Page 1

1


SLOVENSKA ISTRA V BOJU ZA SVOBODO Internetna izdaja druge tiskane dopolnjene izdaje

Internetno izdajo uredila Vlasta Beltram Računalniška obdelava Miloš Ivančič Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper Koper 2017

2


CIP

Podatki o izvorni tiskani knjigi Slovenska Istra v boju za svobodo, druga tiskana izdaja: UREDNIŠKI ODBOR Vid Vremec: glavni urednik Raul Šiškovič: odgovorni urednik Jože Hočevar: ureditev in lektura Člani Salvator Žitko, Mirko Markežič, Danilo Petrinja, Ivan Dodič Fabij Valentič Pokojni člani uredniškega odbora prve izdaje Milan Guček, France Dermota, Marta Pahor, Avgust Primožič, Ivan Jakomin, Stanko Ulčnik Recenzenti prve izdaje dr. Branko Marušič, Branko Babič – Vlado, Jože Novak (za vojaške enote) Izid knjige SLOVENSKA ISTRA V BOJU ZA SVOBODO so podprle Občina Koper, Občina Izola, Občina Piran, Občina Dolina VSEM SE ISKRENO ZAHVALJUJEMO! ZDRUŽENJE BORCEV IN UDELEŽENCEV NOB OBČINE KOPER ZDRUŽENJE BORCEV IN UDELEŽENCEV NOB OBČINE IZOLA ZDRUŽENJE BORCEV IN UDELEŽENCEV NOB OBČINE PIRAN ZDRUŽENJE ANPl-VZPI OBČINE DOLINA CIP - Kataložni zapis o publikaciji (tiskani izdaji) Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4-14)"1941 / l945" SLOVENSKA ISTRA V BOJU ZA SVOBODO / [uredil Jože Hočevar) . - 2. dopolnjena izd. - Koper [etc.) : Lipa [etc.], 1998 l. Hočevar, Jože 74814976 ISBN 961-215-025-7

3


4


KNJIGI NA POT Pred vami je dopolnjena izdaja knjige Slovenska Istra v boju za svobodo. Prvič je izšla leta 1976 pri Založbi Lipa v Kopru v 2.000 izvodih in je bila, s ponatisom še 1.000 izvodov, kmalu razprodana. Potreba za njeno novo, razširjeno izdajo je bila povsem upravičena, saj je v času od prvega izida izšlo kar nekaj knjig in razprav, ki so prinesle nova spoznanja o preteklem času Slovenske Istre. Knjiga zajema geografsko območje občin Koper, Izola, Piran in na italijanski strani občin Dolina in Milje. To ozemlje je zaradi svoje prehodnosti in obmorske lege doživljalo burna zgodovinska dogajanja. Na njem so v zadnjih stoletjih vladali Beneška republika, kratkotrajen Napoleonov protektorat in Združene ilirske province, avstro-ogrsko cesarstvo, italijanska kraljevina itd. Vsaka od teh držav je Slovenski Istri zapustila svojo dediščino in zaznamovala usodo in življenje njenega prebivalstva slovenske in italijanske narodnosti. Istrski Slovenci pa so še posebno okusili tegobe raznarodovanja in revščine pod škornjem italijanskega fašizma. Avtorji so s svojimi prispevki dopolnili in razširili nekatera poglavja z novimi dognanji, do katerih so prišli sami s svojimi raziskavami ali pa so jih objavili drugi zgodovinarji in publicisti v obdobju 21 let od izida prve knjige (geografski pregled, pregled razvoja skozi stoletja, šolstvo in društvena dejavnost do 1918, odpor proti fašizmu, taborišče Rižarna). Dopolnjena izdaja pa je obogatena še z novimi ali na novo napisanimi prispevki (prvi tržaški proces leta 1930, drugi tržaški proces leta 1941, koprski zapori, specifika narodnoosvobodilnega gibanja na istrskem narodnostno mešanem ozemlju, udeležba Istranov v partizanskih enotah na Dolenjskem in Notranjskem ter v prekomorskih enotah, spominska obeležja NOB). Novosti so tudi v seznamu padlih in žrtev, ki je prečiščen, dopolnjen in zato mnogo bolj precizen. Knjiga je obogatena s fotografskimi prilogami, ki jih je številčno več, med njimi pa veliko novih. Tudi zemljevidne priloge so v glavnem na novo izdelane, dopolnjene in zato bolj pregledne. Tako je z vsemi temi dopolnitvami in popravki prve knjige nastala nova, vsebinsko in dokumentarno obsežnejša knjiga, ki bo gotovo naletela na ugoden odmev tako pri strokovnjakih kot pri poljudnem bralcu. Želimo, da bi ta knjiga predvsem novim rodovom pričala o zgodovini ljudi v Slovenski Istri, o njihovih doživetjih, trpljenju, bojih in uspehih. Koper, decembra 1997 UREDNIŠKI ODBOR

5


INTERNETNI IZDAJI NA POT Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper se je odločilo, da objavi knjigo Slovenska Istra v boju za svobodo v internetni obliki, da bo tako bolj dostopna širši in predvsem mlajši javnosti, ki ji postaja ta medij glavni vir informacij. Smo v času nove hladne vojne, vedno bolj globalne in agresivne medijske manipulacije, oživljanja fašizma in spreobračanja zgodovine. Šolstvo se zaradi pritiskov dnevne politike odmika od novejše zgodovine, politiki in njihovi mediji pa so pravi populistični ofenzivi, pa ne samo za volilne glasove in kontrolo oblasti, ampak tudi rušenja vseh humanih in svobodomiselnih vrednot kot temeljev razvoja družbe. Čeprav je od prve izdaje preteklo že 50 let, je to še vedno edina knjiga, ki predstavlja dogajanje v slovenskem delu nekdanje dežele Istre oz. v istrskem okraju iz časa NOB vse od srednjega veka pa do leta 1945. Poudarek je seveda na obdobju od leta 1918 do 1945, ki je predstavljeno zelo podrobno. Knjiga je opravila pomembno poslanstvo in ga še opravlja, ker je na eni strani zbrana na enem mestu celotna tematika dogajanja v tem času, na drugi strani pa se je ravno za ta namen zbrala pomembna zbirka spominskih virov. Zelo dragocen je tudi popis padlih v NOB in žrtev. To je bilo pravo pionirsko delo akterjev narodnoosvobodilnega boja, ki so tako želeli ohraniti dokumentiran spomin na obdobje trpljenja pod fašizmom, upora proti fašistični Italiji in nemškemu okupatorju ter nastajanja nove države po streho jugoslovanskega odporniškega gibanja s komandantom Josipom Brozom - Titom na čelu. Danes je potrebno na knjigo gledati tudi kot na izdelek svojega časa in ga tako tudi uporabljati. Pisali so jo v glavnem nezgodovinarji, ki so prikazovali čas, ki so ga živeli in soustvarjali ter ga zato prikazali s svojega stališča. Uporabljali so terminologijo vojnega in povojnega časa (ljudska oblast, vseljudska vstaja, napredni elementi, neljudski elementi ipd.). Tudi številne podrobnosti so zapisane osebno in nepreverjeno, kar so pokazale kasnejše poglobljene raziskave posameznih tem ali dogodkov. Vendar to velja za vsa pionirska dela, ki so osnova za nadaljnje raziskovanje. Ker sta od dopolnjene izdaje leta 1998 pretekli skoraj dve desetletji, so novejše raziskave prinesle tudi nova spoznanja. Popravke smo vnesli v besedilo in tako knjigo v internetni obliki še dopolnili oziroma popravili. Še več – nameravamo še vnaprej vnašati popravke, predvsem v seznam padlih in žrtev, saj se še vedno najdejo napake ali dopolnitve. Internetna izdaja je doživela še nekaj sprememb. Zaradi obsežnosti knjige smo jo nekoliko skrajšali: delno smo odstranili eno poglavje, saj smo se držali merila, naj bo knjiga vezana na teritorij, ki je v naslovu, in usodo njenih ljudi v drugih okoljih. Izpuščenih je tudi večina fotografij in imensko kazalo, ki bi ga bilo potrebno na novo sestaviti. Ponujamo jo v brezplačni oziroma prosti javni obliki, tudi taki, ki omogoča enostavno kopiranje in prenašanje teksta v študijske in publicistične namene. Osnovno poslanstvo naše organizacije je namreč prenašanje vrednot NOB, za njegovo razumevanje pa je posebej pomembno prav dogajanje v naših krajih, kjer je fašizem najprej pokazal svojo pravo naravo. Koper, 2017 Vlasta Beltram in Miloš Ivančič

6


PRVI DEL

SKOZI STOLETJA IN OD PRVE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Raul Šiškovič

ZEMLJEPISNI POLOŽAJ IN PREBIVALSTVO SLOVENSKE ISTRE Slovenska Istra, ki ji v Republiki Sloveniji pripada 46,6 km morske obale,1 je pokrajinsko ime, udomačeno za politično-upravno enoto v času NOB, ki obsega ozemlje treh sedanjih obalnih občin ter naselja na Podgorskem krasu (Prešnica, Klanec, Ocizla, Beka) v Sloveniji in naselja sedanje občine Dolina ter nekaj naselij (Korošci, Oreh, Štramar) občine Milje v Italiji. Na prvi pogled, sodeč predvsem po narodnostnem vidiku, je ta prostor homogen. V prirodno geografskem in tudi gospodarskem pogledu pa je raznolik. Deli se namreč v tri povsem različne pokrajine, ki se sicer dopolnjujejo in stapljajo v celoto, vendar v sebi skrivajo vsaka zase svoje specifičnosti. Te so Podgorski kras, Breg ali Bržanija in flišno gričevje v Koprskem primorju. Vzroki teh pokrajinskih raznolikosti so v burni geološki preteklosti tega prostora in v različnih, čeprav nebistvenih, podnebnih posebnostih.

