Besedilne vrste v spontanem govoru

... tko da ...

skratka ...

... a ne ... ... a veš ...

... v bistvu ...

No ampak ...

... itak ...

... pol pa ...

A razumeš ... ... veš kva ...

... čak ...

... v bistvu ...

... skratka ...

... recimo ... ... ti povem ...

... ej ...

... mislim ...

... itak ... ... res ...

... a ne ... ... a veš ...

... no ...

Mojca Smolej

... mislim ...

... okej ...

Mojca Smolej

Mojca Smolej je zaposlena na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Diplomirana slavistka in francistka se je že med študijem in v času podiplomskega študija izpopolnjevala na Varšavski univerzi, kjer se je seznanjala predvsem s funkcionalno slovnico, kognitivnim jezikoslovjem in drugimi modernejšimi jezikoslovnimi smermi. 2011 je uredila Jezikoslovne spise II Brede Pogorelec (Stilistika slovenskega knjižnega jezika), istega leta pa je izdala tudi univerzitetni učbenik Skladnja slovenskega knjižnega jezika. Objavlja predvsem razprave s področja skladnje in (širše) besediloslovnih zakonitosti spontano govorjenega jezika. Ukvarja se tudi z jezikovnostilističnimi raziskavami umetnostnih in neumetnostnih besedil. Na Oddelku za slovenistiko predava Strokovno besedilo, Publicistično in propagandno besedilo, vodi vaje iz Skladnje slovenskega knjižnega jezika in Besediloslovja. Predava tudi Slovenski knjižni jezik na Oddelku za primerjalno književnost.

ISBN 978-961-237-507-2

ISBN 978-961-237-507-2

9 789612 375072

Besedilne_vrste_v_spontanem_govoru_naslovnica_FINAL.indd 1

Besedilne vrste v spontanem govoru

Besedilne vrste v spontanem govoru

Avtorica v svojem besedilu izhaja iz predpostavke o obstoju kot regularnih diskurzivnih pojavnosti in iz predpostavke o govorni dejavnosti kot realizaciji strukturnih enot jezikovnega sistema. V slovenskem jezikoslovju pomeni taka združitev obeh predpostavk dobrodošlo inovacijo. Dr. Mojca Smolej skuša na podlagi konkretnih besedil iz svojega korpusa predstaviti nekaj pomembnih diskurzivnih dejstev, namreč, da so besedilne uresničitve odvisne predvsem od medosebnega razmerja udeležencev v sporazumevanju, ne pa le od besedilnovrstne norme. Izjemno pomembno je njeno spoznanje, da se abstraktne besedilne sheme v realnih situacijah tako rekoč nikoli v celoti ne realizirajo.

Za nadaljnje raziskave govorjene slovenščine so upoštevanja vredne tudi ugotovitve o strukturno-organizacijskih in leksikalnih razlikah med posameznimi besedilnimi vrstami spontanega govorjenega diskurza in o vlogi posameznih govornih signalov in kazalcev stopnje besedilne zgradbe v procesu vsakokratnega tvorjenja govorjenega diskurza. Študija odstira v marsičem nove poglede na spontani govorjeni diskurz v slovenščini in pričakovati je, da bo postala eno izhodiščnih del za nadaljnje proučevanje govorjene slovenščine.

Iz recenzij

1.6.2012 8:25:59

Mojca Smolej

Besedilne vrste v spontanem govoru

Besedilne vrste v spontanem govoru Zbirka: Razprave FF Avtorica: Mojca Smolej Recenzentki: Simona Kranjc, Martina Ožbot Lektorica: Nina Vožič Makuc Prevod povzetka: Mojca Smolej in Jason Blake Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2012.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2012 Prva izdaja Tisk na zahtevo Cena: 19,90 EUR Publikacijo je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.163.6'42 811.163.6'276 SMOLEJ, Mojca Besedilne vrste v spontanem govoru / Mojca Smolej ; [prevod povzetka Mojca Smolej in Jason Blake]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012. - (Zbirka Razprave FF) ISBN 978-961-237-507-2 261971456

Kazalo vsebine Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 1 Značilnosti posnetih govorcev in metoda dela . . . . . . . . . . . . . . . 7 1.1

Značilnosti posnetih govorcev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7

