Issuu on Google+

Damjan Mandelc, doktor socioloških znanosti, docent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Diplomiral je iz sociologije kulture in filozofije leta 2002, doktorat socioloških znanosti z naslovom Teoretske strategije v študijah nacionalizma in projekcije slovenskega nacionalizma je zaključil leta 2007. Njegovo raziskovalno delo, ki ga razvija v okviru programske skupine Problemi avtonomije in identitete v času globalizacije, se osredotoča na vprašanja evropskih integracijskih procesov, sociologije globalizacije, teorije nacionalizmov, nacionalne države in nacionalne identitete. Je član Asociation for Studies of Nationalities (Columbia University, ZDA) in Asociation for Studies of Ethnicity and Nationalism (LSE, Velika Britanija).

DAMJAN MANDELC

NA MEJAH NACIJE

ISBN 978-961-237-471-6

9 789612 374716

(iz recenzije)

TEORIJE IN PRAKSE NACIONALIZMA

Monografija obravnava relevantne teoretske konceptualizacije nacionalizma ter raziskuje definicije in tematike, ki so v študijah nacionalizma neobhodne. Posebno pozornost posveča zgodovinski in kulturni perspektivi, pri tem pa vključuje tudi pregled glavnih diskurzov na temo etničnosti, naroda in nacionalizma. Po avtorjevem prepričanju nobena od obstoječih teorij nacionalizma sama kot taka ne izpolni deklarativnih napovedi, da si je potrebno prizadevati za enotno teorijo nacionalizma, ki bi morala ponuditi časovno in prostorsko razlago različnih struktur, ideologij in gibanj nacionalizma v modernem času. Pomemben znanstveni dosežek in znanstveno spoznanje je avtorjevo prizadevanje, da preveri, kateri obravnavani teoretski modeli se najbolj prekrivajo s sociološko specifiko slovenske situacije. Pri tem ugotavlja, da kritična analiza slovenskega nacionalističnega diskurza pripelje do pripoznanja ključnih razlik med nacionalističnim diskurzom pred uresničitvijo nacionalnega cilja in diskurzom v času, ko je bil nacionalni cilj – vzpostavitev nacionalne države, že dosežen. Skupna podlaga za najbolj zgodovinsko različne nacionalizme je danes, kakor ugotavlja avtor, globalizacija. V nasprotju s trditvami tistih, ki napovedujejo zaton nacionalizma, nacionalne države in sploh nacionalne identitete, se avtor postavi na stališče, da so narodi še vedno pomemben del politične in kulturne identitete, pri čemer ugotavlja specifične vidike in teoretske prispevke v študijah globalizacije, ki obravnavajo pomen, vlogo in moč nacionalističnih formacij v globalni dobi.

DAMJAN MANDELC: NA MEJAH NACIJE

Teorije in prakse nacionalizma


Damjan Mandelc

Na mejah nacije Teorije in prakse nacionalizma

Ljubljana, 2011


NA MEJAH NACIJE Teorije in prakse nacionalizma Avtor: Damjan Mandelc Recenzenta: Rudi Rizman, Ksenija Vidmar Horvat Lektorica: Urška Vaukner Korekture: Tina Škrajnar Petrovič Tehnično urejanje, naslovnica in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Zid na meji med ZDA in Mehiko (vir: http://ncbsisummerscholars1.wordpress.com) © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2011.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za sociologijo Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2011 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 323.14 MANDELC, Damjan Na mejah nacije : teorije in prakse nacionalizma / Damjan Mandelc. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011 ISBN 978-961-237-471-6 259231744


Kazalo

Kazalo Zahvala.................................................................................................................................7 Predgovor...........................................................................................................................9 Uvod.................................................................................................................................... 13 Opis metode raziskovanja................................................................................. 13 Struktura ................................................................................................................. 16 Vsebinske opredelitve in terminološka pojasnila..................................... 18

Etničnost........................................................................................................................... 29 (Od) kdaj je narod? ................................................................................................... 35 Nosilne paradigme.................................................................................................... 45

Modernistične teorije......................................................................................... 46 Teorije družbene komunikacije.................................................................... 48 Ekonomistične teorije.................................................................................. 49 Neo-marksistično pogojene teorije ............................................................ 52 Politično-ideološke teorije modernizacije................................................... 58 Etno-simbolizem.................................................................................................. 60 Kritika etno-simbolizma .............................................................................. 64 Evolucionistične teorije .................................................................................... 65 Walker Connor.............................................................................................. 66 Primordializem.............................................................................................. 68 Diskurz nacionalizma.......................................................................................... 72 Hobsbawmov in Andersonov prispevek..................................................... 73 Sociološka tipizacija............................................................................................ 75 Dihotomije.............................................................................................................. 78 Vsakdanji nacionalizem...................................................................................... 83 Soočenje konceptov........................................................................................... 85 Osrednja doktrina nacionalizma.................................................................... 91

Nacionalizem v Sloveniji, slovenski nacionalizem................................ 99 Historična perspektiva.....................................................................................100 Obdobje obeh Jugoslavij................................................................................110 Poosamosvojitveno obdobje ........................................................................117


Na mejah nacije: Teorije in prakse nacionalizma

Nove percepcije slovenske državne realnosti, samopodoba in slovenski »Drugi«................................................................................................121 Diskurz nacionalnega v Sloveniji .................................................................125 Nacionalizacija slovenske kulture ...............................................................134

