Slovenci v španski državljanski vojni

Pod pokroviteljstvom vlade Kraljevine Španije

Con il patrocinio del governo del Regno di Spagna

Con el patrocinio del Ministerio de la Presidencia del Gobierno de España

Under the auspices of the Ministry of the Presidency of the Government of Spain

SLOVENCI V ŠPANSKI DRŽAVLJANSKI VOJNI

GLI SLOVENI NELLA GUERRA CIVILE

SPAGNOLA

ESLOVENOS EN LA GUERRA CIVIL ESPAGNOLA

SLOVENIANS IN THE SPANISH CIVIL WAR

ZBORNIK REFERATOV

ZNANSTVENEGA SIMPOZIJA

v Kopru, 12. februarja 2010

Združenje protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper

Koper, junij 2010

ORGANIZACIJSKI ODBOR SIMPOZIJA

Simon Tecco

Dr. Sandi Volk

Goran Ziraldo

Maksimilijana Ipavec

Lucijan Pelicon

Simpozij in spremljajoče prireditve so omogočili Urad vlade Kraljevine Španije in Združenje

protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper v sodelovanju z Mestno občino Koper

Il convegno e le iniziative connesse sono stati resi possibili dal Governo del Regno di Spagna, dall'Associazione degli antifascisti e dei combattenti per i valori della LPL di Capodistria e con la collaborazione del Comune Citta di Capodistria

El simposium y demás actividades fueron auspiciadas por el Ministerio de la Presidencia del Gobierno de España y la Asociación Antifascista, Combatientes por los Valores de la Lucha de Liberación Nacional de Koper, con la colaboración del Ayuntamiento de Koper

The symposium and other activities were made possible by the Ministry of the Presidency of the Government of Spain and the Anti-Fascist Association, Fighters for the Values of the National Liberation Struggle of Koper, with the collaboration of the Municipality of Koper

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

94(460=163.6)"1936/1939"(082)

Slovenci v španski državljanski vojni (2010 ; Koper)

Zbornik referatov znanstvenega simpozija Slovenci v španski državljanski vojni, Koper, 12. februar

2010 / [uredil Jože Hočevar]. - Koper : Združenje borcev za

vrednote NOB Koper, 2010

ISBN 978-961-6681-15-5

1. Gl. stv. nasl. 2. Hočevar, Jože

251738624

Moderatorji simpozija Franco Juri in Milan Rakovac

POZDRAVI UDELEŽENCEM

Maksimiljan Vezovnik

predsednik Združenja protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper

Spoštovani, v veliko čast mi je, da lahko odprem znanstveni simpozij, ki smo ga poimenovali »Slovenci v španski državljanski vojni«.

S spoštovanjem pozdravljam veleposlanico Kraljevine Španije Annunciado Fernández de Córdoba in podžupana Mestne občine Koper Janija Bačiča. Obema se zahvaljujejm za finančno podporo pri izvedbi simpozija in za prevzem pokroviteljstva.

Pozdravljam predstavnike tržaške, ljubljanske in koprske univerze in njihove predavatelje. Zadovoljni smo, ker je prisoten tudi rektor Univerze na Primorskem dr. Rado Bohinc. Njihova prisotnost daje današnjemu simpoziju večji strokovni pomen, kar pa je bil že v začetku temeljni namen njegovega organizatorja.

Z velikim zadovoljstvom pozdravljam predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Janeza Stanovnika. Njegova prisotnost predstavlja simbolno vez med španskimi borci in borci našega narodnoosvobodilnega boja.

Toplo pozdravljam vse prisotne sorodnike španskih borcev, med njimi dr. Antona Beblerja. Njihova prisotnost ponazarja čustveno povezavo in mednarodno solidarnost. Prav posebno topel pozdrav pa namenjam še zadnjemu živečemu španskemu borcu Dušanu Ravtarju. Delegacija organizacijskega odbora ga je obiskala v Kamniku v domu upokojencev in posnela pogovor z njim. Posnetek sta predvajala Radio in TV Slovenija.

Mnogi so nas te dni spraševali, zakaj simpozij prav v Kopru. Preprosto zato, ker je iz Slovenske Istre in Primorske odšlo v Španijo največ slovenskih prostovoljcev. Ob sedemdeseti obletnici konca španske državljanske vojne smo želeli obuditi že nekoliko pozabljen del naše skupne zgodovine uporništva. Ljudje Slovenske Istre in Primorske v celoti so bili prve žrtve italijanskega fašizma, zato so se tudi med prvimi uprli temu nasilju. Že 15. maja 1921. leta so v spopadu s fašisti padle prve istrske žrtve. V spomin na te dogodke, zgodovinsko poimenovane marežganski upor, občina Koper ta dan praznuje kot svoj občinski praznik. Zato je razumljivo, zakaj so se ljudje iz teh krajev med prvimi postavili v bran španske republike.

Niso se žal vsi vrnili iz bojev, nekateri za vedno ležijo v španski zemlji. Tem je občinsko združenje borcev postavilo na osrednjem koprskem trgu spominsko obeležje.

Med borci španskih internacionalnih brigad so tudi znani posamezniki iz našega območja, ki so predvsem zaradi vojaških izkušenj kasneje mnogo prispevali k razvoju NOB v Istri in na Primorskem. Naj omenim le nekatere: dr. Aleš Bebler, Anton Ukmar, Leopold Caharija, Stane Bobnar, Jože Vergan, Benedikt Bertok. Z njihovimi imeni so poimenovane ulice, trgi in šole. Antonu Ukmarju pa je občina Koper podelila tudi posebno priznanje – častno občanstvo.

Španski borci so dostojno zapisani v našem zgodovinskem spominu. Ustvarili so trdno vez med slovenskim ljudstvom in ljudstvom Španije. Temu spominu pa je namenjen tudi današnji znanstveni simpozij.

Zahvaljujem se organizacijskemu odboru simpozija za uspešno opravljeno delo, še posebno predsedujočemu odbora Simonu Teccu, ki je bil idejni vodja projekta, Goranu Ziraldu za celostno oblikovanje in tudi pregledne razstave o vlogi Slovencev v španski državljanski, dr. Sandiju Volku za strokovno koordinacijo in Maksimilijani Ipavec, predsednici pevskega zbora Kombinat, za učinkovit pevski nastop ob zaključku simpozija. Zahvaljujem se tudi obema moderatorjema Francu Juriju in Milanu Rakovcu za pomoč pri vodenju simpozija.

Vsem zbranim pa namenjam: borbeni pozdrav španskih borcev NON PASARAN in pozdrav slovenskih borcev SMRT FAŠIZMU – SVOBODA NARODU.

Janez Stanovnik

predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije

Spoštovana veleposlanica Kraljevine Španije v Sloveniji, spoštovani podžupan Mestne občine Koper, spoštovani Maksimiljan Vezovnik, predsednik Združenja protifašistov in borcev za vrednote NOB Koper, in vsi ostali, v posebno čast mi je, da lahko ta izredni dogodek pozdravim v imenu Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije. Španski borci so imeli za slovenski odpor izreden pomen, a ne samo zato, ker so vse vojaške izkušnje iz Španije prinesli v NOB in na ta način bili hrbtenica našega oboroženega odpora. Predvsem pa bi poudaril dejstvo, kaj je španska državljanska vojna pomenila za razvoj antifašizma v Sloveniji. Slovenci smo v poznih tridesetih letih dobesedno živeli s Španijo in z dogajanjem v njej. Ob tej priliki bi se rad, spoštovana gospa ambasadorka, predvsem zahvalil Kraljevini Španiji za izredno gojenje zgodovinskega spomina. Ni namreč lahko državi hraniti spomin na državljanski konflikt, ki je bil pa istočasno bujenje civilizacijske zavesti cele Evrope. Gospa veleposlanica, vsa vam čast, želim, da bi vas posnemali. Hvala lepa.

Anunciada Fernández de Córdova veleposlanica Kraljevine Španije v Republiki Sloveniji

Dober dan, buenas dias. Oproščam se, ker ne obvladam dobro slovenščine in bom zato govorila v italijanščini, jeziku, ki ga mnogi razumete. Zelo sem vesela, da sem prišla v Koper na povabilo Simona Tecca, enega od organizatorjev današnjega znanstvenega srečanja.

Opravičiti se moram, ker na žalost ne bom mogla spremljati celotnega poteka simpozija. Moja država namreč trenutno predseduje Evropski uniji, zato so naša diplomatska predstavništva zelo obremenjena, kar pomeni, da moram biti prisotna na ambasadi v Ljubljani.

Duh sprave in sodelovanja ob spoštovanju pluralizma in ob miroljubnem sožitju vseh nazorov in ideologij, ki so spremljali špansko tranzicijo, je omogočil, da smo leta 1978 v Španiji sprejeli ustavo, ki je najvišji izraz volje španskega ljudstva za spravo.

Predstavila vam bom kratko kronologijo španske tranzicije, ki se je začela s Francovo smrtjo 20. novembra 1975. Znašli smo se v izredno občutljivi situaciji, v kateri je velika večina španske družbe hotela preiti v demokracijo. Vendar je bila prisotna velika bojazen, da bi ponovno nastali stari konflikti, ki so leta 1936 privedli do državljanske vojne. V teh razmerah je temeljno vlogo protagonista odigral naš kralj Juan Carlos I. Pot do demokracije pa ni bila lahka. Kralj je za predsednika vlade imenoval Alfonsa Suareza, ki je začel najprej razgrajevati diktaturo. Odobrena je bila amnestija, ukinjen enopartijski sistem z razpustitvijo frankistične stranke in legalizirane so bile druge stranke, vključno s komunistično, in to kljub močnemu nasprotovanju vojske. Vsi ti ukrepi so bili sprejeti brez vsake napovedi. Odobreni so bili 9. aprila 1976, na velikonočno soboto, ki jo je ljudska ironija takoj poimenovala „rdeča sveta sobota“. Vse to se je zgodilo skoraj na skrivaj. Zadnji korak je bil storjen, ko je parlament, ki ga je imenoval še Franco, odobril zakon o politični reformi, ki je prinesla konec diktature in razpis demokratičnih volitev, katere so bile izvedene junija 1977.

Julija 1978 je novi parlament z veliko večino odobril novo ustavo: zanjo so glasovali tako konservativci stranke Allianza Popular kot zagovorniki Franca kot tudi komunisti. 6. decembra 1977 je bila nova ustava končno odobrena tudi na referendumu, na katerem je zanjo glasovalo kar 89% Špancev.

Španska tranzicija je bila zgled prehoda od diktature v demokracijo brez nasilja in prelivanja krvi. Ta rezultat je bil dosežen zaradi zrelosti španskega naroda in njegovih političnih voditeljev, kralja Juana Carlosa I., Alfonsa Suareza, Felipeja Gonzaleza, Santiaga Carrilla, Manuela Fraga Iribarne in mnogih drugih, ki so obvladali zgodovinski trenutek, kakršnega je Španija prestajala. Združila jih je volja, da se izognejo napakam preteklosti tudi s sprejetjem kom-

promisov v škodo svojih idej in političnih nazorov. Zakon o zgodovinskem spominu, ki ga je Španija odobrila leta 2007, poudarja, da se nihče ne sme čutiti pooblaščenega uveljavljati svoje poglede z nasiljem. Vendar zakon priznava tudi pomen boja v obrambo demokracije, v katerem so sodelovali tudi pripadniki Mednarodnih brigad španske revolucije. Med njimi je bilo mnogo Slovencev, ki se jih danes spominjamo in se jim klanjamo. Z namenom, da utrdimo duha sprave in enotnosti španske tranzicije, kajti s počastitvijo borcev Mednarodnih brigad poglobljamo in krepimo korenine vrednot španske demokracije. Zato mi je zelo žal, da mi ni mogoče ostati z vami do konca in spremljati vaših zelo zanimivih predavanj. Še enkrat se vam opravičujem in vam želim uspešno delo.

Sandi Volk

POMEN IN VSEBINA SIMPOZIJA

Čeprav je španska državljanska vojna eden od mejnikov v zgodovini prejšnjega stoletja tako na svetovni kot na domači, slovenski ravni, ji v zadnjih časih posvečamo zelo malo pozornosti. Zgodovinska znanost se s tem prelomnim dogodkom ukvarja razmeroma dosti, vendar njeni izsledki nimajo v javnosti take odmevnosti kot druge teme, ki so skoraj vsakodnevno obravnavane v raznih medijih. Vzrok za tak odnos je treba verjetno iskati v dejstvu, da je ta tema problematična za vse udeležence političnega spektra, od katolikov do liberalcev, socialistov, komunistov, anarhistov in drugih. Za katolike zaradi zavezništva Katoliške cerkve s Francom in fašističnimi silami, za liberalce, ker so liberalne demokracije (predvsem v Veliki Britaniji) zavzele stališča, ki so demokratično izvoljeno špansko republikansko vlado prepustila na milost in nemilost fašizmu, za levico – predvsem za komuniste - pa zaradi razprtij in krvavih obračunov, s katerimi je veliko pripomogla h končni zmagi Franca in njegovih podpornikov.

Zato ni čudno, da je bilo v Evropi, z izjemo Španije, izredno malo občutljivosti za dostojno obeležitev 60. obletnice državljanske vojne v Španiji.

Slovenija je v tem celo prednjačila, saj ni bila do konca leta 2009 na to temo organizirana prav nobena odmevnejša prireditev v spomin na zgodovinski dogodek, pri katerem so aktivno sodelovali številni Slovenci in Slovenke. Prav zaradi tega je bil simpozij 12. februarja 2010 v Kopru izrednega pomena. Ne le zato, ker je vsebinsko zapolnil veliko vrzel, ampak predvsem zaradi kvalitete prispevkov in mednarodnega značaja tega znanstvenega srečanja.

Na posvetu se je namreč zbralo nekaj najboljših poznavalk in poznavalcev te teme v Sloveniji, prof. dr. Avgust Lešnik, prof. dr. Božo Repe, mag. Andrejka Novakovič in dr. Taja Kramberger, poleg njih pa še kolega in kolegica iz Italije, prof. Marina Rossi in dr. Marco Puppini, ki spadata v sam vrh italijanskih raziskovalcev španske državljanske vojne.

Predavatelji so nam ponudili celostni pregled pomena španske državljanske vojne iz različnih zornih kotov, prikazali nove izsledke ter nakazali odprta vprašanja in možne nove pristope k njihovemu obravnavanju.

Avgust Lešnik je v svojem uvodnem referatu obravnaval temelje in vzroke državljanske vojne, jo umestil v mednarodni okvir in nakazal njene posebnosti in prelomne pomene. Božo Repe jo je umestil v slovenski (in jugoslovanski) kontekst in prikazal daljnosežne posledice in učinke razcepa, ki jih je špansko dogajanje povzročilo v slovenski politiki in družbi. Andrejka Novakovič je posredovala nove podatke o slovenskih prostovoljcih v Mednarodnih brigadah in

o njihovih skupnih značilnostih. Ob tem je posebno pozornost namenila vlogi slovenskih „špancev“ v partizanskem gibanju in njihovim usodam po vojni, s posebno izpostavitvijo tistih, ki so postali žrtve dachauskih procesov.

Marina Rossi je raziskala usode slovenskih in italijanskih „špancev“ iz slovensko-italijanskega mejnega območja, ki so v Španijo odšli iz Sovjetske zveze. Posebej je izpostavila nekaj bolj znanih posameznikov, kot so bili Vittorio Vidali, Anton Ukmar in Dragutin Guštinčič. Taja Kramberger je odprla nov možni zorni kot na problematiko: predstavila je vprašanje prehajanja/predelovanja spomina na špansko epopejo slovenskih prostovoljcev internacionalcev v memorijo, vlogo Pariza kot osrednje točke njihovih poti v Španijo in laičnega svetišča memorije. Simpozij je zaključil Marco Puppini, ki je predaval o razlogih in vzorkih, ki so tako številne Slovence, a tudi Italijane in Furlane iz nekdanje Julijske krajine, privedli do odločitve, da se vključijo med borce na strani španske republike. A tudi o občutkih in razmišljanjih, ki jih je to, kar so doživeli v Španiji, vzbudilo v njih in je večkrat botrovalo njihovim kasnejšim odločitvam.

Namen simpozija je bil, da bi ponudil celosten pregled pomena španske državljanske vojne in slovenske (posredne in neposredne) udeležbe v njej, izluščil njena ključna odprta vprašanja in odprl zanja možne nove raziskovalne vidike in pristope. Živahna razprava in zanimive diskusije ob predavanjih dokazujejo, da smo uspeli. A tudi, da je zanimanje za to pomembno, a danes precej zapostavljeno stran zgodovine v javnosti zelo živo. Upamo, da bo naša pobuda prispevala k temu, da bo temu zanimanju ustreženo.

