Page 1

Ada Vidovič Muha

Ada Vidovič Muha

Moč in nemoč knjižnega jezika

ISBN 978-961-237-606-2

ISBN 978-961-237-606-2

9 789612 376062

Moč in nemoč knjižnega jezika

Ada Vidovič Muha, zaslužna profesorica ljubljanske univerze, sodeluje v podiplomskih programih na slovenističnem oddelku Filozofske fakultete. Diplomirana slavistka je po končanem študiju v Ljubljani 1963. leta nadaljevala podiplomski študij na Karlovi univerzi v Pragi, kjer se je seznanjala zlasti s funkcionalističnim strukturalizmom. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša je bila soavtorica prvih treh knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je leta 2010 upokojila kot redna profesorica. – Znanstveno deluje predvsem na področju skladnje s pretvorbeno-tvorbenim besedotvorjem – Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (1988), Slovensko skladenjsko besedotvorje (2011), in leksikologije – Slovensko leksikalno pomenoslovje (2000, dopolnjena izdaja 2012); objavlja razprave tudi iz teorije jezika, jezikovnosistemske stilistike, razvoja knjižnega jezika, sociolingvistike. Bila je (so)urednica vsaj dvanajstih zbornikov. Kot nacionalna koordinatorica vseslovanskega projekta Najnowsze dzieje języków słowiańskich je bila članica redakcijskega komiteja 14. zbornikov, med katerimi je v njeni redakciji izšel Slovenski jezik (1998).

Monografija izkazuje med drugim vznemirljivo razmerje, vzpostavljeno z globalizacijo, ki ji podlega knjižni jezik, določen z nacionalno koherentno vlogo, in individualizacijo postmoderne družbe, jezikovno usmerjene k sociolektom. Navidez nasprotujoča si pojava povzročata ugašanje intelektualne vloge, ki osmišlja obstoj knjižnega jezika. Znanost in univerza, poleg umetnostne besede temeljna gradnika smiselnosti knjižnega jezika, sta na udaru. – Avtoričina zasluga je, da so prvič ovrednotene tudi vloge nekaterih eminentnih osebnosti slovenske kulturne zgodovine pri kultiviranju in navsezadnje tudi normiranju knjižne slovenščine. Ta problemski pregled odseva veliko avtoričino strokovno angažiranost. – Znotraj razčlenjevanja jezikovne politike so prvič v slovenskem jezikoslovju definirani nekateri sociolingvistični pojmi. Vzpostavljeno je razmerje med maternim in prvim jezikom, med kulturnim jezikom, zamejenim s pojavom protestantizma v slovenskem prostoru, in narodnim, pa tudi med nacionalnim in državnim jezikom, pri slednjem med jezikom države in jezikom v državi. – Natis te sijajne monografije bo v slovenistično jezikoslovje prinesel knjižno delo, ki mu bo usojeno čakati, da bi ga kdo prekosil. Iz recenzij


Ada Vidovič Muha

Moč in nemoč knjižnega jezika


Moč in nemoč knjižnega jezika Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtorica: Ada Vidovič Muha Recenzenti: Tomo Korošec, Erika Kržišnik, Andreja Žele Spremna beseda: Andreja Žele Prevod povzetka in spremne besede: David Limon Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2013 Prva izdaja. Tisk na zahtevo Cena: 29,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6 Vidovič Muha, Ada Moč in nemoč knjižnjega jezika / Ada Vidovič Muha ; [spremna beseda Andreja Žele]. - 1. izd. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2013. - (Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-606-2 268999680


Kazalo vsebine Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 I

Družbeni položaj knjižnega jezika in jezikovna politika

1 Sodobni položaj nacionalnih jezikov v luči jezikovne politike . . . . . 15 2 Vprašanje globalizmov ali meje naših svetov . . . . . . . . . . . . . . . . 37 3 Moč in nemoč slovenskega knjižnega jezika . . . . . . . . . . . . . . . . . 47 4 Jezikovnopolitični vidik sodobne slovenske javne besede . . . . . . . 59 5 Nacionalni jezik v času tranzicije in integracije (Primer slovenščine) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 6 Slovenščina – jezik vztrajanja na prepihu . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77 7 Anketa o položaju hrvaščine/srbščine v slovenski šoli . . . . . . . . . . 87 II Normativna vprašanja knjižnega jezika – aktualni in zgodovinski vidik 8 Družbeno-politični vidik normativnosti v slovanskih knjižnih jezikih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93 9 Razvojne prvine normativnosti slovenskega knjižnega jezika . . . 115 10 Nekatera aktualna vprašanja slovenske jezikovne kulture . . . . . . 137 11 Tipološki pregled nekaterih vplivov na slovenski znanstveni jezik . . 147 12 Kaj je novega v knjižnem jeziku? – Ob izidu Slovenskega pravopisa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169 13 Čas stiske jezikoslovnega nazora ali odgovor avtorju na vprašanja zasnove Slovarja slovenskega pravopisa . . . . . . . . . . . 177 14 Pomenska in stilna razsežnost besede primer . . . . . . . . . . . . . . . 183 III Funkcijski vidik knjižnega jezika – s poudarkom na družbeni funkciji 15 16. stoletje – čas vzpostavitve narodotvorne vloge jezika . . . . . . 16 Udeleženci govornega dejanja v I. in III. brižinskem spomeniku – njihova izrazna podoba in besedilna vloga . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega jezika . . . . 18 Aktualna vprašanja slovenske univerze in znanstvene razprave v slovenščini . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Slovenščina kot jezik znanosti in univerze – da ali ne . . . . . . . . . .