Skrajni nacionalizem in ksenofobija............................................................139

Slovenski skrajni nacionalizem in ksenofobija........................................140 Imigranti, begunci in »Balkanci«................................................................144 Izbrisani.......................................................................................................149 Družbene percepcije in položaj romske skupnosti ..................................151 Muslimanska skupnost...............................................................................154

Primerjalna analiza subnacionalnih gibanj – Katalonci in Baski �����157 Katalonski nacionalizem..................................................................................158 Baskovski nacionalizem...................................................................................163 Primerjalni vidiki in ugotovitve ....................................................................166

Vmesna rekapitulacija...........................................................................................173 Ovrednotenje študije primera in izhodišč komparativne analize........175

Prihodnost nacionalizma: transnacionalno, postnacionalno, globalizacija in državljanstvo...........................................................................177 Postnacionalno in transnacionalizem........................................................181 Državljanstvo in izzivi globalizacije ............................................................182 Globalno državljanstvo....................................................................................186

Viri in literatura...........................................................................................................191 Imensko kazalo..........................................................................................................209 Summary........................................................................................................................213


Ireni, Zoji in Jonu Ker ste drugo ime za ljubezen, srečo in upanje. In ker ste največji navdih.


Zahvala

Zahvala Prva zahvala velja sociologoma, prof. Rudiju Rizmanu in prof. Kseniji Vidmar Horvat, učiteljema in prijateljema, ki sta v preteklih letih od blizu spremljala moje delo, me usmerjala, mi svetovala in me podpirala, intelektualno navdihovala in ponujala priložnosti za uveljavljanje tako v domačem kot mednarodnem prostoru, me naučila kritično opazovati, relevantno spraševati in izbirati prave (sociološke in druge) poti za najboljše odgovore. Draga Ksenija, dragi Rudi, iskrena hvala. Druga zahvala velja prijateljem in prijateljicam, kolegicam in kolegom, ki so v obilnih in vsebinskih diskusijah prispevali k znanstvenemu zorenju, krepili kritično distanco, mi pomagali trasirati in testirati poti. Ker so sprejemali moje male in velike napake, me ustavljali, ko sem prehiteval, in spodbujali, ko je manjkalo volje. Najprej Tariku Khalilu, mag. Ani Ješe in Tjaši Učakar. Ter prof. Avgustu Lešniku, prof. Stefanu Bianchiniju, dr. Veroniki Bajt, dr. Kaji Širok, Iñakiju Sotu Nolasku, Srđanu Grbiću, Dzianisu Stoliarju, Žydūnė Žemaitytė, Camilli Bruschi, dr. Zairi Vidali, dr. Csilli Kiss, dr. Srni Mandič, Humbertu Acosti Salinasu, Ireni Avirovik, Diani Chachua, Tomažu Pušniku, Gemmi Santiago Alonso, Milanu Mandeljcu, Urši Vaukner, Janu Nalesniku, Samiju Al-Daghistaniju in drugim. V trdnem prijateljstvu in ustvarjalnem sodelovanju novim dosežkom naproti. Zadnji odstavki knjige, vključno z zahvalo, so nastali pri izvoru in izviru, v Rečici ob Paki, v hiši mojih staršev, od koder so me nesle vse poti, in kamor se vsakič vračam. Romana, Vlado in Tanja, od prvih korakov ste z mano kot najtrdnejša opora. Brez vas ne bi prišel nikamor, brez vas ne bi vedel kam. Izrekam vam spoštovanje, ljubezen in zahvalo, da ste bili, ste in boste vedno ob meni. Irena, hvala za ljubezen in razumevanje, za pogovore in pomoč. Trdno verjamem, da nama bo usoda do konca enako naklonjena kot takrat, ko sva prvič skupaj poslušala Riders on the storm, Me&Bobby McGee ali California Dreamin', ko sva se skupaj povzpela na prvo letalo in prvi vrh, ko sva delila veselje in premagovala žalost. Ljubim te. Najdražja Zoja in Jon, moje življenje in prioritete sta obrnila na glavo. Ob vaju sem spoznal, kaj pomeni brezpogojna ljubezen, kaj odgovornost in kako lahko droben nasmeh naredi dan. Odgovorna sta za kontinuirano srečo, ob kateri me je včasih strah, da mi poči srce. Zahvala tudi Irenini družini, Tilu in njegovi družini ter vsem sopotnikom na mojih bližnjih in daljnih poteh. Iskrena zahvala velja tudi Znanstveni založbi Filozofske fakultete ter Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije, ki sta omogočili izid knjige.

