Pregled indoevropskih jezikov by Znanstvena zalozba FF

V Pregledu indoevropskih jezikov so predstavljene vse jezikovne veje indoevropske jezikovne družine skozi zgodovinski in jezikovni razvoj. Vsi pomembnejši indoevropski jeziki, tako mrtvi kot živi, so razvrščeni po jezikovni sorodnosti, predstavljeni z osnovnimi podatki ter umeščeni v čas in prostor. Našteti in opisani so dejavniki, ki so vplivali na njihov razvoj ter poglavitna spoznanja o predhistoričnih in historičnih sti-

kih med posameznimi jezikovnimi vejami. Velik del knjige obsegajo poglavja, v katerih so predstavljeni nekateri temeljni pojmi s področja primerjalnega jezikoslovja, zgodovina vede, vprašanja in odgovori v zvezi z lokacijo in časom obstoja indoevropske pradomovine ter pregled nastanka in razvoja pisave.

SIMONA KLEMENČIČ: PREGLED INDOEVROPSKIH JEZIKOV

PREG INDO SIMONA KLEMENČIČ je primerjalna jezikoslovka in primerjalna slovanska jezikoslovka. Zaposlena je v Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Področja njenega raziskovanja obsegajo slovensko etimologijo, uporabnost primerjalnega jezikoslovja kot zgodovinske znanosti, indoevropsko dialektologijo (razčlenitev indoevropskega jezikovnega prostora, korespondence med posameznimi indoevropskimi jeziki, katerih nastanek lahko postavimo v čas po razpadu indoevropskega prajezika ter predhistorične migracije), indoevropske starožitnosti (obravnava tistih izrazov iz indoevropskega besednega fonda, ki pomagajo odkrivati materialno in duhovno zgodovino indoevropskih ljudstev) ter metodologijo primerjalnega jezikoslovja.

SIMONA KLEMENČIČ

PREGLED INDOEVROPSKIH JEZIKOV Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje Ljubljana 2013

Simona Klemenčič

PREGLED INDOEVROPSKIH JEZIKOV

Ljubljana 2013

PREGLED INDOEVROPSKIH JEZIKOV Avtorica: Simona Klemenčič Recenzenta: Varja Cvetko Orešnik, Marko Snoj Lektor: Peter Weiss Tehnična urednica: Lavoslava Benčić Slika na naslovnici: Mappa mundi, 1472 © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin Oblikovanje: Jana Kuharič Naslovnica: VBG d.o.o. Prelom in tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2013 Drugi natis Naklada: 300 izvodov Cena: 16,42 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.1/.2(091) KLEMENČIČ, Simona Pregled indoevropskih jezikov / Simona Klemenčič. - 2. natis. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013 ISBN 978-961-237-424-2 269430272

Vsebina

Uvod �� 5 1 Indoevropska jezikovna družina in indoevropski prajezik �� 7 2 Zgodovina indoevropeistike �� 21 3 Čemu služi rekonstrukcija prajezika �� 31 4 Pisava �� 46 5 Slovanski jeziki �� 61 6 Baltski jeziki �� 71 7 Germanski jeziki �� 76 8 Keltski jeziki �� 84 9 Italski jeziki �� 90 10 Romanski jeziki �� 95 11 Venetščina �� 101 12 Mesapščina �� 106 13 Ilirščina �� 107 14 Trakijščina, dakijščina in bližnji jeziki �� 109 15 Albanščina �� 112 16 Antična makedonščina �� 115 17 Grščina �� 116 18 Frigijščina �� 120 19 Armenščina �� 122 20 Indoiranska superveja �� 126 21 Iranski jeziki �� 128 22 Indijski jeziki �� 135 23 Nuristanski jeziki �� 145 24 Toharščina �� 146 25 Anatolski jeziki �� 149 Zaključek �� 153 Imensko kazalo jezikov �� 155 Literatura in viri �� 161