3

193 205 217 227 237


20 Aktualne prvine slovenskega vojaškega jezika z zgodovinskega in sodobnega vidika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 241 21 Čas in prostor, ujeta v slovenski slovar 20. stoletja . . . . . . . . . . . 253 IV Iz novejše zgodovine slovenskega jezikoslovja 22 Strukturalistične prvine v slovenskem jezikoslovju prve polovice dvajsetega stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 23 Tvornost razmerja med slovenskim in češkim jezikoslovjem 20. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 289 24 Praški jezikovnozvrstni funkcionalizem v slovenskem jezikoslovju . . .299 25 O izvoru in delovanju jezika ali teorija sintagme v delih R. F. Mikuša . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 307 26 Breznikov jezikoslovni nazor v njegovi razpravi o besednem redu . . .331 27 Breznikova napoved jezikoslovne teme 20. stoletja – praška teorija členitve po aktualnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 343 28 Kocbekov in Voduškov delež v slovenski jezikoslovni misli . . . . . . 353 V Iz novejše zgodovine ljubljanskega slovenističnega jezikoslovja 29 Slovenistika in aktualna vprašanja knjižnega jezika – stanje in perspektive . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Od kod in kam – študij jezikoslovja na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 Nekaj poudarkov iz 30-letne zgodovine simpozija Obdobja . . . . . 32 Dinamika lektoratov slovenščine po svetu . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 Slovenščina na tujih univerzah . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Spremna beseda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Postface . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Stvarno kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

4

365 373 379 391 411 419 433 447 449 451 473


Nataši in Urošu


Uvod Utemeljitev naslovnega pojma knjižni jezik Zbornik Moč in nemoč knjižnega jezika z razpravami neposredno ali posredno ve­ zanimi na knjižni jezik, zlasti na njegovo družbeno vlogo, oblikuje monografsko celoto. Živimo v času, ko se pojem populistične demokratičnosti pogosto seli tudi na jezikovno področje in tako posredno načenja ne samo temelje jezikovne kulture, ampak tudi koherentno moč jezika, ozaveščeno v nemirnih in vznemirljivih časih 16. stoletja, izraženo pa s pojmom knjižnosti. Knjižni jezik je torej tisti, ki je vgra­ jen prek narodne tudi v nacionalno substanco države; iz njega je rasel državotvorni politični program v 19. stoletju, na segmentu znanosti – ustanovitev slovenske uni­ verze in slovenske akademije znanosti in umetnosti – realiziran v prvi polovici 20. stoletja, celovito z ustanovitvijo države, suverene oblasti določene politične skup­ nosti, pa v drugi polovici. Danes je ta pojem spotikljiv, intriganten, poenostavljano identificiran s slabšalno oznako domačijskosti. Po vršičkih naše jezikovne, deloma tudi jezikoslovne skup­ nosti se pretaka standardni jezik – jezik standarda torej, razbremenjen vseh nacio­ nalnokoherentnih vlog, zavezan samo frekvenci korpusa – rabi ali uzusu, kot se je v 60-ih letih prejšnjega stoletja raba, rabnost jezika učeno poimenovala. V čem je torej razlika med pojmovanjem jezikovne rabe, kot jo je udejanjal SSKJ, in sodobnim pojmovanjem? Kako je lahko postal knjižni jezik t. i. uzusni oz. standardni jezik? – Odgovor zlasti na prvo vprašanje izhaja iz razumevanja koncepta jezika: jezik je raba v jezikovni sistem vgrajenih vseh prvin – skladnja v najširšem smislu, slovar, pragmatika – ki se v komunikacijskem procesu pod vplivom življenjske dinamike govorcev lahko spreminjajo. Knjižni jezik, defi­ niran (zaznamovan) s kultiviranostjo javnega govorca, v tem kontekstu zahteva jezikoslovca, ki dobro pozna po eni strani delovanje jezika, njegovo strukturo na vseh treh omenjenih ravneh, po drugi pa aktualno, se pravi živo javno govorico v najširšem smislu, ki jo danes predstavlja referenčni korpus, v času koncipiranja SSKJ-a pa večmilijonski nabor aktualnega gradiva. Naloga jezikoslovca je spre­ jemati v knjižni jezik vse, kar ima določeno vlogo – poimenovalno, stilistično (preimenovalno), pragmatično, in ustrezno temu v jeziku seveda tudi opuščati. Nepoznavanje delovanja jezika na vseh treh temeljnih ravneh, se pravi zanašanje samo na »branje korpusa« se oznanja danes kot temeljni domet jezikovne kom­ petence. Takšno izhodišče seveda ne potrebuje jezikoslovca, saj se ta ne more poistovetiti samo z »bralcem« korpusa; tudi jezikovna kultura, ki implicira poleg

