Issuu on Google+


Kristjan Mavri, Anja Mrak, Tina Štrancar (ur.)

Čas in spomin: literatura v kontekstu Zbornik povzetkov s konference doktorskih študentov, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 22. in 23. maj 2013

Ljubljana 2013


Čas in spomin: literatura v kontekstu Zbornik povzetkov s konference doktorskih študentov, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 22. in 23. maj 2013 Uredili: Kristjan Mavri, Anja Mrak, Tina Štrancar Jezikovni pregled: Mateja Gaber Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Oblikovanje naslovnice: Jože Carli © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2013 Prva izdaja Naklada: 100 izvodov Publikacija je brezplačna. Tisk publikacije je finančno omogočil Študentski svet Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 82.0:115(082) ČAS in spomin : literatura v kontekstu : zbornik povzetkov s konference doktorskih študentov, [Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 22. in 23. maj 2013] / uredili Kristjan Mavri, Anja Mrak, Tina Štrancar. - 1. izd. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013 ISBN 978-961-237-580-5 1. Mavri, Kristjan 266935040


VSEBINA Uvodnik...................................................................................................................................... 5 Program konference.............................................................................................................. 6 Medbesedilnost v delih slovenske pisateljice Pavline Pajk..................................... 9 Tanja Badalič Izvori legende o Svetem Gralu na slovenskem Štajerskem in njena kontinuiteta od antike do danes....................................................................................11 Jan Ciglenečki Frankensteinove (in druge) pošasti: intertekstualnost, interdiskurzivnost in koncept transhumanega.........................................................13 Tanja Dominko Spomini na otroštvo v slovenski slovstveni folklori in literaturi..........................15 Manja Gorinšek Po-etika spomina: Rilke, Tolstoj, Heidegger................................................................17 Milosav Gudović Krvavi poldnevnik: protispomin Cormaca McCarthyja............................................19 Kristjan Mavri Med družino in narodom: spomin in identiteta v romanu Cristine García Dreaming in Cuban.................................................................................21 Anja Mrak Post-feministična tendenca sodobne britanske dramatike kot spomin in odziv na feministično angažiranost britanskega gledališča preteklih let........23 Melita Novak Odmev Camõeseve poezije v Prešernovih Sonetih nesreče: teme odtekanja časa, nestalnosti, utvare, deziluzije in smrti...............................25 Špela Oman Pokrivala v slovenski književnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje kot del ohranjanja kulturnega spomina......................................................................27 Ana Perović Spomin in pozaba v sodobni književnosti koroških Slovencev...........................29 Tanja Petrič

5


Tematizacija političnega nasilja in represije v delih slovenskih literarnih ustvarjalk..............................................................................................................31 Megi Rožič Narod, čas in spomin v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (generacija avtorjev po letu 1950).................................................................................33 Maja Smotlak Podobe družinskega spomina v sodobni nemški književnosti: Nebesna telesa Tanje Dückers...........................................................................................35 Tina Štrancar Vodnjak, nihalo in piramida: Heglov znak in Poejev čezznakovni spomin......37 Simona Sušec Pozabljeni del slovenske zgodovine: spomin na robne skupine v nekaterih novejših slovenskih romanih...........................................................................................39 Primož Tanko Preigravanje časa in spomina v srbskem literarnem postmodernizmu...........41 Tanja Tomazin 6

Vpliv zgodnjih literarizacij inkvizicijske snovi na pripovedništvo 19. stoletja...............................................................................................................................43 Veronika Tratnik Diahrona analiza prevajanja rasističnega diskurza v romanu Koča strica Toma....................................................................................................................45 Janko Trupej Struktura časa in vloga spomina v ciklu Lancelot-Graal.........................................47 Miha Zor Presečišče spomina, besedila in podobe v srednjeveški kulturi.........................49 Zora Žbontar


Uvodnik Ideja o znanstveni konferenci, ki bi bila v prvi vrsti namenjena doktorskim študentkam in študentom literarnih ved, je nastala v želji po boljši povezanosti in komunikaciji znotraj »mlajših akademskih krogov«, saj se pogosto dogaja, da predani svoji temi posvečamo premalo pozornosti dialogu s kolegi. V iskanju teme, ki bi bila dovolj lucidna in bi obenem še vedno odpirala dokaj široko polje za raznovrstnost in interdisciplinarnost akademskega dialoga znotraj humanističnih ved, smo se ustavili pri diskurzu Časa in spomina. Tako obsegajo povzetki konferenčnih prispevkov, ki so zbrani v pričujoči publikaciji, široko paleto tematskih področij, od filozofskih do feminističnih pristopov, od srednjeveške literature do postmodernizma, od slovenskega do manjšinskega leposlovja zamejskih Slovencev, kakor tudi prispevke s področij ameriške, angleške, avstrijske, nemške, srbske in španske književnosti. Veseli nas, da je konferenca že prvo leto naletela na tako dober odziv doktorskih študentk in študentov iz vse Slovenije. Prejeli smo veliko prijav – toliko, da žal nismo mogli nastopa na konferenci omogočiti vsem – vendar upamo, da je to zgolj začetek in da bo podobnih konferenc v prihodnje čedalje več. Velika zahvala gre tudi našim profesoricam in profesorjem ter ostalim strokovnim sodelavcem ljubljanske Filozofske fakultete, ki so prisluhnili naši ideji in nam stali ob strani: mag. Mateji Gaber, dr. Tinetu Germu, dr. Matevžu Rudolfu, dr. Ireni Samide, dr. Tonetu Smoleju, dr. Nevi Šlibar in dr. Tomu Virku. Uredništvo Ljubljana, maj 2013

7


PROGRAM KONFERENCE SREDA, 22. maj 2013 13.00 – 14.00 14.00 – 14.30 14.30 – 15.30 15.30 – 16.00 16.00 – 16.30 16.30 – 16.45 16.45 – 17.15

8

17.15 – 17.45 17.45 – 18.15

18.15 – 18.30 18.30 – 19.00 19.00 – 19.30 19.30 – 20.00

Registracija Otvoritev konference Uvodno predavanje dr. Neva ŠLIBAR: Spominski diskurz v sodobni avstrijski književnosti, v zadnjih delih Ilse Aichinger, Elfriede Jelinek in Petra Handkeja Milosav GUDOVIĆ: Po-etika spomina: Rilke, Tolstoj, Heidegger Simona SUŠEC: Vodnjak, nihalo in piramida: Heglov znak in Poejev čezznakovni spomin ODMOR Tina ŠTRANCAR: Podobe družinskega spomina v sodobni nemški književnosti: Nebesna telesa Tanje Dückers Anja MRAK: Med družino in narodom: spomin in identiteta v romanu Cristine García Dreaming in Cuban Melita NOVAK: Post-feministična tendenca sodobne britanske dramatike kot spomin in odziv na feministično angažiranost britanskega gledališča preteklih let ODMOR Janko TRUPEJ: Diahrona analiza prevajanja rasističnega diskurza v romanu Koča strica Toma Špela OMAN: Odmev Camõeseve poezije v Prešernovih Sonetih nesreče: teme odtekanja časa, nestalnosti, utvare, deziluzije in smrti Megi ROŽIČ: Tematizacija političnega nasilja in represije v delih slovenskih literarnih ustvarjalk


PROGRAM KONFERENCE ČETRTEK, 23. maj 2013 10.00 – 10.30 10.30 – 11.00 11.00 – 11.30 11.30 – 12.00 12.00 – 15.00 15.00 – 15.30 15.30 – 16.00 16.00 – 16.30 16.30 – 16.45 16.45 – 17.15 17.15 – 17.45 17.45 – 18.15 18.15 – 18.30 18.30 – 19.00 19.00 – 19.30 19.30 – 20.00

Jan CIGLENEČKI: Izvori legende o Svetem Gralu na slovenskem Štajerskem in njena kontinuiteta od antike do danes Miha ZOR: Struktura časa in vloga spomina v ciklu Lancelot-Graal Zora ŽBONTAR: Presečišče spomina, besedila in podobe v srednjeveški kulturi Veronika TRATNIK: Vpliv zgodnjih literarizacij inkvizicijske snovi na pripovedništvo 19. stoletja ODMOR Kristjan MAVRI: Krvavi poldnevnik: protispomin Cormaca McCarthyja Tanja DOMINKO: Frankensteinove (in druge) pošasti: intertekstualnost, interdiskurzivnost in koncept transhumanega Tanja TOMAZIN: Preigravanje časa in spomina v srbskem literarnem postmodernizmu ODMOR Tanja PETRIČ: Spomin in pozaba v sodobni književnosti koroških Slovencev Primož TANKO: Pozabljeni del slovenske zgodovine: spomin na robne skupine v nekaterih novejših slovenskih romanih Maja SMOTLAK: Narod, čas in spomin v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (generacija avtorjev po letu 1950) ODMOR Tanja BADALIČ: Medbesedilnost v delih slovenske pisateljice Pavline Pajk Manja GORINŠEK: Spomini na otroštvo v slovenski slovstveni folklori in literaturi Ana PEROVIĆ: Pokrivala v slovenski književnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje kot del ohranjanja kulturnega spomina

9


Tanja Badalič Fakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici Primerjalni študij idej in kultur tanja.badalic@ung.si

Medbesedilnost v delih slovenske pisateljice Pavline Pajk Zanimanje za besedila in življenja pisateljic, ki so ustvarjale v prejšnjih stoletjih, se je v zadnjih desetletjih znatno povečalo. Z raziskavo recepcije pisateljic v obdobju, ko so ustvarjale, se nam razkrijejo doslej spregledane povezave med njimi, kar omogoča tudi nove komparativne analize motivnih, tematskih, oblikovnih in slogovnih podobnosti ter raziskavo o literarnih vplivih. V slovenskem etničnem prostoru so se v 19. stoletju pojavila imena in dela avtoric z različnih koncev Evrope, ki so bila sprejeta med slovenskimi izobraženci, avtorji in med prvimi slovenskimi avtoricami, kot je na primer Pavlina Pajk (1854–1901). Zelo pomenljiv je tudi podatek, da je Pavlina Pajk prva avtorica na Slovenskem, ki je napisala daljši nekrolog o francoski pisateljici George Sand (1804–1876) v slovenskem jeziku, kar dokazuje, da je Pajkova dobro poznala njeno življenje in delo. Ravno zaradi tega sem se bolje posvetila njunima opusoma in ugotovila, da je med njima mogoče najti precej podobnosti. V tem prispevku sem se zato posvetila intertekstualnosti v delih Pavline Pajk in morebitnemu vplivu, ki ga je imelo delo George Sand na delo slovenske pisateljice. Literarno delo francoske pisateljice je zelo obsežno, zaradi tega sem se pri tej primerjavi omejila na romane, ki so bili dostopni v slovenskem prostoru v času ustvarjanja Pavline Pajk. Njuna dela so si podobna tako vsebinsko kot kompozicijsko. Prispevek vsebinsko primerja romane Le marquis de Villemer, Slučaji usode in Blagodejna zvezdica, La petite Fadette in Judita ter François le Champi in Najdenec. Motive in druge podobnosti sem zajela tudi iz širšega opusa obeh pisateljic. Predvsem sem se posvetila toposom, saj so pogosti v obeh opusih. V zgodovini književnosti je bilo že večkrat rečeno, da je bilo že vse napisano in da se novejša dela vedno navezujejo na svoje predhodnike.

11


12

Teoretičarka Julia Kristeva označi tekst kot mozaik citatov, v katerem se preoblikujejo drugi teksti (Juvan, Intertekstualnost 9). V primeru Pavline Pajk se ta mozaik kaže na več ravneh: pri izbiri žanra, tematike, motivov, topike in celo besed ter imen junakov. Hkrati pa velja omeniti tudi razmerje med vplivom in intertekstualnostjo. Vpliv naj bi bil osredotočen predvsem na avtorje in avtorstvo ter naj bi temeljil na časovnem in vzorčno-posledičnem zaporedju, medtem ko naj bi intertekstualnost zmanjšala vlogo avtorja, razpustila meje med teksti in med znotrajbesedilnim in zunajbesedilnim svetom ter uveljavila pluralnost (71–72). Pri Pajkovi namreč ne moremo zagotovo trditi, da je nanjo izključno vplivalo delo George Sand, saj na avtorja vplivajo tudi kultura, tradicija, kulturni spomin, skratka vse konvencije, ki so rezultat večdimenzionalne intertekstualne semioze (Juvan, History 61). Zaradi tega bom primerjala njuna opusa tako, da bom poskusila določiti, ali gre v primeru literarnih del Pavline Pajk predvsem za medbesedilne oblike, značilne za sentimentalni roman, ki jih je mogoče najti tudi v delih drugih avtoric iz tega obdobja in ne samo v delih George Sand, in ali je mogoče prepoznati v določenih elementih neposreden vpliv francoske avtorice. Z analizo njunih del želim pokazati, da so se topika in podobni motivi v sentimentalnem romanu ohranili vse do 19. stoletja in se hkrati aktualizirali v skladu s sodobnim časom, v katerem sta avtorici živeli.

