Slovenščina na tujih univerzah
Projekt Svetovni dnevi Ivana Cankarja
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA S PREVODI V TUJE JEZIKE
Ljubljana 2018
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA Projekt Svetovni dnevi Ivana Cankarja Uredili: Mojca Nidorfer Šiškovič, Mateja Lutar Izbor besedil: Mateja Pezdirc Bartol (dramatika, esejistika in publicistika) in Alojzija Zupan Sosič (pesmi in pripovedi), sodelovali še Damjan Huber, Matej Klemen, Mateja Lutar in Mojca Nidorfer Šiškovič Prelom: Miro Pečar Oblikovanje naslovnice: Nina Urh © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2018. Vse pravice pridržane. Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Ljubljana, 2018 Prvi natis Naklada: 1.400 izvodov Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Cena: 9 EUR CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-194 CANKAR, Ivan, 1876-1918 Antologija literature Ivana Cankarja s prevodi v tuje jezike : [projekt Svetovni dnevi Ivana Cankarja] / [uredili Mojca Nidorfer Šiškovič, Mateja Lutar ; izbor besedil Mateja Pezdirc Bartol ...et al.]. - 1. natis. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018 ISBN 978-961-06-0127-2 297043456
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA
VSEBINA Antologiji na pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5
O literaturi Ivana Cankarja Alojzija Zupan Sosič: Pesmi in pripovedi Ivana Cankarja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 Mateja Pezdirc Bartol: Cankarjeva dramatika; Cankarjevi esejistika in publicistika. . . . . . 9 Mojca Smolej: Jezik v delih Ivana Cankarja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10
Antologija literature Ivana Cankarja Pisma Ani Lušinovi: 1 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 Erotika 11. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Ne vstajaj, ne vstajaj!. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Vinjete: O človeku, ki je izgubil prepričanje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16 Tujci. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Za narodov blagor: Drugo dejanje, 11. prizor. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Pisma Lavoslavu Schwentnerju: 86. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Kralj na Betajnovi: Drugo dejanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 Na klancu I. Za vozom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 IV. Izgnanci. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 VIII. Klanec siromakov. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Hiša Marije Pomočnice IV.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 VIII.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 Slovensko ljudstvo in slovenska kultura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Pohujšanje v dolini šentflorjanski: Prvi akt, prvi prizor. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 Kurent: II. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Hlapci: Drugi akt. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 Naši umetniki. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 Bela krizantema. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Kako sem postal socialist . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Realka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Šminka. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37
3
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA
Prevodi v tuje jezike Albanščina/Shqip. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 Angleščina/English. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45 Bolgarščina/български език. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79 Bosanščina/Bosanski. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111 Češčina/Čeština. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137 Francoščina/Français . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165 Hrvaščina/Hrvatski jezik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 Italijanščina/Italiano. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 Japonščina/日本語. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 239 Kitajščina/中文 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 251 Madžarščina/Magyar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 Makedonščina/Македонски јазик. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 291 Nemščina/Deutsch. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 325 Nizozemščina, flamščina/Nederlands, Vlaams. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 349 Poljščina/Język polski. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 357 Romunščina/Limba română. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 391 Ruščina/Русский. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 405 Slovaščina/Slovenčina. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 425 Srbščina/Cрпски . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 455 Španščina/Español. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 485 Ukrajinščina/Українська мова. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 509