1.2

Metoda dela . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

1.3

Zapis posnetih besedil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13

2 Vrste in značilnosti besedil v spontanem govoru . . . . . . . . . . . . . 17 2.1

Spontani govor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17

2.2

Vrste besedil v spontanem nenamernem govoru . . . . . . . . . . 18 2.2.1 Pripovedovanje zgodb . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27

2.3

Vrste in značilnosti posnetih besedil . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 2.3.1 Besedilnovrstna analiza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 2.3.1.1 Besedilnovrstno enovita besedila . . . . . . . . . . 29 2.3.1.1.1 Poročilo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 2.3.1.1.2 Dramatična pripoved . . . . . . . . . . . . . . . 38 2.3.1.1.3 Anekdota . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 2.3.1.1.4 Eksempel . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 2.3.1.2 Besedilnovrstno mešana besedila . . . . . . . . . . 55 2.3.1.2.1 Primera mešanih besedil . . . . . . . . . . . . . 57 2.3.2 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .84

3 Metabesedilni elementi – kazalci stopenj besedilne zgradbe . . . . . 87 3.1

Govorni signali . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88 3.1.1 Analiza govornih signalov v govorjenih narativnih besedilih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .88 3.1.2 Vrste govornih signalov v govorjenih narativnih besedilih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .89 3.1.2.1 Konativni signali . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 3.1.2.1.1 Govorni signal ne . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 3.1.2.1.2 Govorni signal (a) veš . . . . . . . . . . . . . . . . . 98 3.1.2.1.3 Govorni signal ej . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 3.1.2.1.4 Drugi konativni signali . . . . . . . . . . . . . 105 3.1.2.2 Psevdofatični signali . . . . . . . . . . . . . . . . . 109

3

3.1.2.3 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 110 3.1.3 Kazalci stopenj besedilne zgradbe . . . . . . . . . . . . . . 111 3.1.3.1 Analiza kazalcev stopenj besedilne zgradbe v govorjenih narativnih besedilih . . . . . . . . . . 112 3.1.3.1.1 Kazalci temeljnega začetka . . . . . . . . . . 113 3.1.3.1.2 Kazalci konca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116 3.1.3.1.3 Kazalci nadaljevanja, preobrata in ponovnega/novega začetka . . . . . . . . . 119 3.1.3.1.4 Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 4 Zaključek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 Povzetek – Besedilne vrste v spontanem govoru . . . . . . . . . . . . . . . 129 Abstract – Text types in spontaneous speech . . . . . . . . . . . . . . . . . 131 Viri in Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 Stvarno in imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 139 Dodatek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143

4

Uvod Raziskovanje problematike govorjenega jezika je na Slovenskem čedalje širše in globlje. Prve obširnejše analize značilnosti govorjenega jezika so podali npr. že Breda Pogorelec, Jože Toporišič in Boris Urbančič (vsi trije 1965). Namen pričujočega dela je slediti že podanim raziskavam spontanega govora, vendar pa želi na omenjeno problematiko pogledati še z nekoliko drugačnega zornega kota.

Zanimalo nas bo, v kolikšni meri se zvrstnost besedil pojavlja tudi znotraj spontano govorjenega jezika. Lahko torej tudi v okvirih vsakdanjega spontanega nenamernega govora pričakujemo določene besedilnovrstne vzorce in tako predvidljive besedilnovrstne strukture? Z analizo posnetih spontano govorjenih besedil bomo vsaj delno skušali odgovoriti na zastavljeno vprašanje.

Področje raziskovanja oz. analize bomo razširili tudi z opazovanjem različnih jezikovnih sredstev, kazalcev stopenj besedilne zgradbe, ki v besedilih ne izražajo pomenskih razmerij in kot taki niso sestavni elementi vsebinske ravni besedila, se pa na smiselni in strukturni osi besedila funkcijsko udejanjajo. Členijo namreč besedilo in tako skrbijo na zunanji besedilni ravni (ogrodje besedila) za nepretrgan smiselni besedilni most oz. smiselno neprekinjeno besedilno celoto.