7


poznavanja relevantne rabe tudi aktivno poznavanje tradicije, kar pomeni spo­ sobnost ustvarjanja kritične distance do nje, ni relevantna. Kot je razvidno iz razprav, pa je vzrok odklanjanja pojma knjižni jezik zlasti v slovenskem prostoru lahko povezan tudi s kratkim stikom med njegovo de­ jansko, z aktualno rabo preverjano normo – gre torej za procesno razumevanje jezika – in umišljeno normo, določano kabinetno, temelječo na statično razu­ mljenem jeziku; v tem slednjem primeru gre pravzaprav za prilaščanje norma­ tivnega vidika knjižnega jezika, torej za bolj ali manj subjektivno odločanje o jezikovnonormativni kodifikaciji. Vendar sprevrženo načelo, da se ljudstvo, torej govorci jezika motijo in da je zato mogoče normo jezika določati mimo njih še ne more biti razlog za opuščanje pojma knjižni jezik z vsemi njegovimi vlogami, ki so danes sicer z drugačnimi vsebinami, enako aktualne; namreč dobro vemo, da spreminjanje izraza še ne pomeni kakovostnega premika jezi­ kovnega vedenja družbe. Glede na povedano menim, da danes morda bolj kot kadarkoli prej, potrebujemo močan, razvit knjižni jezik z vsemi prvinami, ki ta jezik določajo, saj je pokaza­ telj živosti slovenske znanosti, morda bolje – je edino njeno avtentično izrazilo, hkrati pa tudi temeljna orientacijska točka stilistike umetnostnega besedila; je torej temeljni izraz kultiviranosti javne besede. Ne nazadnje – potrebujemo tudi aktivno zavest, da smo s svojim knjižnim jezikom sooblikovalci že zgodnjenovo­ veškega evropskega humanističnega prostora, da smo torej globoko zasidrani v evropski kulturni in danes s svojim družbeno-političnim statusom lahko tudi v znanstveni prostor.

Zgradba zbornika – utemeljitev tematskih sklopov Razprave so ločene na pet tematskih sklopov, in sicer Družbeni položaj knjižnega jezika in jezikovna politika, Normativna vprašanja knjižnega jezika – aktualni in zgodovinski vidik, Funkcijski vidik knjižnega jezika – s poudarkom na družbeni funkciji, Iz novejše zgodovine slovenskega jezikoslovja in Iz novejše zgodovine ljubljanske slovenistike. V poglavju o funkcijskem vidiku knjižnega jezika izstopa besediloslovna razprava o Brižinskih spomenikih. Z besediloslovno analizo se utemeljuje visoka kultivira­ nost slovenščine predknjižnega obdobja in s tem vsaj deloma dopolnjuje strnje­ nost jezikovnega razvoja tudi do 16. stoletja, ko se nam je predstavila v celovitosti knjižne funkcije.

8


Sicer pa je mogoče z vidika neposredne ali posredne povezave knjižnega jezika z družbeno vlogo vseh pet sklopov razprav ločiti v dve veliki enoti. Razprave iz prvih treh sklopov sodijo neposredno na področje knjižnega jezika, saj obravnavajo njegove tako rekoč definicijske prvine, izhajajoče predvsem iz družbene funkcije kot odseva njegovega družbenega položaja. Znotraj tovrstnih vprašanj je izpostavljena problematičnost zlasti izbire jezika, kjer gre danes pred­ vsem za razmerje globalni jezik glede na nacionalni oz. materni, ko je beseda o knjižnem jeziku pa tudi za njegovo kultiviranost, kot vemo, neločljivo poveza­ no z aktivnim poznavanjem dinamike normativnega razvoja. Prav razumevanje knjižnojezikovne norme kot celovitosti mišljenja in izraza z upoštevanjem dolo­ čenih pragmatičnih okoliščin je omogočilo vzpostaviti kritično distanco do t. i. ideologizacije jezika tako v smislu njegove sakralizacije, predvsem pa politizacije. Temeljna razprava na tovrstno problematiko je zbudila zlasti v slovanskem svetu precejšnje zanimanje. – Znotraj razčlenjevanja jezikovne politike so prvič v slo­ venskem jezikoslovju definirani nekateri sociolingvistični pojmi. Vzpostavljeno je razmerje npr. med maternim in prvim jezikom, med kulturnim jezikom, časov­ no zamejenim s pojavom protestantizma oz. prvin evropskega humanizma v slo­ venskem prostoru, in narodnim, pa tudi med nacionalnim in državnim jezikom, pri slednjem med jezikom države in jezikom v državi. Tudi dejanska prepoznavnost aktualne postmoderne individualizirane družbe je vezana na jezik. Globalni denotat, ki gradi globalni pojmovni svet, je potre­ boval tudi globalni (jezikovni) izraz. Različne svetovne variante angleščine kot temeljnega jezika kapitala zlasti v času nastajanja različnih prispevkov mono­ grafije – omejitev je nujna, saj nas aktualne izkušnje postavljajo v nove tudi je­ zikovne realnosti – so upravičeno botrovale poimenovanju globalni jezik; gre za parazitsko varianto angleščine, ki se s svojim globalnim denotatom zažira v različne nacionalne jezike. Najvišja stopnja »internacionalizacije«, kot v posmeh temu pojmu imenujejo »internacionalizatorji« jezikovno globalizacijo, je dose­ žena s področno družbeno getizacijo nacionalnega jezika. Znanost in univerza, poleg umetnostnega jezika temeljna gradnika smiselnosti knjižnega jezika, sta trenutno na udaru. Kot sem pred leti zapisala: »Tako kot je absurdna zaprtost in samozadostnost, je absurdna tudi naivnost, da bo opustitev slovenščine kot jezi­ ka znanstvene razprave reševala slovensko znanost oz. ji dala pečat univerzalne vrednosti.« Opredelitev pojma globalni jezik je bila nujna za razumevanje tako družbene vloge nacionalnega jezika kot klasičnega pojma svetovni jezik(i), po D. Christalu definiranega predvsem s statističnimi podatki kot ozemeljska razširje­ nost, število prebivalcev, učenje na različnih stopnjah šolanja idr.

