Page 1

ČEŠK SKLA ISBN 978-961-237-592-8

Češka skladnja je jezikoslovna nadgradnja Češke slovnice za bohemiste (2009) in jo razširja v bistvenem skladenjskem delu, hkrati pa je koncipirana tako, da se jo lahko uporablja kot samostojen teoretično-praktični priročnik. Glavni namen knjige je čim jasneje in pregledneje predstaviti usmeritve in načela pomembnejših skladenjskih teorij skozi prizmo češke skladnje – tako so primerjalno in kontrastivno predstavljeni posamezni skladenjski primeri v češkem in slovenskem jeziku. Razlage češke skladnje namerno temeljijo na češki jezikoslovni tradiciji, pri čemer pričakovano prihaja do nekaterih terminoloških in tudi pojmovnih razhajanj s slovenskim jezikoslovjem.

Petra Stankovska je leta 1996 končala magistrski študij latinščine in češkega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi, na kateri je leta 2002 tudi doktorirala iz slavistike. Po končanem dodiplomskem študiju se je zaposlila kot raziskovalka na Slovanskem inštitutu Češke akademije znanosti na oddelku za starocerkvenoslovanski slovar, hkrati pa je kot zunanja sodelavka poučevala staro cerkveno slovanščino in češčino kot tuji jezik na Karlovi univerzi v Pragi. Od leta 2000 je zaposlena na Oddelku za slavistiko

Filozofske fakultete v Ljubljani – najprej kot tuja lektorica za češki jezik, po izvolitvi v naziv visokošolske učiteljice za češki jezik (2004) pa predava jezikoslovne bohemistične predmete na Katedri za češki jezik in književnost FF UL. Je avtorica več deset znanstvenih in strokovnih člankov s področja kontrastivnih češko slovenskih in slavističnih jezikovnih raziskav, pri katerih se osredotoča zlasti na sistemske razlike jezikovnega sistema slovanskih jezikov, leksikološko in tekstološko problematiko.

Petra Stankovska: Češka skladnja

9 789612 375928

Petra Stankovska

Češka skladnja Oddelek za slavistiko Ljubljana 2013


Petra Stankovska

Češka skladnja

Ljubljana 2013


Češka skladnja Avtorica: Petra Stankovska Recenzentki: Karla Onrášková, Andreja Žele Lektor: Bojana Maltarić Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za slavistiko Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Jaka Repič Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Naslovnica: VBG d. o. o. Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2013 Prva izdaja Naklada: 149 izvodov Cena: 18,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.162.3'367(075.8) STANKOVSKA, Petra Češka skladnja / Petra Stankovska. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013 ISBN 978-961-237-592-8 267890688


Kazalo

3

Kazalo

Predgovor................................................................................................................................................ 5 1 Skladnja in njena terminologija ........................................................................................... 9 1.1 Skladnja/sintaksa ...................................................................................................................... 9 1.2 Stavek ..........................................................................................................................................10 1.3 Sintaktična stavčna struktura ..............................................................................................13 1.4 Stavčni členi...............................................................................................................................14 1.5 Semantična struktura stavka ...............................................................................................16 1.6 Poved............................................................................................................................................17 1.7 Komunikacijska vloga povedi .............................................................................................18 1.8 Členitev po aktualnosti..........................................................................................................19

2 Sintaktična stavčna struktura (stavek in zveza stavkov) .....................................22 2.1 Stavek ..........................................................................................................................................23 2.1.1 Povedek in njegova realizacija – vrste povedka................................................23 2.1.2 Izražanje trpnika in trpne glagolske oblike v povedku ..................................24 2.1.3 Skladenjske konstrukcije z nedoločnikom..........................................................26 2.1.4 Glagolsko-imenski povedek.....................................................................................28 2.1.5 Ujemanje med povedkom in osebkom ...............................................................43 2.1.6 Brezosebkovi stavki ....................................................................................................51 2.1.7 Ostali stavčni členi: predmet, prislovno določilo, prilastek, povedkov prilastek ......................................................................................................53 2.1.8 Posebnosti stavčne zgradbe (vrinjene besede, samostojne besede)........61 2.2 Zveza stavkov............................................................................................................................62 2.2.1 Podredje/hipotaksa.....................................................................................................63 2.2.2 Priredje/parataksa .......................................................................................................74 2.2.3 Skladenjsko krajšanje .................................................................................................78

3 Stavčnočlenske analize in sintaktična struktura stavka. Stavčni vzorci......83 3.1 Stavčni členi, odnosi med njimi in stavčnočlenska analiza ......................................83 3.1.1 Stavčnočlenska analiza...............................................................................................84


