Page 1

Da bom sanskrtist, sem odločil 1863 in dosegel cilj 1883; torej 20 let sem nosil to idejo po svetu. Karol Glaser v pismu Francu Simoniču 2. 1. 1909

Karel Glaser je pri sistematičnem prenosu kompleksne tvarine, kakršen je opus staroindijske nematerialne kulturne dediščine, v slovenski jezik in njegovo kulturno podstat resnično oral ledino. Njegov opus je, upoštevajoč vse razmere, ki izhajajo bolj ali manj neposredno iz biografije, impresiven in soliden ter upravičeno deležen premišljene, eksaktne in hkrati kritične analize. S pričujočim delom slovenska javnost prvič dobiva celovit in s primarnimi viri izostren vpogled v proces njegovega dela in razmišljanja, saj monografija uspe prodreti v samo bistvo prepleta Glaserjevega življenja z njegovim znanstvenim delom – njen predmet se namreč tiče prav tistega aspekta Glaserjevega strokovnega udejstvovanja, ki je bil njegova prva in glavna strast ter zato gonilna sila za malodane vsemi življenjskimi in strokovnimi vzgibi. S poklonom Glaserju in njegovemu plodnemu ter predanemu raziskovalnemu in prevajalskemu udejstvovanju razprava hkrati utrjuje zavest o dolgi in pomembni tradiciji staroindijske filologije na Slovenskem.

KAROL GLASER: prvi slovenski doktor sanskrta

Vlasta Pacheiner Klander, rojena 1932 v Ljubljani, je po diplomi iz primerjalne književnosti in literarne teorije na FF v letih 1960–1962 na univerzi v Varanasiju v Indiji študirala sanskrt in staroindijsko kulturo. Po vrnitvi je bila zaposlena kot redaktorica na TV Slovenija, kot bibliotekarka v NUK in kot strokovna sodelavka v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ob tem je prevajala iz sanskrta in objavila komentirane knjižne izdaje prevodov: Kalidasa: Šakuntala 1966, Bhagavadgita 1970, 21990, Kot bilke, kot iskre (antologija sanskrtske lirike) 1973, Kalidasa (Oblak glasnik, Letni časi) 1974, Zgodba o Savitri 2002 in Ko pesem tkem (antologija vedske poezije) 2005, za katero je dobila Sovretovo nagrado. Za publikacijo Literarni leksikon je napisala dva zvezka: Staroindijska poetika 1982 in Staroindijske verzne oblike 2001. Objavila je več študij s teh področij in o nekaterih slovenskih posrednikih indijske kulture. Na FF je sodelovala 1974/75 pri seminarju o staroindijski poetiki na Oddelku za primerjalno književnost in v letih 1989–2001 vodila vaje iz analize sanskrtskih literarnih besedil na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje.

KAROL GLASER

ISBN 978-961-237-894-3

ISBN 978-961-237-894-3

9 789612 378943

Karol_Glaser_naslovka_FINAL.indd 1

Vlasta Pacheiner Klander

Prvi slovenski doktor sanskrta Vlasta Pacheiner Klander

8.3.2017 7:50:41


Vlasta Pacheiner Klander

KAROL GLASER

Prvi slovenski doktor sanskrta

Ljubljana 2017

Karol_glaser_FINAL.indd 1

7.3.2017 10:43:27


Karol Glaser

Prvi slovenski doktor sanskrta Avtorica: Vlasta Pacheiner Klander Recenzenta: Luka Repanšek, Tone Smolej Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Karol Glaser (arhiv NUK) © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2017. Vse pravice pridržane. Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori d. o. o. Ljubljana, 2017 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 9,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Raziskovalni projekt "Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v Avstro-ogrski monarhiji (1872– 1918)" (J7-7276 Tone Smolej) je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.211:929Glaser K. PACHEINER-Klander, Vlasta Karol Glaser : prvi slovenski doktor sanskrta / Vlasta Pacheiner Klander. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017 ISBN 978-961-237-894-3 288973056

Karol_glaser_FINAL.indd 2

7.3.2017 10:43:27


Kazalo

3

Kazalo

Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Glaserjev doktorski študij 1881–1883 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Glaserjeva disertacija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 Zgodnji sadovi Glaserjevega doktorskega študija v letih 1883–1886 . . . . . . . . . . . . . 33 Pozni sadovi Glaserjevega doktorskega študija v letih 1887–1913 . . . . . . . . . . . . . . 59 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99 Obravnavani Glaserjevi spisi in prevodi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .103 Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .104 Kazalo imen in naslovov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .110 PRILOGE Slovar staroindijskih pojmov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .116 Pisava sanskrtskih imen in besed . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .118 Bühlerjeva ocena Glaserjeve disertacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .119