PRIRODNO-GEOGRAFSKE POSEBNOSTI Površje Slovenske Istre se je izoblikovalo v mlajši geološki preteklosti, to je tedaj, ko je ves jadranski prostor dobival današnjo podobo. V eocenu (pred približno 40 milijoni let) se je na jugozahodni strani že izoblikovanega Dinarskega gorovja širilo obsežno morje, predhodnik današnjega Jadrana. Zalivalo je vso kopnino daleč v notranjost današnjega obrežja in segalo globoko na severozahod v osrčje severnoitalijanske nižine. V slovenski primorski prostor je segalo v dveh razmeroma širokih zalivih: eden se je razprostiral iz Kvarnerskega zaliva mimo Brkinov in Vipavskega v Goriška Brda, drugi pa je preplavljal širše območje Tržaškega zaliva, osrednjo Istro tja do Čepičkega polja na jugovzhodu. Vmes je bila edina kopnina Tržaški kras s Čičarijo, ki je molela iz morja kot podolgovat otok. V ta morska zaliva, ki sta v spodnjem in srednjem eocenu zelo spreminjala obseg, so se vselili zdaj alveolinski in numolitni apnenci, zdaj pesek, zdaj glina, blato in lapor, ki so glavne sestavine fliša.2 S postopnim umikom morja so bili razgaljeni najprej organogeni sedimenti (apnenci) starejšega in srednjega eocena, ki danes obrobljajo sklenjeno flišno gričevje (Podgorski kras, apneniške gmote na območju Kubeda, Gračišča, Dola in Pregare). Z nastankom Tržaškega zaliva in dokončnim oblikovanjem obalne črte (sredi pliocena) pa je morje odteklo tudi iz kotanj v zaledju Tržaškega zaliva in Istre ter tako odkrilo še preostale flišne kamnine. Vzporedno z umikom morja so tektonski procesi dvignili plasti in jih rahlo nagubali. Ponekod je celo prišlo do močnih narivov apnenca nad fliš, kar dokazuje, da so bili prvotni morski zalivi obsežnejši, kot je to razvidno iz današnjega flišnega ozemlja. 7


Pozornost vzbuja Podgorski kras (po vasi Podgorje pod Slavnikom), ki se širi od Slavnika in Čičarije na jugozahodno stran do Brega pri Dolini, Socerbu, Črnem Kalu in Podpeči, na sever pa sega do Kozine in doline Botača oziroma Glinščice. To je enolična, rahlo valovita in dokaj pusta pokrajina. K flišnim predelom na jugozahodu se spušča v treh jasno izoblikovanih strmih kraških stopnjah pri Črnotičah, Črnem Kalu in Gabrovici ter Bezovici in Podpeči. Kljub apnenasti osnovi so se kraške oblike slabo razvile. Veliko je namreč plitvih in slabo razvitih vrtač, brezen in jam, toda vse kaže na to, da je zakrasevanje šele v začetku. Še najbolj razvite in za pokrajino značilne so večje ali manjše suhe doline med močno položnimi pobočji.3 Zaradi vododržnih kamnin je tu precej studencev, kar je omogočilo, da so se ljudje tod zelo zgodaj naselili in si postavili sklenjene vasi: Praproče, Podgorje, Prešnica, Črnotiče, Petrinje in Kastelec, ki imajo danes le redke 100 prebivalcev. Proti severu pri Klancu, Ocizli in Beki je ohranjenih nekaj večjih flišnih zaplat, na katerih se je razvil normalen relief s potoki in studenci. Pokrajina je privlačnejša, porasla s hrastovo hosto in urejena v njive in sadovnjake. Pokrajina Podgorskega krasa ljudem ni bila preveč naklonjena. Možnosti za preživljanje so bile in so še zelo skromne, kajti celo nekaterih sadežev, ki jih ne manjka v bližini Kopra, tukaj ni. Podnebne razmere so namreč bolj ostre kot drugod, saj pozimi živo srebro pogostokrat pade pod 0° C. Tudi poletja so bolj sveža. Iz tega sledi, da so morali tukajšnji ljudje vseskozi iskati dopolnilni zaslužek drugje, če so hoteli vsaj skromno živeti. Podgorski kras ne preide nenadoma v flišno pokrajino ob Koprskem in Piranskem zalivu, čeprav se ostro konča s stopnjama pri Črnem Kalu in Podpeči. Pod stopnjama se namreč vleče razmeroma položno pobočje, ki je le v osrednjem delu prekrito z debelejšo plastjo fliša, medtem ko je v zgornjem delu, tik pod stopnjo, takoj pri vrhu še apnenec. To pomeni, da apnenasta osnova kraške pokrajine polagoma preide v fliš, kar tudi dokazujejo številni plastni studenci, ki izvirajo po pobočju navzdol. Pobočje predstavlja prehod tudi v podnebnem i n rastlinskem pogledu, saj se tu prvič srečamo z nekaterimi sadeži, ki ji h sosednji Kras ne pozna: oljka, smokva. To je razumljivo, saj so pol etne temperature višje ( 20,3°–23,6° C) kot na Kozini ( 16,5°–18,5° C). Podobno je pozimi, ko opazimo, da ima Kozina v povprečju za 2°–3° C nižje temperature. To prehodno pokrajino poznamo kot Breg ali Bržanijo (Bržan – prebivalec, Brščica – prebivalka). Začenja se na severozahodu na Tržaškem v severovzhodnem zaledju Žaveljskega zaliva, kjer stoje velike, gručaste, danes že močno urbanizirane vasi: Log, Ricmanje, Boršt, Boljunec, Kraglje, Dolina, Prebeneg in Mačkolje. Na slovensko stran pa sega z vasmi: Socerb, Osp, Gabrovica, Črni Kal, Loka, Bezovica in Podpeč. Površje Brega ni enolično, saj so ga številne potočne doline in hudourniške grape razrezale v pobočje, kjer so si ljudje že zelo zgodaj postavili vasi ob studencih. Dobro zemljo v okolici naselij so obvarovali pred odnašanjem vode s podzidanimi terasami. Breg je bil znan po sadjarstvu in vinogradništvu (vino črnikalec) in po prodaji teh pridelkov na Kras, v Brkine ali v Trst. To dejavnost so omogočale podnebne razmere, ki so ugodnejše kot na Kraški planoti. Južno in jugozahodno od Brega se začne prava gričevnata flišna pokrajina, zelo razgibana in valovita. Apnenasta osnova v glavnem redko kje pride na dan; izjeme so pri Izoli, v povirju Rižane, pri Kubedu, Gračišču in Pregari. Povsod drugod je fliš. Pokrajina, ki ji pravimo tudi šavrinske gorice, je v bistvu razrezana v podolgovate hrbte, ki se znižujejo od vzhodne in jugovzhodne notranjosti proti zahodu in severozahodu in se običajno končajo v morju s strmim bregom. Med hrbti potekajo razmeroma ozke in še kar globoke potočne in rečne doline, vmes pa tudi številne hudourniške grape, ki so posledica močnega erozijskega delovanja. Ta pojav je sedaj omiljen predvsem zaradi večje poraslosti. Doline so bolj ali manj vodnate, saj smo v pokrajini normalnega reliefa z razvitim nadzemnim rečnim omrežjem. Največji in najbolj vodnati tok je Rižana, nekoč znana po številnih vodnih mlinih. Prvi širok flišni hrbet poteka onstran državne meje med Glinščico in Osapsko Reko ter sega do Žavelj. V nižjem delu seje tu v povojnem času razvilo popolnoma urbanizirano naselje Štramar, ki se je že skoraj spojilo z industrijskim naseljem Žavlje. 8


Na naši strani se širi razmeroma daljši, visok in ponekod strm hrbet pred Bregom in dolino Osapske Reke na severu in dolino Rižane ter Koprskim zalivom na jugu. Začenja se z osamljenimi griči, visokimi od 170–200 m nasproti Loki in Črnemu Kalu ter se nato najvišje vzpne na Tinjanu (374). Znižuje se proti Škofijskemu sedlu, koder poteka cesta Koper–Trst, in se konča s širokim Miljskim polotokom. Ta je razrezan v več manjših hrbtov, ki se končujejo z ostrimi in ozkimi pomoli v morju (kot npr. Debeli in Tanki rtič). Na slemenih in južnih pobočji h so nastale vasi: Rožar, Stepani, Krnica, Tinjan, Urbanci, zaselka Kolomb1r in Slatine (naselji z manj kot 10 hišami), Dekani, Škofije, Plavje in š1evilna naselja in zaselki v Miljskih hribih: Elerji, Hrvatini, Božiči, Korošci (Sv. Barbara), Čampore in razloženo naselje Ankaran z Valdoltro. Največji kraj je mesto Milje. Vsa ta naselja doživljajo nenehno rast š:evila prebivalstva, razen Rožarja, Krnice in Tinjana. Vzrok za anomalije v rasti števila prebivalstva so na eni strani vpliv industrije in drugih neagrarnih dejavnosti, po drugi strani pa odročnost naselij, slaba prometna povezanost in slabe osnove za kmetovanje (težka prst, pomanjkanje vode). Dolina Rižane je od vseh dolin najpomembnejša. Svoj začetek ima pri Dolu nad Hrastovljami (taborna cerkev in znane freske), od koder teče neznaten potok, ki poleti popolnoma presahne. Dolina postane pomembna pri izviru Rižane (Zvroček), kjer je zajetje vodovoda. V spodnjem delu se dolina znatno razširi v obsežno ravnico, kijo je reka sama izoblikovala z nasipavanjem Koprskega zaliva. To nadaljuje še danes. Ravnica, ki je bila do nedavnega izključno območje intenzivnega vrtnarstva in sadjarstva, bo kmalu odstopila mesto industrijski coni,ki že nastaja ob železniški postaji pod osamljenim Srminom (85m) in na križišču Ankaran z obrati Kemiplas. Preostali osrednji del doline, ki je bil v preteklosti znan predvsem po mlinih in makadamski cesti, ki je povezovala Kras in notranjost Istre z morjem, je zlasti danes velikega pomena, saj tod potekata glavna cestna magistrala proti Ljubljani in železniška proga proti Prešnici. Najpomembnejši prostor zavzema hribovje med Rižano in Dragonjo, ki je razdeljeno na tri glavne hrbte.4 Severni hrbet, ki leži med Rižano na Badaševico (Cornalunga), se postopoma znižuje od Sv. Antona in Marezig proti obali pri Kopru. Badaševica, ki dobiva številne potoke in hudournike s tega hrbta, je v spodnjem delu pri Kopru izoblikovala manjšo ravnico, ki se pri Bertokih združi z ravnico Rižane. Ta rečica, čeprav nepomembna, je zasula del Škocjanskega zatoka in tako olajšala delo ljudem pri združitvi nekdanjega "Kozjega otoka" s kopnino. Pred prvo svetovno vojno so bile tu tudi skromne soline, kasneje pa je bila ravnica izsušena (Bonifika). Južni del hribovja predstavlja do 350 m visok hrbet, ki leži med obema izvirnicama Dragonje. Ta reka je druga po velikosti v Slovenski Istri, vendar ima veliko bolj hudourniški značaj kot Rižana. Poleti je vodnata le v spodnjem delu, predvsem po zaslugi kraških izvirov na njenem levem bregu (Bujski kras). Drugod presahne. Najvišje se vzpne osrednji del, ki se vleče do Piranskega polotoka. Dolina hudournika Drnice ga deli pri Šmarskem sedlu na dva dela. Najvišji je notranji del na vzhodu, ki doseže pri Pomjanu najvišjo točko 405 m, zahodni del, ki se nagiba k Izoli in Piranu, pa je nižji. Dolina Drnice se druži s prostrano ravnino ob spodnji Dragonji, kjer so nastale Sečoveljske in opuščene Lucijske soline. Vsa ta ravnina ima velik pomen predvsem za sadjarstvo in vinogradništvo. Pri Sečovljah so tudi tanjši skladi eocenskega črnega premoga, ki so dali osnovo sedaj opuščenemu rudniku. Manjša ravnina je izoblikovana v Strunjanskem zalivu, kije bila znana zaradi solin in predvsem po zgodnjih povrtninah in sadju v sterasirani okolici. Vsi flišni hrbti v Slovenski Istri, predvsem v osrednjem delu, so zelo široki, s ploskimi slemeni. Ni čudno torej, da so po slemenih in blagih pobočjih nastale zelo velike gručaste vasi, ponekod pa tudi razložena naselja v bližini mest (Škocjan, Šalara pri Kopru, Seča pri Luciji). Hiše, predvsem starejše, so zgrajene iz peščenjaka, ki ga je v bližini v izobilju. Karakteristične vasi tega območja so: Sv. Anton, Pobegi, Čežarji, Marezige, Vanganel, Babiči, Manžan, z vmesnimi zaselki Dvori, Potok, Bonini, Sabadini. Na osrednjem in južnem hrbtu pa so se razvile vasi Boršt, Truške, Topolovec, Labor, Koštabona, 9


