Page 1

NOVAS PISAR ISBN 978-961-237-845-5

Knjižni natis spletnega učbenika Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu z Wikiknjig naj pomaga informacijam v njem preživeti v času morebitnega električnega ali internetnega mrka. Klikanje po papirju bralca žal ne bo pripeljalo daleč, lahko pa zato knjigo bere na žarkem soncu. Priročnik nadgrajuje predhodnika, ki je pod naslovom

Nova_pisarija_naslovka_FINAL.indd 1

Praktični spisovnik v ponatisih izhajal v preteklih desetletjih, in se od njega razlikuje v tem, da komaj kje še pomisli na potiskani papir. Navaja na strokovno udeležbo na spletu (na Wikipediji, Wikiviru, Wikiverzi), oz. uči spletne pismenosti: sodelovalnega objavljanja, popravljanja, slikovnega opremljanja in licenciranja besedil, iskanja ter citiranja informacij.

MIRAN HLADNIK, literarni zgodovinar, redni profesor za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko FF UL, raziskuje kvantitativne lastnosti slovenskih pripovednih žanrov, feljtonistiko in spletne oblike pismenosti ter predava o njih. Objavil je knjige o povesti, slovenski kmečki povesti, slovenskem zgodovinskem romanu, trivialni literaturi, jezikovni priročnik za turiste, učbenik strokovnega pisanja, kritično izdajo zbranega dela pesnika Alojza Gradnika in še kaj. Na internet postavlja slovensko leposlovje, ureja diskusijski forum Slovlit in sodeluje na Wikimedijinih spletiščih. Njegova besedila in fotografije so pod licencami creative commons prosto dostopni na spletu.

MIRAN HLADNIK: NOVA PISARIJA: STROKOVNO PISANJE NA SPLETU

9 789612 378455

MIRAN HLADNIK

NOVA PISARIJA

STROKOVNO PISANJE NA SPLETU Oddelek za slovenistiko Ljubljana 2016

23.8.2016 14:09:57


Miran Hladnik

NOVA PISARIJA: Strokovno pisanje na spletu

Ljubljana 2016


NOVA PISARIJA: STROKOVNO PISANJE NA SPLETU Avtor: Miran Hladnik Recenzenta: Urška Perenič in Aleksander Bjelčevič Tehnično urejanje in prelom: Aleš Cimprič Naslovnica: Logo strani Wikipedia1 © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za slovenistiko Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2016 Prva izdaja Naklada: 400 izvodov Cena: 24,90 EUR UDK 001.8:378(075.8)(0.034.2) 808.1:004.738.5(075.8)(0.034.2) Izdaja se ravna po spletni verziji na Wikiknjigah (ISBN 978-961-91103-6-2, COBISS ID 273734912) 23. julija 2016 ob 19.48, kjer je objavljena pod mednarodno licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 001.8:378(075.8) 808.1:004.738.5(075.8) HLADNIK, Miran Nova pisarija : strokovno pisanje na spletu / Miran Hladnik. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016 ISBN 978-961-237-845-5 285920000

1  Podnapisi k fotografijam v tej knjigi nimajo dveh podatkov, ki sta sicer obvezna: imena fotografa in njihove spletne lokacije. Če ni drugače napisano, je njihov avtor Miran Hladnik, spletna lokacija pa je dvojna: na začetku sem jih postavljal na Wikiknjige, pozneje pa v Wikimedijino Zbirko (Commons). Tule sta podatka o avtorstvu in lokaciji lahko umanjkala, ker sta privzeta.


Vsebina

3

Vsebina

UVOD ............................................................................................................................................ 7 Kam z avtorjem ................................................................................................................................... 9 Prešernova Nova pisarija ...............................................................................................................10

1 PISMENOST .............................................................................................................................................13 1.1 Informacijska družba ...............................................................................................................21 1.2 Wikiji ..............................................................................................................................................24 1.2.1 Wikiji in šola ......................................................................................................................35 1.3 Avtor ..............................................................................................................................................39 1.3.1 Motivacija za pisanje .....................................................................................................39 1.3.2 Izbira jezika .......................................................................................................................42 1.3.3 Izbira teme ........................................................................................................................45 1.3.4 Vaje v pisanju ...................................................................................................................50 1.3.5 Usoda avtorstva: Soavtorstvo ....................................................................................52 1.3.6 Objavljanje ........................................................................................................................54 1.3.7 Množični um ali pametna množica ..........................................................................57 1.3.8 Avtorske licence: Creative Commons, Copyright ..................................................61 1.4 Bralec .............................................................................................................................................69 1.4.1 Prosti dostop: Založbe, Repozitoriji .........................................................................69 1.4.2 Varovanje zasebnosti ....................................................................................................86

