Page 1

Paul B. Armstrong je po diplomi s Harvarda ter magisteriju in doktoratu s Stanforda predaval na številnih eminentnih univerzah, med drugim na Univerzi v Oregonu, Univerzi v Virginiji in Univerzi Brown, kjer je trenutno profesor na Oddelku za angleški jezik, kot gostujoči profesor pa še na Univerzi v Kopenhagnu in na Freie Universität v Berlinu. Je avtor petih knjig s področja literarne teorije in literarne zgodovine, kot urednik pa je med drugim uredil tudi kritično izdajo knjige Josepha Conrada Srce teme.

V zadnjih letih je v literarni vedi in humanistiki mogoče zaznati pomemben napredek raziskav, ki poskušajo na področje literarne vede aplicirati spoznanja in metode sodobne nevroznanosti. Čeprav imajo te metode določene omejitve in tudi sami nevroznanstveniki priznavajo, da delovanje možganov in človeškega živčnega sistema šele začenjamo spoznavati, so mnogi literarnovedni strokovnjaki in nekateri nevroznanstveniki v nevroznanstveno proučevanje literature in umetnosti nasploh vložili veliko časa, energije in denarja. Paul Armstrong v knjigi Kako se literatura igra z možgani? povzema in sistematizira nevroznanstvena spoznanja ter jih interpretira ter primerja s spoznanji literarne vede.

ISBN 978-961-237-739-7

9 789612 377397

Paul B. Armstrong: KAKO SE LITERATURA IGRA Z MOŽGANI?

Paul B. Armstrong

KAKO SE LITERATURA IGRA Z MOŽGANI? Nevroznanost umetnosti in branja

Knjiga Kako se literatura igra z možgani? je prva obsežna študija raziskovalnega dogajanja na področju nevroznanstvenega pristopa k proučevanju literature. Odlikuje jo izjemna širina obravnavanih tem in analitična natančnost, ki bralcem omogoča seznanitev z najsodobnejšimi raziskavami na interdisciplinarnem presečišču literarne vede in nevroznanosti. Kaj je estetsko izkustvo? Kaj se dogaja, ko beremo literarno delo? Kako je literarna interpretacija povezana z drugimi načini vedenja? Namesto ponujanja novih načinov branja in mišljenja o literaturi, ta knjiga poskuša osvetliti nevrobiološke temelje estetskih izkustev in interpretativnih procesov. Knjiga je namenjena tako študentom različnih znanstvenih smeri (od medicine do lingvistike) kot širši javnosti, ki običajno nima dostopa do aktualnih angleških in ameriških baz znanstvenega tiska, pa jo vendarle zanimajo umetnost, delovanje umetniških produktov, delovanje literarature, evolucija bralnega procesa, kaj se dogaja v možganih med branjem literarnih besedil in druge teme, ki jih obravnava Armstrong.


KAKO SE LITERATURA IGRA Z MOŽGANI? Nevroznanost umetnosti in branja Paul B. Armstrong


Kako se literatura igra z možgani? Nevroznanost umetnosti in branja Naslov izvirnika: How Literature Plays with the Brain: The Neuroscience of Reading and Art © 2013 The Johns Hopkins University Press All rights reserved. Published by arrangement with The Johns Hopkins University Press, Baltimore, Maryland © za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015

Avtor: Paul B. Armstrong Prevod: Igor Žunkovič Uredil: Tomo Virk Lektorirala: Eva Vrbnjak Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: © iStock.com/cteconsulting Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2015 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2014.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 616.8:028 ARMSTRONG, Paul B., 1949Kako se literatura igra z možgani? : nevroznanost umetnosti in branja / Paul B. Armstrong ; [prevod Igor Žunkovič]. - 1. izd. - V Ljubljani : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015 Prevod dela: How literature plays with the brain ISBN 978-961-237-739-7 278894848


za Beverly


Kazalo Predgovor 7 Možgani in estetsko izkustvo 15 Kako se možgani učijo brati ter igra harmonije in disonance Nevroznanost hermenevtičnega kroga

