Page 1

Govorica tišine

GGOVORICATTIŠINE

Cena: 25,00 € ISBN 978-961-237-938-4 Fotografija na zadnji strani: Nagrobnik iz cerkve sv. Miklavža v Gutenwerdu (Otok pri Dobravi), verjetno visoki srednji vek. Hrani Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko, risba: Ida Murgelj).

Govorica_tisine_naslovka_FINAL.indd 1

ISBN 978-961-237-938-4

ISBN 978-961-237-938-4

9 789612 379384

7

Fotografija na sprednji strani: Nagrobnik na pokopališcˇu pri cerkveni podružnici v Fojani (Goriška Brda), druga polovica 19. stoletja. Fotografijo hrani Slovenski etnografski muzej (foto: Boris Orel).

6.7.2017 10:36:09


7

Govorica_tisine_FINAL.indd 1

6.7.2017 11:21:45


Govorica_tisine_FINAL.indd 2

6.7.2017 11:21:45


GGOVORICATTIŠINE NAGROBNIK KOT VIR PODATKOV

Blaž PODPEČAN Vid PODPEČAN

Ljubljana 2017

Govorica_tisine_FINAL.indd 3

6.7.2017 11:21:45


ARCHAEOLOGIA HISTORICA SLOVENICA 7: Blaž PODPEČAN in Vid PODPEČAN GOVORICA TIŠINE: NAGROBNIK KOT VIR PODATKOV © UNIVERZA V LJUBLJANI, FILOZOFSKA FAKULTETA, 2017. VSE PRAVICE PRIDRŽANE. Urednica zbirke Katarina PREDOVNIK Recenzenta Tomaž NABERGOJ, Predrag NOVAKOVIĆ Jezikovni pregled besedila Gizela POLANC PODPEČAN Angleški prevod povzetka Vid PODPEČAN in Blaž PODPEČAN Oblikovanje knjižne zbirke Paolo MAGNANI Prelom Jure Preglau Založila ZNANSTVENA ZALOŽBA FILOZOFSKE FAKULTETE Odgovorna oseba Branka KALENIĆ RAMŠAK, dekanja Filozofske fakultete Izdali ODDELEK ZA ARHEOLOGIJO FILOZOFSKE FAKULTETE, OBČINA BRASLOVČE, OBČINA POLZELA, OBČINA ŽALEC, MAGELAN SKUPINA D. O. O. Tisk Birografika BORI, d.o.o. Naklada 300 izvodov Prva izdaja Cena 25,00 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 902.4:726.825 726.825(497.431) PODPEČAN, Blaž Govorica tišine : nagrobnik kot vir podatkov / [besedilo, angleški prevod povzetka] Blaž Podpečan, Vid Podpečan. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017. (Archaeologia historica Slovenica ; 7) ISBN 978-961-237-938-4 1. Podpečan, Vid 290659840

Govorica_tisine_FINAL.indd 4

6.7.2017 11:21:45


KAZALO

PREDGOVOR. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 UVOD. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 NOVOVEŠKI NAGROBNIK, VIR ARHEOLOŠKIH PODATKOV. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 IZBOR IN ORGANIZACIJA PODATKOV. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 VZPOSTAVITEV SISTEMA DOKUMENTIRANJA. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 ARHITEKTURA IN DELOVANJE PROGRAMSKE OPREME. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79 ANALIZA PODATKOV: NOVOVEŠKI NAGROBNIKI V SPODNJI SAVINJSKI DOLINI. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 SERIACIJSKA ANALIZA: RAZVOJ TIPOV KOMEMORATIVNIH OBELEŽIJ. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103 ANALIZA PODATKOV Z METODAMI STROJNEGA UČENJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 SKLEP: PREPOZNAVANJE, ZAJEMANJE IN UPORABA PODATKOV Z NOVOVEŠKIH NAGROBNIKOV. . . 129 SUMMARY: THE RUMOUR OF SILENCE: GRAVESTONE AS DATA SOURCE. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 LITERATURA IN VIRI. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137 PRILOGA 1: NAVODILA ZA UPORABO OBRAZCA ZA DOKUMENTIRANJE NOVOVEŠKIH NAGROBNIKOV. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143 PRILOGA 2: OBRAZEC ZA DOKUMENTIRANJE NOVOVEŠKIH NAGROBNIKOV. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151 IMENSKO KAZALO. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161

Govorica_tisine_FINAL.indd 5

6.7.2017 11:21:45


I was somebody. Who, is no business Of yours. (Napis na nagrobniku anonimnega komemoriranca. Pokopališče v mestu Stowe, zvezna država Vermont, ZDA.)