4

Češka skladnja

3.1.2 Večkratni stavčni členi................................................................................................89 3.1.3 Postopno zloženi prilastek........................................................................................92 3.2 Stavek s posebnostmi. Zveza stavkov...............................................................................94 3.2.1 Posebnosti pri stavkih, vrinjene besede...............................................................94 3.2.2 Zveza stavkov in njena struktura............................................................................95 3.2.3 Zveza stavkov – grafični prikaz analize.................................................................97 3.3 Obvezni in neobvezni stavčni členi................................................................................ 101 3.4 Stavčne strukture. Sintaktični stavčni vzorci............................................................... 103 3.4.1 Stavčni vzorci – način zapisa................................................................................. 105 3.4.2 Tipi sintaktičnih stavčnih struktur ....................................................................... 112

4 Semantična struktura stavka, udeleženci, diateza................................................ 129 4.1 Glagolska intenca, udeleženci.......................................................................................... 129 4.2 Udeleženci in njihova realizacija...................................................................................... 130 4.3 Intenčna analiza..................................................................................................................... 133 4.4 Diateza. Deagentizacija in dekavzativizacija............................................................... 135 4.4.1 Primarna diateza........................................................................................................ 135 4.4.2 Deagentizacija – sekundarna diateza................................................................ 136 4.4.3 Dekavzativizacija – sekundarna diateza............................................................ 139 4.5 Kompleksni stavčni vzorci. Elementarne stavčne strukture (opis t. i. mikrosituacij)........................................................................................................ 140

5 Poved in njena komunikacijska vloga. Členitev po aktualnosti................... 144 5.1 Ilokucija. Komunikacijska vloga povedi........................................................................ 146 5.1.1 Ilokucija........................................................................................................................................ 146 5.1.2 Vrste povedi glede na komunikacijsko vlogo ................................................................ 147 5.1.3 Modifikacije povedi ................................................................................................................. 160 5.2 Členitev po aktualnosti....................................................................................................... 162 5.2.1 Določitev teme in reme, njuna uresničitev, zaporedje................................ 163 5.2.2 Izrazna sredstva členitve po aktualnosti........................................................... 171 5.3 Besedni red in njegove zakonitosti v češčini .............................................................. 174

Literatura............................................................................................................................................. 182 Rešitve vaj........................................................................................................................................... 184


Predgovor

5

Predgovor

Češka skladnja se prosto navezuje na Češko slovnico za bohemiste (Ljubljana 2009), ki jo razširja v skladenjskem delu in se hkrati nanjo pogosto tudi skli­ cuje (pri sklicu je v oklepaju navedeno ČSB in številka poglavja). Prizadevali smo si seveda, da se ne bi ponavljale razlage, ki jih vsebuje že slovnica. Po drugi strani pa je Češka skladnja koncipirana tako, da jo je mogoče uporablja­ ti tudi brez drugega priročnika. Češka skladnja je namenjena v prvi vrsti študentom bohemistike na ljub­ ljanski Filozofski fakulteti, vendar je lahko zaradi vključenih praktičnih vaj in pojasnjenih skladenjskih pojavov zanimiva tudi za druge uporabnike. Po­ leg razlag, ki zadevajo najpomembnejša pravila sintaktičnega sistema češči­ ne, in torej tudi praktičnega tvorjenja sintaktično pravilnih stavkov, so zajete še bolj teoretične razlage o formalni in pomenski zgradbi stavka, skupaj z možnimi pristopi k analizi povedi – pa naj bo to odvisnostna stavčnočlenska analiza, zapisi stavčnih skladenjskih ali intenčnih vzorcev, tipi stavkov oz. predikatorjev ali osnove analize s stališča členitve po aktualnosti. Ker je učbenik namenjen študentom, ki se šele uvajajo v branje in študij strokovne literature, se v njem ni bilo mogoče izogniti nekaterim nujnim poenostavitvam. Tudi v primerih, kjer v strokovni literaturi lahko opazimo neenotnost, so ponujene rešitve oziroma razlage, ki jih avtorica glede na lastne pedagoške izkušnje, predznanje študentov in zahtevano raven zna­ nja subjektivno ocenjuje kot najbolj primerne. Glavna naloga učbenika je študente na čim bolj pregleden način poučiti o načelih pomembnih sin­ taktičnih teorij tako, kot se uveljavljajo v češki bohemistiki, in jim s tem pomagati pridobiti znanje, ki jim bo pozneje omogočilo lažje prebiranje strokovne literature in razumevanje nekaterih težjih sintaktičnih pojavov v češčini (zlasti v primerjavi s slovenščino). Poudarjamo, da pristop k raz­ lagam v celotnem učbeniku temelji na češki jezikoslovni tradiciji, zato je v nekaterih poglavjih več, v drugih manj odstopanj od pojmovanj, uvelja­ vljenih v slovenskem jezikoslovju. Terminološko knjiga skuša upoštevati slovenistično tradicijo, čeprav temelji na tradicionalnem pojmovanju češke bohemistike. Avtorica se zaveda razlik med slovensko in češko jezikoslovno tradicijo ter nanje vezanih razlik v razlagah in terminologiji, vendar sledi češkemu pristopu, da bi študentom, ki so se imeli priložnost seznaniti s slo­ vensko skladnjo v času dosedanjega šolanja, približala še češko sintaktično