Literatura Bogataj-Gradišnik, Katarina. Sentimentalni roman. Ljubljana: DZS, 1984. Juvan, Marko. Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000. –––. History and Poetics of Intertextuality. West Lafayette, IN: Purdue University Press, 2008. Mihurko Poniž, Katja in Tanja Badalič. »French female authors in 19th-century Slovenian territory.« Les rôles transfrontaliers joués par les femmes dans la construction de l‘Europe. (Ur.) Guyonne Leduc. Paris: L‘Harmattan, 2012. 77–96.


Jan Ciglenečki Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Filozofija ciglenecki.jan@gmail.com

Izvori legende o Svetem Gralu na slovenskem Štajerskem in njena kontinuiteta od antike do danes Namen pričujočega prispevka je pregledno orisati trenutno stanje in potek raziskav o nemškem srednjeveškem pesniku Wolframu von Eschenbachu, ki se jim z očetom Slavkom Ciglenečkim posvečava že vrsto let. Osnovni cilj najinega projekta1 je podati odgovor na vprašanje, zakaj je Wolfram nekatere ključne odlomke svojega »Parzivala« lociral prav v okolje slovenske Štajerske, česar sva se lotila s sistematičnim zbiranjem in interpretiranjem obsežnega arheološkega, umetnostno-zgodovinskega, etnološkega in literarnega gradiva. Za tako rekoč vse evropske različice legende o Svetem Gralu je značilno, da so tesno prepletene s plodnostno-vegetacijsko simboliko, kar še posebej velja tudi v primeru Wolframa. Najina osrednja hipoteza je, da so Wolframa na njegovi poti skozi naše kraje navdušile bogate materialne in duhovne ostaline antičnega sveta ter z njimi povezani plodnostno-vegetacijski rituali, ki so se v tem prostoru ohranili globoko v srednji vek in v obliki ljudskih šeg vse do danes. Ključni odlomki pri Wolframu, ki Parzivalovo iskanje Svetega Grala povezujejo z našim prostorom, so opisani v deveti knjigi (IX 497,21– 499,10), kjer se med drugim omenja tudi Hajdina, danes nepomembna vasica na periferiji Ptuja, po kateri je ime dobil Parzivalov stari oče Gandin. Glede na velik pomen, ki so ga v srednjem veku pripisovali genealoškim vezem, to dejstvo še zdaleč ni nepomembno in še manj naključno. Prav omemba tega kraja je ključna vez, ki celotno Wolframovo zgodbo povezuje z misterijskimi plodnostno-vegetacijskimi kulti, saj je bilo prav v Hajdini in bližnjih predelih Ptuja eno izmed najpomembnejših središč mitraizma v celotnem rimskem imperiju. 1  Projekt je plod sodelovanja med Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU in Inštitutom za preučevanje krščanskega izročila (IPKI).

13


14

Arheološka izkopavanja so potrdila tudi obstoj številnih drugih kultov, ki so prav tako tesno povezani s plodnostno-vegatacijskimi rituali, med katerimi velja omeniti zlasti kult Velike Matere Kibele, egipčanske boginje Izide ter nenazadnje avtohtoni kult Nutric (Dojilj), ki ga je prvi opisal nobelovec Theodor Mommsen. Preliminarni rezultati arheoloških, paleografskih, etnoloških in literarnih raziskav govorijo v prid tezi, da so prav ostanki misterijskih kultov, ki so v antiki cveteli na področju današnje Hajdine in Ptuja, odločilno vplivali na to, da je Wolfram Parzivalove prednike povezal prav z našimi kraji. Plodnostno-vegetacijski kulti so s prihodom krščanstva doživeli preobrazbo, ki se je pogosto manifestirala v čaščenju Matere Božje, ki je prav na tem področju še posebno izrazito (Ptujska Gora, Sladka Gora, Lobor idr.). Ostanki antičnih misterijskih kultov so se vse do danes ohranili tudi v obliki ljudskih šeg (kurentovanje in borovo gostüvanje), ki so tesno povezane s plodnostno-vegetacijskimi cikli narave (preganjanje zime). V zvezi z mitološkim izročilom velja izpostaviti tudi raziskave etnologa Zmaga Šmitka, ki ljudske pripovedi o kralju Matjažu povezuje z legendami o Svetem Gralu. Nov val legend o Parzivalu na Štajerskem se pojavi v publicistični literaturi v drugi pol. 19. in prvi pol. 20. stol., pri čemer se izriše opozicija med »slovansko« in »germansko« interpretacijo Wolframovih toponimov. V sredini 19. stol. je v pisnih virih prvič izpričana tudi različica zgodbe, po kateri legendarni »Munsalvaesche«, Gralov grad, stoji na vrhu Boča, medtem ko se v njegovi notranjosti nahaja jezero, po katerem na labodu pluje Parzivalov sin Lohengrin.

Literatura Ciglenečki, Jan. Die Fruchtbarkeitssymbolik in Wolframs von Eschenbach ‚Parzival‘. Dipl. delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005. Ciglenečki, Slavko. Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum. Ljubljana: SAZU, 1987. Janko, Anton. »Parzival in slovenska Štajerska.« Celjski zbornik 30.1 (1994): 191–195. Šmitek, Zmago. Poetika in logika slovenskih mitov. Ljubljana: Študentska založba, 2012.


Tanja Dominko Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Literarne vede tanja.dominko@gmail.com

Frankensteinove (in druge) pošasti: intertekstualnost, interdiskurzivnost in koncept transhumanega Prispevek obravnava ubeseditev motiva umetnega človeka oziroma transhumane pošasti v romanu Mary Shelley Frankenstein in njegov vstop v (post)moderno kolektivno imaginarno z vidika teorije intertekstualnosti, ki že predpostavlja interdiskurzivnost. Literarni diskurz pojmuje kot medij kulturnega spomina, kot medij za proizvajanje pomenov in oblikovanje identitet. Upošteva vpetost literature v kulturno-zgodovinski kontekst in preverja, v kakšnem razmerju je do ostalih diskurzov v družbenem obtoku, kako jih vpija vase in nanje tudi povratno deluje, nastopa kot njihovo stičišče in obenem razgalja principe njihovega delovanja. Pri tem posebno pozornost posveča posthumanim aktualizacijam motivno-tematskih sklopov transhumanega v literaturi in teoriji. Uvodu sledi predstavitev osnovnih teoretskih izhodišč. Najprej na splošno predstavim najvidnejša pojmovanja intertekstualnosti in njihove implikacije v smeri preseganja tradicionalnega dojemanja teksta in avtorstva, hibridnosti ter literature kot kulturnega spomina, nato pa se posvetim interdiskurzivnosti. Sledi problemski del, ki se osredotoča na roman Frankenstein Mary Shelley, hipertekst Patchwork Girl Shelley Jackson in kiborška izvajanja Donne Haraway. Patchwork Girl v postmodernistični maniri kanibalizira (tudi) roman Frankenstein Mary Shelley in intertekstualne ter interdiskurzivne prvine, ki so v njem sicer že prisotne, še potencira, pri čemer igra pomembno vlogo visoka tehnologija. Omenjeni hipertekst vase med drugim umešča teorijo kiborga Donne Haraway, ambivalentnega transhumanega lika oz. »figuracije« na poti v novi etos posthumanega. Ugotavljam, da se na oba omenjena teksta da pogledati v luči literarno-teoretskih hibridov, ki v tem primeru tematizirajo splošno hibridnost, sestavljenost,

15


16

transgresijo meja, in svojo tematiko skušajo ponazoriti na lastnem telesu. Refleksija telesnega podobja in materialne telesnosti spet vodi k Frankensteinu, katerega pošast nenazadnje ne krši simbolnega reda družbe s svojo rabo jezika, temveč prav z grotesknim telesom. S slednjim naposled vstopa v popularno kulturo skozi intermedialno translacijo filma, ki jo v marsičem oropa mnoštva pomenov ter vzpostavi kot označevalca trans-/posthumanega, svarilo pred prilaščanjem prometejske vloge človeka, ki naseljuje kulturni spomin ter omogoča hitro referenco znotraj vrste diskurzov, tudi znanstvenega. Motiv Frankensteina oziroma njegove pošasti torej deluje kot interdiskurzivni element in enostavna referenca znotraj vrste diskurzov, katerega pomen se polni in prazni glede na kontekst. V (post) modernem kolektivnem imaginarnem se je z literarno kanonizacijo in filmsko popularizacijo vzpostavil kot eden osrednjih označevalcev transhumanega in prevelikih človeških apetitov po transcendenci, z različnimi tematizacijami, mediacijami in posledično transformacijami pa dobiva različne vrednostne in tematske poudarke. Z vsako novo navezavo se hkrati utrjuje in transformira, se vedno znova hibridizira. Singularna vizija Mary Shelley se tako preko intertekstualnih navezav pregnete v amalgam, ki zaznamuje kulturni spomin mnogih generacij (Juvan 64). Arhetipsko mejno bitje tudi danes zastavlja vprašanja o tem, kaj pomeni biti »človek« ob vse hitrejšem znanstvenem približevanju fikcije realnosti, prilaščanju stvarniških vlog in vdoru novih tehnologij v vse pore našega življenja. Transhumano konstruirano bitje ostaja eden osrednjih mitov modernosti.

Literatura Haraway, Donna. »A Manifesto for Cyborgs: Science, Technology, and Socialist Feminism in the 1980s.« The Haraway Reader. (Ur.) Donna Haraway. New York, London: Routledge, 2004. 7–45. Juvan, Marko. History and Poetics of Intertextuality. West Lafayette, IN: Purdue University Press, 2008. Jackson, Shelley. Patchwork Girl. Watertown, MA: Eastgate Systems, 1995. Shelley, Mary. Frankenstein. 1831. Oxford: Oxford University Press. 2008.


Manja Gorinšek Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Slovenistika gorinsek@yahoo.co.uk

Spomini na otroštvo v slovenski slovstveni folklori in literaturi V spominu posameznika se zbirajo in usedajo doživetja od otroštva do zadnjega dne življenja. Še posebej se ohranijo izkušnje in dogodki iz mladosti, ko je bila človekova notranjost še vsa mehka in ranljiva. Čeprav današnji način življenja v obdobju nove informacijske tehnologije zajema premalo zgodovinskega spomina in kulturnih korenin, se spomini na skupne trenutke pripovedovanja in druženja različnih generacij ohranjajo. Kolektivni spomin je neke vrste spominska kronika, saj so sporočila s posredovanjem že od nekdaj krožila med ljudmi. Ob tem me spremljajo misli M. Matéta: »Vsaka mladost, pa naj se nam zdi še tako trpka in včasih do marsikoga krivična, je vseeno lepa in za večno naša. Vedno znova jo podoživljamo v sebi in ob drugih« (citirano po Saksida 96). S spominskimi pripovedmi poudarjamo vrednost medgeneracijske povezanosti, saj med bližnjimi krožijo skupne predstave, občutja in načini življenja. Ob zgodbah uokvirjamo dosedanje izkušnje in povezujemo dogodke v določen vrstni red. Stik med starejšim pripovedovalcem in mlajšim sprejemalcem poudarja pomembnost ohranjanja naravne komunikacije, ki najmlajšim pomaga k večji iznajdljivosti, kar je čudovita popotnica za njihovo poznejšo ustvarjalnost. Z živo predstavo pripovedi (ob upoštevanju kompleksnosti folklornega dogodka) otroku »pričaramo« gledališko predstavo ali pa ga obogatimo z osebno zgodbo. V besedilnem svetu literature obravnavani avtorji (France Bevk, Franjo Frančič, Branka Jurca, Tone Partljič in Prežihov Voranc) za razliko od slovstvene folklore prikazujejo doživetja iz otroštva kot nekaj avtentičnega ali fiktivnega. Ob upoštevanju terminološkega opisa J. Kosa so motivi v literarnem delu sestavljeni iz konkretnega gradiva,

