Issuu on Google+

Todor Kuljić Kultura spominjanja

Zbirka PREVODI

Zbirka PREVODI

P P

18 EUR ISBN978-961-237-510-2 978-961-237-510-2 ISBN

9 789612 375102

Todor Kuljić Kultura spominjanja


Todor Kuljić Kultura spominjanja Teoretske razlage uporabe preteklosti

Uredila Ksenija Vidmar Horvat Spremna beseda Mitja Velikonja

Znanstvena založba Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani Oddelek za sociologijo Katedra za občo sociologijo Ljubljana, 2012


Kazalo

Učna ura spomina Beseda urednice............................................................................. 5 Prve misli............................................................................................................. 5 O delu ............................................................................................................. 6 O avtorju ..............................................................................................................6 Preteklost v 26 slikah Spremna beseda h knjigi Todorja Kuljića ...................................9 Kultura spominjanja – Teoretske pojasnitve uporabe preteklosti ................................9 Predgovor k slovenski izdaji ...................................................................................... 13 Predgovor.................................................................................................................. 15 Uvod...........................................................................................................................17 I. del Kultura spominjanja: zgodovinski razvoj................................................................... 27 1 Razvoj organiziranega spomina .............................................................................. 31 2 Vrste časa in njihovo organiziranje .........................................................................39 3 Evolucija razumevanja časa..................................................................................... 42 4 Ideologizacija časa .................................................................................................. 45 5 Fragmentacija preteklosti.......................................................................................48 6 Globalizacija in spomin .......................................................................................... 51 7 Zgodovinska podoba............................................................................................... 55 Zaključek...................................................................................................................58 II. del Kultura spominjanja: teorije ......................................................................................65 Uvod..........................................................................................................................66 1 Nevrobiološke teorije..............................................................................................69 2 Psihološke teorije.................................................................................................... 75 2.1 Avtobiografski spomin med osebnim in kolektivnim ....................................78 3 Teorije o kolektivnem spominu...............................................................................89 3.1 Socialno-konstruktivistične teorije spomina: Maurice Halbwachs, Jan Assmann, Aleida Assmann in Pierre Nora .................................................... 91 3.1.1 Konstruktivizem in postmoderna: okvir sodobnega sociologizma...... 91

3


3.1.2 Maurice Halbwachs: durkheimovska sociologija spomina .100 3.1.3 Halbwachsovi nasledniki: Jan in Aleida Assmann in Pierre Nora.108 3.1.4 Napetost med spominom in zgodovino.113 3.1.5 Simbioza spomina in zgodovine .115 3.1.6 Trojna zavest o preteklosti: ideološki, znanstveni in osebni spomin ........117 3.1.7 Spoznavna in družbena vloga konstruktivizma .................................121 3.2 Razredi in iznajdevanje preteklosti: ideološko-kritični pristop ...................123 3.2.1 Eric Hobsbawm: razredne osnove iznajdevanja preteklosti ............. 124 3.2.2 Identiteta in ideologija..................................................................... 126 3.2.3 Uporabnost pristopa: iznajdevanje tradicij med kritiko ideologije in dekonstrukcijo...................................................................... 129 3.3 Dinamično-refleksivni pristop k preteklosti: preteklost kot proces osmišljanja....................................................................................................... 169 3.3.1 Strukturalizem in preteklost ............................................................ 170 3.3.2 Hermenevtika in preteklost ............................................................. 186 Sklep........................................................................................................................203 III. del Kritična kultura spominjanja: uporaba.....................................................................217 1 Pozaba razrednega zatiranja ................................................................................. 219 2 Trajno preseganje preteklosti ................................................................................211 3 Trgovanje s preteklostjo.........................................................................................213 4 Aktivna nepozaba in produktivna pozaba............................................................. 214 5 Slavna, antikvarna in kritična zgodovina .............................................................. 216 6 Žrtev in spominjanje............................................................................................. 218 7 Kritična in preračunljiva pozaba ...........................................................................220 8 Travma in preteklost ............................................................................................ 223 9 Skupnost nelagodnega spomina ........................................................................... 227 10 Vojnocentrično spominjanje ............................................................................... 229 11 Nova kompleksnost družbenega časa .................................................................. 232 12 Revizija antifašizma ............................................................................................ 233 13 Racionalna versus uporabna preteklost............................................................... 236 14 Soočanje z zločini ali patriotizacija zločina?........................................................ 237 15 Pozaba in sprava..................................................................................................240 16 Etnocentrična in antitotalitarna naracija ............................................................ 243 17 Zgodovinska primerjava – pogoj kritičnega spominjanja..................................... 247 Sklep ....................................................................................................................... 253 Opomba................................................................................................................... 257 Literatura ................................................................................................................ 258

