Drugačni učenci

DRUG UCEN ISBN 978-961-237-517-1

Pričujoči učbenik pokriva relevantne teme, ki bi jih psihologi morali obvladati in je kljub kompleksnosti napisan enostavno, v lepem in tekočem jeziku, kar zagotavlja njegovo dobro razumljivost.

Ocenjen je kot pomemben pripomoček za izvajanje študijskega procesa, saj te vsebine do sedaj še niso bile dostopne v taki sintezni obliki – niti študentom psihologije niti drugim profilom bodočih šolskih svetovalnih delavcev (pedagogom, socialnim in specialnorehabilitacijskim pedagogom ter socialnim delavcem). Učbenik pa bo v pomoč tudi številnim praktikom – šolskim svetovalnim delavcem in učiteljem pri delu z učenci s posebnimi potrebami.

Iz recenzij

Drugacni_ucenci_FINAL.indd 1

drago žagar je redni profesor za področje pedagoške psihologije. Več kot tri desetletja je predaval pedagoško psihologijo za študente psihologije in predmet Psihologija za učitelje za študente pedagoških smeri študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1992 do 1996 je predaval pedagoško psihologijo tudi študentom psihologije na Centro interuniversitario Ticinese v Luganu v Švici.

Na znanstvenoraziskovalnem področju se je največ ukvarjal z ustvarjalnostjo in nadarjenostjo učencev, obremenjenostjo učencev, individualizacijo

p­ ouka ter preverjanjem in ocenjevanjem znanja. Kot samostojni avtor ali v soavtorstvu je objavil šest knjig ter okoli 190 znanstvenih in strokovnih člankov. Vodil je skupino, ki je izdelala koncept »Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli«.

Med njegova pomembnejša knjižna dela sodijo: Ustvarjalnost: projektno vzgojno delo (1992, v soavtorstvu), Obremenitve osnovnošolcev: posledice in vzroki (1995, v soavtorstvu), Psihologija za učitelje (2009) in Didaktika psihologije v srednjem izobraževanju (2011).

DRAGO ŽAGAR: DRUGAČNI UČENCI

9 789612 375171

DRAGO ŽAGAR

DRUGAČNI UČENCI Oddelek za psihologijo Ljubljana, 2012

1.8.2012 14:10:29

Drago Žagar

Drugačni učenci

Ljubljana, 2012

Drugačni učenci Avtor: Drago Žagar Recenzenta: Norbert Jaušovec, Sonja Pečjak Lektorica: Nataša Hribar Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za psihologijo Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Jaka Repič Oblikovanje: Jana Kuharič Naslovnica: VBG d. o. o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2012 Prva izdaja Naklada: 400 izvodov Cena: 18 EUR

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 376(075.8) ŽAGAR, Drago Drugačni učenci / Drago Žagar. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012 ISBN 978-961-237-517-1 262702080

Kazalo

3

Kazalo

Predgovor..................................................................................................................................... 9 1 Učenci z zaostankom v duševnem razvoju ............................................................... 11 1.1 Terminologija in definicija duševnega zaostanka................................................................11 1.2 Klasifikacija.........................................................................................................................................12 1.3 Vzroki....................................................................................................................................................14 1.4 Značilnosti oseb z zaostankom v duševnem razvoju.........................................................15 1.4.1 Razvojne značilnosti............................................................................................................15 1.4.2 Telesne, socialno-emocionalne in učne značilnosti.................................................17 1.4.3 Miti in dejstva o mentalno retardiranih........................................................................18 1.5 Izobraževanje otrok z zaostankom v duševnem razvoju...................................................19 1.5.1 Lahka in zmerna mentalna retardacija ........................................................................19 1.5.2 Težka in globoka mentalna retardacija.........................................................................20 1.6 Učne težave učencev z zaostankom v duševnem razvoju................................................21 1.7 Govorne in jezikovne težave oseb z zaostankom v duševnem razvoju.......................22 1.8 Učenci z Downovim sindromom................................................................................................24 1.8.1 Značilnosti otrok z Downovim sindromom................................................................24 1.8.2 Pogostost Downovega sindroma...................................................................................27 1.8.3 Vzroki........................................................................................................................................27 1.8.4 Izobraževanje otrok z Downovim sindromom..........................................................28