Govorica_tisine_FINAL.indd 6

6.7.2017 11:21:45


PREDGOVOR

V

znanstveni monografiji Govorica tišine: Nagrobnik kot vir podatkov so predstavljeni izsledki študije, ki je rezultat dolgoletnih raziskav novoveških nagrobnikov v slovenskem prostoru. Študija temelji na doktorski disertaciji Blaža Podpečana z naslovom Novoveški nagrobnik kot vir arheoloških podatkov (2012) in dopolnjuje izsledke, objavljene v znanstveni monografiji Nagrobnik, podoba živih, ki je leta 2006 izšla kot 5. zvezek serije Archaeologia historica Slovenica. Pravzaprav je študiji mogoče obravnavati kot integralno celoto, saj monografija Govorica tišine: Nagrobnik kot vir podatkov daje interpretaciji podatkov z nagrobnikov v monografiji Nagrobnik, podoba živih ustrezno in trdno metodološko podlago. Pokopališča in nagrobniki so hvaležen študijski vir za najrazličnejše vede. Stroka in ozaveščena javnost jih vse pogosteje prepoznavata ne le kot kulturnozgodovinske pomnike, temveč tudi kot turistično znamenitost. Osrednje ljubljansko pokopališče Žale je denimo že vključeno na seznam Združenja pomembnih evropskih pokopališč (ASCE) ter v Pot evropskih pokopališč (ECR). Pričakovati je, da mu bodo v prihodnosti sledila še druga pokopališča po Sloveniji. V številnih krajih se uprava pokopališč zaveda pomena nagrobnikov kot kulturnozgodovinske in turistično-promocijske dediščine. Pri sodobnih preureditvah pokopališč ohranjajo zanimivejše nagrobnike brez lastnika ter jih premeščajo na posebne, v ta namen urejene lokacije – lapidarije. Tudi mnogi zasebni lastniki prepoznavajo pomen starejših nagrobnikov, zato jih ob novih komemoracijah ne zavržejo ali brez pomisleka preklešejo, temveč jih ohranijo v prvotni obliki, po potrebi obnovijo ter postavijo poleg novega nagrobnika. Avtorja sva prepričana, da bosta dokumentacijski obrazec ter računalniška podatkovna baza, ki sta predstavljena v pričujoči

Govorica_tisine_FINAL.indd 7

študiji, dobrodošel pripomoček pri prepoznavanju pomena novoveških nagrobnikov in pri njihovem dokumentiranju ter analizah pridobljenih podatkov. Želiva, da bi bila v prihodnosti dokumentacijski obrazec in podatkovna baza dostopna na spletu, kjer si bodo registrirani uporabniki lahko ogledovali že zbrane podatke, omogočeno pa jim bo tudi dodajanje novih. Seveda bodo dobrodošle tudi vsakršne pripombe, dopolnila in nasveti. Avtorja se zahvaljujeva urednici znanstvene serije Archaeologia historica Slovenica, Katarini Predovnik, za uvrstitev študije Govorica tišine: Nagrobnik kot vir podatkov v omenjeno serijo. Prav tako se zahvaljujeva občinam Braslovče, Polzela in Žalec ter arheološkemu podjetju Magelan Skupina d. o. o. iz Kranja za finančno podporo pri izidu.

7

6.7.2017 11:21:45


Govorica_tisine_FINAL.indd 8

6.7.2017 11:21:45


UVOD

N

ajbrž ne bomo pretiravali, če zapišemo, da se je v sodobnem razvitem svetu domala že vsakdo srečal z novoveškimi nagrobniki: ali ob slovesu od svojcev in prijateljev na pokopališču ali pa ob praktičnem urejanju grobne gomile in nagrobnika, obeležja posmrtnih ostankov in ohranjanja spomina. Seveda pokopališča že dolgo ne služijo več zgolj svojemu prvotnemu namenu. Postala so priljubljena mesta sprehoda, navdiha in oddiha, pomnik družbene in kulturne zgodovine časa in prostora. Sprehod v tišini ob izbrani vegetaciji med nagrobniki, prebiranje stihov in ogledovanje podob blago opominja obiskovalca pokopališča na zavedanje lastne minljivosti in ima najbrž svojevrsten terapevtski učinek. Novoveški nagrobnik je predmet, ki je izrazito večpomenski: odslikava realnost trenutka kot tudi transformacijo iste realnosti za določen (komemorativni) namen s pomočjo različnih simbolov. V primeru, da ga obravnavamo kot arheološki vir (artefakt), izraža preteklo realnost oz. njeno transformacijo s svojimi atributi. Ker novoveški nagrobniki v večini primerov presegajo vlogo označevalca grobne gomile, sporočajo s pomočjo atributov množico najrazličnejših podatkov. S proučevanjem nagrobnikov v prvi vrsti odkrivamo razvoj in sledimo spremembam v kulturi pokopa in komemoracije. Nagrobnik je odraz svojevrstne miselnosti družbe, ki so ji pripadali postavitelji, obenem pa je intimni pomnik, v katerem se zrcalijo čustva živih do pokojnih. Žalost ob izgubi si podaja roko z upanjem na ponovno snidenje. S proučevanjem značilnosti nagrobnikov pa je mogoče priti še do vrste drugih spoznanj o pretekli družbi, kulturi, nazorih in vrednotah. Nenazadnje lahko z njihovo pomočjo ugotavljamo tudi razvoj slogovnih značilnosti, oblik in likovnih motivov ter bogastvo komemorativnega literarnega izrazja.

