Bojevniki in trubadurji

Miha Pintarič

Bojevniki in trubadurji je knjiga o književnostih in literarnih zvrsteh v srednjem veku na področju današnje Francije. Napisana je v jedrnatem slogu z mislijo na vsakdanjega bralca in z določeno mero humorja, sicer pa obravnava svojo tematiko stvarno in se poskuša, kjer je to mogoče, postaviti na stališče srednjeveškega poslušalca (bralo jih je malo, ker niso znali) z občasnimi preskoki v moderni čas. »Bojevniki« nastopajo v junaških pesmih, »trubadurji« pa v ljubezenskih. Verska poezija in življenja svetnikov, vse, kar so izrecno pisali kleriki in česar je bilo v poeziji v ljudskem jeziku, kaj šele v latinščini, večji del, v naslovu ni vključeno, prav tako ne srednjeveški humor in prigodnost, ki izvirata iz poznejše poezije, saj sta poprej obstajala zgolj v smislu anti-teksta, kar pomeni, da je bilo srednjeveškemu naslovniku te poezije že marsikaj jasno, le da še ni bil voljan obračati sveta na glavo.

Miha Pintarič predava starejšo francosko književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je avtor številnih strokovnih in leposlovnih knjig (Trubadurji, Občutje časa v francoski književnosti, Nugae, Molitve, Etimologije, Neškropljene limone, Na poti v črno luknjo …), prejemnik dveh nagrad za najboljši slovenski esej revije Sodobnost ter dvakratni nominiranec ISBN 978-961-237-706-9 za Rožančevo nagrado.

9 789612 377069

Miha Pintarič: Bojevniki in trubadurji

Bojevniki in trubadurji pa je tudi knjiga o nas, ko smo bili še otroci. Imeli smo neverjetno domišljijo in vero po njeni meri. Bili smo junaki in umetniki in svetniki in niti za trenutek nismo podvomili vase. Iz otrok smo postali odrasli, na poti iz otroštva nanj pozabili in izgubili vezni člen, ki je z njim povezoval našo sedanjost. Mladost. Ne biološke, temveč duhovno. Percevalovo brezkompromisno energijo v iskanju smisla, ki je prav nič ne more zaustaviti. Otrok po duši hiti sebi naproti. Prihodnost je njegova, to smo mi, a mi se v njem več ne prepoznamo. Njegovi otroci smo le še po telesu, ne pa po duši.

Starci, ki brskamo po preteklosti, da bi našli svojo izgubljeno prihodnost. Čas pa teče in mi odhajamo. Za nami prihajajo drugi, s svojim otroštvom. Morda tudi brez njega, če nikoli niso bili otroci. Mi smo bili, zato vemo, kaj iščemo. Mar vemo tudi, da se mudi?

Ilustriral: Damijan Stepančič

Miha PintariÄ?

B

ojevniki in trubadurji

Ljubljana 2014

Bojevniki in trubadurji Avtor: Miha Pintarič Ilustracije: Damijan Stepančič Oblikovanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Vodja uredništva strokovnih publikacij: Tone Smolej Ljubljana, 2014 Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Naklada: 300 izvodov Cena: 12,90 EUR Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.133.1’01.09 PINTARIČ, Miha, 1963Bojevniki in trubadurji / Miha Pintarič ; [ilustracije Damijan Stepančič]. Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014 ISBN 978-961-237-706-9 276065024

K

azalo

Srednjeveška književnost – modrost ali zabloda?

5

Bojevniki in trubadurji. Junaške pesmi in dvorska lirika 15 Pripovedovalci na dolgo in na kratko.

Dvorski roman in krajše zgodbe 49 Učitelji brez učencev.

Francoska srednjeveška alegorična literatura 89 Pesniki, skoraj kakor danes. Pojavni svet zaide v poezijo 107 Theatrum mundi. Svet je oder 123 Kratka bibliografija del, ki so dostopna v slovenskem jeziku in opremljena s spremnimi študijami

141

5 5

Srednjeveška književnost – modrost ali zabloda?