17


18

kar pomeni, da lahko gre za ponovljive predstave iz realnega življenja, za tipične like, situacije, dogodke, predmete ali zgodbo. Prikazano je življenje ubogih pastirjev in pestrn, ki so bili kot otroci prisiljeni oditi od doma, se ločiti od družine ter se udomačiti na tuji kmetiji in začeti okušati grenak kruh trdih gospodarjev. Tem otrokom ni bilo z rožicami postlano, ampak je bilo veliko trnja. Navdih za delo in ustvarjanje (prepevanje, igranje in pripovedovanje) jim je dajala ljubezen do svobode. Kot meni France Bevk, »bi bil otrok brez pravljic kot starec, kot svet brez ptičjega petja in brez cvetočih livad« (13). S spominom mladinskih avtorjev se vračamo v čas izseljevanja ljudi, ki so morali zaradi težkih razmer in pomanjkanja delovnih mest v rodni domovini oditi »s trebuhom za kruhom« v daljne kraje, o prezgodnji vključitvi otrok med partizane ter o njihovih spominih na utrakvistične šole. Izraziti sta ljubezen do rodne zemlje in toplina v družinskem okolju, pri čemer so se starši kljub revščini zelo trudili, da bi bili njihovi otroci zdravi in lepo oblečeni. V večini del je mati predstavljena kot dobrosrčna in prijazna oseba, ki je hrano z veseljem ponudila lačnim sosedovim otrokom, oče pa kot skrben in potrpežljiv mož. Na hrano so gledali s spoštovanjem, saj so zelo dobro vedeli, kaj pomeni biti lačen. Zelo pomembna vrednota je prijateljstvo; otroci so si zaupali tegobe, se igrali, kurili ogenj in preganjali koze. Prav toliko kot prijatelj je otroku pomenila žival. Povezanost med otrokom in živaljo je izrazita v Bevkovem delu Lukec in njegov škorec, v katerem je škorec poskrbel za dogodivščine ter dečku dajal oporo, ko je izgubil mater.

Literatura Bevk, France. »Pravljica je umrla.« Zlata voda in druge zgodbe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969. Juvan, Marko. Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: LUD Literatura, 2006. Saksida, Igor. Petdeset zlatnikov. Tržič: Učila, 1998. Stanonik, Marija. Teoretični oris slovstvene folklore. Ljubljana: Založba ZRC, 2001. Škoro Babić, Aida idr. (ur.). Zgodovina otroštva. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012.


Milosav Gudović Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Literarne vede zvontisine@gmail.com

Po-etika spomina: Rilke, Tolstoj, Heidegger Spomin (Andenken) je eden izmed stebrov umetnosti interpretacije. Gre za pramotiv (Urmotiv) slehernega pristnega snidenja z literarno in drugo kulturno dediščino. Spomin je temeljna intenca in nujni pogoj slehernega tolmačenja, ki v posameznih teoretskih okvirih dobi tudi zasluženo obliko pojma. V tem prispevku avtor želi osvetliti predvsem tisto semantično-problemsko plat spominjanja, v središču katere stoji tematika smrti. Naslovna besedna igra po-etika se nanaša na določeno (zunaj)literarno izkustvo, ki presega meje mrtvega, v doktrinarno-kategorialne sisteme zavitega ali celo okamnelega etosa. Predstavi (domnevno ne-smrtnega) individualnega in družbenega obstoja človeka se tu zoperstavlja bolj ali manj jasna podoba živega etosnega odnosa. Le-ta pride na dan ob resnem premišljevanju lastne smrti in smrtnosti. Znameniti platonistični topos – melete thanatou – v tem kontekstu pomeni svojevrsten suspenz, prenehanje in hkrati značilno prevrednotenje, se pravi povzdignjenje vsega, kar si radi prisvajamo kot »obče človeško«. Vsekakor postavimo s takšno topologijo spomina pod vprašaj sam običajni pojem »skupnega« in »splošnega« (svet načel, vrednot, navad ipd.), še posebej z ozirom na t. i. duh časa in njegovo vselej navidezno zmagoslavje. Pričujoči hermenevtični in tanatološki vpogled začne avtor s prebojem v krog Rilkejeve pesniške simbolike. Druga »postaja« na poti je odlomek iz duhovnega zaklada Leva Tolstoja. Oba pisatelja pa sta nedvomno globoko vplivala tudi na filozofsko misel M. Heideggerja. V prepletu teh različnih, a vendar sorodnih pisav se tako naposled pokažejo nekateri zanimivi, bistveni vidiki spominjanja, ki jih lahko opazimo in doživimo le po etiki in za njo. Z drugimi besedami: filozofsko-literarno (kot tudi intimno, faktično) zrcaljenje v smrti nikakor ne poskuša iti stran od etike, temveč si prizadeva doseči njeno zadnjo uganko – njen eksistencialni onstran.

19


Literatura Heidegger, Martin. Bit in čas. Prev. Tine Hribar idr. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. Rilke, Rainer Maria. Časoslov. Prev. Gorazd Kocijančič. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008. –––. Pesmi. Prev. Kajetan Kovič. Ljubljana: DZS, 1977. Tolstoj, Lev. Izpoved. Prev. Borut Kraševec. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2007.

20


Kristjan Mavri Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Literarne vede kristjan.mavri@gmail.com

Krvavi poldnevnik: protispomin Cormaca McCarthyja V kontekstu ozemeljske – posledično pa tudi ekonomske in politične – širitve kontinentalne Amerike »frontier« zaznamuje mejo med poseljenim in (še) neosvojenim prostorom velikih priložnosti in izzivov na zahodu ZDA. Ta meja ima močan ideološki predznak – je sporen simbol, ki je in še vedno služi poustvarjanju in legitimiranju tako zgodovine kot sedanjosti. Iz spopadov med civilizacijami na kolonialni in zatem na nacionalni meji (1600–1820) se je namreč rodila ideja o ameriški posebni usodi in poslanstvu širjenja demokracije, blaginje ter načel svobode, enakosti in pravice. »Resnica«, ki jo utemeljujejo tovrstne mitozgodovinske formulacije, daje občutek moralne pravičnosti, homogenosti in nacionalne pripadnosti. Mitozgodovinske naracije in spomini se prek procesa nenehnega in vztrajnega reproduciranja naposled uveljavijo kot kozmološki nauk o nastanku naroda, obenem pa kompleksno stvarnost zgodovinskih interakcij strnejo v enodimenzionalno zgodbo, vse dokler ne ostane le še skupek simbolov, ikon, sloganov in klišejev. Kot zapiše Richard Slotkin, mitozgodovina postane mnemonični jezik, ki lahko z eno samo podobo ali besedno zvezo evocira celoten kompleks zgodovinskih asociacij (6). Ameriška mitozgodovina priča o odprtih prostranstvih neomejenih možnosti, ki so odločnim in ambicioznim posameznikom omogočala finančni vzpon in duhovno rast. Snovanje narodnega mita in ideologije ameriške izjemnosti je privedlo do demoniziranja prvotnih prebivalcev, saj slednji stojijo na poti ameriškemu političnemu poslanstvu. Takšno razumevanje preteklosti je utemeljilo nacionalno vero v manifestno usodo Američanov kot izbranega ljudstva in upravičevalo njihova stremljenja po ozemlju. Najbolj zaslužni za te romantične interpretacije so seveda pisatelji, ki so v želji po

21


22

nacionalni mitologiji kot za stavo kovali junaške epe o divjem zahodu in stereotipične parabole o plemenitih pionirjih in divjaških Indijancih, kot verodostojne pa so jih opredelili tudi številni politiki in zgodovinopisci, med katerimi prednjači Frederick Jackson Turner in njegov esej »The Significance of the Frontier in American History« iz leta 1983, ki velja za eno najpomembnejših razprav v ameriški zgodovini. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je pestrost etničnih, antirasističnih, feminističnih in okoljskih perspektiv v temne pege spomina dominantnih besedil (zgodb, mitov, zgodovin, politične retorike) prinesla žarek revizionizma. Krvavi Poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu Cormaca McCarthyja iz leta 1985 (slovenski prevod 2011) velja za strahotno kroniko zlate dobe divjega zahoda. V njem ne gre zgolj za inverzijo odnosa žrtev – storilec, kot denimo v vesternih Thomasa Bergerja, Anne Castillo ali Leslie Marmon Silko; McCarthy namreč pogleda v temno srce celotnega stvarstva in »[t]ja noter ni dobro gledati« (McCarthy 29). Na stičišču ameriške, mehiške in indijanske kulture ni arhetipskih junakov in roparjev, so le morilci, posiljevalci, zbiralci ušes, izobčenci in norci. McCarthy iz ameriške mitozgodovine naredi protispomin in v njem razvije zahod, v katerem ni prostora za pravico, moralni red ali boga; tam obstaja le vojna – »Najvišja obrt, ki je čakala svojega najvišjega obrtnika. Tako je bilo in bo« (322).

Literatura McCarthy, Cormac. Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu. Prev. Andrej Hiti Ožinger. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011. Slotkin, Richard. Gunfighter Nation: The Myth of the Frontier in Twentieth-Century America. Norman, OK: University of Oklahoma Press, 1998.


Anja Mrak Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Literarne vede anja.mrak@gmail.com

Med družino in narodom: spomin in identiteta v romanu Cristine García Dreaming in Cuban Salman Rushdie je v Otrocih polnoči zapisal: »[…] spomin ima svojo posebno resnico. Spomin izbira, izloča, spreminja, pretirava, zmanjšuje, poveličuje, pa tudi obrekuje; toda navsezadnje vendarle ustvari neko po svoje skrpano, a vendarle enovito različico dogodkov. In nihče, ki je pri pravi, nikdar ne bo bolj zaupal tuji kakor svoji različici« (311). Ujetost v omejujoče spominske vzorce mnogokrat onemogoča alternativne poglede na pretekle dogodke, saj preteklost zavedno ali nezavedno potvarjamo za upravičenje svojih dejanj, želja in odločitev. Individualni spomini obenem odsevajo širše hegemonične diskurze določene skupnosti, ki podobno kot posamezniki prireja in določa veljavno različico interpretacij resničnosti. Ker je spomin vedno tudi generator pomena, je neločljivo povezan z izgradnjo identitete in umeščanjem posameznika v širši družbeni okvir. Roman Dreaming in Cuban (1992) kubansko-ameriške pisateljice Cristine García prek fragmentirane, večglasne in nelinearne pripovedi spremlja družino del Pino v času komunistične revolucije na Kubi. Pripovedno nit razvijajo Celia, Lourdes in Pilar, ki pripadajo trem generacijam družine del Pino in katerih spomini se v romanu manifestirajo na najrazličnejše, tudi fizične načine. Družino politično in prostorsko loči revolucija, njihova interpretacija spominov in preteklosti pa postane nepremostljiva ovira za zgladitev medsebojnih nasprotij. Družinski odnosi na mikro ravni odsevajo širšo politično situacijo med Združenimi državami Amerike in Kubo ter med dvema nasprotnima si političnima sistemoma – kapitalizmom in komunizmom. Poustvarjanje in vrednotenje spominov v okviru privzetega političnega nazora začrtata ostro ločnico med Celio, kot gorečo podpornico kubanske revolucije, in Lourdes, ki po emigraciji

23


24

v Združene države Amerike popolnoma posvoji kapitalistični način mišljenja. Travmatični spomini, na katerih sta si zgradili svoja prepričanja in identiteto, jima preprečujejo vzpostaviti pristnejši odnos. Roman ravno prek teh dveh likov prikaže kritiko omejujočih družbenih in političnih struktur, nevarnosti polariziranih delitev in nasilja nad ženskim telesom in subjektivnostjo, ki je lastna obema političnima sistemoma. Protiutež predstavlja Pilar, ki v procesu izgrajevanja svoje identitete v medkulturnem položaju odkrije nujnost kritičnega pogleda na osebno in kolektivno zgodovino. Ključni točki romana sta vprašanje identitete in občutek pripadnosti v transnacionalnem kontekstu, ki ju Nira Yuval-Davis označuje kot dinamična procesa in ne kot popredmeteni in nespremenljivi entiteti (199). Roman odstira nevarnosti političnih ideologij, ki si podrejajo tudi individualne spomine in z različnimi vzvodi moči vplivajo na procese oblikovanja identitete. Z večglasno narativno strukturo, menjanjem pripovedne perspektive, uporabo magičnega realizma, dnevniškimi zapisi in vstavljeno pisemsko korespondenco roman predstavlja sodobno družinsko kroniko, kjer enotna zgodovina ne more več obstajati. Na ta način zavrne parcialne poglede, zgodovine in spomine, saj šele konglomerat glasov, alternativnih in marginaliziranih, lahko ponudi bolj objektivno sliko resničnosti in se zoperstavi hegemoničnim in ideološkim vrednotenjem tako preteklosti kakor tudi sedanjosti.