9


V drugi večji skupini je analiziran nabor razprav avtorjev v glavnem iz prve polovice in srede 20. stoletja, ki so sledili aktualnim evropskim jezikoslovnim smerem tedanjega časa, doma pa kot taki niso bili zares oz. dovolj prepozna­ ni. Predvsem R. F. Mikuš, A. Breznik, B. Vodušek, E. Kocbek so osebnosti, ki so s svojimi razpravami želele prevetriti slovensko jezikoslovno sceno in s tem vsaj posredno pripomoči k uveljavitvi polne knjižnojezikovne funkcionalnosti. Vendar pa je slovenski prostor tako ali drugače ukrotil njihove ambicije – tudi z izločitvijo, odhodom iz tega prostora (Mikuš) ali nezainteresiranostjo, morda bolje ignoriranjem njihovih (tovrstnih) prizadevanj. Kljub vsemu pa ostaja dej­ stvo, da smo imeli že v 30-ih in 40-ih letih prejšnjega stoletja na Slovenskem aktualne jezikoslovne ideje, vezane na teorijo sintagme in zlasti s t. i. jezikovno­ sistemsko stilistiko na jezikovni funkcionalizem, se pravi na temelje ženevskega in praškega strukturalizma. Za jezikoslovno misel na Slovenskem pa je prelo­ mna prva polovica 60-ih let, ko se je v ostri polemiki, ki je prerasla jezikoslov­ no argumentacijo in zopet naplavila klasično slovensko družbeno in politično konfliktno dvopolnost, se je oblikoval koncept SSKJ-a, s Toporišičevo kritiko slovnice štirih avtorjev tudi koncept nove slovnice. Vendar pa lahko rečemo, da je ta misel imela svoje korenine tudi na slovenski, kot sem jo imenovala, alter­ nativni sceni 30-ih let. Ko razmišljamo o posrednih dejavnikih, ki so vplivali na mesto in vlogo (knjižne) slovenščine v družbi, smo se ustavili v središču njenega raziskovanja in pouče­ vanja – na ljubljanski slovenistiki. Sledi torej še sklop razprav, tematsko vezanih na zgodovino ljubljanske slovenistike. Sprememba jezikoslovnega nazora, ki se je zgodila v prvi polovici 60-ih let prejšnjega stoletja, kot rečeno, eksplicitno s sprejemom koncepta Slovarja slovenskega knjižnega jezika in nove slovnice, je vplivala na prenos slovenističnega študijskega jedra na aktualni jezik, zlasti na njegovo knjižno zvrst. Tematika jezikoslovnega študija na ljubljanski slovenistiki se je zlasti v drugi polovici 20. stoletja poglabljala tudi s študijskimi programi, vezanimi na razmah slovenističnih kateder in lektoratov na univerzah v tujini. Zlasti v 90-ih letih se je krepil pritisk na odpiranje slovenističnih centrov po različnih delih Evrope in drugod po svetu, zato je bilo nujno predvsem z vidika financiranja oblikovati neke vrste merila za njihovo ustanavljanje.

10


Knjiga je fragmentarna zgodovina predvsem knjižne jezikovne zvrsti, kot jo je risalo zlasti 20. stoletje. Gre za čas, ko je družbena vloga slovenščine v svoji knji­ žnojezikovni varianti doživljala vzpon in ob koncu stoletja razcvet s statusom državnega jezika, vendar paradoksalno – aktualni čas zaznamuje kriza zaupanja v nacionalni jezik. V zgodbi slovenščine, tega tisoč in več let starega jezika, se zdi, da se šele sedaj odpira pravi vidmarjevski »kulturni problem slovenstva«. Ada Vidovič Muha V Ljubljani, julij 2013

Zahvala: Kolegici Andreji Žele sem dolžna iskreno zahvalo: poleg spodbudno kritičnega branja besedila, mi je bila njena živahna in iskriva beseda zlasti v zadnjem napor­ nem času v veliko pomoč. Zahvaljujem se tudi vsem trem kolegom recenzentom – poleg Andreje Žele sta bila to še Erika Kržišnik in Tomo Korošec, ker so si vzeli čas in ocenili ne samo to, ampak tudi prejšnji dve knjigi, ki sta izšli v zadnjem času. Na Znanstveni založbi naše fakultete sta kolega dr. Matevž Rudolf in Jure Preglau, ki znata s svojo umirjenostjo in optimizmom presegati tudi kritične trenutke, v katerih sem se kdaj pa kdaj znašla – prav lepa hvala.

11


I Dru탑beni polo탑aj knji탑nega jezika in jezikovna politika


1

Sodobni položaj nacionalnih jezikov v luči jezikovne politike (Obdobja 20, 2003: Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje)

1.1

Predstavitev temeljnih pojmov, vezanih na izraz jezik

Tipološko predstaviti referenčna polja temeljnih sociolingvističnih pojmov, vezanih na izraz jezik, je sicer precej zahtevna naloga, vendar nujna, saj gre za prepoznavanje zanimivega in hkrati verodostojnega odsevanja usmerjenosti družbenih procesov na širšem evropskem in ožjem nacionalnem prostoru; v mislih imam predvsem slovensko in njemu podobna jezikovna okolja, se pravi državotvorne narode (nacije) z nov(ejš)im državnim statusom, nastale iz večnacionalnih držav na prelomu v 90-a leta 20. stoletja. V novoreku združene Evrope je z vidika vsaj posredne usmerjenosti jezikovne politike zanimiva že delno različna pogostnost distribucije posameznih tovrstnih pojmov gle­ de na sociolingvistični pojmovnik v »klasičnih nacionalnih« državah.