Avgust Lešnik

NOTRANJI IN MEDNARODNI VIDIKI ŠPANSKE

DRŽAVLJANSKE VOJNE (1936–1939)

Izvleček

Razprava se v prvem delu osredotoči na analizo španske družbe v obdobju med prvo in drugo republiko (1875–1931), še posebej socialne strukture in razrednih nasprotij v njej ter vzrokov zapletenih socialno-političnih odnosov v obdobju druge španske republike, ki so pripeljali do politične družbene polarizacije. Polarizacija je dosegla kulminacijo s parlamentarnimi volitvami 16. februarja 1936 in je posledično vodila v državljansko vojno (1936–1939).

Heterogenost republikanskega tabora Ljudske fronte je imela za posledico, da je bil španski socializem večstrankarski, pa tudi družbena revolucija leta 1936 je bila večstrankarska.

V drugem delu razprave je poudarek na odzivu mednarodne skupnosti na državljansko vojno (med levim in desnim taborom) v Španiji, še posebej na vzrokih za politiko (ne)vmešavanja, na vlogi Komunistične internacionale in nacifašističnega tabora ter v tem kontekstu na tuji intervenciji in posledično oblikovanju Mednarodnih brigad prostovoljcev.

Ključne besede:

Španska državljanska vojna (1936–1939), španski socializem, Ljudska fronta, republikanci, falangisti, Mednarodni odbor za nevmešavanje v Španiji, Mednarodne brigade.

Uvodoma velja spomniti, da je španska državljanska vojna uradno trajala skoraj tri leta (od 17. julija 1936 do 1. aprila 1939), da je terjala več kot milijon človeških žrtev, obenem pa je globoko razklala svetovno javnost. Medtem ko je za demokratično javnost tridesetih let prejšnjega stoletja simbolizirala neomajno voljo za ohranitev demokracije in odpor proti fašizmu, je za evropsko desnico pomenila poslednji preizkus na poti k obračunu svetovnih razsežnosti. Toda tragika krvavega spopada za Pireneji ni le v tem, da levici ni uspelo zaustaviti napadalnega pohoda desnice, pač pa v tem, ga je posebej usodno opredelilo dejstvo, da sta se na španskih tleh spopadli tudi dve levici in dve videnji revolucije, komunistična in anarhistična, torej pristaši premišljene revolucionarne organizacije na eni in množične spontanosti na drugi strani.1

1 O tem gl. Inđić, T.: Španski socijalizam i građanski rat 1936–1939. Sukobi unutar pokreta i njihove pouke. V: Boban, L. (ur.), Španjolska 1936–1939, Zagreb 1986, str. 62–105. Na konferenci anarhističnih

Da bi razumeli globlje vzroke tega širokega prizorišča vojnega spopada – če posplošim – med taboroma protifašizma in reakcije, moramo vsekakor upoštevati tudi temeljno razvrstitev družbenih, ekonomskih in političnih silnic, ki so Španiji krojile usodo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, t. j. krepitev demokratičnega in republikanskega gibanja, reševanje agrarnega in narodnostnega vprašanja ter regionalne avtonomije, nadalje vprašanje odnosov med delom in kapitalom, vprašanje življenjske ravni najširših delovnih slojev prebivalstva in njihovega izobraževanja, oblikovanje Ljudske fronte idr.

Vojaški udar (pronunciamento)2 generala Franca je namreč napovedal le končnico daljšega procesa in končnega obračuna med »dvema Španijama«, t. j. med dvema antagonističnima stranema: med sproletariziranimi delavskimi in kmečkimi množicami ter zavezniškimi demokratičnimi sloji na eni strani in vladajočimi razredi zemljelastniške oligarhije, bogatega meščanstva, visoke duhovščine, monarhistov, militaristov in falangistov/fašistov na drugi strani.3 Preprosto rečeno, ni bilo več prostora za obe, t. j. za tradicionalno, v preteklost zazrto Španijo ter za Španijo pričakovane/želene socialne revolucije republikanskoproletarske smeri, ki naj bi razrešila nakopičena odprta socialno-ekonomska in regionalna vprašanja, ne nazadnje pa tudi pospešila procese demokratizacije in modernizacije.

Za izhodiščno in hkrati stično točko pričujoče razprave bomo vzeli parlamentarne volitve v Cortes 16. februarja 1936, saj le-te predstavljajo kulminacijo politične polarizacije španske družbe, ki je vodila v vojni spopad, hkrati pa je volilni rezultat z zmago Ljudske fronte pomenil tudi nedvoumno sporočilo ključnim političnim dejavnikom v mednarodni skupnosti, t. j. zahodnim demokracijam, fašističnim silam ter Sovjetski zvezi (in posledično Kominterni).

Te volitve so prvič v zgodovini druge republike (1931–1939) pomenile enakovreden spopad med velikima, kohezivnima levima in desnima zavezništvoma; prvo je prejelo nekaj več kot 4,8 milijona glasov, drugo nekaj manj kot 4 milijone, medtem ko je bil center z manj kot pol milijona prejetimi glasovi tako rekoč politično nevpliven. Ob povedanem velja spomniti na uveljavljeni večinski volilni sistem, ki je na eni strani silil v ustanavljanje velikih predvolilnih koalicij političnih strank (tudi programsko raznorodnih, kot je bilo to v španskem primeru, tako na levici kot desnici), na drugi strani pa je podelil

sindikatov (CNT) v Zaragozi (1922) so delegati večinsko zavrnili pristop k III. (Komunistični) internacionali (Kominterni) z obrazložitvijo, da v »Rusiji ni uspela revolucija, temveč država, ki paralizira in zatira revolucijo« (prav tam, str. 71). Od tedaj je uradna Moskva gojila nepomirljivo sovraštvo do španskih anarhistov, kar je usodno zaznamovalo njen netolerantni odnos do španske večstrankarske revolucije.

2 Vojaški udar je uradno vodila t. i. Zveza nacionalne obrambe (Junta de Defensa Nacional), zato so vstajniki dobili ime nacionalisti.

3 Lešnik, A.: Jugoslawen in Spanischen Bürgerkrieg. V: JahrBuch für Forschungen zur Geschichte der Arbeiterbewegung, 1/2006, str. 37.

zmagoviti strani (levemu bloku) nesorazmerno večje število poslanskih mest glede na prejete volilne glasove. Viri sicer navajajo različne podatke, odražajo pa dejansko razmerje moči v Cortesu, in to v prid levemu bloku: 257 poslancev levice proti 184 poslancem desnice (127) in centra (57).4

Ob volilni zmagi levega tabora seveda ne gre spregledati, da se Ljudski fronti niso pridružili anarhisti, brez dvoma najbolj pomemben revolucionarni dejavnik v španski družbi, so pa voditelji anarhističnih strank v zadnjih dneh volilne kampanje podprli Ljudsko fronto, in to proti tradicionalni praksi bojkotiranja volitev (no votad), kar je slednji prineslo okoli 800.000 glasov, odločilnih za njeno zmago nad desnico.

Pomen tega preobrata je izjemen za nadaljnji tok dogodkov v Španiji, saj so anarhisti dotlej na splošno nasprotovali političnemu delovanju – strankam, volitvam in parlamentu – v korist vztrajnemu sindikalnemu boju, veri v spontano revolucijo in ideji o revolucionarni splošni stavki.

Vzroke, ki so vodili špansko družbo v skrajno politično polarizacijo, je potrebno iskati tako v njeni zgodovini kot v njeni strukturi, pa tudi v njenih dveh ključnih institucijah, t. j. Cerkvi in vojski, v njuni izjemni družbeni moči, statusu in vplivu, in še kaj bi lahko dodali.

Socialna struktura španske družbe in razredna nasprotja v obdobju med prvo in drugo republiko

Seveda ne gre spregledati, da so bili nakopičeni družbeni problemi, s katerimi se je soočala Španija v tridesetih letih prejšnjega stoletja, plod tako specifičnosti njenega zgodovinskega razvoja kot nepripravljenosti vladajočih struktur, da bi jih smelo razrešile. V tem kontekstu velja spomniti, da Španija – nekoč gospodarica starega in novega sveta – velja z začetka 20. stoletja za arhaizem Zahoda. V svetu, ki se je začel uniformirati, je Španija otok tradicij in njeni vladarji si štejejo v zaslugo, da so znali kljub sodobnim političnim, in gospodarskim tokovom ohraniti hispanidad,5 kar se bo pokazalo – z vidika modernizacije in demokratizacije španske družbe – prej za oviro kot ne.

Da ne zaidemo predaleč v preteklost, naj tu opozorimo le, da je Španiji v zadnji četrtini 19. stoletja vladala t. i. liberalna monarhija, vzpostavljena leta 1875 po 7-letni politični in družbeni nestabilnosti, ki so jo zaznamovale politične in strankarske napetosti med radikalnimi liberalci, konstitucionalisti in ultramonarhisti ter kratkotrajno obdobje prve republike (1873–1874). Ta režim, temelječ na prevladi velike buržoazije in veleposestnikov, je prinesel obdobje

4 Tuñon de Lara, M.: Španska državljanska vojna. V: Bonchio, R. (ur.), Zgodovina revolucij XX. stoletja, II, Ljubljana 1971, str. 86. 5 »Španstvo«, španske posebnosti, »španski duh«.

političnega miru, saj sta se na oblasti menjavali, po vnaprejšnjem dogovoru, le dve glavni oligarhični stranki, liberalna in konservativna.

Toda leta 1898 so vzpenjajoče se ZDA Španiji prizadejale ponižujoč vojaški in pomorski poraz na Karibih in Tihem oceanu; z njim je izgubila zadnje ostanke obsežnega imperija, osvojenega v 16. stoletju (Kubo, Portoriko, Filipine). Materialne izgube, ki jih je utrpela v tej katastrofi, so bile znatne, toda še hujši je bil psihološki udarec, saj so se Španci soočili z nesposobnostjo, zaostalostjo in neizogibnim drugorazrednim položajem svoje države. Za špansko monarhijo je leto 1898 pomenilo znak za začetek dolgotrajnega procesa razpadanja, ki je dosegel vrhunec leta 1931, ko jo je nadomestila druga republika.6

V teku 19. stoletja je Španija dokončno izgubila imperialni položaj v svetu, pa tudi industrijska in liberalno-demokratična revolucija, ki sklene preobrazbo stare Evrope, se Španije komaj bežno dotakne.7 Statistike ocenjujejo, da je bilo na prehodu v 20. stoletje med 11 milijoni aktivnega prebivalstva 8 milijonov revežev (dninarji, mali kmetje – zakupniki, mali obrtniki, industrijski delavci in rudarji), ki jim je delo komaj zagotavljalo preživetje. Tem je sledilo

2 milijona ljudi srednjih razredov (polpremožni kmetje in mala buržoazija) ter milijon t. i. privilegirancev (veliki zemljiški posestniki, velika buržoazija, duhovščina, uradništvo, vojska, izobraženstvo).

Španija je bila v začetku 20. stoletja še vedno pretežno ruralno-agrarna država; s poljedelstvom se je ukvarjalo več kot 70% njenega aktivnega prebivalstva. Postopoma so se razvijali tekstilna industrija v Kataloniji ter železarstvo, jeklarstvo in ladjedelstvo v Baskiji. Samo tam in na rudarskih območjih Asturije sta obstajala moderna buržoazija in industrijski delavski razred. Povsod drugod je bila Španija ne samo agrarna država, pač pa tudi močno zaostala in neproduktivna ter povrhu še nepravično družbeno urejena. Medtem ko so na velikih območjih južne Španije (Andaluzija, Ekstremadura, La Mancha) prevladovala ogromna zasebna posestva v lasti odsotnih latifundistov, ki so jih obdelovale množice brezupno revnih dninarjev brez zemlje, so bile za druge pokrajine značilne male družinske kmetije, bodisi v zasebni lasti ali najemu, ki so životarile na robu preživetja.8 Zato seveda ne preseneča, da so bili kmečki nemiri, ki jih je dušila civilna garda, kronična značilnost življenja v Španiji. Agrarno vprašanje je postalo potemtakem velika skrb vseh tistih, ki so se trudili, da bi Španijo modernizirali in demokratizirali. Podatki so dovolj zgovorni: leta 1931 je bilo dva milijona poljedelskih delavcev (dninarjev) brez zemlje, hkrati pa je imelo 50.000 podeželskih plemičev v lasti polovico španskega ozemlja; medtem ko je imelo 10.000 posestnikov po več kot 100 hektarov zemlje, se je moralo milijon

6 Blinkhorn, M.: Demokracija in državljanska vojna v Španiji (1931–1939). Ljubljana 1995, str. 21.

7 Broué, P., Témime, E.: Španska revolucija in državljanska vojna. Ljubljana 1986, str. 24.

8 Blinkhorn, Demokracija, str. 22.

in pol malih posestnikov, katerih zemljišča ne presegajo hektara površine, preživljati na zemlji bogatih. Špansko zemljo torej upravlja peščica veleposestnikov. Oligarhi, kakor so jih imenovali nasprotniki, so si znali v teku stoletij ohraniti bistvene privilegije in premoženje na škodo kmečkih množic. Monarhija je bila brez dvoma njihov režim, edini zares prikladen za njihove interese in težnje.9 Splošno zaostalost Španije sta poosebljali in krepili še mogočni instituciji Cerkev in vojska. Resda je bila španska Cerkev z 80.000 duhovniki, menihi in nunami svojevrsten anahronizem, ki je sodil v srednji vek, vendar ne gre prezreti objektivnega dejstva, da je imela med vladajočimi strukturami izjemno ekonomsko in politično moč. »V nobeni drugi deželi ni Cerkev uživala toliko privilegijev kot v Španiji. V nobeni drugi deželi niso jezuiti tako popolnoma nadzorovali ljudske izobrazbe in v nobeni drugi deželi ni bilo cerkveno imetje tako velikansko. Tretjina zemlje je pripadala verskim kongregacijam, Cerkev pa je vlagala nemajhen kapital v banke, industrijska podjetja in finančne posle.«10 Poleg ekonomskega je imela španska Cerkev tudi močan politični vpliv, saj so bile klerikalne stranke in organizacije hrbtenica njene politike.

Druga institucionalna opora konservativne Španije je bila vojska oz. oficirska kasta, ki se je po letu 1900 vse bolj nagibala k vmešavanju v politiko. Španska vojska je bila izvirna tako po sestavi kot tudi po svojem mestu v družbi. Pod monarhijo je imela 15.000 častnikov, od tega 800 generalov, kar je pomenilo po enega častnika na šest vojakov in po enega generala na malo manj kot 100 vojakov. Vojska na splošno ni bila dobro plačana, toda sinovi iz srednjega sloja, ki so sestavljali oficirski zbor, so našli v vojski materialno oporo, družbeni ugled in močan občutek, da pripadajo eliti. Zato ne preseneča, da so prav vsi najvišji poveljniki, pa tudi ogromna večina častnikov, bili zagovorniki oligarhije, nasprotniki vsakršnega razvoja, smrtni sovražniki revolucije.11

Iz povedanega lahko zaključimo, da je španski kler skupaj z vojsko, veleposestniki in finančno oligarhijo predstavljal nosilni steber konservativnih, reakcionarnih, desnih sil v državi.12 Njihov program je bil utemeljen na ohranjanju preteklih vrednot/načel hierarhije, avtoritete, centralizma,13 hkrati pa je gojil napadalni katolicizem in netolerantnost do demokracije in republi-

9 Broué, Témime, Španska revolucija), str. 26–28.

10 Ravbar, A.: Zakaj je padla španska republika. Ljubljana 1971, str. 436.

11 Broué, Témime, Španska revolucija, str. 31.

12 Katolicizem kot ideologija in Cerkev kot institucija sta bila osrednja opora španskega konservatizma tako pred kot med republiko, ne samo zaradi vpliva v šolah, na prižnici in v tisku, ampak tudi zaradi obsežnega in vsestranskega omrežja s cerkvenimi sredstvi finansiranih socialnih, poklicnih in kmečkih organizacij, v katere je bil vključen večji del katoliškega prebivalstva.

13 Pomanjkanje španskega nacionalnega duha je nadomeščal birokratski militaristični (kastiljski) centralizem, ki je ločeval državo, družbene skupine in regionalne stvarnosti. Ta politično-upravi aparat je predstavljal avtoritarno oblast, ki je demokratične skupine usmerjala k federalističnim oziroma proticentralističnim rešitvam.

kanstva ter seveda še prav posebej do delavskega gibanja in njegove ideologije. Ne nazadnje se je politična desnica oblikovala tudi okoli iluzij o možnosti, da Španija po grenkem porazu 1898 znova postane imperialna sila, kar pa je bilo – glede na takratno mednarodno politično konstelacijo – daleč od realnih možnosti.