7


Predgovor

Predgovor Znanstveno in raziskovalno zanimanje, povezano s poljem nacionalizma, ki zajema vprašanja naroda, etničnosti, nacionalnosti, nacionalne identitete, patriotizma, etnocentrizma in drugih oblik, povezanih s tem pojavom, je v mojem primeru, kakor v mnogih drugih, zagotovo povezano tudi z osebno biografijo in širšim družbenim kontekstom v času odraščanja. Rojen v Socialistični federativni Republiki Jugoslaviji, na skrajnem severu države, sem kot otrok še občutil nekaj jugoslovanskega zanosa,1 le malo kasneje, v drugi polovici osnovnošolskega izobraževanja, pa so se politični in zgodovinski vetrovi že začeli obračati v smeri etničnega domoljubja. Polni strahov pred srbskim nacionalizmom in okrepljeni z domačo propagando smo poslušali na novo spisane domoljubne pesmi in se pustili iz Jugoslovanov prevzgajati v Slovence, iz naroda v nacijo. Obdobje prehoda iz starega v nov politični okvir in ekonomski sistem je bil povezan z vzpostavljanjem (nove) nacionalne identitete, zgodovinskimi iskanji, interpretacijami dosežkov, simbolov in mitov naroda na geografsko in zgodovinsko močno fluidnem2 območju srednje-jugovzhodne Evrope. Knjiga, ki je pred vami, je rezultat zgoraj opisanih zanimanj: študij sociologije, zgodovina, ki se je odvijala »v živo«, teoretski premisleki o razvoju nacionalizma, o dometu nacionalizma danes, o globaliziranem svetu, ki sem ga v intenzivnih študentskih letih, na številnih potovanjih, zajemal z veliko žlico. 1  Vsako leto je po deset nadobudnih otrok iz vsake zvezne republike in avtonomne pokrajine preživelo dva tedna v druženju in proslavljanju dosežkov skupne domovine, ob tabornem ognju in turističnih obiskih okoliških znamenitosti. Zadnja generacija, ki je še doživela takšno čast, je bila naša, leta 1987, ko so nacionalne elite že koncipirale svoje etnične in nacionalistične agende, smo otroci z mentorji, na jugu SR Srbije, v mestu Prijepolje, še nosili rdeče rutke in modre čepice s Titovo zvezdo, prepevali (jugoslovanske) domoljubne pesmi, se spominjali partizanskih zmag in tkali transnacionalna, jugoslovanska prijateljstva. Med nami ni bilo razlik, zgolj fascinacija nad barvito pluralnostjo, ki smo jo sestavljali v jugoslovansko zgradbo naše generacije, odkrito navdušenje nad projektom na podoben način, kot današnje demokratične in postnacionalne generacije percipirajo evropski ali globalni projekt. 2  Če so stari starši v času mojega otroštva doživeto pripovedovali zgodbe in posredovali spomine na svoja otroštva in mladosti, na pregon, na čas nacizma in fašizma, na padle brate, borce za svobodo; če so biografije staršev pripovedovale o jugoslovanskem razvoju, delavskem zanosu, obdobju prosperitete, socialne varnosti ter etnične indiferentnosti, so moje zgodbe zgodbe tranzicije, novega zgodovinskega preloma, novih simbolov, vokabular najpogostejših etničnih oznak pa se bo razlikoval od spominov mojih (evropskih in globaliziranih) otrok, ki odraščajo v jeziku integracije, e-komunikacije, i-Phona in i-Pada. Če sta bila moje otroštvo in njegova okolica etnično relativno monotona, je v tem pogledu otroštvo mojih otrok mnogo bolj pluralno, hči je prvo leto obiskovala kubanski vrtec v španskem jeziku, ob prihodu v mestni vrtec pa je bil v njeni skupini otrok mešanega afriško-slovenskega zakona, nekaj otrok druge ali tretje generacije Jugoslovencev (tako, brez peorativnih konotacij, označujem potomce priseljencev iz nekdanje SFRJ), otroci tujih diplomatov itd. Štiri popolnoma različne pripovedi štirih zaporednih generacij.