1.1.1 Če izhajamo iz aktualne evropske jezikovne situacije, kot jo riše (bodoča) EU, lahko rečemo, da razpršenost oz. pogostnost verbalizacije pojmov v zvezi s ključno besedo jezik odseva po eni strani družbeno pa tudi politično pogojen predstavni svet ljudi, ki snujejo koncept kulturno-jezikovne podobe te Evrope, po drugi pa predstavni svet držav, ki želijo postati njen tudi formalno integralni del; tretjo skupino lahko sestavlja izrazje, ki odseva vsaj delno prekrivnost obeh svetov. Tako se v različnih institucijah EU, zlasti ko se razpravlja o jezikovnih vprašanjih, ob pojmu uradni je­ zik pogosto uporablja izrazje kot mali jezik, regionalni, lokalni, manjšinski jezik/jezik etničnih skupin – vse zlasti v zvezi z varovanje teh jezikov – redkeje pa nacionalni, sploh pa ne pojem državni jezik (npr. Vade–Mecum, resolucije Evropskega parla­ menta o manj rabljenih jezikih Evrope, 1998, različne deklaracije evropskih inštitu­ cij ob –Evropskem letu jezikov 2001)1. – V (evropskih) državah, tudi kandidatkah 1

Temeljno sporočilo evropskega leta jezikov – dragocenost jezikovne različnosti ne glede na velikost oz. število govorcev v smislu različnosti in s tem razgibanosti (dinamike) pojmovnega sveta, ki ga vnašajo v človeško življenje, je doma, če potujemo seveda samo po evropskem ali nam bližjem srednjevropskem spominu, vsaj že v humanizmu 15. in 16. stoletja; pomislimo samo na svetovljanski uvod, ki ga je napisal Bohorič v svojo slovnico 1584. leta: »Da je znanje več jezikov prijetno in koristno, da, celo potrebno, se splošno priznava. Kaj namreč utegne plemenitega duha bolj veseliti, kakor da zna svojega ali drugega mišljenje /…/ s primerno besedo (ki je zrcalo duše) in v primernem govornem slogu prikazovati /…/?« (1987, 3) – Ne samo na Slovenskem, tudi drugod, npr. na Češkem, kjer je tovrstnih filozofsko-jezikoslovnih pa tudi širših družbenih in političnih podlag še veliko več, se v tem smislu veliko

15


za članstvo v EU, je pogosto izrazje kot, svetovni jezik, nacionalni jezik/jezik naroda; državni jezik. Besedilno okolje, v katerih se omenjeno izrazje pogosto pojavlja, je vezano na razpravljanje o EU – vsaj s strani slovenske izkušnje po eni strani z ele­ mentom napovedovanja, predvidevanja, sklepanja, po drugi pa s stališča trenutno še aktualnega referenčnega sveta, ki pa se, kot rečeno, umika oz. izgublja svojo izvorno opredelitev – je skratka defenziven. – Prekrivno izrazje, lahko z deloma različno referenco, je npr. materni jezik, prvi/drugi jezik, tudi uradni jezik. Zanimivo je, da se pojem nacionalni jezik, v primeru nacionalne države tudi njena pomembna prepoznavna ali vsaj simbolna prvina, v jezikovnih konceptih EU sicer pojavlja, vendar, kot rečeno, redkeje, predvsem pa v drugačnem besedilnem oz. pojmovnem okolju – z razvidnim protekcionizmom skupaj s pojmi kot regionalni, manjšinski, etnični ipd. jeziki; glede na zasnovo evropske (kon)federacije, se pravi glede na njen maastrichtski temelj, je ta pozicija v zvezi z nacionalnim jezikom vsaj formalno nepotrebna, če ne nesmiselna. Z vidika deklarirane de­ mokratičnosti (jezikovne) politike je razumljivo, da se ne formalizirata pojma globalni, svetovni jezik, ki tudi sicer presegata okvir EU; nekako nadomešča ga funkcijskopragmatični pojem delovni jezik. – Načeloma lahko rečemo, da je v do­ stopnih aktih EU, ki obravnavajo položaj jezikov v novi Evropi, na poimenoval­ ni ravni opazna težnja po tudi formalni (izrazni) prepoznavnosti demokratične naravnanosti (jezikovno)političnih teženj evropskega povezovalnega procesa ob hkratnem izogibanju opredelitve posameznih pojmov.

1.2 Pri opredeljevanju pojmov upoštevamo temeljno spoznanje, da je jezik v bistvu samo človeku lasten način sporočanja (komuniciranja), natančneje – način sporočanja, ki določa človeka2 tako na generični kot individualni ravni, na slednji v smislu določe­ ne jezikovne skupnosti pa tudi posameznika znotraj te skupnosti. Gre torej za tripla­ stno razumevanje jezika: temeljno splošno (univerzalno), posebno (specifično) – jezik skupnosti, lahko s kakovostnim premikom v pojem naroda z možno novo kakovostjo državotvornega naroda – nacije, in znotraj tega konkretno osebno (individualno), pred­ met raziskovanja npr. avtorski jezik posameznih literarnih umetnikov ipd. Sporočanj­ ska in (samo)predstavitvena vloga sta konstitutivni prvini jezika na vseh treh ravninah:

2

premalo javno razmišlja in s tem aktualizira ideje, ki predstavljajo zgodovinsko utemeljitev sodobnega dogajanja in hkrati posredno opozarjajo na njihove korenine; zelo bi bila zanimiva tovrstna asociacija npr. v prispevku priznanega jezikoslovca O. Uličnega v popularnem dnevniku Lidové noviny (24. února 2001) Evropská komunikace po česku, čeprav je besedilo usmerjeno v motiviranje večjega normativnega poenotenja knjižne češčine; gre za nujno potrebno realno podpiranje (samo)zavedanja in s tem tudi samozavesti. D. Crystal (1997: 400) povzema po Sapirju opredelitev jezika kot »samo človeške metode sporočanja idej, čustev in hotenj z neodvisnimi simboli.«

16


človeka kot vrste, jezikovne skupnosti na obeh kakovostnih ravneh in človeka posame­ znika; »Jezik je tako simbol kot orodje«, pravi D. P. Pattanayak (Encyclopedia of language and linguistics, 1994, dalje ELL: 1959), samo metajezikovno, ko se iščejo posamezne prioritete, npr. z vidika različnosti družbeno-političnih okoliščin, ju lahko ločujemo.

