__MAIN_TEXT__

Page 1

IZKUS UCEN ISBN 978-961-06-0226-2

Ta učbenik je namenjen vsem, ki želijo svojim učencem omogočati celovite učne izkušnje in osebno pomembno učenje na vseh nivojih izobraževanja, v formalnih in neformalnih učnih okoljih. Namenjen je torej študentom pedagoških, andragoških in drugih sorodnih smeri (npr. psihologija, socialna pedagogika itd.) ter vsem tistim, ki že delujejo v praksi na področju vzgoje in izobraževanja: učiteljem in vzgojiteljem, visokošolskim učiteljem in učiteljem učiteljev, svetovalnim delavcem, mladinskim delavcem ter drugim strokovnjakom, ki vodijo izkustveno zasnovane oblike dela.

Izkustveno ucenje_FINAL.indd 1

BARICA MARENTIČ POŽARNIK je doktorica psihologije in pedagogike, zaslužna profesorica UL. Že več kot pet desetletij se raziskovalno in praktično ukvarja z dejavniki uspešnega učenja in poučevanja, s posodabljanjem izobraževanja in izpopolnjevanja učiteljev, z vlogo kvalitativnega, zlasti akcijskega raziskovanja, z visokošolsko didaktiko ter z vzgojo in izobraževanjem za trajnostni razvoj.

MARJETA ŠARIĆ je asistentka za psihologijo in je zaposlena na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete UL. Doktorirala je s področja čustev pri poučevanju, njeni raziskovalni interesi segajo še na področja refleksije, ocenjevanja znanja v visokošolskem poučevanju in šolskega svetovalnega dela. BARBARA ŠTEH je izredna pro-

fesorica za pedagoško psihologijo na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete UL. Raziskovalno se ukvarja s kakovostjo učenja in poučevanja, s kakovostjo univerzitetnega študija, s spodbujanjem in razvijanjem kritične refleksije ter profesionalnim razvojem učiteljev.

BARICA MARENTIČ POŽARNIK, MARJETA ŠARIĆ, BARBARA ŠTEH: IZKUSTVENO UČENJE

9 789610 602262

BARICA MARENTIČ POŽARNIK, MARJETA ŠARIĆ, BARBARA ŠTEH

IZKUSTVENO UČENJE Oddelek za pedagogiko in andragogiko Ljubljana 2019

24.7.2019 14:56:31


Barica Marentič Požarnik Marjeta Šarić Barbara Šteh

IZKUSTVENO UČENJE

Ljubljana 2019

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 1

24.7.2019 14:57:10


IZKUSTVENO UČENJE Tip publikacije: univerzitetni učbenik Avtorice: Barica Marentič Požarnik, Marjeta Šarić in Barbara Šteh Recenzentki: Milena Valenčič Zuljan, Katja Košir Lektor: Rok Janežič Avorica fotografije na naslovnici: Barbara Šteh Tehnično urejanje: Jure Preglau Prelom: Petra Jerič Škrbec

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2019. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za pedagogiko in andragogiko Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin

Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2019 Prva izdaja, prvi natis Naklada: 300 izvodov Cena: 16,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37.013 159.953.5 MARENTIČ-Požarnik, Barica Izkustveno učenje / Barica Marentič Požarnik, Marjeta Šarić, Barbara Šteh. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019 ISBN 978-961-06-0226-2 1. Šarić, Marjeta 2. Šteh, Barbara COBISS.SI-ID 300830464

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 2

24.7.2019 14:57:10


Vsebina

3

Vsebina

Predgovor..................................................................................................................................................................... 5

1 KAJ JE IZKUSTVENO UČENJE?.............................................................................................................. 7

1.1 Področja izkustvenega učenja............................................................................................................. 7

1.2 Opredelitev izkustvenega učenja....................................................................................................... 9

1.3 Idejni viri izkustvenega učenja .........................................................................................................11

1.3.1 John Dewey................................................................................................................................12 1.3.2 Kurt Lewin...................................................................................................................................15 1.3.3 Jean Piaget..................................................................................................................................17 1.3.4 David Kolb...................................................................................................................................17 1.3.5 Primerjava Piageta in Kolba v pogledu na učenje in razvoj......................................19

1.4 Drugi viri idej o izkustvenem učenju..............................................................................................21

1.5 Kritike Kolbovega modela ne zmanjšujejo njegovega pomena...........................................24

2 IZKUSTVENO UČENJE – METODE IN NAČINI SREČEVANJA Z RESNIČNOSTJO........27

2.1 Metode »simulirane« resničnosti......................................................................................................29