Karol_glaser_FINAL.indd 3

7.3.2017 10:43:27


Karol_glaser_FINAL.indd 4

7.3.2017 10:43:27


Uvod

P

ublikacija Karol Glaser, prvi slovenski doktor sanskrta, ni celovita obravnava Glaserjevega dela, ker je bila taka monografija že napisana s študijo Antona Dolarja Prof. dr. Karol Glaser, Maribor 1934. Njen avtor je Glaserja predstavil v vseh njegovih dejavnostih in tudi kot človeka – razumevajoče, toplo, osebno in hkrati znanstveno dokumentirano. Uporabil je vse relevantno gradivo, tudi neobjavljeno – pisma, spomine, listine, poleg tega pa se je lahko oprl še na osebno poznanstvo. Dolarjeva monografija ostaja poglaviten vir zanesljivih informacij o Glaserju, tudi publikacije novejšega časa črpajo iz nje. Ker dr. Dolar po študiju ni bil indolog, Glaser pa je doktoriral z indološko temo, in ker je v okviru projekta Slovenski doktorandi na Dunaju tudi obravnava njegovega doktorata in njegovih rezultatov, se v svoji študiji posvečam samo temu področju njegovega dela. Za to predstavitev njegovega indološkega dela so izbrali mene zaradi mojega študija sanskrta in specializacije iz indijske kulture v Indiji 1960–1962 in objavljenih strokovnih del v poznejših desetletjih ukvarjanja z Indijo, med katerim sem se nekajkrat posvetila tudi Glaserjevim prispevkom. Glaserjev doktorski študij je obsegal sicer tudi primerjalno jezikoslovje in orientalistiko in tudi s teh področij je pozneje objavil nekaj prispevkov, čeprav manj kakor indoloških. Ker pa to nista moji področji, Glaserjevi iranistika in jezikoslovni spisi in njegova raba slovenščine ostajajo prepuščeni v obravnavo ustreznim strokovnjakom. Tema se mi je zdela vredna obravnave, ker so po zaslugi prof. dr. Toneta Smoleja prvič postali dostopni izvirni dokumenti univerze na Dunaju. Tako je bilo prvič mogoče točno ugotoviti, kaj je študiral Glaser med svojim doktorskim študijem. Pokazalo se je, da je dobil široko in temeljito indološko izobrazbo. S tem je njegov indološki opus dobil temelj. Moja naloga je bila jasna: treba je

Karol_glaser_FINAL.indd 5

7.3.2017 10:43:27


6

Karol Glaser: prvi slovenski doktor sanskrta

bilo ugotoviti, koliko je ta temelj določal obseg in kakovost njegovega poznejšega indološkega delovanja. V tej novi luči je bilo treba pregledati vsak njegov posamezen prispevek in izkazalo se je, da je bil vpliv njegovega doktorskega študija ogromen, tako po metodi, kar je razumljivo, kakor po smereh in obsegu dela. Dal mu je trdno osnovo v znanju in širok pogled, ki ga je omogočal strokovni nazor njegovega glavnega univerzitetnega učitelja Georga Bühlerja, modernizatorja indologije, pa tudi vključitev novih področij in metod v lingvistične raziskave njegovega drugega učitelja Friedricha Müllerja. Ob nekaterih manj sprejemljivih Glaserjevih nazorih lahko celo tvegamo domnevo, da jih je izražal prav takrat, ko se je oddaljil od nazorov svojih učiteljev, seveda pa bi bilo to trditev treba dokazati s podrobnimi raziskavami. Glaserjev indološki opus, ki je doslej lebdel pred raziskovalci brez prave podlage, kakor da raste iz niča, je zdaj trdno zasidran v najvrednejšem izročilu evropske indologije, prek njenega predstavnika Bühlerja, ki je dolga leta svoje znanje razširjal in dopolnjeval v Indiji, pa povezan tudi z indijskim proučevanjem tamkajšnje kulturne tradicije. Raziskava Glaserjevega doktorskega študija na Dunaju in povezava z njegovim poznejšim delom se je torej izkazala za potrebno in upravičeno. Glaserjeva navezanost na dunajsko obdobje velja – z manjšimi izjemami – za vsa leta, ko je za objavljanje svojih prispevkov s tega področja izkoristil vsako možnost, ki so mu jo dopuščale domače razmere, ker je imel seznanjanje slovenske javnosti z indijsko kulturo za svojo prvo nalogo, ki pa se ji je lahko posvečal samo v prostem času, prav do njegove zadnje študije leto dni pred smrtjo. Žal pa je Glaser sam svoje delo po velikanski začetni vnemi v prvih letih po doktoratu kmalu preusmeril na druga področja. Ker ni dobil zaposlitve na nobeni univerzi v državi, kjer bi se bil lahko v celoti posvetil področju svojega doktorskega študija, se je z obsežno Zgodovino slovenskega slovstva lotil dela na drugem strokovnem področju, s prevodi Shakespeara pa se je obrnil k drugi literaturi. Tudi tu je oral ledino kakor v indologiji, vendar je naletel na deloma upravičeno ostro kritiko in odpor, na indološkem področju pa je bil – poleg nerazumevanja – deležen podpore nekaterih prijateljev med izobraženci. V indologiji, žal, ni imel neposrednih naslednikov. Njegovi indološki spisi pa so bili še dolga desetletja po nastanku cenjeni v slovenski literarni komparativistiki: prof. Ocvirk jih je predpisoval kot študijsko gradivo še za našo generacijo študentov sredi 20. st. Še danes hranim 65 let stare zapiske po Glaserjevih člankih, v njegovih prevodih sem prvič brala dela staroindijske književnosti, kakšno

