Page 1

Lynn Hunt na

je

kulturna

poznavalka

uveljavlje­

zgodovinarka, francoske

re­

volucije in profesorica mo­

evropske zgodovine. Najbolj je poznana po knjigi The ­Family Romance of the French Revolution, ki pri­

derne

Knjiga Iznajdevanje

človekovih pravic: zgodovina je

temeljno delo s področja proučevanja razvoja raz­ prave o človekovih pravicah.

Avtorica razpravo vpne v

široko polje proučevanja emocij, kolektivnih identifika­ cij in po-razsvetljenskih koncepcij avtonomije telesa, ki omogočijo razvoj sočutja z neznanimi osebami.

naša povsem nov pogled na francosko

revolucijo

skozi

prizmo spola in odnosov v družini, ki jih nato projicira

»pravič­ Njeno delo Iznaj-

»Pomena človekovih pravic se zavedaš, ker te pretrese, kadar so te kršene.« Lynn Hunt

na javne predstave o nem« vodji.

devanje človekovih pravic pa velja za najbolj temeljito in pregledno študijo o zgodovi­ ni človekovih pravic.

ISBN 978-961-237-744-1

9 789612 377441

Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic

Lynn Hunt

IZNAJDEVANJE

ČLOVEKOVIH

PRAVIC Zgodovina

»Knjiga temo

odpira

aktualno

človekovih

pravic

in

razumevanja elementov pra­ vičnosti, solidarnosti in so­ čutja.

Ob

tem,

zgodovinsko

da

gre

študijo,

za

delo

prinaša tudi pomembno inter­

disciplinarno razsežnost, ki se dotika tudi področja filo­

slednja pa je

temeljni

raziskovalni

zofije in etike danes

in civilno-družbeni izziv tako za raziskovalce in javne inte­

lektualce kot za pedagoge in splošno javnost.

Z

vnosom

primerjalno-zgodovinske me­ tode v področje, ki ga obi­ čajno povezujemo s pravom in filozofijo prava, monogra­ fija

predstavlja

pomemben

konceptualni napredek v in­ terdisciplinarnem

raziskova­

nju in na področju zgodovi­ nopisja.«

Cvetka Hedžet Tóth


Lynn Hunt

IZNAJDEVANJE

ČLOVEKOVIH

PRAVIC Zgodovina


Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina Naslov izvirnika: Inventing Human Rights: A History (Published by W. W. Norton & Company, Inc.) © 2007 Lynn Hunt All rights reserved. © za prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2015 Vse pravice pridržane. Avtorica: Lynn Hunt Prevod: Urban Tarman Recenzenta: Božo Repe, Cvetka Hedžet Tóth Avtor predgovora: Rok Svetlič Uredila: Ksenija Vidmar Horvat Lektorirala: Eva Vrbnjak Oblikovanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: © iStock.com/wragg Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Ljubljana, 2015 Prva izdaja Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2014. Prevod monografije je nastal v okviru programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju (FF UL, Pedagoški inštitut, ZRS UP).

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 342.7(091) HUNT, Lynn Avery Iznajdevanje človekovih pravic : zgodovina / Lynn Hunt ; [prevod Urban Tarman ; avtor predgovora Rok Svetlič]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015 Prevod dela: Inventing human rights ISBN 978-961-237-744-1 279302144


Kazalo Rok Svetlič: Številne plasti izkustva človekovih pravic

5

Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina Zahvala 21 Uvod 23 Paradoks samoumevnosti Človekove pravice in »pravice človeka« Kako so pravice postale samoumevne

26 28 33

Prvo poglavje: »Poplava čustev«

41

Drugo poglavje: »Kost iz njihovih kosti«

69

Romani in empatija Nazadovanje ali izboljšanje? Nenavadna usoda žensk Mučenje in krutost Samozadostna oseba Javni spektakel bolečine Zadnji vzdihi mučenja Strasti in oseba

44 53 59

74 80 88 92 100

Tretje poglavje: »Postavili so izjemen zgled«

105

Četrto poglavje: »Temu ne bo ne konca ne kraja«

131

Peto poglavje: »Mehka moč človeštva«

153

Razglasitev pravic v Ameriki Razglasitev pravic v Franciji Odprava mučenja in okrutnega kaznovanja Logika pravic: verske manjšine Svobodni črnci, suženjstvo in rasa Razglasitev pravic žensk Pomanjkljivosti pravic človeka Izbruh nacionalizma Biološke razlage izključevanja