Predhodno napisano pomeni, da nas bo analiza delno usmerjala tudi v zaznavanje vzrokov, načinov in posledic vpliva same besedilne vrste na rabo oz. na nabor najrazličnejših slovničnih struktur in leksikalnih sredstev. Pri analizi kateregakoli besedila je treba namreč najprej preučiti vse okoliščine, v katerih je potekal diskurz, socialne dejavnike, ki se odražajo predvsem na ravni medosebnih odnosov med udeleženci diskurza, in vse preostale dejavnike, kot npr. etnična in razredna pripadnost itd. Vse navedeno nadalje vpliva na zavedni ali nezavedni izbor teme/vsebine besedila, za katerega je značilna določena besedilna zgradba. Pri analizi različnih besedil in njihovih zgradb pa lahko opazimo, da so ne le za vsako besedilo posebej, pač pa skoraj za vsako stopnjo besedilne zgradbe značilni določeni slovnični vzorci, leksikalne uresničitve, ki razkrivajo socialni dejavnik, ki je posredno narekoval dani nabor jezikovnih sredstev.

Kot je bilo že navedeno, bodo analiza in iz nje izhajajoče ugotovitve temeljile na deskriptivni metodi posnetega gradiva, ki zaobjema 32 različnih govorjenih besedil delno naključno izbranih govorcev. Vsa besedila so navedena v posebnem razdelku knjige.

5

1

Značilnosti posnetih govorcev in metoda dela

Korpus besedil, ki služi za analizo in preverjanje teoretičnih postavk, zaobjema 32 različnih spontano govorjenih besedil. Vsak govorec je tvoril le po eno besedilo.

1.1

Značilnosti posnetih govorcev

Vsi govorci so zaradi enotnosti in usklajenosti jezikovne analize na ravni pokrajinske oz. zvrstne opredelitve jezika iz Ljubljane ali njene okolice. Za zvrstno enakost1 smo se odločili predvsem zaradi zmožnosti vplivanja pokrajinske raznolikosti na razhajanja v okviru skladenjske analize,2 kar pomeni, da lahko na uresničitev oz. izpeljavo slovničnih/skladenjskih struktur (npr. besedni red), prav tako pa tudi na nabor leksikalnih sredstev, vpliva tudi pokrajinska pripadnost. Vsi govorci so bili tako rojeni v Ljubljani ali njeni okolici, prav tako pa so v Ljubljani končali izobraževalni proces.

Govorci, ki so tvorili vsak le po eno besedilo, se razlikujejo glede na spol (11 moških, 21 žensk), starost (najmlajši govorec je star 21 let, najstarejši pa 72) in vrsto izobrazbe.

Razpredelnica 1: Značilnosti posnetih govorcev.

1

2

Zaporedna številka besedila, ki ga je tvoril govorec

Spol govorca

Starost govorca

Stopnja in vrsta izobrazbe3 govorca

B1

Ž

28

višja šola (agronomija)

B2

Ž

31

visoka univ. (slovenistika)

B3

M

31

dr. znan. (slovenistika)

B4

Ž

26

visoka univ. (defektologija)

B5

Ž

29

visoka univ. (pravo)

B6

Ž

22

absolvent (pravo)

B7

Ž

22

absolvent (novinarstvo)

Zvrstno enakost razumemo zelo široko. Pomeni nam le pokrajinsko (Ljubljana) enakost oz. enotnost vseh udeležencev snemanih diskurzov. Udeleženci so namreč govorili različne ravni (po)govornega jezika. Nekateri (npr. govorka besedila 13) so govorili zvrst, ki je blizu knjižnemu jeziku, večina pa je govorila zvrst, ki se predvsem na leksikalni, morfološki in skladenjski ravni razlikuje od knjižnega jezika. Potrebno je še dodati, da je natančna določitev zvrsti/ ravni jezika, ki jo/ga je govorec rabil, odvisna od vsakega govornega položaja posebej. »Za katero podzvrst, varianto, raven pogovornega jezika se govorec odloči, pa je mogoče opisati in s tem določiti le v okviru vsakokratne govorne situacije, upoštevaje količino narečnih in knjižnih prvin na nižjih ravninah jezika.« (Krajnc, 2004, 15). Govorna jezikovna raba je tako zelo raznolika in velikokrat individualno pogojena.