Pomjan, Šmarje, Puče, Nova vas, Krkavče, Sv. Peter, Padna, Korte nad Izolo, Srgaši, Gažon, Malija, Sečovlje in še manjši zaselki. Posebnost osrednjega dela je ožje obalno območje. Obala se na kratke razdalje spreminja, saj ravninam ob zalivih sledijo strmi flišni pomoli, ki so onemogočili poselitev. Tu so na ugodnih otokih in polotokih nastala staroveška mesta Koper, Izola in Piran, ki s svojo vlogo dajejo osnovno karakteristiko življenju ljudi v Slovenski Istri. Nič manj značilna niso tudi turistična območja Ankaran, Simonov zaliv, Strunjan, Portorož, Lucija, ki s svojo specifično dejavnostjo dajejo temu predelu posebno obeležje in gospodarske perspektive. V okviru osrednjega dela imamo nekoliko specifično, bolj odmaknjeno območje, ki se razprostira v vzhodni visoki notranjosti in pada proti Buzetski kotlini, dolini Mirne in Bujskemu krasu. Tu se pogosto menjata apnenec in fliš, zato se je ponekod razvil plitev kras z manjšimi ponikalnicami pri Gračišču, Brezovici in Pregari. Veliko je v površju vrtač, suhih in slepih dolin. Flišni svet je v nasprotju s kraškim močno razgiban in razrezan v hudourniške grape ter neusmiljeno izpostavljen erozijskemu delovanju. Ta pokrajina je v celoti najbolj odmaknjen in gospodarsko najmanj razvit del Slovenske Istre. Z obalnim območjem je povezana s slabo cesto skozi Sv. Anton ter z boljšo, ki se pri Gračišču odcepi proti Oprtalju in Buzetu. Ob teh cestah ležijo vasi Kubed, Gračišče, Sočerga, Gradin, Brezovica, Trebeše, Popetre. Bolj odmaknjene pa so zlasti Pregara, Movraž, Rakitovec in Zazid. Slabo povezavo imajo tudi naslednje vasi in zaselki: Trsek, Zabavlje, Lopar, Smokvica in druge. To območje je doživljalo po vojni močno emigracijo, kajti nove meje so najbolj prizadele prav to prebivalstvo. Odrezano je bilo od večjih središč ob morju in predvsem od Trsta, kamor so ti ljudje nosili svoje pridelke ali pa so se tam občasno zaposlovali (kosci, dninarji). Problem emigracije je sedaj zaustavljen predvsem zaradi boljše prometne povezave in perspektive za zaposlitev ob morju. Podnebne razmere v osrednji flišni pokrajini Slovenske Istre imajo skoraj vse poteze sredozemskega podnebja. Poletja so vroča, zime pa mile. Povprečna julijska temperatura za Koper je 23,3° C (Piran 23,2°C), januarska pa 4,5° C (Piran 5,7° C). Poleg julija presežeta 20° C še junij in avgust, manj kot 10° C pa imajo poleg januarja še december, februar in deloma marec. Ni redkost, da pade temperatura zraka tudi pod ničlo, zlasti ko piha burja, ki prinaša iz kraške notranjosti izredno mrzel zrak. Takih dni je v Kopru povprečno 40.5 Včasih pa se temperatura sredi zime dvigne tudi nad 15° C, in sicer zaradi juga. Take podnebne razmere se uveljavljajo bolj ali manj na vsem območju izven Podgorskega krasa. Manjša odstopanja so v predelih na vzhodu, kjer zaradi nadmorske višine in oddaljenosti od morja zasledimo za 1°–2° C nižje zimske in deloma tudi poletne temperatur ne povprečke. Tudi med Bregom in tem območjem ni bistvenih razlik. Blažilno vpliva na temperaturne razmere ob obali morje, ki se pozimi ohladi v povprečju na 8° C, poleti pa segreje na 23° C, v ekstremih tudi več. Padavin je v povprečju dovolj (980 mm), toda ker prihajajo spomladi in pozno jeseni, manj zaležejo; poletja so suha (julij ima 14,4 jasnih dni; avgust 11,6 – vseh pa je letno 80).6 Padavine so v obliki dežja, saj je sneg redek gost, predvsem v ožjem obalnem območju (vpliv morja) in se dlje obdrži le v notranjosti in na Krasu. Skladno s podnebnimi razmerami ima tudi rastje mediteranske posebnosti: granatno jabolko, brnistra, črnika (zimzeleni hrast), divja oljka. Med drevesi so znani hrast puhavec odvrže suho listje šele spomladi), cipresa, pinija. Med kulturnimi rastlinami so znane oljka, smokva, murva idr. Na splošno je Slovenska Istra dokaj porasla, zato erozija nima več tiste moči kot v preteklosti, ko je človek s stalnim sekanjem grmičevja in hoste (za kurivo in količje za vinograd) omogočil njen razmah.

10


PREBIVALSTVO Slovenska Istra ima značilen gospodarski in družbeno-politični razvoj. Vse spremembe na tem področju so močno vplivale na populacijska gibanja, na gospodarsko in narodnostno sestavo ter gibanje prebivalstva. Pred drugo svetovno vojno in nekaj let po vojni je bila Slovenska Istra izrazito agrarna in nerazvita. Izjema so bila obmorska mesta, kjer so se prebivalci ukvarjali s kmetijstvom (paolani), ribolovom in solinarstvom, a tudi z obrtjo in trgovino ali pa so bili zaposleni v manjših industrijskih obratih (ribja industrija, tovarna mila, ladjedelnica, rudnik) in v negospodarstvu. Najbolj industrializirana je bila Izola, onstran sedanje meje pa Milje z ladjedelsko dejavnostjo. Drugod so se ljudje preživljali s skromnim kmetijstvom; pridelke so prodajali v obalnih mestih, zlasti v Trstu in celo na Reki. Intenzivno vrtnarstvo in sadjarstvo sta cvetela le v ožjem obalnem pasu. Kljub izredni marljivosti in trdemu delu istrska zemlja ni bila sposobna preživljati vseh svojih prebivalcev. Zato so si iskali dopolnilnega zaslužka: moški z dninarstvom, ženske pa kot perice, mlekarice, jajčarice ali služkinje v Trstu. Nekaterim se je celo sreča nasmehnila in so dobili zaposlitev v industriji in drugih panogah gospodarstva v Trstu in Miljah. Ker je bilo prebivalstvo navezano na kmetijsko dejavnost, je razumljivo, da so bile populacijske razmere v Slovenski Istri v pretežni meri odvisne od položaja in razvoja te panoge. Jasno je tudi, da so na populacijske razmere odločilno vplivali tudi politični dejavniki, ki so prišli do izraza zlasti še pred drugo svetovno vojno in prvo desetletje po njej. Nagel gospodarski razvoj Trsta in naraščanje prebivalstva ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja sta imela za posledico razširitev kmetijske dejavnosti v Slovenski Istri in neposredni tržaški okolici. Razvijajoči se Trst je postal glavni potrošnik dobrin svojega širšega naravnega agrarnega zaledja. To dejstvo je pozitivno vplivalo na rast števila prebivalstva v Slovenski Istri, kar nam pričajo podatki popisov prebivalstva v letih 1890 in 1910. V letu 1910 se je na vsem območju povečalo število prebivalstva v primerjavi z letom 1890 kar za 8.033.7 Število prebivalcev iz leta 1910 je bilo preseženo šele 31. marca 1971, ko je štetje ugotovilo 58.292 prisotnih prebivalcev (leta 1991 jih je bilo 76.557).8 Skromno povečanje števila prebivalstva v šestdesetih letih 20. stoletja (za 2.094 ali 1,9 %) jasno dokazuje, da je bilo obdobje pred prvo svetovno vojno vsestransko ugodno in da so poznejša obdobja do današnjih dni doživljala raznovrstne družbeno-politične in gospodarske motnje. Pred prvo svetovno vojno ni bilo težnje po stalni ekonomski emigraciji, pač pa je bila opazna sezonska migracija v Trst in njegovo okolico. Opazni so bili notranji premiki iz hribovitih predelov na intenzivna sadjarsko-vrtnarska območja ob obali. Po prvi svetovni vojni je doživljala Slovenska Istra vsestransko krizo. Donosno vinogradništvo in sadjarstvo sta propadla, deloma zaradi škodljivih bolezni, predvsem pa zaradi splošne agrarne politike fašistične Italije, ki je načrtno zavirala razvoj istrskega kmetijstva oziroma njegovih najpomembnejših panog.9 V tem obdobju je Trst postal žrtev splošne gospodarske krize, ki je povzročila naraščanje brezposelnosti in slabo kupno moč prebivalstva. Začela se je ekonomska emigracija iz Slovenske Istre in naselij v okolici Trsta v čezmorske dežele. Iz Slovenske Istre je šlo v Ameriko 262 Slovencev. Zaradi splošne politične in raznarodovalne politike pa seje s tega območja izselilo v Jugoslavijo kar 236 političnih emigrantov.10 Vse te razmere niso povzročile samo stagnacije, ampak celo upadanje števila prebivalcev. V obdobju 1910-1931je to število padlo za 504 prebivalce. Upadanje je bilo najmočnejše na podeželju (Pobegi, Čežarji, Kubed, Šmarje itd.).11 Do največjih populacijskih sprememb v Slovenski Istri je prišlo po drugi svetovni vojni. Do temeljitih premikov ni prišlo le v gibanju prebivalstva, pač pa tudi v narodnostni in socialni sestavi. V obdobju od 1945. do 1956. leta se je v Italijo izselilo 25.070 prebivalcev.12 Ta pojav so najbolj občutila vsa tri obalna mesta in podeželska naselja v bližini le-teh. Vzroke za to je treba iskati v tedanji politični klimi, ko je zlasti tržaška iredenta skušala opozoriti svetovno javnost na dozdevno krivično rešitev tržaškega vprašanja s tem, da je z vsemi mogočimi sredstvi vabila Istrane k izseljevanju. Pri tem so iz drugih nagibov pomagale iredenti tudi druge politične sile v Trstu, ki so sokrive predvsem za 11