Literatura García, Cristina. Dreaming in Cuban. New York: Ballantine Books, 1993. Rushdie, Salman. Otroci polnoči. Prev. Uroš Kalčič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. Yuval-Davis, Nira. »Belonging and the Politics of Belonging.« Patterns of Prejudice 40.3 (2006): 197–214. EBSCOHost. Splet. 20. 2. 2013.


Melita Novak Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Literarne vede melitanovak@gmail.com

Post-feministična tendenca sodobne britanske dramatike kot spomin in odziv na feministično angažiranost britanskega gledališča preteklih let Britansko gledališče in dramatika ženskih pisateljic 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja sta zaznamovana s feministično angažiranostjo. Dandanes pa se britanska dramatika mlajše generacije ženskih pisateljic odločno odmika svoji predhodni usmeritvi. Pravzaprav se nagiba v smer post-feminizma. Zanj je značilno, da zagovarja nepotrebnost feminističnega angažiranja, saj naj bi feminizem svoje cilje že dosegel. Odziv nanj tako predstavlja post-feministična ideologija, ki zavajajoče ponuja vizijo transformativne politike, ki pa to vseeno ni. Tako post-feministična usmeritev prikazuje ženske kot svobodne v vseh ozirih, spregleda pa zahtevo po njihovi podrejenosti zastavljenim družbenim normam oziroma jo celo podpre. Ženske naj bi bile glede na predstavitev britanskega sodobnega gledališča svobodne in polnomočne aktivne agentke ter oblikovalke svojih želja, telesne podobe, družbenih vlog in drugih aspektov življenja. Ob tem pa sodobne britanske dramatičarke spregledajo ujetost žensk v spone manipulativnega potrošniškega sistema, ki preko medijev, kakršno je tudi gledališče, predstavljajo, zagovarjajo, gradijo in utrjujejo rigidne patriarhalno grajene družbeno-spolne vzorce ter norme maskulinosti in femininosti. Ko govorimo o sodobni britanski dramatiki ženskih avtoric, imamo v mislih tiste avtorice, ki so v zadnjem desetletju pričele z ustvarjanjem za gledališče ter pri tem prejele številne nagrade, veliko pozornosti s strani medijev, ter bile označene kot najbolj obetavne. Tej mlajši generaciji britanskih dramatičark je skupen njihov nekritičen ozir v predstavljanju družbenega spola. Le-temu namreč ne namenjajo kritične presoje ter ga sprejemajo kot naravno dano dejstvo in ne kot konstrukt. S tem pa posledično kot naravne danosti

25


26

sprejemajo tudi konstrukte femininosti in maskulinosti. Sodobne britanske pisateljice dram pravzaprav utrjujejo binarno razčlenjene in umetno zgrajene konstrukte, kar se odraža v njihovih delih z odslikavanjem umetno nastavljene ter domnevno homogene dejanskosti, ki sledi izključno heteronormativni drži, iz nje pa izločijo vse, kar naj vanjo ne bi spadalo ter to posledično označijo kot neobstoječe. Dejanskost, ki jo predstavljajo v dramah, je zgrajena po načelu patriarhalne paradigme, kjer je meja norm femininosti in maskulinosti jasno začrtana. Posredujejo nekakšno verzijo kvazi »svobodne« ženske, ki mora in ki sledi trendom primernosti od oblačenja do obnašanja ter vsega vmes. Pri tem pa igra medijska izpostavljenost dotične dramatike veliko vlogo pri nadaljnjem posredovanju družbeno-spolnih vzorcev, ki jih gledalstvo in bralstvo usvaja ter vgrajuje v percepcijo samih sebe. Pravzaprav sodobne dramatičarke podpirajo rigidnost patriarhalnih družbeno-spolnih pozicij, ki so bile v britanski dramatiki ženskih avtoric že postavljene pod vprašaj, in sicer v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. Sodobna britanska dramatika deluje pod pretvezo zavzetja feministične agende ter navideznim angažiranjem v tej smeri, ki pa to vendarle ni, saj istočasno paradoksno zavrača progresivno delovanje feminizma in ga označuje kot zastarelega in nepotrebnega. Njen namen je privabiti množico, hkrati pa jo potisniti nazaj v patriarhalni homogeni okvir, ki ni v domeni feministične agende. To pa predstavlja anti-feminističen odziv na pretekle dosežke feminističnega gledališkega angažiranja.

Literatura Bordo, Susan. Unbearable Weight: Feminism, Western Culture, and the Body. 1993. London: University of California Press, 2003. Butler, Judith. Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Prev. Suzana Tratnik. Ljubljana: ŠKUC, 2001. Genz, Stephanie in Benjamin A. Brabon. Postfeminism: Cultural Texts and Theories. Edinburgh: Edinburgh University Press, 2009. Wolf, Naomi. The Beauty Myth: How Images of Beauty Are Used Against Women. New York: Morrow, 1991.


Špela Oman Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Romanski jeziki in književnost – Literarne vede oman.spela@gmail.com

Odmev Camõeseve poezije v Prešernovih Sonetih nesreče: teme odtekanja časa, nestalnosti, utvare, deziluzije in smrti Svet portugalskega manierističnega pesnika Luísa de Camõesa in Prešernov pesniški kozmos se na prvi pogled zdita preveč oddaljena, da bi v slednjem lahko iskali odmeve Camõeseve poezije. Pa vendar ima tudi »pisar Luzijáde«, kot ga Prešeren imenuje v Glosi, svoje mesto v premreženem svetu posrednih in neposrednih literarnih stikov, zgledov in navdihov slovenskega pesnika. Čeprav že Slodnjak opozarja, da je Prešeren bral portugalske sonetiste ter da Soneti nesreče »rahlo [spominjajo] na španske in portugalske baročne, zlasti na nekatere Camõeseve sonete« (302), Prešernova navezava na Camõesev idejno-motivni svet za prešernoslovje skoraj v celoti ostaja terra incognita. S pričujočim prispevkom nameravam vsaj delno osvetliti vlogo, ki jo Camões odigra v zapletenem procesu konstituiranja slovenske poezije. Vrzel, ki so jo za seboj pustila stoletja, ko Slovenci nismo razvili lastnega pesniškega jezika, nadomešča Prešeren – ob močnem Čopovem posredništvu – z razgledovanjem po vrhovih evropskega parnasa od antike do romantike ter s sprejemanjem in vpletanjem tujih idej, tem in motivov, ki jih na izviren način prelije v svoj bivanjski položaj in jim tako zagotovi svojo lastno vrednost. Ne enem teh vrhov stoji s svojo poezijo tudi Camões, ki mu nadvse pomembno mesto na zemljevidu evropske književnosti med drugim odmerjajo nemški romantiki (prim. Martins in Garraio 13–44), Prešernu pa ga po vsej verjetnosti približa tudi Matija Čop, ki je znal portugalsko in je v svoji knjižnici hranil Camõeseva dela v izvirniku. Poezija portugalskega pesnika predstavlja most med renesančnim pesništvom, saj je – sploh v začetni fazi – še globoko zasidrana v

27


28

petrarkizmu, in baročnim pesniškim izrazom, ki bo le nekaj desetletij kasneje svoj vrh dosegel s Španci. Kot je značilno za manierizem, umetnostni slog med pozno renesanso in visokim barokom, se renesančni red in harmonija tudi v Camõesevih sonetih umakneta nemiru in tesnobi, občutje sveta, ki veje iz njiju, pa je do skrajnosti prežeto z mračnim spoznanjem o minljivi naravi časa ter neprestanem spreminjanju kot osnovnem gibalu, ki pod taktirko muhaste Fortune utvare znova in znova razblinja v deziluzije, da se za edino gotovost (in celo rešiteljico) v negotovem in nadlog polnem breznu življenja izkaže smrt. Vzporednice s Prešernovimi Soneti nesreče, v katerih pesnik podaja sintezo baročne misli in poustvarja baročno vizijo sveta, se ponujajo tako rekoč same od sebe: Camões toži nad zlo usodo, ki mu vsakršno veselje spreminja v žalost, Prešeren nad »sovražno srečo«, ki sladke obete sprevrača v strup; portugalski pesnik se z nostalgijo spominja srečne preteklosti in jo zoperstavlja nesrečni sedanjosti, slovenski pesnik se, poln domotožja, spominja domače vasi, ki predstavlja nasprotje sedanjih muk; čas, ki beži, prinaša le še večje tegobe, da bi se teh rešila, pa oba pesnika k sebi vabita (prijazno) smrt. S pomočjo primerjalne analize bom v prispevku tako skušala izpostaviti glavne motivno-tematske sorodnosti v njuni poeziji ter nakazati, na kakšen način skozi Prešernov sonetni cikel daljni glas Camõesa šepeta o času, nestalnosti, utvarah, smrti in še čem.

Literatura Martins, Catarina in Júlia Garraio. »Momentos da recepção de Camões na literatura de expressão alemã (séculos XIX e XX).« Camões na Alemanha. (Ur.) Gouveia Delille María Manuela. Coimbra: Centro Interuniversitário de Estudos Germanísticos e Livraria Minerva, 2000. 13–44. Oman, Špela. »La recepción del barroco español y portugués en la poesía de France Prešeren.« Verba Hispanica 18 (2010): 85–102. Slodnjak, Anton. »Opombe.« Pesnitve in pisma. France Prešeren. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962. 276–374.


Ana Perović Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Slovenistične študije ana.peroviceva@gmail.com

Pokrivala v slovenski književnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje kot del ohranjanja kulturnega spomina Oblačila odsevajo človekov odnos do sveta in življenja, vizualno ustvarjajo družbeno hierarhijo, pozunanjajo posameznikovo bit. Pri proučevanju oblačil v literarnih delih z vidika kulturnega spomina se opiramo na Lotmanovo teorijo simbola in znaka, znotraj katere se srečujemo z ustaljenimi označevalnimi praksami, ki neposredno ustvarjajo kolektivni spomin. Prav tako ne moremo mimo temeljnih Halbwachsovih teoretičnih postavk, ki razlikujejo kulturni spomin od zgodovinskega ter postavljajo ločnico med individualnim in kolektivnim spominom. Simbolna vrednost pokrivala je v človekovi zavesti ohranjena kot del kulturnega spomina; znotraj literarnega teksta lahko omenjeni predmeti svojo simbolno moč zajemajo iz tradicionalnega ali iz avtorjevega dojemanja le-te. Zanimajo nas medbesedilna stičišča oziroma razhajanja v pojavitvah pokrival znotraj korpusa preučevanih del; vprašanje je, ali obstaja kontinuiteta v njihovi percepciji (šablonizirana, enkrat že zapisana, celo klišejska) oz. do kolikšne mere je njihov pojav spontan, inovativno uporabljen (variante), za bralca nepričakovan in nikoli prej interpretiran. Če govorimo o kulturnem spominu in kot njegov medij obravnavamo literarno delo, lahko pri dotični analizi govorimo o problemskem sklopu (glede na to, kako jih predpostavi Juvan) medbesedilnosti, v okviru katere nato preučujemo motivno-tematske sklope. Prispevek proučuje pojav moških pokrival v izbranih delih slovenskih pisateljev, in sicer Ivana Tavčarja, Janka Kersnika in Ivana Cankarja z vidika kulturnega spomina. Čas na prelomu iz 19. v 20. stoletje prinaša modne inovacije, politične, sociološke in socialne spremembe, zato so v njem nastajajoča dela toliko bolj primerna za

29


30

analizo. Oblačila in oblačilni videzi, ki v literaturi prevzemajo številne vloge (nastopajo kot znaki, simboli, motivi, izhodišča metafor) in imajo mnogotere funkcije (opis, oris, karakterizacija literarnega lika, satiričnost, grotesknost; z njihovo pomočjo se ustvarja ali razodeva socialni in sociološki ter kulturni kontekst besedila), so del kulturnega spomina in ga soustvarjajo. Navedeni pisatelji so oblačilno kulturo v svoje tekste vključevali na različne načine (pri Cankarju govorimo o oblačilnih kosih, ki prevzemajo vlogo simbola, o čemer pri Kersniku ne moremo govoriti, čeravno njihova označevalna moč deluje tudi z abstraktnimi pomenkami, pri Tavčarju pa se omenjeno zreducira na klasično opisovanje zunanjosti literarnega lika, omogoči pa nam tudi prodoren vpogled v modo časa, ki ga opisuje). Vendarle pa lahko pri obravnavanih govorimo o kontinuiteti tiste osnovne percepcije, ki kot del kolektivnega spomina ohranja status pokrivala kot označevalca družbene veljave posameznika. Pokrivala imajo od nekdaj močno označevalno moč; v tekstu odigrajo vlogo znakovnih upodobitev širših družbenih pojavov. Posamezen predmet, kot je klobuk, torej ne reprezentira samo modnih, temveč tudi kulturne, literarne, in (v slovenski literaturi izrazito) politične smernice. Pokrivalo je banalna in zato tudi tako očitna priča dobe, v njem se ohranja preteklo, je izhodišče prihodnjemu. Deluje z dimenzijo vizualnega in abstraktnega, zato je neizčrpno sredstvo manipulacije (za avtorja) in interpretacije (za bralca).