Karol_glaser_FINAL.indd 6

7.3.2017 10:43:27


Vlasta Pacheiner Klander

7

rešitev sem po njem prevzela kot prevajalka. Glaserjevo prevajalsko in publicistično delo je bilo tudi predmet strokovnih obravnav nekaterih drugih Ocvirkovih študentov. Pričujoča knjiga naj bi te analize zaokrožila s celovito predstavitvijo Glaserjevega doktorskega študija in sadov tega študija. Ob koncu bi se rada zahvalila vodji projekta prof. dr. Tonetu Smoleju za prijazno povabilo k sodelovanju, za dragocene dokumente z Dunaja, za zamisel o knjigi, v katero je prerasel rokopis raziskave, in skrb za njeno realizacijo; gospe Veri Klančič, Glaserjevi pranečakinji, žal postumno, za vpogled v njeno gradivo in zanimiv pogovor, predvsem pa za dovoljenje za objavo dragocene fotografije Glaserja v ljudski šoli; gospodu Marjanu Čandru za dovoljenje za uporabo razglednic z Glaserjevim portretom in njegovim spomenikom, ki jih je izdalo Turistično društvo Hoče; skrbnikom gradiva o Glaserju v zbirkah NUK, UK Maribor, Pokrajinskem arhivu Maribor in Državnem arhivu v Ljubljani, v biblioteki SAZU in inštitutskih knjižnicah ZRC SAZU, ki so mi ljubeznivo omogočili uporabo tega gradiva; možu Branku Klandru, natančnemu prvemu bralcu mojih spisov, za računalniško in logistično podporo in potrpežljivost ne samo ob tej knjigi; obema recenzentoma za koristne predloge izboljšav; naposled pa tudi uredništvu založbe in vsem odgovornim za zahtevni tisk in lepo podobo publikacije.

Karol_glaser_FINAL.indd 7

7.3.2017 10:43:27


Karol_glaser_FINAL.indd 8

7.3.2017 10:43:27


Glaserjev doktorski študij 1881–1883

R

aziskovalce Glaserjevega življenja in dela je že dolgo zanimalo, kakšno podlago za nadaljnje delo je lahko dobil, ko je l. 1881 drugič postal študent dunajske univerze in si je – sicer z velikim trudom – lahko privoščil, da je študiral to, kar si je od zadnjih gimnazijskih let najbolj želel. Okvirni podatki o tem so bili znani sicer že prej iz prikazov njegovega življenja in dela, npr. iz leksikonov (Grafenauer 1926). Najpodrobneje je o tem pisal dr. Anton Dolar na podlagi Glaserjeve korespondence, njegove rokopisne avtobiografije in morda njegovega pripovedovanja, saj je Karla Glaserja osebno poznal (Dolar 1934). Vendar so v Glaserjevem času celo slovenski izobraženci imeli o indologiji in orientalistiki le nejasno predstavo in sta veljali za eksotično področje, o čemer poroča sam Glaser: »Slišal sem že na lastna ušesa, da je studium jutrovih jezikov 'čuden' ali pa 'luxus'« (Glaser 1881: 568). Morda so se med Glaserjevimi stanovskimi kolegi prav zato pojavljali drugače težko razumljivi očitki, da s svojo indologijo slepari,1 ki so Glaserja zelo boleli, bili pa so tudi popolnoma neupravičeni. Njegovo indološko izobrazbo zdaj potrjujejo na novo pridobljene kopije Glaserjevih lastnoročno izpolnjenih vpisnih listov in natisnjenih seznamov predavanj dunajske univerze,2 ki nam dajejo veliko jasnejšo podobo tega pomembnega obdobja njegovega življenja. 1 2

»Da jaz sleparim z indologijo, mi je rekel prof. Jesenko v Trstu,« navaja Glaser v pismu Matiji Murku iz Hoč, 25. V. 1913: Ms 1119, 359, št. 23. NUK, Rz, podobno že v dopisih št. 9 iz l. 1910 in št. 15 iz l. 1911 istemu naslovniku pod isto signaturo. Prof. dr. Tone Smolej mi je z Dunaja prijazno preskrbel kopije vpisnih listov (Nationale) Karla Glaserja, seznamov predavanj (Vorlesungsverzeichnisse) dunajske Univerze za leti 1881/1882 in 1882/1883 in zapisnika o doktoratu: Rigorosen des Karl Glaser, N. 316, Arhiv der Universität Wien (AUW), ki vsebuje zapisnik o disertaciji in rigorozih z ocenami, Bühlerjevo (in Müllerjevo) oceno disertacije in Glaserjev lastni življenjepis. Dokumenti o doktoratih se po navedbi Alojza Cindriča (Cindrič 2009) hranijo na Dunaju kot Matrike doktorjev oz. magistrov filozofije – Philosophisches Promotions-Protokoll 1863– 1922 (M 34.1–M 34.4).