izselitev prebivalstva z Miljskih hribov. Na izseljevanje je vsekakor vplivala tudi ločitev Trsta od naravnega zaledja. Gospodarske možnosti Slovenske Istre nekaj let po vojni so bile preveč skromne, da bi lahko dajale nadomestilo tistim, ki so imeli delo v Trstu in njegovi neposredni okolici. Vzporedno z emigracijo proti Trstu se je na območje Slovenske Istre, predvsem obalnega pasu, doseljevalo prebivalstvo iz širšega slovenskega prostora in drugih predelov države. Zaradi tega je bila močna emigracija precej omiljena, čeprav nam podatki povedo, da se je število prebivalcev od leta 1948 do 1957 zmanjšalo za 8.435.13 Leto 1957 pomeni začetek počasne, vendar konstantne rasti števila prebivalstva na vsem območju. Povečanje opazimo zlasti v obalnih mestih, v bližini katerih so nastala nova urbana naselja: Šalara, Olmo, Semedela, Žusterna, Lucija, Beli Križ. Bistvenih premikov pa ni opaziti v hribovskih naseljih, kjer je bil »beg z dežele« od leta1954 dalje najmočnejši. Izseljevanje je sicer zaustavljeno, vendar rahlo rast izkazujejo le naselja v Miljskih hribih, v dolini Rižane, Čežarji, Pobegi, Vanganel, Prade. V teh naseljih, podobno kot v preostalem delu Slovenske Istre, seje bistveno spremenila poklicna struktura prebivalstva. Po podatkih popisa 1971 je živelo od kmetijstva samo še 6.642 ali 11,2 % prebivalcev.14 To pomeni, da nekoč glavna gospodarska panoga stopa v ozadje, čeprav so osnove zanjo dobre in bo ravno zato še vedno imela pomembno vlogo. Velike spremembe je doživela narodnostna sestava prebivalstva. Po podatkih popisa prebivalstva leta 1910 je razvidno, da je bilo italijanskega nad polovico vsega prebivalstva. Tedaj je živelo na tem ozemlju 56.213 prebivalcev italijanske narodnosti. Popis 1. oktobra 1945 sicer izkazuje upad števila pripadnikov italijanske narodnosti, vendar je kljub temu še 41,3 % vsega prebivalstva italijanskega porekla. V obeh primerih je bil italijanski narodnostni element omejen predvsem na obalna mesta in na nekatera naselja v njihovi neposredni bližini: Ankaran, Bertoki, Škocjan, Strunjan, Lucija in Sečovlje. Ta naselja so imela precejšen neslovenski pečat in to predvsem po zaslugi načrtnega naseljevanja kmečkih ljudi iz Italije (veliko je bilo kolonov). Preostala območja vseh treh občin so imela izrazito slovenski značaj, kar nam zgovorno potrjujejo podatki za leti 1910 in 1945. Od 30.121 prebivalcev italijanske narodnosti leta 1910 jih je živelo v treh obalnih mestih kar 20.897 ali 69,3 %. Ostali, približno 29 %, pa so živeli v že omenjenih primestnih naseljih. Nič drugače ni bilo na Podgorskem krasu in na ozemlju sedanje občine Dolina na Tržaškem, kjer tudi sedaj, kljub raznovrstnim pritiskom, prevladuje slovenski narodnostni element.15 Po podatkih popisa prebivalstva leta 1971 je živelo na območju obalnih občin le 2.568 ali 4,4 % ljudi italijanske narodnosti. Tako občutno zmanjšanje v primerjavi s podatki iz leta 1945 ima svoj vzrok v dogajanjih, ki so že opisana.16 Danes se pripadniki italijanske narodnosti enakopravno vključujejo v družbeno, kulturno in gospodarsko življenje tega območja. Imajo svoje šole, kulturna društva, sredstva informiranja, lastno samoupravno interesno skupnost za kulturo in prosveto itd. Na ožjem obalnem območju, kjer ta skupnost strnjeno živi, so postavljeni dvojezični napisi, dvojezično poslovanje pa je že ustaljena praksa. Poleg Slovencev in Italijanov živi v Slovenski Istri tudi določen o število pripadnikov drugih narodov iz bivših republik SFRJ. Največ je Hrvatov, ki so se priselili predvsem iz hrvaškega dela Istre. Danes lahko ugotovimo, da so se populacijske razmere v Slovenski Istri umirile in da v skladu z živahnim gospodarskim razvojem Slovenske Istre lahko pričakujemo v naslednjem obdobju hitrejšo rast števila prebivalstva. V prid naši trditvi govori tudi starostna struktura prebivalstva, ki je zelo ugodna.

OPOMBE 1"Slovenija - turistični vodnik", Mladinska knjiga, Ljubljana 1996, str. 33. 2 A. Melik, Slovenija, 1, Ljubljana 1936, str. 39, 40. 3 V. Kokole, Morfologija Šavrinskega gričevja in njegovega obrobja, Geografski zbornik, IV 1956, str. 190, 191. 12


4 V. Bohinec, Koprska pokrajina, Turistični vestnik, 1956, št. 3, str. 85, 86. 5 Krajevni leksikon Slovenije, I, Ljubljana 1968, str. 103, 120, 122, 236, 237. 6 Urbanistični program slovenske obale, Koper 1966, str. 10. 7 Glej opombo 5. 8 Rezultati za stanovništvo i domačinstva, Zvezni zavod za statistiko, Beograd 1971 (za občine Koper, Izola in Piran). 9 J. Paden, Istra i njeno povezivanje sa zaledjem, Zagreb 1968, str. 17– 20. 10 Podatki anketne komisije PNOO za Slovensko Primorje in Trst o emigraciji Slovencev od leta 1918 do l. oktobra 1945. 11 Glej opombo 5. 12 J. Titl, Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju, Koper 1965, stran 113. 13 Slovenska obala v številkah 1955/70, Koper 1973, str. 121. 14 Glej opombo 8. 15 Cadastre National de l'Istrie, Sušak 1946. 16 Glej opombo 8.

13


Salvator Žitko

SLOVENSKA ISTRA SKOZI STOLETJA Pojem Istre kot geografske oziroma politično-upravne enote se je skozi stoletja pogosto spreminjal. Zaradi stoletne politične podrejenosti in vpetosti v različne politične tvorbe Istra tja do druge polovice 19. stoletja ni bila nikoli samostojna upravna enota. Po obsegu ozemlja, podrejenega rimski koloniji Tergeste (na severu do meja Vipavske doline, na vzhodu do Postojne in Snežnika) v rimski dobi, v srednjem veku pa tržaški škofiji, se kaže, da se je pojem Istre raztezal še na vse območje Notranjskega krasa.1 Pogostim premikanjem vzhodne in severne meje v obdobju pozne antike oziroma zgodnjega srednjega veka so botrovali slovanski vdori v začetku 7. stoletja, ko se je bizantinska oblast na vzhodu obdržala do Raše in Učke, na severu pa do roba Čičarije in Buzeta ter tržaškega zaledja. Ko so leta 788 po bojih z Bizantinci postali gospodarji Istre Franki, so v njenih mestih in okolici naleteli na edinstven sestav družbenih in pravnih tradicij, ki pa so bile tako utrjene, da jih ne bi mogli odpraviti. Ob vsem tem Franki tedaj tudi niso zasedli celotne Istre, saj je njen severni del z istrskimi središči zahodno od Rižane pa vse do Umaga ostal pod beneškim dukatom in gradeškim metropolitom.2 Franki so z nastopom vojvode Janeza (Johannes dux) v Istri začeli nasilno odstranjevati staro upravo, pravice in lokalne običaje. Poleg priložnostnih nasilstev si je vojvoda Janez dovolil strogo in dosledno uvajanje frankovskega fevdalnega sistema, ne da bi pri tem upošteval specifiko dežele in njene pravne običaje.3 Frankovski vojvoda Janez se kot gospodar Istre ni mogel sprijazniti s tem, da bi le vojaško načeloval tej donosni pokrajini, ampak je hotel iz nje izvleči tudi stvarne koristi. Skupaj s svojo družino in fevdalci si je prisvajal najboljše posesti – stare antične latifundije, predvsem v okolici Novigrada. Svobodnim kmetom, ki so živeli na teh posestvih, so vojvoda in njegovi fevdalci nalagali nova, po značaju že fevdalna bremena. Vojvoda Janez je pokazal fevdalno miselnost tudi glede neobdelanega sveta. Takratni frankovski mentaliteti je bila nerazumljiva oblast mest nad oddaljenimi zemljišči, ki niso bila vključena v mestni obdelovalni svet. Vojvoda je imel ta zemljišča za državno last oziroma za kolonizacijski teren. To je bil eden glavnih vzrokov, da je na ta neobdelana območja poklical Slovane iz notranjih predelov, domače prebivalstvo pa silil, da je novim naseljencem za dobo treh let prepustilo tisti del pridelka, ki je pripadal cerkvi in njeni desetini. Slovani so v Istri začeli dobivati zemljišča proti določenim fevdalnim dajatvam (pensiones, collectiones de sclavis) in cerkveni desetini.4 Slovanska plemena so v te kraje prinesla svojo ureditev in svoje običaje in se tudi po župah naseljevala nekoliko po svoje. V Istri je nastala prava mešanica starega in novega. Glavni zastopniki starega, vendar ne enotnega reda so bila obmorska mesta, zastopniki novega pa fevdalni elementi, škofije, frankovski vojvoda, fevdalci in slovanski naseljenci.5 Mesta v Istri so dosegla, da je Karel Veliki na predlog gradeškega patriarha Fortunata leta 804 poslal v deželo tri svoje odposlance (missi dominici), pred katerimi so ob reki Rižani razpravljali zastopniki mest, vojvoda Janez, patriarh Fortunat in istrski škofje. Mesta so sicer na tem sodnem zboru, ki mu pravimo »Rižanski placit«, zmagala, vendar z vojvodovo izjavo, naj Slovani ostanejo na svojih posestvih, kjer mestom niso v škodo. S tem je bila zlomljena ena bistvenih osnov starega bizantinskega reda: kolonizacijski teren je bil tako odprt Frankom in slovanskim naseljencem. Odslej, predvsem pa po preureditvi Istre v krajino leta 828, se je njen razvoj razcepil v dve smeri: obmorska mesta so še naprej ohranila del starih upravnih oblik in razvijala v svoji okolici kolonatske odnose; v agrarnih območjih Istre, zlasti na manj obdelanem svetu, pa si je utrl pot fevdalni sistem. 14


Rasla je tudi moč cerkve, zlasti škofov in opatov, ki so jim frankovski vladarji v pričakovanju podpore podeljevali posesti in razne privilegije. Po aachenskem miru leta 812 je Frankom pripadla tudi severna Istra, politični spojitvi Istre pa je leta 827 s sinodo v Mantovi sledila se cerkvena spojitev s podreditvijo Istre oglejskim patriarhom.6

OD NASELITVE SLOVANOV DO BENEŠKE OSVOJITVE ISTRE Istra je tudi po upravno-politični razdelitvi frankovske države leta 843 kot mejna pokrajina skupaj s Furlanijo ohranila svojo posebno upravo. Do leta 952 je spadala pod italsko kraljestvo, tega leta pa jo je nemški kralj Oton I. priključil vojvodini Bavarski, s tem pa je v Istri prišlo do velikega nemškega vpliva.7