4


Učna ura spomina Beseda urednice

Prve misli Kultura spominjanja je delo, ki je, če je ob njegovem prevodu v slovenskem jeziku treba povedati kaj posebnega, izšlo zelo pozno. Čeprav je letnica izdaje izvirnika Kultura sećanja 2006, je vendarle do danes, leta 2012, minilo toliko časa za spominjanje, da bi se vmes s pomočjo te knjige dalo s spominom marsikaj osmisliti drugače, nekatere boje za preteklost v tem prostoru voditi po drugih poteh, pa tudi dialog z Evropo, ki ga na pobudo slednje sprožajo države nekoč politično skupne regije, bi lahko zastavili bolj suvereno in z več kritične osti do sogovornika. Z balkansko kulturo spominjanja, ki bi jo z resnim branjem in učenjem iz kulturne zgodovine prostora, mentalitet in emancipatornih gibanj na področju nekdanje Jugoslavije osvojili s pomočjo knjige, bi si lahko bolj svobodno in samozavestno zamišljali lastne civilizacijske prispevke k razsvetljenskemu projektu opolnomočenja prek sobivanja z razliko, zahodnemu svetu, ki si rad domišlja, da je domovanje kulturne superiornosti, ko gre za zgodovino, in moralne odličnosti, ko gre za filozofijo in etiko, pa bolj suvereno nastavili ogledalo lastnih zmot. In to ne le, ko gre za holokavst ali genocidno »odkrivanje Amerike«, kot v besedilu večkrat opominja Kuljić; tudi ko gre za tako »banalne« oblike evropeizma, kot so pripovedi o veličastni kulturni dediščini ali zapovedovanje multikulturalizma. S to knjigo bi zahodu seveda lahko povedali tudi, da nas druži več, kot si predstavlja. Prav glede na rabo spomina. Prav glede na mobilizacijo spominskih prostorov, da bi z njimi začeli in upravičili nove vojne, kolonizacije, zasedbe in izključevanja: kulturnega, simbolnega, političnega, fizičnega. Je treba omeniti pregon Romov, ki v zadnjih nekaj letih Slovenijo druži z Italijo in Francijo – prav tako kot, po neki drugi civilizacijski logiki »pravne in urejene« politike ravnanja z begunci, po že preživeti travmi vojnega izgnanstva iz razpadajoče Jugoslavije v skupno vez trpljenja spaja Kosovo in Nemčijo? Si moramo v spomin res priklicati filmske podobe nočnih racij Želimirja Žilnika, ki z dokumentarnim gradivom prikazuje, kako z nemških domov sredi noči v Srbijo in na Kosovo prisilno vračajo begunske romske družine in šolajoče se otroke, katerih materni jezik je samo nemški – ker so rojeni in doma v Nemčiji? Ne gre v vseh teh primerih za skupni, transevropski spomin, ki po 500 in več letih sobivanja še vedno trdi, da so Romi drugi – tujci kontinenta, ki je svetu ponudil razsvetljenske ideale pravičnosti in politično idejo demokracije? Mar