Literatura Halbwachs, Maurice. Kolektivni spomin. Prev. Drago B. Rotar. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001. Juvan, Marko. Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: LUD Literatura, 2006. Lotman Mihajlovič, Jurij. Znotraj mislečih svetov: človek – tekst – semiosfera – zgodovina. Prev. Urša Zabukovec. Ljubljana: Studia humanitatis, 2006.


Tanja Petrič Filološko-kulturološka fakulteta Univerze na Dunaju Nemška filologija tanja.petric1@guest.arnes.si

Spomin in pozaba v sodobni književnosti koroških Slovencev Za širokopotezno kontekstualizacijo in popularizacijo slovenskokoroške tematike v slovenskih medijih je v zadnjem času najbrž »kriva« Maja Haderlap, ki je s svojim romanom Angel pozabe (Engel des Vergessens) zavest o obstoju sodobne koroško-slovenske beletristike in posebne manjšinske zgodbe ponesla na obe strani meje. Poetična družinska saga, ki na podlagi intimnih zgodb razkriva boleče zgodovinsko pogorišče tik za severno slovensko nacionalno mejo, je roman, ki se žanrsko vpisuje v niz precej popularne fikcionalizirane (avto)biografike, hkrati pa se s svojo »robno« identitetno zgodbo priključuje močnemu toku migrantske in manjšinske literature, ki je v zadnjih letih preplavila nemški knjižni trg. Kljub vsemu pa se, kot ugotavlja v recenziji za Literaturo Matevž Kos, ena osrednjih dilem romana vrti okrog spominjanja in pozabljanja oz. okrog vprašanja »kaj pozabiti in česa se spominjati?«, ki ni zgolj srž osebne identitetne in družinske zgodbe, temveč tudi kolektivne zgodovine, tako slovenske kot avstrijske. Zato verjetno ni naključje, da avtorica svoje pisanje domala zaključuje z besedami: »Angel pozabe je najbrž pozabil izbrisati iz mojega spomina sledove preteklosti. […] Nikoli mi ta angel ne bo stopil pred oči. Ne bo se utelesil. Izginil bo v knjigah. Postal bo zgodba« (210). Odnos do zgodovinskega in intimnega spomina, kot ga fabulativno obravnava Angel pozabe, pa je ena osrednjih nevralgičnih tem pisanja slovenskih avtorjev onkraj avstrijske meje. To dokazuje tudi antologija Zgodbe iz maTjaževe dežele, ki predstavlja reprezentativno panoramo stoletnega proznega ustvarjanja slovensko-koroških avtoric in avtorjev. Zgodbe, ki jih prinaša izbor, so skoraj brez izjeme vpete v horizont koroške zgodovinske izkušnje – boja za domačo

31


32

zemljo in jezik. Gre za literarno ustvarjanje, ki je vsaj do nastopa mladjevcev v šestdesetih letih, gojilo domačijsko povest ter domovinsko in avtobiografsko pisanje, zavezano rodni grudi in ruralnemu okolju kot naravnemu habitatu koroških Slovencev. Čeprav nekateri avtorji segajo po mitoloških temah, ali še dlje v zgodovino (denimo v čas Karantanije), jim tovrstni odmik predstavlja predvsem refleksijsko polje, ki odseva aktualno družbenopolitično stanje in nemalokrat nosi aktivističen naboj. Občutek, vpisan v pričujoče zgodbe, je tragično spoznanje tujosti v lastni deželi in opeharjenosti vpričo velike zgodovine in mačehovskega avstrijskega vaterlanda (očetnjave). Koroška identiteta pa kljub temu ni le zgodovinsko obremenjen in hrepenenjsko tragičen, temveč tudi in predvsem izmuzljiv pojem. Na mesto identitete, ki se konstituira preko spominskega diskurza ali zamolka pozabe, stopi »začasna rešitev« v obliki identifikacije, ki predstavlja tako strategijo preživetja kot tudi neizčrpen vir upanja na boljšo in bolj pravično (kolektivno) prihodnost. Tudi dvojezičnost je v tem smislu dvorezni meč, ki (vsaj navidezno) razdvaja osebnostno integriteto, hkrati pa pomeni najbrž edino možno pot literarnega (predvsem proznega) ustvarjanja koroških Slovencev, ki so se, paradoksalno, šele v nemščini otresli domačijskega ­arhaično-nostalgičnega patosa.

Literatura Goetz, Judith. Bücher gegen das Vergessen: kärntnerslowenische Literatur über Widerstand und Verfolgung. Celovec, Dunaj: Kitab, 2012. Haderlap, Maja. Angel pozabe. Prev. Štefan Vevar. Maribor: Litera, 2012. Kos, Matevž. »Tako rekoč slovenski roman.« Literatura 25.259/260 (2013): 255–264. Leben, Andrej (ur.). Zgodbe iz maTjaževe dežele: antologija slovenske proze na avstrijskem Koroškem. Ljubljana: Študentska založba, 2011.


Megi Rožič Fakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici Primerjalni študij idej in kultur megi.rozic1@gmail.com

Tematizacija političnega nasilja in represije v delih slovenskih literarnih ustvarjalk Prispevek obravnava tematizacijo izkušnje političnega nasilja in represije v pesmih Ljubke Šorli, Vere Albreht in Katje Špur ter v drami Mire Mihelič. Pod pojmom političnega nasilja in represije sta bila obravnavana politična sistema fašizma in nacizma in z njima povezano nasilje nad žensko, ki je glavna protagonistka obravnavanih del; v obliki internacije v zaporih in koncentracijskih taboriščih, zaslišanj in raznih oblik fizičnega in psihičnega nasilja v času druge svetovne vojne. Prispevek podaja tudi kratko primerjavo med doživljanjem političnega nasilja s strani ženske in moškega, tako da primerja dela navedenih avtoric z deli tržaškega literarnega ustvarjalca Borisa Pahorja. Literarna dela, vključena v obravnavo, bodo motivno-tematsko obdelana, izpostavljene bodo skupne značilnosti med deli literarnih ustvarjalk, poleg tega bodo posebej poudarjeni tudi motivi in teme, ki so specifični za ženske literarne ustvarjalke in se kasneje, v primerjavi z moškim literarnim ustvarjalcem, ne pojavljajo ali ne tako eksplicitno. Obravnavana dela so pogojevale krute življenjske razmere slovenskega naroda v času pred, predvsem pa med drugo svetovno vojno – času okupacije slovenskega ozemlja, raznarodovalne politike in množičnega genocida. Njihov nastanek lahko povezujemo s poskusom ugovora, reakcije – velikokrat edine možne – na nasilje, krivične dogodke in ravnanja, ki jim je bil človek priča. Iz teh del odsevajo trpljenje, bolečina in teža krivice, hkrati pa ostajajo trajen in neizbrisen opomin na nečloveške razmere. Lirski opus pesnice Ljubke Šorli preveva milina in tankočutnost, v svoji bolečini in trpljenju spaja individualno usodo z raznarodovalni politiki izpostavljenim trpečim slovenskim narodom. Uteho in mir

33


34

išče in najde v stiku z naravo in Bogom, v veri pa išče in najde tudi pomiritev in upanje na pravičnejše življenje po smrti. V pesniškem svetu Vere Albreht in Katje Špur, ki je neposredno vezan na taboriščno stvarnost in zbran v zbirki Ravensbriške pesmi, je zaslediti ostro kritiko režima in političnega sistema, ki v svoji omejeni viziji prihodnosti zapostavlja in uničuje človeške množice. V njunih pesmih pride jasno do izraza gnev, želja po uporu in radikalni nastop zoper krivične razmere, v katere je zašlo človeštvo, kjer človekovo življenje in dostojanstvo nista več cenjeni in spoštovani vrednoti. Njuna lirika ni zgolj krik teptanega in trpečega človeka, temveč tudi ostra in eksplicitna obsodba, napoved maščevanja in odločen nastop za svobodnejšo in pravičnejšo prihodnost. V drami Mire Mihelič Svet brez sovraštva lahko najdemo višek političnega nasilja in represije nad žensko, saj politični režim izkorišča njeno fiziološko sposobnost rojevanja potomcev v prid ideološkim težnjam. V drami pride do popolne negacije in upora zoper fašistični in nacistični ideal ženske kot tiste, ki je zadolžena za preskrbo zadostne količine »človeškega materiala« za vojno in njene namene. Obravnavana literarna dela ostajajo neizbrisen spomin na trpljenje, boleče in velikokrat nečloveške življenjske razmere, ki so jim bili njihovi avtorji izpostavljeni. Hkrati ostaja ta literatura tudi opomin na kruta poglavja človeške zgodovine, kjer je človek v imenu ideologije brezobzirno trpinčil in moril sočloveka.

Literatura Mihelič, Mira. Svet brez sovraštva. Trst: Gregorčičeva založba, 1945. Mihurko Poniž, Katja (ur.). Uporno sem viharjem kljubovala. Mednarodni simpozij ob stoletnici rojstva pesnice Ljubke Šorli. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici, 2010. Muser, Erna (ur.). Ravensbriške pesmi. Murska Sobota: Pomurska založba, 1977.


Maja Smotlak Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem Slovenistika maja.smotlak@zrs.upr.si

Narod, čas in spomin v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (generacija avtorjev po letu 1950) V začetku 90. let 20. stoletja se je v skladu z mnogimi družbenopolitičnimi premiki, med katerimi naj bi bila še posebej odločilna osamosvojitev Slovenije leta 1991, slovenski roman oddaljil od nekdanje usmerjenosti k ubesedovanju narodnega spomina in kolektivnih, »velikih« zgodb preteklosti. Namesto tega je v ospredje stopilo tematiziranje sodobne popularne kulture in osebnih, individualnih, »malih« zgodb. Sočasno so se tudi izseka sodobnega slovenskega romanopisja, ki nastaja v Italiji, dotaknile mnogotere korenite družbenopolitične spremembe (npr. propad Tržaške kreditne banke leta 1996, sprejetje zaščitnega zakona leta 2001, vključitev Slovenije v Evropsko unijo leta 2004, vstop Slovenije v schengensko območje leta 2007). Pri starejši generaciji slovenskih romanopiscev iz Italije (Boris Pahor, Alojz Rebula) je razvidno, da se kljub omenjenim spremembam tudi v svojih najsodobnejših romanih, objavljenih med letoma 1990 in 2012, še naprej zadržujejo večidel pri narodovem, kolektivnem spominu zlasti na prvo polovico 20. stoletja, čas fašizma, nacizma in ogroženosti slovenstva. Mlajša generacija osmih avtorjev, rojenih po letu 1950 (Marij Čuk, Dušan Jelinčič, Jasna Jurečič, Marko Sosič, Igor Škamperle, Vilma Purič, Matjaž Klemše in Erik Sancin), kljub spremenjenim okoliščinam pogosto ohranja v svojih enaindvajsetih romanih vez s temo narodne identitete. Temeljna razlika s starejšo generacijo avtorjev je v umeščanju literarnih likov pretežno v drugo polovico 20. stoletja in začetek 21. stoletja. Zgolj v dveh romanih se pripoved odvija v zgodnejših zgodovinskih obdobjih. Kljub temu pa se pripovedi večidel le na videz oddaljujejo od vezanosti na narodovo preteklost iz začetka 20. stoletja, saj se v literarne like mestoma vtihotaplja močan občutek dolžnosti do polpretekle

35


36

zgodovine. Osrednji literarni liki so večidel mlajši pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji, katerih izhodiščni pogled na narod je preko družinske vzgoje vse od otroštva usmerjan k skupni preteklosti. Največkrat gre za podoživljanje obdobja fašističnega in nacističnega trpinčenja Slovencev, povojnih pobojev in priseljevanja Italijanov iz Istre na območje Tržaške pokrajine. Spomini na sovražno vzdušje med Slovenci in Italijani so posredovani na podlagi pričevanja starejših generacij, ki preko ohranjanja omenjenih spominov vzdržujejo tudi odnos nezaupljivosti med narodoma. Vendar se v večini primerov v likih mlajše generacije nakaže želja po preseganju pred/med/povojnih spominov, saj so ti zanjo obremenjujoči, omejevalni in odvečni v globaliziranem svetu, kjer prihaja do povezovanja narodov. Poskusa oddaljitve od spominske zapuščine slovenske manjšine se lotijo preko tkanja prijateljskih in ljubezenskih zvez s pripadniki italijanskega naroda, preko odhoda v osrednjeslovenski prostor ali preko notranjega, zasebnega zavračanja stare miselnosti. Poskusi pobega stran od »podedovanega« spomina večinoma propadejo, saj se preteklost in spomini izkažejo za močnejše od pomembnih družbenopolitičnih premikov sodobnosti. Zmaga slednjih pa nasprotno s pričakovanji ne utrdi posameznikove navezanosti na narodno skupnost, temveč zgolj poudari njegov neuspeli poskus preobražanja stvarnosti ter ga pušča osamljenega in izoliranega v svetu drobečih se in fluidnih narodnih identitet ter skupnosti.