6

Češka skladnja

miselnost in jih tako karseda dobro pripravila na delo s češko bohemistično strokovno literaturo. Da bi se dosegla čim večja preglednost in didaktični učinek, je učbenik razdeljen v pet sklopov. V prvem je obravnavana terminologija ter razloženi nekateri osnovni sintaktični pojavi in dejstva, hkrati pa je okvirno predstav­ ljena vsebina celotnega učbenika. V drugem delu so zajete razlage formal­ ne podobe stavka in zveze stavkov, veliko pozornosti je namenjene praktični skladnji stavka in zveze stavkov, pri čemer je glavni poudarek na pojavih, kjer se češčina razlikuje od slovenščine, in so zato lahko težavni. Čeprav je delno zajeta tudi snov, ki se ji posveča že Češka slovnica za bohemiste, je ta v Češki skladnji predstavljena z drugega zornega kota, pri čemer se minimalnemu po­ navljanju seveda nismo mogli izogniti (npr. v poglavjih o stavčnih členih ali odvisnih stavkih). Poleg razumevanja formalne zgradbe je glavni namen tega dela učbenika praktično naučiti študente oblikovati stavke in izražati neka­ tera dejstva. Usvojili naj bi tudi ustreznice nekaterih sintaktično različno iz­ raženih odnosov v obeh jezikih in skušali poiskati pravilne prevode. Tretji sklop je v celoti namenjen teoretičnim razlagam in praktičnim zgledom tra­ dicionalne češke stavčnočlenske analize. Cilj sklopa je, da študentje usvojijo ta način analize stavka, zato je večji del namenjen prikazu analiz konkretnih stavkov, pogosto z metodološko in teoretično bolj zapletenimi pojavi. V dru­ gem delu tega sklopa se posvečamo še vezljivostni analizi, katere rezultate zapisujemo v obliki stavčnih vzorcev. Namen je naučiti študente razlikovati med vrstami glagolskih valenc in logiko zapisovanja stavčnih vzorcev. Četrti sklop se (v nasprotju z drugim in tretjim, ki sta usmerjena v formalno plat) osredotoča na semantično zgradbo stavka in njen zapis ter globinski pomen stavka. Razlage v petem sklopu zadevajo pragmatični vidik s stališča komu­ nikacijske funkcije povedi, ilokucije in s tem tesno povezane teorije členitve po aktualnosti ter pomembnejših vprašanj besednega reda v češčini. Razlage nekaterih, po oceni in izkušnjah avtorice, bolj zapletenih po­ javov ali teorij se v učbeniku v skrajšani obliki namenoma ponovijo na več mestih, da bi študentje lažje utrdili snov. Poleg tega so utrjevanju namenjene kratke vaje v rubriki Ponavljanje oziroma utrjevanje na koncu podpoglavij, ki so teoretično in praktično bolj zahtevna in jih bodo študentje lažje usvojili ob reševanju konkretnih primerov. Namenjene so samostojnemu delu, zato so na koncu učbenika objavljene še rešitve. Vsak od petih sklopov pa se zaključi z vprašanji, vezanimi na teoretično snov, obravnavano v posameznem sklo­ pu. Vprašanja so zasnovana tako, da bo študent z odgovori ponovil temeljno teoretično snov celotnega sklopa. Ker se nanašajo na teoretična spoznanja,


Predgovor

7

jih je občutno manj npr. v tretjem sklopu, ki je zelo praktično usmerjen v prikazovanje različnih načinov analiz. Metodološko se avtorica navezuje na prakso, uporabljeno že v Češki slovnici za bohemiste, in poskuša vse razlage čim bolj dosledno ponazoriti s prak­ tičnimi zgledi čeških stavkov, ki so zaradi lažjega razumevanja in zato da ne bi prihajalo do zmotnih interpretacij, prevedeni v slovenščino. Ker pa gre ve­ činoma za razlage sintaktičnih konstrukcij, ki so v slovenščini seveda lahko izražene z drugačnimi skladenjskimi sredstvi, ni nujno, da se češki zgled for­ malnoskladenjsko vedno ujema s prevodom v slovenščino. Tako kot v Češki slovnici za bohemiste so nekateri pomembnejši ali bolj težavni pojavi razloženi v posebnih odstavkih z oznako . Poleg tega so nekateri odstavki v sivih okvirčkih in označeni ali z ali z . Oznaka opozarja na zanimivosti, dodane za tiste študente, ki bi radi izvedeli še kaj več o dani problematiki, odstavki, označeni z , pa načeloma prinašajo ponovitev snovi, obravnavane med predhodnim bohemističnim študijem, oziroma njeno dodatno razlago. Priporočena literatura in viri so navedeni na koncu učbenika, le pri ozko tematsko usmerjenih publikacijah, ki obravnavajo problematiko, zajeto v določenem poglavju ali podpoglavju, so priporočena dela s tega področja našteta tudi na koncu posameznih odsekov. Navedena literatura ni in tudi ne želi biti izčrpen seznam del o češki skladnji, pač pa izhodišče za nadaljnje iskanje in proučevanje dane problematike.