9


Na mejah nacije: Teorije in prakse nacionalizma

10

Rezultat je refleksija teoretskih konceptualizacij nacionalizma prvega dela, ki jih skušam v zadnjih poglavjih aplicirati na primeru Slovenije in nekaterih sorodnih nacional(istič)nih etnogenezah.3 Zastavljeni raziskovalni cilj je s pomočjo razumevanja različnih konceptov predstaviti in raziskati tiste definicije in tematike, ki so v študijah nacionalizma neobhodne. Zato se ukvarjam z zgodovinsko in kulturno perspektivo, prav tako vključujem tudi pregled glavnih diskurzov na temo etničnosti, naroda in nacionalnosti. Eden od ciljev je poiskati odgovor na vprašanje, kakšna je historična geneza naroda in kakšen je domet nacionalizma danes. Ker je razvidna nacionalna identiteta temeljni pogoj vsakršnih nacional(istič) nih emocij, se delo fokusira tudi na problematiko nacionalne identitete, ki je vsepričujoča, hkrati pa na nek način izgineva (se transformira) v globalizirajočem se svetu integracij in hibridiziranja, transnacionalizma in postnacionalnih perspektiv, vzpostavljanja novih (in preseganju nekaterih starih) meja med narodi, kulturami in civilizacijami.4 Ko si zastavljam vprašanje o vlogi narodov in nacionalnih držav v globalni dobi, me zanima, ali gre morda v procesih globalizacije za postopno erozijo naroda in nacionalne identitete, ki ju nadomeščajo nove, transnacionalne oblike pripadanja, ali pa je tovrsten vtis napačen in so nacionalna identiteta, nacionalna država in nacionalna gibanja enako stabilni in vplivni kot v preteklih dveh stoletjih. Teoretsko poglobljenega in metodološko premišljenega raziskovanja nacionalizma in njemu sorodnih družbenih pojavov se akademska skupnost dolga desetletja ni prav poglobljeno lotila. Nekateri avtorji so ga v različnih zgodovinskih obdobjih in okoliščinah že odpisali, mu pripisovali le benigne atribute, ­drugi pa 3  Leta 1991 je izšlo obsežno in na slovenskem prostoru pionirsko teoretsko delo s področja študij nacionalizma: Študije o etnonacionalizmu. Urednik in eden od avtorjev, dr. Rudi Rizman, je uvodno poglavje naslovil kot Teoretske strategije v študijah etnonacionalizma (ibid.: 15). Njegov izbor in vsebinska utemeljitev sta tisti fokus v študijah nacionalizma, ki je slovenskemu bralcu približal kompleksno področje in ga umestil v širša raziskovanja. Avtor piše o nacionalizmu v množinski obliki, gre za študije, ker je raziskovanje procesov, gibanja, ideologije in atributov nacionalizma zasnovano in mogoče edinole interdisciplinarno in s soočenjem pluralnih pristopov, ki šele skupaj prispevajo k razumevanjem kompleksnega družbenega fenomena. Izboru termina etnonacionalizem je botrovala avtorjeva intenca zaobjeti fenomen v njegovi večdimenzionalnosti, tj. vsebinski in formalni dimenziji, ki jo opisujemo kot »Janusov obraz nacionalizma«. Kot Rizman jasno pove, ne gre za kakšen jezikovni purizem (1991: 17), temveč za natančnejšo opredelitev ambivalentnega pojava. Sam uporabljam obliko nacionalizem brez predpone etno-, o dihotomijah oziroma razlikovanju med državljanskim in etničnim, vzhodnim in zahodnim, benignim in malignim nacionalizmom, razumevanjem patriotizma kot navezovanju na državo in nacionalizma (etnocentrizma, etničnega nacionalizma ipd.) kot nanašanju na etnično razsežnost pa podrobneje v osrednjem delu. 4  Termin civilizacija uporabljam z zadržkom in s kritično distanco. L. 1993 (v slovenskem jeziku l. 2005) objavljeno delo S. Huntingtona Spopad civilizacij (orig. The Clash of Civilizations), ki ga mnogi razumemo kot pretirano redukcijo in simplifikacijo kompleksnih mednarodnih odnosov, je avtor termin civilizacija trivializiral do te mere, da v resnem teoretskem diskurzu, kakršno ambicijo ima tudi pričujoče delo, vsakršna omemba ali uporaba termina civilizacija zahteva dodatno pojasnilo.


Predgovor

so povzemali le njegove pozitivne učinke, ga romantizirali ter povzdigovali nad druge oblike pripadanja. Nacionalizem kot ideologija, gibanje in zgodovinski fenomen se je kljub različnim okoliščinam vedno znova vračal. Zaradi njegove ambivalentne narave ni do danes še nikomur uspelo razviti enotne definicije ali formule, po kateri bi se nacionalizem predvidljivo odvijal. Tudi tekst pred vami v tem pogledu nima tako visokih ambicij. V sklopu mojih zanimanj je med drugim tudi dimenzija, zaradi katere je znanstvena diskusija pogosto zapadla v nerešljive spore, nerazumevanja in zavračanja nasprotnikovih argumentov. Gre za vprašanje, kdaj v zgodovini je narod vzniknil, ali gre, kot trdijo nekateri, za produkt francoske revolucije, industrializacije (Gellner 1964, 1983), opismenjevanja prebivalstva (Anderson 2003), »izumljene« tradicije (Hobsbawm 1990) ali pa ima narod nastavke v daljni preteklosti (Smith 1998), v etničnih (van den Berghe 1987), lingvističnih ali religioznih skupnostih, ki so se v modernem času politizirale? Je narod (zgolj) politična ali (predvsem) kulturna skupnost? Lahko kot narod označimo skupino ljudi, ki jih vežejo jezik, religija ali tradicija, pa sami člani tega naroda o sebi sploh nimajo (samo)zavedanja skupnosti in so kot taki videti le navzven? Takšna diskusija je v samem jedru razhajanj med tako imenovanim modernističnim, primordialističnim in etnosimbolnim teoretiziranjem o narodu in nacionalizmu.5 V prvih poglavjih soočamo najbolj relevantne dosežke teoretikov (klasikov) študij nacionalizma, med katere lahko zanesljivo prištejemo Ernesta Gellnerja, Erica Hobsbawma, Benedicta Andersona, Anthonyja D. Smitha, Miroslava Hrocha, Pierra van den Bergha, Liah Greenfeld, Elie Kedourie, mednje pa lahko gotovo (tudi že) prištevamo Johna Armstronga, Johna Breuillyja, Walkerja Connorja, Montserat Guibernau, Jael Tamir in druge. Teoretska razprava prvih poglavij se mestoma poglobi tudi v nekatere klasične primere nacionalizma in specifične zgodovinske okoliščine, ki najbolj jasno pokažejo poti, ki so jih ubirala posamezna nacional(istič)na gibanja. Vsebino zadnjih poglavij knjige zastavljam kot vprašanje o pojavih nacionalizma v Sloveniji, ki imajo nekatere značilnosti, pogojene s specifičnimi zgodovinskimi, geografskimi in drugimi okoliščinami, v katerih se je razvijalo prebivalstvo na geografskem področju, kjer so danes meje slovenskega etnosa in/ali slovenske države. Te značilnosti se deloma ujemajo z nekaterimi podobnimi nacionalnimi zgodovinami srednjeevropskih narodov, hkrati pa vključujejo nekatere specifike, ki so v omenjenem delu podrobneje predstavljene. 5  V diskusijo, katera izmed nosilnih paradigem najbolje odgovarja na dileme in kontradikcije te problematike, se bomo spustili v poglavju Nosilne paradigme, kjer bomo skušali ugotoviti, katera/e izmed njih najbolj pripeva/jo k razumevanju zapletenih družbenih in zgodovinskih procesov ter okoliščin, ki so pripeljali do nastopa nacionalizma in njegovih raznovrstnih pojavnosti.

