Page 1

Ivan Tušek - Pajo

Ptuj, 8. junij 2014

GRškI In RIMSkI PeSnIkI, PISCI, DRaMaTIkI, FILoZoFI, GovoRnIkI, ZGoDovInoPISCI, ZeMLjePISCI, uČenjakI, ZDRavnIkI, SLIkaRjI, kIPaRjI,…

ARHIMED: »EUREKA«

ZA INTERNO UPORABO!


GRŠKI IN RIMSKI PESNIKI, PISCI, DRAMATIKI, FILOZOFI, GOVORNIKI, ZGODOVOPISCI, SLIKARJI, KIPARJI, UČENJAKI,…

VSEBINA 1

Stran

LITERATURA 2 GRŠKA PROZA, ROMAN, SLOVNICA (grammatikós), GLEDALIŠČE (theatroí; »gledati«), KOMEDIJA (komedía), TRAGEDIJA (tragedía; »kozlovska pesem«), LIRIKA (lyricós; »peto ob liri«), EPIKA (epikós; »epski, junaški«) – vse splošno 3 GRŠKI PISCI in PESNIKI (po abece. redu: str. 125) 9 ALEKSANDRÍJ(N)SKA, HEIDELBERŠKA KNJIŽNICA IN PALATINSKA ANTOLOGIJA 29 RIMSKA PROZA (prosa), SLOVNICA (grammatica), GLEDALIŠČE (theatrum), KOMEDIJA (comoedia, »veseloigra«), TRAGEDIJA (tragoedia, »žaloigra«), LIRIKA (lyrica), EPIKA (epicuim, genus carminum) 30 RIMSKI PISCI in PESNIKI (po abecednem redu; glej stran: 129) 34 GRŠKA FILOZOFIJA (philosopfía, »ljubezen do modrosti«) 52 AKADEMÍJA, STOICÍZEM, KINÍZEM, SKEPTICIZEM, SOFÍZEM, SOKRÁTIKI 53 GRŠKI FILOZOFI (philosophós?; po abecednem redu; glej: str. 133) 56 RIMSKA FILOZOFIJA (philosophia) 67 RIMSKI FILOZOFI (philosophus; po abecednem redu; glej: str. 136) 68 GRŠKO GOVORNIŠTVO (rhetorikái?) 71 GRŠKI GOVORNIKI (rhetorikós?; po abecednem redu; glej: str. 137) 71 RIMSKO GOVORNIŠTVO (oratoria, ars dicendi, rhetorica) 77 RIMSKI GOVORNIKI (oratores; po abecednem redu; glej: str. 138) 78 GRŠKO ZGODOVINOPISJE (historográphai) 80 GRŠKI ZGODOVINOPISCI (historográphos; po abecednem redu; str. 138) 81 GRŠKI LOGOGRÁFI (logográphos; pisci izročil iz najstarejše grške zgodovine) 87 GRŠKI UČENJAKI (pentathlós), MATEMATIKI (mathematikós),…- splošno 88

1


ASTROLOGIJA (gr.: astrología, lat.: astrologia; zvezdoslovje) 88 ASTRONOMIJA (gr.: astronomía, lat.: astronomia; zvezdoznanstvo) 88 /89 GRŠKI UČENJAKI, MATEMATIKI,… (po abecednem redu; glej: str. 140) 89 RIMSKO ZGODOVINOPISJE (historiographia) 93 RIMSKI ZGODOVINOPISCI, ki so pisali v latinščini (historiographus; glej: str. 141) 94 ZEMLJEPIS – splošno (geographikái?, lat. geographia; »opis Zemlje«) 99 RUDARSTVO – splošno (metallós; lat. lapis aerarius = ruda, »kamniti zaklad«) 99/100 GRŠKI NARAVOSLOVCI (prirodoslovci, phýsicos), ZEMLJEPISJE (geographía) in ZEMLJEPISCI (geographikós; po abecednem redu: glej: str. 143) 100 RIMSKI ZEMLJEPISCI (geographus; po abecednem redu: glej: str. 143) 102 GRŠKO STAVBARSTVO (architéktoriai?) 103 GRŠKI ARHITEKTI (architéktos; po abecednem redu; glej: str. 144) 104 RIMSKO STAVBARSTVO (architectura) 105 RIMSKI ARHITEKT (architectus; glej: str. 144) 106 GRŠKO SLIKARSTVO – splošno (gr.: artiós pikroós; lat. ars pingendi) 106 GRŠKI SLIKARJI (po abecednem redu; glej: str. 144) 107 KIPARSTVO – splošno (gr.: artiós thoíkos; lat. ars fingendi) 108 GRŠKI KIPARJI (po abecednem redu; glej: str. 145) 109 GRŠKO ZDRAVILSTVO ali MEDICINA (ars medendi, ars medicina) 111 GRŠKI ZDRAVNIKI (medentes, medikós?; po abecednem redu; glej: str: 146) 112 RIMSKO ZDRAVILSTVO (ars medendi, medicina) 114 RIMSKI ZDRAVNIKI (medicus; po abecednem redu; glej: str. 147) 116 DODATEK (Appendix): Plejada, Triade, zbor in kor; vojskovodja Gaj Julij Cezar; rimski cesarji: Avgust, Tibérij, Vespaziján, Traján in razni pisci v poznem rimskem in bizantinskem času: Pável Diákon, Jožef Flávij, Evstáhij, Fótij Triboniján, Prokópij in Viktorin Ptujski; str: 147) 118

2


SEZNAM GRŠKIH IN RIMSKIH OSEBNOSTI PO ABECEDNEM REDU 125

LITERATURA : 1) 2) 3) 4)

SLOVNIK ANTICKE KULTURY; nakladatelství SVOBODA, Praha 1974 VELIKI SPLOŠNI LEKSIKON A – Ž (8 knjig); DZS, Ljubljana 1997 - 1998 LEKSIKON ANTIKA; CZ, Ljubljana 1998 PLÍNIJ STAREJŠI: NARAVOSLOVJE 1, KOZMOLOGIJA IN GEOGRAFIJA, (Knjige 1 – 6); prevod Matej Hriberšek; Založba SAZU, Ljubljana 2012 5) PLÍNIJ STAREJŠI: PO PLÍNIJEVEM NEBU IN ZEMLJI, Komentar k knjigam 1 – 6 Plínijevega Naravoslovja 1, prevod: Matej Hriberšek, Založba SAZU, Ljubljana 2013 6) FRAN WIESTHALER: LATINSKO SLOVENSKI SLOVAR A - Z (6 knjig), KRES, Ljubljana 1993 – 2007 7) dr. Hermann BENGTSON und dr. Vladimir MILOJČIĆ mit Beiträgen und Mitarbeiten: GROSSER HISTORISCHER WELTATLAS, I. teil: Vorgeschichte und Altertum; München 1963 8) WESTERMANN: GROßER ATLAS zur WELTGESCHICHTE; Georg Westermann Verlag, Braunschweig, 1976

MIMOGREDE KAJ JE GRŠKO – RIMSKA DOBA? To je časovno obdobje grško – rimske književnosti na območju Sredozemlja od druge polovice 2. stoletja pr.n.št. do leta 529 n.št., ko je vzhodnorimski cesar Justinijan (527 – 65) zaprl filozofske šole v Aténah in Aleksandríji ter s tem napravil konec novoplátonističnim naukom. V teh mestih so nadgrajevali spoznanja in se izobraževali filozofi že od konca 5. stoletja pr.n.št. naprej ter se v njih srečevali z intelektualnimi dosežki filozofov Plátona (427 – 347) in Aristótela (384 – 322) ter njunih naslednikov. S tem je končal dolgo zgodovinsko obdobje središč grškega in rimskega intelektualnega in izobraževalnega življenja ter kulture v starem veku. GRŠKA PROZA, ROMAN, SLOVNICA (grammatikós), GLEDALIŠČE (thestrói; »gledati«), KOMEDIJA (komedía), TRAGEDIJA (tragedía; »kozlovska pesem«), EPIKA (epikós; »epski, junaški«), LIRIKA (lyrikós; »peto ob liri«): PROZA Prav tako kot drugod, se je proza v Grčiji razvila kasneje kot poezija, saj si je bilo lažje zapomniti sestavke »pisane« v metriki, ko je bilo pisanje proze (pripovedi) še v povojih (pisavo so ponovno vpeljali v 8. stoletju pr.n.št.). Tako so bili prvi pisci grške proze kronisti

3


(logográfi; zapisovalci stare grške zgodovine) in jónski filozofi v 6. stoletju pr.n.št. Filozof Heraklít (540 – 480 pr.n.št.) je ok. leta 500 pr.n.št. že pisal lepo, slogovno prozo in kmalu se je strokovna proza tako razvila, da je lahko izrazila vse, kar je bilo potrebno za znanstveno in strokovno razpravo. Filozof Demókrit (460 – 371 pr.n.št.) je bil že spreten prozni pisec (atomistika) in v zdravstvenem spisu, v »Hipókratovem korpusu« (Corpus Hippocraticum) je grški zdravnik Hipókrat dokazoval že popolnoma natančne in zgoščene razlage. Prvo, pravo prozno delo je zapisal zgodovinar Heródot (490 – 425 pr.n.št.) z »Zgodovino« (Historiai) okrog leta 430 pr.n.št., ki se je v celoti ohranila. Višek pa je átiška proza dosegla s Plátonovimi dialogi in Demóstenovimi govori v 4. stoletju pr.n.št. Najbolj pa je vplival na izbrušenost grške proze govornik Izókrat (436/435 – 338 pr.n.št.). Vendar se ob koncu 4. stoletja pr.n.št. konča klasično obdobje átiške proze in se umakne splošnemu grškemu narečju – koine (»skupni jezik«, ki se je pričel pod Filipom II. Makedonskim), vendar je bilo manj prefinjeno, raznoliko in natančno v izražanju. V 3. stoletju pr.n.št. pa močno na prozo vpliva govorniški slog, imenovan »azianizem«, ki je ugajal govornikom zaradi bogatega okraševanja v besedičenju. Vseeno pa se je v 1. stoletju pr.n.št. ponovno razcvetel átiški slog, ki ga je vpeljal zgodovinar in govornik Dionízij iz Halikarnása. Klasično átiško prozo pa zelo dobro posnema grški pisec Lukiján (115 – 180 n.št.), ki je živel že v času rimskega cesarstva. ROMAN Roman (pripovedni; pa tudi izmišljeni), kot proza, se je v Grčiji razvil šele v helenističnem obdobju (ob koncu 4. in v 3. stoletju pr.n.št.), največji zagon pa je dobil od 2. stoletja n.št. naprej. Zgodbe so bile močne, liki junakov pa dokaj šibko orisani. Korenine romana najdemo v Aristídovih (pisec iz 2. stoletja pr.n.št.) »Milétskih zgodbah« (Milesiaká) in najverjetneje je pobuda za to zvrst prihajala iz govorniških šol, kjer so se teme za deklamacije izmišljevale in so se dale lepo obdelati v romanih: mladi zaljubljenci, strogi očetje, pirati, zapeljevanje, brodolomi,… Za zgodbe so bile značilne ločitve zaljubljencev; junaki, ki so za las ubežali strašnim nevarnostim in sovražnikom, pa ponovno srečanje prizadetih in srečen konec. V grščini se je ohranilo 5 romanov v celoti, dva povzetka in nekaj fragmentov, ki so se ohranili na papirusih. To so: »Levkípa in Klejtofónt« (Tà katà Leukíppen kaì Kleitophônta) pisca Ahilêja Tátija, »Hájreas in Kalíroa« (Tà perìChairéan kaì Kalliróen) pisca Harítona, pa tudi pisca Heliodóra iz Eméze v Síriji »Etiópske zgodbe« (Aithiopiká) ali »Teagen in Harikleja« (Sýntagma tôn perì Theagénen kaì Charikleían Aithiopikôn). Grški idilični bukolični (pastirsko pesništvo) pisec Lóngos iz 2. ali 3. stoletja n.št. je v štirih knjigah opisal »Pastirske zgodbe Dáfnisa in Hlóe« (Poimenika katà Dáphnis kaì Chloén), kjer pastoralno romanco (pastirsko igro) in vse mogoče druge dogodivščine prekinjajo opisi čustev vpletenih in podobe pokrajin. Enega od najlepših ljubezenskih romanov pa je napisal grški romanopisec Ksenofónt iz Éfeza (živel v 2. stoletju pr.n.št.) z naslovom «Éfeške zgodbe« (Ephesiaká) ali »Antéja in Hábrokóm« (Tà katà Anthían kaì Abrokómen). SLOVNICA (grammatikós) Izraz prihaja od grške besede »grammatikós« (gramma je pismenka) in je v jezikoslovju nasploh ime za znanost o ustroju, zakonitostih in pravilni rabi jezika. Z drugimi besedami je to opis »fonemov« (glasovna prvina, naglaševanje), besednih ali besedotvornih vrst ter skladnje (sintaksa), kjer se raziskuje vrsta stavkov ali povédi iz enega ali več stavkov ter

4


vloga stavčnih členov v njih (osebek, povedek,…). To skladje je lahko »sinhrono« (sinhronija), časovno sočasno ali v jezikoslovju, način za predstavitev stanja jezika v določenem obdobju,… ter »diahrono« (diahronija), kar pomeni v jezikoslovju način za predstavitev zgodovinskega razvoja jezika. V skladu s tem se slovnica (gramatika) deli na glasoslovje (fonetika), naglasoslovje (akcentologija, tonematika), oblikoslovje (sklanjatve, spregatve, oblikovni naglas), besedoslovje (leksikologija), besedotvorje (samostalnik, pridevnik, glagol,…),… Uh, vse preveč »kunštno« in »zamotano« za mene! Najbolj znani grški gramatiki (slovničarji) so bili: Apolónij Dískol iz Aleksandríje (2. stoletje n.št.), Dionízij iz Trákije (170 – 90 pr.n.št.), Evfrónij (3. stoletje pr.n.št.) s Tráškega Hersonéza (danes Galípoli), Filétas (4./3. stoletje pr.n.št.), Hefajstíon (2. stoletje n.št.), Herodiján iz Aleksandríje (2. stoletje n.št.), Hezíhij iz Aleksandríje (5. stoletje n.št.), Krátes iz Málosa v Kilíkiji (2. stoletje pr.n.št.) in Markelín (5. stoletje n.št.). GLEDALIŠČE (theatroí, »gledati«) Grško gledališče ima osnove verjetno v krožnem plesišču na odprtem ali »orkestri« (orchestra), to je ravno steptana zemlja in prostor, na katerem so uprizarjali zborsko liriko, kar naj bi bila praoblika átiške tragedije. Vsa gledališča so v Grčiji stala na prostem in so bila odprta, le odéon (oideîon), gledališče za glasbene prireditve, je imelo streho (akustika). Zgraditi ga je dal aténski državnik Pêriklej leta 444 pr.n.št. nedaleč od Dionízijevega gledališča in to za glasbena tekmovanja in prireditve v okviru panatenájskih iger (v čast rojstva boginje Aténe). Tako so na primer v Dionízijevem gledališču v Aténah sredi orkestre postavili Dionízov oltar (thymele), kjer je, verjetno na stopnicah, stal flavtist, ki je spremljal s flavto zbor (chorós, »ples«), katerega je nekako tudi vodil, udeleženci (igralci) pa so peli in plesali. Gledalci so se zbrali na pobočju Akrópole nad orkestro, ki jim je bil ob tej priliki namenjen prostor (theatron). Plemenitejši gledalci so sedeli na kamnitih klopeh, ostali pa na lesenih klopeh brez naslonov, ki so se dvigale nad orkestro v terasah. Na vsaki strani orkestre je bil »vhod« (parodos), skozi katerega so vstopali ali zapuščali prizorišče igralci in zbor. Ob orkestri je stala lesena zgradba (skene; »šotor«, »koliba«), ki je bila namenjena igralcem za oblačilnico. Prednji del te stavbe (proskenij), je bil najprej lesen, kasneje pa zidan in lepo okrašen. V sami stavbi so se odvijali prizori, ki jih gledalci niso mogli videti (uboji, samomori,…) in se je imenoval »hiposkenij« (hyposkenîon). Proskenij je bil opremljen tudi z različnimi tehničnimi pripomočki; na vrtljivem odru (ekkykleme) pa so gledalcem pokazali posledice grozljivih prizorov, ki so se odigrali v »hiposkeniju«. S pomočjo dvigala (geranos) so ob koncu drame na prizorišče spustili boga, ki je nato razvozlal zaplet dejanja (»theos apo mechanes«; lat. »deus ex machina«). V grških gledališčih so uporabljali tudi druge pripomočke: zrcala za ponazoritev bliska in strele, boben za grmenje in bobnenje, darilne oltarje,… ter kulise, ki so jih naslikali na deske. Grško gledališče zaves ni imelo. Grško oblikovanje scen in značajev je opisano v Teofrástovih (filozof iz 4. stoletja pr.n.št.) »Značajih« (Ethikoi charaktêres; 30 različnih značajev): blebetača, grdobo, nesramneža, neumneža (ki je sam ostal v gledališču, ko je občinstvo prizorišče že zapustilo),… Zgodovinar iz 3. stoletja pr.n.št. Filóhor opisuje, kako si občinstvo ob prihodu zbora napolni čaše z vinom in ko zbor odide, jih ponovno napolnijo in izpijejo. Filozof Aristótel pa je dejal, da gledalci največkrat (iz dolgega časa) jedo slaščice, kadar ocenijo, da so igralci slabi. V gledališčih so prirejali tudi druge slovesnosti (dionízije).

5


KOMEDIJA (komedía) Grška komedija je znana kot aténska, pa jo zato tudi imenujejo »átiška komedija«. V Aténah so tako komedije kot tragedije uprizarjali na tekmovanjih pod pokroviteljstvom države. Ker pa so jih igralci izvajali na lastne stroške, so kasneje bile priznane ali označene kot tragedije (ker pač niso dobili plačila, op. p.). Prvič so jih uprizarjali leta 486 pr.n.št. ob priliki praznovanja »dionízij« in na »lenájah« (v čast Dioníza Lenája – »vinska kad«) leta 440 pr.n.št. Prej in po peloponéških vojnah (431 – 404 pr.n.št.) so vsako leto uprizorili pet (5) komedij, med vojno pa zaradi varčnosti le tri (3). Komediográfi, ki so želeli svoje igre uprizoriti, so za dovoljenje morali prositi uradnika – arhónta, zadolženega za festival, kateri je bil za »dionízijske igre« eponimni arhónt (glavni državni uradnik), za lenáje pa arhónt bazilej (kraljevski arhónt, ki je bil odgovoren za starodavne verske obrede). Zbor so plačali bogati državljani in nagrada za zmago je bil preprost venec iz bršljana. Da bi pa preprečili podkupovanje, so z žrebom določili deset sodnikov. Najstarejša znana komedija so Aristófanovi »Aharnjáni« (Acharnês) ali prebivalci Aharéna, dema (okraj ali občina v Atiki; »demos« - ljudstvo) severno od Atén, ki so bili najbolj prizadeti v peloponéških vojnah, vendar niso klonili z duhom) in so jo uprizorili leta 425 pr.n.št. Aristótel meni, da je izvor komedije iskati pri pevcih »falóških pesmi«, ki so se pele le ob dionízijevih obredih, ob katerih so v sprevodu moški nosili ogromen usnjen falós. To bi bilo možno, saj beseda »komedija« (komoidia) pomeni »petje komosov«, ki izhaja iz besede »komos« in pomeni sprevod veseljakov, ki plešejo in pojejo. Tako izraz »stare komedije« (archaia) označuje komedije, ki so se uprizarjale v Aténah v 5. stoletju pr.n.št. in so v večini Aristófanove (11 komedij), od katerih sta dve (»Zborovalke« in »Plutos«) napisani v 4. stoletju pr.n.št. ter se zaradi zmanjševanja vloge zbora močno razlikujeta od starejših. Njegove komedije so sestavljene iz: prologa (prologos; uvod, ki uvaja gledalca v dogajanje), vstopne pesmi (parodos), razprave ali agóna (agon, »debata«), vstopa zbora v ospredje ali parabáza (parabasis, »prihod v ospredje«) in sklepnega prizora ali eksodos (exodós), ki se konča z »razgrajaškim plesom« (kóndax, »komični ples«, ki je povezan s pijanščino in razuzdanostjo). Za uprizoritev komedije so bili potrebni 3 – 4 igralci in zbor, ki je štel 24 moških članov. Po zborih so dobile komedije tudi ima (Aharnjani – Acharnês, Ose – Sphêkes, Ptiči – Órnithes,…). Igralci so imeli na obrazu groteskne maske, napihnjena telesa in velike falóse (phallós; lat. phallus) pri moških likih, govorili pa so predvsem o spolnosti in iztrebkih brez zadrškov in zadrege. Nekateri bogati meščani so bili izpostavljeni posmehu, lotili pa so se tudi demokratične politike in smešnih dogajanj pri vzgoji, glasbi, književnosti in vojnih grozotah. Prav tako nespoštljivo so se obnašali do bogov in njihovih dejanj. »Stara komedija« je bila nasploh mešanica verskega obredja, satire, kritike, šale in burke. Na tekmovanjih je bil največkrat zmagovalec: komediográf Aristófan (11-krat), nato Krátin (6krat na dionízijah in 3-krat na lenájah) in Krátes (3-krat). »Srednja komedija« (mese) je bila átiška komedija med letoma 400 in 323 pr.n.št. (to je bilo obdobje eksperimentiranja po peloponéških vojnah pa vse do smrti Aleksándra Velikega). Zmanjšala se je vloga zbora, napihnjene kostume in falóse (lat. falus) pa so opustili. Mitološke zgodbe so bile še priljubljene, medtem ko politična kritika počasi izginja. Vse skupaj so zamenjali poklicni vojaki in kurtizane, poudarjena pa je bila predvsem resničnost vsakdanjega življenja. Kljub večjemu številu piscev komedij (Antífan, Evbúl, Aléksis,…), se nobena iz tega časa ni ohranila. »Nova komedija« (nea) se imenuje obdobje pisanja komedij med letoma 323 i 263 pr.n.št. (od smrti Aleksándra Velikega do smrti komediográfa Filémona). V igri so se obdržale še maske, igralci pa so nosili vsakdanja oblačila. Prizorišča iger so ostala v Aténah, obravnavani pa so bili predvsem prizori dogajanj iz zasebnega življenja premožnih družin,

6


kjer so bili predvsem orisani značaji, izraženi v razpoloženju in v čustvih. Zbor ni imel več druge vloge, kakor da je izvajal medigre. Poleg Menándra je bil najbolj znan komediográf tega časa Filémon (361 – 263 pr.n.št.) iz Sirakúz, znan pa je bil tudi komediográf Dífil (živel v 4. stoletju pr.n.št.) iz Sinope ob Črnem morju. TRAGEDIJA (tragoidía, »kozlovska pesem«) Za ime ni nobene razlage, morebiti pa izhaja iz kozlovskih kož, ki so jih imeli ogrnjene pevci v zboru ali pa je bila koža namenjena za glavno nagrado na tekmovanju v tragediji. Zopet je edina razpoložljiva tragedija aténska in jo zato imenujemo »átiška tragedija«. V času pred 5. stoletjem pr.n.št., pravi Aristótel, da bi bilo potrebno iskati izvor pri »predpevcih« (exarchontes) zborske pesmi z mitološko vsebino, ki so jo peli v čast bogu Dionízu. V večini zbori uporabljajo v tragedijah dorsko narečje. Nastala naj bi na Peloponézu po zaslugi lirskega pesnika Aríona (živel v 7. stoletju pr.n.št.) z otoka Lézbosa, ko naj bi na oder pripeljal »govoreče satire« in tako je prvotna tragedija (preden se je zresnila) imela bolj »satirski in plesni značaj«, kar nedvomno govori v prid zboru, katerega člani so bili oblečeni v kozlovske kože. Igralec (hypokrites) je bil tisti, ki je odgovarjal zboru in z izmenjavo med obema je nastala drama. Leta 472 pr.n.št. ob izvedbi Ájshilovih »Peržanov« (Persai), si je tragedija že pridobila dostojanstvo in resnobo, vendar pa ne moremo ugotoviti, koliko je nanjo vplival Ájshil. Uprizoritev tragedij na agónih (tekmovanja) v Átiki, je bil del verskih obredij do helenizma ob praznovanju »dionízij«. Tragedije so uprizarjali samo enkrat letno in to v času dionízij v mesecu marcu ali pa v času lenáj v mesecu januarju. Predelane ponovitve so bile možne v 5. stoletju pr.n.št. samo, če so v prvi obliki doživele neuspeh (Evrípidov Hipólit, ki je nato dobil prvo nagrado leta 438 pr.n.št.). Po letu 386 pr.n.št. so lahko ponovili tudi kakšno starejšo tragedijo, po letu 339 pr.n.št. pa tudi kakšno komedijo. Postavitev tragedij na oder je bila pod pokroviteljstvom države in kot pri komedijah je bil odgovoren za uprizoritve uradnik – arhónt, ki je določil tudi zbor. Tekmovanje v Aténah so uvedli leta 530 pr.n.št. (verjetno aténski tiran Pejzístrat (tudi Pizístrat in sinovi) in arhónt je izbral tri tragiške pesnike, ki so tekmovali za nagrado najboljšega. Glavnega igralca (protagónista) je v vsaki igri določil žreb izmed treh kandidatov in ga je plačala država. Ostale stroške so plačali »horegi« (chorregîa, bogati posamezniki), predvsem stroške zbora. Vsak tragiški pesnik je pripravil tri tragedije (trilogija), četrta pa je bila satira (tetralogija). Sodilo je pet sodnikov, ki jih je določil žreb, le-ti pa so bili nedvomno pod vplivom odziva občinstva. Uspešnega pesnika so nagradili z bršljanovim vencem. Vsi igralci in člani zbora so bili moški in aténski državljani, šele kasneje so na lenájah dovolili igrati tudi metójkom (priseljencem v Aténah). Grška tragedija je vsebovala dve prvini: lirsko zborsko pesem ob glasbeni spremljavi in dramatično podane izmenjave med liki, ki so v njej nastopali. Nekateri deli pa so bili mešanica obojega, saj je ponekod pel in govoril igralec sam ali z zborom ob glasbeni spremljavi. Pomen zbora se je spreminjal od igre do igre in ob koncu 5. stoletja pr.n.št. je počasi izgubljal začetno vlogo. Njegova naloga je bila komentirati ali pojasnjevati dramski položaj in je bil v večini sestavljen iz 12 – 15 igralcev-pevcev ter je bil razvrščen v obliki pravokotnika, v nasprotju s krožno postavljenim zborom pri ditirambu (dithyrambos, hvalnica) ali himni v čast bogu Dionízu. Pesnik Téspis iz Ikárije je uvedel enega igralca, Ájshil je dodal drugega in Sófoklej še tretjega, ki so se imenovali protagónist (»prvi igralec«), devteragónist (»drugi igralec«) in tritagónist. Prvemu je pripadala najobsežnejša in najzahtevnejša vloga. Vsi igralci in zbor so bili moški in so bili prekriti z lasuljami. V 5. stoletju pr.n.št. so nosili težke, okrašene in

7


do tal segajoče obleke z dolgimi rokavi ter so bili v klasični dobi bosi ali obuti v visoke vezane škornje (koturne). Tudi ženske like so v igrah igrali moški. Tragedija je bila sestavljena iz sledečih delov: prologa (prologos, uvodna misel); parodosa (parodos) ali pesem, ki jo ob vstopu poje zbor; epizode (epeisodia) ali dejanja, ki ga igra eden ali več igralcev skupaj z zborom; »stajanke« (stasima) - pesmi zbora na enem mestu in eksodosa (exodos), ki je bil zaključni prizor po zadnji »stajanki«. Najbolj znani grški tragiški pesniki so bili: pred Ájshilom, pesniki Frínih, Prátinas in Hójril; ob Ájshilu: Sófoklej, Evrípid (starejši), Agáton, Íon z otoka Híosa in Krítias. Naslednik je bil Evrípid (mlajši), drugih v 4. in 3. stoletju pr.n.št. pa imensko ne poznamo. LIRIKA (lyricós) Lirika pesniško pomeni »petje ob liri« (lyra, glasbilo lira ali lutnja s sedmimi strunami) in je v Grčiji obstajala že od najstarejših časov. To so bile »spevne pesmi«, v katerih je bilo izrednega pomena besedilo, ki pa je tudi edino, kar je od grške lirike ohranjeno, spremljevalna glasba pa je izgubljena. Aleksandrínski učenjaki so v 3. stoletju pr.n.št. sestavili seznam (kánon, je seznam antičnih avtorjev, katerih ustvarjanje je imelo določene lepotne in čustvene norme) devetih velikih lirskih pesnikov: Alkmán, Sápfo, Alkáj, Stezihór, Íbik, Anakreónt, Simónid, Píndar in Bakhílid, ki jim dodajajo še pesnico Koríno. Grško lirsko pesništvo se deli na »zborsko liriko« ali »zborske ode« in »monodično liriko« (monódia, »solistična pesem«). Zborsko liriko je pel zbor ob glasbeni spremljavi lire (aulos, glasbilo podobno oboi), ki so jo skladali že od najstarejših časov za versko obredje. Pesnik Homêr omenja več zvrst zborske lirike: žalostinke (élegos) ali elegije, himne (hýmnos), hiporhéme (hypórchema, »ples ob glasbi«), parténije (parthénion, »deviška pesem« tudi dekliška pesem, ki jo je pel ob verskih svečanostih dekliški zbor) in epitalámije (epithalámion, »pri spalnici«, svatovska pesem) ali himenáje (hyménaios, »poročna pesem«). Zelo stara pa je bila »sprevodna pesem« (prosodion). Kasneje so se razvili ditíramb (dithýrambos, zborska pesem v čast bogu Dionízu), nómos (glasbena spremljava zborske pesmi) ter enkómij (enkómion, slavilna pesem bogu) in epiníkij (epiníkion, pesem v čast zmagovalcu na športnih tekmovanjih, ki jo je zbor zapel ob vrnitvi zmagovalca v rojstni kraj). Najbolj zgodnja znana zborska oda je bil Alkmónov parténij (dekliška pesem), ki je bil sestavljen iz strof (strophé, »zasuk«; kitica, kjer zbor pleše v eno smer in sledila je…) in antístrof (…druga kitica, ko se je zbor obrnil in plesal v drugo smer). Teme zborskih od so bile predvsem versko čaščenje bogov, opisi dogodkov in njihovih junakov, moralna vodila in mitična pripoved. Zborska lirika je povezana s Peloponézom, predvsem s Spárto, ker je napisana v dorskem narečju, vendar so dela pesnikov Taléta, Evméla in Aríona, žal izgubljena. Od monódične lirike se je ohranilo le nekaj fragmentov. Vemo le, da se je pela ob spremljavi lire in da so bile osnovne teme: prijateljstvo, ljubezen in sovraštvo ter da so posamezniki nastopali na zasebnih svečanostih (praznikih). Delno je ohranjena lirika pesnice Sápfo in pesnikov Alkája ter Anakreónta. Običajno je bila monódična lirika preprostejše od zborske lirike. EPIKA (epikós; »epski, junaški«) V književnosti pomeni ep pripovedno pesnitev veličastnega sloga, ki obravnava dejanja in pustolovščine junaka (ali junakov) nadčloveških sposobnosti, ki se odpravi na pohod z

8


določeno nalogo. Ep vsebuje mit, legendo, zgodovino in ljudsko pripovedko. Običajno zajema tudi zgodovinsko snov obravnavane dežele in opisuje njene lepote. Posebno draž dajejo pripovedi vojne in dolga potovanja ter pustolovščine na njih, vmes pa posegajo tudi bogovi z nebes ali podzemlja. V epu se izraža veselje nad stvarnim svetom, ki se kaže v opisih bitk, orožja, oblačil ali ladij; vse pa je prepleteno še z mitičnimi velikani in čarovništvom, od česar je odvisen končni izhod pripovedi. V Grčiji sta najbolj znana Homêrjeva epa Ilíada in Odisêja. Izvor obeh je zabrisan, verjetno pa dogodki segajo v mikénsko dobo. Ker pa se pisava še ni uveljavila, je šlo za sprotno improvizacijo dogodkov, ki so jih iz roda v rod podajali bardi (rapsódi). Za zadnjega epskega pesnika arhaične Grčije velja Paniásis iz Halikarnása (starejpi sorodnik zgodovinopisca Heródota), ki je živel v 5. stoletju pr.n.št. in je napisal ep o Hêrakleju (Herakleia), kasnejši grški epi pa so vse bolj metaforični (prispodoba s prenašanjem lastnosti, n.pr.: »sonce se smeje«) in drobnjakarski, kar je razvidno iz ohranjenih fragmentov del Antímaha iz Kolofóna (ep o Tébah in odpravi »sedmerice proti Tébam«) in Hójrila iz Sámosa (ep o perzijskih vojnah). V 3. stoletju pr.n.št. je helenistični pesnik Apolónij Ródoški napisal ep »O Argonávtih« (Argonautika) v 4 knjigah predvsem zato, da bi izpolnil časovno vrzel med dogodki v Ilíadi in Odiséji. V 4. stoletju n.št. Kvínt iz Smírne (tudi Kóint) zapisal »Dogodke po Homêrju« (Ta meth’ Homeron; lat. Posthomerica), v 5. stoletju n.št. pa je Nónos iz Panópole v Egiptu napisal ep »O Dionízu« (Dionysiaka) v 48 knjigah.

GRŠKI PISCI (prozaisti, slovničarji, tragiki, komediografi) in PESNIKI A AGÁTON (Agáthon, ok. 447 – 401 pr.n.št.): aténski tragiški pesnik (ohranjenih 40 verzov in 6 naslovov). Prvič je zmagal na tragiškem tekmovanju ob »lenajah« (slovesnost v čast Dioníza) leta 416 pr.n.št. in je bil prvi, ki je za tragedijo raje uporabil izmišljeno snov in izmišljene junake, kakor pa, da bi črpal iz grške mitologije. Uvedel je tudi nekaj sprememb v pomenu glasbe v tragedijah. Ob koncu peloponéške vojne se je umaknil na dvor makedonskega kralja Arhelája, kjer je tudi umrl.

9


AJANTÍD (Aiantídes, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiški pesnik iz skupine Plejád (ime osmih ali več grških tragiških pesnikov, ki so živeli v Aleksandriji v času Ptolemaja II.; tudi ozvezdje sedmih zvezd imenovanih Plejáde). ÁJSHIL (Aischýlos, 525 – 456 pr.n.št.): grški tragiški pesnik in dramatik (v tragediji z igralcem nastopa tudi zbor). Njegova vera v bogove je neomajna in glavni junak je vedno odrešen po milosti bogov. Napisal je okrog 90 tragedij od katerih so najbolj znane: »Pribežnice« (Hiketides), »Vklenjeni Prometêj« (Prometheus desmotes), »Peržani« (Persai), »Sedmerica proti Tébam« (Hepta epi Thébas) in trilogija »Orésteja« (Agamêmnon, Prinašalke darov – Choephoroi in Evmeníde). V slovenščino je Kajetan Gantar prevedel »Vklenjeni Prometêj« (leta 1962), Anton Sovrè pa trilogijo »Orésteia« (leta 1963) in Kajetan Gantar še »Peržani« (leta 1982). ALEKSÁNDER AJTÓL (Aléxandros Aitolós, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiški pesnik iz Plevróna v Ajtóliji in eden od pesnikov iz skupine Plejád. ALÉKSIS (Álexis, ok. 375 – 275 pr.n.št.): grški komediográf iz Atén. V komedijah se je ukvarjal z ljubezenskimi razmerji, ki so bile na duhoviti način povezane s spletkami (grški Shakespeare, op. p.). ALKÁJ (Alkaîos, rojen ok. 620 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Mitilén na otoku Lézbosu. Večkrat je bil v izgnanstvu zaradi borbe proti tiranom. Pisal je himne bogovom ter politične, pivske, vojaške in ljubezenske pesmi. Znan je tudi ALKÁJ iz Atén, komediograf iz 4. stoletja pr.n.št. in še Alkáj iz Mesáne na Sicíliji, pisec epigramov, ki je živel v 3./2. stoletju pr.n.št. ALKÍFRON (Alkíphron, živel ok. 200 pr.n.št.): pisec iz Atén, avtor okrog stotih »Pisem« (Epistolai), v katerih opisuje življenje v Aténah v 4. stoletju pr.n.št. ALKMÁN (živel v 7. stoletju pr.n.št.): grški lirski, zborski pesnik iz Sard v Lídiji. Pisal je »dekliške zborske pesmi« (parthénion), predvsem pa liriko za različne praznike. Ohranjenih je nekaj himen bogovom, svatovskih pesmi in med prvimi je zapisal nekaj ljubezenskih pesmi. V slovenščino jih je prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). ANAKREÓNT (Anakreón, rojen ok. 510 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Téosa v Jóniji (Mala Azija). Veliko je potoval (v Trákijo, na Sámos in v Aténe) ter pisal predvsem pivske in ljubezenske pesmi. ANAKSIMÁNDER (Anaximándros, ok. 611 – 546 pr.n.št.): grški naravoslovec in pisec iz Miléta ter je bil Tálesov (filozof) učenec. Spraševal se je o začetku (arché) vsega, iz katerega izhajajo vse stvari. Svet je pojmoval kot »kozmos« (vesoljni red), to je, kot red po določenih zakonih (tudi nastanek človeštva). Njegovo delo »O naravi« (Peri physeós) je prvi grški filozofski spis. ANAKSÍMEN (Anaximénes, ok. 585 – 525 pr.n.št.): jónski naravoslovec in pisec iz Miléta. Bil je Anaksimándrov in Tálesov učenec ter je prevzel tezo, da je osnova vsemu »zrak« (prasnov), iz katerega z redčenjem dobimo »ogenj«, z zgoščanjem pa »vodo« in tako naprej nastaja vse v naravi. ANÁNIJ (Anánios, živel v 6. stoletju pr.n.št.): šaljivi grški pesnik iz Jónije. Nekaj ohranjenih fragmentov njegovih pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki«(1964). ANÍTA (Anýte, živela v začetku 3. stoletja pr.n.št.): grška pesnica iz Tegéje v Arkádiji. V »Palatinski antologiji« je ohranjenih 18 njenih epigramov in med njimi prvi znani epitafi v spomin na mrtve živalske ljubljence. ANTÍFAN (Antiphánes, živel v 5./4. stoletje pr.n.št.): grški komediográf iz Atén. Vse bolj je bila v komedijah zastopana satira, s poudarkom na vsakdanji družbi (poklicni vojaki in kurtizane). Znani sta deli »Zborovalke« (iz leta 391 pr.n.št.) in »Plutos« (leta 388 pr.n.št.), kjer se je močno zmanjšala vloga zbora v igrah. ANTÍMAH (Antímachos, deloval ok. 400 pr.n.št.): prvi grški epski »učeni pesnik« (poeta doctus; »vüčeni pesnik«, op. p.) iz Kolofóna (Kolophon) v Lídiji v Mali Aziji. Bil je

10


predhodnik helenističnih pesnikov. Napisal je epsko pesnitev »Thébais« (o Tébah) in dolgo zbirko ljubezenskih elegij »Lyde«. APOLODÓR iz ATÉN (Apollódoros, živel ok. 140 pr.n.št.): grški učenjak in pisec razprave v prozi »O bogovih« (Peri theon) ter pesniškega dela »Kronike« (Chronika), kar je kronološki zapis iz obdobja po padcu Tróje do leta 144 pr.n.št. Napisal je tudi mitološki priročnik »Biblioteka« (Bibliotheke; ohranjen fragment), ki je nekritična kompilacija (izbor iz drugih del) mitov iz 1. in 2. stoletja n.št. APOLÓNIJ DÍSKOL (Appolónios Dýskolos, živel v 2. stoletju n.št.): grški slovničar (gramatik) v Aleksandríji, kateremu so se ohranili spisi »O zaimkih« (Peri antonymion), »O veznikih« (Peri syndesmon), »O prislovih« (Peri epirrhematon) ter štiri knjige »O sintaksi« (Peri syntakseos). APOLÓNIJ z RÓDOSA (Apollónios, ok. 295 – 215 pr.n.št.): helenistični epski pesnik iz Aleksandríje, filolog in vzgojitelj vladarja Egipta Ptolemaja III. Evergeta (246 – 221 pr.n.št.), kjer je bil tudi vodja knjižnice. Bil je avtor epske pesnitve »Argonávtika«, ki opisuje Jázonovo pot v Kólhido, ljubezen med Medêjo in Jázonom in njegovo vrnitev v Jólkos v Tesáliji. Apolónij v helenistčnem slogu združuje pesništvo z učenostjo inizobrazbo. Kot vodja knjižnice v Aleksandríji je prišel v spor s pesnikom Kalímahom, saj je Apolónij zagovarjal tradicionalne dolge pesnitve, Kalímah pa je dajal prednost krajšim. V polemikah je zmagal Kalímah, Apolónij se je zato umaknil na Ródos (po otoku dobi vzdevek Ródoški); vendar je bila velika epska pesnitev še dolgo najbolj priljubljena oblika v grškem pesništvu. APOLÓNIJ EJDOGRAF: o njem vemo zelo malo. Po zapisih na papirusnih seznamih naj bi bil na čelu Aleksandríjske knjižnice po Aristófanu Bizantinskem in Aristárhu. Nekateri domnevajo, da je bil ravnazelj knjižnice po Zenódotu in pred Eratóstenom. Za vse te težave pa naj bi bil kriv pesnik, pisec kataloga zapisov (pinakes)in vodja Aleksandríjske knjižnice Kalímah. ARÁT (Áratos, ok. 315 – 240 pr.n.št.): grški pesnik iz Sólov (Soloi ali Soli na Cípru). Bil je filozof (stoik) na dvoru makedonskega kralja Antigóna II. Gonatasa (Antígonos II. Gonatas; 3. stoletje pr.n.št.) in tudi na dvoru sírijskega kralja Antíoha I. (281 – 261 pr.n.št.). Ohranjena je njegova pesnitev v 1154-ih heksametrih z naslovom »Pojavi« (Phainoména). ARHÍLOH (Archílochos, živel ok. 650 pr.n.št.): grški lirski pesnik z otoka Párosa. Bil je tudi vojak-najemnik in je sodeloval pri kolonizaciji otoka Tázosa (zlati rudniki) ob trákijski obali ter bil ubit v bitki pri Náksosu (leta 648 pr.n.št.), kjer se je ohranil njegov ščit, na katerem je napisan njegov zelo oseben epigram. Zaljubil se je v Neobúlo, hčer nekega Likámba, ki je poroko prepovedal. Nesrečni zaljubljenec je v eni od epód (krajši verz) tako ostro napadel Likámba, da sta se oče in hči obesila. Vpeljal je nekatere novosti v metriki, jeziku in snovi. Prvi je osebno doživetje postavil v središče pesnitve. Nekaj njegovih pesmi je prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). ARÍON (živel ok. 600 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Metímne na otoku Lézbosu. Pisal je predvsem zborsko liriko in je bil pevec na dvoru kralja Periándra (ok. 625 – 585 pr.n.št.; strog tiran) iz Korínta. Veliko je potoval v Italijo in na Sicílijo in ob tem ga je, po pripovedovanju, iz nesreče na morju (mornarji so ga vrgli v morje, da bi se polastili njegovega bogastva) rešil delfin, ki je bil očaran nad njegovo predsmrtno pesmijo. Od njegovega dela se ni nič ohranilo. ARISTÁRH s SAMOTRÁKE (Arístarchos; ok. 217 – 145 pr.n.št.): grški filolog (jezikoslovec) z otoka Samotráke (Samothráka v severnem delu Egejskega morja), pisec in vodja Aleksandríjske knjižnice v letih 180 – 145. Pisal je razne komentarje in razprave o klasičnih pesnikih in piscih (Hézioda, Arhíloha, Alkája, Anakreónta, Píndarja, Aristófana in Heródota). Pregovorno beseda »aristárh« pomeni strogega kritika. ARISTÓFAN (Aristophánes, ok. 445 – 385 pr.n.št.): grški komediográf iz Atén. V politiki je karikiral zaslužkarje, hujskače in sofistične dialektike, ki jih je imel v opisih za nemoralne

11


(Evrípida, Sókrata), kar je privedlo do razpada starohélenskega življenjskega ideala. Njegov jezik je bil bogat in sočen, včasih celo parodičen (posmehljiv), pa tudi liričen. Dialogi so bili živahni, polni duhovitih in dvoumnih namigovanj ter ostrih bodic. Od 44-ih komedij se jih je ohranilo le 11: »Aharnjani« (Achárnes), »Vitezi« (Hippeîs), »Oblaki« (Néphelai), »Ose« (Sphékes), »Mir« (Eiréne), »Ptiči« (Orníthes), »Praznovalke tezmoforij« (Thesmophóriazousai), »Lizistrata« (Lisístrate), »Žabe« (Batráchoi), »Zborovalke« (Ekklesíazousai) in »Bogastvo« (Ploûtos). V slovenščino so prevedeni: »Aharnjani« (prevod: Fran Bradač leta 1925), »Ptiči«, »Lizistrata« in »Zborovalke« v eni knjigi z naslovom »Komedije« (leta 1959; prevod »Zborovalk« pa je dodal še Marijan Tavčar). ARISTÓFAN iz BIZANCA (Aristophánes, ok. 257 – 180 pr.n.št.): eden najpomembnejših grških filologov (jezikoslovcev) v aleksandrijski knjižnici. Napisal in izdal je prvi veliki grški leksikon. Poleg drugih že omenjenih pesnikov (zgoraj pri Aristárhu), je tudi Homêrja označil za »nepristnega«. ARKTÍN (Arktînos, živel v 8. stoletju pr.n.št.): grški epski penik iz Miléta, ki mu pripisujejo tri ciklične epe: »Ajtiopíde«, »Razdejanje Tróje« in »Titanomahíje«. ARTEMIDÓR (Artemídoros, živel v drugi polovici 2. stoletja pr.n.št.): grški pisec in razlagalec sanj iz Éfeza ali Dáldide v Lídiji. Ohranjena je njegova sanjska knjiga »Razlaganje sanj« (Oneírokritika), kar je neke vrste vedeževanje (divinátio). ASKLEPIÁD (Asklepiádes, rojen ok. 320 pr.n.št.): grški pesnik ljubezenskih epigramov z otoka Sámosa, ki so ga imenovali tudi Sikelídas in je bil eden prvih piscev epigramov. V »Pálatinski antologiji« se je ohranilo 40 njegovih epigramov. Po njem se imenuje verz asklepiadej, ki sta ga v svojih pesmih uporabljala pesnica Sápfo in pesnik Alkáj. ATENÁJ (Athenaîos, živel je v 3. stoletju pr.n.št.): grški pisec iz Návkratisa in avtor dela »Gostija sofistov« (Deípnosophistai) v 15 knjigah. Delo opisuje izčrpne citate 23 učenjakov ob priložnostni večerji v Rimu in je dragoceni vir izgubljenih helenističnih književnih del in običajev v antični Grčiji. Bil je marljiv zbiralec izvlečkov raznih besedil in anekdot, ki jih je nato vtkal v pogovore med učenjaki, ki nastopajo v knjigah. B BAKHÍLID (Bakchylídes, ok. 515 – 450 pr.n.št.): grški zborski lirik z otoka Kéosa (Kéos v Kikládih), ki je pisal epinékije (pesmi v čast zmagovalcu na športnih tekmovanjih) in ditirámbe (pesmi v čast bogu Dionízu). Skupaj s pesnikom Píndarjem sta pisala ode v čast zmagovalcev, vendar Bakhílid ni nikoli dosegel Píndarjeve miselne globine. Bil je mojster v zborski liriki (v obliki ditirámba), pisal pa je tudi himne bogovom, pajáne (hvalnice Apólonu), parténije (dekliške pesmi v zborski liriki), hiporhéme (ples z mimičnimi gibi ob glasbi) in enkómije (zborska himna, ki slavi človeka in ne boga). V svojih epiníkijih (pesem v čast zmaovalcu) je proslavil sirakúškega tirana Hiêrona I. (pomorska zmagal nad Etruščani pri Kumah leta 474 pr.n.št.). Njegove pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). BÍON iz SMÍRNE (Bíon, živel ob koncu 2. stoletja pr.n.št.): zadnji grški bukólični pesnik (to je idilična pastirska poezija, ki izraža hrepenenje po miru in preprostem pastirskem življenju) iz Smírne (Smýrna) v Mali Aziji. Njegove pesnitve so igrivo erotične in pripisujejo mu recital »Žalostinko za Adónisom«. Povezujejo ga z bukóličnim pesnikom Móshosom (Móschos, grški pesnik pastirskih pesmi iz Sirakúz), vendar je »Žalostinka za Bíonom« delo neznanega avtorja. Živel je na Sicíliji in umrl zaradi zastrupitve. D DÍFIL (Díphilos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški komediográf iz milétske kolonije Sinópe ob Črnem morju in je avtor okrog 60-ih komedij. Večino je priredil rimski komediograf Plávt.

12


DIÓGEN LAÉRTSKI (Diogénes Laértios, živel v 3. stoletju n.št.): grški pisec iz Laérte v Kilíkiji na jugu Male Azije, ki je napisal »Življenja in mnenja znamenitih filozofov« (Bioi kai gnomai ton en philosophiai eudokimesanton) in je pomemben filozofsko-zgodovinski vir za poznavanje starega veka. Bil je marljiv, vendar je knjigo sestavil iz del predhodnih življenjepiscev in zapisovalcev filozofskih naukov. Vedno pa je poimenoval vire, iz katerih je črpal in tako je mogoče ugotoviti, katero pričanje je verodostojno. Njegova zasluga je, da je ohranil »Kalímahov epigram« (Kallímachos je bil pesnik in učenjak iz Kiréne v Líbiji) ob smrti filozofa in prijatelja Heraklíta ter treh »Epikúrjevih poslanic« (tri pisma, v katerih je jedrnato povzet njegov filozofski nauk). DIONIZIÁD (Dionysiádes, živel v 3. stoletju pr.n.št.): tragiški grški pesnik iz Tárza ali Málosa v Kilíkiji in je sodil v skupino osmih ali več pesnikov Plejád (ozvezdje sedmih zvezd), ki so živeli v Aleksandriji v času vladarja Ptolemája II. Filadelfa (285 – 246 pr.n.št.). Poleg Dioniziáda so bili to še tragiški pesniki: Likófron, Fílik iz Korkíre, Aleksánder Ajtól, Sozítej, Sozífan, Ajantíd in Evfrónij. DIONÍZIJ iz TRÁKIJE (Dionýsios Thrax, ok. 170 – 90 pr.n.št.): grški slovničar iz Aleksandríje, ki je slovnico in književnost učil na Ródosu. Njegovo edino ohranjeno delo je grška slovnica »Gramatika« (Techne grammatike), katere vpliv se je več stoletij širil prek sírskih in armenskih priredb; pod bnjenim vplivom je nastala latinska slovnica in preko nje tudi sodibne evropske slovnice. DIONÍZIJ PERIEGET (Dionýsios Periegetes, »vodič«, živel v 2. stoletju n. št.): grški pesnik in avtor »Opisa sveta«, pesnitve iz 1185 heksametrov (pripovedni šesterostopni verz), kjer je ponovil poglede in dognanja aleksandríjskega učenjaka Eratóstena (pentathlós učenjak-»vseved«, filozof in astronom), ki so se polagoma izgubljala ali pričela usihati. E EPIHÁRMOS (Epícharmos, ok. 550 – 460 pr.n.št.): grški komediográf iz Sicílije, ki je živel na dvoru tirana Hiêrona I. Sirakúškega (478 – 467). Pisal je mitične burke, kjer sta nastopala predvsem Odisêj in Hêraklej. Vpeljal je nove značajske tipe: prisklednika, ogledovalca znamenitosti, filozofa in tudi pijanca. Z njim je dórska burka postala književna zvrst. EPIMÉNID (Epimenídes, živel med leti 600 in 500 pr.n.št.): legendarni krétski epski pesnik, prerok in čudodelnik, ki je dosegel zelo veliko starost, zapustil telo in čudežno izginil za 57 let (podobno kot pri grškem popotniku Arísteasu, ki je zapuščal telo in je bil Apólonov častilec). Okrog leta 600 pr.n.št. je obiskal Aténe, da bi mesto očistil morilcev privržencev tiranu Kílonu. Izročilo mu pripisuje ep »Teogonija« (Theogonia) in še nekatere mistične pesmi. ERÍNA (Érinna, živela sredi 4. stoletja pr.n.št.): zgodaj umrla (19 let) grška lirična pesnica z otoka Télosa (danes Tílos) severno od Ródosa ali s Ténosa v Kikládih. Znana je po pesmi »Preslica« (Alakata) iz 300 heksametrov, ki jo je napisala v spomin svojemu prijatelju Bávkisu, od katerega sta jo ločila njegova poroka in njena zgodnja smrt. EVFORÍON (Euphoríon, živel v 5. stoletju pr.n.št.): tragiški grški pesnik in sin pesnika Ájshila, ki je na agónu (tekmovanju v tragedijah) leta 431 pr.n.št. premagal Sófokleja in Evrípida (le-ta se je predstavil, v okviru tetralogije, s tragedijo »Medêjo«), vendar ni znano, s katerimi tragedijami je zmagal. EVFORÍON (Euphoríon, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični pesnik iz Hálkide na otoku Evbóji, ki je večino življenja prebil na dvoru sírijskega kralja Antióha I. (281 – 261) v Antióhiji kot knjižničar. Pisal je epske pesmi z mitološko vsebino, kakršna je pesem »Čaplja« (Ciris), pa tudi razprave v prozi. Značilno zanj je, da ni pisal ljubezenskih elegij po rimski navadi. Zelo je vplival na pesnike kasnejše dobe, neoterike, posebej pa na rimskega pesnika Katúla (1. stoletje pr.n.št.). EVFRÓNIJ (Euphrónios, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški komediográf (»stara komedija«), ki je zmagal na »dionízijah« (praznovanja, na katerih so uprizarjali drame) leta 458 pr.n.št.

13


EVFRÓNIJ (Euphrónios, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški pesnik in slovničar s Tráškega Hersonéza (danes Galipoli) je pisal predvsem príapske pesmi (v čast bogu plodnosti Príapu). EVFRÓNIJ (Euphrónios, živel v 3. stoletju pr.n.št.): eden od grških pesnikov iz skupine Plejád. EVHÉMER (Euéromos; lat. Euheremus, živel v 4./3. stoletje pr.n.št.): grški pisec iz Meséne na Peloponézu, ki je kasneje živel na dvoru makedonskega kralja Kasándra (311 – 298). Napisal je prozno delo ali fantazijski potopis »Sveti spis« (Hiera anagraphe), kjer opisuje izmišljeno potovanje na otok Panhaja v Indijskem oceanu, kjer je našel pisne dokaze, da so bili bogovi nekoč ljudje in mogočni kralji (odličniki), ki jih je ljudstvo častilo po božje. To teorijo so imenovali »evhémerizem«, kjer so vladarji od svojih podanikov zahtevali, da jih častijo po božje in, ki se je močno prijela v rimski religiji, danes pa pomeni poskus racionalne razlage religije. So pa tudi nasprotniki, kot rimski pesnik Énij Kvint (239 – 169 pr.n.št.) in krščanski apologet (krščanski pisec, ki brani krščanstvo pred pogani) Lucij Laktáncij (245 – 325 n.št.) iz severne Afrike v času rimskega cesarja Dioklecijana (284 – 305). EVMÉL (Eúmelos, živel v 8. stoletju pr.n.št.): grški epski pesnik iz rodbine koríntskih Bakhiádov (kraljevska rodbina, ki bi naj izvirala od Hêrakleja) in avtor epa o junaški zgodovini Korínta »Koríntski spev« (Korinthiaka). Napisal je tudi znameniti »prosodion« (lirska sprevodna pesem), ki so jo Mesénci peli ob Apólonovem prazniku na Délosu. ÉVPOLIS (Eúpolis, 446 – 411 pr.n.št.): eden od treh aténskih pesnikov »stare komedije« (druga dva sta Aristófan in Kratín), ki je kritiziral (kakor Aristófan) sodobnike. V »Marikantu« (Marikas, pomeni »nemoralnega lizuna«) je napadel Hipêrbola (zaničevan aténski demagog in izdelovalec svetilk). V komediji »Demi« (Demoi, »okraji«) pripeljejo iz podzemlja nekdaj mogočne aténske može, da bi dali mestu dober nasvet, medtem ko je v komediji o »Taksiarhih« (Taxiarchói, »četni poveljniki«) predstavil boga Dioníza, ki so ga izpostavili trdemu vojaškemu urjenju (pa prav tega veselega boga pivskih orgij, op. p.). EVRÍPID (Euripídes, ok. 480 – 406 pr.n.št.): najmlajši od treh tragiških aténskih pesnikov. Ájshil je bil trdno zasidran v staroátiškem verovanju, Sófoklej prikazuje ljudi v konfliktu s starim verovanjem, Evrípid pa v svojih delih živi v svetu dvomov in nerešljivih sporov in je zato najmodernejši grški tragik. Po njegovem sodi tragedija v gledališče in tako izgubi vsakršen kultni pomen, pa je zato vloga zbora v tragediji zelo omejena. V tragedijo je uvedel prolog in »deus ex machina« (gr. theós apò mechinês; »bog iz stroja«), kar pomeni, da se igralec na oder spusti na t.im. proskénij (prostor na odru pred leseno slačilnico) v vlogi boga, ki preseka zapleteni vozel dejanja ali najde rešitev v zadnjem trenutku. Od 92 del se je ohranila le ena satírska igra v celoti (Kiklòp) in 17 tragedij: »Alkéstida« (Álkestis), »Andrómaha« (Andromáche), »Bakhántke« (Bákchai), »Besni Hêraklej« (Herakles maiomenos), »Hékaba« (Hekábe), »Hélena« (Heléne), »Heraklídi« (Herakleîdai), »Hipólit« (Hippólytos), »Eléktra«, »Feničánke« (Phoínissai), »Ifigénija v Ávlidi« (Iphigéneia he en Aulís), »Ifigénija med Távrijci« (Iphigéneia he en Taúrois), »Íon« (prednik Jónskih Grkov), »Medêja« (Médeia), »Orést« (Oréstes), »Prošnjice« (Hiketides) in »Trójanke« (Troiádes). Filozof Aristotel je dejal, da je »najbolj tragičen med pesniki« (ali »najboljši za vzbujanje sočutja in strahu«), kar posebej velja za Evrípidove opise vojnih strahot. V slovenščino je prevedel Anton Sovrè »Feničánke« z naslovom »Bratski spor« (leta 1923), nato pa so izšle v njegovem prevodu še »Feničánke« skupaj z »Bakhámi« in »Alkéstido« leta 1960; Fran Bradač je prevedel »Medêjo« (leta 1924), »Hipólita« (leta 1925) in »Íon« (leta 1962); Marjan Tavčar pa je prevedel »Trójanke« (leta 1975) in »Eléktro« (leta 1979). EZÓP (Aísopos; lat. Aesopos, živel v sredini 6. stoletja pr.n.št.): grški basnopisec frígijskega rodu (ali iz Trákije) je kot suženj živel na otoku Sámosu. Njegova življenjska zgodba je obložena s številnimi izmišljotinami. V starem veku je pod njegovim imenom krožilo veliko basni, posebno živalskih basni, ki se zaključijo z »moralnim naukom« (ali zgodbo z naukom). V latinščino sta jih prevedla rimski pesnik Fajdrus (Phaedrus, osvobojenec cesarja Avgústa,

14


umrl okrog leta 50 n.št.), ki je v 5 knjigah zapisal 93 basni v verzih in pesnik Avijan (Flavius Avianus, živel okrog leta 400 n.št.), ki je zapisal 42 basni, prirejenih po rimskem basnopiscu Bábriju (Bábrios; lat. Valerius Babrius, živel v 2. stoletju n.št.) z naslovom »Ezópove basni v jambih« (Mythiamboi Aisopeioi). F FEREKRÁT (Pherekrátes, živel je v 5. stoletju pr.n.št.): aténski komediográf, predstavnik »stare komedije«, ki je zmagal enkrat na »dionízijah« (praznovanja, ko so v čast bogu Dionízu uprizarjali drame; praznik, ki je za Aténce postal patriotsko razkazovanje kulturne in politične moči mesta) in dvakrat na »lenajah« (Lenáios, v Aténah slovesnosti v čast bogu Dionízu). V komedijo je uvedel »hetere« (priležnice ali kurtizane). Poznanih je 19 njegovih del v 200 fragmentih in po njem se imenuje verz »ferekrátej«. FILÉMON (Philémon, ok. 361 – 263 pr.n.št.): grški komediográf najbrž iz Sirakúz na Sicíliji, ki je postal Aténec in je ob Menándru in Difilu najpomembnejši predstavnik »nove komedije« (igralci so obdržali maske, drugače pa nosijo običajna aténska oblačila, prikazujejo pa realistična dogajanja iz zasebnega življenja premožnih družin). Znanih je prek 60 naslovov njegovih komedij. Predloge njegovih komedij je priredil rimski komediográf Plávt in uporabil njegovo ime pri komedijah: »Trgovec«, »Hišni strah« in »Trije novci« (na avtorstvo pa se je »požvižgal«, op. p.). FILÉTAS (Philetâs), tudi FILÍTAS (Philitâs, rojen ok. 320 pr.n.št.): helenistični pesnik in slovničar z otoka Kósa ter tudi učitelj egíptovskega kralja Ptolemaja II. Filadelfa (285 – 246 pr.n.št.). Med njegovimi učenci sta tudi učenjak Zenódot in pesnik Teókrit. Pisal je čustvene ljubezenske pesmi in je bil posebno znan po elegíjah (vsaka daljša pesem, ki je izražala osebna čustva in se je dala spremljati z glasbilom), ki sta jih dajala za vzor pesnika Ovídij in Propêrcij. FÍLIK (Phílikos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiški in lirski pesnik iz Korkíre (Kórkyra; danes Krf) ter eden iz skupine pesnikov Plejád. FILÓKSEN (Phillóksen, 436 – 380 pr.n.št.): grški pesnik hvalnic (ditirambik) bogu Dionízu (Bákhu) z otoka Kitêre (Kýthera je otok ob južni obali Peloponéza), ki je deloval na dvoru sirakúškega tirana Dionízija I. (405 – 367 pr.n.št.) in je napisal delo »Kíklop« (Kyklops), kjer Kíklop poje ob spremljavi lire. FILÓSTRAT (Philóstratos, živel v 3. stoletju n.št.): eden od štirih grških piscev (sofistov) z otoka Lémnosa, ki so delovali v 2. in 3. stoletju n.št. in so se jim dela močno pomešala, predvsem po zaslugi podatkov v leksikonu Suídas (leksikon ali enciklopedija književnosti je bil sestavljen v Bizancu v 10. stoletju n.št. in vsebuje po abecednem redu 30.000 člankov in omemb), ki so dokaj netočni. Najpomembnejši med njimi je bil Flávij Filóstat (tudi Filóstat II.), ki mu pripisujejo »Življenjepise sofistov« (Bioi sophiston) in opisuje sofiste ter govornike od Pitágora (Pythagóras, 6. stoletje pr.n.št.) do avtorjevih časov. Nadalje mu pripisujejo »Življenjepis Apolónija iz Tiáne« (Ta eis ton Tyanea Apollónion, rojen v 4. stoletju pr.n.št.), življenjepis pitágorejskega mistika in čudodelca iz 1. stoletja n.št., ki je bil napisan za nekristjane in za Júlijo Dómno (Iulia Domna je bila druga žena cesarja Septímija Sevêra - vladal 193 – 211; sin in cesar Karakála je v njenem naročju zabodel brata Géta); «Podobe« (Eikones), kjer opisuje slike, ki jih je videl; »O kultu heroja« (Heroikos), kjer se pojavljajo duhovi junakov iz trójanske vojne in »Pisma« (Epistolai), ki so v večini pisma iz sofističnih vaj. Suidas omenja še Filóstrata III., ki je bil sofist v Aténah ter govornik in epistolográf (pisec pisem in poslanic), pa morebiti tudi oče Flávija Filóstrata in še vnuka Flávija, Filósrata IV., ki je dopolnil zbirko »Podobe«. FOKÍLID (Phokylídes, živel sredi 6. stoletja pr.n.št.): grški pesnik iz Miléta, ki je bil znan po »gnomičnih kupletih« (lahkotna pesmica s posmehljivo socialno ali politično ostjo in istim

15


pripevom za vsako kitico), ki vsebujejo moralne opazke in napotke. Na splošno so gnómi (»izražanje mnenja«) jedrnato izražene misli izreki ali resnice, ki so bile napisane predvsem v preročiščih kot: gnómi - gnóthi seauton (»spoznaj samega sebe«) in meden agan (»ničesar preveč«). To je pesništvo, ki je bilo pisano v elegičnih distihih (dvojni stih), kar predstavlja ljudsko modrost. Vsaka njegova pesem se začne z opazko ali formulo: »tudi ta je Fokílidova«. Fokílidove kuplete je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokrátikih« (leta 1946) in v »Starogrški liriki« (leta 1964). FRÍNIH (Phrýnichos, živel v 6./5. stoletje pr.n.št.): aténski pisec tragedij, saj pravijo, da je s Téspisom (Théspis v 6. stoletju pr.n.št.; pesnik iz Ikárije) izumil tragedijo in je v tekmovanju prvič zmagal med letoma 511 do 508 pr.n.št. in je bil verjetno prvi, ki je v tragedijo uvedel ženske vloge in ženske zbore. Skupaj s Temístoklejem (Themistoklês, ok. 524 – 459 pr.n.št.; atenski državnik), ki je financiral zbor (horega), je leta 492 uprizoril tragedijo »Zavzetje Miléta« (Miletou halois), ki govori o perzijskem zavzetju Míleta leta 494 pr.n.št. med jónskim uporom in so ga Aténci oglobili ter delo prepovedali, ker jih je preveč živo spomnil na nesreče sorodnikov. Znana je tudi tragedija »Feničánke« (Phoinissai), kjer poveličuje zmage nad Perzijci leta 480/479 pr.n.št. Njegove tragedije obravnavajo resnične zgodovinske dogodke. FRÍNIS (Phrýnis, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pesnik in pevec iz Mitiléne na otoku Lézbosu. Bil je pesnik nomosov (»napev«, »melodija«; melodija, ki je bila ozadje besedilom iz epskega pesništva; igrali so jo na piščal ali liro). V 5. stoletju pr.n.št. je bil nómos izraz za vrsto zborske lirike. G GLÍKON (Glýkon): grški pesnik in morda komediográf, po katerem se imenuje verz »glikonej« (versus Glyconeus). O njem ni nič znanega, tudi ne, kdaj je živel. Glikonej je verz (dolg, kratek, dolg, 2x kratek, dolg, kratek, dolg,…) v grški metriki (lepota verza v času trajanja posameznega zloga: dolg, kratek) ali lirski obrazec pesništva, ki je bilo péto in ne govorjeno ali deklamirano. H HARÍTON (Charíton, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški pisatelj ter avtor ljubezenskega in pustolovskega romana »Hajréas in Kalíroa« (Tà perì Chairéan kaì Kalliróen), ki je najstarejši primer te zvrsti. HEFAJSTÍON (Hephaistíon, živel v 2. stoletju n.št.): grški slovničar (gramatik) in avtor »Metričnega priročnika« (Encheiridion peri metron) v 48 knjigah, ohranjen pa je le povzetek. Obdeluje kvaliteto zlogov, sinicézo (synízein, »sedeti skupaj«; zlitje dveh sosednjih samostalnikov v en zlog), stopice in katalékso (katalégein, »prenehati«; okrnjen, nepopoln verz ali stopica). Kot primer navaja vrsto izgubljenih komedij in lirskih pesmi. HELANÍK (Hellánikos, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški logográf (prozni pisec in predhodnik zgodovinarjev; govore so pisali tudi po naročilu) in plodovit pisatelj iz Mitiléne na Lézbosu. Njegovo najpomembnejše delo je »Átiška zgodovina«(Atthis in »Hêrine svečenice v Árgosu« (Hiereiai tes Heras hai en Argei), ki jo je uporabil za kronološko osnovo za zgodovino in seznam zmagovalcev na karnêjah (praznovanje v čast bogu Apólonu in praznik žetve v Spárti). HELIODÓR (Heliódoros, živel med 3./4. stoletjem n.št.): grški romanopisec iz Émeze v Síriji in je avtor ljubezenskega romana o Tesálcu Teagénu in etiópski princesi (svečenici) Ha(o)rikléji z naslovom »Etiópske zgodbe« (Aithiopiká ali Sýntagma tôn perì Theagénen kai Charikleían Aithiopikón) v 10 knjigah in so ga istovetili s krščanskim škofom v Tesáliji z enakim imenom. V slovenščino je »Etiópske zgodbe« prevedel Primož Simoniti (leta 1977).

16


HERODIJÁN (Herodianós, živel v drugi pol. 2. stoletja n.št.): grški gramatik iz Aleksándrije, ki je živel v Rimu v času cesarja Marka Avrélija (161 – 180). Pisal je v grščini in je bil avtor »Obče prozodije« ali »merjenje zlogov«, tudi »metrika« (Peri katholikes prosoidias), razprave o grškem naglasu v 21 knjigah. Ohranjen je le spis »O posameznih besedah« (Peri monerous lexeos). HERÓNDAS (Heróndas, ok. 300 – 250 pr.n.št.): grški pesnik rojen na otoku Kósu ali v Milétu in avtor »mimov« (dramski prizori, ki govorijo o vsakdanjem življenju) ali »šepavih jambov« (skazon). Sedem »mimov« je ohranjenih v celoti , od drugih pa le nekaj verzov. »Mimijambi« so bili pesniški dvogovori, ki duhovito nizajo prizore iz mestnega življenja: kvartopirca, zvodnika, ravnatelja, pobožnjakarice, zavistno ljubico, zasebni pogovor, čevljarja, sanje in ženske za zabavo. »Mimijambe« je v slovenščino prevedel Kajetan Gantar (leta 1971). HEZÍHIJ (Hesýchios, živel verjetno v 5. stoletju n.št.): grški gramatik in leksikográf iz Aleksándrije, avtor leksikona »Zbirka vseh besed po alfabetskem zaporedju« (Synagoge pason lexeon kata stoicheion), ki je slabo ohranjen, je pa dragocen vir za študij grških narečij in napisov. HEZÍOD (Hesíodos, ustvarjal ok. 700 pr.n.št.): eden prvih grških pesnikov in predstavnik zgodnje grške epike iz Áskre v Bojótiji. Njegov oče (pomorski trgovec) se je iz Kíme v Eóliji preselil v Áskro v Bojótiji in postal kmet. Ko je Hezíod čuval ovce na gori Helikón, je zaslišal klic Múz, ki so mu dejale, da naj postane pesnik in poje o bogovih. Po očetovi smrti e je za posest sprl z bratom Pérzom, ki si je s podkupovanjem pridobil podporo oblastnikov. Umrl je v Lókridi ali v Orhómenu v Bojótiji, kjer bi naj imel grob. Ohranjeni sta dve njegovi pesnitvi: »Teogonija« (Theogonia) o bogovih in »Dela in dnevi« (Ergakai hemerai), kjer je častil pošteno, delovno življenje malih ljudi in obsojal podkupljivost sodnikov ter podal prvo grško etiko. Napisal je mit o petih človeških rodovih (od zlatega do železnega) in ustvarjal epsko poučno pesnitev ter bil zagovornik pravnega reda, kar je vplivalo na njegove sodobnike. Pesnitve temeljijo na njegovih lastnih izkušnjah. Odlomke iz pesnitve »Dela in dnevi« je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946), celotno pesnitev s »Teogonijo« pa je prevedel Kajetan Gantar (leta 1974). HIPÓNAKS (Hippónax, ustvarjal ok. 540 pr.n.št.): grški satirični pesnik iz Éfeza v Mali Aziji, ki je pisal satirične, pa tudi kvantaške (sramotilne) in beraške verze, polne drastičnih dovtipov. Iz Éfeza so ga izgnali in preselil se je v jónsko mesto Klazoméne, kjer je živel v hudem siromaštvu. V pesmih je bil odrezav in je pisal v robatem, vsakdanjem jeziku. V sporu s kiparjem Bupalom in njegovim bratom Atenisom, ki sta ga predstavila s karikiranimi potezami, je odgovoril s tako žaljivimi stihi, da sta se oba obesila. Nekaj pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). HÓJRIL (Choírilos, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški pesnik tragiških iger, ki je rad tekmoval (agon) z dramatikom Ájshilom (dosegel 13 zmag) in mu pripisujejo 160 tragedij, od katerih se je ohranila le ena in dva kratka fragmenta iger. HÓJRIL (Choírilos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški epski pesnik iz Sámosa in sodobnik Aleksándra Makedonskega. HOMÊR (Hómeros, živel v 8. stoletju pr.n.št.): eden največjih pesnikov helenistične Grčije, epski pesnik ter avtor »Iliáde« in »Odisêje«. Za čast njegovega rojstnega kraja se je potegovalo sedem mest: Smírna, Ródos, Kolofón, Salamína. Híos, Árgos in Aténe, verjetno pa je njegov dom v enem od maloazijskih mest. Imeli so ga za slepega potujočega pevca, ki je življenje preživel v revščini in nadlogah, pokopan pa naj bi bil na egejskem otoku Íos. To bi odgovarjalo Prešernovi predstavi o njem, ki pravi: »Le začniva pri Homeri, prosil reva dni je stare …«.