1.2.1 Materni jezik, język ojczysty (Ecyklopedia językoznawstwa ogólnego 1993, 243: dalje EJO;3 Markowski 1999, 593), jazyk rodnoj (Ahmanova 1966: 532), mother tongue oz. native language (ELL 1994: npr. 2612–2614, 2702–2706), Muttersprache (Metzler Lexikon Sprache 2000: 461, dalje MLS). Z vidika minimalnih družbenih okoliščin: jezik subjekta (še) žive jezikovne skupnosti. Zato se materni jezik načelo­ ma lahko vgrajuje v katerikoli družbeno-politični položaj jezika – od globalnega prek nacionalnega oz. državnega do regionalnega oz. lokalnega jezika ali jezika etničnih skupin. Razlagan je lahko tudi časovnozaporedno glede na sprejemanje kot začetni/ prvi jezik.4 Aktualni leksikoni o jeziku (npr. MLS 2000: 461, 192, 655) dajejo formal­ no prednost izrazoma Erstsprache oz. Spracherwerb (language acquisition), čeprav se dejansko v pojasnilih različnih pojmov, npr. v MLS (192), uporablja izraz materni jezik – Muttersprache (prim. gesla kot Spracherwerb, Sprachnation, Native speaker) v nezaznamovanem smislu.5 Pojem materni jezik naj bi bil zgodovinsko obremenjen z negativnim vrednotenjem zgodnje večjezikovnosti (MLS, 192).6 Gre za pojem, kjer se preizkuša demokratičnost družbe, hkrati tudi za pojem, na podlagi katerega se lahko meri živost jezika, npr. po D. Crystalu (2000) število govorcev, njihova starost oz. generacijska vezanost ipd., ne pa stopnja njegove polnofuncionalnosti.7 Pojem prvega jezika je mogoče razlagati vsaj z dveh vidikov: v didaktičnem, tudi psiholingvističnem smislu gre za poimenovanje maternega jezika z že omenjenega 3 4 5 6

7

V EJO je nosilni (geselski) izraz język etniczny, »którego jako rodowitego (ojczystego) użiwają /…/« (241); samostojnega gesla pojem język ojczysti nima. V izhodiščnem pomenu razume J. Toporišič (ESJ 1992: 236) prvi jezik sopomensko z materni jezik: »Jezik, ki se ga kdo nauči prvega, tj. materni jezik.« Pojem materni jezik veže na nagonsko učenje iz govornega okolja: »Jezik, ki se ga kdo nauči od svoje matere, tj. govornega okolja, s katerim je v stiku, ko se (nagonsko) uči jezika.« (100) Npr. pri geslu Spracherwerb (MLS 2000: 655–656), avtor poudarja, da se »loči med pridobitvijo maternega jezika (prvega jezika) /referenčni pojem navaja v oklepaju!/, drugega jezika in tujega jezika in med vodilnim (gesteuertem) maternim in nevodilnim (ungesteuertem) nematernim jezikom.« (655). Dejansko gre za nerazumevanje neodvisnosti oz. dogovornosti vsebine termina glede na njegov izraz. Mogoče je seveda govoriti o dveh ali celo več maternih jezikih; v tem smislu J. Toporišič (ESJ 1992: 100–101), kjer pa je oporečno pojasnjevalno razmerje med pojmom matere in govornim okoljem; materni jezik je tisti »ki se ga otrok nauči od svoje matere, tj. od govornega okolja, s katerim je v stiku«. V ELL (1994: 1960–1968) Lyle Campbell umiranje jezika na fizični ravni – manjšanje števila govorcev – krči tudi število okoliščin oz. področij njegove rabe; na strukturni ravni se to zaznava npr. v izgubljanju, neproduktivnosti besedotvornih vzorcev, na skladenjski izgubljanju oz. posploševanju morfemskih vlog, seveda v leksikalnih spremembah. Vse to ima za posledico preveliko posploševanje (slogovno) nezaznamovanih prvin jezika v vlogi zaznamovanih in obratno – posploševanje zaznamovanih prvin; pojavi se t. i. polgovorec jezika. Z drugimi besedami – zvrstna oz. (sistemska) stilna redukcija, t. i. monostilistika jezika, pomeni njegovo zanesljivo umiranje.

17


zaporedja usvajanja jezikov (MLS 2000: 192, 814); v sociolingvističnem smislu gre za poimenovanje jezika državotvornega naroda, države, torej za položajno oz. sta­ tusno družbeno-politično opredelitev nacionalnega/državnega jezika – tudi v tem smislu za določene govorce lahko materni jezik. Torej za kakovostno stopnjo pr­ vega jezika je potreben družbeno-politični okvir države (gl. zgoraj). Za razliko od konfederacije držav je posebna v tem smislu federalna/zvezna država: v federalni državi na ravni njenih enot ne moremo govoriti o državnem jeziku. Državotvor­ nost položaja posameznih enot v takšni državi vzpostavlja kakovostno razmerje državni jezik – prvi jezik – največja možna zapolnitev javnih govornih položajev in področij – glede na prvi jezik federalne enote – drugi jezik federalne države. V obeh omenjenih prvinah implicira pojem prvi jezik še pojem drugi jezik ali drugače:8 pogoj za uresničitev drugega jezika je obstoj prvega. Kaj je vse lahko drugi jezik:9 (a) globalni jezik za tiste, ki jim ta ni materni ali državni, (b) državni jezik za tiste, ki jim ta ni materni jezik in (c) v časovnem zaporedju usvajanja oz. znanja drugi po vrsti. Vsi navedeni vidiki drugega jezika so lahko s stališča maternega jezika tuji jeziki. – S sociolingvističnega vidika je tuji jezik brez druž­ beno-političnega statusa znotraj skupnosti govorcev, ki jim ni ne prvi ne drugi; s psihološkega vidika je tuji jezik lahko vsak nematerni jezik.10