Viri. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 539
4
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA
ANTOLOGIJI NA POT Antologija literature Ivana Cankarja s prevodi v 21 jezikov predstavlja dela uglednega slovenskega pisatelja, dramatika in pesnika, živečega na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Je zbirka študentskih prevodov, ki so nastali v študijskem letu 2017/2018 na skoraj 60 tujih univerzah v okviru projekta Svetovni dnevi Ivana Cankarja, s katerim se slovenistike po svetu, povezane v okviru programa Slovenščina na tujih univerzah, pridružujejo obeležitvi Cankarjevega leta v Sloveniji. Literarna zapuščina Ivana Cankarja je izredno bogata, saj obsega kar 30 knjig, v preva jalski projekt priprave Antologije pa smo zajeli približno 30 strani Cankarjevega ustvarjanja. Izbor njegovih del, s katerimi avtorja predstavljamo bralcem po svetu, je bil skrbno narejen na Oddelku za slovenistiko, nato so besedila v tuje jezike prevajali na univerzah po svetu. Antologija ima tridelno zasnovo. V prvem delu so poglavja, ki strokovno osvetljujejo posamezna področja Cankarjeve literature: pripovedi in pesmi, dramatiko, esejistiko in publicistiko, ter predstavijo značilnosti njegove jezikovne rabe. Drugi del predstavlja zbirka besedil iz literature Ivana Cankarja, v kateri so besedila razvrščena kronološko, po nastanku. Na ta način lahko bralci laže spremljajo Cankarjevo ustvarjanje, neposredno povezano z njegovo življenjsko potjo – odraščanjem, šolanjem, bivanjem v različnih krajih in pisanjem za različne namene – ter njegovim odnosom do umetnosti, jezika, žensk, domovine, resnice itn. Tretji del, ki predstavlja večji del Antologije, so prevodi besedil v 21 tujih jezikov z različicami, med katerimi jih je večina iz Evrope, pridružujejo pa se jim ameriška angleščina, argentinska španščina, japonščina in kitajščina. Krog sodelavcev obsežnega prevajalskega projekta je zelo širok, kot je zapisano na karticah s podatki pri vsakem posameznem jeziku. Projekt so vodili in pri prevajanju mentorsko pomagali lektorji in učitelji slovenščine. V tuje oziroma svoje prve jezike so besedila prevajali študenti, ki se učijo ali študirajo slovenščino na več kot 50 univerzah po svetu. Zaradi njihovih raznolikih jezikovnih in prevajalskih zmožnosti so v nekatere jezike prevedena vsa besedila, v druge pa le nekatera. K uspešnosti prevodov so izjemno pripomogli tudi učitelji na tujih univerzah in uveljavljeni prevajalci iz slovenščine, ki so študentske prevode pregledali, ponekod pa prispevali tudi svoje prevode. Prevajanje Cankarjeve literature je namreč zelo zahtevno delo zaradi več kot stoletne časovne oddaljenosti besedil od današnjega časa in sodobne slovenščine ter številnih posebnosti avtorjeve jezikovne rabe. Antologijo literature Ivana Cankarja s prevodi v tuje jezike smo pripravili kot osrednji dosežek kulturnopromocijskega projekta Svetovni dnevi Ivana Cankarja. Projekt 5
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA
organizira in vodi program Slovenščina na tujih univerzah, ki na nacionalni ravni vodi in podpira slovenistike na univerzah po svetu, deluje pa v okviru Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Projekte pod krovnim imenom Svetovni dnevi na leto ali dve izvajamo skupaj z učitelji slovenščine na slovenistikah univerz po svetu, posvečeni pa so slovenskemu jeziku, literaturi in kulturi. Doslej smo jih izvedli že devet, med katerimi so bili literaturi posvečeni projekti Prevajanja slovenskih literarnih besedil (2004), Svetovni dnevi slovenske literature (2006), Svetovni dnevi slovenske literature na filmu (2008), Svetovni dnevi sodobne slovenske literature (2010). Namen tovrstnih projektov je povezati študente in učitelje slovenščine po svetu, študente spodbuditi k strokovnemu delu s