Govorica_tisine_FINAL.indd 9

Posebno mesto pri študiju nagrobnikov predstavljajo navedbe o komemorirancih, ki odstirajo številne demografske, sociokulturne in druge značilnosti preteklih družb ter osvetljujejo mesto posameznika znotraj njih. Svojevrstna oblika, material, dimenzije, nabor motivike ter napisi so tisti poglavitni atributi, ki so zaradi pestrosti in izvirnosti pripomogli, da se z novoveškimi nagrobniki ukvarja toliko različnih znanstvenih ved – arheologija, etnologija, slovstvena zgodovina, umetnostna zgodovina, teologija, zgodovina, če naštejemo le najpomembnejše. Seveda vsaka veda obravnava svoje vire v okviru lastne, znanstveno utemeljene metodologije. Zaradi pestrosti ter razmeroma lahke dostopnosti so novoveški nagrobniki dobrodošel, neizčrpen vir podatkov. Kljub temu je v študijah zgoraj omenjenih ved – pri tem mislimo predvsem na slovenski prostor – mogoče zaznati neko skupno značilnost. Ob vsej obilici podatkov, ki jih nudijo, se novoveški nagrobniki pri (re)konstrukciji preteklosti pojavljajo predvsem kot dopolnilni vir. V študijah in drugih navedbah so sicer izpostavljeni posamezni nagrobniki – ali zgolj njihovi atributi –, vendar iztrgani iz konteksta njihove izvirne postavitve. Analiza je pogosto omejena na antikvarsko katalogiziranje vrednosti posameznih atributov, najpogosteje epitafov in motivov. Uporaba pojma »vir« v tovrstnih obravnavah reducira ali celo relativizira njegov semantični pomen. Zanemarjanje nagrobnika kot vira pri znanstvenih raziskavah ter pristranska, selektivna uporaba podatkov nedvomno vplivata na splošno družbeno dojemanje nagrobnikov in pokopališč. V slovenskem prostoru denimo ni pravega zanimanja za ljubiteljsko iskanje rodoslovnih podatkov s pomočjo navedb komemoracije, kot je to značilno za angloameriške dežele. Prav tako ostajajo osamljene pobude za turistično promocijo pomembnejših

9

6.7.2017 11:21:45


10

pokopališč ter nenazadnje za njihovo spomeniškovarstveno zaščito. Stroka in lokalna skupnost se običajno zganeta v skrajnih primerih (vandalizem), le redko ob vsakodnevnih, domala rutinskih posegih v pokopališko krajino. Novoveški nagrobniki v slovenskem prostoru – mislimo predvsem tiste na pokopališčih – so le izjemoma deležni ustrezne zaščite. Ker so večinoma v zasebni lasti in še vedno služijo prvotnemu namenu, jih po želji lastnika brez večjih težav odstranjujejo in spreminjajo. Seveda teh procesov ne moremo vrednotiti le v negativnem smislu. Nenazadnje nam kažejo, da nagrobniki niso prežitki mrtve ali umirajoče kulture, temveč artefakti z dolgo tradicijo uporabe. Vseeno pa ob takih procesih ne moremo zanikati, da se z izginotjem ali spremembo starih nagrobnikov izgublja del nenadomestljive značilnosti preteklih dob. Nobena od že omenjenih ved ne more ohraniti vseh nagrobnikov, ki se ta hip nahajajo na slovenskih pokopališčih v izvirni obliki. Mogoče pa je oblikovati smernice za ohranitev podatkov, ki jih sporočajo nagrobniki, ter te podatke v drugi obliki tudi dejansko ohraniti. To pa je tudi namen naše študije, s katero želimo utemeljiti in opredeliti pristop k obravnavi novoveških nagrobnikov ne le v slovenskem, temveč tudi v širšem evropskem in zunajevropskem prostoru, ki bo sposoben prepoznati in beležiti podatke, ki jih sporoča nagrobnik, ter jih kritično ovrednotiti na način, da bo pri tem zajeta celostna slika konteksta njegove postavitve in nadaljnjih sprememb. Takšen pristop zahteva vzpostavitev sistema dokumentiranja, pri katerem igra poglavitno vlogo prepoznavanje atributov, ki so lastni nagrobniku in njegovemu izvirnemu kontekstu, kjer je le-ta vplival na postavitev in oblikovanje nagrobnika. Osnovno izhodišče naše raziskave je opredelitev novoveškega nagrobnika kot vira (arheoloških) podatkov. Novoveški nagrobnik pojmujemo kot arheološki vir (artefakt) s specifičnimi lastnostmi (atributi), ki jih je mogoče prepoznati in klasificirati, pri čemer je vednost o nagrobniku in njegovih atributih mogoče dopolnjevati tudi s študijem dopolnilnih virov. Med novoveške nagrobnike uvrščamo vse nagrobnike od 16. stoletja do danes, s posebnim poudarkom na nagrobnikih med 16. stoletjem in koncem druge svetovne vojne. Prepoznavanje podatkov, ki jih sporoča novoveški nagrobnik, bi bilo olajšano, če bi obstajal enoten sistem dokumentiranja ali vsaj splošne smernice za dokumentiranje, konkretizirane denimo v obliki dokumentacijskega obrazca. Vendar v slovenskem prostoru, kjer številne vede štejejo novoveški nagrobnik med svoje vire, takšen obrazec (še) ne obstaja. Dejansko bi moral biti