Med leti 1898–1923 je razvoj kompleksnejše in težje obvladljive španske družbe soočil monarhijo Alfonza XIII. (iz vladarske hiše španskih Burbonov) s celo vrsto novih izzivov. Izobraženstvo je zahtevalo institucionalne in ustavne reforme, poleg tega pa so bile vse glasnejše tudi zahteve, da se monarhija (ki velja za poglavitni vir vseh družbenih težav) zamenja z republiko, še posebno med številčno vse bolj naraščajočim in revolucionarno usmerjenim proletariatom. Radikalno delavsko gibanje je naposled tudi porušilo večdesetletno krhko politično ravnovesje med konservativci in liberalci.14

Po prvi svetovni vojni – v njej je Španija ostala nevtralna – so se socialne napetosti, pospešene s splošno povojno ekonomsko krizo in revolucionarnim vrenjem, kazala v številnih vstajah podeželskega prebivalstva in stavkah delavstva. To revolucionarno gibanje delavcev in kmetov je močno vplivalo tudi na avtonomistično narodnoosvobodilno gibanje zoper kastiljski centralizem, ki je prisotno v španski zgodovini skoraj nepretrgoma od Napoleonove zasedbe leta 1808, in sicer v Kataloniji, Baskiji in Galiciji.15

Čeprav je bila Španija formalno parlamentarna monarhija, pa vlada in Cortes nista zastopala najpomembnejših in najbolj množičnih slojev, saj so bili delavci in kmetje porinjeni na politično obrobje, še posebno, ker je z volitvami še naprej manipulirala oligarhija. Političnim težnjam množic so dajale smer ideje socializma in anarhizma, predvsem v okviru socialističnih (UGT)16 in anarhističnih (CNT)17 sindikatih.18 Če je bil med socialisti (več ali manj pričakovano) močno zakoreninjen reformizem, pa je bila na drugi strani španska posebnost anarhizem, ki je imel široko zaslombo tako med agrarnim kot industrijskim proletariatom.

14 Nekateri zgodovinarji so prepričani, da so ob veliki krizi poleti 1917 samo nasprotja med srednjim razredom in levičarskimi kritiki rešile kraljevino pred usodo, podobno tisti, ki je vsega nekaj mesecev prej doletela ruskega carja Nikolaja II. (Blinkhorn, Demokracija, str. 24).

15 Večinsko prebivalstvo v Španiji so Kastiljci, katerih jezik – španščina – je bila edini državno dovoljeni jezik v uradih, šolah, armadi, v javnih množičnih medijih.

16 Unión General de Trabajadores (Splošna delavska unija): socialistična sindikalna organizacija.

17 Confederatión National del Trabajo (Nacionalna konfederacija dela): anarhistična delavska organizacija.

18 Strukturi družbe in države sta se prepletali, tako da se je špansko delavsko gibanje skoraj v celoti izenačevalo s sindikatom, ki ga za razliko od enako imenovanih evropskih organizmov niso pojmovali samo kot organizacijo, ki se bojuje za delavske pravice, marveč bolj kot delavsko skupnost in kot vzorec za solidarnostno združevanje. Anarhosindikalistična tradicija je naredila iz sindikata bolj kot obrambno orožje živo celico družbenega organizma, ki je delavcu pogosto vzela ves prosti čas. Španski sindikati so tako postali orodje družbene preobrazbe, pomembnejše od političnih strank.

Socialno in politično nemirno obdobje po prvi svetovni vojni pa je ponovno dokazalo, da monarhični sistem ni sposoben uspešno izvesti prehoda iz oligarhičnega liberalizma v pravo demokracijo in se priključiti takratnim evropskim parlamentarnim demokracijam. Hkrati je mobilizacija proletariata v razreševanje tako političnega kot socialnega konflikta med delom in kapitalom le-tega razvila v močno revolucionarno silo in politično stalnico – levico. Poleg strank socialistov in anarhistov se je za naklonjenost španskega kmečkega in industrijskega proletariata (od aprila 1920) borila tudi novoustanovljena revolucionarno usmerjena Komunistična stranka Španije (PCE).19

Medtem je reakcija – desnica vseh političnih barv – iskala pot, kako bi strla levičarske sile. Njen odgovor se je glasil: z uvedbo diktature. Ponovno je bil uporabljen že znani in preizkušeni ukrep – vojaški udar (pronunciamento). 13. septembra 1923 je general Miguel Primo de Rivera sporazumno s kraljem in politično oligarhijo izvedel državni udar, ukinil Cortes ter uvedel vojaško monarhistično diktaturo,20 ki je videla svoj vzor v Mussolinijevem fašizmu.

V tem kontekstu je Primo de Rivera oktobra istega leta v Rimu podpisal z Mussolinijem tudi sporazum o prijateljstvu med Italijo in Španijo. Glavna zaslomba Riverove diktature so bile Cerkev in vojska ter novoustanovljena (aprila 1924) nestrankarska organizacija Španska domovinska zveza (Unión Patriótica Española – UPE), katere geslo je bilo »Domovina, vera, monarhija«. Cilj diktature je bil, da Španija postane katoliška korporativna država. Izdala je sicer nekaj socialnih zaščitnih zakonov v prid delavstva, toda ključnega za agrarno reformo ni poizkušala izpeljati, in velika zemljiška veleposest – največje socialno zlo Španije – je ostala nedotaknjena. Rivera je nemoteno vladal do leta 1929, ko so se začeli večji odpori proti njegovemu režimu, predvsem med intelektualci in študenti (na univerzi v Salamanki), hkrati pa je že bilo čutiti negativne posledice svetovne gospodarske krize v španskem gospodarstvu, kar se je kazalo v porastu političnega in socialnega nezadovoljstva in nemirov. Da bi umiril družbene napetosti, je Rivera spomladi 1931 dovolil občinske volitve;21 te so prinesle republikancem tako odločilno zmago (npr. v Madridu), da sta morala s kraljem zapustiti deželo.22 Junija istega leta so bile volitve v ustavodajno skupščino, ki so dale še enkrat enak rezultat, in republikanska večina je v Cortesu oklicala republiko.

19 Partido Comunista de España.

20 »Ironično je bilo, da je diktatura ob tem, ko je pospešila neizprosen propad oligarhičnega strankarskega sistema, spodbudila rast socializma in republikanizma« (Blinkhorn, Demokracija, str. 25).

21 Te so bile 12. aprila 1931 in so se spremenile v bolj ali manj neposreden spopad med monarhisti ter zvezo republikancev in socialistov.

22 Mikuž, M.: Svet med vojnama (1918–1939). Ljubljana 1966, str. 136.

Druga republika (1931–1936)

Drugo špansko republiko so sprva podpirali vsi najpomembnejši sloji španske družbe ali pa so jo vsaj sprejemali. Zgodovina njenih petih let (1931–1936) je zgodovina razpadanja tega širokega strinjanja, kar se bo izkazalo kot usodno dogajanje v novejši španski zgodovini.23

Decembra 1931 je Španija dobila novo ustavo, po kateri je postala »demokratična republika delavcev vseh razredov« in je določala, da je lastnino mogoče zaseči »za socialne namene«.24 Ustava je uvedla vrsto demokratičnih svoboščin: svobodo političnega organiziranja in delovanja, svobodo tiska, svobodo veroizpovedi, enakost med spoloma, ločitev zakonske zveze, ukinitev plemiških privilegijev, ločitev cerkve od države ter šole od cerkve (statistika govori, da je bilo še leta 1930 kar 53% španskega prebivalstva nepismenega), nadalje je ukinila državno podporo za plače duhovnikov, razpustila jezuitski red, zaplenila njegove posesti ter izločila cerkvene redove iz industrije, trgovine in izobraževanja. Vse to je seveda vzbudilo močno reakcijo, ki se je začela krepiti zlasti na klerikalni strani, vso podporo pa je našla tudi pri Vatikanu, ki je obsodil vse zakone, naperjene proti cerkveni in oligarhični oblasti v Španiji.

V teh reakcionarnih krogih je bila druga republika označena za sovražnico vere in krščanstva. V obdobju 1931–1933, ki so ga desničarji poimenovali rdeče dvoletje, je vladalo več vlad, sestavljenih iz republikansko–socialistične koalicije. Nezadovoljstvo na desnici je raslo tako iz uveljavljanja z ustavo določenih demokratičnih svoboščin kot tudi iz strahu oligarhov, da bo republika ogrozila zemljiško posest in nasploh delovala s socialnimi ukrepi v prid delavstva in kmetov.

Toda šibkost republikanskih vlad se je pokazala prav pri neuspešnem reševanju ključnih družbenih problemov/konfliktov, ki so obremenjevala špansko družbo vse od leta 1808. Vlada je sicer sprejela zakon o agrarni reformi (septembra 1932), vendar je bilo njeno izvajanje prepočasno, kar je povzročilo nezadovoljstvo in upornost kmečkih slojev, ki so ju spodbujali tudi anarhisti. Prav tako je postajal industrijski proletariat ob naraščajoči brezposelnosti vse bolj nezadovoljen s socialno politiko vlad, navkljub uzakonitvi 8-urnega delavnika, kar se je kazalo v porastu stavkovnega vala. Tudi odprta vprašanja regionalizacije države vlade niso izpeljale do kraja, saj je samo Katalonija dobila status

23 »Dobromisleči liberalci, antiklerikalci in prostozidarji v duhu latinskih dežel 19. stoletja, ki so leta 1931 z miroljubno revolucijo prevzeli oblast od Burbonov, niso mogli niti obrzdati družbenega vrenja španskih revnih slojev, tako v mestih kot na podeželju, niti ga ublažiti z učinkovito družbeno, t. j. zlasti agrarno reformo (Hobsbawm, E.: Čas skrajnosti. Svetovna zgodovina 1914–1991. Ljubljana 2000, str. 149).

24 Mazower, M.: Temna celina – dvajseto stoletje v Evropi. Ljubljana 2002, str. 21.

avtonomne dežele, medtem ko Baskom in Galičanom ni uspelo uresničiti svojih avtonomnih narodnostnih pravic.

Perečega problema vojske, kot stebra konservativnih sil, vlade tudi niso razrešile v svoj prid, saj je le-ta – kljub predčasni upokojitvi nekaj tisoč častnikov – ostala še naprej politično angažirana proti republiki. Nasprotovala je republikanskim političnim ukrepom, še posebno uvedbi regionalizma, ki ga je ocenila za ogrožanje celovitosti Španije. Zato ne preseneča, da so vojaški krogi avgusta 1932 prvič poskusili strmoglaviti republiko; tedaj niso uspeli, so pa leta 1934 ustanovili Špansko vojaško zvezo,25 katere cilj je bil zrušiti republiko in jo zamenjati z vojaško diktaturo. Vlada je z ustanavljanjem republikanskih milic in z jurišno gardo sicer poskušala omejiti moč vojske, vendar je medtem, zaradi neizpolnjenih obljub, izgubila zaupanje širših množic in posledično večino v Cortesu. Iz povedanega lahko zaključimo, da je bila republika za špansko desnico neustrezen, njej nasproten režim, vendar pa tudi vsem delom znotraj levice ni ustrezala oziroma ni izpolnila upov o daljnosežni in nepreklicni družbeni reformi. In prav nezadovoljstvo zaradi počasnosti parlamentarnih in birokratskih postopkov je povzročilo nesoglasja in neenotnost znotraj levice, kar je nazadnje pripeljalo do konca njene prevlade ter do novembrskih volitev 1933; to je bilo v času, ko je svetovna gospodarska kriza dosegla vrh, in leto, v katerem sta v Nemčiji prišla na oblast Hitler in nacizem.

Parlamentarne volitve 17. novembra 1933 so oblast podelile desnici, levičarske stranke pa so doživele hud poraz, tudi zaradi volilne abstinence anarhistov in mnogih razočaranih levičarjev. Glavno vlogo na desnici je prevzela največja parlamentarna stranka, konservativna katoliška stranka CEDA, 26 ki je želela preoblikovati republiko v korporativno katoliško državo (h kateri je težila tudi prejšnja Riverova diktatura). V obdobju naslednjih dveh let (1934 in 1935), ki so ga republikanci in socialisti označili za črno dvoletje (bienio negro), je vladajoča desnica odpravila reforme iz t. i. rdečega dvoletja (1931–1933), torej spremembe na verskem, izobraževalnem, regionalnem in socialnem področju. Korenito poslabšanje socialnih razmer je povzročilo porast stavkovnega gibanja, ki je doseglo vrhunec v jesenskem uporu 1934 v Asturiji. To je bil upor, ki je kmalu dobil vsa obeležja revolucionarnega razrednega boja, hkrati pa je manifestiral prvo delavsko zavezništvo v praksi.27

25 Le-ta postane središče zarote večine visokih vojaških voditeljev/generalov, samih monarhistov in konservativcev. Zarotniške organizacije desničarjev v španski armadi so združevale leta 1936 nad pet tisoč oficirjev in generalov ter nad dva tisoč podoficirjev (Bebler, Al.: Bralcem na pot. V: Bebler, An. (ur.): Naši Španci. Zbornik. Ljubljana, 1978, str. 9).

26 Confederación Español de Derechas Autónomas (Španska konfederacija avtonomnih desničarskih skupin); konservativna katoliška stranka pod drugo republiko.

27 5. oktobra je bila proglašena Asturijska komuna – po Pariški komuni (1871) – kot uspeh prve delavske vstaje takšnih razsežnosti v zahodni Evropi.

Anarhistična in socialistična sindikalna centra sta se sporazumela za sodelovanje, priključili pa so se jima tudi do tedaj skoraj politično nepomembni komunisti; v tem zavezništvu je bila ustvarjena enotna delavska fronta. Vstaja v Asturiji je bila dobro pripravljena in vsi razredno zavedni rudarji so imeli enotno stališče o vstaji: »Ker so fašisti v Madridu prevzeli oblast, jim odgovarjamo s svojo proletarsko revolucijo.«28 Delavsko-kmečka oblast v Asturiji je za svojo obrambo ustanovila celo nekakšno rdečo armado. Vstajo so spremljali tudi napadi na postojanke civilne garde, na cerkve, samostane in druge javne stavbe po vaseh in mestih vse Asturije; seveda je prišlo tudi do neljubih ekscesov in pobojev. Madridska vlada je morala zaustaviti širitev revolucionarnega procesa, ki sta ga tako delavstvo kot meščanstvo štela za državljansko vojno; zato je odobrila vojaški poseg tujske legije in španskih maroških čet, ki jih je vodil general Franco, in asturijska vstaja je bila v štirinajstih dnevih krvavo zadušena. Prav to vstajo mnogi označujejo, ne brez utemeljenosti, kot generalko za državljansko vojno (1936–1939).

Po zatrtju vstaje v Asturiji je sledila silovita vladna represija jeseni in pozimi 1934/35; množične aretacije so zajele prek 30.000 političnih upornikov; anarhistični sindikati so bili tedaj potisnjeni v ilegalo, pretežni del vodstva socialističnih sindikatov pa so zaprli. Spomladi 1935 je levica začela postopoma okrevati, kar se je videlo tudi v pospešenih pripravah na zavezništvo med republikansko levico in socialisti, s ciljem, da se v prihodnosti zoperstavijo fašizmu. Hitro okrevanje levice je pritrdilo stališču nemajhnega števila ljudi na desnici, predvsem skrajnih (falangisti/fašisti, monarhisti), da je bila v mesecih, ki so sledili dogodkom v Asturiji, zapravljena dragocena priložnost za razbitje levice in uničenje republike, in to z vojaškim udarom. V nasprotju s to nedemokratično potjo je bil vrh vladajoče katoliške stranke CEDA prepričan, da je desnica sposobna doseči "popolno" oblast z volitvami. In prav odločitev za parlamentarne volitve je – zaradi specifičnega večinskega volilnega sistema – hkrati pomenila združevanje interesno različnih gibanj, tako na desnici kot na levici, kar je samo še utrdilo in potrdilo nepremostljivo polarizacijo španske družbe.

