Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti by Znanstvena zalozba FF

Janko M. Lozar

Janko M. Lozar, rojen leta 1973 v Črnomlju, je izredni profesor za filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer predava predmete Zgodovina fenomenologije, Sodobna fenomenologija in Filozofija religije. Kot predavatelj je sodeloval na več domačih in mednarodnih filozofskih srečanjih (Praga, Dubrovnik, Minsk, Varšava, Zagreb). Njegovo znanstveno-raziskovalno delo se umešča v fenomenološko polje in izhaja predvsem iz razmislekov o nihilizmu, krizi evropske umnosti in zgodovini biti, kot so jih razvijali Nietzsche, Husserl in Heidegger. Doslej je objavil tri knjige, Vedrenje vedrine (2011), Fenomenologija razpoloženja (2012) in Nietzsche skozi nihilizem (2014).

ISBN 978-961-237-870-7

9 789612 378707

Nietzsche_in_Heidegger_naslovka_2.indd 1

Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti

Bo že držalo, da je aktualnost sodobnosti tista, ki caplja za mislijo in ne tako modno in predvsem zavajajoče obratno. Naj ta prevratna misel – kakšni časi, da mora biti prevratna! – pospremi bralca v bralno izkušnjo, v neko nenavadno zbiranje v ubranost. Pričujoča knjiga, ki se sooča s filozofijo Nietzscheja in Heideggra, je plavalka, ki gleda, kako ji morsko dno pod nogami izginja v temo. Lučaj stran od obale, kjer se sončijo ustaljene razlage in se marljivo prestavljajo z boka na bok, lebdi na gladini dobrega starega evropskega morja in se zazira v globine. Kopalec v soncu, si si nabral dovolj moči in poguma, da zabredeš v uganko ubranosti? Že slutiš, kaj vedri tam doli pod temnim previsom, kaj preseva iz globin sveta?

17.11.2016 9:08:29

Janko M. Lozar

Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 1

17.11.2016 9:07:59

Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtor: Janko M. Lozar Recenzenta: Branko Klun, Lenart Škof Lektorica: Katja Križnik Jeraj Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Slika na naslovnici: Dan, Naja in Ajda Lozar Mrevlje © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016 Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2016 Prva izdaja Naklada: 300 Cena: 19,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

1Nietzsche F. 1Heidegger M. LOZAR, Janko Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti / Janko M. Lozar. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-870-7 287210496

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 2

17.11.2016 9:07:59

Kazalo vsebine Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 I. del: Sporna vzajemnost Nietzscheja in Heideggra . . . . . . . . . . . . . . . 7 1 Nietzsche in Heidegger v precepu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 2 Vekovito vračanje enakega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 3 Filozofska poiesis Zaratustrove prikazni in uganke . . . . . . . . . . . . 37 II. del: Vzajemnost Nietzscheja in Heideggra . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 53 4 Posluh za izročilo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 5 Breztemeljni temelj drugega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71 6 Nietzschejeva filozofija religije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79 III. del: Z Nietzschejem in Hedeggrom v interpretacijo . . . . . . . . . . . . 91 7 Frederic Jameson in postmoderna umetnost . . . . . . . . . . . . . . . . 93 8 Problem naravne teologije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 109 9 Heideggrova subverzija Protagore . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 10 Kierkegaard in mi današnji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 11 Pirjevec in usmrčevanje smrti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 167