Karol_glaser_FINAL.indd 9

7.3.2017 10:43:27


10

Karol Glaser: prvi slovenski doktor sanskrta

Glaser se dunajskega študija ni lotil nepripravljen. Po lastni izjavi ga je že v gimnaziji ob etimoloških navezavah njegovega profesorja Davorina Trstenjaka na sanskrt zamikalo, da bi bolje spoznal ta jezik: »Do šeste šole sem nameraval biti 'gospod', Trstenjakovi spisi pa so me napotili, da sem sklenil najpoprej postati gimnazijski profesor, potem pa postati apostol sanskrita med avstrijskimi Slovani.« (Glaser 1901a: 224, 1) Vendar je moral po maturi izbrati tak študij, s katerim se bo lahko preživljal, to pa indologija v naših tedanjih razmerah ni bila, zato je študiral – ob skromni štipendiji, prihrankih od inštrukcij in posojilu, za katerega je jamčil njegov oče – slavistiko in klasično filologijo in postal gimnazijski profesor. Na ta svoj dosežek je bil očitno kar precej ponosen, saj se je med svojim drugim študijem na vpisne liste podpisoval s pristavkom 'K. K. Gymnasialprofessor' – tudi tam, kjer ni bilo nujno potrebno. Do leta 1880, ko so ga prestavili na gimnazijo v Trst, si je nabral enajst let pedagoških izkušenj na več avstrijskih gimnazijah, večinoma na slovenskem narodnostnem ozemlju. Zadnja tri leta pred Trstom pa je poučeval na gimnaziji v Weidenauu, sedanji češki Vidnavi ob poljski meji v Šleziji. Tam je bil zelo lepo sprejet, v gimnazijskem izvestju je objavil tudi jezikoslovno razpravo o protetičnih soglasnikih v nekaterih indoevropskih jezikih (Glaser 1879). Ker pa ni imela nobenega odmeva na Slovenskem, naj bo tu samo omenjena. Ob rednem pedagoškem delu ni pozabil nekdanjega zanimanja: nabavljal si je strokovno indološko literaturo in jo študiral.3 Med službovanjem v Kranju je l. 1876 vložil prošnjo za enoletni študijski dopust, da bi se v Leipzigu pripravil za privatnega docenta za sanskrt in primerjalno jezikoslovje, a ga ni dobil (Kacin 1974). V sklop študija v zvezi s primerjalnim jezikoslovjem, s katerim se je takrat in pozneje na Dunaju ukvarjal poleg sanskrta, lahko štejemo kolokvij iz litvanščine, ki ga je opravil pri profesorju Johannu Schmidtu v Gradcu l. 1876. Iz istega leta in z istega področja je spis O indoevropskih jezikih, ki je izšel v petih nadaljevanjih v Slovenskem narodu (Whitney 1876),4 Glaserjev prevod pregleda indoevropskih jezikov iz knjige Language and the Study of Language W.D. Whit­ neya, ki vključuje tudi indijske jezike. Milan Štante v študiji o Glaserjevi indološki publicistiki ugotavlja, da je bila Glaserjeva predloga, spis slovitega lingvista 3

4

Točnih podatkov o tem, katere knjige je Glaser nabavil že takrat, sicer ni, ker je bila njegova knjižnica pozneje razdeljena na več delov, ki so doživeli različno usodo. Na srečo je Glaserjeva hčerka Eleonora Šverljuga l. 1949 precej njegovih knjig prodala Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Med temi je nekaj knjig, ki so posebej dragocene prav zaradi tega, ker je iz njih razvidno, da jih je uporabljal za študij ali po njih prevajal, in jih je morda, glede na letnico izida, kupil že takrat. V Slovenskem Narodu 9, 1876, št. 265, 1–3, je dobesedno ponatisnjeno nadaljevanje iz št. 264.