5


pri tem ni spomin uspešen prav zato, ker svoje nasilje izvaja na telesu ljudstva, ki je domnevno »brez spomina«? O delu Kultura spominjanja spada med znanstvena dela, ki jih odlikujeta precizna kritična analiza in nadgradnja družbene in humanistične misli, ki se je v zadnjem stoletju zgostila v eno najbolj prodornih vej proučevanja fenomenov kolektivnega življenja – to je kolektivni spomin. Kuljić svoje delo zasnuje na širokem in hkrati poglobljenem pregledu historiata družbene misli, ki se ukvarja z vprašanji časa, preteklosti, zgodovine in spominjanja. V dialoško izostrenem duhu kritičnega misleca pregleda ključne teorije in teoretike spomina, ta pregled vstavi v problematizacijo odnosa med zgodovino, resnico in rekonstrukcijo preteklosti ter z inovativno razlagalno matrico preteklosti kot »dinamičnega procesa osmislitve« pokaže na časovno in družbeno prepletenost med »včeraj« in »danes« v kolektivnem življenju družbe. Največji dosežek dela pa je, da »kritično teorijo spomina« poveže z empirično analizo evropske zgodovine, druge svetovne vojne, fašizma in antifašizma, komunizma in antikomunizma, in tako poda nastavke za rehistoriziranje same teorije. Sklepno spoznanje Kuljićevega dela je, da sodobno kulturo spominjanja s kritično teorijo lahko razumemo le, če »rabe preteklosti« povežemo s kritiko ideologije in dekonstrukcionistično metodo branja spominov. Kuljić spomin definira kot orodje v spopadu za interpretacijo zgodovine in kot polje, na katerem se uresničujejo ideološki boji za prevzem hegemone pozicije upravljanja z nacijo. Na tej kritični podlagi avtor učinkovito dokaže, da je spomin nujno obravnavati glede na konfliktne sile, ki določajo družbena razmerja prav s pomočjo mobiliziranja zgodovine in zgodovinske zavesti, pri tem pa ideologijo s pomočjo iznajdevanja preteklosti pretvarjajo v »resnico«. Zgodovinska resnica kot ideološki konstrukt postane osrednji instrumentarij etnonacionalističnih prizadevanj za homogeniziranje in kolektiviziranje družbenega subjekta in potlačevanje heterogenih ter tekmujočih preteklosti, ki določajo njegovo družbeno in identitetno konstitucijo v sedanjosti. O avtorju Kuljić, razsvetljenec po srcu in duhu, verjame samo v tisti spomin, ki ima moč, da spreminja sedanjost. Natančneje, verjame samo v spomin o preteklem, ki sestavlja zgodbe in pomene zdajšnjosti – za snovanje, vsiljevanje ali prostovoljno sprejemanje njenih idejno-ideoloških kartografij, ki pomenijo določeno pomiritev s svetom, najsi bo pomiritev z družbenimi krivicami tu in sedaj, ali s travmami, ki izčrpavajo vitalne energije od nekje tam in nekoč. Pravzaprav je to edini spomin, ki sploh je. Vse drugo, kar ne sodeluje v življenju sedanjosti in je prekrito s prahom pozabe, individualne