Sodni zbor oziroma placit ob Rižani leta 804 je omogočil, da so slovanski naseljenci lahko ostali v zaledju obalnih romanskih mest; upodobil G. Barison v Trstu leta 1895 Obmorska mesta so delno obdržala mestno samoupravo, velika večina podeželja pa je že v 9. in 10. stoletju prišla pod oblast različnih nemških fevdalnih družin. Že v tem obdobju so se začela obmorska mesta povezovati z Benetkami, ki so postajale neodvisna in močna pomorska država ter s tem zelo pcmemben dejavnik ob severnem delu Jadrana. Sodelovanje med istrskimi mesti in Benetkami je poleg trgovskih interesov okrepila nevarnost, ki je severnojadranskim mestom pretila zaradi slovanskih in arabskih gusarskih napadov, kasneje pa tudi madžarskih vpadov. Benetke se težak položaj naših obmorskih mest, med katerimi je že prednjačil Ki)per, temeljito izrabljale.8 Sprva so se zadovoljevale predvsem z gospodarskimi koristmi, kar je razvidno predvsem iz prve trgovske pogodbe med Koprom in Benetkami leta 932, kasneje pa so pokazale tudi težnjo po politični prevladi. Ta je razvidna iz pogodb s Koprom leta 977 in zhsti leta 1145. Koper je moral takrat skupaj z Izolo Benetkam že priseči »večno zvestobo« in združiti svoje pomorske sile z beneško mornarico v primeru vojne.9 Ravno v tem času pa so, zaradi hitrega gospodarskega razvoja, istrska mesta vodila borbo za komunalno samoupravo po zgledu sosednjh severnoitalijanskih mest. Ker pa je bila politična samostojnost možna edino ob gospodarski samostojnosti, so si istrska mesta vse bolj prizadevala priključiti širše agrarno zaledje, da bi se lažje oskrbovala z živežem in si ustvarila temelje za trgovski razmah. Koper je pri tem dokaj spretno izrabljal nasprotja med Benetkami in oglejskimi patriarhi kot istrskimi 15


mejnimi grofi ter do 13. stoletja oblikoval svojo komunsko posest. Zlasti je bila pomembna darilna listina cesarja Konrada II. leta 1035, s katero je Koper pridobil nekaj vasi v mestnem zaledju in se je njegova posest s tem razširila na območje novigrajske škofije v okolico Momjana in prek Dragonje.10 Koprska škofija je bila v zgodnjem srednjem veku večinoma združen a s tržaško škofijo, zajemala pa je ob obali poleg Pirana še Umag, v zaledju pa je segala do Rižane in Dragonje. Do osamosvojitve od tržaške škofije je prišlo leta 1186, ko so koprskemu škofu mestni konzuli s podestatom na čelu podarili del mestnega teritorija (vasi Lopar, Padna in Brič) in mu s tem pomnožili dohodke. Koprski škofje so odslej živeli od lastne rente in desetine, ozemlje koprske škofije pa se je še povečalo, ko ji je leta 1206 papež Inocenc III. začasno pridružil novigrajsko škofijo, ki je bila preveč revna, da bi se sama vzdrževala.11 Do novih ozemeljskih širitev in prave ekspanzije Kopra je prišlo v 13. stoletju, ko so oglejski patriarhi favorizirali vlogo Kopra proti Trstu in srednjeistrskim obalnim mestom. Tako je patriarh leta 1254 podelil Kopru oblast nad Bujami, Oprtaljem, Buzetom in Dvigradom, istega leta pa je Koper v vojni s Trstom pridobil še ozemlje tržaške škofije od Ospa do Rakitovca, ki je bilo že pretežno naseljeno s Slovenci. Ravno tako se je krepil koprski vpliv nad Piranom in Miljami.12 Velika koncentracija oblasti v rokah koprskih podestatov, ki je segala domala prek vse severne Istre, je začela vznemirjati sosednji Trst, še bolj pa Benetke, ki so po letu 1254 izkoristile dolgo dobo brezvladja (interregnum) v nemškem cesarstvu in začele čedalje bolj pritiskati na istrska mesta. Proti beneškemu pritisku se je Koper povezal z goriškimi grofi ter sosednjimi istrskimi mesti, vendar se je po predaji Poreča pričel beneški prodor v Istro. Med leti 1267–1291 so istrska mesta od Kopra do Rovinja klonila pod beneškim vojaškim pritiskom in priznala beneško oblast ter s tem izgubila velik del nekdanje mestne samouprave. Koper in Izola sta prišla pod beneško oblast leta 1279, Piran pa leta 1283. Z letom 1279 seje zaključila pomembna faza koprske zgodovine – predvsem oblikovanje mestne samouprave in konstituiranje oblastnih struktur. Po tem letu, oziroma po ponesrečenem uporu leta 1348, se je odprla nova, nič manj pomembna stran te iste zgodovine, ki pa je tja do konca 18. stoletja potekala v okviru Beneške republike.

OBDOBJE BENEŠKE VLADAVINE Po končanih vojnah z oglejskimi patriarhi in njihovimi zavezniki so Benetke ob koncu 13. stoletja v Istri vzpostavile centralizirano vojaško upravo z deželnim kapitanom; mestom so sicer prepustile samoupravo z mestnimi sveti, ki jim je na čelu stal beneški podestat. V občinski upravi so imeli podestati dvojno vlogo: po mestnih statutih in vdanostni listini so predsedovali svetu sodnikov in sejam velikega sveta, obenem pa so bili izvršni organ sveta. Podestatom so pomagali svetniki, ki so tvorili mali svet, v katerega so prišle tudi najugledneše in najbogatejše plemiške družine. Sprva je imel vlogo kapitana Istre največkrat koprski podestat in kapitan, ki je ta svoj dvojni naziv in funkcijo ohranil še iz predbeneškega obdobja pa vse do propada Beneške republike. Koprsko ozemlje do Dragonje (torej ozemlje Izole in Pirana) pa je bilo ves ta čas tako v vojaškem kot sodnem pogledu neodvisno od deželnega kapitana in neposredno pod koprskim podestatom in kapitanom.13 Beneško vojaško upravo v Istri je vodil poseben vojaški kapitan , ki je imel najprej sedež v Poreču, potem v Sv. Lovrencu, kjer je stoloval do leta 1358. Deželni kapitanat se je nato razdelil na območji severno in južno od Mirne; leta 1394 so z osvojitvijo gradu Rašpor sedež deželnega kapitanata vzpostavili v tej utrdbi.14 Ker so v zaledju mest živeli tudi Slovenci in Hrvatje in so se Benetke tega dobro zavedale, so poleg podestatov imenovale tudi posebnega predstavnika slovanskega prebivalstva z nazivom kapitan Slovanov (Capitaneus Sclavorum, Capitano di Schiavi). Kapitani so običajno izhajali iz koprskega plemstva, bili ponavadi istrsko-romanskega porekla in so morali obvladati slovanski jezik. To je bil 16


edinstven primer takega poimenovanja upravnika podeželja v Istri in verjetno tudi drugod, kar potrjuje, da je šlo za tradicionalno sklenjenost slovanskega etničnega življa na tem delu polotoka še pred beneško zasedbo.15 Kapitani Slovanov so bili kot nekakšni zaščitniki slovanskega prebivalstva pristojni za reševanje vseh pomembnješih zadev in sporov, bili pa so tudi sodniki, v času vojne pa vojaški poveljniki. Že v 14. stoletju je za pobiranje dajatev po koprskih fevdalnih vaseh skrbelo 17 biričev, ki so jim bili podrejeni vaški župani ali gastaldi. Le-ti so bili v 16. stoletju v vojaškem pogledu podrejeni častnikom kmečke vojske (cernide), konestablom, ki so bili tudi iz vrst domačinov. Trije do štirje konestabli za koprsko podeželje so bili že v 16. stoletju nameščeni v postojankah v Kubedu, Ospu in na Tinjanu, izmenično pa tudi v Podpeči, Rožarju in Hrastovljah.16 Agrarni odnosi, ki so vladali med zalednim prebivalstvom večinoma slovanskega izvora, so bili pod Benetkami različni in zapleteni , ker so obstajale kar štiri vrste zemljiških odnosov: pravi fevdi s »servi della gleba« (zemljiški podložniki), kolonat, svobodno kmetovanje (npr. koprski mestni kmetje ali paolani) in mala kmečka posest, ki je plačevala dajatve mestnim plemičem. Dokaj razširjene so bile predvsem zadnje tri oblike zemljiške posesti, od teh pa najbolj tista, ki je zajemala slovenske kmete. Ti so bili pravno lastniki zemlje, vendar bolj ali manj obremenjeni s hipotekami zaradi raznih dajatev mestnemu plemstvu. Poleg fevdalnih dajatev je moral mali posestnik plačevati mestni upravi še posebne davke. Na mestnih agrarnih površinah v zaledju so se razvijali predvsem kolonatski odnosi, ki pa so bili drugačni na območju Kopra, kjer so bili koloni bolj odvisni od posestnika, kot na območju Pirana, kjer je bila velika osebna in stvarna svoboda. Agrarno pravo koprskih statutov iz časa okrog leta 1300 navaja, kako denarna zadolženost kolona veže na zemljišče, kako je kolon dolžan dajati darove, izpolnjevati določene služnosti, da ima lastnik pravico do prisvojitve kolonovega imetja, da ga lahko kaznuje, daje sicer pravno svobodnemu kolonu onemogočen prehod od enega k drugemu gospodu itd.17 Koprski agrarni zakon je nastal že v predbeneškem obdobju, po vsej verjetnosti v času, ko povsod opažamo vedno večjo fevdalno razdrobljenost, ko je zemljiška lastnina prehajala v roke vedno večjega števila plemičev, ki so se hoteli znebiti starih pravnih in gospodarskih navad kmetov v okolici Kopra. Tudi po letu 1300, ko je fevdalna nevarnost minila, so sama mesta začela v kolonatske odnose vnašati fevdalne oblike, kar se je seveda dogajalo tudi pod vplivom novih gospodarjev – Benečanov. Ti so mestom na čelu s svojimi podestati dopuščali samoupravo in premnogim zvestim plemičem tudi posesti v mestnem zaledju, vendar so le-ti hoteli, kot navajajo mestni statuti, odpraviti nekatere navade okoliškega slovanskega prebivalstva in popolnoma uveljaviti nov pravni in družbeni red tudi na podeželju.18 V koprskih statutih so tudi podrobni opisi vseh občinskih meja in obmejnih posestnikov, med katerimi so bili tudi Slovenci, vendar je beneška oblast strateško pomembna območja zadržala zase, med njimi območje vasi Brega in Kraškega roba. To območje je postalo državno zemljišče, fevdalna last Beneške republike, nekakšna »vojna krajina«, čeprav pod sodno oblastjo koprskih podestatov.19 V statutih so tudi seznami slovenskih vasi, ki so pripadale koprski komuni (42), vendar je v seznamih iz 13. stoletja oziroma leta 1300 in 1647 precejšnja razlika, saj se vrsta vasi v zadnjem seznamu ne pojavlja več, tako npr. Marezige, Movraž, Glem, Zabavlje, Dekani, Sv. Peter itd., prinaša pa kot nove vasi Krkavče, Boršt, Truške in Gračišče.20 V prvi polovici 14. stoletja je nastal na istrskih tleh tudi edinstven politični in jezikovni spomenik, t.i. Istarski razvod. Zapisan je bil predvsem kot razmejitveni akt med tedanjimi istrskimi gospodarji v notranjosti Istre: oglejskimi patriarhi, goriškimi grofi in Benečani. Benetke so v zahodni polovici Istrskega polotoka, ki so si ga v veliki meri podredile do leta 1420, oblikovale povsem svoj tip uprave. Beneška Istra je bila po letu 1420 razdeljena na 18 upravnih enot, ki so se delile še na "mesta" (citta) in "ozemlja" (terre). Ker so šteli za "mesta" le tista, v katerih so imele sedež škofije in ki so imela razmeroma velik mestni okoliš, so sodila v to skupino le štiri: Koper, Novigrad, Poreč in Pulj.21 17