S

rednjeveška književnost – modrost ali zabloda?

Naslovno vprašanje, ki se nanaša na (francosko) srednjeveško književnost, morda nima ne vem kakšnega smisla, saj o najstarejši književnosti v francoskem jeziku, ki je tako drugačen od današnjega, kot da bi ne šlo za isti jezik, mogoče vemo premalo, da bi nam o modrosti povedala kaj določnejšega. Toliko bolj, ker se o modrosti danes sprašujemo, kadar se, na drugačen način, bolj eksotičen, recimo vzhodnjaški, ker pač mislimo, da je modrost v našem delu sveta kompromitirana, ali pa nič ne mislimo. Modrost v vseh izročilih tega sveta pripada starosti, zato bi bilo čudno, če bi bila naša, zahodna kultura pri tem izjema. Res pa je, da starosti pripada tudi stanje demence, saj ga mladost, razen izjemoma, ni deležna. Velja enako za družbo kot celoto? Je mogoče govoriti o modrosti naših prednikov ali o starosti … ja, tukaj se ustavi. Kdo je star? Naši predniki? Saj smo »mi« dlje na svetu od »njih«, upoštevaje kulturno identiteto generacij, ki nas od njih ločujejo in z njimi povezujejo. Starci smo mi. Modri ali ne, je drugo vprašanje. Popolnoma dementni verjetno nismo, gotovo pa imamo slepe pege in se občasno znajdemo v slepi ulici smisla. Toda namenil sem se pisati o srednjem veku, in še prav posebej o francoski književnosti tistega časa. Srednji vek, tista doba, ki se nam zdi tako oddaljena in stara, je dejansko zelo mlada po vseh kriterijih, ki opredeljujejo mladost. Skače čez reko, kjer je most, v sveti jezi greši nad življenjem, pada iz ene zaljubljenosti v drugo, nato pa v mistične ekstaze in odhaja na križarske vojne in sploh počne še ostale neumnosti, značilne za to življenjsko obdobje. Hkrati 7

Miha Pintarič

nam drži ogledalo, v katerem se ne prepoznamo, kajti podoba, ki si jo notri ogledujemo, je podobna tistemu, kar bi lahko bili, ne temu, kar smo postali. Mladost ni nedolžna, toda ni niti cinična. To, kar je v naših očeh zlo, počne srednjeveški človek v dobri veri, da služi upravičenemu cilju. Ko dela zlo človek modernega časa, mu je ves čas lucidno jasno, kaj počne. Razlikovanje je poenostavljeno in posplošeno, a v bistvu točno. Vojaku, ki je bil v srednjem veku do onemoglosti ali lastne smrti pripravljen pobijati pripadnike nasprotnega tabora, kakor Roland s tovariši ali kot je bila to nekaj časa praksa med Burgundci in Armagnaci, ne bi prišlo niti na misel, da bi ustanovil koncentracijsko taborišče, kamor bi na primer spravljal Jude, ki mu jih ni uspelo pobiti, ali pač katere koli druge »sovražnike« z izjemo gobavcev, a razlogi so bili tam popolnoma drugačne narave (bolnikov namreč niso imeli za »sovražnike«, kot so v določenem obdobju naše zgodovine imeli koloradskega hrošča). Institucionalizirano zlo mu je bilo namreč tuje in kakor je nemogoče in nedopustno imeti pogrom za »prijaznejšo« obliko iztrebljanja od koncentracijskega taborišča, vendarle drži, da slednje vsebuje element naklepnosti, kakršno terja vsak obsežnejši (zločinski) projekt. Zlo namreč ni nujno samo stranski produkt napredka, kar koli že ta beseda pomeni, temveč je lahko tudi njegovo gonilo. Občasno in za sorazmerno kratko obdobje, pa vendarle. Dober primer je iznajdba artilerije kot korak »naprej«, kjer gre v bistvu za korak nazaj, vsaj v očeh humanistov. Zlo je namreč le težko dovolj zgodaj prepoznati in ustrezno hitro reagirati, da bi se ga preprečilo. Ko se razraste, je prepozno, saj terja svoj davek, preden se ga ponovno ustavi. Potem pride na vrsto modrost oziroma pamet, ki uredi družbo tako, da se kaj takšnega ne bi nikdar več ponovilo.