V Ljubljani, 30. 11. 2012


Skladnja in njena terminologija

9

1 Skladnja in njena terminologija

1.1 Skladnja/sintaksa Skladnja je jezikoslovna veda o tem, kako iz besed določenega jezika sesta­ vimo slovnično pravilne stavke, kako lahko analiziramo povedi, kakšni so skladenjski odnosi med besedami v stavku, kako se stavek spreminja v odvis­ nosti od komunikacijske situacije, kako je pomen, ki ga hočemo izraziti in ga predstavlja poved, povezan z izrazno podobo. Če izhajamo iz pomena besede skladnja (syntax), lahko ta del jeziko­ slovja pojmujemo kot sestavljanje določenih delov, v primeru skladnje so ti deli besede, v večje enote – stavke. Morda bolj natančno poimenuje to vejo jezikoslovja mednarodni termin »sintaksa« iz grškega σύν (= skupaj) + τάξις (= ureditev), saj pri tvorjenju stavkov ne gre samo za prosto zlaganje besed, ampak to zlaganje poteka po določenih načelih, med besedami pa so različ­ no zapleteni pomenski in slovnični odnosi, ki so večinoma vnaprej določeni ali zamejeni. Enota, ki je predmet preučevanja skladnje, je stavek oziroma poved. Pri uporabi terminov stavek in poved se bomo držali definicije oziroma delitve, ki jo uporablja večina sodobnih čeških slovnic in visokošolskih učbenikov in ki gradi na načelu razlikovanja med jezikom (jazyk = langue) in govorom (řeč = parole). Jezik razumemo kot sistem znakov, ki ga pozna en jezik oziroma govorci enega jezika. Jezikovni znaki (npr. beseda drevo) so v zavesti govorcev povezani z določeno predstavo (= predstava o tem, kako drevo izgleda – raste v zemlji, ima deblo, veje, listje ali iglice ipd.) o zunajjezi­ kovni resničnosti, ki jo ima govorec v zavesti. V naravi govorec zazna do­ ločeno zunajjezikovno resničnost (resnično konkretno drevo ne glede na to, ali je to breza ali smreka), jo identificira na podlagi svoje predstave ter ji določi jezikovni znak, s katerim jo označi v določeni komunikacijski situaciji (torej takrat, ko hoče komu kaj sporočiti) – realizira jezikovni znak, torej proizvaja govor. Enako merilo lahko uporabimo za večje enote jezika. Zunajjezikovna resničnost »prodalo se je veliko izvodov knjige« ustreza predstavi v zavesti o tem, kako moramo kombinirati besede, ka­ tere besede moramo uporabiti in v katerih oblikah, da lahko v določeni


10

Češka skladnja

komunikacijski situaciji realiziramo sporočilo – kombinacijo znakov: Prodalo se je veliko izvodov knjige. Knjiga se je prodajala na veliko. Knjiga je šla za med. ipd. Torej je za eno predstavo na voljo več uresničitev. Logično velja, da večje ko je število znakov, potrebnih za izražanje, večje je tudi število kombinacij. Vendar navedeni primeri niso edine možnosti realizacije – govora. Ti so lahko tudi sledeči: Veliko izvodov knjige se je prodalo. Knjige se je prodalo veliko izvodov. V zadnjih dveh primerih smo spremenili besedni red, ne da bi spremenili sintaktično strukturo sporočila. Besedni red se spre­ minja zaradi komunikacijskih ali kontekstualnih razlogov. V nadaljevanju razložena definicija razlikovanja med stavkom in po­ vedjo ni edina možna in tudi ne nujno potrebna. Pomagala pa nam bo pri pojasnjevanju nekaterih pojavov in analiz ter določanju razlik med poten­ cialnimi enotami v jeziku (stavek/věta) in dejansko realiziranimi enotami v komunikaciji (poved/výpověď). Razlikovanje med terminoma stavek in poved sta v češki jezikoslov­ ni bohemistiki v petdesetih letih 20. stoletja uvedla M. Dokulil in F. Daneš (1958), razširilo pa se je v sedemdesetih letih in še zlasti po objavi Daneševe monografije Větné vzorce v češtině (1981). Ta delitev je upo­ rabljena v publikaciji Mluvnice češtiny III, Skladba (1987) in iz meto­ doloških razlogov (kot navajata v uvodu) tudi pri avtorjih visokošolskega učbenika Česká skladba Miroslavu Greplu in Petru Karlíku.