V beneškem senatu pa so imenovali podestate ne le za mesta s škofijskimi sedeži, ampak tudi za manjša mesta oziroma "ozemlja": med njimi tudi za Izolo, Piran in Milje. Beneški republiki je uspelo v borbi z oglejskimi patriarhi pridobiti večji del Istrskega polotoka. Izven njene dominacije sta ostala Trst z neposrednim zaledjem, ki se je po letu 1382 podredil Habsburžanom, in pa Pazinska grofija v osrčju Istre. Tudi ta je že leta 1374 z dedno pogodbo prešla v fevd Habsburžanom. Meja med beneškimi in habsburškimi posestvi v Istri pa se je dokončno oblikovala šele po beneško-avstrijski vojni (1508–1516). S propadom oglejskih patriarhov leta 1420 so začele beneške posesti v Istri mejiti na habsburške. S tem so se obnovili stari spori zaradi Trsta, ki so se začeli že po letu 1202 in se nadaljevali predvsem v letu 1382, ko se je mesto umaknilo pod zaščito Habsburžanov, ker so ti postali gospodarji njegovega naravnega zaledja. Habsburžani so ta položaj dodobra izkoristili in začeli usmerjati trgovino iz svojega zaledja v Trst, kar so istrska obmorska mesta, predvsem Koper, Izola in Piran, občutila na znatnem upadu prej živahne trgovine s Kranjsko. Dejansko so najbolj stalne prihodke obalnim mestom prinašale mitnice, kjer so pobirali mitnino na vse blago, ki je dnevno prihajalo in odhajalo iz mest. Pod beneško oblastjo so bile predvsem za Koper bistvenega pomena njegove dobro razvite trgovske zveze s Kranjsko, kamor je mesto izvažalo sol, olje, vino, soljene ribe, uvažalo pa predvsem žito, kože, železo, platno itd. Sredi 15. stoletja so se začeli hudi spori v zvezi z novo habsburško trgovsko in fiskalno politiko, ki so leta 1463 prerasli v vojno. Z beneško blokado Trsta in njegovim vojaškim porazom je bil kmalu sklenjen "beneški mir", trgovina pa se je iz zaledja ponovno usmerila v Koper ter druga mesta ob obali. Po tej vojni so se tudi beneške posesti razširile na tržaško zaledje s pomembnimi kraškimi prelazi in utrdbami (Makovo, Socerb in Novigrad na Krasu – Podgrad).22 Naravna meja na Kraškem robu je z utrjenimi postojan kami in gradovi odslej učinkoviteje varovala beneške posesti proti Habsburžanom pa tudi proti Turkom, ki so po letu 1470 čedalje pogosteje vdirali v Istro ter mimo Trsta silili že tudi v Furlanijo. V vojni s cesarjem Maksimiljanom ( 1508–1516) so se beneške aspiracije na Krasu in v Istri povečale do te mere, da so Benečani za krajši čas osvojili dobršen del avstrijskega zaledja od Trsta in Gorice do Postojne, Pazina in Reke, vendar je bil v dolgih, krvavih vojnah "Cambraiske lige" Beneški republiki zadan hud udarec. Vojna, ki je s premirji trajala celih 25 let, je zelo prizadela istrsko podeželje, vojna pustošenja, kuge in lakote pa so dodobra razredčile prebivalstvo po mestih in vaseh.23 Kuga je hudo razsajala predvsem v Kopru leta 1527, ponovila pa se je leta 1554, ko je število prebivalstva padlo od 8000 na 2310. Tudi v Piranu je kuga leta 1557 pokosila dve tretjini mestnega prebivalstva. Ponovno je kuga v istrskih mestih morila v prvi polovici 17. stoletja. Vse to je v 16. in 17. stoletju pahnilo beneško Istro v tako revščino, kakršne ni doživela ne prej ne pozneje. Poleg mest je bilo hudo prizadeto tudi zaledje: domačije kolonov so bile razrušene in zapuščene, polja pa neobdelana in zanemarjena. Le postopno so novi priseljenci iz balkanskih dežel, ki so se umikali pred Turki, ublažili pomanjkanje delovne sile na podeželju. Že leta 1449 je prišlo nekaj družin "Morlakov" na ozemlje Buj, leta 1464 pa v Savudrijo. Take naselitve pa v dosti večji meri zasledimo v 16. in 17. stoletju. V svojo provinco so skušali Benečani naseliti tudi nekaj italijanskih družin, pa se ni obneslo, ker se te družine večinoma niso mogle navaditi na trde življenjske razmere v Istri in so stalno prihajale v spore s slovanskim prebivalstvom. Benetke so odslej raje posegale na dalmatinsko obalo, kamor se je ob turškem prodiranju na Balkan zateklo številno prebivalstvo. Del tega bežečega prebivalstva so usmerjale v Istro in ga naseljevale v širokem pasu od reke Mirne do Medulina in Labina. Novi naseljenci so bili v glavnem Aromuni, nomadski romanski prebivalci z južnega dela Balkana, t.i. Morlaki, večinoma že slovanizirani Vlahi. Mednje so spadali tudi Čiči, ki so na prehodu v 16. stoletje poselili današnjo Čičarijo. Sicer pa je bilo med naseljenci precej Hrvatov, Dalmatincev in Črnogorcev, kakor tudi Albancev, ki so kot pripadniki iste države že prej v Istri zasedli razne funkcije predvsem v vojaških službah.24 18


Beneške oblasti so torej poskušale z obširno kolonizacijo popraviti obupno demografsko krizo v Istri, po drugi strani pa so si z novi mi naseljenci naprtile številne težave. Le-ti so se namreč kmalu zapletli v spore in spopade s prvotnim prebivalstvom zaradi lastništva zemlje, ki je ostala zapuščena in brez lastnikov. Beneški senat je zato leta 1556 izdal zakon, s katerim je za državno last proglasil vsa zemljišča, ki so bila zapuščena in neobdelana, obenem pa upravo nad njimi prepustil Magristratu za neobljudene posesti (Magistrata dei beni inculti), ki je zemljo podeljeval novim doseljencem oziroma vsakomur, ki jo je bil voljan obdelovati. Tako se je kolonatski sistem v Istri nadaljeval v smislu posebnih določb in dogovorov, ki so jih koloni sklenili z lastniki zemljišč. Uživali so znatne olajšave, dobivali denarno podporo, orožje, žito in bili za dobo dvajsetih let oproščeni vseh naturalnih in denarnih dajatev mestnim komunam, cerkvi ali Benetkam.25 Ker je imel Magistrat za neobljudene posesti svoj sedež v Benetkah, njegovo poslovanje ni bilo ravno uspešno. Zato je leta 1579 skrb za nove naseljence poveril istrskem u nadzorniku (provveditore nell' lstria), ki je imel svoj sedež v Pulju. Po ukinitvi te funkcije je konec 16. stoletja prevzel skrb za naselitev novih prebivalcev v beneški Istri rašporski kapetan, vendar kaže, da je za podeželje Kopra tu di v teh zadevah odločal koprski podestat in kapitan.26 Ob izgradnji provincialne organizacije so Benetke še nadalje krepile oblast koprskih podestatov in kapitanov, ki so postali v tem obdobju že pravi guvernerji province z vedno večjimi pristojnostmi. Le oni so lahko iz Benetk prejemali direktive (commissioni) političnega in upravnega značaja in jih razpošiljali drugim mestoni. Tudi sam Koper je bil iz političnih, vojaških in ekonomskih razlogov deležen posebne pozornosti, ki so mu jo posvečale Benetke. V mestu je bila usta novljena davčna pisa na (Camera fiscale) za celotno beneško Istro, leta 1584 pa je veliki svet v Benetkah tudi odločil, da v Kopru ustanovi prizivno (apelacijsko) sodišče za civilne in kazenske zadeve vseh podestatov v provinci. Sestavljali so ga koprski podestat in prisednika z nazivom svetnika. Z ustanovitvijo tega sodišča (Magistrata di Capodistria) je postala jurisdikcija v provinci končno enotna.27 Benetke so šle še korak dalje in koprski davčni pisarni pripisale vse državne dohodke iz istrskih komun, v zadnjem desetletju 16. stoletja pa so zaupale koprskim podestatom še nadzor oziroma upravno kontrolo nad vsemi komunami ter sodne naloge v "cernidah" (kmečka vojska). S tem v zvezi sta jim bili zaupani tudi vojaška oblast nad obalnimi predeli ter vodilna vloga v preganjanju vseh vrst tihotapstva, ki se je vedno bolj širilo. O obdobju 16. in 17. stoletja nas sicer precej podrobno seznanjajo nekateri istrski zgodovinarji in krajepisci, kot npr. Nicolo Manzuoli, Prospero Petronio in Giacomo Filippo Tommasini. Ta je v svojem delu "De' Commentari storici-geografici della provincia dell'Istria" iz leta 1656 obširno in podrobno opisal gospodarske, socialne, narodnostne in kulturne razmere v beneški Istri.28 Zanimivo je opisal ljudstva, ki so živela v beneški Istri, tudi Prospero Petronio, medtem ko je zelo ilustrativno kraje in prebivalstvo avstrijskega dela Istre v 17. stoletju orisal J. V. Valvasor v svojem znamenitem delu »Slava vojvodine Kranjske«. Zapletena kolonizacijska zgodovina Istre je oblikovala raznovrstnost kulturnih vplivov in etničnih sprememb, ki so vplivali na nastanek razlik med jezikovno in narodnostno zavestjo istrskega prebivalstva. Migracije prebivalcev pa niso potekale zgolj s priseljevanjem, temveč so se godile tudi znotraj samega polotoka, v kar so jih silili predvsem ekonomski interesi. Z obširno kolonizacijo se je etnična slika Istre spremenila in popestrila, zasluga naseljencev pa je bila, da se je po velikih kugah in vojnah v 16. in 17. stoletju podeželsko prebivalstvo beneške Istre postopno obnovilo.