Usodne parlamentarne volitve (16. februarja 1936)

Že spopad v predvolilnem času je pokazal pospešeno polarizacijo, do katere je prišlo v preteklih petih letih, pri čemer je Ljudska fronta zahtevala odločno vnovično uveljavitev politike iz let 1931–1933, desnica pa radikalne ustavne spremembe, še posebno specifičnega večinskega volilnega sistema. Apokaliptični značaj vizij obeh strani o tem, kaj naj bi pomenila zmaga nasprotnika, je bil zgovoren dokaz njune nesposobnosti za soobstoj. Za Ljudsko fronto

28 Hugh, T.: Španija proti Španiji. Kronika državljanske vojne. Ljubljana 1969, str. 68.

bi zmaga desnice vodila naravnost v fašizem, za desnico pa bi zmaga Ljudske fronte pripeljala do boljševistične revolucije;29 resnici na ljubo je treba povedati, da volilna programa obeh taborov ne dajeta osnove za takšne radikalne zaključke. Sporazum o oblikovanju Ljudske fronte je bil sklenjen šele mesec dni pred volitvami, 15. januarja 1936;30 le-ta je določal tudi program tako sestavljene koalicije. Objektivno vzeto, podpisanega sporazuma sploh ne moremo imeti za revolucionarnega, prej za privolitev delavskih strank v sprejetje programa republikancev. V njem je bil namreč govor o ponovni uveljavitvi zakona o agrarni reformi, nadalje o reformi Cortesa, občin, šolstva, o finančni reorganizaciji, zaščiti male industrije in uvedbi javnih del. Skratka ta liberalni program jasno izključuje socialistične zahteve po nacionalizaciji zemlje in bank, pa tudi delavski nadzor nad industrijo: »Republika, kakršno si predstavljajo republikanci, ni republika, ki bi si zastavljala razredne, socialne in ekonomske cilje, ampak režim zrele demokratične svobode, porojene iz javnega interesa in družbenega napredka.«31 Program je torej predvideval vrnitev na politiko liberalne republikanske vlade z majhnimi programskimi dopolnili. V javnosti je veljalo splošno prepričanje, da je Ljudska fronta garant tako za uveljavitev korenitih družbenih in socialnih reform kot tudi za zaustavitev rastoče napadalnosti tabora politične desnice in fašizma. Še posebno je španska demokratično usmerjena javnost z naklonjenostjo gledala na obljubo leve koalicije o popolni amnestiji za politične obsojence iz katalonskega in asturijskega upora jeseni 1934, kar se je po njeni zmagi na volitvah tudi zgodilo. Ne nazadnje je predvidena amnestija bistveno prispevala tudi k odločitvi voditeljev anarhističnih sindikatov, da na volitvah podprejo Ljudsko fronto.

Zmaga Ljudske fronte je bila za desni, konservativni tabor prej presenečenje kot ne. Konservativne sile – predvsem tiste, ki so zastopale interese cerkvene in posvetne aristokracije ter njene privilegije – so črpale svojo moč iz še vedno močnih ostankov fevdalizma v Španiji. S temi interesi so sovpadali tudi interesi vojaških vrhov in pristašev monarhije (alfonzisti32 in karlisti33). Vsi našteti se niso mogli sprijazniti z obstojem republike in njene postopne liberalno-demokratične preobrazbe. Španska desnica je po bolečem porazu vztrajno

29 Blinkhorn, Demokracija, str. 47.

30 Sporazum sta podpisali levi republikanski stranki (Republikanska zveza in Republikanska levica) s socialistično stranko in njenimi sindikati (UGT), sindikalistično stranko, komunistično partijo in marksistično delavsko stranko Partido Obrero de Unificación Marxista (POUM - t. i. trockisti).

31 Broué, Témime, Španska revolucija, str. 63.

32 Iz vrst monarhistov, ki so zahtevali restavracijo Alfonza XIII.

33 Karlizem je bil zagrizeno monarhistično in ultra tradicionalistično gibanje z močno podporo kmetov, v glavnem v Navarri. Karlisti, privrženci španskega pretendenta za prestol don Carlosa in njegovih naslednikov, so se v treh državljanskih vojnah, 1833–1839 in 1847–1849 na strani don Carlosa (Carlos María Isidro de Borbón) ter 1872–1876 na strani don Carlosovega vnuka (Carlos María de los Dolores de Borbón), bojevali proti liberalcem, republikancem in socialistom.

trdila, da volitve niso bile pravilne, saj ne odražajo resničnega stanja politične volje španskega ljudstva; na tej podlagi je zgradila svoj legitimni upor proti vladi Ljudske fronte. Seveda ne gre prezreti, da je desnici manjkal skupni, povezovalni element; tega je našla v Španski falangi (formalno ustanovljeni leta 1933) in njeni ideologiji, ki je poudarjala obrambo tradicionalnih španskih institucij, hkrati pa bila zelo blizu nemškemu nacizmu in italijanskemu fašizmu, kar se je kazalo tudi v njenem programu (26 točk).34 Na volitvah februarja 1936 nastopi sama in doživi odmeven polom zato, ker ne pride v Cortes. 35 Njen čas šele prihaja, saj bo prek nje prišla nujna zunanja pomoč fašističnih držav v državljanski vojni; slednja bo falangi ponudila tudi možnost pridobivanja članstva, še zlasti potem, ko bo leta 1937 v nacionalnem, antirepublikanskem taboru postala državna stranka (FET).36

Ko je v Španiji prevzela oblast nova vlada Ljudske fronte, se je začelo obdobje radikalizacije, ki so ga spremljale provokacije tako z leve kot desne. Desničarske organizacije (od monarhistov do falangistov) so ustanavljale lastne oborožene milice in začele izvajati teror nad levičarji in republikanci. Desničarski teroristi so ubili prek petdeset znanih osebnosti levice in delavskega gibanja. Levica je prav tako odgovorila s terorjem, posebno anarhisti. Očividec se spominja: »Provokacije so bile spontane in tudi naskrivaj nadzorovane. Imele so namen destabilizirati špansko družbo in se hkrati odzivati temu dogajanju. Bile so grozljive v svojem nasilju in krutosti in so zdaj postale nekaj običajnega v španskem političnem življenju. Dežela se je čedalje bolj polarizirala, in to je dobivalo skoraj histerične razsežnosti. Množice demonstrantov so polnile madridske trge, povsod je bilo videti plakate s Stalinovim obrazom, v vladi pa se je razpasla retorika revolucije.«37

Ko je poleti 1936 desnica napadla republiko, so se razdori na levici in neizprosne delitve v vrstah španskih socialistov izkazali kot ključni dejavnik

34 Falange Española je v svojem programu prevzela mnoge fašistične vzorce: uporabo nasilja, ki služi »regeneraciji naroda«, težnjo po diktaturi, militaristične ideje itn. Prav tako so falangisti prevzeli del fašističnega sporazuma glede sindikatov, ki naj bi bili skupna organizacija delodajalcev in delojemalcev, kar je v bistvu prikrojena ideja korporativizma. Program je dokaj nedorečeno omenjal tudi agrarno reformo (kar je bilo v Španiji še posebej akutno in aktualno vprašanje), zato pa bolj poudarjal spoštovanje privatne lastnine. Falanga je sprejela tudi mitologijo španskega nacionalizma in imperializma (podobno kot v drugih fašizmih). Začetnik falangistične doktrine José Antonio Primo de Rivera (sin diktatorja generala Miguela Prima de Rivera) je razglasil, da je Španija osvobodila neznane kontinente izpod barbarstva… zaradi svojega katolicizma, t. j. univerzalizma… Osvojila jih je, da bi lahko vključila njih prebivalce v splošni načrt rešitve. O tem gl. Južnič, S.: Novejša zgodovina (Izbrana poglavja). Ljubljana 1981, str. 306–311 (Španski avtoritarizem).

35 Broué, Témime, Španska revolucija, str. 37.

36 19. aprila 1937 je Franco izdal dekret o zedinjenju falange in karlistov ter tako v nacionalistični Španiji ustvaril eno samo (enotno) stranko – FET (Falange Española Tradicionalista y de las JONS).

JONS (Juntas de Ofensiva Nacional-Sindicalista), Nacionalsindikalistične ofenzivne skupine so bile dejansko fašistične skupine, nastale 1931, ki so se združile s Falango 1934.

37 Koch, S.: Dvojna življenja. Vohuni in pisatelji v sovjetski vojni idej proti zahodu. Ljubljana 1995, str. 331.

ranljivosti demokratičnega gibanja. Upor generalov proti republiki je bil ne le začetek tistega, čemur pravimo državljanska vojna, pač pa tudi tistega, kar je A. Ramos-Oliveira označil s sintagmo subguerra civil (vzporedna državljanska vojna),38 namreč medsebojno uničujoče obračunavanje med socialisti, republikanci, komunisti, anarhisti, anarhosindikalisti in siceršnjimi privrženci levice. To zapleteno notranjo situacijo je moč razbrati tudi iz znamenitega dela Georgea Orwella Poklon Kataloniji.39

Mednarodni odziv na spopad »dveh Španij«

Španija je prva sunkovito in tragično okusila brezobzirno nasilje militaristov, saj je na njenih tleh prišlo do prvega spopada mednarodnega fašizma z demokracijo v 20. stoletju. Izpostavljena je bila napadom združenih sil uporniških generalov, nemškega nacizma in italijanskega fašizma.40 Vojna, ki jo je mednarodni fašizem sprožil zoper špansko ljudstvo, bombardiranje nezaščitenih mest, uničevanje kulturne dediščine, prelivanje krvi nedolžnega prebivalstva, vse to se je izkazalo za krvavi uvod v fašistični naskok na Evropo ter hkrati za preizkusni poligon odziva sveta in evropskih držav na napadalno vojno nasilje na pragu druge svetovne vojne. Vojna pa je obenem izpričala nemoč Društva narodov pri korenitem reševanju vprašanj državne suverenosti in ozemeljske celovitosti svojih članic in držav nasploh.

Znano je, da so tedaj mnoge demokratične vlade odpovedale ter Španijo osamile z zaporo meja ter kopenskih in morskih poti do nje; pri tem so

38 Ramos-Oliveira, A.: Historia de España. Mexico City 1952.

39 Vodopivec, P.: O Orwellovem “premišljevanju” o Španiji (Spremna beseda). V: Orwell, G.: Poklon Kataloniji. Ljubljana 2009, str. 227–228: G. Orwell je prišel v Španijo konec decembra 1936, da bi se – kot je zapisal v sklepnem komentarju svojih španskih doživetij – »bojeval proti fašizmu«, saj je vojno v Španiji razumel kot »obrambo civilizacije pred blaznim uporom vojske«, ki so ga vodili Hitlerjevi somišljeniki in "plačanci". Kmalu pa je spoznal, da je spopad mnogo globlji in v Španiji poteka tudi revolucija, ki je do skrajnosti razdelila ljudskofrontni, republikanski tabor, pri čemer med njenimi nasprotniki niso bili le meščanski liberalci in "desni" socialisti, temveč tudi komunisti s Sovjetsko zvezo na čelu. Ljudska fronta je bila »pravzaprav zavezništvo med sovražniki«, je razočarano zapisal po povratku v Anglijo, saj »med strankami na vladni strani komunisti niso stali na skrajni levici, temveč na skrajni [protirevolucionarni] desnici«. Orwellu se je zdelo komunistično stališče, da je treba vojno najprej dobiti in šele nato misliti na revolucijo, sicer smiselno in razumno, še leta 1943 pa je tudi menil, da je bil »izid španske vojne odločen v Londonu, Parizu, Rimu in Berlinu in ne na španskih tleh«. Toda v isti sapi se je dobro zavedal, da je liberalno-komunistična zadušitev revolucionarnega nemira usodno skrčila socialno zaledje ljudskofrontnega zavezništva; komunisti, ki so nasprotja med različnimi strujami v delavskem gibanju izrabljali za krepitev lastnega položaja in za brutalen obračun s svojimi in sovjetskimi nasprotniki, pa so s težnjo, da bi spopad omejili na »nerevolucionarno vojno«, zapravili »strateško prednost« protifrankističnega tabora in pomembno prispevali k njegovemu porazu.

40 Izredno pomembna je bila tudi diplomatska vloga Lizbone, ki je postala eno izmed največjih centrov zarote proti španski republiki. Iz Portugalske je prihajala pomoč, ki sta jo pošiljali Italija in Nemčija, upornikom proti republiki pa so bila na voljo tudi portugalska pristanišča, letališča, tovarne in celo policija ter 20.000 portugalskih prostovoljcev, viratosov. Med prostovoljci na frankistični strani so bili najštevilnejši Italijani (120.000), ki so se skupaj z Nemci (60.000), maroškimi najemniki (100.000), Portugalci, irskimi katoličani in ruskimi belogardisti bojevali proti republikancem. Podatki o številu vojakov veljajo za celotno vojno obdobje.

se sklicevale na svojo nevtralnost. V tem kontekstu je tudi razumeti pobudo

Velike Britanije in Francije, da se je v Londonu oblikoval Mednarodni odbor za nevmešavanje v Španiji, v katerega je do konca septembra 1936 pristopilo 27 držav, med njimi tudi Kraljevina Jugoslavija. Sliši se absurdno, da sta k odboru pristopili tudi Italija in Nemčija, a njun namen je bil očitno ovirati ostale države članice odbora pri morebitnem pošiljanju pomoči republikancem. Nič manj absurdno ni, da je v odboru sodelovala tudi Sovjetska zveza (ta se je, kot vemo, še kako vpregla v spopad). A v tej protifašistični vojni sta bili na kocki tako usoda španske revolucije kot tudi usoda širšega revolucionarnega vala, ki se je pričel v Rusiji leta 1917. Če upoštevamo Stalinov dogmatizem, njegovo sektaško politiko, sojenje nekdanjim boljševiškim voditeljem in čistko v partijskih vrstah, je njena udeležba v odboru videti absurdna le na prvi pogled.41 Španski socializem je bil namreč večstrankarski, tako da je tudi družbena revolucija leta 1936 bila večstrankarska revolucija.42 Vsa neustreznost zahteve, naj bosta socialistično in komunistično gibanje vodena iz enega samega svetovnega središča (Moskve), je v španski državljanski vojni privrela na površje. Geslo Kominterne o spopadu med demokracijo in fašizmom ter način njegovega uresničevanja v praktičnem ravnanju Ljudske fronte v Španiji sta v marsikaterem pogledu prispevala k zameglitvi in nevtralizaciji pravega razrednega spopada, pristne družbene revolucije.43

Ob povedanem ne gre prezreti, da španska državljanska vojna tudi v mitu živi kot poslednji tragični razcvet revolucionarnega idealizma Kominterne. Žal se to ne sklada z dokumentom, ki govori o nasprotnem: 14. septembra

1936 je Stalin v moskovski Lubjanki sklical politični sestanek, posvečen Španiji, na katerem so opredelili nadaljnje obdobje sovjetske navzočnosti v španski vojni. Dotlej se je Sovjetska zveza na skrivaj in javno odzivala na dogajanje v Španiji pretežno prek Kominterne. Zdaj pa je bilo sklenjeno, da bodo vse dejavnosti Kominterne v Španiji podrejene neposrednemu nadzorstvu sovjetske tajne politične policije (NKVD), hkrati pa je bilo zaukazano, da mora tajna policija

41 Lešnik, A.: Les volontaires yougoslaves dans la guerre civile espagnole. V: Prezioso, S., Batou, J. et Rapin, A-J. (dir.), Tant pis si la lutte est cruelle. Volontaires internationaux contre Franco, Paris 2008, str. 374.

42 O tem gl. Tosstorff, R.: Andreu Nín und Joaquin Maurin. Vom revolutionären Syndikalismus zum antistalinistischen Kommunismus. V: Bergmann, T./Keßler, M. (Hrsg.), Ketzer im Kommunismus, Hamburg 2000, str. 218–241; Rovida, G.: Revolucija in vojna v Španiji. V: Hobsbawm, E. et al. (ur.), Zgodovina marksizma III (Marksizem v obdobju Tretje internacionale), Ljubljana 1988, str. 567–594; Inđić, T.: Španski socijalistički pokret i gradjanski rat 1936–39. V: Istorija 20. veka, 1987, št. 1, str. 7–56.

43 Malone enak odnos Kominterne in Moskve/Stalina je kmalu zatem (med 2. svetovno vojno) doletel narodnoosvobodilni boj in politične spremembe v Jugoslaviji. O tem gl. Lešnik, A,: The Development of the Communist Movement in Yugoslavia during the Comintern Period. V: The International Newsletter of Communist Studies Online, 2005, str. 54–59.

zacijske oblike z ustanovitvijo krajevnih in državnih odborov za pomoč španskemu ljudstvu, nakar je v Parizu avgusta 1936 nastal tudi Mednarodni odbor za pomoč španskemu ljudstvu, da bi prevzel nalogo usklajevanja mednarodne solidarnosti.48

Prvi prostovoljci, ki so se pridružili obrambi republike, so bili politični (in ekonomski) izseljenci, ki so se bili zatekli v Španijo, in udeleženci Mednarodne delavske olimpijade (Spartakijade), ki naj bi se bila začela v Barceloni 25. julija 1936 (kot protifašistična protiutež olimpijskim igram v Berlinu), a se zaradi vojaškega udara le-ta ni začela. Ti udeleženci so oblikovali prve vojaške enote (centuriones) in jih vključili v enote Ljudske protifašistične straže (milice). Postopno so po kopnem in po morju začeli prihajati v Španijo prostovoljci iz posameznih evropskih držav; republikanska vlada je dala 22. oktobra 1936 soglasje k predlogu, da naj bi tuji prostovoljci oblikovali posebne vojaške enote – Mednarodne brigade.49

Vmestu Albacete so uredili glavni štab Baze mednarodnih brigad v Španiji za prve večje skupine prostovoljcev (s službami za kadre, intendanturo, vojaško usposabljanje, saniteto, pošto in cenzuro, službo za informacije in varnostno-obveščevalno službo ter celo z zgodovinskim odsekom za zbiranje in hrambo dokumentacije za kasnejši arhiv Generalnega komisariata Mednarodnih brigad), iz katerih so sprva oblikovali bataljone, kasneje pa še brigade. V bataljone so se združevale čete, ki so podobno kot sami bataljoni bile oblikovane pretežno po ključu nacionalne pripadnosti oziroma po znanju jezika.50

V letih 1936–1938 je v Španijo prispelo okoli 40.000 prostovoljcev –protifašistov iz 54 evropskih, ameriških in azijskih držav, da bi se borili na strani republike;51 med njimi je bilo prek 1900 Jugoslovanov, od teh okoli 570 Slovencev (iz Primorske nad 100).52 Njihove vojaške enote so bile izraz mednarodne

48 Akcijo je vodil italijanski komunist Giulio Cerreti (Allard). Za razmeščanje prostovoljcev je skrbel mednarodni odbor, ki so ga sestavljali Luigi Longo (Gallo), Giuseppe Di Vittorio (Nicoletti) in Francoz André Marty. Odbor je imel svoje središče v Albacetu, kamor je 14. oktobra 1936 prišlo prvih 500 prostovoljcev. Po besedah L. Longa »potovanja prostovoljcev iz srednje Evrope organizira komunist, bodoči maršal Tito, Josip Broz« (Broué, Témime, Španska revolucija, str. 321).