Časovnost branja in razsrediščeni možgani Socialni možgani in paradoks alter ega

43 75

115 159

Epilog 209 Igor Žunkovič: Nevroznanost in literatura

217

Stvarno kazalo

229


Predgovor

7

Predgovor Zakaj bi se profesor literature, kakršen sem sam, tako navduševal nad nevroznanostjo? To vprašanje sem si mnogokrat zastavil in vsakič znova je z njim pometel rastoči občutek vznemirjenja in nujnosti ob prebiranju tehnične, pogosto frustrirajoče zapletene nevrobiološke literature o akcijskih potencialih, nevronskih zbirih, faznih nihanjih oscilacij, zrcalnih nevronih itn. Zakaj se ukvarjam s temi težavnimi rečmi, ko bi medtem lahko bral kak roman? Čeprav zveni banalno in naivno, to očaranost vsaj deloma dolgujem svojemu humanističnemu zanimanju za to, kar nas dela človeške. To je zanimanje, ki je skupno nevroznanosti in literarni vedi. Literatura je med drugim pomembna tudi zaradi tega, kar razkriva o človeških izkustvih, in ta tako zelo drugačna nevroznanstvena perspektiva o tem, kako možgani delujejo, je del te zgodbe. A tisto, kar me je presenetilo in vznemirilo, je množica nepričakovanih skupnih točk med eksperimentalnimi odkritji nevroznanosti in tistim, kar kot literarni teoretik in kritik vem o branju, interpretiranju in estetskem izkustvu. Vedno znova sem bil med branjem nevroznanstvenih opisov strukture delovanja možganov presenečen, kako se skladajo s pogledi, ki sem jih razvil skozi desetletja mišljenja, poučevanja in pisanja o izkustvu branja in interpretacijah literarnih besedil. Te podobnosti so globoke in obsežne zaradi razlogov, povezanih s temeljnimi možganskimi procesi, delujočimi med estetskim izkustvom. Namen te knjige je podrobno izoblikovanje teh povezav. Moj osrednji argument je, da se literatura z možgani igra skozi izkustva harmonije in disonance, ki vzbujajo tista mnenja in izbire med njimi, ki so temeljna za nevrobiologijo duševnega delovanja – osnovne napetosti v delovanju


8

Paul B. Armstrong: Kako se literatura igra z možgani?

možganov med težnjo po vzorcih, sintezi in konstantnosti nasproti potrebi po fleksibilnosti, prilagodljivosti in odprtosti za spremembe. Sposobnost možganov, da se med tekmujočimi imperativi in izključujočimi se možnostmi igrajo na obojesmeren način, je posledica njihove razsrediščene strukture vzporedno procesirajočih omrežij, sestavljenih iz recipročnih od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor povezav med njihovimi interagirajočimi deli. Izkustva harmonije in disonance, ki jih običajno povezujemo z umetnostjo, podpirajo možgansko sposobnost tvorjenja in razpuščanja nevronskih sestavov in tako vzpostavljajo vzorce, ki skozi ponavljajoče se proženje postanejo naši habituirani načini soočenja s svetom, pri tem pa se hkrati bojujejo proti njihovi težnji po rigidnosti in podpirajo možnosti vzpostavljanja novih kortikalnih povezav. Trditev, da je umetnost povezana z igro, harmonijo in disonanco, seveda ni presenetljiva. Kot pojasnjujem v prvem poglavju, obstaja dolga tradicija, začenši vsaj s Kantom in nadaljujoč se do današnjega dne, ki igro razume kot sestavni del estetskega izkustva. V tem poglavju pokažem tudi, da je v zgodovini estetike vseskozi prisotno nasprotje med razumevanjem harmonije in razumevanjem disonance kot specifične razlikovalne lastnosti umetnosti (differentia specifica). Trdim, da glede na osrednjo vlogo igre, harmonije in disonance pri delovanju možganov, to ni naključno. Res zaskrbljujoče bi bilo, če bi ugotovili, da je način delovanja možganov povsem drugačen od opisov, ki so jih o tem, kaj se dogaja med izkustvom literature in umetnosti, skozi čas izoblikovali različni bralci, kritiki in teoretiki. Da se ti opisi vseskozi vračajo k igri kot osrednji lastnosti estetskega izkustva – medtem ko so v tem, kakšne sem-ter-tja interakcije v umetnosti najdejo, drastično razlikujejo (kulminirajoč v enosti, sintezi in ravnotežju ali vzbujajoč potujevanje skozi prekinitve in preseganja) – je dejstvo človeškega izkustva, o katerem priča zgodovina estetike in ga nevroznanstveni opisi možganov pomagajo pojasniti. Imamo možgane, ki uspevajo skozi igro harmonije in disonance, in izkustva, ki jih običajno povezujemo z literaturo in umetnostjo, so na zanimive načine povezana s temeljnimi nevronskimi in kortikalnimi procesi. Kako se ti procesi povezujejo s posameznimi vidiki branja in interpretacije, je najbolj presenetljivo in (zame) očarljivo. Izkaže se na primer, da stara hermenevtična trditev (teorija interpretacije) , da je razumevanje notranje krožno, najde svojo potrditev v nevroznanosti vida in branja. Sodobna hermenevtična teorija, ki branje opiše kot proces izpolnjevanja praznin in gradnje konsistentnosti, je podkrepljena z nevroznanstvenimi odkritji o tem, kako vid konstruira oblike in barve in kako možgani »reciklirajo« (koristen termin Stanislasa Dehaeneja) biološko podedovane funkcije za invariantno prepoznavo objektov v zmožnost