Pregled indoevropskih jezikov

Uvod

Knjiga je vsebinsko sestavljena iz dveh delov. Uvodni del predstavljajo poglavja Indo evropska jezikovna družina, Zgodovina indoevropeistike, Čemu služi rekonstrukcija indoevropskega prajezika in Pisava. Osrednji del so poglavja, v katerih so opisane posamezne indoevropske jezikovne veje. Vsi jeziki, omenjeni v tej knjigi, so našteti v Indek su jezikov, ki se nahaja na koncu, kjer so tudi viri in literatura za poglabljanje znanja. Poimenovanja nekaterih jezikov v slovenščini še niso ustaljena. Pogosto zasledimo različna imena za isti jezik, ker so prišla prek različnih posredniških jezikov. Zato so pri nekaterih jezikih navedene različice. Za lažje iskanje v tujejezični literaturi in na spletu je včasih dodano tudi samopoimenovanje. Pri jezikih so večinoma navedeni tudi podatki o številu govorcev, ki predstavljajo pomembno informacijo o vplivnosti ali ogroženosti živih jezikov. Ocene števila govorcev se po posameznih virih lahko med seboj zelo razlikujejo, zato tiste, ki jih navajamo tukaj, niso nujno povsem točne. Večinoma temeljijo na spletnem viru http://www.ethnologue.com/. Zaradi posebnih znakov je knjiga natisnjena v pisavi titus cyberbit basic s spletnega naslova http://titus.uni-frankfurt.de/indexe.htm (Thesaurus Indogermanischer Text- und Sprachmaterialien).

Pregled indoevropskih jezikov

Indoevropska jezikovna družina in indoevropski prajezik

1 Indoevropska jezikovna družina in indoevropski prajezik

Ne vemo, koliko jezikov se govori na Zemlji. Za to sta dva razloga. Prvi je ta, da ne obstajajo splošno sprejeta jezikoslovna merila, po katerih bi lahko določili, kdaj gre pri dveh različnih govorih še za narečji (dialekta) enega jezika, kdaj pa že za dva samostojna jezika. Po navadi velja, da sta dve jezikovni različici narečji istega jezika, dokler se govorci obeh govorov kljub razlikam med seboj sporazumevajo še dokaj brez težav. V to na prvi pogled smiselno določilo hitro podvomimo na podlagi opažanja, da se nekatera slovenska narečja bolj razlikujejo med seboj, kot se moldavski jezik razlikuje od romunskega ali srbski od hrvaškega. Mejo med narečjem in govorom torej določajo tudi drugi dejavniki, ne le jezikoslovni: izraz »jezik« se dostikrat nanaša na tisti govor, ki ga govori več ljudi ali ki ima več ugleda ali večjo politično ali ekonomsko moč na nekem področju v primerjavi z »narečjem« tistih, ki jih je manj ali so v podrejenem položaju. Knjižni jezik je v mnogih jezikih, tako tudi v slovenščini, nadnarečna, umetno vpeljana norma. Če na prehodu med narečjem in jezikom obstaja pisna norma, kot denimo pri stari prek murščini, govorimo o pokrajinskem knjižnem jeziku. Ta ima manjšo družbeno vlogo v primerjavi s »krovnim« knjižnim jezikom, ker je v rabi na manjšem ozemlju, zaradi manjšega števila uporabnikov pa je raba omejena le na nekatere tipe besedil in je torej tudi besedje skromnejše. Po drugi strani pa imajo tudi mnogi samostojni jeziki z majhnim številom govorcev (npr. kornijščina danes) omejeno besedje in rabo. Včasih pravimo jezik tudi skupini narečij, ki se med seboj razlikujejo, a se njihovi govorci do neke mere še lahko sporazumevajo med seboj, pri čemer nobeno od narečij nima nadrejene vloge; takšen jezik je po nekaterih klasifikacijah paharščina. Nekateri jeziki nimajo ali skoraj nimajo pismenosti, čeprav imajo veliko število govorcev (npr. različice romščine). Opraviti imamo torej z veliko heterogenostjo pogledov na to, kaj je jezik, kar se odraža tudi v tem, da ob istem gradivu prihajajo različni avtorji in različne šole do različnih zaključkov. Na strani http://www.ethnologue.com/, ki trenutno predstavlja enega najboljših pregledov jezikov sveta, je v času nastajanja te knjige evidentiranih 6909 jezikov. Mnogi od teh jezikov po drugih klasifikacijah veljajo za narečja, vendar so avtorji pregleda upoštevali željo govorcev ali dela govorcev, da bi njihov govor šteli za samostojen jezik. Drugi razlog, da ne poznamo števila jezikov na svetu, je ta, da še niso raziskani vsi človeški govori. Posebej velja to za Afriko in nekatere predele Azije, tudi tiste, kjer se govorijo jeziki indoiranske veje indoevropske jezikovne družine. Vzroki za to so pogosto nemirne politične razmere, slaba pismenost ali nepismenost govorcev jezika in kronično pomanjkanje denarja za tovrstne raziskave. Znane jezike združujemo v jezikovne družine na podlagi ugotovljene genetske sorodnosti med posameznimi jeziki. Jezikovna družina je skupina jezikov, ki so med seboj