107 117 124 134 141 146 154 157 160


Socializem in komunizem Svetovni vojni in iskanje novih rešitev Meje empatije

167 170 176

Stvarno in imensko kazalo 181 Priloge 191


Številne plasti izkustva človekovih pravic

5

Rok Svetlič

Številne plasti izkustva človekovih pravic

Č

e bi želeli v enem samem stavku opisati identiteto pričujoče razprave, bi napotili na tole pripombo, ki jo avtorica zapiše v Za­ hvali: »Večina ljudi je prepričanih, da se poučevanje na prednostnem seznamu univerzitetnih profesorjev uvršča za raziskovanjem, toda ideja za pričujočo knjigo se mi je porodila prav med urejanjem in prevajanjem zbirke dokumentov za poučevanje na dodiplomskem študiju: The French Revo­ lution and Human Rights: A Brief Documentary History (Bedford/St. Martin Press: Boston in New York, 1996).«1 Izkustvo, na katerem gradi Lynn Hunt, izhaja iz vpogleda v literarna besedila, v zasebne korespondence in druge dokumente, ki razklenejo miselni svet človeka iz 18. stoletja. To je nesporna differentia specifica te monografije. Razprave, posvečene človekovim pravicam, običajno sledijo dedukciji filozofskih pojmov ali zgodovinskemu pregledu pravnih dokumentov, ki so tlakovali pot prvim katalogom človekovih pravic s konca 18. stoletja. Čeprav je razprava usmerjena v širino, ne prinaša zgolj niza dokumentov in mnoštva informacij. Bogastvo vpogledov v tedanje stanje duha organizirata namreč dve, eksplicitno izraženi tezi. Prvič, avtorica človekovih pravic ne obravnava kot enega izmed številnih normativnih sistemov, pač pa kot danes edino splošno pripoznano vrednostno sidro. Po tem ko našteje niz najbolj perečih izzivov v družbi, sklene: »Človekove pravice so naš edini skupen branik 1

Glej str. 21.


6

Rok Svetlič

pred temi pogubami.«2 S tem se Lynn Hunt uvršča v sekularno tradicijo, ki dokončno sprejema dejstvo, da moralne orientacije ni mogoče več poiskati v religij, Naciji, Gibanju, Razredu itn. Povedano drugače, če bi človekove pravice izgubile normativno avtoriteto, bi se znašli v pravno-moralnem vakuumu. Druga teza pa je polemična in izziva tradicionalno, na racionalnosti človeka utemeljeno predstavo o človekovih pravicah. V prvem členu Splošne deklaracije človekovih pravic, sprejete 10. decembra 1948, je bilo namreč potrjeno racionalistično poreklo človekovih pravic: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.«3 Emotivna plat človeka ni omenjena. Avtorica je prepričana, da so prav emocije nepogrešljiva komponenta kulture človekovih pravic. S tem usmeri svoj raziskovalni interes na filozofsko tradicijo, ki predstavlja kontrapunkt racionalistični konstrukciji razsvetljenstva. Za učvrstitev te teze sta ključni prvi dve poglavji razprave, posvečeni razvoju in posredovanju empatije skozi literarna dela, ter diskusijam, ki so zahtevale odpravo mučenja. Pomembno je poudariti, da avtorica racionalne plati pri utemeljevanju človekovih pravic ne želi preprosto zamenjati z emotivno. Med njima ne vidi izključevanja, pač pa dopolnjevanje, saj »je njihova definicija in pravzaprav tudi njihov obstoj odvisen od čustev prav toliko kot od razuma«.4 Da bi razumeli ta dopolnjujoči se odnos, bomo v naslednjih vrsticah razgrnili obe plati – (raz) um in empatijo – in pogledali, v kolikšni meri lahko postaneta izvor moralne orientacije. Videli bomo, da obstajajo zelo prepričljive kritike tako prvega kot drugega pristopa, kar nas opozarja, da enostranska strategija tvega stranpoti.

Človekove pravice med praznostjo (raz)uma in slepoto emocij Ta binom – praznost in slepota – uporabi I. Kant za ilustracijo zadreg, v katere se zapletemo, če poskušamo spoznanje utemeljiti bodisi le na empiričnem zajemanju, bodisi le na miselni spekulaciji. Nekaj podobnega trdi Huntova za človekove pravice. Zaradi profila razprave avtorica te teze ne razvije, zato bomo na tem mestu to naredili mi. Začeli bomo z racionalističnim pristopom 2 3 4

Glej str. 179.

Človekove pravice: Zbirka mednarodnih dokumentov, Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, str. 2. Glej str. 33.