17


Pesnitvi sta nastali ločeno in sta morda delo enega pesnika. Po izročilu je dal homêrske pesnitve v 6. stoletju pr.n.št. urediti aténski tiran Pejzístrat in so jih recitirali na panatenájskih slovesnostih. Več stoletij so se besedila prenašala ustno po rapsódih (poklicni recitator poezije), vendar so se ohranjala tudi v zapisih in današnje temelji na delu aleksandrinskih učenjakov iz 3. stoletja pr.n.št. in Zenódota (aleksándrinski učenjak iz Éfeza, ki je bil prvi upravitelj Aleksándrinske knjižnice okrog leta 285 – 270 pr.n.št.), ki je pesnitvi razdelil na 24 spevov. V pesnitvah, ki segajo daleč nazaj v grško zgodovino je nedvomno živi spomin na vojno, kar je bil poskus odpora mikénske Grčije proti tujemu sovražniku, saj arheologija potrjuje, da je bila Trója resnično uničena v letih med 1250 in 1200 pr.n.št. Kmalu zatem je mikénska civilizacija propadla, morda neposredno po dórski selitvi. To je bilo obdobje nastanka »homerske epike in družbe«, ki jo poznamo pod »temno dobo«, 9. in 8. stoletje pr.n.št., imenovano tudi »homerska doba«. Pesnik Homêr je dobil priložnost, da je v mislih zasnoval ali celo narekoval kakšnemu pisarju dolgo pesem, ki bi jo ob podajanju lahko peli in jo je pesnik spremljal na liri. Dolžina pesnitve pa pravi (Iliáda), da se je ni dalo zrecitirati »na en mah«, saj bi recitacija trajala vsaj 20 ur, kar pa bi bilo lahko izvedljivo le ob kakšnem od velikih praznikov. Verjetno so pesnitvi rapsódi peli le po odlomkih. Obe pesnitvi (Iliáda in Odisêja) sta nastali v t.im. »temni dobi« od ok. 1000 let pr.n.št. dalje. To dobo imenujemo tudi »homêrska doba« (več o njej glej: Homêr, Leksikon Antika, CZ, Ljubljana 1998, str.: 231/232; na kratko pa v Velikem splošnem leksikonu, Homêr, 3. knjiga G – K, DZS, Ljubljana 1997, str.: 1524). Njegov vzdevek je bil tudi Melezígen (Melesigénes), ker so verjeli, da se je rodil v Smírni. Najstarejši prevod »Iliáde« (17 verzov) v slovenščino je že leta 1810 pripravil Janez Nepomuk Primic, kasneje pa je pesnitvi izvrstno prevedel Anton Sovrè, »Iliádo« leta 1950, »Odisêjo« pa leto dni kasneje. V prevajanju Homêrja so se preizkusili tudi Stanko Vraz, Janez Trdina, Jovan Koseski, Fran Levstik in Oton Župančič. Najnovejši prevod »Odisêje« pa nam je pripravil in objavil leta 1992 Kajetan Gantar. I ÍBIK (Íbikos, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški lirski pesnik po rodu iz Régiona v južni Italiji. ker ni želel postati tiran, de je umaknil na otok Sámos, kjer je delal na dvoru tirana Polikráta. Pesnil je najprej v Stezíhorovem slogu (tudi lirski pesnik v južni Italiji) dórsko zborsko liriko z mitološko vsebino, pri Polikrátu (po letu 530 pr.n.št.) pa ljubezensko liriko (pesnil predvsem o lepih dečkih). Legenda: Pesnika Íbika so napadli roparji in ga ubili. In ravno takrat je nad njim letela jata žerjavov in on je s poslednjimi močni vzkliknil: »Ti žerjavi me bodo maščevali!« Nedolgo zatem je eden od razbojnikov v nabito polnem gledališču zagledal jato žerjavov, plavajočih pod nebom in rekel svojemu pajdašu: »Tamle gredo Íbikovi maščevalci!« To so slišali ljudje v bližini, prijeli morilce in jih odpeljali pred sodišče. J JANEZ STOBÁJ (Johannes Stobaeius, živel v zgodnjem 5. stoletju n.št.): grški pisec in antologist (zbiralec najlepših leposlovnih del) iz Stóboi v Makedoniji, ki je zbral antologijo citatov, izrekov in sentenc (poučnih rekov) grških pesnikov in piscev za izobrazbo svojega sina Septímija. Uredil jih je v 4 knjige, kjer je obdelal več kot 500 pesnikov in piscev ter so zajemale filozofijo, fiziko, retoriko, poezijo, etiko, moralo in politiko. Kasneje jih je razvrstil v dve knjigi: »Ékloge« (Eklogái) in »Florilegij« ( Anthologion; lat. Florilegium). K KALÍMAH (Kallimáchos, ok. 310 – 240 pr.n.št.): helenistični pesnik in učenjak iz Kiréne v severni Afriki in ga včasih imenujejo Bátiad (Bátosov sin; Bátos je bil vodja dórskih Grkov, ki so kolonizirali Kiréno v Líbiji ok. 630 pr.n.št.). Med vladanjem egíptovskega kralja Ptolemája

18


II. Filadelfa (285 – 246 pr.n.št.) je prišel v Aleksandrijo, da s kraljevim pooblastilom pripravi katalog (pinakes) vseh knjig v Aleksándrijski knjižnici (shranjenih od 100.000 do 700.000 zvitkov; po nekaterih virih celo do 900.000 papirusovih zvitkov), ki je obsegal 120 zvitkov in se je v celoti imenoval »Popis tistih, ki so se odlikovali v katerikoli književni zvrsti, in njihovih del« (Pinakes ton en pasei paideiai dialampsanton kai hon synegrapsan), kar je vplivalo tudi na Kalímahovo pesniško ustvarjanje. Tudi on je pesništvo prepletal z učenostjo in ob teh raziskavah našel gradivo, ki ga je lahko uporabil v svojih verzih. Od pesniških del se mu je ohranilo le 6 him(e)n in 61 kratkih epigramov. Himne niso bile namenjene recitiranju ob praznikih, ampak so bili zapleteni spisi namenjeni branju pred izobraženim občinstvom. Prva himna je bila posvečena Zévsu, druga Apólonu, tretja Artémidi in četrta Délosu; peta himna »Paladine kopeli« je zapisana v obliki elegije, šesta pa je posvečena Démetri. Epigrami odsevajo pesnikove osebne izkušnje in čustva. Druge njegove pesmi so ohranjene le v fragmentih na papirusovih zvitkih, kot so »Vzroki« (Aitia, ajtióloški miti: pesnika poučujejo Múze), »Hékala« (Hekale; 1000 verzov dolg epilij o Tezêjeva borbi z bikom na poti iz Atén v Máraton), »Jambi« (Iamboi, satirični verzi), žalostinka za Arsínoo (sestra in žena kralja Ptolemája) in epiníkij (slavilna pesem zmagovalcu na olímpijskih igrah) v čast Sozíbiju. V pesnitvi »Bereníkin koder« (Berenikes Plokamos) je hvalil kraljico Bereníko, ženo kralja Ptolemája III. Evergeta. Bil je pesnik z literarnim okusom in znanjem, s čemer je vplival na kasnejše rimske pesnike (Katúla, Ovídija in Propêrcija) in preko njih na celotno evropsko literarno tradicijo. Kalímahovo delo v poeziji pomeni vrhunec grške književnosti helenistične dobe. KALÍN (Kallînos, živel v 7. stoletju pr.n.št.): prvi grški pesnik, ki je pisal v elegičnih distihih (dvostih) iz Éfeza v Jóniji ob obali Male Azije. Nekaj njegovih pesmi omenja barbarske »vdore Kimêrijcev in Trérijcev« iz južne Rusije. Napisal je edini daljši elegični distih, v katerem je vzpodbujal sonarodnjake, naj primejo za orožje in branijo domovino. Fragmente Kalínovih pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). KERKÍDAS (ok. 290 – 220 pr.n.št.): grški pesnik in politik iz Megalópole v Arkádiji. Ohranjenih je le 200 verzov iz njegove zbirke satiričnih pesmi iz dela »Melijambi« (Meliamboi) v lirskem metrumu (pesniška mera ali takt). Slovel je tudi kot zakonodajalec. KINÉZIJAS (Kinesías, živel v drugi pol. 5. stoletja pr.n.št.): atènski lirski pesnik, od katerega se ni nič ohranilo. Iz njega so se norčevali zaradi svobodnega glasbenega sloga, njegovega videza in brezbožnosti. Uspel je iz atiške komedije umakniti zbor. Filozof Pláton (v 5. stoletju pr.n.št.) ga je obsodil kot pesnika, ki ustvarja le za svojo zabavo. KORÍNA (Kórinna, živela ok. 200 pr.n.št.): grška lirska pesnica iz Tanágre v Bojótiji. Njen način zapisovanja v bojótijskem narečju napeljujeta na to, da je živela okrog 3. stoletja pr.n.št. in to precej po pesniku Píndarju (6./5. stoletje pr.n.št.), s katerim so jo povezovali kot sodobnika. Ena od njenih pesmi govori o tekmovanju v petju med gorama Kitájron in Helikón, ki sta povezani z Múzami, Nímfami in pesništvom. Druga ohranjena pa je kataloška pesem, ki govori o genealogiji bojótijskih junakov in junakinj. Kritizirala je Píndarjevo pesem, češ, da v njej ni mita; ko pa je pesnik ubral drugo skrajnost je pripomnila, da je potrebno »sejati po prgiščih, ne pa iz polne vreče naenkrat!« (težko razumljivo, saj sta živela vsaj dve stoletji narazen, op. p.). KRÁTES (živel ok. 450 pr.n.št.): atènski komediográf, ki je zmagal vsaj trikrat na »dionízijah«, prvič leta 450 pr.n.št. KRÁTES iz MÁLOSA (živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški slovničar (gramatik), filolog (jezikoslovec) in stoiški filozof iz Málosa v Kilíkiji, ki je bil vodja knjižnice v Pergamonu (169 pr.n.št.) in deloma v Rimu. Pisal je komentarje k grškim pesnikom (tudi Homêrju). Njegova predavanja so vzbudila zanimanje (v času, ko si je zlomil nogo, ker je padel v Veliko kloako v

19


Rimu leta 168 pr.n.št.), saj je imel dokaj samovoljne predstave in alegorične interpretacije dogajanj. KRATÍN (Kratînos, ok. 484 – 421 pr.n.št.): atènski komediográf in je pisal politične satire na račun politikov svoje dobe, kjer je zasramoval predvsem Pêrikleja in Aspázija ter še posebej politikov, ki so na hitro obogateli. KRINÁGORA (Krinagóras, rojen ok. 70 pr.n.št.): grški elegični pesnik iz Mitilén, ki pa je hitro odšel v Rim. Nekaj njegovih verzov je ohranjenih v »Palatinski antologiji«. KSENÓFAN (Xenophánes, ok. 570 – 475/470 pr.n.št.): zgodnji grški pesnik in filozof iz Kolofóna v Jóniji. Večji del svojega življenja je potoval in to največ po Sicíliji. Bil je star 92 let in je živel še v času sirakuškega tirana Hiêrona (tiran 478 – 467 pr.n.št.). Bil je učitelj grškega filozofa Parménida iz Élee (lat Velia, grška kolonija v južni Italiji) in tako povezan z eleátsko filozofijo; v Élei je ustanovil šolo eleátov in vse do pozne starosti živel kot popotnik. Napisal je pesnitev o ustanovitvi mesta Kolofóna in kolonizaciji Élee (v Veliki Grčiji) in satirično delo »Zabavljice« (Silloi). Ni bil popolni filozof, vendar se je poglabljal religijo in bogove. Bil je monoteist (njegov bog je bil le eden in večen), kar je bila novost v grški miselnosti. Iz najdišč morskih školjk v gorah, odtisov fosilnih rib in morskega rastlinja v sirakuških kamnolomih, je sklepal, da je kopno nekdaj pokrivala voda in povzel, da se to lahko zopet zgodi. V slovenščino je njegove fragmente zapisov prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946) in «Starogrški liriki« (leta 1964). KSENOFÓNT (Xenophôn, ok. 430 – 354 pr.n.št.): grški pisec in zgodovinar iz Atén ter Sókratov učenec. Ker je bil iz aristokratskega kroga mladeničev okrog Sókrata, mu je bilo življenje v Aténah težko in jih je leta 401 zapustil. Na povabilo prijatelja Próksena iz Bojótije se je udeležil bojnega pohoda s Kírom Mlajšim (sin perzijskega kralja Daréja) proti kralju Artaksêrksu II., ki ga je opisal v »Kirovi odpravi« (Kyrou anabasis). Po Kírovi smrti v bitki pri Kunáksi, je z vojaško veščino rešil skupino 10.000 mož (najemnikov) iz ponesrečene pustolovščine od Tigrisa nazaj v Grčijo in leta 396 pr.n.št. je sprejel službo pri spártanskem kralju Ageziláju II. Po bitki pri Koronêji leta 394 pr.n.št proti Aténam in Bojótiji, je bil izgnan, premoženje pa zaplenjeno. Spártanci so mu dali posest v Skíluntu v bližini Olímpije, kjer je prebil nadaljnjih 20 let in ob vsakih igrah gostil na posestvu Spártance. Po porazu Spártancev pri Levktri leta 371 pr.n.št. je zbežal v Korínt, nato pa so ga Aténe leta 368 pr.n.št. pomilostile. Ker je imel aristokratsko vzgojo in sprejel spartánski način življenja, je bil naklonjen prijateljstvu, družini in koristoljubni politiki. Zgodnja dela: »Kírova odprava« (Anabasis) je bila monografija o vojnem pohodu s Kirom mlajšim; »Grška zgodovina« (Helleniká) je zgodovina Grčije od 411 – 362 pr.n.št., kjer ne skriva simpatij do Špárte. Prvi dve knjigi opisujeta dogodke med letoma 411 in 403, ko se konča peloponeška vojna in v Atenah strmoglavijo »trideset tiranov« (hoi tríakonta; le-ti naj bi sestavili ustavo v Atenah). Naslednje tri knjige obravnavajo čas med letoma 399 do 379 (spartansko vojno prti Perzijcem in koríntsko vojno 394 – 387); 6. in 7. knjiga pa obdobje med letoma 379, nato zmagi Téb pri Lévktri (leta 371) in vojskovodjo Epaminónda, ki se konča znjegovo smrtjo v bitki pri Mantinêji leta 362 in zmago Tebáncev. »Ageziláj« pa je biografska hvalnica špartánskemu kralju Ageziláju (enkomij). Politični spisi: »Kírova vzgoja« (Kyrou paideia)v obliki romana prikazan razvoj Kíra II. v idealnega kralja; »Hiêron« govori o tiraniji in monarhiji; »Špártanska ustava« (Lakedaimónion politeia) je zgodba o Likúrgu, vzponu in padcu Špárte; »O dohodkih« (Peri poron), kjer piše o političnih zadevah različnih držav; spis »O gospodarstvu« (Ojkonómikos) je delo, za katero je dobil navdih v domačem življenju; razprava »Aténska ustava« (Athénaion politeia) pa zagotovo ni njegovo delo. Vojaški spisi: »O konjeništvu« (Peri hippikes), »Poveljnik konjenice« (Hipprachikos) in »O lovu« (Kynegetikós), kjer je črpal snov iz svoje vojaške kariere.

20


Filozofski spisi: »Spomini na Sókrata« (Apomnemoneumata Sókratous), »Apologija« (Apologia Sókratous) je Sókratova apologija (Sókratov zagovor-obramba pred sodiščem), »Simpozij« (Symposion) o srečanju Ksenofónta kot dečka s Sókratom. Bil je velik zanesenjak in pobožen mož, zanimiv in predvsem všečen pisec. V slovenščino je Janez Fašalek prevedel »Kirovo odpravo«, z naslovom »Anabasis« (leta 1963). KSENOFÓNT iz ÉFEZA (Xenophón, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški romanopisec, ki je v romanu »Éfeške zgodbe« (Tà katà Anthían kai Abrokómen Ephesiaká) ali »Antíja in Abrokóm« opisal ljubezen med Habrokómom in Antéjo. KSENOKRÁT (Xenokrátes, 396 – 314 pr.n.št.): grški filozof iz Halkédona (glej: Grški filozofi; str. 63). KVÍNT iz SMIRNE, tudi KÓINT (Kóintos o Smyrnaîos; lat. Quintus Smyrnaeus, živel v 4. stoletju n.št.): grški epski pesnik in avtor epske pesnitve »Dogodki po Homêrju« (Ta meth Homeron) z latinskim naslovom »Posthomerica« v 14 knjigah, ki je izpolnila vrzel med »Ilíado« in »Odisêjo«. Imajo le antikvarno vrednost, snov pa je črpal iz helenističnega časa. L LÁZOS (Lásos, rojen 548 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Hermíone v Argólidi, ki so ga slavili kot ustanovitelja aténske šole ditirambskega pesništva (zborska lirska pesem, ki je postala tekmovalna veščina na Dionízijskih slovesnostih) in je bil Píndarjev učitelj. Živel je v Aténah pod pokroviteljstvom Hipárha, brata tirana Hípia. Razkrinkal je Onomákrita (dodal lažno prerokbo, da bo otok Lémnos izginil v morju), ki naj bi ponarejal Muzájeve (Mousaîos, bajeslovni grški pesnik) prerokbe. Od njegovih pesmi ni ostalo nič. LEÓNIDAS (Leonídas, živel v prvi pol. 3. stoletja pr.n.št.): eden najboljših grških pesnikov epigramov iz Tarénta, ki so zapisani v »Palatinski antologiji«. Njegovi verzi so do potankosti izpiljeni, zgoščeni in pogosto melanholični (otožni in mračni). LIKÓFRON (Lykóphron, rojen ok. 325 pr.n.št.): helenistični pesnik iz Halkídike na Evbóji, ki je deloval v Aleksandríji, kot eden osmih pesnikov skupine Plejáde na dvoru kralja Ptolemája II. Filadelfa. Edino ohranjeno delo je lirsko-epska pesnitev »Aleksándra« (Alexandra), monolog v 1474 verzih, v katerem suženj, ki mora čuvati Aleksándro (Kasándro), prenaša njene prerokbe očetu in trójanskemu kralju Príamu. Te prerokbe napovedujejo uničenje Tróje, vrnitev Grkov in njihovo usodo, Enêjev prihod v Lácij, boje med Evropo in Azijo ter vzpon rimske moči, vendar ravno zaradi zadnjih odlomkov v pesnitvi, so Grki dvomili v njegovo resnično avtorstvo. Likófron je bil tudi avtor prozne razprave o komediji, ki pa ni ohranjena. LÓNGOS (živel v 2. ali 3. stoletju n.št.): grški bukólistični romanopisec in avtor ljubezenskega romana iz pastirskega življenja z naslovom »Pastirske zgodbe Dáfnisa in Hlóe« (Poimenika kata Daphnin kai Chloen), ki se dogaja na otoku Lézbosu. Zgodba: Na otoku Lézbosu najde pastir dečka, ki ga odnese domov in mu da ime Dáfnis. Po dveh letih prinese domov njegov sosed Driant dekletce, ki ji da ime Hlóa. Otroka sta odrasla in se zaljubila. Ker so hoteli starši Hlóo poročiti z bogatim mladeničem, so ubožnemu Dáfnisu nímfe pomagale najti skriti zaklad, da bi se lahko poročil z ljubljenim dekletom. Nekega dne pa pride na dan, da sta oba otroka bogatih staršev (sin Dionizofána in hči Mégakla) in vse se konča z veličastno poroko. V slovenščino je roman prevedel Fran Bradač (leta 1952). LUKIJÁN (Loukianós, ok. 115 – 180 n.št.): grški pisec sírskega rodu iz Samozáta (mesto Samosáta ob Evfratu) in avtor 80 različnih proznih del (eseji, parodije, govori, pisma, dialogi in pripovedi). O njegovem življenju je malo znanega, vendar se ve, da je prepotoval Malo Azijo, Grčijo, Italijo, Galijo in se končno naselil v Aténah. Na njegovo pisanje je vplivala átiška stara komedija in satire kinika (samozadostnost prinese zadovoljstvo) Menípa, kjer

21


neusmiljeno in hudomušno biča neumnosti svojega časa. Na starost so mu dodelili manjšo rimsko uradniško službo v Egíptu. Med njegove literarne spise in kvazifilozofska vprašanja sodijo: »O sanjah ali Lukijánovo življenje« (Peri tou enypniou etoi Bios Loukianou; opisuje zgodnje življenje, kjer se je namesto za kiparstvo odločil za učenost); »Nigrin« (Nigrinos, podoba preprostosti in miru v Aténah proti razburkanemu in razkošnemu življenju v Rimu); »V obrambo tistega, ki je dejal: Prometêj si po besedah« (Pros ton eiponta: Prometheus ei en logois, kjer razlaga, da je osnova njegovih satir mešanica komedije in platonizma); »Kako je treba pisati zgodovino« (Pos dei historian syngraphein; kritični spis o zgodovinopisju), »Demonaksovo življenje« (Demonaktos bios; prikaz značaja kiniškega filozofa, ki so ga cenili zaradi neomajne kreposti), »Podobe« (Eikones; omenja dela velikih grških umetnikov: Fídije, Praksítela, Polignóta in Apéla), »Resnične pripovedi« (Alethe diegemata; so parodija popotniških čudaških in duhovitih zgodb, potovanje na luno, na Otoke blaženih, kjer sreča Homêrja in v podzemlje, kjer srečajo Heródota ter izjavi, da govori resnico le tedaj, ko pravi, da so to same laži,…). Veliko je satiričnih dialogov, kjer se vidi njegov humor in iznajdljivost ter sovraštvo do puhlosti, hinavščine in fanatizma, posebej v filozofiji in religiji: »Pomenki bogov« (Theon dialogoi) in »Pomenki morskih bogov« (Enalioi dialogoi; kjer se norčuje iz mitov: Aténino rojstvo, Apólonova ljubezenska razmerja, Párisova sodba, zgodba o Polifému in Galatêji,…); »Pomenki mrtvih« (Nekrikoi dialogoi; potekajo v podzemlju med Plutonom Hermesom Haronom, Diogenom, Heraklom, Ahilom,…in kažejo na ironijo človeštva, obarvanega z malodušjem); »Pomenki hetêr - ženskih družabnic« (Hetairikoi dialogoi; pogovori med hetêrami, ki kažejo avtorjev občutek za težave malih ljudi iz različnih slojev); »Meníp ali Mrtvaško preročišče« (Ménippos e Nekyomanteia; pogovor kiniškega filozofa Menípa v podzemlju, kjer mu svetujejo, da naj ne jemlje v življenju vsega preveč resno); podobne teme obdeluje v »Haronu ali Opazovalki« (Charon e Episkopountes; mesta primerja s čebelnjaki, ki jih napadajo ose in človeška življenja z mehurčki); »Potovanje v podzemlje ali Tiran« (Kataplous e Tyrannos; opisuje polno otovorjen čoln mrtvih in njihovo obnašanje); »V Sanjah ali Petelinu« (Oneiros e Alektryon; čevljar Mikil grozi, da bo ubil petelina, ki ga je prebudil iz srečnih sanj o bogastvu in zaradi petelinove čarovnije obiščeta hiše bogatašev in opazujeta njihovo bedo in grehe); »Filozofi na dražbi« (Bion prasis; zabavljica, kjer se glavni zagovorniki raznih filozofskih šol znajdejo na dražbi, izklicevalec pa je bog Hêrmes); »Ikaromenip ali Nadoblačnik« (Ikaromenippos e hipermephelos; ogorčen nad spori med filozofi, se Meníp odloči, da bo sam obiskal nebesa in odkril resnico, in kjer se nato bogovi odločijo, da bodo uničili vse filozofe, ker so ničvredni lenuhi); »Zevs na zaslišanju« (Zeus elenchomenos; o sporu med naukom o usodi in naukom o božanski vsemogočnosti); »Zborovanje bogov« ( Theon ekklesia; Mómos – sin Noči se pritožuje, da sprejemajo med božanstva tujce in smrtnike z dvomljivimi priporočili, kot so Ápis in Anúbis); »O plačanih službah« (Peri ton epi misthoi synonton; dialog, kjer skuša odvrniti grškega filozofa od tega, da bi sprejel službo v rimskem gospodinjstvu, kar je odličen primer Lukijánove duhovite zdrave pameti), »O koncu Peregrina« (Peri tes Peregrinou teleutes; opisuje življenjsko pot fanatičnega kinika in krščanskega odpadnika, ki se v pehanju za slavo, da živ sežgati na grmadi); »Lažni prerok Aleksánder« (Aleksandros e Pseudomantis; pripoveduje o življenju preroka Aleksándra iz Abonútejha v Páflagoniji). Z njegovim imenom je opremljen tudi roman »Lukij ali Osel« (Loukios e Onos). V slovenščino je prevedel Anton Sovrè »Satire« (leta 1964), Marjeta Šašel Kos »Filozofi na dražbi« (leta 1985); prevedeni pa so tudi: »O jantarju ali O labodih«, »Timon ali Odljudnik«, »Ribič ali Od mrtvih vstali«, »Prometêj ali Kavkaz« in »Pisma h Krónosovim praznikom«. M

22


MARKELÍN (Markellînos, živel v 5. stoletju n.št.): grški slovničar (gramatik) in avtor dragocene Tukídidove biografije (Thoukydídes, grški pisec in zgodovinar iz Atèn). MELEÁGER (Meléagros, ok. 140 – 70 pr.n.št.): grški pesnik in filozof iz Gadáre v Síriji, ki je pisal krajše elegične pesmi o ljubezni in smrti in se jih je okrog 100 ohranilo v »Pálatinski antologiji«. Pesmi so zelo dovršene in pogosto ganljive. Bil je pisec erotičnih epigramov in tudi zbiralec pesniških epigramov, ki jih je povezal v »venec« (stephanos) in v njem primerjal vsakega pesnika s cvetlico. MENÁNDER (Ménandros, 342 – 291 pr.n.št.): največji grški pesnik átiške nove komedije, ki je bil sorodnik komediografa Aléksisa, učenec filozofa Teofrásta in v vojski sobojevnik filozofa Epikúra. Bil je prijatelj Demétrija iz Falêrona in umrl tako, da je utonil v pirêjskem pristanu. Znanih je 108 naslovov komedij, vendar so ob številnih najdbah papirusov v 20. stoletju, odkrili eno samo njegovo popolno igro z naslovom »Čemernež« (Dyskolos) in odlomke drugih: »Ščit« (Aspis), »Poljedelec« (Georgos), »Dvojna prevara« (Dis exapaton), »Razsodba« (Epitrepontes), »Laskavec« (Kolax), »Osovraženi« (Misoumenos), »Ostriženka« (Perikeiromene), »Dekle s Sámosa« (Samia) in »Sikionec« (Sikyonios). Ohranili so se tudi odlomki iz iger: »Junak« (Heros), »Obsedenka« (Theophoroumene), »Kitarist« (Kitharistes) in »Prikaten« (Phasma). Na dramskem tekmovanju je zmagal le osemkrat, pesnik Marciál pa je zapisal verz; »rara coronato plausere theatra Menandro« (»gledališče je ploskalo Menándru, a redko je osvojil venec«). Njegove igre so izločili iz učnega programa, ker niso bile napisane v klasični átiški grščini, ampak v koiné (»skupni jezik« pod Filipom II. Makedonskim v 4. stoletju pr.n.št.). Njegov vpliv sega vse do Shakespeara, Molièra in Lessinga. V slovenščino je prevedel Marjan Tavčar le komedijo »Čemernež« (leta 1994), MIMNÊRMOS (Mímnermos, živel v 7. stoletju pr.n.št.): grški lirični pesnik iz Kolofóna v Jóniji, ki je pisal predvsem ljubezenske pesmi (erotična elegija) zbrane v zbirki »Nano« (Nanno) in jo je imenoval po svoji ljubezni, igralki na piščal. Pesmi govorijo o brezskrbni mladosti in ljubezni ter o grozotah v starosti. Napisal je tudi zgodovinsko pesnitev-elegijo »O Smirni« (Smyrneis). Opisoval je tudi Sonce (Hélij), kako skozi noč plove v svoji skodeli (čolnu) prek Okéana na Vzhod, o ustanovitvi mesta Kolofóna in o vojni med mestom Smírno (blizu Kolofóna) v Mali Aziji in lídijskim kraljem Gígesom. Helenistični pesniki so ga imeli za utemeljitelja erotične elegije (élegos) in so v njem prepoznali jónsko življenjsko radost. Poizkušal pa se je tudi zgodovinskih temah. Odlomke njegovih pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). MÍRTIDA (Mýrtis, živela v 6./5. stoletju pr.n.št.): grška pesnica iz Antédona v Bojótiji, ki naj bi bila Korínina in Píndarjeva učiteljica. Razen odlomka ene pesmi (graja pesnico Koríno, ker skuša tekmovati s sijajnim pesnikom Píndarjem), se ni ohranilo nobeno njeno delo. MÓSHOS (Móschos, ustvarjal ok. 150 pr.n.št.): grški pesnik iz Sirakúz na Sicíliji. Ohranjenih je pet njegovih pesnitev in ena od teh je bukolična (pastirska, kjer primerja radosti podeželja s težko usodo ribiča) epilija (kratki ep) »Pobegli Éros« (Eros drapetes) in »Evrópa« (Europe) v 166 heksametrih o Zévsovi ugrabitvi Evrópe; epigram »Éros za plugom« in epilij »Mégara«, kjer opisuje dialog med Hêraklejevo ženo in njegovo materjo Alkméno. Pripisujejo mu tudi čudovito nagrobno in pastirsko pesnitev »Žalostinka za Bíonom«, čeprav je to težko verjetno, saj je Bíon (pesnik iz konca 2. stoletja pr.n.št.) živel vsaj eno generacijo za njim. MUZÁJ (Mousaîos): bajeslovni grški pesnik iz Trákije in prednik vseh grških pesnikov ter je bil menda Órfejev učenec. Pripisovali so mu zbirko prerokb. MUZÁJ (Mousaîos, živel ob koncu 5. ali 6. stoletja n.št.): grški epski pesnik, ki je v kratkem epiliju prikazal ljubezensko zgodbo o Afrodítini svečenici Hêri in mladeniču iz Abida ob Helespóntu, Leandru.

23


N NÓNOS (Nónnos, živel v drugi pol. 5. stoletja n.št.): grški epski pesnik iz Panópole v Egíptu in avtor pesnitve »Ep o Dionízu« (Dionysiaka) v 48 knjigah (spevih) o prigodah boga Dioníza. Knjige 13 – 48, se v temačnem in nabreklem slogu ukvarjajo z njegovo odpravo proti Indijcem. Pesnitev temelji na mitološki učenosti. Leta 431 je sprejel krščansko vero in napisal »Metabolo« (Metabole), kar je parafraza (razlaga besedila z drugimi, jasnejšimi besedami) Janezovega evangelija v verzih. O OPIJÁN (Oppianós, živel v zgodnjem 3. stoletju n.št.): grški didaktični (poučno pesništvo) pesnik iz Kilíkije v jugovzhodni Mali Aziji. Ohranjena pesnitev v petih knjigah »O ribolovu« (Halieutika) ima lepe, silovite in duhovite sestavke. Njegovo naj bi bilo tudi delo »O lovu« (Kynegetika) v treh knjigah, ki pa ga pripisujejo Opijánu iz Apaméje v Síriji, ki je napisal tudi pesnitev »O lovu na ptice« (Ixeutika). P PALÁDAS (Palládas, živel ok. 400 n.št.): grški pesnik epigramov (pri Grkih napis v verzih, na nagrobnikih, kasneje pa pesniška zbadljivka – puščica), ki je živel v Aleksándriji in v »Palatinski antologiji« je zbranih okrog 150 njegovih pesmi. Bil je reven učitelj in nevernik v času, ko se je krščanstvo najbolj širilo. Njegova zagrenjenost in hladni pesimizem spominjata na klasično grško poezijo. PANIÁSIS (Panýassis, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški epski pesnik iz Halikarnása in Herodótov sorodnik, ki ga je med letoma 460 in 450 zaradi političnih dejanj dal usmrtiti halikarnáški tiran Lígdam. Napisal je pesnitev »Hêraklejo« (Herakleia) v 9.000 verzih v 14 knjigah ter »Zgodovino Jónije« (Ionika) v 3.000 elegičnih distihih. Ohranjeni fragmenti pesnitev so dragoceni vir podatkov o grških mitih in legendah. PARTÉNIJ (Parthénios, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški elegični pesnik iz Nikáje je bil rimski vojni ujetnik, ki so ga leta 73 pr.n.št. odpeljali v Rim, kjer so ga osvobodili in je imel močan helenistični vpliv na rimske pesnike svojega časa. Ohranjeni so prozni orisi (v grščini) ljubezenskih zgodb iz grške poezije z naslovom »Ljubezenske bolečine« (Erotika pathemata), ki so bile namenjene prijatelju, pesniku in vojaku Kornéliju Gálusu. PÁVEL SILENCIÁRIJ (Paûlos Silentiários; lat. Paulus Silentiarius, »Molčeči«, umrl leta 575 n. št.): grški pesnik in častnik cesarja Justinijána, ki je bil zadolžen za red in mir v vladarjevi palači. Je avtor erotičnih epigramov v »Palatinski antologiji« in je podal pesniški oris cerkve »Svete modrosti« (Hagia Sophia) v Konstantinóplu, ki je zanimiv tako iz pesniškega, kakor arhitekturnega vidika. PÍNDAR (Pindaros, 522/518 – po letu 446 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz vasi Kinoskefale blizu Téb v Bojótiji in največji predstavnik zborske lirike. Od 17 knjig njegovih pesnitev s kultno vsebino so ohranjeni le fragmenti na pápirusih, je pa dobro ohranjenih pet knjig zborskih slavilnih pesmi (epinikijev) v čast zmagovalcem olímpijskih, pítijskih in drugih iger. Ustvarjal je na meji med arhaičnim in klasičnim obdobjem. Bil je častilec boga Apólona in legenda pravi, da ga je pesništva učila bojótijska lirska pesnica Korína, glasbeno pa se je izobraževal v Aténah. Na zgodovinske dogodke je gledal bolj panhelénsko (vsegrško) in tako je v perzijskih vdorih videl grožnjo za vso Grčijo in v osvoboditvi blagoslov. Baje je umrl v Árgosu star 80 let (torej okrog leta 438 pr.n.št.). Najbolj je občudoval aristokratske lastnosti (lepoto in moč), ki so jo gojili v »gimnazíjih« (gymnásion), pa tudi bogastvo, ugled, pogum in gostoljubje, kar je videl pri starih junakih, predvsem pri Hêrakleju. Njegov logos je bil, da ljudje sami po sebi niso nič, uspeh pa je božji dar, ki ga ljudje doživijo kot božansko srečo. Tudi sam je imel pesniški dar, ki mu ga je podaril

24


bog in tega se je nemogoče naučiti. Skozi njegove pesmi govorijo Múze, Zévs in Apólon. Znane so njegove »Olímpijske ode« (Olympionikai: ode sirakúškemu tiranu Hiêronu in njegovemu bratu Téronu, tiranu v Akragántu), »Pítijske ode« (Pythionikai), »Neméjske ode«, zanimive pa so tudi ode o poroki Apólona in Kiréne, Zévsa in Témide ter še mnoge druge. Izbor Pindarjevih pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964), »Ode« pa so izšle tudi v prevodu Kajetana Gantarja (leta 1980). PRATÍNAS (živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pesnik iz Flíunta v Arkádiji je bil prvi, ki je napisal in uprizoril sátirsko igro (zabavljico ali posmešnico, ki smeši neumnosti in napake ljudi). Pisal pa je tudi tragedije, hvalnice (ditirambe) in hiporhéme (»mimični ples ob glasbi«). S SÁPFO (Sapphó, živela ok. 600 pr.n.št.): grška lirska pesnica iz Mitiléne na otoku Lézbosu in je kakor njen rojak pesnik Alkáj, bila žrtev političnih nemirov na otoku in je že v zgodni mladosti zbežala na Sicílijo ter se po nekaj letih odsotnosti vrnila nazaj v rojstni kraj. Okrog sebe je zbrala mlada dekleta v družbo, posvečeno boginji Afrodíti in Múzam ter jih poučevala vse do sklenitve zakonske zveze. Ostale pripovedi iz njenega življenja (lezbična ljubezen) so bolj ali manj izmišljotine. Zgodba pripoveduje, da se je zaljubila v čolnarja iz Mitiléne, Fáona, ki pa jo je zavrnil in se je vrgla s pečine v morje na otoku Levkádi na zahodni obali Grčije. Njene pesmi (devet knjig) so v glavnem lirične in napisane v t. im. »sápfiških kiticah« (trije enajsterci in adónij – verz, ki se v žalostinkah imenuje po Afrodítinem ljubljencu Adónisu). Svatovske in ljubezenske pesmi so bile napisane v obliki molitev, božje himne pa s strastnim izražanjem čustev. Zavestno je izoblikovala svoje vrednostne norme v nasprotju z ustaljenimi normami zgodnjega svetá plemičev. V celoti je ohranjena le ena pesem: nagovor Afrodíti (kultna pesem), kjer poziva boginjo, da jo odreši neuslišane ljubezni do neke deklice. V slovenščino je prevedel izbor njenih pesmi Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). SEMONÍD (Semonídes, živel v sredini 7. stoletja pr.n.št.): grški lirski in elégični pesnik iz otoka Amorgómosa v Sporádih, kjer je sodeloval pri kolonizaciji in vodil kolonijo. Ohranjeno je le delo »Katalog žensk« (Katalogos gynaikon), kjer opisuje različne tipe žensk, katere primerja z živalmi. Je zbadljivka, ki je verjetno vezana na ljudsko praznovanje. Obstaja pa tudi elegija (žalostinka) o kratkosti življenja. Izbor pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). SIMÓNID (Simonídes, 556 – 467/466 pr.n.št.): grški lirski in elegični pesnik z otoka Kéosa v Kikládih, ki je bil stric pesnika Bakhílida. Bil je prvi pesnik, ki je pisal po naročilu pohvalne govore in živel od svoje umetnosti (bil je pohlepen po denarju). Veliko je potoval in je bil v Aténah Hipárhov gost, nato pa je šel v Tesálijo, kjer je bil gost mogočne družine Skopádov (napisal žalostinko, ki objokuje njihovo smrt pod ruševinami dvora) ter končno pristal na Sicíliji na dvoru tirana Hiêrona I. Ko je zapel hvalnico gostitelju, je v njo vnesel tudi hvalnico Kástorju in Polidévku in Skopás mu je zato dejal, da mu bo plačal le polovico, drugo pa naj plačata junaka, ki jima je pel hvalo. In takrat naprej je dobival sporočila, da ga pred vrati čakata dva mladeniča. Pesnik je vstal in šel pred vrata pogledat, vendar tam ni bilo nikogar in medtem, ko je bil zunaj se je podrla streha dvorane ter ubila vse goste. Čeprav so bili zaradi poškodb neprepoznavni, se je Simoníd le spomnil, kje je kdo sedel in jih za pogreb identificiral (pravijo, da je izumil »mnemotehniko« - nauk o urjenju spomina). Leta 490 pr.n.št. pa je v Aténah napisal epitaf (nagrobni napis) padlim Aténcem v bitki pri Máratonu in končno je pristal v Akragántu (danes Agrigento) na Sicíliji. Aristótel je pripovedoval, da nekoč ni hotel napisati zmagovite ode v čast tekmovanju z mulami (ni bilo preveč v čislih), vendar si je premislil, ko so mu ponudili precej več denarja.

25


Pisal je epigrame, epinikije (slavilne pesmi), himne, enkómije (hvalnice), elegíje (žalostinke), parténije (»dekliške pesmi«), skolije (kratke napitnice) in nasploh pivske pesmi. Njegov je bil verjetno tudi napis padlim Spártancem pri Termopílah: Tujec, ko prideš v Spárto, povej, da še zmeraj ležimo v klancu stražarji zvestí, kakor je vêlel ukaz. (Prevod: Anton Sovrè) Fragmente Simonídovih pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). SÓFOKLEJ (Sophoklês, 497/496 – 406/405 pr.n.št.): grški tragiški pesnik iz Kolóna blizu Atén, ki je bil mlajši Ájshilov in starejši Evrípidov tekmec. Bil je sin bogatega orožarja Sófila in je zaradi lepote, plesne in glasbene izurjenosti že kot deček vzbujal pozornost, vodil zbor in pel paján (hvalnico) v čast grške zmage nad Perzijci pri Salamíni leta 480 pr.n.št. Med letoma 443/442 je bil zakladnik »átiške pomorske zveze« (zveza grških pólisov proti Perzijcem, ki je nastala leta 478 pr.n.št.) in med letoma 441/440 skupaj s Pêriklejem, strateg (strategós, vojaški poveljnik) v bitki proti uporu na otoku Sámosu in sodeloval pri uvedbi Asklépijevega kulta v Aténah (v svoji hiši je čuval »sveto kačo«, ki je predstavljala boga in ji je v čast napisal paján – hvalnica bogu). V dramo je uvedel tretjega igralca in povečal število členov zbora na 15, uvedel scensko poslikavo, tragedije so vsebinsko samostojne (ne več v obliki trilogij) ter v nasprotju s kultnimi Ájshilovimi tragedijami, je Sófoklej pustil junake, da so trpeli pod bremenom žalosti in krivde. Od 123 njegovih tragedij je ohranjenih le sedem: »Ajánt« (Aias), »Antigóna« (Antigone), »Trahinke« (Trachiniai), »Kralj Ojdíp« (Oidipous tyrannos), »Eléktra« (Eléktra), »Filoktét« (Philoktetes) in »Ojdíp v Kolónu« (Oidipous ho epi Kolonoi) ter še 400 verzov sátirske igre »Sledni psi« (Ishneutai, ki se ukvarja s tatvino Apólonove črede po Hêrmesu). Sófoklej je opisoval ljudi takšne, kot bo morali biti in ne takšne, kot v resnici so (kakor Evrípid). Svoje junake postavlja v položaj, ko morajo sami ukrepati, pa čeprav imajo dejanja tragične posledice, kažejo svoje junaštvo (Antigóna, Ajánt, …). Poleg tragedij je napisal tudi razpravo o »O zboru« (Peri tou chorou). Komediográf Aristófan je opisal po Sófoklejevi smrti njegov značaj z besedami, da je »zadovoljen med živimi, zadovoljen pa tudi med mrtvimi«. Aténski pesnik Frínih pa je o njegovi življenjski poti zapisal: »O blagor Sofoklu! Bogat in srečen doživel je častitljivo starost, ustvaril mnogo lepih umetnin, umrl, ne da bi dočakal zlo.« (Prevod: Kajetan Gantar) Prvo njegovo tragedijo »Ajánt« je v slovenščino prevedel Kračmanov Matija (leta 1863), Rajko Perušek je nato prevedel »Ojdípa v Kolónu« (Edip na Kolonu, leta 1892), Cvetko Golar »Antigóno« (Antigone, leta 1924), Anton Sovrè »Kralja Ojdípa« (Kralj Oidipus, prva izdaja leta 1922), ki je skupaj s prevodom »Ojdípa v Kolónu« (Oidipus v Kolonu) in tragedijama »Antigóna« in »Filoktét« (Filoktetes) izšel leta 1962. Po vnovični izdaji »Antigóne« iz leta 1968, je ta izšla še v prevodu Kajetana Gantarja (leta 1978). SÓLON (ok. 640 – 560 pr.n.št.): grški pesnik in državnik iz Atén, ki je bil eden izmed »sedmih modrih« in je pisal predvsem elegije (žalostinke, pa tudi lirske epske pesmi), epóde (pesmi iz krajših verzov ali sklepni spev zbora v starogrški drami) in govore. Skozi njegovo poezijo se prepozna gospodarska in družbena kriza, s katero se je spopadal. Kot arhónt (nosilec najvišje državno-upravne oblasti), je bil izbran za posrednika v sporu med plemstvom (veleposestniki) in ljudstvom ter bil pooblaščen za uvedbo nove družbene ureditve. S svojimi reformami (odpustitev dotedanjih dolgov in prepoved dolžniškega suženjstva; uvedba novih denarnih enot, mer in uteži; zapis veljavnega zasebnega prava; nova delitev državljanov na štiri

26


razrede, glede na velikost posestev; prepoved izvoza vseh pridelkov, razen oliv; …) je naredil prvi korak k átiški demokraciji. Napisal je pesniško hvalnico »dobremu redu« (Eunomia). Dejal je, da naj pesnik doseže vsaj 80 let, kar je potrdil z rekom: »…da lasje mi sive, vendar se zmeraj še učim« (…«gerasko d΄aiei polla didaskomenos«; prevod: Anton Sovrè). Nekaj Sólonovih izrekov in pesmi je prevedel v slovenščino Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946) in »Starogrški liriki« (leta 1964); ohranjen pa je tudi njegov življenjepis, ki ga je napisal grški zgodovinopisec Plútarh (Ploútarchos, ok. 46 – 120 n.št.), prevedel pa Anton Sovrè z naslovom »Življenje velikih Grkov« (leta 1982). SOTÁD (Sotádes, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški jambski pesnik iz Mároneje v Trákiji, ki so ga usmrtili, ker je v satirah zabavljal (posmehljivo in obrekljivo pisal) čez poroko med kraljem Ptolemájem II. Filadelfom in njegovo sestro Arsínoo II. (v faraonskem Egíptu običajno, za Grke pa sramotno). Izumil je grobo obliko satire in mitološko burlesko. SOZÍFAN (Sosiphánes, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiški pesnik iz Sirakúz na Sicíliji in eden izmed osmih pesnikov skupine, imenovane Plejáde. SOZÍTEJ (Sosítheos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiški pesnik iz Aleksándrije v Troádi in eden izmed osmih pesnikov skupine, imenovane Plejáde. STEZÍHOR (Stesíchoros, živel v prvi pol. 6. stoletja pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Matávra v južni Italiji, ki je živel v Hímeri na Sicíliji in mu je bilo pravo ime Têjzias. Pisal je pripovedno liriko, ki so jo uvrščali pod zborsko liriko. Njegove pesmi so bile izredno dolge in bi jih zbor težko pel in plesal nanje, pa je zato najbolj verjetno, da jih je ob spremljavi lire izvajal sam, kakor rapsód (rhapsoidós, »zlagalec pesmi« ali poklicni recitator). Največ se je ukvarjal z mitološko snovjo in po legendi naj bi ga Dioskúra oslepila, ker je v pesmi blatil njuno sestro Héleno (da je v Tróji le njen privid, Hélena pa je v resnici v Egíptu), nato pa je v pesmi »Palinodija« (Palinoidia) vse preklical in vid se mu je povrnil. Pesem »Geríoneida« (Geryoneis) je imela 1800 verzov (pripoved o Hêraklejevem iskanju Geríonove črede, kjer govori tudi o rudnikih srebra v Tartésu v Hispániji), »Orésteja« (Oresteia) je bila zapisana kar v dveh knjigah in govori o Agamémnonovi smrti, Klitajmnéstrinih sanjah in Oréstovi pestunji. Legende o Argonávtih je povezal v »Péliasovih pogrebnih igrah« (Athla epi Peliai), lov na kalidónskega merjasca je opisal v pesmi »Lovci na merjasce« (Syotherai) ter v »Erifíli« (Eriphyle) tébansko legendo o Adrástovi sestri in Amfiarájevi ženi. Pesnitev »Razdejanje Tróje« (Iliou persis) govori o Epéju, ki je izdelal trójanskega lesenega konja. Odlomke njegovih pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). STEZÍMBROT (Stesímbrotos, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pisec in publicist iz otoka Tásosa (Thasos ob trákijski obali), ki je bil rapsód in razlagalec Homêrja ter pisec spisa »O Temístokleju, Tukídidu in Pêrikleju«, ki ga je napisal leta 430 pr.n.št., kar pa je sporno. T TALÉTAS (Thalétas, živel v 7. stoletju pr.n.št.): grški pesnik iz Gortíne na Kréti, ki se je odpravil v Spárto, da bi pregnal iz nje kugo tako, da je s svojo poezijo pomiril boga Apólona. Pesnil je pajáne (hvalnice bogu Apólonu) in hiporhéme (ples ob glasbi) in uvedel glasbeno spremljavo na piščali. Od njegovega dela ni nič ohranjenega. TAMÍRIS (Thamýris) ali TAMÍRAS (Thamýras): legendarni tráški pesnik in glasbenik, ki je kakor Orféj izzival Múze na tekmovanje v igranju kitare, kjer bi naj zmagal, vendar so ga Múze kaznovale tako, da so ga oslepile in mu izbrisale veščino petja ter igranja iz spomina. Kasnejši pisci mu nato pripisujejo različne glasbene izume. TELEZÍLA (Telésilla, živela v 5. stoletju pr.n.št.): grška lirska pesnica iz Árgosa, ki je postala slavna po tem, da je oborožila árgoške ženske potem, ko je Spártanec Kleómen I.

27


porazil argóške moške. Ohranilo se je nekaj fragmentov njenih zborskih pesmi v čast boginji Artémidi in bogu Apólonu. TEÓGNIS (Theógnis, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški elegični pesnik iz Mégare ob Koríntski ožini in predstavnik gnomične poezije (gnome – »izražanje mnenja«; poučna in jedrnato izražena misel ali resnica; pregovori in reki). Ohranjenih je okrog 1400 njemu pripisanih verzov, ki so razdeljeni na dve knjigi. Njegove so nedvomno pesmi, ki jih je naslovil na dečka Kirna, v katerega je bil zaljubljen. V pesmih izraža privrženost aristokratski dobri vzgoji in prezira na novo obogatele povzpetnike. Zbirka pa vsebuje tudi pesmi z moralnim naukom in modrovanjem o življenju, pa tudi homoseksualne ljubezenske pesmi. Izbor njegovih pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946) in »Starogrški liriki« (leta 1964). TEÓKRIT (Theókritos, ok. 310 – 250 pr.n.št.): helenistični pesnik in začetnik bukóliške poezije (pastirske poezije) iz Sirakúz na Sicíliji, kasneje je odšel na otok Kos (v Sporádih) in v času vladanja kralja Ptolemája II. Filadelfa (vladal 285 – 246 pr.n.št.) v Aleksándrijo. Njegove ohranjene pesmi (Idile) vsebujejo predvsem snubitvene pesmi, mitološke pesnitve in epigrame, zaslovel pa je s sedmimi pastirskimi (bukólične) pesmimi (vplival na rimskega pesnika Vergílija), ki dajejo občutek brezčasnega (romantičnega, op. p.) pastirskega življenja na sicílskih in južnoitalijanskih gričih. Ljubezenske pesmi obravnavajo teme grških junaških legend in izhajajo iz sicíljanskega ljudskega pesništva. Ohranjenih je 31 idil in 24 epigramov. V slovenščino sta nekaj Teókritovih pesmi prevedla Kajetan Gantar in Jože Mlinarič (»Idile«, leta 1984). TERPÁNDER (Térpandros, živel v sredini 7. stoletja pr.n.št.): najstarejši zgodovinsko dokazani grški lirski pesnik in glasbenik iz otoka Lézbosa. O njegovem življenju ni nobenih podatkov, le to se ve, da je zmagal na glasbenem tekmovanju med letoma 676 in 673 pr.n.št. v čast bogu Apólonu Karnêju v Spárti, kjer je ustanovil tudi glasbeno šolo. Pripisujejo mu tudi iznajdbo sedemstrunske lire (kithara). Pisal je nómose (glasba za spremljanje in ozadje besedilom epske poezije), preludije (uvodni stavek skladbe, suita) ali uvode v petje epske poezije in skolije (pivske pesmi). Vpeljal naj bi v pevsko spremljavo tudi nekatere glasbene instrumente. Njegovih del in stila ni prepoznal noben aleksándrijsi strokovnjak. TÉSPIS (Théspis, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški pesnik iz Ikárije v Átiki in začetnik grške tragedije. Prvič je javno uprizoril tragedijo ob dionízijskih praznikih leta 534 pr.n.št. Po nekaterih trditvah naj bi odkril tudi gledališko masko. Iznašel je »potujoče gledališče«, saj naj bi Téspis s svojo gledališko skupino potoval na vozu iz kraja v kraj (»Téspisov voz«). TIMOKREÓNT (Timokréon, živel v prvi pol. 5. stoletju pr.n.št.): grški lirski in elegični pesnik z Ródosa, ki se je postavil na stran Perzijcev, ko so zasedli otok ter bil zato izgnan (kot izdajalec, op. p.) iz domovine. Bil je osebni Temístoklejev in Simónidov nasprotnik in zanju pisal sramotilne pesmi (sílloi). Ohranjenih je le nekaj fragmentov v citatih. Fragmente njegovih del je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964). TIMÓTEJ (Timótheos, ok. 450 – 360 pr.n.št.): grški pesnik iz Miléta in Evrípidov prijatelj. Znan je bil po nómosih (glasba, ki daje ozadje besedilom iz epskega pesništva), od katerih je ohranjenih okrog 250 verzov z naslovom »Perzijci« (Persai), kar je najstarejše ohranjeno grško knjižno besedilo, ki opisuje utrinek iz bitke pri Salamíni. Njegovih 18 knjig se ni ohranilo. TIRTÁJ (Tyrtaîos, živel v 7. stoletju pr.n.št.): grški elegični pesnik, ki je živel v Spárti v času druge mesénske vojne (po zmagi Árgosa nad Spárto pri Hízijah leta 699 pr.n.št.). S svojimi bojnimi pesmimi in budnicami v pesniški obliki je Spártance spodbujal, da zasedejo Mesénijo. Njegova dela so bila zbrana v petih knjigah, vendar so se ohranili le fragmenti. Odlomke njegovih pesmi je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Starogrški liriki« (leta 1964).

28


TRIFIODÓR (Tryphiódoros, živel v 3. ali 4. stoletju n.št.): grški epski pesnik po rodu iz Egípta, kateremu se je ohranil samo epilij (kratka pripovedna pesem) »Zavzetje Tróje« (Halosis Iliou), napisan v 691 heksametrih, ki spominja na ep grškega pesnika Nónosa iz Panópole v Egíptu.

NEKAJ BESED O ALEKSANDRÍJSKI KNJIŽNICI, HEIDELBERŠKI KNJIŽNICI IN PALATINSKI ANTOLOGIJI

ALEKSANDRÍJ(N)SKA KNJIŽNICA: največja knjižnica v starem veku, ki jo je verjetno ob koncu 4. stoletju pr.n.št. ustanovila dinastija Ptolemájcev (Ptolemáj I. Soter, 323 – 283; zato se imenuje tudi Ptolemájska knjižnica) in je stala ob Muzêjonu (najprej kraj Muz, nato pa hram umetnosti in in učenosti). Zelo jo je povečal in izpopolnil Ptolemáj II. Filadelf (285 –

29


246). Tukaj so delovali grški učenjaki: Zenódot, Apolónij Ródoški, Eratósten, Aristófan iz Konstantinópla, nepoznan Apolónij Ejdográf, Aristárh in pesnik Kalímah, ki je uredil tudi kataloge (pinakes) knjižnice. V njeni zlati dobi je bilo v knjižnici ok. 700.000 – 900.000 knjižnih zvitkov iz papirusa. Zgodovinopisec Plutarh navaja, da je večino svitkov v glavni stavbi bilo uničenih (zgoreli) v časuj Cezarjevega osvajanja Egipta leta 47 pr.n.št., kaneje pa so požgali in uničili skladišče knjig tudi zagrizeni nasprotniki poganstva ok. leta 390 n.št. PALATINA (lat. palatium, »palača«): tudi heidelberška knjižnica je nastalav 16. stoletju iz treh starejših knjižnic. Leta 1622 jo je knez Maksimilijan Bavarski podaril papežu Gregorju XV. Leta 1816 so nemški rokopisi spet prišli nazaj v Heideberg, večji del pa jih je ostal v Vatikanski knjižnici. PALATINSKA ANTOLOGIJA (Anthologia Palatina; iz gr.: »cvetnik«, »cvetober«): je zbirka 15-ih knjig izbranih pesmi in drugih književnih del različnih antičnih avtorjev. Je najpomembnejša in najobsežnejša zbirka v 15-ih knjigah, ki jo je ok. leta 900 sestavil Konstantin Kefálas (Constantin Kephálas), uradnik bizantinskega cesarja Leona VI. Modrega (886 – 912). To zbirko je leta 980 razširil in predelal neznani avtor in tako sedaj obsega 16 knjig. Ta edinstveni rokopis so leta 1600 odkrili v knjižnici palatinskega grofa v Heidelbergu. Vsebuje približno 3700 epigramov 340-ih avtorjev (pesnikov). V zbirki so očarljive ljubezenske pesmi, posvetilni napisi, razmišljanjao življenju in smrti, usodi, o družinskem življenju, o lepotah narave in pesnikih ter njihovih umetniških delih. Pesmi so šaljive in satirične, kjer se norčujejo iz zdravnikov, govornikov, umetnikov, atletov,… V njih govorijo o orožju, vsakdanjih in žrtvenih predmetih, posvetilih na darilih,…kot: popotnik je daroval stari klobuk – kot: »Skromno darilce, vendar darovano s pobožnim srcem!«

RIMSKA PROZA, ROMAN, GRAMATIKA, KOMEDIJA, TRAGEDIJA, EPIKA, LIRIKA PROZA (prosa) Latinska proza se je razvila iz javnega govora, čeprav so ji bili osnova zapisi pontifikov (svečenikov) o starodavnih obredih, ki so pravzaprav pomenili začetek pisane zgodovine v Rimu. Na njeno obliko je vplivalo tudi rimsko pravo, ki so se ga velikokrat učili na pamet. Nekoliko manj je na latinsko prozo vplivala grška, saj je rimska vsebovala dovolj prvin jasnosti, natančnosti in zgoščenosti. V skupnosti, kakršna je bila rimska, so se cenile prvine v govorništvu, ki sta jih najbolje razvijala cenzor Ápij Klávdij Slepi (4./3. stoletje pr.n.št.) in

30


govornik Káton Starejši (234 – 149 pr.n.št.), najbolj pa se je razvila v privlačno in raznoliko prozo v času ljudskega tribuna Gaja Grákha (153 – 121 pr.n.št.). Vrhunec je latinska proza dosegla z govori in spisi govornika in politika Cícerona (106 – 43 pr.n.št.), nato pa se je ob govorniški izobrazbi vse bolj nagibala k izumetničenosti, epigramskosti in poetičnosti. Tako je proza Séneka Mlajšega (4 pr.n.št. – 65 n.št.) tipično epigramska, zgodovinarja Tácita (55 – 120 n. št.) pa je pretirano zgoščena in poetična; medtem ko učitelj govorništva Kvintiliján (35 – 100 n.št.) piše v domišljijskem slogu, ki je poln premišljenih učinkov, pa čeprav je bil Cíceronov privrženec, ni nikoli dosegel v prozi njegove (Ciceronove) polnosti in skladnosti. ROMAN (fabula) Prvi latinski roman (če mu lahko tako rečemo, op. p.) je bil roman satirika Petrónija (umrl leta 65 n.št.) »Satirikon« (Satyricon), ki je nepretrgana pripoved precejšnje dolžine (podvigi dveh mož in dečka, brez morale, ki so bili na pohodu po zloglasnih grških mestih južne Italije). Roman je delna parodija na romantične pripovedi. V sredini 2. stoletja n.št. je bil napisan roman pisatelja in pesnika Apulêja (125 – 180 n.št.) »Metamorfoze« ali »Zlati osel«, ki je sestavljen iz več zgodb junaka v obliki osla. Konča se presenetljivo z opisom junakove posvetitve v misterije. V to vrsto proze verjetno sodi še »Zgodovina Apolónija, tírskega kralja«, ki jo je v grščini napisal anonimni pisec v 3. stoletju n.št. GRAMATIKA (grammaticus, slovnica) Najbolj znani rimski gramatiki (slovničarji) so bili: Askónij Pediján (9 pr.n.št. – 76 n.št.), Donát (4. stoletje n.št.), Orbílij Pupíl iz Benevénta v južni Italiji (112 – 17 pr.n.št.), Prisciján (6. stoletje n.št.) iz Cezáreje (danes Cerchel) v Mavretaniji, Prob (1. stoletje n.št.) iz Berita (danes Beirut) v Feniciji in Sêrvij (5. stoletje n.št.). GLEDALIŠČE (theatrum) V 3. in 2. stoletju pr.n.št. (čas komediográfov Plàvta in Teréncija ter pesnikov Énija in Pakúvija) so Rimljani uprizarjali gledališke igre na lesenih odrih pred leseno zgradbo s tremi vrati za vstop na oder. Običajno so jih postavili na Rimskem forumu ali v Velikem cirkusu (Circus Maximus) in so imela v krogu razporejene sedeže. Stalno gledališče je leta 155 pr.n.št. preprečil konzul Scípion Názika, ki je dal stavbo porušiti, češ, »da gledališče ogroža javno moralo«. V 1. stoletju pr.n.št. pa so postala gledališča stalnica v rimskem življenju in vse bolj izpopolnjena, saj so imela z laneno ponjavo avditorij zaščiten pred soncem (cavea) in bogato okrašene kulise. Imeli so polkrožno orkestro (dvignjeni del v ospredju odra za nastopajoče), katere zadnji del je pripadal odru, ki je bil širši in globlji od grškega. Orkestra ni služila plesu, kakor v Grčiji, ampak so na njej naredili sedeže za senatorje, svečenike in višje uradnike. Po letu 68 pr.n.št. so imeli vitezi (vir egregius) pravico zasesti 14 vrst sedežev na prostoru za orkestro. Za odrom je bila odrska stavba s streho, kakor je še danes vidna v Pompêjih. Sedeži so bili neudobni in pesnik Ovídij je dejal, »da so prisotni s koleni pritiskali v hrbet prednje gledalce«. V 1. stoletju pr.n.št. je imelo rimsko gledališče »zaveso« skrito v režah na odrskih tleh, ki so jo ob koncu predstave dvignili (tako je bila predstava zaključena). Odrske kulise naj bi uvedli šele po letu 99 pr.n.št. Zbor je stal na

31


odru in ne na orkestri in je lahko vstopal in odhajal po želji, tako kot drugi igralci. Zbor je tudi izgubil vlogo tolmača vsebine igre. Do leta 55 pr.n.št. v Rimu niso imeli stalnega gledališča, vendar ga je takrat dal zgraditi vojskovodja Pompêj z bogastvom, ki so si ga Rimljani pridobili po koncu 3. mitridatske vojne (74 – 64 pr.n.št.; leta 63 pr.n.št. je Mitridat naredil samomor – izbral je raje smrt kot ujetništvo). Gledališče je stalo na Mársovem polju zraven kurije (zgradba senata, kjer so umorili Gaja Júlija Cézarja) in je sprejelo do 10.000 gledalcev. V letu 13 pr.n.št. so zgradili na Mársovem polju še dve kamniti gledališči: gledališče Lucija Kornélija Balba (leta 40 pr.n.št. je postal prvi konzul, ki ni bil Rimljan, ampak Hispanec iz Gadesa, danes Cádiz) in Marcélovo gledališče, ki ga je dal zgraditi cesar Avgust (imenoval po svojem posvojencu Marku Marcélu, ki se je poročil z njegovo hčerjo Julijo in je kmalu nato leta 23 umrl). Igralci so bili sužnji svobodnjakov, povezani v skupine (grex, caterva) in jih je vodil upravitelj (dominus gregis), katerega je plačeval urad, odgovoren za predstave. V začetku so igralce prezirali, sčasoma pa so začeli dobivati plače. Igralca Róscij (komik) in Ezóp (tragik), pa sta dokazala, da lahko priljubljeni igralci celo obogatijo in se družbeno uveljavijo. Ženske vloge so igrali moški in za različne značaje so nosili različne lasulje (bele za starce, rdeče za sužnje) ter kasneje tudi maske, vendar se ob tem mnenja razlikujejo. Igralci v tragedijah so nosili dolga, plapolajoča oblačila in visoke čevlje, imenovane »koturni« (cothurni), igralci v komedijah pa so imeli vsakdanja oblačila in obutev z nizko peto (soccus). Klasična gledališča so ohranjena v Trstu, Puli, Ohridu, morebiti tudi v Emóni. V panonskem svetu jih do danes še niso našli, vendar lahko iz motivov sklepamo, da so tudi v tem prostoru poznali in igrali gledališke igre. KOMEDIJA (comoedija, »veseloigra«) Rimska komedija izvira iz 3. stoletja pr.n.št., vendar je o njenem rojstvu veliko nesoglasij in ugibanj. Zgodovinopisec Tit Lívij (Titus Livius; 59 pr.n.št. – 17n.št.) trdi, da se je komedija začela s plesi, ki jih je spremljalo igranje na piščali, prinesli pa naj bi jo godci iz Etrúrije leta 363 pr.n.št., da bi si tako pridobili naklonjenost bogov ob izbruhu kuge. Posnemali bi jih naj rimski mladci, ki so plesom dodajali razne dialoge v verzih, ki so bili podobni odbijajočim »feskeninom« (versus Fescennini, »prostaške pesmi« ali dvogovori v improviziranih verzih, ki so jih peli ali pa so si jih tudi izmišljali ob praznovanjih, pa tudi na porokah). Takšna razvedrilna besedila bi se na razvila v dramski predstavi in so se brez zgodbe imenovala »sarure« (satire). Prvi bi naj takšno »saturo z zgodbo« napisal grški (rimski) pisec iz Tarénta Lívij Androník (ok. 284 – 204 pr.n.št.). K razvoju rimske komedije so pripomogli etruščánski mimičmi plesi (persona – »maska« in scaena – »oder«, kar je ustrezalo grškim besedam »prosopon« in »skene«), feskenini, satura in atelána (fabula Atellána), starogrška burka, ki je bila v Rimu priljubljena v 3. stoletju pr.n.št. Prvi domači predstavnik komedije je bil Gnej Nájvij (Gnaeus Naevius, 270 – 190 pr.n.št.; ima 30 naslovov komedij), pesnik iz Kampánije. Sledili so mu Plávt, Cecílij Stácij iz Médiolana (danes Milano) in Teréncij. Vsi so posnemali grško obliko »nove komedije« in so jih Rimljani imenovali «paliáte« (fabulae palliate, »igre v grških plaščih«). V 2. stoletju pr.n.št. so poskušali like postaviti na itálska prizorišča, vendar je bila zgradba še vedno grška, pa so jih zato imenovali »togáte« (fabulae togatae, »igre v togah«). Najslavnejši avtor le-teh je bil Lúcij Afránij v 2. stoletju pr.n.št., v 1. stoletju pr.n.št. pa so komedije skoraj prenehali pisati. Za uprizoritev iger so imeli v Rimu določene dneve, ko so predstavljali odrska dela. Občinstvo je bilo iz vseh družbenih razredov, vendar manj izobraženo in razumevajoče,

32


kakor aténsko, pa so tudi igralcem izkazovali manj spoštovanja. Horácij je celo zatrjeval, da je občinstvo sposobno med igro na oder zahtevati medveda ali boksarja. Igralci so bili v večini moški sužnji, če pa so le bili svobodnjaki, so veljali za nečastne, da bi lahko volili ali služili v vojski. Število igralcev ni bilo omejeno, vendar so igre zahtevale vsaj 5 igralcev. Ali pa so nosili maske in lasulje, se ne ve, morebiti so ih nosili le v domačih burkah (atelánah). Prizori govornih partij na odru so se imenovali »diverbia« (dvogovor ali dialog), vsi drugi deli pa so se imenovali »cantica« (pesem) in so to bili recitali igralcev ob glasbeni spremljavi in liričnih delih, ki jih je pel igralec (lahko tudi skriti namestnik) ob spremljavi piščali. TRAGEDIJA (tragoedia; »žaloigra«) Leta 240 pr.n.št. je rimski pisec Lívij Androník (284 – 204 pr.n.št.) prvič na oder postavil grobo priredbo neke grške tragedije in komedije. Njegov sodobnik, rimski tragiški pesnik Gnej Nájvij (Gnaeus Naevius, okrog 270 – 190 pr.n.št.), pa je prvi, ki je poleg rimskih tragedij z grško tematiko, imenovanih »krepidáta« (fabula crepidata; crepidae je latinski izraz za visoke čevlje – koturn, kakršne so nosili igralci v grških tragedijah), pričel pisati pretékste (fabula praetexta ali praetextata, «igra v togi pretéksti«), kjer je bila tematika vzeta iz rimske zgodovine ali legend. Njegovi nasledniki Énij, Pakúvij in Ákcij so prav tako pisali »tragedije pretékste«, pa tudi tragedije po grških vzorih, imenovane »tragedije krepidáte«. V času republike je ta zvrst zamrla, v Avgústovem času pa je tragedije pisal zgodovinopisec Azinij Pólion (Gaius Asinius Pollio, 76 pr.n.št. – 4 n.št.), pa tudi pesnika Ovídij (»Medêja«) in Várij Rúf (Lucius Varius Rufus, živel v 1. stoletju pr.n.št.; »Tiést«), vendar se ni nobena ohranila. V Néronovem času je tragedije pisal »filozof« Séneka Mlajši, ki si je snov izposojal iz grških virov. Rimski zbor ni stal na orkestri (kakor v Grčiji), ampak na odru, da se je lažje udeleževal dogajanja. Razmere v Rimu tragediji niso bile naklonjene, pa tudi občinstvo ni delilo pesnikovih pogledov na verske, ljudske, etične in družbene zadeve. Rimskega gledalca grške teme niso zanimale in tragedije z rimsko tematiko so bile vprašljive iz političnih razlogov. Tragedija je morala biti v Rimu moralna in poučna in je poudarjala odločnost in pogum ter so jo cenili predvsem zaradi govorniških odlik. Rimsko tragedijo je zavrlo pomanjkanje vsakršnega političnega udejstvovanja v času cesarstva, saj je bilo dramatiku težko najti vsebino, ki bi ustrezala pogledom sumničavih cesarjev. Razlika med grško in rimsko tragedijo je bila tudi v tem, da so Rimljani vsa grozodejstva (ki so jih Grki izvajali v ozadju in proč od gledalcev) izvajali neposredno na odru in pred občinstvom.

LIRIKA (lyrica) Rimljani so ustvarili zelo malo lirskega pesništva. Ohranjenih je le nekaj fragmentov ljudskih pesmi, him(e)n in religioznih »zarotitev« (priseg!). Ohranjene lirične pesmi kažejo, da so se ravnali in zgledovali po grški liriki in to predvsem po preprosti monodični liriki. Rimska lirika je bila namenjena predvsem branju in ne petju.

33


Nekaj vrednosti imata le parténij (»dekliška pesem«), ki ga je leta 207 pr.n.št. zložil Lívij Andrónik za boginjo Junóno in Horácijeva oda z naslovom »Stoletna pesem« (Carmen Saeculare), ki jo je na pobudo cesarja Avgústa napisal in katero bi naj zapeli ob stoletnici iger leta 17 pr.n.št. (himna, napisana ob slavju nekega posebnega dogodka – 100-letnice neke nesreče ali nevarnosti, ki je nekoč pestila državo: lakota, kuga, vojna,…). Znan je bil tudi lirski pesnik Lájvij (živel v 1. stoletju pr.n.št.), ki je napisal zbirko ljubezenskih pesmi z naslovom »Ljubezenske igre« (Erotopaegenia). Vsekakor pa sta bila glavna predstavnika rimske lirike pesnika Katúl in Horácij, ki je zapisal v »Odah« (Odae ali Carmina) nekaj zelo čustvenih ljubezenskih pesmi in ob njih tudi nekaj osebnih, pivskih pesmi. Lirske verze so pisali tudi Stácij (zbirka »Silvae«, »surov material«), Marciál in Séneka Mlajši, ki je v svojec tragedije vpletal zborsko liriko. Pravi lirski navdih pa se je pojavil znova v krščanskih himnah pesnika Prudéncija in škofa Ambrózija v 4. stoletju n.št. EPIKA (epicum, genus carminum) V Rimu se je ep uveljavil v 3. stoletju pr.n.št. z latinsko verzijo Homêrjeve »Odisêje«, ki jo je prevedel Lívij Andrónik. Pesnik Nájvij (tudi Névij) se je v 2. stoletju pr.n.št. lotil epa »O punskih vojnah« (Bellum Punicum) v 7 knjigah, kjer opisuje Enêjev odhod iz goreče Tróje in ustanovitev mesta Rima, pa morda tudi Kartágine. Pesnik Énij iz 3. stoletja pr.n.št. je napisal »Anale« (Annales) v 18 knjigah o zgodovini Rima, pa so ga Rimljani imeli za »očeta« svoje književnosti in domnevno je sestavil tudi svoj nagrobni napis. Največji rimski ep pa je bila Vergílijeva »Enéida«, kjer se mešajo vplivi homêrske epike z Énijem in drugimi latinskimi epskimi pesniki. V srebrni dobi rimske epike (1. stoletje n.št.) je pesnik Lukán napisal ep »Farzálije« ali »Državljanska vojna« (Pharsalia ali Bellum civile) v treh (3) knjigah o državljanski vojni med Cézarjem in Pompêjem. V cesarstvu so se z epiko ukvarjali še: Sílij Itálik, avtor najdaljšega rimskega epa «Punska vojna« (Punica), Valêrij Flák, Stácij in Klavdiján. Nobeno delo pa se niso ohranilo pesniku Kornéliju Sevêru, ki se je ukvarjal z zgodovinskimi temami in pesniku Albinovánu Pédonu, ki je bil avtor epa »O Tezêju« (Tezéide) in epa »Rimska zgodovina« (Res Romanae) ter pesnitve o Germánikovih bojnih pohodih do Severnega morja.

RIMSKI PISCI (slovničarji, tragiki in komediográfi) in PESNIKI A AFRÁNIJ (Lucius Afranius, ok. 160 – 120 pr.n.št.): rimski komediográf (fabula togáta, »igra v togi« je zvrst komedije v rimskem času), kjer upodablja itálsko življenje in ljudi. Bil je tudi advokat na sodiščih. Pisal je pod vplivom komediografa Menándra. Tragično zgodbo »Požar« (Incendium) je cesar Neron dal na oder, kjer je resnično izbruhnil požar in

34


igralcem, ki so ga rešili iz ognja, je podaril pohištvo, ki ni zgorelo v hiši. Ohranjenih je okrog 400 verzov in 42 naslovov njegovih del. AGÁTIJAS SHOLÁSTIK (Agathías Sholastikós, ok. 531 – 580 n.št.): rimski pesnik, zgodovinar in pravnik iz Miríne v Eóliji, ki je živel predvsem v Konstantinóplu (Bizancu). Poleg zbirke epigramov je ohranjenih okrog 100 njegovih, v večini ljubezenskih pesmi (tople in očarljive) v »Palatinski antologiji« (Anthologia Palatina je najpomembnejša grška antologija, ki jo je sestavil ok. leta 900 n.št. učeni cesarski uradnik Konstantín Kefálas v Bizancu; obsega 16 knjig in so jo našli v Palatinski knjižnici v Heidelbergu). Antologija (gr. anthos, »cvet« in légein, »nabirati« ali »izbrati«) pomeni zbirko izvlečkov (»cvet«) najlepših literarnih del, še posebej pa pesmi, črtic in novel. Agátijas je začel pisati tudi »Zgodovino Justinijánovega obdobja« (Peri tes Ioustinianou basileias), kjer v petih (5) knjigah obdeluje čas med leti 553 do 559 n.št., vendar mu je nadaljevanje preprečila smrt. ÁKCIJ, tudi ÁTIJ (Lucius Accius ali Attius, 170 – 85 pr.n.št.): latinski pesnik ter dramatik in je bil zadnji veliki tragiški rimski pesnik. Ohranjenih je kakšnih 46 njegovih tragedij in med njimi dve pretéksti (fabula praetexta, »igra v togi pretéksti« je zvrst tragedije, ki zajema snov iz rimske preteklosti) »O Deciju Musi« (Publius Decius Mus, rimski konzul leta 340 pr,n,št.) in »Juniju Brutu« (Lucius Iunius Brutus, konzul leta 509 pr.n.št., ki je strmoglavil zadnjega rimskega kralja Tarkvínija Superba). V tragediji »Atrêj« je zapisal znan tiranov rek (položil ga je v usta cesarju Kaliguli): »…naj le sovražijo, samo, da se bojijo!« (…oderint, dum metuant!). Med njegovimi deli so še »Anali« (Annales, pesmi o mesecih in praznikih) in »Didaskalika« (Didascalica), kar je kratka zgodovina grškega in rimskega gledališča. ALBINOVÁN PÉDON (Albinovanus Pedo, živel v začetku 1. stoletja n.št.): rimski pesnik elegij, epigramov in epa o Tezêju. V času Tibérijeve vladavine je napisal pesnitev »Rimska zgodovina« (Res Romanae) o Germanikovem pohodu do Severnega morja. Bil je prijatelj pesnikov Ovídija in Marciála. APULÊJ (Lucius Apuleius, ok. 125 – 180 n.št.): rimski pisatelj, filozof in govornik, rojen v Madávri v severni Afriki, ki je poleg orisa Platonove filozofije »O Platonu in njegovem nauku« (De Platonae et eius dogmatae) in »O Sókratovem bogu« (De deo Socratis), napisal tudi edini ohranjen antični pustolovski roman v latinščini (v 11 knjigah) »Metamorfoze« ali »Zlati osel« (Metamorphoses ali Asinus aureus), v katerem se mladenič spremeni v osla in spoznava človeške grehe ter napake, dokler mu boginja Ízida ne povrne človeške podobe. V romanu je tudi čudovita pravljica o Ámorju in Psíhi. Delo je v slovenščino prevedel Primož Simoniti (leta 1981). ASKÓNIJ PEDIJÁN (Quintus Asconius Pedianus, 9 pr.n.št. – 76 n.št.): rimski pisec in slovničar, ki je pisal predvsem komentarje k Cíceronovim govorom. ÁTA (Titus Quinctius Atta, umrl leta 77 pr.n.št.): rimski komediográf in predstavnik togáte (»igra v togi«), ki se je odlikoval predvsem po predstavitvi ženskih likov. AVIJÁN (Flavius Avianus, živel ok. 400 n.št.): zadnji znani latinski basnopisec, ki je bil avtor 42 basni, napisanih v elegičnih distihih (dvoverzna kitica iz heksametra in pentametra, ki so jo uporabljali predvsem pri pisanju elegij in epigramov). Pri nas sta v takih kiticah (elegičnih distihih) pisala France Prešeren (»V spomin Matija Čopa«) in Josip Stritar. AVZÓNIJ (Decimus Magnus Ausonius, ok. 310 v Burdigali, danes Bordeaux – 395 n.št.): lirski pesnik in učitelj govorništva. Bil je tudi učitelj Gracijána, sina rimskega cesarja Valentinijána I. Ob cesarju Gracijánu je postal rimski namestnik (prokurator) v Gáliji, Líbiji, Láciju in Ilíriku. Zelo izobražen je pisal epigrame (ohranjenih okrog 100), pa tudi pesniška dela:«Efemerida« (Ephemeris, »dnevnik«), kjer je opisoval vsakdanja opravila; pravi mojstrovini pa sta »Bisula« (Bissul) in »Mozela« (Moselle), kjer opisuje lepote reke Mozele in življenje ob njej. Znana je tudi »Zahvala« (Gratianum actio), v kateri se zahvaljuje cesarju Gracijánu za mesto konzula.