2 Učenci s specifičnimi učnimi težavami........................................................................ 29 2.1 Definicija specifičnih učnih težav...............................................................................................29 2.2 Disleksija..............................................................................................................................................29 2.2.1 Miti in dejstva o disleksiji...................................................................................................30 2.2.2 Simptomi disleksije..............................................................................................................30 2.2.3 Vpliv disleksije na učenje...................................................................................................34 2.3 Diskalkulija..........................................................................................................................................36 2.4 Dispraksija...........................................................................................................................................37 2.5 Vzroki specifičnih učnih težav.....................................................................................................37 2.5.1 Genetski dejavniki................................................................................................................38 2.5.2 Dejavniki okolja.....................................................................................................................38

4

Drugačni učenci

2.6 Identifikacija otrok s specifičnimi učnimi težavami.............................................................40 2.6.1 Zgodnejša diagnoza............................................................................................................41 2.7 Izobraževanje in pomoč učencem s specifičnimi učnimi težavami...............................42 2.7.1 Različni pristopi in programi ...........................................................................................42 2.7.2 Posebne prilagoditve pouka............................................................................................44 2.7.3 Razvoj metakognitivnih strategij in socialnih veščin .............................................45

3 Učenci s čustvenimi in/ali vedenjskimi motnjami................................................... 46 3.1 Terminologija in definicija čustvenih in vedenjskih motenj.............................................46 3.2 Klasifikacija ........................................................................................................................................49 3.2.1 Vedenjske in čustvene motnje po ICD-10....................................................................49 3.2.2 Quayeva klasifikacija...........................................................................................................52 3.2.3 Klasifikacija motečega vedenja glede na vlogo, ki jo učenci igrajo v razredu ���������55 3.3 Vzroki čustvenih in vedenjskih motenj ter intervencije.....................................................57 3.3.1 Psihodinamični model........................................................................................................57 3.3.2 Biofizikalni model.................................................................................................................57 3.3.3 Vedenjski model....................................................................................................................58 3.3.4 Kognitivni model..................................................................................................................58 3.3.5 Model socialnega učenja...................................................................................................58 3.3.6 Ekološki model......................................................................................................................59 3.3.7 Humanistični model............................................................................................................59 3.4 Obravnava učencev s čustvenimi in vedenjskimi motnjami............................................60 3.4.1 Ocena in identifikacija........................................................................................................60 3.4.2 Intervencija.............................................................................................................................61 3.4.3 Preventiva................................................................................................................................62 3.5 Različni pristopi k spreminjanju motečega vedenja učencev..........................................62 3.5.1 Behavioristični pristop........................................................................................................62 3.5.2 Kognitivni pristop.................................................................................................................66 3.5.3 Kombiniranje behaviorističnega in kognitivnega pristopa..................................71 3.5.4 Uporaba opisanih pristopov v šolski praksi................................................................72 3.5.5 Intervencija v življenjskem prostoru (IVŽP).................................................................77

4 Učenci z ADHD...................................................................................................................... 81 4.1 Definicija ADHD................................................................................................................................81 4.2 Miti in dejstva o ADHD...................................................................................................................82

Kazalo

5

4.3 Primarni znaki ADHD......................................................................................................................82 4.4 Spremljajoče težave ADHD...........................................................................................................83 4.5 Ugotavljanje ADHD.........................................................................................................................84 4.6 Pogostost motnje.............................................................................................................................86 4.7 Vzroki ...................................................................................................................................................87 4.8 Učne težave učencev z ADHD.....................................................................................................88 4.9 Druge težave otrok z ADHD v šoli..............................................................................................88 4.10 Pomoč učencem z ADHD . .........................................................................................................89

5 Učenci z motnjami avtističnega spektra..................................................................... 94 5.1 Definicija motnje avtističnega spektra.....................................................................................94 5.2 Otroci z avtizmom............................................................................................................................95 5.2.1 Diagnosticiranje avtizma...................................................................................................95 5.2.2 Vzroki .......................................................................................................................................96 5.2.3 Značilnosti otrok z avtizmom .........................................................................................97 5.2.4 Izobraževanje avtističnih otrok ....................................................................................104 5.3 Otroci z Aspergerjevim sindromom........................................................................................105 5.3.1 Težave ljudi z Aspergerjevim sindromom..................................................................106 5.3.2 Izobraževanje otrok z Aspergerjevim sindromom.................................................107