49 Voluntarios Internacionales de la Libertad (Mednarodni prostovoljci svobode). Vse brigade so bile pod komunističnim nadzorom in so imele svoje politične komisarje. Vsi nekomunisti, ki so hoteli vstopiti v Mednarodne brigade, so morali prestati zaslišanje s strani NKVD-ja. Prav zaradi tega so nekateri tuji prostovoljci raje vstopali v vrste anarhistov oz. v milice.

50 O tem gl. Renn, L.: Španski rat. Sarajevo 1959; Longo, L.: Internacionalne brigade u Španjolskoj. Zagreb 1967.

51 Med tujimi prostovoljci je bilo največ Francozov (ok. 10.000), Italijanov (ok. 3.350), Nemcev (ok. 3.000), Poljakov (ok. 3.000), Američanov (ok. 3.000), Angležev (ok. 2.000), Avstrijcev (ok. 2.000) idr. Pomenljivo je, da se je na Francovi strani borilo zgolj kakih 1000 tujih prostovoljcev.

52 O dilemah pri izbiri kriterijev za umeščanje prostovoljcev po nacionalnem sestavu, konkretno med Jugoslovane, gl. Lešnik, A.: Les volontaires yougoslaves/slovènes dans la Guerre civile espagnole (1936–1939): Analyse structurelle et la liste. V: Annales (Series Historia et Sociologia), 1/2007, 107–138.

solidarnosti s španskim ljudstvom.53 Z dejanji so dokazovale, da je boj španskega ljudstva hkrati boj vsega naprednega človeštva proti fašizmu in fašističnim vojnim pohodom.54 Tej trditvi pritrjuje ne nazadnje tudi dejstvo, da so v drugi svetovni vojni borci Mednarodnih brigad nesporno odigrali izjemno pomembno vlogo pri organizaciji odporniškega gibanja ali narodnoosvobodilnega boja v mnogih evropskih državah pod fašistično/nacistično okupacijo.

Namesto sklepa – o »belih« in »rdečih«

Edvard Kocbek, vodilni mislec slovenskih krščanskih socialistov, je v eseju Premišljevanje o Španiji (1937)56 zapisal še danes aktualno misel: »Kdor bo pisal zgodovino o teh strašnih dnevih in se bo otresel vseh poenostavljanj, bo moral reči, da je resnica o španski vojni razdeljena,57 kakor so razdeljeni njeni ljudje. Na obeh straneh se godijo krute stvari, obe strani sta krvavi, noben tabor ni izvzet od krivde na mučenju, ubijanju, požigih in ostalih nečloveških dejanjih. To je treba reči zato, ker večina evropskega tiska poroča tako, da nehote vzbuja predstavo o belem ali ‘pravičnem’ ter o rdečem ali 'ubijalskem' taboru. Če pa je zares potrebno kak tabor posebej ošibati, potem je to fašistični tabor, ki se postavlja za branilca krščanstva, pa pri tem nekrščansko nastopa.«58

Le tisti, ki so naklonjeni zgodovinskim poenostavitvam, gledajo na špansko državljansko vojno samo kot na spopad in krvavo obračunavanje med liberalno demokracijo in konservativizmom tradicionalnih vladajočih slojev, med fašizmom in komunizmom, med desnico in levico. Vsekakor je ta vojna vse to tudi bila. Vendar ni bila le enostavno soočenje. Niti republikanci niti uporniki (frankisti), ki so se radi imenovali nacionalisti, niso imeli popolnoma jasne politične usmeritve. V vrstah upornikov so bili falangisti, monarhisti (karlisti, alfonzisti), nemški nacisti, italijanski fašisti; za republiko pa anarhisti, komunisti,

53 »Potrebno je poudariti, da ti borci niso bili niti plačanci niti, razen v redkih primerih, pustolovci. Bojevali so se za svojo stvar« (Hobsbawm, Čas skrajnosti, str. 152).

54 »Tako španska vlada kot – natančneje rečeno – komunisti, ki so imeli v njej vse večji vpliv, so vztrajali, da socialna revolucija ni njihov cilj, in dejansko je bilo videti, da so naredili vse, da bi ohranili nadzor nad njo in jo na grozo revolucionarnih navdušencev preusmerili. Tu ne gre, so poudarjali, za vprašanje revolucije, temveč za obrambo demokracije« (prav tam, str. 154). Glej še op. 39 (G. Orwell).

55 Prispodoba o belih (belogardistih) in rdečih (rdečearmejcih) je prevzeta iz ruske državljanske vojne (1918–1922).

56 Kocbek, E.: Premišljevanje o Španiji. V: Dom in svet, 1937, št. 3, str. 90–105, ter ponatis v: Dolgan, M. (ur.): Kriza revije »Dom in svet« leta 1937. Zbornik dokumentov. Ljubljana 2001, str. 155–174. S tem kritičnim člankom – o vlogi Cerkve v Španiji – je E. Kocbek povzročil hud in daljnosežen razkol med slovenskim katoliškim izobraženstvom.

57 Večinoma se pisci o španski državljanski vojni delijo po »rdeče-beli« črti/gledanju: na prijatelje španske demokracije in »objektivne« razlagalce španskega fašizma. O tem gl. Vodopivec, P.: Zgodovinopisje in španska državljanska vojna. V: Broué, Témime, Španska revolucija, str. 477–486; Blinkhorn, Demokracija, str. 81–82.

58 Kriza revije »Dom in svet« leta 1937, str. 164.

socialisti, trockisti, Baski in Katalonci. Vsak od teh političnih tokov in interesov se je boril za svoje posebne cilje, ki pa niso imeli vedno skupnih imenovalcev.

Če sintetiziramo, potem za špansko državljansko vojno lahko rečemo, da so bili v njej bistveni in odločilni razredni interesi. To je bil boj med tradicionalno strukturo oblasti in silami napredka, zbranimi okrog republike. Bil pa je tudi ideološki boj: boj idej, ki so se izključevale. V vsem tem je bila državljanska vojna tudi katalizator svetovne konfrontacije med fašizmom in antifašizmom.

Ko se je vojna končala, v Španiji ni bilo nič rešeno. Frankistična vojaška diktatura, ki je zavladala z oboroženo silo, je ustvarila le navidezno stabilnost. Frankistična zmaga je konzervirala nasprotja, ki so bila zgodovinsko zrela za razrešitve. Potemtakem je Španijo zgolj obdržala v izolaciji od svetovne zgodovine za nadaljnjih trideset let.59

Španska državljanska vojna je, čeprav je bila prepletena in vpeta v takratno dogajanje v svetu, vendarle popolnoma razumljiva le kot španski spopad. Španski nacionalni značaj se je namreč v polni meri izrazil prav v državljanski vojni. »Viva la muerte!« (Živela smrt!) so vzklikali anarhisti, ko so hiteli v boj, prav tako pa so vzklikali tudi fašisti. Falangisti so imeli rdeče-črno zastavo, ki je simbolizirala kri in smrt, in s tem dražili anarhiste, ki so se borili na nasprotni strani s podobnimi barvami. Svojevrstna posebnost so tudi karlisti, ki so se bojevali za stransko vejo španske burbonske monarhične hiše, kar v nobenem realnem političnem programu ne bi smelo zveneti resno in smiselno. »Dignidad«60 je vodilo, ki za Špance zelo veliko pomeni: čast je vrednejša od življenja. Španci so se borili in sodelovali v vojni z neverjetno vztrajnostjo in vdanostjo. Poznavalci zatrjujejo, da prav zato še ni zgodovine državljanske vojne, ki bi jo nepristransko napisal Španec. To zgodovino še vedno pišejo tujci…

Izbrana literatura:

Bebler, Al.: Bralcem na pot. V: Bebler, An. (ur.): Naši Španci. Zbornik. Ljubljana, 1978, str. 6–26.

Bergmann, T./ Keßler, Mario (Hrsg.): Ketzer im Kommunismus. Hamburg 2000.

Blinkhorn, M.: Demokracija in državljanska vojna v Španiji (1931–1939) Ljubljana 1995.

Boban, L. (ur.): Španjolska 1936–1939. Zagreb 1986.

Bonchio, R. (ur.): Zgodovina revolucij XX. stoletja, II. Ljubljana 1971.

Britovšek, M.: Carizem, revolucija, stalinizem, II. Ljubljana 1980.

Broué, P./ Témime, É.: Španska revolucija in državljanska vojna. Ljubljana 1986.

Dolgan, M. (ur.): Kriza revije »Dom in svet« leta 1937. Zbornik dokumentov. Ljubljana 2001.

Hobsbawm, E. et al. (ur.): Zgodovina marksizma III (Marksizem v obdobju Tretje internacionale). Ljubljana 1988.

Hobsbawm, E.: Čas skrajnosti. Svetovna zgodovina 1914–1991. Ljubljana 2000.

59 Hobsbawm, Čas skrajnosti, str. 149.

60 Pomeni dostojanstvo, dostojanstvenost, boj za čast in ponos.

Hugh, T.: Španija proti Španiji. Kronika državljanske vojne. Ljubljana 1969.

Inđić, T.: Španski socijalizam i građanski rat 1936–1939. Sukobi unutar pokreta i njihove pouke. V: Boban, L. (ur.), Španjolska 1936–1939. Zagreb 1986, str. 62–105.

Inđić, T.: Španski socijalistički pokret i gradjanski rat 1936–39. V: Istorija 20. veka, 1/1987, str. 7–56.

Južnič, S.: Novejša zgodovina (Izbrana poglavja), Ljubljana 1981.

Kocbek, E.: Premišljevanje o Španiji. V: Dom in svet, 3/1937, str. 90–105; tudi v: Dolgan, M. (ur.): Kriza revije »Dom in svet« leta 1937. Zbornik dokumentov. Ljubljana 2001, str. 155–174. Koch, S.: Dvojna življenja. Vohuni in pisatelji v sovjetski vojni idej proti zahodu. Ljubljana 1995.

Lešnik, A.: The Development of the Communist Movement in Yugoslavia during the Comintern Period. V: The International Newsletter of Communist Studies Online, XI (2005), str. 25–60: http://www.mzes.uni-mannheim.de/projekte/JHK-news/Newsletter/Newsletter.htm.

Lešnik, A.: Jugoslawen in Spanischen Bürgerkrieg. V: JahrBuch für Forschungen zur Geschichte der Arbeiterbewegung, 1/2006, str. 37–51.

Lešnik, A.: Les volontaires yougoslaves/slovènes dans la Guerre civile espagnole (1936–1939): Analyse structurelle et la liste. V: Annales (Series Historia et Sociologia), 1/2007, 107–138.

Lešnik, A.: Les volontaires yougoslaves dans la guerre civile espagnole. V: Prezioso, S., Batou, J., Rapin, A.-J. (dir.): Tant pis si la lutte est cruelle. Volontaires internationaux contre Franco. Paris 2008, str. 373–388.

Longo, L.: Internacionalne brigade u Španjolskoj. Zagreb 1967.

Mazower, M.: Temna celina – dvajseto stoletje v Evropi. Ljubljana 2002.

Mikuž, M.: Svet med vojnama (1918–1939). Ljubljana 1966.

Orwell, G.: Poklon Kataloniji. Ljubljana 2009.

Prezioso, S., Batou, J., Rapin, A. J. (dir.): Tant pis si la lutte est cruelle. Volontaires internationaux contre Franco. Paris 2008.

Ramos-Oliveira, A.: Historia de España. Mexico City 1952.

Ravbar, A.: Zakaj je padla španska republika. Ljubljana 1971.

Renn, L.: Španski rat. Sarajevo 1959.

Rovida G.: Revolucija in vojna v Španiji. V: Hobsbawm, E. et al. (ur.), Zgodovina marksizma III (Marksizem v obdobju Tretje internacionale). Ljubljana 1988, str. 567–594.

Tosstorff, R.: Andreu Nín und Joaquin Maurin. Vom revolutionären Syndikalismus zum antistalinistischen Kommunismus. V: Bergmann, T., Keßler, M. (Hrsg.): Ketzer im Kommunismus. Hamburg 2000, str. 218–241.

Taylor, A.J.P.: Uzroci drugog svjetskog rata. Zagreb 1994.

Tuñon de Lara, M.: Španska državljanska vojna. V: Bonchio, R. (ur.), Zgodovina revolucij XX. stoletja, II. Ljubljana 1971, str. 85–285.

Vodopivec, P.: Zgodovinopisje in španska državljanska vojna. V: Broué, P., Témime, É.: Španska revolucija in državljanska vojna. Ljubljana 1986, str. 477–486.

Vodopivec, P.: O Orwellovem »premišljevanju« o Španiji (Spremna beseda). V: Orwell, G.: Poklon Kataloniji. Ljubljana 2009, str. 227–248.

Aspetti interni e internazionali della guerra civile spagnola

Sunto

Parole chiave:

Guerra civile spagnola (1936–1939), socialismo spagnolo, Fronte popolare, repubblicani, falangisti, Comitato internazionale per il non intervento in Spagna, Brigate internazionali.

Nello scontro armato tra le »due Spagne” - quella militarista e quella democratica – sono morte un milione di persone. La guerra civile spagnola (1936–1939) ha polarizzato radicalmente tanto l’opinione pubblica spagnola che quella internazionale. Mentre le forze conservatrici spagnole (aristocrazia, falangisti, monarchici, carlisti, chiesa cattolica ecc.) e la giunta militare avevano il sostegno del nazismo tedesco e del fascismo italiano, l’opinione pubblica internazionale ha attivamente appoggiato la difesa della repubblica spagnola, guidata da una coalizione di Fronte popolare (socialisti, repubblicani, comunisti, anarchici, anarcosindacalisti, ecc..) legalmente eletta.

La relazione si concentra nella sua prima parte (gli aspetti interni) sull’individuazione delle cause e delle conseguenze dell’estrema divaricazione della società spagnola che ha portato negli anni ‘30 a una insuperabile polarizzazione politica (polo progressista e polo conservatore), fornendo contemporaneamente una prova evidente della loro incapacità a convivere. La vittoria del Fronte popolare (sinistra) alle elezioni (16.2.1936) significò per il polo di destra l’inizio di una rivoluzione sociale/socialista e suscitò una controrivoluzione senza compromessi. In tale contesto molti dei raggruppamenti politici del Fronte popolare vennero definiti dai circoli di destra come rivoluzionari, nonostante prima della guerra civile solo gli anarchici, le due organizzazioni sindacali e l’ala sinistra dei socialisti avessero un’indirizzo realmente rivoluzionario. La rivolta dei generali contro la repubblica (17.7.1936) segnò l’inizio non solo di ciò che definiamo guerra civile, ma anche di una mortale resa dei conti interna alla sinistra. Nella seconda parte della relazione (gli aspetti internazionali) si parla invece della guerra scatenata dal fascismo internazionale contro il popolo spagnolo con bombardamenti di città indifese, distruzioni del patrimonio storico e culturale, massacri di popolazioni inermi, che si dimostrò essere l’introduzione all’assalto fascista all’Europa e, contemporaneamente, il campo di prova delle reazioni del mondo e degli stati europei a una guerra d’aggressione alle soglie della seconda guerra mondiale. Allo stesso tempo la guerra dimostrò l’impoten-

za della Società delle Nazioni nel risolvere alla radice le questioni della sovranità e dell’integrità territoriale degli stati membri e in generale.