Pregled indoevropskih jezikov

povezani, ker so se vsi razvili iz enega skupnega jezika, ki se je iz različnih razlogov razčlenil v več vej. Te so se v nadaljevanju razvijale vsaka drugače in se s tem čedalje bolj oddaljevale druga od druge, tako da se govorci posameznih vej sčasoma niso več mogli sporazumevati med seboj. Jezikovnega prednika jezikov neke družine imenujemo prajezik. Prajezik je po navadi samo rekonstruiran, torej ni nikjer zapisan, npr. indoevropski ali uralski prajezik. Vendar to ni pravilo, ampak le posledica dejstva, da je pisava sorazmerno mlada iznajdba. Tudi dobro zabeležen jezik je lahko prajezik neke jezikovne družine. Iz latinščine so izšli francoščina, španščina, romunščina, italijanščina in ostali romanski jeziki, iz prav tako dobro zabeležene stare indijščine pa novoindoarijski jeziki. Stara indijščina je izšla iz skupnega indoiranskega prajezika, ki ni bil zapisan, ta pa iz indoevropskega prajezika, ki je verjetno izšel spet iz nečesa drugega. Jeziki se – tako kot narodi – rojevajo, nekaj časa obstajajo, umirajo ali se cepijo ali preoblikujejo v nov jezik. Večjo jezikovno družino, kakršna je indoevropska, sestavljajo posamezni jeziki ali jezikovne veje. Izraza družina in veja se lahko brez večje škode med seboj zamenjujeta. Jezikovna veja postane družina, ko se razcepi v nove jezike. Jezikovna zveza pa je izraz, ki se nanaša na jezike, ki niso nujno genetično povezani in jih druži geografska bližina ali tipološka podobnost. Podobnosti med jeziki so potemtakem lahko: (a) genetske (= jeziki so iz istega prednika), (b) arealne oziroma ozemeljske (= nekatere značilnosti in besedje prehajajo med sosednjimi jeziki), (c) tipološke (= podobnosti v strukturi jezikov) ali (č) naključne. Indoevropsko jezikovno družino sestavljajo živi in že izumrli jeziki. Živih indo evropskih jezikov je okrog 450, kar je manj kot 7 odstotkov vseh svetovnih jezikov, in približno polovico od njih predstavljajo jeziki indoiranske veje. S stališča števila govorcev pa je indoevropska jezikovna družina največja na svetu, saj govori enega izmed indoevropskih jezikov kot materinščino dve milijardi in pol ljudi, kar je 45 odstotkov svetovnega prebivalstva, in sicer velik del Evrope in južne Azije vse do Indije, pretežni del Severne in Južne Amerike ter Avstralije. Govorci jezikov posameznih vej indoevropščine se med seboj po navadi ne morejo sporazumevati brez predznanja, opazimo pa lahko, da obstajajo nekatere besede, ki so si med seboj podobne in imajo podoben pomen. Odšteti moramo tiste, ki se jim že na prvi pogled vidi, da so novejše prevzete besede, t. i. kulturno-specifične besede (nemško Wanderwörter), ki se selijo iz jezika v jezik, po navadi skupaj z neko realijo, kot je tele vizija ali kavalir ali semafor. Tudi v plasti besed, za katere si mislimo, da so lahko že zelo stare, najdemo podobnosti. Primer: slovensko dóm, starocerkvenoslovansko domъ, latinsko domus, grško δόμος ali staroindijsko dáma- pomeni bolj ali manj isto. Še en