1.2 Stavek Kot stavek (věta) bomo torej razumeli potencialno možnost realizacije dolo­ čenega sporočila, ki ni vključeno v kontekst ali komunikacijsko situacijo, ki pa ima svojo slovnično/sintaktično pravilno in načeloma zaključeno zunanjo podobo (forma) ter svoj pomen (význam). Torej tako kot znak ima tudi stavek zunanjo podobo in pomen. Iz tega sledi, da je stavek (podobno kot jezikov­ ni znak) sestavljen iz dveh neločljivih komponent: zunanje slovnične oblike/ strukture (gl. 1.2, 1.3) in semantične strukture (gl. 1.4). Šele ti dve komponen­ ti skupaj s še drugimi dejavniki tvorita stavčni pomen (větný význam). Ni preprosto opredeliti in razložiti, kaj natančno pomeni sintaktično/slovnično pravilno sestavljen stavek (oz. poved). Če pa


Skladnja in njena terminologija

11

razumemo jezik kot sistem znakov, ki se kombinirajo med seboj po dolo­ čenih pravilih, ki jih razumejo in uporabljajo govorci tega jezika, so govorci določenega jezika praviloma tudi zmožni presoditi, ali določeni znak (lahko si predstavimo npr. besedo) sodi v njihov jezik ali ne. Ravno tako so zmožni presoditi, ali določeno pravilo (npr. pravilo povezovanja glagola z določeno besedo v določeni obliki in v določenem zaporedju) sodi v jezik – torej ali gre v danem primeru za »pravilno« zgrajen stavek. O stavku Danes grem v kino. bodo tako verjetno vsi govorci slovenščine rekli, da je skladenjsko pravilno zgrajen. Če bi stavek preuredili takole Danes jaz iti na kino., bi ga govorci slovenščine verjetno znali in hoteli popraviti v pravilno obliko (torej: Danes grem v kino.), čeprav bi sporočilo razumeli, saj so besede izbrane pravilno; čutili pa bi, da skladenjska konstrukcija ne sodi v slovenski jezik. Včasih pa je pravilnost oziroma nepravilnost bolj zamegljena in v takšnem primeru jo govorci jezika razumejo in sprejemajo kot varianto brez (pomensko ali sintaktično) razlikovalne vloge. Npr. težko bi označili kot napačnega enega izmed stavkov: Jutri grem v kino. ali Jutri bom šel v kino. Lahko torej povzamemo, da za sintaktično pravilnega velja stavek, ki ga govorci jezika sprejemajo, ne da bi imeli občutek, da ga je treba popraviti. Proces tvorjenja stavka lahko opišemo tako, da imamo najprej v glavi neko semantično/pomensko strukturo (npr. kdo – naredi – kaj) stavka, ki jo med realizacijo povežemo z izbranimi leksikalnimi enotami (besedami: sosed – prinesti – knjiga), te pa postavimo v pravilne slovnične oblike (imenovalnik ed. – 3.os.ed. – tožilnik ed.) in s tem ustvarimo slovnično/skladenjsko pravilen stavek (Sosed prinese knjigo. Sosed je prinesel knjigo. Sosed bo prinesel knjigo. Sosed bi prinesel knjigo.). Na podlagi navedenega primera lahko sklenemo: a) Semantična struktura stavka (nekdo /povzročitelj/ – dela – nekaj /pred­ met, prizadet z  dejanjem/) dovoljuje veliko uresničitev. Isto strukturo lahko realiziramo na več načinov (npr. Psi požrejo kosti. Mama prebere časopis. Vlada zavrne predlog.). b) (Splošna) slovnična oblika načeloma prav tako dovoljuje več realizacij (npr. Sosed prinese knjigo. Sosed bo prinesel knjigo., ampak tudi: Študent prebere slovnico.). Slovnične oblike bi pravzaprav lahko realizirali tudi tako­ le: Miza piše mleko. = imenovalnik – 3.os.ed. – tožilnik). c) Zadnji primer v točki b) s pravilnimi slovničnimi oblikami sicer realizira »predpis«, vendar ga ne bomo prepoznali kot smiseln in pravilen stavek,


