O nevšečnosti biti Slovenec Zgodovina, kultura, ideologija
Uroš Zupan
Včasih so bili intelektualci ... Individualni, osebni glasovi, ki niso bili samo »vest družbe«, ampak so njenemu življenju dajali okus in delali kulturo zanimivo. Ali se danes sploh opazi, kakšna redkost so postali? Ali se ni ta beseda sprevrgla v skoraj poljubno oznako za stalne in začasne doktorirane naseljence v medijskih prostorih in izgubila prvotni pomen? »Klasični« intelektualec se ni nikdar skliceval na svojo formalno strokovno kompetenco, ko pa je stopal v »areno življenja«, ga kričanje ideoloških parol ni oglušilo za logiko, zgodovinski spomin in osnovne etične zahteve. Zmeraj je govoril tako, da je obenem tudi poslušal: zato da bi se ohranjal in širil prostor za mišljenje in življenje. Ko prebiramo Kosove kritike, to iz številnih »soočenj na štiri oči« nastalo kroniko kulturnega življenja v samostojni Sloveniji, se za njimi nevsiljivo, a razločno izrisujejo obrisi takšne figure. Precej osamljena se zdi, a je zato toliko dragocenejša.
Brane Senegačnik
ISBN 978-961-237-653-6
ISBN 978-961-237-653-6
9 789612 376536
Matevž Kos: O nevšečnosti biti Slovenec
Matevž Kos (Ljubljana, 1966) je literarni zgodovinar, kritik, esejist in urednik. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije. V obdobju 1993–1998 je bil odgovorni urednik revije Literatura, od leta 1998 je urednik knjižnih zbirk Novi pristopi in Labirinti. Leta 2001 je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je danes redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Za svoj knjižni prvenec Prevzetnost in pristranost (1996) je prejel nagrado Marjana Rožanca za slovensko esejistično knjigo leta, za monografijo Poskusi z Nietzschejem (2003) pa Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke. Je avtor šestih knjig (tri so bile prevedene v hrvaščino), številnih razprav, esejev, literarnih kritik in kolumn, pripravil in komentiral je tudi nekaj antologijskih izborov. Za mednarodni zbornik Postcommunism, Postmodernism, and the Global Imaginaiton, ki je leta 2009 izšel v Združenih državah (East European Monographs/Columbia University Press), je napisal razpravo The Anxiety of Freedom: Contemporary Slovenian Literature and the Globalizing/Postmodern World, za rusko monografijo Slovenskaja literatura XX veka, ki je leta 2014 izšla v Moskvi, pa poglavje o slovenski poeziji devetdesetih let 20. stoletja.
Matevž Kos
Način vezave in zaporedje sta standardna. Abecedna. Omogočata selektivno branje in izbiranje, lahko berem tisto, kar me zanima, in drugo izpuščam, čeprav bi bilo škoda izbirati in izpuščati, kajti trik Kosove O nevšečnosti biti Slovenec je ravno to, da iz različnih fragmentov, se pravi iz pisanja, ki je nastalo v zadnjih dvajsetih letih, naredi celovito zgodbo; kratko, in tole je zdaj citat iz uvoda v knjigo, »kulturno zgodovino slovenskega 20. stoletja«. Ne gre za zgodovino iz prve roke, ampak za platonski postopek dvojnega posnetka, ne sicer posnetka na relaciji ideja – stvar – umetnina, ampak na relaciji resničnost – zapis o njej. Ti zapisi so različni: teoretski, spominski, publicistični, literarni, filozofski, zgodovinski … – Kosov odgovor na te zapise je kritika, v daljših tekstih čista refleksija, tudi esej, če hočete. Kosovo pisanje je prodorno, jasno, kritično, eruditsko, odlikujeta ga sposobnost sinteze in uvidov ter prefinjena ironija; in ne boste verjeli: tu in tam je tudi strašno zabavno in smešno. Če je ena izmed značilnosti dobe, v kateri živimo, čedalje večji manko zgodovinskega spomina, potem je O nevšečnosti biti Slovenec imenitno zdravilo, da se znebimo te značilnosti, mogoče celo bolezni, in da na zgodovino pogledamo s te tretje – ali pa druge – stopnice, rahlo dvignjeni in zato s toliko boljšim razgledom.
(Izbrane kritike 1993–2013)
Matevž Kos je začel objavljati na začetku devetdesetih let. Kmalu se je uveljavil kot eden najprodornejših slovenskih literarnih kritikov. Tokratni izbor se omejuje na okroglih petdeset kritik oziroma refleksij, namenjenih neleposlovnim delom, ki so izšla v letih 1993–2013. Posebnost knjige z malce provokativnim naslovom je to, da obravnava različne avtorje, katerih pisanje spada v širok problemski sklop, kakor ga v podnaslovu zgoščeno opredeljuje pojmovni trojček zgodovina-kultura-ideologija. Knjiga pravzaprav pripoveduje – od primera do primera – zgodbo slovenskega 20. stoletja in še čez, hkrati pa si njen avtor ne domišlja, da sam stoji nekje tam daleč zunaj, ampak je vanjo, pa čeprav s komentirajoče distance, še kako vpleten. Gre torej za knjigo o različnih prispevkih k novejši slovenski kulturni zgodovini, kakor so jih »zagrešili« njeni klasiki od Josipa Vidmarja, Edvarda Kocbeka in Boža Voduška prek avtorjev, kot so Jože Pučnik, Taras Kermauner, Tine Hribar, Drago Jančar ali Slavoj Žižek, pa do avtorjevih sodobnikov. Kos piše o akterjih slovenskega 20. (in 21.) stoletja, hkrati se tudi sam, dialoško, kritično in/ali polemično, ves čas pa v imenu demokratične kulture, vpisuje v to zgodovino. Nemara zato, ker druge pač nimamo. Tudi to je ena izmed zgodb, ki jih pripoveduje knjiga O nevšečnosti biti Slovenec.