Starejša je družba, bolje naj bi se znala zavarovati, do točke, kjer modrost začne najedati sama sebe in se spreminjati v entropično norost, končno stanje vsakega posameznika in vsake družbe. Kajti »kriza« ni

8

Srednjeveška književnost – modrost ali zabloda?

le nekaj prehodnega, začasnega in naključnega, gre za naravno stanje stvari. Človek pa je naravo vedno premagoval z veliko napora in je bil uspešen v njenem obvladovanju predvsem tedaj, kadar je k temu pristopal s pametjo, ne s surovo silo. V družbeni demenci je manj pestrosti kakor v posameznikovi, kajti žal se vedno ali skoraj vedno konča z vojno in nasiljem. Zato s strahom in zanimanjem čakamo na morebitni konec »projekta Evropa« in se sprašujemo, ali nas bo vendarle preživel, in kako, ali se bo končal v slepi ulici smisla, ki bo prav takšna, kakršna je vedno in povsod, in se zadušil ter razpustil v prav nič panteističnem izbruhu lastne narave.

In kaj imajo pri tem izbrana poglavja francoske srednjeveške književnosti? Kaj ima zraven književnost, verjetno ni treba posebej razlagati. Književnost je specifična zgodba o človeku, pravzaprav je tisoče zgodb, »parabol«, ki sestavljajo eno veliko Zgodbo oziroma Parabolo.

Danes zgodb ne pripoveduje samo književnost, temveč tudi mediji, časopisje in televizija, pa film in propaganda. Pustimo ob strani dejstvo, da književnost, po vsej verjetnosti, to še vedno počne najbolje.

V srednjem veku je to pač počela izključno književnost, svojim specifikam navkljub, ali pa prav zaradi njih. Zato torej »srednjeveška«. »Francoska« pa zato, ker je med vsemi srednjeveškimi književnostmi največja, najbogatejša in najbolj reprezentativna, saj je vir navdiha za vse ostale evropske književnosti. Bi torej lahko govorili o »izbranih poglavjih evropske mladosti«? Lahko, s pristavkom, da ta različica uporablja jezik, ki ga odrasla Evropa ne razume več. Ali je to, ob golem dejstvu, tudi prispodoba? Verjetno je, čeprav se bomo na tem mestu morda trudili dokazovati ravno narobe.

9

Miha Pintarič

Junaške pesmi so izraz mladostne bojevitosti, vere v Idejo in pripravljenosti žrtvovati se zanjo. Človek je verjetno mlad toliko časa, dokler verjame v nekaj večjega, kot je on sam, in je za to »večje« pripravljen žrtvovati vse, vključno z življenjem (najprej lastnim). Zato ga je tudi mogoče zlorabiti oziroma z manipulacijo pripraviti do tega, da naivno in brezglavo tvega tudi tedaj, ko ne bi bilo potrebno, predvsem pa se ga še kako lahko zavede na pot služenja malikom zla. Srednjeveški človek se ni spraševal o načinu, temveč zgolj o cilju. Za doseženi cilj je bil vsak uspešen način dober. Sredstev ni izbiral, ko je potrebno krstiti »pogane«, je alternativa preprosta: krst ali meč. Tudi trubadur je verjel v nekaj presežnega, v ljubezen. Vendar je na piedestal postavljal človeško ljubezen do konkretnega bitja, iz katerega je praktično naredil »idejo«.

Za ljubljeno osebo je bil pripravljen storiti vse (vsaj menil je tako).