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 3

17.11.2016 9:07:59

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 4

17.11.2016 9:07:59

Uvod Privlačnost Nietzschejeve in Heideggrove misli s časom ne popušča. Prej drži obratno: število filozofskih knjig, ki skušajo zajeti njunega genija, po svetu strmo narašča. Razlog za to sta njuni filozofski govorici, ki po silovitosti in enigmatično sti uvida prekašata pojmovne podvige, ki prihajajo za njima. Današnji politično (in komaj da v čem filozofsko) korektni viki in kriki kritikov Nietzschejevega über menschevstva in Heideggrovega antisemitstva, te muhe enodnevnice znanstveni kov kot, roko na srce, neizživetih politikov, samo dodatno utrjujejo njuno filozof sko silnost, s tem ko kažejo, kako daleč je mogoče zaostajati tudi še za zasledovalno skupino resno filozofirajočih. V zadnjem času narašča tudi število študij, ki se hvaležno lotevajo primerjalne analize obeh tuhtačev. Vse več je poskusov osvetlitve mentalnega morja, ki sega globoko v zgodovino, prihodnost in trenutnost in nemška misleca žene v snovanje s svojim somračnim pravzgibom. Vštric s tem sicer raste tudi očitnost, kako daleč na površini smo, mi današnji površneži, od zadovoljive razvidnosti njegovih globin. Seveda sta daleč od čiste razvidnosti tudi oba v uganke biti zagledana tuhtača. Toda razlog za takšno prostranost in brezdanjost našega dobrega starega evrop skega miselnega morja bi znala biti kar daljnovidna globokoumnost obeh nemških duhov, ki vselej znova osuplja in je vir navdiha za premnoge mislece današnjosti – in ponovljeni prvi razlog, zakaj število filozofskih knjig o mislecu ubranosti volje in mislecu ubranosti biti strmo narašča. Pričujoča monografija je poskus takega miselnega zajetja. Posamezna poglavja so nastajala kot samostojni prispevki zadnjih ducat let, da bi tu v presenečenem vzvra tnem pogledu in po naknadni premišljeni predelavi prišli na dan kot organska, še vedno kočljivo odprta, seveda, pa vendar celota. Prvi del prinaša nabor treh besedil, ki vsako na samosvoj način ponavlja zahtevno vajo soočenja z Nietzschejevo (in našo lastno, evropsko) uganko vseh ugank biti, z nemajhno ambicijo, da Nietzscheja reši Heideggrove neizprosne kritike in silovi tega očitka, da je njegova filozofija goli prevrat platonizma, brez preostanka zgolj in samo dovršitev Platonove metafizike in zatorej neoprostljiva pozaba resnice biti. Vsa tri besedila pri Nietzscheju iščejo isto. Tisto nenavadno in veličastno isto pro tometafizično jedro, ki se ga lahko Heidegger (vse preveč) ekskluzivno polasti le tako, da ga pri Nietzscheju ne sme videti: prafenomen ubranosti biti kot physis. S tem je namen prvega dela dosežen. V dovoljšni jasnosti se pokaže nemetafizičnost resnice volje do moči, njena intimna bližina s predbivajočno resnico biti in s tem interpretativna spornost razmerja med mislecema.

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 5

17.11.2016 9:07:59

Če prvi sklop izreka spornost razmerja, drugi sklop nagovarja njuno vzajemnost. Tu pridejo na vidno konture strmo padajočega dna mentalnega morja, ki vzgiblje njuno mišljenje: specifični, obema skupni (neheglovski) posluh za izročilo in ne usmiljena kritika poplitvenega duha, ki vedno bolj tone v moralistično barbarstvo in tehnično (tudi pojmovno dialektično) razčlovečenje; skupno odpravljanje v breztemeljno brezrazložnega kot skok v čas in odprto zgodovino smisla; sku pno prebolevanje obema lastne mahinalne dejavnosti kot srčike metafizične biti; skupen razklepajoč odnos do sklenjenosti metafizike v ontoteologijo – vse tu obravnavane topike dajejo jasno slutiti njuno (spet skupno) prizadevanje za re habilitacijo predmetafizične, arhajske, predplatonske misli, ki mirno čaka na nas današnje in prihodnje. V tretjem in zadnjem sklopu besedila črpajo elan iz poprej raziskanega skupnega mentalnega morja in se ozrejo po drugih mislecih. Mislecih, ki so prišli najvidneje do izraza že skozi njuno interpretacijo (subverzivnost Protagore glede na klasično antično in novoveško interpretacijo, času neprimerna razmišljanja Kierkegaarda) in mislecih s sodobnega filozofskega prizorišča: kritični pretres platonistične kon cepcije postmoderne Frederica Jamesona skozi prizmo njune kritike platonizma, kritika Connellove interpretacije naravne teologije v luči Nietzschejeve kritike te ologije morale in Heideggrove ontološke subverzije ontoteologije in nazadnje še interpretacija Pirjevčeve, obema mislecema zveste in obenem oba po miselnem slogu nemara celo nadgrajujoče filozofske angažiranosti. S tem knjiga spelje vodo na mlin tezi, da je dobro evropejstvo, kot ga v veliki meri soizmerno mislita velika nemška duhova, tudi slovenska najintimnejša zadeva. Bo že držalo, da je aktualnost sodobnosti tista, ki caplja za mislijo in ne tako mo dno in predvsem zavajajoče obratno. Naj ta prevratna misel – kakšni časi, da mora biti prevratna! – pospremi bralca v bralno izkušnjo, v neko nenavadno zbiranje v ubranost. Pričujoča knjiga je plavalka, ki gleda, kako ji morsko dno pod nogami izginja v temo. Lučaj stran od obale, kjer se sončijo ustaljene razlage in se marljivo prestavljajo z boka na bok, lebdi na gladini dobrega starega evropskega morja in se zazira v globine. Kopalec v soncu, si si nabral dovolj moči in poguma, da zabredeš v uganko ubranosti? Že slutiš, kaj vedri tam doli pod temnim previsom, kaj preseva iz globin sveta?