2 KREDIBILNOST ......................................................................................................................................93 2.1 Aktivizem .....................................................................................................................................95 2.2 Avtorstvo .....................................................................................................................................99 2.3 Strokovno recenziranje .........................................................................................................105 2.4 Pravopis ......................................................................................................................................109 2.4.1 Ločila .................................................................................................................................109 2.4.2 Velike začetnice .............................................................................................................113 2.4.3 Drugo ................................................................................................................................113


4

Nova pisarija

2.5 Digitalna pismenost ..............................................................................................................114 2.5.1 Formati besedil .............................................................................................................114 2.5.2 Besedilo v wikijih ..........................................................................................................115 2.5.3 Vaje v wikijih ...................................................................................................................116 2.5.4 Sporočanje popravkov in komentarjev ................................................................118 2.6 Navajanje ...................................................................................................................................120 2.6.1 Čemu sploh citiramo ...................................................................................................120 2.6.2 Prepisovanje ...................................................................................................................124 2.6.3 Citatna industrija: Citatni indeksi, Faktor vpliva, Slovenske znanstvene revije ....................................................................................126 2.6.4 Citatni slogi .....................................................................................................................133 2.6.5 Tehnika citiranja: Opombe, Kratki sklici, Označevanje navedkov, Od kod vse citiramo, Viri in literatura, Zaslon in papir ....................................136 2.6.6 Zgledi: Knjiga, Članek v zborniku, Poglavje, Razprava v reviji, Članek v časniku, Članek na dLibu, Enciklopedijsko geslo, Forum, Spletni tečaj, Blog ... ....................................................................................................144

3 ŽANRI .........................................................................................................................................................193 3.1 Šolsko pisanje ..........................................................................................................................197 3.2 Popravljanje ..............................................................................................................................199 3.3 Komunikacija v stroki ............................................................................................................202 3.3.1 E-pošta .............................................................................................................................202 3.3.2 Socialna omrežja ..........................................................................................................209 3.3.3 Zagovor ............................................................................................................................214 3.4 Literarna kritika .......................................................................................................................216 3.5 Enciklopedični članek ...........................................................................................................218 3.5.1 Biografski članek ...........................................................................................................218 3.5.2 Članek o knjigi ...............................................................................................................221 3.6 Učbenik ......................................................................................................................................225 3.7 Strokovni blog .........................................................................................................................230 3.8 Spletni forum ...........................................................................................................................232

4 SLOG ..........................................................................................................................................................235 4.1 Sestavni deli ..............................................................................................................................237 4.1.1 Naslov ...............................................................................................................................238 4.1.2 Izvleček ............................................................................................................................244


Vsebina

5

4.1.3 Ključne besede ..............................................................................................................246 4.1.4 Kazalo vsebine ...............................................................................................................247 4.1.5 Povezave ..........................................................................................................................248 4.2 Napake ........................................................................................................................................251 4.2.1 Gostobesednost ...........................................................................................................251 4.2.2 Nerazumljivost ..............................................................................................................255 4.2.3 Pomanjkanje konteksta ..............................................................................................257 4.2.4 Manierizem .....................................................................................................................258 4.2.5 Slogovna ubornost ......................................................................................................259 4.2.6 Pristranskost ...................................................................................................................260 4.2.7 Terminologizacija .........................................................................................................263 4.2.8 Spol in število .................................................................................................................265 4.2.9 Mentalno brambovstvo in servilnost ....................................................................266 4.3 Govorna prezentacija ............................................................................................................267 4.3.1 Prosojnice ........................................................................................................................269 4.4 Vizualizacija ...............................................................................................................................272 4.4.1 Fotografije: Licenciranje fotografij, Fotografije kulturne dediščine, Nalaganje na wikije .....................................................................................................272 4.4.2 Infografika: Tabele, Grafikoni, Zemljevidi, Besedni oblak ..............................285 4.4.3 Literarnovedna igra? ...................................................................................................292

5. ISKANJE ...................................................................................................................................................293 5.1 UDK ..............................................................................................................................................295 5.2 DOI ...............................................................................................................................................300 5.3 COBISS ID ...................................................................................................................................301 5.4 Podatki in podatkovne zbirke ............................................................................................303 5.4.1 Iskanje po dLibu ...........................................................................................................306 5.5 Seznami ......................................................................................................................................308

6. DIGITALNA HUMANISTIKA ........................................................................................................311 6.1 Empirične metode ..................................................................................................................319 6.1.1 Programi ..........................................................................................................................322 6.1.2 Projekti, revije ................................................................................................................323 6.1.3 Računalniško jezikoslovje ..........................................................................................324

DODATNO BRANJE ...............................................................................................................................327


6

Nova pisarija

Natisnjena varianta Nove pisarije se od izvirnika na Wikiknjigah v posameznostih razlikuje. Na spletu je vidna razlika med povezavami, ki vodijo na Wikimedijina spletišča, in povezavami na druga spletna mesta, nikjer pa ni že vnaprej očitno, na katero od Wikimedijinih spletišč vodi. Če je že obstajalo geslo v slovenski Wikipediji, je povezava narejena najprej nanj, sicer povečini na Wikipedijo v angleščini. Vir je pri povezavah naveden le takrat, kadar se povezave znajdejo v seznamu literature na koncu poglavij. V tisku so povezave v sivem.