Roland je verjel v »pravo« idejo in njegova žrtev je bila resnična. Trubadurjeva »ideja« je bila fikcija, njegova »žrtev« prav tako. Za razliko od junaških pesmi se v romanu človek začenja zavedati svoje neponovljive posamičnosti, kar ga postavi na pot časa, prihodnosti, pa tudi staranja in smrti. Seveda Roland umre, toda smrt zanj pravzaprav ne obstaja kot izničenje, temveč samo kot preporod, ponovno rojstvo. Junaki iz romanov ne umro, kdor pa umre, na primer Esclados v Yvainu, se mu ne piše nič dobrega. Toda smrt je vpisana tudi v njihovo življenjsko pot, le da je odložena na poznejši čas. Dotlej so večni, ker imajo prihodnost.

Lisjak iz basni oziroma iz istoimenskega »romana« se norčuje iz epskih in iz romanesknih junakov in pravzaprav živi njihova »obrnjena« življenja v svojem »narobe« svetu. Z volkom Ysengrinom predstavljata par, ki bo v človeški različici značilen tudi za druge komične literarne

10

Srednjeveška književnost – modrost ali zabloda?

zvrsti. V fabliaujih, kratkih in večinoma smešnih zgodbah v verzih, sta tak par mož in žena, v burki, najživahnejši zvrsti srednjeveškega komičnega gledališča, na primer, trgovec in pastir oziroma advokat (vloge se na koncu malce premešajo, a načelo se ne spremeni). Moč in zvitost sta ta univerzalni par, kjer bi po vseh pravilih in pričakovanjih morala zmagati prva, pa jo spodnese druga. Literatura, še posebej komična, je maščevanje družbene šibkosti in obrobja (»marginalnosti«) nad sicer prevladujočo močjo. Podobno velja za nabožno književnost, saj se moralične in svete zgodbe ukvarjajo z odrinjenimi ljudmi, ki jim je edino preostalo zatočišče Marija s svojim širokim plaščem, kakršnega ima na Ptujski gori in pod katerim je prostora za vse. Njo lahko v takšni vlogi zamenja zgolj kakšen svetnik, na primer sveti Miklavž. Tako kot se ona zavzame za Teofila, se sveti Miklavž za krščanskega vojaka, ki mu grozi smrt v saracenskem taboru. Tudi žonglerja, ki ji lahko ponudi samo svoje prekopicevanje, sprejme in posveti, ne zaradi njegovih kozolcev, temveč zaradi iskrenosti njegovega namena. Alegorična literatura ima malo ali nič od doslej naštetega. Ima sicer zgodbo (oziroma zgodbe) z didaktičnim namenom, vendar ji(m) prav njena alegoričnost daje poseben status, v primeru Romana o Vrtnici pa je didaktična sporočilnost besedila še sploh nekaj povsem nasprotnega pričakovanjem povprečnega srednjeveškega intelektualca, ki je bil vse prej kakor krščanski naturalist. Toda nasprotij še ni konec, saj se prav v tej literaturi oblikuje konkretni posameznik, »jaz« v vsej svoji »naključnosti« (contingence), in pravzaprav na način, kakršnega uporabljajo otroci, ko v pobarvankah s črtami zamejene površine barvajo z različnimi barvami. Trubadurski »jaz« je bil, v 12. stoletju, še brezbarven, podobno velja za viteške junake v romanih istega časa, bili so subjekti brez konkretnih življenjskih situacij, kajti tiste, v katerih so se pojavljali, so bile podobne drugim in prav nič značilne samo zanje. Alegorična literatura, ki se sklicuje na univerzalnost, pa paradoksalno pripelje do rojstva tistega, kar bo

11

Miha Pintarič

nekoč polnokrvni literarni subjekt, v kateri koli osebi se bo že pojavljal. K temu prispevajo tudi pesniki iz istega časa, Bodel, Rutebeuf, Fastoul, pa Machaut in Deschamps in, v 15. stoletju, Chartier, Karel Orleanski, Villon. Tragično slovo je tema, ki dopušča vse, no, skoraj vse. Pesnik lahko govori o sebi in se upodablja v luči svoje bolezni ali siceršnje nesreče, ki jo opisuje kot primer in svarilo. »Prekleti pesniki«, poètes maudits – morda ne izraz, prav gotovo pa je dejstvo že navzoče v 13. stoletju. Tudi Villon je spadal mednje. In tudi on je napisal »slovo«.

