja, ki je nastalo v zadnjih dvajsetih letih, naredi celovito zgodbo; kratko, in tole je zdaj citat iz uvoda v knjigo, »kulturno zgodovino slovenskega 20. stoletja«. Ne gre za zgodovino iz prve roke, ampak za platonski postopek dvojnega posnetka, ne sicer posnetka na relaciji ideja – stvar – umetnina, ampak na relaciji resničnost – zapis o njej. Ti zapisi so različni: teoretski, spominski, publicistični, literarni, filozofski, zgodovinski … – Kosov odgovor na te zapise je kritika, v daljših tekstih čista refleksija, tudi esej, če hočete. Kosovo pisanje je prodorno, jasno, kritično, eruditsko, odlikujeta ga sposobnost sinteze in uvidov ter prefinjena ironija; in ne boste verjeli: tu in tam je tudi strašno zabavno in smešno. Če je ena izmed značilnosti dobe, v kateri živimo, čedalje večji manko zgodovinskega spomina, potem je O nevšečnosti biti Slovenec imenitno zdravilo, da se znebimo te značilnosti, mogoče celo bolezni, in da na zgodovino pogledamo s te tretje – ali pa druge – stopnice, rahlo dvignjeni in zato s toliko boljšim razgledom.

(Izbrane kritike 1993–2013)

Matevž Kos je začel objavljati na začetku devetdesetih let. Kmalu se je uveljavil kot eden najprodornejših slovenskih literarnih kritikov. Tokratni izbor se omejuje na okroglih petdeset kritik oziroma refleksij, namenjenih neleposlovnim delom, ki so izšla v letih 1993–2013. Posebnost knjige z malce provokativnim naslovom je to, da obravnava različne avtorje, katerih pisanje spada v širok problemski sklop, kakor ga v podnaslovu zgoščeno opredeljuje pojmovni trojček zgodovina-kultura-ideologija. Knjiga pravzaprav pripoveduje – od primera do primera – zgodbo slovenskega 20. stoletja in še čez, hkrati pa si njen avtor ne domišlja, da sam stoji nekje tam daleč zunaj, ampak je vanjo, pa čeprav s komentirajoče distance, še kako vpleten. Gre torej za knjigo o različnih prispevkih k novejši slovenski kulturni zgodovini, kakor so jih »zagrešili« njeni klasiki od Josipa Vidmarja, Edvarda Kocbeka in Boža Voduška prek avtorjev, kot so Jože Pučnik, Taras Kermauner, Tine Hribar, Drago Jančar ali Slavoj Žižek, pa do avtorjevih sodobnikov. Kos piše o akterjih slovenskega 20. (in 21.) stoletja, hkrati se tudi sam, dialoško, kritično in/ali polemično, ves čas pa v imenu demokratične kulture, vpisuje v to zgodovino. Nemara zato, ker druge pač nimamo. Tudi to je ena izmed zgodb, ki jih pripoveduje knjiga O nevšečnosti biti Slovenec.


O nevšečnosti biti Slovenec