Karol_glaser_FINAL.indd 10

7.3.2017 10:43:27


Vlasta Pacheiner Klander

11

in indologa W. D. Whitneya iz l. 1870, v Glaserjevem času moderno, aktualno in pomembno delo, da pa je v njem čutiti poveličevanje Indoarijcev. Sprašuje se, ali ni bil morda Glaser podobnega prepričanja, vendar se noče opredeliti, preden ne bi bila opravljena analiza celotnega Glaserjevega dela (Štante 1968: 600). Nedvomno pa je Glaser v dveh opombah pod črto izrazito kritičen do Whitneyjevega podcenjevanja pomena slovanskih jezikov za jezikoslovne raziskave in do njegovega pomanjkljivega znanja o ozemlju, kjer je v rabi slovenščina. Kot prevajalec je Glaser zagrešil očitno napako v 3. nadaljevanju, ko je postavil muslimanske zavojevalce Indije v 11. st. »pred Kristom« namesto po Kristusu. Naslednjo Glaserjevo objavo imamo lahko že za indološko v pravem pomenu besede, čeprav je nastala v času, ko še ni bil univerzitetno izobražen indolog: to je povzetek in delni prevod epizodne Zgodbe o Nali – Nalopakhjana (Nalopākhyāna) iz Mahabharate (Mahābhārata) pod naslovom Damajantica žaluje po soprugu leta 1877. Ta prvi slovenski prevod neposredno iz sanskrta je bil dokaj skrit, čeprav je bil dostopen širokemu občinstvu: skupaj z uvodom in povzetkom je izšel v Slovenskem Narodu v štirih nadaljevanjih v rubriki Listek (Glaser 1877) med poletnimi počitnicami, ko je bil njegov avtor že premeščen v Weidenau. Za prvi javni dokaz, da se ukvarja s sanskrtom in staro indijsko književnostjo, je Glaser izbral eno najbolj znanih sanskrtskih besedil, pravcati mali ep o zmagoviti ljubezni, ki je, tudi zaradi vzporednic z glavnim dogajanjem, našel mesto ob pripovedih o neštetih prigodah, strahovitem vojaškem spopadu in obsežnih moralnih naukih v zapletenem tkivu velikanskega indijskega epa. Glaser sicer v opombi pravi, da rajši uporablja izraz 'staroindijščina' kakor 'sanskritščina', ker je pravilnejši. V resnici je termin 'stara indijščina' širši, ker obsega tudi vedski jezik, za epsko dobo pa je popolnoma ustrezen termin 'sanskrt', ki ga je pozneje uporabljal tudi Glaser, čeprav ima ta varianta sanskrta nekaj posebnosti in se zato natančneje imenuje 'epski sanskrt'. Na žalost ne vemo, po kateri predlogi je Glaser povzel in prevedel Damajantico. V kratkem uvodu sicer omenja Boppovo prvo izdajo z latinskim prevodom (Glaser napačno navaja, da je bil to nemški prevod). Kot pripomoček je lahko uporabljal tudi že kak drug nemški ali angleški prevod. Sicer pa jezikovno odlomek ni težak in je vsaj z nekaj spevi kot prvo berilo večkrat dodan sanskrtskim učbenikom. Že pri tej objavi pa se je Glaser moral spopasti z nekaterimi problemi, ki so spremljali njegove naslednje indološke prevode in študije. To sta bila predvsem način prevajanja verzov iz izvirnika in prilagoditev pisave in sklanjatve izvirnih lastnih imen.

Karol_glaser_FINAL.indd 11

7.3.2017 10:43:27


12

Karol Glaser: prvi slovenski doktor sanskrta

Glede prvega problema pravi v uvodnih pojasnilih takole: »Moral bi prav za prav metrično prestavljati; ker pa nemam pesniške žile, in ker tudi sloveči nemški učenjaki indijske pesniške proizvode v nevezanej besedi prestavljajo, [...] tedaj se naj tudi meni dovoli, da bom v prozi prestavil dva speva; morda kdo drug potem to delo prevzame, da nam Nala in Damajantico v prvotnej indijskej meri vdomači.« Pri pojasnilu izvirnikove kitične oblike pa ni natančen: pravi, da je »slok = stih po 16 zlogov«, v resnici pa obsega kitica 'šloka' 32 zlogov, ima namreč dva 'stiha' po 16 zlogov. Tudi obseg Mahabharate navaja napačno kot 10.000 kitic, v resnici pa je takrat veljalo, da jih ima 100.000, vendar gre tu najbrž za tiskarsko napako. Teh je v besedilu še zelo veliko, tako je npr. Agni 'boginja' namesto 'bog ognja', posebno nezanesljiv pa je natis tujih imen. V uvodnih odstavkih je, žal, po tujem viru povzel tudi puhlico, da so se Indijci zaradi ugodnih podnebnih razmer pomehkužili. Glaser pri prilagajanju staroindijskih lastnih imen ni bil dosleden, čeprav je o tem razmišljal, kakor je razvidno iz opombe, da je končnico -as v imenovalniku opustil. Vendar je tako ob končnici -s izgubil tudi -a iz osnove, kjer ga današnje prilagajanje izvirnih imen – in tudi Glaser pozneje – ohranja, zato so vsa moška imena na -a pri Glaserju okleščena za ta -a, npr. Nal za Nala. Po nepotrebnem je včasih opustil pridih, npr. Bim in Baimija, drugje pa ga je ohranil, npr. Bhim in Bhaimija. Nerazumljiva je pisava 'z' za izvirnikov 's' ali celo 'ś', ki ga sicer večinoma piše kot 's' in mu pozneje še dolgo ni našel ustreznice. Težave je imel tudi pri sklanjatvi teh imen in pri iz njih izvedenih pridevnikov. Po drugi strani pa je v podomačitvi ženskega imena junakinje Damajanti (Damayantī) v Damajantico ali služabnice Kešini (Keśinī) v Kezinijo šel za sedanji občutek predaleč. Tako je od več desetin lastnih imen ustrezno poslovenjenih le nekako polovica, kar je glede na to, da je bil Glaser v sanskrtu samouk in brez možnosti za strokovno posvetovanje, tudi razumljivo. Ker je Glaserjev prevod odlomka, ki obsega okrog 160 kitic, lep in tekoč, je škoda, da ni prevedel celotne Zgodbe o Nali, pa čeprav v prozi. Pesnitev je namreč zanimiva kombinacija mitološkega in realnega dogajanja z različnimi zapleti, ki se predvsem zaradi domiselnosti in vztrajnosti junakinje Damajanti srečno končajo. Njeno vlogo je Glaser upravičeno poudaril z naslovom, v prevedenem odlomku pa, žal, ne pride do veljave dejavna stran njene osebnosti. Glaserjev povzetek, v katerem je, verjetno zaradi omejenega obsega, moral izpustiti nekaj pomembnih podrobnosti, ni mogel enakovredno predstaviti tega literarno uspelega staroindijskega besedila.