Izpod njegovega peresa imamo pravzaprav dva »slovesa«, oba v obliki »oporoke«, fiktivnega testamenta, enega krajšega in razigranega, drugega daljšega in nič kaj veselega, saj ima grenak priokus spoznanja. Ostane še gledališče. Spektakli, o katerih zgodovina gledališča še ni rekla zadnje besede. Versko gledališče in posvetno, ki je menda iz verskega nastalo. Predvsem verski spektakli imajo vse tisto, kar utegne modernega ljubitelja gledališča ali strokovnjaka zanimati. Telesno gledališče s pantomimo, »posebne učinke« (ki jih imenujejo feintes, iz glagola »feindre«, hliniti), participacijo gledalcev, »happening« (ne načrtno, a vendarle) … nimajo sicer dramaturga, zato si pa tako imenovani corrège (prim. slov. »koreograf«) ali meneur du jeu (dobesedno »vodja igre«), ki je bil v eni osebi režiser, dramaturg in še kaj, verjetno privošči po mili volji črtati, predvsem pa dodajati bibličnemu tekstu vse mogoče, umestno ali, še pogosteje, neumestno vsebino.

Prenašati sporočilo v smislu vsebine je bil le redkokdaj namen srednjeveške literature. Njena vloga je bila predvsem v metasporočilnosti. Mogoče je to bistvena razlika med srednjeveško in današnjo književnostjo, saj si današnja prizadeva posredovati samo zgodbo in

12

Srednjeveška književnost – modrost ali zabloda?

nič drugega kakor zgodbo. A še pred nekaj desetletji smo imeli »novi roman«. Tudi v srednjem veku zgodba sicer ni nepomembna, daleč od tega, denimo v viteških romanih. Toda v junaških pesmih je ideologija pomembnejša od vsebine, saj to vsi poznajo. Še bolj to velja za trubadurje, naj se še tako čudno sliši. Komična literatura tipa Lisjak ali fabliauji je po svoji naravi metasporočilna, ker se norčuje iz svoje vsebine.

Kar se dogaja v svetu živali, velja za ljudi, prav tako je nemogoče vzeti resno in dobesedno »moralo« na koncu fabliaujev. Alegorija je prav tako značilna za zgodbo v drugem planu, ali je značilno narobe. Le poezija, se pravi lirika na »moderen način«, in gledališče pripovedujeta zgodbi. Slednje, razen v določenih zvrsteh, temelji na zgodbah, ki so znane vsem (svetopisemske zgodbe), prva pa na novih, četudi so še vedno delno sestavljene iz stereotipnih slogovnih prijemov in situacij.

Razvoj francoske srednjeveške književnosti je torej potekal v smeri vedno prisotnejše konkretne samoreprezentacije, bodisi na družbeni bodisi na individualni ravni, čeprav gre tudi pri gledališču pravzaprav za individualizacijo, saj je središče zanimanja in poglavitni problem, ne človeštvo ali Človek, temveč slehernik, jaz in ti. Človek se začne zanimati zase kot posameznika že dolgo pred renesanso in bolj se odkriva, umeščen, kakor je, v staro in sicer funkcionalno podobo vesolja, bolj se počuti izgubljenega. Kakor da bi mu nova spoznanja o sebi polzela med prsti v nič, ker jih ni zmožen na novo osmisliti. Od iskanja novega smisla pa je odvisna tudi njegova modrost. Ker je smisel zgolj absolut, tega pa postopoma izgublja, ko se njegova podoba sklenjenega sveta razpira v neskončnost, medtem ko znanje vedno bolj izriva modrost v vlogi človekovega razmerja do

13

Miha Pintarič

smisla, se pred srednjeveškim človekom izrisuje precej negotova in nič kaj optimistična prihodnost. Še posebej, ker je modrost, namesto da bi ostala nadgradnja znanja in nekakšna neizogibna »dodana vrednost«, odrinjena na mesto njegove alternative in konkurence. Če človek verjame v hierarhijo duše, se mu odpirajo vrata, katerih sicer niti ne opazi. Verjetno so to vrata modrosti, pred njimi pa vrata zaznave, pot od enih do drugih pa mora človek opraviti sam.