slovenščino ter predstaviti slovensko književnost tuji univerzitetni in širši javnosti. Študenti se lahko pod mentorstvom svojih učiteljev preizkusijo v književnem prevajanju in objavijo svoje prevode, poglobijo in nadgradijo svoje znanje slovenščine ter pobliže spoznajo slovenski kulturni prostor. Antologija bo v okviru Svetovnih dni Ivana Cankarja univerzitetni in širši javnosti predstavljena prve dni decembra 2018, ko bodo na več kot 50 univerzah po svetu v sodelovanju s slovenskimi diplomatsko-konzularnimi predstavništvi potekale številne prireditve – branja Antologije v slovenščini in prevodov v druge jezike, pa tudi predstavitve drugih del, ki so jih v Cankarjevem letu pripravili študenti in učitelji slovenščine na univerzah po svetu. V okviru Svetovnih dni bosta predstavljena tudi dva celovečerna filma: animirani dokumentarni film Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja (2018) režiserja Dušana Moravca in scenarista Matjaža Pikala ter dokumentarno igrani film Cankar (2018) režiserja in scenarista Amirja Muratovića. Oba vsak na svoj način osvetljujeta Cankarjevo delo in življenje ter aktualnost njegove literature v današnjem času. Antologiji literature Ivana Cankarja s prevodi v tuje jezike na začetku njene poti po svetu želimo, da bo pri bralcih vzbudila željo prebrati tudi druga Cankarjeva dela. Poleg tega si učitelji in sodelavci programa Slovenščina na tujih univerzah želimo, da si bodo bralci želeli brati Cankarjeva dela tudi v izvirniku, torej slovenščini, ter da se bodo želeli z literaturo Ivana Cankarja tudi raziskovalno ukvarjati in jo prevajati. Dr. Mojca Nidorfer Šiškovič vodja programa Slovenščina na tujih univerzah
6
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA
PISMA ANI LUŠINOVI 1 Ljubljena moja Anica! Jaz sem dobro slutil, kakó mi bo pri srcu, kadar se poslovím od Tebe; zató sem odlašal, kolikor dolgo je bilo mogoče. Ko sva stala v parku v tistem meglénem jutru, nisi si mogla misliti, – kakó sem trpel, kakó sem čutil že naprej vso svojo zapuščenost. Zdí se mi, da je vse mrtvo in tuje okrog mene. To dolgočasno, od solnca ožgano mesto, ti neznani obrazi, – ah vse mi je neizmerno zoperno in na prsa mi lega kakor še nikdar težki čut osamljenosti. Jedini prijatelj, ki ga imam tukaj, je morje. Jaz imam rad te brezmejne, temne valove, ki se zableščé samo časih, kakor bi se vsipali kristali nanje. In kadar šumijo in šepetajo z udušenim, bolestnim glasom, zdí se mi, da trpijo tiho, skrito trpljenje, kakor jaz. Hodil bi po obrežju ves dan in gledal v daljno, megleno daljavo, kjer se poljubljata nebo in morje, – ter sanjal o Tebi, Anica! ... Govoril sem Ti časih o ljubezni in Ti si vedela, da Te ljubim. A kakó bi mogla spoznati vso mojo ljubezen iz tistih kratkih, suhoparnih besed? Jaz iščem izrazov, a vsi so tako brezpomembni, hladni in vsakdanji, da Ti ne morejo razkríti mojega srca. Ti bi ne mogla razumeti mojih vročih, bolestnih sanj, polnih otožnosti in hrepenenja, – ne bi mogla čutiti moje ljubezni, globoke in brezkončne, kakor morje. Opisuj solnce z najkrasnejšimi besedami, – a na obraz Ti ne posíje niti en sam žarek; opisuj glas vijoline, – in ne čuješ niti enega akorda ... Ti si se nasmehljala in jaz sem izgubil vso pamet; če si me pogledala s svojimi prelepimi očmí, ni bilo na meni več níti sledú duhovítosti in beseda mi je zastala. In vendar sem bil najsrečnejši človek na svetu in zdelo se mi je, da leží pred mano prihodnost svetla in krasna, posuta z rožami in diamanti. Ves tisti prelepi čas je prišel nenadno in izginil hitro, kakor solnčen pomladni dan, – in zdaj je prišla noč, temna in žalostna. /.../ Tvoj zvesti Pula, 4. VII. 98 Ivan
14
SLOVENŠČINA
EROTIKA (1899) 11 Kádar siješ mi v srcé o prijazna zvezda sreče: v mesta hrup me burno vleče, vsak vesélo gléda v mé. Ko si, žalost, moj gospód; mrzla noč okróg me žêne, níkdo ne pogléda mêne, le brezup uzrêm povsód. Torej pošlji mi, nebó, pošlji mi veséle dnéve, skríj mi žalost, skríj mi réve, zré le srečo naj okó.
Ne vstajaj, ne vstajaj! ... Ah moj bog, – kakó pohotna ti ustna drhtíjo; v objemu trepeče ti belo teló, od mraza ti lica bledíjo! Ti ljubica moja, čemú ta strah? Čemú se ozíra tvoj pógled plah bolestno na duri, na okna? Po veži odmeva neznan korak ob pozni, polnočni uri; pred oknom se ziblje črno drevó, na steklo deževne kaplje bijó, v viharju se stresajo duri ... Ne boj se, – ne vstajaj! ... Nikogar ní ... Otrok tvoj v zíbelki mirno spí, tvoj mož sedi v krčmi in pije.