Karol_glaser_FINAL.indd 12

7.3.2017 10:43:27


Vlasta Pacheiner Klander

13

V tistem času je Glaser hotel svoje znanje sanskrta preizkusiti tudi s kolokvijem iz tega jezika v Berlinu, pa mu tega niso dovolili. Zato je poiskal drugo pot: počitnice je porabil za navezovanje stikov z indologi v raznih nemških univerzitetnih središčih. Tako se je l. 1878 v Berlinu seznanil z Albrechtom Webrom, ki je imel takrat objavljenih že več pomembnih del o staroindijski književnosti in jih je Glaser uporabljal in citiral. L. 1879 je v Tübingenu štiri tedne poslušal predavanja Rudolfa Rotha, priznanega strokovnjaka za najstarejše, vedsko obdobje staroindijske književnosti in jezika, in predavanja o Avesti K. F. Geldnerja, ki se je pozneje tudi ukvarjal z Vedami. Seveda pa se je Glaser dobro zavedal, da mora za resen študij dobiti dopust za daljše bivanje v kakem univerzitetnem središču. Ta načrt je uresničil l. 1881, kmalu po tem, ko je bil l. 1880 premeščen v Trst: dobil je enoletni študijski dopust in odšel študirat na Dunaj, ki ga je poznal že od prej. Odločilno pa je bilo, da je prav takrat na dunajsko univerzo kot profesor prišel Bühler, indolog svetovnega slovesa. Georg Bühler (1837–1898) (Jolly 1899) je bil po izobrazbi in po pedagoški usposobljenosti najboljši možni univerzitetni učitelj indologije, do katerega je imel Glaser dostop. Rojen je bil v bližini Hannovra in je imel kot sin pastorja že kot otrok odlične možnosti za izobraževanje. V Göttingenu je študiral klasično filologijo in sanskrt pri Benfeyu, avtoriteti za indijske basni, pa tudi za vedsko literaturo in sanskrtsko slovnico. Poleg tega je študiral še perzijščino, armenščino in arabščino, promoviral pa je iz grščine. Nato se je posvetil indološkemu delu v Parizu in Oxfordu in nekaj let delal kot bibliotekar v Göttingenu. Po posredovanju Maxa Müllerja, nemškega indologa, ki je deloval v Angliji, je l. 1863 pri šestindvajsetih letih postal profesor sanskrta in klasičnih jezikov na Elphinstone Collegeu v Bombayu. Bivanje v Indiji je izkoristil za to, da se je učil sanskrta kot pogovornega jezika in ga kmalu obvladal tako dobro kot angleščino. Poleg tega je študiral sanskrtsko književnost, spise o poetiki, filozofiji, dharmi (hindujskih verskih, moralnih in pravnih predpisih), slovnici itd. in si tako nabiral široko in temeljito indološko izobrazbo. Kot bibliotekarski strokovnjak je v indijskih knjižnicah med deset tisoči rokopisov odbral na stotine starih in jih nekaj tudi odkril. Ko je postal šolski inšpektor, je sodeloval pri ustanovitvi številnih novih šol. Pri indijskih založbah je objavil nekaj skrbno redigiranih staroindijskih literarnih in neliterarnih del. Ob vseh teh naporih pa ga je izdalo zdravje: po dveh enoletnih dopustih je bil zaradi bolezni na jetrih l. 1879 upokojen in se je l. 1880 vrnil iz