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 6

17.11.2016 9:07:59

I. del Sporna vzajemnost Nietzscheja in Heideggra

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 7

17.11.2016 9:07:59

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 8

17.11.2016 9:07:59

Nietzsche in Heidegger v precepu1

Heidegger je bil prvi mislec, ki je Nietzscheja z odločno filozofsko gesto prestavil z literarnega na filozofski zemljevid. Filozofsko, metafizično relevanco so predhodni interpreti Zaratustrove zapuščine kljub najsi še tako briljantnim zagovorom ali moralno vzvišenim in zato slabovidnim zavrnitvam spregledali. Še vedno pa lahko odkrijemo neko Nietzschejevo temo, ki jo je spregledal Heidegger sam in ki lahko plodno prispeva k nadaljnjemu razumevanju Nietzschejeve in Heideggrove enor mne filozofske zapuščine kot tudi resnice današnjosti – in prihodnosti. Takoj na začetku z enobesedno gesto odprimo vrata smisla, ki nas bodo popeljala v njuno skupno areno: ubranost. A še preden stopimo skozi vrata k tej zagatni temi, velja za hip obstati pri vratih in na kratko orisati osnovne konture Heideggrovega filozofskega projekta. Biti v svetu, pravi v Biti in času, je temeljni eksistencial, bi stveni, neizbrisni način biti človeka kot tubiti. Tubit srečuje svet in sebe in druge prek svoje vselejšnje biti v svetu. Heidegger s to nenavadno krožnostjo mišljenja, drugače kot filozofi iz preteklosti, tako bližnje kot daljne,2 ponuja filozofsko obrav navo predfilozofskih zadržanj, ravnanj in razumevanj, ki so v kartezijanski tradiciji obveljala kot poglavitna ovira na poti k resnici in resničnemu spoznanju. Njegov filozofski projekt se v bistvenih določilih razlikuje od Descartesovega. Naj hitrejša bližnjica za ponazoritev te razlike je, če se osredotočimo na prvo meditacijo iz Meditacij in drugi paragraf Biti in časa: ob vstopu v kartezijanski svet smo najprej naprošeni, da odpravimo, ukinemo lastno vsakdanjost. Če se hočemo podati na pot k resničnemu spoznanju, moramo odriniti v stran in odmisliti vse tisto, kar je filozofsko popolnoma nerelevantno. To pa ni nič drugega kot tisto, kar nosi in je domačnost živetega sveta. Miselna pot, ki se kartezijansko ubira v samogotovost, je, kot vsi dobro, in nemara vse preveč dobro vemo, metoda radikalnega dvoma. Ob čutek pripadnosti družini ali domovini, starševska ljubezen, privlačno izmuzljive sanje, spomini na bližnje in daljne reči, zgodbe starih staršev, spontano privrevanje melodije in besed domače govorice, gostota temne slutnje konca, trepet svetlega pričakovanja jutrišnjega, razvneti strahovi, tesnoba, slasti, neizmerna čudesa čut nosti – vse to moramo ovreči kot nekaj zavajajočega, kot nekaj, kar nas ogroža tako, da nas neopravičljivo speljuje s poti resničnega spoznanja. Dvom brez vsakega vzbujanja dvoma, z najvišjo samogotovostjo, spodkopava temeljno zaupanje v čute: kar se nam sprva kaže kot goreča sveča, se kaj kmalu spremeni v tekoč vosek in 1 2

Pričujoče poglavje je predelava članka, ki je bil objavljen v angleškem jeziku: Lozar, J. (2008): »Nietzsche and Heidegger.« V Synthesis philosophica, vol. 23, fasc. 1, str. 121–133. Izjema je tu, kot malone vedno, Platon. Primerjaj denimo njegov dialog Teajtet, kjer je doksa razumljena pozitivno. Ali pa dialog Parmenid, kjer ima eksistenco nasebnih idej (in resnice), v absolutnem kontrastu z minljivim svetom stvari, za absolutno zavajajočo. Da niti ne začnemo omenjati predplatonskih mislecev.