2.1.1 Skupinska interakcija...............................................................................................................30 2.1.2 Strukturirane vaje ....................................................................................................................31 2.1.3 Simulacije in igre vlog ............................................................................................................33 2.1.4 Igre s pravili in konstrukcijske igre.....................................................................................40 2.1.5 Socialne igre ..............................................................................................................................41 2.1.6 Telesno gibanje .........................................................................................................................42 2.1.7 Telesno in duševno zavedanje, sproščanje in vizualizacija........................................44 2.1.8 Podporne metode izkustvenega učenja .........................................................................48 2.1.9 Klasične metode........................................................................................................................50

2. 2 Izkustveno učenje »v resničnem svetu«......................................................................................51

2. 3 Izkustveno učenje, zasnovano na spoznavanju kulturne dediščine ter umetniškem (po)ustvarjanju............................................................................................................................................59

3 NAČRTOVANJE, IZVAJANJE IN EVALVACIJA IZKUSTVENEGA UČENJA..................61

3.1 Skupek ciljev in namenov izkustvenega učenja.........................................................................62

3.2 Skupek okoliščin pri izkustvenem učenju ....................................................................................66

3.3 Skupek vplivanja....................................................................................................................................71

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 3

24.7.2019 14:57:10


3.4 Skupek organizacije..............................................................................................................................76

3.5 Odnosi med sestavinami izkustvenega učenja...........................................................................81

3.6 Etični vidiki izkustvenega učenja ....................................................................................................84

4 REFLEKSIJA V IZKUSTVENEM UČENJU.......................................................................................89

4.1 Opredelitev...............................................................................................................................................89

4.2 Različni pristopi in modeli k spodbujanju refleksije..................................................................90

4.2.1 Analitični pristop k spodbujanju refleksije......................................................................90 4.2.2 Celostni pristop k spodbujanju refleksije.........................................................................95

4.3 Dejavniki in pogoji za spodbujanje poglobljene in kritične refleksije................................97

4.4 Povratna informacija.......................................................................................................................... 101

5 IZKUSTVENO UČENJE V PROFESIONALNEM RAZVOJU UČITELJEV...................... 109

5.1 Modeli in faze učiteljevega profesionalnega razvoja............................................................. 109

5.2 Moč raznih vplivov na učiteljev profesionalni razvoj............................................................. 111

5.3 Vloga praktičnih izkušenj v različnih modelih izobraževanja učiteljev ........................... 114

5.4 Metode in pristopi izkustvenega učenja (prihodnjih) učiteljev......................................... 117

5.4.1 Opazovanje pouka in hospitacije kot učna izkušnja................................................. 117 5.4.2 Učni nastopi ............................................................................................................................ 120 5.4.3 Mikropouk................................................................................................................................ 121 5.4.4 Vloga prispodob, pripovedi in zgodb pri osmišljanju izkušenj v izobraževanju učiteljev..................................................................................................... 124 5.4.5 Prispodobe o učiteljevi in mentorjevi vlogi................................................................. 125 5.4.6 Analiza preteklih izkušenj................................................................................................... 126 5.4.7 Učiteljeve pripovedi in zgodbe........................................................................................ 127 5.4.8 Pisanje poklicne avtobiografije ....................................................................................... 127

5.5 Ključna vloga izobraževalcev učiteljev ....................................................................................... 130

5.5.1 Vloga in kompetence mentorja........................................................................................ 131

5.6 Vloga stalnega strokovnega izpopolnjevanja, projektov, šole kot učeče se skupnosti in učitelja raziskovalca pri podpiranju izkustvenega učenja učiteljev .... 136

6 ZAKLJUČKI...................................................................................................................................................... 141 Literatura ................................................................................................................................................................ 143 Imensko kazalo..................................................................................................................................................... 157 Stvarno kazalo....................................................................................................................................................... 160