6


in kolektivne amnezije, je samo speča preteklost, ki lahko le upa, da bo nekoč – ali pač nikoli – prešla v stanje aktivne zgodovine in si pridobila polnopravni status preteklosti kot take. Toda ta, pavšalno in naključno oživljena preteklost, za Kuljića ne šteje kar tako in povsem. Kritično veljavo dobi le tista obravnava ali politika preteklosti, ki vztraja na spopadanju z zgodovino in minulim z namenom poravnave krivde, poprave krivic – čeprav so med generacijami sedanjosti in preteklosti pretekla samo leta, ali pa desetletja in celo stoletja. Ne gre torej za iskanje resnice – kajti ta vselej pripada generacijam, ki jo živijo ali uprizarjajo v zdajšnjosti, ne morejo pa v svojem imenu retroaktivno resnico vrniti umrlim –, gre za (post)razsvetljenski credo emancipiranja prek vednosti, kjer osvoboditev izhaja prav iz spoznanja relativnosti resnice, ki je vselej povezana z njenimi rabami in nameni njenih uporabnikov. Daleč od tega, da bi bil to zagovor relativizma. Kuljić je jasen, postmoderni »anything goes« ali vse je enako dobro ali slabo ali vsi smo enako krivi ne vodi ne k osvoboditvi ne k opolnomočenju ne k razbremenjujočemu odnosu do preteklosti; pomeni agonijo nadaljevanja ujetosti v preteklem, medtem ko se namišljeno razdaja v trenutku zdajšnjosti. Tega (zahodni) intelektualci žal niso dojeli pravočasno: prehitele so jih množice, politiki, feljtonisti in manipulanti/trgovci s preteklostjo, in zato sedaj »post-zahodni« evropski svet po izkušnji holokavsta stoji, molči in ne ve, kam pogledati, ko se na njegovem pragu dogajajo Srebrenica, Gaza ali Damask. Posebej aktualni so deli knjige, ki obravnavajo spomin in spominjanje na Balkanu. Avtorju in bralcu pomagajo pri konkretiziranju teorije, ki bi sicer ostala na ravni abstraktnega. Poseben pomen nosi razprava o mobiliziranju spomina v času vojn ob razpadu Jugoslavije in zagonu ter legitimaciji nasilnega nacionalizma, s katerim se je gradila novo državnost. V izvirni obravnavi mitov in stereotipov Kuljić pokaže na konkretne rabe preteklosti, ki zgodovino izkrivijo v ideološke namene politične sedanjosti. Ta del analize je podkrepljen s slikovito obravnavo zamišljanja zgodovin novih balkanskih držav, pri čemer so posamezne študije primera izvrstno teoretsko argumentirane in metodološko osmišljene. Ker je to delo avtorja, ki se je uveljavil v mednarodnem znanstvenem prostoru, je toliko pomembneje, da se z izsledki njegovih raziskav seznanita tudi slovenska strokovna in znanstvena javnost. Ker se avtorjeva spoznanja opirajo na konkretne študije primera spomina in spominjanja, ki zadevajo prostor in zgodovino iz nedavne slovenske preteklosti, se s prevodom tega dela domači znanstveni javnosti odpira priložnost, da v kritično razpravo o spominjanju vstopa tudi s pomočjo dialoga z avtorjem glede na družbeno izkušnjo slovenske družbe. Predvsem pa je slovenski družboslovno-humanistični stroki s tem dodeljena tudi možnost, da znanstvena spoznanja prenaša na mlade generacije študirajočih, ki s prevodom dela v slovenski jezik krepijo odnos do znanstvene terminologije s področja kulturne teorije spomina. Toda takoj je treba spet zapisati: daleč od tega. Daleč od tega, da je Kultura spominjanja delo, ki govori o Balkanu, ki smo ga tukaj že zapustili. Ko Kuljić govori o »našem« prostoru, ali o »teh krajih«, seveda v glavnem opravlja analizo postjugoslovanske srbske ali hrvaške in makedonske družbe in BIH. Slovenski prostor je, hočeš nočeš, del zemljevida »našosti«: ne zgolj zaradi skupne zgodovine, temveč

7


zaradi same anatomije kulture spomina, ki nosi identično strukturo: pozabo, preurejanje, konvertitstvo z antikomunizmom, krizo kontinuitete individualnih biografij in kolektivno patologijo razdeljevanja sveta po mejni črti »za« in »proti«. Čeprav je del schengenske EU, ni Slovenija nič manj dežela mejaške mentalitete kot Hrvaška in Srbija; in nič bolj ni svobodomiselna in odprta za dialog z nasprotnimi stališči, kot je npr. današnja Makedonija ali nekoč »kozmopolitski« Beograd. Kuljićevo glavno opažanje je, da je kultura spominjanja na Balkanu še vedno izrazito nacionalistična; kadar preteklost ne odgovarja potrebam nacionalistične ideologije, se jo preprosto na novo izumi in preoblikuje. Avtor prepričljivo pokaže, kako se preteklost vključi v slepi patriotizem, ki temelji na pozabi, selektivni spomin pa postane orodje v izobčevanju kritičnega zgodovinopisja. To je tudi glavni očitek delu: da nas, nehote, »sili«, da se prepoznavamo v taboru enih ali drugih. S tem kritična teorija izgublja vitalni prostor za iskanje drugih alternativ, drugih spominov, drugih pozab. V tem delu bi bil analitski del njegove knjige zares dosledno razsvetljenski. Na našo državljansko srečo, in intelektualno upanje, je takšen projekt sam avtor: intelektualni fenomen in (že) legenda na področju raziskovanja spomina v prostoru, ki je prežet z vročim spominjanjem in izločanjem ljudi glede na spomin in spominjanje, Kuljić izrisuje prostor teoriji, kritični misli in intelektualni drži, ki ima – prav zaradi njegovega odnosa do spomina, zgodovine in preteklosti – največ civilizacijske in humane, razsvetljenske prihodnosti. Ksenija Vidmar Horvat *** Todor Kuljić je profesor sociologije politike na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Beogradu. Znanstvenoraziskovalno se ukvarja z zgodovino in ideologijo političnih gibanj in režimov, kritiko ideologije v znanosti in politiki, s partijsko in državno birokracijo. Iz omenjenih področij je poleg razprav in člankov v strokovnih domačih in tujih revijah ter zbornikih objavil tudi znanstvene monografije: Fašizam (1978, 1987), Politika raspodele i ideologija (skupaj z M. Popovićem in D. Mrkšićem, 1981), Teorije o totalitarizmu (1983), Birokratija i kadrovska uprava (1989), Oblici lične vlasti (1994, 2009) in Tito (1998, 2005). V zadnjem desetletju se njegove raziskave osredotočajo na problematiko sodobne kulture spomina, kolektivnega in zgodovinskega spomina, identitet, generacij (političnih, kulturnih idr.), in to tako na teoretski ravni kot glede uporabe pri študijah primerov: Prevladavanje prošlosti (2002), Kultura sećanja (2006), Sociologija generacije (2009) in Sećanje na titoizam (2011). Leta 2010 je pri berlinski založbi izšla njegova knjiga Umkämpfte Vergangenheiten. Die Kultur der Erinnerung im postjugoslawischen Raum. Pričujoči prevod Kulture sjećanja je uredniško in redaktorsko skrajšana verzija izvirnika.