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 9

17.11.2016 9:07:59

zato je zaznavanje (sveče) nekaj, čemur enostavno ni mogoče zaupati. Vidimo, kako Descartes skozi negacijo domačnosti čuteče čutnonazornega kliče po artikulaciji in afirmaciji zgolj in samo teoretske spoznavne naravnanosti. Kako totalno drugače nam spregovori začetek Heideggrovega prvenca: človek je bitje, ki srečuje svet, sebe in druge v najrazličnejših razsežnostih in vidikih, tudi neteoretskih, kot bitje, ki je – na način biti v svetu. Nesmiselna krožnost? Še zdaleč ne. Tubit v nagovarjanju biti, tudi neteoretskem, bit bivajočega že vselej, najsi še tako predpojmovno, razume. In s tem je vselej že, pa četudi predteoretsko, na poti resnice. Vse tisto, kar je pri Descartesu postavljeno iz igre, zdaj služi kot pozitivna podlaga za razvitje znanstvenega ali filozofskega spoznanja, natanko skozi refleksi jo različnih modusov svetnosti tubiti. Descartesov cogito sum je subjekt, čigar naravo je – po izbrisu svetnega izkustva – mogoče misliti v kategorijah natanko zato, ker si prizadeva razkriti njegove strukture, ne da bi zmogel misliti teorijo kot zgolj enega od načinov biti človeškosti. Heidegger tubit kot bistvo človeka obravnava v temeljnih določilih kot eksisten cialih, saj je mnogoterost načinov biti tubiti ultimativna »brezpredmetna zadeva« njegovega filozofskega prizadevanja. Če kategorije izražajo/določajo bistvo člove ško bivajočega ne glede na vprašanje biti, oziroma natančneje vprašanje ekskluziv nosti teoretskega načina biti, pa mora Heideggrov poskus določitve mnogoterih zadržanj tubiti kot eksistence kategorialni jezik postaviti ad acta in se dokopati do samosvoje filozofske govorice. Zato se temeljne filozofske besede, ki izrekajo eksistenco tubiti, ta sum kogita, imenujejo eksistenciali. Temeljni eksistenciali, ki razkrivajo resnico eksistence tubiti, so – kot vselej nerazvezljivo prepleteni! – raz položenje, razumevanje in govorica. Eksplikacija predteoretske resnice biti človeškega bitja tako služi kot utemeljitev teo rije, klasično razumljene raz-umnosti, na breztemeljnem temelju prvobitne odprto sti v mnogotere načine biti, tudi in predvsem fronezistično razumnost kot delujoče občevanje. Povrh vsega pa še ponuja smiseln odgovor na vprašanje, od kod in čemu sploh človekova teoretska odprtost do bistvenosti eksistence. To pa je vprašanje (in odgovor), ki se mu je filozofska transcendentalna tradicija pred Heideggrom izogiba la, in to v totalni samoumevnosti izogibanja, saj je moderna filozofija čvrsto slonela na podmeni izvenčasovnega karakterja kogita, transcendentalne zavesti ali absolutnega jaza. Če namreč prisluhnemo Husserlu, je vprašanje naravne biti ali nebiti zavesti po izvršitvi transcendentalne redukcije nerelevantno. Nas lahko ob tem sploh preseneča, da Husserl ta transcendentalni obrat primerja z religioznim spreobrnjenjem?3 3

Glej sklepno poglavje Husserlove zadnje knjige Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenomenologija.