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 4

24.7.2019 14:57:10


Predgovor

5

Predgovor

Izkustveno učenje ima posebno moč in izkušnje so lahko naše najboljše učiteljice, če smo se pripravljeni učiti iz njih ter imamo ob tem ustrezno podporo in vodenje. Celovite človekove vpletenosti v izkušnjo ne more nadomestiti nobeno še tako doživeto pripovedovanje ali branje o izkušnjah nekoga drugega. Seveda pa ni samoumevno, da je vsako izkustveno učenje kakovostno. Treba je znati ustvariti ustrezna učna okolja in omogočiti učni proces, v katerem pride do integracije zaznavanja, čustvovanja, delovanja in razmišljanja pri ustvarjanju znanja in osebnostnem oz. profesionalnem razvoju. Ta učbenik namenjamo vsem, ki želijo ustvarjati tovrstna učna okolja in omogočati svojim učencem celovite učne izkušnje in osebno pomembno učenje na vseh nivojih izobraževanja, v formalnih in neformalnih učnih okoljih. Namenjen je torej študentom pedagoških, andragoških in drugih sorodnih smeri (npr. psihologija, socialna pedagogika itd.) ter vsem tistim, ki že delujejo v praksi na področju vzgoje in izobraževanja: učiteljem in vzgojiteljem, visokošolskim učiteljem in učiteljem učiteljev, svetovalnim delavcem, mladinskim delavcem ter drugim strokovnjakom, ki vodijo izkustveno zasnovane oblike dela. Uporaba raznih izkustveno zasnovanih pristopov, kot so simulacije, igre vlog, terensko delo, praktikumi, se sicer širi, ob tem pa velikokrat ostaja v ozadju globlji razmislek o teoretičnem ozadju, o dejavnikih uspešnega izvajanja in o možnih stranpoteh in omejitvah. Pričujoči učbenik skuša premostiti to vrzel in predstavlja tako teoretično osnovo kot tudi dejavnike in napotke za uspešno izvajanje raznih oblik izkustvenega učenja. Želimo, da bi učbenik pripomogel k preseganju poenostavljenih pogledov na izkustveno učenje in k poglobljenemu razumevanju s predstavitvijo jasnih teoretičnih izhodišč. Izkustveno učenje razumemo kot most med posameznikovimi neposrednimi izkušnjami in abstraktnim ter specialističnim znanjem, pri čemer to učenje povezuje zaznavno, spoznavno, čustveno, praktično in etično razsežnost. Vključevanje vseh razsežnosti v učenje je osrednjega pomena za celovit profesionalni in osebnostni razvoj. Pri tem obravnavamo tako izkustveno učenje v simulirani resničnosti kot v resničnem svetu in se dotaknemo tudi izkustvenega učenja, zasnovanega na spoznavanju kulturne dediščine ter umetniškem (po)ustvarjanju. Posebno poglavje namenjamo načrtovanju, izvajanju in evalvaciji izkustvenega učenja, v katerem pretresamo različne sestavine izkustvenega učenja (cilje in namene, okoliščine, vplivanje in organizacijo) in njihove medsebojne odnose, ki so pomembni za načrtovanje in izvajanje izkustvenega učenja. Izpostavimo pomen razmisleka o etičnih vidikih in njihovem upoštevanju, saj so v praksi pri izvedbi izkustvenih metod učenja pogosto prezrti.

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 5

24.7.2019 14:57:10


6

Izkustveno učenje

Vlogi refleksije v izkustvenem učenju namenjamo posebno poglavje, saj jo vidimo kot ključen in nujen sestavni del vsakega izkustvenega učenja. Predstavimo različne modele spodbujanja refleksije in osvetlimo različne dejavnike, ki vplivajo na kakovost tega procesa. V okviru tega poglavja predstavljamo tudi pomen kakovostnih povratnih informacij in vodila za njihovo oblikovanje. Posebej se posvečamo izkustvenemu učenju v profesionalnem razvoju učiteljev, saj so učitelji tisti, ki lahko uvajajo in spodbujajo izkustveno učenje v okviru svojega poučevanja, hkrati pa je izkustveno učenje osrednji proces njihovega profesionalnega razvoja. Ob tem poudarjamo, da bi moralo biti del vsakega profesionalnega učenja. Izkustveno učenje, ki je pristno in etično zasnovano, ima moč spreminjanja posameznika in družbe. V Ljubljani, jeseni 2018

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 6

Avtorice

24.7.2019 14:57:10


Kaj je izkustveno učenje?