Skladenjska razhajanja zaradi pokrajinske različnosti omenja npr. Enciklopedija slovenskega jezika (1992, 122– 123). »/N/arečje: Socialna zemljepisna zvrst z razmeroma velikim številom samosvojih lastnosti na vseh (ali zlasti na nekaterih) jezikovnih ravninah, posebno v glasoslovju, tipu naglasa, stavčni fonetiki, naglasnem mestu, posebnih oblikah in do neke mere tudi besedah in skladnji /…/. Če pojav zaseže več narečij, je to pokrajinska značilnost.«

7

Zaporedna številka besedila, ki ga je tvoril govorec

Spol govorca

Starost govorca

Stopnja in vrsta izobrazbe3 govorca

B8

Ž

29

visoka univ. (pravo)

B9

Ž

30

visoka univ. (politologija)

B10

M

21

gimnazijski maturant

B11

M

61

dr. znan. (metalurgija)

B12

M

30

visoka univ. (etnologija)

B13

Ž

72

visoka univ. (kemija)

B14

Ž

28

visoka univ. (zgodovina/etno.)

B15

Ž

35

dr. znan. (francistika)

B16

Ž

29

visoka univ. (ekonomija)

B17

Ž

34

visoka univ. (psihologija)

B18

Ž

56

visoka univ. (germanistika)

B19

M

30

visoka univ. (francistika)

B20

Ž

27

absolvent (slovenistika)

B21

Ž

30

visoka univ. (farmacija)

B22

Ž

65

absolvent (anglistika)

B23

M

30

visoka univ. (zgodovina)

B24

M

35

visoka univ. (elektrotehnika)

B25

Ž

28

visoka univ. (stomatologija)

B26

Ž

41

visoka univ. (psihologija)

B27

Ž

53

visoka univ. (zgodovina)

B28

M

33

visoka univ. (slovenistika)

B29

Ž

31

visoka univ. (slovenistika)

B30

M

36

dr. znan. (francistika)

B31

M

40

dr. znan. (francistika)

B32

M

59

dr. znan. (francistika)

3

Izobrazbo uvrščamo v skupino dejavnikov, ki vplivajo na govorčevo rabo (nezavedno izbiro) ravni oz. zvrsti jezika. Skoraj vsi govorci (31 od 32, če upoštevamo tudi govorce z absolventskim statusom) posnetih diskurzov so končali najmanj štiriletni študijski program, kar pomeni, da lahko predvidevamo, da omenjeni dejavnik do neke mere posredno vpliva tudi na analizo posnetih besedil. »Odločitev o izbiri jezikovne zvrsti je torej intimna, (ne)zavestna odločitev udeleženca govornega dejanja, odvisna od (a) subjektivnih dejavnikov /…/ ter od (b) objektivnih dejavnikov, kot so sporočanjska tema, namen sporočanja, izobrazba udeleženca.« (Krajnc, 2004, 14).

8

Povprečna starost govorcev je 37, 7 let. Kot smo predhodno že poudarili, smo v analizo vključili govorce obeh spolov in različnih starostnih skupin predvsem zaradi želje preučiti in izpostaviti tiste slovnične in besedilnovrstne značilnosti spontanega govora in narativnih besedil, ki ne podlegajo omenjenim dejavnikom, obenem pa želimo tudi poudariti in pokazati na tiste značilnosti, ki jih morda narekujejo različna starost govorcev, izobrazba in nenazadnje tudi medosebni odnos4 med govorcem in prejemnikom.

Na izbor teme in vsebine besedila vpliva tudi medosebni odnos med udeleženci diskurza, tema/vsebina pa nadalje narekuje izbor ustrezne zgradbe besedila, ki zahteva določen nabor leksikalnih in slovničnih oz. skladenjskih sredstev, ki v nasprotni smeri gradijo željeni besedilni svet. Potrebno je še poudariti, da sta bila pri snemanju diskurzov prisotna vedno le dva udeleženca, in sicer govorec in prejemnik.

1.2

Metoda dela

V vsakem diskurzu sta bila prisotna samo dva udeleženca: govorec, ki je (bil) tvorec narativnega besedila, in prejemnik (poslušalec), ki je s svojimi komentarji spodbujal govorca k pripovedovanju.

Govorce posnetih narativnih besedil smo glede na stopnjo spontanosti tvorjenja besedil razdelili v tri skupine.