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 10

17.11.2016 9:07:59

Heideggrova tubit razgrinja bistveno drugačno resnico človeka. Prvo določilo (bi stva človeka kot) tubiti je vrženost v svet, bit in čas. In tubit lastne vrženosti ne more preskočiti. Prav zaradi tega (predteoretskega) razloga se tubit, ki je vržena v možnost nebiti, v svoji skrbni odnošajnosti do biti znajde odprta v odprtosti načinov biti. Kot vržena v odprtost tega biti je vselej sovržena v nagovorjenost od biti in v lastno odgovarjanje temu biti. In tu stoji prvobitnost njene predpojmovne govorice. Bit tubiti je vselej razumljena skozi govorico, zato tubit tudi vselej že razume, kaj pomeni biti. Na poti k biti vselej že razume samo sebe v svoji biti in aktivno razume lastno nagovorjenost po biti. In navsezadnje, v aficiranosti od te odprtosti je tubit od te odprtosti prvobitno ganjena (pri-zadeta) in vržena v pri marno ganjenost, gibanje, vzgibanost, čustvovanje, ali ubranost razpoloženja, s tem pa tudi v prvobitno, kot se bo kmalu izkazalo, razumevanje.4 Da bi se lahko približali eksistencialnosti ubranosti ali razpoloženja, moramo naj prej razmisliti o sami naravi te poti k resnici biti tubiti, o poti, ki je vselej pot govo rice in pot skozi govorico. Kateri so torej različni ključni vidiki govorice kot logosa, če jih motrimo v okviru zgodovine filozofije in na breztemeljnem temelju biti v svetu? Ti ključni vidiki so trije: 1. Prvi, najočitnejši vidik govorice je človeku vsakdanje, vsakodnevno očividen: govoričenje (nem. Gerede). Heidegger poudarja, da govoričenja ne gre misliti v slabšalnem smislu, ampak prej v njegovi pozitivnosti, in sicer kot fenomen, ki konstituira način biti v razumevanju vsakdanje, se pravi prevladujoče resnice biti tubiti. To je nemara najkrajše ubesedena eksplikacija razlike med Descartesom in Heideggrom. Z izpostavljanjem pozitivnega značaja govoričenja Heidegger očitno reagira na Descartesovo zahtevo po strogi izključitvi vsakdanjosti govoričenja in vsakdanjega razumevanja biti v svetu. 2. Drugi vidik govorice, ki je v filozofski tradiciji postavljen v eksplicitno na sprotje z govoričenjem, je logika kot govorica filozofske znanosti. Tradicionalna moderna filozofija, ki jo odlično formulira Descartes, svoj projekt utemeljuje in gradi na dualnosti logosa kot logike in logosa kot govoričenja. Najprej je treba, kot pravi Descartes v Strasteh duše (1989, 45), zavrniti nelogičnost, nejasnost in nerazločnost blodnjavega sveta zaznav, čutenja in čustev, da bi lahko začeli z izgradnjo racionalnega, logičnega, jasnega in razločnega sistema spoznanja, ki stoji varen pred svetom nelogičnega zgolj postajanja. Tudi daleč nazaj v stari Grčiji Platon v Fajdonu izrecno pravi, da čuti – in na njih sloneče menjenje – motijo dušo na njeni poti k resnici. Duša je nesmrtna, resnica pripada razsežju, 4

To je bilo jasno že Pascalu (1999, 115): »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne razume.« Ne bi bilo odveč dodati, da razlogov srca ne razume moderni razum.