35


B BÁBRIJ (Bábrios; lat. Valerius Babrius, živel v začetku 2. stoletja n.št. v Aziji): rimski basnopisec, ki je priredil Ezópove basni v dveh knjigah z naslovom »Ezópove basni v jambih« (Mythiamboi Aisopeioi). Med njih je dodal tudi nekaj svojih basni. BÁVIJ (Bavíus) in MÁJVIJ (Maevius): latinska pesnika, za katera pesnik Ovídij pravi, da sta slaboumneža in nasploh neznana. Antični razlagalci ju imajo za slaba pesnika, ki sta bila ljubosumno kritična do svojih nadarjenih sodobnikov. C CECÍLIJ STÁCIJ, tudi KAJKÍLIJ (Caius Statius Caecilius, pred ok. 223 - 168 pr.n.št.): vodilni rimski komediograf iz Mediolána (Mediolanum, danes Milano) v severni Italiji in je bil po rodu Gálec. Bil je vojni ujetnik in je prišel v Rim med letoma 223 in 222 pr.n.št. kot suženj ter bil nato osvobojen. Bil je prijatelj pesnika Énija in je živel v času med komediográfoma Plávtom in Teréncijem. Njegova dela niso ohranjena, vendar je znanih 42 naslovov, med katerimi jih 16 pripada verjetno grškemu predstavniku nove komedije, Menándru. CELZ (Aulus Cornelius Celsus, živel v 1. stoletju n.št.), tudi KORNELIJ CELZ: rimski enciklopedist (veleučeni mislec), učitelj govorništva, zdravniški izvedenec, jurist in agronom v času cesarja Tibérija (14 – 37). Od njegove enciklopedije »Umetnosti« (Artes) se je ohranilo 8 knjig »O medicini« (De re medica). Razmišlja o prehrani in načelih zdravljenja, sledi pregled bolezni, ki so razdeljene na zunanje in notranje bolezni. Nato poseže še v kirurško zdravljenje, kar je najbolj zanimivo v celem opusu. V večini je vse opisano ostalo pri zdravljenju nespremenjeno do 19. stoletja. CÍNA (Gaius Helvius Cinna, ok. 70 – 44 pr.n.št.): erotični rimski pesnik in prijatelj pesnika Katúla, ki ga je leta 57 pr.n.št. spremljal v Bitínijo. Znan je njegov epilij (kratki ep, ki je obravnaval življenje in ljubezen kakšnega mitičnega junaka) »Smírna« (Smýrna), kjer opisuje krvoskrunstvo med hčerjo in očetom. Istovetijo ga s tribunom iz leta 44 pr.n.št. ki ga je po Cezarjevem umoru drhal linčala, ker so ga zamenjali z bratom Cezarjeve žene Kornelije, z Lucijem Kornelijem Cíno. CIPRIJÁN (Thascius Caecilius Cyprianus, ok. 200 – 258 n.št.): latinski pisec in cerkveni oče ter od leta 248 n.št. škof v Kartágini. Rojen je bil v poganski družini v Afriki in bil prvi med latinskimi krščanskimi pisci, ki je dobil visok položaj v Cerkvi. Preganjal ga je cesar Décij (cesar 249 – 251) in nato je bil v času cesarja Valerijána (cesar 253 – 260) izgnan ter leta 258 n.št. usmrčen. Njegovi spisi, kratke razprave in pisma so dragoceni vir za cerkveno zgodovino. Življenjepis Ciprijána je zapisal diakon Poncij in je najzgodnejša krščanska biografija. D DÉCIM LABÊRIJ (Decimus Laberius, 106 – 43 pr.n.št.): rimski vitez (vir egregius) in pisec mimov (mimus je dramski prizor, ki upodablja dogodek iz vsakdanjega življenja). Mim se je razvil v razuzdano burko s stalnimi liki (možem in nezvesto ženo, njenim ljubimcem in služkinjo; podobno kot pri Linhartovi veseloigri »Ta veseli dan ali Matiček se ženi«, op. p.). Ker je odkrito kritiziral Julija Cérarja, ga je doletelo ponižanje, da je moral na odru nastopiti v lastnih mimih na tekmovanju s Publíjem Sirom (rimski pesnik in igralec v mimih). Po anekdoti bi se na v nekem trenutku vse oči obrnile k Cézarju, ko je eden od junakov dejal: »Tisti, ki se ga mnogi bojijo, se mora mnogih bati!« (Necesse est multos timeat, quem multi timent!). Ohranjenih je 43 naslovov njegovih del in 150 verzov. DONÁT (Aelius Donatus, živel v 4. stoletju n.št.): latinski slovničar in učitelj sv. Hierónima. Napisal je dve knjigi latinske slovnice, ki sta bili merodajni do konca 15. stoletja ali konca

36


srednjega veka (medium aevum). Napisal je tudi komentarje k pesniku in komediografu Terénciju ter pesniku Vergíliju. E ÉNIJ (Quintus Ennius, 239 – 169 pr.n.št.): največji in vsestranski zgodnji rimski pesnik, ki je bil rojen v kraju Rudije v Kalábriji. Na Sardiniji je spoznal Kátona Starejšega (začetnik rimske proze), ki ga je leta 204 pr.n.št. pripeljal v Rim, kjer je skromno živel na Aventínu. Tukaj je začel pisati »Anale« (Annales), kar je bilo skupaj s tragedijami (poznamo 20 naslovov) jedro njegovega dela. Veljal je za utemeljitelja rimskega pesništva in je uvedel v pesmi heksameter (pripovedni šesterostopni verz; Iliáda). Pisal je tudi komedije (ohranjene 4), satire (4 knjige, kjer je ohranjenih 70 verzov), »Epiharmos« (Epicharmus, pesnitev o naravi sveta), «Sladokustvo« (Hedyphagrtica, burka na račun kuharske umetnosti) ter pesem v zahvalo Scipionu Afričanu. V poznih letih je napisal »Evhemer« (Euhemerus), zgodbo o izvoru bogov. Zelo ga je cenil govornik Cíceron, ki ga je večkrat citiral. Umrl je med Apólonovimi igrami leta 169 pr.n.št. Sam je napisal svoj nagrobni napis: »Nemo me lacrumis decoret neu funera fletu faxit. Cur? Volivo vivo ‫ ۥ‬pero ra virum.« »Naj me nihče ne časti s solzami ali joče na mojem pogrebu. Čemu? Saj plujem, še vedno živ, skozi usta ljudi.« F FÉDRUS (Phaedrus, ok. 15 pr.n.št. – 50 n.št.): rimski basnopisec, ki je kot suženj prišel v Rim in postal osvobojenec cesarja Avgústa. Bil je avtor zbirke basni v petih (5) knjigah in nadalje še avtor 32 basni. Med basnimi so številne anekdote o Ezópu, Sókratu in Menándru. Basni po navadi izražajo potrpežljivo vdanost v usodo in so še danes znane: »Volk in lisica«, »Volk in jagnje«, »Lisica in kislo grozdje« ter »Kralj Poleno« in »Kralj Vodna kača«. Znanih pa je tudi nekaj njegovih rekov: »Kdor po tujem hlepi, po pravici svoje izgubi!«. (Amittit verito proprium, qui alienum adpetit!), »Če lok preveč napenjaš, bo hitro počil!« (Cito rumpesarcum, semper si tensum habueris!), »Pred mogočneži ni nihče dovolj varen.« (Contra potentes nemo estmunitus satis.), »Ponižni trpijo, kjer se mogočni prepirajo!« (Humiles, laborant, ubi potentes dissident!), pa tudi »Revež je pogubljen, medtem ko oponaša mogočnega!« (Inops, potentem dum vult imitari, perit!). FRONTÍN (Sextus Iulius Frontinus, ok. 30 – 104 n.št.): rimski pisec in politik, konzul leta 73 n.št. in 74 n.št. in kot cesarski namestnik (prokurator) poslan v Britanijo. Bil je tudi avgur (vedeževalec in svečenik), ki ga je nasledil Plínij Mlajši. Spisal je priročnik grške in rimske strategije za vojaške častnike »Vojaške veščine« (Strategmata) v štirih (4) knjigah in najslavnejše njegovo delo v dveh knjigah »O vodovodih mesta Rima« (De aquis urbis Romae), ko je postal leta 97 n.št. oskrbnik rimskega vodovoda (curator aquarum). Opisuje zgodovino vodovodov in pravila, po katerih delujejo ter dodaja tehnične podatke v zvezi s kakovostjo in razdelitvijo vode. G GÉLIJ (Aulus Gelius, ok. 130 – 180 n.št.): rimski starinar (antikvar) in pisec zbirke izbranih del latinskih piscev »Atiške noči« (Noctes Atticae) v 20 knjigah. V Rimu je študiral književnost in odšel v Aténe, kjer je sodeloval s Heródom Átikom (govornik iz Máratona). Njegova zbirka kratkih razprav temelji na različnih temah: filozofiji, zgodovini, pravu, slovnici, literarno in tekstno kritiko, starinoslovju in še na drugih predmetih. Snov je zbiral v zimskih nočeh in jih priredil za zabavo svojim otrokom (kot pri nas Bohoričeve »Arcticae Horulae«, op. p.).

37


Vsebuje na tisoče nenavadnih in zanimivih odlomkov in je prava zakladnica podatkov o grških in latinskih piscih; med drugim se je ohranila tudi zgodba o »Andróklu in levu«. GRATIJ (Grattius, Gratius, živel v 1. stoletju pr.n.št./1. stoletje n.št.): rimski avgústejski pesnik, ki ga omenja Ovídij in je avtor pesnitve »O lovu« (Cynegetica), od katere se je ohranilo 536 heksametrov. H HIGÍN (Gaius Iulius Hyginus, ok. 64 pr.n.št. – 17 n.št.): rimski pisec in učenjak po rodu iz Španije in osvobojenec v času cesarja Avgústa, ki ga je imenoval za ravnatelja Palatinske knjižnice ter eden najbolj učenih mož svoje dobe in prijatelj pesnika Ovídija. Pisal je antikvarične (starinoslovske) in znanstvene spise, od katerih je ohranjen »Mitološki (Genealogiae) in astronomski priročnik«. Obdeloval pa je celo vrsto tem: razprave o kmetijstvu, zgodovini, arheologiji ter religiji. HIGÍN GROMATIK (Hyginus Gromaticus, živel v 1./2. stoletje n.št.): rimski zemljemerec in pisec dela »Določanje meja« (Constitutio limitum). O njem veme zelo malo ali nič (glej tudi Rimski zemljemerci; str: 102). HIGÍN MITOGRÁF (Hyginus Mythographus, živel v 2. stoletju n.st.): skoraj neznani avtor mitološkega priročnika »Genealogije« (Genealogiae) ali »Zgodbe« (Fabulae) in učbenika o astronomiji, »Astronomska pesnitev« (Poetica astronomica). Omenjajo ga tudi kot Higina Astronoma. HORÁCIJ (Quintus Horatius Flaccus, 68 – 8 pr.n.št.): rimski pesnik, kateremu so se ohranila vsa dela. Izobraževal se je v Rimu in Aténah. Leta 42 pr.n.št. se je pri Filípih boril na strani Bruta (eden od Cézarjevih morilcev) in čeprav je iz bitke pobegnil, je bil po vrnitvi zmagoviteti cesar Oktavijána »proskribiral« (izobčen in podedovano premoženje so mu zaplenili ter prodali). Zmagovalci so mu sicer oprostili »izdajo«, vendar se je lahko v Rimu preživljal le kot pisar (in pisal pesmi) v kvestorjevem uradu, pesnik Vergílij pa ga je spoznal z literarnim pokroviteljem Mecenátom (od tod beseda mecen - pomeni bogatega in radodarnega pokrovitelja umetnosti in znanosti; podobno kot naš Žiga Zois, op. p.), ki ga je vzel v zaščito in mu omogočil svobodno življenje ter mu leta 33 pr.n.št. podaril manjše posestvo (vilo) na Sabínskem. Cesar Avgúst mu je kasneje ponudil mesto osebnega tajnika, vendar je Horácij čast vljudno zavrnil. V 30-ih letih je Horácij napisal »Epóde« (Epodae ali Odae, tudi Carmina, ki so nastajale 10 let) in »Satire« (Saturae, »razprave«. »mešanica«) ali »Sermones« (»pomenki«). Najdaljša je »Stoletna oda« (Carmen saeculare), ki je bila napisana po Avgústovem naročilu za stoletne igre (ludi saeculares) leta 17 pr.n.št., kar je bilo znamenje cesarjeve naklonjenosti. Osiveli mož ni bil nikoli poročen, bil pa je eden največjih (čeprav po postavi majhen, op. p.) rimskih pesnikov. Sam sebe opiše kot enega najbolj všečnih mož, uglajenega, duhovitega, strpnega, razsodnega, ljubitelja dobrih stvari v življenju in človeka, ki neizmerno ljubi domovino. Pri sestavi kitic sta mu bila vzornika pesnica Sápfo in lirski pesnik Alkáj. Bil je najpogosteje citiran latinski pesnik in »Ode« so še pred njegovo smrtjo postale šolski učbenik. Posebej so tudi znana njegova «Pisma« (Epistulae) in »Pisma o pesništvu« (Ars poetica), ki so veljala za popoln učbenik o poeziji. V slovenščino je »Pisma o pesništvu« prevedel Anton Sovrè (leta 1934), »Izbor iz satir« in »Pesmi« pa Amat Škerlj in Anton Sovrè (leta 1935), »Pesmi« Kajetan Gantar (leta 1966); posamezne pesmi pa so izšle leta 1973 v »Antologiji svetovne književnosti«, leta 1980 v »Rimski liriki«, izbor pesmi s študijami pa je leta 1993 pripravil Kajetan Gantar. J JÚLIJ VALÊRIJ (Iulius Valerius Alexander Polemius, živel v 3./4. stoletje n.št.): rimski pisec, ki je iz grščine prevedel »Roman o Aleksándru« z naslovom »Junaštva Aleksándra

38


Velikega« (Res gestae Alexandri Magni) in obsega tri knjige o rojstvu, delu in smrti ter je vplival na Aleksándrovo podobo v srednjem veku. JUVENÁL (Decimus Iunius Iuvenalis, ok. 60 - 140 n.št.): največji rimski satirični pesnik iz Akvína v Láciju. O njegovem življenju je malo znanega. Morebiti je služil v vojski, kar je bila prva stopnica na poti k uradniški karieri, morebiti je bil lokalni uradnik. Bil je izgnan v Egípt, ker je užalil igralca in ljubljenca cesarja Domicijána, Párisa. Napisal je 16 satir, kjer je ostro zarisal moralni propad in hinavščino družbe, posebno višjih slojev plemstva v takratnem Rimu. Njegov slog je bil poln duhovitih domislic in prežet z ogorčenjem ter ga je mogoče razložiti z njegovo osebno usodo. K KALPÚRNIJ SÍKUL (Titus Calpurnius Siculus, pisal v 50. in 60. letih n.št.): rimski pesnik, ki je pisal bukólične (pastirske) pesmi, od katerih so nekatere dokaj »dvorljive« (dobrikanje cesarju Klávdiju ali Néronu; 1., 4. in 7. ékloga). Ohranjenih je sedem éklog (pastirskih pesmi). V 1. éklogi je govora o začetku nove »zlate dobe«, kakor jo je napovedovalo znamenje na nebu (komet leta 54 n.št., ko je Néron zasedel prestol); 2. ékloga je »amojbêjska pesem« (lat. amoebaeum carmen pomeni pesniško tekmovanje med dvema pastirjema) med pastirjem in vrtnarjem; v 3. éklogi poje Licidas (?) ljubezensko pesem, ves skesan, ker je pretepel nezvesto ljubico; v 4. éklogi pastir Kóridon (?) in njegov brat Amintas (?) pojeta hvalo cesarju in prosita patrona Melíboja, da cesarju predstavi njuno pesništvo; v 5. éklogi stari pastir svetuje mlajšemu, kako skrbeti za koze in ovce; 6. ékloga je pevsko tekmovanje med pastirjema, ki se sporečeta in v 7. éklogi pastir Koridon (?) pripoveduje v pesmi o Rimu in opisuje divje zveri, ki jih je dal cesar razkazovati v amfiteatru (imena s vprašaji so verjetno imena pastirjev). KÁLVUS (Gaius Licinius Macer Calvus, 82 – 47 pr.n.št.): rimski pesnik, ki je bil sin letopisca Licínija Mákra (ljubezenski pesnik in pravnik) in prijatelj pesnika Katúla. Pisal je epigrame (uperjene proti Pompêju in Cézarju), pripovedne in lahkotne pesmice (nugae), epitalámije (svatovske pesmi, ki so jih peli pred spalnico novoporočencev) in élegije. KÁPITON (Gaius Ateius Capito, ok. 1. stoletja n.št.): rimski pravnik in pisec iz časa zgodnjega cesarstva, ki je podpiral principát (principatus; oblast in čast princepsa ali »prvega v senatu«, iz katere se je razvila po letu 27 pr.n.št. cesarska oblast – cesar Avgust) in zavračal republikanske ideje. V pravnih zadevah je bil konservativen in pravo nasprotje svojega tekmeca Lábeona (pravnik v času cesarja Avgústa in vodja napredne odvetnike šole). KÁTON STAREJŠI (Marcus Porcius Cato Censorius Maior, 234 – 149 pr.n.št.): začetnik rimske proze, politik, govornik in književnik iz Túskula (mesto 24 km jugovzhodno od Rima, danes v bližini Frascatija), sin kmečkih staršev, ki je kot vojaški tribun sodeloval v 2. punski vojni in bil tudi kvestor (upravnik državne blagajne) na Sicíliji in v Afriki, leta 198 pr.n.št. pretor (upravnik province) na Sardiniji, leta 195 pr.n.št. konzul v Španiji in leta 184 pr.n.št. cenzor (cenilec premoženja) v Rimu. Zavzemal se je za 3. punsko vojno (149 – 146 pr.n.št.; njegov rek: »Ceterum censeo Carthaginem esse delendam!«, pomeni: «Sicer pa mislim, da je treba Kartagino uničiti!«) in skušal na vsak način spodriniti vpliv hélenizma. V razpravi o »Izvorih« (Origines) obravnava legende o ustanovitvi Rima in drugih itálskih mest ter nedavnih vojnah. Drugo delo »O poljedelstvu« (De agricultura ali De re rustica) govori o gojenju vinske trte, oljk in sadja ter o paši živine ter daje recepte z molitvami in uroki. Ohranjenih je tudi okrog 150 njegovih govorov. Na stara leta (85 let) je bil obtožen hudega prekrška in je pred poroto dejal: »Kako težko se je človeku, ki je preživel svoje življenje v prejšnji generaciji, zagovarjati pred ljudmi današnjice.« Napisal je tudi zbirko moralnih izrekov v prozi in verzih z naslovom »Kátonovi izreki« (Dicta Catonis ali Disticha Catonis), ki so postali v srednjem veku priljubljena šolska knjiga.

39


KATÚL (Gaius Valerius Catullus, ok. 84 – 54 pr.n.št.): rimski lirični pesnik iz Verone (v severni Italiji), rojen v bogati družini, kjer je bil njegov oče Cézarjev prijatelj, medtem ko je sam odkrito žalil Cézarja in v sramotilnih verzih o Mamúru (Cézarjev glavni graditelj v Hispániji in Gáliji, ki je v Rimu prvi hišo obložil z marmorjem). Bil je s prijateljem Cíno (Gaius Helvius Cinna) v Bitíniji (leta 57/56 pr.n.št.). V pesništvu se je najprej poskušal v prepesnitvah grških pesnikov (Sápfo, Kalímah). V Rimu je bil zaljubljen v poročeno žensko, ki jo je v čast pesnici Sápfo imenoval Lézbija in ji posvetil 25 pesmi, od idiličnih začetkov do končnega razočaranja. Njegove »Pesmi« (Carmina) so sestavljene iz treh zbirk: pesmi od 1 do 60 so kratke pesmice (nugae) v enajstercih in drugih lirskih metrumih; zajemajo dogodke iz vsakdanjega življenja, prijateljstva, satire, politične zabavljice, ljubezenske pesmi in celo hvalnico Diáni. V drugi zbirki (61-64) so daljše pesnitve, kot so svatovske pesmi ali epitalámije, legenda o Átisu, ki je v verski blaznosti kastriral samega sebe in še epilij (kratki ep) o poroki med Pelêjem in Tétido. V tretji zbirki pa so daljše elegične pesmi (65-68) in prevod Kalímahove pesmi »Bereníkin koder«. Pesmi od 69. pa do 116. pa so predvsem elegični epigrami. Kátul je bil eden od vodilnih pesnikov novega časa, ki so iskali navdiha pri Grkih (Sápfo) in je opisoval globoko občuteno ljubezensko razmerje. V slovenščino je prevedel »Pesmi« Jože Šmit (leta 1959) in v »Liriki« (več avtorjev; leta 1974). Katúlove pesmi pa so prevajali tudi: Stanko Vraz, Josip Jurčič; Fran Omerza, Anton Sovrè, Oton Župančič in Alojz Rebula. KLAVDIJÁN (Klaúdios Klaudianós; lat. Claudius Claudianus, živel v poznem 4. stoletju n.št.): zadnji veliki latinski pesnik, ki je pisal v klasičnih oblikah. Rojen je bil v Aleksándriji, prišel v Italijo pred letom 395 n.št. in čeprav je bil njegov rodni jezik grščina je pisal v latinščini. Bil je dvorni pesnik pri cesarju na Zahodu, Honóriju. Pisal je cesarju in ministrom slavospeve in tri knjige o vojskovodji in regentu Zahodnega imperija, Stílihonu (Honórij je bil še mladoleten). Pisal je tudi pesmi, v katerih je grobo žalil Honórijeve politične sovražnike, predvsem iz Vzhodnega imperija, kjer je vladal njegov brat Arkádij. Napisal je nedokončan épilij (épos) v 526 verzih »O vojni proti Gildonu« (De bello Gildonico), ki je vodil vstajo v Afriki ter épilij »Hvala Stílihonu« (Laus Stilichonis), ki je premagal zahodnogótskega kralja Alárika pri Polénciji (Pollenza). Klavdiján v teh pesnitvah kaže iskreno navdušenje nad rimskim cesarstvom, pa čeprav v hvalnicah in sramotilnih pesmih kaže močno prenapetost. Njegovo najboljše delo pa je »Rop Prosêrpine« (De raptu Prosêrpinae) in je napisano v 4-ih knjigah, kjer se je ohranilo okrog 1100 verzov in kjer opisuje Plútonovo ugrabitev Prosêrpine s polja pri Éni. Pisal je tudi idile in epigrame: o Nilu, feniksu, ježevcu, jastogu, kipu, pokrajini, znana pa je tudi njegova idila o starcu iz Verone, kjer posnema pesnika Vergílija (Starec iz Korika v »Georgiki«),… Čeprav je Honórijev dvor bil krščanski, njegove pesmi kažejo, da sam ni bil spreobrnjen in je imel posebno nagnjenje do poganske religije. V njegovo čast so postavili bronasti kip z napisom na Trajánovem forumu. KORNÉLIJ CELZ (Aulus Cornelius Celsus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski enciklopedist, ki je živel v času cesarja Tibérija (14 – 37; glej: Rimski zdravniki: Kornélij Celz; str. 117). KORNÉLIJ GÁLUS (Gaius Cornelius Gallus, ok. 69 – 26 pr.n.št.): rimski pesnik in vojak, ki se je rodil v Julijevem Forumu (Forum Iulii, danes Frejus ob Ligurskem zalivu), verjetno v gálski družini in je že v mladosti prišel v Rim, se povzpel do viteškega stanu (vir egregius) ter bil prijatelj cesarja Avgústa in pesnika Vergílija. Konzul Oktaviján ga je leta 30 pr.n.št. postavil za prefekta (namestnika) v Egíptu in ga po štirih letih zaradi neke zamere odpoklical. Oktaviján se je uradno odrekel njunemu prijateljstvu in Gálus je naredil samomor. Doletelo ga je tako imenovano »uničenje spomina« (damnatio memoriae) ali kazen za zločin proti državi, ob čemer je bila prepovedana raba priimka (cognomen) obsojenca v njegovi družini, vsa njegova dela, podobe in javne navedbe pa uničene (na spomenikih preklesana imena; tudi

40


cesarjev op. p.). Njegovo pesniško delo je vsebovalo 4 knjige ljubezenskih élegij, posvečenih pesnikovi ljubici, igralki Kitêridi (ljubil jo je tudi Mark Antónij) s psevdonimom Likorida. KORNÉLIJ SEVÊR (Cornelius Severus, živel v poznem 1. stoletju pr.n.št.): rimski epski pesnik. Čeprav se njegova dela niso ohranila, vemo, da je pisal zgodovinske pesnitve in je veliko pohval požel pri pesnikih Ovídiju in Kvintilijánu. L LÁBEON (Marcus Antistius Labeo, umrl leta 10/11 n.št.): ugledni rimski pravnik in pisec v času cesarja Avgústa, republikanec in avtor kakšnih 400 knjig v zvezi s pravom. Ustanovil je napredno odvetniško šolo v nasprotju z njegovim nazadnjaškim sodobnikom in pravnikom Gajem Kápitonom. LÁBEON ÁTIJ (Attius Labeo, živel v 1. stoletju n.št.): rimski pesnik ter prevajalec Homêrjeve Ilíade in Odisêje v latinščino, ki pa nista ohranjeni. LÁJVIJ (Laevius Melissus, ustvarjal ok. 100 pr.n.št.): rimski pesnik, ki je malo znan. Napisal je »Ljubezenske igre« (Erotopaegnia), zbirko ljubezenskih in lirskih pesmi v 6 knjigah. V latinsko pesništvo je vpeljal vrsto helenističnih metričnih oblik. LAKTÁNCIJ (Lucius Caecilius Firmianus Lactantius, ok. 245 – 325 n.št.): latinski cerkveni pisec in krščanski apologet (pisec, ki brani krščanstvo pred pogani) iz severne Afrike. Bil je tako slaven, da ga je cesar Diokleciján (284 – 305 n.št.) poklical učit govorništva v Nikomédijo (mesto v Bitíniji), ni pa verjetno, da je prestopil v krščanstvo, čeprav je v času hudega preganjanja kristjanov (303 – 313 n.št.), ostal brez službe. Kot starca ga je cesar Konstantín Veliki poklical v Gálijo, kjer je postal učitelj (leta 317 n.št.) njegovemu sinu Krispu. Ohranila so se njegova krščanska dela »O božjem delu« (De opificio Dei) iz leta 303/304 n.št., kjer poskuša dokazati obstoj božje previdnosti na osnovi človeškega telesa; »O božji jezi« (De ira Dei), kjer ugovarja filozofom, da je jeza potrebni del božjega značaja, ki mora pravično kaznovati hudodelce in »Božji nauk« (Divinae institutiones) v 7 knjigah, ki jih je izdal med letoma 304 in 313 n.št. V njih gre za obrambo krščanske doktrine (nauk), ki je naslovljeno na omikane poganske bralce in se ne sklicuje na Sveto pismo, ampak pričevanja poganskih piscev. Tolmači vero in krščansko idejo pravice in morale ter pove, kako je treba častiti Boga in se konča s pozivom h krščanskemu življenju. V delu »O smrti preganjalcev« (De mortibus persecutorum) je malo pred zmago krščanstva (cesar Konstantin Veliki) leta 318 n.št. opisal srhljiv opis usode cesarjev, ki so preganjali kristjane. Ohranila se je tudi pesem »Feniks«, ki pripoveduje zgodbo o mitičnem ptiču, kot simbolom Kristusovega vstajenja. Sodobniki so ga imenovali »krščanski Cíceron«. LÍVIJ ANDRONÍK (Lucius Livius Andronicus, ok. 284 – 204 pr.n.št.): rimski pisec po rodu verjetno Grk iz Taránta (Taranto, danes Tarént) v Italiji, ki so ga po padcu mesta (272 pr.n.št.) kot vojnega ujetnika odpeljali v Rim. Verjetno je postal učitelj v družini očeta Marka Livija Salinatorja, po katerem je ob osvoboditvi tudi dobil ime in velja za očeta rimske književnosti. Prevedel je Homêrjevo »Odisêjo« (ohranjenih 46 verzov), ki je ostala več kot dve stoletji v rabi kot šolski učbenik. Uveljavil se je tudi kot dramatik, saj je znanih vsaj osem njegovih tragedij, manj pa se ve o njegovih komedijah. Leta 240 pr.n.št. je na oder postavil v »rimskih igrah« (ludi Romani) nedramatične predstave, ko je na oder postavil eno tragedijo in eno komedijo, kar ni bilo značilno, saj so slavili konec prve punske vojne. Govornik in prozni pisec Cíceron je njegova dela ocenil kot zastarela in nevredna branja, vendar imajo zgodovinski pomen. V rimsko književnost je vpeljal grško epiko, dramatiko in liriko. Pesnik Horácij pravi, da mu je slovničar in učitelj Orbílij Pupíl (L. Orbilius Pupillus je dobil vzdevek »plagosus«, kar pomeni »tisti, ki rad tepe«) grozil s tepežem, če se ne bo na pamet naučil Lívijeve »Odisêje«. LÚCILIJ (Gaius Lucilius, ok. 180 – 102 pr.n.št.): latinski satirični pesnik, rojen v Svesi Avrúnki (Suessa Aurunca, danes Sessa-Aurunca) severno od Neaplja v Kampániji, je bil član

41


literarnega kroga Scípiona Emilijana in tvorec čiste rimske književne satire. Napisal je »Satire« (Saturae) v 30 knjigah (avtobiografske razprave). Popisoval je dogodke iz svojega življenja in življenja prijateljev, potovanja, javno in zasebno moralo in ljudsko filozofijo. Ohranilo se je okrog 1300 satiričnih verzov, vendar noben daljši. LUKÁN (Marcus Annaeus Lucanus, 39 – 65 n.št.): latinski pesnik iz Kórdube (Corduba, danes Cordoba) v Hispániji in vnuk Séneke Starejšega, saj je bil oče brat Séneke Mlajšega ter prijatelj cesarja Nérona. V začtku je bil prijatelj cesarja Nérona, ki mu je podelil naslov kvestorja (quaestor - državni uradnik) in avgura (augur - svečenik vedeževalec) in ga celo občudoval. Leta 60 je zmagal na pesniškem tekmovanju ob praznovanju Néronovih iger. Vendar je pri cesarju kmalu zašel v nemilost (cesar Néron – »pesnik«! mu je prepovedal pisati poezijo in je zato Lukán proti njemu pričel pisati sramotilne spise in se tudi pridružil Pízonovi zaroti proti cesarju leta 64/65 n.št.) zaradi ljubosumja cesarja na Lukánov litarerni uspeh in čeprav ga je prosil za milost, je storil samomor (kakor tudi njegov oče in oba strica). Med letoma 62 in 63 n.št. je izdal tri knjige epa »Farzálije« (Phársalos, mesto v Tesáliji) ali »Državljanska vojna« (Pharsalia ali Bellum civile), kjer je opisal državljansko vojno med Cézarjem in Pompêjem. Poraz Pompêja je pripisal usodi in Cézarja ožigosal kot tirana. Razen »Farzalij« (največji latinski ep po Enêidi) v 10 knjigah, ki je Lukánu prinesel občudovanje sodobnikov, so njegova druga dela izgubljena; tudi »Nagovor Poli« (Adlocutio ad Pollum), ki je bil naslovljen na njegovo ljubljeno ženo Polo Argéntarijo. LUKRÉCIJ (Titus Lucretius Carus, 97 – ok. 55 pr.n.št.): rimski pesnik in filozof ter avtor filozofske pesnitve »O naravi sveta« (De rerum natura) v 6 knjigah, ki je tudi edino njegovo znano delo. Sv. Hierónim piše, da se je rodil leta 94 pr.n.št. in da je imel napade blaznosti ter si je pri 44 letih vzel življenje. V pesnitvi (s 7500 heksametri) je razlagal o Epikúrovem naravnem sistemu, katerega namen je bil rešiti človeka občutka krivde in strahu pred smrtjo. Lukrécij se je z Epikúrjevim naukom zoperstavljal rimskemu praznoverju in zlorabi religije v njegovem času. Ganjen je bil ob velikem Epikúrjevem lajšanju človeškega trpljenja, ko je zavrgel vraževerne strahove, vpeljal duševni mir in ljudi učil, kako naj se soočijo z vsemi tegobami svojega življenja. Govoril je, da je duša smrtna in da premine s telesom. Pesnitev »O naravi sveta« je posvečena razlagi atomistične teorije (povzel po filozofu Demókritu iz Abdêre in atomističnem filozofu Levkípu): neskončno število atomov (majhni trdi delci) se giblje v neskončnem prostoru - vesolju, se med seboj zaletavajo in povezujejo tako, da se ustvari svet v vsej svoji raznolikosti in na svetu tudi ni ničesar, kar bi ne bilo snovno. Zagovarja, da je svet nastal po naključju (Demókrit) in se razvil po nuji. Vendar Lukrécij dopušča možnost, da ima človek svobodno voljo in kot dokaz navaja, da atomi po lastni volji včasih tudi skrenejo s poti. V 5. knjigi se dotakne izvora rastlinskega in živalskega (tudi človeškega) življenja na zemlji in opiše razvoj primitivnega človeka in rojstvo civilizacije. Vmes se dotakne tudi Epikúrjeve moralne teorije, da je življenjski cilj ljudi užitek. Na splošno pa pokaže, da je vesolje po obsegu neskončno in v duhu »epikuréjske resnice«, da »nič ne nastane iz niča in nič ne razpade v nič.« Pesnitev je v slovenščino prevedel Anton Sovrè (leta 1959). LÚSCIJ LANUVÍN (Luscius Lanuvinus, živel v začetku 2. stoletja pr.n.št.): rimski komediográf, ki je bil znan iz Teréncijevih prologov (opustil namen prologa kot uvodne besede, ki gledalca vpelje v dogajanje) kot njegov nasprotnik. Njegova dela se niso ohranila. M MÁKER (Gaius Licinius Macer, umrl leta 66 pr.n.št.): rimski pisec analov (Annales), govornik in oče pesnika Kálvusa. Trdil je, da se je pri pisanju opiral na »libri lintei« (»knjige na platnu«), kar je antični seznam državnih uradnikov. MÁKER EMÍLIJ (Aemilius Macer, umrl leta 16 pr.n.št.): rimski pesnik iz Verone in avtor didaktičnih pesmi »Preobrazba ptic« (Ornithogonia) in »O strupenih živalih« (Theriaca).

42


MAKRÓBIJ (Ambrosius Theodosius Macrobius, ustvarjal v 5. stoletju n.št.): rimski filolog (jezikoslovec), pesnik in filozof, najbrže iz Afrike (istovetijo ga s prefektom pretorijancev), ki je postal visok državni uradnik in je pripadal t. im. »Símahovemu (debatnem, op. p.) krogu« (poleg Makróbija so bili v »krogu« še konzul in potomec filozofa Muzónija Rufa, Avién; govornik in prefekt Símah, slovničar in komentator Sêrvij ter neki skeptični in zagrenjeni Evángel). Istovetijo ga s pretorijanskim prefektom okrog leta 430 n.št., drugače pa o njem ni veliko znanega. Napisal je dialog »Saturnálije« (Saturnalia) v sedmih (7) knjigah, ki ga je posvetil sinu (pogovor med uglednimi Rimljani, ki so se srečali na gostiji v času praznovanja »saturnálij« med 17. in 19. decembrom). Drugo njegovo delo pa je novoplátonistični spis »Komentar k Cíceronovim Scípionovim sanjam« (Commentum ad Ciceronis Somnium Scipionis), ki je posvečen sinu in kjer poleg drugega, Makróbij proučuje uganko duše in njene usode v novoplátonističnem pogledu ter obdeluje astronomske in matematične znanosti svojega časa in poskuša bolj s poganskega, kakor krščanskega stališča podkrepiti nauk o nesmrtnosti in božanskosti duše. MANÍLIJ (Marcus Manilius, živel v začetku 1. stoletja n.št.): rimski pesnik in avtor didaktične pesnitve v petih knjigah »Astronomija« (Astronomica). V nasprotju z Lukrécijem vidi v ureditvi vesolja, načrt in »nebeški razlog«. V 1. knjigi opisuje nastanek in razporeditev zvezd na nebu in v nedokončani 5. knjigi opisuje vzhajanje znamenj (ampak ne zodiakovih) in njihov vpliv na otroke, ki so ob določenih priložnostih in znamenju rojeni. MARCIÁL (Marcus Valerius Martialis, ok. 40 – 102 n.št.): rimski pesnik, ki je dobil ime (agnomen) po svojem rojstnem dnevu, 1. marcu. Rojen je bil v Bílbilisu v Tarakónski Hispániji in je trdil, da so njegovi predniki Ibêri ali Kélti. Leta 64 n.št. je prišel v Rim, kjer je kratko prijateljeval s Sénekom Mlajšim in Lukánom (v zaroti izgubila življenje). Vemo le, da je bil reven in živel v koči v Nomentu blizu Rima (Lácij) in na Kvirinálu v Rimu. Preživljal se je s prodajo svojih pesniških zbirk in od nagrad mecenov (denarnih podpornikov). Slava mu je sicer rasla, ne pa tudi bogastvo. Podelili so mu (častni) čin vojaškega tribuna, vendar v javnih zadevah ni nikoli sodeloval. Leta 80 n.št. je v počastitev ob otvoritvi Koloseja izdal »Knjigo iger« (Liber spectaculorum), od katerih se je ohranilo 33 pesmi. V letih 84/85 n.št. je izdal zbirki »Epigramov« (Epigrammata), kjer se ostro loteva pregreh velemestne družbe in »Posvetila« (Apophoreta), ki so jih prepevali ob izmenjavi daril med praznovanji »saturnálij« (17. do 19. december), in kjer so gostje s ponujenimi napisi ali posvetili žrebali, preden so zapustili gostijo. Znana je tudi zbirka »Gostinski darovi« (Xenia), pesmi o darilih, ki so jih gostje jemali domov z gostij (pisalne potrebščine, oblačila, pohištvo, igrače, umetnine, hrano, hišne ljubljenčke in celo sužnje). Najpomembnejše njegovo delo » so bili »Epigrami« (Epigrammata), ki so izšli v 12 knjigah in to v letih 98 – 101 n.št., ko se je po zaslugi prijatelja, pisca in zgodovinarja Plínija Mlajšega vrnil domov, v umirjeno življenje na kmetiji v Bílbilisu. MARCIJÁN KAPÉLA (Minneius Felix Martianus Capella, živel v prvi pol. 5. stoletja n.št.): latinski pisec iz Kartágine, ki je med letoma 410 in 439 napisal enciklopedijo ved »O poroki Merkúrja in Filologije« (De nuptiis Mercurii et Philologiae) v devetih (9) knjigah, v kateri sta dve knjigi posvečeni zakonskemu paru, sedem pa vsaki od »sedmih svobodnih umetnosti« (artes liberales): Gramatika, Retorika, Logika (ali Dialekta), Aritmetika, Geometrija, Glasba in Astronomija. MARK AVRÉLIJ (Marcus Aurelius, 121 – 180 n.št.): rimski cesar od leta 161 n.št. , ki mu je bil naklonjen, že kot dečku, cesar Hadriján in ga je cesar klical »Verissimus« (»najbolj resnicoljuben«). Deležen je bil skrbne vzgoje in izobrazbe ter je kot cesar delil prestol s socesarjem in vojskovodjem Lúcijem Verom. Skupaj sta vodila težke boje z germanskimi plemeni (Kvadi in Markomani), ki so vdirali prek limesa na rimsko ozemlje. Bil je filozof, stoik in pisec znamenitega dnevnika v grščini. Kot »filozof na cesarskem prestolu« se je močno približal enemu od idealov Plátonove države. Zapiski v grščini in v 12 knjigah so se

43


imenovali »Dnevnik cesarja Marka Avrélija« (Tà eis heautón, »samemu sebi«; lat. Meditationes). Vsebujejo osebne dnevniške zapise, ki kažejo, da je bil ob vse iluzije in potrt ter, da je iskal moralno oporo proti strahu pred smrtjo, proti tegobam tedanjega sveta ter hudodelstvom in krivicam, ki jih povzročajo ljudje drug drugemu. Njegov dnevnik je v slovenščino prevedel Anton Sovrè (leta 1934), nato še v svoji priredbi Kajetan Gantar (leta 1971) in nato ga je po Antonu Sovrètu priredil zopet Kajetan Gantar z naslovom »Dnevnik cesarja Marka Avrelija« (leta 2006). MECENÁT (Gaius Cilnius Maecenas, ok. 70 – 8 pr.n.št.): najslavnejši rimski literarni pokrovitelj (vitez), plemič etruščánskega rodu ter Avgústov prijatelj in svetovalec, ki je od leta 36 pr.n.št. v Rimu nadomeščal cesarja v njegovi odsotnosti. Podpiral je velike rimske pesnike svoje dobe: Vergílija, Propêrcija, Horácija in Várija Rúfa. Svoje varovance je nagrajeval in so mu bili dolžni zahvalo ter so tako v hvaležnosti vsi podpirali cesarski režim. Napisal je nekaj del, od katerih so se ohranili le fragmenti: »Prometêj« (Prometheus), «Simpozij« (Symposion) in »Dvogovore« (Dialogi). Zaradi usmrtitve svaka Varona (ali Licinija) Murene leta 23 pr.n.št. so se njegovi odnosi z Avgústom ohladili in Mecenove politične kariere je bilo konec. Po njem se vsak podpornik umetnosti imenuje »mecen«. MÉMIJ (Gaius Memmius, živel v 1. stoletju pr.n.št.): manj pomemben rimski pesnik in govornik ter pokrovitelj pesnikov, ki mu je bila posvečena Lukrecijeva pesnitev »O naravi sveta« (De rerum natura). Njegova dela se niso ohranila. Leta 53 pr.n.št. so ga izgnali zaradi goljufanja na volitvah, nato pa se je poročil s hčerjo vojskovodja Súla in leta 46 pr.n.št. umrl. MINÚCIJ FÉLIKS (Marcus Minucius Felix, ustvarjal med letoma 200 – 240 n.št.): zgodnji latinski krščanski apologet (krščanski pisec, ki brani krščansko vero pred pogani), vendar o njegovem življenju ne vemo ničesar. Napisal je dialog »Oktávij« ( Octavius), kjer je predstavil pogovor med krščanskim spreobrnjencem Oktávijem Januarijem, Minúcijem in izobraženim poganom Cecilijem Natálisom, ki se sprehajajo ob morju v Óstiji. Napisan je v cíceronskem stilu in skuša dokazati združljivost poganske filozofije in krščanske religije ter je verjetno najstarejši v latinščini napisan krščanski spis. N NÁJVIJ ( Gnaeus Naevius, ok. 270 – 190 pr.n.št.), tudi NÉVIJ: rimski tragiški pesnik, komediográf in epski pesnik iz Kampánije, ki se je boril v »prvi punski vojni« (264 – 241 pr.n.št.). Bil je prvi rimski pesnik, ki je v tragedijah obravnaval teme iz rimske zgodovine. Blestel je v komedijah, kjer so mu bile vzor grške nove komedije (fabula paliáte, »igra v grškem plašču«), pa tudi komedije z itálskimi motivi (fabula togáta, »igra v togi«). V fragmentih je ohranjenih okrog 30 naslovov. Ker je užalil patricijsko družino Metélov, je moral v izgnanstvo in umrl v Útiki v severni Afriki. Napisal ja epsko pesnitev »Punska vojna« (Bellum Punicum) v 7 knjigah, od katere je ohranjenih le 60 vrstic (opis Enêjevega odhoda iz Tróje, ustanovitev Rima in morda tudi Kartágine). NÁZON (Naso): priimek rimskega pesnika Ovídija, s katerim naziva sam sebe (izpeljan iz latinske besede nasus, »nos«; glej Rimski pesniki: Ovidíj, str.: 44). NEMEZIJÁN (Marcus Aurelius Olympius Nemesianus, živel v 3. stoletju n.št.): rimski pesnik iz severne Afrike, ki je pisal bukolistične (pastirske) pesmi. Napisal je tudi priročnik »O lovu« (Cynegetica), ki se pri 325. verzu nenadoma konča. NEOTÊRIKI: skupina rimskih pesnikov, ki so ustanovili novo, »moderno« smer pesništva. Ime »neoteriki« (hoi neoteroi, »mladi«) jim je dal govornik Cíceron, ki jih je imenoval tudi »novi pesniki« (poetae novi) ali »Evforíonovi pevci« (cantares Euphorionis, Evforíon je bil helenistični pesnik iz Halkídike na Evbóji). Večina jih je prihajala iz Padske nižine, od koder je bil tudi neoterični pesnik Katúl, katerega pesmi so se edine ohranile. Izogibali so se epskemu in dramskemu pesništvu, se zgledovali po helenističnih pesnikih, težili k tehnični popolnosti in eksperimentirali z novimi temami (romantičnimi, pa tudi grotesknimi) ter k

44


izumetničenemu slogu. Poleg Katúla so bili v skupini še pesniki: Valerij Káton, Kálvus, Gaj Helvíj Cína, Fúrij Bibákul in Kornifícij. Pesnik Vergílij je sicer čutil njihov vpliv, v glavnem pa se je ohranil v delih elegičnih pesnikov Kornélija Gálusa, Tibúla, Propêrcija in Ovídija. NEPÓT (Cornelius Nepos, ok. 100 – 25 pr.n.št.): rimski življenjepisec iz Cisalpinske Gálije, ki je prijateljeval z državnikom in govornikom Cíceronom, pisal ljubezenske pesmi in sestavil knjigo anekdot z naslovom »Primeri« (Exempla) ter življenjepisno delo »O slavnih možeh (De viris illustribus) v 16 knjigah. Ohranjena je le ena knjiga o tujih vojskovodjih in kraljih (19 Grkov: Miltíad, Temístokles, Aristíd, Pavzánias, Kímon, Lizánder, Alkibíad, Trazibúl, Kónon, Díon Sirakúški, Ifikrát, Hábrias, Timótej, Epaminóndas, Pelópidas, Ageziláj, Évmen, Fokíon in Timoléont; Perzijec Dátam in dva Kartažána: Hamílkar in Hánibal). V biografskih skicah osebe poveličuje, poudarja moralni nauk, ne pripoveduje pa posebej o zgodovinskih dogodkih iz njihovega življenja. Ohranjena sta tudi kratka življenjepisa Kátona Starejšega in Átika (ki je bil njegov osebni prijatelj). NÓNIJ MARCÉL (Nonius Marcellus, živel v 1. pol. 4. stoletja n.št.): Numídijec, ki je v času cesarja Konstantina za svojega sina napisal enciklopedijo v 20 knjigah z naslovom »O skrčenem nauku« (De compendiosa doctrina). V večini so knjige izgubljene. Ukvarjal se je predvsem z gramatiko (slovnico) starejših latinskih piscev. O ORBÍLIJ PUPÍL (Lucius Orbilius Pupillus, ok. 112 – 17 pr.n.št.): rimski slovničar (grammaticus) iz Benevénta (mesto v Sámniji v južni Italiji), ki je bil Horácijev učitelj. Horácij ga je imenoval »plagosus« (»tisti, ki rad tepe«), ker je učence pretepal med učnimi urami. OVÍDIJ (Publius Ovidius Naso, 43 pr.n.št. – 17 n.št.): rimski pesnik iz Sulmóne (vzhodno od Rima), ki opisuje svoje življenje v »Žalostinkah« (Tristia), posebe pa pot v izgnanstvo. Rodil se je v viteški družini (vir egregius) in na očetovo željo študiral govorništvo, vendar je prevladala njegova ljubezen do pesništva. Na potovanjih je obiskal Aténe, Malo Azijo in Sicílijo ter služboval na visokih uradniških položajih v Rimu. Bil je eden od skupine pesnikov okrog Mesále (slaven govornik in vojak Marcus Valerius Messalla Corvinus, ki je predlagal leta 2 pr.n.št., da dobi cesar Avgúst naslov »pater patriae«) in Avgústovega kroga okrog Mecenáta (rimski literarni pokrovitelj Gaius Cilnius Maecenas). Bil je trikrat poročen in imel eno hčer. Bil je eden od vodilnih osebnosti v literarnih krogih, dokler ga ni cesar Avgúst leta 8 n.št. izgnal v Tóme (Tomis, danes Constança), mesto na zahodni obali Črnega morja. Njegove knjige so odstranili iz javnih knjižnic, vendar je tudi v izgnanstvu obdržal premoženje in državljanske pravice (izgnan kot relegatio). Pesnik Ovídij je dejal, da sta bila dva razloga za njegovo izgnanstvo: »carmen in error« (»pesem in pomota«). Tukaj lahko omenimo pesem »Umetnost ljubezni« (Ars amatoria), ki jo je objavil več let poprej; medtem ko je »Error« (sam pesnik pravi, da ni bil »scelus« ali »zločin«) verjetno bil v zvezi s »hudodelstvom«, ker se je morebiti zapletel v enega od zakonolomov Avgústove vnukinje Julije (razvpita prešuštnica, ki jo je leta 2 pr.n.št. cesar prav tako izgnal). Prav te tegobe desetletnega izgnanstva opisuje v pesniški zbirki »Žalostinke« (zadnjo žalostno noč v Rimu, leta dolgočasja, pomanjkanja in o nevarnostih, ki jih je preživljal v ostrem podnebju v pusti deželi, kjer je tudi umrl). Prebivalci – Geti so bili do Ovídija pozorni in prijazni, pridobil si je njihovo spoštovanje ter se naučil tudi njihovega jezika. Poleg »Žalostink« (Tristia) je v izgnanstvu napisal še »Pisma iz Ponta« (Epistulae ex Ponto). Njegova duhovitost in bogata domišljija pa je vidna tudi v drugih epskih delih, kot so »Metamorfoze« (Metamorphoseon libri) in »Fasti« (pesniška razlaga rimskih praznikov), v elegiji »Ljubezenske pesmi« (Amores) in »Heroide« (Heroides); in pesnitvah »O ribolovu«

45


(Halieutica), »Oreh« (Nux) ter v pesmi »Liviji v tolažbo« (Consolatio ad Liviam), ki pa morebiti niti ni njegova. Veliko je ohranjenih njegovih verzov, ki so prešli v pregovore: »Omnia mutantur, nihil interit!« (»Vse se spreminja, nič ne premine!«) ali »Donec eris sospes, multos numerabis amicos, tempora si fuerint nubila, solus eris« (»Dokler še sije ti sreča, prijateljev šteješ obilo, ko bo šla ta za oblak, sam boš v nesreči ostal«). V slovenščino je Josip Jurca prevedel »Žalostinke« in »Pontska pisma« v knjigi z naslovom »Pisma iz pregnanstva« (leta 1959); izbor »Metamorfoz«, pa je prevedel Kajetan Gantar (leta 1977). P PAKÚVIJ (Marcus Pacuvius, 220 – 130 pr.n.št.): rimski tragiški pesnik, satirik in slikar, ki je bil rojen v Brundiziju in je bil nečak pesnika Énija. Ohranjeni so naslovi 12 tragedij in ene pretékste (drama o rimski zgodovini) z naslovom »Pavel« (Paullus, verjetno o konzulu Luciju Emiliju Pavlu, zmagovalcu nad Makedonci pri Pídni leta 168 pr.n.št.). Znani sta še tragediji »Antiópa« (Antiope) in »Umivanje nog« (Niptra), kjer govori o stari dojilji, ki umiva noge Odisêju. Poznan je bil kot »doctus« (»učen«), kar je bil izraz spoštovanja, ker je dobro poznal grško mitologijo. Govornik Cíceron in pesnik Váron (imenovan tudi Polihistor), sta ga imela za enega največjih rimskih tragiških pesnikov. PALÁDIJ (Publius Palladius Rutilius Taurus Aemilianus, živel v 4. stoletju n.št.): rimski pisec, ki je napisal razpravo »O kmetijstvu« (De re rustica ali Opus agriculturae) v 14 knjigah, kjer obravnava med drugim tudi cepljenje dreves. Prva knjiga vsebuje splošne podatke o izbiri tal, nato gospodarskih poslopjih, vzreji perutnine in poljedelskih orodjih. Sledeči dve knjigi govorita o tem, kakšna dela se naj opravijo v različnih mesecih na kmetiji in zadnja knjiga je posvečena veterini. Priljubljene knjige so v srednjem veku številni prepisovali in prevajali. PALÁJMON (Quintus Remmius Palaemon, živel v 1. stoletju n.št.): slovničar in učitelj v Rimu, kjer je bil osvobojeni suženj. Omenja ga rimski pesnik Juvenál, med njegovimi učenci pa sta bila pesnik Pêrzij Flák in govornik Kvintiliján. Njegova knjiga »O slovnici« (Ars grammatica), je bila za osnovo mnogim drugim slovnicam. PÊRZIJ FLÁK (Aulus Persius Flaccus, 34 – 62 n.št.): rimski satirični pesnik iz Volátere v Etrúriji. Izhajal je iz družine vitezov, se šolal v Rimu in postal učenec stoika Kornúta. Njegov sošolec je bil epski pesnik Lukán. Knjige in večino premoženja je zapustil filozofu Kornútu, ki je knjige sprejel, denarja pa ne. Bil je prijazen in skromen mož, ki je umrl mlad in zapustil pesniško zbirko »Satire« (Saturae) s 6-imi satirami (650 verzov), v katerih pridiga o trdih stoiških načelih v zasebnem življenju in se slogovno naslanja na pesnika Horácija. V njih razlaga tudi, kako živeti udobno, vendar ne pohlepno. PETRÓNIJ (Gaius Petronius Arbiter, umrl v Kúmah leta 66 n.št.): rimski pisec, ki ga je zelo cenil cesar Néron in je dobival visoke državne službe. Za cesarja je bil »arbiter elegantiarum« (razsodnik v vprašanjih dobrega okusa). Bil je namestnik v provinci Bitíniji, nato konzul, leta 66 n.št. pa je bil prisiljen v samomor. Ohranjen je njegov roman »Satirikon« (Satyricon), v katerem opisuje družbene razmere v tedanjem Rimu. Zgodovinar Tácit ga opisuje kot človeka, vdanega prefinjenemu iskanju užitkov, brezbrižnega v vsakdanjem življenju, vendar odločnega v javnih zadevah. Roman je v slovenščino prevedel Primož Simoniti (leta 1973). PLÁVT (Titus Maccius Plautus, tudi Maccus Plautus, ok. 254 – 184 pr.n.št.): rimski komediográf iz Sarsíne v Úmbriji, ki je duhovito in v ljudskem duhu priredil novo grško komedijo iz 4. in 3. stoletja pr.n.št. (Menander, Filemon, Aleksis, idr.), ki so zaradi glasbenih vzorcev postale skoraj spevoigre. Prikazujejo grško življenje s humorističnim pretiravanjem grških značajev. Med Rimljani so bile znane kot paliáte (fabulae palliatae, »igra v paliju« -

46


grški plašč, so ena od zvrsti rimske komedije). Njegov namen je bil ugajati tedanjemu rimskemu občinstvu; kratki prizori, kjer si nastopajoči grozijo in se zmerjajo; suženj v vlogi ljudskega zabavljača, predrzno glasnega in nesramnega, kar je bilo v nasprotju z zvestim sužnjem, ki izkazuje vdanost gospodarju,…. Med stalne like pa lahko štejemo bahavega vojaka, parazita in kuharja, pa tudi sužnjo-prostitutko, za katero se izkaže, da je rojena svobodna,… Vmes je Plávt v igri povečal uporabo pesmi in recitacij (cantica), kakor da so le-te glasbene komedije. Igre se zelo razlikujejo: »Ujetniki« so sentimentalna komedija, »Trije novci« družinska, »Ladijska vrv« romantična, »Amfitruon« burleska in »Bahavi vojščak« burka. Ohranjene so sledeče komedije: »Amfitruon« (Amphitruo), »Komedija o oslih« (Asinaria), »Komedija o loncu« (Aulularia), »Bakhidi« (Bacchides), »Ujetniki« (Captivi), »Kazina« (Casina), »Komedija o skrinjici« (Cistellaria), »Kurkulion« (Curculio), »Epidik« (Epidicus), »Dvojčka« (Menaechmi), »Trgovec« (Mercator), »Bahavi vojščak« (Miles gloriosus), »Hišni strah« (Mostellaria), »Perzijec« (Persa), »Kartažanček« (Poenulus), »Psevdol« (Pseudolus!), »Ladijska vrv« (Rudens), »Stihus« (Stichus), »Trije novci« (Trinummus), »Grobijan« (Truculentus) in »Komedija o kovčku« (Vidularia) V slovenščino je »Dvojčka« prevedel Anton Sovrè (leta 1967), komedije »Amfitruon« (leta 1970), »Hišni strah« (leta 1972) ter »Aulularia ali komedija o loncu« (leta 1991) Kajetan Gantar in še »Bahavega vojščaka« Alojz Rebula (leta 1994). PLÍNIJ MLAJŠI (Gaius Plinius Caecilius Secundus Minor, ok. 61 – ok. 113 n.št.): rimski pisec in upravnik, posvojenec strica po materi Plinija Starejšega. Rojen v Komumu v severni Italiji (Como) in je študiral v Rimu pri govorniku Kvintilijanu ter stoiškem filozofu Muzoniju. Stric mu je umrl ob izbruhu Vezuva (leta 79) ko je bil star 17 let in se je trikrat poročil (s tretjo, Kalpurnijo je bil srečen). Kariero je začel pod cesarjem Trajanom na sodišču, kjer se je ukvarjal z nasledstvenim pravom. Služboval je po rednem zaporedju državniških časti (cursus honorum) in se spretno izognil Domicijanovim obtožbam (opozicija). V času cesarja Trajana je bil zadolžen za državno zakladnico. Leta 100 je postal konzul, ki je služboval namesto umrlega konzula (consul suffectus), bil pa je tudi skrbnik za reko Tibero v Rimu (popravljanje bregov in vzdrževanje prekopov). Leta 110 je postal upravitelj (procurator) province Bitinije ob južni obali Črnega morja in tukaj je leta 113 tudi umrl. Bil je zelo bogat (velika posestva), radodaren in je v Komumu ustanovil knjižnico. Ponosen je bil na svoje govore na sodiščih, od katerih se je ohranil le eden: »Panegirika« (Panegyricus), ki je bil napisan v čast cesarju Trajanu. Pomemben je bil tudi govor v prid Afričanom proti prokonzulu v Afriki, Mariju Prisku. Slaven je postal zaradi pisem v 9-ih knjigah: »Epistulae«, preden je odšel v Bitinijo in 10. knjigo pisem (14 uradnih pisem) cesarju Trajanu (»Epistulae ad Traianum«). V njih opisuje pregone uradnikov, njihove vile in okolico, razlaga sanje in pripoveduje zgodbe o duhovih. Ganljivo pise o svojem novem zakonu s Kalpurnijo in veliko pisem je bilo naslovljenih na prijatelja in zgodovinopisca Tacita ter življenjepisca Svetonija. Opisuje tudi izbruh Vezuva in smrt strica,… Veliko je v njih tudi dejstev o upravljanju cesarske province. Anekdota: V cirkusu je ob njegovem prijatelju Tacitu sedel neki rimski vitez in se z njim pogovarjal. Vitez ga je vprašal, kdo je in mu je odgovoril; »Poznaš me, ker me bereš« in ta ga je vprašal naprej: »Si Tacit ali Plinij?« V slovenščino so prevedena »Pisma« (Fran Bradač, 1962). PLÍNIJ STAREJŠI (Gaius Plinius Secundus Maior, 23 – 79 n.št.): rimski pisec, državni uradnik, častnik in ladijski poveljnik iz Komuma (Coma v severni Italiji), ki se je šolal v Rimu. Največ življenja (12 let) je preživel kot vojaški poveljnik z vojsko ob Renu in bil v času cesarja Vespazijána imenovan za poveljnika ladjevja v Mizénu (danes ob Neaplju). Radovednost ga je gnala, da je iz bližine z blazino na glavi (proti padajočemu kamenju) raziskoval in opazoval bruhajoči ognjenik Vezuv, vendar ga je dim (plini) zadušil leta 79 n.št.

47


Od vseh njegovih naravoslovnih, biografskih, slovničnih, zgodovinskih in govorniških zapisov je najbolj ohranjeno delo »Naravoslovje« (Naturalis historia) v 37 knjigah. Bil je marljiv človek, željan znanja, veliko si je zapisoval, svoje delo je posvetil cesarju Titu. V uvodu (1. knjiga) je povedal, da delo vsebuje 20.000 dejstev, ki jih je povzel po več kot 100 avtorjih (mogoče jih je bilo še več). V 2. knjigi se je ukvarjal s fiziko vesolja, v 3. do 6. knjigi obravnava zemljepis in narodoslovje Evrope, Azije in Afrike, knjige 8 do 11 obravnavajo zoologijo, v knjigah 12 do 19 govori o botaniki, v knjigah 20 do 27 obdeluje zdravilne rastline, knjige 28 do 32 govorijo o zdravilih, pridobljenih iz živali in v knjigah 33 do 37 obdeluje kovine in kamne, vključno z minerali in njihovo uporabo v medicini, umetnosti in arhitekturi. V knjigah je polno raznih zgodb, ki dajejo knjigam zanimiv in zabaven pristop in govorijo o brezmejni radovednosti avtorja, ki ga je na koncu tudi stala življenja ob izbruhu vulkana Vezuva. Plínij Starejši je poskušal uveljaviti povezanost človeškega življenja z naravo. V slovenščino je prevedel Plinijevo Naravoslovje 1 prevedel Matej Hriberšek z naslovom »Po Plinijevem nebu in zemlji; Komentar h knjigam 1 - 6« (2013) in »Naravoslovje 1 kozmologija in geografija« (2012). POMPÓNIJ (Lucius Pomponius, živel je v 1. stoletju pr.n.št. ): rimski pisec iz Bonónije (danes Bologna) v Italiji, od katerega se je ohranilo okrog 70 naslovov del in 200 verzov. Med drugim je pisal tudi zvrst tragedij, kot so »pretékste« in »togáte«. POMPÓNIJ (Pomponius Secundus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski tragik, kateremu se je ohranila le ena tragedija. PRISCIJÁN (Priscianus; živel v 6. stoletju n.št.): rimski slovničar (gramatik) iz Cezáreje v Mavretaniji, ki je živel v času bizantinskega cesarja Anastázija (491 – 518 n.št.) in je bil učitelj v Konstantinoplu. Njegovo najpomembnejše delo je bilo v latinščini napisano »Poučevanje slovnice« (Institutio de arte grammatica), ki je obogateno s citati klasičnih latinskih avtorjev. Ker je delo postalo slavno v srednjem veku, še danes obstaja več kot tisoč izvodov v rokopisu. PROB (Marcus Valerius Probus, živel v poznem 1. stoletju n.št.): rimski slovničar (gramatik) in učenjak iz Berita v Féniciji, ki je zbral veliko rokopisov in se ukvarjal z besedili klasičnih latinskih avtorjev (Vergílij, Horácij in Lukrécij). Njegove pripombe so se ohranile v skolijah (kratkih pesmih) k delom Teréncija in Vergílija, omenja pa tudi komediografa Plávta in zgodovinopisca Salústija. Ohranjeno njegovo delo ima naslov »O pravniških kraticah« (De notis iuris). PROPÊRCIJ (Sextus Propertius, ok. 47 – 15 pr.n.št.): rimski elegični pesnik iz Asizija (Assisi) v Úmbriji, ki je v mladosti po Oktavijánovih zaplembah izgubil posestvo. V Rimu je študiral pravo, vendar se je raje oprijel poezije. Zapustil je pesniško zbirko »Elegije« (Elegiae) v 4 knjigah, kar mu je omogočilo vstop med starejše pesnike (Ovídij, Vergílij; občudoval je Horácija). Prva knjiga pesmi je znana pod naslovom »Cíntijin zvezek« (Cynthia monobiblos), kjer so bile zapisane ljubezenske pesmi, posvečene ljubici Cíntiji. Druga knjiga je bila sestavljena iz dveh knjig, kjerj sobesedila in pesmi zelo neurejene, saj se med ljubezenskimi pojavljajo tudi pesmi o cesarstvu. Je eden najbolj očarljivih rimskih pesnikov, ki izraža močne osebne značilnosti, pa otožnost in strast, ko opisuje ekstaze (najvišja stopnja blaženosti), muke in ponižanja. Ukvarjal se je tudi z rimskimi nacionalnimi temami, ter je opeval izvor rimskih kultov in slavo pod cesarjem Avgustom. Njegove »Elegije« sta v slovenščino prevedla Kajetan Gantar in Jože Mlinarič (leta 1971), v prevodu Jožeta Mlinariča pa so izšle še »Pesmi« (leta 1973). PRUDÉNCIJ (Aurelius Prudentius Clemens, 348 – 405 n.št.): latinski krščanski pesnik po rodu iz Hispánije. Njegove himne pojejo še danes, druge pesmi pa govorijo o dogmah (sklep cerkvenega zbora glede na verske nauke) ali o mučenikih. Njegova »Psihomahija« (Psycho machia, »boj duše«) je v epski obliki napisana alegorija (prispodoba) o duševnem boju v

48


človeški duši. V domišljijsko bogatih pesmih in pesnitvah je antično in krščansko miselno bogastvo združil v popolno celoto. PUBLÍLIJ SIR (Publilius Syrus, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski pesnik po rodu Sírec iz Antiohíje. V Rim je prišel kot suženj in ko so ga osvobodili (osvobodil ga je gospodar Publílij), je pričel nastopati kot igralec v mimih, ki jih je pisal sam. Njegova zbirka (700 enovrstičnih izrekov) moralnih izrekov »Pregovori« ali »Modri izreki« (Sententiae) je bila napisana za šolsko rabo in je vsebovala izreke iz njegovih iger. Veliko je zapisal znanih in citiranih izrekov: »Kadar je krivec izpuščen, je kriv sodnik!« (Iudex damnatur, cum nocens absolvitur!; kar bi veljalo tudi za današnje razmere, op. p.), ali »Pričakuj, da bo drug s teboj tako ravnal, kakor si ti z njim!« (Ab alio exspectes, alteri quod feceris!), »Odsotnega žali, kdor se s pijancem prepira!« (Absentem laedit, cum ebrio qui litigat!), »Če prijateljeve napake prenašaš, jih tudi sam delaš!« (Amici vitia si feras, facias tua!), »Kdor se samega sebe boji, se muk nikdar ne iznebi!« (Assidua ei sunt tormenta, qui se ipsum timet!), pa tudi »Dober glas tudi v temí obdrži svoj sijaj!« (Bona fama in tenebris proprium splendorem tenet!). S SÉNEKA STAREJŠI (Lucius Anneus Seneca Maior, ok. 55 pr.n.št. – med letoma 37 in 41 n.št.): rimski govornik in pisec iz Kórdube (Corduba, danes Cordoba) v Hispániji, ki se je posvetil študiju govorništva in za svoje sinove sestavil zbornik v dveh delih z naslovom »Razmišljanja, razčlembe in stilne posebnosti govornikov in retorjev« (Oratorum et rhetorum sententiae, divisiones, colores). V prvem delu so ohranjene »Kontroverzije« (Controversiae, »pravni spori« ali razprave o namišljenih vprašanjih v civilnem in kazenskem pravu – na primer: ali je vojak zakrivil skrunitev,ko se je pogumno boril z orožjem, ki ga je pred tem vzel z groba junaka, ko je svoje izgubil), iz drugega pa »Svazorije« (Suasoriae, »govori z nasveti« ali vaje o posvetovalnem govorništvu – na primer: ali se je moralo 300 Spártancev pri Termopílah boriti s Perzijci ali pa raje pobegniti). Imel je, kljub starosti, izreden spomin in je tako še danes neprecenljiv literarno-zgodovinski vir. SÊRVIJ (Marius Servius Honoratus, živel v zgodnjem 5. stoletju n.št.): latinski slovničar (gramatik) in komentator k Vergílijevim delom Eneidi, Bukoliki in Geórgiki. Zaradi šolske rabe se je ukvarjal predvsem z gramatiko, retoriko in stilistiko, vmes pa so tudi zapisi o vsebini teh del. Komentarji so znani pod naslovom »Servius auctus« (»podaljšani Servij«) ali »Servius Danielis«. Napisal je med drugim komentar k Donátovi slovnici (Donatus; latinski slovničar in učitelj sv. Hierónima) in pisal je tudi o metriki (ritmično menjavanja poudarjenih in nepoudarjenih zlogov). SIDÓNIJ (Gaius Sollius Modestus Apollinaris Sidonius, posvečen kot sv. Sidonij Apolinar, živel ok. 430 – 480 n.št.): galsko-rimski pesnik ter škof v Avgustonémetu (Augustonemetum; danes Clermont-Ferrand v Franciji), glavno mesto arvêrske pokrajine v Gáliji (danes Auvergne). Rodil se je v Lugdunu (Lugdunum; danes Lyon). Ko so očeta njegove žene, Avíta postavili Góti za rimskega cesarja (455 – 456) na Zahodu, je Sidónij objavil panegírik (slavilni spis) v verzih, za nagrado pa so mu postavili kip v Úlpijevi knjižnici (Bibliotheca Ulpiana, dal zgraditi cesar Traján) v Rimu. Ko so po letu dni Avíta odstavili, so za novega marionetnega cesarja izbrali Majorijána (457 – 461), ki mu je prav tako napisal panegírik in ko so tudi tega odstavili, se je umaknil v Gálijo. Ko pa je postal cesar na Zahodu Antemij (467 – 472), mu je prav tako napisal panegírik. Leta 469 je postal škof, se pogumno uprl napadu Vizigótov (Zahodni Góti) in odnehal šele leta 475, ko so Góti zasedli celotno ozemlje Arvêrnov in ko so ga naslednje leto izpustili iz zapora, se je posvetil le še svoji škofiji in književnosti. Njegove pesmi (24 ohranjenih) je posvetil prijateljem in so polne mitoloških prispodob. Izdal je tudi 9 knjig pisem, od katerih ena vsebuje klasični in nesmiselni pánlindrom (stavek, ki se bere enako naprej, kakor nazaj): »Roma tibi subito motibus ibit

49


amor!« (»Rim, tvoja ljubezen bo iznenada propadla v nemirih!«. Sidónijevi zapisi so še posebej zanimivi, ker odpirajo poglede na življenje v Gáliji v 5. stoletju n.št. SÍLIJ ITÁLIK (Tiberius Catius Asconius Silius Italicus, ok. 26 – 101 n.št.): rimski epski pesnik iz Pátavije (Patavium; danes Padova) v severni Italiji, ki je postal zadnje leto Néronove oblasti (leta 68) konzul. Leta 77 je postal upravitelj (proconzul) province Azije, nato pa se je umaknil na svoja posestva v bližini Neaplja. Občudoval je pesnika Vergílija in ko je pri 75 letih izvedel, da je neozdravljivo bolan, se je izstradal do smrti. Je avtor najdaljše ohranjene latinske pesnitve »Punska vojna« (Punica), ki je epska pesnitev o »drugi punski vojni« (218 – 201 pr.n.št.) v 17 knjigah, ki se začne s Hánibalovo prisego in konča z njegovim porazom v bitki pri Zámi. Njegovo vnašanje mitologije v resnični svet je nekoliko pretirano (Hánibala reši boginja Junóna, pogrebne igre, opis Hánibalovega ščita, Nereide »zmoti« številno ladjevje,…), vendar se je v epu slogovno naslonil na pesnika Vergílija. Branje pripovedi je dokaj jasno in premočrtno in teče lahkotno ter prijetno. Iz epa je znanih nekaj izrekov: »redko se kadijo (daritve, op. p.) oltarji srečnih« (rarae fumat felicibus arae) ali »nesreča je preizkušnja za može« (explorant adversa viros). STÁCIJ (Publius Papinius Statius, ok. 45 – 96 n.št.): rimski pesnik iz Neaplja ter učitelj elementarnega pouka (grammaticus) in književnik. Dobil je nagrado za poezijo ob prazniku avgustálij (odrske igre, ki so ponavadi trajale tri dni, »ludi scaenici«), nato je odšel v Rim, kjer je zmagal ob recitaciji svojih pesmi na tekmovanju v Rimu in na Álbi pred cesarjem Domicijánom. Napisal in ohranil se je njegov ep »Tebaida« (Thebais), ki je nastajal 12 let in ki govori o sporu med Ojdípovima sinovoma Etéoklom in Polinêjkom. V Neaplju je začel pisati ep »Ahíleida« (Achilleis), ki ga je po dveh knjigah prekinila pesnikova smrt leta 96. Svojo žalost nad smrtjo posvojenega sina je izrazil v pesniški zbirki »Silve« (Silvae; »surov material«; gr. hyle), s katero je leta 94 zmagal na kapitolinskih igrah. V svojih pesmih slika tudi razkošno življenje rimske visoke družbe. Obtožili so ga tudi klečeplazenja in res je, da je pisal tisto, kar so njegovi zaščitniki želeli slišati. SULPÍCIJA (Sulpicia, živela v 1. stoletju pr.n.št.): rimska pesnica in hči govornika in politika Sulpícija Rufa. Napisala je šest kratkih ljubezenskih elegij mlademu Keríntu, ki je bil član pesniškega kroga okrog literarnega mecena Mesále Korvína. SULPÍCIJ SEVÊR (Sulpicius Severus, ustvarjal okrog 400 n.št.): rimski krščanski pisec iz plemiške družine v Akvitaniji, ki je napisal komentar k branju Svetega pisma in orisal svetovno zgodovino v obliki kronike od stvarjenja do njegovega časa. Med drugim je napisal tudi življenjepis o sv. Martinu iz Toursa (Caesarodunum) v Franciji. SVETÓNIJ (Gaius Suetonius Tranquillus, rojen ok. leta 70 n.št.): najpomembnejši rimski življenjepisec iz Hipo Régije (Hippo Regius, danes Bône v Alžiriji), viteškega rodu (vir egregius) in je bil sin Svetónija Letusa, ki se je leta 69 n.št. boril kot tribun legije 13. Gemine (Dvojne) pri Bedríaku (bitka med privrženci cesarja Vitélija in vojskovodjem Vespazijánom). Služboval je kot odvetnik na sodiščih v Rimu in bil velik prijatelj državnega uradnika Plínija Mlajšega, po čigar zaslugi je leta 112 n.št. dobil Svetónij »privilegij« (ius trium liberorum), ki je v času cesarja Trajána pripadal staršem treh otrok (Svetónij pa ni imel otrok). Leta 118 n.št. je postal celo tajnik kabineta (ab epistulis) v cesarski palači v času cesarjev Trajána in Hadrijána. Ob tem je imel dostop do cesarskih arhivov, vendar ga je leta 121/122 cesar Hadriján odpustil, domnevno zaradi netaktnosti do cesarjeve žene in je nato postal zasebni učenjak. V arhivih je zbiral gradivo za svoje biografije cesarjev od Cézarja do Domicijána z naslovom »Dvanajst rimskih cesarjev« (De vita Caesarum). Kasneje je napisal še življenjepise slavnih književnikov z naslovom »O slavnih možeh« (De viris illustribus; o govornikih, slovničarjih in pesnikih), kjer so zanimivi opisi zunanjosti pesnikov (Horácij je bil majhen in debel,…). V slovenščino je življenjepise cesarjev prevedel Jože Šmit z naslovom »Dvanajst rimskih cesarjev« (leta 1960).