6 Učenci s komunikacijskimi motnjami......................................................................... 109 6.1 Definicija komunikacijskih motenj..........................................................................................109 6.2 Govorne motnje.............................................................................................................................109 6.2.1 Glasovne motnje.................................................................................................................109 6.2.2 Artikulacijske motnje .......................................................................................................110 6.2.3 Motnja fluence (disfluenca)............................................................................................110 6.2.4 Govorne motnje, povezane z okvarami ust in obraza...........................................111 6.2.5 Govorne motnje, povezane z nevrološko okvaro...................................................111 6.3 Jezikovne motnje...........................................................................................................................112 6.3.1 Klasifikacija jezikovnih motenj......................................................................................112 6.4 Specifične govorno-jezikovne motnje, ki so posledica poškodbe možganov �������114 6.4.1 Afazija.....................................................................................................................................115 6.4.2 Disartrija.................................................................................................................................115 6.4.3 Verbalna apraksija..............................................................................................................115 6.5 Izobraževanje učencev s komunikacijskimi motnjami.....................................................116

6

Drugačni učenci

7 Učenci s prizadetim sluhom.......................................................................................... 117 7.1 Definicija in klasifikacija slušne prizadetosti........................................................................117 7.2 Vzroki .................................................................................................................................................117 7.3 Psihološke in vedenjske značilnosti učencev s prizadetim sluhom.............................119 7.3.1 Jezikovni in govorni razvoj..............................................................................................119 7.3.2 Intelektualne sposobnosti...............................................................................................119 7.3.3 Učna uspešnost . ................................................................................................................120 7.3.4 Socialna prilagojenost......................................................................................................120 7.4 Izobraževanje gluhih in naglušnih otrok...............................................................................121 7.4.1 Oralna komunikacija.........................................................................................................121 7.4.2 Manualna komunikacija...................................................................................................122 7.4.3 Totalna komunikacija........................................................................................................123 7.4.4 Dvojezičnost (bilingvizem).............................................................................................123 7.4.5 Pripomočki za gluhe..........................................................................................................124

8 Učenci s prizadetim vidom............................................................................................. 125 8.1 Definicija in klasifikacija vidne prizadetosti..........................................................................125 8.2 Vzroki .................................................................................................................................................127 8.3 Psihološke in vedenjske značilnosti učencev s prizadetim vidom...............................128 8.3.1 Jezikovni razvoj...................................................................................................................128 8.3.2 Intelektualne sposobnosti...............................................................................................129 8.3.3 Razvoj pojmov.....................................................................................................................129 8.3.4 Mobilnost..............................................................................................................................130 8.3.5 Učna uspešnost . ................................................................................................................131 8.3.6 Socialna prilagojenost......................................................................................................132 8.4 Izobraževanje slepih in slabovidnih otrok............................................................................132 8.4.1 Brajeva pisava......................................................................................................................132 8.4.2 Spodbujanje uporabe preostanka vida......................................................................133 8.4.3 Razvijanje spretnosti poslušanja..................................................................................133 8.4.4 Trening v orientaciji in mobilnosti................................................................................135 8.4.5 Učenje pojmov....................................................................................................................135

9 Telesno prizadeti učenci.................................................................................................. 137 9.1 Definicija telesne prizadetosti...................................................................................................137 9.2 Klasifikacija.......................................................................................................................................137

Kazalo

7

9.2.1 Cerebralna paraliza ...........................................................................................................138 9.2.2 Epilepsija................................................................................................................................142 9.2.3 Spina bifida . ........................................................................................................................144 9.2.4 Travmatska poškodba glave...........................................................................................145 9.2.5 Mišično-skeletne prizadetosti........................................................................................146