Govorica_tisine_FINAL.indd 10

obrazec, ki bi ga razvila katera od ved – z morebitnimi dopolnitvami – univerzalen, torej uporaben tudi za druge vede, saj vsaka uporablja iste vire, različna je le vrsta informacije, ki jo želi veda pridobiti iz vira. Dobršen del naše raziskave je bil namenjen razvijanju takšnega obrazca, pri čemer smo se naslonili na ugotovitve zgoraj omenjenih ved v slovenskem prostoru, predvsem pa na obrazce oz. vmesnike podatkovnih baz, ki so bili razviti v tujini. Težava pri njihovi uporabi je v tem, da jih kljub morebitnim dopolnitvam ni mogoče popolnoma prevzeti ali malenkostno prilagoditi za primer raziskave novoveških nagrobnikov v slovenskem prostoru. Obrazci oz. vmesniki podatkovnih baz so bili vzpostavljeni za dokumentiranje nagrobnikov, ki odražajo specifične kulturne, regionalne in druge značilnosti. Obenem so (bili) omenjeni obrazci (vmesniki) pogosto izdelani ali za potrebe terenskega dokumentiranja določenega pokopališča ali predvsem za nadaljnjo (statistično) obdelavo podatkovnih vrednosti, zato je organizacija podatkov v njih preobširna ali preskopa. Seveda bi bilo pri morebitnem prevzemu oz. adaptaciji katerega od tovrstnih obrazcev (vmesnikov) potrebno pridobiti tudi dovoljenje avtorja obrazca ali skrbnika baze. Razvoj računalniške tehnologije je omogočil, da je zbrane podatke mogoče hraniti v digitalnem zapisu. Za podatke, ki jih pridobimo z dokumentiranjem novoveških nagrobnikov, je najprimernejša hramba v obliki podatkovne baze, saj omogoča tudi njihovo nadaljnjo (predvsem statistično) obdelavo. Primeri podatkovnih baz za dokumentiranje določenih vrst artefaktov oz. njihovih atributov (npr. lončenina) so v slovenskem prostoru že znani, ne obstaja pa podatkovna baza, ki bi omogočila hrambo podatkov, ki jih sporočajo novoveški nagrobniki. Takšne baze so znane v tujini in so nastale kot rezultat plodnega sodelovanja med arheologi in računalniškimi strokovnjaki iz različnih znanstvenih institucij. Podatkovne baze so povečini namenjene vnosu podatkov iz konkretnih zbirov. Glavni namen vzpostavitve takšne baze podatkov v naši raziskavi je bila kvantifikacija in možnost kvantitativnih analiz pridobljenih podatkov; seveda pa sistem dokumentiranja služi tudi splošnejšim potrebam varovanja nagrobnikov kot kulturne dediščine. V idealnem primeru bi moral imeti vmesnik podatkovne baze obliko terenskega dokumentacijskega obrazca, preko katerega bi se zajeti podatki vnašali v podatkovno bazo, saj bi bil vmesnik tudi sicer identičen z obrazcem. V naši raziskavi smo skušali oblikovati podatkovno bazo s takšnim vmesnikom, zato smo v postopku vzpostavitve obrazca

6.7.2017 11:21:45


pri oblikovanju vrednosti atributov uporabili klasifikacijo, ki na eni strani omogoča statistično obdelavo vrednosti, na drugi strani pa tudi vnos vrednosti, ki jih ni mogoče klasificirati in statistično obdelovati, vendar jih zaradi celostne obravnave nagrobnika v njegovem izvirnem kontekstu ni mogoče povsem opustiti. Pri vzpostavitvi podatkovne baze smo se zgledovali po sorodnih bazah v tujini (predvsem v ZDA), ki so večinoma ciljno usmerjene, saj zbrani podatki služijo predvsem za rodoslovne in demografske raziskave. Pri vzpostavitvi dokumentacijskega obrazca in podatkovne baze smo imeli ves čas pred očmi njuno praktično uporabo. Zato smo v bazo poskusno vnesli podatke z nekaj manj kot 1000 nagrobnikov, ki smo jih dokumentirali na različnih mestih (ne)organiziranega pokopa (komemoracije) na območju Spodnje Savinjske doline. Uporabnost podatkovne baze smo preverili s tem, da smo opravili nekaj vzorčnih statističnih in drugih analiz, pri tem pa opozorili tudi na pasti in omejitve pri tovrstnih raziskavah. Ker je sistem prepoznavanja, zajemanja in uporabe podatkov v naši raziskavi pionirski, se že vnaprej opravičujemo za morebitne nepopolnosti, obenem pa se veselimo vsakršnih pripomb, dopolnil in drugih praktičnih predlogov, ki bi pripomogli k izboljšavi in splošnejši uveljavitvi celostne obravnave novoveških nagrobnikov v slovenskem prostoru, s tem pa k ohranitvi čim večjega števila podatkov, ki jih nagrobniki sporočajo. Dokumentacijski obrazec in podatkovno bazo smo razvili z namenom, da bi bila dostopna uporabnikom za nadaljnje dokumentiranje in izvajanje analiz iz pridobljenih podatkov. Baza je izdelana kot spletna aplikacija. Od njene avtorske zaščite ter finančne podpore projektu pa je odvisno, ali bo skupaj z obrazcem dostopna širšemu krogu uporabnikov in bo tako lahko tudi dejansko pripomogla k ohranjanju podatkov z novoveških nagrobnikov.