50


T TERÉNCIJ (Publius Terentius Afer, 193 – 159 pr.n.št.): rimski komediográf in pesnik paliát (komedije po grškem vzoru, palij je grški plašč) iz Kartágine in je v Rim prišel kot suženj, bil osvobojen ter je bil sprejet v krog ljubiteljev književnosti, kjer so mu pri pisanju pomagali Scípion Emilijan (Publius Cornelius Scipio Aemilianus) in Gaj Lélij (Gaius Laeius). Pravijo, da je pri 24-ih letih utonil v morju, ko se je vračal z obiska v Grčiji. Napisal je šest iger, v katerih posnema átiško komedijo: »Dekle iz Androsa« (Andria) je dramatična ljubezenska zgodba o neuslišani ljubezni, ki pa se srečno konča; »Tašča« (Hecyra) je komedija z orisom značajev tašč; »Samomuk« (Heautontimorumenos) je komedija, kjer Aténec, ki sam sebi nalaga muke v pokoro za svojo strogost, da bi spoznal svoje dolžnosti roditelja; »Evnuh« (Eunuchus, »skopljenec«) je komedija o bahavem junaku in njegovem priskledniku; »Formion« (Phormio) je ljubezenska zgodba med mladeničem, katerega oče je v tujini in dekletom, ki objokuje smrt svoje matere, katera se tudi srečno konča. »Brata« (Adelphoe) je komedija o tekmovanju bratov, ki sta živela ob različnih vzgojnih metodah. Komedije so v večini prirejene po največjem grškem komediografu in pesniku Menándru. V slovenščino je prevedel Kajetan Gantar komedijo »Evnuh« (leta 19879). TERTULIJÁN (Florens Quintus Septimus Tertullianus, ok. 160 – 225 n.št.): oče latinske teologije, cerkveni pisatelj in filozof iz Kartágine je bil sin centuriona in pogan, ki pa se je odlično izobrazil in leta 197 n.št. sprejel krščanski nauk. Vplival je na oblikovanje nauka o sveti Trojici in kristologijo (področje teologije, ki se ukvarja z osebo in delovanjem Jezusa Kristusa). Napisal je delo »Apologetik« (Apologeticum), ki je neke vrste zagovor krščanstva in obstoju Boga, kjer želi zagotoviti kristjanom zaščito pred napadi sodrge in nelegalnimi postopki pred sodišči. V delih »Adversus Marcionem« je nastopil proti heretiku Marcionu in v »Adversus Hermogenem« je nastopil proti gnostiku Hermogenu. Končno je leta 213 n.št. pretrgal vse vezi s Cerkvijo in ustanovil svojo versko ločino (skupnost) »tertulijáncev«. Veliko je pripomogel k oblikovanju in terminološkem razvoju teološke latinščine. TIBÚL (Albius Tibullus, ok. 55 – 19 pr.n.št.): rimski elegični pesnik viteškega rodu, ki so mu po zaplembah po zadnji državljanski vojni (36 – 31 pr.n.št.) odvzeli del premoženja. Bil je Horácijev in Ovídijev prijatelj in je sodil v krog pesnikov, ki so se zbirali okrog Mesále Korvína (rimski patricij, slaven govornik, vojak in literarni mecen). Njega je spremljal med letoma 31 in 27 pr.n.št. na pohodu v Gálijo in na Bližnji vzhod. Napisal je knjige, ki vsebujejo predvsem ljubezenske elegije, katere je napisal svoji ljubezni Déliji (psevdonim ženske, po imenu Planije z otoka Délosa), in tri dečku Maratu. Eno elegijo je posvetil svoji ljubezni do dekleta Némezis. Priljubljene teme v elegijah so bili opisi mirnega in preprostega življenja na deželi in romantična ljubezen. Njegova dela so ohranjena v štirih (4) knjigah z naslovom »Corpus tibullianum«, od katerih sta zanesljivo njegovi le prvi dve knjigi. Izbor njegovih pesmi je izšel v prevodu Kajetana Gantarja v »Rimski liriki« (leta 1968). TÍRON (Marcus Tullius Tiro, 103 - 4 pr.n.št.): rimski življenjepisec, ki je prišel v Rim kot suženj in je bil osvobojen leta 53 pr.n.št. ter je bil Cíceronov tajnik in prijatelj. Napisal je Cíceronov življenjepis ter izdal nekaj njegovih govorov in pisem. Ukvarjal se je tudi s slovnico in razvil sistem stenografije ali zbirke okrajšav, ki je znana kot »notae Tíronianae«. TITÍNIJ (Titinius, živel v 2. stoletju pr.n.št.): rimski komediográf in Teréncijev sodobnik ter prvi znani avtor togát (vrsta komedije, ki je snov črpala iz rimskega okolja; fabula togáta – »igra v togi«) in komedij z rimsko vsebino ter liki. Ohranjenih je 15 naslovov njegovih komedij. TÚKA (Plotius Tucca, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski pesnik in Vergílijev prijatelj, ki je skupaj s pesnikom Várijem Rúfom izdal Enéido. V

51


VALÊRIJ FLÁK (Gaius Valerius Flaccus, tudi Gaius Valerius Flaccus Setinus Balbus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski pesnik; o njegovem življenju vemo zelo malo. Delo »Argonávtika« (Argonautica) je posvetil cesarju Vespazijánu, vendar ga ni uspel dokončati, saj je mlad umrl v letu 92 n.št. Bil je eden od 15-ih varuhov Apólonovega svetišča v Rimu (quindecimviri sacris faciundis), katerih naloga je bila vpraševati Sibílo za nasvet prerokbe, kadar je to zahteval senat. VALÊRIJ MÁKSIM (Valerius Maximus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski pisec, ki je napisal zbirko anekdot in izrekov posvečeno cesarju Tibêriju. Izdal jih je v devetih (9) knjigah z naslovom »Dejanja in izreki, vredni spomina« (Facta et dicta memorabilia). V 1. knjigi obravnava vero, znamenja in prerokbe, v 2. knjigi družbene običaje, v knjigah 3 do 6 častivredno vedenje (neomajnost, zmernost, človekoljubje,…), v 7. in 8. knjigi pa srečo, vojne zvijače, znamenite pravde, govorniški dar,… ter v 9. knjigi hudobno vedenje. Primere, ki jih navaja ob vsaki temi, je razdelil na »rimske« in »tuje«. VÁRIJ RÚF (Lucius Varius Rufus, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski pesnik in prijatelj pesnikov Horácija in Vergílija, ki sta občudovala njegovo poezijo in ga štela za vodilnega rimskega epskega pesnika svojega časa. Napisal je tragedijo »Tiest« (Thyestes), ki so jo uprizorili leta 29 pr.n.št. v čast Oktavijánove zmage pri Akciju., za kar je od konzula Oktavijána (kasnejši cesar Avgúst) dobil milijon sestercijev. Napisal je tudi epa o Júliju Cézarju in avgústovih vojnah, vendar se ni nič ohranilo. VÁRON MARK (Marcus Terentius Varro, 116 – 27 pr.n.št.): rimski pesnik, satirik, starinoslovec, pravnik, geograf, slovničar in naravoslovec, pisal pa je tudi o vzgoji in filozofiji ter so ga klicali tudi »Reátin«, saj je bil rojen v Reátu na sabínskem ozemlju. Po besedah govornika Kvintilijána je bil »najbolj učen med Rimljani« in so ga klicali tudi Polihistor. Nasprotoval je Cézarjevi politiki in je bil v državljanski vojni podpoveljnik vojskovodje Pompêja v Hispániji in Pompêjev poveljnik v bitki pri Farzálu v Tesáliji leta 48 pr.n.št., Cézarjev ujetnik ter pomiloščen in Cézar mu je kasneje zaupal ustanovitev prve javne knjižnice v Rimu. Leta 43 pr.n.št. so ga zadeli Antoníjevi »proskripcijski ukrepi« in je pobegnil, s tem pa izgubil del premoženja in knjig. Njegov literarni opus je obsegal več kot 70 del v 600 knjigah, vendar se je v celoti ohranil le spis »O kmetijstvu« (De re rustica) in ob tem še 25 knjig spisov »O latinskem jeziku« (De lingua Latina) in 600 fragmentov »Menipejskih satir« (Saturae Menippeae). Pravijo, da je umrl tako rekoč »s peresom v roki«. Izgubljene pa so »Podobe« (Imagines) ali »Sedmice« (Hebdomades), ki so vsebovale opise 700-ih slavnih Grkov in Rimljanov in enciklopedično delo »Človeške in božanske starožitnosti« (Antiquitates rerum humanorum et divinarum) v 41 knjigah, ki dajejo pregled državnih in verskih starožitnosti (raziskovanje daljne preteklosti). VÁRON PÚBLIJ (Publius Terentius Varro, 82 – 36 pr.n.št.): rimski pesnik, imenovan tudi »Atacinus«, t.j. iz doline reke Ataks v Narbónski Gáliji. O njegovem življenju se ne ve skoraj ničesar, od del pa so ohranjeni le odlomki. Napisal je epsko pesnitev o junaštvih Júlija Cézarja v Gáliji leta 58 pr.n.št. z naslovom »Sekvanska vojna« (Bellum Sequanicum); zemljepisno pesnitev »Opis Zemlje« (Chorographia) ter svobodni prevod epa »Argonavtika« Apolónija Ródoškega z naslovom »Argonavti« (Argonautae). VEGÉCIJ RENÁT (Flavius Vegetius Renatus, živel v 4. stoletju n.št.): vojaški pisar cesarja Teodózija I. Velikega (379 – 395) in je bil avtor priročnika »Povzetek vojaške veščine« (Epitoma rei militaris), kjer je opisal in zagovarjal urjenje in ustroj rimske legije. Morebiti je tudi avtor edinega dela s področja veterine z naslovom »Zbirka veterinarskih pravil« (Digesta artis mulomedicinae). VERGÍLIJ (Publius Vergilius Maro, 70 – 19 pr.n.št.): rimski pesnik iz Andesa v bližini Mantove v Cisalpinski Gáliji. Bil je gálskega rodu in le nekoliko starejši od pesnika Horácija in cesarja Avgústa. Šolal se je v Cremoni in Mediolanu (danes Milano) ter v Rimu študiral filozofijo n govorništvo. Nekaj družinskega posestva je izgubil z zaplembami po bitki pri

52


Filípih v Makedoniji leta 42 pr.n.št., vendar je zaradi dobrih odnosov z vojaškimi poveljniki del posestva dobil nazaj in le-ti so mu podelili tudi kos zemlje v bližini Neaplja. Bil je visokorasel mož, temne polti, vendar šibkega zdravja in boječe narave. O svojem pesniškem daru je imel skromno mnenje, vendar je bil odličen epski pesnik, ki je razkril veličino rimskega cesarstva. Pesmi iz mladosti so ohranjene v zbirki »Catalepton«. Okrog leta 42 pr.n.št. je pričel pisati zbirko »Bukolika« (Bucolica), ki se je včasih imenovala tudi »Ékloge« (Eclogae), pastirske pesmi. Ob tem je prešel pod pokroviteljstvo rimskega literarnega pokrovitelja Mecenáta, ki mu je leta 29 pr.n.št. posvetil delo »Georgika« (Georgica), poučno pesnitev v 4 knjigah (poljedelstvo, sadjarstvo, živinoreja in čebelarstvo). V tem času je večinoma prebival v Kampániji, Neaplju in Nóli. Kmalu zatem je pričel pisati ep »Enêido« (Aeneis), ki mu je posvetil sledečih deset let, v katerem poveličuje Enêja kot prednika Avgústa in ustanovitelja rimskega cesarstva. Vergílij ni le upesnil usode Rima, ampak tudi lepoto in rodovitnost Italije, njen etos in vero (bil je zaljubljen v naravo). Leta 19 pr.n.št. je zbolel in v Brundiziju umrl. Njegov grob zunaj Neaplja so pričeli častiti kot »sveti kraj« in dejali, da je na smrtni postelji narekoval svoj nagrobni napis: LAT: »Mantua me genuit, Calabri rapuere, tenet nunc Parthenope; cecini pascua, rura, duces.« SLO: »Mantova me je rodila, Kalabrija vzela, zdaj večno počivam v Neaplju; opeval sem pašnike, polja, junake.« Številne druge njegove pesmi so zbrane v »Vergílijevem dodatku« (Appendix Vergiliana). Pripisovali so mu čudodelno moč ali tako imenovani »Vergílijev žreb« (Sortes Vergilianae). To je bil poskus napovedovanja prihodnosti tako, da si odprl eno od njegovih knjig in na slepo srečo izbral vrstico ter iz nje poskušal razbrati pomen besedí. V kasnejših obdobjih se pri krščanskih piscih pogosto izraža razpetost med občudovanjem njegove poezije in nezaupanjem do njegovega poganstva. Legenda govori, da je Vergíliju le zla sreča preprečila, da bi umrl kot kristjan in da je apostol Pavel jokal nad njegovim grobom v Neaplju in menda dejal: LAT: »Quem te«, inquit »reddidissem si te vivum invenissem poetarum maxime!« SLO: »Kaj bi napravil iz tebe, največji med pesniki,« pravi, »če bi te našel še živega !« Italijanski pesnik Dante Alighieri ni v pesniku Vergíliju videl le enega največjih pesnikov, ampak preroka krščanstva, ki je njega popeljal do vrat raja, a sam ni smel vstopiti. V slovenščini je predstavil njegovo pesništvo v prevodu Fran Bradač, ki je objavil izbor iz »Enêide« (leta 1962), dve leti nato pa ep v celoti in hkrati še zbirki »Bukólika« in »Georgika«; prevod njegovih pesmi v »Liriki« pa je napisal še Marko Marinčič (leta 1994). VÊRIJ FLÁK (Marcus Verrius Flaccus, umrl leta 14 n.št.): osvobojenec iz časa cesarja Avgústa in eden najbolj učenih mož svojega časa ter učitelj Avgústovih vnukov. Svojim učencem je kot nagrade za znanje delil izbrane antične knjige. Njegovo najbolj znano delo (izgubljeno) je bil spis »O pomenu besed« (De significatu verborum), v katerem je objavil pisce iz časa zgodnje rimske republike. Del povzetka se je ohranil v leksikonu Seksta Pompêja Fésta (Sextus Pompeius Festus) v 2. stoletju n.št. Vêrij se je ukvarjal tudi s koledarjem in je v svojem rojstnem mestu Preneste (Praeneste, danes Palestrina vzhodno od Rima v Láciju) kamniti koledar z drugimi zabeleškami.

53


GRŠKA FILOZOFIJA (gr. philosophía, »ljubezen do modrosti«) Grki so imeli »filozofijo« za iskanje modrosti z razumskim raziskovanjem. Vse skupaj se je začelo z znanstvenimi domnevami, ki pa so vključevala razmišljanja o načelih političnega in družbenega življenja in ravno temu so posvečali filozofi 5. in 4. stoletja pr.n.št. največ pozornosti. Kasneje so se temu pridružila tudi razmišljanja o verskih in moralnih vprašanjih v povezavi posameznika z božanskim. To je pri Grkih postal umski način življenja v skladu s filozofskim prepričanjem, ki pa so se ob različnih filozofih v razmišljanju o nastanku vesolja, bogov, pojavov in pojmovanju duše močno razhajala. Začetniki teh razmišljanj o nastanku vesolja, so živeli že v 6. stoletju pr.n.št. in so bili Táles iz Miléta in prav tako Miléčana Anaksimánder in Anaksímen. Táles je bil prepričan, da je osnova raznoterosti v vesolju voda, Anaksimánder pa, da je to nekaj neopredeljivega in brez določenih lastnosti (apeiron), medtem ko Anaksímen misli, da je to zrak. Heraklít iz Éfeza je vse to odklanjal in verjel, da je bistvena snov v vesolju ogenj, ter videl stvari v stanju pretoka in snov v nenehnem spreminjanju. Pitágora iz Sámosa je imel na jugu Italije svojo dokaj mistično filozofsko šolo, ki je imela skrivne nauke in je bila za neposvečene nedostopna. Njegovi pristaši so videli temelj vesolja v številih in njihovih povezavah. V 6. stoletju pr.n.št. je živel še jónski filozof Ksenófan, ki pa se je opiral na logiko in razvil t. im. racionalno teologijo. Nato je znana eleátska šola, ki jo je ustanovil Parménid (živel v 5. stoletju pr.n.št.) in njen nauk nadaljeval Zénon. Skoraj v istem času je živel Empédokles iz Akragánta na Siciliji, ki je vpeljal teorijo o štirih elementih (zemlji, zraku, ognju in vodi), iz katerih izhaja v različnih razmerjih vse. Sledi mu Anakságora, ki je verjel v izvirno mešanico »semen« vseh snovi in vpeljal koncept o umu (nous), kot podlagi moči in reda. Levkíp je v 5. stoletju pr.n.št. ustanovitelj nove šole, ki je slonela na nauku, da je vse vesolje sestavljeno iz atomov, ki so mehansko povezani; to je atomistična filozofija, ki jo naprej razvija Demókrit in njegov zvesti pristaš v Rimu Lukrécij. Vrhunec pa grška filozofija doživi v 5. stoletju pr.n.št. s Sókratom in Plátonom ter v 4. stoletju pr.n.št. z Aristótelom. Po osvajanjih Aleksándra Makedonskega so pojavijo stoíki in epikurejci (po filozofu Epikúrju), ki imajo nove poglede na svet. Iz teoretičnih problemov realnosti, se je meja znanja pomaknila na praktične probleme vsakdanjega obnašanja, ko se pot miru in sreče v duševnem stanju vsakega posameznika osredotoči na osvobajanje odvisnosti od zunanjih sil in okoliščin. AKADEMÍJA (Akadémeia; lat. Academia) Akademíja je bilo najprej svetišče v oljčnem gaju v Aténah, ki se je bilo posvečeno heroju Akadému, nato je dobil tukaj sedež «gimnazij« (gymnásion, gymnós, »gol«), kjer je okrog leta 380 pr.n.št. ustanovil filozof Pláton šolo, imenovano Akademíja. Le-ta je nato nepretrgano delovala do leta 529 n.št., ko je dal krščanski cesar Justinijan (527 – 565 n.št.) vse filozofske šole v Aténah zapreti. V bližini je Pláton tudi pokopan. Kljub temu, da je bila v šoli filozofija in znanost v skladu s Plátonovim učenjem, so se njeni nauki večkrat spreminjali. Tako so po Plátonovi smrti zgodovino Akademíje razdelili na »Staro«, »Srednjo« in »Novo Akademíjo«. Ime »Stara Akademíja« velja za obdobje, ko je šolo vodil Pláton (427 – 347 pr.n.št.) v 5. in 4. stoletju pr.n.št. in potem še njegovi nasledniki: njegov nečak Spevzíp (Plátonov nečak), pa Ksenokrát, Polémon, Krántor in Krátes (vse do leta 265 pr.n.št.).

54


Izraz »Srednja Akademíja« je bil v rabi za obdobje od Arkezilája iz Pitáne v Eóliji (ok. 315 – 242 pr.n.št.), ki je v šolo uvedel skepticizem in se je v šoli obdržal vse do 1. stoletja pr.n.št., ko je vodstvo šole prevzel Antíoh (ok. 85 pr.n.št.) iz Askalóna. Izhajali so iz Sókratovega negativnega načina argumentiranja, kjer se ne da priti do pozitivnega sklepa, nanj pa je nedvomno vplival Píronov skepticizem, ki je napadal stoiško doktrino o védenju in dojemanju resničnosti. »Nova Akademíja« se je začela sredi 2. stoletja pr.n.št. s Karnéadom (skeptik) iz Kiréne (umrl 129 pr.n.št.), ki je uporabljal terminologijo stoikov in učil, da je resničnost mogoče dojeti le z »zaznavami«, ki so »prepričljive« in se zdijo resnične ter najbolj verjetne. V času Súlovega plenjenja Atén leta 86 pr.n.št. je bila Akademíja s knjižnico vred porušena in tako pretrgana zveza s Plátonom. Antíoh iz Askalóna je nato med leti 86 in 68 pr.n.št. v šoli opustil skepticizem in se usmeril k plátonizmu s trditvijo, da obstaja soglasje med nauki »Stare Akademíje«, aristótelovci (peripatetiki) in stoiki. Njegova predavanja je poslušal tudi govornik Cíceron, ki mu je ta eklekticizem (izbor in združitev najboljših naukov Pitágore, Plátona in Aristótela) ugajal. V naslednjih stoletjih o Akademíji ni skoraj nič znanega, dokler se v 5. stoletju n.št. ne pojavi novoplátonizem pod vodstvom filozofa Prókla (410 – 485 n.št.) iz Bizanca. STÓICIZEM IN STÓIKI (stóik je duševno miren in ravnodušen človek) Stóiško filozofsko šolo je v Aténah ustanovil in na njej predaval filozof Zénon iz Kitiona na Cípru okrog leta 300 pr.n.št. ter se je imenovala »Pisana stóa« (Stóa poikile). Filozof Krátes ga je spreobrnil h »kiniški filozofiji« (ciniki); ob preučevanju del Antístena, pa je postal goreč Sókratov privrženec in zagovornik sókratske filozofije ter iz tega izpeljal svoje »stóiško« mnenje, ki je temeljilo na logiki, fiziki in predvsem etiki. Čeprav njegova šola ni bila tako urejena kakor Akademíja in Arisrótelov »Likêjon«, je s svojimi vodji vred obstajala do leta 260 n.št. in še dalje. Glavni stóiški nauki so bili: naravo ali vesolje v celoti nadzoruje razum (lógos), ki je enak bogu in se izraža v usodi (neizogibnost ali previdnost) ter vse, kar se zgodi, je v skladu z božanskim razumom. Zato je cilj modreca, ki to mišljenje sprejme, da živi v harmoniji z naravo in to je edina vrednota, ker se pač ni moglo zgoditi drugače. Vsaka druga šibkost (bolečina, revščina, smrt), namesto vrline, je nepomembna. Tak modrec je tudi hraber, ker ve, da bolečina in smrt ne pomenita nekega zla ter se zaveda, da ugodje ni vrednota. V materiji obstajajo štirje elementi: zemlja, zrak, ogenj in voda. Ogenj (najbližje božanskemu razumu) občasno použije vesolje, nato nastane novo vesolje in to se ponavlja v neskončnost. Vsak človek, ki ima v sebi to iskro božanskega ognja, je to pripeljalo do vesoljne enakosti med ljudmi (brez razlik med Grki in barbari, svobodnimi ljudmi in sužnji) in tako do vesoljne dobrote in pravičnosti. Nauk pa zagovarja tudi ločitev in neodvisnost od zunanjega sveta. Nasledniki filozofa Zénona (učenec Sfájros, Kleánt, Hrízip) so bili predstavniki »stare stóe«. V 2. in 1. stoletju pr.n.št. sta filozofa Panájtij in Pozejdónij predstavnika »srednje stóe«, ki zavrača nauk o občasnem zgorevanju vesolja in tudi misel, da je lahko le popoln modrec kreposten človek (krepostni so tudi tisti, ki stremijo k tej vrlini). V času rimskih cesarjev (v 1. stoletju n.št. in naprej) se stóiki posvečajo etičnim vprašanjem in nastaja t. im. »pozna stóa«, katere predstavniki so Séneka Mlajši, Kornút, Muzónij Ruf in Epiktét in najslavnejši stóik 2. stoletja n.št. cesar Mark Avrélij. V 3. stoletju n.št. pa je šola stóicizma počasi izumrla ter poniknila v zgodnjem krščanstvu.

55


KINIZEM (cinizem je preziranje družbenih in naravnih načel) in KINIKI (ciniki) So privrženci filozofske šole, ki so sledili načelom filozofov Antístena in Diógena iz Sinópe. Osnovno vodilo te šole je bilo, da lahko samozadostnost prinese zadovoljstvo v usodo življenja ter so ustvarili tip človeka, ki je pogosto postal tarča posmeha (potuje po svetu s palico v roki in oprtnikom na plečih kot berač). Prezirali so bogastvo, kulturne in naravne vrednote ter naznanjali povratek k preprostem življenju (tudi nesramnosti in predrznosti). Taki »kiniški berači« so se močno razmaknili v 1. in 2. stoletju n.št. in so obstajali vse do 6. stoletja. SKEPTICIZEM (dvomljenje, nezaupljivost) IN SKEPTIKI (dvomljivci) So bili grški filozofi, ki so dvomili v možnost spoznanja in osnovnega načina mišljenja (gr. skêpsis, »preudarjanje«). Prvo šolo skeptikov je ustanovil okrog 300 pr.n.št. v Aténah filozof Píron (Pýrrhon) iz Élide na Peloponézu. Potoval je z Aleksándrom Velikim v Indijo, kjer je delno spremenil svoje filozofske poglede in sklepal, da je spoznanje o resnični naravi stvari nedosegljivo. Pravilna pot je le, če se filozofi posvetijo »videzu stvari« (phainomena), »opustijo sodbo« (epoche) in se izogibajo navezanosti, s čemer bi dosegli »duševni mir« (ataraksijo). Njegovi učenci so bili Tímon iz Flíunta (3. stoletje pr.n.št.), Fílon iz Laríse (2./1. stoletje pr.n.št.; vodja aténske Akademíje v 1. stoletju pr.n.št.) in Navzifan iz Téosa Najbolj nazorno je skeptike prikazal grški zdravnik Sékst Empírik (pozno 2. stoletje n.št. , ki v treh knjigah »Píronove postavke« (Pyrrhoneioi kypotyposeis), zagovarja skeptike in napada dogmatsko filozofijo. SOFÍZEM (namerno ponarejanje resnice in prevzemanje napačnih sklepov) IN SOFÍSTI (lažni modrijani) Sofízem je formalno pravilen nauk, ki pa je v jedru nepravilen, varljiv in po navadi zavestno goljufiv sklep ali dokaz ter je izpeljan z nelogičnim sklepanjem ali nepravilno uporabo pojmov. Takšen nauk so širili grški filozofi iz 5. stoletja pr.n.št. (Protágora, Górgias, Hípias, Pródik), ki so kot plačani učitelji filozofije, državoznanstva in govorništva (retorike) potovali od mesta do mesta in učili, kako dokazati tudi najbolj paradoksne trditve, pa so jih imenovali tudi »lažni modrijani« (pa čeprav so težili k modrosti saj gr. beseda »sophistes« pomeni »učitelj modrosti«). Njihova modrost je obsegala matematiko, geografijo, znanost in jezikoslovje, vendar je bil njihov glavni namen naučiti bogate mladeniče, kako biti v življenju uspešen in tako so z njihovimi besedami povedano: »poučevali vrlino« (arete). Posebno v politiki je bila sposobnost prepričljivega dokazovanja bistvenega pomena, kar je v politiki prinašalo moč, slavo in bogastvo (filozof Górgias). Zato so bili sofísti zelo priljubljeni in si s tem nakopičili veliko bogastvo. Najbolj je tako mišljenje odgovarjalo Aténcem, saj so poudarjali posvetni uspeh in zagovarjali ideje, da je obramba nekega primera in ob tem zmaga odvisna bolj od veščine, ki se je da naučiti, kakor pa od pravičnosti primera (zelo dobro znano v slovenski politiki, op. p.). Med najbolj znanimi sofístičnimi filozofi so bili že prej omenjeni Górgias iz Leontínov, Protágora iz Abdêre, Pródik s Kéosa, Hípias iz Élide in Trazímah iz Halkédona; med njih pa sodi tudi govornik Antifónt, ki je pisal govore tudi za druge politike v Aténah (in je bil v oligarhični zaroti in vladavini »sveta štiristotih« leta 411 pr.n.št. obsojen na smrt).

56


Najbolj nevaren vpliv sofístov se je pokazal v politiki ob poznem 5. in 4. stoletju pr.n.št., kar je najbolj vidno v pojavu sposobnih, vendar ciničnih in brezobzirno samopašnih politikih. Na drugi strani pa so sofísti zaslužni za intelektualno spodbudo, ki se je najbolj pokazala pri Plátonovih dokazih in vzgojnih teorijah. SÓKRATIKI Bili so Sókratovi učenci, ki so poskušali doseči, da bi se ljudje zavedli lastnega bistva, duše. Ljudje naj bi se zavedli lastne nevednosti (aporetika), kar je Sókrat imenoval »babištvo« (majevtika). Razpravljali so o pomenu pravilnega življenja, ki ga vodi notranji, božji glas (demon). Iz njegove šole so izšli filozofi Aristíp, Antísten, Evklíd iz Mégare in najbolj znan med njimi, Pláton.

GRŠKI FILOZOFI (philosophós) A ALEKSÁNDER iz AFRODÍZIJADE (Alexándros Aphrodísios, deloval ok. 200 n.št.): najpomembnejši antični učitelj, grški filozof (sofist) in komentator grškega filozofa Aristótela, katerega komentarjev (empirična razlaga, sloneč na izkušnjah) se je ohranilo zelo malo. Učil je v peripatetični (privrženci Aristótelove filozofije) šoli v Aténah. Kasneje (v srednjem veku) so bili to zagovorniki filozofske smeri, ki je zanikala nesmrtnost človeške duše (v renesansi imenovani »aleksándristi«). ALKIDAMÁNT (Alkidámas, živel v začetku 4. stoletja pr.n.št.): grški filozof, sofist (možje, ki so težili k modrosti; gr. sophistes, »učitelj modrosti«) in govornik iz Élee v Ajóliji. Bil je Górgijev (sofist) učenec in privrženec ter Izókratov (aténski govornik) nasprotnik. Ohranilo se je njegovo delo »O sofistih« (Peri sophiston), kjer razpravlja o prednostih improviziranega govora v nasprotju z vnaprej pripravljenim govorom. ALKMÁJON (Alkmaión, ok. 570 – 500 pr.n.št.): grški filozof in zdravnik iz Krótona v južni Italiji. Bil je Pitágorov učenec, ki je poglobil njegov »nauk o nasprotjih« in je pojmoval možgane kot osrednji čutni organ. Verjetno je bil tudi prvi, ki je seciral oko. ANAKSÁGORA (Anaxagóras, ok. 500 – 428 pr.n.št.): grški filozof iz Klazoména (Klizomenai) v Jóniji in prvi filozof in naravoslovec, ki je živel v Aténah med leti 480 – 430 pr.n.št. Bil je Pêriklejev prijatelj (aténski državnik) in mentor in ker je bil obtožen brezboštva (govoril je, da je Sonce le žareča kamnita gmota) je zbežal v mesto Lámpsak (Lampsakos v Mizíji na severozahodu Male Azije), kjer je ustanovil šolo. Njegov »svet« je bil sestavljen iz neskončnega števila nespremenljivih pradelcev, »semen« (spermata, kasneje homeomerije), kjer stvari nastajajo ob spajanju teh delcev, pri ločevanju pa stvari izginjajo. Vse skupaj pa ureja »duh« (nus), ki mu je gonilna sila »um« (nous), kateri je sam ločen in se ne meša, vseprisoten in večen. Urejevalno načelo je torej »duh«, ki ga je Anakságora prvič v zgodovini filozofije razlikoval od »snovi«. Fragmente njegovega dela »O naravi« ( Peri physeos) je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946). ANTIFÓNT (Antiphón, živel je ob koncu 5. stoletja pr.n.št.): grški filozof (stóik), o katerem ne vemo skoraj nič. Zavzemal se je za enakopravnost vseh ljudi. Nekaj odlomkov njegovega

57


dela »Eléteja« (Alétheia), ki govori o pravu, se je ohranilo na papirusih. Odvračal je vero v posmrtno življenje, vendar le razmišljal o kratkosti življenja. Imel je dokaj pesimistični življenjski nazor. Povezal je matematično in fizično stroko in poskušal rešiti problem ploščine kroga (krožnice). ANTÍSTEN (Antisthénes, ok. 444 – 360 pr.n.št.): grški filozof iz Atén in Sókratov učenec, ki pa se je močno razlikoval od svojega naslednika Plátona, saj je zavračal njegov »nauk o idejah«. Bil je ustanovitelj šole kinikov in vplival na njenega znanega predstavnika Diýgena iz Sinope, ki je po njegovem vzdevku kyon (pes) dobila šola naziv Kýnosarg. Njegova vrednota je bila »vrlina« in je predaval o popolni neodvisnosti od vseh užitkov, pa tudi od vseh zunanjih navad in kulture nasploh (avtarhija ali samozadostnost, ki je življenjski ideal stóikov in kinikov-cinikov ali drugače: stóični filozof »sam sebi zadostuje« in ne potrebuje nič od zunanjega sveta). Zanj je bil ideal življenje grškega junaka Hêrakleja, saj je krepost praktična odlika, ki se je lahko naučiš. Enkrat pridobljeno spoznanje kreposti, uči Antísten, ne more biti izgubljeno in tako moder mož ne more ravnati nespametno. Ukvarjal se je tudi s književnostjo, jezikoslovjem in dialektiko, vendar se njegovo pisánje ni ohranilo. APOLÓNIJ iz TIÁNE (Apollónios Tyános, živel v 1. stoletju n.št.): grški filozof in novopitágorejec, potujoči učitelj in mistik, ki si je s čudodelno močjo pridobil tolikšno slavo, da so ga častili po božje. Napisal je Pitágorov življenjepis, vendar se je le malo tega ohranilo. ARHÍTAS (Archýtas, deloval ok. 400 pr.n.št.): najpomembnejši pitágorejski grški filozof in matematik iz Taránta (Taranto, danes Tarént) v Italiji, ki se je zanimal za glasbo in mehaniko ter je bil Plátonov prijatelj. Kot vojaški poveljnik je vojsko svojega mesta večkrat popeljal na uspešne bojne pohode. Pripisujejo mu izum vijaka, škripca in klopotca, v geometriji pa je rešil problem razmerij med stranicami dveh kock, od katerih ima ena dvakrat večjo prostornino od druge. Nekaj fragmentov njegovih del je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946). ARISTÍP (Arístippos, ok. 435 – 355 pr.n.št.): grški filozof iz Kiréne, Sókratov učenec in utemeljitelj kirénske hedonistične (hedone so užitki; hedonizem: sreča in čutno uživanje je v etiki najvišji smoter in smisel življenja; čutno uživanje ali ugodje) filozofske šole, ki je razvila etiko uživanja in ugodja. Njegova dela se niso ohranila in nekateri menijo, da ni bil on ustanovitelj šole, ampak njegov vnuk Aristíp Mlajši. ARISTÓKSEN (Aristóksenos, ok. 354 – 300 pr.n.št.): grški filozof in glasbeni teoretik iz Taránta (Taranto, danes Tarént) v Italiji. Bil je Aristótelov učenec, ki pa ga Aristótel ni imenoval za svojega naslednika v vodenju Likêjona, ampak se je odločil v korist Teofrásta (filozof iz Éreza na Lézbosu). Zaslovel je po delih o ritmih in harmoniji v glasbi, predvsem je znana njegova teorija o harmoniji »Prvine harmonije« (Harmonika stoicheia). Zanimala ga je tudi etična in vzgojna vrednost glasbe. ARISTÓTEL (Aristotéles, 384 – 322 pr.n.št.): grški filozof in naravoslovec iz Stagíra na Halkídiki, je bil poleg Plátona največji antični mislec in kritik Plátonovega nauka o idejah. Pláton je umestil ideje v kraljestvo, ki je zunaj prostora in časa, Aristótel pa je dokazoval, da ideje in zakoni stvari ne morejo biti zunaj tega, česar bistvo so. To nasprotovanje med plátonskim idealizmom in aristótelskim realizmom, je zaznamovalo vso poznejšo filozofijo. Med letoma 342 do 336 pr.n.št. je bil vzgojitelj Aleksándra Makedonskega, v Aténah pa je ustanovil svojo lastno šolo »Likêjon«, ki se je imenovala tudi »peripatetična šola« (gr. peripatos je »pokrito sprehajališče«, kakor se je imenovala šolska stavba s sprehajališčem). Po Aleksándrovi smrti so ga obtožili brezboštva, pa je zbežal na Halkídiko, kjer je tudi umrl. Večina njegovih del (400 spisov) so osnutki predavanj, razvrščanje in izdajanje del pa je bilo delo njegovih učencev. Vse njegovo delo se deli na več delov ali »spisov«:

58


1.: «logični spisi« (šest jih je združenih v »Organon«), ki obravnavajo temeljne pojme in pravila pravilnega oblikovanja sodb in pravilno sklepanje in s tem je bil utemeljitelj znanstvene logike; 2.: «spisi splošno filozofske vsebine« (14 knjig; »prva filozofija«), kjer je raziskoval načela vseh stvari: snov, materijo, formo, smoter in vzrok delovanja in kjer je prišel do spoznanja, da je najvišje načelo mišljenja in biti, načelo neprotislovnosti; 3.: «naravoslovni spisi«: a)«Fizika«, gr. Physike akroasis, lat. Physica; b)«O nebesu«, gr. Peri ouranou, lat. De caelo; c) »O nastajanju in preminevanju«, gr. Peri geneseos kai phthoras, lat. De generatione et corruptione; d) »Meteorologija«, gr. Meteorologika, lat. Meteorologica; e) »Nauk o živalstvu« v 9 knjigah, gr. Peri zoion morion, Peri zoion geneseos, Peri zoion poreias, Peri zoion kineseos; f) »O duši« v 3 knjigah, gr. Peri psyches, lat. De anima; g) »Kratka dela o naravi«, lat Parva naturalia, ki obravnavajo temeljne pojme prostora, časa in gibanja; prvine in smotrnosti narave; vsebujejo pa tudi nauk »O duši« (Peri psyches; lat. De anima), kot načelu vsega živega. 4.: «spisi o etiki in politiki«, kamor sodita dve razpravi: »Nikomahova« (Ethika Nikomacheia) in »Evdemova etika« (Ethika Eudemeia) in se je od 158 ustav pólisov ohranila le »Aténska ustava« (Athenaíon politeía). 5.: «spisi o retoriki in poetiki«; »Retorika« (Rhetorika) govori o tem, kako sestaviti dober govor; v »Poetiki« (Peri poietikês, lat. Poetica) pa je zapisana razprava o pesništvu, kjer analizira predvsem tragedijo in estetiko. Imel je izredno močan vpliv na poznejše generacije filozofov in znanstvenikov, tako s spodbudo k razmišljanju kot z raziskovalnimi sredstvi in tudi dejanskimi prispevki k znanju. Njegovo delo je do podrobnosti obdelano v Leksikonu: Antika (CZ, Ljubljana 1998 na str.: 54 – 58) in na kratko v Velikem splošnem leksikonu (DZS, Ljubljana 1997,1. knjiga A – C na str.: 207/208). V slovenščino je Kajetan Gantar prevedel »Poetiko« (leta 1959, dopolnjena izdaja leta 1982) in »Nikomahovo etiko« (leta 1964); Valentin Kalan pa je prevedel razpravo »O duši« (leta 1993). B BIÁNT (BÍAS, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški filozof in državnik, ki je deloval v mestu Priéni v Mali Aziji in je bil znan kot moder razsodnik. Bil je eden od »sedmih modrih« in je znan njegov rek: »Nevrednega ne hvali zaradi bogastva!« (pa nam je ta navada »zlezla pod kožo« in je skorajda že nekaj popolnoma vsakdanjega, op. p.). BÍON BORISTENÍT (Bíon Borysthenítes, ok. 325 – 246 pr.n.št.): grški filozof iz Ólbije v Skítiji blizu ustja reke Boristén (Borysthénes, danes Dnjeper). Študiral je v raznih šolah v Aténah vendar se je najbolj približal kinikom (cinikom), s katerimi je delil duhovitost in odpor do uradnih ustanov. Večinoma je potoval in se preživljal s predavanji in poučevanjem ter je ostro napadal človeške napake in slabosti. Ohranjeni so dolgi fragmenti njegovih del. D DAMÁSKIJ (Damáskios: ok. 458 – 533 n.št.): grški filozof in novoplátonist, ki je bil zadnji vodja Plátonove Akademíje v Aténah, katero je dal leta 529 n.št. zapreti cesar Justiniján. Za njega pojmovno mišljenje ni zadostna pot do objektivnega spoznanja; približati se ji je mogoče le prek mistike in z intuicijo. DÁMON: pitágorejski grški filozof iz Sirakúz na Sicíliji, ki je prijateljeval s Pítijem (Pythías). Pítij je bil obsojen na smrt, vendar je iz Sirakúz odšel uredit svoje posle, za jamstvo pa pustil Dámona in se še pravočasno vrnil ter tako odrešil prijatelja. Tiran je bil tako prevzet nad njunim prijateljstvom, da je zločinca pomilostil.

59


DÁMON (živel v 5. stoletju pr.n.št.): aténski sofist (možje, ki so težili k modrosti) in glasbenik, Sókratov učitelj in Périklejev prijatelj. DEMÉTRIJ (Demétrios, ok. 350 – 283 pr.n.št.): aténski filozof in državnik iz Falêrona (aténsko pristanišče), ki je bil na strani Makedoncev in se zavzemal za Kasándra (sin makedonskega vojskovodje Antípatra, ki je Aleksándru Makedonskemu pomagal zasesti prestol po smrti Filipa II.). Po predaji grških mest vojskovodju Kasándru leta 318 pr.n.št. je postal Demétrij za 10 let aténski upravitelj. Ko pa je leta 307 pr.n.št. Makedonec Demétrij Poliórket zasedel Aténe, se je odpravil v pregnanstvo in se pridružil egíptovskemu kralju Ptolemáju I. Soterju v Aleksándriji. V Aténah je študiral filozofijo in je verjetno Ptolemáju svetoval pri ustanavljanju Aleksándrinske knjižnice in Muzêjona. Njegova zasluga je, da je obe ustanovi usmeril v »peripatetičnem« duhu (privrženec Aristótelove filozofske šole – predavanje s sprehajanjem med učenci). Bil je izvrsten govornik in pisec učenih del, ki pa se niso ohranila. DEMÓKRIT (Demókritos, ok. 460 – 357 pr.n.št.): grški filozof iz Abdêre v Trákiji, ki je skupaj z Levkípom utemeljil grško teorijo o atomih. Veliko je potoval po Aziji, vendar ga filozofi redko omenjajo, istočasno pa so se ohranili le redki odlomki njegovih del o naravoslovju, matematiki, mehaniki, slovnici, glasbi in filozofiji. V nasprotju s predhodniki, eleátskimi filozofi, je odgovor atomistov, da tudi »ničnost« obstaja in je resnična ter ločuje predele »tega, kar obstaja« od drugih predelov. »To, kar obstaja« je nedeljivo in nespremenljivo, vendar v obliki majhnih nedeljivih trdnih teles (atomov, ki jih ni moč deliti), ki se med seboj ločijo samo po obliki in velikosti in se lahko poljubno gibljejo v neomejenem »ničnem« prostoru, to je po »praznini«. Vsi svetovi so tako nastali po naključju trka atomov, kar je povzročilo krožno gibanje, v katerem so atomi vezani drug na drugega,… Tudi vse kvalitete, kot so barva, vonj in okus, je mogoče pojasniti le z raznovrstnostjo atomov in njihovim gibanjem,…Tudi Bogovi, če so že obstajali, so bitja, ki so nastala in bodo nekoč izumrla, pa čeprav prekašajo po vsemogočnosti človeški rod,… V razpravi »O veselju« (Peri euthymies) Demókrit trdi, da lahko veselje dosežemo tako, da atome, ki sestavljajo dušo zaščitimo pred nasilnimi motnjami in s tem je prvič izrazil misel, da si morajo ljudje prizadevati za srečo, ki izvira iz umirjenosti uma, kateri temelji na vrednosti snovne podlage življenja,… Vse dobro, srečo, mir in vedrino duše, je mogoče doseči predvsem z zmernim življenjem,… V spoznavni teoriji je bil začetnik teorije odraza (izraža doživetje). Njegova naslednika Epikúr in Lukrécij nista prevzela njegove atomistične teorije o snovi in ga skupaj z drugimi prikazujeta kot »nasmejanega filozofa«, ki ob hrušču in trušču človeškega življenja ne zmore zadržati smeha. DEMÓNAKS (Demónax, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški kiniški filozof (cinik) iz Cípra, ki je znan po življenjepisu, katerega pa navsezadnje pripisujejo grškemu piscu Lukijánu. DIKAJÁRH (Dikaíarchos, živel v 3./2. stoletje pr.n.št.): grški filozof iz Mesáne na Sicíliji, ki je bil Aristótelov učenec. Njegova dela o grških piscih, filozofih, politiki ter zemljepisu so se v večini izgubila. Najpomembnejše njegovo delo je »Življenje v Grčiji« ( Bios Hellados), ki je bilo neke vrste obča zgodovina neke kulture od »zlate dobe« pa do Dikajárhovih dni in vsebujejo tudi opis do takrat znanega sveta. DIÓGEN (Diogénes, ok. 412 – 323 pr.n.št.): grški kiniški filozof iz Sinópe (Sinop ob južni obali Črnega morja) v Mali Aziji. Bil je najpomembnejši predstavnik kiniške filozofske šole in ga prikazujejo kot ostrega in posmehljivega kritika družbenih norm takratnega časa. Utelešal je ideal skromnosti, odrekanju vsemu imetju in samozadostnosti (avtarkije), kar je ponazoril s svojim načinom življenja (menda je živel v sodu). Vse to je dosegel s telesno in duhovno samodisciplino in izgubo običajnega občutka sramu. Zaradi teh značilnosti so mu dali vzdevek »pes«. DÍON HRIZÓSTOM (Díon Kokkeïanós, tudi Díon Chrysóstomos, »zlatoust«, ok. 40 – 111 n.št.): grški filozof kiniško – stóiške šole in govornik iz Pruze (Prusa, danes Bursa) v Bitíniji.

60


Ohranjenih je 78 njegovih govorov, ki so odkrito politični in prikazujejo resnične politične razmere v Bitíniji (pomembno kulturno-zgodovinsko pričevanje) ter delo »Gramatika« (Techne grammatike), grška slovnica, ki je bila skozi stoletja splošno veljavni učbenik. Pod njenim vplivom je nastala latinska slovnica in prek nje tudi večina sodobnih evropskih slovnic. V njegovi filozofiji se odražajo starodobne vrednote častivrednosti in usmiljenja do sočloveka, v govorih pa je spoznana podoba njegovega življenj in časa, v katerem je živel. E EMPÉDOKLES (Empedoklês, ok. 495 – 435 pr.n.št.): grški predsókratijski filozof, državnik, zdravnik, mistik in čudodelnik iz Akragánta (danes Agrigento) na Sicíliji (po legendi je napravil samomor na vulkanu Étni), ki je utemeljil nauk o štirih neminljivih prasnoveh: ogenj, zrak, voda in zemlja. Z njihovim spajanjem in ločevanjem nastajajo in minevajo vse stvari, ob čemer jih združuje ljubezen, ločuje pa sovraštvo. Zato se tudi univerzum (vesolje) v kozmičnih ciklusih povezuje, potem pa razgrajuje. Empédokles trdi, da je dosegel to stanje in postal nesmrtni bog. Bil je zagovornik preseljevanja duš in iz tega je izpeljeval prepoved o ubijanju živali in uživanju mesa. EPIKÚR (Epíkouros, 341 – 271 pr.n.št.): helenistični filozof iz Sámosa in ustanovitelj epikuréjske filozofske šole v Aténah. Občudoval je Demokrítovo atomistično filozofijo in osnoval svoje lastne filozofske krožke v Mitiléni na Lésbosu in Lámpsaku na severozahodu Male Azije. Učil je, da bi le z umirjenlm življenjem dosegli srečo, neustrašnost pred bogovi in smrtjo, pa tudi trdnost duše. Od njega prihaja tudi pojmovanje o hlepenju po užitkih in tako »epikúrejec« pomeni »uživača«, saj se pri njem zadovoljstvo enači z dobrim. Vse to je opisal v svojem velikem delu v 37 knjigah »O naravi« ( Peri physeos), ki pa so v večini zogleneli v vili pri Herkuláneu (izbruh vulkana Vezuva leta 79 n.št. (24. avgust). EVKLÍD (Eukleídes, ok. 450 – 380 pr.n.št.): grški filozof, ki je bil rojen v Mégari ob Koríntski ožini in Sókratov učenec, ki je bil navzoč ob njegovi smrti. Bil je ustanovitelj »mégarske« filozofske šole v duhu izročila »eleátov« (ustanovitelj šole filozof Parménid iz Élee v južni Italiji, ki je verjel, da je »to, kar obstaja« bistvena stvar vesolja, enotna, nedeljiva in nespremenljiva). Njegova šola se je ukvarjala predvsem s vprašanji logike in logičnih paradoksov (nasprotij, tudi s pametjo ali splošnim mnenjem). F FÁJDON (Phaídon, živel ok. 400 pr.n.št.): grški filozof iz Élide (na severovzhodu Peloponéza), ki je verjetno prišel v Aténe kot suženj in so ga kasneje osvobodili. Bil je ustanovitelj filozofske šole v Élidi in Sókratov najboljši učenec. Filozof Pláton je po njem napisal dialog »Fájdon« (Phaídon), ki govori o zadnjih Sókratovih urah. Po učiteljevi smrti se je vrnil v Élido. »Fajdón« (Plátonov dialog) je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v knjigi »Poslednji dnevi Sókrata« (leta 1955), »Dialog« pa je izšel tudi v priredbi Kajetana Gantarja (leta 1967). FÍLON iz LARÍSE (Phílon, ok. 159 – 80 pr.n.št.): grški filozof, skeptik (kot pred njim Karnéad iz Kiréne) iz Laríse, ki je bil leta 109 pr.n.št. Klejtomáhov naslednik v vodstvu Nove Akademíje v Aténah. Leta 88 pr.n.št. se je mudil v Rimu, kjer je bil Cíceronov učitelj. FÍLON JUDÁJ, tudi FÍLON ALEKSANDRÍJSKI (Phílon; lat. Philon Iudaeus, ok. 30 pr.n.št. – 45 n.št.): grško-judovski filozof religije in teolog iz Aleksndríje, ki se je udeležil poslanstva v Rim leta 39/40 n.št. s prošnjo, da bi Jude razrešili dolžnosti čaščenja cesarja (Kalígula), kar pa ni uspelo. Fílon je razlagal pojem bistva ali razuma (»lógosa«, vesoljska zakonitost ali božji razum) kot posrednika med Bogom in Svetom. Po verskem nazoru je bil eklektik (človek, ki zbira nauke ali misli iz raznih strani), kjer je ob interpretaciji Svetega pisma našel v Stari zavezi dobršen del grške filozofije in je v etiki bil blizu stóikom.

61


FILOSTRÁT (Philostrátos, 2. in 3. stoletje n.št.): imena štirih grških filozofov (sofistov), katerih dela so med seboj precej pomešana. Znani so njihovi pomembnejši spisi: »Podobe«, »Življenje Apolónija iz Tiáne« in »Življenjepisi sofistov«. G GÓRGIAS (Gorgías, ok. 480 – 380 pr.n.št.), tudi GÓRGIJA: grški filozof (sofist) in govornik iz Leontínov (Leontinoi) na Sicíliji. Poučeval je govorništvo, saj je bil uglajen, poetičen in učinkovit v izražanju. Ob njegovem govoru v Aténah (kot poslanec odprave iz svojega rojstnega mesta) leta 427 pr.n.št., je poslušalcem »zastajala sapa«, iz v njegovih ohranjenih govorih (Helenes enkomion in Hyper Palamedous apologia) pa se vidi njegova bistroumnost, saj je bil govor uravnotežen z besednimi igrami. V spisu »O naravi ali o nebivajočem« je nasprotoval eleátskemu pojmovanju biti in zaznavanja. Prekrižaril je celo Grčijo in v visoki starosti umrl v Larísi v Tesáliji. H HERAKLÍT (Herákleitos, ok. 540 – 480 pr.n.št.): grški filozof iz Éfeza je izviral iz kraljevske družine, vendar je prestol prepustil bratu. Bil je ljudomrznež in se je norčeval iz modrosti (predvsem Homêrju, Hezíodu, Arhílohu, Hekatáju, Ksenófanu, Pitágori). Baje je napisal knjigo »O naravi« (Peri physeos), vendar ohranjeni fragmenti kažejo na zbirko paradoksnih aforizmov (protislovnih domislic), ki so jih tudi Grki težko tolmačili in tako se ga je prijel vzdevek »Temačni« (Skoteinos). Bil je prepričan, da se ne moreš zanesti na zunanji videz stvari, vendar si je vseeno mogoče pridobiti nekakšno znanje. Verjame, da modrost leži v razumevanju in odvisnosti od ravnotežja med nasprotji, pa se zato vse stvari vedno spreminjajo ali po njegovem, »vse teče« (panta rhei). Po njegovem je osnova univerzuma čisti ogenj, ki se venomer neti in gasi ter tako nastajata morje in zemlja in tudi duše so sestavni del ognja ter se po smrti duše krepostnikov pridružijo kozmičnemu ognju. Heraklíta so Rimljani razglasili za »vekajočega filozofa«, ki ga pogled na človeško življenje spravlja v jok (v nasprotju z »nasmejanim filozofom« Demókritom). Izbor njegovih del je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946), v celoti pa so izšla v prevodu Francija Zoreta z naslovom »Fragmenti« (leta 1992). HÍPIAS (Hippiás, živel ok. 400 pr.n.št.): grški sofist iz Élide, katerega znanje je segalo na področja gramatike, filozofije, poezije, matematike in astronomije. Upodobljen je bil v Plátonovih dialogih »Hípias mlajši« in »Hípias večji«. Sestavljal je tudi sezname zmagovalcev na olímpijskih igrah. Prvi je tudi opozarjal na protislovje med državnim zakonom in človeškim naravnim pravom (podobnega bi rabili za »bistre glave« v državni upravi tudi pri nas, op. p.). HRIZÍP (Chrýsippos, ok. 280 – 205 pr.n.št.): grški stóiški filozof iz Sólov v Kilíkiji in velja za drugega ustanovitelja stóične šole, ki je branil stóični nauk pred skeptičnimi ugovori (skeptik Arkeziláj) iz Akademíje. Poleg filozofa Aristótela je bil najpomembnejši predstavnik antične logike. J JÁMBLIH (Iámblichos, umrl ok. 330 n.št.): novoplátonistični grški filozof iz Sírije, ki se je zanimal za magijo ter je študiral v Rimu in na Sicíliji ter je v Síriji ustanovil svojo šolo. V zvezi z magičnimi in okultnimi prvinami je nadaljeval Plotínovo (mistik in asket ter največji grški filozof pozne antike - novoplátonist) metafizično spekulativno smer. Ohranjeni so njegovi spisi »Spodbuda k filozofiji« (Protreptikos logos), »O pitágorejstvu« (Synagoge ton Pythagoreion dogmaton) in spis zagovora »O obredni magiji« (lat. De mysteriis), kar je poučna osvetlitev praznoverja v 4. stoletju n.št.

62


K KARNÉAD (Karneádes, ok. 214 – 129 pr.n.št.): grški filozof (skeptik) iz Kiréne v severni Afriki, ki je predsedoval aténski Akademíji in pomeni obrat v razvoju skepticizma ter se ukvarja z verjetnostno teorijo. Leta 155 pr.n.št. je bil v Rimu diplomatski odposlanec in predavatelj, kjer je najprej hvalil pravičnost, v drugem predavanju pa je dokazoval, da pravičnost ni vrlina, ampak zaseben dogovor, ki je potreben za ohranitev družbe. Verjel je, da zanesljivega védenja ni in da čutni vtisi nimajo kakšnih posebnih značilnosti. Napadal je stóiške dogme in razkril njihovo neverjetnost in pogosto majave dokaze, na katerih so dogme temeljile. Marsikateri stóik je ob njegovi kritiki preoblikoval svojo teorijo. Bil je neke vrste zmeren skeptik. KÉBES (živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pitágorejski filozof in Sókratov prijatelj iz Téb. Bil je eden od tistih, ki so bili pripravljeni pomagati Sókratu pobegniti iz zapora. KLEÁNT (Kleánthes, ok. 331 – 232 pr.n.št.): grški filozof iz Ásosa v Troádi v Mali Aziji in naslednik utemeljitelja stóicizma, Zénona. Bil je na čelu filozofske šole od leta 261 in je Zénonovo pravilo, »živi skladno«, opredelil kot »živi skladno z naravo«. Poudarjal je nesebičnost, kajti če pomagaš bližnjemu zato, da boš imel od tega lastno korist, je enako, kot bi hranil živino zato, da jo boš kasneje lahko pojedel. Njegov stóicizem je bil prežet z religioznostjo, saj je ohranjenih 38 njegovih heksametrov himne Zévsu, kjer je bog predstavljen kot duh, ki prežema vesolje, mu vlada, ljudje pa so edina živa bitja, ki so mu podobna. Njegov stóiški pogled izraža voljo popolnega boga in da človeku, ki to dejstvo sprejme, prinaša duševni mir. KLEJTOMÁH (Kleitomáchos, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški filozof »nove Akademíje«, ki je bil po rodu Kartažán. V svojem jeziku se je imenoval Házdrubal in je bil nedvomno Karnéadov učenec. KRÁNTOR (335 – 275 pr.n.št.): grški filozof iz Sólov v Kilíkiji je bil član aténske Akademíje in je napisal komentar k Plátonovem dialogu »Timaj«. Kasnejši pisci pa so občudovali njegovo delo »O bolečini« (Peri penthous), ki ga je uporabil kot vzor tudi Cíceron ob smrti ljubljene hčere Túlije. KRÁTES iz TÉB (360 – 280 pr.n.št.): grški kiniški (ciniki so bili velikokrat tarče posmeha) filozof iz Téb, ki se je z vsem srcem oprijel duha kinikov. Bil je učenec kiniškega filozofa Diógena iz Sinópe in učitelj filozofa Zénona Mlajšega iz Kitióna na Cípru. Odrekel se je svojemu velikemu bogastvu, se omejil na najnujnejše potrebe in dosegel visoko stopnjo samozadostnosti. Hči iz bogate družine, Hipárhija, je domačim (staršem) zagrozila s samomorom, če ji ne bodo dovolili živeti z njim. KRÁTES (umrl med letoma 268 in 265 pr.n.št.): grški filozof iz Atén, ki je postal po smrti filozofa Polémona leta 270 pr.n.št., vodja aténske Akademíje. KRÁTES (deloval v 2. stoletju pr.n.št.): grški filozof in slovničar iz Málosa v Kilíkiji, ki je deloval v Pêrgamonu in od leta 169 pr.n.št. tudi v Rimu, kjer je predaval, saj je imel dovolj časa za razlego svojih načel, ker si je zlomil nogo, ko je padel v Veliko kloako (Cloaca Maxima; glej: Grški pisci; str.: 19). KRÁTIL (Kratýlos, živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.): grški filozof Heraklítove šole in Plátonov prijatelj ter je bil utemeljitelj teorije, da ni mogoča nobena resnična izjava, ker na svetu ni nič trajnega, ampak se vse nenehno spreminja. Skupaj s Sókratom ugotavljata, da so vse besede v vseh jezikih po naravi prikladne stvarem, ki jih opisujejo. Vendar so prav v jeziku tudi elementi naključja, načrta in dogovora. V slovenščino je delo prevedel Marijan Tavčar z naslovom »Kratilos ali o pravilnosti imen« (leta 1980). KRITOLÁJ (Kritólaos, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški filozof in vodja filozofske šole peripatetikov (privrženec Aristótelove šole, ki se je med predavanji sprehajal med učenci v

63


liceju - Likêion) v Aténah. Bil je kritičen do govorništva, vendar je priznaval izjemne kvalitete govornika Demóstena. KSENÓFAN (Xenophánes, ok. 570 – 475/470 pr.n.št.): grški filozof in pesnik iz Kolofóna v Jóniji v Mali Aziji, ki je veliko potoval, predvsem po Sicíliji (glej: Grški pisci; str.: 16). KSENOKRÁT (Xenokrátes, 396 – 314 pr.n.št.): grški filozof iz Halkédona (Chalkédon, danes Kadiköy v Turčiji) ob azijski strani Bóspora in vodja atènske Akademíje v letih 339 – 314 pr.n.št. Filozofijo je razdelil na logiko, fiziko in etiko, vendar je abstraktna načela in prvine istovetil z bogovi. Pomembno je bilo njegovo razlikovanje »demonov« na dobre in zle in velja za utemeljitelja platonízma. M MENÍP (Ménippos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški filozof kinik iz Gadáre v Síriji, ki je smešil neumnosti ljudi in filozofov v resnobno-komičnem slogu ali moralističnih satirah, predvsem v mešanici proze in verzov (menipéjska satira). V latinščini sta ga posnemala najbolj »učen Rimljan« Terencij Váron v »Menipéjskih satirah« (Saturae Menippeae) in grški pisec Lukiján v »Pomenkih bogov« (Theon dialogoi), kjer se norčuje iz različnih grških mitov (rojstvo Aténe, Venere,…). N NAVZIFÁN (Nausiphánes, živel ok. 325 pr.n.št.): grški filozof iz Téosa (tudi Teus) ob maloazijski obali v Lídiji. Bil je učenec filozofa (skeptika) Pírona ter pristaš Demókritove »teorije o atomih«. Njegov učenec je bil tudi filozof Epikúr s Sámosa, vendar z njim ni bil zadovoljen, ker ga je očitno zlorabljal v svojih spisih (danes »moderno« ob pridobivanju akademskih naslovov, op .p.). Trdil je, da je študij naravne filozofije (fizika) osnova za preučevanje retorike ali politike ter meni, da je »naravna filozofija najboljši govornik«. Filozof Epikúr mu je pripisoval popolno neobčutljivost do znanja ob »pravem času« in s »pravo mero« med predavanjem (učenjem). P PANÁJTIJ (Panaítios, ok. 185 – 109 pr.n.št.): grški stóiški filozof iz Ródosa, ki je leta 144 pr.n.št. odšel v Rim, kjer se je priključil krogu vojaškega in političnega vodja Publija Scípiona Emilijana in ga spremljal na poslanstvu v Egipt in v Azijo. Po letu 138 pr.n.št. je čas preživljal med Rimom in Aténami in leta 129 pr.n.št. nasledil pesnika Antípatra iz Sidóna na čelu stóiške šole v Aténah. Stóiško etiko je prikrojil tako, da je ustrezala rimskim idealom in pojmovanjem vrline (velikodušnost in dobrohotnost), prava in države ter s tem ustvaril pojem humanosti. Njegovo najpomembnejše delo je bilo »O dolžnosti« (Peri ton kathekontos). PARMÉNID (Parmenídes, ok. 515 – 450 pr.n.št.): grški filozof iz Élee v jugovzhodni Italiji (grška kolonija, ki jo je leta 540 pr.n.št. ustanovila jónska Fokája), ki je v mesto vpeljal zakonitosti, vendar se je kot učenec eleátskega filozofa Ksenófana raje družil s pitagoréjci. V Aténah je spoznal Sókrata in bil eden od njegovih sogovornikov. Bil je utemeljitelj ontologije (nauk o bitju na osnovnih načelih vsega, kar objektivno obstaja) in zagovarjal nauk, da obstaja le ena, nujna, nespremenljiva bit, ki jo je mogoče dojeti le z umom. Njegov svet obstaja le v gibanju in spreminjanju, ki ga je mogoče zaznati le s čutili in tako je (po Parménidu) svet nastal z Érosom iz mešanice obeh prapočel: luči (ognjenega, delujočega) in teme (težkega, trpnega, zemlje). Ohranjenih je 155 verzov in citatov filozofske pesnitve »O naravi« (Peri physeos). Pesnitev vsebuje uvod ter nauk o resnici in nauk o videzu. Njegovi nauki so v nasprotju z izkušnjami in zdravo pametjo in je dokazal, da je vprašljivo celo tisto, v kar ljudje verjamejo kot temeljno resnico (oh, tako značilno za slovensko politiko, op. p.). V slovenščino je odlomke Parménidovih naukov prevedel Anton Sovrè v knjigi z naslovom »Predsokratiki« (leta 1946).

64


PÍRON (Pýrrhon, ok. 365 – 270 pr.n.št.): grški filozof iz Élide na Peloponézu, ki je ok. leta 300 pr.n.št. ustanovil šolo skeptikov v Aténah (filozofi, ki so dvomili o možnosti spoznanja in osnovnem načelu mišljenja), kjer so osnova načela, ki so jih najbolj izražali sofisti. Učil je, da stvari ni mogoče spoznati in tako se naj modreci vzdržujejo vsake sodbe. Njegov ideal je bila ravnodušnost (ataraksija). PLÁTON (427 – 347 pr.n.št.): grški filozof in utemeljitelj filozofskega idealizma in eden največjih grških piscev. Rodil se je v Aténah, v odlični družini (izhaja iz rodu kralja Kódrosa). Začel je kot tragiški pesnik, postal Sókratov učenec ter je po prihodu iz potovanja po Sicíliji in južni Italiji v Aténah na Akademíji ustanovil filozofsko šolo. Njegovi spisi imajo večinoma obliko dialoga in so v celoti ohranjeni. Obsojal je vladavino tiranov (zločine), Sókratovo obsodbo in je bil prepričan, da za mesta (pólise) ni upanja dokler filozofi ne bodo postali vladarji ali pa vladarji filozofi. Njegova dela (v večini dialogi) delimo na zgodnja dela: »Apologija«; »Kríton«; »Íon«; »Evtífron« (Euthyphron); »Hipias mlajši« (Hippias elatton); »Láhes« (Laches): »Harmíd« (Charmides); »Lízis« (Lysis); »Protágora« (Protagoras); dela v obdobju razvoja so predvsem dialogi: »Górgias«; »Evtidém« (Euthydemos); »Krátil« (Kratylos); »Ménon«; »Meneksen« (Menexenos) in »Država« (Politeia) 1. knjiga; dela v obdobju zrelosti: »Simpózij« (Symposion); »Fájdon« (Phaidon); »Država« (Politeia) 2. – 10. knjiga; »Teájtet« (Theaitetos); »Parménid« (Parmenides); »Fájdros« (Phaidros) in starostna dela: »Sofist« (Sophistes); »Državnik« (Politikos); »Filéb« (Philebos); »Timáj«(Timaios); »Krítias« in »Zakoni« (Nomoi). V središču njegovega razmišljanja so čutne stvari, ki so le zrcaljenje miselnih idej in tako so med čutnim svetom ter svetom idej števila in geometrijska telesa. Pláton je verjel v dvojnost nesmrtne duše in smrtnega telesa, kar ima vrojeno ljubezen do idej in spominjanja (anamneza je z drugimi besedami: spominjanje na ideje, na spominjanja iz prejšnjega bivanja duše), vendar se s telesom odtuji zorenju idej in se (duša) po težkem procesu izoblikovanja podobno vrača k idejam (dialektika je spretnost ugotavljanja resnice z razkrivanjem protislovij v nasprotnikovih trditvah in predvsem razvozlavanju teh protislovij). Po Plátonu je etika vrlina, ki pomeni urejenost in harmonijo delov duše in tako se red duše ujema z redom države, ki jo sestavljajo trije stanovi: kmetje, rokodelci in trgovci za zadovoljevanje življenjskih potreb; vojaki, ki branijo državo in končno vladarji (filozofi). Zavračal je demokracijo, zanj je bila najboljša oblika države oligarhija (oblika vladavine, kjer je oblast v rokah peščice ljudi, predvsem aristokratov ali finančnikov). V slovenščino je Anton Sovrè prevedel »Sokratov zagovor« (leta 1923) in »Phaidon« (leta 1929), »Poslednji dnevi Sókrata« (skupaj: Apologija, Fajdon in Kriton; leta 1955), »Simposion« in »Gorgias« (leta 1960), v »Odiseji« pa je izšel tudi »Ion« (leta 1951); Marijan Tavčar je prevedel dialoga »Protagoras« (leta1966) in »Kratilos ali o pravilnosti imen« (leta 1980); Fran Bradač »Faidros« (leta 1969); Jože Košar »Država« (leta 1976) in »Zakoni« (leta 1982); Valentin Kalan dialog »Sofist« (leta 1980) in Boris Vezjak »Harmid« (leta 1994). PLOTÍN (Plotînos, ok. 205 – 270 n.št.): največji grški filozof pozne antike, mistik in predstavnik novoplátonistov, ki je bil rojen v Likópoli v Egíptu. Ustanovil je filozofsko šolo v Rimu, kjer je predaval o povezavi med plátonistično filozofijo in religijsko-mističnimi motivi, kjer je izhajal iz najvišje božje biti, ki iz sebe »izžareva« duha, dušo in red končnih stvari (emanacija, je ustvarjanje sveta z iztekanjem ustvarjalnih sil iz božanskega pravzroka). Po njegovem je človekova naloga, da s filozofijo dušo privede k njenemu izvoru, tako da v duhovnem gledanju (ekstazi), »Eno« stvar dojame kot »Dobro«, se z njim zlije in osvobodi jarma čutnosti. Učenec Porfírij je njegove spise, ki temeljijo na lastnih izkušnjah in klasični mistiki, združil v »devetice« (Eneáde). V nasprotju s Plátonom je trdil, da dajeta tako umetnost kot narava stvarem obliko, v skladu z notranjo vizijo prvotne oblike ali ideje, iz katerih so se nato razvile poznejše oblike ali ideje.

65


POLÉMON (4./3. stoletje pr.n.št.): grški filozof iz Atén, ki je bil vodja Akademíje med leti 331 – 270 pr.n.št. PORFÍRIJ (Porphýrios, 232 – 304 n.št.): novoplátonistični grški filozof iz Tíra (feničansko ime Malchos, »kralj«), ki je študiral filozofijo v Aténah, kjer ga je spreobrnil Plotín, ki ga je leta 262 n.št. srečal v Rimu. Bil je sovražen do krščanstva in njegove polemične govore »Proti kristjanom« (Kata Christianon logoi) so v 5. stoletju sežgali. Napisal je zgodovino filozofije do Plátona, od katere se je ohranil le življenjepis učenjaka Pitágore in je izdal Plotínova predavanja (Eneáde). Njegov »Uvod v Aristótelove kategorije s pomočjo vprašanj in odgovorov« (Eisagoge eis tas Aristotelous Kategorias kata peusin kaiapokrisin) je v latinščino prevedel latinski krščanski filozof in teološki pisec Boétij (Anicius Manlius Severinus Boethius, živel okrog 476 – 524 n.št.). PRÓDIK (Pródikos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): sofistični grški filozof iz otoka Kéosa v Kikládih, ki je bil verjetno Evrípidov, Izókratov in Antístenov učitelj. Napisal je delo »Hore« (Horai), iz katerega izvira znana zgodba (alegorija – opisovanje pojma ali misli v prispodobi) «Herakles na razpotju«. Bil je znan kot pisec moralističnih spisov. PRÓKLOS (412 – 485 n.št.): grški filozof, novoplátonist (aténska šola) iz Bizanca (Carigrada) in vodja Akademíje v Aténah, ki je povezoval nauk o emanaciji (stvaritev sveta z iztekanjem ustvarjalnih sil iz božanskega pravzroka – Pláton) z mišljenjem o dialektičnem razvoju. Njegovo delo so tudi »Elementi teologije« (Stoicheiosis theologike), kjer je dal pregled novoplátonistične metafizike. Pisal je komentarje k Plátonovim dialogom in delom zgodnejših matematikov. Med literarnimi deli pa je znana knjiga himen ter opomb k Hezíodovemu »Delu in dnevi« (Erga kai hemerai) in literarnega priročnika »pregled koristnega znanja« ali »Hrestomanija« (Chrestomatheia; pomembno zaradi povzetkov šestih epov o trójanski vojni). Bil je začetnik sistema z religiozno-mističnimi in fantastičnimi motivi. PROTÁGORA (Protagóras, ok 480 – 410 pr.n.št.): sofistični grški filozof iz Abdêre v Trákiji, ki je v svojem življenju zaslužil veliko denarja, in se udinjal kot učitelj po letu 455 pr.n.št. Zagovarjal je posvetni uspeh (vrlina), ki ga lahko dosežejo z izkušenim in dobrim upravljanjem javnih in zasebnih zadev. Bil je prijatelj aténskega državnika Pêrikleja in je bil zaradi obtožbe brezbožnosti izgnan iz Atén. V svojih spisih je obravnaval etična, politična in retorična vprašanja. Najbolj znani deli (nista ohranjeni) sta »Resnica ali Rušilni govori« (Aletheia e Katabollontes), kjer kaže skepso do univerzalne resnice in mu pripisujejo besede: »Človek je merilo vseh stvari, bivajočih, kako so, nebivajočih, kako niso!« (ali homo mensura) in zapis »O bogovih« (Peri theon), kjer je podvomil o obstoju bogov. Ko so Aténci leta 433 pr.n.št. ustanovili (arhitekt Hipodám) novo kolonijo Túrijo (Thoúrioi ali Thurii Copia) v južni Italiji ob Tarentskem zalivu, so Protágori naložili častno nalogo, da naredi osnutek zakonov, ki bodo veljali v novi koloniji. Fragmente Protágorovih del je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946). S SÍRON (živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški epikúrejski filozof, ki je bil učitelj pesnika Vergílija. SÓKRAT (Sokrátes, 469 – 399 pr.n.št.): grški filozof, rojen v átiškem demu Alopéka blizu Atén, ki je bil nasprotnik sofistov in je bil zaradi domnevne brezbožnosti in zapeljevanja mladine, obsojen na smrt (moral je popiti strup – trobeliko). V peloponéški vojni je služil kot hoplit (obleganje Potejdáje leta 432 – 430 pr.n.št. in Amfípole ter umiku iz Delióna leta 424 pr.n.št.). Bil je pogumen in telesno vzdržljiv vojak. Tvegal je lastno življenje, ker je nasprotoval nezakonitim obsodbam in si s tem nakopal sovraštvo med ljudmi. Ker je sledil svojim lastnim prepričanjem (njegova reka: »nihče se ne moti namerno« in »brez vprašanj ni vredno živeti«), so ga aténski politiki (Ánit, Melét in Likón) obsodili na smrt in Sókrat je pogumno sprejel čašo s strupeno trobeliko (tako so v Aténah izvrševali smrtne kazni).

66


Anekdote o njegovem zakonu s prepirljivo ženo Ksantípo (razvpita prepirljivka), niso zanesljive. S Ksatipo je imel tri sinove. Sókrat je poskušal doseči, da bi se ljudje zavedli lastnega bistva, duše. V pogovoru je ljudi s svojo metodo ironije popolnoma zbegal, tako da so se zavedli lastne nevednosti (»aporetika« je spretnost razpravljanja o problemih, vendar brez njihovega reševanja). Tako metodo je sam imenoval »majevtika« (babištvo – je metoda , ki skuša s spretnim izpraševanjem iz »učenca« potegniti pravilne odgovore in tako kot babica, pomagati pri rojstvu novih spoznanj). Zanj je bilo pomembno vprašanje življenja v skladu z dobrim, saj je bil prepričan, da ga vodi notranji božji glas (demon). Med številnimi njegovimi učenci je bil najbolj znan Pláton, ki je v svojih spisih ohranil Sókratove nauke, saj Sókrat sam ni nič zapisoval. Bil je dosleden in pošten v življenju, navdihnjen govornik in izreden mislec. Dvoumnost njegovih naukov je spodbudilo nastanek različno usmerjenih šol, ki so jih ustanavljali njegovi učenci: Pláton («Simpózij«), kinik Antísten, Evklíd iz Mégare, Aristíp in Ksenofónt (»Spomini na Sókrata«). Plátonov »Simpózij« (Simposion) je v slovenščino prevedel Anton Sovrè (leta 1960). SPEVZÍP (Speúsippos, ok. 405 – 334 pr.n.št.): grški filozof in Plátonov nečak ter naslednik na čelu aténske Akademíje med letoma 347 in 339 pr.n.št. Od njegovih del (o metafiziki, jeziku, etiki, logiki in naravi) ni ohranjenega veliko, vendar je nadaljeval tradicijo plátonskega dogmatizma. Bil je prvi, ki je števila obravnaval geometrično in matematično ter je še pred Aristótelom poskušal sistematizirati rastline in živali. STRÁTON iz LÁMPSAKA (Strátonos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški filozof in naravoslovec, ki je bil vodja peripatetikov (predavanje med sprehajanjem z učenci po aténskem Liceju – Aristótelov način) in je zagovarjal Demóstenov materializem in panteizem (narava kot prvo gibalo sveta). T TÁLES (Thalês, 625 – 545 pr.n.št.): grški filozof iz Miléta in začetnik jónske naravoslovne filozofije, ki je veljal za enega od »sedmih modrih«. Bil je velik poznavalec geometrije in astronomije in je celo napovedal sončni mrk leta 585 pr.n.št., ki se je uresničil na dan bitke med Médijci in Lídijci. Domnevajo, da je osnoval svoje geometrijsko znanje po obisku v Egíptu na osnovi egipčánskega zemljemerstva. Vodo je pojmoval kot počelo vseh stvari in s tem je povezan njegov izrek, da «so vse stvari polne bogov«. Utemeljil je izrek, da ima vsak obodni kot polkroga 90o (Tálesov krog). TEOFRÁST (Theóphrastos, 372 – 287 pr.n.št.): grški filozof in naravoslovec iz Eréza na Lézbosu, Aristótelov učenec in vodja »peripatetične« filozofske šole v Aténah ter njegov naslednik leta 322 pr.n.št. Bil je učitelj govornika Dejnárha iz Korínta in filozofa Demétrija iz Falêrona in prijatelj z Makedoncem Kasándrom ter egipčánskim kraljem Ptolemájem I. Soterom. Zanimala so ga prav vsa področja znanosti: fizika, astronomija, meteorologija, mineralogija, botanika, zoologija, medicina, logika, metafizika, politika, ekonomija, poetika in retorika. Znani so njegovi spisi o naravi, ki vsebujejo temelje botanike. Ohranjenih je nekaj odlomkov »O raziskovanju rastlin« (Peri phyton historias; lat.Historia plantarum) v devetih (9) knjigah, »O vzrokih rastlin« (Peri phyton aition; lat. de causis plantarum) v šestih (6) knjigah ter »Značaji« (Ethikoi charakteres), ki je zbirka 30 orisov različnih tipov značaja. V slovenščino sta »Značaje« prevedla Anton Sovrè in Kajetan Gantar (leta 1971). TIMÁJ (Tímaios, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški filozof, pitágorejec, ki je bil tudi glavna oseba Plátonovega dialoga, v katerem filozof razlaga izvor in ureditev stvarstva. TÍMON (deloval ok. 250 pr.n.št.): grški filozof skeptik iz Fliunta (Phlius, tudi Phleius) v Argólidi, ki je avtor »Zabavljic« (Silloi, »škilave pesmi«), v katerih se je rogal dogmatičnim filozofom.

67


TRAZÍMAH (Thrasýmachos, živel v drugi pol. 5. stoletja pr.n.št.): grški filozof (sofist) in govornik iz Halkédona v Bitíniji, ki je v Plátonovi »Državi« zagovarjal stališče, da je moč enaka pravici. Z ZÉNON STAREJŠI (ok. 490 – po 430 pr.n.št.): grški filozof iz Élee v južni Italiji (ustanovila Fokája v Jóniji), ki je bil Parmenidov učenec in pripadnik eleátske šole in je verjel, da je osnovna tvarina univerzuma (vesolja) ena, nedeljiva in nespremenljiva. Tistim, ki so se iz njega norčevali, ja napisal knjigo filozofskih paradoksov s predpostavko, da obstajata mnoštvo in gibanje, kar pripelje do absurda. Ohranil se je dokaz (od 40 dokazov), ki pravi: če obstaja več stvari, morajo biti hkrati omejene in neomejene po številu (nesmisel!) ali omejenih je toliko, kolikor jih pač je, neomejeni pa sta lahko le dve, ki ju med seboj razlikujemo, torej ko sta ločeni. Ločeni pa sta lahko le, če je kaj vmes in to vmesno stvar je potrebno znova ločevati in tako naprej »do konca« (ad infinitum ali neomejeno, neskončno). Ta paradoks dokaže s tekmovanjem med želvo in Ahílom: če je želvi v tekmi dana prednost, je Ahil nikoli ne bo mogel prehiteti, saj ima želva vedno prednost, ko Ahíl doseže njeno izhodiščno točko in tako dalje do neskončnosti. Želva ima vedno prednost, pa čeprav tudi za en las. In še več je takih dokazov (n.pr. atlet na stezi z geometričnim zaporedjem zatrdi, da razdalje z neskončnim številom delitev, ni moč premagati). Njegove dokaze je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946). ZÉNON MLAJŠI (ok. 336 – 264 pr.n.št.): grški filozof iz Kitióna na Cípru, ki je bil utemeljitelj stare stóiške šole v Aténah in so mu pripisovali feničánsko poreklo. ZÓIL (Zóilos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški kiniški filozof, govornik in kritik iz Amfípole (vzhodno od polotoka Halkídike), morebiti tudi sofist, ki je bil znan po žolčnih napadih na filozofa Izókrata in Plátona ter pesnika Homérja. S svojimi devetimi knjigami kritike si je prislužil vzdevek Homeromastiks (»Homêrjev bičar«). Grajal je Homêrjeve izmišljotine (Odisêjevi tovariši spremenjeni v svinje so »jokali«), pa tudi slovnične pomanjkljivosti.

RIMSKA FILOZOFIJA (philosophia) Rim je prišel v resnejši stik z grško filozofijo v času osvajanja Velike Grčije (Magna Graecia) in Sicílije, matične Grčije in dela Male Azije v 3. stoletju pr.n.št. Vendar so v začetku gledali na grško filozofijo s strahom zaradi njene prevratniške dejavnosti in so začasno izgnali grške filozofe (leta 173 pr.n.št., pa ponovno leta 161 pr.n.št.). Vodje aténskih filozofskih šol (Karnéad, Diógen in Kritoláj) so leta 155 pr.n.št. odšli kot odposlanci v Rim (da bi se pritožili zaradi visoke globe, ki so jim jo naložili Rimljani), kjer so predavali in naredili na poslušalce močan vtis. Kljub temu, da so kasneje nekatere sprejeli kot prijatelje (vojskovodja Scípion Emilijan je bil prijatelj filozofa Panájtija, filozof Pozejdónij je v Rimu postal prijatelj in učitelj pesnika, pravnika ter geografa Várona in na Ródosu vojskovodje Pompêja ter govornika Cícerona), Rimljane ni zanimala teorija o ustroju vesolja, niti pojasnjevanje procesov mišljenja in spoznanja, je le Lukrecij z navdušenjem sprejel in razlagal atomistično teorijo. Rimljane so zanimala predvsem etnična načela in tukaj so se nato razdelili med epikuréjce in stóíke. Predvsem jim je ugajala stóíška strogost in načela o dolžnostih in usodi. Cíceron, ki je bil zaslužen za to, da so njegovi sonarodnjaki sprejeli grške filozofske misli, je bil sam

68


privrženec »Nove akademíje« (plátoništične šole) in se je nagibal k stóikom. Bil je neke vrste eklektik, ki ni sprejel v celoti naukov nobene šole, ampak le tista načela, ki so mu ustrezala. Velik vpliv na krščansko etiko je imel največji rimski stóiški avtor Séneka Mlajši. Med najpomembnejša rimska stóika prištevamo cesarja Marka Avrélija, ki je svoja razmišljanja napisal v grščini v knjigi z naslovom »Dnevnik cesarja Marka Avrélija« in filozof Epiktét, ki je tudi pisal v grščini. Stóiki so predvsem pod vplivom Séneke Mlajšega začeli na splošno težiti k večji praktičnosti in človeškosti. Umirjenost, za katero so mislili, da je pridržana le za svetnike, ki živijo daleč od resničnega sveta, so z vajami za samoobvladovanje dosegli tudi možje, ki so polno živeli v tedanjem svetu.