Številne plasti izkustva človekovih pravic

7

k utemeljevanju moralne orientacije. Najbolj značilen avtor je na tem mestu I. Kant, saj zahteva, da mora biti morala utemeljena zgolj in izključno na umu. Analiza praktičnih sposobnosti mišljenja, ki jo razgrne v Kritiki praktičnega uma, naj bi pokazala, da je mišljenje tega v celoti sposobno. To sporočilo je treba najprej postaviti v kontekst konca 18. stoletja, ko je bil človek pri iskanju odgovora na vprašanje, kako ravnati, še vedno napoten na nekaj zunaj sebe (na Boga, tradicijo, državo). Zato Kant neodvisnost morale od teologije eksplicitno izpostavi: »Morala, v kolikor je utemeljena na pojmu človeka kot svobodnega in ravno zaradi tega sebe prek uma na nepogojene zakone vezanega bitja, ne potrebuje niti ideje nekega drugega bitja nad njim za spoznanje svoje dolžnosti niti drugega gonila kot zakona samega, za nje [morale, op. R. S.] opazovanje.«5 Toda na tem mestu nas zanima neodvisnost moralnega zakona od empatije: emocij, sočutja ali drugih moralnih občutkov. Kant vztraja, da mora pri moralni presoji kakršen koli (moralni) občutek popolnoma obmolčati, saj se lahko le tako dokopljemo do praktične nujnosti: do nasebne zavezujočnosti moralnega dejanja. Povedano drugače, če bi dopustili čemurkoli drugemu – denimo empatiji –, da sodeluje pri moralnem presojanju, bi vanj vnesli element naključja. Moralni sistem, ki le občasno – kadar pač nanese – zagotovi ločevanje med »prav« in »narobe«, v resnici ni moralni sistem. V kakšnem smislu mora biti moralno dejanje nujno in kako lahko vnašanje občutij inficira moralno čistost, bomo ponazorili z naslednjim primerom. Predstavljajmo si, da potnik A na avtobusu izgubi denarnico, potnik B pa ga na to opozori. Če bi vprašali navzoče, ali je bilo tako opozorilo moralno, bi večina verjetno pritrdila. Toda pri Kantu odgovor nikakor ni preprost. Zadržanosti lažje razumemo, če si zamislimo, da se je nekdo odločil za opozorilo, ker bi rad s tem žrtev zamotil in ji ukradel prtljago. V tem primeru opozorilo gotovo ni moglo biti moralno. Kaj pa če se je opozorilo zganilo iz zavesti, da je neopozorilo socialno zavrženo ali celo pravno prepovedano? Čeprav se zdi presenetljivo, se opozorilo, ki temelji na izogibanju (socialni ali pravni sankciji), z moralnega stališča ne razlikuje od prejšnjega primera. V obeh primerih je medij, v katerem se sprejme odločitev, samoljubje. Kaj pa empatija in sočutje? Na prvi pogled se zdi, da prav empatija in sočutje utišata samoljubje in s tem zagotovita moralnost dejanja. Toda: ali je ravnanje iz empatije – iz moralnega občutka – res dejanje, kjer je interes delujočega povsem utišan. Ali ni narediti dobro dejanje nekaj, kar lahko ugaja, kar nam daje občutek vrednosti? In kar je ključno: kaj zagotavlja, da se bo empatija dejansko 5

I. Kant: Religija v mejah čistega uma, v: Problemi – razprave, št. 1, Ljubljana 1991, str. 649.


8

Rok Svetlič

pojavila? Vrnimo se k našemu primeru, kjer bi empatija do človeka, ki bi zaradi izgube denarnice trpel pomanjkanje, sprožila opozorilo. Nobena skrivnost ni, da se ljudje različno intenzivno vživimo v drugega. Oseba, v kateri bi prepoznali denimo samohranilko, ki v denarnici nese domov skromno plačo, bi bila deležna druge stopnje empatije kot nekdo, ki že z ošabnim oblačenjem izdaja dekadentno izobilje. Facit: dejanje iz empatije in sočutja ni moralno dejanje, ker je odvisno od naključja. Zato je dejanje moralno – tj. praktično nujno – le v enem samem primeru: kadar se sproži zato, ker smo umno spoznali, da je tako prav! Kadar ga določi izključno moralni zakon. Zato Kant zapiše: »Dobronamernim osebam je nadležno celo občutje sočutja in mehkosrčne simpatije, kadar je pred premislekom o tem, kaj je dolžnost, in kadar postane določitveni razlog, saj povzroča zmedo med njihovimi premišljenimi ma­ ksimami, s tem pa željo, da bi se ga znebili in bili podvrženi le zakonodajnemu umu.«6 Ne iskrena moralna čustva, nasprotno, »Bistveno za vsako nravno vre­ dnost dejanj je, da moralni zakon neposredno določa voljo«,7 in nevarno bi bilo, če bi »dopustili, da delujejo, čeprav le poleg moralnega zakona, še neka druga gonila«.8 Dejanje je lahko moralno le, če je praktično nujno, tj. nepogojeno. Tako pa je le, če izhaja iz človekove zmožnosti – iz praktičnega uma –, ki je absolutno ločena od sfere naključij, kamor sodijo emocije. To seveda ne pomeni, da ne smejo moralnega dejanja spremljati plemeniti občutki. Le pojmovno sekundarni morajo biti, ne smejo nastopati kot motiv za dejanje. Emocije so slepe. Lahko se pojavijo, lahko ne. Tega se zaveda tudi avtorica, ko spregovori o paradoksu bližine in razdalje: »V sodobnem času je na delu paradoks razdalje in bližine. Na eni strani širitev pismenosti in porast romanov, časopisov ter razvoj radia, filma, televizije in svetovnega spleta vse večjemu številu ljudi daje mo­ žnost empatije s tistimi, ki živijo daleč stran in v zelo drugačnih razmerah. (…) Na drugi strani poročila iz prve roke govorijo o tem, kako sosedje v Ruandi drug drugega ubijajo na etnični podlagi in kako to počno z besno brutalnostjo.«9 Svojeglavost emotivne plati človeka ilustrira tudi omejeno učinkovanje francoske revolucije, ko ni nikomur prišlo niti na misel, da bi načela svobode, enakosti in bratstva veljala npr. tudi za sužnje v francoskih kolonijah. Čeprav je razum veleval, da se v prvi člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana zapiše »Ljudje se rodijo in živijo

6

I. Kant: Kritika praktičnega uma, Analecta, Ljubljana, 1993, str. 213.

8

Prav tam, str. 127.