Indoevropska jezikovna družina in indoevropski prajezik

primer besede, ki se med posameznimi indoevropskimi jeziki ujema tako po glasovni podobi kot po pomenu, je slovensko vdova, starocerkvenoslovansko vьdova, angleško widow, starovisokonemško wituwa, staroprusko widdewu, staroindijsko vidhávā. Podobnost vidimo tudi v pregibanju. Za primer spregatev glagola *bhere/o-1 ‛nositi’ v sedanjem času v različnih jezikih:

Ednina

Dvojina

Množina

Stara indijščina

Grščina

Gotščina

Stara irščina

Stara cerkvena slovanščina

bhárāmi

φέρω

baíra

biru

berǫ

bhárasi

φέρεις

baíris

biri

bereši

bhárati

φέρει

baíriþ

berid

beretъ

bhárāvas

–

baíros

–

berevě

bhárathas

φέρετον

baírats

–

bereta

bháratas

φέρετον

–

berete

bhárāmas

φέρομεν

baíram

bermai

beremъ

bháratha

φέρετε

baíriþ

beirthe

berete

bháranti

φέρουσι

baírand

berait

berǫtъ

V zgornjih primerih je podobnost med jeziki očitna, kar pa nas ne sme zavesti, da bi imeli vse na zunaj podobne besede v različnih jezikih za genetsko sorodne. Dostikrat se je v stoletjih in tisočletjih, ko se je beseda v enem jeziku razvijala po enih in v drugem po drugih glasovnih zakonih, zunanja podoba kake indoevropske besede tako spremenila, da brez natančne analize ne moremo ugotoviti sorodnosti. Sorodnost med besedami kot slovensko žéna, angleško queen in grško γυνή iz zunanje podobe teh besed ni razvidna, vendar se jo da dokazati s pomočjo primerjalne metode, ki jo bomo opisali v nadaljevanju. Da bi ugotovili, da so te besede genetsko sorodne, moramo poznati glasovne (fonetične) zakone. Vemo, da se jezik nenehno spreminja. Ti zakoni opisujejo spremembe, do katerih je prišlo na fonetični ravni jezika v njegovem razvoju. Za zdaj naj velja, da glasovni zakoni delujejo z mehanično natančnostjo, brez izjem. Jezik v jezikoslovju vidimo kot sistem, organizirano strukturo elementov, ki tvorijo celoto. Glasovne spremembe so torej načeloma izpeljane sistematično, odnosi med fonemi2 – tako znotraj istega jezika v različnih obdobjih kot med različnimi narečji ali jeziki v istem 1 Zvezdica pomeni, da ji sledi rekonstruirana oblika, ki ni nikjer zapisana. Če stojita pred besedo dve zvezdici, gre za povsem hipotetično rekonstrukcijo. Vezaj služi za ločevanje posameznih morfemov med seboj, in če stoji na koncu, pomeni, da nismo napisali cele besede, temveč le določen del, ki mu v jeziku sicer še nekaj sledi. 2 Fonem je ime za abstraktno predstavo govorca nekega govorjenega jezika o tistih glasovih v tem jeziku, ki imajo pomenskorazločevalno funkcijo.