Literatura Bandelj, David. »Sodobna proza Slovencev v Italiji. Tipologija romana 1980–2010.« Sodobna slovenska književnost (1980– 2010). (Ur.) Alojzija Zupan Sosič. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. 11–17. Hladnik, Miran. »Čas v slovenskem zgodovinskem romanu.« 36. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. (Ur.) Irena Orel. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/ tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2000. 113–137. Juvan, Marko. Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: LUD Literatura, 2006. Košuta, Miran. E-mejli: eseji o mejni literaturi. Maribor: Litera, 2008.


Tina Štrancar Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Literarne vede tina.strancar@gmail.com

Podobe družinskega spomina v sodobni nemški književnosti: Nebesna telesa Tanje Dückers Francoski sociolog Maurice Halbwachs, oče pojma kolektivni spomin, je bil prvi, ki se je pri raziskovanju spomina odmaknil od dotlej prevladujočih nevro-psiholoških teorij ter začel preučevati spomin z družboslovnega vidika kot socialni fenomen. Po njegovi teoriji je vsak, še tako osebni spomin, v resnici kolektivni fenomen oz. mémoire collective. V knjigi Les cadres sociaux de la mémoire je pri prevpraševanju pojava, kaj povezuje ljudi v socialne skupine, prišel do odgovora »kolektivno spominjanje« in natančneje definiral posamezne spominske skupnosti, med katere sodi tudi družina. Nemška raziskovalca spomina Aleida in Jan Assmann sta Halbwachsove študije kolektivnega spomina razširila z razlikovanjem med kulturnim in komunikativnim spominom, pri čemer slednji sovpada s Halbwachsovim generacijskim spominom. Novodobna nemška spominska literatura se še zlasti v prvem desetletju 21. stoletja manifestira v obliki družinskih zgodb in družinskih oz. generacijskih romanov, ki z različnimi stopnjami avtobiografičnosti črpajo snov (in/ali idejo) iz družinskih spominov. Za družinski spomin je značilno, da ne predstavlja zaokroženega korpusa pripovedi, temveč da ga s pomočjo dialoške naracije med aktom skupnega spominjanja sooblikujejo vsi družinski člani (npr. pri jubilejnih družinskih srečanjih). Z literarizacijo družinskih zgodb tako osebni spomini prehajajo v kulturni spomin. Pri svojih raziskavah spominskega diskurza v sodobnih nemških družinskih zgodbah izhajam iz interdisciplinarne povezanosti kulturoloških, spominskih in literarnih teorij, ki še posebej izpostavljajo vlogo oz. funkcijo leposlovja pri oblikovanju in ohranjanju kulturnega spomina, ter najpomembnejše, pri refleksiji in insceniranju samih procesov spominjanja. Slednje

37


38

želim prikazati na »tipičnem primeru« sodobne nemške družinske zgodbe – romanu Nebesna telesa (Himmelskörper, 2003) izpod peresa berlinske pisateljice Tanje Dückers. Tako kot avtorica sama je tudi protagonistka romana, ki nosi mitološki vzdevek Freya, pripadnica t. i. tretje povojne generacije. Po smrti starih staršev in materinem samomoru se z bratom dvojčkom odloči, da morata nadvse skrivnostno zgodbo njune družine, ki sta jo kot mozaik sestavljala že vse od otroštva, zapisati, in to s čim bolj pravljičnim pridihom. Pripovedni čas romana je torej čas postopnega izumiranja prič holokavsta oz. generacije, ki jo na obdobje vojne še vežejo avtobiografski spomini, in tako predstavlja prav tisti »prag«, za katerim po Janu Assmannu komunikativni spomin ni več mogoč, lahko pa preide v kulturnega. Slikovite scene in fiktivni/inscenirani družinski dialogi, ki spomine podajajo bolj kot ne v obliki nedolžnih zgodb z zamolčanimi in preinterpretiranimi podrobnostmi, ustvarijo večplastni družinski portret, ki odpira zmeraj aktualna vprašanja medgeneracijskih odnosov in pogledov na problematično nemško preteklost.

Literatura Assmann, Jan. Das kulturelle Gedächtnis. Schrift, Erinnerung und politische Identität in frühen Hochkulturen. München: Beck, 2007. Dückers, Tanja. Himmelskörper. Berlin: Aufbau Taschenbuch Verlag, 2003. Halbwachs, Maurice. Das Gedächtnis und seine sozialen Bedingungen. Prev. Lutz Geldsetzer. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1985. Welzer, Harald, Sabine Moller in Karoline Tschuggnall. »Opa war kein Nazi.« Nationalsozialismus und Holocaust im Familiengedächtnis. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch, 2002.


Simona Sušec Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Filozofija susecsimona@gmail.com

Vodnjak, nihalo in piramida: Heglov znak in Poejev čezznakovni spomin Prispevek raziskuje funkcijo spomina v Poejevi kratki zgodbi »Vodnjak in nihalo« in začrtuje osnovne obrise poejevske psihologije, predvsem prek njene umestitve v polje filozofskih zastavkov, ki bodisi neposredno bodisi prek kritike obvladujejo naše razumevanje funkcije spomina v konstituciji izkustva. Osrednja spodbuda za to umestitev je bežna in komaj zapažena sopostavitev Poejeve zgodbe in Heglove obravnave znaka v Enciklopediji filozofskih znanosti v Derridajevem vplivnem članku »Vodnjak in piramida«. Njegova kritika Heglove teorije znaka v okviru metafizične psihologije je dvojna: po eni strani Hegel ne obravnava znaka (in jezika) kot takega, temveč ga vpisuje v sistem psihičnih zmožnosti, ki so same podrejene telosu duha, po drugi strani pa se v njem dovrši tradicija fonocentrizma in logocentrizma. A Derridajevo argumentiranje se ne opira le na Heglovo izvajanje, temveč tudi na imaginarij, ki ga deloma najde na robovih Heglovega besedila (v problematičnih Anmerkungen), deloma pa Derrida v obravnavo vpelje dihotomije, ki, strogo vzeto, niso na ravni Heglove obravnave niti jih ni mogoče v celoti pojasniti z Derridajevo intenco, da bi v kritiki zajel tudi strukturalistično in fenomenološko teorijo pomenjanja. Takšna je predvsem prevedba kompleksa znakovni zor-pomen v antropološki kompleks duša-telo, prek katere Derrida uvede problematiko smrti. Prav to pa je problematika Poejeve kratke zgodbe, ki torej služi kot nekakšno lepilo Derridajeve argumentacije. Derridajeva nenavadna navezava na »Vodnjak in nihalo« je kljub tej konceptualni zmedi produktivna. V zgodbi neimenovanega pripovedovalca, ki popisuje spomin na svoja psihična stanja, ko je bil s smrtno obsodbo pahnjen v ječo in podvržen hudima inkvizicijskima preizkušnjama, je mogoče razbrati posamezne elemente heglovske

39


40

teoretične psihologije: usodnost in izvensvetnost jezikovnega zora (obsodba in zapis), nestabilnost predstavnosti ob čutnem minimalizmu (tema, omedlevica, sanje), vpeljava časa (nihalo) itd. Na podlagi teh elementov je mogoče situacijo zgodbe zajeti kot znakovno. S tem se zgodba navezuje na Heglovo filozofijo in hkrati na zastavke, ki si slednjo prizadevajo kar najdrzneje preseči (npr. Heideggerjevo bistvo človeka kot kazavca). Po drugi strani pa je v zgodbi še mogoče zapaziti ostanke dihotomij, ki ne sodijo v heglovsko psihologijo, kakršna je denimo prej omenjena dihotomija duše in telesa. Opazimo pa, da je v Poejevi pripovedi glede na Heglovo psihologijo spominu pripisana nesorazmerna vloga, na podlagi katere se zarišejo morebitne vrzeli heglovskega zastavka znaka oziroma potreba po nadaljnjih pojasnilih: spomin posreduje med zavestjo in stanji brez zavesti, zaradi česar ga Poe izrecno naveže na problematiko smrti in nesmrtnosti, ali bolje, čezživljenjskosti. Predvsem pa spomin posreduje med elementoma dveh zgodovinsko povsem različnih konceptualizacij jezika: med sodbo (obsodbo) kot elementom, ki funkcionira tako enovito kot beseda in hkrati proizvaja svojo zunanjost v obliki nepredirnega in grozečega predstavnega vrtnica, na eni strani, in pripovedjo, ki komunicira o človekovi najbolj notranji notranjosti in mimo vseh zakonov verjetnosti in nujnosti zagotavlja preživetje zapisovalca, na drugi. To posredovanje je prihajanje k lastni besedi o samem sebi, njena postopna prisvojitev, ki ni le posameznikova osvoboditev, temveč predvsem transformacija jezikovne substance od enkratne, osamljene in usodne enote do verige, ki proizvaja postopni pomen mimo danega smotra ter sama generira in obvladuje časovnost.

Literatura Derrida, Jacques. »Le puits et la pyramide.« Marges de la philosophie. Paris: Les éditions de Minuit, 1972. Hegel, Georg Wilhelm Friedrich. Enzyklopädie der philosophischen Wissenschaften im Grundrisse (1830). Hamburg: Felix Meiner, 1992. Poe, Edgar Allan. »Vodnjak in nihalo.« Konec Usherjeve hiše. Prev. Jože Udovič. Ljubljana: Karantanija, 1993.