7 9

Prav tam, str. 126. Glej str. 177.


Številne plasti izkustva človekovih pravic

9

svobodni ter enaki v pravicah«,10 emocije temu niso sledile. Ker so slepe. (Raz)um ni slep, njegov »moralni zakon, ki je edino resnično (…) objektiven«, je zmožen popolnoma izključiti »vpliv samoljubja na najvišje praktično načelo«11 in zanesljivo pokazati, kaj je prav in kaj narobe. Toda: ali ni (raz)um nemara prazen? To je očitek A. Schopenhauerja Kantovemu zasnutku morale. Njegova poglavitna napaka naj bi bila, da spregleda dvoplastnost morale, razlikovanje med njenim principom in fundamentom. Princip morale lahko opišemo kot »naj­ jedrnatejši izraz za način delovanja, katerega predpisuje«.12 Fundament pa je, nasprotno, »osnova zaveze ali priporočila ali pohvale, pa naj bo iskana v človekovi naravi ali v zunanjih okoliščinah sveta ali kje drugje«.13 Z drugimi besedami, podati zgolj princip morale ne zadostuje. Pravzaprav je to najlažji del naloge, ki jo več kot zadovoljivo izpolni zgoščeno napotilo: »Neminem laede; immo omnes quantum potes, juva.«14,15 To je normativno jedro, ki ga različni koncepti le različno formulirajo. Pravi izziv pa je zagotoviti fundament moralne zapovedi, tj. motiv, ki bo dovolj močan, da obrzda vse temne plati človekove narave. Kantov odgovor je jasen. Motiv za moralno dejanje sme biti zgolj moralna zapoved sama in ne, denimo, občutki – pa naj gre za preračunljivo samoljubje ali za plemenito sočutje –, sicer se na ta način moralno dejanje inficira z naključjem. Po Schopenhauerjevem mnenju pa je prav ta zahteva dokaz, da Kantova morala fundamenta sploh nima. Gre za »pomanjkanje senzibilnosti za lástnost moralnega dejanja, katera se reducira na legislatorično-imperativen način, na kate­ gorije poslušnosti, zapovedi in najstva«, zaradi česar Kant ne more »odgovoriti, od kod impulz moralnega dejanja«.16 Schopenhauer to ilustrira na primeru poročila o neizmerni krutosti z bojišča, ko je neki vojak zajetega nasprotnika zverinsko mučil. Sarkastično pripomni, ali se res zdi komu prepričljiv »kantovski« sklep, da je sadist pozabil preudariti, če »deluje tako, da lahko velja maksima njegove volje hkrati kot načelo obče zakonodaje«.17 Ali ne bi raje preprosto rekli, predlaga Schopenhauer, da temu človeku manjka – sočutja. 10 Človekove pravice: Zbirka mednarodnih dokumentov, Društvo za Združene narode za Republiko Slovenijo, str. 2. 11 I. Kant: Kritika praktičnega uma, Analecta, Ljubljana 1993, str. 132.

12 A. Šopenhauer: O temelju morala, Bratstvo – jedinstvo, Novi sad, 1990, str. 73. 13 Prav tam, str. 73, 74.

14 Nikomur ne škoduj, nasprotno, vsakemu pomagaj, kolikor lahko. 15 Prav tam, str. 74.

16 M. Wischke, Die Geburt der Ethik, Akademie Verlag, Berlin, 1999, str. 3. 17

To je parafraza najbolj znane formulacije kategoričnega imperativa (I. Kant: Kritika praktičnega uma, Analecta, Ljubljana 1993, 54).


10

Rok Svetlič

Sočutje je edini fenomen, ki lahko predstavlja fundament morale. Če naj morala učinkuje, mora imeti njen motiv večjo moč »kot dlakocepsko modrovanje ali aprioristični milni mehurček«.18 Beseda je seveda o moralnem zakonu. Schopenhauerjev temelj morale, nasprotno, »ni nekaj izmišljenega ali vzetega od nikoder, marveč je to popolnoma dejanski, nikakor redek postopek – to je vsakdanji fenomen sočutja (Mitleid), tj. povsem neposredno, od česar koli drugega neodvisno sodelo­ vanje, najprej v trpljenju nekoga drugega, pa zaradi tega tudi v preprečevanju in odpravljanju tega trpljenja, kot da je v tem nazadnje neznanska zadovoljitev in neznanska dobrobit in sreča«.19 In kar je ključno, to so-čutenje drugega človeka se »oglaša samo od sebe«,20 lahko bi rekli avtomatično, in ni odvisno od sprejetja nasebne zavezujočnosti moralnega zakona. Schopenhauerjeva kritika je v marsičem površna in nepoštena do Kanta. Glavno težavo smo omenili že zgoraj: kako je mogoče utemeljiti moralo na pasivnem odzivu (tj. na emociji, občutku), ki se »oglaša sam od sebe«?21 Ali se pa ne. S tem hodi Schopenhauer po robu banalne tavtologije: ljudje so bodisi sočutni – in s tem »sami od sebe« moralni – ali pač niso. Morala kot normativni sistem postane obsoletna. Na drugi strani pa velja vseeno resno vzeti opozorilo, da je izključno racionalistično konstruiranje dolžnosti lahko prazno, neučinkovito. Taka dolžnost zgolj veli, »kaj naj se dogaja, čeprav se to nikoli ne dogaja«.22 Podrobnejša tematizacija pomanjkljivosti Schopenhauerjevega in Kantovega moralnega zasnutka mora na tem mestu izostati. Pozicija Lynn Hunt je uglašena s Schopenhauerjevim pomislekom. Racionalni vidik človekovih pravic (v Schopenhauerjevem žargonu: princip) nikakor ni odveč, saj lahko le mišljenje prepozna npr. kontradikcijo med operatorjem »vsi ljudje« in dejstvom, da človekove pravice sprva niso veljale za velik del populacije (za sužnje, ženske itn.). Toda v življenje jih požene nekaj drugega, emocije (v Schopenhauerjevem žargonu, rabijo fundament).23 Razprava gradi 18 A. Šopenhauer: O temelju morala, Bratstvo – jedinstvo, Novi sad, 1990, str. 140. 19 Prav tam, str. 150. 20 Prav tam, str. 80. 21 Prav tam, str. 80. 22 Prav tam, str. 57.