15
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA
HIŠA MARIJE POMOČNICE (1904) IV. Dobile so kanarčka. Ves majhen je še bil in neumen in zmerom ga je bilo strah; tudi pel še ni nič. »Babica je!« je menila Pavla. »Kako bo babica!« je ugovarjala Lojzka. »Saj sem pogledala précej!« »Kako pa se pozna, da ni babica?« je vprašala Malči. »Zadaj mu odpihnem perje, pa pogledam ... Čakaj, ti pokažem!« Kletka je bila na mizi, Lojzka je odprla vratica, toda kanarček je kričal, cvilil pretresljivo, kakor da bi prosil milosti. »No, pusti ga! Pa naj ne bo babica!« se je vdala Pavla. »Ni ga treba dražiti, zbolel bo!« Sestra Cecilija je obesila kletko na zid ob okno prav poleg Malčine postelje, tako da je škropilo Malči na posteljo in v obraz, kadar se je kanarček umival. »Ej, ti, Hanzek, zakaj me škropiš?« se je smejala Malči in nevoščljive so ji bile, da je škropil nanjo in da se je pogovarjala z njim. Hanzek je študiral; gledal je z živimi črnimi očmi po sobi, kakor da bi opazoval ter se čudil. In kolikor bolj je opazoval, tem manj ga je bilo strah. Če se je približala roka, Rezike ali Malči drobna roka, se je najprej umaknil ter gledal napeto. Nato je polagoma iztegal vrat, odpiral kljun in oči so zadobile nekako sovražno svetlobo. Zmerom bolj se je iztegoval vrat, perje na vratu in v glavi se je šopirilo, ježilo, perotnice so zamahovale, najprej nalahko, potem zmerom bolj hitro in srditohreščeč glas je prišel iz tankega grla, kakor da bi brusil britev ob pili. »Zakaj pa se jeziš, Hanzek?« se je hudovala Malči. »Saj vidiš, da ti dajem vode! Kaj ne maraš vode?« Hanzek se je malo ozrl, malo je pobrcal z nogo; videl je, da so mu res prinesli vode in polagoma se je umiril; samo časih je še malo poškilil, nezaupen je bil; ni se bil še privadil vseh peterih prstov in razjezilo ga je posebno, če se je zganil debeli palec, ki ni sodil k ostalim štirim. Ko se je potolažil, je poniknil glavo globoko v vodo, stresal se je ter škropil na vse strani. Skočil je potem na zgorenji klin, bil je kakor nepočesan, ves moker in skuštran; smejale so se mu; on pa se je le stresal ter se ni ozrl nikamor. »Ali te ni sram, Hanzek?« mu je zaklicala Malči. Poškilil je malo, nato pa se je sklonil, vtaknil je v kljun dolgi tenki krempelj ter si je čistil nogo in kljun, oboje hkrati, in nič ga ni bilo sram. Polagoma je spoznaval, bistril se mu je razum. Uvidel je, da ni veliko nevarnosti na svetu. Kadar so mu odprle vratica, je poskočil najprvo na prag ter se je oziral naokoli. Nič tujega, neznanega se ni prikazalo, nič nenavadnega se ni zgenilo v sobi. Zafrfotal 28
SLOVENŠČINA
je in je sfrfotal Malči na glavo, na mehke plave lase. Malči je sklonila glavo, prijetno ji je bilo in smejala se je. Nato je vzdignila roko, pomigala je s prsti. Kanarček je skočil na roko in obšla ga je čudovita, nepoznana slast. Iztegnil je vrat, perje se je našopirilo, perotnice so frfotale in stopical je in plesal z drobnima nogama ter pel s čistim, veselja in hrepenenja polnim glasom. Gledale so to lepo čudo s strmečimi očmi, ali v Lojzki se je vzbudila zavist. »Daj ga z roke, Malči, poginil bo!« Malči se je prestrašila, stresla je z roko in kanarček je odletel. Precej se je umiril, malo se je še stresel, pobrskal s kljunom po perju pod perotnicami in pod vratom, nato pa je zobal mirno, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo. Ali kakor se je privadil sobe, dvomov se ni otresel in tudi strahu ne. Zgenilo se je kdaj, oglasilo se čudno in ves se je preplašil. Temne nevarnosti so prežale iz vseh kotov in lahko bi se pripetilo, da bi poseglo nenadoma nekaj velikega in črnega od tod, od ondod, poseglo ter se približalo bliskoma; vztrepetal je, skočil je na strop svoje nizke kletke, držal se je krčevito za mrzle žice ter gledal nizdol. Mirno je bilo, nič se ni prikazalo. Lotevala se ga je otožnost, porojena iz nerazumljivega hrepenenja. In kadar ga je ovladala siloma, mu je privrelo iz