Kako citirati poglavje iz Nove pisarije v tisku? Miran Hladnik. Informacijska družba. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2016. 16–19.

Kako citirati poglavje iz Nove pisarije na spletu? *Miran Hladnik. Informacijska družba. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2016.


Uvod

7

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. Izhajali so med letoma 1990 in 2002 in skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti in pri še kom. Spremembe, ki jih je od zadnjega natisa doživelo strokovno pisanje – povezane so zlasti s prehodom od papirja na zaslon –, so tolikšne, da kličejo po radikalnejši prenovi priročnika, kot jo omogoča dopolnjeni ponatis. V skladu z maniro žargonske prenove arhaizmov, kakor si jo je v naslovu privoščil predhodnik, je oblikovan tudi naslov tele knjige. Sprva je bil v načrtu naslov Nova pismenost, ki se je hotel asociativno navezovati na pionirska gramatikalna podjetja Valentina Vodnika na začetku 19. stoletja, prav kakor se je spisovnik navezoval na popularne priročnike za pisanje »ljubavnih in snubilnih«, ženitnih, poslovnih in drugačnih pisem in na priročnike za opravljanje različnih poklicev.1 Pismenost ni vedno pomenila istega kar angleški izraz literacy, ampak je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja (Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole, 1811, Pozhétki gramatike to je Piſmenoſti Franzoske, 1811, Némſhka píſmenoſt sa ſlovénſko-némſhke ſhole, 1838 oz. 1845) pomenila slovnico. Pleteršnikov slovensko-nemški slovar (1894–95) še pozna ta pomen besede, današnji slovarji pa nič več. Namesto njega navajajo na prvem mestu 'znanje branja in pisanja', ki pa se tudi že umika sodobnemu širšemu pomenu 'znanje, poznavanje česa sploh'. V tem smislu govorimo o digitalni pismenosti, informacijski, medijski, ekološki, prometni, kartografski, plavalni, funkcionalni, finančni, čustveni, matematični ali številčni, bralni, kulturni, politični ... pismenosti. Tale knjiga se podaja v to smer, vendar brez namena popisati vse vrste človekove izrazne iznajdljivosti. Pridevnik nova namiguje na t. i. nove medije, a se tudi tu trezno omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti. Tako se skoraj nič ne ukvarja z zvokom, videom in večpredstavnostjo (angl. multimedia), ampak v prvi vrsti z besedilom na zaslonu, v nekaterih poglavjih pa tudi s sliko. V igri je bil tudi izraz zaslonska pismenost, ki pa je v konkurenčnem tehtanju izgubil, ker mu manjka tista dodatna asociativna teža, ki diči druge domače izraze s tega področja, kot sta npr. ustvarjalna gmajna, spletne dveri. Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira (vsaj kar zadeva slovensko prakso) namenjena gojenju skupinskega avtorstva. To je bil tudi glavni razlog za rahel dvom in odlašanje z odločitvijo, novo knjigo zastaviti v tem mediju, saj gre še vedno za delo, ki je avtorsko individualno. Do nje je prišlo po več premislekih. 1 


8

Nova pisarija

Tako kot se mora Praktični spisovnik za svojo končno obliko zahvaliti številnim pripombam kolegov, študentov in drugih bralcev, na kar je opozorjeno v uvodih k izdajam, tako se bo tudi Nova pisarija prav rada izpostavila dopolnjevanju s strani uporabnikov, s to razliko, da so dopolnila šla v prvem primeru preko avtorja, tule pa so mogoči (čeprav malo verjetni) tudi neposredni posegi. Drugi odločilni moment je vpogled v historiat nastajanja, ki wikipisanje odlikuje od drugih tehničnih možnosti. Tretji moment je princip sprotnega nastajanja, ki omogoča tudi neposredno sprotno uporabnost koncipiranih ali pa že dokončanih poglavij in spodbuja beročo skupnost k oblikovanju povratne informacije in k popravljanju in dopolnjevanju. Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno »rastočo knjigo«.