23 Schopenhauer ni edini avtor, ki je skeptičen do utemeljevanja morale na (raz)umu. Radikalnejši od njega je J.-J. Rousseau, ki v Razpravi nameni razumu srdito kritiko in ga razglasi za glavni element, ki je popeljal družbo v radikalne neenakosti: »Razum je tisti, ki poraja samoljubje, refleksija pa ga krepi; zaradi njega se človek obrača vase; zaradi njega se loči od vsega, kar ga vznemirja in prizadeva«. ( J.-J. Rousseau: Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, ŠOU, Ljubljana, 1993, str. 50) Tudi pri Rousseauju je osnovni gradnik morale občutek.


Številne plasti izkustva človekovih pravic

11

na predpostavki, da enostranski pristop k utemeljevanju moralne orientacije zapada stranpotem, ki smo jih opisali kot praznost (razuma) in slepost (občutij). Zato je življenje človekovih pravic – naj ponovimo – odvisno »od čustev prav toliko kot od razuma«.24

Pet korakov Razprava je členjena v pet poglavij, ki imajo tako kronološko kot vsebinsko logiko. Argumentativni lok se začne v 18. stoletju in se izteče v obdobje po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948. Na njegovi poti je v petih korakih zagotovljen vpogled v vso širino izkustva, ki ga prinese razsvetljenstvo in postane učinkovito v kulturi človekovih pravic. Čeprav je razsvetljenstvo relativno kratko obdobje, se prelamljanje s tradicijo izrisuje na številnih ravneh, od razvoja emotivnosti, preko odnosa do telesa, do statusa mučenja v kazenskih postopkih. Nič manj bogati niso procesi po francoski revoluciji, ko nova paradigma začenja dobivati učinkovno zgodovino. Sem sodi zlasti širjenje senzibilnosti na subjekte, ki so bili ob vrhuncu razsvetljenstva postavljeni v drugi plan. V uvodnih vrsticah avtorica opozori na nekaj okoliščin, ki kažejo, da je bil vznik človekovih pravic prepleten s številnimi paradoksi. Kako je mogoče, da so bili snovalci Deklaracije o neodvisnosti in goreči podporniki človekovih pravic vsi po vrsti lastniki sužnjev? Nadalje, v njej zapišejo: »Za nas so te resnice svete in neizpodbitne, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in neodvisni in da iz tega izhajajo neločljive in neodtujljive pravice, med katerimi so zaščita življenja, svo­ bode in iskanja sreče.«25 Zakaj razglašati – v obliki te in drugih velikih deklaracij – nekaj »neizpodbitnega«? Nadalje, kako to, da do razglasitve pride prav v določenem času in prostoru? To so vprašanja, na katera poskuša odgovoriti pričujoča razprava: »Sama sem prepričana, da je za zgodovino človekovih pravic razglasitev samoumevnosti ključnega pomena, in pričujoča knjiga želi pojasniti, zakaj je bilo v 18. stoletju to tako prepričljivo izrečeno.«26 Teza avtorice je, da odgovora ni mogoče podati, ne da bi upoštevali vloge emocij. Emocije so plat v človekovi odprtosti do sveta, ki je bila pogosto odrinjena v drugi plan kot nekaj neracionalnega, temnega, postranskega, subjektivnega. 24 Glej str. 33.

25 The Papers of Thomas Jefferson, ur., Julian P. Boyd, 31 zvezkov (Princeton University Press: Princeton, 1950-), prvi zvezek, (1760–1776), posebej str. 423, tudi str. 309–433.