RIMSKI FILOZOFI (philosophus) A AVGUŠTIN (Aurelius Augustinus, 354 – 430 n.št.): sv. Avguštin iz Hipóna (v sev. Afriki, kjer je umrl), rojen v Tagastu v Numídiji (danes Souk Ahras v Alžiriji) je bil cerkveni pisec in filozof. Čeprav je bil oče pogan, ga je mati vzgajala v krščanskem duhu, vendar je edini latinsko govoreči filozof, ki ni znal grščine. V mladosti je bral Cíceronovega »Hortenzija« in je ob tem prebiranju dobil strastno željo po modrosti. Postal je učitelj retorike in bil privrženec »manihejstva« (polkrščanska sekta, ki ji je osnova nauk o večnem boju med dobrim in zlom), skepticizma (»filozofija dvoma«) in novoplátonizma (sinteza izbrane modrosti antičnega sveta – izbrano najboljše od Aristótela, Pitágore in stóikov). Ukvarjal se je z naukom o »božji Trojici« in njeni nedoumljivosti (De trinitate), o pokvarjenosti človeške narave (nauk o izvirnem grehu) ter o nujnosti božje milosti za blaženost. Ob propadu Rima, ki so ga povzročili Zahodni Góti, je zasnoval teološki sistem svetovne zgodovine, ki ga zaznamuje napetost med zemeljsko in božjo državo (De civitate Dei). V spisu »O krščanskem nauku« (De doctrina Christiana) se ukvarja s krščansko vzgojo, ki mora biti podrejena Svetemu pismu. V »Izpovedih« (Confessiones) je opredelil in razložil svoj razvoj in način mišljenja. Napisal je 93 knjig. V slovenščino je Anton Sovrè prevedel »Izpovedi« (leta 1932), ki so izšle tudi v priredbi Kajetana Gantarja (leta 1984); Nataša Homar pa je prevedla »Zakonski stan in poželenje« (leta 1993). B BOÉTIJ (Anicius Manlius Severinus Boethius, ok. 480 – 524 n.št.): latinski krščanski filozof in teološki pisec, ki je bil leta 510 n.št. konzul in bil odlikovan od vzhodnogótskega kralja Teodérika Velikega s tem, da je Boétija postavil za vodjo civilne uprave, kancler na dvoru (magister officiorum). Leta 523 n.št. so ga zaradi suma, da je sodeloval z vzhodnorimskim cesarjem Justinom I. (518 – 527) obsodili in ga leta 524 n.št. usmrtili. Pokopali so ga v Pavii in ga oklicali za katoliškega mučenika in kanonizirali kot »sv. Severina«. Bil je zadnji učenjak, ki je poleg latinščine obvladal tudi grščino. Že v rani mladosti je bil prevajalec in razlagalec Aristótelovih in Plátonovih del. Bil je zaslužen, da se znanje o Aristótelu in drugih grških filozofih na Zahodu ni izgubilo. V ječi je napisal spis »Tolažba Filozofije« (Consolatio Philosophiae), ki vsebuje 39 kratkih pesmi, v katerih opiše nehvaležnost, ki jo žanje njegovo poštenje in toži nad zmagoslavjem krivice. Edino resnično

69


dobro je Bog in »gospa« Filozofija ga tolaži z mislijo o spremenljivosti sreče in na ničevost stvari. Ob tolažbi Boétija, Filozofija izrine tudi Múze ter ga spomni na trpljenje drugih mislecev, predvsem na Sókrata. Dokaj teistična knjiga ima izrazito poganski in klasičen značaj ter ne upošteva krščanske tolažbe, ampak, kot pravi sam, dolguje vse stóicizmu in plátonizmu. E EPIKTÉT (Epíktetos, ok. 50 – 138 n.št.): stóiški filozof iz Hierápole v Frígiji, ki je bil rojen kot suženj, katerega je osvobodil Epafrodít, tajnik cesarja Nérona. Ustanovil filozofsko stóiško šolo, vendar so bili njegovi nauki močno religiozno obarvani in ga približujejo kinikom. Okrog leta 89 je cesar Domiciján filozofe izgnal in se je odselil v grški Epír, kjer je tudi umrl. Edino znano njegovo ohranjeno delo je »Priročnik« (Encheiridion), ki je imelo močan vpliv na cesarja Marka Avrélija. Filozof Epiktét oznanja čvrsto vero v to, da lahko vsak človek z voljo premosti vse težave v življenju. F FAVORÍN (Favorinus, živel v 2. stoletju n.št.): rimski filozof, govornik in učitelj govorništva iz Areláta (danes Arles v Franciji) v Gáliji, ki se je grščine naučil v Masíliji (Massilia, danes Marseilles v Franciji) in tako je raje govoril in pisal v grščini, kakor v latinščini. Ohranjena sta dva njegova govora (»Koríntski govor« in »O usodi«) in razprava «O izgnanstvu« (Peri phyges). Užival je naklonjenost rimskega cesarja Hadrijána, bil okrog leta 130 n.št. izgnan na grški otok Híos, vendar mu je cesar Antonín Pij dovolil vrnitev v Rim, kjer je ostal do svoje smrti. Ponašal se je s trojno srečo: prvič, da so ga kot evnuha obsodili prešuštva; drugič, da je kot Gálec pisal in govoril grško in tretjič, da je ostal živ, čeprav je užalil cesarja. K KÁTON UTIČAN, imenovan tudi KATON MLAJŠI (Marcus Porcius Cato Uticensis; 95 – 46 pr.n.št.): politik in aristokrat stóiških načel ter pravnuk politika, govornika in književnika Katona Starejšega. Bil je predan rimskemu izročilu (navade in običaji) in po svojem pradedu (Katon Starejši) je živel v duhu tekmovalnosti ter je podpiral senat in s tem republikance. Leta 63 pr.n.št. je preko senata zahteval smrtne kazni za Katilínove zarotnike (Lucius Sergius Catilina; 108 – 62 pr.n.št.; obubožani patricij, ki se je neuspešno boril za konzulsko čast in načrtoval zaroto proti Julíju Cézarju), ki jih je razkrinkal državnik, govornik in prozni pisec Cíceron (Marcus Tullius Cicero; 106 – 43pr.n.št.). Káton je bil velik nasprotnik konzula Julíja Cézarja in njegovega triumvirata (trovladje) s konzuloma Pompêjem in Krásom. Da bi ga zaradi vpliva na senat umaknili iz Rima, je bil po Klódijevem zakonu (Publius Klodius Pulcher; rojen ok. 92 pr.n.št.; patricij, nasilnež in vodja gladiatorskih tolp v Rimu, ljudski tribun ter strasten Ciceronov nasprotnik) je bil poslan na Cíper (gr. Kýpros, lat. Cyprus), katerega bi naj politično priključil Rimu. V državljanski vojni leta 69 pr.n.št. se je umaknil na Sicílijo, se pridružil Pompêjevim sinovom, vendar v bitki pri Farzálu (Phársalos v Tesáliji) leta 48 pr.n.št. ni sodeloval in je šele kasneje zvedel za Pompêjev poraz. Po Cézarjevi zmagi je odšel v Afriko, v mesto Taps (Thápsos), kjer je nato leta 46 pr.n.št. Cézar dokončno premagal pompêjeve privržence. Severna Afrika se je, razen mesta Utike (Utica je najstarejša feničanska kolonija ob ustju reke Bagrade), v katerem je živel Káton in po katerem je Káton tudi dobil vzdevek Utičan, predala Cézarju.. Legenda pravi: Ko je Káton svoje prijatelje odpeljal na varno, je noč prebedel ob branju Plátonovega Fájdona (pripoved o pogovoru med Sókratom in prijatelji o smrti: »Smrt je osvoboditev duše od telesa!«) in si nato v Utiki vzel življenje. Še dolgo potem je njegova plemenita smrt navduševala Rimljane in republikance.

70


KÉLZOS (Kélsos), tudi CELSUS (živel v 2. stoletju n.št.): grško govoreči rimski filozof, Plátonov privrženec, ki je prvi pisal filozofske in religijsko-zgodovinske ugovore zoper krščanstvo z naslovom »Resnična beseda« (Alethes logos) in jih je izdal okrog leta 179 n.št. M MUZÓNIJ RUF (Gaius Musonius Rufus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski stóiški filozof iz Vólsinije v Etrúriji, ki je verjetno poučeval v grščini. Njegovi učenci so bili Plínij Mlajši, Epiktét in Díon Hrizóstom. Cesar Néron ga je dal izgnati, ker je sodeloval v t.im. »Pízonovi zaroti« (leta 65 n.št.), vendar se je kasneje smel vrniti. Po mnenju njegovih učencev je bil prijeten in priljuden mož in je bil prepričan, da bi morali zakonski stan sprejeti tudi filozofi. Bil je eden od redkih, ki je menil, da bi morali biti fantje in dekleta deležni enake izobrazbe. S SÉNEKA MLAJŠI (Lucius Annaeus Seneca Minor, imenovan tudi Séneka »Filozof«, 4 pr.n.št. – 65 n-št.): rimski filozof, tragik, govornik in politik, ki se je rodil v Kórdubi (Corduba, danes Cordoba) v Hispániji in kot otrok prišel v Rim, kjer se je izobraževal v govorništvu in filozofiji. Cesar Klávdij ga je leta 41 n.št. izgnal na Korziko zaradi domnevnega prešuštva najmlajšo hčerjo Germánika in Agripíne Starejše, Júlijo. Agripína Mlajša (Júlijina sestra) pa ga je leta 49 n.št. dala poklicati nazaj in je postal učitelj in vzgojitelj njenega sina, mladega Nérona. Postal je Néronov politični svetovalec in Rim je bil v dobrih rokah sledečih osem let po zaslugi Séneka in prefekta pretorijancev, Bura. Po letu 62 n.št. je zapustil Rim in se posvetil filozofiji in je bil po neuspeli Pízonovi zaroti leta 65 n.št., prisiljen narediti samomor. Bil je predstavnik rimske filozofske smeri, stóe, o čemer pričajo številni spisi o etiki z naslovom »Dialogi« (10 razprav: Dialogorum libri) in praktičnem življenju, kot so »Moralna pisma Luciliju« (Epistulae morales ad Lucilium) v obliki 124-ih pisem, tragedije »Besni Herkul« (Hercules furens), »Trojanke« (Troádes), »Feničánke« (Phoenissae), »Medêja« (Medea) in naravoslovni spisi z naslovom »Naravoslovna vprašanja« (Naturales quaestiones libri) v devetih (9) knjigah. V satiri »Potikvitev cesarja Klávdija« (Apokolokyntonis divi Claudii), pa se je norčeval iz umrlega cesarja Klávdija. V slovenščino je Fran Bradač prevedel Sénekova »Pisma prijatelju« (leta 1966).

71


GRŠKO GOVORNIŠTVO (rhetorikai?) Átiško govorništvo je v času razcveta, od leta 460 pr.n.št. do zaprtja politične svobode v Aténah (konec 4. stoletja pr,n.št.), vzgojilo celo vrsto govornikov, ki so trdili, da lahko to zvrst poučujejo. Govornika Kóraks in Têjzias (oba iz Sirakúz) sta delovala na Sicíliji v sredini 5. stoletja pr.n.št. in pravne tožbe ob spremembi ustave so pripeljale do tega, da je bilo potrebno zapisati pravila za nastop pred sodiščem. Filozof in govornik Aristótel je trdil, da je k temu pripomogel tudi Empédokles. Górgias iz Sicílije pa je v Aténah uveljavil nov, poetični slog govora, pa čeprav je takrat bilo govorništvo v Aténah že razvita umetnost. S poučevanjem govorništva so služili »lepe denarce« predvsem sofisti (poklicni učitelji filozofije, državoznanstva in govorništva v 5. stoletju pr.n.št.), ki so učili kako dokazati najbolj paradoksne trditve ali drugače »lažni modrijani«, pa tudi »zavestni goljufi« (Protágora, Górgias, Hípias in Pródik). Tako poučevanje je ujezilo filozofa Sókrata in Plátona, saj sta bila prepričana, da mora prepričljiv govor temeljiti le na resnici in sta težila k prepričanju, da je filozofija težnja k poznavanju resnice, retorika (govorništvo) pa le k prepričevanju. Aristótel je tako razdelil govorništvo na tri vrste: sodno, politično in hvalisarsko (epideiktično). Najstarejši in edini pravi átiški govornik je bil Antifont (ok. 480 – 411 pr.n.št.), ki mu je sledil Andokíd (5./4. stoletje) ter nato še Lízias, Izókrat, Izáj, Demósten in Ajshín iz 4. stoletja pr.n.št. Tu se omenjajo še Likúrg, Hiperêjd in Dejnárh. V helenizmu (konec 4. stoletja pr.n.št.), politični položaj ni bil več naklonjen govorništvu, ki se vse bolj širi med Grke v Mali Aziji, na Ródos in v Pêrgamon ter ga imenujejo »azianistični« slog. To je bil razkošen in bombastičen govor v nasprotju z átiškimi govori, ki so odklanjali in zaničevali napihnjen, razvlečen in preobložen govor (»…pri Azijcih se tukaj zrcali njihova naravna hvalisavost in bombastičnost…«, pravi rimski učitelj govorništva Kvintiliján, saj jim je že v naravi, da uporabljajo v govorih dolgoveznosti, ko ne najdejo več pravih besed ali so v zagati).

GRŠKI GOVORNIKI (rhetorikós) A AJLIJÁN (Ailianós, ok. 170 – 235 n. št.): grški govornik, stóik, ki pa je poučeval v Rimu. Pisal je predvsem moralistične spise. Ohranili sta se njegovi deli »O značilnostih živali« (Peri zoion idiotetos), kjer so moralistične anekdote v 17 knjigah in »Pisana zgodovina« (Poikile historia), kjer se zgodovinski spisi omenjajo tudi kot »Varia Historia« v 14 knjigah, kjer se je ukvarjal s človeškim življenjem in zgodovino. AJSHÍN (Aischínes, ok. 390/389 – 314 pr.n.št.): govornik, rojen v Aténah in so se mu ohranili samo trije govori: »Proti Timarhu« (Kata Timarchou), »O lažnem odposlanstvu« (Peri parapresbeias) in »Proti Ktezifóntu« (Kata Ktesiphontos). Bil je iz skromne družine in najprej pomočnik v očetovi šoli, nato tragiški igralec in kot vojak je sodeloval v bitki pri Mantinêji med Spárto in Tébami (362 pr.n.št.) ter pod državnikom Evbúlom v Aténah uradnik, ki je nadzoroval finance. Ker Aténci niso uspeli skleniti miru s Filipom Makedonskim (leta

72


346 pr.n.št.), je pričel gojiti aténski vojskovodja Demósten sovražnisti do Ajshína, kakor da so Makedonci Ajshína podkupili, ker je želel mir. Aténe so nato vojno z Makedonci leta 338 pr.n.št. pri Hajronêji v Bojótiji izgubile. Kljub omenjenim govorom je Demósten z govorom »O vencu« (Hypèr Ktesiphôntos perì toû stephánou) zmagal in Ajshín se je raje umaknil na otok Ródos ter nato na Sámos, kjer je leta 318 pr.n.št. umrl. Ko je nekoč na Ródosu recitiral svoj govor »Proti Ktezifóntu«, so se ljudje čudili, kako ni Demóstena premagal, on pa je odgovoril: »Ne bi se čudili, če bi slišali Demóstena!« Slovel je po dostojanstveni drži in čudovitem glasu. V govorih je bil naklonjen zakonsku razmerju med primeri in živahnim opisom, s čemer se Demósten ni mogel kosati. ANDOKÍD (Andokìdes, ok. 440 – 390 pr.n.št.): eden prvih átiških govornikov iz plemiške družine (izvirali od boga Hêrmesa) in naj bi se leta 415 pr.n.št. udeležil »obglavljenja herm« (herma je steber z doprsnim kipom) tik pred sicìlsko odpravo (da bi Aténci zajezili naraščajočo moč Sirakúz) ter je bil vpleten v sramotenje elevzínskih misterijev (shranjevanje svetih predmetov ob času žetve, vendar podrobnosti kulta niso znane). Da bi zaščitil očeta je vse to priznal in je bil, čeprav nedolžen, izgnan. Ohranili so se trije njegovi govori: »O svoji vrnitvi« (Peri tes heautou kathodou), kjer je prosil naj odlok o atimiji (omejevanje državljanskih pravic) ukinejo. Leta 399 pr.n.št. je imel govor »O misterijih« ((Peri ton mysterion), v katerem se je uspešno branil pred novo obtožbo brezboštva, potem ko so mu že vrnili državljanske pravice (leta 403 pr.n.št.). Tretji govor »O miru z Lakedájmonci« (Peri tes pros Lakedaimonious eirenes) ,je politični in spodbuja k sklenitvi miru s Spártanci v četrtem letu »koríntske vojne«. Aténci so mir zavrnili, Andokíd pa se je umaknil v izgnanstvo in v pozabo. Kot grobega in nenadarjenega, ga vseeno uvrščajo med deset najbolj prepričljivih grških govornikov. ANTIFÓNT ( Antiphón, ok. 480 – 411 pr.n.št.): átiški govornik, katerega ohranjeni govori so najstarejši, kar jih je v grški retoriki. Pisal je govore za druge, sam pa je ostajal v ozadju in je bil duša oligarhične zarote leta 411 pr.n.št. v Aténah, ki je utrdila oblast »sveta štiristotih«. Ko pa so to oblast strmoglavili, ga je obnovljena demokracija obsodila na smrt in sodbo tudi izvršila. Velikokrat ga istovetijo (zamenjujejo) s filozofom stóikom, Antifóntom. ARISTÍD (Póplios Aílios Aristeídes; lat. Publius Aelius Aristides, 117 – 189 n.št.): grški govornik, sofist iz Mízije, ki se je šolal v Pêrgamonu in v Aténah, ter poučeval govorništvo v glavnih mestih antične Grčije (tudi v Smírni v Mali Aziji, kjer je tudi umrl). Ohranjenih je 55 njegovih spisov, od katerih je najbolj znan slavilni govor (hvalnica) »Enkómij Rimu« (Rhomes enkomion). Bil je bolehen in je zdravje iskal v Asklépijevem svetišču v Pêrgamonu. Napisal je pripoved o sanjah, ki jih je tam doživljal, z naslovom »Sveti govori« (Hieroi logoi), kar je dragoceno pričevanje o obredu »inkubacije« (ob izbruhu bolezni prenočevanje v svetišču boga). Poznal je grškega zdravnika Galéna, ki je dejal, da je govorniška moč povzročila hiranje telesa. D DEJNÁRH (Deínarchos, ok. 360 – 290 pr.n.št.): grški govornik iz Korínta, ki je živel v Aténah. Ker ni bil aténski državljan, ni smel govoriti pred skupščino, je pa sestavil celo vrsto govorov za druge, kot je govor »Proti Demóstenu« (Kata Demosthenous), ki je bil skupaj z govoroma »Proti Aristogeêjtonu« in »Proti Filóklu«, povezan z Hárpalovo afero (Hárpalos je bil nezanesljiv zakladnik Aleksándra Velikega). Pripisali so mu še govore »Proti Bojótu o imenu« (Pros Boióton hyper tou onomatos), »Prijava proti Teókrinu« (Kata Theókrinou endeixis) in »Proti Mantitéju o doti« (Pros Mantithéon peri proikos). DEMÁD (Demádes, ok. 380- 319 pr.n.št.): aténski govornik in politik, ki je spoznal, da morajo Aténe, če hočejo preživeti, skleniti sporazum s Filipom II. Makedonskim. Po aténskem porazu pri Hajronêji v Bojótiji v osrednji Grčiji leta 388 pr.n.št., so jim Makedonci omogočili časten sporazum in ko je leta 322 pr.n.št. makedonski vojskovodja Antípater (397 – 319

73


pr.n.št.) zadušil domačo vstajo, kjer so sodelovale tudi Aténe, je Demád poskrbel za to, da so usmrtili politike (Hiperêjda in Demóstena), ki so nasprotovali miru z Makedonci. Leta 319 pr.n.št. pa je sam sodeloval v političnih spletkah in ga je sam Kasánder (sin vojskovodje Antípatra) usmrtil. DEMÓSTEN (Demosthénes, 384 – 322 pr.n.št.): največji aténski govornik in politik, ki se je rodil v demu Pajániji pri Aténah in je bil bolehen sin premožnega očeta (izdeloval ležišča, meče in rezila), ki pa je kmalu umrl in Demósten je prešel v varstvo treh oskrbnikov, ki so tako slabo opravljali z njegovim imetjem, da je pri 18-ih letih ostal skoraj brez vsega. Leta 363 pr.n.št. je sprožil tožbo proti oskrbnikom, zmagal, vendar je dobil le majhno povračilo. V aténski skupščini njegovi govori niso bilo preveč uspešni zaradi govorne napake (prijel se ga je vzdevek »batalos« ali »mehkužnež«) in si je prizadeval izboljšati svoj govor (uril se je s kamenčki v ustih) ter preučeval književnost in in ob tem tudi govornike. Najbolj je zaslovel kot politik leta 351 pr.n.št., ko si je pridobil občudovanje Grkov zaradi vztrajnega nagovarjanja k uporu proti vdorom Filipa II. Makedonskega na grška mesta ob egejski obali. Leta 352 pr.n.št. je začel Demósten s svojim prvim govorom proti Filipu II., ki se je, kakor tudi vsi ostali, imenoval »Filipike« (Kata Philippou), kjer je pozival na odločen upor proti Makedoncem. Tudi po sklenitvi sporazuma je bil Demósten prepričan, da Filip II. Makedonski krši sporazum in je poskušal razveljaviti sporazum z govorom »O Miru« (Peri eirenes). Po letu 342 pr.n.št. so sledile še štiri »Filipike«. Kljub zvezi s Tébami, je Filip II. pri Hajronêji leta 388 pr.n.št. dosegel odločilno zmago. Na čelu makedonske konjenice je bil v tej bitki Filipov sin Aleksánder. Kljub grškemu porazu je politik Ktezifónt predlagal, da Demóstena ob dionízijah ovenčajo z zlatim vencem zaradi zaslug, ki jih je imel za mesto, na drugi strani pa je govornik Ajshín prenesel vso krivdo za aténski neuspeh na Demóstena. V prid Ktezifónta je Demósten odgovoril z govorom »Za Ktezifónta o vencu« (Hyper Ktesiphontos peri tou stephanou) in Ajshín se je moral umakniti iz političnega življenja. Demósten je ostal na pomembnih položajih, vendar mu je zadnji del življenja zatemnila Hárpalova afera (zakladnik Aleksándra Velikega, ki je pobegnil z ogromno vsoto denarja). Demósten je predlagal, da Hárpala zaprejo, denar pa shranijo na Akrópoli. Ko je Hárpal pobegnil, je bil Demósten obtožen za izginuli denar z Akrópole, bil obsojen in se je umaknil v izgnanstvo. Po Aleksándrovi smrti (leta 323 pr.n.št.) se je vrnil v Aténe in nadaljeval s sovraštvom do Makedoncev. Poraz pri Kránonu leta 322 pr.n.št. je povzročil razpad Grške zveze in Aténcem so Makedonci naložili, da jim morajo predati glavne razpihovalce upora, vendar so to Aténci odbili. Makedonska vojska je zakorakala proti mestu, Demósten in njegovi privrženci pa so pobegnili. Demóstena so obsodili na smrt in da ga na bi dobili v svetišču na otoku Kalavréji ob vzhodni obali Argólide, kamor se je zatekel, je raje popil strup. Grški popotnik Pavzánias iz 2. stoletja pr.n.št. je tako zapisal: »Demósten je preveč ljubil Aténce, končalo pa se je takole. Resničen se mi zdi izrek, da človek, ki se brez pridržka posveti zadevam svoje države in zaupa svojemu ljudstvu, nikdar dobro ne konča.« Ohranjenih je 61 njegovih govorov, ki se delijo na »sodne govore« proti sleparskim oskrbnikom (predvsem Afóbu), »Proti Bójotu o imenu«, »Proti Mejdíu in klofuti«, »Proti Kónonu zaradi nespodobnosti«, »Proti Kalíklu o škodi na premoženju«, »Proti Andrótionu zaradi nezakonitega predloga«, »Proti Timokrátu«, »Proti Aristokratu«, »Proti Leptinu o oprostitvi davkov«,…«zgodnji govori o državni politiki«,… «Filipike in drugi govori o Makedoniji«,… Demóstenova veličina je bila v njegovem značaju in govorništvu, daljnovidnosti in patriotizmu. Njegova izpeljava dokazov in razporeditev snovi je bila, kljub občasni zapletenosti, razumljiva in prepričljiva. Govori se mu odlikujejo po resnosti, kar izrazi z bogatim besednjakom prepričljivosti: jezo, ironijo, sarkazmom, zmerjanjem, le redko pa nastopi v govorih patos (pretirana čustvenost) in šaljivost. Njegovo govorniško metodo je najbolj preučeval rimski govornik in državnik Cícero.

74


DIONÍZIJ iz HALIKARNÁSA (Dionýsios Halikarnassós, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški govornik in zgodovinopisec, ki je leta 30 pr.n.št. prišel v Rim. Pisal je številne kritike na račun grških govornikov (Lízija, Izókrata, Izája in Demóstena, pa tudi o Dejnárhu, Tukídidu in Plátonu). Njegovo najpomembnejše delo je razprava »O razvrstitvi besed« (Peri syntheseos onomaton), in je edino ohranjeno antično delo o besednem redu in blagoglasju. Kot zgodovinar pa je bil navdušen privrženec rimski zgodovini, kar je zapisal v 20 knjigah »Rimskih starožitnosti« (Romaike archaiologia ali Antiquitates Romanae), kjer skuša grškemu občinstvu predstaviti zgodovinsko veličino Rima. Razen knjig 1 – 9 in še nekaj drugih odlomkov, knjige niso ohranjene. Obravnavajo mitske čase vse do izbruha prve punske vojne (264 pr.n.št.). To delo vsebuje tudi opombo, ki je še danes veljavna; »…človeka spoznaš po njegovem slogu!« (ta resnica je še danes aktualna in velja pri ljudeh kot preizkušena modrost, op. p.). H HERMÓGEN (Hermogénes, rojen ok. 160 n.št.): grški govornik iz Tárza (Társos, tudi Tarsus, Antiocheia) v Kilíkiji v Mali Aziji, ki je bil avtor pomembne razprave »O govorniških slogih« (Peri ideon logou), kjer pisce z različnimi slogovnimi odlikami loči med seboj, ob tem pa nedvomno izstopa Demósten. HERÓD ÁTIK (Heródes Attikós; lat. Lucius Vibullius Hipparchus Tiberius Claudius Atticus Herodes, 101 – 177 n.št.): grški govornik in sofist, ki se je rodil v Máratonu in je bil leta 143 n.št. konzul v Rimu. Kot govornik, učitelj in javni dobrotnik, je užival podporo cesarjev Hadrijána in Antonína Pija ter je bil učitelj cesarja Marka Avrélija in Lúcija Vera. Izviral je iz stare družine, ki bi naj imela prednika v grškem junaku Ájaku (gr.: Aiakós, sin Zévsa in Ajgíne; lat.: Eak). Njegovo bogastvo je izviralo iz zaklada, ki ga je našel na svojem zemljišču, kamor ga je skril njegov ded, da bi se izognil zaplembam cesarja Domicijána. Ob tem je bil donator stavb v Aténah, kot so stádion v pentéliškem marmorju, Odéon (gledališče za glasbene prireditve) in svetišče boginji Fortúni; v Koríntu gledališča; v Olímpiji akvedúkta (vodovod), v Délfih dirkališča in v Termopílah bolnišnice,… Njegovi spisi se niso ohranili, razen govora «O upravljanju države« (Peri politeias). HIMÊRIJ (Himérion, ok. 310 – 390 n.št.): grški govornik iz Bitínije, ki je deloval v Aténah in mu pripisujejo 75 govorov, od katerih se je ohranilo le 24 slavnostnih govorov. Le-ti so dragoceni zaradi citatov iz grške lirike. Njegova učenca v Aténah sta bila znana krščanska očeta sv. Gregor Nazianški in sv. Bazilij. HIPERÊJD (Hypereídes, 389 – 322 pr.n.št.): aténski govornik in Demóstenov sodobnik, ki je bil v začetku poklicni pisec govorov, nato pa se je začel ukvarjati s politiko in postal tožnik pomembnih mož. Po Aleksándrovi smrti se je zavzemal za upor proti Makedoniji (lamijska vojna, ker so Grki pri Lamíji v Tesáliji zajeli regenta Antípatra, vendar se je vojna končala z grškim porazom pri Kránonu v Tesáliji leta 322 pr.n.št.). Doletela ga je ista usoda kot Demóstena. Ohranil se je njegov pogrebni govor za v vojni padle Aténce. Ohranjen je še govor »Obramba Evksenipa proti Polievktu zaradi ovadbe« (Hyper Euxenippou eisangelias apologia pros Polyeukton), kjer brani moškega, ki je napačno poročal o sanjah, ki jih je imel med spanjem v svetišču, kjer je hotel s pomočjo od boga poslanih sanj priti do kosa zemljišča; pa še »Obramba Likofrona« (Apologia hyper Lykophronos), v katerem je branil poveljnika konjenice, ki je bil obtožen prešuštvovanja in še drugih nevšečnosti; ko pa je branil slavno hetêro (priležnica, kurtizana) in svojo neverjetno lepo ljubico Fríno iz Téspij v Bojótiji (navdih starogrškega slikarja Apéla za »Afrodíto, ki se dviga iz morja«), ji je, da bi dosegel oprostitev, sredi govora velel, da »naj si razgali prsi«. Dobro ohranjen je tudi njegov govor »Proti Atenogénu« (Kata Athenogenous), zapisan na papirusu iz 2. stoletja pr.n.št., je eden najstarejših klasičnih rokopisov. V njem na uglajen način brani stranko zaradi pogodbe o

75


nakupu parfumerije, s čemer bi osvobodil mladega sužnja, v katerega je bila stranka zaljubljena. Hiperéjda so uvrščali takoj za Demóstenom in govornik Longín ga je primerjal s tekmovalcem v peteroboju (péntathlon), ki postane zmagovalec v tekmovanju, pa čeprav je bil v vsaki disciplini drugi. I IZÁJ (Isaîos, ok. 420 – 350 pr.n.št.): grški govornik iz Atén ali Hálkide (na otoku Evbóji), o čigar življenju ne vemo nič. Predstavljajo ga kot Izókratovega učenca in Demóstenovega učitelja. Bil je logográf, ki je pisal govore za druge, političnega življenja pa se ni udeleževal. Od 50-ih govorov se jih je ohranilo le 11, ki obravnavajo le primere dediščine (zapuščinske ósodbe) in so pomembni za ponazoritev aténskega dednega prava. Imajo ga za »izvedenca v sestavljanju zagovorov v zadevah šibkejšega«. Bil je izvrsten pri predstavitvi logičnih dokazov in ob tem prodoren, s čemer je nedvomno vplival na Demóstena. IZÓKRAT (Isokrátes, 436/435 – 338 pr.n.št.): Aténec, ki je bil najvplivnejši govornik in učitelj govorništva svojega časa. Prišel je pod Sókratov vpliv, le-ta pa mu je napovedoval lepo bodočnost v filozofiji ali v govorništvu. Bil je učenec sofistov Pródika, Górgija in Téjzija (tudi utemeljitelj sodnega govorništva). Med tiranijo po peloponéški vojni (431 – 404 pr.n.št.) je pobegnil na otok Híos, kjer je poučeval govorništvo in se po vzpostavitvi demokracije vrnil v Aténe, kjer je pisal predvsem sodne razprave. Lleta 392 pr.n.št. je v Aténah odprl šolo in pisati je pričel politične razprave. Šola je zaradi metode dela (trdo delo učencev samih) zaslovela in v njej so se izobraževali učenci iz vsega grškega sveta: zgodovinarja Éfor in Teopómp, atidográf (pisec kronike o zgodovini Atén in Átike; po kronistu Atthisu) Andrótion, govornika Hiperêjd in Izáj ter politik Timótej. Veliko govorov je posvetil grškemu boju proti Perzijcem in iskal vodjo, ki bi združene Grke popeljal proti nevarnosti iz Vzhoda. Največ upov je polagal na Filipa II. Makedonskega, vendar je, sicer v visoki starosti (98 let), prej umrl, ker se Filip II. ni odzival na njegove pozive, se je izstradal do smrti. Med vsemi je ohranjenih 21 govorov (predvsem političnih), med katerimi je »Panegírik« (Panegyrikos), slavilni govor ali hvalnica, ki obravnava poziv združenim Grkom in Filipu II. Makedonskemu za boj proti Perzijcem; »Platajski govor« (Plataikos), ko je Tébanec Níkokles zavzel in razrušil mesto Platáje v Bojótiji in govor »O miru« (Peri eirenes), ko je Aténcem spodletela ohranitev zveze in jim predlaga, da sprejmejo vsesplošni mir, da bi se izvlekli iz gospodarskih težav. Ohranjenih je tudi devet originalnih pisem. K KALÍSTRAT (Kallístratos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): aténski govornik in državnik iz Afídne (Aphidnai severno od Atén) v Átiki, ki je bil leta 378 pr.n.št. izvoljen za stratega (vojaški poveljnik v Aténah), ko je bila ustanovljena druga aténska zveza (bolj znana kot Délfskoátiška pomorska zveza) in ko je spoznal, da postajajo Tébe Aténam bolj nevarne kot Spárta. Tébancem je vseeno dovolil, da so si leta 366 pr.n.št. pridobili mesto Oróp na meji med Atiko in Bojótijo. Obtožili so ga izdaje, vendar se je z govorom uspešno branil tako, da je navdušil mladega Demóstena za študij govorništva. Ponovno so ga obtožili leta 361 pr.n.št., vendar je raje odšel v izgnanstvo, kakor da bi čakal, da mi izrečejo smrtno kazen. Ko pa se je iz izgnanstva vrnil v Aténe, je ob napačni presoji razpoloženja, bil usmrčen. KÓRAKS (Kórax, živel v 5. stoletju pr.n.št.): govornik iz Sirakúz na Sicíliji, ki je bil domnevno prvi grški učitelj govorništva. L LIBÁNIJ (Libánios, 314 – 393 n.št.): grški govornik iz Antiohíje v Síriji, ki je študiral v Aténah (336 – 340 n.št.), nato pa poučeval govorništvo v Konstantinóplu (do leta 346 n.št.) in

76


Nikomédiji v Bitíniji ob obali Propóntide. Odklonil je stolico za govorništvo v Aténah, kasneje pa sprejel stolico v Antiohíji do smrti. Čeprav je ostal pogan, je imel veliko krščanskih učencev in med njimi Janeza Hrizostoma, Bazilija Velikega in Gregorja Nazianškega. Napisal je 64 govorov in med nabolj znanima sta: »Življenjepis ali O svoji usodi« (Bios e Peri tes heautou tyches) in »Pogrebni govor Julijanu« (Epitaphios epi Ioulianoi) ter okrog 1600 pisem. LIKÚRG (Lykoûrgos, ok. 390 – 324 pr.n.št.): aténski govornik in politik, Plátonov in Izókratov učenec ter član plemiške rodbine Etéobutadov (na eni strani dedno svečeništvo Pozêjdona Erehtêja, po drugi pa svečeništvo Aténe Poliás). Bil je zadolžen za aténske finance (od leta 338, poraz Atén pri Hajronêji do 326 pr.n.št.) in uspešno zvišal državni proračun na 1200 talentov. Pripisujejo mu zasluge za okrepitev mornarice. V Pirêju je dal zgraditi arzenal za ladjevje (skevoteka), uredil popravilo utrdb in obsežnih gradbenih načrtov (obnova Dionízijevega svetišča z marmorjem). Bil je tako priljubljen med Aténci, da ga niso hoteli izročiti Aleksándru Makedonskemu, ker je dal postaviti v Aténah kipe tragiškim pesnikom Ajshílu, Sófoklesu in Evripidu ter dal izdelati uradne prepise vseh njihovih del. Od njegovih 15 govorov se je ohranil le eden, obtožnica za izdajstvo nekega Leókrata (za poraz pri Hajronêji). Po smrti so ga obtožili za primanjkljaj v mestni blagajni in zaprli njegove sinove, ki jih je nato rešila Demóstenova pritožba. LÍZIAS (Lysías, tudi Lízija, ok. 450 – 380 pr.n.št.): átiški govornik in sin bogataša iz Sirakúz Kéfala, ki se je kot metójk (prostovoljni tujci s stalnim bivališčem v grških mestih) naselil v Aténah, kjer so uspešno opravljali svojo obrt za izdelavo ščitov. V uvodu Plátonove »Države« sodelujeta v razpravi Kéfal in njegov sin ter Lízijasov brat, Polemárh. Petnajstletni Lízias bi naj v Túriji, blizu Síbarisa v južni Italiji, pri Têjzijasu študiral govorništvo, vendar so ga po porazu aténske odprave na Sicílijo leta 412 pr.n.št. izgnali. Bratje (Lízias, Polemárh in Evtidém) so se vrnili v Aténe, dokler ni prišlo leta 404 pr.n.št. na oblast 30 tiranov (hoi triákonta), kateri so bogataše zaprli. Lízias je pobegnil, Polemárha pa so usmrtili ter premoženje zaplenili. Podpiral je finančno demokrate pod vodstvom pomorskega poveljnika Trazibúla in se je leta 403 pr.n.št. vrnil v Aténe, vendar je zaradi revščine postal poklicni pisec govorov (napisal je več kot 200 sodnih govorov). Delno se je ohranilo 35 njegovih govorov, 23 pa je celih. Med njimi je pogrebni govor (Epitáphios) za padle v koríntski vojni leta 395 – 386 pr.n.št. in odlomek »Olímpijskega govora« (Olympiakos) on olímpijskih slovesnostih leta 388 pr.n.št., v katerem roti Grke, naj se združijo proti Perzijcem in sirakúškemu tiranu Dioníziju I. Njegovi govori obravnavajo celo vrsto sodnih primerov, od umorov in izdajstva do prešuštva in poneverjanja. Znan je bil po natančni rabi jezika in izogibanju izumetničenosti ter pretiravanju. Za klienta je sestavil prepričljiv govor, ki je ustrezal njegovim razmeram, starosti in temperamentu, kakršnega bi si želel napisati tudi sam. Njegovo govori so bili jasni in vseskozi urejeni (uvod, zgodba, dokaz, sklep). LONGÍN (Kássios Longînos; lat. Cassius Longinus, ok. 213 – 273 n.št.): grški govornik in novoplátonistični filozof, ki je poučeval v Aténah in je bil Porfírijev učitelj ter Plotínov nasprotnik (filozof pozne antike). Postal je svetovalec kralja Odájnata in kraljice Zenóbije v Palmíri (mesto med Sírijo in Babilonijo). Ko je rimski cesar Avreliján (cesar 270 – 275 n.št.) zavzel mesto Palmíro, so ga obtožili veleizdaje in usmrtili. Ohranili so se le fragmenti njegovih govorov. P POLIÉN (Polýainos; lat. Polyaenus; živel v 2. stoletju n.št.): grški govornik in pravnik, ki je bil po rodu Makedonec. Živel je predvsem v Rimu in je bil pisec dela »Vojaške veščine« (Strategmata), kjer govori o vojaških operacijah in zvijačah (okrog 900 različnih zvijač), kar

77


je izšlo v 8 knjigah. Delo je bilo posvečeno cesarjema Marku Avréliju in Lúciju Veru in naj bi jima bilo v pomoč v pártski vojni leta 162 n.št. T TÉJZIAS (Teisías, ustvarjal v prvi pol. 5. stoletja pr.n.št.): grški učitelj retorike iz Sirakúz in učenec domnevno prvega grškega učitelja govorništva Kóraksa iz Sirakúz na Sicíliji, s katerim je bil povezan kot utemeljitelj sodnega govorništva. TEMÍSTIJ (Themístios, ok. 317 – 388 n.št.): grški govornik in filozof iz Paflagónije (Paphlagónia, pokrajina južno od Črnega morja v Mali Aziji) in je leta 345 n.št. odprl šolo govorništva v Konstantinóplu, kjer ga je cesar Teodozij I. Veliki (Theodosius Flavius, cesar 379 – 395 n.št.) imenoval za prefekta leta 383/384 n.št. in je bil učitelj njegovemu sinu ter bodočemu cesarju Arkádiju. Bil je večkrat v uradnih odposlanstvih in prijelo se ga je ime »Evfrád« (»zgovorni«). Ohranjenih je 33 govorov (predvsem panegírikov cesarjem – slavilni govor) in nekaj komentarjev k Aristótelovim delom. Kot pogan se je zavzemal za strpnost do vseh verskih prepričanj. TRAZÍMAH (Thrasýmachos, živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.): grški govornik in sofist iz Halkédona (mégarska kolonija nasproti Bizanca) v Bitíniji, ki je zagovarjal stališče, da je moč enaka pravici (Pláton: Politeía). Močno je vplival na razvoj átiškega govorništva, kjer je poudarjal pomen ritma v govorništvu.

RIMSKO GOVORNIŠTVO (oratoria, ars dicendi, rhetorica) Že v 4. stoletju pr.n.št. je tudi v Rimu veljalo govorništvo za umetnost. Velik ugled v govorništvu je že v 4. stoletju pr.n.št. imel cenzor (leta 312 pr.n.št.) Ápij Klávdij Slepi (Appius Claudius Caecus). V 1. stoletju pr.n.št. je bil študij govorništva del rimske izobrazbe, ki je imela vpliv na rimsko književnost še v času cesarstva. Govorništvo se je v Rimu oblikovalo v petih poglavjih: »invencija« (inventio – odkriti primerno snov), »ureditev« (kako snovi dati ustrezno obliko), »dikcija« (primeren slog govora ob različnih priložnostih), »spomin« (navodilo, kako si zapomniti govor) in »podajanje« (tehnika javnega govora). Tako so bili pravi rimski govorniki, ki so ta sistem poznali, Káton Starejši, oba brata Grákha (predvsem Gaj Grákh), Márk Antónij (ded vojskovodja in konzula Márka Antónija), Lucij Licínij Krás (konzul leta 95 pr.n.št., ki je govore oblikoval v grškem stilu), Gaj Júlij Cézar, Gaj Licínij Kálvus in Horténzij Hórtál (slovel po razsipnem azianízmu; glej: Grško govorništvo). Govori Cícerona (azianíst) niso bili všeč občudovalcem Kálvusa, saj so bili razkošni in ritmični (zapleteni), branil se je v govorih »Brut« in »Govornik«. V 2. stoletju pr.n.št. rimski govorniki temeljijo s svojimi govori po grških vzorih (priročnik »Retorika za Herenija«, Rhetorica ad Herennium neznanega avtorja), ki se podrejajo rimski praksi: na sodiščih in v senatu se je razpravljalo o državnih zadevah in to pred razumnim, izobraženim in izurjenim občinstvom. Od tega govorniškega bogastva so se ohranili le Cíceronovi govori. V času cesarstva, v Rimu, govorništvo izgubi svojo umetniško vrednost, saj je bilo politično odločanje brez predhodnih razprav in takšne je pričel sprejemati cesar sam. V cesarstvu pa so šole za govorništvo (retoriko) ustanavljali po vseh večjih mestih in tako je visoka izobrazba postala izključno domena govorniška in tako je postala najboljša literarna

78


disciplina. Med govorništvom in učitelji govorništva so sodile največje osebnosti tistega časa: sv. Avguštín, sv. Ambrózij in pesnik Avzónij.

RIMSKI GOVORNIKI (oratores) A ANTÓNIJ (Marcus Antonius, 143 – 87 pr.n.št.): eden največjih rimskih govornikov svojega časa, ki je bil leta 99 pr.n.št. konzul in član Súlove stranke. Bil je ded tribuna Marka Antonija (član triumvirata in pred Cézarjevim umorom leta 44 pr.n.št. skupaj z njim konzul). Njegovega deda-govornika so umorili Márijevi privrženci in je bil eden glavnih sogovornikov v Cíceronovem govoru »O Govorniku« (De Oratore). C CÍCERON (Marcus Tullius Cícero, 106 – 43 pr.n.št.): rimski govornik, državnik in eden najpomembnejših rimskih proznih piscev. Njegovi govori so najbolj dovršeni vzorci klasične latinščine. Rodil se je v Arpínu (Arpinum) v Vólskovskem hribovju (110 km jugovzhodno od Rima) in na svojem posestvu v Kajéti je bil umorjen. Leta 75 pr.n.št. je bil kvestor na Sicíliji, leta 69 pr.n.št. edil, leta 66 pr.n.št. pretor in leta 63 pr.n.št. je kot konzul razkrinkal »Katilínino zaroto«. Nato je bil izgnan, vendar leta 51 pr.n.št. postal konzul v Kilíkiji. S svojimi govori na sodiščih je zaslovel kot vodilni rimski odvetnik in neustrašen nasprotnik korupcije (takšnega pogrešamo v naši »deželici«, op. p.). Vse življenje je podpiral Pompêja, v katerem je videl človeka, ki je bil edini sposoben rešiti Rim zunanjih sovražnikov in notranje brezpravnosti. Med letoma 63 in 62 pr.n.št. je v več (štirih) govorih odkril »Katilínino zaroto« (Katilína; rimski obubožani patricij, ki bi se do konzulata rad prebil z zaroto: Sulov legat) in poskrbel, da ni prišlo do državljanske vojne, krivce pa so obsodili in usmrtili. Prav zaradi teh usmrtitev brez sodnega procesa, je ostal brez podpore v senatu in se odločil ter se leta 58 pr.n.št. umaknil iz Rima v izgnanstvo, ki ga je preživel večidelj v Tesalóniki (Thessalonice, danes Solun) pri prijatelju in kvestorju Gnéju Plánciju. Zaplenili so mu premoženje in izdali odlok, da mu v razdalji 500 milj od Rima, »ne sme nihče ponuditi vode in ne ognja«. Po zaslugi Pompêja se je leta 57 pr.n.št. vrnil v Rim, kjer so ga navdušeno sprejeli in z več govori si je zopet pridobil zaupanje ljudstva in senata. Po vseh mogočih peripetijah in več ali manj uspešnih govorih, je bil leta 53 pr.n.št. izbran za avgúra (rimskega svečenika in prerokovalca). Med državljansko vojno med Cézarjem in Pompêjem, je bil na strani Pompêja po Cézarjevem umoru pa se je kot vodja senata obrnil proti Marku Antóniju (čeprav se je z njim najprej pobotal in preklical sodbo, ki je izobčevala Antónija in Lépida) in Mark Antónij ga je dal 7. decembra leta 43 pr.n.št., po sklenitvi drugega triumvirata, odstraniti (umoriti in njegove dele telesa so razobesili na ladijske kljune na Róstri (govorniški oder) v Rimu. Ohranjenih je 58 njegovih govorov, preko 800 pisem in dve pomembni pesnitvi (»O svojem konzulatu« v 3-eh knjigah in »O svojem času« v 3 knjigah). Najzgodnejši je govor »Za Kvinkcija« (Pro Quinctio), kjer govori o zapletenem primeru družabništva; »Za Roscija iz Amerije« (Pro Sexto Roscio Amerino), ki je bil obdolžen očetomora; »Proti Kvintu Ceciliju o vedeževanju« (Divinatio in Quintus Caecilium), kjer so po Cíceronovem govoru pravdo opustili; »Govor proti Verru« (Orationes Verrinae); »O poveljstvu Gn. Pompêja« (De imperio Gn. Pompei) je bil politični govor; ob vrnitvi iz izgnanstva je napisal dva govora »Po vrnitvi« (Post reditum ad quirites) in (Post reditum in senatu); govore proti Katilíni (Catilinariae) je

79


imenoval tudi »Filipike«, proti staremu sovražniku Luciju Kalpurniju Pízonu je napisal govor »Proti Pízonu« (In Pisonem) in podobno za tribuna »Za Milona« (Pro Milone), ki mu je govor poslal v izgnanstvo,… Ohranjeni so tudi retorični spisi »O govorništvu« (De oratore) in zgodovina rimskega govorništva »Brutus ali O slavnih govornikih« (Brutus sive De claris oratoribus),… Tu so še filozofski spisi (bil je pripadnik aténske Nove Akademíje): »O državi« (De re publica), »O dolžnostih« (De officiis), »O božji naravi« (De natura deorum), »O vedeževanju« (De divinatione),… pa očarljiva eseja »Lélij ali O prijateljstvu« (Laelius sive De amicitia) in »Káton Starejši o starosti« (Cato Maior de senectute); »O usodi« (De fato), »O najvišjem dobrem in najvišjem zlu« (De finibus bonorum et malorum) govori o različnih filozofskih konceptih in »o najvišjem dobrem«; ter še razprava »O Tuskulu« (Tusculanae disputationes),… (bolj podrobno, predvsem »Filipike«, so njegovi govori opisani v Leksikonu: Antika, CZ, Ljubljana 1998; str.: 94 do 101). V slovenščini je prevod Frana Bradača in Toneta Ločnikarja Cíceronov spis »Največje dobro in največje zlo« (leta 1972). F FRÓNTON (Marcus Cornelius Fronto, ok. 100 – 176 n.št.): rimski govornik (Afričan), pisec, učitelj govorništva in odvetnik iz Kirte v Numidiji. Odšel je v Rim in veljal za najodličnejšega govornika svojega časa, vendar slabega politika, pa čeprav je imel sijajno politično kariero od kvestorja na Sicíliji, edilstva, preture in konzulata v času cesarja Antonina Pija. Leta 143 n.št. je bil konzul in učitelj kasnejših vladarjev in socesarjev Marka Avrélija in Lúcija Véra. V govorništvu ga je privlačilo vprašanje jezika in sloga, predvsem pa se je ukvarjal s starimi latinskimi besedami, ki niso bile več v rabi. Občudoval je stare Rimljane do govornika Cícerona in zgodovinarja Salústija, ni pa maral govornika in filozofa Séneka. Pisal je v odločni in jasni latinščini, se posvečal književnosti ter je spise posvetil predvsem cesarju Marku Avréliju. Ohranilo se je le nekaj njegovih epigramov v »Palatinski antologiji«. H HORTÉNZIJA (Hortensia, živela v 1. stoletju pr.n.št.): hči govornika Kvinta Horténzija Hórtala, ki je bila tudi slavna rimska govornica in je imela v nasprotju z običaji leta 42 pr.n.št. pred Rimskim forumom govor proti predlogu triumvirov, da bi se obdavčilo premoženje bogatih žensk s posebnim davkom in z govorom tudi uspela. HORTÉNZIJ HÓRTAL (Quintus Hortensius Hortalus, 114 – 50 pr.n.št.): rimski govornik in konzul leta 69 pr.n.št., ki je bil nekaj let (8) starejši od Cícerona in na sodiščih njegov glavni tekmec. Sloves vodilnega govornika mu je zasenčil leta 70 pr.n.št. Cíceron v procesu (obtožbi) »Proti Vêresu« (Gaius Verres, podkupljivi cesarski namestnik na Sicíliji), ko pred sodiščem sploh ni prišel do besede, Vêres pa se je umaknil. Potem ko je dobil konzulat tudi Cíceron leta 63 pr.n.št. in ga je še za življenja pohvalil v svojem življenjskem delu »O govorniku« (De oratore, leta 53 pr.n.št.), posmrtno pa v govoru »O Brutu« ali »O slavnih govornikih« (Brutus sive De caris oratoribus, 45 pr.n.št.), sta postala prijatelja. Slovel je po bogastvu, izvrstnem spominu, zunanjem blišču (skrbno oblečena toga) in dramatičnem, olepševalnim (aziánističnim) podajanju govora (klicali so ga Dionízija, katera je bila znana plesalka). Njegovemu stilu sta podlegla tudi znana tragiška igralca Róscij in Ézop. M MÁKER (Gaius Licinius Macer, umrl 66 pr.n.št.): rimski govornik ter pisec analov in je bil oče pesnika Kálvusa. Njegovi »Anali« (Annales) so se ohranili le v fragmentih, veliko pa jih je uporabljal v svojih zapisih zgodovinar Lívij. Máker je trdil, da je zajemal snov iz »knjig, pisanih na platnu« (libri lintei, danes izgubljeni seznami uradnikov v Rimu od leta 509 pr.n.št.

80


dalje). Knjige so zbrali verjetno šele v 2. stoletju pr.n.št. in so bile shranjene v svetišču Junóne Monéte (»pomnilka« svojih nekdanjih uslug Rimu) na vrhu Kapitólina. MESÁLA KORVÍN (Marcus Valerius Messalla Corvinus, 64 pr.n.št. – 8 n.št.): rimski patricij, govornik, vojak in literarni mecen. V začetku je podpiral Marka Antónija (v bitki pri Filípih leta 42 pr.n.št.), nato pa razočaran nad njim (Kleópatra), je obljubil zvestobo Oktavijánu ter sodeloval v zmagoviti bitki pri Ákciju leta 31 pr.n.št. Zaposlen v rimski upravi je leta 2 pr.n.št. predlagal za cesarja Avgústa naziv »oče domovine« (pater patriae). Bil je pokrovitelj pesnikov Ovídija in Tibula in je veljal z zgodovinarjem Azínijem Pólionom za največjega govornika svojega časa, ki je slovel kot velik poznavalec jezikoslovja. P PRISK (Priscus, živel v 5. stoletju n.št.): rimski govornik in visok državni uradnik v vzhodnorimskem (bizantinskem) cesarstvu, ki se je udeležil in tudi pisal o rimskem odposlanstvu k hunskemu kralju Atili (452 n.št. so ti odposlanci šli skozi Petoviono, op. p.). S SCÉVOLA (Quintus Mucius Scaevola, ok. 170 – 82 pr.n.št.): rimski govornik, ki se je odlikoval po zgoščeni natančnosti jezika. Leta 115 pr.n.št. je bil pontifex maximus (vrhovni svečenik) in skupaj z govornikom Lucijem Licínijem Krásom leta 95 pr.n.št. postal konzul. Napisal je prvo sistematično razpravo o civilnem pravu. Cíceronu je v mladosti dajal pravne nasvete. Izdal je (skupaj s Krásom) t.im. »Licínijev in Múcijev zakon«, ki je ukazoval pregon vseh, ki so nezakonito dobili državljansko pravico. Posledično je sledil izgon številnih Itálcev iz Rima, kar je bil dodaten povod za zavezniško vojno. Cíceron ni odobraval tega zakona in nasploh, da je tako sijajni mož (Scévola) lahko sprejel tako slab zakon. Leta 82 pr.n.št. so ga Márijevi privrženci v Véstinem svetišču umorili. SULPÍCIJ RUF (Servius Sulpicius Rufus, ok. 106 – 43 pr.n.št.): rimski govornik, politik in pravnik, Cíceronov sodobnik, ki je leta 51 pr.n.št. postal konzul in je Cíceronu pisal dve pismi: o umoru Marka Marcéla leta 52 pr.n.št. in v drugem tolaži Cícerona ob izgubi hčere Túlije leta 45 pr.n.št. Pismo je občudoval škof Ambrozij in ga dajal za vzgled, vreden pravega kristjana. Bil je prvi, ki je napisal pravni komentar k »Zakonom dvanajstih plošč« (Leges duodecim tabularum) in k rimskemu upravnemu pravu. Leta 43 pr.n.št. je umrl na poti kot odposlanec k Marku Antóniju, kamor ga je poslal rimski senat.

GRŠKO ZGODOVINOPISJE (historiográphai) Zgodovinopisje je opis zgodovine človeštva in njegovih del. V prozi je bila grška zgodovina prvič zapisana v 6. stoletju pr.n.št. v Jóniji. Ob vseh drugih razumskih vedah (filozofija, govorništvo in pesništvo) so se grški popotniki prek morij v svojih izročilih ukvarjali tudi s podatki o pristaniščih, ljudstvih, običajih in krajevno zgodovino Sredozemlja. Zbirali so sage (pripovedi) ter pisna in ustna pričevanja. V začetku so bili to logográfi (»prozni pisci« in pisci naročenih govorov) iz Jónije (Kádmos in Dionízij, oba iz Miléta), med katerimi je bil najslavnejši Hekatáj iz Miléta (živel ok. 500 pr.n.št.), vendar so se od njihovih del

81


ohranili le fragmenti. Pisali so krajevno in splošno grško zgodovino in na osnovi átiške je nastala Aristótelova »Aténska ustava« (Athenaion politeia). Zbirali so tudi sezname državnih uradnikov in dogajanj, da bi jih vpeljali v časovni okvir, kakršno je zaporedje aténskih arhóntov, Hêrinih svečenic v Argósu in zmagovalcev v Olímpiji. Grška zgodovina (historiai) se prične z raziskavami zgodovinopisca Heródora (490 – 425 pr.n.št.), ki je utemeljil okvir zgodovine in je iz svoje zvedavosti vanjo vključil tudi arheologijo, etnografijo, geologijo, religijo in anekdote. Za ovrednotenje je sicer uporabil natančna merila, vendar postopek ni vedno razumski in ga je težko opredeliti. Njegov duhovni naslednik je bil filozof Aristótel, medtem ko se je zgodovinopisec Tukídid (460 – 399 pr.n.št.) posvečal predvsem zgodovini svojega časa, ki jo je tudi sam doživel. Svoje predhodnike je grajal češ, da je bilo njihovim zapisom zabavno prisluhniti v času njihovega nastajanja, nimajo pa trajne veljave in so dostikrat neresnični. Njegov cilj ni bil samo poročati o dogodkih, ki so se resnično pripetili, ampak je poskušal ugotoviti tudi vzroke (za peloponéško vojno,…) teh dogodkov. Tukídidovim točnim dejstvom in sodbam se je približal le grški zgodovinar Políbij (živel v 2. stoletju pr.n.št.). V 4. stoletju pr.n.št. se je razvil nov tip zgodovinopisja pod vplivom govornika in nravstvenika Izókrata, saj je postala zgodovina sredstvo za moralno vzgojo in oblikovanje političnih nazorov, kjer je slog prevladal nad vsebino. V helenistični dobi (okrog 300 pr.n.št.) pa so si zgodovinopisci bolj prizadevali za berljivost dogodkov, kakor pa za natančnost. Retoričen in slikovit slog je bil osnova, iz katerega so kasnejši življenjepisci in tudi zgodovinar Plutarh (živel v 1. stoletju n.št.), črpali snov za svoje dela. Med njimi je bil edina izjema zgodovinar Hierónim iz Kárdije na Tráškem Hersonézu (Chersonesos, »polotok«, danes Galipoli; živel v 3. stoletju pr.n.št.).

GRŠKI ZGODOVINOPISCI (historiográphos) A APIJÁN (Appianós, 100 - 165 n.št.): grški zgodovinopisec, pravnik, ki je živel v času cesarjev Hadrijána in Antonína Pija v Rimu kot odvetnik ter kasneje kot skrbnik (kurator) in upravnik cesarske blagajne (prokurator). Napisal je »Rimsko zgodovino« (Rhomaika) v grščini. Delo je neizvirni izbor poročil (kompilacija) o rimskih vojnah od začetkov do cesarja Vespazijána v devetih (9) knjigah. Obravnava državljanske vojne med letoma 146 in 70 pr.n.št., kjer je še posebna zanimiv opis Oktavijánovih bojev z ilirsko-keltskimi Japódi in zavzetje japodske prestolnice Metula (Metulum pri Ogulinu v današnji Liki). Ta padec Metula opeva tudi slovenski pesnik France Prešeren: »Kako Metulum se Agusta brani …« Opis teh Avgústovih bojev zgodovinopisca Apijána je v slovenščino prevedla Marjeta Šašel Kos z naslovom »Rimsko osvajanje zahodnega Balkana: Ilirik v Apijánovi ilirski zgodovini« (leta 2010). ARIJÁN (Arrianos, ok. 95 – 175 n.št.): grški zgodovinopisec iz Nikomédije v Bitíniji, ki je bil leta 130 n.št. rimski nadomestni konzul (consul suffectus), nato legat (cesarski namestnik) v Kapadókiji in učenec stóiškega filozofa Epiktéta, katerega predavanja je vestno zapisal. Ohranjena dela so napisana v grščini. Dragocena je »Aleksándrova anabaza« (Anabasis Alexandrou), kjer v sedmih (7) knjigah opisuje Aleksándrove bojne pohode in njegovo

82


verodostojno podobo, v 8. knjigi pa Indijo in tamkajšnje običaje. Napisal je tudi delo o filozofiji in predavanjih svojega učitelja Epiktéta z naslovom »Diatribe« (Diatribai), razprava v osmih (8) knjigah; nato spis »Plovba ob obalah Črnega morja« (Periplous Euxeinou Pontou) in razpravo »O lovu« (Kynegetikos) ter se nekaj manj pomembnih del. D DÍODOR SICÍLSKI (Diódoros; lat. Diodorus Siculus, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Agiriona (Agyrion) na Sicíliji, ki je med letoma 60 in 30 pr.n.št. napisal »Občo zgodovino« (Bibliotheke historike) v 40-ih knjigah. Opis svetovne zgodovine sega od domnevnega nastanka sveta do Cézarjeve osvojitve Britanije. Velja za nekritičen in nedosleden prikaz zgodovine, je pa dragocena za prikaz starih virov in mitoloških podatkov. V celoti so ohranjene knjige 1 do 5 in 11 do 20, druge pa le v fragmentih. DIONÍZIJ iz HALIKARNÁSA (glej: Grški govorniki, str.: 74). E ÉFOR (Éphoros, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Kíme (Kýme; lat. Cumae) v Kampániji (severno od Neapeljskega zaliva) je bil avtor zgodovine grških in maloazijskih mest v 30-ih knjigah z naslovom »Zgodovina« (Historiai), ki pa ni ohranjena. Pričela se je z vrnitvijo »Heraklidov« (»dorsko selitvijo« ok. leta 1100 pr.n.št.) in je zajemala čas do leta 341 pr.n.št., ko je Filip II. Makedonski oblegal mesto Pérint (Perinthos v Trákiji). Knjige vsebujejo mite, legende, geografijo in etnografijo ter politično in vojaško zgodovino. Njegovo delo je poznal zgodovinar Políbij, uporabljala pa sta ga tudi zgodovinopisca Strábon in Díodor Sicílski. ERATÓSTEN (Eratosthénes, ok. 275 – 195 pr.n.št.): vsestranski grški učenjak iz Kiréne v Líbiji (severna Afrika), vodja Aleksandrínske knjižnice in zgodovinopisec, filozof, astronom, matematik, geograf, slovničar in pesnik. Imenovali so ga tudi »pentathlos« (»vseved«) in je iz besede »filologija« (philologia, »ljubezen do učenja«) zase skoval besedo »filolog« (philologos), pomeni »učenjak«. Od njegovih del se je ohranilo le nekaj citatov, literarno pa je pomembna knjiga v 12-ih zvezkih »O stari komediji« (Peri archaias komoidias). Najpomembnejše pa so bile »Kronografije« (Chronographiai), »Geografija« (Geographika) in »O merjenju Zemlje« (Peri anametreseos tes ges). V »Kronográfiji« je podal preglednice s sorazmerno jasnim in točnim kronološkim pregledom grške zgodovine (neobremenjeno z mitologijo), ki se prične s padcem Tróje (postavil v leto 1184 pr.n.št.) in konča s smrtjo Aleksándra Velikega (leta 323 pr.n.št.). »Geografija« obsega tri (3) knjige, kjer opisuje naseljeni svet, dopolnjen z zemljevidi sveta, kjer dopušča manjša odstopanja in tukaj je vpisal tudi svoje meritve, ki so vključevale ob glavni zemeljski osi zemljepisne dolžine in širine. Eratósten je (v nasprotju z Aristótelom, ki je učil, da je zemlja obla in njegov učenec ter filozof iz 3/2 stoletje pr.n.št. Dikajárh, je vpeljal osnovno črto zemljepisne širine od Gibraltarja do Himalaje, določil poldnevnik, ki je tekel skozi Aleksandríjo in je izračunal, da meri obod Zemlje 250.000 stadijev (pravijo, da je številko sam popravil na 252.000 stadijev, kar je 37.000 do 39.000 km) in se je tako njegov izdelek na 1% približal moderni meritvi (40.056 km). Kopno zemljo je Eratósten delil na tri celine, kjer zagovarja trditev, da bi morali ljudje biti razdeljeni le na dobre in slabe in ne le na »Grke in barbare«: »zakaj mnogo Grkov je slabih in mnogo barbarov civiliziranih, posebno Indijcev in Arijcev, pa tudi Rimljanov in Kartažánov, kateri imajo tako zgledne sisteme vladanja.« EVZÉBIJ (Eusébios, ok. 263 – 339 n.št.): grški krščanski zgodovinopisec iz Cezaréje v Palestini. Leta 313 n.št. je postal škof. S knjigami (10) »Cerkvena zgodovina« (Ekklesiastike historia; prva te vrste) si je pridobil naziv »očeta cerkvene zgodovine«. Imel je velik vpliv na cesarja Konstantína I. Velikega (cesar 306 – 337 n.št.). Knjige so vir za zgodnjo zgodovino

83


krščanske Cerkve na Vzhodu od ustanovitve do leta 324 n.št. Ohranjena je v grškem, latinskem, sirskem in armenskem prevodu. V spisu »Priprava na evangelij« dokazuje, da se grška filozofija ujema s svetopisemskim naukom ali pa na njem celo temelji. Napisal je še dve (2) knjigi »Kronoloških preglednic« (Chronikoi kanones), kjer daje oris zgodovine starodavnih narodov, v drugi pa so preglednice z vzporednimi podatki, seznami vladarjev in pomembnih dogodkov od Abrahamovega rojstva (okrog 2016 pr.n.št.) do leta 328 n.št., kjer so ohranjeni dragoceni datumi in dogodki v grški in rimski zgodovini. V večini se je besedilo izgubilo, je pa ohranjen Hierónimov prevod v armenščino. F FEREKÍD (Pherekýdes, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec in logográf z otoka Lérosa ob maloazijaki obali, ki je živel v Aténah in napisal »Zgodovino« (Historiai) ali »Teogonijo« (Theogonia), mitološko zgodovino v desetih (10) knjigah. Vsebuje opise junaške dobe in mogočnih družin časa, katerih nasledniki so bili avtorjevi sodobniki. FILÓHOR (Philóchorus, ok. 340 – 267/261 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Atén in eden najpomembnejših piscev lokalne átiške zgodovine (atidográf) z naslovom »Átika« (Atthis). Ker je bil protimakedonsko usmerjen in pristaš egíptovskega kralja Ptolemája II. Filadelfa, ga je dal makedonski kralj Antigon II. Gonatas (kralj 283/276 – 239 pr.n.št.) usmrtiti. H HERODIJÁN (Herodianós, deloval ok. 230 n.št.): grški zgodovinopisec iz Sírije in cesarski osvobojenec, ki je bil avtor razprave »Zgodovina cesarstva po Marku (Avréliju)« (Tes meta Markon basileias historiai) v osmih (8) knjigah, ki obsegajo čas cesarstva od smrti Marka Avrélija leta 180 n.št. do nastopa 13-letnega cesarja Gordijána III. (cesar 238 – 244 n.št.) leta 238 n.št. Njegovo delo je po strokovni plati mnogo bolj zanesljivo kakor »Zgodovina cesarjev« (Historia Augusta, več avtorjev). HERÓDOT (Heródotos, ok. 490 – 425 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Halikarnása v Káriji v Mali Aziji. Verjetno je bil bratranec ali nečak epskega pesnika Paniásisa, ki so ga med političnimi nemiri na Halikarnásu usmrtili. Heródot je bil izgnan na otok Sámos in nato veliko potoval po Egíptu, Feníciji, Mezopotamiji, deželi Skítov med Dnjestrom in Donom ter Grčiji. V Aténah se je spoznal z državnikom Pêriklejem ter filozofom Sófoklejem in se nato leta 444 pr.n.št. priključil aténski koloniji v Túriji v južni Italiji. Govornik Cíceron in sodobniki so ga imenovali »oče zgodovine« in namen njegove »Zgodovine« (Historiai) je bil, da prikaže dosežke Grkov in »barbarov«, da ne bi utonili v pozabo. Njegovi viri ponavadi niso bili pisni, ampak so temeljili na videnju in poslušanju ter je nato pisal po lastnih sklepih. Tako je poskušal sestaviti resnično in dosledno poročilo. Da je prišel do podatkov, je poiskal aristokrate (hranili spomin na družinsko preteklost), svečenike in uradnike, ki so imeli dostop do pisnih virov, če pa v tujih deželah ni poznal jezika, je pač moral zaupati tolmačem. Po njegovem mnenju je bila v ozadju zgodovine etična zavest: bogovi poskrbijo, da je pretirani napuh kaznovan; bogovi se vmešavajo v človeške zadeve in njihovih orakljev človek ne sme omalovaževati. Vendar je razumel, da poleg božjega vzroka in posledic, delujeta tudi znanstveni vzrok in posledica. Vsaka od njegovih devetih (9) knjig se imenuje po eni od Múz in so verjetno zamisel aleksandríjskih izdajateljev (Klío – zavetnica zgodovine, Evtêrpa – zavetnica slovesnosti, zabav in igranja na piščal, Talíja – zavetnica komedije in bukóliškega pesništva, Melpómena – zavetnica tragedije, Terpsíhora – zavetnica zborskega plesa in pesmi, Érato – zavetnica lire, lirskega in erotičnega pesništva, Polímnija – zavetnica him(e)n bogov in pantomime, Uránija – zavetnica astronomije in Kalíopa – zavetnica epskega pesništva). Heródot je svoje delo razdelil na »epizode« (logoi). Nekatere zgodbe so bile za Grke neverjetne in so ga označili za lažnivca, Plutarh ga je celo označil za nepravičnega in brezsrčnega človeka. V poznejših

84


časih pa so mu zopet priznali verodostojnost. Pisal je v jónskem narečju in njegov slog je bil preprost, jasen in uglajen, pripoved pa je bralca nadvse pritegnila: 1. knjiga je namenjena sporom med Grki in barbari (lídijski kralj Krójz, perzijski kralj Kir in zasedba maloazijskih Grkov po Perzijcih); 2. knjiga je posvečena Egíptu; 3. knjiga opisuje perzijsko (kralj Kambíz) osvojitev Egípta; 4. knjiga opisuje Darêjev pohod v Skítijo in Líbijo; 5. knjiga govori o protitráških operacijah perzijskega vojskovodje Mégabaza in upor Jóncev; 6. knjiga opisuje zadušitev jonskega upor, grško zmago pri Maratonu, Fejdípidov tek,…; 7. knjiga zajema Darêjevo smrt in priprave Ksérksa na vpad v Grčijo, Termopíle,…; 8. knjiga govori o grških zmagah pri Artemíziju in Salamíni ter Ksérksov umik; 9. knjiga opisuje zmago Grkov pri Platájah in umik Perzijcev ter zmago Grkov pri predgorju Míkala v Mali Aziji (479 pr.n.št.), kjer so uničili perzijsko vojsko in ladjevje. Heródotovo zgodovino je z naslovom »Zgodbe« v slovenščino prevedel Anton Sovrè (leta 1953, I. del in leta 1955, II. del). HIERÓNIM (Hierónymos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Kárdije (Kardia) na Tráškem Hersonézu (Chersonesos, »polotok«; danes Galipoli), ki je v delu z naslovom »Dogodki po Aleksándru«(Ta epi Alexandrou prachthenta) opisoval zgodovino obdobja od smrti Aleksándra Velikega leta 323 pr.n.št. pa vse do smrti epírskega kralja Pira leta 272 pr.n.št., morda pa celo do leta 263 pr.n.št. Bil je zaposlen kot vojskovodja in državnik pod Évmenom iz Kárdije (tajnik kralja Filipa II. Makedonskega, pa tudi Aleksándra Velikega), Antígonom I. (Antígonos, Aleksándrov vojskovodja), njegovim sinom Demétrijem (Demétrios Poliorketés) in vnukom Antígonom II. Gonátom (Antígonos II. Gonátas). Sicer izgubljeno delo, je bilo pa neprecenljiv vir, iz katerega sta dogodke opisovala zgodovinopisca Ariján in Díodor Sicílski, pa tudi zgodovinar Plútarh (življenjepisi Évmena, Píra in Demétrija). K KALÍSTEN (Kallisthénes, ok. 370 – 327 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Ólínta (na Halkídiki), Aristótelov sorodnik in njegov učenec v Stagíri na Halkídiki. Vsi njegovi spisi, z »Aleksándrovimi deli« (Alexandrou praxeis) vred, so izgubljeni. Aleksándra Velikega je spremljal na pohodu proti Vzhodu (v Azijo) kot kronist, vendar ga je le-ta obsodil na smrt, ker se je uprl »proskinézi« (čaščenje voditelja po božje – orientalski pozdrav s poklekom pred vladarjem in dotikom tal s čelom), ker se je čutil ponižanega in bil obsojen tudi zarotništva (Hermolájeva zarota). Zelo je cenil Aleksándra Velikega in ga proglašal za Zévsovega sina. Zaradi umora se je Aleksánder hudo zameril Aristótelovi šoli. V svojih delih je zelo poveličeval Aleksándrova dejanja in s tem soustvarjal mit o Aleksándru. Z Aristótelom je sodeloval pri sestavljanju seznama zmagovalcev na pitijskih igrah. KLEJSTÁRH (Kleistárchos, živel ok. 300 pr.n.št.), tudi KLITÁRH: grški zgodovinopisec, ki je pisal nekakšne romantične zgodbe in je bil utemeljitelj poveličevanja pomena Akeksándra Velikega. KSENOFÓNT (Xenophôn, ok. 430 – 354 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Atén je bil Sókratov učenec, ki se je leta 401 pr.n.št. pridružil Perzijcu Kíru Mlajšemu proti kralju Artaksêrksu II. (glej: Grški pisci, str. 19/20). KTÉZIAS (Ktésias, živel v zgodnjem 4. stoletju pr.n.št.): grški zdravnik in zgodovinopisec z otoka Knída (Knidos ob jugozahodni maloazijski obali), ki je nekaj let bival na perzijskem dvoru in napisal »Zgodovino Perzije« (Persika) v 23-ih knjigah in prvo delo, ki je posvečeno

85


Indiji z naslovom »Indijska zgodovina« (Indika). Ohranjeni so le povzetki knjig, ki jih je napisal bizantinski patriarh Fótij (ok. 810 – 893 n.št.). O ONEZÍKRIT (Onesíkritos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec, ki je bil na pohodu z Aleksándrom Velikim v Indiji in je skupaj s Krečánom Neárhom raziskoval morske poti iz Indije do Perzijskega zaliva. To pot je tudi opisal, vendar se je ohranilo le nekaj fragmentov spisa. Opisuje tudi pogovor med avtorjem zapisa in indijskimi fakirji, vendar je že v antiki veljal za velikega lažnivca. P PLÚTARH (Ploútarchos, ok. 45 – 125 n.št.): grški zgodovinopisec, življenjepisec ini filozof morále iz Hajronêje v Bojótiji, ki je bil leta 95 pr.n.št. tudi svečenik v Délfih. Filozofijo je študiral v Aténah pri platonistu Amóniju, ki je bil praktik in filozof. Obiskal je Egípt in Italijo, predaval in poučeval v Rimu, zadnja leta pa se je posvetil Hajronêji in Délfom. Plútarh je eden najbolj berljivih antičnih piscev, ki je pisal privlačno, živahno in s taktom. Njegove spise sestavlja 50 življenjepisov in 78 različnih del, ki se imenujejo »Moralia« (gr. Ethica). Življenjepisi vsebujejo 23 »Vzporednih življenjepisov« (Bioi paralleloi), med katerimi so pomembni življenjepisi: Sólona, Temístokleja, Aristída, Pêrikleja, Alkibíada, Níkija, Demóstena, Filopójmena, Timoleónta, Díona, Aleksándra, Píra, Márija, Súle, Pompêja, Márka Antónija, Bruta, Júlija Cézarja in Cícerona. Njegov namen je bil pokazati moralni lik osebnosti, na pa opisovanje časa in političnih dogodkov. Navaja anekdote, ki kažejo naravo mož in njihova nagnjenja. Pri njem ne zasledimo nepoštenosti in pristranskosti ter domišljavosti. Verjel je v združljivost Rima kot vladarja in Grčije kot učiteljice. V življenjepisih so tudi razni zgodovinski dogodki: Pompêjev poraz, Cézarjeva smrt, samomori, opisi bitk ,… Izbor življenjepisov je v slovenščino prevedel Anton Sovrè z naslovom »Življenje velikih Rimljanov« (leta 1950) in »Življenje velikih Grkov« (leta 1959), v prevodu Marijana Tavčarja pa je izšel tudi »Aleksander Veliki« (leta 1973). Morali spisi (Moralia) obravnavajo teme, kot so: »O radovednosti« (Peri polypragmosynes; lat. De curiositate), »O blebetavosti« (Peri adoleschias; lat. De garrulitate), »O brzdanju jeze« (Peri aorgesias; lat. De cohibenda ira) in »Kako ločiti laskavca od prijatelja« (Po san tis diakrineie ton kolaka tou philou; lat. Quomodoadulator ab amico internoscatur). Njegova topla in sočutna osebnost se pokaže v spisih »Zakonski nasveti« (Gamika parangelmata; lat. coniugalia praecepta) in »Tolažba moji ženi« (Paramythetikos eis ten gynaika ten autou; lat. Consolatio ad uxorem), ko je umrla njuna hčerkica. V spisih o religiji je bil razlagalec in branitelj starih verovanj, kot so: razprava »O praznoverju« (Peri deisidaimonias; lat. De superstitione), kjer pravi, da je praznoverje nasprotna skrajnost ateizma, pobožnost pa sredina med obema; razprava »O zapozneli božji kazni« (Peri ton hypo tou theiou bradeos timoroumenon; lat.De sera numinis vindicta), kjer razlaga navidezno blaginjo hudobnih; razprava »O neizpolnjenih prerokbah« (Peri ton ekleloipoton chresterion, lat. De defectu oraculorum), ki vsebuje pogovore med demoni (pol ljudje in polbogovi),… Velikokrat je v spisih uporabljal tudi dialoge, kakor v devetih (9) knjigah »Gostinskih vprašanj« (Symposiaka problemata; lat. Questiones convivales), kjer se modri možje (govorniki, zdravniki,…) pri kosilu pogovarjajo o različnih temah. Pisal je tudi o starinoslovju: »Grška vprašanja« (Aitia Hellenika; lat. Quaestiones Graecae) in »Rimska vprašanja« (Aitia Rhomaika; lat. Quaestiones Romanae), ki so vir podatkov o religioznih starinah.