Jernej Mali. Deklica z rastočo knjigo (2004). Župančičeva jama, Ljubljana.2

Četrti razlog je eksperiment z genezo besedila: ogledovanje sprememb, skozi katere je šlo/gre besedilo, odpira prostor samorefleksije. In ne nazadnje: gre 2  Nova pisarija raste v kontrastni opoziciji s spomeniškim fiksiranjem knjige (Desetletnica projekta Rastoča knjiga. Bukla maja 2012).


Uvod

9

za eksperiment z medijem, s simpatičnim novim orodjem, ki šele z rabo odkriva svoje neslutene možnosti in se osvobaja vzorcev obnašanja v kulturi natisnjene knjige.3 Kam z avtorjem Odgovornost za knjigo ima slej ko prej podpisani (glavni) avtor, tj. Miran Hladnik. Najprej sem bil v dilemi, kako vpisati svojo odgovornost zanjo nekam na začetek knjige tako, da bo to spominjalo na tradicionalne natisnjene knjige, vendar obenem tako, da ne bo v opreki s pojemajočo vidnostjo individualnega avtorja, kakor ga uvajajo Wikimedijina spletišča. Vpis avtorja na »naslovnico« bi ob ponotranjenju principov, ki jih uvajajo wikiji v zvezi z avtorstvom, pravzaprav sploh ne bil potreben, saj je avtorstvo zadostno in celo bolje kot pri tiskanih izdajah dokumentirano v historiatu knjige, vendar se za umik avtorjevega imena zaradi kontraproduktivnosti radikalnih rešitev pa tudi zato, ker avtorskega napuha še nisem popolnoma zatrl v sebi, ne navdušujem. Ne nazadnje tudi zato ne, ker bo treba nekaj izvodov vendarle natisniti, pri natisnjeni knjigi pa je avtorjevo ime na začetku obvezno, zlasti če želimo z objavo pridobiti kakšno točko za potrjevanje svoje akademske ustvarjalnosti, da ne govorimo o honorarju. Je tákole prostodušno izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu nevarno? V principu da, saj se lahko vanj vtakne vsakdo, s pravim imenom ali skrit za psevdonimom ali številko stroja, v praksi pa ne, ker pričakujem v glavnem konstruktivne posege in pripombe, morebitni vandalizem pa znamo odpraviti mimogrede. Kraja ali sovražni prevzem izdelka nista mogoča, prosta uporaba ali adaptacija pa nista samo mogoči, ampak celo zelo zaželeni, seveda z navedbo avtorjevega imena, kakor to narekuje licenca cc na dnu knjige.4 Zadreg nimamo samo z mestom za avtorja, ampak tudi z drugimi običajnimi parametri knjižnega opisa. Npr. datum izdaje. Ko so knjigo vpisali v Cobiss, so dileme razrešili tako, kot lahko preverimo v impresumu. Tam ni zapisana letnica 2012, ko so se tule pojavila prva poglavja knjige, temveč datum vpisa prve izdaje

3  Nastajanje Nove pisarije na javnem mestu bi lahko primerjali s tisto obliko današnjega obrtništva (čevljarjev, kovačev, tiskarjev, zlatarjev, draguljarjev itd.), ki se dogaja pred očmi mimoidočih v nakupovalnih centrih, na turističnih lokacijah in v butičnih izložbah starih mestnih jeder in ponuja tako nastale izdelke v takojšnji nakup, s to razliko, da je zanimanje za njihovo manufakturo očitno, mimo štanta z Novo pisarijo pa razen naročenih obiskov celo leto, odkar sem jo 2. novembra 2012 začel pisati, ni bilo nikogar. 4  Odločam se za zapis kratice cc in polnega imena creative commons z malimi črkami, čeprav večina jezikov pod vplivom rabe v angleščini izraz zapisuje z velikimi črkami. Razloga za zapis z malo sta dva: primerljiv zapis tradicionalne licence copyright (c) oz. © in domnevno male črke v logu in ikoni licence cc; kadar mislimo na ime organizacije Creative Commons, jo pišemo z velikimi začetnicami. O dilemi je tekla beseda na SlovLitu 7. aprila 2013 pod naslovom CC/cc? Uporaben se zdi tudi zapis (cc), ki je primerljiv z zapisom (c) za copyright.