12

Češka skladnja

saj stavčni pomen ne obstaja oziroma gre za nesmisel. Nesmiseln je zato, ker glagola pisati ne moreta v določeni vlogi dopolnjevati besedi miza in mleko. Lahko torej rečemo, da je glagol v osebni obliki osrednja beseda stavka, s katero se povezujejo druge besede v določenih pomenskih od­ nosih (npr. človek lahko piše; produkt glagola pisati pa je lahko pismo, knjiga, razglednica, SMS­sporočilo ipd.). Glagol je torej osrednja beseda na pomenski ravni ne le zaradi svojih možnih semantičnih/pomenskih povezav z drugimi besedami, pač pa tudi zato, ker je kot edina besedna vrsta zmožen absolutno izraziti čas dogajanja, naklon, potek dejanja idr. Osebne glagolske oblike (určité slovesné tvary) izražajo glagolske slov­ nične kategorije, kot so oseba, čas, naklon. Poleg osebnih imamo tudi neosebne glagolske oblike (neurčité slovesné tvary), ki zgoraj omenjenih kategorij ne izražajo, npr. nedoločnik, deležja, deležniki. d) Tudi na skladenjski ravni je glagol v osebni obliki osrednja beseda stav­ ka, ker določa slovnično obliko dopolnilnih besed. Če bi npr. našo seman­ tično strukturo (kdo – naredi – kaj) zapolnili z glagolom pogovarjati se, bi se ta nujno spremenila (kdo – naredi – o čem): Marko se bo pogovarjal o šoli. Osrednja beseda v zgradbi stavka na sintaktični in semantični ravni je gla­ gol v vlogi povedka/predikata (přísudek/predikát). Povedek pa ima lahko več realizacij in poleg polnopomenskega glagola v osebni obliki lahko to mesto zasede glagolsko­imenski povedek, torej kombinacija nepolnopomenskega glagola in samostalnika ali kakšne druge besede. Vse besede ali kombinacije besed, ki bi lahko v jeziku potencialno nastopale v vlogi povedka, pa na sploš­ no imenujemo predikatorji (predikátor). Razlikovanje med terminoma predi­ kat in predikator je pomembno, ker pri opisu vezljivostnih možnosti (sintak­ tičnih/skladenjskih ali semantičnih/pomenskih) predikatorja upoštevamo vse možne dopolnitve pri določenem glagolu/besedi; pri predikatu, ki je konkretna uporaba predikatorja v eni od določenih sintaktično­semantičnih struktur jezika v obliki stavka ali povedi, pa so lahko realizirane le nekatere od možnih dopolnitev na sintaktični (valentni) ali semantični (intenčni) ravni. Tako npr. pri glagolu predikatorju podariti lahko določimo sledeče sin­ taktične vezljivostne pozicije: nekdo = osebek (v im.), nekaj = predmet (v tož.), nekomu = predmet (v daj.); pri istem glagolu v konkretni realizaciji v konkretni slovnični obliki, torej predikatu v stavku Še ena priložnost mu je bila podarjena., pa sta realizirani le dve poziciji: osebkova ('priložnost') in predmetna ('mu').


Skladnja in njena terminologija

13

1.3 Sintaktična stavčna struktura V prejšnjem odstavku smo torej videli, da ima stavek svojo semantično/po­ mensko strukturo, ki jo lahko posplošeno izrazimo z opisom nekdo – naredi – nekaj. Ta semantična struktura se formalno realizira z besedami, ki pa imajo pri kombiniranju določene omejitve – pomenske (kombinacija miza piše je nesmisel, ker je pomenska kombinacija glagola pisati omejena le na povzročitelje, ki so ljudje; seveda ne upoštevamo prenesenega pomena gla­ gola v primerih zgodovina piše nenavadne zgodbe ipd., v takšnih primerih gre namreč za stilistično obarvano rabo) in slovnične (Špela pišemo pismom – je nepravilno slovnično tvorjena kombinacija besed, ki pa se sicer pomensko kombinirajo brez težav; s samostalnikom v ednini Špela se ne ujema oblika 1.os.mn. pišemo, ravno tako predmet ne sme biti v orodniku, pač pa v tožil­ niku, saj to zahteva vezljivost glagola /gl. 2.1.7.1; 3.4.2 in ČSB 5.1.3/ – če iz­ javo popravimo, dobimo slovnično pravilno realizacijo: Špela piše pismo.). Ker bomo stavčno strukturo razumeli kot slovnično strukturo stavka, lahko rečemo, da glagol v osebni obliki kot osrednja beseda določa to strukturo. Če je glagol nosilec zmožnosti določanja oblike ostalih besed v stavku, lahko to dejstvo zapišemo s posplošenim zapisom – formulo oziroma vzor­ cem, v katerem so zapisane slovnične oblike besed, ki dopolnjujejo glagol. Tako bi lahko zgoraj navedeni stavek zapisali na sledeči način: Snom – VF - Sak, kjer je S samostalnik, VF verbum finitum (= glagol v osebni obli­ ki), nom imenovalnik, ak pa tožilnik. Če primerjamo ta posplošeni zapis z realizacijo v obliki zgornjega stavka, ugotovimo, da se formalnoslovnično res ujemata. Takšnemu zapisu bomo rekli stavčni vzorec (větný vzorec). Ker pa je to posplošeni zapis slovničnih oblik konstitutivnih (temeljnih, grad­ benih) besed v stavku, lahko ta stavčni vzorec realiziramo tudi drugače, saj nam nič ne pove o tem, kakšna bi morala biti semantična zgradba. To po­ meni, da lahko vstavimo tudi druge besede in naredimo slovnično pravilen stavek: Mama kuha kosilo. Oče bere časopis. Otrok poje pesem. Iz tega sledi, da so stavčni vzorci nekaj bolj univerzalnega v jeziku in da jih obstaja veliko manj kot dejanskih realizacij teh struktur. Idejo, da je v jeziku omejeno število kombinacij glede na slovnično obliko besed v stavku (stavčnih struktur), ki se neposredno nave­ zujejo na glagol v osebni obliki (lahko rečemo tudi predikat = povedek), imajo pa skoraj neskončno število realizacij, je uvedel v jezikoslovje v tride­ setih letih 20. stoletja češki anglist in bohemist Vilém Mathesius. Ravno