Pregled indoevropskih jezikov

času ali tudi v različnih obdobjih – so natančno ugotovljivi in predvidljivi. Navidezna odstopanja se razlagajo z dodatnimi dejavniki, ki tako spremembo zapletejo. Takšni dejavniki so lahko delovanje kakega drugega glasovnega zakona, vpliv sosednjih fonemov, nalika ali analogija (= sprememba jezikovne oblike po zgledu druge jezikovne oblike zaradi kake druge skupne značilnosti) in še nekateri drugi. Diahrona fonologija (tradicionalno jo imenujemo še historična (zgodovinska) fonetika), ki se ukvarja z raz vojem glasovnih sistemov in delovanjem glasovnih zakonov, je osnova primerjalnega jezikoslovja. Njena naloga je rekonstrukcija sistema fonemov v prajeziku in ugotavljanje, kako so se posamezni fonemi razvijali od prajezika dalje. Najpomembnejše podatke nudijo najstarejši znani jeziki, ki so bliže izhodiščnemu stanju. Zapisi jezika so za primerjalno jezikoslovje toliko dragocenejši, kolikor starejši so. Nekateri indoevropski jeziki so bili prvič zapisani zelo zgodaj – prvi pisni dokumenti o obstoju posameznih indoevropskih jezikov so hetitske besede v asirskih dokumentih, pisanih okrog 1900 pr. n. š. –, nekateri pa šele v 19. in 20. stoletju n. š. Čas od prvih znanih pisnih pričevanj dalje za posamezen jezik ali etnično skupino ali geografsko področje imenujemo zgodovinski (historični) čas, čas pred tem pa predzgodovinski (predhistorični). Zapisi v nekem jeziku včasih predstavljajo najstarejšo informacijo o tem jeziku, večinoma pa ni tako, saj so različna poročila o obstoju kakega naroda in njegovega jezika praviloma pojavijo prej kot pismenost tega naroda. Pri tem gre pogosto le za imena kraljev, plemen, krajev ali dežel3 ter za t. i. glose, tj. zapise (razlage) posameznih besed znotraj besedila, ki je v nekem drugem jeziku. O nekaterih zdaj že izumrlih jezikih imamo le takšne skope posredne podatke, za drugimi je ostalo le nekaj kratkih napisov (= epigrafov) na vazah, okrasnih predmetih, spominskih ploščah, spomenikih ipd. Če želimo napraviti popis fonetičnih zakonov, ki so delovali skozi zgodovino nekega jezika, se opiramo na stare zapise, primerjalno metodo, interno rekonstrukcijo, substitucijsko fonetiko in na logiko pri določanju relativne kronologije (gl. spodaj). Metode primerjalnega jezikoslovja se do neke mere razlikujejo med seboj glede na to, ali gre za delo s pisnim gradivom ali za rekonstrukcijo časa pred prvimi zapisi. Ko gre za zgodovinski čas, primerjalno jezikoslovje sledi jeziku od prvih pisnih pričevanj dalje. Ugotavlja, do katerih sprememb je prišlo v zgodovinskem času (to opisuje v zgodovinskih/historičnih slovnicah posameznih jezikov ali jezikovnih družin in v zgodovinskih, deloma tudi v etimoloških slovarjih). Ko gre za predzgodovinski čas, rekonstruira neizpričani jezik s pomočjo primerjalne metode. 3 Imenoslovje (onomastika) je veda o lastnih imenih. To so (a) imena bitij (osebna imena ali antroponimi, bajeslovna imena, živalska imena ali zoonimi, imena prebivalcev ali etnonimi …), (b) zemljepisna imena (krajevna imena ali toponimi, vodna imena ali hidronimi, imena vzpetin ali oronimi …) in (c) stvarna imena, ki so imena stvaritev, organizacij ipd.