Znanje brez modrosti prej ko slej konča v slepi ulici. Rabelais, eden najvnetejših humanistov, je to še kako dobro vedel. »Znanost brez vesti je uničenje duše.« (Science sans conscience n’est que ruine de l’âme.)

- Takšno znanje je podobno človeku, ki se vse življenje pripravlja na pot, vendar nikoli nanjo zares ne odrine. Modrost, z znanjem ali brez, pa je vedno na poti, in prav malo ji je mar, ali je pot prava ali ne.

Tudi dementen posameznik, kakor je že tragedija zase, ni tragedija za človeštvo. Briga me, kaj bo, ko mene več ne bo, pravi Montaigne.

Dementno človeštvo pa je tragedija za vse, razen morda za tiste, ki se ne jemljejo strogo resno. Njim pač na ta račun pripada obilo smeha.

Smeh, včasih sicer grenak, je distanca, če pa je še ironičen, je dokaz lucidnosti. Morda pa vendarle še ni vse izgubljeno.

14

Miha Pintarič

Bojevniki in trubadurji je knjiga o književnostih in literarnih zvrsteh v srednjem veku na področju današnje Francije. Napisana je v jedrnatem slogu z mislijo na vsakdanjega bralca in z določeno mero humorja, sicer pa obravnava svojo tematiko stvarno in se poskuša, kjer je to mogoče, postaviti na stališče srednjeveškega poslušalca (bralo jih je malo, ker niso znali) z občasnimi preskoki v moderni čas. »Bojevniki« nastopajo v junaških pesmih, »trubadurji« pa v ljubezenskih. Verska poezija in življenja svetnikov, vse, kar so izrecno pisali kleriki in česar je bilo v poeziji v ljudskem jeziku, kaj šele v latinščini, večji del, v naslovu ni vključeno, prav tako ne srednjeveški humor in prigodnost, ki izvirata iz poznejše poezije, saj sta poprej obstajala zgolj v smislu anti-teksta, kar pomeni, da je bilo srednjeveškemu naslovniku te poezije že marsikaj jasno, le da še ni bil voljan obračati sveta na glavo.

Miha Pintarič predava starejšo francosko književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je avtor številnih strokovnih in leposlovnih knjig (Trubadurji, Občutje časa v francoski književnosti, Nugae, Molitve, Etimologije, Neškropljene limone, Na poti v črno luknjo …), prejemnik dveh nagrad za najboljši slovenski esej revije Sodobnost ter dvakratni nominiranec ISBN 978-961-237-706-9 za Rožančevo nagrado.

9 789612 377069

Miha Pintarič: Bojevniki in trubadurji

Bojevniki in trubadurji pa je tudi knjiga o nas, ko smo bili še otroci. Imeli smo neverjetno domišljijo in vero po njeni meri. Bili smo junaki in umetniki in svetniki in niti za trenutek nismo podvomili vase. Iz otrok smo postali odrasli, na poti iz otroštva nanj pozabili in izgubili vezni člen, ki je z njim povezoval našo sedanjost. Mladost. Ne biološke, temveč duhovno. Percevalovo brezkompromisno energijo v iskanju smisla, ki je prav nič ne more zaustaviti. Otrok po duši hiti sebi naproti. Prihodnost je njegova, to smo mi, a mi se v njem več ne prepoznamo. Njegovi otroci smo le še po telesu, ne pa po duši.

Starci, ki brskamo po preteklosti, da bi našli svojo izgubljeno prihodnost. Čas pa teče in mi odhajamo. Za nami prihajajo drugi, s svojim otroštvom. Morda tudi brez njega, če nikoli niso bili otroci. Mi smo bili, zato vemo, kaj iščemo. Mar vemo tudi, da se mudi?

Ilustriral: Damijan Stepančič