14

Češka skladnja

na podlagi te predpostavke se je začel ukvarjati s problematiko nestalnega besednega reda v češčini, kar je pri drugih avtorjih pozneje vodilo k obli­ kovanju teorije členitve po aktualnosti (gl. 1.8 in 5.2). Dejansko sta teorijo o stavčnih strukturah, ki se jih zapiše v obliki stavčnih vzorcev, v češki jezi­ koslovni bohemistiki kot prva razvila F. Daneš in Z. Hlavsa (1981), kasneje pa je bila poglobljena in razširjena pri drugih čeških avtorjih. Seveda v določenem jeziku obstaja veliko število stavčnih struktur ozi­ roma vzorcev. Če pa primerjamo dva jezika (to bomo skušali narediti v ustre­ znem poglavju za slovenščino in češčino), je jasno, da je to, kar je skupno obema jezikoma, semantična struktura, slovnična realizacija (torej stavčni vzorec) pa je lahko v vsakem jeziku drugačna (ni pa to nujno, lahko je tudi enaka). To bomo podrobneje razložili v tretjem poglavju (gl. 3.4), kjer bomo navedli tudi najpogostejše češke stavčne vzorce.

1.4 Stavčni členi V poglavju o stavku smo rekli, da je stavek zgrajen iz besed, ki so sestavljene in kombinirane po določenih pravilih jezika. Načeloma lahko rečemo, da ima vsaka avtosemantična (polnopomenska) beseda v stavku t. i. sintaktično vlo­ go, pri pregibnih besedah je pogosto opredeljena tudi slovnična oblika določe­ ne besede oziroma se ta ravna po določenih načelih (gl. 1.3). Takšnim besedam pravimo stavčni členi (větné členy), v novejši literaturi se uporablja tudi delitev na določila (komplementy), ki predstavljajo stavčne člene na vezljivostnih/va­ lentnih pozicijah nadrednih besed, in dopolnila (adjunkty), kar so stavčni čle­ ni na nevalentnih pozicijah, ki se s skladenjskega vidika samo »pridružujejo« besedam, ki jih razvijajo (prim. Grepl, Karlík 1998: 224 in 257). Avtosemantične (avto = sam, semantičen = pomenski) so tiste bese­ de, ki imajo lastni pomen in ne potrebujejo ob sebi še kakšne do­ datne besede. Načeloma so to samostalniki, pridevniki, zaimki, števniki, glagoli, prislovi, medmeti. Ostale besede so sinsemantične (syn = skupaj, semantičen = pomenski) – lahko bi rekli, da svoj leksikalni pomen pridobijo šele v kombinaciji z drugo besedo: predlogi v kombinaciji s samostalnikom ali zaimkom (redkeje pridevnikom ali števnikom), vezniki v kombinaciji s sledečim stavkom ali besedo, členki v kombinaciji s stavkom oziroma povedjo.