7

1 KAJ JE IZKUSTVENO UČENJE?

Raziskovalec se je vrnil v domovino in ljudje so nestrpno želeli izvedeti vse o Amazonki. A kako bi mogel z besedami opisati občutke, ki so mu preplavljali srce, ko je videl cvetlice osupljive lepote in slišal glasove nočnega življenja v pragozdu; kako naj pove ljudem, kaj je čutil v srcu, ko je zaznal nevarnost divjih zveri ali ko je v kanuju veslal čez zahrbtne vrtince v reki? Rekel je: »Pojdite in si sami oglejte. Ni namreč ničesar, kar bi nadomestilo osebno tveganje in osebno izkustvo.« Da bi jim pomagal, je narisal zemljevid amazonskega področja. Ljudje so pograbili zemljevid, ga dali v okvir in izobesili v mestni hiši. Prerisovali so ga in vsakdo, ki si je priskrbel kopijo, se je že imel za strokovnjaka za Amazonko – kaj ni poznal vsakega rečnega ovinka in zavoja ter vedel, koliko je reka široka in globoka in kje so brzice, kje vrtinci in slapovi? Raziskovalcu je postalo žal, da je napravil zemljevid. Morda bi bilo bolje, ko ne bi bil ničesar narisal. De Mello, Ptičja pesem 1.1 Področja izkustvenega učenja Zgodba lepo ponazarja razliko med učenjem iz posplošenih spoznanj, do katerih so prišli drugi, in med učenjem, ki je rezultat lastne izkušnje. V vsakem izobraževanju naj bi se oboje prepletalo, a prepogosto ob samem kopičenju (abstraktnih) pojmov in spoznanj pozabimo na moč in pomen, ki ga ima za kakovostno učenje neposredna izkušnja. Gre za uveljavljanje izkustvenega učenja v raznih oblikah: učenje med sprehodom po gozdni učni poti, na vajah v laboratoriju ali na terenu, med ekskurzijo, obiskom muzeja, učenje z igro vlog ali simulacijo, učenje med študijsko prakso ali pripravništvom, učenje med pripravo in izvedbo gledališke predstave ali koncerta na šoli, med prostovoljnim delom z otroki s posebnimi potrebami ali med občasnimi zaposlitvami – v vseh teh primerih lahko govorimo o izkustvenem učenju v najširšem smislu. Izkustveno učenje je v visokošolskem študiju in izobraževanju odraslih sestavina tako različnih procesov, kot so študijska praksa, projektno učno delo, akcijsko raziskovanje, mikropouk, supervizija, psihološko svetovanje, psihoterapija itd.

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 7

24.7.2019 14:57:10


8

Izkustveno učenje

Izkustveno učenje najdemo tudi v modelu vajeniškega sistema izobraževanja, ki se v zadnjem času ponovno uveljavlja; to je poklicnega usposabljanja, učenja praktičnih poklicnih spretnosti, predvsem ob mojstru na delovnem mestu. V ozadju je pričakovanje, da bodo mladi na tak način bolj učinkovito usvojili poklicne spretnosti, kot če so najprej deležni znatne količine teoretičnih znanj, ki naj jih nato »prenesejo« v prakso. Področja uporabe različnih variant izkustvenega učenja so torej danes številna in raznolika – uveljavlja se tako v okviru izobraževanja na različnih ravneh kot tudi na delovnem mestu, v prostem času, s cilji vse od pridobivanja poklicnih in drugih spretnosti do osebnostne rasti, razvoja skupinskih procesov in družbeno pomembne akcije. Ta raznolikost je bila poudarjena že ob samih začetkih razvoja. Izkustveno učenje se nanaša na širok spekter pomenov, praks in ideologij, ki so nastale iz dela in prizadevanj pedagogov, psihologov, izobraževalcev, politikov in »navadnih« ljudi vsepovsod po svetu. Vse bolj se uveljavlja prepričanje, da je izkustveno učenje pomemben odgovor na izzive, s katerimi se posamezniki soočajo v svojem življenju, v izobraževanju, v inštitucijah, v industriji, v različnih skupnostih in celotni družbi. Subjektivna izkušnja pa je prepoznana kot nekaj, kar je mogoče znanstveno proučevati, in to daje proučevanju človekovega učenja nove dimenzije (Jarvis 2006). V vsej tej raznolikosti izkustvenega učenja pa lahko razločimo štiri poudarke, ki sta jih Warner Weil in McGill (1989, str. 3) poimenovala »štiri vasi«: • Prva vas se ukvarja predvsem s formalnim priznavanjem neformalnega učenja, pridobljenega z različnimi delovnimi in življenjskimi izkušnjami, kar ustvarja nove poti v visokošolsko izobraževanje, zaposlovanje in nadaljnje usposabljanje. • Druga vas vidi izkustveno učenje kot osnovo za spremembe v strukturi, namenih in kurikulih izobraževanja odraslih. • Tretja vas poudarja izkustveno učenje kot osnovo za dviganje zavesti raznih skupin, za spodbujanje iniciativ skupnosti in družbene spremembe. • Četrta vas poudarja osebnostni razvoj in tiste pristope k izkustvenemu učenju, ki povečajo samozavedanje in učinkovitost skupine. V nadaljevanju se bomo najbolj podrobno ukvarjali s četrto od omenjenih vasi, poudarjali pa bomo tudi pomen tretje, to je vlogo izkustvenega učenja kot osnove za pozitivne spremembe v življenju skupnosti, ki ji pripadamo.