26 Glej str. 27.


12

Rok Svetlič

Vlogo razpoloženj za horizont resnice je v 20. stoletju jasno prepoznala in rehabilitirala hermenevtična fenomenologija. Racionalna, znanstvena analiza neke konstelacije je vsekakor koristna, toda s stališča eksistencialne izvornosti ostaja sekundarna. Osnovna umestitev človeka v resnico sveta ne more biti znanstvena, nasprotno, posredovana mora biti v mediju razpoloženj, emocij, spontanih drž. Nemogoče bi bilo, da bi razsvetljenstvo postalo zgodovinski dogodek, če razsvetljenski koncepti ne bi uspeli zapusti kabinetov učenjakov, pišočih zapletene razprave. Zato se Huntova spomni Diderota, ki opozori prav na vlogo emocij pri procesu pretakanja razsvetljenskih idej na ulico: »Filozofske ideje, pravne tradicije in revolucionarne politike so morale najti takšne notranje čustvene referenčne točke, da so človekove pravice postale resnično 'samoumevne'. In, kot je vztrajal Diderot, občutke je moralo deliti veliko ljudi, ne le filozofi, ki so o njih pisali.«27 Empatija je tudi nepogrešljiva centripetalna sila v tkivu skupnosti. Centrifugalno silo tvorita zlasti koncept avtonomije in koncept telesne integritete. Strogo, iz racionalizma izhajajoče razumevanje človekovih pravic lahko deluje na skupnost razdiralno. Tako jih vidi Marxova analiza: »nobena od tako imeno­ vanih človekovih pravic ne seže prek sebičnega človeka«,28 saj v njih ni obravnavan »kot generično bitje, nasprotno, generično življenje samo, družba se kaže kot vnanji okvir za posameznike, kot omejitev njihove prvotne samostojnosti«.29 V prvem poglavju – Poplava emocij – se razprava posveti pojavu, kjer se je emotivno senzibiliziranje razsvetljenskega človeka dogajalo najbolj intenzivno. To je romanopisje. Da ne gre za paralelni, od znanstvenega mišljenja ločeni svet, simbolno opozori avtorica z izbiro prvega romana, ki ga analizira. To je prav Rousseaujevo delo Julija ali Nova Heloiza (1761). Imelo je izjemen odziv, o čemer pričajo številna pisma očaranih bralcev: »Dvorjani, duhovščina, vojaški uradniki in najrazličnejši običajni ljudje so pisali avtorju romana in z njim delili svoje občut­ ke 'požiranja ognja', 'kopičenja čustev in nenehnih preobratov'. Nekdo je poročal, da Julijine smrti ni objokoval, ampak je 'zavijal, tulil kot žival'.«30 Pomenljivo je, da Rousseauja danes poznamo po Družbeni pogodbi in Razpravi, njegovega literarnega prispevka k razsvetljenstvu pa navadno ne omenjamo. To je velika napaka, saj so po mnenju Huntove »romani bralce naučili nič manj kot nove psihologije in s tem procesom so se postavljali tudi temelji novega družbenega in političnega reda«.31 27 Glej str. 34.

28 K. Marx: Prispevek k židovskemu vprašanju, v: Karl Marx/Friedrich Engels: Izbrana dela (I. zvezek), CZ, Ljubljana, 1969, str. 174.

29 Prav tam, str. 175. 30 Glej str. 42. 31 Glej str. 44.


Številne plasti izkustva človekovih pravic

13

Obstaja tudi negativni dokaz o pomenu romanopisja za preobrazbo tradicionalne podobe človeka in sveta, reakcija cerkvenih oblasti. Taka literatura naj bi spodkopavala moralo prebivalstva, približevala nespodobne prizore, načenjala avtoriteto religije. Protestantizem se v svojih odzivih ni veliko razlikovalo od rimskokatolištva. Toda boj cerkvenih avtoritet zoper romanopisje je bil vnaprej izgubljen: »V Franciji je bilo leta 1701 objavljenih osem novih romanov, 52 leta 1750 in 112 leta 1789. V Britaniji se je število novih romanov povečalo za šestkrat v prvih šestih dese­ tletjih 18. stoletja: v sedemdesetih letih je bilo objavljenih vsako leto približno 30 novih romanov, v naslednjem desetletju 40 in potem 70 v zadnjem desetletju.«32 Ta proces je počasi in vztrajno ustvarjal podlago za novo podobo Evrope, ki jo poznamo danes: »Človekove pravice so zrasle iz grede, posejane s semeni omenjenih občutkov. Človekovim pravicam se je uspelo razviti takrat, ko so ljudje imeli druge za sebi enako­ vredne, na bistven način podobne sebi. Te enakosti so se vsaj deloma naučili z izkustvom identifikacije z običajnimi liki, ki so se zdeli prisotni in domači, četudi so bili fiktivni.«33 Naslednje poglavje – Kost iz njihovih kosti – je posvečeno razpravam, ki so prinesle odpravo mučenja kot sestavine kazenskega postopka. Posebej intenzivno so potekale v letih od 1760 do 1780 in so se ukvarjale s teorijami, po katerih naj bi telo samostojno govorilo svojo resnico. Argumentov za odpravo mučenja kot metode za dostop do resnice je več.34 Načelni argument Huntove zoper mučenje se naslanja na naslednjo okoliščino: »Nekoč sveto le znotraj religiozno zaznamovanega reda, v katerem so bila posamezna telesa pohabljena ali mučena za višje dobro, je telo v sekularnem redu, ki je bil utemeljen na avtonomiji in nedota­ kljivosti posameznikov, zdaj postalo sveto samo na sebi.«35 Gre za podaljšanje koncepta avtonomije na celoto človeka kot telesno-duhovnega bitja. Ta proces avtorica opiše v podpoglavju Samozadostna oseba. Že v 14. stoletju je zaznati težnjo po povečevanju razdalje med telesi, kar se kaže v tem, da je počasi postajala določena vrsta vedenja v javnosti nedopustna. Denimo še »skozi večji del 18. stoletja so pariški obiskovalci gledališč kašljali, pljuvali, kihali in prdeli, da so motili predstave, ki jim niso bile všeč; igro sta pogosto zmotila tudi alkoholiziranost in pretepanje občinstva«.36 Razvoj pripelje do nastanka samozadostne osebe, kar izključuje poseg v njeno telo. V prvi fazi nov status telesa 32 Glej str. 45. 33 Glej str. 59.