10 Dolgotrajno bolni učenci.............................................................................................. 148 10.1 Definicija in vrste dolgotrajnih obolenj...............................................................................148 10.1.1 Učenci s sladkorno boleznijo.......................................................................................148 10.1.2 Učenci z dermatološkimi boleznimi..........................................................................149 10.1.3 Učenci, oboleli za astmo................................................................................................150 10.1.4 Učenci, oboleli za revmo...............................................................................................151 10.1.5 Učenci z imunsko pomanjkljivostjo..........................................................................151 10.1.6 Učenci s Crohnovo boleznijo in ulceroznim kolitisom.......................................151 10.1.7 Učenci z dokončno odpovedjo ledvic......................................................................152 10.1.8 Učenci, oboleli za rakom...............................................................................................152 10.1.9 Učenci z anoreksijo nervozo........................................................................................153 10.1.10 Učenci, oboleli za psihozo . .......................................................................................154 10.1.11 Učenci z nezgodno možgansko poškodbo..........................................................155 10.2 Bolnišnična šola............................................................................................................................155

11 Nadarjeni učenci.............................................................................................................. 157 11.1 Definicija nadarjenosti . ............................................................................................................157 11.2 Vrste nadarjenosti........................................................................................................................161 11.3 Izvori nadarjenosti.......................................................................................................................162 11.4 Razvojne in vedenjske značilnosti nadarjenih otrok......................................................163 11.4.1 Zgodnji znaki otrokove nadarjenosti........................................................................163 11.4.2 Značilnosti nadarjenih učencev..................................................................................166 11.5 Razlike med nadarjenimi učenci............................................................................................169 11.6 Odkrivanje nadarjenih učencev.............................................................................................171 11.6.1 Metodologija odkrivanja nadarjenih učencev v Sloveniji.................................172 11.7 Izobraževanje nadarjenih učencev.......................................................................................175

12 Literatura............................................................................................................................ 178

Predgovor

9

Predgovor

Učbenik obravnava učence, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od večine drugih učencev. Za te učence se v strokovni psihološki literaturi in pedagoški praksi uporablja imenovanje »učenci s posebnimi potrebami«. Ti učenci potrebujejo prilagoditev vzgojno-izobraževalnega procesa, da bi lahko optimalizirali svoje učne dosežke.

V naslovu učbenika sem se imenovanju »učenci s posebnimi potrebami« izognil in raje uporabil izraz »drugačni učenci«. V pogovoru s temi učenci in študenti sem namreč ugotovil, da mnoge poudarjanje posebnih potreb moti, saj si ne želijo, da se jih tako izpostavlja v odnosu do ostalih udeležencev v vzgojno-izobraževalnem procesu. Izraz pa je moteč tudi za nekatere njihove starše.

Najprej so predstavljeni učenci z zaostankom v duševnem razvoju; razloženi so vzroki tega zaostanka ter razvojne značilnosti, učne težave in izobraževanje teh učencev. V tem kontekstu so obravnavani tudi učenci z Downovim sindromom.

Drugo poglavje govori o učencih s specifičnimi učnimi težavami; razložene so različne oblike teh težav (disleksija, diskalkulija in dispraksija), vzroki njihovega nastanka, odkrivanje ter izobraževanje in pomoč tem učencem.

Sledi predstavitev učencev s čustvenimi in vedenjskimi motnjami; obravnavane so različne vrste teh motenj pri učencih, njihovi vzroki in različni pristopi k spreminjanju motečega vedenja (behavioristični pristop, kognitivni pristop in kombinirani pristop). Predstavljene so tudi posebne tehnike oziroma strategije pomoči tem učencem.

V četrtem poglavju so predstavljeni učenci z motnjami pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD); opisani so primarni znaki ADHD, spremljajoče težave, tudi učne, vzroki in pomoč učencem z ADHD. V petem poglavju so obravnavani učenci z motnjami avtističnega spektra: njihove značilnosti, diagnosticiranje, vzroki avtizma ter značilnosti in izobraževanje otrok z avtizmom. Razložen je tudi Aspergerjev sindrom oziroma visokofunkcionalni avtizem. Šesto poglavje govori o učencih s komunikacijskimi motnjami – različnih vrstah govornih in jezikovnih motenj ter izobraževanju in pomoči tem učencem.