10

Nova pisarija

v Cobiss (tj. 8. maj 2014). Se bodo dodajale letnice, ko bo knjiga doživela bistvena dopolnila? Ali pa se bodo taka dopolnila razumela in vpisovala kot ponatisi? Se bo vpis v Cobiss dopolnjeval glede na morebitne nove udeležence pri izdaji? Bibliotekarjem želim srečno roko pri tem poslu: ne bodo imeli lahkega dela, saj so lastnosti spletnih objektov, posebno tistih na wikijih, zelo drugačne od natisnjenih knjig. Prešernova Nova pisarija

Nova pisarija, prve tri strani iz cenzurnega rokopisa Prešernovih Poezij

Sklicevanje na Franceta Prešerna ni nikoli odveč. Naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, objavljene v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831, s katero je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije. Pesnitev je med Prešernovimi daljšimi, saj obsega 47 tercin (142 verzov).5 Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja. Z nesimpatičnim pisarjevim stališčem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarja Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja6 ter cenzorja Jurija Pauška. Spomin na pesnitev je primeren tudi zato, ker se začne enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega 5  Pesnitev vsebuje 30 pisarjevih in 18 učenčevih replik; 21. tercino si delita, zadnja, pisarjeva replika pa je samo iz enega verza. 6  Ne zamešati tega s 26 let mlajšim soimenjakom in Prešernovim sošolcem Matevžem Ravnikarjem.


Uvod

11

in količinsko neobvladljivega porasta pisanja: »De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari, / že bukve vsak šušmár dajè med ljúdi« – očitno je čas okrog 1830 primerljiv s tistim okrog 2010, 180 let pozneje, čeprav sta delež pismenosti in njun značaj zelo zelo drugačna: Cobiss za 1830 našteje le 50 monografij v slovenščini, za 2010 pa preko 30.000.7 Prav zelo izvirna tale reciklaža Prešernovega teksta ni. Leta 1944 je Propagandni odsek IX. korpusa NOV in POJ nekje na Primorskem izdal 29 strani obsežno ciklostirano publikacijo z naslovom Pred tremi leti in druge. V kolofonu stoji, da je šlo za tretji zvezek zbirke Nova pisarija (prvega, drugega in morebitnih nadaljnjih Cobiss ne pozna), med sentimentalne naključnosti pa spada podatek, da je avtor dveh tekstov v brošuri, Med šotori in Zlo, matematik in moj pokojni gimnazijski razrednik, tedaj partizanski pesnik Lado Kuster.8

7  Uporabljen je bil ukaz py=1830 and la=slv oz. py=2010 and la=slv. 8  Zgodba o tem, kako sem več kot desetletje po njegovi smrti na jeseniškem smetišču slučajno odkril njegovo knjižnico, je vredna literarne obdelave.


Pismenost

13

1 PISMENOST

Ker je 'znati brati in pisati' skoraj preveč enostavna definicija pismenosti, naj poskusim z nekoliko bolj zapleteno: biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pojem pismenosti se je svojčas rodil, da bi odlikoval tiste posvečene posameznike, ki so za razliko od večine – ta se je sporazumevala ustno – znali oblikovati in razlagati tudi napisane reči, sprva pač religiozne tekste. Kot do vsake elite je tudi do te nepismena večina razvila nezaupljivo distanco, sicer izraz pismouk ('razlagalec svetih spisov', 'učenjak') v našem slovarju ne bi dobil slabšalnega podtona. Nič ni pomagalo negodovanje in upiranje množic: z uvedbo obveznega šolanja, kar se je v naših krajih zgodilo po cesarsko-kraljevem ukazu v zadnji četrtini 18. stoletja, je pismenost začela izgubljati status spretnosti privilegirane manjšine in pričenjala postajati nuja za vsakega posameznika. Danes je biti nepismen ali polpismen sramotno in družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in nekako samoumevno je, da tako imenovani razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke blizu 100. Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekoč je pisati pomenilo pisati z roko. V prvem razredu osnovne šole s svinčnikom, potem s peresnikom in kmalu nato z nalivko; kemični svinčniki so prišli pozneje in so jih nekateri strogi pedagogi celo preganjali. Udarjanje po tipkovnici je bilo rezervirano za profesionalce: strojepiske v tajniški službi, za stavce, publiciste in znanstvene pisce. Z izjemo administrativnih šol nas tipkanja ni učil nihče, namesto tega lepopisje: pomočiti pero v tintnik, vleči tanko gor in debelo dol. Kdo še piše danes z roko? Če izvzamemo šolajočo se mladino, pišejo redno tako pravzaprav le pisci grafitov, kaligrafski opremljevalci diplom in plaket, sleherniki pa v pismih ob res posebnih priložnostih, kot so smrt, poroka, rojstvo, in seveda takrat, ko se nam pokvari računalnik ali izgubimo mobi. Celo kondukterji na slovenskih vlakih, za katere se je do nedavnega zdelo, da bodo ostali muzejski primer službe, ki je eksistenčno odvisna od blagajniškega blokca in svinčnika, so prešli na tipkanje in tiskanje vozovnic na elektronski napravi. Spremembe komunikacijskih navad so pripeljale do konfliktov med sporazumevalnimi praksami. Starejši pismeni državljani radi očitajo mlajšim, da se ne znajo izražati, da ne znajo spraviti skupaj poštenega stavka, da so skratka kljub osmim ali devetim letom šolskega omikanja nepismeni. Če bi mlajše spopad z očitarji zanimal, bi najbrž odgovorili, da so nepismeni le oni, ker ne obvladajo osnov sodobne komunikacije: ne znajo poiskati informacij na internetu, ne znajo jih hitro selekcionirati in ne znajo napisati navadne e-pošte, kaj šele klepetati