Per iniziativa di Gran Bretagna e Francia venne formato a Londra il Comitato internazionale per il non intervento in Spagna, al quale aderirono 27 stati, tra essi anche il Regno di Jugoslavia. Per quanto suoni assurdo, al Comitato aderirono anche Italia e Germania allo scopo di ostacolare l’eventuale invio di aiuti alla repubblica da parte di altri stati membri. E non meno assurdo è il fatto che nel Comitato collaborasse anche l’Unione Sovietica, ma nella guerra di Spagna c’erano in gioco sia il destino della rivoluzione spagnola, che quello dell’ondata rivoluzionaria mondiale propagatasi dalla Russia nel 1917. Il socialismo spagnolo era plurale e perciò anche la rivoluzione sociale del 1936 fu una rivoluzione plurale. Lo slogan del Comintern sullo scontro tra democrazia e fascismo e le concrete modalità della sua realizzazione nella pratica del Fronte popolare in Spagna contribuirono per molti aspetti alla neutralizzazione e all’appannamento dello scontro di classe, di una rivoluzione sociale vera.

Mentre nel Comitato per il non intervento si andavano sviluppando giochi diplomatici, congiure e scontri d’interessi, l’opinione pubblica mondiale non solo si levò in difesa della repubblica, condannando la reazione spagnola e il sostegno ad essa prestato dagli stati fascisti, ma offrì fin dall’inizio della guerra civile al popolo spagnolo aiuto morale e materiale e ben presto anche quello di volontari. Nel periodo 1936-1939 arrivarono in Spagna circa 40.000 volontari da ben 54 paesi, e tra questi anche 1.900 persone di origine jugoslava. Di questi circa 550 provenivano da territori sloveni (oltre 100 dal Litorale).

Foreign and Domestic Aspects of the Spanish Civil War

Abstract

Key words:

Spanish Civil War (1936-1939), Spanish socialism, Popular Front, republicans, falangists, International Board for Non-Intervention in Spain, International Brigades

In the military conflict between the »two Spains« - militaristic and democratic - over a million people died. The Spanish Civil War (1936-1939) deeply polarized both the domestic and the world public. While the domestic conservative forces (aristocracy, falangists, monarchs, carlists, Catholic Church, etc.) and the military junta had their support in German nazism and Italian fascism,

the democratic world public actively supported the defense of the Spanish republic, led by a legally elected popular front coalition (socialists, republicans, communists, anarchists, anarcho-syndicalists, etc.).

The first part (internal aspects) of the present discussion focuses on the causes and consequences of the extreme social classification of the Spanish society, which led to an insuperable political polarization (progressive and conservative pole) in the thirties, while at the same time offering a good proof of their incapacity of coexistence. The victory of the Popular Front (left-wing) at the elections (16/2/1936) was seen by the right pole as the beginning of a social/ socialist revolution and caused an uncompromising contra-revolution. In this context many political groupings in the Popular Front movement were defined by the right-wing circles as revolutionary forces, even though the only ones to be truly revolutionary orientated before the civil war were the anarchists, both syndicalist organizations and the left-wing of the socialists. The revolt of the generals against the republic (17/7/1936) not only marked the beginning of what we call the civil war but also a lethal internal reckoning within the left-wing.

The second part of the discussion (international aspects) focuses on the war aroused by international fascism against the Spanish people, the bombing of unprotected cities, destruction of cultural heritage, bloodshed of the innocent population, which turned out to be a bloody prelude to the fascist assault on Europe and at the same time a proving ground of the response the world and the European countries would have to the aggressive war violence on the threshold of World War II. At the same time the war testified the incapacity of the League of Nations when dealing with the questions of sovereignty and territorial integrity of their member nations and nations in general.

An International Board for Non-Intervention in Spain was formed in London on Great Britain's and France's initiative and 27 nations joined, including the Kingdom of Yugoslavia. Though it sounds ridiculous, even Italy and Germany joined the Board but with the intention to obstruct the other members of the Board in case of a possible dispatching of aid. And it's just as ridiculous that the Soviet Union also participated in the Board, but both the destiny of the Spanish revolution and the destiny of the general revolutionary wave, started in Russia in 1917, were at stake in this war against fascism. Since the Spanish socialism was based on a multi-party system, the social revolution of 1936 was a multi-party revolution. The slogan of the Comintern about the conflict between democracy and fascism and the effective ways of putting it into practice by the Popular Front in Spain, in many ways contributed to the obfuscation and neutralization of the real class fight, the genuine social revolution.

While in the Board for Non-Intervention diplomatic games, intrigues and interests were being discussed, the world’s public opinion not only took its

defense of the republic and condemned the Spanish reaction and the help that it was receiving from the fascist nations, but it also offered moral and material assistance to the Spanish people since the Spanish Civil War started and sent them volunteers shortly after.

In the period 1936-1939 about 40,000 volunteers from 54 countries, including about 1900 people of Yugoslavian origin, of which ~550 from Slovenia (over a 100 from the Littoral) came to Spain.

Aspectos internos e internacionales de la Guerra Civil Española

Resumen

Palabras claves:

Guerra Civil Española (1936–1939), socialismo español, Frente Popular, republicanos, falangistas, Comité de No Intervención en España, Brigadas Internacionales.

En el conflicto militar de las »dos Españas« – militarista y democrática – murieron más de un millón de personas. La Guerra Civil Española (1936–1939) polarizó profundamente tanto la opinión pública nacional como mundial. Mientras que las fuerzas conservadoras nacionales (la aristocracia, falangistas, monárquicos, carlista, la Iglesia Católica, etc.) y la junta militar, contaron con el sostén del nazismo alemán y del fascismo italiano, la opinión pública del mundo democrático apoyo la defensa activa de la República Española, dirigida por la coalición del Frente Popular (socialistas, republicanos, comunistas, anarquistas, anarcosindicalistas y otros), legalmente elegida.

La primera parte de este trabajo (aspectos internos), se centra en el enfoque sobre las causas y consecuencias de la extrema estratificación social de la sociedad española, lo que llevó en los años treinta a una insuperable polarización política (polo conservativo y progresista), ofreciendo una prueba elocuente de su incapacidad para coexistir. La victoria del Frente Popular (izquierda) en las elecciones (16.02.1936) significó para el polo de derecha el inicio de la revolución social/socialista, provocando un reto irreconciliable para la contrarrevolución. En este contexto, numerosas de agrupaciones políticas del movimiento del Frente Popular fueron catalogadas por los círculos de derecha como fuerzas revolucionarias, si bien antes de la Guerra Civil tenían verdaderamente un enfoque revolucionario solo los anarquistas, los sindicatos y el ala socialista de

izquierda. La rebelión de los generales contra la República (17.07.1936) marcó no sólo el comienzo de lo que llamamos guerra civil, sino también el inicio del mortífero ajuste de cuentas en los sectores de izquierda.

La segunda parte de la ponencia (aspectos internacionales), habla de la guerra que desató el fascismo internacional contra el pueblo español, los bombardeos de lugares desprotegidos, la destrucción del patrimonio cultural y el derramamiento de sangre de la población inocente, lo que demostró ser el preludio al sangriento asalto fascista a Europa. La Guerra Civil Española fue el polígono de pruebas para la capacidad de respuesta del mundo y de los países europeos a la agresiva violencia bélica, en vísperas de la Segunda Guerra Mundial. Esta guerra también dio cuenta de la incapacidad de la Liga de Naciones para abordar soluciones radicales a los problemas de la soberanía nacional e integridad territorial de los países miembros y de los Estados en general.

A iniciativa de Gran Bretaña y Francia se formó en Londres el Comité de No Intervención en España al que se unieron 27 países, entre ellos el Reino de Yugoslavia. Se escucha absurdo, pero al Comité se unieron también Alemania e Italia con la intención de impedir que los demás países miembros de la Comisión, llegasen a enviar ayuda. No menos absurdo fue la participación de la Unión Soviética en dicho Comité. En esta guerra contra el fascismo estaban en juego, la suerte de la revolución española y el destino de la amplia ola revolucionaria que comenzó en Rusia en 1917. El socialismo español era multipartidista, por ello también la revolución social de 1936 fue una revolución pluripartidista. La consigna de la Komintern sobre el conflicto entre la democracia y el fascismo y su forma de realización, en su ejecución en la práctica por el Frente Popular español, en muchos aspectos han contribuido a empañar y neutralizar el verdadero conflicto de clases, es decir la autenticidad de esa revolución social.

Mientras el Comité de No Intervención enreda la madeja del juego diplomático con intrigas e intereses, la opinión pública progresista mundial no solo se alzó en defensa de la República española condenando la reacción y la ayuda de los países fascista, sino que también desde el inicio de la Guerra Civil Española, proporcionó al pueblo español apoyo moral y material. Poco después también la apoyó con el envío de voluntarios. Entre 1936-1938 llegaron a España alrededor de 40.000 voluntarios procedentes de 54 países, incluido unos 1900 de origen yugoslavo, 550 de los cuales procedían de las regiones eslovenas (100 del litoral).

Podatki o avtorju

Prof. dr. Avgust Lešnik (1951), Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za sociologijo, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana avgust.lesnik@ff.uni-lj.si

Je redni profesor za sociologijo in zgodovino družbenih gibanj na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s problematiko klasičnih družbenih gibanj v novejši evropski zgodovini, še posebej s socialnodemokratskim in komunističnim gibanjem, nadalje s temami s področja sociologije politike ter s tematiko, ki je na presečišču sociološke in zgodovinske znanosti. Je avtor knjig: Spor med Jugoslavijo in informbirojem (1978); Titova partija v boju s Stalinovim dogmatizmom (1981); Tretja internacionala - Kominterna (1988); Razcep v mednarodnem socializmu, 1914–1923 (1994); Od despotizma k demokraciji. Razvoj ustavnosti in parlamentarizma (2000) ter mdr. razprav na tematiko španske državljanske vojne: Jugoslawen in Spanischen Bürgerkrieg, v: JBzG (Berlin 2006), 37–51; Les volontaires yougoslaves/slovènes dans la Guerre civile espagnole (1936–1939): Analyse structurelle et la liste, v: Annales (Koper 2007), 107–138; Le Parti communiste yougoslave et la Guerre civile espagnole (1936–1939), v: INCS (Mannheim 2007), 48–88; »Krv i život za slobodu« – Jugoslovenski interbrigadisti u Španiji (1936–1939), v: VIG (Beograd 2007), 21–49; Les volontaires yougoslaves dans la guerre civile espagnole, v: Tant pis si la lutte est cruelle. Volontaires internationaux contre Franco (Paris 2008), 373–388.

POMEN ŠPANSKE DRŽAVLJANSKE VOJNE V SLOVENSKI IN JUGOSLOVANSKI DRUŽBI

Izvleček

Avtor opisuje razkol v slovenski družbi v tridesetih letih 20. stoletja ob španski državljanski vojni. V slovenski zgodovini je bilo več ideoloških razkolov: od pokristjanjevanja prek protireformacije v 16. stoletju do najdaljšega ideološko - verskega razkola v 20. stoletju, ki se je začel konec 19. stoletja, v času nastajanja političnih strank. Tedaj je katoliški tabor pod vplivom filozofa dr. Antona Mahniča javno življenje v slovenskih pokrajinah hotel uravnavati po načelih ekstremnega katolicizma. Polarizacija se je nadaljevala tudi v času med obema vojnama, še zlasti pa v tridesetih letih 20. st., kjer je tudi treba iskati korenine za medvojni bratomorni spopad. Razkol nosimo Slovenci v sebi tudi danes; ob vsaki priložnosti, kot so npr. volitve ali praznovanja, izbruhne na dan in obremenjenost z njim nam pravzaprav ne dovoli, da bi postali moderna nacija, ali pa vsaj zavira proces njenega nastajanja. Vrednotenje španske državljanske vojne kljub več kot sedemdesetletni oddaljenosti v svojem bistvu ostaja razločevalno tako, kot je bilo takrat, in to velja tako za slovensko kot - danes pretežno konservativno - evropsko družbo.

Ključne besede:

Trideseta leta, ideološki razkol, katolicizem, komunizem, Ljudska fronta, španski prostovoljci.

Španska državljanska vojna, ki se je začela 18. julija 1936 z vojaškim uporom proti zmagoviti Ljudski fronti (volitve februarja 1936) in španski republiki (ta je nastala leta 1931) in končala 1. aprila 1939 po zavzetju Madrida in prenehanju spopadov, je razdelila Evropo in svet na frankiste in republikance, desnico in levico, na zagovornike laicizma in zagovornike klerikalizma. Vendar je tudi znotraj teh dveh taborov prišlo do delitev; na desnici je bilo zlasti pomembno, da so se krščanski socialisti odvrnili od skrajne desnice. Levica, čeprav neenotna, je upala, da bo Španija postala »grob evropskega fašizma«. Zgodilo se je obratno: v grobu se je znašla leva, liberalna Evropa. Opredelitev zahodnih držav za neintervencijo, kjer sta z ustanovitvijo posebnega odbora 26

držav 9. septembra 1936 glavno vlogo imeli Velika Britanija in Francija, je bila prvi, morda tudi usodni korak v popuščanju Hitlerju in Mussoliniju, ki sta se v vojno vpletla neposredno. In tudi prvi neposredni akt politike, po kateri naj bi se nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza uničili med sabo, liberalni

zahod pa ostal elegantni zmagovalec. Taka politika je zlahka pripeljala do normalizacije odnosov zahodnih držav s Španijo, tako da so šele leta 1946 Združeni narodi prvič sprejeli resolucijo, v kateri je pisalo, da je bila vlada generala Franca vzpostavljena s silo in pomočjo fašističnih držav, članic sil osi, in zato ne predstavlja španskega ljudstva in ne more sodelovati v mednarodnih zadevah. Vendar je Španija že v petdesetih letih v glavnem bila mednarodno priznana.

Španija ni bila le politični, pač pa tudi vojaški poligon. Nemčija je v njej prvič preizkušala taktiko bliskovite vojne, seveda pa tudi taktiko množičnih pobojev civilnega prebivalstva. Državljanska vojna je za sabo pustila ogromno, še do danes ne preštetih žrtev, saj se številke, kot običajno v takih primerih, razlikujejo in segajo od 380.000 do 451.000.61 To, kar je zlasti grozljivo, je, da je frankistični režim ubijal še pet let po vojni in je do leta 1943 pobil blizu

200.000 ljudi. Vzpostavljeni klerofašistični model, ki je temeljil na treh stebrih, vojski, Katoliški cerkvi in stranki, je ostal privlačen vzor še dolga desetletja; zlasti Katoliška cerkev se frankizmu nikoli ni odrekla. Če bi se danes svetovno gospodarstvo zlomilo, tako kot se je leta 1929, bi se kaj lahko soočali s podobno situacijo, kot so se v tridesetih letih 20. st. Tedaj je v Španijo ljudi zlasti gnala želja, da preprečijo prevlado fašizma v Evropi in v svetu. Zahodne države so odpovedale in se oprijele kvazi nevtralnosti, napredna javnost pa se s tem ni sprijaznila. In je imela prav: ko je padla republikanska Španija, so bila vrata Hitlerju in Mussoliniju odprta. Sledili so münchenski sporazum, s katerim so zahodne države Hitlerju za prazno obljubo o miru podarile Češkoslovaško, eno redkih še demokratičnih držav v tedanji Evropi, pa anšlus - priključitev Avstrije k nacistični Nemčiji, napad na Poljsko in vojna.

Zanimivo je vprašanje, ali španska državljanska vojna v simbolnem smislu traja še danes. Po Francovi smrti 1975 oblasti zaradi politike pomiritve niso odstranjevale frankističnih in Francovih spomenikov. Šele v letih 2000-2005 so bili odstranjeni zadnji, tudi v Madridu. Vendar po reviji L’historie 55% Špancev do Franca izraža indiferentnost, 29,8% ga zavrača, 7,6% pa čuti po njegovih časih nostalgijo.62 Tudi mnogih drugih vprašanj, ne samo Francovih spomenikov, se v imenu politične pomiritve in iz strahu pred ponovnim izbruhom konflikta oblasti niso upale odpreti. Kar zadeva kazenske postopke, je nekatere zadeve z veliko poguma odprla šele sedanja oblast socialistov. Tudi domnevni grob pesnika Federica García Lorce so odprli šele pred kratkim, da bi ugotovili, ali so njegovi posmrtni ostanki res v njem (kaže, da niso). Španci imajo v Valle de los Caídos (Dolini padlih) spomenik, baziliko in kostnico, ki naj bi bili namenjeni narodni spravi. Kompleks je bil zgrajen leta 1958; osemnajst let so ga gradili

61 Hermet, G.: La tragédie Espagnole. V: La guerre d'Espagne 1936 (dossier), L'historie No 200, 1996 str. 28. Glej tudi http://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_Civil_War#Combatants.