V naslednjih dveh poglavjih so predstavljeni učenci s senzornimi motnjami: gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni. Razložene so vrste in vzroki teh motenj, psihološke in vedenjske značilnosti učencev s temi motnjami ter njihovo izobraževanje.

10

Drugačni učenci

Posebno poglavje govori o telesno prizadetih učencih: s cerebralno paralizo, epilepsijo, spino bifido, travmatsko poškodbo glave in mišično-skeletno prizadetostjo.

Predstavljeni so tudi dolgotrajno bolni učenci, ki bolehajo za boleznimi, ki zahtevajo dolgotrajno bolnišnično zdravljenje in/ali zdravljenje na domu.

Zadnje poglavje pa je namenjeno nadarjenim učencem; razložene so vrste in vzroki nadarjenosti, razvojne in vedenjske značilnosti nadarjenih učencev ter njihovo odkrivanje in izobraževanje.

Učbenik je v prvi vrsti namenjen študentom psihologije, saj obravnava vsebine, ki so vključene v program študija psihologije, zlasti pedagoške psihologije. Uporaben pa je tudi za študente drugih sorodnih strok: pedagogike, socialne in specialno rehabilitacijske pedagogike ter socialnega dela. V njem bodo lahko našli koristne informacije tudi zainteresirani učitelji, ki poučujejo drugačne učence.

Na koncu se želim zahvaliti red. prof. dr. Sonji Pečjak in red. prof. dr. Norbertu Jaušovcu za opravljen strokovni pregled učbenika ter dr. Katji Depolli Steiner za izdelavo slik in tehnično urejanje besedila.

Avtor

Učenci z zaostankom v duševnem razvoju

11

1 Učenci z zaostankom v duševnem razvoju

1.1 Terminologija in definicija duševnega zaostanka V preteklosti so se uporabljali različni izrazi za označevanje zaostanka v duševnem razvoju, in sicer: mentalni primanjkljaj, duševna zaostalost, intelektualna podnormalnost, razvojna nezmožnost … Skladno s tem so poimenovali tudi osebe, ki kažejo ta razvojni zaostanek: mentalno prizadeti, duševno zaostali, podnormalni, razvojno nezmožni. Danes se v psihološki stroki najpogosteje uporablja izraz mentalna retardacija (angl. mental retardation). Nekatere druge stroke pa tega izraza ne sprejemajo. Npr. slovenska defektološka stroka govori o otrocih z motnjami v duševnem razvoju. Ta izraz uporablja tudi aktualna slovenska šolska zakonodaja.

V tem besedilu je uporabljen psihološki izraz »mentalna retardacija« oziroma poslovenjeno »zaostanek v duševnem razvoju«. Izraz »otroci z motnjami v duševnem razvoju« ni ustrezen, saj mentalna retardacija ni motnja, ki jo je mogoče odpraviti (pozdraviti), temveč stanje, ki je trajno in se bistveno ne spreminja.

Popolne enotnosti ni tudi v definiranju mentalne retardacije. Ena od definicij, ki se danes široko uporablja, je definicija Ameriškega združenja za mentalno retardacijo (American Association on Mental Retardation – AAMR): »Mentalna retardacija se nanaša na resne omejitve v delovanju: označuje jo pomembno podpovprečno intelektualno funkcioniranje, ki je hkrati povezano z omejitvami v dveh ali več spretnostih prilagajanja na naslednjih področjih: komunikacija, skrb zase, domača opravila, socialne spretnosti, potrebovanje skupnosti, samousmerjanje, zdravje in varnost, funkcionalna akademska znanja, prosti čas in delo; mentalna retardacija se pojavi pred 18. letom starosti« (Luckasson idr., 1992, po Slavin, 2006, str. 394 in 395).

Glede na to definicijo je v populaciji 1 – 1,5 % retardiranih v intelektualnem funkcioniranju in adaptivnem vedenju oziroma socialnem prilagajanju.