11

Govorica_tisine_FINAL.indd 11

6.7.2017 11:21:45


Govorica_tisine_FINAL.indd 12

6.7.2017 11:21:45


Blaž Podpečan

NOVOVEŠKI NAGROBNIK, VIR ARHEOLOŠKIH PODATKOV

NOVOVEŠKI NAGROBNIK – ARHEOLOŠKI VIR? Novoveški nagrobniki so zaradi svoje raznolikosti, množičnosti in enostavne dostopnosti priljubljen vir številnih znanstvenih ved, ki proučujejo preteklost in sedanjost. V številnih delih s področja etnologije, umetnostne in slovstvene zgodovine ter drugih ved v slovenskem prostoru, ki gradijo spoznanja (tudi) s proučevanjem novoveških nagrobnikov oz. njihovih atributov, ne zasledimo kritičnega diskurza o uporabi virov. Prištevanje novoveškega nagrobnika med vire je za nekatere avtorje samoumevno (npr. Cevc 1963, 1970, 1981; Makarovič 1981, 1995), drugi mu priznavajo splošno vrednost historičnega vira za vede, ki se ukvarjajo s preteklostjo (npr. Stanonik 1999). Arheološke študije, ki so posvečene novoveškim nagrobnikom, so redke. Takšno stanje je bilo pred desetletji splošno značilno za evropsko (ne pa tudi severnoameriško) arheologijo. Britanski arheolog Phillip Rahtz v članku Artefacts of Christian Death (1981) navaja, da je bilo zanimanje arheologov za mrtve v severni Evropi do nedavnega v veliki meri omejeno na predkrščanske pokope. Na takšno situacijo sta po njegovem mnenju vplivala dva razloga: odpor do motenja posmrtnih ostankov tistih ljudi, s katerimi so arheologi vsaj po imenu delili isto religiozno (krščansko) pripadnost, ter prepričanje, da so grobovi zanimivi le tedaj, če vsebujejo pridatke. Prakso prilaganja predmetov v grob pa so v 8. stoletju v Angliji večinoma že opustili (Rahtz 1981, 117). Vendar Rahtz poudarja, da je prišlo v zadnjih desetletjih do premika in se raziskave krščanskih pokopališč izvajajo z isto metodologijo, kot je uveljavljena za raziskave predkrščanskih grobišč. Avtor pri tem navaja primere tovrstnih izkopavanj v Veliki Britaniji. Pridatki v krščanskih grobovih so

Govorica_tisine_FINAL.indd 13

resda redki, toda pokopališča nudijo tudi številne druge podatke. Potrebno je poudariti, da se Rahtz v omenjenem članku ne osredinja na pokope, temveč predvsem na komemorativne artefakte, ki se nahajajo nad zemljo (angl. above-ground artefacts) in so dostopni tudi raziskovalcu, ki se ne ukvarja zgolj z desktruktivnimi arheološkimi metodami. Ti artefakti po Rahtzovem mnenju zaslužijo resno analitično študijo, arheološko in antropološko. Posebno mesto med njimi pa zavzemajo nagrobniki (gl. ibid., 118). Nedestruktivne arheološke raziskave novoveških nagrobnikov, ki so se začele v ZDA, so v zahodni Evropi dobile zagon pod vplivom britanske veje poprocesne arheologije z usodno povezavo med arheologijo in zgodovino. V eni od tovrstnih študij o spremembi dojemanja smrti na škotskem otočju Orkney z naslovom Bereavement and Commemoration (1999) njena avtorica, britanska arheologinja Sarah Tarlow, postavlja teze in gradi spoznanja predvsem s pomočjo študija zbira novoveških nagrobnikov, ki jih smatra za manifestacije čustvenih odnosov med komemorirancem in postavitelji nagrobnika. S. Tarlow že v uvodu k študiji postavlja pri proučevanju smrti v središče osebne, čustvene odnose, z osnovno predpostavko, da si ljudje osmišljajo smrt na različne načine, ki so odvisni od kulture, prostora in časa. Zato predlaga proučevanje smrti na način teorije čustev z umeščanjem čustev in izkušenj v arheološko proučevanje (Tarlow 1999, xi–xii). Zaradi težavnosti »teoretiziranja čustev« poskuša Tarlow čustvene odzive svojcev razumeti s proučevanjem metafor smrti, s katerimi so ljudje dojemali smrt in izgubo (ibid., 36–42). Raziskave krščanskih pokopališč ter vključevanje srednjeveških in novoveških nagrobnikov med arheološke vire v Veliki Britaniji so se sicer začele že pred študijami, ki jih zaznamuje vpliv