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 8

24.7.2019 14:57:10


Kaj je izkustveno učenje?

9

1.2 Opredelitev izkustvenega učenja Kljub razširjenosti raznih oblik izkustvenega učenja še nimamo enotne opredelitve, takšne, ki ne bi poenostavljala tega na eni strani razširjenega, a na drugi strani zapletenega pojava. Marsikdo vidi v vključevanju izkustvenega učenja le popestritev tradicionalnega, »resnega«, pravega učenja in poučevanja; drugi pa bi spet dali izkustvenemu učenju osrednjo vlogo v izobraževalnem procesu, npr. v že omenjenem vajeniškem modelu izobraževanja. Na eni strani gre lahko za podcenjevanje vloge neposredne pristne izkušnje, na drugi strani pa za podcenjevanje teorije – ali je res znanje teorije drugotnega pomena. Izkustveno učenje pa lahko razumemo tudi kot most, ki oboje povezuje. Da bi se izognili enostranostim in poglobili poznavanje izkustvenega učenja, skušajmo odgovoriti na nekaj pomembnih vprašanj. Kaj je bistvo izkustvenega učenja? Kakšno pojmovanje izkušnje in njene vloge v učenju je v ozadju tako različnih učnih situacij, kot smo jih omenili? Ali se nečesa, npr. neke spretnosti, naučimo predvsem na osnovi pozitivnih in negativnih posledic izkušenj v neki situaciji (behavioristični pogled) ali pa so tudi v izkustvenem učenju pomembni spoznavni procesi, zlasti razmislek o izkušnji – refleksija, ki poveže naše izkušnje z abstraktno simboličnim znanjem in vpliva na spremembe naših pojmovanj in prepričanj (kognitivistični pogled)? Kako se v izkustvenem učenju povezujejo spoznavne, vedenjske in čustveno-motivacijske sestavine? Ali zadostuje, da smo »potopljeni« v katero od prej omenjenih izkušenj – ali pa je treba to izkušnjo tudi načrtovati in končno ovrednotiti, nanjo pogledati »od zunaj«, jo vključiti v naše siceršnje znanje? Potrebujemo odgovore na gornja vprašanja in s tem tudi veljavno teorijo izkustvenega učenja, ki nas bo usmerjala pri njegovem uspešnem uveljavljanju. Vprašanje za osebni razmislek Spomnite se kakšne konkretne izkušnje iz svojega šolanja, izkušnje, ki se je živo spominjate in ki je močno in dolgoročno vplivala na vaš interes, učenje, odnos do nekega predmeta ali področja realnosti, izkušnje, ki se vas je globlje dotaknila. Kaj se je zgodilo? Ali je šlo za načrtovano ali neformalno izkušnjo? Čemu pripisujete tako močan in dolgoročen vpliv?

?

Pri izkustvenem učenju gre za drugačno ontološko (iskanje odgovorov na vprašanja, kaj je bistvo učenja, znanja, poučevanja) in epistemološko (iskanje odgovorov na vprašanja, kako se učimo, spoznavamo, kako nastaja znanje) izhodišče kot pri še vedno prevladujočem pojmovanju učenja kot usvajanja, »dodajanja« vedno novih znanj in spretnosti ter pri transmisijskem pojmovanju pouka