GLAGOLJAŠTVO IN PROTESTANTIZEM O slovanskem značaju Istre govorita tudi glagolska književnost ter z njo povezano slovansko bogoslužje, ki sta iz Dalmacije ter hrvaškega dela prišla tudi v slovanski del Istre. Pomembno središče glagoljašev je bil predvsem Koper s svojim gregoritskim samostanom, kjer so že od 15. stol. delovali frančiškani tretjeredniki. 19


Na Koprskem je bilo slovansko bogoslužje v navadi v vseh vaseh koprske škofije, o čemer pričajo ohranjeni glagolski misali, arhivske listine, epigrafi itd. Beneške oblasti so spoštovale domači jezik Istranov in glagolice niso preganjale. Tako beneški dož Foscari leta 1450 svojemu namestniku za Istro ukazuje, naj spoštuje običaje, navade in pravice slovanskih prebivalcev koprskega okoliša, ki "so si izbrali svojim načelnikom in poglavarjem Luko Muzca iz Podpeči".29 Sredi 16. stoletja se je začel v Istro širiti protestantizem. Splošni vzroki širjenja protestantizma v Istri in širše v Primorju so bili podobni kot drugod na Slovenskem. Na to so vplivale tudi razmere med večjim delom katoliške duhovščine in v upravi katoliške cerkve. Glavni nosilci novega nauka so bili plemstvo, trgovci, obrtniki in uradništvo. Protestantizmu v primorskih krajih pa gre še prav posebna naloga: tukaj, na vratih Italije, naj bi bil še posebno močan, da bi mogel skozi ta vhod prodreti naprej na ozemlje Beneške republike in potem še globlje v ltalijo.30 V Trstu in na Goriškem so bili naklonjeni protestantizmu že v tretjem desetletju 16. stoletja. Zlasti tržaški škof Peter Bonomo je bil po miselnosti blizu protestantom – reformatorjem. Okoli 1550 so se začeli močneje širiti protestantski verski nauki na Goriškem in s Trubarjevim prihodom leta 1563 je tamkajšnje protestantsko gibanje dobilo organizirane oblike. V beneški Istri je k razvijanju nove vere precej prispeval koprski škof Peter Pavel Vergerij ml., ki je za protestantizem pridobil tudi svojega brata, puljskega škofa Ivana, in tržaškega škofa Bonoma. Na Vergerija so brez dvoma vplivali tudi slovenski in hrvaški protestanti, kot npr. Matija Vlačic - Frankovic (Mathias Flacius - Illyricus) in Štefan Konzul, glagoljaški duhovnik iz Buzeta. Sam Vergerij je poudarjal, da dobro razume istrska slovanska narečja. Jasno je, da vseh slovanskih potreb ni razumel, vendar je bil med prvimi, ki je čutil potrebo po slovanskih pridigah in bogoslužju . V dobi porajanja narodnih knjižnih jezikov je mnogo pripomogel pri nastajanju in uveljavljanju glagolske književnosti po Istri in v Hrvaškem primorju, tako da je glagolica v času protestantizma doživela ponovni, a tudi zadnji vzpon.31 Ob široki knjižni protestantski akciji, ki jo je Vergerij vodil v južni Nemčiji, kamor se je zatekel po pregonu iz Kopra in kjer se je seznanil s Primožem Trubarjem, je nekdanji koprski škof hotel, da se piše v nekakšnem skupnem slovanskem jeziku, ker so se mu vsi slovanski jeziki zdeli samo "narečja" enega samega jezika. To ga je privedlo v spor s Trubarjem pa tudi z drugimi istrskimi protestanti. Po Vergerijevem pregonu so se morali iz Istre umakniti tudi nekateri vidni protestanti, npr. Ottonielo Vida iz Kopra, Gian Battista Goineo iz Pirana in drugi. Protestantizem v Istri ni pognal globljih korenin, poleg tega pa je inkvizicija neusmiljeno preganjala heretike po celotnem istrskem ozemlju. Procesi proti njim so se vlekli od 1542 pa vse do sredine 18. stoletja. Sedež inkvizicije je bil v Kopru do leta 1582. Koprskih glagoljašev - tretjerednikov v času protireformacije niso mogli kar tako preganjati in nadzorovati, kajti njihov red je bil pod zaščito civilne oblasti, torej beneškega doža. Oglejski cerkveni zbor je že leta 1595 dovolil, da smejo po Istri poleg latinskega uporabljati tudi slovanski ritual. Leta 1623 je koprski škof Gerolamo Rusca poročal papeževemu nunciju v Benetkah, da "na deželi zunaj mesta biva slovanski narod s slovanskimi duhovniki, ki v domačem jeziku berejo sv. mašo".32 Iz tega časa je tudi socerbski glagolski urbar za leta od 1583 do 1680. Po tridentinskem koncilu je v Istri začela raba glagolice vendarle upadati. Tuji škofje in višja duhovščina so dostikrat zatirali liturgijo v slovanskem jeziku; zato so se začeli glagoljaši seliti na druga področja. Kljub temu velja omeniti nekatere dalmatinske pa tudi istrske škofe, ki so še kazali razumevanje za glagolico. Med njimi je na vidnem mestu koprski škof Paolo Naldini, ki je v Kopru leta 1710 ustanovil slovansko semenišče (Seminario illirico) in v svojih spisih poudarjal, da je to potrebno zaradi popolnoma slovanskega podeželja. Na več mestih svojega znamenitega dela "Corografia ecclesiastica" (1700) se navdušuje nad vizijo italijansko-slovanskega bratstva v koprski cerkvi: "Srečna ti cerkev koprska, ki v božji službi zbiraš vernike tako različnih narodnosti. Kot imajo Italijani svoje duhovnike, 20


ki jim delijo sv. zakramente in mašujejo v latinskem jeziku, a poučujejo jih v italijanščini, tako imajo tudi Slovani dušne pastirje, ki jim tako zapovedi, maše kot zakramente podajajo v slovanskem jeziku."33

GOSPODARSKA IN DRUŽBENA KRIZA V 18. STOLETJU V Istri je že v 17., še bolj pa v 18. stoletju prihajalo do gospodarske krize in hudih socialnih napetosti. V začetku 17. stoletja je deželo privedla na rob gospodarske in demografske katastrofe najprej uskoška vojna ( 1615–1617), ki je med drugim povzročila tudi močan upad trgovine z zaledjem. Deloma je bilo upadu trgovine vzrok pravo barbarsko pustošenje v deželi v teh letih, ko si nasprotnika nista prizanašala, deloma pa tudi avstrijsko nasilno favoriziranje obveznih poti trgovanja v Trst in upadanje beneške ekonomske in politične moči. Vse to je po drugi strani povzročilo velik razmah tihotapstva, ki je dobivalo vse širše okvire in so se z njim v zadnjih dveh stoletjih Beneške republike poleg kmetov ukvarjali tudi meščani. Obdobje dolgotrajnih, uničujočih vojn je bilo z madridskim mirom 1617 vendar nekako končano. S tem se je nekoliko unesla tudi vrsta kužnih morij, ki so skozi stoletja pustošile po istrskih mestih in na podeželju ter prizadejale veliko škode in gorja. Zadnja in verjetno najhujša kuga je pustošila v letih 1630/31 in močno prizadela tudi Koper. V dobrem letu je pomorila velik del koprskega prebivalstva, saj je ostalo pri življenju manj kot 2.000 prebivalcev. Šele sredi 17. stoletja je novigrajski škof G. F. Tommasini naštel v Kopru okoli 4.500 prebivalcev, vendar se tja do propada Beneške republike to število ni dvignilo nad 5.200. Poslabšanje splošnega stanja v Istri pa je bilo posledica upadanja beneške gospodarske in politične moči ob koncu 17. in začetku 18. stoletja. Prišlo je do velikih sprememb v razmerjih moči na Jadranu in v zaledju. Avstrija se je po miru v Sremskih Karlovcih leta 1699 gospodarsko in politično čedalje bolj krepila. Prizadevala si je prek svojih pristanišč Trsta, Reke in Bakra čimbolj prodreti na Jadran. Ko je avstrijski cesar Karel VI. leta 1717 proglasil svobodno plovbo po Jadranu, Benetkam ni preostalo nič drugega kot sprijazniti se z novim položajem . Najpomembnejša sprememba tako v gospodarskem kot v političnem pogledu pa se je zgodila leta 1719 z uveljavitvijo Trsta in Reke kot svobodnih pristanišč, kar je povsem nagnilo tehtnico na avstrijsko stran ter usodno vplivalo na razvoj beneških istrskih mest. Vloga Trsta je po teh ukrepih neprestano naraščala, tako v pomorskem kot trgovskem pogledu. Posledice splošnega nazadovanja je bilo čutiti tudi v Istri. Koper kot nekdanje vodilno gospodarsko in upravno središče beneške Istre je pričel vidno nazadovati. Trgovski promet iz zaledja se je skoraj v celoti usmerjal prek svobodnega tržaškega pristanišča. Niti olje, soljene ribe, vino in sol, skratka vsi najbolj iskani istrski produkti niso šli več v promet, ker so bili predragi. Za nameček je tudi proizvodnja morske soli doživljala hud udarec, beneški senat pa je zaradi visokih davkov, ki jih je nalagal na ves izvoz, povzročal vedno hujše tihotaptstvo. Ker je uprava ostala zastarela in se beneška vlada ni znala prilagajati novim razmeram, plemstvo pa je hotelo po mestih ohraniti svoje privilegije, je prihajalo v drugi polovici 18. stoletja do hudih sporov in antagonizmov z meščanstvom (populari), ki je zahtevalo večjo udeležbo pri mestni oblasti. Do hudih napetosti med populari in mestnimi oblastmi je prišlo leta 1769, ko so predstavniki vseh dvanajstih mestnih okrajev v Kopru poslali beneškemu senatu ogorčen protest in peticijo ter zahtevali, da se popravi mestni statut, odpravijo privilegiji plemstva in dovoli izvolitev dveh "sindikov", ki bi meščanstvo zastopala v velikem svetu. Tako si je m eščanstvo končno izborilo več pravic: smelo je kandidirati za mesta pisarjev, fontikarjev, članov sveta sodnikov, zdravstvenih uradov itd. V zadnjem desetletju pred padcem Beneške republike so si populari ponekod pridobili tudi pravico do zborovanj. Ravno te pravice pa so končno privedle do ljudskih "skontrov", t. j. kontrolorjev cerkva, šol in bratovščin ter drugih ustanov, ki so bile ta čas kotišče poneverb, korupcije in samovolje višjih mestnih slojev. 21


Boj proti poneverbam pa je obenem pomenil boj proti vsem odvečnim obremenitvam, proti vsem neobičajnim dajatvam, ki so jim bili zavezani samo populari, ne pa tudi plemstvo kot privilegiran razred.34 Presenetljiv razvoj sosednjega Trsta in čedalje hujša gospodarska kriza sta vendarle vzpodbudila koprske oblastne strukture, da so poskušale oživiti proizvodnjo in industrijski razvoj. V Kopru in neposredni okolici so se v drugi polovici 18. stoletja že pojavili prvi kapitalistični obrati; med njimi je največjega predstavljala predilnica volne na Cereju (Carlisburg) s 50 statvami in barvarno, ki jo je osnoval znameniti koprski prosvetljenec Gian Rinaldo Carli. Podjetje je zaradi prehude avstrijske konkurence, nezainteresiranosti mestnih oblasti in povodenj, ki so poškodovale obrat, po štirih letih propadlo. Vlaganje kapitala v proizvodnjo pa je bilo še vedno dokaj redko, saj je večji del plemstva še vedno živel od svojih posesti v mestnem zaledju in rente, ki so jim jo prinašale. Plemstvo je sicer v "Akademiji Risorti" poleg filozofskih, kulturnih in literarnih tem načenjalo tudi vprašanja o gospodarskem razvoju in napredku province, vendar ni bilo pripravljeno na večje spremembe ali celo reforme sistema. Zastarelost in ohlapnost beneške uprave ter gospodarska kriza so postajale vedno bolj očitne ravno v času, ko so v sosednjih deželah uvajali fiziokratizem in merkantilizem in so se napovedovale ali pa že uveljavile velike reforme prosvetljenega absolutizma.35 Duh francoske revolucije je po letu 1789 zavel tudi v Istro in napovedal novo dobo, toda šele Napoleonove zmage v severni Italiji (1796/97) so povzročile padec okostenele Beneške republike in kratkotrajno demokratizacijo njenega političnega in državnega ustroja.