Predgovor

9

branja grafičnih znakov. Sposobnost bralcev in drugih interpretov, da v istem stanju reči najdejo nasprotujoče si pomene, temelji na tem, kar Semir Zeki imenuje »nevrobiologija dvoumnosti.« Izkustvo presenečenja in razočaranih pričakovanj, ki je tako značilno za estetsko izkustvo, temelji na časovnosti spajanja in raz-spajanja celičnih sestavov, kar Francisco Varela opiše kot nevronski korelat izkustva trajajočega trenutka. Če imamo estetska izkustva, ki paradoksno so in niso prava reč, je to povezano s tem, čemur Antonio Damasio pravi »telesna zanka kot-da«, pri čemer možgani pretentajo telo v nadomestna izkustva. To je eden od načinov, na katere nevronske strukture (vključno z zmožnostjo zrcaljenja opazovanega delovanja, ki jo imajo nekatere možganske celice, kot je odkril Giacomo Rizzolatti) omogočajo paradoksna izkustva, ki jih imamo o drugih ljudeh. Ti so z nami hkrati intersubjektivno povezani skozi svet, ki si ga delimo, in od nas solipsistično razločeni v umih, ki jih lahko kvečjemu simuliramo ali o njih teoretiziramo – paradoks, ki ga literatura ustvarja in hkrati presega, ko nam dovoli, da začasno živimo druga življenja, kot da bi bila naša. To so nekatere skupne točke med nevroznanostjo in estetiko, ki se mi zdijo prepričljive in jih poskušam pojasniti v naslednjih poglavjih. A pomembno je, da že na začetku poudarimo (kot pojasnjujem v prvem poglavju), da razjasnitev teh skupnih točk ne pomeni redukcije umetnosti na nevroznanost ali rešitve t. i. »težkega problema,« kako elektrokemija možganskih celic in interakcij med nevronskimi sestavi vzbuja zavest in estetsko izkustvo. Odkriti skupne točke med nevrobiološkimi procesi in opisi izkustev ne pomeni postavljati vzročne povezave med njimi. To ne pomeni niti privilegiranje nevroznanosti (ali estetike) kot končnega načina odgovarjanja na zastavljena vprašanja. Vsaka od perspektiv ima svojo lastno edinstveno prednost (in omejitve), pri čemer ne smemo nobene privilegirati. Obstajajo reči, ki nam jih o izkustvu branja lahko povesta estetika in literarna teorija, nevroznanost pa ne, in obratno. Ta razlika sestavlja to, čemur filozofi pravijo »pojasnjevalna vrzel,« ki razločuje ti področji, a je po mojem mnenju (in glede na temeljno premiso te knjige) tudi vir možnosti za izmenjavo, pri čemer ima lahko vsaka stran koristi od dognanj druge strani. Moja zmožnost, da se gibljem sem in tja preko te vrzeli, nima opravka le z mojo pripravljenostjo za učenje nevroznanosti v želji postati kompetenten sogovornik v znanstveni skupnosti, ampak tudi z mojim poznavanjem fenomenologije, filozofske tradicije refleksije o zavesti, izkustvu in interpretaciji, v kateri zadnja leta vse več znanstvenikov in filozofov vidi pomembne vezi z nevroznanostjo. Eden od problemov nevroznanosti je njena potreba po strogih, zanesljivih opisih izkustev, s katerimi je mogoče primerjati eksperimentalna izkustva na nevronski