V prvi so tisti govorci, ki pred začetkom diskurza niso vedeli, da bo pogovor sneman, prav tako niso bili vnaprej naprošeni (usmerjani), o čem naj pripovedujejo.

Govorci prve skupine so bili za dovoljenje snemanja pogovora naprošeni šele na samem začetku govornega dejanja.

V drugi skupini so govorci, ki so bili vnaprej (vsaj en dan pred potekom diskurza) naprošeni za dovoljenje snemanja pogovora, kar pomeni, da so na kraj, kjer je potekalo snemanje, prišli prav z namenom, da bodo snemani. Govorci druge skupine, v nasprotju s tretjo skupino, niso vedeli, o čem bodo govorili, saj jim niso bila predhodno dana nikakršna navodila oz. nikakršne podrobnosti, ki bi jih usmerjale k vsebinski/tematski pripravi na pogovor. Govorci so šele na samem začetku pogovora dobili usmerjevalna vprašanja, npr.: »Kaj si počel? / Si bil morda spet v hribih?

Kako je bilo? / Se ti je kaj nenavadnega zgodilo v otroštvu?« itd.

4

Medosebni odnos, ki je opredeljen le s strani prejemnika (in ne tudi govorcev), razumemo kot odnos med ljudmi v določenem okolju, ki jih največkrat druži (povezuje) določena dejavnost. Vrsta medosebnega odnosa vpliva na rabo primerne zvrsti jezika. O pravkar omenjenem so pisali že Hymes (1971), Halliday (1964) in Bachman (1990). »Tretja Hallidayeva, Mcintosheva in Strevensova dimenzija za označevanje razlik v registru je stil diskurza, ki se nanaša na odnose med sodelujočimi. Temeljno razpravo o stilu je podal Joos (1967), ki je razlikoval med petimi različnimi stopnjami stila oziroma registra v jezikovni rabi: hladen, formalen, posvetovalen, vsakdanji in intimen.« (Bachman, 1990, 96).

9

V tretji skupini so govorci, ki so bili vnaprej naprošeni za dovoljenje snemanja pogovora, prav tako so predhodno (vsaj en dan pred snemanjem) dobili navodila (vprašanja), ki so jih usmerjala k vsebinski/tematski pripravi na pogovor, kar pomeni, da se je govorec vnaprej pripravil oz. odločil, o čem bo pripovedoval. Do kakšne stopnje/mere so se govorci pripravljali, nismo preverjali.

Vsi diskurzi so bili snemani z diktafonom, kar pomeni, da pri analizi in predstavitvi posnetih besedil manjka predvsem slika, ki bi predstavila/prikazala tudi nebesedna sporočanjska sredstva govorcev. Omenjena pomanjkljivost je nekoliko omiljena z načinom zapisa besedil.

Razpredelnica 2: Delitev govorcev glede na vsebinsko pripravljenost na pogovor pred začetkom diskurza.

Zaporedna številka besedila

Vnaprejšnja (tematska) pripravljenost na pogovor

B2

NN

B5

NN

B21

NN

B22

NN

B26

NN

B1

NK

B6

NK

B7

NK

B9

NK

B10

NK

B11

NK

B12

NK

B14

NK

B23

NK

B24

NK

B25

NK

B27

NK

B28

NK

10

Zaporedna številka besedila

Vnaprejšnja (tematska) pripravljenost na pogovor

B29

NK

B30

NK

B32

NK

B3

VK

B4

VK

B8

VK

B13

VK

B15

VK

B16

VK

B17

VK

B18

VK

B19

VK

B20

VK

B31

VK

Razlaga kratic: • NN = govorec sodi v prvo skupino, kar pomeni, da ni vnaprej vedel, da se bo pogovor snemal, prav tako ni bil vnaprej tematsko/vsebinsko pripravljen na pogovor.

• NK = govorec sodi v drugo skupino, kar pomeni, da je bil vnaprej (vsaj en dan pred začetkom diskurza) naprošen za dovoljenje snemanja pogovora, niso pa mu bile dane tematske/vsebinske smernice, ki bi ga pripravile na pogovor.

• VK = govorec sodi v tretjo skupino, kar pomeni, da je bil vnaprej naprošen za dovoljenje snemanja pogovora, prav tako pa je že predhodno dobil tematske/ vsebinske smernice, ki so ga pripravile na pogovor.