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 11

17.11.2016 9:07:59

ki je ločeno od sveta postajanja in spreminjanja in ideje same niso podvržene premenam.5 Ta dualizem počiva na naslednjih dualnostih: Resnica/Laž, Resnicoljubnost/Var ljivost, Lepo/Grdo, Sveto/Prekleto in nazadnje Dobro/Zlo. Po Nietzscheju je na zadnje izpostavljena dualnost osnova za vse ostale. Kar je podvrženo premenam, relativnosti razlike, ni dobro (in je nelepo in nesveto) za nas ljudi in je nelogično zlo. Kot tako je zunaj kraljestva identitete kogita (kot večne logične resnice); tisto, kar presega premenljivost in se nahaja v kraljestvu večne identitete, pa je dobro in lepo in sveto in resnično – kot logično. Zato Nietzsche svojo kritiko filozofije in religije imenuje kritika morale. Descartesova sveča iz prve meditacije nam lahko služi kot metafora za celoto ča sovno bivajočega: predmeti čutne zaznave, domišljijske podobe in površnosti zgolj menjenega so podvrženi premenam in zato nelogični, a tudi varljivo delo zlobnega demona. Tisto, kar presega to varljivo in malevolentno razsežje, pa ni več Platonova nadnebna krajina idej, pač pa čisti subjekt kot ego cogito, ali cogito sum, čista notrina, ki lastno substancialnost utemeljuje z logično mislijo, ki je skladna z logično bitjo. To naj bi bila, kot pravi Descartes, Arhimedova točka, ki s svojo nepremakljivostjo dokončno preseže nemir premen. To misel dandanes poznamo kot prelomno mi sel, ki prevesi teocentrično obdobje v antropocentrično resnico biti, kjer je kogito edini subjekt v univerzumu logično reprezentabilnih objektov.6 Osnovno in nepremišljeno predpostavko moderne filozofije, resnico resnice kot skladnosti spoznanja in stvari vselej po meri transcendentalnega subjekta, doleti Heideggrova kritika naivnosti transcendentalnega subjektivizma. Tu pride v igro prvobitnost eksistenciala biti v svetu. Ni subjekta na sebi, ki bi naknadno, z najsi še tako logično konsekventnostjo, vstopal v svet in poskrbel za resničnost vzaje mnega ujemanja. Heidegger je tu najbolj odločen: da lahko stvarem pripisujemo lastnosti, morajo biti tubit in stvari sveta že dane v vzajemno zganjeni predteoretski odprtosti sveta in mene samega na breztalnih tleh neskritosti, da bi šele nakna dno lahko prišlo do adekvatnosti in ujemanja. Hudomušno rečeno: da je lahko Descartes v svoji koči tuhtal o nemožnosti biti sveta, je moral medtem že vselej dregati z žezlom po kaminu, da bi lahko kot se le da zbrano, v vselej že zagotovljeni toplini sobe svet konsekventno odpravljal. Odprtost, vnaprejšnja razkritost sveta, 5 6

Velja seveda poudariti, da ta Platon nikakor ni ves Platon. V natanko istem okviru, v okviru tako imenovanega transcendentalnega miselnega zasuka, se uprizori filozofski projekt Edmunda Husserla. Le da njegove Kartezijanske meditacije Kartezijev projekt le še zaostrijo. Husserlova obnovitev Descartesovega projekta se kaže v tem, da tudi Husserl postavi odločno zahtevo po postavitvi v oklepaj celotne biti sveta, ki je ultimativna prepreka pri doseganju absolutne gotovosti, poslednjega temelja filozofije kot stroge znanosti in človeka kot čiste transcendentalne zavesti.

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 12

17.11.2016 9:07:59

vzajemno nagovarjanje človekove biti in biti sveta tako omogoča in vzpostavlja ujemanje propozicij in stvari. Z drugimi besedami, resnica kot pravilnost je uteme ljena v resnici kot neskritosti (nem. Unverborgenheit, gr. alētheia). 3. Tretja in zadnja, oziroma prva razsežnost govorice poskrbi za pravcat preobrat. Kaj je govorica kot logos, ki ni govoričenje ali logika, če jo mislimo v sovisju z re snico kot neskritostjo? Kaj je govorica v izvornejšem smislu? Je način biti tubiti, ki razume sebe in svet skozi – govorico. Ta zasukanost v krožno sklepanje ni po vršnost govoričenja, ki zagreši logično napako, saj je govorica kot logos preddverje, podpodje tako govoričenja kot logike. To kroženje sklepanja od sklepa do sklepa hoče razkriti tisto primarnejše tako govoričenja kot logike. Še več: ker se logika otepa krožnosti sklepanja, ji lahko mirno očitamo, da se v svoji ostroumnosti noče ozreti sama vase, se zaupogniti nazaj k sebi in premisliti lastno naravo, lasten način biti. V tem smislu je racionalna, logična misel filozofije v pozabi biti človeka kot bitja, ki (ga) ima logos. In natanko tu nastopi trenutek, ko se lahko po miselni zastranitvi vrnemo k prvi temi pričujočega razmisleka, ki pelje v intimno bližino resnice ubranosti. Premisliti velja Heideggrovo tezo, da se bit tubiti vselej že razkriva v vselej že razklenjenosti vselej razumljene ubranosti. Kaj zdaj meni naša teza, da je govorica v tretjem vidiku ubranost? Da je ta precej nenavadna teza upravičena, zgovorno priča sama etimologija grške besede logos, ki kot nedoločnik legein pomeni brati, nabirati, zbirati. Razsežje ubranosti že ima svo jo resnico o sebstvu in svetu, saj vselej že je ubranost obojega, tako da je primarnejša govorica razumljena kot ubranost ali neubranost nagovarjanja in nagovorjenosti v (tako razumljenem) govorjenju biti. Tu nam na pomoč priskoči nemška govorica, saj mora očitno skladnost izjave in stanja stvari (nem. es stimmt) nekako izhajati prav iz vzajemne uglašenosti ali ubranosti oziroma raz-položene sopoloženosti. Tu naj nas nagovori nemška beseda Stimmung. Ko rečemo, da nekaj drži, es stimmt, smo predteoretično, predlogično razpoloženjsko ubrani v nagovorjenosti po dolo čeni resnici, najsi je artikulirana logično ali površno na način govoričenja. A pojdimo počasi in lepo po vrsti. Glede na zgoraj izpostavljene tri vidike govorice bodo zdaj skušali odkriti Nietzscheja, ki uhaja iz vida Heideggrovi kritiki metafi zične pozabe biti. 1. Kar se tiče prvega, najpogostejšega in najpovršnejšega vidika govorice, govoriče nja, naletimo vsepovsod na privajeno, vsakdanje razumevanje Nietzschejeve misli. V vsakdanjem razumevanju in govoru se ob Nietzscheja obregnemo, ne da bi se niti za hip zaustavili ob vprašljivosti smisla in zgodovinske resnice naše, moderne 13