11


Na mejah nacije: Teorije in prakse nacionalizma

Povsem ob koncu predstavim še nekatere ključne teoretske razmisleke o prihodnosti nacionalima. Koncipiral sem jih v razpravo o transnacionalizmu, o post-nacionalnih oblikah pripadanja, teoretskih pristopih v študijah globali­ zacije in o novih oblikah državljanstva.

V Rečici ob Paki, 4. 11. 2011

12


Uvod

Uvod Ljubezen do domovine je čudovita stvar. Toda, zakaj prenehati ljubiti na meji?

Pablo Casals

Konceptualno-teoretsko in analitično želimo razčleniti dve ključni tezi. Najprej, da se teoretske strategije v študijah nacionalizma kljub navidezni nekompatibilnosti med seboj dopolnjujejo in dopuščajo nove pristope glede na kontekst raziskovalnega primera oziroma problema. Ter drugič, da ima nacionalizem v Sloveniji določljive atribute, ki se pokrivajo s primeri drugih nacionalizmov, hkrati pa so v nacionalistični diskurz integrirane nekatere specifike, ki jih je mogoče identificirati in analizirati na podlagi obstoječih teoretskih pristopov.

Opis metode raziskovanja Delo, ki bo predvsem kritično reflektiralo teoretske pristope v raziskovanju etno-nacionalizmov v prvem delu in specifike slovenskega nacionalizma v drugem, se bo opiralo na kombinirane raziskovalne metode, ki izhajajo iz naslednjih teoretskih usmeritev: 1.

6 

Primerjalne metode različnih teorij nacionalizma oziroma pristopov k študijam (etno)nacionalizma in kontekstov, na podlagi katerih se te teorije in pristopi afirmirajo. Primerjalna metoda nam omogoča poglobljeno teoretično analizo in celovitejšo pojasnitev izbranih družbenih pojavov in procesov, ker izpostavlja njihovo deskriptivno raziskovanje v različnih kulturnih okoljih. V skladu s pristopom Anthonyja D. Smitha (1998) se bomo izognili izključno vodilnim pristopom k vprašanju nacionalizma.6 Tovrsten teoretski pristop bo služil kot podlaga nadaljnji predstavitvi in opisom konkretnih zgodovinskih in sodobnih nacionalističnih diskurzov na izbranih primerih.

Govorimo o modernistični paradigmi, ki je precej heterogena tudi navznoter.

13


Na mejah nacije: Teorije in prakse nacionalizma

2.

14

Socialno-zgodovinske metode. Smithov pristop k obravnavanju naroda in nacionalizma ter nacionalne identitete je historično-sociološki.7 Kot pravi avtor, razumeti narod ali nacionalno identiteto pomeni pogledati preteklost. Za proučevanje nekega problema potrebujemo časovno perspektivo, da osmislimo material, ki ga zbiramo. Naloga historične sociologije je v raziskovanju mehanizmov, ki so pripeljali do sprememb v posameznih družbah. K temu sodi iskanje zakritih struktur, ki bodisi podpirajo uresničevanje ambicij družb bodisi jih ne omogočajo. V te namene raziskovalci proučujejo preteklost in jo navezujejo na sedanjost, pri tem pa jih zanima predvsem delovanje posameznih družb ali njihovih segmentov in procesov, ki označujejo spremembe.8

Historična sociologija v tem drugem pomenu je postala relevantnejša v drugi polovici dvajsetega stoletja, predvsem zaradi vpliva, ki so jih imela Wallersteinova in (Perry) Andersonova dela. Historična sociologija je tesno povezana z zgodovinsko primerjalno analizo družbenih procesov in pojavov, pri čemer pokriva dve dimenziji, prostor in čas. Raziskovalno delo na tem področju obsega proučevanje zakonitosti v izbranih družbah, išče razlike in podobnosti v razvoju družb, ugotavlja prisotnost različnih (ali enakih) vplivov in vzročnih zvez, ki se pojavljajo v sodobni družbi. Na razvoj zgodovinske komparativne metode je precej vplival tudi Emile Durkheim, ko je pisal o primerjalno-zgodovinski in genetično-zgodovinski metodi, ki pomaga odkrivati najenostavnejše oblike družbenih pojavov ter spremlja njihov razvoj do vedno bolj kompleksnih pojavov. Pri Smithovem pisanju je najbolj opazna primerjalna analiza pojavov s področja etničnosti. Med opisovanjem današnjega stanja paralelno analizira primere iz preteklosti ter opisuje odnos med nacionalno identiteto in nacionalizmom. Pojavov ne moremo razumeti in še manj njihovih značilnosti abstrahirati v splošnejše zakonitosti, če (naj)prej ne obravnavamo pred-modernih predhodnikov modernih narodov ter ne primerjamo nacionalne identitete in nacionalizma z etnično identiteto in zakonitostmi etničnih skupnosti (Smith 2005: 77–81). Smith pravi, da je kot Gellnerjev učenec izšel iz modernistične

7 

Smith, 1991a:vii, 1995: 50–63.