14

Nova pisarija

na forumih in v blogih. Kaj jim pomagajo lepo zloženi stavki, ko pa jih ne znajo spraviti na zaslon! Dandanašnji še službe ne bi dobili, saj je brez računalniških spretnosti ne dobijo niti skladiščnik, šofer in prodajalec. Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji. Kreativni del komunikacijskega razmerja je bil do pred kratkim pri medijih zelo omejen. Poslušalec, bralec ali gledalec so bili dejavni samo toliko, kolikor so lahko svobodno izklapljali naprave ali zapirali publikacije, odzivanje sprejemnikov na informacije ali pogovarjanje s tvorci sporočil pa ni bilo predvideno. Pogostnost take enosmerne komunikacije je napeljevala k stališču, da za pismenega označimo že vsakogar, ki se je naučil pritiskati na tipke »naprej«, »hitro naprej«, »na začetek«, »snemaj«, »razveljavi« itd., oziroma se je naučil sprehajati po menijih na zaslonu in se s pritiskom na vnašalko (enter) odločati med ponujenimi možnostmi. Spretnosti sprehajanja po izbirah seveda ne moremo pripisovati zgolj svetlemu svetu novih medijev in elektronskih naprav. Izkušnja sploh ni nova, spomnimo se samo na reševanje šolskih testov ali vprašalnikov pri vozniškem izpitu ali številnih drugih preizkusov znanja, kjer smo z obkrožanjem a) ali b) ali c) eksaminatorju dokazovali svoje obvladovanje snovi. Pritisk na gumb alarmnega sistema, mikrovalovke, centralnega ogrevanja ... res lahko interpretiramo kot tvorjenje sporočila, npr. »zaženi napravo«, »nastavi temperaturo«, »vključi brisalce«, vendar spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti, kakor v svetu tradicionalne pismenosti ni bilo dovolj le lepo ošiliti svinčnik, znati omočiti pero v tintniku in ravno prav trdo pritisniti z njim ob papir, da je pustilo lepo sled. Med samoumevne tehnične spretnosti spada npr., da znamo pravilno napolniti baterije mobilnih naprav, hitro najti tipke za vklop in izklop mobija, se znajti na računalnikih (na letališču, na internetni točki, v knjižnici tuje univerze) in v različnih programih, se zaščititi pred virusi in reklamnim smetjem, se naučiti brisati sporočila v prenatrpanem elektronskem poštnem nabiralniku itd. Za civilizacijsko nepismeno teslo imamo lahko upravičeno npr. tistega koncertnega obiskovalca, ki je svoj mobi najprej pozabil izklopiti, potem ko mu sredi predstave začne zvoniti, pa panično zardevajoč ne najde tipke za izklop. In resno lahko podvomimo v elektronsko pismenost tistega dopisovalca, ki se je odločil v e-sporočilu uporabljati same velike črke. Zloglasna komunikacijska enosmernost, ki je generirala tožbe o pasivizaciji in medijski manipulaciji sprejemnikov, se naglo razblinja. Dnevna zapoved se glasi: interaktivnost. Take so računalniške igrice, televizija na zahtevo, možnost preživetja na dolgi rok imajo le časopisi, ki široko odpirajo vrata bralskim komentarjem, spletna enciklopedija je v celoti delo bralcev oz. uporabnikov, ki jim je bila nekdaj določena pasivna vloga.


