KOMEDIJA (komedía) Grška komedija je znana kot aténska, pa jo zato tudi imenujejo »átiška komedija«. V Aténah so tako komedije kot tragedije uprizarjali na tekmovanjih pod pokroviteljstvom države. Ker pa so jih igralci izvajali na lastne stroške, so kasneje bile priznane ali označene kot tragedije (ker pač niso dobili plačila, op. p.). Prvič so jih uprizarjali leta 486 pr.n.št. ob priliki praznovanja »dionízij« in na »lenájah« (v čast Dioníza Lenája – »vinska kad«) leta 440 pr.n.št. Prej in po peloponéških vojnah (431 – 404 pr.n.št.) so vsako leto uprizorili pet (5) komedij, med vojno pa zaradi varčnosti le tri (3). Komediográfi, ki so želeli svoje igre uprizoriti, so za dovoljenje morali prositi uradnika – arhónta, zadolženega za festival, kateri je bil za »dionízijske igre« eponimni arhónt (glavni državni uradnik), za lenáje pa arhónt bazilej (kraljevski arhónt, ki je bil odgovoren za starodavne verske obrede). Zbor so plačali bogati državljani in nagrada za zmago je bil preprost venec iz bršljana. Da bi pa preprečili podkupovanje, so z žrebom določili deset sodnikov. Najstarejša znana komedija so Aristófanovi »Aharnjáni« (Acharnês) ali prebivalci Aharéna, dema (okraj ali občina v Atiki; »demos« - ljudstvo) severno od Atén, ki so bili najbolj prizadeti v peloponéških vojnah, vendar niso klonili z duhom) in so jo uprizorili leta 425 pr.n.št. Aristótel meni, da je izvor komedije iskati pri pevcih »falóških pesmi«, ki so se pele le ob dionízijevih obredih, ob katerih so v sprevodu moški nosili ogromen usnjen falós. To bi bilo možno, saj beseda »komedija« (komoidia) pomeni »petje komosov«, ki izhaja iz besede »komos« in pomeni sprevod veseljakov, ki plešejo in pojejo. Tako izraz »stare komedije« (archaia) označuje komedije, ki so se uprizarjale v Aténah v 5. stoletju pr.n.št. in so v večini Aristófanove (11 komedij), od katerih sta dve (»Zborovalke« in »Plutos«) napisani v 4. stoletju pr.n.št. ter se zaradi zmanjševanja vloge zbora močno razlikujeta od starejših. Njegove komedije so sestavljene iz: prologa (prologos; uvod, ki uvaja gledalca v dogajanje), vstopne pesmi (parodos), razprave ali agóna (agon, »debata«), vstopa zbora v ospredje ali parabáza (parabasis, »prihod v ospredje«) in sklepnega prizora ali eksodos (exodós), ki se konča z »razgrajaškim plesom« (kóndax, »komični ples«, ki je povezan s pijanščino in razuzdanostjo). Za uprizoritev komedije so bili potrebni 3 – 4 igralci in zbor, ki je štel 24 moških članov. Po zborih so dobile komedije tudi ima (Aharnjani – Acharnês, Ose – Sphêkes, Ptiči – Órnithes,…). Igralci so imeli na obrazu groteskne maske, napihnjena telesa in velike falóse (phallós; lat. phallus) pri moških likih, govorili pa so predvsem o spolnosti in iztrebkih brez zadrškov in zadrege. Nekateri bogati meščani so bili izpostavljeni posmehu, lotili pa so se tudi demokratične politike in smešnih dogajanj pri vzgoji, glasbi, književnosti in vojnih grozotah. Prav tako nespoštljivo so se obnašali do bogov in njihovih dejanj. »Stara komedija« je bila nasploh mešanica verskega obredja, satire, kritike, šale in burke. Na tekmovanjih je bil največkrat zmagovalec: komediográf Aristófan (11-krat), nato Krátin (6krat na dionízijah in 3-krat na lenájah) in Krátes (3-krat). »Srednja komedija« (mese) je bila átiška komedija med letoma 400 in 323 pr.n.št. (to je bilo obdobje eksperimentiranja po peloponéških vojnah pa vse do smrti Aleksándra Velikega). Zmanjšala se je vloga zbora, napihnjene kostume in falóse (lat. falus) pa so opustili. Mitološke zgodbe so bile še priljubljene, medtem ko politična kritika počasi izginja. Vse skupaj so zamenjali poklicni vojaki in kurtizane, poudarjena pa je bila predvsem resničnost vsakdanjega življenja. Kljub večjemu številu piscev komedij (Antífan, Evbúl, Aléksis,…), se nobena iz tega časa ni ohranila. »Nova komedija« (nea) se imenuje obdobje pisanja komedij med letoma 323 i 263 pr.n.št. (od smrti Aleksándra Velikega do smrti komediográfa Filémona). V igri so se obdržale še maske, igralci pa so nosili vsakdanja oblačila. Prizorišča iger so ostala v Aténah, obravnavani pa so bili predvsem prizori dogajanj iz zasebnega življenja premožnih družin,
6