8


Preteklost v 26 slikah Spremna beseda h knjigi Todorja Kuljića Kultura spominjanja – Teoretske pojasnitve uporabe preteklosti

Protislovje aktualnega »konca zgodovine« je – v kar nas prepričujejo z različnih koncev –, da se prav o zgodovini piše kot še nikoli prej. V okoliščinah tranzicijskih preobratov v uradnem, kolektivnem in individualnem spominjanju in pisanju zgodovine bi zato težko našel knjigo, katere mesto in čas izida bi bila primernejša od pričujočega prevoda knjige Kultura spominjanja srbskega sociologa Todorja Kuljića v slovenščino. V rašomonski situaciji dobesedno vratolomnih revizij preteklosti, ustvarjanja novih spominov in odstranjevanja prejšnjih, novih zgodovinskih teleologij (prej komunistični »raj na zemlji«, sedaj »Evropa«), pravcatih eksorcizmov »neprijetne« osebne ali kolektivne preteklosti, torej organiziranih in sankcioniranih potlačevanj, kakofonije različnih interpretacij preteklih dogajanj, katere posledica je njihovo relativiziranje, usodnosti novih »dogodenj« zgodovine, lahko pričujočo študijo pozdravim iz več razlogov. Prvič zato, ker na enem mestu, pregledno in reflektirano ter z za avtorja značilno strastjo in gostim načinom pisanja, predstavi različne teoretske poglede in pristope k raziskovanju kolektivnega spomina ter vedno doda svoj pogled nanje. Jasno opredeli te izmuzljive pojme, ki jih tudi na akademski ravni »poznamo«, dokler nismo prisiljeni v to, da jih jasno definiramo. Čeprav je njegov pristop izjemno širok, tako glede pojmov (spomini, pozabe, preteklost, zgodovinopisje) kot ravni analize (družboslovje in humanistiko kombinira s filozofijo), napisano ilustrira z ekskurzi v številna konkretna dogajanja predvsem iz novejše zgodovine. Fenomena spominjanja se loteva kritično in v njem je prepoznati tako Nietzschejev obračun s škodljivo sužnostjo obremenjujoči preteklosti in afirmiranje produktivne pozabe, Marxovo vztrajanje, da lahko »tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi«, ter seveda Benjaminovo zavračanje zgodovine kot kontinuitete. Drugič jo pozdravljam zato, ker na Slovenskem kronično primanjkuje študij o družbenih razsežnostih spominjanja in samorefleksije samega zgodovinopisja. A prav tu se znajdemo v še enem protislovju: na eni strani imamo razcvet polliterarnega žanra memoaristike, (avto)biografij, ki praviloma vključujejo osebne in induktivne razlage širše preteklosti, ter pozitivističnega, rankejevskega zgodovinopisja. Na drugi pa pravzaprav skorajda ni premislekov o tem, kako se piše takšna skrajno subjektivizirana ali skrajno objektivizirana zgodovina; kako in zakaj sploh se česa spominjamo; kakšna je ideološka podlaga tega; kdo so protagonisti procesov pisanja zgodovine, spominjanja in seveda tudi pozabljanja? Slovenska sedanjost in bližnja