86


V veliki večini so ohranjeni njegovi spisi, ki obravnavajo etična vprašanja, splošno človeška vprašanja, vprašanja politike in vodenja države, filozofska, teološka in religioznozgodovinska vprašanja, kar je ohranjeno v več kot 80-ih delih in to je le polovica vseh njegovih del. POLÍBIJ (Polýbios, ok. 200 – 120 pr.n.št.): grški zgodovinopisec in državnik iz Megalópolisa v Arkádiji, ki je imel vodilno mesto v »Ahájski zvezi« in je bil leta 167 pr.n.št. skupaj s 1000 drugimi Ahájci kot talec (Rimljani porazili Perzêja Makedonskega pri Pídni) pripeljan v Rim, kjer je ostal 16 let in šele leta 150 pr.n.št. so jim dovolili vrnitev v domovino. Políbij se je sicer vrnil z njimi, vendar je leta 147/146 pr.n.št. spremljal rimskega vojskovodjo Emilijána Scípiona na pohodu v Kartagino in bil priča zavzetju mesta. Ko je »Ahájska zveza« leta 146 pr.n.št. izgubila vojno z Rimom, je Políbij nastopil kot posrednik pri ureditvi nove uprave ter si ob tem prislužil pohvalo Rimljanov in hvaležnost grških mest. Umrl bi naj v 82. letu starosti zaradi padca s konja. Napisal je »Zgodovino« (Historiai) v grščini in v 40-ih knjigah od leta 264 – 144 pr.n.št., kjer ga je prevzelo dejstvo, da si je Rim v 53 letih pridobil oblast nad vsem takrat znanim svetom (od leta 220 pr.n.št., ko se je začela druga punska vojna, do leta 168 pr.n.št., ko je bil konec tretje makedonske vojne). Prvi je opredelil metodična načela zgodovinopisja, nalogo zgodovinopisca in utemeljil pragmatično prikazovanje zgodovinskih dogodkov (pragmatikos tropos), kjer je v ospredje postavil delovanje državnikov. V pragmatični zgodovini mora pisec poznati dela drugih, poznati dežele, o katerih piše in imeti izkušnje v politiki. Sistematično je iskal vzroke dogodkov in ob tem razvoj in propad narodov. Ni se bal razkriti niti razlogov za zaton Grčije. Pripoveduje jasno in preprosto ter brez izumetničenosti. V celoti se je ohranilo le prvih pet (5) knjig. V šesti knjigi je bil tudi obsežni oris rimske ustave v primerjavi z ustavami Atén, Téb, Kréte, Spárte in tudi Kartágine. Njegova zgodovina je bila univerzalna in je dajala široko obzorje za ponazoritev različnih resnic, še posebej pa je poudarjala vlogo sreče pri vzponu Rima, kakršno je komediográf Teréncij ponazoril z opazko: »sreča ima rada pogumne«. Políbijevo zgodovino je v slovenščino prevedel Janez Fašalek z naslovom »Obča zgodovina« (leta 1964). POZEJDÓNIJ (Poseidónios, ok. 135 – 51 pr.n.št.): grški zgodovinopisec, naravoslovec in filozof iz Apaméje v Síriji, ki je večino življenja preživel na Ródosu in bil tam vodja stóiške šole. Bil je zelo izobražen in je posedoval znanje helenistične dobe ter v Aténah študiral filozofijo. Napisal je 52 knjig »Zgodovine po Políbiju« (Historia he meta Polybion), kar je bilo nadaljevanje Políbijeve zgodovine od leta 146 pr.n.št. do Súlove diktature leta 81 pr.n.št. Bil je predhodnik poznejšega novoplátonizma ter priznan geograf, etnograf in astronom ter je pisal tudi o plimovanju in delovanju vulkanov. Veliko so mu dolgovali pisci, pesniki, zgodovinarji in govorniki, kot so Cíceron, Lukrécij, Vergílij, Manílij, Séneka Mlajši in Plínij Starejši. Izguba njegovih del je velika zgodovinska nesreča. T TEOPÓMP (Theópompos, ok. 377 – 320 pr.n.št.): grški zgodovinopisec z otoka Híosa, učenec aténskega govornika Izókrata in prijatelj kraljev Filipa II. Makedonskega in Aleksándra Velikega. S Híosa so ga izgnali zaradi prijateljevanja s Spártanci, vendar mu je Aleksánder omogočil vrnitev, po Aleksándrovi smrti pa je Teopómp pobegnil v Egípt. Napisal je celo vrsto knjig, ohranilo pa se je le bore malo od dveh njegovih del: »Grška zgodovina« (Hellenikai historiai) in »Filipova zgodovina« (Philippikai historiai). Prva je bila nadaljevanje Tukídidove zgodovine Grčije, druga pa je bila obsežno delo v 58-ih knjigah, ki opisujejo življenje Filipa II. Makedonskega. TIMÁJ (Tímaios, ok. 356 – 260 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Tavromónije (danes Taormina) na Sicíliji, ki se je leta 317 pr.n.št. preselil v Aténe, tam preživel 50 let in se nato s

87


Hiêronom II. vrnil na Sicílijo. Napisal je »Sicílsko zgodovino« (Sikelika) v 38-ih knjigah od zgodnje dobe do leta 264 pr.n.št. (preden so Rimljani napadli tamkajšnje Kartažáne). TUKÍDID (Thoukydídes, ok. 460 – 399 pr.n.št.): grški zgodovinopisec (leta 430 pr.n.št. preživel kugo) in aténski strateg v peloponéški vojni leta 424 pr.n.št. Zaradi izgube tráškega mesta Amfípolisa (zasedli Spártanci), je bil izgnan za dobo 20-ih let. Po vrnitvi v Aténe je umrl ali bil umorjen. Napisal je zgodovinsko delo o peloponéški vojni z naslovom »Zapis o vojni med Peloponežáni in Aténci« (Syngraphe peri toi polemou ton Peloponnesion kai Athenaion) v osmih (8) knjigah, kjer je opisal zgodovinski potek vojne od padca Atén, vendar se pripoved konča sredi stavka z dogodki pozimi leta 411/410 pr.n.št. Hotel je napisati točno poročilo o dogajanju in v poduk, da je poznavanje preteklosti samo vodilo za prihodnost. Odlikovala ga je vestnost in natančnost, kakršne ni premogel noben zgodovinopisec starega veka. Zgodovino je pojmoval izključno v človeškem okviru in ni iskal pojasnil v nadnaravnih pojavih vendar je s prezirom gledal na razna nebesna znamenja in prerokbe. Pri njem ni bilo mesta za anekdote ali natolcevanja, še manj pa na romantično opisovanje. Pri njem so bila prvič postavljena metodološka pravila in prvič uvaja monografske oblike sodobne zgodovine: resnično dogajanje dejstev in prikaz vojaško-diplomatskih prizadevanj. »Peloponéško vojno« je v slovenščino prevedel Janez Fašalek (leta 1958). Z ZÓSIM (Zósimos, deloval ok. 500 n.št.): grški zgodovinopisec, ki je v grščini izdal zgodovino v štirih knjigah z naslovom »Nova zgodovina« (Historia nea), kjer opisuje rimsko cesarstvo od Avgústa do leta 410 n.št. (ko Góti opustošijo Rim). Kot pogan pripisuje propad rimskega cesarstva predvsem zaradi odvrnitve od poganskih bogov in ko poroča o Alárikovem taboru (kralj Gótov) v Emóni pravi, da so mesto ustanovili bajeslovni Argonávti, kar so po njem prevzeli tudi drugi poročevalci o zgodovinskih (mitoloških) dogodkih.

GRŠKI LOGOGRÁFI (logográphos; pisci izročil iz najstarejše grške zgodovine) Prvi grški prozni pisci ali predhodniki zgodovinopiscev so v večini živeli v Jóniji (grška Mala Azija) v 6. in 5. stoletju pr.n.št. Nobeno njihovo delo se ni ohranilo, vendar jih omenjajo in se nanje sklicujejo kasnejši zgodovinopisci. Prva logográfa naj bi bila Kádmos in Dioméd iz Miléta. Iz Miléta naj bi bil tudi najbolj znan zgodovinopisec in geograf Hekatáj. Ferekíd iz Atén je napisal v 5. stoletju pr.n.št. »Teogoníjo« (Theogonía) ali »Genealogíjo« (Geneelogíai) v desetih (10) knjigah, kar je mitološka rodoslovna zgodovina in opis junaške dobe Grkov. O mitoloških temah so pisali Háron iz Lamsaka, Ksánt iz Lídije in Helaník iz Lézbosa, ki je pisal tudi o regionalni zgodovini v »Lézboški zgodovini«, »Perzijski zgodovini« in »Átiški zgodovini« (Attis), katero je zgodovinar Tukídid, zaradi netočnosti v kronologiji, močno kritiziral. V Aténah so bili logográfi ljudje, ki so pisali govore po naročilu, predvsem za pravdarje pred sodišči. Med prvimi je bil govornik Antifón, uspešna pa sta bila tudi átiška govornika Lízias in Demósten. Ker je bilo v tistem času mnogo političnih procesov, je bilo pisanje govorov po naročilu, donosen posel in tudi prva stopnica do politične kariere.

88


GRŠKI UČENJAKI (pentathlós), MATEMATIKI (mathematikós),…-splošno Grško izročilo pravi, da so geometrijo izumili Egipčáni, v Grčijo pa naj bi jo vpeljala naravoslovec Táles in učenjak Pitágora. Dokazano je, da je bil prvi grški matematik in astronom Hipókrat iz Híosa, ki je živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.

ASTROLOGIJA (gr.: astrología, lat.: astrologia; zvezdoslovje) Astrologija je preučevanje nebesnih teles, pa tudi tistih, ki napovedujejo usodo posameznikov ali pa nanjo vplivajo. Izhaja od Babiloncev in njihovega kulta planetarnih bogov, opazovanj nebesnih teles in izračunov njihovih gibanj. Od tod prihaja prepričanje, skupno vsem filozofskim šolam (razen epikúrejcem), da je vesolje enotno in vse, karkoli se zgodi na svetu, vpliva na dogodke na Zemlji. Tako so ob dolgotrajnih opazovanjih in računanjih lahko napovedovali nebesne pojave (astronomija) in ob tem je bilo mogoče na osnovi opazovanja nebesnih teles napovedovati dogodke na Zemlji (astrologija). Postopoma je tako prišlo do prepričanja, da je usoda posameznika odvisna od položaja zvezd v trenutku njegovega rojstva in da mu astrologi lahko na osnovi tega, dajo smernice za življenje. V Grčiji se je astrologija razvila po Aleksándrovi smrti v 3. stoletju pr.n.št. Svečenik Beróz iz Babilona (napisal »Zgodovino Babilona« - Babyloniaka v treh (3) knjigah) je na otoku Kósu okrog leta 280 pr.n.št. ustanovil astrološko šolo in njegovi spisi (niso ohranjeni) bi naj prenesli babilonsko astrologijo v grški svet. Že v naslednjem stoletju pa se je astrologija razširila tidi v Rim, kjer so začeli krožiti razni astrološki priročniki. Za astrologijo so se navduševali Súla, Pozejdónij in Váron; Vitrúvij, Propêrcij in Ovídij so verjeli vanjo, cesar Avgúst pa je celo objavil svoj horoskop. Od 1. stoletja n.št. dalje so vsi, kristjani, pogani ali Judje, sprejemali napovedi usode ter škodljive moči planetov. V Rimu so ob političnih krizah republike in drugih nevarnostih redno izgnali poklicne astrologe (leta 139 pr.n.št. in leta 33 pr.n.št.), vendar so se cesarji prav radi zatekali k horoskopu. Dokončno so astrološko dejavnost pregnali šele v 4. stoletju n.št., ko je cerkveni učitelj in filozof Avguštin (354 . 430 n.št.) odločno zanikal njeno verodostojnost in so zavladali krščanski cesarji. Med preprostimi ljudmi pa je obdržala svojo neizpodbitnost do 17. stoletja n.št. in še vse do današnjih dni.

ASTRONOMIJA (gr.: astronomía, lat.: astronomia; zvezdoznanstvo) Astronomska znanost se je v Grčiji razvila dokaj pozno (Rimljani pa k njej niso nič prispevali). Za Grke je pomenila sistem za napovedovanje položajev nebesnih teles in je bila v klasični dobi le zanimanje za opazovanje solsticija in enakonočij (ekvinokcijev) ter vzhajanja in zahajanja najbolj vidnih ozvezdij, predvsem pa za potrebe navigacije in uvajanja koledarja (filozof Táles iz 7. stoletja pr.n.št., astronom Méton iz 5. stoletja pr.n.št., predsókratiki,…). Nekateri znanstveniki so prišli do nujnih spoznanj v astronomiji (pitágorejci, da je Zemlja okrogla; da Luna dobiva svetlobo od Sonca pravijo filozofi Parménid, Empédokel in Anakságora, ki je razumel tudi načela mrka; poznavanje petih planetov v 4. stoletju pr.n.št. po matematiku Evdóksu z Knída; izoblikovala se je podoba kozmosa, kakršno je videl filozof Aristótel in dokončno oblikoval astronom Ptolemáj v 2. stoletju n.št. v »Almagestu«;…).

89


Prevladalo je mišljenje, da je v središču kozmosa Zemlja, v prostoru lebdeča krogla iz mrzlih, težkih in umazanih delcev vesolja, katerih teža jo je potegnila v središče. Zemeljska atmosfera je segala vse do Lune (Meseca), zunanjo kroglo (tisto z zvezdami stalnicami) pa je sestavljal najredkejši element, eter in to je Zemljo obkrožilo vsak dan. In tako je ostalo vse do Nikolaja Kopernika (1473 – 1543 n.št.) in Galileo Galileja (1564 – 1642 n.št.), ki sta predstavila in verjela v heliocentrični sistem kozmosa.

GRŠKI UČENJAKI, MATEMATIKI,… A APOLODÓR iz ATÉN (Apollódoros, deloval ok. leta 140 pr.n.št.): grški učenjak, pesnik in avtor dolge razprave v prozi »O bogovih« (Peri theon; glej: Grški pisci, str. 10). APOLÓNIJ iz PERGE (Apollónios, 260 – 180 pr.n.št.): grški matematik, ki je v geometriji utemeljil teorijo stožcev. Temeljno delo »O stožcih« (Konika stoicheia) v osmih (8) knjigah, je zapisano v grščini (štiri knjige), v arabskem prevodu (tri knjige), medtem ko je zadnja izgubljena. Delal je tudi v astronomiji (avtor epiciklov – vrsta krivulje o gibanju planetov), računal število »pi« (π) in je veljal za najpomembnejšega matematika ob Arhimédu. ARHIMÉD (Archimédes, ok. 287 – 212 pr.n.št.): največji matematik starega sveta, ki je bil rojen v Sirakúzah na Sicíliji in je bil sin astronoma Féjdija. Bil je astronom in izumitelj na področju fizike in mehanike, ki je odkril težišče, zakon vzvoda, specifično težo, zakon o vzgonu, ravnovesje na klancu,…, računal je kvadratne korene, reševal kubične enačbe, izračunal obseg in ploščino kroga, elipse in odseka parabole. Študiral je v Aleksandríji, nato pa živel v Sirakúzah na dvoru tirana Hiêrona II, kjer so ga ubili Rimljani ob zavzetju mesta leta 212/211 pr.n.št. Izumil je škripčevje in vijak za dvigovanje vode za namakanje. Znan izrek »Heureka«(»našel sem«) je vzkliknil v trenutku, ko je odkril ali je Hiêronova krona iz čistega zlata, ali pa ima primešano kako manj vredno kovino. Pripisujejo mu tudi bahaški izrek: »Dajte mi prostor, kjer bom stal, in premaknil bom svet!«. V delu z naslovom «Peščeno računalo« (Psammites) opisuje, kako v grščini z besedo izraziti izjemno velika števila (v jeziku se namreč ustavi pri »miriadi«). Ohranilo se je veliko njegovih del o krogli, valju in hidrostatiki, ki jo je Arhiméd odkril. Znan je izrek, ki ga je Arhiméd izustil preden ga je rimski vojak ubil: »Noli turbare circulos meos!« (»Pusti pri miru moje kroge!« Njegov grob je leta 75 pr.n.št. našel takratni kvestor na Sicíliji, Cíceron, blizu sirakúških vrat, ki je bil ves prerasel z robidovjem in pozabljen, vendar ga je označeval steber, ki so ga tja postavili na Arhimédovo željo in nanj vklesali podobo krogle obdane z valjem, kar bi naj spominjalo na njegovo odkritje razmerja med njunima prostorninama. ARHÍTAS (Archýtas, deloval ok. 400 pr.n.št.; glej: Grški filozofi, str. 57) ARISTÁRH s SÁMOSA (Arístarchos, 320 – 230 pr.n.št.): grški astronom in učenec filozofa Strátona iz Lámpsaka, ki je prvi postavil tezo (heliocentrični sistem 1800 let pred Nikolajem Kopernikom), da Zemlja kroži okrog Sonca in se vrti okrog svoje osi. Domneval je, da se planeti gibljejo okrog Sonca v krogih (in ne v elipsah), pa se ta domneva ni skladala z opazovanji in so jo opustili. Poskušal je tudi ugotoviti oddaljenost Sonca in Lune od Zemlje. D

90


DÍDIM (Dídimos, ok. 65 pr.n.št. – 10 n.št.): grški učenjak iz Aleksandríje, ki je bil izredno marljiv (napisal okrog 4000 knjig), vendar se je le malo fragmentov ohranilo na papirusih, nekaj pa je vidnega tudi v opombah (shólijah) pri antičnih tekstih v rokopisih, besednjakih in etimologijah (nauk o prvotnem pomenu besed). Bil je raziskovalec helenističnega znanja izpred dveh in več stoletij, kar bi sicer utonilo v pozabo. Razlagal je Homêrjevo átiško komedijo in se ukvarjal tudi pesnikoma Píndarjem, Bakhílidom ter tragiškima pesnikoma Sófoklejem in Evrípidom, še posebej pa z govornikom Demóstenom. Napisal je tudi delo o grškem lirskem pesništvu in knjigo o pregovorih. DÍOFANT iz ALEKSANDRÍJE (Díophantos, živel ok. 250 n.št.): grški matematik, ki je v enačbe vpeljal oznake za neznanke in je prvi sistematično obravnaval algebro (za nedoločne količine uporablja črke namesto številk) in mu je glavna naloga reševanje enačb. Po njem se imenujejo »diofantske enačbe«, kjer se ukvarjajo s teorijo števil. E ERATÓSTEN (Eratosthénes, ok. 275 – 195 pr.n.št.): grški učenjak iz Kiréne v Líbiji (severna Afrika) in vodja Aleksandrínske knjižnice (glej: Grški zgodovinopisci, str.: 82). EVDÓKS (Eúdoxos, ok. 400 – 347 pr.n.št.): grški astronom, matematik in filozof iz Knída (Knídos) v jugozahodnem delu Male Azije, ki je skušal razložiti tire planetov z vrtenjem več istosrediščnih krogel okrog Zemlje. Dokazal je vrsto pravil stereometrije in je trdil, da je Zemlja okrogla. Kadar je bil v Akademiji odsoten Pláton, ga je Evdóks nadomeščal. Odpravil je omejitev v geometriji, ko so odkrili iracionalna števila in trdil, da je možno vzpostaviti sorazmerje med kakršnimikoli velikostmi. V stereometriji je ugotovil, da je volumen piramide enak tretjini volumna prizme enake višine in enako osnovno ploskvijo ter trdil isto za volumen stožca, ki je prav tako enak tretjini volumna njemu očrtanega valja. V astronomiji je bil prvi, ki je podal matematični zapis gibanja nebesnih teles, kjer je skušal pojasniti dejstvo, da se občasno dozdeva, kakor da bi se planeti v svojem gibanju, vzhodno po zodiaku, zaustavili ter se začasno preusmerili od vzhoda proti zahodu (retrogradacija). Z gotovostjo lahko trdimo, da je bil prvi Grk, ki je poznal pet planetov starega veka (Venera, Merkur, Mars, Jupiter in Saturn) in je postavil domnevo, da poti Sonca, Lune in drugih planetov nastajajo zaradi krožnih gibanj koncentričnih sfer, ki krožijo z različnimi hitrostmi (velikost planetov in oddaljenost!) okoli različnih osi; Zemlja pa miruje v njihovem skupnem središču. To je sprejel tudi Aristótel; pa čeprav razlika v sijaju (svetlosti) planetov daje misliti, da le niso vsi enako oddaljeni od Zemlje. Njegov astronomski koledar in opis zvezdnega neba je v svoji astronomski pesnitvi »Pojavi« (Phainómena) uporabil pesnik in stóik Arát iz Sólov (Soli) na Cípru. EVKLÍD (Eukleídes, živel pred 300 pr.n.št.): grški matematik iz Aleksandríje, ki je okrog leta 325 pr.n.št. napisal delo »Elementi« (Stiecheia) v 13-ih knjigah, v katerih je zapisal matematično znanje tedanje dobe (opis planetarija, sorazmerij, aritmetiko, racionalna in iracionalna števila in stereometrijo). Anekdota pravi, da je na vprašanje kralja Ptolemaja I. Soter, ali pripelje do spoznanja geometrije kakšna bližnjica, odgovoril, da do nje ne vodi nobena »kraljevska pot«. Njegova natančna razlaga geometrijskega znanja je bila od Pitágorovih dni dalje, podana sistematično in v logičnem zaporedju. Po njem je to zaporedje sledeče: 1.) »izrek o kateti v pravokotnem trikotniku« (Pitágora); 2.) »višinski izrek v pravokotnem trikotniku«; 3.) »Evklídov algoritem« (omogoča poiskati največji skupni delitelj dveh števil); 4.) »Evklídova geometrija«, ki temelji na pojmih: točka, premica, ravnina in na »aksiomu o vzporednicah« (skozi vsako točko poteka k dani premici natanko ena vzporednica). Evklídov »učbenik« je bil tema proučevanja grškega matematika in astronoma Téona (iz 4. stoletja n.št.) in cenjena je bilo še v času filozofa Próklosa (5. stoletje n.št.). Veliko njegovih

91


matematičnih del je ohranjenih v grščini, druga v arabskih prevodih in napisal je še danes ohranjeno razpravo o glasbi. F FÍLON (Phílon, živel v 3,/2. stoletje pr.n.št.): grški matematik, izumitelj in konstruktor iz Bizanca in je avtor dela »Mehanični sistem« (Mechanike syntaxis) v devetih (9) knjigah. Izumil je tudi nekatere »avtomate« in bojne stroje. Povzetek je ohranjen v latinščini, dela pa so prevedena tudi v arabščino. Njegov jezik je predstavljal zgodnjo fazo koiné (grški »skupni jezik« iz 4. stoletja pr.n.št. ali grški jezik po smrti Aleksándra Velikega). H HIPÁRH (Hípparchos, ok. 190 – 120 pr.n.št. iz Nikáje v Bitíniji; glej: grški astronom in geograf (glej: Grški naravoslovci in zemljepisci; str.: 101). HIPÁTIJA (Hypatía, umrla leta 415 n.št.): aleksandríjska matematičarka in filozofinja (novoplátonistka) ter hči matematika Téona, ki je bila znana kot duhovita in politično vplivna ženska. Leta 415 jo je umorila krščanska drhal. O njej posnet film z naslovom »Agora« (leta 2009; op. p.). HIPÓKRAT (Hippokrátes, 470 – 400 pr.n.št.): grški matematik in astronom z otoka Híosa, katerega zapiski se niso ohranili. Sestavil je matematični priročnik »Elementi« (Stoisheia), ki je vseboval teoreme (logična, ampak nedokazana trditev) in tudi določen del geometrije kroga. Med drugim je rešil problem »podvojitve kocke« (delski problem) in skonstruiral »Hipokratovi lunici« (Lunulae Hippokratis) srpaste oblike nad katetami pravokotnega trikotnika (vsota njunih ploščin je enaka ploščini pravokotnega trikotnika). J JÚLIJ PÓLUKS (Iulius Pollux, živel v 2. stoletju n.št. ), tudi JULIJ POLIDÉVK: grški učenjak, leksikograf in govornik iz Návkratisa v Egíptu in učitelj rimskega cesarja Kómoda. Je avtor leksikografskega dela »Imenik« (Onomastikon), kjer je seznam atiških besed in znanstvenih izrazov (terminov). Izrazi niso razporejeni po abecedi, ampak po področjih in najdragocenejši med njimi so podatki glasbi, antičnem gledališču in aténski ustavi. Med njimi je tudi seznam 33 žaljivk, naperjenih proti pobiralcem davkov. K KÓNON (živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški matematik in astronom iz Sámosa (dvorni astronom kirènskega kralja Ptolemája III. Evergeta), ki se je naselil v Aleksandríji. Najbolj je bil znan po odkritju ozvezdja »Berenikin koder« leta 245 pr.n.št. (pesnitev pesnika in učenjaka Kalímaha z naslovom »Berenikin koder« - Berenikes Plokamos, ki jo je v latinščino prevedel pesnik Katúl z naslovom »Coma Berenices«). Preučeval je sončne mrke in je bil dober prijatelj z matematikom Arhimédom. M MÉTON (živel v 5. stoletju pr.n.št.): aténski astronom in učenjak, ki je predlagal sistem rednega vrivanja lunarnih mesecev, da bi uskladil lunarni mesec in sončevo leto (»métonski krog«) ter s tem zagotovil stalni sistem izračunavanja pri astronomskih opazovanjih. Ker je v tem sistemu prišlo med Soncem in Luno na vsakih 19 let do enodnevnega zamika, je ta krog v 4. stoletju pr.n.št. nadomestil astronom Kálip s sistemom 76-ih let, ki sta ga uporabljala geograf Hipárh in astronom Ptolemáj. Na njegovem delu je temeljil grški koledar, ki velja še danes v judovskem koledarju (še danes pa velja pri izračunavanju »Velike noči«). Métona je obravnaval grški komediográf Aristófan v komediji »Ptiči« (Ornithes), kjer ga smeši z izrazom »mestni načrtovalec«.

92


P PITÁGORA (Pythagóras, ok. 570 - 480 pr.n.št.): vsestranski grški učenjak, filozof in mistik iz Sámosa, ki sicer ni napisal nobene knjige, vendar so bili njegovi nauki, znanje in način življenja tako izredni, da je bil v 5. stoletju pr.n.št. legendarna osebnost in je slovel kot veliki modrec s čudežno močjo (in »zlatim stegnom«). Izselil se je v mesto Króton v južni Italiji (Velika Grčija), kjer je s svojimi privrženci ustanovil komuno ali religiozno bratovščino (pitagoréjci) in kjer so živeli po njegovih pravilih življenja (strog režim, ki je v razmišljanju ukazoval tišino) ter se sklicevali na izraz »on sam je tako rekel« (autos epha). Člani komune so bili aktivni v politiki, vendar nepriljubljeni, pa so skupnost razpustili, njene člane pa pobili ali izgnali. Pitágora je trdil, da se spominja svojih prejšnjih življenj ter je bil pristaš nauka o reinkarnaciji ali preseljevanju duše (metempsihoza). Učil je, da je duša nesmrtna ali padlo božanstvo, ki je ujeto tako v telesu, kakor v grobu. Njegova navodila za življenje so zbrana pod imenom »Acusmata« (akousmata, »besedna navodila«), kot »ne suvaj z mečem v ogenj« (ali drugače »ne nadleguj razjarjenega moža z ostrimi besedami«). Nekatera njegova navodila pa zvenijo kot »stare« modrosti: »Kaj od tega, kar imamo v oblasti, je najmodrejše? - Zdravilstvo. Kaj je najlepše? - Harmonija. Kaj je najbolj mogočno? - Znanje. Kaj je najboljše? - Sreča.« Povezan pa je tudi s preučevanjem števil in razmerij ter z astronomijo. V glasbeni teoriji je ugotovil razmerje med dolžino strune in višino tona,… Pripisujejo mu t.im. »pitágorov izrek«, ki pravi, da je v pravokotnem trikotniku kvadrat nad hipotenuzo enak vsoti kvadratov nad katetama. Njegovi somišljeniki so verjeli, da je Zemlja nebesno telo in so razvijali astronomski sistem, v katerem so se nebesna telesa (deset teles; nebesni svod z zvezdami stalnicami, 5 planetov – Merkur, Venera, Mars, Jupiter in Saturn, Sonce, Luna; Zemlja in Protizemlja) vrtela okrog osrednjega ognja, kar se je skladalo s kasnejšim verovanjem v »harmonijo sfer«. Njegovi nauki so vplivali na filozofa Empédokla in filozofa Plátona , v Rimu pa so jih oživili in mešali z orfičnimi verovanji (misteriji posvečeni mitološkemu junaku Órfeju). PRÓKLOS (412 – 485 n.št.; učenjak in filozof; glej: Grški filozofi; str.: 62) PTOLEMÁJ (Klaúdios Ptolemaîos, ok. 110 – 170 n.št.): grški astronom, matematik in geograf iz Ptolemaíde (Ptolemaís) v Zgornjem Egíptu, ki pa je v večini živel v Aleksandríji. Vso znanje o astronomiji je zbral v knjigi »Veliki matematični sistem« (Megale mathematike syntaxis), ki so jo v 9. stoletju n.št. prevedli v arabščino in jo imenovali, da bi jo ločili od drugih astronomskih del »Največja« (Almagest; geocentrični sistem – ali teorija, da je Zemlja v središču sveta, okrog nje pa se gibljejo planeti, Sonce in Luna), kar je veljalo do astronomov Nikolaja Kopernika in Johana Keplerja v 18. stoletju. Njegov so tudi »Uvod v zemljepis« ali »Geografska navodila« (Geographike hyphegesis) v sedmih knjigah, v 8. Knjigi pa so bili zemljevidi. V knjigah je navedel vsaj 8000 takrat znanih krajev na osnovi zemljepisnih širin in dolžin. Pri zemljevidih pa je zelo raztegnil Azijo proti vzhodu, kar je kasneje zavedlo Krištofa Kolumba, ki je mislil, da je že priplul v Azijo, v resnici pa je prispel na Karibske otoke v Srednji Ameriki (ki jih še danes imenujemo Zahodna Indija, op. p.). Veliko se je ukvarjal tudi z astrologijo, kjer je poskušal najti znanstveno razlago za razne astrološke pojave in navedbe. T TÉON (Théon, živel v 4. stoletju n.št.): grški matematik in astronom iz Aleksandríje, ki je predelal in obnovil Ptolemájeva astronomska dela in so bila edina, ki so jih poznali arabski astronomi in preko njih se je z njimi seznanila srednjeveška Evropa. Bil je zadnji znani član aleksandríjskega Muzêjona in oče nesrečne matematičarke Hipátije (ubila sodrga).

93


Pod imenom Téon je bil znan tudi neki slovničar in razlagalec grških helenističnih pesnikov iz 1. stoletja pr.n.št. Z ZENÓDOT (Zenódotos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): aleksandríjski učenjak iz Éfeza ter učenec pesnika in gramatika Filéta s Kósa ter je bil prvi upravitelj Aleksandríjske knjižnice (okrog 285 – 270 pr.n.št.). Pripada mu sloves, da je Homêrjevi pesnitvi »Ilíado« in »Odisêjo« oblikoval v 24 spevov, uredil njuno besedilo in nemara tudi njuno izdajo. Ukvarjal se je tudi z lirskimi pesniki, kar je ohranjeno v homerskih »sholijah« (kratke opombe za težavna mesta v besedilu).

RIMSKO ZGODOVINOPISJE (historiográphia) Prvi rimski zgodovinopisci so delovali v 3. in 2. stoletju pr.n.št. ter pisali v grščini in najslavnejši med njimi je bil Fábij Píktor, ki se je bojeval v drugi punski vojni (218 – 202 pr.n.št.). Bili so predvsem politični pisci, kakršen je bil grški zgodovinopisec Políbij (živel v 2. stoletju pr.n.št.), ki je raziskoval zgodovino vzpona rimskega cesarstva. V latinščini je prvo podobno delo »Izvori« (Origiones) napisal Káton Starejši, kjer je opisal zgodovino Rima od ustanovitve dalje. To delo je navdihnilo letopisca Kásija Hemina in Kalpúrnija Pizóna za nadaljnje proučevanje zgodovine Rima, kar je pripeljalo do objave »Najpomembnejših analov« (Annales maximi) po letu 130 pr.n.št. Za osnovo svojih del so te »Anale« imeli zgodovinopisci 1. stoletja pr.n.št., kakršna sta bila Valêrij Ánciat in Klávdij Kvadrigárij, podoben slog pa je imel tudi zgodovinopisec Lívij predvsem zato, ker so Rimljane bolj zanimale literarne oblike njihove zgodovine, kakor pa natančno poročanje o dogodkih. Helenističnemu izročilu je bil zvest rimski zgodovinar Kornélij Tácit v 1. stoletju n.št. Govornik Cíceron se je pri pisanju zgodovine filozofije držal bolj »izokrátskih meril« in dejal, da pisanje zgodovine sodi v območje govornikov. Zgodovinopisec Kornelij Tácit (Publius Cornelius Tácitus; 56 – 117 n.št.) je bil po slogovni in vsebinski plati podoben rimskemu zgodovinopiscu Salústiju (Gaius Sallústius Crispus; 86 – 35 pr.n.št.), vendar sta bila oba grajana zaradi politične pristranosti in netočnosti, vendar je bil Salúst močnejši v podajanju dejstev. Zgodovinska biografija je dobila izrednega predstavnika v življenjepiscu Svetóniju (rojen ok. 70 n.št.), ki je opisal v »Življenjepisih cesarjev« ( De vita caesarum, Libri VIII) 12 rimskih cesarjev od Júlija Cézarja, Avgústa, Tibérija Kalígule, Klávdija, Nérona, Gálbe, Ótona, Vitélija, Vespazijána, Tita do Domicijána. Precej slabša je objava neznanega avtorja iz 4. stoletja n.št. z naslovom »Zgodovina cesarjev« (Historia Augusta), ki obravnava rimske cesarje od Hadrijána do Numerijána (med letoma 117 in 284 n.št.).

RIMSKI ZGODOVINOPISCI, ki so pisali v latinščini (historiographus?)

94


A AMIJÁN MARCELÍN (Ammianus Marcellinus, ok. 330 – 395 n.št.): zadnji veliki rimski zgodovinopisec, ki je pisal v latinščini, čeprav je bil Grk, ki se je rodil v Antiohíji v Síriji. Njegova zgodovina v 31 knjigah (Rerum gestarum libri) zajema rimsko zgodovino od leta 96 do 378 n. št. (od cesarja Nérve do cesarja Válensa in hudega rimskega poraza, ki so jim ga zadali Góti leta 378 n.št. pri Agrianóplu, danes Edirne v Turčiji). Ker je bil nekaterim opisanim dogodkom sam priča, je verjeti, da o njih točno poroča. Kot vojak je iz vzhodne meje prišel v Gálijo, nato pa v Perzijo, Egipt in Grčijo. Leta 378 n.št. se je naselil v Rimu, kjer je napisal svojo zgodovino. Pripoved poživljajo opisi egiptovskih obeliskov in hieroglifov na njih, pisal pa je tudi o potresih, levih v Mezopotamiji, o bojnih napravah in o Hunih ter drugih ljudstvih ter o kristjanih. Bil je prepričan pogan, vendar je čutil spoštovanje do krščanstva ter je verjel v neminljivo veličino Rima. C CÉZAR (Gaius Iulius Caesar, 100 – 44 pr.n.št.): rimski vojskovodja, državnik in diktator, ki se ni posvečal samo koristim Rima (obnovil gospodarstvo, podeljeval državljanske pravice prebivalcem provinc, odpravil pobiranje davkov v tretji osebi,…), ampak je bil nepristranski in pravičen. Literarno dejaven se je odlikoval tudi kot pisec dogodkov, katerim je bil sam priča. Tako je izdal spise, ki so v celoti ohranjeni z naslovom »Zapiski« ali »Komentarji » (Commentarii) o »Gálski vojni« (Commentarii de bello Gallico) v 7-ih knjigah in »Državljanski vojni« (Commentarii de bello civili). »Galska vojna« (58 – 52 pr.n.št.) je enkraten prikaz tedanje vojne v tujini, ki ga je napisal rimski vojskovodja, v »Državljanski vojni« pa govori o tem, da so mu sovražniki vojno vsilili (vojna leta 49 pr.n.št. med Cézarjem in Pompêjem). Napisal je še veliko drugih spisov, šal in izrekov, ki pa se žal niso ohranili. Ko je prečkal Alpe je napisal slovnično delo »Anticaton« (Anticato), ki ga je posvetil govorniku Cíceronu. Od pesmi pa se je ohranil le epigram o komediografu Terénciju. Njegovo življenje sta opisala zgodovinar Plútarh in življenjepisec Svetónij (Gaius Suetonius Tranquillus), ki sta zapisala, da je bil visok mož, blede polti z naprej počesanimi lasmi, da bi prikril plešavost in predirnimi črnimi očmi. Po izročilu bi ga naj izrezali iz materinega telesa in od tod medicinski izraz »carski rez«. »Galsko vojno« je v slovenščino prevedel Janez Fašalek (leta 1970). E EVTRÓPIJ (Eutropius, živel v 4. stoletju n.št.): rimski zgodovinopisec, ki je po naročilu cesarja Válensa (Flavius Valens; cesar 364 – 378 n.št.) objavil »Kratek prikaz zgodovine od ustanovitve Rima« (Breviarium ab Urbe condita) v 10-ih knjigah, kjer opisuje začetke Rima pa vse do smrti cesarja Jovijána leta 364 n.št. Njegovo delo je strnjeno, pretehtano in nepristransko, saj je v zadnjih opisanih dogodkih tudi sam sodeloval. F FÉST (Sextus Pompeius Festus, živel v 2. stoletju n.št.): rimski zgodovinopisec in leksikograf, ki je izdal leksikon piscev iz časa zgodnje republike in naprej. Ohranjenega ni skoraj nič. FLOR (Florus, živel v 2. stoletju n.št.): latinski zgodovinopisec, ki je avtor zgodovine z naslovom »Povzetek iz Tita Lívija« (Epitome ex Tito Livio) ali »Povzetek vseh vojn v 700 letih« (Epitome Bellorum omnium annorum DCC), kjer je opisan kratek oris rimske zgodovine do Avgústove dobe s poudarkom na vojnah in je zapisana kot hvalnica rimskemu ljudstvu. Snov je črpal predvsem iz del zgodovinarja Salústija in vojskovodje Cézarja,

95


morebiti pa tudi od pesnikov Vergílija in Lukána. Za njegovo ime se zanesljivo ne ve, saj mu nekateri pravijo Lúcij Ánej. Poznan pa je še pesnik Flor, ki je prijateljeval s cesarjem Hadrijánom in Flor, pisec delno ohranjenega dialoga z naslovom »Vergílij, govornik ali pesnik« (Vergilius orator an poeta). H HIERÓNIM (Sophronius Eusebius Hieronymus, ok. 347 – 420 n.št.): latinski »cerkveni oče« (sv. Hierónim) in zgodovinopisec ter eden od štirih cerkvenih učiteljev na Zahodu, ki se je rodil v krščanski družini, verjetno v Stridónu na Notranjskem (nekje pri Šempetru na Krasu). Šolal se je v Rimu, kjer je bil učenec slovničarja (gramatika) Donáta, bil krščen in užival v veseljaškem življenju. Potoval je po Gáliji, se nato vrnil v Akvilêjo in se posvetil asketskemu življenju. Okrog leta 374 je odšel v Antiohíjo, kjer se je učil grščine. V letih 375 – 378 se je v sírijski puščavi učil hebrejščine in se kmalu nato zaradi teoloških sporov vrnil v Rim, kjer je bil med letoma 382 in 385 tajnik papeža Damása. Le-ta mu je predlagal, da iz izvirnih jezikov (hebrejščine in nekaj psalmov iz grščine) prevede »Sveto pismo«, kar mu je vzelo okrog 15 let in ga je oblikoval v »ljudsko besedilo«, t.im. »Vulgáta«. Nazadnje se je naselil v Betlehemu, kjer je ostanek življenja preživel v posvečanju se učenosti in prerekanjih z nasprotniki. Hierónimu po učenosti v zgodnji Cerkvi ni bilo para. Njegova latinščina je bila popolnoma klasična in jo je prevzel predvsem iz del Cícerona, Vergílija in Horácija. Leta383 n.št. je objavil popravljeno verzijo »Evangelijev«, kjer je izhajal iz grških rokopisov. Druga dela so še »Kronika« (Chronica), kar je latinski prevod Evzébijevih (krščanski pisec) »Kronoloških preglednic« iz grščine, pomemben dokument za datiranje dogodkov iz antičnega sveta med letoma 324 in 378. V zapisih »O slavnih možeh« (De viris illustribus) je vrsta zapisov o 135 krščanskih piscih (po vzoru življenjepisca Svetónija). Ohranjenih je tudi okrog 150 njegovih pisem (v katerh piše tudi o asketski skupnosti v Emóni), kjer se zrcali njegovo nežno nagnjenje do prijateljev in bojevito sovraštvo do dvoličnežev in heretikov (krivovercev). Poleg komentarjev je znana še vrsta homilij (cerkvenih pridig). V umetnosti je bil pogosto upodobljen z levom pri nogah. HÍRTIJ (Aulus Hirtius, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski zgodovinopisec in Cézarjev podpoveljnik v Gáliji, ki je postal leta 43 pr.n.št. (po umoru Cézarja) konzul skupaj z Vibijem Panzo (Gaius Vibius Pansa). Je bil avtor osme knjige Cézarjevih zapiskov o gálski vojni in verjetno tudi knjige z naslovom »Aleksandrijska vojna« (Bellum Alexandrinum), ki opisuje vojno v Egíptu v med letoma 48 in 47 pr.n.št. in se je končala s Cézarjevo zmago pri Zeli. J JUSTÍN (Marcus Iunianus Iustinus, živel v 2. ali 3. stoletju n.št.): rimski zgodovinopisec in avtor zgodovinskega dela »Povzetek Filipove zgodovine« (Epitome Historiarum Philippicarum) o Filipu II. Makedonskem. To je sicer delo rimskega zgodovinarja Pompêja Tróga, vendar se ni ohranilo. Zanimivi so nekateri odlomki Justínovih povzetkov, kjer opisuje množice Aténcev, ki so prišli gledat vrnitev vojskovodje Alkibíada iz izgnanstva ali opis gálskega vodja Brena (Brennus, vodja krdela Gálcev, ki je leta 280/279 pr.n.št. preplavilo in opustošilo Makedonijo ter vdrlo v Grčijo do Délfov) in njegove vojske v Délfih. Trógovo delo se ni ohranilo, pa je zato toliko bolj dragocena Justínova knjiga. K KÁSIJ DÍON KOKCEJÁN (Díon Kokkeianós; lat. Cassius Dio Cocceianus, ok. 150 – 235 n.št.): rimski zgodovinopisec grškega rodu iz Nikáje (Nicaea, danes Iznik ob Marmarskem morju) v Bitíniji, ki je prišel v Rim v času cesarja Kómoda in kjer je bil dvakrat konzul ter je

96


služboval na visokih državniških položajih v Pêrgamonu, Smírni, Afriki, Dalmaciji in Zgornji Panoniji. Leta 229 n.št. se je umaknil iz politike in spisal rimsko zgodovino v grščini. Njegovo najobsežnejše delo je »Rimska zgodovina« (Rhomaike historia) v 80-ih knjigah, ki je obsegala dogodke od Enêjevega izkrcanja v Italiji do leta 229 n.št. V celoti so se ohranile knjige od 36. do 54. (čas od 68 – 10 pr.n.št.), manjkajoče knjige pa je mogoče sestaviti iz povzetkov bizantinskih zgodovinarjev 11. in 12. stoletja. Slog Kásija Díona je bil retorično obarvan. KREMÚCIJ KORD (Aulus Cremutius Cordus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski zgodovinopisec, ki je napisal zgodovino državljanskih vojn. Preganjal ga je cesar Tibérij, ker je Kasija (enega od Cézarjevih morilcev), Kremúcij Kord imenoval »poslednji Rimljan«, je napravil samomor. Njegovo delo se ni ohranilo. KÚRCIJ RUF (Quintus Curtius Rufus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski zgodovinopisec, ki je napisal »Zgodovino Aleksándra Velikega« (Historiae Alexandri Magni Macedonis) v desetih (10) knjigah. Opisuje Aleksándrov pohod skozi Frígijo (leta 333 pr.n.št.) in presekanje gordijskega vozla, vendar brez kritičnega pogleda na Aleksandrovo zgodovinsko vlogo. Opisuje pa tudi začetek bojev med diadohi (»nasledniki«), ki so razdelili oblast po smrti Aleksándra Velikega (Antígonidi – v Makedoniji, Atalídi – v Pêrgamonu v Mali Aziji, Selevkídi – v Síriji in večino azijskega ozemlja, Ptolemájci – v Egíptu). L LÍVIJ (Titus Livius, 59 pr.n.št. – 17 n.št.): rimski zgodovinopisec iz Patavija (danes Padova v Italiji), ki je prišel v Rim v zrelih letih in si pridobil prijateljstvo cesarja Avgústa ter vzpodbujal bodočega cesarja Klávdija pri študiju zgodovine. Imel je sina in hčer, drugega pa o njegovem življenju ne vemo nič, razen tega, da ni bil nikoli v javni službi. Njegova velika zgodovina z naslovom »Od ustanovitve Rima« (Ab urbe condita) je štela 142 knjig, kjer v zadnjih 22-ih knjigah popisuje dogodke iz svojega časa. V delu je obudil dejanja vodilnega naroda na svetu, opisoval način življenja in ljudi, ki so Rim povzdignili do svetovne veličine ter moralni propad v času vojskovodja Druza Germánika (oče kasnejšega cesarja Klávdija) leta 9 pr.n.št. Najbolje je ohranjenih prvih deset (10) knjig (do leta 293 pr.n.št.) in še knjige od 21 do 45 (od druge punske vojne do zmage nad Makedonijo – med letoma 219 in 167 pr.n.št.). Nadalje piše o propadu stare republike, o državljanskih vojnah in obnovi Rima pod cesarjem Avgústom, čemur je bil sam priča. M MÚCIJ SCÉVOLA (Publius Mucius Scévola, živel v 2. stoletju pr.n.št.): rimski analist in zgodovinopisec, ki je bil leta 130 pr.n.št. vrhovni svečenik (pontifex maximus) v Rimu in je zbral »Najpomembnejše anale« (Annales maximi) v 80-ih knjigah. V njih je zajeta kronika od začetkov Rima pa vse do Múcijevih dni. Njegovo ureditev zgodovinskega dela so prevzeli tudi kasnejši rimski zgodovinopisci (Valêrij Ánciat, Klávdij Kvadrigárij,…).

N NEPÓT (Cornelius Nepos, ok. 100 – 25 pr.n.št.): rimski zgodovinopisec in življenjepisec, ki mu je pesnik Katúl s kančkom ironije obdelal njegovo »težavno in učeno Kroniko« (Chronica) v treh (3) knjigah, ki pa se ni ohranila. Pisal je tudi ljubezenske pesmi in anekdote, ki jih je izdal v knjigi z naslovom »Primeri« (Exempla) in življenjepisno delo »O slavnih možeh« (De viris illustribus) v 16-ih knjigah, kjer v eni od njih opisuje vojskovodje: 19 Grkov (Miltíada Temístokleja, Aristída, Pavzániasa, Kímona, Lizándra, Alkibíada, Trazibúla, Kónona, Díona Sirakúškega, Ifikráta, Hábriasa, Timóteja, Epaminóndasa, Pelópidasa, Agezilája, Évmena,

97


Fokíona in Timoleónta), Perzijca Dátama in dva Kartážana: Hamílkarja in Hánibala. Ohranjen je še del življenjepisa govornika Kátona Starejšega in filozofa Átika. O ORÓZIJ (Paulus Orosius, ok. 380 – 418 n.št.): krščanski zgodovinopisec iz Brage (Bracara Augusta) na Portugalskem (takrat Hispánija), ki se je pred poganskimi zavojevalci svoje domovine zatekel k sv. Avguštinu v severno Afriko in je na njegovo prošnjo spisal »Zgodovino proti poganom« (Historiae aversus poganos) v sedmih (7) knjigah. Zgodovina obsega čas od nastanka sveta do njegovega časa tako, da bi odbil zmotno pogansko prepričanje, da je prav krščanstvo vzrok spreobrnjenja rimskega cesarstva v drugo vero. Opisal je še mnoge druge katastrofe, ki so cesarstvo ogrožale že pred vzponom krščanstva. To je nekakšno nadaljevanje Avguštinove zgodovine teologije »O božji državi« (De civitate Dei). P POMPÓNIJ ÁTIK (Titus Pomponius Atticus, ok. 110 – 32 pr.n.št.): rimski zgodovinopisec in založnik. Bil je Cíceronov prijatelj in naslovljenec njegovih pisem (ad Atticum). V neohranjenem delu z naslovom »Knjiga analov« (Liber annalis) je podal popoln pregled rimske zgodovine. S SALÚSTIJ (Gaius Sallustius Crispus, 86 – 35 pr.n.št.): rimski zgodovinopisec iz Amitérna v deželi Sabíncev. Bil je plebejskega rodu in postal leta 52 pr.n.št. ljudski tribun, kjer je podpihoval nerede proti govorniku Cíceronu in tribunu Milónu ter bil nato izključen iz senata. Potem se je pridružil Cézarju, leta 49 pr.n.št. je poveljeval legiji, bil nato pretor in leta 46 je postal namestnik nove province Afrike, kjer je zelo obogatel. Po vrnitvi v Rim se je umaknil iz javnega življenja in se posvetil zgodovinskim temam. Pisal je o »Katilínovi zaroti« (Bellum Catilinae ali De coniuratione Catilinae), »Jugúrtini vojni« (Bellum Iugurthinum), »Zgodovino« (Historiae) med letoma 78 do 67 pr.n.št., politično posmehljivo »Pismo staremu Cézarju o državi« (Episulae ad Caesaremsenem de re publica)« in pismo proti Cíceronu (Invectiva ad Ciceronem), katerim pa pristnost nekateri odrekajo. Ohranila so se vsa njegova dela, razen »Zgodovine«, kjer so se ohranili le fragmenti. V njegovih spisih je veliko nejasnosti in netočnosti, tudi pri geografskih navedbah. Osebnostim, ki jim je namenil veliko pozornosti (Katilíni, Jugúrti, Máriju in Súli), opisuje zelo živo. Vzornika sta mu bila zgodovinopisec Tukídid in govornik Káton Starejši, še najbolj pa je vplival na zgodovinopisca Kornelija Tácita. V slovenščino je prevedel Anton Dokle »Vojno z Jugúrto« (leta 1924); prevode »Jugúrtove vojne«, »Katilínove zarote« in Pisem staremu Cézarju«, pa je združil v knjigi Jože Šmit z naslovom »Vojna in prevrat« (leta 1968). SIZÉNA (Lucius Cornelius Sisenna, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski zgodovinopisec, ki je leta 78 pr.n.št. postal pretor in leta 67 pr.n.št. legat (podpoveljnik) vojskovodje Pompêja in eden od zagovornikov bogatega rimskega namestnika na Sicíliji, Vêresa. Napisal je »Zgodovino« (Historiae) v 12-ih ali 23-ih knjigah, ki je obravnavala obdobje od leta 91 pr.n.št. do Súlove smrti leta 78 pr.n.št. Znan je tudi njegov prevod »Milétskih zgodb« (Milesiaká) grškega pisca iz 2. stoletja pr.n.št., Aristída. SVETÓNIJ (Gaius Suetonius Tranquillus, ok. 70 – 140 n.št.): rimski življenjepisec in zgodovinopisec, vitez (vir egregius) in sin častnika (tribuna 13. legije v bitki pri Bedríaku), ki je v Rimu najprej deloval kot odvetnik, okrog leta 114 n.št. pa v visokih dvornih službah pri cesarjih Trajánu in Hadrijánu. Od leta 118 n.št. je bil tajnik cesarskega kabineta (ab epistulis) in od leta 121 n.št. zasebni učenjak (več glej: Rimski pisci, str. 46).

98


»Življenjepise cesarjev« je v slovenščino prevedel Jože Šmit z naslovom »Dvanajst rimskih cesarjev« (leta 1960), v hrvaščino pa Stjepan Hosu z naslovom »Dvanaest rimskih careva« (leta 1956). T TÁCIT (Publius Cornelius Tácitus, 55 – 120 n.št.): rimski zgodovinopisec, doma iz Narbonske Gálije. Kariero je začel kot senator pod cesarjem Vespazijánom in se leta 77 n.št. poročil s hčerko rimskega vojskovodje Agríkole, leta 88 n.št. je postal pretor, leta 97 n.št. je postal naslednik umrlega konzula (consul suffectus) in v letih 112/113 n.št. cesarski namestnik (prokurator) v Aziji. Kot pisec je vzbudil pozornost, ko je označil cesarja Domicijána za samodržca (uzurpatorja) in nato še z biografijo svojemu tastu in vojskovodji Agríkoli (Agricola) ali »Življenje in značaj Júlija Agríkole« (De vita et moribus Iulii Agricolae), etnografsko študijo »Germanija« (Germania) ali »O izvoru, legi, običajih in ljudstvih Germanije« (De origine, situ, moribus ac populis Germaniae) ter spisom »Dialog o govornikih« (Dialogus de oratoribus). Študiral je govorništvo in postal slaven govornik, ki je leta 97 n.št. imel pogrebni govor za vojskovodjem Vergínijem Rúfom in leta 100 n.št. je imel zagovor v korist province Azije proti nekdanjemu namestniku province Máriju Prisku. Njegovi glavni deli sta bili »Zgodovina« (Historiae) in »Anali« ali »Od smrti božanskega Avgústa« (Annales ali Ab excessu divi Augusti). V »Zgodovini« se ukvarjal z obdobjem med letoma 69 in 96 n.št. (s cesarji Gálbo, Ótonom, Vitélijem, Vespazijánom, Títom in Domicijánom) in je obsegala 14 knjig (opisan tudi vojaški »puč v Petovioni« leta 69 n.št.). Zelo živo opisuje leto 69 n.št. ali »leto štirih cesarjev«. »Anali« obsegajo 16 knjig in so zajemali obdobje med letoma 14 in 68 n.št. (vladavino cesarjev Tibérija, Kalígula, Klávdija in Nérona). Tácit je neprekosljiv v zgoščenosti in čvrstosti (klenosti) izraza. Negativno stališče je imel do cesarstva (predvsem principáta), kar ni združljivo z republikanko svobodo in tako je zanj najslabša republika boljša od najboljšega cesarstva. Dostojanstveni slog jezika in pesimizem ga povezujeta z zgodovinopiscem Salústom. Tácitove »Anale« je v slovenščino prevedel Fran Bradač (leta 1968). TRÓG (Pompeius Trogus, živel ob koncu 1. stoletja pr.n.št.): rimski zgodovinopisec iz Narbónske Gálije (danes pokrajina Dauphiné v južni Franciji ob reki Roni), ki je živel v času cesarja Avgústa (cesar 27 pr.n.št. – 14 n.št.) Bil je rimski državljan, kar je dobil (državljanstvo) že njegov oče od vojskovodja in člana triumvirata, Pompêja. Napisal je svetovno zgodovino v 44-ih knjigah z naslovom «Filipova zgodovina« (Historiae Philippicae), ki obravnava stari Orient, Grčijo, Makedonijo (posebej obdobje Filipa II. Makedonskega) ter helenističnih kraljevin, pártske in rimske države. Zoološki spis »O živalih« (De animalibus) pa je ohranjen le v fragmentih. V VALÊRIJ MÁKSIM (Valerius Maximus, živel v 1. stoletju n.št.): latinski zgodovinopisec in pisec zbirke anekdot, ki se je leta 27 n.št. odpravil s konzulom Sekstom Pompêjem v Azijo in je bil po padcu prefekta pretorijancev Lucija Sejána (Lucius Aelius Seianus; usmrčen leta 31 n.št.). Svoje delo je posvetil cesarju Tibériju (cesar 14 – 37 n.št.). Napisal je 9 knjig z naslovom »Dejanja in izreki, vredni spomina« (Facta et dicta memorabilia), kjer opisuje vero, prerokbe, družbene običaje, vedenje (neomajnost, zmernost, človekoljubje,…), srečo, vojne zvijače, pravde, govorniški dar in razne hudobije. VELÊJ PATÊRKUL (Gaius Velleius Paterculus, ok. 20 pr.n.št. – 30 n.št.): rimski zgodovinopisec, ki je služil vojsko v Germaniji in bil leta 7 n.št. kvestor ter leta 15 n.št. pretor. Napisal je učbenik »Rimska zgodovina« (Historia Romana) v dveh (2) knjigah od začetkov do leta 29 n.št. V zapisih je bil dokaj pristranski do hiše Cézarjev, navdušuje pa se nad cesarjem

99


Tibérijem. Najbolj zanimivi so opisi dogodkov, pri katerih je bil sam navzoč (opis delmatskopanonskega upora ilirskih plemen).

GRŠKI OPIS ZEMLJE - ZEMLJEPIS – SPLOŠNO (geographía, »opis Zemlje«) Za pesnika Homêrja in Hézioda je bila Zemlja okrog sredozemske kotanje ležeča ravna kopna plošča krožnega obrisa, ki so jo oblivale oceanske vode. Tudi prvi zemljevidi Svetá, ki sta jih narisala Anaksimánder in Hekatáj v 6. stoletju pr.n.št., so podpirali tako stališče in predstavo o Svétu. Tako Grki, kakor Rimljani so poznali le tri celine: Evropo, Azijo in Afriko (Líbijo), vendar nobene v celoti in tako je veljalo, da je razdalja od vzhoda do zahoda dvakrat večja kakor od severa na jug. Hekatáj je svoj zemljevid imenoval »Vodič po svetu« (Periegesis), kjer je tudi opisal dežele in ljudstva, na katere naleti popotnik med potovanjem po Sredozemlju in ob Črnem morju. Izleti v notranjost pa omenjajo še Indijo, Perzijo in Skitijo. Na žalost pa se je od tega ohranilo zelo malo, le fragmenti. V 5. stoletju pr.n.št. pa se opisna geografija omeji na posamezna področja in tako Heródotova »Zgodovina« vsebuje veliko zemljepisnega in naravoslovnega gradiva. Grški zdravnik Ktézias je napisal razpravo in prvo Indiji posvečeno delo. Zgodovinopisca iz 4. stoletja pr.n.št., Éfor in Timáj sta geografiji posvetila več knjig. Osvajanja Aleksándra Velikega proti Vzhodu v 4. stoletju pr.n.št. in rimsko prodiranje v zahodno Evropo v 2. in 1. stoletju pr.n.št. je spodbudilo nastanek številnih razprav o geográfskem znanju. Najpomembnejše ohranjeno delo opisne geográfije je bilo delo grškega geográfa Strábona (64 pr.n.št. – 24 n.št.), ki je povezal fizikalno, matematično, zgodovinsko in politično geografijo, kar mu je omogočal Aristótelov dokaz (350 pr.n.št.), da je Zemlja zaobljena in jo lahko delimo na pasove. Učenjak Eratósten iz Kiréne (ok. 275 – 194 pr.n.št.) je utemeljil matematično geográfijo kot znanost, v 2. stoletju n.št. pa se je nanj oprl tudi grški astronom Klávdij Ptolemáj.

RUDARSTVO – SPLOŠNO (metallós; lat. res metallum; gr. lepas = »gola skala«, tudi kamen; lat. lapis aerarius = ruda, »kamniti zaklad«) V antičnem svetu je bilo rudarjenje, zaradi pridobivanja kovin, zelo razširjeno. Že v bronasti dobi je bilo potrebno izkopavati rudi baker in kositer, ki sta bila potrebna za pridobivanje brona. V Grčiji kopanje železove rude, zaradi majhnih količin, ni bila pomembna dejavnost, v nasprotju z Etrúščani v Italiji, ki so železovo rudo kopali in pridobivali že okrog leta 900 pr.n.št. Kopali so tudi svinec, srebro, zlato in živo srebro. Znani so bili rudniki srebra v Lávrionu (Laúr(e)ion) v Átiki, ki jih je aténska država dajala v najem pogodbenikom. V 5. stoletju pr.n.št. so bile Aténe vir velikega bogastva, ki pa je začelo v času peloponéških vojn in spártanske zasedbe Dekelêje (aténski poraz v »dekelêjski vojni« leta 413 pr.n.št.; dem ob prelazu čez goro Parnás), počasi kopneti, ker jim je bil onemogočen dostop do rudnikov in denarnih sredstev. Delo se je nadaljevalo in rudniki (okrog 2000 jaškov globokih po sto in več metrov) so obratovali do 1. stoletja n.št., nedvomno pod nadzorom Rima (ki si je v 2. stoletju pr.n.št. podjarmil Grčijo). Rudnike zlata in srebra v pogorju Pangajon (Pangaion

100


severovzhodno od Halkídike, na meji med Makedonijo in Trákijo) so bili v 4. stoletju pr.n.št. v lasti Filipa II. Makedonskega in so mu zagotavljali dovolj sredstev za bojne pohode. Ko so pa Rimljani leta 168 pr.n.št. zasedli Makedonijo, so jih najprej zaprli (vir nezadovoljstva doma) in jih po desetih letih znova odprli, kasneje pa opustili. Hispánija, ki je na območju Sierre Morene imela rudnike zlata, srebra in bakra, je bila že v najzgodnejših časih (za Rim že v 1. stoletju pr.n.št. in dalje) najpomembnejši vir kovin. Rimu so tamkajšnji rudniki dajali tudi kositer, svinec in železo, kar jim je prinašalo ogromno bogastvo, ko so polotok zasedli. Baker so izkopavali tudi na Cípru, ki je dobil po kovini tudi ime (lat. aes Cyprium, »ciprska kovina«). Ker so Rimljani izkoriščali rudnike v vseh svojih provincah, so bili za njih pomembni tudi železovi rudniki v Nóriku. Pomemben je bil otok Elba, od koder so dobivali železo, iz Sardinije srebro in svinec, iz rudogorja v Etrúriji pa baker, železo, kositer, srebro in svinec. V začetku klasičnega obdobja so v rudnikih kopali rudo sužnji, ki so zaradi težkih razmer hitro umirali. Tako je grški zgodovinopisec Díodor Sicílski zapisal, da je bilo pri kopanju srebra najhuje najmočnejšim sužnjem, ki so imeli najmanj sreče, ker so dolgo umirali. Med najbolj zdravju škodljivimi so bili rudniki živega srebra v Kapadókiji v osrednji Mali Aziji. V kakšnih groznih razmerah so trpeli moški, ženske in otroci, ki so delali v nubijskih rudnikih zlata pod vladarji - Ptolemájci, opisuje v 2. stoletju pr.n.št. grški zgodovinopisec in geográf Agátarhid iz Knída (grško mesto na obali Kárije v Mali Aziji). V pozni republiki je Rim poskušal z zmanjšanjem števila sužnjev v rudnikih zavreti razvoj rudarstva v Italiji, pa tudi zato, ker so se bali uporov velike koncentracije sužnjev na enem mestu. Rudniki so bili v večini v lasti rimske države, vendar zakona za monopol nad rudarstvom in rudniki ni bilo. Tako so rudniki bakra na Cípru, ki so bili v lasti Ptolemájcev, z rimsko zasedbo prišli neposredno v rimske roke. Rudnike v Hispániji, ki so bili v zasebni lasti, je cesar Tibérij zaplenil in so jih kasneje lahko dajali v zakup velikim družbam ali pa so posamezne jaške najemali manjši pogodbeniki (conductores). Državni uradniki (procuratores) so nadzirali najemnike (conductores) rudnikov ali pa so jih tudi sami lahko izkoriščali in ob tem bogateli.

GRŠKI NARAVOSLOVCI (phýsicos) in ZEMLJEPISCI (geographikós) A ANAKSIMÁNDER (Anaxímandros, ok. 611 – 546 pr.n.št.): jónski naravoslovec, geográf in filozof iz Miléta, je prvi znani avtor dela v prozi »O naravi« (Peri physeos), vendar ni ohranjeno. V Grčiji je vpeljal prvo sončno uro (gnomon) in sestavil prvi zemljevid sveta. Kot filozof je bil prvi, ki je skušal razložiti nastanek sveta in človeštva. Počelo vseh stvari je bilo zanj »božansko« (to theion), kar pomeni, da je nesmrtno in neuničljivo in je »ovijalo« ter »nadzorovalo« ves kozmos. Sile v kozmosu so bili pari nasprotij: vroče in mrzlo, mokro in suho, pa tudi dobro in zlo. Domneval je, da ima Zemlja obliko valjastega stebra, na vrhu katerega živijo ljudje in je tudi domneval, da so prva živa bitja nastala s samospočetjem (generatio spontanea) iz blata in ob delovanju Sonca. Menil je, da človek v zgodnjih obdobjih ne bi mogel preživeti brez zaščite in so iz ribam podobnih oblik izskočili, ko so se bili sami sposobni prehranjevati.

101


Nekaj fragmentov njegovega dela je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946). ANAKSÍMEN (Anaximénes, 585 – 525 pr.n.št.): jónski naravoslovec in filozof iz Miléta, ki je bil Anaksimándrov in Tálesov učenec, vendar so mu zapisi izgubljeni. Po njem je počelo (arche) stvarstva bil zrak (aer), iz katerega je z zgoščevanjem nastala voda in zemlja, z razredčevanjem pa ogenj. Ob združevanju vseh elementov nastaja raznolikost naravnega sveta. Za njega je bil zrak večen in zato božanskega izvora. Menil je, da je Zemlja ploska (kot miza) in votla ter, da plava na zraku. Fragmente njegovih del je v slovenščino prevedel Anton Sovrè v »Predsokratikih« (leta 1946). H HIPÁRH (Hípparchos, ok. 190 – 120 pr.n.št.): največji grški astronom in geográf Nikáje v Bitíniji, ki je večino življenja prebil na Ródosu. Edino ohranjeno njegovo delo je matematična razlaga Evdóksovih in Arátovih »Pojavov« (Phainomena; položaji zvezd in ozvezdij ter njihovo vzhajanje in zahajanje), ki ga Hipárh zaradi netočnosti močno kritizira. Hipárhovo glavno delo je bil popis več kot 800 zvezd stalnic, ki jih je razvrstil po velikosti in sijaju, njihove položaje pa je določil po zemljepisni širini in dolžini, glede na ekliptiko Sonca. Izračunal je oddaljenost in velikost Lune (točno) in Sonca (napačno) in ugotovil, da so letni časi različno dolgi. Odkril je neznatno premikanje enakonočij (precesija) in njegov izračun se le za 10 sekund razlikuje od današnje ocene. Bil je prvi, za katerega se ve, da je uporabljal trigonometrijo ter utemeljil stereografsko projekcijo in je bil tudi prvi, ki je sistematično uporabljal zemljepisno širino in dolžino. Njegov zvezdni katalog je objavil grški astronom in matematik Ptolemáj v »Največji« (Almagest v 13-ih knjigah; glej: Grški učenjaki, matematiki,… Ptolemáj; str.: 92). P PAVZÁNIJ (Pausanías, deloval ok. 160 n.št.): grški geográf in popotnik ter avtor dela »Vodič po Grčiji« (Periegesis tes Hellados), doma verjetno iz Lídije. Opisoval je lastna potovanje in to verodostojno, kar potrjujejo ostanki ohranjenih spomenikov, ki jih opisuje. Njegovo delo obsega deset (10) knjig: 1. knjiga: Átika in Mégara; 2. knjiga: Korínt in Argólida; 3. knjiga: Lakónija; 4. knjiga: Mesénija; 5. in 6. knjiga: Élida (z Olímpijo); 7. knjiga: Ahája; 8. knjiga: Arkádija; 9. knjiga: Bojótija in 10. knjiga: Fókida (z Délfi). V njih je orisal zgodovino in lego pomembnih mest, verske obrede in mitologijo, le redko pa omenja naravo in kaj v pokrajini raste ter živi (med v Himétu, droplje (velike ptice v stepah) okrog reke Kefíz v Fókidi in Bojótiji, bele škorce na gori Kíleni, hraste, plutovce in velike želve v Arkádiji,…). Najbolj so ga zanimali zgodovinski kraji; Aténe, Olímpija, Délfi,… in umetniški spomeniki: Polignótove slike, Míronovi in Fídijevi kipi, aténske Propiláje, gledališče v Epidávru (v Argólidi), svetišče Apólona v Básah (v Arkádiji),…Piše pa tudi o čudesih: ribi, ki poje; pijanem Trítonu v svetišču in kako je zvabil pošast na obalo s sodčkom vina in jo pijano obglavil,… Njegovo pisanje je bilo preprosto in nezahtevno za branje. PÍTEJA (Pythéas, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški geográf in astronom iz Masílije (danes Marseille v Franciji), ki je okrog leta 325 pr.n.št. raziskoval Španijo, Britanijo in območje Severnega morja, pa čeprav je bil prepričan, da je svet otok v oceanu. Svoja opažanja je opisal v delu »O oceanu« (Peri Okeanou). S SKÍLAKS (Skýlax, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški geográf in popotnik iz Kariánde v Káriji, ki mu je perzijski kralj Daréj (521 – 486 pr.n.št.) omogočil potovanje od ustja Inda do Sueza, tako da je obplul Arabski polotok. Napisal je knjigo »Plovba od Hêraklejevih stebrov in

102


nazaj« (Periplous ton Herakleous stelon), ki jo navaja geograf Hekatáj in drugi, vendar nekateri v to potovanje dvomijo. V 4. stoletju pr.n.št. mu pripisujejo tudi knjigo z naslovom »Psevdo-Skilaksova plovba«. STRÁBON (63 pr.n.št. – 20 n.št.): grški zemljepisec iz Amazéje (Amasya) v Pontu (Črno morje), ki je leta 44 pr.n.št. prišel v Rim, da bi izpopolnil svojo izobrazbo in je kasneje še večkrat obiskal to mesto. V enem delu svojega življenja je bil stóik ter je do leta 7 pr.n.št. prepotoval ozemlje »od Armenije do Etrúrije in od Črnega morja do Etiópije«. Kot stóik je občudoval Rimljane, ki jih je imel za stvarnike zemeljske države (kakor filozof Pozejdónij), ki jo lahko primerjamo le z nebeško. Izkazal se je kot avtor »Zgodovinskih orisov« (Historika hypomnemata, izgubljeni) v 47-ih knjigah, v katerih je nadaljeval zapis zgodovine po letu 146 pr.n.št. (zgodovinopisec Políbij konča) in vse do smrti júlija Cézarja. Ohranjena pa je njegova »Geografija« (Geographika) v 17-ih knjigah, ki jo Rimljani niso poznali, poznali pa so jo na Vzhodu, ker je bilo verjetno najprej izdana v Amazéji in so jo popravljeno ponovno izdali leta 18 n.št. Opisoval je zemljepisne značilnosti najpomembnejših dežel rimskega sveta (zgodovinski in gospodarski razvoj) ter običaje njihovih prebivalcev, pa tudi živalstvo in rastlinstvo v njih. V knjigah od 3 do 10 je obdelal Evropo (Hispánijo, Gálijo, Britanijo, Italijo, Sicílijo, severno, vzhodno in osrednjo Evropo, severni Balkan in Grčijo), v knjigah 11 do 16 pa Azijo okrog Črnega morja in Kaspijskega jezera, Malo Azijo, Indijo, Perzijo, Mezopotamijo, Palestino in Arabijo ter v 17. knjigi Egípt, Etiópijo in severno Afriko. Strábon je podobo sveta videl kot kroglo, ki ima na severni polobli samo eno zemeljsko gmoto obdano z oceanom. Delo vsebuje veliko zabavnih opisov: kako Indijci lovijo slone in dolgorepe opice, kako Arabci iz morske vode dobivajo pitno vodo, kako Egipčáni hranijo svete krokodile, opisuje viseče vrtove v Babilonu, kite v Perzijskem zalivu,… Delo so (v skrajšani obliki) v srednjem veku uporabljali kot učbenik.