Indoevropska jezikovna družina in indoevropski prajezik

Primerjalna metoda je tehnika, ki jo jezikoslovci uporabljamo za dokazovanje sorodnosti med jeziki. Uporabimo jo lahko, če poznamo vsaj dva med seboj sorodna jezika. V besedah, za katere kaže, da so si med dvema ali več jeziki podobne po zunanji podobi in po pomenu, iščemo ponavljajoča se ujemanja, in sicer v prvi vrsti med posameznimi fonemi. Poskušamo ugotoviti skupno izhodišče za te foneme in fonetične zakone, ki so delovali v vsakem od jezikov. Primerjava velja za zanesljivo, če lahko s kar največjo verjetnostjo rekonstruiramo skupno izhodišče. Za primer raziščimo slovensko besedo žêna: kako se je glasila v starejših obdobjih in s katerimi besedami v drugih jezikih je sorodna? To bomo ugotovili z analizo posameznih fonemov v besedi. Vedeti moramo, iz česa je kateri fonem lahko nastal; poznati moramo torej pravila diahrone fonologije za vsak stadij posebej. Pomagamo si s kombinatoriko: nekateri fonemi so lahko nastali ali obstali samo, če so stali ob določenih drugih fonemih. Mnogi primeri kažejo, da je slovenski ž v položaju pred e lahko nastal iz praslovanskega *ž. Indoevropski prajezik ni poznal fonema ž. Praslovanski *ž je nastal iz indoevropskega *g, ko so Praslovani začeli *g izgovarjati mehkeje, če je stal pred določenimi samoglasniki. Slovenski e na tem mestu kaže, da se je tu stari *g zmehčal v ž zato, ker je moral za njim stati eden od tistih praslovanskih fonemov, ki so pozneje v slovenščini sovpadli v e, torej *e ali *ę. To bi pomenilo, da je moralo biti praslovansko izhodišče te besede eno od naslednjih:

*žena *žęna Edina možna praslovanska rekonstrukcija glede na fonetične zakone je *žena. To potrjuje primerjava z drugimi slovanskimi jeziki, ki pomaga, da potrdimo to rekonstrukcijo in ugotovimo praslovanski naglas: *žen. Naslednji korak je preverjanje pravilnosti rekonstrukcije s pomočjo baltskih jezikov, ki so najbližji slovanskim. Stara pruščina ima genna ‛gospa’, kar našo rekonstrukcijo potrdi. Kot vidimo, se baltščina in slovanščina ujemata do te mere, da lahko rekonstruiramo baltoslovansko *genā, kar bi bila rekonstrukcija te besede za čas, ki ga postavljamo nekam v prvo polovico 1. tisočletja pr. n. š. Poskusimo iti še bolj nazaj v času, do indoevropskega prajezika, ki se je najverjetneje govoril v četrtem tisočletju pr. n. š. Na začetku samostojnega razvoja je imela praslovanščina na mestu poznejšega *ž še *g, podedovan iz praindoevropskega *g ali *gh ali *g ali *gh. Indoevropska aspiriranost (pridih) in labializiranost (izgovarjava z zaokroženimi ustnicami) sta se v predniku slovanskih in baltskih jezikov izgubili zelo zgodaj, tako da so vsi štirje indoevropski fonemi v zgodnji praslovanščini in prabaltščini (v prabaltoslovanščini) sovpadli v en *g:

Pregled indoevropskih jezikov

*g indoevropski

*gh *g

sovpadejo v zgodnjepraslovanski *g

*gh Praslovanski *ž na mestu zgodnjepraslovanskega *g v tej besedi stoji torej na mestu enega od teh štirih fonemov. Če vemo, da je praslovanski *n nastal iz indoevropskega *n, praslovanski *a pa med drugim iz indoevropskega *ā, potem je indoevropsko izhodišče te besede najverjetneje eno od naslednjih:

*genā *ghenā *genā ali *ghenā Sledi stare labialnosti (*g) in aspiriranosti (*gh) so ohranjene predvsem v kentumskih jezikih, kjer moramo poiskati rešitev. Grščina ima v pomenu ‛žena’ besedo γυνή, gotščina qino, anglosaščina cwene, stara visoka nemščina quena. Vse to je po istih načelih, kot smo zgoraj pokazali za praslovanščino, fonetično izvedljivo iz indoevropskega izhodišča

*gen iz starejšega *gen-áH2 Glede na to, da ta beseda skoraj povsod pomeni ‛žena’ ali ‛ženska’, lahko sklepamo, da je že v praindoevropskem obdobju pomenila isto. Slovensko žêna je nadalje etimološko ista beseda kot staroirsko ben, armensko kin, toharsko A śäṁ, toharsko B śana, kar vse pomeni ‛žena, ženska’, ter angleško queen ‛kraljica’.