Pri diagnosticiranju mentalne retardacije se upoštevajo vsi trije vidiki v definiciji, ki so takole operacionalizirani: • podpovprečno intelektualno delovanje: upoštevajo se rezultati, doseženi na standardiziranem testu inteligentnosti; za oceno inteligentnosti se običajno uporablja Wechslerjeva lestvica inteligentnosti za otroke (WISC-IV) – diagnostična meja je IQ 70 oziroma 75; • omejitve v adaptivnem vedenju: upošteva se stopnja, do katere je posameznik dosegel standarde osebnostne neodvisnosti in socialne ­odgovornosti,

12

•

Drugačni učenci

ki se pričakujeta za določeno starost in v določenem kulturnem okolju; za oceno adaptivnega vedenja se uporabljajo različne lestvice, ena od njih je Vinelandska lestvica socialne zrelosti (avtor Doll, 1936, po Jakulić, 1986); razvojno obdobje: obdobje od rojstva do 18. leta starosti.

Upoštevanje samo IQ pri diagnosticiranju mentalne retardiranosti je sporno iz naslednjih razlogov: • Stopnja inteligentnosti in adaptivno vedenje nista v popolni korelaciji.

Mnoge osebe, ki jih po IQ razvrstimo med retardirane, lahko funkcionirajo popolnoma uspešno, v mejah normalnega vedenja, po drugi strani pa osebe z višjim IQ niso sposobne normalno funkcionirati v skupini, ki jih obkroža.

• Enak IQ na različnih testih ne označuje enake intelektualne sposobnosti.

• IQ ni vedno konstanten.

Problem kriterija »socialne prilagojenosti« je v tem, da koncept mentalne retardacije, ki temelji na tem kriteriju, variira od kulture do kulture in tudi znotraj določene kulture. Tako lahko oseba povsem ustrezno funkcionira v podeželskem okolju, ne more pa se prilagoditi na mestno okolje, tako da v tem okolju kaže znake socialne neprilagojenosti. Ali je torej ta oseba v mestnem okolju retardirana, na podeželju pa ne? Socialna prilagojenost torej ni odvisna samo od posameznika, temveč tudi od številnih drugih dejavnikov, še zlasti od okolja, ki osebo obkroža.

Upoštevanje zgolj razvojnega obdobja za določitev mentalne retardacije pa je neustrezno zato, ker obstajajo mnoga obolenja in stanja, ki nastanejo v tem obdobju življenja, dajejo podobno klinično sliko, imajo kronični značaj in podobne posledice, a vseeno ne pripadajo diagnostični skupini mentalne retardacije (npr. shizofrenija).

1.2 Klasifikacija Zaradi velike heterogenosti te skupine, tako z vidika mentalnega statusa (teže simptomov) kot tudi porekla (etiologije), obstajajo različni sistemi klasifikacije oseb, ki zaostajajo v duševnem razvoju. Tako imajo nekatere osebe minimalne primanjkljaje, ki se odkrijejo šele v šoli, medtem ko se pri drugih primanjkljaj pokaže že v zgodnjem otroštvu, in to tako velik, da retardirani osebi onemogoča normalno delovanje na stopnji človeškega bitja.

Učenci z zaostankom v duševnem razvoju

13

Najprej so te osebe razvrstili v tri kategorije: debili, imbecili in idioti. Toda ti termini imajo zelo negativno konotacijo.

Ameriško združenje za mentalno retardacijo je leta 1983 podalo klasifikacijo, ki opredeljuje štiri stopnje težavnosti mentalne retardacije (Slavin, 2006): • lahka (mild) retardacija: IQ 50–55 do 70–75 • zmerna (moderate) retardacija: IQ 35–40 do 50–55 • težka (severe) retardacija: IQ 20–25 do 35–40 • globoka (profound) retardacija: IQ pod 20–25 V populaciji mentalno retardiranih je približno 89 % lažje, 7 % zmerno, 3 % težko in 1 % globoko retardiranih oseb.

Ta sistem je mogoče povezati s klasifikacijskim sistemom na osnovi adaptivnega vedenja. Doll je na osnovi omenjene Vinelandske lestvice socialne zrelosti razvil obrazec za določitev indeksa socialne zrelosti, ki je razmerje med socialno starostjo in kronološko starostjo. Ugotovil je, da je odnos med socialno in kronološko starostjo pri normalnih otrocih v sorazmerju, pri tistih, ki zaostajajo v duševnem razvoju pa je popačen (socialna starost je pomembno nižja od kronološke).