Karol_glaser_FINAL.indd 13

7.3.2017 10:43:27


14

Karol Glaser: prvi slovenski doktor sanskrta

Indije v Evropo. Tu se mu je zdravje popravilo, tako da je prevzel stolico za sanskrt na dunajski univerzi,5 kjer je lahko pri njem študiral Glaser. Vendar Glaser jeseni 1881 ni odšel naravnost na Dunaj, saj se je študijsko leto začenjalo šele oktobra, ampak se je najprej udeležil 5. mednarodnega orientalističnega kongresa, ki je bil od 12. do 17. septembra v Berlinu. O kongresu je napisal izčrpno poročilo Peti internationalni orientalski shod v Berolinu za Kres (Glaser 1881), ki ga je vredno upoštevati tudi tukaj.6 Kaže nam Glaserjevo veliko zanimanje za to področje, pa tudi njegovo rabo nekaterih terminov, ki pričajo o tedanji neizčiščenosti pojmov. Posebej je treba opozoriti na oznake 'indologija', 'indoevropsko jezikoslovje' in 'orientalistika' in njihove izpeljanke, sopomenke ali starejše oblike. Glaser najprej ob omembi Lassenove7 bibliografije knjig, ki »segajo v staroindijske studije« uporabi termin, presenetljivo podoben terminu 'indijske študije', ki v našem času spodriva starejši termin 'indologija'. V zvezi z vodilno vlogo nemških znanstvenikov v »orientalskih studijah« navaja Boppa, ki je v knjigi Conjugationssystem l. 1816 »dokazal, da so si staroindščina (sanskrit), staroeranščina (zend),8 grščina, latinščina, litvanščina, staroslovenščina in gotščina sestrice razne starosti«, in nadaljuje: »kot orientalski jezici so poprej veljali samo semitski, namreč aramejski (kaldejski in syrski), hebrejski, samaritanski, arabski, feniški in egiptski; a tem so se za letom 1816. pridružili poprej omenjeni indoevropski (Nemci jih radi imenujejo indogermanski).« Ta Glaserjeva trditev pomeni, naj bi med 'orientalske' jezike po novem sodili ne le staroindijski in staroiranski, ampak tudi grščina, latinščina, litvanščina, staroslovenščina in gotščina. Za to danes nevzdržno stališče je mogoče kriva le Glaserjeva slaba formulacija, morda pa ga lahko razumemo iz dejstva, da sta indologija in indoevropeistika kot mlajši znanstveni disciplini nastali v tesni zvezi z orientalistiko. O takšni povezavi priča tudi to, da se je tista izmed petih sekcij kongresa, katere delo je spremljal Glaser, 5

6 7 8

Na Dunaju se je začela druga, evropska polovica Bühlerjevega aktivnega življenja, ki je trajala prav tako sedemnajst let kakor indijska, dokler ni l. 1898 med nevihto utonil v Bodenskem jezeru. Poleg dela na univerzi je veliko objavljal: izdal je učbenik sanskrta, več zbirk hindujskih pravnih in moralnih predpisov, npr. angleški prevod Manujevega zakonika s sedmimi komentarji. Sistematično je v obsežni publikaciji obdelal tudi svoje ožje področje, indijsko paleografijo, in pri indijskih založbah objavil nekaj skrbno redigiranih del sanskrtske klasične literature. Na žalost ta živahno pisani prispevek, ki naj bi bralcu približal malo znano področje, ni brez napak. Glaser očitno pozna dela Christiana Lassena (1800–1876), učenca prvih evropskih sanskrtistov, ki je poskrbel za nekaj prvih izdaj sanskrtskih besedil v Evropi. Njegovo najpomembnejše delo je publikacija Indische Alterthumskunde (Indijske starožitnosti) v več delih. Tudi na drugih mestih piše Glaser 'eranščina', 'eranski' za sedaj uveljavljeno 'iranščina', 'iranski'.

Karol_glaser_FINAL.indd 14

7.3.2017 10:43:27


Vlasta Pacheiner Klander

15

imenovala 'indoevropska'. Druge sekcije so bile 'semitska', 'afrikanska', 'iztočno-azijska' in 'archaeologična' in ga niso zanimale. Ker Glaser ne poroča o vseh referatih, ampak samo o tistih, ki so se mu zdeli zanimivejši, ne moremo vedeti, koliko je bila tu indoevropeistika v današnjem pomenu res zastopana. Po njegovem so prevladovale teme iz indijskega jezikoslovja, ki pa ga razume zelo široko. Poimensko ali s kratkimi oznakami in povzetki referatov našteva same izrazite indologe: Webra, Oldenberga, Maxa Müllerja, Monier-Williamsa in Deussena. Omenja tudi Bühlerja »iz Dunaja (katerega je nedavno avstrijska vlada iz Indije na dunajsko vseučilišče poklicala, ki pa zavoljo bolehnosti ni mogel k shodu priti)« in je njegov referat o najdbi pomembnih listin prebral Weber. Svoje poročilo končuje prizadeto, ker zaradi slabe razvitosti tamkajšnje orientalistike prihodnji orientalistični kongres ne bo na Dunaju, in z željo, da bi se »pri nas« vendarle več storilo za »orientalske studije«. Morda je to prikrit namig na lastne načrte, vendar o njih molči. Neposredno po kongresu, oktobra 1881, se je torej začel Glaserjev novi študij na univerzi na Dunaju. Če sodimo po vpisnih listih za vse štiri semestre v obeh študijskih letih 1881–1883 in po njegovih lastnih izjavah, da je doktoriral »z glavnim rigorozom iz staroindščine in primerjalnega indoevropskega ali azijskega jezikoslovja« (Glaser 1901: 225),9 je bila tudi pri tem študiju indologija še prepletena s primerjalnim jezikoslovjem in orientalistiko. To nas v tistem času ne sme presenečati, saj pravi Mylius v zgodovinskem pregledu raziskovanja staroindijske literature, da so se šele v začetku 20. st. njeni raziskovalci začeli specializirati. »Prej so se čutili indologi orientaliste in so večinoma znali več orientalskih jezikov. Okrog l. 1900 pa dosežena raven znanja ni več dopuščala takega univerzalizma. [...] Hkrati s specializacijo je prišlo do novega pojava: lingvistične raziskave so zgubile vodilni položaj in raziskovalci so se čedalje bolj lotevali literarnozgodovinskih in kulturnozgodovinskih problemov.« (Mylius 1988: 418) Za znanilca tega novega obdobja ima Mylius prav Bühlerja, čeprav je, kot smo videli, sprva v Nemčiji študiral še po starem. To velja tudi še za Karla Glaserja, vendar je, kakor bomo videli, po Bühlerjevi zaslugi tudi on to stanje že deloma presegel. Glaser je vpisoval 12 do 15 ur predavanj tedensko, obvezno pa je bilo obiskovati najmanj 10 ur predavanj tedensko (Cindrič 2009: 73). S primerjalnojezikoslovnega 9