9


preteklost nam ponujata obilje tovrstnih primerov. Da bi svojim študentom pokazal, kako je interpretacija preteklosti in lastne vloge v njej »hitro pokvarljiva roba«, jih večkrat napotim prebirati recimo študentski Tribuno ali Mladino iz sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih. Tam mdr. mrgoli leninističnih člankov, izjav in pamfletov, bojevitih pozivov k nadaljevanju »proletarske revolucije«, »diktature proletariata«, »stopanja po Titovi poti« ipd. prav istih gorečnežev, ki se danes enako bojevito in enako goreče predstavljajo kot »osamosvojitelji«, »neprebarvani«, »uspešni poslovneži«, »narodno zavedni politiki« in »demokrati« in ki na mašah sedijo v prvih vrstah. Brisanja svoje osebne »rdeče« zgodovine si ne morejo privoščiti brez gromkega obsojanja celega tistega zgodovinskega obdobja in predvsem vseh tistih, ki ne sledijo njihovemu čudežnemu spreobrnjenju. To je Pavlov sindrom. Tretji razlog za dobrodošlico pričujoči knjigi je, da se lahko z v njej zajetim in sistematiziranim znanjem dobesedno po točkah lotimo študije kateregakoli primera spominjanja in pozabljanja, zgodovinskih konstrukcij, revizij, sintez in amnezij: sistematičnih ali spontanih, uradnih ali samoniklih, presenetljivih ali pričakovanih, univerzalnih ali manjšinskih, dominantnih ali subverzivnih, konverzij in perverzij akterjev teh procesov. Kuljić sicer navaja predvsem srhljive zglede iz balkanske polpreteklosti in nemškega nacizma, prav tako upravičeno pa jim lahko dodamo tiste drugih narodov. Tudi v dominantnih percepcijah mdr. britanske, francoske, ruske, ameriške, španske in italijanske zgodovine in v kolektivnem spominu teh narodov še vedno ni pravega problematiziranja njihove kolonialne zgodovine, zasužnjevanja in genocidov, ki so si jih privoščili v svojih »civilizacijskih misijah«. Temu lahko prištejemo tudi razdejanja različnih cerkva in verskih skupnosti, njihovih ščuvanj, verskih vojn, sistematičnih uničevanj drugače verujočih, ki jih prav tako ne najdemo v njihovih kronologijah preteklosti. Kuljićeva knjiga je mnogo več od zgledno napisanega – teoretsko poglobljenega in učbeniško priročnega – pregleda različnih že poznanih pogledov na te pojave, neke vrste »nujno branje« za tiste, ki nas to področje zanima. Ves čas je jasno prisotno tudi avtorjevo lastno mnenje o njih, njegove konsistentne interpretacije in lucidne izpeljave. Posebej je opazno njegovo trdno vztrajanje pri emancipatornih, kritičnih potencialih spominjanja. Tega osvobodi običajnega razumevanja, da je to le nekaj brezupno zazrtega v preteklost, apologija inercije, kakršnakoli je pač ta bila, preteklih dogajanj, ki se opravičujejo s »to je bil takrat pač duh časa« ali »saj so drugi počeli isto«. Vsemu temu zoperstavlja reflektivno zgodovinopisje in negativni spomin, antizgodovino in antispomin, ki samokritično opozarjata na senčne plati zgodovine, ki enako zavzeto sesuvata ohole slavospeve preteklosti lastne skupine in drugih skupin in ki edina lahko delujeta katarzično, očiščeno samoljubja in nadutosti do drugih. Takšen pluralen pogled na preteklost in na spominjanje pa ne pomeni njunega relativiziranja, liberalne dogme, da »ima vsak svoj prav« in da je »resnica vedno nekje vmes« ali fetišiziranja »usodnih zgodovinskih dogodkov«, ampak predvsem njuno antagoniziranje, zoperstavljanje, njuno preverjanje na različnih ravneh – osebni, kolektivni, uradni. Pomeni dojemanje zgodovine in spominov skozi lome,