62 Hermet, G.: La tragédie Espagnole. Les collections de L'historie No 31, 2006, str. 70-76.

republikanski zaporniki, ki so se z enim dnevom dela lahko »odkupili« za dva dni kazni (kasneje baje za šest); več jih je med delom tudi umrlo. Tam je Francov mavzolej, a so šele leta 2007 z zakonom prepovedali tam politične mitinge in čaščenje diktatorja, in sedaj sorodniki tudi lahko zahtevajo njegove posmrtne ostanke, če ne želijo, da ostanejo v tem »grobu sprave«.

Španska državljanska vojna nima le političnih in vojaških, pač pa tudi izjemne umetniške razsežnosti. Med drugim je navdihnila številne režiserje. Posnetih je bilo več kot 500 filmov (364 jih je nastalo v času vojne); gotovo najbolj znan je Komu zvoni po romanu Ernesta Hemingwayja (Sam Wood, 1943), čeprav zaradi svetovne vojne ob nastanku ni imel velikega odmeva. Kulten je zaradi Ingrid Bergman in Garryja Cooperja postal pozneje, ko so ga predvajali v Evropi in se je po letu 1948 razširil tudi roman. Ob koncu državljanske vojne je enega najbolj popularnih filmov posnel André Malraux po svojem romanu iz leta 1937 L’espoir. Malraux je bil v Španiji od začetka državljanske vojne; vodil je letalsko eskadriljo, ki je napadla mesto Teureul in cesto proti Saragozi; to je tudi tema filma. Navdihi so bili za umetnike različni. Federico García Lorca je bil ubit na začetku državljanske vojne, tako da ga vojna ni navdihovala, gotovo pa španska družba in njena nasprotja. S svojimi tremi najboljšimi dramami s skupnim naslovom Ruralna trilogija, v katerih je tudi igral, je gostoval po Španiji do aprila 1936. Pri raznih filmih in drugih projektih je sodeloval tudi s Salvadorjem Dalíjem in Luisom Buñuelom, katerih avantgardizem je bil tedaj gotovo nasprotje konservativni Španiji. Dalí se sicer ni politično opredelil za nobeno stran, je pa leta 1936 naslikal Slutnjo državljanske vojne. Picasso svoje angažiranosti ni skrival. Sebe kot slikarja je imel za politično bitje, slikarstvo je označil kot orožje za obrambo ali napad proti sovražnikom. Guernica je tako sugestivna ravno zaradi tega: naslikana je iz ogorčenja, strasti, prepričanja… Hemingway je bil izrazito protivojno usmerjen; to kažejo že dela iz prve svetovne vojne, a prevladujoči motiv je bil najbrž avanturizem. Eden od komandantov mednarodnih brigad, s katerim je bil skupaj v bitki pri Ebru, je kasneje dejal, da je Hemingway vojno videl kot vznemirljivo avanturo. Če za Hemingwayja lahko rečemo, da je v španski državljanski vojni iskal navdih za svoja dela (že takoj po prihodu je napisal scenarij za film), pa je bilo pri Andréu Malrauxu obratno. Tudi med drugo svetovno vojno je bil v francoski rezistenci; gestapo ga je ujel in mučil. Njegova politična aktivnost je bila primarna, ukvarjanje z literaturo pa stranski produkt; tako je tudi nastal prej omenjeni roman.63

Španski državljanski vojni oz. točneje slovenskim in jugoslovanskim »špancem« je bilo do leta 1990 namenjenih kar nekaj raziskovalnih publikacij in pozornosti. Tudi sicer so v slovenščini izhajale knjige, ki obravnavajo špan-

63 Winock, M.: L'odysséde Malraux; Aziza, C.: 500 films pour une guerre. V: La guerre d'Espagne 1936 (dossier), L'historie No 200, 1996 str. 36-41.

sko državljansko vojno; že v začetku sedemdesetih let 20. st. npr. v kultni zbirki

Zgodovina revolucij XX. stoletja založbe Editori Riuniti v Rimu.64 S koncem socialistične države je ta pozornost zamrla. Za politiko to ni tema, ki bi jo želela povezati s sedanjostjo: za evropsko in tudi slovensko desnico glasno zagovarjanje Franca ob vseh resolucijah o totalitarizmih, ki naj bi vsaj deklarativno zajele tudi fašizem, ni ravno taktično, levica pa se takoj skrije vase, če jo kdo hoče povezati z revolucionarnimi gibanji. Čeprav je Ljudska fronta zmagala na regularnih volitvah, je katoliški tabor (z izjemo krščanskih socialistov) kazal izrazito nasprotovanje proti levičarskim koalicijam in veliko razumevanje za avtoritarne režime in fašizem.65 Tudi v Sloveniji Katoliška cerkev (ki od vseh tedanjih subjektov v Sloveniji edina ohranja kontinuiteto s tistimi časi in v glavnem tudi nespremenjeno miselnost) zagovarja tedanja stališča Vatikana in škofa dr. Gregorija Rožmana. Rožman, eden glavnih podpornikov lista Straža v viharju in zagovornik ideološke polarizacije, je npr. med drugim zavrnil razlago papeža Pija XI. Francozom, da njegova enciklika Divini redemptoris ne pomeni zavračanja ponujene roke komunistov, češ da taka razlaga ne more veljati tudi za Slovence: »Gospodom duhovnikom za leto 1938. Preteklo leto je pokazalo, da vlada med katoličani pri nas še vedno precej nejasnosti v mnogih sodobnih perečih vprašanjih. Za novo leto hočem dati vsaj svojim najožjim sodelavcem, gospodom duhovnikom, nekaj jasnih načel in pogledov, da bodo znali razne pojave pri nas pravilno presojati, po pravi poti hoditi in druge voditi.

1. Še vedno obstaja needinost med krščanskim delavstvom. (...)

2. O 'ponujeni roki' francoskih komunistov katoličanom se je tudi pri nas govorilo in pisalo. Posebno se je časopisje vseh smeri razpisalo potem, ko so francoski škofje v decembru preteklega leta objavili svojim vernikom besede papeževe, ki jih je vprav njim povedal o tej 'ponujeni roki'. Razumljivo, da so bili komentarji toliko različni, da so si naravnost nasprotovali! Res je, da v raznih deželah iščejo komunisti sodelovanja s katoličani in se morda tudi pri nas skrivajo pod raznimi 'slovenskimi' in 'demokratičnimi' gibanji in klubi. Za nas ni nobenega dvoma, kako se naj zadržimo nasproti ponujeni roki v katerikoli obliki. Jasno nam je dal direktivo sv. Oče v svoji okrožnici 'Divini redemptoris':

(...) 'Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato v prav nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture. Če pa bi se dali nekateri v zmoto zavesti in bi v svojem kraju komunizmu pomagali, da bi se utrdil, jih bo za to zmoto prve zadela kazen.' To je jasno dovolj! Če papež v nagovoru

64 Tuñon de Lara, M.: Španska državljanska vojna. Zgodovina revolucij 20. stoletja, 2. knjiga, str. 85-287. Komunist, Ljubljana (1971).

65 Več o tem: Wolff, R. J., Hoensch, J.K. (ed.): Catholics, the State and European Radical Right 1919-1945. New York 1987. Glej tudi: Pleterski, J.: Katoliške stranke in demokracija pred zmago nad fašizmom, Senca ajdovskega gradca. O slovenskih izbirah v razklani Evropi, Ljubljana 1993, str. 37-54.

francoskim škofom ljubezni ne odreka nikomur, ki trpi, pa najsi je kakršnihkoli nazorov, je to popolnoma v skladu s sklepno mislijo protikomunistične okrožnice, ko se obrača na one, ki so zašli. (...)«66

Španska državljanska vojna je bila v tridesetih letih 20. st. v slovenski in jugoslovanski družbi zelo pomembno zunanjepolitično, a hkrati tudi notranjepolitično vprašanje. V njej je sodelovalo ali bilo z njo povezanih veliko vodilnih predvojnih in medvojnih komunistov, vključno z Josipom Brozom – Titom.

V slovenskem političnem prostoru je opredeljevanje ob španski državljanski vojni prešlo v vrh ideološkega spora med levico in desnico in povzročilo tudi razkol znotraj katoliškega tabora med krščanskimi socialisti in večinskim, ortodoksnim delom Slovenske ljudske stranke (SLS) v času, ko je ta stranka v sodelovanju s Katoliško cerkvijo praktično absolutno obvladovala slovensko družbo.

Povezovanje demokratičnih strank in skupin proti skrajni desnici in fašizmu je največji vzpon doživelo v Franciji in Španiji; v obeh je Ljudska fronta tudi prevzela oblast. V Franciji je sicer zelo raznolika vlada socialista Leona Bluma med leti 1936–1938, ko je padla, izvedla pomembne socialne reforme, skrajšala delovnik in uvedla plačan dopust, pomembne pa so bile tudi kulturne spremembe ter večja odprtost tiska, javne razprave, manifestacije.67 V Sloveniji se je gibanje proti fašizmu, za mir, demokratične svoboščine in socialno pravičnost, znano pod imenom Ljudska fronta, začelo sredi tridesetih let. Šlo je predvsem za skupine okrog posameznih revij, za študentske, kmečke in delavske organizacije ter razna društva, zaradi medsebojnih nasprotovanj pa ni prišlo, tako kot v Franciji in Španiji, do koalicijskega povezovanja levih in sredinskih strank. Organizacije Ljudske fronte so prirejale razne tabore, izlete in kulturne prireditve. Po nemški priključitvi Avstrije in razkosanju Češkoslovaške je bilo zaradi ogroženosti slovenskega naroda v ospredju narodnoobrambno gibanje. Z ljudskofrontnimi akcijami se je krepil vpliv komunistov. »Edini, ki se poleg katolicizma bije za bodočnost, je komunizem. Komunizem je tekom svojega dela dobil že toliko oblik, da ga je težko spoznati, najnovejša oblika je Ljudska fronta, ki se je pojavila tudi med Slovenci. Samo dvoje je danes možno: ali bo bodočnost katoliška, ali bo komunistična,« je zapisal Slovenec leta 1936.68

Jugoslavija je do španske državljanske vojne zavzela stališče nevmešavanja in nevtralnosti, ji prepovedala kakršnokoli pomoč, notranji minister Anton Korošec pa je leta 1937 to stališče prevedel v določilo, da bo ljudem, ki se

66 Ljubljanski škofijski list, 8. februar 1938, št. 2. Citirano po: Pleterski, J.: O Rožmanovi vojni. Izbrani dokumenti. Škof Rožman v zgodovini. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 2008, str. 47.

67 Več o tem: Bodin, L., Touchard, J.: Front populiaire 1936. Arman Colin Éditeur, Paris, 1985.

68 Slovenec, 26. julij 1936.

bodo vključili v špansko republikansko armado, odvzeto državljanstvo. Vlada je aktivno preganjala vse simpatizerje španske republikanske strani, prepovedala mitinge in vse druge oblike izražanja podpore ter akcije za zbiranje sredstev. Viz za Španijo niso izdajali, ujeti španski prostovoljci pa so bili kaznovani z zaporom do enega leta. Tako politiko so aktivno podirale katoliške stranke, zlasti Hrvaška kmečka stranka in SLS.

Klasični politični spopad med liberalnim in katoliškim taborom se je v tridesetih letih spremenil v spopad med levico in desnico. Levico (ki jo je enačil s komunisti) je politični vrh katoliškega tabora že v začetku dvajsetih let označil za najhujšega nasprotnika. Na to so vplivale tako tedanje revolucionarne ali polrevolucionarne razmere v Evropi kot izrazito nasprotovanje komunizmu, ki je prihajalo iz Vatikana, še zlasti po oktobrski revoluciji v Rusiji. »Za edinega resnega nasprotnika, s katerim se moramo baviti, smatram s svojega stališča samo komunistično stranko. Boj prihodnosti bo samo boj med krščansko demokracijo in socializmom.«69

Španska državljanska vojna je v desno usmerjenem tisku potencirala že sicer permanentno kritiko komunizma ter izražala veliko naklonjenost Francu in fašizmu. V Ljudski fronti je desnica videla sovjetsko in židovsko zaroto, komunistom je pripisovala sadizem in protiversko blaznost, v Španiji pa naj bi se odločala usoda krščanstva, ki da ga hoče uničiti brezbožni komunizem v sodelovanju z židovstvom. Tako kot je bila španska državljanska vojna priprava za drugo svetovno vojno, je bila v Sloveniji njena percepcija priprava in ideološki poligon za propagandno in nato pravo vojno proti Osvobodilni fronti in partizanskemu (v percepciji slovenske desnice komunističnemu) gibanju, katerega organizatorji in voditelji so bili tudi pomembni španski borci; v celoti je bilo »špancev« več kot 530 (vendar je bil le manjši del med njimi komunistov).70

Desničarsko časopisje je pozivalo, naj katoličani stojijo na straži proti komunistom, saj se sila da premagati samo s silo in ne s prijaznimi besedami ali blagoslovljeno vodo; zato naj poskrbijo za varnost pravočasno, ne pa potem, ko bodo hiše že gorele, komunisti pa streljali. Zato naj se katoličani združujejo, oborožijo in organizirajo vaške straže, te pa bodo branile vasi in verske svetinje proti navalom hlapcev Kominterne. Pozivanje na orožje je postalo sestavni del ideološkega besednjaka. To so opravičevali s poročili iz španske državljanske vojne v stilu: »Pa ne samo duhovnim in redovnim osebam ne prizanašajo, marveč na Španskem pobijejo vsakega človeka, pri katerem najdejo le kako krščansko znamenje: molitvenik, rožni venec, svetinjico ali sveto podobico!... Gorje

69 Govor dr. Antona Korošca, predsednika Slovenske ljudske stranke, na zboru strankarskih zaupnikov; Slovenec, 8. april 1920.

70 Novakovič, A.: Delovanje slovenskih španskih borcev v Španiji in po končani vojni v domovini, magistrska naloga. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 2008.

ti, verno slovensko ljudstvo, kaj te čaka, če zmagajo tudi pri nas ti osrečevalci človeštva? Puška, meč, vislice... kaj pravite na to, ljudje krščanski? Ali boste s tem zadovoljni? Ali bomo res mirno čakali in dali naše cerkve požgati, sebe pa postreliti in poklati?...«71

V tridesetih letih se je ideološka polarizacija prav ob španski državljanski vojni v Sloveniji stopnjevala do skrajnih meja. Prihajalo je do fizičnih obračunov med pripadniki raznih organizacij (zlasti študentskih in dijaških), pozivi na oboroževanje pa so jasno kazali, v kakšno smer se bo med vojno razvil konflikt. Brezrezervna obsodba komunizma v nekaterih govorih ter v enciklikah

Quadragesimo anno (1931) in Divini redemptoris (Božji odrešenik, 1937)72slednjo je papež v interpretacijah omilil ne samo v francoskem primeru, ampak med drugo svetovno vojno tudi ameriškem, ko je zaradi zavezništva s Sovjetsko zvezo izjavil, da to napotilo ne velja za vojne razmere - ter oznaka vsakršnega sodelovanja s komunisti za greh sta razcepili celo katoliški tabor. Boj za utrditev katoliške vere in Cerkve na Slovenskem so napovedale že obstoječe ali na novo nastale katoliške organizacije, zlasti ekstremne kot akademski klub Straža (list Straža v viharju) na univerzi ali Mladci (list Mi mladi borci) na srednjih šolah, ki sta delovali v okviru Katoliške akcije. Borbeni aktivizem je prehajal od papeža na katoliške organizacije povsod po Evropi, v Sloveniji pa še posebej izrazito. Pij XI. je julija 1938 branil Katoliško akcijo z besedami, da kdor udari Katoliško akcijo, ta udari Cerkev in papeža, kdor udari papeža, pa umre - Qui mange du Pape, en meurt. Obratno so tudi pripadniki Katoliške akcije, npr. Mladci, v svojem glasilu obsojali vse, ki so kaj kritičnega rekli o obeh papeških okrožnicah. Obsojali so individualizem, ki naj bi bil povzročil, da je postalo vse gospodarstvo strašno trdo, kruto, brezsrčno. Obsojali so nečloveški, kruti brezbožni komunizem. Še posebej so bili ogorčeni nad krščanskim socializmom, ki naj bi iskal sredino med zmoto in resnico. Menili so, da hoče socializem »pokrstiti«. To so šteli za popolnoma zgrešeno, saj je bila po njihovem mnenju socialistična zamisel družbe popolnoma tuja krščanski resnici. Bili so ne samo proti boljševiškemu, ampak tudi proti krščanskemu socializmu. Nihče pač ne more biti obenem dober katoličan in pravi socialist, so zatrjevali. Zato je vsako popuščanje in vsako polovičarstvo usodno. Potrebna je doslednost, za ognjenim valom katolicizma bo ostalo le tisto, kar je zavestno, celotno in živo krščansko. Kar je gnilo in polovičarsko, bo propadlo.