prsi, sklonil se je globoko in je plesal na klinu ter pel. Malči je gledala nanj z velikimi očmi. Kaj mu je pri srcu? Gleda kakor človek, samo govoriti ne more. Zdelo se ji je, da tudi misli kakor človek in da vse sliši in vse razume. VIII. Tako je ostala sama in kakor prej je popótovala po izbah, po samotnem gozdu. Prišla je časih v očetovo sobo in je sedla na mehek stol; oče se je ozrl nanjo in je ni videl, ni se zmenil zanjo. Tončka ga ni ljubila; zdel se ji je čudovelik in strašen, njegovo življenje je bilo polno skrivnosti, ki se jih je bala in ki so jo vabile, zato ker so bile tako velike in strašne. Bilo je kakor v gozdu: dviga se tam od daleč nekaj silnega, črnega; ali so skale, ali je drevje, ki je okamenelo in se ne gane v vetru; noge se tresejo in se napotijo tjà, ne morejo drugam, zato ker je tam groza in noč ... Z ljudmi, ki so prihajali, se je razgovarjal časih oče dolgočasno, poslovno in takrat Tončka ni slišala ničesar, kakor da bi bilo tiho v sobi. Ali slišala je vsak glas, ki je prišel iz srca; kadar je vzkriknilo zlovoljno, kadar je prosilo in tudi kadar se je smejalo s prešernim in umazanim smehom. Prišla je ženska nekoč in je prosila za moža, pisarja, ki je bil pijanec. Oče se je smejal in njegov smeh je bil trd in ostuden. Čutila je Tončka, da se je ženska vsa prestrašila, dasi ni bilo glasu. Oče se je smejal še zmerom in govoril je tišje. Nato je umolknil in tudi ženska je molčala; tiho je bilo, da se je čulo težko sopenje in Tončke je bilo strah. Ženska je odšla tiho, oče pa je dejal: »No, dobro je!« in je zaprl duri za njo. Tedaj je pač ugledal Tončko in jo je ogovoril osorno: »Kaj pa delaš tukaj? Spravi se!« – Ni bilo še dolgo po poroki, veselja in življenja pa ni bilo več v hiši. Oče in mati sta se prepirala, naposled sta živela zase in Tončka ni slišala skoro nikoli več, da bi se bila razgovarjala prijazno. Kadar je bila mati sama, je hodila s težkimi koraki po sobi in je vzdihovala s smešnojokavim glasom: »O, moja glava! Moja glava!« In nekoč je stopila k Tončki, stresla jo je in je kričala: »Tvoj oče je lump! Lump! Lump!« – Zajokala je in je 29
ANTOLOGIJA LITERATURE IVANA CANKARJA
pozabila, da je Tončka otrok in je tožila: »Za en mesec samo me je vzel; za zmerom moj denar ... Pet mesecev ga že ni bilo pri meni, nisem ne žena njegova, ne dekla ... Vpričo mene se je bil polastil druge ... smejal se je in jo je vrgel na zofo ... Vse ima, omožene ženske in vlačuge in otroke ... Lump! Lump! Lump!« – In Tončka je slišala nekoč, ko sta govorila v sosednji sobi in je dejal oče veselo: »Čemu pa tožiš? Kaj misliš, da ne poznam tvojega fanta? Sram te bodi – šestnajstleten pobič!« – Mati je zaloputnila duri in oče se je smejal ... Prihajal je v goste očetov prijatelj. Ko je prišel prvikrat, je ugledal Tončko; stopil je k nji in jo je pogladil po licih; njegova roka je bila gladka in mrzla kakor riba. »Tončka, ubožica!« je dejal, ali tudi glas mu je bil gladek, spolzek kakor riba. In nato je prihajal pogostokrat, tudi če očeta ni bilo doma. Posadil si je časih Tončko v naročje, ali Tončki je bil zoprn, streslo jo je, kadar je začutila njegovo gladko in mrzlo roko. Šinila je nekoč s prsti preko njegovega obraza in spoznala je, da mu je obraz kakor roka in kakor glas – starikav, ostudnogladek ... Tako se je zgodilo, ko je bilo tiho v sobi, da jo je objel in jo pritisnil k sebi; Tončka ni mogla ne prositi in ne klicati; njegove roke, ki so se tresle, so jo dušile in od strahu ni mogla geniti. Jecljal je in iz njegovih ust ji je padla gnusna kaplja na lice. »Tončka! ... Tončka!« ... Ko je šel, je vsa trepetala od sramú in od groze in je legla na posteljo ... Prihajal je še zmerom, dan za dnem, in Tončka se ni mogla braniti, ni si upala klicati. Bil je zmerom bolj strašen, vso si jo je osvojil in ubogala je, kakor je hotel. Lica so ji upadala in spala je nemirno; prestrašila se je mnogokrat, vzbudila se je nenadoma in slabo ji je bilo ...