V Glaserjevi izjavi na tem mestu »V tej dobi sem na jesen 1889 na Dunaju rigoroziral z glavnim rigorozom« je napaka: številka 3 je v natisnjenem besedilu zamenjana s številko 9, kar je razumljivo iz načina, kako je Glaser zapisoval številko 3.

Karol_glaser_FINAL.indd 15

7.3.2017 10:43:27


Da bom sanskrtist, sem odločil 1863 in dosegel cilj 1883; torej 20 let sem nosil to idejo po svetu. Karol Glaser v pismu Francu Simoniču 2. 1. 1909

Karel Glaser je pri sistematičnem prenosu kompleksne tvarine, kakršen je opus staroindijske nematerialne kulturne dediščine, v slovenski jezik in njegovo kulturno podstat resnično oral ledino. Njegov opus je, upoštevajoč vse razmere, ki izhajajo bolj ali manj neposredno iz biografije, impresiven in soliden ter upravičeno deležen premišljene, eksaktne in hkrati kritične analize. S pričujočim delom slovenska javnost prvič dobiva celovit in s primarnimi viri izostren vpogled v proces njegovega dela in razmišljanja, saj monografija uspe prodreti v samo bistvo prepleta Glaserjevega življenja z njegovim znanstvenim delom – njen predmet se namreč tiče prav tistega aspekta Glaserjevega strokovnega udejstvovanja, ki je bil njegova prva in glavna strast ter zato gonilna sila za malodane vsemi življenjskimi in strokovnimi vzgibi. S poklonom Glaserju in njegovemu plodnemu ter predanemu raziskovalnemu in prevajalskemu udejstvovanju razprava hkrati utrjuje zavest o dolgi in pomembni tradiciji staroindijske filologije na Slovenskem.

KAROL GLASER: prvi slovenski doktor sanskrta

Vlasta Pacheiner Klander, rojena 1932 v Ljubljani, je po diplomi iz primerjalne književnosti in literarne teorije na FF v letih 1960–1962 na univerzi v Varanasiju v Indiji študirala sanskrt in staroindijsko kulturo. Po vrnitvi je bila zaposlena kot redaktorica na TV Slovenija, kot bibliotekarka v NUK in kot strokovna sodelavka v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ob tem je prevajala iz sanskrta in objavila komentirane knjižne izdaje prevodov: Kalidasa: Šakuntala 1966, Bhagavadgita 1970, 21990, Kot bilke, kot iskre (antologija sanskrtske lirike) 1973, Kalidasa (Oblak glasnik, Letni časi) 1974, Zgodba o Savitri 2002 in Ko pesem tkem (antologija vedske poezije) 2005, za katero je dobila Sovretovo nagrado. Za publikacijo Literarni leksikon je napisala dva zvezka: Staroindijska poetika 1982 in Staroindijske verzne oblike 2001. Objavila je več študij s teh področij in o nekaterih slovenskih posrednikih indijske kulture. Na FF je sodelovala 1974/75 pri seminarju o staroindijski poetiki na Oddelku za primerjalno književnost in v letih 1989–2001 vodila vaje iz analize sanskrtskih literarnih besedil na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje.

KAROL GLASER

ISBN 978-961-237-894-3

ISBN 978-961-237-894-3

9 789612 378943

Karol_Glaser_naslovka_FINAL.indd 1

Vlasta Pacheiner Klander

Prvi slovenski doktor sanskrta Vlasta Pacheiner Klander

8.3.2017 7:50:41

Karol Glaser. Prvi slovenski doktor sanskrta  

Karel Glaser je pri sistematičnem prenosu kompleksne tvarine, kakršen je opus staroindijske nematerialne kulturne dediščine, v slovenski jez...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you