8  Slovarska definicija ponuja dva pomena historične sociologije: 1. Katerakoli sociologija, ki je osredotočena predvsem na študij preteklih družb ali uporablja zgodovinske vire. 2. Tiste oblike primerjalne sociologije, ki so osredotočene na zgodovinske družbe ali na ureditev in spremembe znotraj teh družb. V tem pomenu historične sociologije je smiselno govoriti o zgodovinsko-primerjalni analizi. Jary, David in Jary, Julia (1991): Dictionary of Sociology. Glasgow: Harper Collins Publishers: 277–278. O zgodovinsko primerjalni analizi v Flere (2000: 177–185).


Uvod

paradigme.9 Z Gellnerjevimi trditvami, da so narodi in nacionalizmi moderen pojav v smislu, da se opirajo na temeljne značilnosti in zahteve sodobnega sveta (industrializacija, družbena mobilnost, potreba po množični pismenosti, pojav visoke kulture, množično izobraževanje), se Smith strinja. A dodaja, da teh pojavov ne moremo razumeti le na podlagi družbeno-kulturnih učinkov, temveč je potrebno pri njihovi razlagi upoštevati predhodne etnične vezi in kolektivne spomine. Gellner, zagovornik modernistične misli, je dokazoval, da so tako narodi kakor koncept nacionalizma relativno nove ideje in okviri, ki imajo oporo izključno v modernosti. Anthony Smith s tem soglaša, a je mnenja, da Gellnerjeva teorija zadosti samo eni polovici enačbe. Za Gellnerja je bil »svet ustvarjen« točno ob koncu 18. stoletja in je vse pred tem brez pomena in vpliva na tiste značilnosti (skupnosti, narodov, ljudstev), s katerimi se danes srečujemo. Gellner primerja debato med primordialisti in modernisti s šaljivim vprašanjem, »ali imajo narodi popke?«. To vprašanje izraža bistvo njegovega prepričanja, da je etnična preteklost narodov nepomembna za njihovo sedanjost. Pravi, da popki obstajajo zgolj v smislu nekakšnega naknadnega razmišljanja. Ko je novorojenček enkrat ločen od svoje matere, popek nima več nobenega smisla. Gellner z uporabo takšne analogije ugotovi, da nekateri narodi imajo svojo kulturno zgodovino, drugi ne, v obeh primerih pa je to irelevantna okoliščina. Tako kot pri vprašanju Adamovega popka, ki se je pri doktrini kreacionizma izkazal za nepomembnega, je Gellner tudi pri vprašanju naroda želel pokazati, da »popek« ne igra nobene vloge. Smithova druga stran enačbe nasprotno razlaga, da četudi imajo nekateri narodi bolj bogato in raznoliko preteklost kot drugi, je bistvenega pomena, da ima ta preteklost do neke mere vedno vpliv na aktualni politični okvir. Enako vitalnega pomena je, da prepoznamo, kdaj prevelika skrb za preteklost ovira možnost harmonije in kompromisa v sedanjosti. Včasih je namreč realnost preteklosti preveč nevarna, da bi se z njo posebej podrobno ukvarjali, sploh v kontekstu pogosto konfliktne in zapletene sedanjosti. 3.

Sekundarne analize kvantitativnih podatkov, pridobljenih iz raziskav javnega mnenja v Sloveniji (SJM 1994/4 in SJM 2003/2) in raziskav Evrobarometer (1995, 1999/2000), ki so bile opravljene v državah članicah Evropske unije in njenih kandidatkah za članstvo, danes polnopravnih članicah

9  O teoretskem razvoju od modernistične k (etno)simbolni paradigmi (torej preusmeritev fokusa zanimanja od vloge politike in religije k družbenim in kulturnim dejavnikom) ter prelomu z Gellnerjem podrobneje v Nations and Modernism (1998: 188–192). Smith je po prelomu z Gellnerjevo teorijo skupaj z Johnom Hutchinsonom in Johnom Armstrongom zasnoval novo paradigmo, ki so jo poimenovali etno-simbolizem.

15


Na mejah nacije: Teorije in prakse nacionalizma

EU. Ti statistični podatki, ki so selektivno izbrani glede na raziskovalni namen te monografije, bodo služili kot informativna osnova njihovi nadaljnji kvalitativni interpretaciji in umestitvi v širši teoretski okvir. V tem se bo delo večinoma opiralo na ekspozicijo, analizo ter razlago konvergenc in razlik med nekaterimi evropskimi primeri nacionalizma in slovenskimi značilnostmi nacionalističnega diskurza.