10

Paul B. Armstrong: Kako se literatura igra z možgani?

ravni in iz katerih je mogoče črpati hipoteze o nevronskih korelatih zavesti. Namesto odvisnosti od osebne intuicije in t. i. ljudske psihologije so se nekateri nevroznanstveniki začeli posluževati subtilnih, podrobnih fenomenoloških opisov naših doživetih, utelešenih izkustev sveta fenomenologov, kot sta Edmund Husserl in Maurice Merleau-Ponty. Oseba, skupna nevroznanosti in fenomenologiji, je ameriški psiholog in filozof 19. stoletja William James. Njegovo pionirsko delo Principles of Psychology je v nevroznanstveni literaturi cenjeno in pogosto navajano, njegovo zagovarjanje pragmatizma pa pogosto razumemo kot predhodno stopnjo fenomenologije. (Moja doktorska disertacija in prva objavljena knjiga o povezavah med Williamom Jamesom in njegovim bratom, romanopiscem Henryjem Jamesom, ter fenomenološki teoriji izkustva je bila, gledano nazaj, prvi korak na moji poti k pričujoči knjigi.) »Nevrofenomenologi« so nevroznanosti povedali mnogo o mišljenju in intencionalnosti zavesti, o horizontni strukturi časa in o utelešenosti izkustva sebstva ter drugega. Toda doslej so le malo, če sploh, črpali iz obširnega fenomenološkega prispevka k teoriji interpretacije, branja in estetike. Tu začenjam. To so namreč najpomembnejša področja nevroestetike, področja, o katerih lahko glede na moje dosedanje delo na področju fenomenološke hermenevtike in literarne teorije govorim z določeno avtoriteto. Mnoge od tem, ki jih obravnavam, je obravnavala tudi t. i. nova kognitivna literarna veda, ki ji je bilo namenjene tudi precej medijske pozornosti. Kot bo razvidno iz kritike te raziskovalne smeri, ki jo ponujam v tej knjigi, imam glede nove kognitivne literarne vede nasprotujoče si občutke. Navdušen sem bil nad njeno vrnitvijo k raziskovanju bralnega procesa ter estetskim vprašanjem, ki so se nazadnje pojavila v literarni vedi (čeprav vsaj nekateri kognitivni teoretiki na žalost to zanimanje zapravljajo tako, da poskušajo svoje delo na novo oznamčiti kot »kognitivne kulturne študije«). Bil pa sem razočaran zaradi odsotnosti (z redkimi, a pomembnimi izjemami) resnega spoprijema z nevrobiologijo. Večina kognitivnih teoretikov se osredotoča na psihologijo in njene raziskave uma, ne pa na nevroznanost in njene analize možganov. Morda je to razumljivo, ker je prevod iz psihologije v literaturo mnogo lažji od prevoda nevrobiologije v umetnost, a hkrati je zaradi kontroverznosti med kognitivno psihologijo in nevroznanostjo (kot pojasnjujem v prvem poglavju) to tudi vredno obžalovanja. Med eksperimentalnimi odkritji teh dveh področij obstaja mnogo pomembnih prekrivanj in povezav in v idealnem svetu bi bili druga drugi bogata vira (kot včasih tudi sta), a razkorak med »umom in možgani« je problem, ki se ga mora lotiti kognitivna literarna veda (in menim, da ji pri tem lahko pomaga prav nevrofenomenologija).