Indoevropska jezikovna družina in indoevropski prajezik

Etimologija je veda o zgodovini besed in njihovem izvoru. Raziskuje, kakšne so bile besedne oblike v času njihovega nastanka in kaj so takrat pomenile. Najstarejša besedna oblika, iz katere se lahko izvaja kaka beseda, se imenuje etimon ali izvor. Substitucijska fonetika je veda, ki iz prevzetih besed ugotavlja fonetično podobo izvornega in ciljnega jezika v času prevzema. To dostikrat pomaga, da glasovne spremembe uvrsti v konkreten čas. Primer: novogrška beseda μέρζα ‛mreža’ je bila prevzeta iz praslovanščine še pred tako imenovano metatezo likvid, po kateri je iz zgodnjepraslovanskega *mérgā nastalo slovansko *mrěža. Praslovani in Grki so se prvič srečali okrog leta 600 n. š., to pa pomeni, da do metateze likvid ni prišlo prej kot v tem času. Ugotovimo lahko, da niti dvesto let pozneje metateza likvid še ni delovala: besedo za kralja (slovensko králj, cerkvenoslovansko kralь, češko král, rusko коро́ль) so Slovani prevzeli iz imena Karla Velikega, ki je vladal ob koncu 8. in v začetku 9. stoletja (768–814). To je bil prvi kralj, bliže znan Slovanom. Beseda králj (ne **karl) kaže, da se je delovanje metateze likvid začelo šele po začetku 9. stoletja. Gl. tudi ‛bukev’ na str. 31–32. Če glasovnih sprememb ne moremo umestiti absolutno kot v zgornjem zgledu, torej tako, da jih opremimo z datumi, jih lahko poskusimo opremiti z relativno oziroma lebdečo kronologijo. To pomeni, da poskusimo umestiti spremembe glede na to, v katerem časovnem zaporedju so se dogajale. To lahko storimo v takšnih primerih, ko je v isti besedi prišlo do več sprememb, pri katerih do prve ne bi prišlo v primeru, če bi se druga zgodila pred njo. Primer: v stari indijščini je prišlo v predzgodovinskem času med drugim do nasled njih fonetičnih sprememb: – do prehoda *e v a, – do izgube labializiranosti (prehod tipa *k > k), – do palatalizacije (mehčanja; v tem primeru prehod *k v c [č] pred *e). Kako so si te spremembe kronološko sledile, lahko ugotovimo s pomočjo indijskega veznika ‑ca ‛in’, ki je nastal iz indoevropskega *ke (tako kot latinsko -que ‛in’). Do palatalizacije ni moglo priti v položaju pred *a, temveč le v položaju pred *e, kar pomeni, da je palatalizacija starejša kot prehod *e v a, najstarejša pa je izguba labializiranosti, saj sicer v nobenem primeru ne bi prišlo do palatalizacije, ki deluje na *k in ne na *k. V svojih začetkih se je veda, ki se je ukvarjala s starimi besedili in jeziki, imenovala filologija. To je zelo široko področje znanosti, ki se po navadi nanaša na študij nekega jezika skupaj z književnostjo ter zgodovinskim in kulturnim kontekstom, ki ga moramo poznati, da lahko razumemo besedila v tem jeziku. V 19. stoletju se je znotraj filologije izoblikovala primerjalna filologija, kar je staro ime za primerjalno jezikoslovje.