Z razpredelnico 2 smo hoteli pokazati na različne stopnje spontanosti tvorjenja5 posnetih besedil. Besedila tretje skupine (VK) so v primerjavi z drugo in prvo skupino manj spontana (lahko bi rekli, da so polspontana), vendar kljub temu ne moremo trditi, da so nespontana, saj so vsi govorci tretje skupine govorili prosto (nihče ni predhodno besedila napisal, tako da ga tudi nihče ni bral), prav tako pa se ni nihče predhodno besedila naučil na pamet. Govorci tretje skupine so bili 5

Kljub različnim stopnjam spontanosti pri analizi posnetih besedil nismo zaznali skladenjskih ali drugih jezikovnih razhajanj, ki bi jih povzročale omenjene stopnje spontanosti tvorjenja besedil.

11

predhodno tematsko/vsebinsko usmerjani, kar pomeni, da so vedeli, o čem bodo govorili, niso pa vedeli oz. se niso pripravili, na kakšen način in s kakšnimi leksikalnimi in slovničnimi sredstvi bodo posredovali/sporočili predhodno izbrano temo/ vsebino pogovora.

Govorci prve in druge skupine so tvorili povsem spontana besedila, saj se na snemanje pogovora niso in se tudi niso mogli pripravljati.

Govorci so tvorili različno dolga besedila, saj časovno niso bili omejeni. Snemanje diskurza je namreč potekalo toliko časa, kolikor časa je bil govorec pripravljen sodelovati pri pogovoru. Dolžina besedil pri skladenjski analizi oz. pri analizi skladenjskih, pa tudi leksikalnih uresničitev v besedilih ni bistvenega pomena, vplivanjska moč dolžine besedila se kaže (le) pri strukturni izpeljavi besedila (besedilna vrsta, potek informacije).

Razpredelnica 3: Dolžina posnetih narativnih besedil.

Zaporedna številka besedila

Število znakov brez presledkov v zapisani obliki besedila

B1

6.420

B2

6.181

B3

2.442

B4

2.376

B5

9.774

B6

2.655

B7

2.259

B8

6.793

B9

8.251

B10

3.014

B11

3.661

B12

10.547

B13

5.737

B14

3.082

B15

1.987

12

Zaporedna številka besedila

Število znakov brez presledkov v zapisani obliki besedila

B16

13.076

B17

9.701

B18

1.898

B19

4.299

B20

1.419

B21

5.618

B22

4.693

B23

4.332

B24

3.088

B25

2.313

B26

4.981

B27

3.093

B28

2.577

B29

2.433

B30

1.800

B31

1.021

B32

1.162

Razpredelnica 3a: Skupni obseg posnetih besedil.

Skupni obseg posnetih besedil

143.427 znakov brez presledkov v zapisani obliki besedila

Povprečna dolžina posnetih besedil

4.482 znakov brez presledkov v zapisani obliki besedila

1.3

Zapis posnetih besedil

Pri zapisu govora prevladuje transkripcija, ki daje razumljivosti in berljivosti prednost pred fonemsko ustreznostjo, kar pomeni, da je pri vseh besedilih uporabljen knjižni zapis. Za branje in razumevanje besedil poznavanje fonoloških in prozodičnih znakov ni potrebno.

13

Za knjižni oz. ortografski zapis smo se poleg lažje berljivosti odločili tudi zaradi samega cilja preučevanja posnetih spontano govorjenih besedil. Osredotočili se bomo predvsem na analizo vrst in zgradbo govorjenih besedil, kar pomeni, da natančno poznavanje izgovorjave besed oz. fonetične/fonemske ravni izgovorjave besed ni nujno potrebno.