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 13

17.11.2016 9:07:59

dobe, z Nietzschejem na čelu. Materija vsakdanje, brezosebne in površne resnice o Nietzschejevi filozofiji se razkriva v naslednjih »dejstvih«: resnice ni, dopuščene so vse resnice; Nietzsche kot napovedovalec in aktivni sotvorec nemškega nacionalso cializma – ko pa so ja že soldati prve svetovne vojne v vojaški torbi poleg medika mentov in orožja nosili njegovo knjigo Tako je govoril Zaratustra. Pa še Hitler je od Nietzschejeve sestre baje prejel v dar njegovo pohodno palico; pa njegov nadčlovek kot podoba esesovskega arijskega vojaka; in pa njegova brezresničnost je bila tista, ki ga je pahnila v blaznost itn. Resnica, ki prihaja k besedi v govoričenju neosebne, javne razloženosti, odraža do ločeno razpoloženje kot kdaj pa kdaj naklonjenost in predvsem averzijo do Nietz schejeve misli. Tako se nam običajno, vsakdanje, daje in predaja pojmovno izročilo. Toda in predvsem: teh apriorističnih sodb zdaj ne smemo obsoditi in ovreči kot golo oviro na poti k pravemu, »resničnemu« spoznanju »resničnega« Nietzscheja. Nietzscheja na sebi namreč ni. In ubranost, ki prežema in nosi besede, mnenja, sodbe o Nietzscheju, razpoloženje skeptične samogotovosti, je medij, v katerem se nam Nietzsche najpoprej sploh izroči in razkrije. To razpoloženje, ki preveva govoričenje o Nietzscheju in je sediment bolj ali manj pasivno sprejetih mnenj, prepričanj, sentimentov in resentimentov, nam tu služi kot prva, pozitivna podlaga, ki sploh šele omogoča vsako nadaljnje, bolj poglobljeno razumevanje njegove misli. In pozor pozor: ta podlaga ni neka spremljevalna površna okoliščina človeka na sploh, ki se mimogrede obregne ob nekega Nietzscheja. To je prej razpoloženjska ubranost skeptične samogotovosti – kot resnica človeka modernega načina biti. Da, vsak danji način biti je že v določeni resnici biti: seveda ne predmoderni, ki bi Nietz scheju vnaprej ponižno zaupala in spokorjeno kleknila predenj, pač pa resnica mo derne, vase zaverovano skeptične resnice tega človeško biti. In prav s tem, s tovrstno najsi še tako površno ubranostjo/razklenjenostjo smo že v predpojmovnem razumevanju tistega, kar je tako pretresljivo zavezujoče mislil Nietzsche sam. Tu moramo začeti drugače, kot je svoj veliki miselni projekt začenjal Descartes. Tu zdaj ni prostora za izključitev svetnega, ker nam gre za čuječ zaobrat nazaj k vsakdanje svetnemu kot že precej časa tako skeptično arhimedovsko modernemu – k resnici moderne resnice ubranosti kot skeptične samogotovosti. 2. V drugem koraku se soočamo z Nietzschejem in s po njem zgrabljenim pro blemom logike: obstajajo številni fragmenti, raztreseni po celotnem ustvarjalnem opusu, ki se osredotočajo na problem vzročne zveze, relacije subjekta in predikata, stvari na sebi in stvari za nas. Tisti, ki poznajo Platona, vedo, da Nietzschejeva ubeseditev problema stvari na sebi, problem participacije ali ujemanja idej in stvari,