Predgovor

11

Naslednja pomembna pomanjkljivost kognitivne literarne vede, vsaj takšne, kakršna je danes, je njeno zavračanje fenomenologije in hermenevtike, čeprav njuni bogati in dolgi tradiciji zagotavljata mnogo koristnih konceptualnih orodij za analizo razmerij med estetskimi pojavi, procesi interpretiranja, mišljenja in ustvarjanja pomenov (pa če jih pripišemo umu ali možganom). Vzroki za to zavračanje najbrž izhajajo iz potrebe te teorije po razlikovanju od teorije bralčevega odziva iz sedemdesetih let 20. stoletja, ko so nekatere vrste literarne fenomenologije uživale kratko slavo, zatem pa utonile v dolgo pozabo. Kakršna koli že je razlaga tega zavračanja, je slednje samo po sebi slabo, saj (kot poskušam pokazati) fenomenologija in hermenevtika zagotavljata številne koristne mostove med estetiko in nevrobiologijo preko pojasnjevalne vrzeli, ki ju ločuje. Upam, da bodo to knjigo brali tako nevroznanstveniki kot literarni teoretiki. Nevroznanstveni skupnosti ponuja namige o možnostih, kako so lahko ugotovitve številnih raziskovalnih področij – od nevrobiologije vida in branja do časovnosti možganskih valov, interakcij med možgani in telesom, ki ležijo v temelju čustev, ter vloge zrcalnih nevronov pri posnemanju, učenju in v odnosu med sebstvom in drugim – povezane z mnogimi dobro raziskanimi estetskimi in literarnimi pojavi. Ker ne obstaja ena sama enotna definicija umetnosti in estetskega lahko nevroznanosti dognanja literarne teorije o tem, kar je pomembno in kar ni, le koristijo (recimo, ne išči enega samega možganskega središča za estetska izkustva – ne obstaja, in sicer zaradi nevroznanstvenih in tudi estetskih razlogov – razišči raje, kako se recipročne od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol interakcije v možganih povezujejo z estetskimi učinki harmonije in disonance). Literarnim teoretikom in študentom literarnih ved pa bo ta knjiga, upam, pomagala pri vrnitvi k številnim temeljnim humanističnim vprašanjem: Kaj je estetsko izkustvo? Kaj se dogaja, ko beremo literarno delo? Kako je literarna interpretacija povezana z drugimi načini vedenja? Namesto ponujanja novih načinov branja in mišljenja o literaturi, ta knjiga poskuša osvetliti nevrobiološke temelje estetskih izkustev in interpretativnih procesov, na katere se ne glede na zgodovinske razlike, metodološke razlike in razlike v literarnih preferencah pogosto sklicujemo. Pojasniti, kako se te razlike – recimo med estetiko harmonije in disonance, ali pa med nasprotujočimi si metodami interpretacije – povezujejo s temeljnimi možganskimi procesi, je tudi eden izmed pomembnih ciljev te knjige. Drugo pomembno odkritje je, da imajo nekateri aspekti estetskega izkustva, ki se mnogim znanstveno mislečim teoretikom zdijo sumljivo megleni in celo mistični – recimo branje vsebuje izpolnjevanje praznin, ki jih pušča tekst, ali kako se zdi, da v literarnem delu domuje zavest, ki med


12

Paul B. Armstrong: Kako se literatura igra z možgani?

