mentorja kot osebo, ki se mora nenehno prilagajati potrebam posameznika pri učenju. Mentorja vidi kot osebo, ki pomaga mentorirancu in je pozoren na njegove potrebe in osebnostne lastnosti. Konec osemdesetih let 20. stoletja najdemo avtorje: Kejžar, Daloz in Zupan - Kušče. Kejžar (1986) omenja, da je mentor oseba, ki s svojo bogato življenjsko izkušnjo ter s svojo strokovno in osebno zrelostjo vodi in usmerja mlado osebo. Podobno poudarja pomen mentorja kot vodje tudi Daloz (1986). Mentor je praktikantu vodnik, ki ga vodi na njegovi poti do zastavljenega cilja. Zupan-Kušče (1989) pa v tem obdobju vidi mentorja kot tistega, ki mlado osebo spodbuja k stalnemu izpopolnjevanju znanja, mu razvija vedoželjnost ter pri tem ustvarja dobre pozitivne odnose. Vsem avtorjem je skupno prav to, da so poudarili pomen mentorja kot vodnika, kot spodbujevalca in kot tistega, ki ima dovolj izkušenj. V devetdesetih letih 20. stoletja Clutterbuck (1994) poudari opredelitev, da je najboljši mentor tisti, ki ima globoko in dozorelo znanje podjetja in mora prepoznati sposobnost praktikanta in mu dati vedeti, da verjame v njegovo sposobnost razvijati se s podjetjem. Mentor sam po sebi ni uspešen v svoji vlogi, ampak ga velikokrat naredijo uspešnega prav praktikanti. Tudi znani angleški andragog Jarvis (1995) omenja, da je mentor oseba, ki se odziva na potrebe učečega, je njegov pomočnik in usmerjevalec. Opredelitev mentorja je v obeh primerih bolj široka, gre za mentorja, ki ima znanje in izkušnje o podjetju, o stroki, pozna sposobnosti praktikanta, da ga lahko vodi. Enako sta o mentorju pisala Malderez in Bodoczky (1999). Pravita, da je mentor model, ki se vključuje v izobraževalno kulturo, je kot sponzor, podpornik in tudi izobraževalec. To je oseba, ki je predana svojemu mentorskemu delu, ustvarja zaupanje z mentorirancem ter oblikuje varne pogoje za razvoj njunega osebnostnega odnosa. Na začetku 21. stoletja govorijo o mentorju številni avtorji, denimo Parsloe in Wray (2000) omenjata Shea, ki pravi, da je mentor oseba, ki skozi svoja dejanja in delo pomaga drugemu pri doseganju njegovih možnosti. Muršak (2002) opredeljuje mentorja na področju strokovnega in poklicnega izobraževanja, kot osebo, ki skrbi za prakso in je odgovorna za izobraževanje mentoriranca. Tudi Athanases in Achinstein (2003) vidita mentorja kot osebo, ki je usposobljena in zrela osebnost, da lahko uspešno deluje. Opalk (2003) piše o mentorju kot o dobrem svetovalcu, vzorniku in motivatorju. Podobno vidi mentorja tudi Valenčič - Zuljan (2007), ki meni, da je mentor oseba, ki spodbuja in daje naloge ter olajša mentorirancu delo, pri tem pa ga postavlja pred izzive. Gibb, kot navaja Gibbons (2013), imenuje mentorja »izvršitelj«, ki ima oseben interes pomagati voditi in razvijati mlado in manj izkušeno osebo. 14
Mentorstvo_v_prakticnem_usposabljanju_FINAL.indd 14
9.5.2016 9:09:05