Pismenost

15

Pismenost ni ena sama, pismenosti (specialnih pismenosti) je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Več jezikov ko znam, več veljam, bolje se znajdem v svetu. Če znam brati note ali celo komponirati, sem glasbeno pismen, če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen, če znam z računalnikom, sem računalniško pismen, če se znajdem v mestu, sem urbano pismen, če se uspešno pogovarjam s poklicnimi kolegi, sem v svoji študijski panogi strokovno pismen. Našteto so specialne pismenosti, to je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule, po svoje komunicirajo med seboj nadzorniki poletov, telegrafisti, vohuni, tatovi, avtoprevozniki in prostituti. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna in nad dejstvom, da nekdo npr. ne zna sam napraviti in postaviti svoje spletne strani, se nihče ne more zgražati, saj tega še ni med zahtevami splošne pismenosti, zaskrbljujoče pa je, če tega ne znajo napraviti tisti, ki naj bi jih pisanje preživljalo. Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati. Testi pismenosti, ki smo jim izpostavljeni, so pri nas deležni velike pozornosti (npr. PISA 2009), zlasti takrat, kadar s slabo uvrstitvijo na primerjalnih lestvicah razvitih načenjajo slovensko kulturno samozavest. Publicistična vznemirjenost je dober znak in prvi pogoj za to, da se napake popravijo, priča tudi o velikem pomenu, ki ga pripisujemo pismenosti.9 Slabo se šolarji odrežejo pri t. i. bralni pismenosti, nadpovprečni pa so rezultati slovenske e-pismenosti. Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo (in za njihovo upoštevanje), kar je za pridne državljane, ki zaupajo prosvetljenim idealom svojih vlad, sicer lepo, ni pa zadnji civilizacijski cilj, ker manjka še moment kreativnosti. Ken Robinson trdi, da je prizadevanje za kreativnost pomembnejše od opismenjevanja,10 sam pa ne bi kreativnosti postavljal v opozicijo pismenosti, ampak kot zadnji cilj opismenjevanja. Vsakdanja pisna sporočila danes (2013, pa tudi še 2016) tipkamo, največkrat menda v mobije. Leta 2009 je povprečni Slovenec uporabljal vsaj en telefon11 in domnevamo lahko, da tudi popularno funkcijo pošiljanja kratkih sporočil ali esemesov. Nekaj manj, a še vedno več kot polovica populacije, sporočila tipka tudi v računalnik; projekt Raba interneta v Sloveniji navaja blizu enega milijona rednih uporabnikov tega medija. Komunikacija preko mobijev in računalnikov je zato že del splošne pismenosti. Pojem pismenosti se bo v prihodnje gotovo še zelo spreminjal. Napoveduje ga brisanje meje med pisanjem, tipkanjem in narekovanjem 9  Petra Mlakar. Pravi stresni test za Slovence. Dnevnik – V objektivu 14. dec. 2013. 4–5. 10  Ken Robinson pravi, da šole ubijajo kreativnost. TED: Ideas worth spreading. [Video] 2006. 11  Povprečni Slovenec uporablja več kot en mobilni telefon. Finance 27. dec. 2009.


16

Nova pisarija

v komunikacijske naprave ali občevalnike, kot bi jim rekel Boris Grabnar. Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo še danes. Če bi hoteli izrazu pismenost vrniti pomen posebnega znanja, ki ga je imel do 18. stoletja, bi morali zvišati prag, ki loči pismene od nepismenih. Odkar ni nobene ovire za dejavno udeležbo vsakogar pri publiciranju, bi za tak prag lahko določili prav internetno publiciranje. Bloge prebira 43 % uporabnikov interneta, to je 417.000 Slovencev, in so zato relevanten medij, piše pa jih 6 % internetnikov, kar spominja na odstotke pismenosti pred uvedbo obveznega šolanja. Sicer pa zakaj bi hoteli pismenosti vrniti nekdanji ekskluzivni status? Saj je to tako, kot če bi nespametno zahtevali, naj se vrne izvirni pomen izrazu računalnik, ki je svojčas res pomenil napravo, s katero se je v prvi vrsti računalo, medtem ko danes počnemo z njim vse mogoče. Ne, sprijaznimo se raje s tem, da pismenost danes določa obnašanje velike večine, in prizadevajmo si vanjo sproti vključevati vedno nove aspekte in zahteve ter širiti krog pismenih.

Ludisti razbijajo stroj, 1812. Wikimedia Commons.

Carl Spitzweg. Der arme Poet, 1839. Wikimedia Commons. Tako bi bila videti vrnitev v čase gosjega peresa.

Spričo čedalje množičnejše, enostavne in simpatične elektronske komunikacije je zaskrbljujoče, kadar si kdo iz sloja, ki tradicionalno skrbi za opismenjevanje (šolniki, literati, nad kulturno dekadenco nenehno zaskrbljeni humanistični izobraženci), privošči do nje ignoranco, noče odpreti svojega elektronskega poštnega računa, ne gleda redno pošte v njem ali ne odgovarja nanjo ter trmasto prisega na »bolj avtentično« uporabo polžje pošte. Zelo dolgo se je tako grdo obnašal velik del članov Društva slovenskih pisateljev, ki so po svojem lastnem prepričanju zaslužni za ustanovitev slovenskega naroda in za njegovo identiteto: marsikdo si ni priskrbel niti e-naslova, kaj šele da bi se potrudil s spletno prezentacijo, čeprav gre za ljudi, ki jim je pisanje poklic in bi jih moral odziv bralcev še