34 Najbolj je znan prispevek C. Beccarie, ki proti učinkovitosti mučenja navaja zaključen niz argumentov (C. Beccaria: O zločinih in kaznih, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2002, str. 82–83). 35 Glej str. 80. 36 Glej str. 81.


14

Rok Svetlič

zgolj zameji pravico oblasti do mučenja, v drugi fazi pa postane podlaga za razvoj pozitivnih občutij, empatije. Poslej javni spektakel mučenja ni več nekaj, kar utrjuje skupnost, pač pa – zaradi uničevanja empatije – razdiralni proces. Beccaria: »krute kazni zakrknejo ljudi«.37 Tretje poglavje – Postavili so izjemen zgled – osvetli vpliv razglasitve človekovih pravic na redefinicijo pojma suverenosti države. Raba izraza »deklaracija« v francoskem govornem okolju vključuje implicitno povezavo s konceptom suverenosti: »Zgodovina besede 'deklaracija' je prvi pokazatelj prenosa suverenosti. Angleška beseda 'declaration' izhaja iz francoske déclaration. V francoščini je beseda izvorno pomenila popis zemljišč, ki so bila dana v zameno za zaprisego fevdnemu gospodu.«38 Na povezavo med človekovimi pravicami in konceptom suverenosti avtorica pokaže na primeru ameriške Deklaracije o neodvisnosti. V letu 1774 se je britanska oblast krhala in kolonije so se počutile na robu naravnega stanja. Britansko kulturno okolje je drugačno od francoskega in v jedru zadržano do abstraktnega deklariranja pravic, kar lepo ilustrira znamenita kritika E. Burka, ki jo nameni revoluciji v Franciji. Toda ZDA ob svojem nastanku v svoj temelj postavijo prav ta, razsvetljenski vzorec mišljenja. Čeprav so izhajale iz britanske tradicije, se niso mogle sklicevati nanjo, saj je akt osamosvojitve eo ipso akt pretrganja z duhovno popkovino. Srečno konstelacijo pri zapolnjevanju tega vakuuma O. Höffe opiše takole: »Ker zaradi odklonilne drže do krone, le-te kot britanski državljani niso mogli več reklamirati, so segli, faute de mieux, zelo visoko. Ne govorijo o naslednji stopnji, o pravicah krščanskega človeka ali o pravicah civili­ ziranega belca; ne, v zanosu govorijo o pravicah človeka kot človeka.«39 Četrto poglavje – Temu ne bo ne konca ne kraja – prinaša vpogled v tihi proces, ki je sledil objavi katalogov človekovih pravic v Evropi in Ameriki. Ta proces bi lahko opisali kot zmanjševanje razkoraka med univerzalnim operatorjem z začetka Deklaracije – »vsi ljudje« – in krogom subjektov, ki so človekove pravice v resnici uživali. Primer: volilna pravica je l. 1789 protestante in jude obšla, pridobili so jo šele nekaj let pozneje. Huntova govori o specifični »Lo­ giki pravic«,40 o nekakšni lestvici identitet, ki so različno hitro postajale objekt empatije in s tem subjekt pravic. Četudi je šlo za počasen proces, je bil na delu avtopoetični mehanizem, saj ena izboljšava neizogibno približa naslednjo. Zato optimističen naslov poglavja: Temu ne bo ne konca ne kraja. 37 C. Beccaria: O zločinih in kaznih, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2002, str. 97. 38 Glej str. 106.

39 O. Höffe: Vernunft und Recht: Bausteine zu einem interkulturellen Rechtsdiskurs, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1998, str. 120. 40 Glej str. 134.