branjem oživi – trdne materialne temelje v biologiji možganskih procesov. Ko se literatura igra z možgani, se lahko dogodijo številne čudovite reči, ki jih običajno povezujemo z estetskim izkustvom. Eno od čudes tega izkustva je, da temelji na bioloških procesih, ki nam jih nevroznanost lahko pomaga razumeti. Nihče ne piše sam in te knjige ne bi mogel napisati brez pomoči prijateljev, kolegov in študentov. (Za pomanjkljivosti pa sem seveda kriv sam.) Od svojih študentov sem se zmeraj naučil vsaj toliko, kolikor so se oni naučili od mene, in ta knjiga še posebno mnogo dolguje pogovorom o nevrofenomenologiji z Jen Hall, katere delo na področju estetike sem imel priložnost nadzorovati skozi Inštitut za doktorske študije v vizualnih umetnostih. George Smith, vizionarski ustanovitelj IDSVA, mi je namenil mnoge formativne nasvete pri prvi različici teksta. Ob prvih ubeseditvah mojih zamisli mi je s svojimi odzivi, priznanjem in spodbudami ter konstruktivno kritiko na neprecenljiv način pomagal tudi Jim Phelan. Zelo so mi koristili nasveti Jeremyja Hawthorna, Steva Maillouxa in Jeffa McCarthyja ob zgodnejši različici te knjige. Tudi Ulla Haselstein, Don Wehrs, Andrzej Pawelec, Ann Kaplan, Marty Hoffman in Vanessa Ryan so mi s svojo kritiko in nasveti na različnih stopnjah pisanja knjige izjemno pomagali. Anonimni recenzent pri založbi Johns Hopkins je s svojimi lucidnimi sugestijami ter popravki vodil zadnje preoblikovanje knjige, ki jo je pomembno izboljšalo. Zame je bilo najpomembneje, da znanstvene trditve v tej knjigi držijo, in zelo sem bil hvaležen, ko je anonimni recenzent s področja nevrobiologije, ki mu je založnik poslal mojo knjigo, tudi potrdil njeno ustreznost. Tega ne bi bilo brez velikodušne pomoči mojih prijateljev v znanstveni skupnosti, ki so skrbno prebrali prve različice knjige in potrpežljivo popravljali moje napake. Za podrobno kritiko in napotke sem zelo hvaležen nevrobiologu Garyju Matthewsu in kognitivnemu znanstveniku Richardu Gerrigu, mojima bivšima kolegoma na univerzi Stoner Brook, in Jamesu McIlwainu, nevroznanstveniku z univerze Brown (in strokovnjaku za srednjeveško literaturo). Preostale napake so odraz moje nezmožnosti povsem izkoristiti njihovo tutorstvo. Prav tako jih ni mogoče kriviti za estetske argumente in spekulacije, ki jih razvijam na podlagi znanstvenih podatkov. To je moja prva knjiga, ki se je zdela zanimiva tudi mojim otrokom in so pri njenem nastanku celo sodelovali. Moja hčerka Maggie, ki je grafična oblikovalka, je oblikovala slike in tabele v tej knjigi. Prav tako sem lahko z njo preveril umetnikov odziv na moje argumente. Da sem lahko z njo sodeloval kot s kolegico, je bilo nepričakovano zadovoljstvo pri pripravi te knjige. Njen brat


Predgovor

13

Tim, ekonometrik, je bil bolj skeptičen do nevroznanstvenih poskusov svojega humanističnega očeta in mi je svetoval o tem, kako so ugotovitve kognitivnih znanosti poskušali aplicirati v sociologiji. Največ pa je pretrpel moj najstniški sin Jack, saj je bil žrtev moje želje po posredovanju odkritij (»Prosim, oči, ne še enega dejstva o možganih!«), a zagovarjati moje zamisli pred njim je bil morda njihov najbolj rigorozen preizkus. Beverly, moja partnerka v vseh rečeh, je bila bolj naklonjeno, a nič manj kritično občinstvo. To knjigo posvečam njej, moji najljubši sogovornici.