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 14

17.11.2016 9:07:59

ni pionirska novost. Platon namreč že v Parmenidu artikulira neusmiljeno kritiko lastne teorije idej, kot se (mu) je bila domislila poprej v Fajdonu. Nietzschejeva kritika resnice kot adequatio je že izvršena pri Platonu. Isto velja za Nietzschejevo misel o subjektu in predikatih aktivnosti in kritiko teorije substance v famoznem odlomku o (1988, 234) »streli, ki bliska«; spet je bil Platon tisti, ki je spodkopal vzročno povezavo med idejami in stvarmi. Tudi Kant je precej pred Nietzschejem poskrbel, da je ločnica med stvarmi na sebi in stvarmi za nas, razlika med bistvom in pojavom, pogrnila v filozofsko nezavezu jočo pozabo. Vse, kar lahko vidimo in vemo, so stvari same (nem. die Sachen selbst), stvari na sebi (nem. die Dingen an Sich) pa enkrat za vselej izstopijo iz arene filo zofije ali spoznavne domene čistega uma. Druga in manj pomembna je zgodba o Kantovem vztrajanju pri praktičnosti ohranjanja vere v svobodo in nesmrtnost duše. Tema logike kot drugega, filozofsko odličnega obraza govorice, je pri Nietzscheju hitro izčrpana, tako da nam tudi ta ne pomaga pri dojetju razsežnosti, ki uhaja tako Heideggru kot klasično filozofski teoriji subjektivnosti reprezentacije. Toda Nie tzsche gre pri razumevanju problematične dualne resnice bistva in pojava dejansko korak dlje, ko trdi, da če ločnica med nasebnim bistvom in pojavom pade, stvari ne moremo več dojeti kot gol pojav, še manj kot golo videznost in navideznost. S tem pa je že utrta pot k Heideggrovemu razumevanju stvari kot fenomena, o katerem obširno govori v Biti in času, o to phainomenon kot samo na sebi kažočem se, ki temelji v resnici kot alētheia. In s tem smo že korak bliže tretjemu vidiku govorice. 3. Govoričenje in logika, kot smo videli, Nietzscheju ne prideta dovolj blizu. Toda zato ju še ne smemo izključiti iz interpretativne igre kot nepotrebno zastranitev. Pozitivnost podlage govoričenja in logike razgrne tista tla, s katerih se šele zares lahko ozremo v breztalje tretjega vidika govorice Nietzscheja – in nas samih. Če nam govorica in logika pomagata le pri utrditvi tal za izgradnjo interpretacije, kam pa naj se potem ozremo? Mar nismo obtičali na brezpotju? Nikakor. Pot, ki nam lahko zagotovi premik naprej, moramo šele ugledati. Pri tem nas zdaj ne sme ovirati filozofsko izročilo, ki skrbi, da te poti ne moremo ne uzreti ne privzeti kot legitimno pot filozofiranja. Pot, ki nam bo pomagala naprej, je pot Nietzschejevega mythosa, ki ga najdemo v neposredni, najintimnejši bližini njegove najbolj brezdanje misli vekovitega vrača nja enakega.7 Kako? Pa lahko mišljenju filozofsko zavezujoče primislimo zgodbo, 7

»Das Ewige« v »das Ewige Wiederkehr des Gleichen« ne prevajamo kot »večno vračanje enakega«, temveč kot »vekovito vračanje enakega«. K tej odločitvi nas je napeljal Ivo Urbančič v delu Zaratustrovo izročilo II, v katerem (1996, 436) naznači razliko med večnostjo in vekovitostjo, pri čemer se vekovitost veže na človeški vek,

Nietzsche_in_Heidegger_FINAL.indd 15

17.11.2016 9:07:59

Janko M. Lozar

ISBN 978-961-237-870-7

9 789612 378707

Nietzsche_in_Heidegger_naslovka_2.indd 1

Nietzsche in Heidegger: ubranosti naproti

17.11.2016 9:08:29