10


spopade, dialektična protislovja, skozi, kot pravi avtor, »progresivno nestabilnost« slik o včerajšnjosti. Vse to omogoči, da se slišita zgodba in spomin prezrtih, ponižanih, zatiranih, izkoriščanih, utišanih, zasužnjenih, nevidnih, izginulih, nemočnih, izbrisanih, in da se na podlagi tega oblikuje boljši, pravičnejši svet. Kuljićeva knjiga nam tako s svojo doslednostjo, erudicijo in kritičnim potencialom daje v premislek, da mora spominjanje predvsem služiti temu, katera preteklost se nikakor ne sme ponoviti. Mitja Velikonja

11


Predgovor k slovenski izdaji

Minilo je pet let od prvega natisa pričujočega dela v Beogradu. Kultura spominjanja se kot interdiscplinarna znanost v zadnjih letih hitro uveljavlja v novonastalih balkanskih državah in po vsem svetu, predvsem z operacionalizacijo in aplikacijo teoretskih smeri, ki so kritično obravnavane v tej knjigi pri raziskavah različnih delov preteklosti. Nekatera metodološka načela se ob tem izpopolnjujejo, zato je nastala vrsta novih in zanimivih konkretnih raziskav spominjanja pretežno politične preteklosti. Tudi sam sem nadaljeval v tej smeri in objavil še nekaj knjig, v katerih sem uporabil teoretske predpostavke Kulture spominjanja pri raziskovanju novejše jugoslovanske preteklosti. Potrebe zdajšnjosti ustvarjajo podobo preteklosti, zato si sociologi prizadevajo za demistifikacijo različnih selektivnih spominov. Namen pričujoče knjige je, da bi jim pri tem pomagala. Hvaležen sem slovenskim sociologom, ki so zaznali, da je Kultura spominjanja potencialno zanimiva za slovensko kulturno javnost, Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, ki je prispevalo sredstva, ter prevajalcema za potrpežljivo delo. Upam, da bo ta prevod vsaj malo pripomogel k izboljšanju neupravičeno oslabelih družbeno-znanstvenih vezi med Srbijo in Slovenijo. Zrenjanin, avgust 2011 T. K.

13


Predgovor

Ta knjiga prikazuje teoretsko plat spremenjenega odnosa do preteklosti po koncu hladne vojne in hkrati kritično sledi dolgotrajnim procesom razvoja znanstvene pojasnitve uporabe preteklosti. Osvetljuje zadnjo plat procesa, prikazanega v moji knjigi Prevladavanje prošlosti (Kuljić, 2002), v kateri sem se osredotočil na idejnopolitične debate s konca 20. stoletja. Upajmo, da naslednji pregled vsaj malo prispeva k boljšemu vpogledu v novo nepregledno posthladnovojno epoho. Od konca 20. stoletja in zloma bipolarnega svetovnega reda se je namreč povečala nepreglednost sedanjosti in tudi preteklosti. Berlinski zid je padel 9. novembra 1989, Varšavski pakt je bil razpuščen 1. aprila 1991. Preteklost je danes postala bolj kompleksna in razdrobljena, osvobojena sovražnika, ki jo je poenostavljal v času hladne vojne. Zlom evropskega socializma je odprl vrata v novo prihodnost, a tudi v novo preteklost. Dostopni niso postali le novi zgodovinski viri, ukinjena ni bila le predpisana preteklost, temveč se je nova preteklost razumela tudi v okviru spremenjenih avtobiografij. Preprosto povedano: zgodovine ne pišejo samo zgodovinarji. Številni posamezniki imajo potrebo spreminjanja in prilagajanja lastne zgodovine z vidika sprememb in novih zaželenih idejnih okvirov. Odnos sedanjosti in preteklosti je vzajemen in zapleten. Potrebe zdajšnjosti vsiljujejo podobe preteklosti, te pa povratno delujejo na aktualne procese. Zgolj z razumevanjem tega vplivanja lahko do neke mere pojasnimo spremembo raziskovalnih prioritet, teorij in znanstvenih metod v interdisciplinarnem pristopu k preteklosti. Boom spominjanja ob koncu 20. stoletja je postopoma izoblikoval tudi teoretsko misel o preteklosti. Pojavila so se nova področja: politika preteklosti, politika zgodovine in kultura spominjanja. Morda bi bilo pretirano trditi, da se kaos sedanjosti lahko poenostavi z vnosom reda v teorije o preteklosti, verjetno pa se vseeno lahko zmanjša. Če upoštevamo dejstvo, da je preteklost zelo uporabna in aktivna vsebina, potem moramo vsestransko premisliti ne le načine njene uporabe, temveč tudi različne razlage njene uporabe. Težko je nasprotovati tistim, ki trdijo, da je politični boj v bistvu boj za ozemlja kolektivnega spomina (Dubravka Ugrešić) in da je boj proti oblasti pravzaprav boj spomina proti pozabi (Milan Kundera). Brez pretiravanja lahko zatrdimo, da v družbi in politiki obstaja celo svojevrsten kategorični imperativ, česa se spominjati ali česa ne pozabiti. »Spominjati se, da bi pripadali«, je naloga skupine. Le s prepoznavanjem strukture pripadnosti lahko razkrijemo normativno preteklost. Vprašanje je, ali se je sploh mogoče spominjati brez maščevanja oziroma prizadevanj