RIMSKI ZEMLJEPISCI (geographus) H HIGÍN GROMÁTIK (Hyginus Gromaticus, živel v 3. stoletju n.št.): rimski geográf in zemljemerec (agri mensor, geometer), ki je bil avtor ohranjenega dela z naslovom »Določanje meja« (Constitutio limitum; glej tudi: Rimski pisci, str. 37). P POMPÓNIJ MELA (Pompónius Mela, živel v 1. stoletju n.št.): rimski geográf španskega rodu iz Betike in avtor najzgodnejšega dela o geografíji (izšlo leta 43 n.št.) z naslovom »Popis dežel« (De chorographia ali De situ orbis) v treh knjigah. Po kratkem opisu Zemlje in treh celin (Evropa, Azija in Afrika), je bolj obsežno opisal dežele okrog Sredozemlja, od Mavretánije in vse naokrog do Hispánije, potem pa je obdelal še Gálijo, Germanijo, Skítijo, Britanijo, Sredozemske otoke, Indijo in Perzijski zaliv. Med drugim navaja podatke o druidih, ljudske običaje, bojišča ter zgodovinske in legendarne dogodke, razlaga plimovanje (vpliv lune) in »polnočno sonce« (sonce je ob poletnem in zimskem solsticiju še ob polnoči nad ekvatorjem; na obeh polih kar pol leta). Zemlja je zanj bila velika plavajoča plošča. S

103


SOLÍN (Gaius Iulius Solinus, živel v 2. stoletju n.št.): rimski geográf in avtor »Zbirke spomina vrednih stvari« (Collectanea rerum memorabilium), ki je pravzaprav izvleček iz »Naravoslovja« (Naturalis Historia v 37-ih knjigah) Plínija Starejšega in »Popisa dežel« (De chorographia v treh knjigah) Pompónija Mela. Njegovo delo imenujejo tudi »Polihistor« (»Vseved«). Solín je vpeljal tudi ime »Sredozemsko morje« (Mare Mediterraneum). GRŠKO STAVBARSTVO (architéktoriai?) Najstarejše ostaline grške arhitektura izvirajo iz »mikénske dobe«, ki se je razcvetela med 16. in 12. stoletjem pr.n.št. To je bilo obdobje gradnje palač, ki so bile obdane s »kiklopskimi zidovi« iz masivnih kamnitih skladov nepravilnih oblik, ki pa se tesno prilegajo drug k drugemu (palači v Mikénah in v Tiríntu). Jedro palače je bil megaron (»veža«), ki ga sestavljajo stebrišče (portik, »hodnik s stebri«, tudi obok), preddverje (vestibul) in glavna dvorana, sredi katere je bilo okroglo ognjišče, obdano s štirimi stebri, ki so nosili streho. Leseni stebri so se proti vrhu ožili. Odprtine so podpirali stebri s prekladami. Grobovi so imeli obliko jaškov. Z umiranjem mikénske kulture, se je grška arhitektura skrčila na gradnjo svetišč, ne pa veličastnih palač. Najzgodnejša svetišča so bila zgrajena iz opeke in lesenih brun v času 9. stoletja pr.n.št., ki pa se je v sledečih treh stoletjih močno razvila v Grčiji in tudi v Mali Aziji (Artémidino svetišče v Efezu, Hêrino svetišče na Sámosu) ter Veliki Grčiji in na Sicíliji (Selinunt in Agrigento). Vrhunec gradnje svetišč je bil v 5. stoletju pr.n.št. (Apólonovo v Básah na Peloponézu, Pártenon, Erehtêjon in svetišče Aténi Nike v Aténah,…). V tem obdobju so bili znani arhitekti: Kalikrát in Iktín (zgradila Pártenon) ter Mnézikles (zgradil Propiláje). Svetišča so bila zgrajena na ploščadi, kamor se je prišlo po stopnicah. Širina svetišča je bila enaka polovici dolžine in opremljena s stebri ter tako ločimo po številu stebrov ob koncu pročelja in začelja: s šestimi stebri (heksastil), desetimi stebri (dekastil) in svetišča obdano s pokritim stebriščem iz ene vrste stebrov (peripteros). Ločino tri stebrne sloge: a) dorski slog, ki se je razvil v 7. stoletju pr.n.št., kjer steber nima podnožja in se proti vrhu rahlo zožuje ter ima deblo nažlebljeno s plitvimi žlebiči (v večini 20). Kapitel je sestavljen iz treh obročev (anulus, -i), skledasti okrogli podstavek (ehinus) in preproste vrhnje plošče (abacus, abak). Na kapitelu počiva ogrodje, katerega spodnji člen je kamnita gred od stebra do stebra (arhitrav) in nad njim je friz razdeljen v »triglife« (površine s tremi navpičnimi žlebi) in »metope« (poglobljene kvadratne plošče), okrašene z reliefi. Nad frizom pa je izstopajoči napušč (geison), ki skupaj s poševnima zidcema ob robu slemena uokvirja slemensko čelo (timpanon). b) jonski slog je bil razvit v Jóniji in na Egejskih otokih ob koncu 6. stoletja pr.n.št., v katerem je steber vitkejši in višji in tudi žlebiči so globlji in ožji. Stoji na podnožju (bazi), kapitel pa je sestavljen iz glaviča (ehinus) pod vrhnjo ploščo (abakus) in značilnimi volutami (v obliki ovnovih rogov okrašene vrhnje plošče abaka). Nad arhitravom ima okrašen napušč, friza pa ne prekinjajo triglifi, ampak je sestavljen iz zobnika (štrlečih zobcev). c) korintski slog je v bistvu razviti jonski slog, ki so ga uvedli v 5. stoletju pr.n.št., kjer sta steber in podnožje enako kot pri jonskem slogu, kapitel pa ima obliko narobe obrnjenega zvona in je bogato okrašen z akantovimi listi, od koder se dvigajo graciozne volute (polžast zavojek). Druge oblike grškega stavbarstva so se razvili kasneje. Odprta gledališča, stadioni in gimnaziji v 5. stoletju pr.n.št. so preprostih oblik, hiše pa skromne. Največkrat so za

104


gradnjo uporabljali nežgano (surovo) opeko, ki so jo polagali na kamnite temelje. Svetišča in mestna obzidja pa so bila zgrajena vseeno iz masivnih kamnov. Za gradnjo so v 5. stoletju pr.n.št. pričeli uporabljati marmorne plošče, kjer so se stiki tesno prilegali in so imeli zglajeno površino. Za kasno grško javno stavbarstvo pa je značilna »stóa«, pokrito stebrišče (kolonada ali portik), ki je bilo z ene strani obzidano in, ki so ga postavili kot samostojno stavbo ob svetiščih, gimnazíjih ter na trgih. To so bila neke vrste pokrita stebrišča, ki so služila za sprehode, pogovore in tudi javna srečanja. GRŠKI ARHITEKTI (architektós?) A APOLODÓR iz DAMASKA (Apollódoros, deloval v 2. stoletju n.št.): grški arhitekt, ki je med drugim zasnoval tudi Trajánov forum v Rimu. H HIPODÁM (Hippódamos, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški arhitekt in urbanist iz Miléta je živel sredi 5. stoletja pr.n.št. in je zasnoval tako mesto Milét, kakor aténsko pristanišče Pirêj ter nadomestil ozke in vijugaste ulice s širokimi, ravnimi, vzporednimi in pravokotno se sekajočimi ulicami, ki so delile stanovanjske četrti. Zasnoval je tržnice in javne stavbe v mestnih središčih. Kot arhitekt je delal tudi pri urbanizaciji aténske kolonije v Túriji po letu 443 pr.n.št., pa tudi mesta Ródos leta 408 pr.n.št. I IKTÍN (Iktînos, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški arhitekt iz Atén, ki je živel v Pêriklejevem času pod okriljem kiparja Fídija (Fêjdias). V sodelovanju s Kalikrátom je zasnoval Pártenon in ok. leta 420 pr.n.št. je zgradil Apólonov tempelj v Figaleji (Phigaleia) na zahodni strani Peloponéza. K KALIKRÁT (Kallicrátes, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški arhitekt, ki je z Iktínom (Iktínos) in Fídijem sodeloval pri izgradnji Pártenona. Načrtoval je tudi »dolge zidove« od Atén do Pirêja in leta 448 pr.n.št. tudi tempelj boginje Níke na Akrópoli. M MNÉZIKLES (Mnesiklês, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški arhitekt iz Atén, ki je naredil načrte za Propiláje v Aténah, kot preddverje in vhod v Akrópolo. Postavili so jih med letoma 437 in 432 pr.n.št. T TEMÍSTOKLEJ (Themistoklês, ok. 524 – 459 pr.n.št.): grški državnik (demokrat) iz Atén, ki je kot arhont leta 493/492 pr.n.št. pričel z izgradnjo pristanišča Pirêj, ga utrdil in je bil tudi graditelj (arhitekt) obzidja okrog Atén (pozimi leta 479/478 pr.n.št.). Proti Perzijcem je začel graditi močno ladjevje (200 trirem) iz dobičkov v rudnikih srebra, s katerim je septembra leta 480 pr.n.št. potolkel Perzijce v pomorski bitki pri otoku Salamíni (Salamís, rojstni kraj tragiškega pesnika Evrípida). Leta 471 pr.n.št. so ga (ostrakizem – »črepinjska sodba«) aristokrati izgnali iz Atén in mu zasegli premoženje. Umaknil se je v mesto Argós na Peloponézu, kjer je rovaril proti Spárti, v Aténah pa so ga leta 468 pr.n.št. obsodili zaradi veleizdaje na smrt (spečal naj bi se s Perzijci). Perzijski kralj Artakserks (leta 464 pr.n.št.) ga je počastil z imenovanjem upravitelja mesta Magnézija ob reki Majandru (Maiandros) v

105


maloazijski Káriji, kjer je leta 459 pr.n.št. umrl kot perzijski fevdni knez (mnogi so govorili, da je naredil samomor). Pokopali so ga zunaj pirêjskih zidov.

RIMSKO STAVBARSTVO (architectura) Rimljani so od Grkov sprejeli obliko svetišč in stóe (iz katere se je razvila bazilika), nekaj dekorativnih prvin in s svojimi arhitekturnimi novostmi (lok, »cementna malta«), so zgradili veličastne zgradbe. Poleg svetišč so izjemnega pomena rimske javne zgradbe (vodovodi – akvedukti, mostovi – pontis, mestna vrata, trgi – forumi, ceste, kopališča – terme in amfiteatri). Proti koncu 3. stoletja pr.n.št. se je pojavil lažji in cenejši »rimski beton«, ki je omogočil gradnjo, s katero so pokrili mnogo večje površine kakor pri kamniti gradnji, prednost pa je bila tudi odpornost proti ognju in vlagi (pri gradnji velikih kopališč). Tako so lahko gradili ogromne amfiteatre, kjer se ni bilo potrebno ravnati po oblikovanosti tal. Lok so do Avgústove dobe razvili v obok in kupolo (kupola v Bájah, najmogočnejši pa je bil Pánteon (okroglo kupolasto svetišče vsem rimskim bogovom s preddverjem na korintskih stebrih). S cementno malto (cementum je zdrobljen vulkanski pepel, tudi plovec ali mivka, pomešan z živim apnom in vodo; caementa se imenuje drobno kamenje) so vezali opeko, marmorne plošče, pa tudi stenske in talne mozaike. »Rimski cement« je bil že v zgodnjem cesarstvu, pa tudi nekoliko prej osnovno vezivo pri gradnji, predvsem ogromnih zgradb (obzidja, svetišča, slavoloki, teatri, amfiteatri, hipodromi, nadzemni vodovodi, mostovi, cisterne, terme,…), ker je bil lahek. Zaradi ogromne teže polnih zidov in višine objektov (kolosej je visok 48 m), so razbremenili težo z oboki (loki) na stebrih in čim lažjim veznim gradivom – cementno malto. Tako so apneni malti primešali lahko, zdrobljeno lavo ali vulkanski pesek, za hitrejšo zgostitev malte in trdnost pa so dodajali poleg mivke (ali zdrobljene opeke - malta rdeče rumene barve), še zdrobljen gramoz. Tehnike rimske gradnje (structurae operae): a) opus isodomum: strogo pravilna gradnja iz kamna ali opeke (enako zidan), kjer zgornja vrsta obdelanega kamna ali opeke pokriva stike spodnje vrste: b) opus reticulatum (mrežasta struktura): zunanja stran obložena z manjšimi deščicami, ki jih malta izpolni v obliki mreže; c) opus mixtum: mešana gradnja iz vrst tanjše in debelejše opeke ali kamna vezana z malto, d) opus caementicium: cementna obloga na zunanji strani zidu, ki je bila obložena z deskami in so ob odstranitvi desk, še bili vidni odtisi le-teh; e) opus incertum: neurejena in nedoločena gradnja, kjer je zunanja stran sicer ravna, vendar je bil kamen neobdelan (vloženi tudi nezglajeni prodniki); f) opus spicatum: gradnja v obliki »ribje kosti« ali »žitnega klasja«. Za zgodnje cesarstvo je značilen tudi razvoj slavoloka, ki je postal simbol rimskih osvajanj. Najbolj znana sta Sevêrov (Arcus Septími Sevêri iz 3. stoletja n.št.) in Konstantínov slavolok v Rimu iz leta 315 n. št. Trem grškim redom stebrov so Rimljani dodali še četrtega, t.im. sestavljeni ali kompozitni red. Prvič so ga uporabili pri Titovem slavoloku. Velike nadzemeljske gradbene ostaline iz

106


rimskega časa imamo v Sloveniji v Emóni (obzidje), v Ajdovščini (stolp v Castri), na Ptuju (mitreji v Petovioni) ter vodni stolp pri Sv. Pavlu nad Vrtovinom.

RIMSKI ARHITEKT (architectus) V VITRÚVIJ (Vitruvius Pollio, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski arhitekt in inženir, ki je sestavil priročnik »O arhitekturi« (De architectura) v devetih (9) knjigah, ki so nastale na osnovi njegovih izkušenj, deloma pa na osnovi starejših, predvsem grških, graditeljev. Ukvarjal se je tudi z graditvijo vodovodov, izdelovanjem ur, instrumentov in strojev (predvsem vojaških). Njegovo delo je bilo osnovano na helenističnem grškem izkustvu in ga imajo predvsem v renesansi za vrhunsko avtoriteto na področju arhitekture. Po njegovi teoriji o sorazmerju človeškega telesa temelji ilustracija Leonarda da Vincija, na kateri se človeška postava prilega kvadratu, ki je orisan s krogom. Razprava: v 1. knjigi obravnava načrtovanje mesta in pogoje, ki jih mora izpolnjevati arhitekt; 2. knjiga: obravnava gradbene materiale, 3. in 4. knjiga: svetišča in stebrne rede v arhitekturi; 5. knjiga: gledališča, kopališča in druge javne stavbe, 6. knjiga: hišno arhitekturo; 7. knjiga govori o notranji opremi; 8. knjiga: dovod vode v stavbe; 9. knjiga: o geometriji, astronomiji in meritvah s pripombami o klepsídrah (vodne ure) in 10. knjiga: o strojih, tako civilne kakor vojaške ter je ob tekstu, vse skupaj opremljeno s shemami.

GRŠKO SLIKARSTVO – SPLOŠNO (artiós pikroós?; lat. ars pingendi) Na minójski Kréti in v mikénski Grčiji so bile v 2. tisočletju pr.n.št. palače okrašene s čudovitimi freskami (slikami na svežem apnenem ometu), vendar se je to znanje o slikarski umetnosti v Grčiji v »temni dobi« (med 12. in 9. stoletjem pr.n.št.) izgubilo. Razen poslikanih keramičnih posod (vaz), je malo ohranjenih poslikav, čeprav je bilo v Rimu cenjeno vsaj tako, kot kiparstvo. Iz 7. stoletja pr.n.št. je ohranjenih nekaj poslikanih plošč iz kamna in terakote (žgana glina po poslikavi), iz 6. stoletja pr.n.št. nekaj poslikanih lesenih plošč in iz 5. stoletja pr.n.št. so znane poslikave podzemnih grških grobnic v Etrúriji. Večina slik je bila na zidovih ali lesenih ploščah, ki so bile najprej prevlečene z belo barvo. Za stensko slikarstvo so uporabljali fresko in tempero (na lepljivo podlago), za les in marmor pa tempero in enkavstiko (barve raztaljene v vosku – voščena tehnika). Z voskom zmešano barvo so nanesli na podlago, nato pa jih z žarečo palico vžgali vanjo. V Aténah je deloval v 5. stoletju pr.n.št. prvi veliki slikarski mojster Polignót z otoka Tázosa, katerega figure so izražale značaj (etos) in dostojanstvo. Globinsko sliko je dobil, da je figure postavil v

107


različne višine ter jih pomaknil naprej ali nazaj. Drugi znani slikar iz istega časa je bil Mikón iz Atén. Globine podob so nakazovali z odebeljenimi linijami in tako je bil v poznem 5. stoletju pr.n.št. slikar Apolodór prvi, ki je uporabljal senčenje, in so ga imenovali tudi Skiagraf (»slikar senc«), kar je njegov mlajši sodobnik Zévksis iz Heraklêje v Lukaniji (južna Italija), v takratni Veliki Grčiji (Magna Graecia) še izpopolnil. Najbolj priljubljene podobe v zgodnji dobi so bile mitološke zgodbe (Perzêj rešuje Andrómedo) ali prikaz bitk; ob koncu 5. stoletja pr.n.št. pa se pojavijo še karikature, nato razna tihožitja, portreti pa šele v 4. stoletju pr.n.št. Grška slikarska tradicija se nadaljuje v času helenizma in v rimsko obdobje. Slikanje krajine se pojavi v 2. stoletju pr.n. št. v Aleksandríji, po letu 100 pr.n.št. pa so se pojavile freske na notranjih stenah hiš, ki so dajale vtis tridimenzionalnega prostora in mitološki prizori, ki so bili postavljeni na fantastično zapleteno arhitekturno ozadje (Pompêji, Herkuláneum in v pristanišču v Stábiji, ki prikazujejo prizore iz vsakdanjega življenja v čudovitih barvah). Rimski umetniki so naslikali celo vrsto tihožitij s sadjem, jajci,…in to v namiznih posodah. V 4. stoletju n.št. je slikarstvo polagoma nazadovalo, na Vzhodu pa se je po letu 700 n.št. uveljavljal bizantinski slog, medtem ko je v zahodni Evropi slikarska umetnost pod grškim vplivom počasi nazadovala in celo propadla zaradi vse večjih vdorov tujih, barbarskih plemen, ki so imela o umetnosti svojo precej drugačno mnenje..

GRŠKI SLIKARJI (pikroós) A ANDOKÍD (Andokídes, deloval 530 – 510 pr.n.št.): átiški vazni slikar iz Atén, ki je bil Eksékijev učenec. Bil je prvi, ki je uvedel rdeče figuralno slikarstvo na vazah. APÉL (Apellés, živel v 4. stoletju pr.n.št.): najpomembnejši starogrški slikar iz Kolofóna v Jóniji, ki je študiral pri slikarjih Éforu iz Éfeza in Pamfilu iz Sikióna, in je deloval v Koríntu, Aténah in na makedonskem dvoru. Njegova dela se niso ohranila, opisi pa pravijo, da ga je odlikovala v slikarstvu ljubkost in milina (ton skrivnostnega laka). Najbolj znana je njegova slika »Afrodíte, ki se dviga iz morja« (Aphrodite Anadymene; občudovanja je vreden vlažen sijaj njenih las), ki prikazuje, kako si Afrodíta z las otira morsko vodo in jo je cesar Avgúst kupil za 100 talentov (2586 kg srebra; 1 talent je 25,86 kg srebra). Apél je bil največji grški portretist in najljubši slikar Aleksándra Velikega (naslikal več njegovih portretov). Filozof in pisec Plínij Starejši mu je pripisal izrek, o katerem govori ta zgodba: Neki krpač čevljev je kritiziral sandalo, ki jo je na neki sliki naslikal Apél in slikar je sandal popravil. Naslednjega dne je čevljar videl še več napak in kritiziral nogo v čevlju, pa je nato Apél odvrnil: »Ne sutor supra crepidam!« (»Naj ne sodi nad sandalo!«) in ravno na to pripombo se opira F. Prešeren, ko v satiričnem sonetu na Kopitarja pravi: »Apél podobo na ogled postavi« in zaključi: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«. E ÉFOR (Éphoros, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški slikar iz Éfeza, O njen se malo ve! EKSÉKIJ (Exékias, živel v 6. stoletju pr.n.št.): átiški mojster vaznega slikarstva, ki je obvladal tehniko črnih figur na rdečo podlago. Najpomembnejša njegova dela so: »Ahíl in Ajánt pri igri na deski«, »Ajántova smrt« in »Dionízova skleda«.

108


EVFRÁNOR (Euphránor, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški slikar in kipar iz Korínta, ki je naslikal tri znane slike: »Bitka konjenice pred Mantinêjo« (bitka med Spárto in Tébami leta 362 pr.n.št.), »Dvanajst bogov« in »Tezêj z Demokratijo in Demosom«, ki so stale v Zévsovem svetišču v Aténah. Med njegovimi kipi, ki presegajo naravno velikost so najbolj znani »Parisov kip«, kip »Aleksándra Velikega« in »Filipa II. Makedonskega« na bojnih vozovih. V svetišču na aténski agóri so izkopali njegov kip Apólona Pátroa. Nobena od njegovih knjig »O simetriji« in »O barvah«, se ni ohranila. P PÁMFIL (Pamphílos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški slikar iz Amfípolisa na Halkídiki, ki je bil Apélov učitelj in je v Sikiónu poleg slikarstva poučeval tudi aritmetiko in geometrijo. PARÁZIJ (Parrhásios, živel ok. 400 pr.n.št.): grški slikar iz Éfeza, ki je živel in ustvarjal v Aténah. Naravoslovec in pisec Plínij Starejši ga je cenil zaradi natančnosti risbe in smisla za razmerja. Na sliki »Aténci« prikazuje njihove lastnosti, kot so jeza, nepravičnost, omahljivost, prizanesljivost, usmiljenje, sočutje,… in na »Tezêju«, ob kateri je slikar Evfránor dejal, da se je Tezêj najbrž hranil z vrtnicami. Znano je bilo njegovo tekmovanje z mlajšim slikarjem Zévksisom, ki je grozdje naslikal tako naravno, da so priletele ptice, ki so ga hotele zobati. Le-ta je nato Paráziju dejal, da naj odgrne zaveso s slike, pa se je izkazalo, da je narisana in Zévskis je bil premagan. POLIGNÓT (Polýgnotos, deloval ok. 475 – 447 pr.n.št.): grški slikar z otoka Tásosa ob obali Trákije je bil kasneje aténski državljan. Popotnik Pavzánias opisuje njegovi ogromni sliki v knídski javni dvorani (imenovana Léshe) v Délfih, »Zavzetje Tróje« (Illiupersis) in »Odisêjev sestop v podzemlje« (Nekyia), kjer je na vsaki naslikanih okrog 70 oseb. S stenskimi slikarijami je okrasil del »Pisane stóe« (»stóa poikile« je pokrito stebrišče za sprehode in pogovore) v Aténah. Osebe je slikal v resni in dostojanstveni drži in je obrazom vdihnil življenje in izraz. Njegova tematika je bila v večini mitološka. Z ZÉVKSIS (Zeûxis, živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.): grški slikar iz Heraklêje (v Lukaniji v južni Italiji) v Veliki Grčiji, ki je slovel po veščini upodabljanja ženskega telesa. Slikal je zelo prepričljivo, saj so prišle ptice kljuvat grozdje, ki ga je naslikal. Ena od najznamenitejših slik je bila podoba »Hélene Trójanske«, ki je bila narejena za Hêrino svetišče na Lakinijskem griču (ob obali Jonskega morja v južni Italiji) v Veliki Grčiji. Grški pisec Lukiján omenja tudi njegovo sliko »Kentávrinjo z mladičem«. Zévskis naj bi podaril tudi sliko »Pána« makedonskemu kralju Arheláju iz 5. stoletja pr.n.št., ki je bil naklonjen umetnosti.

GRŠKO KIPARSTVO – SPLOŠNO (artiós thoíkos?; lat. ars fingendi) Grki so kipe iz raznih materialov, predvsem pa iz kamna, izdelovali v naravni velikosti in togo (togost: brez življenja, kakor kamen), kar je med 9. in 7. stoletjem prihajalo iz Egipta in se razvilo po vsej notranji Grčiji, Peloponézu, južni Italiji, grških otokih in v Mali Aziji. To preprosto kiparstvo je predstavljalo stoječe, navadno gole moške figure z malo naprej pomaknjeno nogo (kouros, »mladenič«) in oblečene ženske figure, ki so imele noge tesno skupaj, vendar levo nogo nekoliko pomaknjeno naprej (kore, »dekle«) ali pa je oblečena figura sedela. Takšni so bili kipi (kouros in kore) arhaičnega obdobja (650 – 480 pr.n.št.)

109


Átika, še posebej aténska Akrópola, je dala več arhaičnih kipov, kakor vsa preostala Grčija. Največ kipov je bilo posvečenih boginji Aténi (zaščitnica Atén), ki se v 5. stoletju pr.n.št. kažejo predvsem v oblačilih, vse večja pa je tudi prirodnost. V 6. stoletju pr.n.št. se je razvil način votlega vlivanja kipov v kovini (bronu). Ohranilo se je malo takih kipov, so pa prelepo izdelani in so jih v večini dvignili iz razbitin ladij ob obalah Italije in Dalmacije (bronastii kip atleta Apoksiomena) . Verjetno so bili namenjeni na Délfe, da bi Aténci okrog leta 450 pr.n.št. proslavili zmago na Máratonskem polju. Klasično obdobje v 5. stoletju pr.n.št. predstavljajo timpanoni (trikotno slemensko čelo s kipi) na svetiščih (na Zévsovem svetišču v Olímpiji, frizi na Pártenonu v Aténah,…). Največji mojstri tega obdobja so bili: Míron, Fídija in Poliklêjt iz Argósa. V 4. stoletju pr.n.št. so bili vodilni kiparji Praksítel iz Atén, Skópas iz Párosa in Lizíp iz Sikióna. Ob koncu 4. stoletja pr.n.št. (čas Aleksándra Velikega) pa se je vse bolj razvijala težnja po realnosti (lepoti kipov). To je helenistično obdobje in najboljše kiparske šole so bile v Pêrgamonu in na otoku Ródosu (Umirajoči Gálec, Gálec ubija ženo in sebe, Deček, ki moli, Laokoóntova skupina, Farnezijski bik,…; najlepša pa sta kipa Miloške Vénere in Níke Samotraške). V 2. stoletju pr.n.št. so postala grška kiparska dela vse bolj priljubljena med Rimljani in pričelo se je obdobje posnemanja. Grški kiparji so sicer obdržali mojstrstvo, vendar so vse bolj izgubljali ustvarjalnost. V Italijo so prenašali (kot vojni plen) na tisoče grških umetniških del in Livij pravi, da so ob triumfu leta 187 pr.n.št. nosili v sprevodu pred zmagovalcem 785 bronastih in 230 marmornih kipov (del plena iz Ambrákije v Epíru). V času kraljev in zgodnje republike so bili v Rimu kiparji predvsem Etruščáni, na katere je močno vplivala grška umetnost in to je bil čas med 7. in 1. stoletjem pr.n.št. Grške kipe so v Rim prinašali od 4. stoletja pr.n.št. dalje, največ pa jih je prišlo v 2. in 1. stoletju pr.n.št., ko so grški kiparji hodili ustvarjat v Rim. Višek je rimsko kiparstvo doseglo v 1. in 2. stoletju n.št., ko nastajajo najsijajnejši doprsni portreti in tudi ploski reliefi na javnih zgradbah, kjer so bili ovekovečeni pomembni zgodovinski dogodki (Oltar miru, Títov slavolok, Trajánov steber in steber Marka Avrélija,…).

GRŠKI KIPARJI (thoikós) A ALKÁMEN (Alkámenes, živel v drugi pol. 5. stoletju pr.n.št.): grški kipar in Fídijev učenec, Je tudi avtor originalne marmorne skulpture »Prókna in Itíla« na Akrópoli v Aténah. ANTÍGON (Antígonos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški kipar, ki je živel v času kralja Átala I. Soterja v Pêrgamonu. Kipi niso znani, pa tudi ne njegova umetnostno zgodovinska dela. B BRIÁKSIS (Briaxis, živel v 4. stoletju pr.n.št.): átiški kipar, ki je izdelal kipe na severni strani mavzoleja v Halikarnásu. F FÊJDIAS (Pheidías, ok. 490 – 430 pr.n.št.), tudi FÍDIJA (lat. Phidia): eden največjih aténskih umetnikov, slaven kot kipar in arhitekt ter slikar. Njegova najpomembnejša dela so bila izdelana v zlatu in slonovini. Zgodnje delo je bil bronasti kip boginje Aténe na aténski

110


Akrópoli, ki so jo kasneje imenovali Aténa Promáhos (»zZmagovalka«), ki ga je postavil okrog leta 456 pr.n.št. Bil je visok 10 m in ko sta se bronasta konica kopja in greben njene čelade zasvetila na soncu, so ju videli mornarji, ki so pluli okrog nevarnega rta Súnion. Drugi kip, po katerem je zaslovel zaradi izredne lepote, je bila lémnoška Aténa, ki so jo Aténcem podarili prebivalci Lémnosa, ki jo poznamo po kopiji. Fídija ima velike zasluge za okrasitev Atén v času Pêrikleja, še posebej za izgradnjo Pártenona in tu je stal njegov najslavnejši kip Aténe iz zlata in slonovine (»hrizelefantinski«). Posebna Fídijeva mojstrovina pa je bila namenjena za Zévsovo svetišče v Olímpiji (eno od sedmih svetovnih čudes), ki pa je znana le še iz posnetka na kovancih iz Élide. Ko so ga vprašali, kateri lik bo uporabil za Zévsa, je odgovoril, da bo upodobljen po Homêrjevih verzih iz Ilíade: »Reče in nagne do nje temačne obrvi Kroníon, Z glave nesmrtne in glej: zaziblje se silni Olimpos!« (Prevedel Anton Sovrè) Nedvomno so kipi na Pártenonu, pa četudi jih ni izdelal mojster sam, narejeni po njegovih načrtih. V Olímpiji so našli njegovo delavnico in čašo z njegovim imenom. Leta 432 pr.n.št. so mu skušali Pêriklejevi sovražniki škodovati, češ, da je poneveril zlato, namenjeno za Aténin kip, vendar je dokazal svojo nedolžnost. Nato pa so ga obtožili še brezbožnosti in poslali v zapor, kjer je še istega leta umrl. K KALÍMAH (Kallímachos, živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.): grški kipar iz Atén, ki ga smatrajo za iznajditelja koríntskega kapitela. L LEOHÁR (Leocháres, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški kipar átiške šole, ki je sodeloval pri opremljanju mavzoleja v Halikarnásu. Verjetno je bil tudi avtor »belvederskega« Apólona. LÍZIP (Lýsippos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški kipar iz Sikióna, ki je ustvarjal v bronu in ga imajo za začetnika novega sistema proporcev (skladnost v razmerjih), kar je vidno na rimski kopiji kipa bronastega atleta (Apoxyomenos), ki si strga prah in olje s telesa in, kjer je figura videti bolj sloka in višja. Njegovi kipi slovijo kot, da so ujeli gib trenutka in narejeni v tridimenzionalni predstavitvi. Zaradi teh značilnosti na kipih (proporci in gib trenutka) je veljal za začetnika helenistične umetnosti. Še bolj so znani njegovi portreti: Sókrat (po rimski kopiji), kipi Aleksándra Velikega, ki je izdal odlok, da ga sme slikati le Apél, kiparsko pa upodobiti le kipar Lízip. Večina njegovih kipov je ohranjena v rimskih kopijah. Kip Aleksándra z nagnjeno in rahlo privzdignjeno glavo, je neki pisec epigramov označil z besedami: »Podjarmil sem si zemljo, ti Zévs, pa lahko obdržiš Olímp!« M MÍRON (Mýron, deloval ok. 480 – 440 pr.n.št.): največji klasični grški kipar iz Elevtêr v Bojótiji (Átika), ki je deloval v prvi polovici 5. stoletju pr.n.št. in je bil starejši sodobnik kiparjev Fídija in Poliklêjta. Upodabljal je predvsem atlete (kipi v močnem gibanju), ki so zmagovali med letoma 456 in 448 pr.n.št. Najbolj slavna kipa, ki jih poznamo le po kopijah, sta »Metalec diska« (Diskobolos) ter »Aténa in Marsias«, ki je stal na aténski Akrópoli. Oba izražata le trenutek v času. Kip Aténe, ki s svarilno kretnjo opozarja satira, kateri nevede sega po piščali, ki jo je ona odvrgla in bo s tem zakrivila njegovo smrt. Njegova »Krava na aténski tržnici« je vzbujala veliko občudovanja in jo v »Palatinski antologiji« opeva kar 36 epigramov. Kip je bil prenesen v Rim, kjer so ga lahko občudovali še v 6. stoletju n.št.

111


P POLIKLÍT (Polyklêitos, živel v drugi pol. 5. stoletja pr.n.št.): grški kipar iz Argósa na Peloponézu, ki je bil najslavnejši po kiparju Fídiji, vendar so v Olímpiji našli le podstavke njegovih kipov, ki so bili posvečeni atletom. Bil je vodja kiparske šole v bronu v Argósu. Iz opisa filozofa in pisca Plínija Starejšega je mogoče prepoznati rimske kopije kipa »Kopjenosec« (Doryphoros), kjer so lepo vidna razmerja in skrbna obdelava podrobnosti. Podobno so prepoznali tudi njegov kip »Mladeniča z oglavnico« (Diadoumenos). Najbolj znano njegovo delo pa je kip Hêre iz zlata in slonovine, izdelan za svetišče Hêrajon v Argósu. Napisal je tudi knjigo (Kánon) o proporcih človeškega telesa. PRAKSÍTEL (Praxitéles, rojen ok. 390 pr.n.št.): grški kipar iz Atén, sin kiparja Kefízodota in eden največjih kiparjev pozne klasike, ki je v svojih delih prikazal težnjo grških kiparjev 4. stoletja pr.n.št., da opustijo mogočni slog (bogovi) 5. stoletja pr.n.št. in ga nadomestijo z mehkimi in bolj pretanjenimi obrisi oblik in občutkov. Njegovi kipi kažejo videz živosti in človeškosti. Pripisujejo mu kip boga Hêrmesa, ki drži v roki otroka, boga Dioníza. V morju blizu Máratona so v 20. stoletju n.št. našli njegov kip dečka. Njegova glavna dela so znana le po kopijah, kot je »Afrodíta iz Knída«, kipi Érosa in deček »Apólon, ki ubija kuščarja« (Sauroktonos). Največ pa se je ohranilo kopij njegovega »Počivajočega sátira«. S SKÓPAS (Skópas, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški kipar in arhitekt z otoka Párosa, ki je v kipih upodabljal silovita čustva. Ohranjeni so le deli skulptur (bojni in lovski prizori) v timpanonu (okrašeno slemensko čelo v obliki trikotnika na svetiščih) Aténinega templja v Tégeji (v Arkádiji), ki ga je tudi zgradil in fragmenti friza z Amazónkami na mavzoleju (nagrobna stavba) v Halikarnásu. Njegov kip »Besneča menáda« je okrnjena rimska kopija in prav tako »Ranjena Níoba«, kjer upodablja skupino likov, kot so Pozêjdon in druga morska božanstva ter pošasti. T TIMÓTEJ (Timótheos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški kipar iz Atén, ki je izdelal kiparski okras za Asklépijev tempelj v Epidávru in po letu 352 pr.n.št. skupaj z Briáksisom, Leohárom in Skópasom mavzolej v Halikarnásu. Upodobil je tudi Artémido, Lédo in Aténo.

GRŠKO ZDRAVILSTVO ali MEDICINA (ars medendi, ars medicina) Zdravilstvo je celota znanstvenih ved, katerih cilj je ohraniti človekovo zdravje ali preprečevati in odpravljati bolezni, poškodbe ter zmanjševati telesne in duševne neprilike. To je védenje o boleznih, ki temelji na naravoslovnih znanostih. Vemo, da je človek v zgodovini na začetku menil, da so bolezni delo demonov v okolici in so se z njimi ukvarjali čarovniki (vrači), prerokovalci, kasneje pa tudi svečeniki in duhovniki. Zaklinjali so demone, zdravili z zdravilnimi rastlinami in preprostimi kirurškimi posegi (odstranjevanje tujkov, ravnanje zlomljenih kosti, prediranje ognojkov in s porodništvom).

112


Odprtine, ki so jih našli na lobanjah (trepanacija), so bile najbrž narejene za zmanjšanje bolečin pri zvišanem tlaku v lobanji (kot posledica tumorja), še bolj pa za izganjanje demonov. Naravne vzroke bolezni so v Babiloniji iskali v spremembah telesnih sokov zaradi različnih vplivov učinkov iz zraka. V starem Egíptu so imeli zdravniki že dovolj izkušenj pri zdravljenju očesnih bolezni, sladkorne bolezni in pri ukrepih med nosečnostjo. Veljali so že nekateri strogi higienski ukrepi. Znanstvene temelje je zdravilstvu (medicini) dal grški zdravnik Hipókrat (Hippokrátes) v 5. stoletju pr.n.št., ki je zdravilstvo osvobodil religioznih in praznovernih okovov in predvidel najprej opazovanje bolnikov z ogledom, pretipavanjem in o(pri)sluškovanjem. Grška filozofija je pričela razlagati naravne dogodke in bolniki so iskali pomoč pri Asklépijevih (Eskulápovih) svečenikih in nekakšno terapijo v svetiščih ali preročiščih. Na zdravniški šoli v Aleksandriji je zdravnik Herófil (Heróphilos) v 3. stoletju pr.n.št. že dobil osnovna znanja o ustroju človeškega telesa na osnovi seciranja človeških trupel (razvoj anatomije). Zdravnik Asklepiád (umrl leta 40 n.št.) je ugotovil, da bolezni nastajajo predvsem zaradi nepravilnega gibanja trdih telesnih delcev. Najbolj pa je na dosežke stare medicine vplival rimski zdravnik Galén (Galenós; 129 – 199 n.št.) iz Pêrgama v 2. stoletju n.št., ki temelji na njegovem poznavanju človeške anatomije in fiziologije. Dediščino Zahodnega rimskega cesarstva je na področju medicine prevzel Bizanc, kjer so bile ustanovljene prve bolnišnice v 6. stoletju n.št. Grški medicinski zapisi so prišli prek Sírije do Perzije, kjer so prevedeni nato odločilno vplivali in spodbudili razvoj arabske medicine. ASKLÉPIJ (Asklepiós; lat. Aesculapius): grški bog zdravilstva in sin boga Apólona ali Fójba (Sonca) ter smrtnice Korónide, hčerke tesálskega kralja Flégija. Imel je čudežno moč (metis) zdravljenja in oživljanja. Bolj kot bog je bil Asklépij polbožanski heroj, ki se je zdravilstva (zdravilna zelišča) naučil od Kentávra Hírona. Postal je tako vešč, da je znal oživljati tudi mrtve, saj mu je Aténa dala »čarobni napoj« iz Gorgónine krvi. Če so napoj zaužili z leve strani pošasti, je bil hud strup, če pa so ga zaužili z desne, je postal čudežno zdravilo. Na željo boginje Artémide je vrnil življenje njenemu ljubljencu Hipólitu, Tezêjevemu sinu. Njegove dobrodelnosti so bili deležni tudi slavni aténski govornik Likúrg (Lykoûrgos, 390 – 325 pr.n.št.) in sin Mínosa s Kréte Glávka (Glaûkos), ki se je utopil v sodu medu. Vse to bi lahko privedlo do nesmrtnosti ljudi. Zévsa je to vmešavanje razjezilo in je Asklépija ubil s strelo, Apólon pa je iz maščevanja zaradi sinove smrti pobil Kiklópe, ki so strelo izdelali. Apólon je za pokoro moral za leto dni postati Admétov (Ádmetos, kralj Fér v Tesáliji) suženj. Čuval je njegove krave, ker pa je bil prijazno sprejet, je poskrbel, da so vse krave povrgle dvojčke. Asklépija Homêr prikazuje kot očeta Maháona in Podalêjrija, ki sta bila zdravnika grške vojske pred Trójo. Njegov simbol je bila kača ovita okrog palice. Glavno svetišče je imel v Epidávru (Epidáuros v Argólidi) na Peloponézu. Po legendi je Apólon ženo Korónido ubil, ker mu je bila nezvesta, kar je kasneje obžaloval. Svojega nerojenega sina Asklépija pa je med pogrebnim obredom rešil iz trebuha mrtve matere-žene in ga zaupal v oskrbo Kentávru Híronu. Vrano, ki mu je povedala za nezvestobo žene, pa je za kazen spremenil iz bele ptice v črno.

GRŠKI ZDRAVNIKI (medentes, medices?)

113


A ANTÍM (Ánthimos, živel v 6. stoletju n.št.): grški zdravnik, ki je po letu 511 n.št. gótskemu kralju Teodóriku Velikemu v latinščini napisal kratek traktat (teoretična razprava) »O pravilni prehrani« (De observatione ciborum), kar je bil neke vrste medicinski učbenik in delno kuharska knjiga. Razprava je zanimiva zaradi prikaza prehranskih in pivskih navad Germanov ter pogovorne latinščine, v kateri je avtor razpravo zapisal. D DIOSKURÍD (Dioskurídes, živel v 1. stoletju n.št.): grški zdravnik, rojen na ozemlju današnje Turčije in je služil v rimski vojski. Avtor je dela »O zdravilnih snoveh« (Peri hyles iatrikes ali Materia medica, »farmakopeja« - lekarniška knjiga) v petih (5) knjigah, kjer je opisal zdravilne lastnosti okrog 600 rastlin ter okrog 1000 zdravil, od katerih so nekatera dobljena iz mineralov. Vendar ni bil natančen opazovalec in brez predsodkov, saj se zeli razumsko ne ponašajo z lastnostmi, ki jim jih pripisuje. Njegova knjiga o farmaciji je bila več stoletij v uporabi kot učbenik. Rokopisi se odlikujejo po številnih ilustracijah. E ERAZÍSTRAT (Erasístratos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški zdravnik z otoka Kéosa v Kikládih, ki je deloval v Aleksandríji, ki je bilo vodilno mesto tiste dobe v zdravilstvu; verjetneje pa v Antiohíji v Síriji in je bil sodobnik anatoma Herófila, katerega anatomske in fiziološke raziskave je nadaljeval. Bil je prvi, ki je fiziološki ustroj telesa pojmoval kot mehanizem. V nasprotju s Herófilom, je bolezen pripisal prezasičenosti telesa z neprebavljeno hrano. Herófila je dopolnil z raziskovanjem med lobanjskim senzoričnim in motoričnim živčevjem. Prepričan je bil, da je srce središče in izvor tako arterijskega kot venoznega sistema in da med njima obstajajo pretanjene povezave ter se je s tem zelo približal umevanju krvnih obtočil. Njegove zapise so prebirali še v 4. stoletju n.št. H HERÓFIL (Heróphilos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški zdravnik iz Halkédona (mégarska kolonija na azijski strani, nasproti Bizanca), Prakságorov učenec in poleg Erazístrata, eden od utemeljiteljev medicine v Aleksandríji. Študiral je človeško anatomijo in domnevno izvajal vivisekcijo (seciranje živih organizmov) na zločincih. Njegovi zapisi so vsebovali opise jeter in študije spolnih organov, očesa in možganov. Ugotovil je, da je središče živčevja v možganih in ne v srcu ter ugotovil razliko med motoričnimi (gibalnimi) in senzoričnimi (čutnimi) živci. Herófil je bil mnenja, da arterije vsebujejo kri (ne kakor so verjeli, zrak) in da je pulz osnovan na krčenju in širjenju arterij, ni pa razumel kroženja krvi zaradi črpalne dejavnosti srca. Povečal je uporabo zdravil, ki jih je imenoval »božje roke«. Ker ni vedel za obstoj bakterij, je verjel, da bolezen povzroči porušeno ravnotežje telesnih sokov. Od njegovih spisov so ohranjeni v fragmentih : »Anatomija« (Anatomika), »O očeh« (Peri ophthalmon) in »O vzrokih« (Peri aition). Bil je razumen in domiseln človek ter nadarjen z modrostjo. HIPÓKRAT (Hippokrátes, ok. 460 – 370 pr.n.št.): grški zdravnik, rojen na otoku Kos, drugega pa o njegovem življenju skoraj nič ni znanega. Zbirko znanstvenih spisov z naslovom »Hipókratov korpus« (Corpus hippocraticum) sestavlja vsaj 60 razprav v jónskem narečju, ki so bile zbrane med letoma 430 in 330 pr.n.št. Menda predstavljajo vsebino knjižnice hipókratove zdravstvene šole (osnovni elementi – ogenj, vod, zrak zemlja – delujejo v telesu prek štirih osnovnih tekočin – kri, slina, žolč, urin ter da je zdravje posledica pravilne, bolezen pa posledica napačne sestave naštetih tekočin – ali diskrazija), povezane s svetiščem boga Asklépija na otoku Kosu. Dela zajemajo kirurgijo, epidemiologijo, farmakologijo, embriologijo in anatomijo ter vsebujejo tudi razprave o splošni zdravstveni negi. Zbirka kot

114


celota poudarja neizogibnost povezave med vzrokom in posledico ter skrbnem opazovanju medicinskih dejstev. Delo iz 5. stoletja pr.n.št. »O podnebjih, vodah in krajih« ( Peri aeron hydaton topon) obravnava učinek podnebja, oskrbe z vodo in pokrajine na ljudi ter primerja geofizikalne življenjske razmere v Evropi in v Aziji. V drugem delu »O sveti bolezni« (Peri hieres nosou) pa napada obče predsodke o božjasti ali padavici (epilepsiji) in nazorno prikaže, da izhaja iz naravnih vzrokov, kakor vsaka druga bolezen. Delo »Epidemije« ( Epidemiai) vsebuje podrobne učne študije od preko 40 bolnikov s hudimi boleznimi (večina je tudi umrla). Napisal je tudi zbirko zdravstvenih izrekov »Aforizmi« (Aphorismoi) z znamenitim: »Življenje je kratko, znanost (techne) dolga, priložnost minljiva, poizkus nevaren, sodba težka!«, od koder prihaja latinski izrek: »Vita brevis, ars longa!«. Hipókratova prisega izvira od določene skupine zdravnikov splošne prakse, katerih zgledi so skupni vsem in morajo opravljati svoj poklic »z vso čistostjo in svetostjo«. V prisegi je izrazito poudarjeno: »Tudi če me bodo prosili, ne bom dal nikomur smrtnega napoja in tudi ne bom pomagal pri tem s svojim nasvetom!« K KTÉZIAS (Ktésias, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški zdravnik in zgodovinopisec iz Knída v Mali Aziji, ki je veliko časa preživel na perzijskem dvoru (glej: Grški zgodovinopisci: KTÉZIAS, str.: 84/85). M MARKELÍN (Markellînos, živel v 2. stoletju n.št.): grški zdravnik in avtor ohranjene razprave »O pulzu« (Peri sphygmon) ali utripu arterije zaradi krčenja in raztezanja srca. P PRAKSÁGORA (Praxágoras, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški zdravnik z otoka Kosa, vodja medicinske šole na tem otoku, ki se je ukvarjal s fiziologijo, anatomijo, patologijo, terapijo, dietetiko in farmakologijo. Njegova dela niso ohranjena. Napisal je več knjig »O anatomiji«, »O načinih življenja«, »O naravoslovnih vprašanjih«, »O tujih boleznih«, »Vzroki, bolezni in zdravljenje«, »O sokovih (življenskih)« in »O rastlinah«. S SÉKST EMPÍRIK (Séxtos ho Empeirikós; lat. Sextus Empiricus, ok. 200 – 250 n.št.): grški zdravnik in filozof – skeptik (dvomljivec), ki je deloval predvsem v Aleksandríji. Zbral je nauke antičnih skeptikov (dvomljivcev, nezaupljivcev) ter kritično gledal na dogmatične (filozofsko načelo) nauke različnih filozofskih šol. Ohranjena so dela: »Pironove postavke« ali »Pironski osnutki« (Pyrrhoneioi hypotyposeis, 3 knjige), »Zoper matematike« (Pros mathematikous, 6 knjig) in »Zoper dogmatike« (Pros dogmatikous, 5 knjig).

RIMSKO ZDRAVILSTVO (ars medendi)

115


Rimljani so bili sicer zvesti svojemu staremu izročilu o čarovni in sakralni medicini, vendar se je v Rimu razširil Asklépijev kult, ob tem pa tudi grški zdravniki in kirurgi, ki so bili varuhi pozitivne in resne znanstvene tradicije. To so bili v večini sužnji in osvobojenci, ki so bili izkušeni v diagnostični in terapevtski spretnosti; strokovnjaki, ki so znali pripravljati zdravila. Tako so nastali v Rimu zbori zdravnikov z velikimi privilegiji in nedotakljivostjo, ki so morali že v Avgústovem času zastonj zdraviti meščane in reveže. Pripadniki starih navad pa so v njih dvomili in jih celo sovražili tako, da je imela posel cela vrsta raznih mazačev in zaklinjevalcev, saj je bilo ljudstvo dokaj lahkoverno, pa ne samo reveži, v to vrsto so sodili tudi bogataši. Leta 293 pr.n.št., ko je v Rimu razsajala kuga, je senat sprejel sklep, da je treba vprašati za svet »Sibílijine knjige«, ki naj bi preko prerokb odvračale nesrečo, katere jedro bolezni izvira iz mesta Kúme. Zato so v Rimu vpeljali kult Asklépija, ki je bil v Grčiji dobro znan kot kult zdravilstva ali drugače kult Apólonovega sina. V začetku leta 291 pr.n.št. so na otoku Tiberínu slovesno posvetili tempelj Eskulápu z zaklinjevalno terapijo, ki pa ni spremenil narave rimske medicine, katera je še naprej ohranila dvojni videz: magično religiozni in empirični. Kljub hitremu razvoju medicinske znanosti v rimskem cesarstvu, pa niti malo ni zrahljal vere v zdravilno moč bogov, saj so bolniki še vedno prihajali v svetišča in pričakovali, da se jim bodo bogovi prikazali in jim svetovali v sanjah. V 2. stoletju n.št. tako zvemo iz napisov v Eskulápovem svetišču za cel kup čudežnih ozdravitev: slepi Gaj je spregledal, Lucij se je javno zahvalil bogu za ozdravitev prsne mrene ali poprsnice (plevritis), Julijánu je bog zaustavil kašelj in pljuvanje krvi; slepi vojak Valêrij Aper si je po nasvetu boga naredil mazilo iz petelinje krvi in medu ter spregledal,… Eskuláp se je tako pridružil vrsti božanstev, ki so po verovanju Rimljanov posredovala in varovala človeška življenja pred zasedami narave. Rimljani so v šestih stoletjih vzgojili le malo zdravnikov. Večina jih je prihajala iz Velike Grčije (Magna Graecija), kjer so delovale medicinske šole. Po rimski zasedbi Grčije, pa so prihajali v Rim zdravniki iz matične Grčije in iz helenističnega vzhoda. Zdravniki, ki so prihajali iz aristokratskih krogov (Asklepiádes, Galén)so bili strokovno odlično podkovani, saj so študirali na znamenitih grških medicinskih šolah; ime »zdravnik« (medicus) pa je zajemalo izvedence v magičnih vedah in vse tiste, ki so se ukvarjali z bolniki in tudi tiste, ki so po izkušnjah pripravljali zdravila in mazila, pa tudi dišave. Sužnji, ki so se spoznali na zdravilstvo, so imeli večjo ceno, vendar so smeli opravljati svoj poklic zunaj domačije le, če je bil njihov gospodar zdravnik. Zdravniki so se združevali v poklicnih društvih (collegia) in imeli sedeže v medicinskih šolah (scholae medicorum), za pouk pa so skrbeli zdravniki ob pomoči gojencev. V »Atenéju« (Athenaeum), ki ga je v Rimu ustanovil cesar Vespaziján, še bolj pa v času cesarja Aleksándra Sevêra, so prirejali predavanja iz medicinske stroke, kjer so predavali profesorji z državno plačo. V »ambulatorijih« (tabernae medicae) so sprejemali bolnike na pregled in opravljali kirurške operacije. Plača zdravnika v Plávtovem času (3./2. stoletje pr.n.št.) je bila okroglo 1 sestercij (nekaj nad 1 g srebra), v cesarski dobi pa je dobil cesarjev zdravnik, poleg honorarja, še vsaj 300.000 sestercijev; slaven zdravnik Galén, pa je dobil v času cesarja Marka Avrélija honorar v višini 400 zlatnikov. Zdravniki v Rimu so imeli zmeraj privilegiran položaj in konzul Júlij Cézar je leta 46 pr.n.št. podelil vsem tujim zdravnikom rimsko državljanstvo. Uživali so velik ugled in bili oproščeni davkov, vendar je bilo njihovo število omejeno in cesar Antonín Pij je v 2. stoletju n.št. z ediktom dovoljeval največ pet zdravnikov za manjša mesta in največ 10 zdravnikov za prestolnice provinc. V rimskem svetu se je še posebej razvila medicinska služba v vojski in v mornarici. V legijah in na ladjah so služili zdravniki (predvsem kirurgi), ki so bili izenačeni z najnižjimi častniki (medici legionum, medici ordinarii). Zdravnik Kornélij Celz je opisal prek dvesto

116


kirurških instrumentov, ki so jih našli v Pompejih. V legijskih taborih so imeli tudi bolnišnice (valetudinaria), ki so jih odkrili v Karnúntu (Carnúntum, danes Petronell v Avstriji) ob Donavi, v Noveziju (Novaesium, danes Neuß v Nemčiji) ob renskem limesu, pa tudi v Ločici pri Polzeli ob Savinji (Slovenija). ESKULÁP (Aesculapius): je bila latinska oblika imena grškega boga zdravilstva Asklépija. Bil je sin Apólona in smrtne Korónide (hčere tesálskega kralja Flégija). Njegov kult so prinesli v Rim leta 293 pr.n.št. iz slovitega svetišča v Epidávru v Argólidi, potem ko so Rimljani zaradi resne kužne bolezni poiskali nasvet v Sibílinskih knjigah (devet knjig Sibílinskih prerokb, vendar jih je šest sežgala). Njegovo svetišče z zdraviliščem je stalo na otočku v reki Tíberi. Njegov znak je bila kača ovita okrog palice (verjetno ača gož), ki je še danes zdravniški znak. Razlagajo tudi, da je na palico navit medicinski črv (»gvinejski črv« - znan povzročitelj tropske bolezni imenovane »drakunkuloze«, ki je bil dolg do 1 m in se ga je dalo odstraniti, če se ga navije na paličico).

RIMSKI ZDRAVNIKI (medicus) A ASKLEPIJÁD (Asklepiádes, umrl leta 40 n.št.): grški zdravnik iz Pruse v Bitíniji, ki je bil učenec filozofov Demókrita in Epikúra ter prijatelj konzulov Krása, Antónija in govorca Cícerona V zdravstvu je uporabljal dosežke atomske fizike in tako njegov nauk pravi, da nastane bolezen zaradi nepravilnega gibanje trdih telesnih delcev (atomov). Zdravnik prav zato ne sme prepustiti naravi, da sama uravnava ravnotežje teh delcev v telesu (čemur posmehljivo pravi «premišljevanje o smrti«), temveč mora odločno poseči vmes, pa četudi z gimnastičnim zdravljenjem in to, »hitro, varno in veselo« (cito tuto iucunde). Imel je velik sloves in ena izmed anekdot pravi, da je nekoč srečal pogreb in se v trenutku prepričal, da je pokojnik mrtev le na videz in ga je nemudoma priklical nazaj v življenje. Bil je predstavnik »metodične« zdravniške šole (znanstvena metoda poučevanja). G GALÉN (Galenós, 129 – 199 n.št.): sicer grški zdravnik iz Pêrgamona, čigar vpliva na medicino tako starega, kakor novega veka, ni nihče prekosil. Veliko je študiral in potoval ter večino svojega življenja prebil v Rimu, kot osebni zdravnik cesarja Marka Avrélija (ob spremljanju cesarja je zdravil verjetno tudi v vojaških postojankah na našem ozemlju), njegovega sina in kasnejšega cesarja Kómoda ter cesarja Septímija Sevêra. Bil je eden največjih učenjakov svojega časa, ki je zahtevam medicine služil s svojimi anatomskimi razkritji (preučeval je anatomijo opic in prašičev in vse to prenesel na človeški organizem; domnevajo, da nikoli ni raztelesil človeka), predavanji in priročniki o zdravljenju. Njegova ohranjena dela predstavljajo zdravljenje in bolezni na vseh zdravstvenih področjih. Bil je trdno prepričan v povezavo med medicino in filozofijo ter je napisal celo vrsto razlag Plátonovih, Aristótelovih in Teofrástovih del. Zelo je občudoval zdravnika Hipokráta in trdil, da on le potrjuje ter dopolnjuje njegov nauk in je celotno medicinsko znanje svoje dobe združil v enoten sistem. Njegovi spisi so postali temeljno delo za vsa kasnejša medicinska

117


dela. Galénovo ime (po zaslugi arabskih zdravstvenih piscev) so kasneje uporabljali povsod, pa čeprav niso natančno prebirali njegovih del, saj so njegove teorije in zdravniški nasveti za pripravo ter uporabo zdravil veljali še v srednjem veku. K KSENÓFON ((Gaius Sertinius Xenofon, živel na prehodu iz 1. stoletja pr.n.št. v 1. stoletje n.št.): grški zdravnik z otoka Kósa (otok je bil posvečen domovini boga Asklépija in zdravnika Hipókrata), kjer se je njegova družina bahala, da izvira iz rodu Asklepiádov. Živel je v Rimu in dobil rimsko državljanstvo ter ga je cesar Klávdij izbral zaradi uspehov v zdravljenju za osebnega zdravnika. Njegovi prihodki so presegali vsaj 100.000 sestercijev več, kakor mu jih je ponujal cesar Avgúst (ponudil ok. 500.000 sestercijev). Leta 43 n.št. je spremljal cesarja Klávdija v Britanijo, kjer je od cesarja dobil velike časti in službe. Tako je zaposlil pri cesarju tudi svojega brata-zdravnika, ki je dobival isto plačo kot Ksenófon. Z ogromnim bogastvom sta dala zidati palače v Neaplju, ki je slovel po zdravilnih toplicah. Njegov sloves je zasenčila obtožba, da je z Agripíno Mlajšo (žena cesarja Klávdija) sodeloval pri cesarjevem umoru (strup), kar je bilo zaradi zdravniške prisege (Hipókratova prisega), hudodelstvo in svetoskrunstvo. KORNÉLIJ CELZ (Aulus Cornelius Celsus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski enciklopedist, ki je v času cesarja Tibêrija (cesar 14 – 37 n.št.) pisal tudi o medicini. V enciklopediji »Umetnosti« (Artes) se je ohranilo tudi 8 knjig »O medicini« (De re medica). Ob kratki zgodovini medicine je slidil celoten pregled medicinske znanosti v Rimu. Dodal je še razmisleke o prehrani in pregled bolezni, ki jih je razdelil na notranje in zunanje ter njihovo zdravljenje. V zadnjih dveh knjigah je natančno opisal pogumne kirurške posege, kar je najbolj napreden del celotnega opusa zapiskov. M MARCÉL EMPÍRIK (Marcellus Empiricus, živel v 4. stoletju n.št.): rimski zdravnik iz Burdigale (Burdigala, danes Bordeaux v Franciji), ki je pisal »O zdravilih« (De medicamenti). S SERENUS (Quintus Serenus Sammonicus, živel v 2./3. stoletje n.št.): rimski zdravnik in osebni zdravnik cesarja Septimija Severa (cesar 193 – 211 n.št.), ki je zdravil kugo (mrzlico) s čarobno besedo »abrakadabra« (urokom), katera je bila v obliki trikotnika zapisana na amuletu bolnika. Bolnik je moral vsak dan z odvzemom črk na obeh straneh besede, le-to izgovarjati in kakor je izginjala beseda, bi naj izginjala tudi bolezen. abrakadabra brakadabr rakadab akada kad a Beseda izhaja iz armenščine »abhadda kedhabhra« (pomeni: »izginejo, kot je ta beseda«).

118


DODATEK (APPENDIX)

TRIÁDA (triás) je bila enota treh kitic v grški lirski pesmi, kjer sta se prvi dve kitici (strofa pomeni »zasuk«: zbor pleše v eno smer - strofa, se obrne in pleše v drugo smer - antistrofa) ujemali v metrumu (pesniška mera ali takt), tretja, imenovana epóda (»pripev«, »pokitica«), pa je drugačna, vendar je sorodno metrično oblikovana. Če pa je bila pesem sestavljena iz več kakor iz ene triáde, tedaj se epóde med seboj ujemajo (pri pesniku Píndaru). To različico (prekinitev enoličnega zaporedja kitic) je v pesem uvedel pesnik Stezihór, posnemala pa sta ga pesnika Simoníd in Píndar. Tako se domneva, da je lirsko poezijo, napisano v »tríadični obliki«, pel in plesal zbor, medtem ko je »monodično liriko« običajno pel posameznik. ZBOR, KOR (chorós, »ples«) je bil v Grčiji pomemben pri večjih slovesnostih in je v arhaični dobi nekdo zbor vedno vodil ter pel in plesal na predstavitvah zborske lirike. Zbor je nastopal v tragedijah in komedijah ter tako ohranjal pomembno vlogo v drami skozi celotno 5. stoletje pr.n.št. Zbor je običajno pel ob spremljavi flavte (aulós, »piščal«). Zbor, ki je bil vpleten v dogajanje na odru, je vodil »zborovodja« ali korifej (korypháios), drugače pa tudi hegemón (hegemónios, »vodnik«). V »stari komediji« je bil zbor sestavljen iz 24-ih članov in je imel v igri glavno vlogo (v Aristófanovih komedijah »Žabe« in »Ose«) ter je bil njegov prihod na oder vrhunec gledališke igre. Po 5. stoletju pr.n.št. pa se je vloga zbora v tragedijah in komedijah močno zmanjšala in končno dobi v »novi komediji« popolnoma stransko vlogo ter je nastopal le kot pripomoček za ločevanje med dejanji. Rimske priredbe grških tragedij ter Plávtovih in Teréncijevih komedij, pa zbora sploh niso imele ali pa je imel popolnoma nepomembno vlogo. -»«PLEJÁDA (Pleiadés) je bilo ime skupine osmih ali več grških tragiških pesnikov, ki so živeli in delovali v Aleksandríji v času vlade Ptolemája II. Filadelfa (285 – 246 pr.n.št.). V skupino so sodili: Likófron (Lykophrónos) iz Halkídike, Fílik (Phílikos) iz Korkíre (danes Krf), Aleksánder Ajtól (Aléxandros Aitolós), Sozítej (Sosítheos), bolj poredko pa tudi: Sozifán (Sosiphánes), Dionizijád (Dionysiádes), Ajantíd (Aiantídes) in Evfrónij (Euphrónios). Nobena njihova pesniška dela se niso ohranila. Poznano je le Likófronovo tragiško delo, ep »Aleksándra« (Alexándra) v 1474-ih verzih, ki govori o sužnju, kateri je čuval trójansko Aleksandro (Kasándro) ter nato prenašal njene prerokbe očetu, trójanskemu kralju Príamu, kateremu je a ta način bilo napovedano uničenje Tróje. Po ozvezdju Plejáde (sedem zvezd) je prevzela ime tudi skupina sedmih francoskih pesnikov iz 16. stoletja (med njimi sta bila Rondard in du Bellay).

119


NEOTERIKI so bili skupina rimskih pesnikov v Rimu, ki so ustanovili novo, »moderno« smer pesništva. Ime »neoteriki« (hoi neoteroi, »mladi«) jim je nadel govornik Ciceron, ki jih je imenoval tudi »novi pesniki« (poetae novi) ali »Evforíonovi pevci« (cantores Euphórionis; Evforíon je bil helenistični pesnik iz Hálkide na Evbóji; glej str.: 13). Večina jih je prihajala iz Padske nižine, od koder je bil tudi neoterični pesnik Katúl, katerega pesmi so se edine ohranile. Izogibali so se epskemu in dramskemu pesništvu, se zgledovali po helenističnih pesnikih ter težili k tehnični popolnosti in eksperimentirali z novimi temami (romantičnimi, pa tudi grotesknimi), predvsem pa so težili k izumetničenemu slogu. Poleg Katúla so bili v skupini še pesniki: Valerij Káton, Kálvus, Gáj Helvij Cína, Furij Bibákul in Kornifícij. Pesnik Vergílij je sicer čutil njihov vpliv, njihov vpliv pa se je v glavnem ohranil v delih elegičnih pesnikov Kornélija Gálusa, Tibúla, Propêrcija in Ovídija. -»«Vojskovodja in konzul GAJ JULIJ CEZAR (Caius Iulius Caesar) se je rodil 13. julija leta 100 pr.n.št. in bil ubit na marčeve ide 15. marca leta 44 pr.n.št. Leta 73 pr.n.št. je postal senator, leta 69 pr.n.št. kvestor, leta 65 pr.n.št. edil in leta 62 pr.n.št. pretor. Leta 60 r.n.št. je sklenil triumvirat (trovladje) s konzuloma Pompêjem in Krásom, leta 59 pr.n.št. je postal konzul in med letoma 58 in 51 pr.n.št. prokonzul v Gáliji, kjer je leta 52 pr.n.št. zatrl vstajo Galcev pod vodstvom Vercingetoriksa pri utrjenem mestu Aléziji (Alésia v Galiji). Leta 49 pr.n.št. je prekoračil z vojsko rečico Rubikon rekoč: »Aleia iacta est!« (»Kocka je padla!«). Leta 48 pr.n.št. je pri Farzálu v Tesaliji premagal Pompeja in leta 47 pr.n.št. ustoličil Kleópatro za kraljico Egipta. Leta 45 pr.n.št. je bil imenovan za diktatorja do smrti in je postal absolutni vladar v državi. Februarja leta 44 pr.n.št. je zavrgel časti kralja (ponudil Mark Antonij) in 15. marca (»na marčeve ide«) leta 44 pr.n.št. so ga v senatu umorili. Voditelja zarote sta bila Gaj Kásij (Caius Cassius) in Mark Junij Brut (Marcus Iunius Brutus). Opišemo ga lahko kot velikega državnika in vojskovodjo, ki je bil tudi literarno zelo dejaven; med drugim je napisal komentarje o osvajanju Galije (»De bello Gallico«) in o državljanski vojni s Pompêjem (»De bello civili«). Po legendi je na začetku svojih bojnih pohodov Cezar prebiral zgodovino bojnih pohodov Aleksandra Makedonskega Velikega, ki mu je bil vzornik. Ob čitanju so mu nenadoma pritekle solze. Poveljnikom, ki so ga začudeni opazovali, je dejal: »Zakaj ne bi jokal, če pomislim, da je Aleksander v mojih letih osvojil in vladal tolikim deželam, jaz pa še nisem storil nič pomembnega!« Rimski cesar AVGUST (Caius Iulius Caesar Octavianus Augustus; 63 pr.n.št. – 14 n.št.; cesar: 27 pr.n.št. – 14 n.št.): Cézarjev pranečak in posvojenec; rodil se je 23. septembra leta 63 pr.n.št. v Vélletri (kraj južno od pristanišča Óstije) kot Gáj Oktávij (od tod vzdevek Oktávijan, ki pa ga sam ni rad uporabljal) in je umrl 19. avgusta leta 14 n.št. v Nóli (kraj severovzhodno od Vezuva). Po Cézarjevem umoru na marčeve ide leta 44 pr.n.št., je postal konzul in je leta 43 pr.n.št. s konzuloma Markom Antónijem in Markom Emilijem Lépidom sklenil drugi triumvirat. Pri Filípih v Makedoniji leta 42 pr.n.št., ko je premagal Cézarjeva morilca Kásija in Brúta, so si člani triumvirata razdelili rimsko državo tako, da je dobil Emilij Lépid Afriko, Mark Antónij vzhodni del in Oktaviján pa zahodni del države. Po bitki pri Ákciju (leta 31 pr.n.št.), kjer je premagal Marka Antónija, Lépida pa je pregnal v izgnanstvo in tako je postal prvi rimski cesar (27 pr.n.št. – 14 n.št.). Z vojskovodjem ter kasnejšim cesarjem Tibérijem (cesar: 14 – 37) in Drúzom Starejšim (brat Tibérija z vzdevkom

120


Germanik; 38 - 9 pr.n.št.) je zavaroval meje proti Gáliji, v Ibériji (na Ibérske polotoku), na Donavi in Renu, Bližnjem vzhodu in v Afriki. V roke je dobil od državljanskih vojn obubožano državo, ki jo je vojaško in finančno reformiral. Boril se je proti zapravljivosti, prešuštvu, pretiranem osvobajanju sužnjev in vzpostavil stari red. Leta 27 pr.n.št. je odložil diktaturo in oblast vrnil senatu, obdržal pa je mesto konzula ter province: Hispánijo, Gálijo, Sírijo in Egípt in oblast nad večino vojske. Leta 23 pr.n.št. je postal dosmrtni tribun. Podpiral je znanost in umetnost, predvsem pesništvo in tedaj znane pesnike: Ovídija (Publius Ovidius Naso;43 pr.n.št. – 17 n.št.), Vergílija (Publius Vergilius Maro; 70 – 19 pr.n.št.) in Horácija (Quintus Horatius Flaccus; 65 – 8 pr.n.št.). Utrdil je vladavino principáta (»Primus inter pares!« ali »Prvi med enakimi!«) ali drugače, oblast je imel v rokah princeps senátus (»prvak v senatu«) in vse to je združeval v nazivu »augústus« (na pobudo Lucija Munacija Planka, kar je bil častni naziv v pomenu »vzvišeni«, pa tudi »veličastni«), ki je skupaj z oznako imperator (»vrhovni poveljnik«) postal uradni naslov rimskih cesarjev. Rimski cesar TIBÊRIJ (Claudius Nero Tibêrius, cesar: 14 – 37): je bil posvojen (adoptiran) Avgustov sin ter v začetku Avgustov vojskovodja, ki se je izkazal v bojih v Armeniji, Panoniji (leta 9 n.št. zadušil delmatsko-panonski upor ilirskih plemen) in v Germaniji (dobil vzdevek Germanik). Poročen je bil z Avgustovo hčerko julijo ki pa jo je senat kmalu izgnal (nezvesta žena). Že leta 15 pr.n.št. je z bratom Druzom prključil cesarstvu provinco Recijo in leta 12 pr.n.šzt. še provinco Panonijo. Nato je prekinil vojaško službo v Germaniji in se umaknil na otok Ródos. Odpovedal se je nadaljnjim osvajanjem in širitvi cesarstva ter skrbel za varčno gospodarstvo in upravo, vendar je leta 4 n.št. ponovno prevzel poveljstvo v Germaniji, kjer si je pridobil ogromno vojaških izkušenj. Ko je postal cesar in so ga zastrupljale politične obtožbe (»de Maiestate« - razžalitev cesarja), čeprav je želel živeti v sožitju s senatom. Zaradi obtožb in častihlepnih žensk (mati Livija, vdova nečaka Germanika Agripina), se je Tiberij pred spletkami umaknil na otok Kapreje (Capreae; danes otok Capri), vladarske posle pa je prepustil prefektu pretorijancev Sejánu (Lucius Aelius Seianus). Zaradi intrig in želje po prestolu, so Sejána obtožili veleizdaje in senat ga je obsodil na smrt. Tibêrij se je kot cesar vrnil leta 31 n.št. na prestol, kjer je ostal vse do smrti leta 37 n.št. Rimski cesar VESPAZIJÁN (Titus Flavius Vespasiánus; cesar 69 – 79): je postal rimski cesar po »vojaškem puču« v Petovioni in je bil začetnik vladarske dinastije Flavijcev. Imel je uspešno vojaško kariero. Bil je tribun v provinci Trakiji, v času cesarja Klavdija je bil konzul in vojaški poveljnik (legat) legij na pohodu v provinco Britanijo in leta 62 cesarski namestnik (procurator) v Afriki. Cesar Néron mu je dal v upravljanje provinco Azijo, kjer je uspešno zadušil »judovski upor« leta 67. V letu »štirih cesarjev« (Gálba, Óton, Vitélij in Vespaziján) ga je vojska leta 69 imenovala za cesarja tako v Panoniji, kakor v Egiptu in po priznanju senata decembra leta 69, je leta 70 prišel v Rim kot novi cesar. Zgodovinopisec Kornelij Tácit omenja sestanek vojskovodij panonskih legij v zimskem taboru 13. Dvojne legije (Gemine) leta 69 v Petovioni, ki mu starosta slovenske arheologije dr. Jaroslav Šašel pravi »Avgust 69: Vojaški puč v Poetovioni«. Situacijo v zvezi z ustoličenjem novega cesarja po Néronu, je vodjem legij in ostarelemu senatorju province Panonije Luciju Tampiju Flavijanu (Lucius Tampius Flavianus) predstavil zdolgočaseni poveljnik 7. legije Galbijanove v Karnuntu (Carnuntum; vojaški tabor ob Donavi, danes Petronell v Sp. Avstriji) Mark Antonij Prim (Marcus Antonius Primus; 20 – 95/96). Ambiciozni poveljnik legije iz Karnunta, ki je bil že tri leta brez prave akcije na severni donavski meji, je izkoristil priliko v

121


borbi za cesarski prestol in pozval ilirske legije, da podprejo za cesarskega kandidata voskovodjo Vespazijána. »Mladi galski petelin«, kot ga imenuje Tácit, je dovolj razvnel poveljnike in legionarje panonskih legij, da so šli v bitko, ki so jo 19. aprila leta 69 pri Bedriaku (danes pri Kremoni v severni Italiji) izgubili. »Nepremagljive ilirske legije« je cesar Vitélij za azen razmestil po vsem cesarstvu. Mladi intrigant, kocar, brezskrbnež in uitkar ter veseljak, kot pravi Tácit, je zopet z govorom prepričal poveljnike, da so se z njim spustili v nov boj proti cesarju Vitéliju. Ni bilo težko prepričati »osramočene« ilirske legije iz prve bitke, da se 24. oktobra istega leta pri Bedriaku ponovno spustijo v boj proti cesarju Vitéliju. In uspelo jim je. Ne da bi poslušal novega cesarja Tita Flavija Vespazijána, je Mark Antonij Prim pri Bedriaku zmagal in z legijami prodrl v Rim ter krvavo obračunal z nasprotniki. Za uspehe ni bil nagrajen niti od senata, niti od cesarja. Užaljen je zapustil Rim in se vrnil v rodno Tolozo (Tolosa, danes Toulouse v Franciji). Potem ko ni uspel v politiki in nezmožen prenašati poniževanja, se je zagrenjeni vojskovodja umaknil in si poiskal tolažbe pri rimskem pesniku epigramov Marcijalu (Marcus Valerius Martialis; 40 – 102). Le-ta je v epigramu zapisal: »… da se stari vojskovodja ne boji smrti in komaj čaka, da bo prek reke Pozabljenja njegova junaška duša prišla na Elizejske poljane, med bojne prijatelje, pokrite z brazgotinami iz bitk, ki so jih dobili po zmagovitem shodu v Petovioni.« V začetku zagrenjen, se je pomiril z vlogo uglednega Rimljana, ki je, pomirjen z usodo, dočakal več kot 75 let. Cesar Vespaziján je z učinkovito finančno politiko znova napolnil državno blagajno, posebno po zmagi sina Tita leta 70 nad Judi, ko je zavzel in oropal bogato mesto Jeruzalem. Da bi napolnil državno blagajno je uvedel davek tudi na javna stranišča., kar ni bilo všeč njegovemu sinu in nasledniku Titu. Vespaziján je vzel v dlan sesterec in mu dejal: »Povohaj, ali smrdi!« in Tit je moral priznati, da novec nima slabega duha. Vespaziján mu je nato dejal: »Torej denar ne smrdi!« (»Pecunia non olet!«). Ponovno je utrdil mejo na Renu in Donavi ter vzel za sovladarja sinova Tita in Domicijana. Pričel je graditi rimski amfiteater Kolosej, ki pa ga je dokončal sin Tit. Malo po njegovi smrti, 24. junija leta 79, je izbruhnil vulkan Vezuv, ki je pod lavo in vulkanskim pepelom pokopal rimski mesti Pompeje in Herkulanum ter pristanišče Stabije. Rimski cesar TRAJÁN (Marcus Ulpius Traianus; 53 – 117, cesar 98 - 117): izhajal je iz senatorske družine in ga je leta 97 posvojil cesar Nérva, da bi si pridobil zaupanje v vojski, saj je bil Traján odličen vojskovodja in takrat tudi cesarski namestnik (prokonzul) v provinci Germaniji. Bil je na visokih vojaških položajih in leta 91 je postal konzul. Po Cézarju je z osvajalno politiko najbolj razširil meje rimskega cesarstva. V »dačanskih vojnah« med letoma 101 in 106 si je podredil Dákijo (upodobitve teh osvajanj so prikazane na Trajánovem stebru v Rimu). Leta 106 je zavzel državo Nabatéjcev v Arabiji in se med letoma 114 in 117 bojeval s Párti. Leta 115 je osvojil tudi Mezopotamijo in hotel nadaljevati pot prozi Indiji, pa so ga upori v Kirenájki, Egíptu in na Cipru prisilili k vrnitvi. Po zadušitvi uporov ni imel več dovolj sredstev za takšen podvg, kot bi bila pot v Indijo. Pa tudi zdravje mu je začelo pešati in 8. avgusta leta 117 je umrl v mestu Selinúntu na Sicilíji. Po letu 100 prisotnost legije v Petovioni ni bila več nujno potrebna, vojaški tabor je bil opuščen, razvijala pa se je civilna naselbina (canabae) s svojo upravo. Zato je med letoma 101/103 cesar Traján podelil mestu pravice rimske kolónije kot samoupravne enote v cesarstvu s polnim imenom Colonia Ulpia Traiana Poetovio. Poleg tega, da je bil izvrsten vojskovodja, je skrbel tudi za revno prebivalstvo, ki mu je dajal kredite za majhne obresti. Ustvarjal je mestni proletariat. Veliko je dal na šolanje revnih otrok in sirot, ki jih je bilo v tem času iz dneva v dan vse več po vsem cesarstvu zaradi osvajalnih

122


vojn. To mu je že za časa življenja ustvarilo velik ugled in dobil je naslov Optimus (»najboljši«). V njegovem času je bila vloga pretorijánske garde (osebne cesarske straže), še posebej pa njihovega poveljnika (prefecta), vse večja. Prefekt pretorijáncev je postajal vse močnejši in je kmalu bil za cesarjem drugi mož v cesarstvu. Ob slabih vladarjih, ki so nasledili Trajána, se je to pokazalo zelo negativno, saj so postajali pretorijánci vse bolj samostojni in so pričeli sami odločati o postavitvi ter odstopu cesarjev in če ni bilo drugače, so to opravili tudi z umori (strup ali meč). -»«Langobardski zgodovinar PÁVEL DIÁKON (Paulus Diaconus, ok. 720 – 799 n.št.): langobardski zgodovinar plemiškega rodu (iz Čedada), ki se je izobraževal na kraljevskem dvoru (kralj Aistulf, 749 – 756 n.št.) in se je po koncu langobardskega kraljestva (leta 774 n.št.) naselil v samostanu v Montecassinu, nato je živel nekaj časa (782 – 787 n.št.) na dvoru frankovskega kralja Karla Velikega, pa se zopet vrnil v samostan. Napisal je delo z naslovom »Zgodovina Langobardov« (Historia Langobardorum), kjer obravnava obdobje med letoma 560 in 744 n.št. in je pomembna za Langobarde v Furlaniji in tudi sosednje Slovence. Lahko bi dejali, da je to prvi knjižni vir za starejšo slovensko zgodovino. »Zgodovino Langobardov« so v slovenščino prevedli Fran Bradač, Bogo Grafenauer in Kajetan Gantar (leta 1988). Judovski zgodovinar JOŽEF FLÁVIJ (Josephus Flavius, 37/38 – po 100 n.št.): judovski zgodovinopisec iz duhovniške zgodovine (iz Jeruzalema) in farizej (starojudovska verska ločina, ki je živela po Mojzesovih zakonik; tudi svetohlinec ali hinavec). V mladosti je večkrat obiskal Rim in se leta 66 n.št. vrnil v Jeruzalem, kjer je brez uspeha nagovarjal voditelje vstaje, da ta vojna z Rimom vodi v propad. Vseeno so mu Judje zaupali poveljstvo nad Gálilejo, kjer je preživel obleganje mesta Jotapate, bil ujet in je preživel le zato, ker je poveljniku Vespazijánu prerokoval, da bo postal cesar. Po padcu Jeruzalema leta 70 n.št. se je ustalil v Rimu, kjer je dobil rimsko državljanstvo, hišo in pokojnino. Napisal je »Judovsko vojno« (Peri tou Ioudaikou polemou; lat. Bellum Iudaicum) v sedmih knjigah, ki je bilo namenjeno Judom, ki so se razkropljeni naselili v Mezopotamiji. Delo je bilo kasneje prevedeno tudi v grščino, kjer obravnava dvestoletno judovsko zgodovino in vojne dogodke, ki jim je bil sam priča ter ga zaključuje z ganljivim opisom samomora branilcev trdnjave Masáde ob Mrtvem morju. Napisal je še »Judovske starožitnosti« (Ioudaike archaiologia) v dvajsetih knjigah in »Jožefovo življenje« (Iosepou bios), ki ni avtobiografija, ampak odgovor na obtožbe svojega nasprotnika, judovskega zgodovinarja Justa iz Tiberiáde, ki ga je obsodil pobudništva judovske vstaje v Galileji, kar pa je bilo nevarno, saj je Jožef Flávij užival v milosti cesarja Domicijána v Rimu. Delu v dveh knjigah je dodal še naslov »O davnini Judov« (Peri tes ton Ioudaion archaiotetos), ki ga po Hierónimu poznajo pod naslovom »Proti Apiónu« (Peri Apiona; lat. Contra Apionem), ki je bil aleksandrínski učenjak in vodja protisemitske stranke v Aleksandríji, ob tem pa tudi Flávijev nasprotnik. Flávijev odgovor je bila obramba Judov, njihove vere, zakonov in običajev pred protisemitskim obrekovalcem (proti Apiónu). Solunski nadškof EVSTÁHIJ (Eustáthios, živel v 12. stoletju n.št.): solunski nadškof, ki je bil rojen v Konstantinóplu in je bil najbolj učen mož svoje dobe, katerega razlage starih grških piscev obsegajo veliko dragocenih podatkov, ki se drugod niso ohranili. Njegovi komentarji

123


vsebujejo »Uvod« v Píndarja, »Parafrazo« Dionizíja Periégeta in »Komentarja« Homêrjeve »Iliáde« in »Odisêje«.