13

6.7.2017 11:21:46


14

poprocesne arheologije. Kot smo navedli, se Phillip Rahtz v že omenjenem članku ne osredini na arheologijo smrti v srednjem in novem veku pod površjem tal temveč nad njimi; torej na artefakte, ki niso dostopni zgolj arheologu, ki izkopava. Avtor na izbranih primerih pojasnjuje odnos med simbolizmom grobnih pridatkov in artefakti nad površino tal. Izpostavljeni primeri artefaktov (nagrobniki, pokopališki elementi, pogrebna vozila ipd.) po njegovem mnenju sestavljajo zbir tovrstnih virov (Rahtz 1981, 118). V monumentalnem delu The Archaeology of Death and Burial (2001) je arheolog Michael Parker Pearson na podlagi študij primerov skušal zajeti arheološki odsev številnih vidikov smrti in pokopa iz različnih obdobij in kultur po svetu: od najzgodnejših do sodobnih. Med primeri vseskozi omenja tudi nagrobnike, ki se jim sicer podrobneje posveča v sklepnem poglavju o arhitekturi, smrti in spomenikih. Novoveških nagrobnikov se dotika še v poglavju o izkopavanju grobišč, v katerem omenja predizkopavalne tehnične dokumentacijske postopke na pokopališčih, kjer se nahajajo nagrobniki in situ (Parker Pearson 2001, 195–199). Parker Pearson omenja študijo Petra Wilsona o arhitekturi v prazgodovini, v kateri avtor predpostavlja, da sta bila grob in hiša močni simbolni značilnosti v procesu evolucije človeka, pri čemer je simbolnemu pomenu hiše kasneje sledil še grob. Wilson identificira v omenjenem procesu posebno fazo, v kateri so postali grobovi večji od hiše. Na ta način so bili mrtvi in njihovi grobovi postavljeni v središče in žarišče življenja (ibid., 195). Parker Pearson poudarja, da arhitektura življenja in smrti ni preprosto metaforična transformacija enega v drugo in kozmosa, temveč oblikuje del širše celote človekovega razumevanja in iskanja pomena življenja pri soočenju s smrtjo. Grobovi so obenem tudi reprezentacije moči; lahko so v središču družbene ekonomije in so gotovo vplivali tudi na spremembo razumevanja prostora in časa v preteklih družbah. Pogosto so veliki, impresivni, estetsko oblikovani. Masivna oblikovanost iz mnogih elementov zagotavlja učinek trajnosti, za katerega se zdi, da lahko premaga smrt. Monumentalna trajnost tudi spreminja pokrajino živih ter ustvarja določeno mesto v prostoru in času za prihodnje generacije (Parker Pearson 2001, 195–196). Navedene študije britanskih arheologov omenjamo (tudi) zato, ker je zanje prav tako kot za številne raziskovalce drugih znanstvenih ved značilno samoumevno prištevanje novoveškega nagrobnika med arheološke vire. Vendar takšno naziranje ne odraža mnenja vseh arheologov, predvsem ne tistih, ki problematizirajo polje delovanja