15


po povračilu škode. V pričujoči knjigi ne izključujemo možnosti nekonfliktnega kritičnega spominjanja. Da bi to postalo razvidno, je treba pozornost posvetiti večdimenzionalnosti osebnega ter kolektivnega spomina in spominjanja, hkrati pa različnim razlagam povezave med skupinsko solidarnostjo in spominom ter med spominom in oblastjo. Ne smemo pozabiti, da je spomin del osebne in kolektivne identitete, nekakšna moralna integriteta, katere temna plat je moralni absolutizem (Jan-Werner Müller). Nietzsche je zato, ne brez razloga, proti zasužnjenju s preteklostjo postavljal aktivno pozabo. Raziskava se osredotoča na teorije kolektivnega spomina, seveda pa ne cilja na celovit pregled ali končno oceno stanja tega interdisciplinarnega polja, v katerem se prepletajo različne teorije in pristopi in kjer določeni pojmi označujejo včasih nasprotujoče si miselne tokove. Raznovrstni poudarki in premikanje težišč so v mednarodnem okolju še bolj razvidni. Procesu relativizacije uma lahko prek odnosa do preteklosti sledimo od ortodoksne francoske postmoderne do ameriškega simbolizma. Pričujoča knjiga se ukvarja s pojasnjevanjem teoretskih pristopov k preteklosti, tj. s prepoznavanjem glavnih pristopov in vrednotenju njihove spoznavne vrednosti. Odnosu do preteklosti v teoretski plati kulture spominjanja na tem mestu sledimo z mrežo ključnih pojmov (spominjanje, spomin, kultura spominjanja, kolektivni spomin, družbeni čas, zgodovinska zavest), ki so navzoči v nekaterih osnovnih pristopih (konstruktivizem, kritika ideologije, simbolizem in hermenevtika). Teh pristopov seveda ne moremo razložiti brez zgodovinske konkretizacije. Očitno je, da so ključni pojmi pogosto nezadostno poenoteni in nejasno definirani, a razlike v razlagah preteklosti ne izhajajo zgolj iz teoretske nedomišljenosti, temveč tudi iz neteoretskih razlogov. Je treba poudariti, da so v javnosti zelo aktivni raznovrstni selektivni in konkurenčni spomini? Zlom bipolarnega režima spominjanja ni toliko spodbudil zgodovinskega raziskovanja, kot je pospešil prežemanje zgodovine s spominom. Oživljen kolektivni spomin, in ne poznavanje zgodovine, je bil orožje v zadnji državljanski vojni v nekdanji Jugoslaviji. Preteklost je bila uspešno in vsestransko podvržena najvišji moralni vrednoti – nacionalnemu interesu. Mobilizacija emotivne preteklosti je v imenu novih moralnih ciljev izrinila rankejevski imperativ, da je preteklost treba pisati wie es eigentlich gewesen.1 Zaradi nenavadno aktivne uporabe preteklosti na zahodnem Balkanu potek razlage pričujočega dela in posamezna poglavja ponujajo vpogled v regionalno kulturo spominjanja. Todor Kuljić Zrenjanin, november 2005

1

16

Op. prev.: kot se je v resnici zgodilo.


Todor Kuljić Kultura spominjanja

Zbirka PREVODI

Zbirka PREVODI

P P

18 EUR ISBN978-961-237-510-2 978-961-237-510-2 ISBN

9 789612 375102

Todor Kuljić Kultura spominjanja


Kultura spominjanja