Številne plasti izkustva človekovih pravic

15

Posebej je zanimiv položaj ženske, ki se je znašla na samem dnu »logike pravic«. Sprva je pridobila le pravico do dedovanja in ločitve: »Dekleta so pridobila pravico do enakopravne delitve dediščine z brati, žene pa pravico do razveze za­ konske zveze iz enakih razlogov kot možje. Pred letom 1792 razveza po francoskih zakonih ni bila dovoljena.«41 Na druge pravice, denimo na volilno, pa je morala počakati še stoletje ali več. V nasprotju s sužnji in temnopoltimi, ženske niso predmet razprav, znotraj katerih se je širil krog subjektov človekovih pravic. Edina izjema je M. Condorcet, ki je bil dosleden v zahtevi po popolni izenačitvi pravic moškega in ženske. V sklepnem poglavju – Mehka moč človeštva – je podana analiza razmer v 20. stoletju, ko človekove pravice doživijo renesanso. Pomembno je spoznanje, da vrnitev k človekovim pravicam po drugi svetovni vojni ni zgolj kopija koncepta s konca 18. stoletja. Omeniti je treba vsaj dva premika, ki se zgodita v 19. stoletju in preprečujeta neposredno povezavo med 18. in 20. stoletjem. Najprej, zgodil se je zaton naravnopravnih naukov, ki so zahtevali vznik človekovih pravic. Spremembo v mišljenju napove slovita Benthamova pripomba, da so naravne pravice popoln nesmisel (nonsense upon stilts), fikcija, ki izhaja iz neločevanja med željami in realnostjo. Hrbtna stran tega premika je, drugič, vznik pravnega pozitivizma, ki uči, da so edine pravice, ki jih človek ima, tiste, ki mu jih je podelil zakonodajalec. Vse ostalo so zgolj – želje. Hkrati človekove pravice, tretjič, še naprej napada tradicionalizem, ki dopušča kot edini vir normativnosti izključno substanco naroda. Abstraktno deklariranje pravic naj bi obviselo v zraku, kar E. Burke povzame z naslednjimi besedami: »V Angliji nam še niso popolnoma odstranili drobovja. (…) Niso nas še očistili in zvezali, da bi nas kot nagačene ptice v muzeju napolnili s slamo in cunjami in ničvrednimi koščki papirja, ki govori o pravicah človeka.«42 Četrtič, treba je omeniti še eno okoliščino, vznik ras(istič)nih naukov, ki so svoj vrh doživele z naslonitvijo na biologijo. Če je 18. stoletje utemeljevalo superiornost belega človeka z njegovo civiliziranostjo, je 19. stoletje s sklicevanjem na biološko substanco človeka ta razkol poglobilo do skrajnosti. Divjaka je mogoče civilizirati – »Evropejci (so) iz osvajanj na splošno potegnili le eno lekcijo: imeli so pravico – in dolžnost –'civilizirati' bolj zaostale, barbarske predele, ki so jih obvladovali«43 –, rasno inferiorne osebe pa ne. 41 Glej str. 146.

42 E. Burke: Razmišljanja o revoluciji v Franciji in o ravnanju nekaterih londonskih družb v zvezi s tem dogodkom, Založba Krtina, Ljubljana, 1990, str. 151. 43 Glej str. 165.


Lynn Hunt na

je

kulturna

poznavalka

uveljavlje­

zgodovinarka, francoske

re­

volucije in profesorica mo­

evropske zgodovine. Najbolj je poznana po knjigi The ­Family Romance of the French Revolution, ki pri­

derne

Knjiga Iznajdevanje

človekovih pravic: zgodovina je

temeljno delo s področja proučevanja razvoja raz­ prave o človekovih pravicah.

Avtorica razpravo vpne v

široko polje proučevanja emocij, kolektivnih identifika­ cij in po-razsvetljenskih koncepcij avtonomije telesa, ki omogočijo razvoj sočutja z neznanimi osebami.

naša povsem nov pogled na francosko

revolucijo

skozi

prizmo spola in odnosov v družini, ki jih nato projicira

»pravič­ Njeno delo Iznaj-

»Pomena človekovih pravic se zavedaš, ker te pretrese, kadar so te kršene.« Lynn Hunt

na javne predstave o nem« vodji.

devanje človekovih pravic pa velja za najbolj temeljito in pregledno študijo o zgodovi­ ni človekovih pravic.

ISBN 978-961-237-744-1

9 789612 377441

Lynn Hunt: Iznajdevanje človekovih pravic

Lynn Hunt

IZNAJDEVANJE

ČLOVEKOVIH

PRAVIC Zgodovina

»Knjiga temo

odpira

aktualno

človekovih

pravic

in

razumevanja elementov pra­ vičnosti, solidarnosti in so­ čutja.

Ob

tem,

zgodovinsko

da

gre

študijo,

za

delo

prinaša tudi pomembno inter­

disciplinarno razsežnost, ki se dotika tudi področja filo­

slednja pa je

temeljni

raziskovalni

zofije in etike danes

in civilno-družbeni izziv tako za raziskovalce in javne inte­

lektualce kot za pedagoge in splošno javnost.

Z

vnosom

primerjalno-zgodovinske me­ tode v področje, ki ga obi­ čajno povezujemo s pravom in filozofijo prava, monogra­ fija

predstavlja

pomemben

konceptualni napredek v in­ terdisciplinarnem

raziskova­

nju in na področju zgodovi­ nopisja.«

Cvetka Hedžet Tóth

Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina  

Knjiga Iznajdevanje človekovih pravic: zgodovina je temeljno delo s področja proučevanja razvoja razprave o človekovih pravicah. Avtorica ra...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you