Govorica_tisine_FINAL.indd 14

arheologije mlajših obdobij. Do vključevanja novoveških nagrobnikov oziroma mlajših materialnih ostalin nasploh (predvsem tistih, ki niso nikdar prišle v arheološki kontekst) med arheološke vire se je kritično opredelil sovjetski arheolog Lev Klejn v delu Arheološki viri (1987). Omenjena študija zasluži posebno pozornost, saj gre za poskus teoretske opredelitve arheološkega vira. V nadaljevanju bomo predstavili glavne poudarke Klejnovih tez ter jih aplicirali na primeru novoveškega nagrobnika kot arheološkega vira. S pojmom »arheološki viri« označuje Klejn glavno sredstvo, ki arheološke raziskave oskrbuje z bazo podatkov (Klejn 1987, 9). Navaja, da se je pojem »arheološki vir« pojavil kot prenos pojma »zgodovinski vir« na arheološki material. S tem so se nanj prenesle lastnosti tega pojma: odsev pretekle resničnosti, hramba zgodovinske informacije ter potrebnost dešifriranja (ibid., 12, 35). V maniri zgodnejših pojmovanj razmejitve arheoloških virov od zgodovinskih je obveljalo, da imajo materialni viri prednost pri raziskavah daljne, pisni viri pa pri raziskavah bližnje preteklosti. Odsevi takšnega pojmovanja so v teoretski in praktični arheologiji prisotni še danes. Vendar je usodna navezava arheoloških virov na zgodovinske v sodobnejših teoretskih pristopih že popustila; denimo v t. i. novi arheologiji v ZDA je arheologija prešla v okvir antropologije in so se arheološki viri od zgodovinskih popolnoma odcepili (ibid., 35–36).1 Med viri informacij o preteklosti Klejn ločuje besedne, vedenjske, tvarne in upodabljajoče, pri čemer arheološke vire uvršča med tvarne (ibid., 58). Značilnost tvarnih virov – v tem se po Klejnovem mnenju bistveno razlikujejo od pisnih – je v tem, da je informacije o preteklosti, ki jih vsebujejo, potrebno dvakrat prekodirati. Najprej v »jezik stvari« na ta način, da vire opredelimo in nadalje obravnavamo v sodobnem, živem jeziku, s pomočjo strokovne terminologije. V drugem koraku ugotavljamo odsev preteklih dogodkov in procesov v virih na način primerjave pridobljenih podatkov z drugimi podatki (ibid., 69). Specifičnost tvarnih virov po Klejnovem mnenju terja njihovo uvrstitev v posebno kategorijo, kompleksnost »prevoda jezika stvari« pa legitimira uvedbo posebne znanstvene veje (ibid., 71). Poglejmo, kako se Klejnove ugotovitve o značilnostih tvarnih virov nanašajo na novoveške nagrobnike. Njihova večpomenskost, vsaj kar zadeva 1 To ne drži povsem: prazgodovinska arheologija je bila v ZDA tudi pred pojavom »nove arheologije« že uvrščena v sklop antropologije; le arheološke raziskave najdišč kolonialne dobe so bile razumljene kot del zgodovinske vede. Je pa res, da je nova arheologija (Binford) od vseh arheologov zahtevala še bolj antropološki pristop in povsem razvrednotila kulturnozgodovinsko paradigmo.

6.7.2017 11:21:46


osnovno funkcijo, je minimalna; še posebej, če se nahajajo in situ. Slednja značilnost jim omogoča tudi jasno kontekstualno prostorsko umestitev. Nagrobniki, zlasti tisti iz (naj)novejšega obdobja, pogosto nosijo zapisano informacijo o preteklosti (npr. v obliki časovne navedbe leta komemoracije). Zato se zdi, da jih ni potrebno prekodirati v »jezik stvari«, vsaj ne na isti način kot materialne ostaline, ki takšne informacije ne sporočajo. Vendar jih zaradi te značilnosti ne moremo preprosto uvrstiti med pisne (zgodovinske) vire. Pri tem ne mislimo na njihov material ali obliko; tudi zgodovinske kronike, religiozni epi ali pravni normativi bližnjevzhodnih in drugih starih civilizacij so bili denimo zapisani na glinastih tablicah ali kamnitih ploščah. Po mnenju Sarah Tarlow so nagrobniki zgodovinski in arheološki vir, saj so hkrati tekst in artefakt (Tarlow 1999, 2). Vendar so bolj artefakt kot tekst. Informacija, ki jo sporoča napis na nagrobniku, je eden od njegovih nenujnih atributov, ki ne determinira njegove primarne funkcije. Le-ta je docela specifična in uvršča (novoveške) nagrobnike med ideotvorne vire. Zanje je po Klejnu značilno, da odsevajo resničnost, a je ne preslikujejo (Klejn 1987, 34).2 Vsi tvarni viri o preteklosti po mnenju Klejna ne sodijo med arheološke vire, ker bi z uvrščanjem vseh predmetov sodobne civilizacije med arheološke vire veda postala brezmejna. Poglavitni problem omenjene »brezmejnosti« je predvsem v tem, da ne obstaja splošen konsenz o zgornji kronološki meji arheologije. Klejn poudarja, da informacij o preteklosti iz tvarnih ostalin ne pridobivajo zgolj arheologi, temveč tudi raziskovalci drugih ved: kriminalisti, umetnostni zgodovinarji, zgodovinarji, etnografi. Po njegovem mnenju v primeru raziskave sodobnih virov zaradi časovne bližine ni potreben strokovnjak s posebno (arheološko) izobrazbo. Ko našteva konkretne primere za potrditev omenjene teze, med drugim omenja tudi novoveške nagrobnike, češ da zna »vsak zgodovinar /.../ brez pomoči arheologov razbrati /.../ ali na nekem pokopališču počiva javni delavec in ali ga njegovi someščani spoštujejo« (Klejn 1987, 78). Toda takšno informacijo lahko razbere tudi predstavnik kakšne druge vede (celo popoln laik!), ne le zgodovinar. Obenem Klejn na drugem mestu priznava, da so v dobesednem pomenu arheološki viri tisti viri, s katerimi se ukvarja arheologija. Da bi iz teh virov lahko črpali informacijo, moramo imeti 2 Pojem »ideotvorni vir« je značilen za Klejnovo terminologijo in ne sodi med splošno uveljavljena poimenovanja pri klasifikaciji arheoloških virov. Izraz ustreza semantičnemu pomenu »ideotvoren« v drugih družboslovnih vedah, denimo v politologiji ali kulturologiji (predvsem v srbskem in hrvaškem strokovnem terminološkem izrazju). »Ideotvorna elita« je denimo v nasprotju z »imidžotvorno« (angl. image = videz) tista družbena skupina, ki oblikuje družbeno misel (ideje) in na ta način širi družbeni vpliv.