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 9

24.7.2019 14:57:10


10

Izkustveno učenje

kot učiteljevega prenašanja znanj na učence v razmeroma nespremenjeni obliki. Tudi kognitivna teorija učenja je v osnovi racionalistična – obravnava predvsem pridobivanje abstraktnih pojmov in teorij ter ravnanje z njimi; v tem tudi vidi najvišji cilj učenja. Izkustveno učenje je dobilo pomembno mesto v konstruktivistični teoriji učenja, ki poudarja, da se vsako spoznanje (ideja, pojem, teorija) preoblikuje v stiku z osebno izkušnjo, tako da je vsako novo znanje rezultat take rekonstrukcije. Tudi poučevanje mora biti zasnovano tako, da ta proces podpira in ozavesti. Učitelj naj učencem pomaga, da si prikličejo v zavest obstoječa pojmovanja, izkušnje in ideje, jih sooči z znanstvenimi pojmi in spoznanji ter jim pomaga ob tem rekonstruirati napačna ali pomanjkljiva pojmovanja, kot je npr. pojmovanje, da pride do menjavanja dneva in noči zaradi gibanja sonca (neposredna izkušnja), in ne zaradi gibanja Zemlje (znanstveno spoznanje). Primer Zanimiv je naslednji vpogled študenta drugega letnika pedagogike in andragogike v lastno spreminjanje pojmovanj učenja in znanja (Šteh in Kalin 2007, str. 40): Ja, se mi zdi, da sem včasih bil bolj usmerjen v izključno poznavanje podatkov in dejstev, da sem postopoma potem začutil neko potrebo v bistvu po tem, da pa že končno to mejo prestopim. Počasi se mi je začelo dozdevati, da pa pravzaprav eno tako učenje izključno dejstev, brez nekega okvirja, razmišljanja, ne pripelje nikamor, nima sploh nobenih efektov. In sem postopoma potem uvidel, da če začneš ti o nečem razmišljati, potem v bistvu lahko to znanje dejansko narediš sebi zanimivo in uporabno. V skladu s tem je vsako za posameznika zares osebno pomembno, po Rogersu (1983) »signifikantno« učenje, v bistvu izkustveno učenje. Gre za drugačen pogled na odnos med učenjem, življenjem in delovanjem ter med osebnim in družbenim (znanstvenim) znanjem. Kolb, eden najpomembnejših teoretikov, ki se s tem področjem ukvarja že 50 let (prvi monografiji iz leta 1984 je dodal leta 2015 drugo, v kateri je prvo razširil in dopolnil), navaja naslednjo opredelitev: »Izkustveno učenje je vsako učenje, pri katerem je učenec v neposrednem stiku z resničnostjo, ki jo proučuje. To je v nasprotju z učencem, ki samo bere, sliši, govori ali piše o tej resničnosti, ampak nikoli med učnim procesom ne pride z njo v stik.« (Keeton in Tate 1978 v Kolb 2015, str. xviii). Vendar hkrati opozarja, da učenje, ki temelji samo na vsakodnevnih oziroma življenjskih izkušnjah, ne vodi nujno in samo po sebi do zanesljivega in posplošljivega znanja. V

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 10

24.7.2019 14:57:10


Kaj je izkustveno učenje?

11

svoji teoriji izkustvenega učenja (angl. ELT – experiential learning theory) skuša preseči pomanjkljivosti in enostranosti s celostnim pristopom, s sintezo spoznanj najpomembnejših strokovnjakov s tega področja, kot so Dewey, Vigotski, Piaget in drugi, ki skušajo oblikovati načela, po katerih se neposredna izkušnja pretvarja v pomembno učenje in zanesljivo znanje ter pri tem povezuje spoznavni, čustveni in akcijski vidik. 1.3 Idejni viri izkustvenega učenja Med glavne avtorje idej izkustvenega učenja Kolb (1984) uvršča tri velike mislece: Johna Deweya, Kurta Lewina in Jeana Piageta. Izvori idej, ki jih je Kolb združil v »reko« izkustvenega učenja, pa so še mnogovrstnejši; najdemo jih tako med predstavniki humanistične psihologije in psihoterapije (Rogers, Maslow, Erikson) kot tudi družbenokritične pedagogike (Freire, Illich) in nevrofizioloških raziskav. Zanimiva je primerjava med ključnimi avtorji, ki so prispevali k razumevanju izkustvenega učenja, ki jih je izpostavil Kolb in eden izmed kritikov njegovega modela izkustvenega učenja – teolog in sociolog Peter Jarvis, ki se je, kot pravi sam, od osemdesetih let 20. stoletja dalje poglobljeno ukvarjal s teorijo učenja, predvsem v povezavi z izobraževanjem odraslih (Jarvis 2009). Jarvis (2006, str. 184−193) seveda izpostavi samega Kolba in prav tako Deweya in Rogersa, poleg teh avtorjev pa še: Knowlesa, ki je uveljavil v učenca osredotočen proces učenja in poučevanja na področju andragogike; Bouda, ki je razvijal razumevanje refleksivnega učenja; filozofa Cella, za katerega je izkustveno učenje proces, v katerem se učimo postati mi; in še Warner Weilovo in McGilla, ki sta skušala prikazati raznolikost možnih izkušenj s predhodno predstavljenimi »štirimi vasmi«. Saddington (2001) govori o treh glavnih tradicijah izkustvenega učenja: o humanistični, progresivni in radikalni. Prva teži k samouresničevanju in osebnostni rasti posameznika, druga k demokratično zasnovanim spremembam in večji zmožnosti za reševanje problemov in tretja k opolnomočenju za delovanje »za boljši svet«, za osvobajanje zatiranih. Vsaka ima svoje dobre strani in tudi »nevarnosti«, če jih poudarjamo enostransko. Primer Pri družbeno kritičnem delovanju, kjer prostovoljci zelo angažirano in osebno zavzeto nudijo pomoč (npr. učencem z učnimi težavami, brezdomcem, beguncem itd.) lahko zapostavijo lastne potrebe po samouresničitvi ali pa niso deležni ustrezne podpore pri svojem prostovoljnem delu. To lahko vodi v izgorelost, umik in pasivnost.