Toda ker razponi IQ niso najboljši prediktor posameznikovih sposobnosti funkcioniranja, je AAMR leta 1992 predlagala nov klasifikacijski sistem, ki temelji na obsegu in stopnji pomoči, ki jo oseba potrebuje, da funkcionira na svojem najvišjem nivoju, in sicer: • Občasna pomoč glede na vsakodnevne potrebe. Ta pomoč je epizodična, oseba je ne potrebuje vedno ali pa potrebuje kratkoročno pomoč pri življenjskih prehodih (npr. izgubi službe ali pri bolezenski krizi); občasna pomoč je lahko bolj ali manj intenzivna.

• Omejena pomoč. To pomoč določata konsistentnost v času in časovna omejitev, vendar ne v smislu občasnosti (npr. časovno omejen trening na začetku zaposlitve ali pomoč v prehodnem obdobju na prehodu iz šolskega obdobja v odraslost).

• Obsežna pomoč. To je pomoč, ki jo označuje vključevanje v določenih okoljih in ni časovno omejena (npr. dolgoročna pomoč pri življenju doma ali pri delu).

• Poglobljena pomoč. Ta pomoč je konstantna in zelo intenzivna v vseh okoljih.

Lahko je življenjskega pomena. Ponavadi vključuje več osebja in pristojnih dejavnikov kot obsežna ali časovno omejena pomoč (Slavin, 2006).

Eden od sistemov je tudi pedagoški sistem klasifikacije mentalno retardiranih. Ta sistem upošteva zmožnosti izobraževanja teh oseb. Po tej klasifikaciji so mentalno retardirani klasificirani v naslednje tri kategorije:

14 •

•

•

Drugačni učenci

Edukabilni oziroma učljivi (z IQ med 55 in 70). Ti otroci se pod posebnimi pogoji lahko šolajo in usvojijo osnovna znanja (tehnike branja in pisanja, štiri računske operacije, osnovna znanja o naravi in družbi).

Sposobni treninga (z IQ med 40 in 55). Ti otroci ne morejo obvladati osnovnih znanj, a lahko usvojijo osnovne higienske navade, se samostojno hranijo in oblačijo, gibljejo po mestu, opravljajo najosnovnejša rutinska dela v gospodinjstvu, na vrtu itd.

Potrebni varstva in nadzora. To so redki primeri s težko in najtežjo mentalno retardacijo, z izrazito telesno stigmatizacijo, ki najpogosteje ne govorijo ali imajo zelo skromen govor, nimajo ustrezno razvite motorike in niso sposobni nobene edukacije (Hallahan in Kauffman, 1991).

Med mentalno retardiranimi je okoli 85 % edukabilnih, 12 % sposobnih treninga samopomoči in 3 % potrebnih skrbniškega varstva in nadzora. Izobraževanja zmožni so predvsem lažje retardirani in nekateri zmerno retardirani z najvišjim IQ v tej skupini.

1.3 Vzroki Mentalno retardacijo lahko povzročajo različni dejavniki: genetski, prenatalni, perinatalni, postnatalni in kulturni. Posamezni možni vzroki so: • fenilketonurija: to je dedna motnja, pri kateri manjka eden od encimov za presnovo aminokisline fenilalanina v krvi; ker ni encima za to pretvorbo, se fenilalanin kopiči v krvi in toksično deluje na možgane oziroma povzroči duševni primanjkljaj; • virusne okužbe, npr. rdečke med nosečnostjo; • pomanjkanje kisika med porodom; • možganska poškodba; • materino uživanje drog in alkohola med nosečnostjo; • kromosomske nepravilnosti, npr. Downov sindrom; • nedonošenost oziroma prezgodnji porod.

V večini primerov je težko natančno določiti samo en vzrok mentalne retardacije. Najpogosteje gre za več različnih vzrokov, ki se med seboj povezujejo.

Vse etiološke dejavnike je v grobem mogoče razdeliti v dve skupini: • dejavniki, ki se odražajo v vidni organski poškodbi možganov; • primeri, ko oseba funkcionira na retardirani stopnji, vendar ne obstaja vidna možganska poškodba, ki bi jo lahko odkrili z razpoložljivimi metodami.