Pismenost

17

kako zanimati. Podobno lesena je bila Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Hvaliti se s tem, da ne vemo, kaj je to Google in kako nas tudi nič ne zanima, kar si dovoli poznana slovenska pesnica, je podobno kot hvaliti se s tem, da v hiši nimamo elektrike in tekoče vode ter da smo čisto zadovoljni s straniščem na štrbunk. Na srečo je nostalgičnih zagledancev v preteklost, malikovalcev gosjega peresa, ki bi želeli kolo zgodovine vrteti nazaj, vedno manj in njihovi apeli in tožbe izzvenevajo v prazno.12 Razvoju komunikacijske tehnologije se je nesmiselno po amiševsko ali celo v razbijaškem slogu ludistov iz začetka 19. stoletja upirati. Zakaj ne bi raje tehnologije obrnili sebi v prid in si z njo pomagali do raznovrstne, čim bolj kompleksne in učinkovite pismenosti? Navdušenje za informacijsko družbo in njeno elektronsko podporo je vendarle treba trezno omejiti. Izmed argumentov, s katerimi bi želeli delati reklamo za poračunaljenje našega delovnega in rekreativnega okolja, je treba brisati iluzijo, ki predpostavlja, da bo po novem računalnik namesto nas opravil marsikatero nalogo in nam tako prihranil nekaj energij in omogočil več prostega časa. Ravno narobe je res: računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njimi ni bilo. In to je dobro tako za posameznika kot za skupnost, saj kam pa bi z dodatnim prostim časom, ko nam pa že ta, ki ga imamo, začne hitro presedati in nas bremeniti z vprašanji o smiselnosti bivanja. Ideal prostega časa je prazna fantazma, v resnici je človek zadovoljen, kadar smiselno, to je ustvarjalno dela.

Prihod novih tehnologij vedno spremlja strah, ki se kmalu izkaže prazen.13

12  Tile stavki so namenjeni tistim srednješolcem, ki se morebiti odločajo za vpis na slovenščino iz napačne domneve, da je slovenistika cona, geto, kjer ne bo treba delati z računalnikom, in zadnja straža pred sovražno tehniko. Ne, slovenistika ni prostor umika iz življenja, zbirališče čudaških upornikov proti civilizaciji, gojišče elitističnega ekskluzivizma in ritualizacije in muzealizacije literature in jezika. 13  Vožnja po železnici. Kamnotisk iz Blaznikove tiskarne; avtor je J. Seeland. V Prilogi Kmetijskih in rokodelskih novic 19. apr. 1848 je bila objavljena inačica te slike, ki pa je na dLibu žal obrezana.


NOVAS PISAR ISBN 978-961-237-845-5

Knjižni natis spletnega učbenika Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu z Wikiknjig naj pomaga informacijam v njem preživeti v času morebitnega električnega ali internetnega mrka. Klikanje po papirju bralca žal ne bo pripeljalo daleč, lahko pa zato knjigo bere na žarkem soncu. Priročnik nadgrajuje predhodnika, ki je pod naslovom

Nova_pisarija_naslovka_FINAL.indd 1

Praktični spisovnik v ponatisih izhajal v preteklih desetletjih, in se od njega razlikuje v tem, da komaj kje še pomisli na potiskani papir. Navaja na strokovno udeležbo na spletu (na Wikipediji, Wikiviru, Wikiverzi), oz. uči spletne pismenosti: sodelovalnega objavljanja, popravljanja, slikovnega opremljanja in licenciranja besedil, iskanja ter citiranja informacij.

MIRAN HLADNIK, literarni zgodovinar, redni profesor za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko FF UL, raziskuje kvantitativne lastnosti slovenskih pripovednih žanrov, feljtonistiko in spletne oblike pismenosti ter predava o njih. Objavil je knjige o povesti, slovenski kmečki povesti, slovenskem zgodovinskem romanu, trivialni literaturi, jezikovni priročnik za turiste, učbenik strokovnega pisanja, kritično izdajo zbranega dela pesnika Alojza Gradnika in še kaj. Na internet postavlja slovensko leposlovje, ureja diskusijski forum Slovlit in sodeluje na Wikimedijinih spletiščih. Njegova besedila in fotografije so pod licencami creative commons prosto dostopni na spletu.

MIRAN HLADNIK: NOVA PISARIJA: STROKOVNO PISANJE NA SPLETU

9 789612 378455

MIRAN HLADNIK

NOVA PISARIJA

STROKOVNO PISANJE NA SPLETU Oddelek za slovenistiko Ljubljana 2016

23.8.2016 14:09:57

Nova pisarija: strokovno pisanje na spletu  

Knjižni natis spletnega učbenika Nova pisarija: strokovno pisanje na spletu z Wikiknjig naj pomaga informacijam v njem preživeti v času more...

Advertisement