Govorica_tisine_FINAL.indd 15

posebno profesionalno izobrazbo, posebno metodologijo, poseben pojmovni aparat, skratka, posebno vedo (ibid., 58–59). Zato tudi pri branju preprostega nagrobnega napisa (četudi bi mu zaradi časovne bližine odrekli status arheološkega vira) ni bistveno, kdo lahko napis prebere, temveč kakšna je vrsta informacije. ki jo želi bralec pridobiti, in kako jo namerava uporabiti oz. interpretirati. Klejn trdi, da se tvarni viri davne preteklosti po spoznavnih kvalitetah in metodoloških zahtevah bistveno razlikujejo od mlajših tovrstnih virov. Razlike so kvantitativne in kvalitativne. Pri slednjih, ki so odločilnega pomena, navaja klasifikacijo nemškega arheologa Hansa Jürgena Eggersa, ki je opozoril na kvalitativne razlike med »živimi dobrinami« (nem. lebendes Gut), ki jih proučujejo etnografi, ter mrtvimi dobrinami (nem. totes Gut), s katerimi se ukvarjajo arheologi. Transformacija »žive« kulture v »mrtvo« poteka na ta način, da se spreminja njena sestava in razmerja med njenimi sestavinami. Eggers je kasneje vpeljal še pojem davno preminule kulture, t. j. kulture, ki je že docela pozabljena in jo odkrivajo arheologi z arheološkimi raziskavami (ibid., 79–81). Med »živo« in »mrtvo« kulturo Eggers umešča še »umirajočo kultruro« (nem. sterbendes Gut), kamor spada minevajoči del »žive kulture«. Meja med »živo« in »umirajočo« kulturo v različnih delih kulture poteka različno globoko. Za označevanje tvarnih virov »umirajoče« kulture uporablja Klejn izraz »starina«, ki po njegovem mnenju sodi med gradivo etnografskih raziskav (ibid., 83–84). Po omenjeni Eggersovi klasifikaciji sodijo novoveški nagrobniki med tipično gradivo »umirajoče« kulture. V še natančnejši opredelitvi sodijo tako med gradivo »umirajoče« kulture kot gradivo kombinacije »žive« in »umirajoče« kulture (vsaj t. i. družinski nagrobniki, pri katerih gre za starine, ki še vedno služijo svojemu namenu). Kot takšni sodijo novoveški nagrobniki po Klejnovem mnenju med gradivo etnografskih raziskav. Zastavlja pa se vprašanje, ali je etnografija (etnologija) tista veda, ki ima najustreznejši znanstveni aparat za proučevanje tovrstnih materialnih ostalin. V to ni prepričan niti Klejn, saj na drugem mestu problematizira uvrščanje tvarnih ostalin med etnografsko gradivo. Trditev o arheologiji kot o podaljšku etnografije je zanj nevzdržna. Kot dokaz navaja primere raziskav, kjer se arheološke kulture, ki se pojavljajo na nekem ozemlju, ne ujemajo z etničnimi skupinami na istem ozemlju (Klejn 1987, 78–79). Gradivo »mrtve« kulture, starodavne spomenike, naj bi za razliko od starin od sodobne civilizacije ločil velik časovni odmik in prelom v tradiciji. Po metodoloških posebnostih se starodavni spomeniki ločujejo od mlajših po diagnostičnosti, ki

15

6.7.2017 11:21:46


Govorica tišine

GGOVORICATTIŠINE

Cena: 25,00 € ISBN 978-961-237-938-4 Fotografija na zadnji strani: Nagrobnik iz cerkve sv. Miklavža v Gutenwerdu (Otok pri Dobravi), verjetno visoki srednji vek. Hrani Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko, risba: Ida Murgelj).

Govorica_tisine_naslovka_FINAL.indd 1

ISBN 978-961-237-938-4

ISBN 978-961-237-938-4

9 789612 379384

7

Fotografija na sprednji strani: Nagrobnik na pokopališcˇu pri cerkveni podružnici v Fojani (Goriška Brda), druga polovica 19. stoletja. Fotografijo hrani Slovenski etnografski muzej (foto: Boris Orel).

6.7.2017 10:36:09

Govorica tišine. Nagrobnik kot vir podatkov  

Zanemarjanje nagrobnika kot vira pri znanstvenih raziskavah ter pristranska, selektivna uporaba podatkov nedvomno vplivata na splošno družbe...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you