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 11

24.7.2019 14:57:10


12

Izkustveno učenje

Več o vlogi čustvenega doživljanja pri izkustvenem učenju si lahko pre berete v 3. poglavju o načrtovanju, izvajanju in evalvaciji izkustvenega učenja.

1.3.1 John Dewey Izkušnja ni tančica, ki bi človeku zakrivala naravo, ampak je sredstvo neprestanega prodiranja v srce narave. Dewey Ameriški filozof in pedagog John Dewey, ki je s svojim pragmatizmom postavil izziv racionalistični filozofiji in z uveljavljanjem progresivne pedagogike izziv tradicionalnemu izobraževanju, je podelil osebni izkušnji središčno vlogo v procesu učenja. V delu Izkušnja in vzgoja takole kritično opredeli tradicionalno učenje: »Učenje tu pomeni pridobivanje tega, kar je že vsebovano v knjigah in glavah odraslih. /…/ Poučuje se kot izgotovljen produkt, ki se ne ozira mnogo na način, kako je bil zgrajen, niti na spremembe, do katerih bo gotovo prišlo v prihodnosti.« (Dewey 1938/1997, str. 18). Praksam progresivnih šol pa so skupna drugačna načela: Na eni strani imamo vsiljevanje od zgoraj, na drugi učenje z izkušnjo; na eni strani zunanjo disciplino, na drugi svobodno aktivnost in gojenje individualnosti; na eni učenje iz knjig in od učiteljev, na drugi iz izkušnje; na eni pridobivanje izoliranih spretnosti in tehnik z drilom, na drugi njihovo pridobivanje za doseganje ciljev, ki imajo neposredno življenjsko privlačnost; namesto priprave na bolj ali manj oddaljeno prihodnost gre za to, da izkoristimo kar največ sedanjih življenjskih priložnosti; namesto statičnih ciljev in gradiv imamo seznanjanje s spreminjajočim se svetom. (Dewey 1938/1997, str. 19−20) Vendar Dewey takoj opozori, da ne smemo biti dogmatični in zaiti v drugo skrajnost, tako da bi zavrgli ideje in prakso tradicionalnega izobraževanja, med drugim sistematičnost, vodenje s strani odraslih in učenje o preteklosti, pri čemer je glavni izziv, kako izkustveno povezati preteklost z »živeto« sedanjostjo: »Ne smemo graditi na negaciji, ampak tako, da konstruktivno razvijamo namen, metode in učne vsebine na osnovi teorije izkušnje in njenih izobraževalnih možnosti /…/ Vsaka teorija ali praktični postopki postanejo dogmatični, če ne raziščemo kritično načel, na katerih slonijo.« (Dewey 1938/1997, str. 22).

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 12

24.7.2019 14:57:10


Kaj je izkustveno učenje?