Struktura

16

Delo je sestavljena iz dveh glavnih vsebinskih sklopov. Prvi je primarno teoretske narave; glavni fokus razprave je opredelitev in primerjanje posameznih konceptov, ki so povezani z diskurzom (etno)nacionalizma. Drugi del se s prvim prepleta in na podlagi diskutiranih modelov predstavi študijo primera, ki obsega analizo nekaterih izbranih segmentov nacionalističnega diskurza v Sloveniji. Cilj prvega dela, ki pogojuje tudi raziskovalna vprašanja, je opredelitev teoretskih pristopov (etno)nacionalizma in analiza diskurza (etno)nacionalizma. Pri tem si zastavljamo temeljno vprašanje: Katera(e) strategija(e) v študijah (etno)nacionalizma najbolj temeljito odgovarja(jo) na vprašanja in teoretske dileme, ki so sestavni del vsakega nacional(istič)nega diskurza? Da bi na to vprašanje lahko odgovorili, je potrebno opredeliti, kateri sploh so elementi takšnega diskurza in katere so tiste ključne vsebine, ki zamejujejo to področje. To bomo skušali doseči s kritično-analitičnim primerjanjem glavnih predstavnikov posameznih modelov in pristopov k študijam nacionalizma. Pri identificiranju modela, ki najbolj argumentirano odgovarja na vprašanja nacionalizma, bomo upoštevali proces oblikovanja nacionalističnih gibanj in diskurzov ter njihove vsebine. Izhajajoč iz teoretičnih opredelitev nacionalizma, različnih modelov in analitičnih shem, razvitih kot podlage za analizo in klasifikacijo nacionalističnih politik in diskurzov, bomo identificirali tiste elemente, ki naj bi jih obsegala celovita paradigma (etno)nacionalizma. Morda že na tem mestu izrazimo dvom in skrb, da osrednja doktrina, popolna teorija nacionalizma, ni mogoča – vendarle pa se bomo s predstavitvijo paradnih modelov in njihovim primerjanjem takšni doktrini skušali približati oziroma nakazati smernice, ki naj bi jih takšna teorija vsebovala. V drugem delu knjige bomo na podlagi modelov, ki se bodo izkazali za najprepričljivejše, analizirali slovenski nacionalistični diskurz. Slovenija se je na podlagi pravice do samoodločbe uspela uvrstiti v krog nacionalnih držav, kar je zavidljiv uspeh, če vemo, da je skupno število vseh etno-nacionalnih skupin kar desetkrat večje kot število realiziranih nacionalnih projektov. Uspela


Uvod

samoodločba je v primeru Slovenije svojo legitimnost črpala iz pravnih temeljev in nacionalističnega diskurza, ki se je razvil že desetletja pred tem, kulminiral pa v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Prav tako v drugem delu bomo identificirali razlike med nacionalističnim diskurzom pred dosego nacionalnega cilja in nacionalističnim diskurzom, ko je bila nacionalna država že vzpostavljena, torej v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja, in aktualnim časom, ko je nacionalistični diskurz na novo identificiral svoje cilje. Na posameznih področjih bomo preverjali, kateri teoretski modeli najbolj ustrezajo študiji slovenskega primera. Pri tem nas bodo vodila naslednja vprašanja: 1. 2.

3.

V kolikšni meri se slovenski nacionalistični diskurz opira na tiste elemente, ki so skupni tudi ostalim nacionalizmom predstavljenih teoretskih pristopov? Kakšna je evolucija slovenskega nacionalizma (in katere so tiste vsebine, ki v nasprotju s pred-osamosvojitvenim obdobjem najbolj zaznamujejo današnji nacionalistični diskurz)? V kolikšni meri se glavni fokusi slovenskega nacionalizma ujemajo z nacionalizmi izbranih primerov?

Analiza in ocena posameznih elementov slovenskega nacionalističnega diskurza bosta temeljili predvsem na: a)

b)

analizi (i)zbranih zgodovinskih virov, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s slovenskim narodnim/nacionalnim vprašanjem in segajo v odločilni čas zorenja slovenskega nacionalizma pred vzpostavitvijo nacionalne države in po njej, kritični analizi izpostavljenih primerov nacionalističnega diskurza, ki so zaznamovali poosamosvojitveno obdobje.

Analiza in ocena stanja nacionalizma v Sloveniji bosta omejeni na področja, kjer je nacionalističen diskurz reprezentativen in najbolj prisoten. Izbrani so primeri, ki so v dveh desetletjih po vzpostavitvi države najbolj razgibali javno mnenje in politično diskusijo, hkrati pa so nekateri izmed njih odmevali tudi v mednarodni (predvsem evropski) javnosti. Za namen diskusije smo izbrali tudi nekaj izsledkov kvantitativnih raziskav, ki se dotikajo tega področja. Naša ambicija je oceniti trende javnega mnenja in pokazati, v kakšni meri se meritve javnega mnenja prekrivajo z nekaterimi najbolj izpostavljenimi primeri nacionalističnega diskurza, praks izključevanja, sovražnega govora itd. V drugem sklopu, ki bo posvečen analizi slovenskega nacionalizma, se bomo dotaknili tudi dveh drugih nacionalizmov oziroma nacionalnih gibanj, obširneje bomo spregovorili o baskovskem in katalonskem nacionalizmu. Pri tem