71 Kaj pa komunisti, Domoljub, 1. december 1936.

72 V encikliki Quadragesimo anno je papež Pij XI. zapisal, da se komunizem ne more uskladiti z nauki Katoliške cerkve, v Divini Redemptoris (v Sloveniji je izšla s podnaslovom O brezbožnem komunizmu) pa je komunizem označil za primum malum (prvo zlo), priporočal obnovo krščanskega življenja na temeljih evangelija, širjenje katoliškega družbenega nauka na kolektiv (se pravi prežetost celotnega družbenega življenja s katolicizmom in vodilna vloga Katoliške cerkve v družbi) in budno opazovanje komunistične strategije.

V tovrstno militantno propagandistično nastopanje je leta 1937 posegel esej Edvarda Kocbeka Premišljevanje o Španiji. 73 Kocbek je fašizem označil za produkt propadajoče meščanske družbe ter postavil trditev, da se je duhovnost krščanstva (katolicizma) izenačila z duhom fašizma, s čimer je bila odprta možnost za tesno sodelovanje Katoliške cerkve s fašizmom. Kocbekovo večletno intelektualno iskanje ravnovesja »med Marxom in Bogom« je z esejem o španski državljanski vojni postalo temelj njegove bodoče politične opredelitve. Februarja 1941, le nekaj tednov pred fašistično okupacijo, je intelektualce pozval, naj se iztrgajo iz konformizma in se v prihajajočih usodnih trenutkih opredelijo v boju med duhovnim suženjstvom in duhovno svobodo, po okupaciji in razkosanju Slovenije, poleti 1941, pa je v Osvobodilno fronto povedel razumniško skupino krščanskih socialistov.74

V jugoslovanski partizanski vojski so bili španski borci med organizatorji vstaje in na vodilnih položajih, tako v glavnem kot pokrajinskih štabih. Podobno tudi v Sloveniji. Prvo leto jih je šlo v partizane 22, kasneje še kakšnih 150. V NOB so bili cenjeni, še posebej v prvem letu, zaradi vojaških izkušenj, čeprav v Španiji niso bili na vodstvenih mestih. Najbolj znani »španci« v slovenski partizanski vojski, ki so dosegli tudi visoke vojaške ali politične položaje, so bili: Dušan Kveder - Tomaž, dr. Aleš Bebler - Primož, Stane Semič - Daki in še nekateri drugi.75

Tudi po vojni, v času Informbiroja, je bila španska državljanska vojna predmet ideoloških in političnih obračunov, saj so bili mnogi španski borci v vzhodnoevropskih državah obsojeni na montiranih procesih, povezovali so jih s titoizmom in (ali) gestapovsko (taboriščno) agenturo, podobna usoda pa je doletela tudi nekatere jugoslovanske španske borce.

»Slovenec že mori Slovenca, brata - kako strašna slepota je človeka!« je France Prešeren zapisal v Uvodu h Krstu pri Savici, ko je opisoval prvi veliki slovenski notranji razkol ob pokristjanjevanju. Slovenska zgodovina pomni tudi razkol iz časa protireformacije v 16. stoletju in najdaljši ideološko-verski razkol v 20. stoletju, ki se je začel konec 19. stoletja, v času nastajanja političnih strank. Tedaj je katoliški tabor pod vplivom filozofa dr. Antona Mahniča javno življenje v slovenskih pokrajinah hotel uravnavati po načelih ekstremnega katolicizma. Polarizacija se je nadaljevala tudi v času med obema vojnama, še zlasti pa v tridesetih letih 20. stol., kjer je tudi treba iskati korenine za medvojni bratomorni spopad. Razkol nosimo Slovenci v sebi tudi danes; ob vsaki prilo-

73 Kocbek, E.: Premišljevanje o Španiji. Dom in svet, 22. april 1937. Dom in svet je bil slovenski literarni mesečnik, ki je izhajal v letih 1888–1944. Zaradi Kocbekovega članka je uredništvo z glavnim urednikom Francetom Koblarjem odstopilo. Kocbek je s somišljeniki malo kasneje začel izdajati revijo Dejanje.

74 Ustanovna skupina v OF so bili sicer krščanskosocialistični sindikati, ki jih je vodil Tone Fajfar.

75 Več o tem v literaturi, navedeni na koncu.

žnosti, kot so npr. volitve ali praznovanja, izbruhne na dan in obremenjenost z njim nam pravzaprav ne dovoli, da bi postali moderna nacija, ali pa vsaj zavira proces njenega nastajanja. Vrednotenje španske državljanske vojne kljub več kot sedemdesetletni oddaljenosti v svojem bistvu ostaja razločevalno, tako kot je bilo takrat, in to velja tako za slovensko kot - danes pretežno konservativno - evropsko družbo.

Izbrana literatura:

Bebler, Al.: Čez drn in strn. Lipa, Koper 1981.

Beevor, A.: The Battle for Spain: The Spanish Civil War, 1936-1939. Weidenfeld & Nicolson, London 2006.

Benassar, B.: Espagne 1936, la grande mobilisation, L’historie. La guerre civile. 2000 ans de combats fratricides, numéro special 2006, str. 58-69.

Benassar, B.: Franco, portrait d’un dictateur, Les collections de L’historie No 31, 2006, str. 7883 (intervju).

Bili smo v Španiji. Spomini slovenskih prostovoljcev. Sekcija bivših španskih borcev Ljudske republike Slovenije, 1960.

Blikhorn, M.: Demokracija in državljanska vojna v Španiji (1931-1939). Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1995.

Boban, L. (ur.): Španjolska 1936-1939, zbornik JAZU, Globus Zagreb 1989.

Bodin, L., Touchard, J.: Front populaire 1936. Arman Colin Éditeur, Paris 1985.

Broué, P., Témime, E.: Španska revolucija in državljanska vojna. Delavska enotnost, Ljubljana 1986.

Hemingway, E.: Komu zvoni. Cankarjeva založba, Ljubljana 1987.

Hermet, G.: La Guerre d'Espagne. Le Seuil, Paris, 1996 (druga izdaja).

Hermet, G.: La tragédie Espagnole. Les collections de L'historie No 31, 2006, str. 70-76.

Hobsbawm, E.: Čas skrajnosti: svetovna zgodovina 1914-1941. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2000.

Jackson, G.: The Spanish Republic and the Civil War, 1931–1939. Princeton University Press, Princeton, 1965.

Košir, M.: Španija na braniku demokracije, svobode in miru (1936-1939). Cankarjeva založba, Ljubljana 1946.

La guerre d'Espagne 1936 (dossier), L'historie No 200, 1996 (več avtorjev).

Naši Španci (zbornik). Borec, Ljubljana 1978.

Novakovič, A.: Delovanje slovenskih španskih borcev v Španiji in po končani vojni v domovini, magistrska naloga. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 2008.

Orwell, G.: Kataloniji u čast. August Cesarec, Zagreb 1983.

Pešić, S.: Španjolski građanski rat i KPJ. Izdavački centar, Rijeka, 1990.

Pleterski, J.: Senca ajdovskega gradca. O slovenskih izbirah v razklani Evropi. Ljubljana 1993.

Ravbar, A.: Zakaj je padla španska republika. Borec, Ljubljana 1971.

Škrjanc, N.: Španski borci. Slovenski in jugoslovanski prostovoljci v španski državljanski vojni, diplomska naloga. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 2004.

Slovenci, španski borci. Zbirka spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 32. zvezek. Komunist, Ljubljana 1982.

Slovenska trideseta leta (zbornik). Slovenska matica, Ljubljana 1987.

Španija 1936-1939. Zbornik sečanja jugoslovenskih doborovoljaca u španskom ratu, Vojnoizdavački zavod, Beograd 1971.

Témime, E., Dreyfus-Armand, G.: Adieu a L'Espagne, L'histoire N 200, 1996.

Tomas, H.: Španija proti Španiji. Kronika državljanske vojne. Cankarjeva založba, Ljubljana 1969.

Wolff, R.J., Hoensch, J.K. (ed.): Catholics, the State and European Radical Right 1919 -1945. New York 1987.

Zgodovina revolucij 20. stoletja, 2. knjiga (Španska državljanska vojna, str. 85-287). Editori Riuniti Rim, Komunist, Rim - Ljubljana 1969/1971.

Internetni viri:

http://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_Civil_War#Combatants

Sunto

Parole chiave:

Guerra civile spagnola, Josip Broz Tito, Chiesa cattolica, cristiano-sociali, Edvard Kocbek.

La guerra civile spagnola è stata una questione di politica estera e interna di grande rilevanza per la società slovena e jugoslava tra le due guerre mondiali. Alla guerra civile parteciparono, o furono comunque ad essa legati, molti dei comunisti jugoslavi dell’epoca, compreso Josip Broz – Tito (fu tra gli organizzatori di un fallito invio di volontari comunisti in Spagna che rischiò di fermare la sua ascesa nel partito, mentre presso molti autori permangono i dubbi sulla sua effettiva presenza in Spagna).

Nello spazio politico sloveno fu proprio attorno alla guerra di Spagna che si arrivò al massimo acutizzarsi dello scontro tra destra e sinistra, portando nel campo cattolico anche alla scissione tra i cristiano sociali e la parte ortodossa, maggioritaria, del Partito popolare sloveno (Slovenska ljudska stranka, SLS) in un tempo in qui quest’ultimo controllava di fatto, con il sostegno della chiesa cattolica, la società slovena. La guerra di Spagna potenziò nella stampa slovena di destra la critica, peraltro preesistente e permanente, del comunismo, portandola a esprimere un favore incondizionato per Franco ed il fascismo. La destra vedeva nel Fronte popolare un complotto ebraico e sovietico, attribuiva

Il significato della guerra civile spagnola per la società slovena e jugoslava

ai comunisti sadismo e follia antireligiosa. In Spagna si sarebbe deciso il destino del cristianesimo, che il comunismo ateo e l’ebraismo volevano distruggere. Se a livello mondiale la guerra di Spagna fu l’introduzione alla seconda guerra mondiale, in Slovenia essa venne percepita come la preparazione e il campo d’esercitazione ideologica per la guerra di propaganda, seguita da quella vera, contro il Fronte di Liberazione nazionale ed il movimento partigiano (percepito dalla destra slovena come comunista), i cui dirigenti ed organizzatori furono anche importanti combattenti di Spagna (anche se solo una minoranza di questi ultimi erano comunisti). Nei racconti propagandistici della stampa si inserì nel 1937 il saggio di Edvard Kocbek “Pensieri sulla Spagna”. Kocbek definì il fascismo come prodotto della decadenza della società borghese e affermò che la spiritualità del cristianesimo (cattolico) si era fusa con la spiritualità fascista, il che apriva la possibilità alla stretta collaborazione tra Chiesa e fascismo. Dopo una lunga ricerca intellettuale di un equilibrio »tra Marx e Dio« Kocbek pose con questo saggio la base per le sue scelte politiche future. Nel febbraio del 1941, solo alcuni mesi prima dell'occupazione fascista, invitò gli intellettuali a sottrarsi al conformismo e a schierarsi, in vista dei tempi decisivi che stavano arrivando, tra la schiavitù e la libertà spirituali. Nell'estate del 1941, dopo l'occupazione della Slovenia, Kocbek portò poi con se nel Fronte di liberazione nazionale il gruppo di intellettuali cristiano sociali.

Anche dopo la seconda guerra mondiale, al tempo della rottura del Cominform, la guerra di Spagna fu oggetto di scontro ideologico e di rese dei conti politiche, tanto che molti ex combattenti di Spagna vennero condannati in processi farsa, in quanto venivano collegati con il »titoismo« e (o) la collaborazione con la Gestapo (nei lager). Una sorte simile toccò anche a una parte degli ex combattenti di Spagna jugoslavi.

The meaning of the Spanish Civil War in the Slovenian and Yugoslav society

Abstract

Key words:

Spanish Civil War; Josip Broz Tito, Chatolich church; Christian socialists; Edvard Kocbek.

The Spanish Civil War was an important foreign and domestic policy issue for the Slovenian and Yugoslav society in the time between the two World

Wars. Many of the leading pre-war and wartime communists participated or had been related to the Spanish Civil War, including Josip Broz -Tito (besides being the organizer of the of an unfortunate dispatch of communists to Spain, which almost caused the end of his ascent, some writers still speculate about him having been being in Spain himself).

In the Slovenian political arena, it was taking sides in the Spanish Civil War where the ideological dispute between the left-wing and the right-wing reached its peak and caused the rift within the Catholic camp between the Catholic socialists and the orthodox majority of the Slovene People's Party (Slovenska ljudska stranka, SLS) at a time when this party, in collaboration with the catholic church, was having practically absolute control over the Slovene society. In the right-wing papers Spanish Civil War was used for emphasizing the permanent criticism of communism and expressing absolute fondness for Frank and fascism. The right-wing saw in the Popular front a Soviet and Jewish conspiracy, attributed sadism and anti religious craziness to the communists, while the destiny of Christianity in Spain was to be decided, since the godless communism with the help of Judaism presumably wanted to destroy it. Just as the Spanish Civil War was an introduction to the Second World War, its perception in Slovenia was an introduction and an ideological proving ground for the propaganda war, followed by the real one, against the Liberation Front (OF) and the partisan movement (seen by the Slovenian right-wing as communist), whose organizers and leaders were also important Spanish fighters (just a small part of them were communists). In the year 1937 Edvard Kocbek's essay Reflection on Spain became involved in the propagandistic reporting. Kocbek defined fascism as a product of the decaying bourgeois society and claimed that Christian (catholic) spirituality matched the fascist spirituality, which opened the possibility for a close cooperation between the Catholic Church and fascism. Several years of intellectual searching of a balance »between Marx and god« became, with the essay about the Spanish Civil War, for Kocbek the ground of his future political determination. In February 1941, just weeks before the fascist occupation, he urged the intellectuals to evade conformity and in the upcoming crucial moments to take parts in the fight between spiritual slavery and spiritual freedom, but after the occupation and the dismemberment of Slovenia in the summer of 1941 he led an intellectual group of Christian socialists into the Liberation Front.

Even after the war, in the time of the Informbiro, the Spanish Civil War was subject to ideological and political reckoning, as many of the Spanish fighters from eastern European countries were condemned at show trials, associated with titoism and (or) collaborating with the Gestapo (in the concentration camps). A part of the Yugoslavian Spanish fighters met the same destiny.

Importancia de la Guerra Civil Española en la sociedad eslovena y yugoslava

Resumen

Palabras claves:

Guerra Civil Española; Josip Broz Tito, Iglesia Católica; Socialistas cristianos; Edvard Kocbek.

La Guerra Civil Española entre las dos guerras, tuvo para la sociedad eslovena y yugoslava, una importancia significativa en lo que ha política internacional y nacional se refiere. En la Guerra Civil Española participaron o estuvieron relacionados, muchos dirigentes comunistas de antes de la guerra y de tiempos de la guerra, incluido Josip Broz – Tito (además de haber organizado un infortunado envío de comunistas a España que casi le cuesta su ascenso político, entre los historiadores aún existen dudas sobre si estuvo o no en España)

En el proceso de definición en el ámbito político esloveno frente a la Guerra Civil Española, la disputa ideológica entre los sectores de izquierda y de derecha, alcanzo su máximo. Esto provocó también una ruptura dentro del campo católico entre el sector socialista católico y la mayoría cristiana ortodoxa del Partido Popular Esloveno (Slovenska ljudska stranka - SLS) en el momento en que este partido, en colaboración con la Iglesia Católica, prácticamente controlaba de forma absoluta la sociedad eslovena.

En la prensa de derecha, la Guerra Civil Española potenció la ya permanente crítica del comunismo, expresando su absoluta preferencia por Franco y el fascismo. La derecha vio en el Frente Popular una conspiración soviético judía, atribuyendo a los comunistas sadismo y delirio antirreligioso. En España se decidía, según ellos, el destino del cristianismo que el comunismo ateo desea destruir en colaboración con el judaísmo. Así como la Guerra Civil Española fue la preparación para la II Guerra Mundial, su percepción en Eslovenia fue la anticipación y el polígono de propaganda ideológico para la verdadera guerra contra el Frente de Liberación y el movimiento partisano (comunistas en la percepción de la derecha eslovena), cuyos organizadores y dirigentes fueron también importantes Combatientes Españoles, de los cuales, sólo una minoría eran comunistas.

En la información propagandística intervino en 1937 Edvard Kocbek (líder de los cristianos de izquierda), con un ensayo de reflexión sobre España. Kocbek calificó el fascismo como producto de la decadencia de la sociedad burguesa, afirmando que la espiritualidad del cristianismo (católico) se igualaba a la espiritualidad del fascismo. Con ello, según Kocbek, se abría la posibilidad

Spoštovani, ta tekst je zaradi omejitev ISSUU krajšan na 50 strani, povezavo do cele knjige dobite na našem spletnem mestu

http://www.zb-koper.si/publikacije.html

Hvala za razumevanje.