1.2.2 Nacionalni jezik – Nationalsprache, national language (MLS 2000: 464): jezik dr­ žavotvornega naroda, lahko (ne nujno) državni jezik, v tem smislu višja stopnja narodnega jezika – Nationalitätssprache, iz ruščine jazyk narodnosti (MLS 2000: 464). V svoji knjižni varianti11 je pomemben nacionalni povezovalni element zlasti 8 9

10

11

V MLS (2000: 814) beremo, da drugi jezik – Zweitsprache »ljudje usvojijo po maternem jeziku (Muttersprache) ali prvem jeziku (Erstsprache).« D. Crystal (CEL 1997: 368) ugotavlja, da je angleščina drugi jezik v ZDA za mnoge neangleško govoreče priseljence, na Japonskem npr. pa ima status tujega jezika; sicer pa je v mnogih neangleško govorečih državah angleščina prva izbira, v angleško govorečih je to francoščina, na kar vpliva, med drugim, zgodovinski vidik – tudi kot lingua franca mednarodne diplomacije od 17. do 20. stol., in pa položaj uradnega jezika (ob angleščini) Sveta Evrope (Councile of Europe). D. Crystal (CEL 1997: 372) veže rabo izraza tuji jezik (foreign language) na razmerje do vsakega jezika, ki »ni narojeni (a native language) v državi«; V CEL (368) beremo še, da je tuji jezik za razliko od drugega jezika tisti, ki nima statusa vsakodnevne komunikacije v državi, učenje tujega jezika je vezano na šolo; MLS (2000: 219) navaja samo didaktično utemeljitev: »Tuji jezik je jezik, ki se ga človek nauči po prvem jeziku /…/«. – Predlog zakona o rabi slovenskega jezika (dalje PZSJ) veže pojem na vsak neslovenski jezik, na »zakonsko določenih območjih RS« tudi nemanjšinski jezik (čl. 3), kar lahko prevedemo v vsak nematerni, nedržavni pa tudi nemanjšinski jezik. C. M. Eastman (ELL 1994: 2702–2706) razlaga nacionalni jezik »kot jezik politične, socialne in kulturne entitete /..../ v vlogi nacionalnega simbola /.../, prepoznaven kot nacija sama po sebi.« (ELL 1994: 2702). V razmerju do drugih pojavnosti (istega) jezika je sopomenski s pojmom standardni jezik. Po mnenju avtorja pride do t. i. standardizacije, če doseže jezik nacionalni oz. uradni status; standardizacija je torej del procesa poenotenja zaradi politične, kulturne, ekonomske nacionalizacije določene jezikovne skupnosti.

18


za t. i. jezikovne nacije, med katere se uvršča tudi slovenska, zato sta pomembni prvini, ki osmišljata knjižni jezik kot nacionalni jezik, jezikovna politika in jezi­ kovno načrtovanje. Razumljivo je torej, da prek svoje nacionalno- oz. (državno) reprezentativne vloge knjižni jezik v večji ali manjši meri podlega t. i. jezikovnemu intervencionizmu – poseganju v njegovo delovanje in razvoj.12

1.2.3 Državni jezik – Staatssprache, v angl. še najbližji National Language/Official Language: poimenovanje z vidika države – formalno izpolnjene organizirano­ sti družbeno-političnega interesa, z vidika komunikacijskega zajetja (tudi) vseh državotvornih položajev in področij uradni jezik države in s tem tudi njen prvi jezik.13 Kot nacionalni jezik v (potencialnih) formalnih okvirih države izhaja zla­ sti iz 19. in začetka 20 stol. (MLS 2000: 686–687). – Z vidika ustavnih določil R Slovenije, vsaj deloma pa tudi drugih držav, ki imajo v svoji ustavi člen o dr­ žavnem jeziku,14 npr. Ruska federacija (68. čl.), Litva (14. čl.), Slovaška (6. čl.), uradnem jeziku, npr. Avstrija (8. čl.), Poljska (27. čl.), Makedonija (7. čl.), Esto­ nija (8., tudi 52. čl.), Latvija (4. čl.), Španija – »kastiljščina je uradni španski jezik države« (3. čl.), nacionalnem jeziku, npr. Finska – »nacionalna jezika« finščina in švedščina, je nujno ločiti uradni jezik države15 od uradnega jezika manjšin, ki pa imajo svoj državni (in s tem seveda tudi uradni) jezik zunaj, v RS gre za italijan­ ščino in madžarščino kot državna jezika Italije in Madžarske.16 V bistvu gre za razmejitev pojmov državni jezik – uradni jezik.17 12