17


Na mejah nacije: Teorije in prakse nacionalizma

18

bomo uporabili usmerjeno primerjavo,10 ki predstavlja eno od tehnik komparativnega raziskovanja. Primerjali bomo podrobnosti in razlike med omenjenimi državami in narodi oziroma nacionalističnimi diskurzi znotraj njihovih družb. Primerjava bo temeljila na podlagi krajših študij primera11 posameznega naroda oziroma etnonacionalne skupine. Za posamezne študije primerov bomo uporabili zlasti kvalitativne metode, predvsem analizo in interpretacijo sekundarnih virov (člankov in izsledkov raziskav), deloma pa tudi analizo in interpretacijo primarnih virov (zakoni, konvencije). Baskovski in katalonski nacionalizem sta po našem prepričanju dobro izhodišče za primerjalno analizo nacionalnih gibanj, ki izhajajo iz sorodnih predpostavk in socio-kulturnih izhodišč (lingvistična in etnična komponenta, avtonomistične in/ali separatistične težnje idr.) ter za umestitev v širši raziskovalni kontekst. Glavne značilnosti omenjenih nacionalnih gibanj bomo primerjali z razvojem slovenskega in ugotavljali sorodnosti in razlike. Skušali bomo pojasniti politični in historični kontekst, v katerem je slednjemu uspela nacionalna samoodločba in vzpostavitev nacionalne države, ter kateri so tisti atributi, ki so izostali pri prvih dveh. Ob koncu kot dodatek ponudimo razmislek o prihodnjem razvoju in položaju nacionalizma. Primerjamo nekatere ključne teoretske konceptualizacije globalizacije, predstavimo paradigmi transnacionalizma in postnacionalizma ter diskutiramo o starih in novih oblikah državljanstva, o kozmopolitstvu in priložnostih za vznik globalnega državljanstva.

Vsebinske opredelitve in terminološka pojasnila Vstopimo v diskusijo z obrazložitvijo in pojasnitvijo temeljnih konceptov, s katerimi se bomo v razpravi najpogosteje srečevali. Pojmi in definicije, ki bodo temeljno izhodišče prvega poglavja, povzročajo teoretikom naroda in nacionalizma enak problem kot vsem drugim, ki tovrstno terminologijo uporabljajo. Na še posebej velike težave naletimo ob prevajanju (in razumevanju) besedil iz 10  Usmerjena primerjava je ena od oblik primerjalnega raziskovanja političnih in drugih sistemov (ostali dve sta študije primerov in statistična analiza). Ponavadi zajema majhno število držav (2–5), pri čemer se osredotoča zgolj na določene vidike političnih in drugih sistemov (Hague 1992: 39) – v našem primeru na glavne značilnosti nacionalističnega projekta. 11  Študije primerov nekateri avtorji štejejo med tehnike primerjalnega raziskovanja, drugi pa zavračajo idejo, da takšne študije individualnih primerov (držav) vključujejo primerjalno metodo (Mackie in Marsh 1995: 177). Študija primerov specifične države ni primerjalna sama po sebi, vendar predstavlja osnovo za primerjalno raziskovanje (Hague 1992: 37). Nekateri avtorji predlagajo, da bi za ločevanje primerjalnih študij primerov od neprimerjalnih upoštevali naslednji kriterij: ali študija primera vsebuje koncepte, ki jih je možno uporabiti tudi v drugih državah/primerih (Rose v Mackie in Marsh 1995: 177). Presodili smo, da v našem primeru zadostimo temu kriteriju.


Damjan Mandelc, doktor socioloških znanosti, docent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Diplomiral je iz sociologije kulture in filozofije leta 2002, doktorat socioloških znanosti z naslovom Teoretske strategije v študijah nacionalizma in projekcije slovenskega nacionalizma je zaključil leta 2007. Njegovo raziskovalno delo, ki ga razvija v okviru programske skupine Problemi avtonomije in identitete v času globalizacije, se osredotoča na vprašanja evropskih integracijskih procesov, sociologije globalizacije, teorije nacionalizmov, nacionalne države in nacionalne identitete. Je član Asociation for Studies of Nationalities (Columbia University, ZDA) in Asociation for Studies of Ethnicity and Nationalism (LSE, Velika Britanija).

DAMJAN MANDELC

NA MEJAH NACIJE

ISBN 978-961-237-471-6

9 789612 374716

(iz recenzije)

TEORIJE IN PRAKSE NACIONALIZMA

Monografija obravnava relevantne teoretske konceptualizacije nacionalizma ter raziskuje definicije in tematike, ki so v študijah nacionalizma neobhodne. Posebno pozornost posveča zgodovinski in kulturni perspektivi, pri tem pa vključuje tudi pregled glavnih diskurzov na temo etničnosti, naroda in nacionalizma. Po avtorjevem prepričanju nobena od obstoječih teorij nacionalizma sama kot taka ne izpolni deklarativnih napovedi, da si je potrebno prizadevati za enotno teorijo nacionalizma, ki bi morala ponuditi časovno in prostorsko razlago različnih struktur, ideologij in gibanj nacionalizma v modernem času. Pomemben znanstveni dosežek in znanstveno spoznanje je avtorjevo prizadevanje, da preveri, kateri obravnavani teoretski modeli se najbolj prekrivajo s sociološko specifiko slovenske situacije. Pri tem ugotavlja, da kritična analiza slovenskega nacionalističnega diskurza pripelje do pripoznanja ključnih razlik med nacionalističnim diskurzom pred uresničitvijo nacionalnega cilja in diskurzom v času, ko je bil nacionalni cilj – vzpostavitev nacionalne države, že dosežen. Skupna podlaga za najbolj zgodovinsko različne nacionalizme je danes, kakor ugotavlja avtor, globalizacija. V nasprotju s trditvami tistih, ki napovedujejo zaton nacionalizma, nacionalne države in sploh nacionalne identitete, se avtor postavi na stališče, da so narodi še vedno pomemben del politične in kulturne identitete, pri čemer ugotavlja specifične vidike in teoretske prispevke v študijah globalizacije, ki obravnavajo pomen, vlogo in moč nacionalističnih formacij v globalni dobi.

DAMJAN MANDELC: NA MEJAH NACIJE

Teorije in prakse nacionalizma


Na mejah nacije