Našega štetja

Pred našim štetjem

2000 1900 1800 1700 1600 1500 1400 1300 1200 1100 1000 900 800 700 600 500 400 300 200 100 100 200 300 400 500 600 700 800 900 1000 1100 1200 1300 1400 1500 1600 1700 1800 1900

anatolski

indijski

iranski

nuristanski

grški

»mali jeziki«

italski

latinski

romanski

keltski

germanski

Preglednica 1: Časovna preglednica indoevropskih jezikovnih vej armenski

slovanski

baltski

albanski

14 Pregled indoevropskih jezikov

Indoevropska jezikovna družina in indoevropski prajezik

Danes govorimo o diahronem jezikoslovju,4 ki raziskuje, kako se spreminja jezik. Njegova naloga je: a) da opiše, kako se določen jezik spreminja, in da razvije splošne teorije o tem, zakaj in kako prihaja do sprememb v jeziku (tu je del splošnega oziroma teoretičnega jezikoslovja, ki je zelo široko področje); b) da rekonstruira predzgodovino jezikov, ugotovi njihovo genetično povezanost in jih poveže v jezikovne družine (to se imenuje primerjalno jezikoslovje). Domene splošnega, diahronega in primerjalnega jezikoslovja se nekoliko prekrivajo. Diahrono jezikoslovje delimo naprej na zgodovinsko (historično) jezikoslovje, ki temelji na zapisih, in na predzgodovinsko (predhistorično) jezikoslovje. Primerjalno jezikoslovje (komparativna lingvistika) je torej veja diahronega jezikoslovja, ki se ukvarja s primerjavami med jeziki, da bi ugotovili njihovo genetsko povezanost, rekonstruirali izvorni prajezik, ugotovili faze nastanka in razvoja posameznih jezikovnih vej in jezikov te družine, razložili sodobno stanje in ugotovili etimologije posameznih besed v teh jezikih. Jeziki so lahko povezani genetsko (izhajajo iz istega prednika) ali pa zaradi prevzemanja iz enega jezika v drugega. S podobnostmi med jeziki, ki niso rezultat preteklih povezav (npr. tipološke povezave), se primerjalno jezikoslovje praviloma ne ukvarja. Za vsako od bolje znanih svetovnih jezikovnih družin obstaja posebno primerjalno jezikoslovje. Jezikoslovci, ki se ukvarjajo z drugimi jezikovnimi družinami, delajo z drugim gradivom, metode pa so enake. Metoda kot sistematičen postopek je tu ključna beseda, saj so nemetodične primerjave med jeziki nezanesljive in zato neznanstvene ter praviloma zmotne. Primerjalno jezikoslovje se opira v prvi vrsti na primerjalno metodo. Obstajajo tudi druge metode za ugotavljanje podobnosti med jeziki. Te metode so naslednje. (a) Leksikostatistika je postopek površinskega primerjanja seznamov besed iz več jezikov. Osnova za te primerjave je t. i. Swadeshev seznam 207 besed, ki naj bi bile v večini jezikov najbolj obstojne: jaz, ti, on, mi, vi, oni, to, tisto, tu, tam, kdo, kaj, kje, kdaj, kako, ne, vse, mnogo, nekaj, malo, drug, ena, dva, tri, štiri, pet, velik, dolg, širok, gost, težek, majhen, kratek, ozek, tanek, ženska, moški, človek, otrok, žena, mož, mati, oče, žival, riba, ptica, pes, uš, kača, črv, drevo, gozd, palica, sadež, seme, list, korenina, lubje, cvetlica, trava, vrv, koža, meso, kri, kost, mast, jajce, rog, rep, pero, lasje, glava, uho, oko, nos, usta, zob, jezik, noht, stopalo, noga, koleno, roka, perut, trebuh, črevo, vrat, hrbet, prsi, srce, jetra, piti, jesti, gristi, sesati, pljuvati, bruhati, pihati, dihati, smejati se, videti, slišati, vedeti, misliti, vohati, bati se, spati, živeti, umreti, 4 Diahron, diahroničen oziroma raznočasijski ali skozičasen: tak, ki raziskuje pojave v njihovem historičnem in predhistoričnem razvoju, v nasprotju s sinhronim (istočasijskim ali sočasnim) jezikoslovjem, ki raziskuje pojave v določenem času.

SIMONA KLEMENČIČ: PREGLED INDOEVROPSKIH JEZIKOV

SIMONA KLEMENČIČ

PREGLED INDOEVROPSKIH JEZIKOV Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje Ljubljana 2013