Možgani in estetsko izkustvo

15

Prvo poglavje

Možgani in estetsko izkustvo Mnogi dobri razlogi obstajajo za vzpodbujanje interdisciplinarnih študij, a te so najbolj prepričljive takrat, ko je problem, ki ga želimo proučiti, takšen, da ga ni mogoče ustrezno pojasniti s stališča in z metodami ene same znanstvene discipline. Tak problem je razmerje med nevroznanostjo in literaturo. Nevroznanstvenik, ki želi razumeti, kako se možgani odzivajo na umetnost, glasbo ali literaturo, se mora posvetovati s strokovnjaki s teh področij, in sicer ne le zato, da bi zmogel zaznati kompleksnosti in subtilnosti teh pojavov, temveč zato, da bi se izognil pogostim pastem, prevelikim poenostavitvam in slepim ulicam, ki jih zaznajo vse resne študije estetike. Toda znanstvenika lahko zamika, da bi se izognil temu obvodu in se neposredno lotil proučevanja estetskega izkustva, saj imamo vsi ljudje intuitivni smisel za estetsko in lepo. Brez dvoma je bil prav ta intuitivni smisel za estetsko in lepo, kar je občutil nevroznanstvenik V. S. Ramachandran, potem ko je po tednu dni sprehodov med indijskimi spomeniki zapisal naslednje: »Nekega dne sem muhastega razpoloženja sedel na stopnišču templja in zapisal, da je osem univerzalnih zakonov estetike, analognih z Budovo osmero potjo k modrosti in razsvetljenju. (Pozneje sem se spomnil še dodatnega devetega zakona – torej Buda!)«1 Šaljivi in duhoviti Ramachandran je najbrž dojel, kako absurdno domišljavo se lahko zdi to njegovo filozofiranje (dobesedno) na platnico knjige (torej, Kant 1

V. S. Ramachandran, The Tell-Tale Brain: A Neuroscientist's Quest for What Makes Us Human (New York: Norton, 2011), 198.


Paul B. Armstrong je po diplomi s Harvarda ter magisteriju in doktoratu s Stanforda predaval na številnih eminentnih univerzah, med drugim na Univerzi v Oregonu, Univerzi v Virginiji in Univerzi Brown, kjer je trenutno profesor na Oddelku za angleški jezik, kot gostujoči profesor pa še na Univerzi v Kopenhagnu in na Freie Universität v Berlinu. Je avtor petih knjig s področja literarne teorije in literarne zgodovine, kot urednik pa je med drugim uredil tudi kritično izdajo knjige Josepha Conrada Srce teme.

V zadnjih letih je v literarni vedi in humanistiki mogoče zaznati pomemben napredek raziskav, ki poskušajo na področje literarne vede aplicirati spoznanja in metode sodobne nevroznanosti. Čeprav imajo te metode določene omejitve in tudi sami nevroznanstveniki priznavajo, da delovanje možganov in človeškega živčnega sistema šele začenjamo spoznavati, so mnogi literarnovedni strokovnjaki in nekateri nevroznanstveniki v nevroznanstveno proučevanje literature in umetnosti nasploh vložili veliko časa, energije in denarja. Paul Armstrong v knjigi Kako se literatura igra z možgani? povzema in sistematizira nevroznanstvena spoznanja ter jih interpretira ter primerja s spoznanji literarne vede.

ISBN 978-961-237-739-7

9 789612 377397

Paul B. Armstrong: KAKO SE LITERATURA IGRA Z MOŽGANI?

Paul B. Armstrong

KAKO SE LITERATURA IGRA Z MOŽGANI? Nevroznanost umetnosti in branja

Knjiga Kako se literatura igra z možgani? je prva obsežna študija raziskovalnega dogajanja na področju nevroznanstvenega pristopa k proučevanju literature. Odlikuje jo izjemna širina obravnavanih tem in analitična natančnost, ki bralcem omogoča seznanitev z najsodobnejšimi raziskavami na interdisciplinarnem presečišču literarne vede in nevroznanosti. Kaj je estetsko izkustvo? Kaj se dogaja, ko beremo literarno delo? Kako je literarna interpretacija povezana z drugimi načini vedenja? Namesto ponujanja novih načinov branja in mišljenja o literaturi, ta knjiga poskuša osvetliti nevrobiološke temelje estetskih izkustev in interpretativnih procesov. Knjiga je namenjena tako študentom različnih znanstvenih smeri (od medicine do lingvistike) kot širši javnosti, ki običajno nima dostopa do aktualnih angleških in ameriških baz znanstvenega tiska, pa jo vendarle zanimajo umetnost, delovanje umetniških produktov, delovanje literarature, evolucija bralnega procesa, kaj se dogaja v možganih med branjem literarnih besedil in druge teme, ki jih obravnava Armstrong.

Kako se literatura igra z možgani? Nevroznanost umetnosti in branja  

V zadnjih letih je v literarni vedi in humanistiki mogoče zaznati pomemben napredek raziskav, ki poskušajo na področje literarne vede aplici...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you