Skladnja in njena terminologija

15

Jedro stavka tvori glagol v osebni obliki, ki lahko izrazi tudi čas in naklon, torej glagolski slovnični kategoriji. V takšnem primeru je v vlogi povedka (přísudek) – predikata. Povedek oziroma predikat je torej stavčni člen, ki izraža dejanje, spremembo ali stanje osebka. Izražen je lahko s polnopomenskim gla­ golom v osebni obliki, s kombinacijo modalnega glagola (v osebni obliki) in polnopomenskega v neosebni obliki (npr. moramo iti) ali pa z glagolom v oseb­ ni obliki z oslabljenim leksikalnim pomenom v kombinaciji s samostalnikom, pridevnikom ali prislovom (imensko­glagolski povedek), npr. Mrzlo je. Zima je huda. V literaturi se pogosto srečujemo tudi z označevanjem imenskega dela povedka s terminom povedkovo določilo (predikační determinant), npr. tudi v monografiji H. Běličove in L. Uhlířove (1996). V češki jezikoslovni bohemistiki ločujemo deset besednih vrst gle­ de na to, kar posamezne skupine označujejo: 1. samostalniki (substantiva): označujejo osebe, predmete, živali, lastnosti, dejanja; 2. pridevniki (adjektiva): označujejo lastnosti ter spremembe stanj ali lastnosti; 3. zaimki (pronomina): nadomeščajo samostalnike ali pridevnike; 4. števniki (numeralia): označujejo količino, število; 5. glagoli (verba): označuje­ jo dejanja, stanja; 6. prislovi (adverbia): označujejo okoliščine, lastnosti glagolskih dejanj; 7. predlogi (prepozice); 8. vezniki (kopule), 9. členki (partikule), 10. medmeti (interjekce). Povedek večinoma označuje dejanje, stanje ali spremembo osebka. Osebek (podmět) oziroma subjekt je torej oseba, stvar, lastnost ipd., ki povzro­ ča dejanje ali jo dejanje zadeva. Večinoma je izražen s samostalnikom ali zaimkom, redkeje s pridevnikom ali npr. nedoločnikom. Med osebkom in povedkom velja razmerje t. i. ujemalnosti/kongruence. To pomeni, da se slovnično ujemata v skupnih slovničnih kategorijah – torej v osebi, številu in spolu. Izjeme so redke. Osebek in povedek tvorita jedro stavka. Ostale besede v stavku se vrstijo ali okrog glagola ali pa okrog samostalnika in so sintak­ tično odvisne od nadrednih besed, ki jih razvijajo. Sintaktična odvisnost pomeni, da podredna beseda neposredno sintaktično razvija nadredno, s ka­ tero je v tesnem pomenskem in skladenjskem razmerju. Tako je od samostalnika odvisen prilastek (přívlastek) oziroma atribut, ki hkrati tudi razvija samostalnik. Prilastek je lahko ujemalni (obliki nadred­ nega samostalnika in prilastka se ujemata v sklonu, številu in spolu), večino­ ma gre za pridevnik ali zaimek, ali pa neujemalni, ki je večinoma izražen s samostalnikom v indirektnem sklonu (predložnem ali nepredložnem).


ČEŠK SKLA ISBN 978-961-237-592-8

Češka skladnja je jezikoslovna nadgradnja Češke slovnice za bohemiste (2009) in jo razširja v bistvenem skladenjskem delu, hkrati pa je koncipirana tako, da se jo lahko uporablja kot samostojen teoretično-praktični priročnik. Glavni namen knjige je čim jasneje in pregledneje predstaviti usmeritve in načela pomembnejših skladenjskih teorij skozi prizmo češke skladnje – tako so primerjalno in kontrastivno predstavljeni posamezni skladenjski primeri v češkem in slovenskem jeziku. Razlage češke skladnje namerno temeljijo na češki jezikoslovni tradiciji, pri čemer pričakovano prihaja do nekaterih terminoloških in tudi pojmovnih razhajanj s slovenskim jezikoslovjem.

Petra Stankovska je leta 1996 končala magistrski študij latinščine in češkega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi, na kateri je leta 2002 tudi doktorirala iz slavistike. Po končanem dodiplomskem študiju se je zaposlila kot raziskovalka na Slovanskem inštitutu Češke akademije znanosti na oddelku za starocerkvenoslovanski slovar, hkrati pa je kot zunanja sodelavka poučevala staro cerkveno slovanščino in češčino kot tuji jezik na Karlovi univerzi v Pragi. Od leta 2000 je zaposlena na Oddelku za slavistiko

Filozofske fakultete v Ljubljani – najprej kot tuja lektorica za češki jezik, po izvolitvi v naziv visokošolske učiteljice za češki jezik (2004) pa predava jezikoslovne bohemistične predmete na Katedri za češki jezik in književnost FF UL. Je avtorica več deset znanstvenih in strokovnih člankov s področja kontrastivnih češko slovenskih in slavističnih jezikovnih raziskav, pri katerih se osredotoča zlasti na sistemske razlike jezikovnega sistema slovanskih jezikov, leksikološko in tekstološko problematiko.

Petra Stankovska: Češka skladnja

9 789612 375928

Petra Stankovska

Češka skladnja Oddelek za slavistiko Ljubljana 2013


Češka skladnja  

Češka skladnja je jezikoslovna nadgradnja Češke slovnice za bohemiste (2009) in jo razširja v bistvenem skladenjskem delu, hkrati pa je konc...

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you