13

Zanimivo, da tudi Dewey uporablja prispodobo zemljevida (glej uvodni citat): »Zemljevid ni nadomestek za osebno izkušnjo in ne more zamenjati dejanskega potovanja. Logično izoblikovana gradiva kake znanosti ali stroke nikakor ne morejo nadomestiti posameznih izkušenj. Matematična formula za padajoče telo ne more nadomestiti neposredne izkušnje, ki jo kak posameznik doživi ob osebnem stiku s padajočim telesom.« (Dewey 2012, str. 71). Vendar Dewey ne zapostavlja vloge takšnega zemljevida, ki nam sicer daje smernice in omogoča, da se izognemo nepotrebnemu tavanju; urejena znanstvena spoznanja pa usmerjajo naše razmišljanje in opazovanje. Učiteljeva naloga je, da doseže, da vsebine iz učnega načrta postanejo del otrokove izkušnje. In katera so po Deweyju načela izkustvenega učenja? Učenje je po njegovem dialektičen proces, v katerem se povezujejo izkušnje in pojmi, opazovanje in akcija (Dewey 1938/1997, str. 67−70). Pomembno je, da akcija ne sledi neposredno impulzu izkušnje, ampak vmes poseže faza opazovanja in analize okoliščin te izkušnje, povezava z znanjem, kaj se je dogajalo prej v podobnih okoliščinah, ter presoja, ki poveže opazovano z zapomnjenim in vse skupaj osmisli. Impulz neposredne izkušnje predstavlja gibalo (abstraktnim) idejam, te ideje pa dajejo smer impulzom. Impulz 1

P2

Presoja 1

Znanje 1

I2

I3

Opažanja 1

Z2

P3

O2

Namen

O3

Z3

Slika 1: Deweyjev model izkustvenega učenja (Kolb 2015, str. 34).

Dewey (1938/1997) posebej opozarja, da so vzgojne le tiste izkušnje, ki vodijo do več in bolje organiziranega znanja, sicer ostanejo kaotične, neurejene. Prav tako je kritičen do izključnega poudarjanja raznolikih aktivnosti na šoli, ne da bi učenci globlje razumeli cilje in prišli do neke sinteze. Usmeriti jih je treba v kritično razsojanje, zmožnost sklepanja, tako da bi na osnovi izkušenj dobili sidra za svoje intelektualno in moralno življenje, ne le slabo prebavljene informacije.

Izkustveno_ucenje_FINAL.indd 13

24.7.2019 14:57:10


IZKUS UCEN ISBN 978-961-06-0226-2

Ta učbenik je namenjen vsem, ki želijo svojim učencem omogočati celovite učne izkušnje in osebno pomembno učenje na vseh nivojih izobraževanja, v formalnih in neformalnih učnih okoljih. Namenjen je torej študentom pedagoških, andragoških in drugih sorodnih smeri (npr. psihologija, socialna pedagogika itd.) ter vsem tistim, ki že delujejo v praksi na področju vzgoje in izobraževanja: učiteljem in vzgojiteljem, visokošolskim učiteljem in učiteljem učiteljev, svetovalnim delavcem, mladinskim delavcem ter drugim strokovnjakom, ki vodijo izkustveno zasnovane oblike dela.

Izkustveno ucenje_FINAL.indd 1

BARICA MARENTIČ POŽARNIK je doktorica psihologije in pedagogike, zaslužna profesorica UL. Že več kot pet desetletij se raziskovalno in praktično ukvarja z dejavniki uspešnega učenja in poučevanja, s posodabljanjem izobraževanja in izpopolnjevanja učiteljev, z vlogo kvalitativnega, zlasti akcijskega raziskovanja, z visokošolsko didaktiko ter z vzgojo in izobraževanjem za trajnostni razvoj.

MARJETA ŠARIĆ je asistentka za psihologijo in je zaposlena na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete UL. Doktorirala je s področja čustev pri poučevanju, njeni raziskovalni interesi segajo še na področja refleksije, ocenjevanja znanja v visokošolskem poučevanju in šolskega svetovalnega dela. BARBARA ŠTEH je izredna pro-

fesorica za pedagoško psihologijo na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete UL. Raziskovalno se ukvarja s kakovostjo učenja in poučevanja, s kakovostjo univerzitetnega študija, s spodbujanjem in razvijanjem kritične refleksije ter profesionalnim razvojem učiteljev.

BARICA MARENTIČ POŽARNIK, MARJETA ŠARIĆ, BARBARA ŠTEH: IZKUSTVENO UČENJE

9 789610 602262

BARICA MARENTIČ POŽARNIK, MARJETA ŠARIĆ, BARBARA ŠTEH

IZKUSTVENO UČENJE Oddelek za pedagogiko in andragogiko Ljubljana 2019

24.7.2019 14:56:31

Profile for Znanstvena zalozba FF

Izkustveno učenje  

Učbenik je namenjen vsem, ki želijo svojim učencem omogočiti celovite učne izkušnje in osebno pomembno učenje na vseh nivojih izobraževanja,...

Izkustveno učenje  

Učbenik je namenjen vsem, ki želijo svojim učencem omogočiti celovite učne izkušnje in osebno pomembno učenje na vseh nivojih izobraževanja,...

Advertisement