Kljub odločitvi za knjižni zapis pa so pri transkribiranju upoštevane nekatere izjeme, ki niso skladne6 s standardnim slovarjem (Slovar slovenskega knjižnega jezika), in sicer npr.: a) upoštevane oz. zapisane so reducirane oblike besed, ki se pojavljajo pri večini posnetih govorcev. Upoštevane so npr.: • izguba nenaglašene končnice -o pri samostalnikih srednjega spola (npr. mlek, okn namesto mleko, okno); • izguba glasu i pri deležnikih množinske oblike moškega spola (npr. mel, igral, spal namesto imeli, igrali, spali) in izguba glasu o pri deležnikih srednjega spola (npr. dogajal, spal namesto dogajalo, spalo); • izguba i-ja in u-ja v predponah in v osnovi (prpravt, prjatu, drgač namesto pripraviti, prijatelj, drugače); • izguba končnice -i v dajalniku in mestniku (npr. men namesto meni); • izguba nenaglašenega e in a v besedah celo, zelo, tako (clo, zlo, tko) itd.; b) ohranjeno je ukanje v prednaglasnem zlogu (npr. utrok, pupadki, purudnišnica namesto otrok, popadki, porodnišnica); c) deležnik na -l za moško obliko ednine zapisujemo po izgovorjavi z u (npr. naredu, zrihtu, reku, trudu namesto naredil, zrihtal, rekel, trudil). Izjemo predstavlja deležnik odprl, ki ga zaradi lažje berljivosti zapisujemo standardno.

Poleg rabe nestandardnih oblik pa so pri transkribiranju navedene tudi take oblike, ki ustrezajo standardnemu zapisu, ne pa posneti izgovorjavi, in sicer npr.: d) zvezo -aj kljub izgovorjavi -ej zaradi lažje berljivosti zapisujemo kot -aj (npr. zdaj, saj, kaj namesto zdej, sej, kej /če bo kej/); e) pri kratkih samoglasnikih (npr. a in i), ki sovpadajo pri izgovorjavi s polglasnikom, ohranjamo zapis s črko a oz. i (npr. jaz, brat, kar, nič); f ) predlog v, ki se izgovarja kot u, zapisujemo dosledno s črko v; g) nezvočnik v besedi tud (tudi) kljub redukciji, ki povzroča premeno po zvenečnosti, zaradi lažje razumljivosti zapisujemo s črko d. Enako pravilo (ohranitev zapisa zvenečega nezvočnika) upoštevamo tudi pri vseh ostalih podobnih primerih.

6

Odločili smo se za tiste izjeme, ki so skupne vsem govorcem posnetih besedil in ki kljub drugačnosti od knjižnega zapisa ne otežujejo berljivosti.

14

Za popolnejše razumevanje transkripcije posnetih besedil je potrebno dodati še naslednje: h) številke so transliterirane kot besede; i) medmeti so zapisani v oklepaju {} in ležeče (npr. {ššš}); j) smeh je označen s črko H, ki je v oklepaju {} (npr. {HH}); k) kretnje (gibe), ki jih je govorec uporabljal med govorjenjem in ki so pomembne za razumevanje besedila (smisla), so opisane in dodane besedilu.

Opis kretenj napoveduje črka G (npr. B2: A veš, in pol k sem šla jaz ven, je on mene tko za tole roko (G: kaže, katero roko) prijel in me je potegnu nazaj v avto in mi jo je poljubu, prosim.); l) same velike črke pomenijo izgovorjavo po črki (npr. Shakespeare → [ŠEKSPIR]; SHAKESPEARE → [SHAKESPEARE]; m) vprašaj v oklepaju (?) pomeni, da je bila izgovorjava nejasna/nerazumljiva in zato ni mogoče zapisati oz. transkribirati besede ali dela besedila, na mestu katere/katerega stoji vprašaj (npr. B6: Stečem dol, in tam je v bistvu v kopalnici je, mislim, v cel- celmu radiatorju, če si lohk predstavljaš, je tkole nekje na sred je v bistvu tko kar šp-, mislim voda je tko enostavno v loku špricala ven, in je blo zato v bistvu v kopalnici (?) vode in zraven je pa v bistvu Jasminina soba pa od mami soba in je mami spala.); n) vezaj (-) označuje, da govorec ni do konca izgovoril že začete besede oz. besedne zveze (npr. Potem smo dobil po elektronski pošti sporočilo pa našo številko, k jo bomo na avionu mogl pukazat in k je pršel ta dan, to je bil tist torek, ne, smo se pol prpelal do Celovc- do celovškega letališča, smo pač pukazal samo potni list pa tisto številko.); o) oznaka A= =A označuje sočasnost govorjenja govorca in sogovorca (npr. B2: Govorka 1: Že tam, a veš, k sem iskala ambasado, a veš, in sem mem vseh drugih ambasadah tam …, mama me je pelala, veš, k je vedla, da bom zamudila, A= me je ona pelala. =A Govorka 2: A= {Oooo.} =A); p) ločila smo zaradi lažje berljivosti ohranili. Njihova raba je s pravili rabe ločil v Slovenskem pravopisu skladna le deloma, saj je meja med enostavčno (prosto) povedjo in večstavčno (priredno) povedjo v spontano govorjenem besedilu v primerjavi s pisnim (knjižnim) jezikom težje določljiva. Upoštevajoč skladenjsko teorijo pisnega jezika (kar je največkrat nesmiselno), lahko v spontano govorjenih besedilih z gotovostjo določimo le (eno)stavčno strukturo oz. samostojno (enodelno) poved. Ločila (predvsem vejice in pike) smo tako zapisovali na osnovi preučitve oz. na osnovi subjektivnega razumevanja semantično-logičnih razmerij med povedmi.