Učenci z zaostankom v duševnem razvoju

15

Za mentalno retardacijo, pri katerih niso odkriti organski vzroki, se uporabljajo različni izrazi: kulturna, družinska in funkcionalna retardacija. Izraz kulturna retardacija uporabljajo avtorji, ki menijo, da je to stanje prvenstveno pogojeno s slabim psihosocialnim okoljem. Družinska retardacija je izraz, kateremu so naklonjeni tisti, ki menijo, da je pri nastanku te retardacije primarna vloga staršev. Avtorji, ki menijo, da so za nastanek retardacije, ki nima organske osnove, odgovorni tako biološki kot okoljski dejavniki, pa to retardacijo imenujejo funkcionalna retardacija.

Pri nastanku funkcionalne retardacije naj bi imeli poleg bioloških dejavnikov odločilno vlogo trije dejavniki okolja: kulturna izolacija, odsotnost verbalne komunikacije in odsotnost interakcije mati–otrok. Kulturna deprivacija ima najbolj negativne posledice za otrokov razvoj v zgodnjem otroštvu. Kritična so prva leta življenja, ko je treba nediferencirano psiho otroka izpostaviti vplivu psihičnega »organizatorja« matere (Bowlby, po Jakulić, 1986). Nestabilna in indiferentna mati lahko pri otroku povzroči intelektualne, motorične in emocionalne motnje.

Pri nastanku funkcionalne retardacije je pomembna tudi vloga očeta. Odsotnost očeta zlasti negativno vpliva na dečke, manj na deklice. Izguba očeta, ki je posledica ločitve, zapušča globljo sled, če je otrok mlajši, ko je prišlo do ločitve. Če pa je izguba očeta posledica njegove smrti, to težje prenesejo starejši otroci.

1.4 Značilnosti oseb z zaostankom v duševnem razvoju 1.4.1 Razvojne značilnosti Razvojne značilnosti oseb z zaostankom v duševnem razvoju so (Travers, Elliott in Kratochwill, 1993):

DRUG UCEN ISBN 978-961-237-517-1

Pričujoči učbenik pokriva relevantne teme, ki bi jih psihologi morali obvladati in je kljub kompleksnosti napisan enostavno, v lepem in tekočem jeziku, kar zagotavlja njegovo dobro razumljivost.

Ocenjen je kot pomemben pripomoček za izvajanje študijskega procesa, saj te vsebine do sedaj še niso bile dostopne v taki sintezni obliki – niti študentom psihologije niti drugim profilom bodočih šolskih svetovalnih delavcev (pedagogom, socialnim in specialnorehabilitacijskim pedagogom ter socialnim delavcem). Učbenik pa bo v pomoč tudi številnim praktikom – šolskim svetovalnim delavcem in učiteljem pri delu z učenci s posebnimi potrebami.

Iz recenzij

Drugacni_ucenci_FINAL.indd 1

drago žagar je redni profesor za področje pedagoške psihologije. Več kot tri desetletja je predaval pedagoško psihologijo za študente psihologije in predmet Psihologija za učitelje za študente pedagoških smeri študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1992 do 1996 je predaval pedagoško psihologijo tudi študentom psihologije na Centro interuniversitario Ticinese v Luganu v Švici.

Na znanstvenoraziskovalnem področju se je največ ukvarjal z ustvarjalnostjo in nadarjenostjo učencev, obremenjenostjo učencev, individualizacijo

p­ ouka ter preverjanjem in ocenjevanjem znanja. Kot samostojni avtor ali v soavtorstvu je objavil šest knjig ter okoli 190 znanstvenih in strokovnih člankov. Vodil je skupino, ki je izdelala koncept »Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli«.

Med njegova pomembnejša knjižna dela sodijo: Ustvarjalnost: projektno vzgojno delo (1992, v soavtorstvu), Obremenitve osnovnošolcev: posledice in vzroki (1995, v soavtorstvu), Psihologija za učitelje (2009) in Didaktika psihologije v srednjem izobraževanju (2011).

DRAGO ŽAGAR: DRUGAČNI UČENCI

9 789612 375171

DRAGO ŽAGAR

DRUGAČNI UČENCI Oddelek za psihologijo Ljubljana, 2012

1.8.2012 14:10:29