SLOVENSKO LJUDSTVO IN SLOVENSKA KULTURA (1907) Cenjeni poslušalci! Zdaj, v tem viharnem volilnem boju, je dela veliko, časa malo. Zato mi oprostite, če to predavanje ni tako temeljito in dovršeno, kakor bi se spodobilo za tako važen predmet. Smatrajte torej to predavanje le kot poskus, morda celo kot ponesrečen poskus večjega in temeljitejšega dela. Vendar pa se mi zdi, da je ravno zdaj, ravno ob tem viharnem času potrebno govoriti o slovenskem ljudstvu in o slovenski kulturi, – zakaj nikoli še kakor zdaj ni bilo toliko pridigovanja, toliko časih jako klavrnega besedičenja o narodu in narodnosti, o ljudstvu in o kulturi! – Dolgo je že, kar se ukvarjam s peresom; marsikatero bridko očitanje sem preslišal v teh težkih letih, marsikatero hudo grajo in pa tudi, kar je bilo še posebno grenko, marsikatero neumno hvalo. Ampak v vsakem očitanju, v vsaki graji in v vsaki hvali se je ponavljala pesem, ki sem se tako navadil nanjo, da mora biti zapisana tudi na mojem grobu: »To ni za ljudstvo!« Za par ljudi pišeš, za par ljudi se mučiš, za par ljudi si stradal od začetka do konca; kajti ljudstvo te ne razume, ono je tuje tebi in tvojemu delu, ti si tuj njemu in njegovemu življenju! 30
SLOVENŠČINA
Tako se je godilo meni, drugim pa se ne godi nič boljše. V ljubljanskem gledališču igrajo lepo moderno ali pa tudi klasično dramo. Drugo jutro že prepevajo po Ljubljani tisto ljubeznivo pesem: »To ni za ljudstvo!« Naše ljudstvo ne mara takih reči, naše ljudstvo ni zrelo za take reči, ne ponujajte našemu ljudstvu torte, ko je komaj žgancev vajeno! In res – moderna ali klasična drama izgine sramotno z odra, na odru pa se prikaže domača umetnost, ki ima na čelu zapisano geslo ,Ejduš’ in ,ga že ’maja!’ – Tako se godi gledališču, drugim pa se ne godi nič boljše. V Ljubljani razstavijo slovenski umetniki svoje slike in kipe. Da je njih umetnost velika in čista, tega jim živa duša ne odreka. Ampak vsi ljubljanski zvonovi zapojó takoj tisto prisrčno pesem: »To ni za ljudstvo!« Naši umetniki ne delajo za ljudstvo, ne poznajo ga in zato jih tudi ono ne pozná. Naj torej stradajo in životarijo nadalje, kakor so stradali in životarili doslej! Naše ljudstvo ne rabi umetnosti, doslej je živelo brez nje, pa naj živi brez njé do konca! In resnično: naši umetniki so pobrali šila in kopita in so pobegnili v tujino, vsi do zadnjega, s svojo umetnostjo vred. Zakaj spoznali so v svoji modrosti, da je vendarle nekoliko prijetnejše, če stradajo v tujini, nego da bi stradali domá, kjer imajo na prežgani juhi še očitanje in zasmeh v zabelo. Tako se godí umetnosti, znanosti pa se ne godí nič boljše. Nekaj mladih ljudí, nekaj idealistov, je začutilo potrebo, da pripovedujejo ljudém ne samo o antikristu in o farju, temveč da mu pokažejo, slepcu doslej, pot do spoznanja in resnice. Ampak tudi njim je zabrnela v ušesa naša narodna himna: »To ni za ljudstvo!«
POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1908) V županovi krčmi, ki je opremljena, kakor so opremljene gosposke krčme na deželi. Na levi vhod iz veže, zadaj, za stopnico višje, duri v izbo, na desni okno. V ozadju: na levi velika peč s klopjó, na desni dolga miza. Prvi prizor Za mizo sedé rodoljubi iz doline šentflorjanske: notar, dacar, štacunar, cerkovnik, županja, ekspeditorica itd. Župan stoji. VSI so ogorčeni in delajo hude obraze. ŽUPANJA: Ampak taka reč! 31