Primož Tanko Fakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici / ZRC SAZU Kulturna zgodovina primoz.tanko@zrc-sazu.si

Pozabljeni del slovenske zgodovine: spomin na robne skupine v nekaterih novejših slovenskih romanih Prispevek prikazuje literaturo kot pomemben element oblikovanja kulturnega spomina skupnosti na robne skupine kulturnega in literarnega prostora. Slovenski spomin na obdobje druge svetovne vojne je pogosto zelo poenostavljen in zreduciran na preprosto razumevnaje vojne in njenih protagonistov: partizani kot nosilci narodne osvoboditve in uporniki proti nepravičnemu družbenem sistemu ter domobranci kot izdajalci slovenskega naroda in njegovega osvobodilnega gibanja na enem ideološkem polu. Na drugem pa so domobranci razumljeni kot branitelji domačega ognjišča in državne ureditve nasproti partizanom, ki so okarakterizirani pretežno kot revolucionarji, banditi, ki poskušajo izvesti revolucijo. V takšnem popreproščenem razumevanju sveta pa iz spomina izginejo nekatere skupine prebivalcev, ki jih ti avtorji zopet ozaveščajo kot del kulturnega spomina, konkretneje etnična skupina koroških Slovencev, Judov in Srbov. Znova postajajo del spomina tudi prebivalci obrobnih pokrajin in drugih političnih stališč. Vračajo se predstavniki plemstva in njihovi zaposleni. Ker kulturni spomin pripada tako posamezniku kot skupini, imata oba skupne referenčne točke, ki prikličejo spomin na nek dogodek ali predstavljajo pomemben del identitete. Ravno tako je pomembna literatura, ki preko biografskih ali fikcijskih zgodb predstavlja prostor in čas. Pogosto fikcijska literatura ustvarja pristne občutke spomina nekega časa, saj ima na voljo širši nabor zgodb, likov in razpletov, na ta način pa bolj zgoščeno vzpostavljajo in oblikujejo kolektivni spomin. Drago Jančar v svojih novejših delih (Drevo brez imena, To noč sem jo videl) tako tematizira čas druge svetovne vojne, le da je center

41


42

njegovega pripovedovanja usmerjen v dve skupini, ki po koncu vojne nista več obstajali: premožnejši prebivalci, ki so poleg posesti pogosto izgubili tudi življenje, kot je to natančno ponazoril na primeru Leona in Veronike Zarnik, ki sta bila lastnika gradu in uspešna trgovca. Druga skupina so domobranci, ki za razliko od prvih povojnih del niso prikazani črno-belo, čeprav so nasprotovali partizanskemu/komunističnemu prevzemu oblasti in so bili po vojni večinoma pobiti ali pa so emigrirali, spomin nanje pa je bil izbrisan. Dušan Šarotar v svojem delu Biljard v Dobrayu predstavi usodo judovske skupnosti v Prekmurju in opomni na holokavst in madžarsko nadvlado. Pogosto je zavedanje Prekmurja kot pokrajine nekje daleč, to pa tudi sovpada z drugačno usodo skozi zgodovino, saj se je le tam vse do druge svetovne vojne ohranila judovska skupnost, ki pa je delila usodo ostalih Judov na Madžarskem. Maja Haderlap v svojem romanu Angel pozabe predstavlja spomine na mladost dekleta, ki se sooča z življenjskimi zgodbami družine in znancev na avstrijskem Koroškem, ki so med drugo svetovno vojno doživljali podobno usodo kot ostali prebivalci Slovenije, vendar o njihovih zgodbah v Sloveniji izvemo kaj malo, saj zavedanje o germanizaciji in koroških partizanih v centru pravzaprav ni prisotno. Literatura postaja in ostaja pomemben del oblikovanja kulturnega spomina. Ta ustvarja pogoje tudi za zavedanje preteklosti obrobnih skupin v novejši zgodovini, pri tem pa kot orodje uporablja širok nabor pripovednih struktur, motivov in tem, ki so izven dosega zgodovinopisja.

Literatura Haderlap, Maja. Angel pozabe. Prev. Štefan Vevar. Maribor: Litera, 2012. Jančar, Drago. Drevo brez imena. Ljubljana: Modrijan, 2008. –––. To noč sem jo videl. Ljubljana: Modrijan, 2010. Šarotar, Dušan. Biljard v Dobrayu. Ljubljana: Študentska založba, 2007.


Tanja Tomazin Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Literarne vede trajna@gmail.com

Preigravanje časa in spomina v srbskem literarnem postmodernizmu Postmodernizem v širšem smislu predstavlja literarno obdobje, ki je sledilo modernizmu in je v Srbiji trajalo približno deset let – od izida prvega v celoti postmodernističnega romana Hazarski besednjak (Hazarski rečnik, 1984) Milorada Pavića do polemike o postmodernizmu leta 1996. V ožjem smislu postmodernizem pomeni literarno smer s svojo specifično poetiko, ki se zgleduje pri borgesovski eruditivni fantastiki in za katero so značilni konec metafizičnega mišljenja, razpad velikih zgodb (predvsem Zgodovine in Ideologije), nova senzibilnost, spoštovanje in neobremenjeno koriščenje najrazličnejših tradicij, visoka stopnja ustvarjalnega samozavedanja (postopki samonanašalnosti) in skrajno problematiziran odnos med stvarnostjo in fikcijo. V postmodernizmu se dominanta iz modernistične epistemološke spremeni v ontološko (McHale), kar kaže na spremembo v dojemanju časa in spomina – dveh osnovnih komponent zgodovine. Tihomir Brajović v Kratki istoriji preobilja (2009) glede na njun odnos do zgodovine razlikuje med dvema žanroma srbskega romana od devetdesetih let dalje: novozgodovinskim romanom (D. Ćosić, A. Isaković), ki se pri prevpraševanju novejše nacionalne zgodovine poslužuje pretežno tradicionalnih postopkov, in postmodernističnim romanom, znotraj katerega izpelje tri modele. Prvi je zgodovinski manirizem, po Miloradu Paviću tudi »pavićevska paradigma« preigravanja statusa resničnosti, drugi je zgodovinski homologizem, po Davidu Albahariju tudi »albaharijevska paradigma« skepse in nezaupanja v zgodovinski spomin, tretji pa je model karnevalizma, po Svetislavu Basari tudi »basarjanska paradigma« ludističnega vzgodovinjanja sodobnosti. Pri vseh modelih gre za zanikanje velike zgodbe in poigravanje s komponento časa, kateremu je postmodernistična misel snela masko linearnosti,

43


44

da lahko pod njo vsak posameznik uzre drugačen obraz. V besedilu se to kaže predvsem v konceptu cikličnosti in poljubnem povezovanju med seboj časovno oddaljenih dogodkov. Srbska postmodernistična literatura se je usmerila stran od aktualnega političnega dogajanja, saj izhaja iz miselne podlage, da Resnica ne obstaja in je vse stvar interpretacije. Pridržala si je pravico, da opisuje svet okrog sebe in ga pri tem ne želi spreminjati ali poučevati. Gre za veselo igranje z diskurzom, kar Mihajlo Pantić v Kapetanu sobne plovidbe (2003) imenuje »postapokaliptični hedonizem«. Ravno takšna drža postmodernistične literature in zgledovanje pri tujih vzorih, s tem pa odmik od tradicionalnega in nacionalnega, so izzvale polemiko v Književnih novinah leta 1996. Polemika je pomenila soočenje postmodernističnega (liberalnega) in tradicionalističnega (konzervativnega) krila. Ob razpadanju Jugoslavije je srbska narodna zavest doživljala težke preizkušnje, zato so se okrepili prigovori, da bi se literatura morala okleniti domače tradicije in književnosti. Zopet je pretil zdrs v primež politike, iz katerega se je komajda in še zdaleč ne v celoti izvila. Kasneje je postalo razvidno, da se je razvojni tok postmodernizma v času polemike v grobem že zaključil, medtem ko postmodernistična poetika z mislijo, da so edina stalnica gibanje, drsenje, derridajevska »razlika«, še danes prežema marsikatero besedilo. S predrugačenima konceptoma časa in spomina pa zgodovina še vedno ostaja najmočnejši skupni imenovalec sodobne srbske literature.

Literatura Brajović, Tihomir. Кратка историја преобилја: критички бедекер кроз савремену српску поезију и прозу [Kratka istorija preobilja : kritički bedeker kroz savremenu srpsku poeziju i prozu]. Zrenjanin: Agora, 2009. Jerkov, Aleksandar. »Постмодерно доба српске прозе [Postmoderno doba srpske proze].« Antologija srpske proze postmodernog doba. (Ur.) Boško Petrović, Aleksandar Tišma, Sava Damjanov, Đorđe Pisarev. Beograd: Srpska književna zadruga, 1992. 5–61. Pantić, Mihajlo. Капетан собне пловидбе: puzzle IV [Kapetan sobne plovidbe: puzzle IV]. Novi Sad: Dnevnik, 2003.


Veronika Tratnik Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Literarne vede gmd.ljubljana@gmail.com

Vpliv zgodnjih literarizacij inkvizicijske snovi na pripovedništvo 19. stoletja Predmet omenjenega referata je preučevanje vpliva inkvizicijskih sodišč in verskega nasilja v evropskem in čezmorskem geografskem prostoru na izbor imaginarija literarnih del 19. stoletja. S pomočjo duhovnozgodovinske in recepcijsko-estetske metode utemeljujemo domnevo, da je bila navezava predromantičnih literarnih ustvarjalcev na razsvetljenske dokumentarne vire o delovanju inkvizicijskega aparata temeljno izhodišče za vse nadaljnje literarne obdelave omenjene snovi. Prek ovrednotenja ustreznega zgodovinskega in literarnega gradiva se nam razkrijejo bistvene točke in transformacije procesa literarizacije inkvizicijske tematike v obdobju od evropskega razsvetljenstva do sodobnosti. V raziskavi bomo odgovorili na vprašanje, v kakšnih interakcijah so zgodovinski viri, predhodne literarizacije motivov in razgledanost potencialnih avtorjev vplivali na nastanek novih literarnih interpretacij inkvizicijske snovi, obenem pa ugotovili, kaj je botrovalo dejstvu, da je literarizacija inkvizicijskih grozot doživela svoj prvi in hkrati najbogatejši vrhunec prav ob prelomu 17. stoletja. Prvotne invektive zoper inkvizicijsko preganjanje in skorumpirano Rimskokatoliško cerkev je najti že znotraj družbenokritičnega pesniškega ustvarjanja okcitanskih trubadurjev, ki so v času albižanskih križarskih pohodov posodili svoj glas številnim žrtvam verskih pokolov. O takratnem dogajanju na ozemlju južne Francije se lahko seznanimo preko zgodovinskega pričevanja G. de Tudela. Obdobje poznega srednjega veka in renesanse daje vtis relativne skromnosti glede literarnih aktualizacij inkvizicijske snovi. Njene sledi opažamo predvsem v junaški epiki (pregoni Saracenov, križarstvo) in v upodobitvah procesov zoper verske reformatorje. Pravi vzpon literarizacije inkvizicijskih motivov zasledimo šele v razsvetljenski družbenokritični prozi

45


46

(Voltaire, A. R. Le Sage, G. Casanova), v predromantični tradiciji grozljivega romana (W. H. Ireland, A. Radcliffe, M. G. Lewis, C. R. Maturin) ter v predromantični oz. romantični dramatiki in romanopisju (F. von Schiller, P. B. Shelley, V. Hugo, E. A. Poe, G. Aguilar), ki se v marsičem navezujejo na dokumentarna dela razsvetljenskih avtorjev (C. Dellon, 1688; J. Coustos, 1745; A. Gavin, 1716). Med znamenitimi žrtvami inkvizicije, ki so v literarni zgodovini doživele največ interpretacij, nesporno vodi Devica Ivana Orleanska, z manjšo odmevnostjo ji sledita še Galileo Galilei in Jan Hus, kot najprivlačnejše inkvizitorske osebnosti pa so znotraj literarnega ustvarjanja obveljali Tomás de Torquemada, Bernardo Gui in Konrad Marburški, z zloglasnim dominikanskim redom vred. Njihove motivne transformacije, temelječe na stopnjevanem metaforičnem pomenu, zasledimo celo v književnosti 20. stoletja, ko so posamezni avtorji inkvizicijo domiselno uporabili v socialno- in političnokritične namene (B. Brecht, J. Andrzejevsky). Dejstvo, da se inkvizicijska hegemonija in verski spopadi, kakršne so poznali zlasti v romanskih deželah in luteranskih središčih, naših krajev skorajda niso dotaknili, se odraža tudi v domačem literarnem ustvarjanju, saj med slovenskimi avtorji ne zasledimo kaj dosti primerov inkvizicijske tematike. Starejša zgodovinska proza se ji je še najbolj približala z obravnavo ključnih osebnosti iz časa slovenskega reformacijskega gibanja, pri čemer sta najvidnejšo vlogo odigrala Peter Kupljenik in Primož Trubar (A. Budal, M. Malenšek), v zadnjih desetletjih pa ne gre prezreti niti modernističnega in postmodernističnega romana (D. Jančar, D. Merc).

Literatura Baigent, Michael in Richard Leigh. Inkvizicija. Prev. Nataša Peternel. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Iser, Wolfgang. Bralno dejanje: teorija estetskega učinka. Prev. Darko Dolinar. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001. Jauss, Hans Robert. Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika. Prev. Tomo Virk. Ljubljana: LUD Literatura, 1998. Peters, Edward. Inquisition. Berkeley: University of California Press, 1989.