13

14 15 16

17

Uravnavanje delovanja knjižnega jezika je že zaradi njegove narodnopredstavitvene vloge, se pravi vloge temelja jezikovne nacije (državotvornega naroda), kot pomembno družbeno-politično interesno področje občutljivo: znano je, da je v nedemokratičnih ali manj demokratičnih političnoideoloških okoliščinah lahko uporabljan kot sredstvo ideologizacije (Starý 1994; Vidovič Muha 1998). Ostaja dejstvo, da državnoinstitucionalni okvir t. i. klasične države velja oz. je veljal kot največje možno formalno zagotovilo jezikovne polnofunkcionlanosti samo dokler ni stopil v ospredje referenčni svet t. i. globalne informacije, vse dokler ni informacijska tehnologija premaknila težišča vrednot z (moči) znotrajnacionalnega na moč produktorjev novega kapitala kot absolutnih, se pravi t. i. nadnacionalnih »vrednot« – lahko tudi v smislu dehumanizacije družbe in s tem jezika. Tu se pojavi jezikovna politika kot izjemno pomembna prvina oblikovanja oz. vzdrževanja optimalnega državotvornega pravnega položaja države. Brez ustavnega določila o jeziku so proti pričakovanju npr. Češka, Madžarska, tudi Danska, Norveška, Švedska, Portugalska, Italija (http://www.servat.unibe.ch/icl/). Državni uradni jezik ni dobro poimenovanje; namreč državni jezik že implicira (vsebuje) pojem uradni jezik. Ustava RS 1993 (enako 2000 na e-naslovu http://www.servat.unibe.ch/icl/) uporablja samo pojem uradni jezik (prim. čl. 11). Ne ločuje tudi jezika v državi od jezika države, saj se 11. člen glasi, da je »/u/radni jezik v Sloveniji slovenščina« (poševno A. V. M.); dejansko je slovenščina uradni jezik Slovenije, v Sloveniji (na področjih, kjer živijo avtohtone manjšine) pa sta uradna jezika »tudi italijanščina ali madžarščina«; enako ustavno dikcijo v zvezi s členom o (državnem) jeziku kot R Slovenija – torej jezik v državi – imajo še npr. Hrvaška, Jugoslavija, Makedonija, Poljska; npr. Avstrija, Estonija, Finska, Francija, Španija ustavno opredeljujejo (državni) jezik kot jezik države; npr. Litva, Ruska federacija, Slovaška še eksplicitno z opredelitvijo državni jezik, sledi ime države (http://www.servat.unibe.ch/icl/). Tako npr. MLS (2000: 39) navaja, da je uradni jezik Amtssprache (official language) »jezik države, posebej zakonodaje, uprave, sodišč in šole« s kazalkama na državni jezik in upravni jezik; državni jezik (686) je

19


Ada Vidovič Muha

Ada Vidovič Muha

Moč in nemoč knjižnega jezika

ISBN 978-961-237-606-2

ISBN 978-961-237-606-2

9 789612 376062

Moč in nemoč knjižnega jezika

Ada Vidovič Muha, zaslužna profesorica ljubljanske univerze, sodeluje v podiplomskih programih na slovenističnem oddelku Filozofske fakultete. Diplomirana slavistka je po končanem študiju v Ljubljani 1963. leta nadaljevala podiplomski študij na Karlovi univerzi v Pragi, kjer se je seznanjala zlasti s funkcionalističnim strukturalizmom. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša je bila soavtorica prvih treh knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je leta 2010 upokojila kot redna profesorica. – Znanstveno deluje predvsem na področju skladnje s pretvorbeno-tvorbenim besedotvorjem – Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (1988), Slovensko skladenjsko besedotvorje (2011), in leksikologije – Slovensko leksikalno pomenoslovje (2000, dopolnjena izdaja 2012); objavlja razprave tudi iz teorije jezika, jezikovnosistemske stilistike, razvoja knjižnega jezika, sociolingvistike. Bila je (so)urednica vsaj dvanajstih zbornikov. Kot nacionalna koordinatorica vseslovanskega projekta Najnowsze dzieje języków słowiańskich je bila članica redakcijskega komiteja 14. zbornikov, med katerimi je v njeni redakciji izšel Slovenski jezik (1998).

Monografija izkazuje med drugim vznemirljivo razmerje, vzpostavljeno z globalizacijo, ki ji podlega knjižni jezik, določen z nacionalno koherentno vlogo, in individualizacijo postmoderne družbe, jezikovno usmerjene k sociolektom. Navidez nasprotujoča si pojava povzročata ugašanje intelektualne vloge, ki osmišlja obstoj knjižnega jezika. Znanost in univerza, poleg umetnostne besede temeljna gradnika smiselnosti knjižnega jezika, sta na udaru. – Avtoričina zasluga je, da so prvič ovrednotene tudi vloge nekaterih eminentnih osebnosti slovenske kulturne zgodovine pri kultiviranju in navsezadnje tudi normiranju knjižne slovenščine. Ta problemski pregled odseva veliko avtoričino strokovno angažiranost. – Znotraj razčlenjevanja jezikovne politike so prvič v slovenskem jezikoslovju definirani nekateri sociolingvistični pojmi. Vzpostavljeno je razmerje med maternim in prvim jezikom, med kulturnim jezikom, zamejenim s pojavom protestantizma v slovenskem prostoru, in narodnim, pa tudi med nacionalnim in državnim jezikom, pri slednjem med jezikom države in jezikom v državi. – Natis te sijajne monografije bo v slovenistično jezikoslovje prinesel knjižno delo, ki mu bo usojeno čakati, da bi ga kdo prekosil. Iz recenzij

Profile for Znanstvena zalozba FF

Moč in nemoč knjižnega jezika  

Monografija izkazuje med drugim vznemirljivo razmerje, vzpostavljeno z globalizacijo, ki ji podlega knjižni jezik, določen z nacionalno kohe...

Moč in nemoč knjižnega jezika  

Monografija izkazuje med drugim vznemirljivo razmerje, vzpostavljeno z globalizacijo, ki ji podlega knjižni jezik, določen z nacionalno kohe...

Advertisement