Bizantinski bibliográf FÓTIJ (Phótios, ok. 820 – 891 n.št.): bizantinski patriarh med leti 858 – 867 in 878 – 886, ki je bil pomemben za ohranitev grških ved v bizantinski dobi (obdobje vzhodnorimskega cesarstva od leta 395 do leta 1453). Umrl je v izgnanstvu v Armeniji, saj je spor med njim in papežem Nikolajem I. prinesel razkol med vzhodno in zahodno Cerkvijo (kristjani in pravoslavni); njegovo pravoslavno delo »Nomokanon« se še danes upošteva v vzhodni Cerkvi in je postal pravoslavni svetnik. Ohranjen je njegov »leksikon«, v katerem je zbiral snov o átiški grški prozi. Znan je po svoji »Biblioteki« (Bibliotheke), ki je bila znana tudi kot »Obsežni kompendij« (Myriobiblos – izvleček ali priročnik), ki ga sestavlja 280 poročil o prebranih knjigah, ki so lahko večvrstična ali podrobna in daljša (do 70 strani). Več kot polovica knjig je teoloških, druga polovica pa so zapisi grških proznih piscev od klasikov do zgodnjih Bizantincev. Bizantinski pravnik TRIBONIJÁN (Tribonianus Gallus, umrl 545 n.št.): zelo učen bizantinski pravnik iz Side v Pamfiliji (na jugu Male Azije), ki je bil izredno podkovan v zgodovini prava in je bil »dvorni kvestor« bizantinskega cesarja Justinijana (cesar 528 – 534 n.št.). sodeloval in predsedoval je komisiji, ki je dopolnila in posodobila del Justinijanovega zakonika z naslovom »Corpus iuris civilis«.. Bizantinski zgodovinopisec PROKÓPIJ (Prokópios, ok. 490 – 562 n.št.): bizantinski zgodovinopisec grškega rodu iz Cezarêje v Palestini, ki je spremljal Justinijánovega vojskovodjo Belizárja (osebni pisar vojskovodje) na pohodih v Afriko in Italijo. Leta 542 n.št. se je vrnil v Konstantinópel (glavno mesto bizantinskega cesarstva), kjer je postal leta 562 mestni prefekt. Njegova »Zgodovina vojn« (Hyper ton polemon logoi) v devetih knjigah opisuje vojne s Perzijci, Góti in Vandali med letoma 527 do 553 n.št. Delo »Zgradbe« (Peri ktismaton) je bil slavospev cesarju Justinijánu in je dragocen podatek o tedanji arhitekturi in likovni umetnosti. V »Tajni zgodovini« (Anekdota) pa ostro napada Justinijánovo politiko in verjetno na podlagi čenč, zlobno komentira dvomljivo moralo cesarice Teodóre. Izbrane odlomke iz vseh treh del je v slovenščino prevedel Kajetan Gantar v knjigi »Pod Justinijanovim žezlom« (leta 1961). -»«Krščanski pisec in škof VÍKTORIN PTUJSKI, SVETI (Victorinus, umrl 303 n.št.): starokrščanski pisec ter prvi znani škof v Petovioni in eden od cerkvenih učiteljev. Bil je prvi poimensko znani cerkveni pisec, doma na ozemlju današnje Slovenije. Morebiti je prišel iz vzhodnih rimskih provinc, saj je znal bolje grško kakor latinsko. Ime Viktorin (vinco pomeni zmagati) pa je nedvomno povezano z vojaško postojanko v Ptovioni. Živel je v Petovioni, kjer je imel svojo krščansko skupnost. Leta 303 n.št. naj bi prestal mučeništvo v času Dioklecijánovega preganjanja kristjanov. Vendar so kasnejše raziskave pokazale, da naj bi živel nekaj desetletij prej. Ohranjeni so njegovi komentarji k Apokalipsi ali desetim knjigam Svetega pisma (dve sta iz

124


Nove zaveze). Odprl je polemiko proti »herezijam« (krivoverstvo) in ker je zastopal »milenarizem« ali »hiliazem« (nauk o tisočletnem Kristusovem kraljestvu na Zemlji, ki bi se naj začelo tisoč let pred »koncem sveta«) so njegova dela prepovedali. Ohranjen je le del njegovih »Komentarjev«. O njem je pisal rojak in latinski cerkveni oče Hierónim, ki ga je v svojih delih imenoval kot predhodnika in vzornika. Svojo petovijonsko krščansko skupnost je vodil preroško in sam seba imel za skromnega naslednika nekdanjih prerokov. Kot krščanskega vodjo, ga je nedvomno preganjal cesar Diokleciján (cesar 284 – 305), morebiti pa si je mučeništvo pridobil že prej med obsežnim preganjanju kristjanov v času cesarja Numerijana (cesar 283 – 284). Dobro ohranjeno je njegovo obširno delo »Razlaga Razodetja«, ki je nastalo verjetno v času cesarja Galiena (253 – 268) ok. leta 260. Zapis v začetku navede besedilo svetopisemske knjige, ki mu nato sledi razlaga. Takšnega razlaganja se je naučil pri aleksandríjskem eksegétu (razlagalec besedila iz biblije), Origenu. Viktorin Ptujski goduje 3. novembra. Več je zapisano v knjigi: Viktorin Ptujski: Razlaga Razodetja in drugi spisi, prevod fr. Miran Špelič OFR; Zbirka Cerkveni očetje 9, Mohorjeva družba, Celje 2003. V slovenščino je prevedel njegovo delo z naslovom »Razlaga in razodetja« (In Apocalypsin) Miran Špelič (leta 2003).

Vse kar vem je tukaj zapisano (delno prepisano in združeno iz različne literature,…) …predvsem pa: »…le čevlje sodi naj Kopitar!« dr. France Prešeren

125


SEZNAM GRŠKIH IN RIMSKIH OSEBNOSTI PO ABECEDNEM REDU OD PISCEV IN FILOZOFOV DO ZDRAVNIKOV

GRŠKI PISCI (proze, gramatiki, tragiki, komediográfi,…) IN PESNIKI AGÁTON (Agáthov, ok. 447 – 401 pr.n.št.): grški tragiški pesnik iz Atén. AJANTÍD (Aiantídes, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiški pesnik. ÁJSHIL (Aischýlos, 525 – 456 pr.n.št.): grški tragiški pesnik in dramatik. ALEKSÁNDER AJTÓL (Aléxandros Aitolós, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiški pesnik. ALÉKSIS (Álexis, ok. 375 – 275 pr.n.št.): grški komediográf iz Atén. ALKÁJ (Alkaîos, rojen ok. 620 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Mitilén na Lézbosu. ALKÁJ iz Mesáne (Alkaîos, živel v 3./2. stoletju pr.n.št.): grški pisec epigramov iz Mesáne na Sicíliji. ALKÍFRON (Alkýphron, živel ok. 200 pr.n.št.): grški pisec iz Atén. ALKMÁN (živel v 7. stoletju pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Sard v Lídiji. ANAKREÓNT (Anakreón, rojen 510 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Téosa v Jóniji. ANAKSIMÁNDER (Anaximándros, ok. 611 – 546 pr.n.št.): grški naravoslovec in pisec iz Miléta v Jóniji. ANAKSÍMEN (Anaximénes, ok. 585 – 525 pr.n.št.): jónski naravoslovec in pisec iz Miléta. ANÁNIJ (Anánios, živel v 6. stoletju r.n.št.): šaljivi grški pesnik iz Jónije. ANÍTA (Anýte, živela v začetku 3. stoletja pr.n.št.): grška pesnica iz Tegéje v Arkádiji. ANTÍFAN (Antiphánes, živel ok. 5./4. stoletje pr.n.št.): grški komediográf iz Atén. ANTÍMAH (Antímachos, deloval ok. 400 pr.n.št.): grški epski pesnik iz Kolofóna v Lídiji. APOLODÓR (Apollódoros, živel ok. 140 pr.n.št.): grški učenjak in pisec iz Atén. APOLÓNIJ DÍSKOL (Appolónios Dýskolos, živel v 2. stoletju n.št.): grški slovničar. APOLÓNIJ RÓDOŠKI (Appolónios, ok. 295 – 215 pr.n.št.): helenistični epski pesnik. APOLÓNIJ EJDOGRAF: pesnik (?) in vodja Aleksandríjske knjižnice. ARÁT (Áratos, ok. 310 – 245 pr.n.št.): grški pesnik iz Sólov na Cípru. ARHÍLOH (Archílochos, živel ok. 650 pr.n.št.): lirski pesnik z otoka Párosa. ARÍON (živel ok. 600 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Metímne na Lézbosu. ARISTÁRH s Samotráke (Aristárchos, ok. 217 – 145 pr.n.št.): grški filolog (jezikoslovec) in pisec z otoka Samotráke. ARISTÓFAN (Aristophánes, ok. 445 – 385 pr.n.št.): grški komediográj iz Atén. ARISTÓFAN iz Bizanca (Aristophánes, ok. 257 – 180 pr.n.št.): grški filolog iz Aleksandríje. ARKTÍN (Arktînos, živel v 8. stoletju pr.n.št.): grški epski pesnik iz Miléta. ARTEMIDÓR (Artemídoros, živel v drugi pol. 2. stoletja pr.n.št.): grški pisec in razlagalec sanj iz Éfeza ali Dáldide v Lídiji. ASKLEPIÁD ()Asklepiádes, rojen ok. 320 pr.n.št.): grški pesnik ljubezenskih epigramov. ATENÁJ (Athenaûs, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški pisec iz Návkratisa v Egíptu. B BAKHÍLID (Bakchylídes, ok. 515 – 450 pr.n.št.): grški zborski lirik z otoka Kéosa.

126


BÍON iz Smírne (Bíon, živel ob koncu 2. stoletja pr.n.št.): zadnji grški bukólični pesnik. D DÍFIL (Díphilos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški komediográf iz Sinópe ob Črnem morju. DIÓGEN LAÉRTSKI (Diogénes Laértios, živel v 3. stoletju n.št.): grški pisec iz Laérta v Kilíkiji na jugu Male Azije. DIONIZIÁD (Dionysiádes, živel v 3. stoletju pr.n.št.): tragiški grški pesnik iz Tárza ali Málosa v Kilíkiji. DIONÍZIJ iz Trákije (Dionýsios Thrax, ok. 170 – 90 pr.n.št.): grški slovničar (gramatik) iz Aleksandríje. DIONÍZIJ PERIEGÉT (Dionýsios Periegétes, »vodič«, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški pesnik in avtor didaktične pesnitve »Opisa sveta«. E EPIHÁRMOS (Epichármos, ok. 550 – 460 pr.n.št.): grški komediográf iz Sicílije. EPIMÉNID (Epimenídes, živel med letoma 600 in 500 pr.n.št.): epski pesnik s Kréte, prerok in čudodelnik, ki je za 57 let zapustil telo. ERÍNA (Érinna, živela v 4. stoletju pr.n.št.): grška lirična pesnica z otoka Télosa severno od Ródosa. EVFORÍON (Euphoríon, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški tragiški pesnik in sin Ájshila. EVFORÍON (Euphoríon, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični pesnik iz Hálkide na otoku Evbóji. EVFRÓNIJ (Euphrónios, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški komediográf »stare komedije«. EVFRÓNIJ (Euphrónios, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški pesnik in slovničar s Tráškega Hersonéza (danes Galipoli). EVFRÓNIJ (Euphrónios, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški pesnik iz skupine Plejád. EVHÉMER (Euémeros; lat. Euhemerus, živel v 4./3. stoletje pr.n.št.): grški pisec iz Meséne na Peloponézu. EVMÉL (Eúmelos, živel v 8. stoletju pr.n.št.): grški epski pesnik iz Korínta. ÉVPOLIS (Eúpolis, 446 – 411 pr.n.št.): aténski pesnik »stare komedije«. EVRÍPID (Euripídes, ok. 480 – 406 pr.n.št.): tragiški aténski pesnik. EZÓP (Aísopos; lat. Aesopos, živel v sredini 6. stoletja pr.n.št.): grški basnopisec. F FEREKRÁT (Pherekrátes, živel v 5. stoletju pr.n.št.): aténski komediográf. FILÉMON (Philémon, ok. 361 – 263 pr.n.št.): grški komediográf iz Sirakúz na Sicíliji. FILÉTAS (Philetâs), tudi FILÍTAS (Philitâs, rojen ok. 320 pr.n.št.): helenistični pesnik in slovničar z otoka Kósa. FÍLIK (Phílikos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični lirski in tragiški pesnik iz skupine Plejâd. FILÓKSEN (Phillóksen, 436 – 380 pr.n.št.): grški pesnik hvalnic bogu Dionízu. FILÓSTRAT (Philóstratos, živel v 3. stoletju n.št.): grški pisec z otoka Lémnosa. FOKÍLID (Phokylídes, živel sredi 6. stoletja pr.n.št.): grški pesnik iz Miléta. FRÍNIH (Phrýnichos, živel v 6./5. stoletje pr.n.št.): aténski pisec tragedij. FRÍNIS (Phrýnis, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pesnik in pevec iz Mitiléne na Lézbosu. G GLÍKON (Glýkon): grški pesnik in komediográf, o katerem se ne ve, kdaj je živel.

127


H HARÍTON (Charíton, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški pisatelj. HEFAJSTÍON (Hephaistíon, živel v 2. stoletju n.št.): grški slovničar (gramatik). HELANÍK (Hellánikos, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški logográf (tudi pisec govorov). HELIODÓR (Heliódoros, živel v 3./4. stoletje n.št.): grški romanopisec iz Émeze v Síriji. HERODIJÁN (Herodianós, živel v drugi pol. 2. stoletja n.št.): grški slovničar (gramatik) iz Aleksandríje. HERÓNDAS (Heróndas, ok. 300 – 250 pr.n.št.): grški pesnik z otoka Kósa. HEZÍHIJ (Hesýchios.živel v 5. stoletju n.št.): grški gramatik in leksikográf iz Aleksandríje. HEZÍOD (Hesíodos, ustvarjal ok. 700 pr.n.št.): grški pesnik zgodnje grške epike iz Áskre v Bojótiji. HIPÓNAKS (Hippónax, ustvarjal ok. 540 pr.n.št.): grški satirični pesnik iz Éfeza. HÓJRIL (Choírilos, ustvarjal ok. 523 pr.n.št.): grški pesnik tragiških iger iz Atén. HÓJRIL (Choírilos, živel v drugi pol. 4. stoletja pr.n.št.): grški epski pesnik z otoka Sámosa. HOMÊR (Hómeros, živel v 8. stoletju pr.n.št.): eden največjih grških epskih pesnikov. I ÍBIK (Íbikos, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Régiona v južni Italiji. J JANEZ STOBÁJ (Johannes Stobaeus, živel v zgodnjem 5. stoletju n.št.): grški pisec in antologist (zbiratelj najlepših leposlovnih del) iz Stobija (danes Demir Kapija) v Makedoniji. K KALÍMAH (Kallimáchos, ok. 310 – 240 pr.n.št.): helenistični pesnik in učenjak iz Kiréne v severni Afriki. KALÍN (Kallînos, živel v 7. stoletju pr.n.št.): grški pesnik elegij iz Éfeza v Jóniji. KERKÍDAS (ok. 290 – 220 pr.n.št.): grški pesnik in politik iz Megalópole v Arkádiji. KINÉZIJAS (Kinesías, živel v drugi pol. 5. stoletja pr.n.št.): aténski lirski pesnik. KORÍNA (Kórinna, živela ok. 200 pr.n.št.): grška pesnica iz Tánagre v Bojótiji. KRÁTES (živel ok. 450 pr.n.št.): aténski komediográf. KRÁTES iz Málosa (živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški slovničar (gramatik), filolog (jezikoslovec) in stoiški filozof iz Málosa v Kilíkiji. KRATÍN (Kratînos, ok. 484 – 421 pr.n.št.): aténski komediográf (»stara komedija«). KRINÁGORA (Krinagorás, rojen ok. 70 pr.n.št.): grški elegični pesnik iz Mitiléne na otoku Lézbosu. KSENÓFAN (Xenophánes, ok. 570 – 475/470 pr.n.št.): grški pesnik in filozof iz Kolofóna v Jóniji. KSENOFÓNT (Xenophón, ok. 430 – 354 pr.n.št.): grški pisec in zgodovinopisec iz Atén. KSENOFÓNT iz Éfeza (Xenophón, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški romanopisec. KVÍNT iz Smírne, tudi KÓINT (Kóintos o Smyrnaîos; lat. Quintus Smyrnaeus, živel v 4. stoletju n.št.): grški epski pesnik. L LÁZOS (Lásos, rojen 548 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Hermíone v Argólidi. LEÓNIDAS (Leonídas, živel v prvi pol. 3. stoletja pr.n.št.): pesnik epigramov iz Tarénta. LIKÓFRON (Lykóphron, rojen ok. 325 pr.n.št.): helenistični pesnik iz Hálkide na Evbóji. LÓNGOS (živel v 2. ali 3. stoletju n.št.): grški bukólični romanopisec (pastirska vsebina). LUKIJÁN (Loukianós, ok. 115 – 180 n.št.): grški pisec sírskega rodu iz Samozáte ob reki Evfrat v Síriji.

128


M MARKELÍN (Markellînos, živel v 5. stoletju n.št.): grški slovničar (gramatik). MELEÁGER (Meléagros, ok. 140 – 70 pr.n.št.): grški pesnik in filozof iz Gadáre v Síriji. MENÁNDER (Ménandros, 342 – 291 pr.n.št.): grški pesnik átiške »nove komedije«. MIMNÊRMOS (Mímnermos, živel v 7. stoletju pr.n.št.): grški lirični pesnik iz Kolofóna v Jóniji. MÍRTIDA (Mýrtis, živela v 6./5. stoletje pr.n.št.): grška pesnica iz Antédona v Bojótiji. MÓSHOS (Móschos, ustvarjal ok. 150 pr.n.št.): grški pesnik iz Sirakúz na Sicíliji. MUZÁJ (Mousaîos): bajeslovni grški pesnik in Orféjev učenec iz Trákije. MUZÁJ (Mousaîos,živel v 5./6. stoletje n.št.): grški epski pesnik. N NÓNOS (Nónnos, živel v drugi pol. 5. stoletja n.št.): grški epski pesnik iz Panópole v Egíptu. O OPIJÁN (Oppianós, živel v zgodnjem 3. stoletju n.št.): grški didaktični (poučno pesništvo) pesnik iz Kilíkije. P PALÁDAS (Palládas, živel ok. 400 n.št.): grški pesnik epigramov (pri Grkih najprej pesniški napis na nagrobniku, kasneje pa pesniška zbadljivka – puščica), ki je živel v Aleksandríji. PANIÁSIS (Panýassis, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški epski pesnik iz iz Halikarnása. PARTÉNIJ (Parthénios, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški elegični pesnik iz Nikáje (Nicaea, danes Iznik) v Bitíniji v Mali Aziji. PÁVEL SILENCIÁRIJ (Paûlos Silentiários; lat. Paulus Silentiarius, »Molčeči«; umrl 575 n.št.): grški pesnik in vojaški častnik cesarja Justinijána. PÍNDAR (Píndaros, 522/518 – 446 pr.n.št.): grški lirski pesnik iz vasi Kinoskéfale blizu Téb v Bojótiji. PRATÍNAS (živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pesnik iz Flíunta v Arkádiji, ki je prvi napisal sátirsko (zabavljico ali posmešnico, ki smeši neumnosti in napake ljudi) igro. S SÁPFO (Sapphó, živela ok. 600 pr.n.št.): grška lirska pesnica iz Mitiléne na Lézbosu. SEMONÍD (Semonidés, živel v sredini 7. stoletja pr.n.št.): grški lirski in elegični pesnik z otoka Amargósa v Sporádih. SIMÓNID (Simonídes, ok. 556 – 467/466 pr.n.št.): grški lirski in elegični pesnik s Kéosa. SÓFOKLEJ (Sophoklês, 497/496 – 406/405): grški tragiški pesnik iz Kolóna blizu Atén. SÓLON (ok. 640 – 560 pr.n.št.): grški pesnik in državnik iz Atén. SOTÁD (Sotádes, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški pesnik iz Mároneje v Trákiji. SOZÍFAN (Sosiphánes, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiki pesnik iz Sirakúz na Sicíliji. SOZÍTEJ (Sosítheos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): helenistični tragiški pesnik iz Aleksandríje v Troádi (ozemlje okrog Tróje) na severozahodnem koncu Male Azije. STEZÍHOR (Stesíchoros, ustvarjal v prvi pol. 6. stoletja pr.n.št.): grški lirski pesnik iz Matávra v južni Italiji. STEZÍMBROT (Stesímbrotos, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pisec in publicist z otoka Tásos ob trákijski obali. T TALÉTAS (Tháletas, živel v prvi pol. 7. stoletja pr.n.št.): grški pesnik iz Gortíne na Kréti.

129


TAMÍRIS (Thamýris), tudi TAMÍRAS (Thamýras): legendarni tráški pesnik in glasbenik. TELÉZILA (Telésilla, živela v 5. stoletju pr.n.št.): grška lirska pesnica iz Árgosa. TEÓGNIS (Theógnis, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški elegični pesnik iz Mégare ob Koríntski ožini. TEÓKRIT (Theókritos, ok. 310 – 250 pr.n.št.): helenistični pesnik in začetnik bukólične (pastirske) poezije. TERPÁNDER (Térpandros, živel v sredini 7. stoletja pr.n.št.): grški lirski pesnik in glasbenik z otoka Lézbosa. TÉSPIS (Théspis, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški pesnik iz Ikárije v Átiki in začetnik grške tragedije. TIMOKREÓNT (Timokréon, živel v prvi pol. 5. stoletja pr.n.št.): grški lirski in elegični pesnik iz Ródosa. TIMÓTEJ (Timótheos, ok. 450 – 360 pr.n.št.): grški pesnik iz Miléta. TIRTÁJ (Tyrtaîos, živel v 7. stoletju pr.n.št.): grški elegični (pesem žalnega, otožnega značaja) pesnik, ki je živel v Spárti. TRIFIODÓR (Tryphiódoros, živel v 3. ali 4. stoletju n.št.): grški epski pesnik iz Egípta.

RIMSKI PISCI (proze, gramatiki, tragiki, komediográfi,…) IN PESNIKI A AFRÁNIJ (Lucius Afranius, ok. 160 – 120 pr.n.št.): rimski komediográf. AGÁTIJAS SHOLÁSTIK (Agathías Sholastikós, ok. 531 – 580 n.št.): rimski pesnik, zgodovinopisec in pravnik iz Miríne v Eóliji. ÁKCIJ, tudi ÁTIJ (Lucius Accius ali Attius, 170 – 85 pr.n.št.): latinski pesnik in dramatik. ALBINOVÁN PÉDON (Albinovanus Pedo, živel v začetku 1. stoletja n.št.): rimski pesnik elegij (žalostink). APULÊJ (Lucius Apuleius, ok. 125 – 180 n.št.): rimski pisatelj, filozof in govornik iz Madávre v severni Afriki. ASKÓNIJ PEDIJÁN (Quintus Asconius Pedianus, 9 pr.n.št. – 76 n.št.): rimski pisec in slovničar (gramatik). ÁTA (Titus Quinctius Atta, umrl 77 pr.n.št.): rimski komediográf. AVIJÁN (Flavius Avianus, ustvarjal ok. 400 n.št.): zadnji latinski basnopisec. AVZÓNIJ (Decimus Magnus Ausonius, ok. 310 – 395 n.št.): lirski pesnik in učitelj govorništva, ki se je rodil v Burdigali (danes Bordeaux) v Akvitaniji (Gálija). B BÁBRIJ (Bábrios; lat. Valerius Babrius, živel v začetku 2. stoletja n.št. v Aziji): rimski basnopisec. BÁVIJ (Bavíus) in MÁJVIJ (Maevius): latinska (slaboumna in ljubosumna) pesnika. C CECÍLIJ STÁCIJ (Caius Statius Caecilius, pred ok. 223 – 168 pr.n.št.), tudi KAJKÍLIJ: rimski osvobojenec (vojni ujetnik) in komediográf iz Mediolána (Mediolanum, danes Milano) v severni Italiji. CÉLZ (Aulus Cornelius Celsus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski enciklopedist in učitelj govorništva ter zdravnik in jurist.

130


CÍNA (Gaius Helvius Cinna, ok. 70 – 44 pr.n.št.): erotični rimski pesnik. CIPRIJÁN (Thascius Caecilius Cyprianus, ok. 200 – 258 n.št.): latinski pisec in cerkveni oče v Kartágini. D DÉCIM LABÊRIJ (Decimus Laberius, 106 – 43 pr.n.št.): rimski pisec »mimov«. DONÁT (Aelius Donatus, živel v 4. stoletju n.št.): latinski slovničar in učitelj sv. Hierónima. E ÉNIJ (Quintus Ennius, 239 – 169 pr.n.št.): zgodnji rimski pesnik iz Rudije v Kalábriji. F FÉDRUS (Phaedrus, ok. 15 pr.n.št. – 50 n.št.): rimski basnopisec. FRONTÍN (Sextus Iukius Frontinus, ok. 30 – 104 n.št.): rimski pisec in politik. G GÉLIJ (Aulus Gelius, ok. 130 – 180 n.št.): rimski starinar (antikvar) in pisec GRÁTIJ (Grattius, Gratius, ustvarjal v avgustéjski dobi): rimski pesnik. H HIGÍN (Gaius IukiusHyginus, ok. 64 pr.n.št. – 17 n.št.): rimski pisec in učenjak po rodu (Španec) iz Hispánije. HIGÍN GROMATIK (Hyginus Gromaticus, živel v 1. do 2. stoletju n.št.): rimski pisec in zemljemerec. HIGÍN MITOGRÁF (Hyginus Mythographus, živel v 2. stoletju n.št.): rimski pisec mitološkega priročnika. HORÁCIJ (Quintus Horatius Flaccus, 68 – 6 pr.n.št.): rimski pesnik. J JÚLIJ VALÊRIJ (Iulius Valerius Alexander Polemius, živel v 3./4. stoletje n.št.): rimski pisec. JUVENÁL (Decimus Iunius Iuvenalis, ok. 60 – 140 n.št.): rimski satirični pesnik iz Akvina v Láciju. K KALPÚRNIJ SÍKUL (Titus Calpurnius Siculus, ustvarjal v 50. in 60. letih n.št.): rimski bukólični (pastirske pesmi) pesnik. KÁLVUS (Gaius Licinius Macer Calvus, 82 – 47 pr.n.št.): rimski pesnik. KÁPITON (Gaius Ateius Capito, ustvarjal ok. 1. stoletja n.št.): rimski pravnik in pisec. KÁTON STAREJŠI (Marcus Porcius Cato Censorius Maior, 234 – 149 pr.n.št.): začetnik rimske proze, politik, govornik in književnik iz Túskula blizu Rima. KATÚL (Gaius Valerius Catullus, ok. 84 – 54 pr.n.št.): rimski lirični pesnik iz Verone v severni Italiji. KLAVDIJÁN (Klaúdios Klaudianós; lat. Claudius Claudianus, živel v poznem 4. stoletju n.št.): zadnji veliki latinski pesnik iz Aleksandríje. KORNELIJ CELZ (Aulus Cornelius Celsus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski enciklopedist, ki je živel v času cesarja Tibérija (14 – 37 n.št.). KORNÉLIJ GÁLUS (Gaius Cornelius Gallus, ok. 69 – 26 pr.n.št.): rimski pesnik (Gálec) in vojak v času cesarja Avgústa ter prijatelj pesnika Vergílija.

131


KORNÉLIJ SEVÊR (Cornelius Severus, živel v poznem 1. stoletju pr.n.št.): rimski epski pesnik. L LÁBEON (Marcus Antistius Labeo, umrl 10/11 n.št.): rimski pravnik in pisec. LÁBEON ÁTIJ (Attius Labeo, živel v 1. stoletju n.št.): rimski pesnik in prevajalec. LÁJVIJ (Laevius Melissus, ustvarjal ok. 100 pr.n.št.): rimski pesnik. LAKTÁNCIJ, tudi CÉLIJ FIRMIJÁN (Lucius Caecilius Firmianus Lactantius, ok. 245 – 325 n.št.): latinski pisec in krščanski apologet (branilec krščanstva pred pogani) iz severne Afrike. LÍVIJ ANDRONÍK (Lucius Livius Andronicus, ok. 284 – 204 pr.n.št.): rimski pisec (po rodu Grk) in oče rimske književnosti iz Tarénta (Tarentum; gr. Taras, danes Taranto) v Kalábriji. LÚCILIJ (Gaius Lucilius, ok. 180 – 102 pr.n.št.): latinski satirični pesnik iz Svese Avrunke (Suessa Aurunca, danes Sessa-Aurunca) severno od Neaplja v Kampániji. LUKÁN (Marcus Annaeus Lucanus, 39 – 65n.št.): latinski pesnik iz Kórdube (Corduba, danes Cordoba) v Hispániji. LUKRÉCIJ (Titus Lucretius Carus, 98 – ok. 55 pr.n.št.): rimski pesnik in filozof. LÚSCIJ LANUVÍN (Luscius Lanuvinus, živel v začetku 2. stoletja pr.n.št.): rimski komediográf. M MÁKER (Gaius Licinius Macer, umrl 66 pr.n.št.): rimski pisec analov in govornik. MÁKER EMÍLIJ (Aemilius Macer, umrl 16 pr.n.št.): rimski pesnik iz Verone v severni Italiji. MAKRÓBIJ (Ambrosius Theodosius Macrobius, ustvarjal v 5. stoletju n.št.): rimski filolog (jezikoslovec), pesnik in filozof iz Afrike (morebiti prefekt pretorijancev). MANÍLIJ (Marcus Manilius, živel v začetku 1. stoletja n.št.): rimski pesnik. MARCIÁL (Marcus Valerius Martialis, ok. 40 – 102 n.št.): rimski pesnik iz Bilbilisa v Tarakónski Hispániji (Hispánia Tarraconénsis). MARCIJÁN KAPÉLA (Minneius Felix Martianus Capella, živel v prvi pol. 5. stoletja n.št.): latinski pisec iz Kartágine. MARK AVRÉLIJ (Marcus Aurelius, 121 – 180 n.št.): rimski cesar, pisec in stoiški filozof. MECENÁT (Gaius Cilnius Maecenas, ok. 70 – 8 pr.n.št.): rimski literarni pokrovitelj. MÉMIJ (Gaius Memmius, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski pesnik in govornik. MINÚCIJ FÉLIKS (Marcus Minucius Felix, ustvarjal 200 – 240 n.št.): latinski krščanski apologet (krščanski pisec in branilec krščanstva pred pogani). N NÁJVIJ (Gnaeus Naevius, ok. 270 – 190 pr.n.št.), tudi NÉVIJ: rimski tragiški epski pesnik in komediográf. NÁZON (Naso): priimek rimskega pesnika Ovídija. NEMEZIJÁN (Marcus Aurelius Olympius Nemesianus, živel v 3. stoletju n.št.): rimski bukólistični (pastirsko pesništvo) pesnik. NEPÓT (Cornelius Nepos, ok. 100 – 25 pr.n.št.): rimski življenjepisec. NÓNIJ MARCÉL (Nonius Marcellus, živel v prvi pol. 4. stoletja n.št.): rimski enciklopedist iz Numidije. O

132


ORBÍLIJ (Lucius Orbilius Pupillus, ok. 112 – 17 pr.n.št.): rimski slovničar (gramatik) iz Benevénta v južni Italiji. OVÍDIJ (Publius Ovidius Naso, 43 pr.n.št. – 17 n.št.): rimski pesnik iz Sulmóne blizu Rima. P PAKÚVIJ (Marcius Pacuvius, 220 – 130 pr.n.št.): rimski tragiški pesnik, satirik in slikar iz Brundizija (Brundisium, danes Brindisi) v Kalábriji. PALÁDIJ (Publius Palladius Rutilius Taurus Aemilianus, živel v 4. stoletju n.št.): rimski pisec (pisal o kmetijstvu: izbira tal, vzreja perutnine, poljedelska orodja, cepljenje dreves,…). PALÁJMON (Quintus Remmius Palaemon, živel v 1. stoletju n.št.): slovničar (gramatik) in učitelj v Rimu. PÊRZIJ FLÁK (Aulus Persius Flaccus, 34 – 62 n.št.): rimski satirični pesnik iz Volátere v Etrúriji. PETRÓNIJ (Gaius Petronius Arbiter, umrl v Kúmah leta 66 n.št.): rimski pisec. PLÁVT (Titus MacciusPlautus, tudi Maceus Plautus, ok. 254 – 184 pr.n.št.): rimski komediográf iz Sarsine (Sarsina JZ od rečice Rubikon) v Úmbriji. PLÍNIJ MLAJŠI (Gaius Plinius Caecilius Secundus Minor, ok. 61 . ok. 113 n. št.): rimski pisec in nečak Plinija Starejšega, konzul in zadolžen za državno zakladnico (str.: 41) PLÍNIJ STAREJŠI (Gaius Plinius Secundus Maior, 23 – 79 n.št.): rimski pisec, naravoslovec (str.: 42), državni uradnik in vojaški častnik (mornarica). POMPÓNIJ (Lucius Pomponius, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski pisec burk iz Bononije (danes Bologna) v Italiji. POMPÓNIJ (Pomponius Secundus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski pisec tragedij. PRISCIJÁN (Priscianus, živel v 6. stoletju n.št.): rimski slovničar (gramatik) iz Cezaréje v Mezopotamiji. PROB (Marcus Valerius Probus, živel v poznem 1. stoletju n.št.): rimski slovničar (gramatik) in učenjak iz Berita (Berytos, danes Bejrut) v Feníciji. PROPÊRCIJ (Sextus Propertius, ok. 47 – 15 pr.n.št.): rimski elegični pesnik iz Asizija (Asisium, danes Assisi) v Úmbriji. PRUDÉNCIJ (Aurelius Prudentius Clemens, 348 – 405 n.št.): latinski pesnik iz Hispánije. PUBLÍLIJ SIR (Publilius Syrus, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski pesnik iz Antiohíje v Síriji. S SÉNEKA STAREJŠI (Lucius Anneus Seneca Maior, ok. 55 pr.n.št. – med letoma 37 in 41 n.št.): rimski govornik in pisec iz Kórdube (Corduba, danes Cordoba) v Hispániji. SÊRVIJ (Marius Servius Honoratus, živel v zgodnjem 5. stoletju n. št.): latinski slovničar (gramatik) in komentator Vergílijevih pesmi. SIDÓNIJ (Gaius Sollius Modestus Apollinaris Sidonius; posvečen kot sv. Sidonij Apolinar, živel ok. 430 -480 n. št.): gálsko-rimski pesnik in škof v Avgustonémetu (danes ClermontFerrand v Franciji) v Gáliji. SÍLIJ ITÁLIK (Tiberius Catius Asconius Silius Italicus, ok, 26 – 101 n.št.): rimski epski pesnik iz Patavije (Patavium, danes Padova) v Italiji. STÁCIJ (Publius Papinius Statius, ok. 45 – 96 n.št.): rimski pesnik, slovničar (gramatik) in književnik iz Neaplja. SULPÍCIJA (Sulpícia, živela v 1. stoletju pr.n.št.): rimska pesnica in hči govornika Sulpícija Rufa ter članica pesniškega kroga okrog mecena Mesále Korvína. SULPÍCIJ SEVÊR (Sulpicius Severus, ustvarjal okrog 400 n.št.): rimski krščanski pisec iz Akvitanije, ki je napisal življenjepis sv. Martina iz Toura (Caesarodunum) v Franciji.

133


SVETÓNIJ (Gaius Suetonius Tranquillus, rojen ok. 70 n.št.): rimski življenjepisec iz Hipo Régije v Alžiriji.

T TERÉNCIJ (Publius Terentius Afer, 193 ali 183 – 159 pr.n.št.): rimski pesnik in komediográf iz Kartágine. TERTULIJÁN (Florens Quintus Septimus Tertullianus, ok. 160 – 225 n.št.): cerkveni pisatelj, filozof in oče latinske teologije iz Kartágine. TIBÚL (Albius Tibullus, ok. 55 – 19 pr.n.št.): rimski elegični pesnik. TÍRON (Marcus Tullius Tiro, 103 – 4 pr.n.št.): rimski življenjepisec. TITÍNIJ (Titinius, živel v 2. stoletju pr.n.št.): rimski komediográf. TÚKA (Plotius Tucca, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski pesnik. V VALÊRIJ FLÁK (Gaius Valerius Flaccus, tudi Gaius Valerius Flaccus setinus Balbus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski pesnik. VALÊRIJ MÁKSIM (Valerius Maximus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski pisec. VÁRIJ RÚF (Lucius Varius Rufus, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski pesnik. VÁRON MARK (Marcus Terentius Varro, 116 – 27 pr.n.št.): rimski pesnik, starinoslovec, pravnik, geograf, slovničar (gramatik) in naravoslovec. VÁRON PÚBLIJ (Publius Terentius Varro, 82 – 36 pr.n.št.), imenovan tudi »Atacinus«: rimski pesnik iz Narbonske Gálije. VEGÉCIJ RENÁT (Flavius Vegetius Renatus, živel v 4. stoletju n.št.): vojaški pisar cesarja Teodózija I. Velikga (379 – 395). VERGÍLIJ (Publius Vergilius Maro, 70 – 19 pr.n.št.): rimski pesnik iz Andésa v bližini Mantue (danes Mantova) v Cisalpinski Gáliji. VÊRIJ FLÁK (Marcus Verrius Flaccus, umrl 14 n.št.): rimski pisec in učitelj vnukov cesarja Avgústa.

GRŠKI FILOZOFI (philosóphos) A ALEKSÁNDER iz AFROZIDÍJADE (Alexandros Aphorodísios, deloval ok. 200 n.št.): antični učitelj in grški filozof ter komentator del filozofa Aristótela. ALKIDAMÁNT (Alkidámas, živel v začetku 4. stoletja pr.n.št.): grški filozof (sofist). ALKMÁJON (Alkmaíon, ok. 570 – 500 pr.n.št.): grški filozof in zdravnik iz Krótona v južni Italiji. ANAKSÁGORA (Anaxagóras, ok. 500 – 428 pr.n.št.): grški filozof in naravoslovec iz Klazoména (Klazomenai) v Jóniji, ki je v večini živel v Aténah. ANTIFÓNT (Antiphón, živel ob koncu 5. stoletja pr.n.št.): grški filozof (stoik). ANTÍSTEN (Antisthénes, ok 444 – 360 pr.n.št.): grški filozof iz Atén. APOLÓNIJ iz TIÁNE (Apollónios Tyános, živel v 1. stoletju n.št.): grški filozof (novopitágorejec). ARHÍTAS (Archýtas, deloval ok. 400 pr.n.št.): grški pitágorejski filozof in matematik iz Taránta (danes Tarént) v Italiji.

134


ARISTÍP (Arístippos, ok. 435 – 355 pr.n.št.): grški filozof iz Kiréne. ARISTÓKSEN (Aristóksenes, ok. 354 – 300 pr.n.št.): grški filozof in glasbeni teoretik iz Taránta (danes Tarént) v Italiji. ARISTÓTEL (Aristotéles, 384 – 322 pr.n.št.): grški filozof in naravoslovec iz Stagíra na Halkídiki; učitelj Aleksándra Velikega. B BIÁNT (Bías, živel v 6. stoletju pr.n.št.): grški filozof in državnik iz Priéna v Mali Aziji. BÍON BORISTENÍT (Bíon Borysthenítes, ok. 325 – 246 pr.n.št.): grški filozof iz Ólbije v Skítiji. D DAMÁSKIJ (Damáskios, ok. 458 – 533 n.št.): grški filozof (novoplátonist). DÁMON: pitágorejski grški filozof iz Sirakúz na Sicíliji. DÁMON (živel v 5. stoletju pr.n.št.): aténski filozof (sofist). DEMÉTRIJ (Demétrios, ok. 350 – 283 pr.n.št.): aténski filozof in državnik iz Falérona (aténsko pristanišče). DEMÓKRIT (Demókritos, ok. 460 – 371 pr.n.št.): grški filozof iz Abdêre v Trákiji (atomistično pojmovanje narave). DEMÓNAKS (Demónax, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški kiniški filozof iz Cípra. DIKAJÁRH (Dikaíarchos, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški filozof iz Mesáne na Sicíliji. DIÓGEN iz SINÓPE (Diogénes, ok. 412 – 323 pr.n.št.): grški filozof (kinik), prebival v sodu. DÍON HRIZÓSTOM (Díon Kokkeïanós, tudi Díon Chrysóstomos, »Zlatoust«; ok. 40 – 120 n.št.): grški filozof kiniško-stoiške šole in govornik iz Pruze (Prusa, danes Bursa) v Bitíniji. E EMPÉDOKLES (Empedoklês, ok. 483 – 423 pr.n.št.): grški predsókratijski filozof, državnik, zdravnik, mistik in čudodelnik iz Akragánta (danes Agrigento) na Sicíliji. EPIKÚR (Epíkouros, 341 – 270 pr.n.št.): helenistični filozof z otoka Sámosa, ki je dajal poudarek etiki in umirjenemu življenju. EVKLÍD iz ALEKSANDRÍJE (Eukleídes, ok. 450 – 380 pr.n.št.): grški filozof, ki je bil rojen v Mégari ob Koríntski ožini. F FÁJDON (Phaídon, živel ok. 400 pr.n.št.): grški filozof iz Élide na Peloponézu. FÍLON iz LARÍSE (Phílon, ok. 159 – 80 pr.n.št.): grški filozof (skeptik). FÍLON JÚDAJ, tudi FÍLON ALEKSANDRÍJSKI (Phílon; lat. Philon Iudaeus, ok. 25 pr.n.št. – 40 n.št.): grško-judovski filozof in teolog iz Aleksandríje. FILOSTRÁT (Philostrátos, 2. in 3. stoletje n.št.): imena štirih grških filozofov (sofistov). G GÓRGIAS (Gorgías, ok. 480 – 380 pr.n.št.), tudi GÓRGIJA: grški filozof (sofist) in govornik iz Leontínov (Leontinoi) na Sicíliji. H HERAKLÍT (Herákleitos, ok. 540 – 480 pr.n.št.): grški filozof iz Éfeza v Jóniji (Mala Azija). HÍPIAS (Hippiás, živel ok. 400 pr.n.št.): grški filozof poezije (sofist), matematik in astronom iz Élide na Peloponézu. HRIZÍP (Chrýsippos, ok. 280 – 205 pr.n.št.): grški stoiški filozof iz Sólov v Kilíkiji. J

135


JÁMBLIH (Iámblichos, umrl ok. 330 n.št.): grški filozof (novoplátonist) iz Sírije. K KARNÉAD (Karneádes, ok. 214 – 129 pr.n.št.): grški filozof (skeptik) iz Kiréne v severni Afriki. KÉBES (živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pitágorejski filozof iz Téb. KLEÁNT (Kleánthes, ok. 331 – 232 pr.n.št.): grški filozof iz Ásosa v Troádi v Mali Aziji. KLEJTOMÁH (Kleitomáchos, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški filozof po rodu iz Kartágine. KRÁNTOR (335 – 275 pr.n.št.): grški filozof iz Sólov v Kilíkiji. KRÁTES iz TÉB (360 – 280 pr.n.št.): grški kiniški filozof iz Téb in učitelj filozofa Zénona Mlajšega. KRÁTES (umrl med letoma 268 in 265 pr.n.št.): grški filozof iz Atén. KRÁTES (deloval v 2. stoletju pr.n.št.): grški filozof iz Málosa v Kilíkiji, ki je deloval v Pêrgamonu v Míziji na SZ Male Azije. KRÁTIL (Kratýlos, živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.): grški filozof Heraklítove šole. KRITOLÁJ (Kritólaos, živel v 2. stoletju pr.n.št.): grški filozof in vodja šole peripatetikov (pristaš Aristótelove šole, ki se je ob predavanju sprehajal med učenci). KSENOFÁN (Xenophánes, ok. 570 – 475/470 pr.n.št.): grški filozof in pesnik iz Kolofóna v Jóniji. KSENOKRÁT (Xenokrátes, 396 – 314 pr.n.št.): grški filozof iz Halkédona (Kalkédon, tudi Chalkédon, danes Kadiköy v Turčiji) ob azijski strani Bóspora. M MENÍP (Ménippos, živel v prvi pol. 3. stoletja pr.n.št.): grški filozof (kinik) in pesnik iz Gadáre v Síriji. N NAVZIFÁN (Nausiphánes, živel ok. 325 pr.n.št.): grški filozof iz Téosa na zahodni obali Male Azije (pristaš Demókritove teorije o atomih). P PANÁJTIJ (Panaítios, živel ok. 185 - 109 pr.n.št.): grški stoiški filozof z Ródosa. PARMÉNID (Parmenídes, ok 515 – 445 pr.n.št.): grški filozof iz Élee v južni Italiji. PÍRON (Pýrrhon, ok. 360 – 270 pr.n.št.): grški filozof (skeptik) iz Élide. PLÁTON (427 – 347 pr.n.št.): grški filozof in tragiški pesnik iz Atén. PLOTÍN (Plotînos, ok. 205 – 270 n.št.): grški filozof (novoplátonist) in mistik pozne antike iz Likópolisa v Egíptu ter je ustanovil filozofsko šolo v Rimu. POLÉMON (4./3. stoletje pr.n.št.): grški filozof iz Atén. PORFÍRIJ (Porphýrios, 232 – 304 n.št.): grški filozof (novoplátonist) iz Tíra (Tiryns) v Argólidi. PRÓDIK (Pródikos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): sofistični grški filozof z otoka Kéosa v Kikládih. PRÓKLOS (Próklos, 410 – 485 n.št.): grški filozof (novoplátonist) iz Bizanca. PROTÁGORA (Protagóras, ok. 480 – 410 pr.n.št.): grški filozof (sofist) iz Abdêre v Trákiji. S SÍRON (živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški epikúrejski filozof. SÓKRAT (Sokrátes, 469 – 399 pr.n.št.): grški filozof iz Alopéka (Alopéke) blizu Atén; nasprotnik sofístov in je bil zaradi domnevne brezbožnosti in zapeljevanja mladine obsojen na smrt (moral je popiti strup – trobeliko).

136


SPEVZÍP (Speúsippos, ok. 405 – 334 pr.n.št.): grški filozof in Plátonov nečak. STRÁTON iz LÁMPSAKA (Strátonos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški filozof in naravoslovec. T TÁLES (Thalês, 625 – 545 pr.n.št.): grški filozof iz Miléta. TEOFRÁST (Theóphrastos, 372 – 287 pr.n.št.): grški filozof in naravoslovec iz Éreza na Lézbosu. TIMÁJ (Tímaios, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški pitágorejski filozof. TÍMON (deloval ok. 250 pr.n.št.): grški filozof (skeptik) iz Fliúnta v Argólidi. TRAZÍMAH (Thrasýmachos, živel v drugi pol. 5. stoletja pr.n.št.): grški filozof (sofíst) in govornik iz Halkédona v Bitíniji. Z ZÉNON STAREJŠI (ok. 490 – 430 pr.n.št.): grški filozof iz Élee v južni Italiji. ZÉNON MLAJŠI (ok. 336 – 264 pr.n.št.): grški filozof iz Kitióna na Cípru. ZÓIL (Zóilos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški kiniški filozof, govornik in kritik iz Amfípole (vzhodno od polotoka Halkídike).

RIMSKI FILOZOFI (philosophus) A AVGUŠTIN (Aurelius Augustinus, 354 – 430 n.št.): sv. Avguštin iz Hipona v severni Afriki, cerkveni pisec in rimski filozof. B BOÉTIJ (Anicius Manlius Severinus Boethius, ok. 480 – 524 n.št.): latinski krščanski filozof, državnik in teološki pisec. E EPIKTÉT ( Epíktetos, ok. 50 – 138 n.št.): rimski stoiški filozof iz Hierápole v Frígiji. F FAVORÍN (Favorinus, živel v 2. stoletju n.št.): rimski filozof, govornik in učitelj govorništva iz Arelata v Gáliji (danes Arles v Franciji). K KÁTON UTIČAN, tudi KÁTON MLAJŠI (Marcus Porcius Cato Uticensis; 95 – 46 pr.n.št.): politik stóiških načel, pravnuk Katona Starejšega in veliki nasprotnik Gaja Julija Cézarja. KÉLZOS (Kélsos, živel v 2. stoletju n.št.), tudi CELSUS: grško govoreči rimski filozof (plátonist). M MUZÓNIJ RUF (Gaius Musonius Rufus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski stoiški filozof iz Vólsinije v Etrúriji v Italiji.

137


S SÉNEKA MLAJŠI (Lucius Annaeus Seneca Minor, 4 pr.n.št. – 65 n.št.), imenovan tudi Séneka »Filozof«: rimski filozof, tragik, govornik in politik iz Kórdube (Corduba, danes Cordoba) v Hispániji. GRŠKI GOVORNIKI (rhetorikós?) A AJLIJÁN (Aolianós, ok. 170 – 235 n.št.): grški stoiški govornik, ki je poučeval v Rimu. AJSHÍN (Aischínes, ok. 390/389 – 314 pr.n.št.): grški govornik iz Atén. ANDOKÍD (Andokídes, ok. 440 – 390 pr.n.št.): med prvimi átiškimi govorniki. ANTIFÓNT (Antiphón, ok. 480 – 411 pr.n.št.): átiški govornik. ARISTÍD (Póplios Ailios Aristeídes; lat. Publius Aelius Aristides, 117 – 189 n.št.): grški sofístični govornik iz Mízije. D DEJNÁRH (Deínarchos, ok. 360 – 290 pr.n.št.): grški govornik iz Korínta. DEMÁD (Demádes, ok 380 – 319 pr.n.št.): aténski govornik in politik. DEMÓSTEN (Demosthénes, 384 – 322 pr.n.št.): največji aténski govornik iz dema Pajánija pri Aténah. DIONÍZIJ iz HALIKARNÁSA (Dionýsios Halikarnassós, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški govornik in zgodovinopisec. H HERMÓGEN (Hermogénes, rojen ok. 160 n.št.): grški govornik iz Tárza v Kilíkiji. HERÓD ÁTIK (Heródes Attikós; lat. Lucius Vibullius Hipparchus Tiberius Claudius Atticus Herodes, 101 – 177 n.št.): grški govornik (sofíst) iz Máratona , ki je bil leta 1243 n.št. konzul v Rimu. HIMÊRIJ (Himérion, ok. 310 – 390 n.št.): grški govornik iz Bitínije. HIPERÊJD (Hypereídes, 389 – 322 pr.n.št.): aténski govornik in Demóstenov sodobnik. I IZÁJ (Isaîos, ok. 420 – 350 pr.n.št.): átiški govornik iz Atén ali Hálkide na otoku Evbóji. IZÓKRAT (Isokrátes, 436/435 – 338 pr.n.št.): govornik in učitelj govorništva iz Atén. K KALÍSTRAT (Kallístratos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): aténski govornik in politik iz Afídne (Aphídnai) v Átiki. KÓRAKS (Kórax, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški govornik in prvi grški učitelj govorništva iz Sirakúz na Sicíliji. L LIBÁNIJ (Libánios, 314 – 393 n.št.): grški govornik iz Antiohíje v Síriji. LIKÚRG (Lykoúrgos, ok. 390 – 324 pr.n.št.): aténski govornik in politik. LÍZIJA (Lysías, ok. 450 – 380 pr.n.št.): átiški govornik iz Sirakúz na Sicíliji. LONGÍN (Kássios Longînos; lat. Cassius Longinus, ok. 213 – 273 n.št.): grški govornik, pisec in novoplátonistični filozof. P

138


POLIÉN (Polýainos; lat. Polyaenus, živel v 2. stoletju n.št.): grški govornik in pravnik (po rodu Makedonec). T TÊJZIAS (Teisías, ustvarjal v prvi pol 5. stoletja pr.n.št.): grški učitelj retorike iz Sirakúz na Sicíliji. TEMÍSTIJ (Themístios, ok. 317 – 388 n.št.): grški govornik in filozof iz Paflagónije (pokrajina južno od Črnega morja v Mali Aziji). TRAZÍMAH (Thrasýmachos, živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.): grški govornik in sofíst iz Halkédona v Bitíniji.

RIMSKI GOVORNIKI (oratores) A ANTÓNIJ (Marcus Antonius, 143 – 87 pr.n.št.): rimski govornik in konzul leta 99 pr.n.št. ter oče vojskovodje Marka Antónija. C CÍCERON (Marcus Tullius Cícero, 106 – 43 pr.n.št.). rimski govornik, prozni pisec in državnik iz Arpína (Arpinum) v Vólskovskem hribovju JV od Rima. F FRÓNTON (Marcus Cornelius Fronto, ok. 100 – 176 n.št.): rimski govornik (po rodu Afričan), pisec in odvetnik iz Kirte v Numídiji. H HORTÉNZIJA (Hortensia, živela v 1. stoletju pr.n.št.): rimska govornica. HORTÉNZIJ HÓRTAL (Quintus Hortensius Hortalus, 114 – 50 pr.n.št.): rimski govornik in konzul leta 69 pr.n.št. M MÁKER (Gaius Licinius Macer, umrl 66 pr.n.št.): rimski govornik in pisec analov. MESÁLA KORVÍN (Marcus Valerius Messalla Corvinus, 64 pr.n.št. – 8 n.št.): rimski govornik, vojak in literarni mecen. P PRISK (Priscus, živel v 5. stoletju n.št.): rimski govornik in visok državni uradnik. S SCÉVOLA (Quintus Mucius Scaevola, ok. 170 – 82 pr.n.št.): rimski govornik. SULPÍCIJ RUF (Servius Sulpicius Rufus, ok. 106 – 43 pr.n.št.): rimski govornik, politik in pravnik ter leta 51 pr.n.št. konzul.

GRŠKI ZGODOVINOPISCI (historikós)

139


A APIJÁN (Appianós, 100 – 165 n.št.): grški zgodovinopisec, odvetnik in kurator (skrbnik ali pravni zastopnik) iz časa cesarjev Hadrijána in Antonína Pija v Rimu. ARIJÁN (Arriános, ok. 95 – 175 n.št.): grški zgodovinopisec iz Nikomédije v Bitíniji in leta 130 n.št. je postal rimski nadomestni konzul (consul suffectus). D DÍODOR SICÍLSKI (Diódoros; lat. Diodorus Siculus, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Agíriona (Agyrion) na Sicíliji. DIONÍZIJ iz HALIKARNÁSA (Dionýsios, živel v 1. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec in govornik , ki je veliko let preživel v Rimu. E ÉFOR (Éphoros, živelv 4. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Kíme (Kýma; lat. Cumae) v Kampániji. ERATÓSTEN (Eratosthénes, ok. 275 – 195 pr.n.št.): vsestranski učenjak in zgodovinopisec iz Kiréne v Líbiji (severna Afrika). EVZÉBIJ (Eusébios, ok. 263 – 339 n.št.): grški krščanski zgodovinar in škof iz Cezaréje v Palestini. F FEREKÍD (Pherekýdes, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec z otoka Lérosa ob maloazijski obali. FILÓHOR (Philóchorus, ok. 340 – 267/261 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Atén (pisec lokalne átiške zgodovine, tudi atidográf). H HERODIJÁN (Herodianós, deloval ok. 230 n.št.): grški zgodovinopisec iz Sírije. HERÓDOT (Heródotos, ok. 490 – 425 pr.n.št.): grški zgodovinar iz Halikarnása v Káriji v Mali Aziji. HIERÓNIM (Hierónymos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinar iz Kárdije na Tráškem Hersonézu (danes Galipoli). K KALÍSTEN (Kallisthénes, ok. 370 – 327 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Olínta na Halkidíki in Aristótelov sorodnik. KLEJTÁRH (Kleitárchos, živel ok. 300 pr.n.št.), tudi KLITÁRH: grški zgodovinopisec in utemeljitelj »ljudskega« poveličevanja pomena Aleksándra Velikega. KSENOFÓNT (Xenophôn, ok. 430 – 354 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Atén. KTÉZIAS (Ktésias, živel v zgodnjem 4. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec in zdravnik z otoka Knída ob maloazijski obali. O ONEZÍKRIT (Onesíkritos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški zgodovinopisec, ki je spremljal Aleksándra Velikega na pohodu v Indijo. P PLÚTARH (Ploútarckos, ok. 45 – 125 n.št.): grški zgodovinar, življenjepisec in moralni filozof iz Hajronêje v Bojótiji ter tudi svečenik v Délfih.

140


POLÍBIJ (Polýbios, ok. 200 – 120 pr.n.št.): grški zgodovinar in državnik iz Megalópolisa v Arkádiji. POZEJDÓNIJ (Poseidónios, ok. 135 – 51 pr.n.št.): grški zgodovinopisec, naravoslovec in filozof iz Apaméje v Síriji. T TEOPÓMP (Theópompos, ok. 377 – 320 pr.n.št.): grški zgodovinar z otoka Híosa. TIMÁJ (Tímaios, ok. 356 – 260 pr.n.št.): grški zgodovinopisec iz Tavromênija (danes Taormina) na Sicíliji. TUKÍDID (Thoukydídes, k. 460 – 399 pr.n.št.): grški zgodovinar in aténski strateg v peloponéški vojni (431 – 401 pr.n.št.). Z ZÓSIM ( Zósimos, deloval ok. 500 n.št.): grški zgodovinopisec.

GRŠKI UČENJAKI (pentathlós), MATEMATIKI ( matemathikós?),… A APOLODÓR iz ATÉN (Apollódores, deloval ok. 140 pr.n.št.): grški učenjak iz Atén. APOLÓNIJ iz PERGE (Apollónios, 260 – 190 pr.n.št.): grški matematik (geometrija) in avtor teorije o gibanju planetov. ARHIMÉD (Archimédes, ok. 287 – 212 pr.n.št.): največji matematik starega sveta iz Sirakúz na Sicíliji. ARHÍTAS (Archýtas, deloval ok. 400 pr.n.št.): grški matematik in pitágorejski filozof iz Taránta (Tarént) v Italiji. ARISTÁRH (Arístarchos, ok. 310 – 230 pr.n.št.): grški astronom iz Sámosa, ki je živel v Aleksandríji in prvi postavil heliocentrično tezo. D DÍDIM (Dídimos, ok. 65 pr.n.št. – 10 n.št.): grški učenjak iz Aleksandríje. DÍOFANT iz ALEKSANDRÍJE (Díophantos, živel ok. 250 n.št.): grški matematik, ki je v enačbe vpeljal okrajšave za neznanke. E ERATÓSTEN (Eratosthénes, ok. 275 – 195 pr.n.št.): grški učenjak iz Kiréne v Síriji in vodja aleksandrínske knjižnice. EVDÓKS (Eúdoxos, ok. 400 – 347 pr.n.št.): grški astronom, matematik in filozof iz Knída v Mali Aziji. EVKLÍD (Eukleídes, pred 300 pr.n.št.): grški matematik iz Aleksandríje. F FÍLON (Phílon, živel v 3./2. stoletje pr.n.št.): grški matematik, izumitelj in konstruktor iz Bizanca. H HIPÁRH (Hípparchos, ok. 190 – 120 pr.n.št.): grški astronom in geográf iz Nikáje v Bitíniji.

141


HIPÁTIJA (Hypatía, umrla 415 n.št.): aleksandrínska matematičarka in novoplátonistka, ki jo je umorila krščanska drhal. HIPOKRÁT (Hippokrátes, 470 – 400 pr.n.št.): grški matematik in astronom z otoka Híosa. J JÚLIJ PÓLUKS (Iulius Pollux, živel v 2. stoletju n.št.), tudi Júlij POLIDÉVK: grški učenjak, leksikográf in govornik iz Návkratisa v Egíptu. K KÓNON (živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški matematik in astronom s Sámosa. M MÉTON (živel v drugi pol. 5. stoletja pr.n.št.): aténski učenjak in astronom, ki je po »metonskem« lunarnem ciklu (19 letni) uredil grški koledar. P PITÁGORA (Pythagóras, ok 570 – 480 pr.n.št.): grški učenjak, filozof in mistik s Sámosa. PRÓKLOS (410 – 485 n.št.): grški učenjak in filozof iz Bizanca. PTOLEMÁJ (Klaúdios ptolemaîos, ok. 110 – 170 n.št.): grški astronom, matematik in geográf iz Ptolemaíde v Zgornjem Egíptu. T TÉON (Théon, živel v 4. stoletju n.št.): grški matematik in astronom iz Aleksandríje. Z ZENÓDOT (Zenódotos, živelv 3. stoletju pr.n.št.): aleksandrínski učenjak iz Éfeza.

RIMSKI ZGODOVINOPISCI (historiográphus) A AMIJÁN MARCELÍN (Ammianus Marcellinus, ok. 330 – 395 n.št.): rimski zgodovinopisec grškega rodu iz Antiohíje v Síriji. C CÉZAR (Gaius Iulius Caesar, 100 – 44 pr.n.št.): umorjen rimski vojskovodja, državnik in diktator ter literarno dejaven Rimljan. E EVTRÓPIJ (Eutropius, živel v 4. stoletju n.št.): rimski zgodovinar v času cesarja Válensa. F FÉST (Sextus Pompeius Festus, živel v 2. stoletju n.št.): rimski zgodovinopisec in leksikográf. FLOR (Florus, živel v 2. stoletju n.št.): latinski zgodovinopisec. H HIERÓNIM (Sophronius Eusebius Hieronymus, ok. 347 – 420 n.št.): latinski cerkveni oče (sc. Hierónim) in zgodovinopisec.

142


HÍRTIJ (Aulus Hirtius, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski zgodovinopisec in Cezarjev podpoveljnik. J JUSTÍN (Marcus Iunianus Iustinus, živel v 2. ali 3. stoletju n.št.): rimski zgodovinar, ki je priredil zgodovinsko delo Pompêja Tróga. K KÁSIJ DÍON KOKCEJÁN (Díon Kokkeianós; lat. Cassius Dio Cocceianus, ok. 150 – 235 n.št.): rimski zgodovinopisec grškega rodu iz Nikáje v Bitíniji, ki je napisal 80 knjig rimske zgodovine in so pomemben vir za obdobje cesarstva. KREMÚCIJ KORD (Aulus Cremutius Cordus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski zgodovinopisec. KÚRCIJ RUF (Quintus Curtius Rufus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski zgodovinopisec, ki je napisal življenjepis Aleksándra Velikega. L LÍVIJ (Titus Livius, 59 pr.n.št. – 17 n.št.): rimski zgodovinar iz Patávija (Patavium, danes Padova) v Italiji, ki je napisal zgodovino Rima v 146 knjigah. M MÚCIJ SCÉVOLA (Publius, Micius Scévola, živel v 2. stoletju pr.n.št.): rimski analist in zgodovinopisec. N NEPÓT (Cornelius Nepos, ok. 100 – 25 pr.n.št.): rimski zgodovinar in življenjepisec. O ORÓZIJ (Paulus Orosius, ok. 380 - 418 n.št.): krščanski zgodovinar iz Brage (Bracára Augusta) v Hispániji, danes na Portugalskem.. P POMPÓNIJ ÁTIK (Titus Pomponius Atticus, ok. 110 – 32 pr.n.št.): rimski zgodovinopisec in založnik. S SALÚSTIJ (Gaius Sallustius Crispus, 86 – 35 pr.n.št.): rimski zgodovinar iz Amitérna v deželi Sabíncev. SIZÉNA (Lucius Cornelius Sizenna, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski zgodovinopisec in prevajalec Aristídovih Milétskih zgodb. SVETÓNIJ (Gaius Suetonius Tranquilus, ok. 70 – 140 n.št.): rimski življenjepisec (»Dvanajst rimskih cesarjev«) in zgodovinar. T TÁCIT (Publius Cornelius Tacitus, 55 – 120 n.št.): rimski zgodovinar iz Narbónske Gálije, ki je bil leta 97 n.št. konzul in 112 n.št. prokonzul rimske province Azije. Glavni deli: Historiae in Annales, ki obravnavata snov od smrti cesarja Avgústa do Nérona (14 – 68 n.št.). TRÓG (Pompeius Trogus, živel ob koncu 1. stoletja pr.n.št.): rimski zgodovinopisec iz Narbónske Gálije (danes pokrajina Dauphiné ob reki Roni na JV Francije).

143


V VALÊRIJ MÁKSIM (Valerius Maximus, živel v 1. stoletju n.št.): latinski zgodovinopisec, ki je napisal zbirko izrekov posvečeno cesarju Tibériju (42 pr.n.št. – 37 n.št.). VELÊJ PATÊRKUL (Gaius Velleius Paterculus, ok. 20 pr.n.št. – 30 n.št.): rimski zgodovinopisec iz rimske viteške in vojaške družine. GRŠKI NARAVOSLOVCI (prirodoslovci; phýsicos) in ZEMLJEPISCI (geográphos) A ANAKSIMÁNDER (Anaxímandros, ok. 611 – 546 pr.n.št.): jónski naravoslovec, geográf in filozof iz Miléta. ANAKSÍMEN (Anaximénes, 585 – 525 pr.n.št.): jónski naravoslovec in filozof iz Miléta. H HIPÁRH (Hípparchos, ok. 190 – 120 pr.n.št.): grški astronom in geográf iz Nikáje v Bitíniji. P PAVZÁNIJ (Pausaníus, deloval ok. 160 n.št.): grški geográf in popotnik. PÍTEJA (Pythéas, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški geográf in astronom iz Masílije (danes Marseilles v Franciji). S SKÍLAKS (Skýlax, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški geográf iz Kariánde v Káriji. STRÁBON (63 pr.n.št. – 20 n.št.): grški zemljepisec iz Amazéje (Amasya) v Pontu.

RIMSKI NARAVOSLOVEC (prirodoslovec; physicus) PLINIJ STAREJŠI (Gaius Plinius Secundus Maior, 23 – 79 n. št.): rimski naravoslovec (glej str.: 42).

RIMSKI ZEMLJEPISCI (geográphus) H HIGÍN GROMÁTIK (Hyginus Gramaticus, živel v 1./2. stoletje n.št.): rimski geográf in zemljemerec. P POMPÓNIJ MELA (Pomponius Mela, živel v 1. stoletju n. št.): rimski geográf španskega rodu. S

144


SOLÍN (Gaius Iulius Solinus, živel v 2. stoletju n.št.): rimski geográf in pisec.

GRŠKI ARHITEKTI (architéktos) A APOLODÓR iz DAMASKA (Apollodóros, živel v prvi pol. 2. stoletja n.št.): grški arhitekt, ki je zasnoval Trajánov forum v Rimu. H HIPODÁM (Hippodámos, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški arhitekt in urbanist mesta Miléta in aténskega pristanišča Pirêja. I IKTÍN (Iktînos, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški arhitekt iz Atén in je bil eden od treh grških arhitektov, ki so živeli v Aténah v Pêriklovem času. K KALIKRÁT (Kallicrátes, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški arhitekt, ki je sodeloval pri gradnji Pártenona v Aténah. M MNÉZIKLES (Mnesiklés, živel v 5. stoletju pr.n.št.): grški arhitekt iz Atén, ki je naredil načrte za Propiláje v Aténah. T TEMÍSTOKLEJ (Temistoklês, ok. 524 – 459 pr.n.št.): grški demokratični državnik in graditelj (arhitekt) pristanišča Pirêj, obzidja okrog Atén in vojnega ladjevja (200 trirem).

RIMSKI ARHITEKT (architektus, »stavbenik, graditelj«) V VITRÚVIJ (Vitruvius Pollio, živel v 1. stoletju pr.n.št.): rimski arhitekt in inženir, ki je deloval v avgústovem času.

GRŠKI SLIKARJI (pikroós) A

145


ANDOKÍD (Andokídes, deloval ok. 530 – 510 pr.n.št.): átiški vazni slikar iz Atén. APÉL (Apellés, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški slikar iz Kolofóna v Jóniji. E ÉFOR (Éphoros, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški slikar iz Éfeza. EKSÉKIJ (Exékios, živel v 6. stoletju pr.n.št.): átiški mojster vaznega slikarstva s črnimi figurami. EVFRÁNOR (Euphránes, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški slikar in kipar iz Korínta, ki je pisal tudi o simetriji in barvah. P PÁMFIL (Pamphílos, živel v prvi pol. 4. stoletja pr.n.št.): grški slikar iz Amfípolisa na Halkidíki, ki je v Sikiónu (Sykion) v Argólidi poučeval slikarstvo. PARÁZIJ (Parrhásios, živel ok. 400 pr.n.št.): grški slikar iz Éfeza, ki je ustvarjal v Aténah. POLIGNÓT (Polýgnotos, deloval ok. 475 – 447 pr.n.št.): grški slikar z otoka Tásos ob obali Trákije. Z ZÉVSKIS (Zeûxis, živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.): grški slikar iz Heraklêje (Velika Grčija) v južni Italiji.

GRŠKI KIPARJI (thoíkos) ALKÁMEN (Alkámenes, živel v drugi pol. 5. stoletja pr.n.št.): grški kipar in Fídijev učenec. ANTÍGON (Antígonos, živel v drugi pol. 3. stoletja pr.n.št.): grški kipar iz časa kralja Átala I. Soterja v Pêrgamonu. B BRIÁKSIS (Briáxis, živel v 4. stoletju pr.n.št.): átiški kipar, ki je izdelal kipe na severni strani mavzoleja na Halikarnásu. F FÊJDIAS (Pheidías, ok. 490 – 430 pr.n.št.), tudiFÍDIJA (lat. Phidia): eden največjih aténskih kiparjev, arhitekt in slikar. K KALÍMAH (Kallimáchos, živel v poznem 5. stoletju pr.n.št.): grški kipar iz Atén, iznajditelj koríntskega kapitela. L LEOHÁR (Leochares, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški kipar átiške šole, ki je sodeloval pri mavzoleju na Halikarnásu. LÍZIP (Lýsippos, živel v drugi pol. 4. stoletja pr.n.št.): grški dvorni kipar Aleksándra Velikega iz Sikióna, ki je ustvarjal v bronu. M MÍRON (Mýron, deloval ok. 480 – 440 pr.n.št.): grški kipar iz Elévker v Bojótiji, ki je ustvarjal predvsem v bronu.

146


P POLIKLÍT (Polykleîtos, živel v drugi pol. 5. stoletja pr.n.št.): grški kipar v bronu iz Árgosa na Peloponézu. PRAKSÍTEL (Praxitéles, rojen ok. 390 pr.n.št.): grški kipar iz Atén, ki je kipom vdihnil življenje in človečnost. S SKÓPAS (Skópas, živel v zgodnjem 4. stoletju pr.n.št.): grški kipar in arhitekt z otoka Párosa. T TIMÓTEJ (Timótheos, živel v 4. stoletju pr.n.št.): grški kipar iz Atén.

GRŠKI ZDRAVNIKI (medéntes, médices?) A ANTÍM (Ánthimos, živel v 6. stoletju n.št.): grški zdravnik, ki je gótskemu kralju Teodóriku pisal o pravilni prehrani. D DIOSKURÍD (Dioskurídes, živel v 1. stoletju n.št.): grški zdravnik (rojen na ozemlju današnje Turčije), ki je služil v rimski vojski. E ERAZÍSTRAT (Erasístratos, živel v 3. stoletju pr.n.št.): grški zdravnik z otoka Kéosa v Kikládih. H HEROFÍL (Heróphilos, živel v prvi pol. 3. stoletja pr.n.št.): grški zdravnik iz Halkédona (nasproti Bizanca). HIPÓKRAT (Hippokráters, ok. 460 – 377 pr.n.št.): grški zdravnik z otoka Kosa, ki je zagovarjal teorijo tekočin (ogenj, voda, zrak, zemlja >< kri, slina, žolč, urin). K KTÉZIAS (Ktésias, živel v zgodnjem 4. stoletju pr.n.št.): grški zdravnik iz Knída v Mali Aziji. M MARKELÍN (Markellînos, živel v 2. stoletju n.št.): grški zdravnik, ki se je ukvarjal s pulzom (tlačni val v arterijah). P PRAKSÁGORA (Praxágoras,živel v 4. stoletju pr.n.št.): zdravnik z otoka Kosa in vodja medicinske šole na tem otoku. S

147


SÉKST EMPÍRIK (Séxtos Empirikós; lat. Sextus Empirikus, ok. 200 – 250 n.št.): grški zdravnik in filozof (skeptik), ki je deloval v Aleksandríji.

RIMSKI ZDRAVNIKI (medicus) A ASKLEPIÁD (Asklepiádes, umrl 40 n.št.): grški zdravnik iz Pruse v Bitíniji in Cíceronov prijatelj. G GALÉN (Galenós, 129 – 199 n.št.): grški zdravnik iz Pêrgamona, ki je večino življenja prebil v Rimu in je bil osebni zdravnik cesarja Marka Avrélija. K KSENÓFON (Gaius Sertimius Xenofon, živel na prehodu iz 1. stoletja pr.n.št. v 1. stoletje n.št.): grški zdravnik z otoka Kósa, ki je živel v Rimu. KORNÉLIJ CELZ (Aulus Cornelius Celsus, živel v 1. stoletju n.št.): rimski enciklopedist in zdravnik (glej: Rimski pisci: Celz; str. 30). M MARCÉL EMPÍRIK (Marcellus Empiricus, živel v 4. stoletju n.št.): rimski zdravnik iz Burdigala (danes Bordeaux v Franciji). S SERENUS (Quintus Serenus Sammonicus, živel v 2./3. stoletje): rimski zdravnik in osebni zdravnik (leta 208 n.št.) cesarja Septimija Severa, ki je zdravil kugo (mrzlico) z urokom (beseda: abrakadabra).

DODATEK (APPENDIX) TRIADA (trías): enota treh kitic v grški lirski pesmi. ZBOR; KOR (chorós, »ples«): zbor, ki ga je nekdo vodil je pel in plesal na predstavah zborske lirike, saj je bil v Grčiji ples pomemben del javnih slovesnosti. PLEJÁDE (Pleiádes): skupina osmih ali več grških tragiških pesnikov. NEOTÊRIKI: skupina pesnikov v Rimu, ki je ustvarila novo, »moderno« smer pesništva. RIMSKI VOJSKOVODJA: GAJ JULIJ CEZAR RIMSKI CESARJI: AVGÚST, TIBÊRIJ, VESPAZIJÁN, TRAJÁN PÁVEL DIÁKON (Paulus Diaconus, ok. 720 – 799 n.št.): langobardski zgodovinar na dvoru kralja Aistulfa (kralj: 749 – 756 n.št.). JOŽEF FLÁVIJ (Josephus Flavius, 37 – po 100 n.št.): judovski zgodovinopisec in farizej (judovska verska ločina, ki je živela po Mojzesovih zakonih). EVSTÁHIJ (Eustáthios, živel v 12. stoletju n.št.): solunski nadškof in pisec iz Konstantinópola.

148


FÓTIJ (Phótios, ok. 820 – 891 n.št.): bizantinski patriarh in bibliográf. TRIBONIJÁN (Triboníanus Gallus, živel v 6. stoletju n.št.): bizantinski pravnik iz Side v Pamfíliji (pokrajina na jugu Male Azije). PROKÓPIJ (Prokópios, ok. 490 – 562 n.št.): bizantinski zgodovinar grškega rodu. VÍKTORIN PTUJSKI (Victorinus, živel v 3. stoletju n.št.): starokrščanski pisec, cerkveni učitelj in prvi znani škof v Petovioni (danes Ptuj v SLO).

Za Zgodovinsko društvo Kidričevo Avtor zapisa o grških in rimskih pesnikih, piscih, filozofih, dramatikih,… je vsebino črpal iz različne literature (glej str. 139), kjer so zabeleženi življenjepisi omenjenih osebnosti. Uporabljeno slikovno gradivo je bilo pridobljeno iz interneta (Google).

ZAPIS JE NAMENJEN IZKLJUČNO ZA INTERNO UPORABO!

Ptuj, 15. avgust 2016

arheolog Ivan Tušek - Pajo

149

GRŠKI IN RIMSKI PESNIKI, PISCI, DRAMATIKI, FILOZOFI, GOVORNIKI  

GRŠKI IN RIMSKI PESNIKI, PISCI, DRAMATIKI, FILOZOFI, GOVORNIKI, ZGODOVINOPISCI, ZEMLJEPISCI, UČENJAKI, ZDRAVNIKI, SLIKARJI, KIPARJI...

GRŠKI IN RIMSKI PESNIKI, PISCI, DRAMATIKI, FILOZOFI, GOVORNIKI  

GRŠKI IN RIMSKI PESNIKI, PISCI, DRAMATIKI, FILOZOFI, GOVORNIKI, ZGODOVINOPISCI, ZEMLJEPISCI, UČENJAKI, ZDRAVNIKI, SLIKARJI, KIPARJI...

Advertisement