15

... tko da ...

skratka ...

... a ne ... ... a veš ...

... v bistvu ...

No ampak ...

... itak ...

... pol pa ...

A razumeš ... ... veš kva ...

... čak ...

... v bistvu ...

... skratka ...

... recimo ... ... ti povem ...

... ej ...

... mislim ...

... itak ... ... res ...

... a ne ... ... a veš ...

... no ...

Mojca Smolej

... mislim ...

... okej ...

Mojca Smolej

Mojca Smolej je zaposlena na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Diplomirana slavistka in francistka se je že med študijem in v času podiplomskega študija izpopolnjevala na Varšavski univerzi, kjer se je seznanjala predvsem s funkcionalno slovnico, kognitivnim jezikoslovjem in drugimi modernejšimi jezikoslovnimi smermi. 2011 je uredila Jezikoslovne spise II Brede Pogorelec (Stilistika slovenskega knjižnega jezika), istega leta pa je izdala tudi univerzitetni učbenik Skladnja slovenskega knjižnega jezika. Objavlja predvsem razprave s področja skladnje in (širše) besediloslovnih zakonitosti spontano govorjenega jezika. Ukvarja se tudi z jezikovnostilističnimi raziskavami umetnostnih in neumetnostnih besedil. Na Oddelku za slovenistiko predava Strokovno besedilo, Publicistično in propagandno besedilo, vodi vaje iz Skladnje slovenskega knjižnega jezika in Besediloslovja. Predava tudi Slovenski knjižni jezik na Oddelku za primerjalno književnost.

ISBN 978-961-237-507-2

ISBN 978-961-237-507-2

9 789612 375072

Besedilne_vrste_v_spontanem_govoru_naslovnica_FINAL.indd 1

Besedilne vrste v spontanem govoru

Besedilne vrste v spontanem govoru

Avtorica v svojem besedilu izhaja iz predpostavke o obstoju kot regularnih diskurzivnih pojavnosti in iz predpostavke o govorni dejavnosti kot realizaciji strukturnih enot jezikovnega sistema. V slovenskem jezikoslovju pomeni taka združitev obeh predpostavk dobrodošlo inovacijo. Dr. Mojca Smolej skuša na podlagi konkretnih besedil iz svojega korpusa predstaviti nekaj pomembnih diskurzivnih dejstev, namreč, da so besedilne uresničitve odvisne predvsem od medosebnega razmerja udeležencev v sporazumevanju, ne pa le od besedilnovrstne norme. Izjemno pomembno je njeno spoznanje, da se abstraktne besedilne sheme v realnih situacijah tako rekoč nikoli v celoti ne realizirajo.

Za nadaljnje raziskave govorjene slovenščine so upoštevanja vredne tudi ugotovitve o strukturno-organizacijskih in leksikalnih razlikah med posameznimi besedilnimi vrstami spontanega govorjenega diskurza in o vlogi posameznih govornih signalov in kazalcev stopnje besedilne zgradbe v procesu vsakokratnega tvorjenja govorjenega diskurza. Študija odstira v marsičem nove poglede na spontani govorjeni diskurz v slovenščini in pričakovati je, da bo postala eno izhodiščnih del za nadaljnje proučevanje govorjene slovenščine.

Iz recenzij

1.6.2012 8:25:59