Janko Trupej Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Prevodoslovje janko.trupej@gmail.com

Diahrona analiza prevajanja rasističnega diskurza v romanu Koča strica Toma Problematika prisotnosti rasističnega diskurza o Afroameričanih v leposlovju je v ZDA predvsem od druge polovice 20. stoletja dalje deležna precejšnje pozornosti, medtem ko v Sloveniji za tovrsten diskurz v prevedeni ameriški literaturi doslej ni bilo veliko zanimanja. V prispevku na podlagi petih slovenskih priredb (1853 (2×), 1918, 1934, 1954) romana Uncle Tom’s Cabin (1852) obravnavamo slovenske strategije za prevajanje rasističnega diskurza o Afroameričanih v različnih zgodovinskih obdobjih. Pri analizi se osredotočamo na prevajanje naslednjih sestavin: terminologije za označevanje temnopoltih, eksplicitno rasističnega diskurza in afroameriške angleščine. Na podlagi opravljene mikrostrukturne primerjave izvirnika s prevodi ugotavljamo, kako so premiki vplivali na makrostrukturno raven obravnavanega besedila; kako so npr. spremenili karakterizacijo posameznih pripovednih oseb in medosebnih odnosov. Tako pri prvih treh sekundarnih prevodih iz nemščine kot tudi pri novejših prevodih iz angleščine gre za precej skrajšane priredbe in posledično so že zaradi tega dejstva rasistične prvine ohranjene v različnem obsegu, vendar smo le pri analizi priredbe iz socialističnega obdobja identificirali cenzuro eksplicitno rasističnega diskurza. Na podlagi pregleda zapisov o temnopoltih v slovenskem tisku iz različnih obdobij smo ugotovili, da so na strategije za prevajanje tovrstnega diskurza občutno vplivali nekateri socio-politični dejavniki. Izražanje rasističnih pogledov je bilo do konca 2. svetovne vojne razmeroma pogosto in družbeno sprejemljivo, medtem ko se je v obdobju socializma zaradi različnih razlogov odnos do temnopoltih – vsaj na deklarativni ravni – spremenil. Afroameriška angleščina ni bila upoštevana v nobenem izmed obravnavanih prevodov in tudi slogovna zaznamovanost

47


48

izvirne terminologije za označevanje temnopoltih večinoma ni bila ohranjena. Zaznamovanost različnih zadevnih slovenskih izrazov se je skozi zgodovino sicer bistveno spreminjala; do teh ugotovitev smo prišli na podlagi pregleda pogostosti uporabe relevantnih izrazov v tisku, konteksta, v katerem so bili uporabljeni, in pregleda ustreznih gesel v slovarjih. Za izraza »črnec« in »zamorec«, ki se v prevodih uporabljata najbolj pogosto, smo npr. ugotovili, da sta bila do konca 2. svetovne vojne nevtralna in rabljena sinonimno. Slednji izraz je sicer kmalu po vojni postal pejorativen, vendar rezultati ankete, s pomočjo katere smo leta 2012 ugotavljali sodobno slovensko senzibilnost glede zaznamovanosti zadevne rasne terminologije, nakazujejo, da »zamorec« niti danes ne sodi med najbolj negativno zaznamovane izraze za označevanje temnopoltih. Poleg manjše prisotnosti eksplicitno rasističnega diskurza je tudi nevtralizacija najbolj rasističnih izvirnih izrazov (predvsem manj zaznamovano oz. celo nevtralno prevajanje rasističnega izraza »nigger«) vplivala na makrostrukturno raven slovenskih različic romana Uncle Tom’s Cabin in posledično na recepcijo tega literarnega dela v Sloveniji, ki se občutno razlikuje od recepcije v izvirnem literarnem sistemu.

Literatura Stowe, Harriet Beecher. Koča strica Toma ali življenje črncev v suženjskih državah Amerike. Prev. Olga Grahor. Priredba Kristina Brenk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1954. –––. Koča strica Toma: izbor iz romana istega imena. Prev. Olga Grahor. Ljubljana: Založba Tiskarne Merkur v Ljubljani, 1934. –––. Stric Tomaž ali življenje zamorcov v Ameriki. Prev. Janez Božič. Celovec: J. Leon, 1853. –––. Stric Tomova koča ali Življenje zamorcov v robnih deržavah svobodne séverne Amerike. Prev. Franc Malavašič. Ljubljana: Janez Giontini, 1853. –––. Stric Tomova koča: povest iz suženjskega življenja. Prev. Silvester Košutnik. Ljubljana: Anton Turk, 1918. –––. Uncle Tom’s Cabin. 1852. Connecticut: Tantor Media, 2008.


Miha Zor Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Umetnostna zgodovina miha.zor@gmail.com

Struktura časa in vloga spomina v ciklu Lancelot-Graal V prispevku bo najprej analizirana literarna struktura časa oz. časovnosti v viteških romanih iz cikla Lancelot-Graal, posebej bo v ozir vzet prvi roman iz cikla Estoire del saint Graal. Prvo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je tako vprašanje o času v tem literarnem delu, najpreprostejši odgovor pa bi lahko dali povsem natančni časovni podatki, navedeni glede na pripovedovalca zgodbe: ta svoj čas opredeli kot leto 750, saj jo umesti 717 let po Kristusovem trpljenju, in tudi ko po obširnem uvodu preneha govoriti o sebi oz. utemeljevati, od kod zgodba, ki jo bo vsak čas začel pripovedovati, je v kronološkem smislu čas literarnega dogajanja povsem jasno določen: začne se takoj po Kristusovi smrti, torej leta 33, nadaljuje pa leta 75. A te časovne točke za samo strukturo pripovedi niso bistvene, zanimive so predvsem zato, ker je prek njih določeno sidrišče zgodbe, ki je tudi njena izhodiščna točka: namreč Kristusov pasijon in njegov odrešenjski pomen, ki motivira ves nadaljnji razvoj pripovedi. Z gledišča literarne strukturiranosti pa je veliko bolj zanimiv odnos do časa, kakršen se kaže v razumevanju trajanja. Tu je mogoče ločiti predvsem dve časovnosti: prva je vezana na »vsakdanje«, »zemeljsko«, »človeško« dogajanje in dejavnost, npr. na opis, kako je Jožef iz Arimateje prišel v zapor in iz njega, pa tudi na Jožefovo poznejše širjenje krščanstva – tudi če namreč v dialogu z neverniki pripoveduje versko zgodovino kot teološko utemeljitev, je ta dialog po trajanju jasno omejen kot trajanje tega govora; druga časovnost pa je časovnost »razodevanja« verskih resnic, ki se dogaja na način videnj, razdelanih v bogatih, obširnih podobah, katerih trajanje se zdi neomejeno, brezčasno. To spoznanje vodi v vprašanje, ali je imela tolikšna imenitnost podob, s katerimi so ponazorjene verske resnice,

49


50

tudi ob nastanku dela sočasen namen: je bila morda posledica hotenja, tedanjega bralca romana utrditi v veri in mu olajšati predstavo o metafizičnih vsebinah, kakršna je npr. troedinost oseb krščanskega Boga? Odgovor na to vprašanje bo avtor iskal tudi v srednjeveškem razumevanju spomina oz. spominskih podob, ki bi olajšale vtis želenih vsebin v spomin, zato bo v prispevku zgoščeno predstavljena tudi srednjeveška recepcija antičnih razprav o spominu in njihovo preoblikovanje, upoštevan pa bo tudi za te romane značilen strukturni postopek, tj. časovno napovedovanje prihodnjih (zgodbenih) dogodkov oz. spominjanje/opominjanje (bralca) na pomenljivost prej opisanega za dogodke na nekem poznejšem mestu v pripovedi. Analizirani bodo torej načini, na katere pripovedovalec besedilno budi/aktivira bralčev spomin, in razumevanje časa, kakršno se izkazuje glede na razmerje med časovno zaporednimi dogodki. Nato bo na primerih iz več rokopisov predstavljeno, katere dele pripovedi so tudi slikarsko upodobili in kakšna bi lahko bila njihova funkcija, upoštevajoč mesto podobe glede na besedilo: predhodna ilustrativna napoved tega, kar bo prebrano; opozorilo na najpomembnejša in premisleka vredna mesta v sledeči ali sočasni pripovedi, pri čemer bo interpretacija upoštevala tudi razmerje med številom upodobitev »prve« in »druge« časovnosti.

Literatura Carruthers, Mary. The Book of Memory. Cambridge: Cambridge University Press, 2008. –––. The Craft of Thought: Meditation, Rhetoric, and the Making of Images. 400–1200. Cambridge: Cambridge University Press, 1998. Stones, Alison M. The Lancelot-Graal Project. University of Pittsburgh, 1996–2013. Splet. 20. 3. 2013. Yates, Frances A. The Art of Memory. London: Pimlico, 2012.


Zora Žbontar Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Humanistika in družboslovje – Umetnostna zgodovina zora.zbontar@gmail.com

Presečišče spomina, besedila in podobe v srednjeveški kulturi V prispevku so predstavljeni številni pogledi na spomin v srednjem veku. Poudarek je na iskanju učinkov, ki jih je sprožil preplet pisane besede in podobe. V ospredju prispevka je analiza, kako je literarno besedilo v povezavi s podobo aktiviralo bralčev spomin in kakšne so bile metode urjenja spomina za natančno pomnjenje zapisanega. Pomnjenje besedila je igralo pomembno vlogo v srednjeveškem izobraževanju, zato je osvetljena predstavitev prepleta besedila in podobe kot mnemotehničnih pripomočkov. Bestiarij, s poudarkom na alegorični razlagi živali in naravnega sveta z moralnim podukom, je z vizualno podobo, prepletom besede in slike, služil med drugim za učenje inventivnih tehnik spomina. Opisi živali so spodbudili mentalne slike, ki so jih v sklenjeno celoto dopolnjevale upodobitve. Mary Carruthers je v svojih raziskavah poudarila, da sta bila prepletena verbalni in vizualni spomin. Črke so bile razumljene kot vizualne podobe, ki so skupaj s podobo, npr. prepletenim vzorcem, bralca osredinile na zapisano sporočilo. Aktivirale so njegove kognitivne procese do stanja meditacije, ki je bila razumljena kot ustvarjalni proces, saj je vodila do vznika mentalnih podob, razmišljanja in čustev (Carruthers, The Craft 138–140). Tako so besede kot tudi podobe sprožile ustvarjalne duševne procese. Vizualni jezik ni nujno služil za ponazoritev zapisanega besedila, saj ni bilo vselej povezave med njima. Upodobitve so preučili in si jih zapomnili tako kot besedilo. Pri pomnjenju so pomembno vlogo odigrali barva, oblika, položaj besed in okras, kar sta poudarila Hugo Svetoviktorski v 12. stoletju ter kasneje Jacques Legrand. Vizualne upodobitve, kamor je bilo lahko zapisano besedilo, so bile številne, npr. tempeljska arhitektura, kerubove peruti, vrt z zeliščnimi rastlinami in sadnim drevjem,

51


52

obdan z zidovi. Branje in učenje besedil je vključevalo tudi raziskovanje raznovrstnih vizualnih shem, v katerih so bila besedila umeščena v novo celoto. Te sheme so služile za organizacijo spomina in kot pripomoček za lažje pomnjenje zapisanega, s čimer so lahko npr. redovniki priklicali mnogo naučenih besedil (Carruthers, Memory 22, 24, 28–29). Zgodnjesrednjeveške upodobitve so učinkovale tako, da so spodbudile zlasti duhovno zrenje tedanjih opazovalcev, te mentalne podobe je sveti Avguštin imenoval visio spiritualis. Človek je moral simbolične fragmente povezati v celoto s podobami, ki jih je nosil v svojem spominu. V tem procesu naj bi prišlo do prehoda od nižjega, stvarnega (visio corporalis), k božjemu, nevidnemu (visio intellectualis) (Carruthers, The Craft 172). Preplet besedila in podobe ni učinkoval le za aktiviranje spomina, temveč tudi kot sredstvo, prek katerega je bilo moč spoznati najsvetejše. V prispevku je tako osvetljena raznolikost interpretacij vizualnih podob. Poudarek je na tem, kako sta podoba oz. njen preplet z besedilom delovala na ljudi in kakšne učinke sta sprožila. Jonathan Crary je v Tehnikah opazovalca zapisal: »Videnje in njegovi učinki so vselej neločljivi od možnosti opazujočega subjekta, ki je proizvod zgodovine in obenem mesto določenih praks, tehnik, institucij in postopkov subjektivacije« (6).

Literatura Carruthers, Mary. The Craft of Thought: Meditation, Rhetoric, and the Making of Images, 400–1200. Cambridge: Cambridge University Press, 2000. –––. The Book of Memory: A Study of Memory in Medieval Culture. Cambridge: Cambridge University Press, 2008. –––. »How to Make a Composition: Memory-Craft in Antiquity and in the Middle Ages.« Memory: Histories, Theories, Debates. (Ur.) Susannah Radstone in Bill Schwarz. New York: Fordham University Press, 2010. 15–29. Yates, Frances A. The Art of Memory. Chicago: The University of Chicago Press, 1966.


ZAPISKI

53


54


55


56


57


58



Čas in spomin