OD PADCA BENEŠKE REPUBLIKE 1797 DO DUNAJSKEGA KONGRESA 1814/15 Čeprav je bila Beneška republika ob koncu 18. stoletja že ostarela in nemočna, bi verjetno še živela, da ni tudi na njenem ozemlju prišlo 1796/97 do avstrijsko-francoskih vojn, ki so izzvale v tem delu Evrope velike politične in upravne spremembe. Napoleon Bonaparte je kot poveljnik francoske revolucionarne armade že leta 1796 potisnil Avstrijce iz Lombardije proti vzhodu, in ker je Avstrija že v začetku leta 1797 prenesla težišče vojnih operacij na beneško "terro fermo", je Beneška republika proglasila nevtralnost ter obenem mobilizacijo. Vojaška pomoč je prihajala tudi iz Istre in Dalmacije, tamkajšnje plemstvo pa je pomagalo tudi z denarnimi sredstvi. Toda na Napoleonov ukaz je beneški senat prenehal z mobilizacijo, in Francozi so si z zmago ob Tilmentu 14. marca 1797 odprli prehod skozi beneško Furlanijo. 21. marca so zasedli Gorico, 23. marca 1797 pa Trst. Avstrijske čete so prek slovenskega ozemlja zasledovali do Leobna, kjer je Napoleon 18. aprila 1797 sklenil z Avstrijo premirje. Po določbah leobenskega premirja so morali Francozi izprazniti notranjeavstrijske dežele in se vrniti v Italijo; obenem so tajne določbe Leobenske pogodbe Avstriji obljubljale velik del ozemlja Beneške republike: Dalmacijo, beneško Istro in ozemlje beneške "terre ferme" do reke Oglio; te določbe so dobile (nekoliko spremenjene) svojo dokončno obliko v campoformijskem miru 17. oktobra 1797.36 V razdobju med obema pogodbama je 12. maja 1797 Napoleon ukinil aristokratsko Beneško republiko in za kratek čas je bila oklicana demokratična republika; francoske čete pa so zasedle mesto in "terro fermo". Padec aristokratske republike je istrsko plemstvo navdal z obupom in strahom, saj se je ustrašilo za lastne privilegije in pravice, zato je skrivaj pripravljalo predajo nekdanje beneške Istre Avstriji in osnovalo svojo "ogrsko stranko". Zahtevalo je priključitev k ogrskim deželam na temelju zgodovinskih pravic krone sv. Štefana, pri tem pa nikakor ni šlo za hrvaški nacionalizem, ker je bilo plemstvo v istrskih mestih docela italijansko, pač pa za naklonjenost fevdalni ogrski upravi, ki so jo imeli rajši kakor centralizirani in birokratski sistem zahodnih dežel avstrijskega cesarstva.37 Za te tajne priprave plemstva, ki ni bilo ne enotno ne odločno, je kmalu zvedelo meščanstvo, ki je bilo na strani nove demokratične oblasti v Benetkah ter sovražno razpoloženo do Avstrije. V začetku 22


junija 1797 je prišlo do vrste uporov; najsilovitejši je izbruhnil v Kopru 5. in 6. junija. Mestne oblasti so morale upornemu meščanstvu obljubiti demokratizacijo mestne uprave, povezavo z demokratično beneško oblastjo, ukinitev nekaterih davkov itd. Iz Kopra in Izole so se nemiri širili v najbližja mesta severne Istre, v Milje in Piran, pa tudi v mesta srednje in južne Istre. Ljudske vstaje in neredi so globoko pretresli in prestrašili istrsko plemstvo, saj je imelo v krvavih obračunavanjih pred očmi grozečo prispodobo francoske revolucije.38 V mestih in trgih v obmorskem delu Istre, kjer so se v teku stoletij navadili odvisnosti od Benetk, so sedaj, ko se je beneški oblastni sistem moderniziral v demokratično upravo, uvajali nove demokratične oblike v mestni upravi, ne da bi pri tem spremenili videz avtonomne mestne oblasti in odnos do vrhovne beneške oblasti, saj tradicija in spomin na srednjeveške komune še nista zbledela. Avstrija se je, zanašajoč se na tajne klavzule v Leobnu, končno zganila, in njene čete so 10. junija 1797 vdrle v Istro. Pri vsem tem se je držala zaupnih nasvetov Napoleona, ki je v dvojni igri po eni strani hujskal Avstrijo, po drugi pa uspaval Benetke, ker je imela seveda pri tem Francija svoje račune. Avstrijske čete so tako hitro zasedle Istro z izgovorom, da jo obvarujejo pred popolnim prevratom, ki se je zaradi delovanja beneške demokratične oblasti povsod naglo širil, in ne nazadnje, da ohranijo stare privilegije in pravice plemstva. Pojavili so se namreč že kmečki upori, predvsem 12. in 13. junija 1797, ko so slovanski župani in kmetje z obmejnih območij Pazinske gofije napadli in oplenili dvoje gradov v okolici Kanfanarja ter zažgali vse zadolžne knjige in urbarje, drugi kmetje v Istri pa so izjavljali, da so po padcu stare beneške oblasti sami svoji gospodarji.39 Z vojaško zasedbo beneške Istre junija 1797 je bilo konec beneške oblasti na tem polotoku. Avstrijske upravne spremembe, ki so sledile vojaški zasedbi, so bile samo posledica splošnih teženj avstrijske notranje politike po birokratski upravi. Nova oblast sprva ni spreminjala zatečenega stanja, le funkcijo nekdanjih beneških podestatov je prenesla na posebne mestne organe. Že leta 1797 je bila v Kopru ustanovljena začasna vlada (magistrat) za ozemlje bivše beneške Istre; na čelu magistrata je bil Franz Philipp von Roth, ki je bil obenem predsednik drugostopenjskega apelacijskega sodišča.40 Istra je bila razdeljena na 7 okrožij z začasnimi cesarsko-kraljevimi tribunali, ki so imeli tudi politično-upravne funkcije. Z odredbo z dne 1. maja 1803 je prišla Istra kot okrožna kapetanija pod vlado v Trstu, ki je postal sedež Tržaško–istrskega gubernija. V Kopru so ustanovili Istrski okrožni urad (Uffico Circolare dell'Istria), ki je bil podrejen guberniju v Trstu. Razdeljen je bil na sedem območnih političnih direkcij, ki so jim bila podrejena lokalna avtonomna oblastva oziroma zemljiška gospostva. Eden vodilnih uradnikov prvega avstrijskega obdobja je postal Angelo Calafati, ki se je po končanem študiju prava na padovanski univerzi oziroma avstrijski zasedbi Benetk v začetku leta 1798 ustalil v Kopru. Leta 1802 je bil z Angelom Venierjem sprejet v veliki svet in izvoljen za sindika koprske komune. Kot koprski sindik in namestnik civilnega pretorja je pričel z nekaterimi urbanističnimi posegi v mestu, prišel pa zaradi tega v spore z meščani in predsednikom istrske vlade Ph. von Rothom. Pritožbe, ki so letele na Calafatija, so imele verjetno že tudi politično ozadje, saj je bil eden od pristašev profrancoske stranke, ki je imela privržence v krogih izobražencev in nekaterih plemiških rodbinah.41 Do velikih upravnih in političnih sprememb je v Istri prišlo leta 1805, ko je Avstrija zgubila svoje posesti ob vzhodni jadranski obali. Kot udeleženka III. koalicije proti Napoleonu, ki je bil v tem času že cesar, je bila poražena in Napoleon je z bratislavskim mirom 26. decembra 1805 vso nekdanjo beneško Istro skupaj z Benečijo, Kvarnerskimi otoki in Dalmacijo priključil Kraljevini Italiji, ki je nastala iz nekdanje Cisalpinske republike. Istro je ločil od Italije pas avstrijskega ozemlja s Trstom, med Istro in Dalmacijo pa je ležal pas avstrijskega ozemlja z Reko kot središčem.42 Po uradni priključitvi nekdanje beneške Istre Kraljevini Italiji, l. maja 1806, je v njej zavladal a nova zakonodaja z Napoleonovim zakonikom, ki je prinesel temeljite spremembe. Upravo in sodstvo je bilo na istrskih tleh potrebno urediti tako kot v ostalem kraljestvu, zato so dokončno prenehali veljati nekdanji mestni statuti, s tem pa tudi komunska samouprava. 23


Provinca Istra je bila spremenjena v departma na čelu s prefektom Angelom Calafatijem; podrejeni upravni enoti sta bila distrikta s sedežem v Kopru in Rovinju. Nadaljnje upravne spremembe je vlada uveljavila l. maja 1807, ko je bil koprski distrikt razdeljen na kantone Koper, Piran, Buzet in Poreč, kantoni pa so bili razdeljeni še na občine, ki jih je bilo v celoti 22.43 Nova oblast je razpustila večino samostanov in zaplenila njihovo premoženje. Široko plast revnega prebivalstva je prizadela ukinitev samostanov in bratovščin, saj so se v veliki meri ukvarjali s karitativno dejavnostjo. Eden prvih ukrepov začasne vlade je bila tudi izsušitev močvirja v koprski okolici. Calafati je priskrbel Kopru zdravo pitno vodo in ukazal ukiniti pokopališča v mestu; umrle so pokopavali pri semedelski cerkvi in v Lazaretu (Bertoki). Premestitev koprske bolnišnice v ukinjeni servitski samostan je bila izvedena šele po njegovem odhodu. Pripravljal je tudi preselitev koprskih kmetov paolanov iz mesta na njihova polja v koprski okolici. Calafati je hotel izboljšati tudi družbeno in kulturno raven prebivalstva ter izkoreniniti nepismenost. V ta namen je ustanovil šole, tiskarno in gledališče. Tako so bile v Istri prvič ustanovljene civilne šole z italijanskim jezikom v mestih, a po vaseh "ilirske šole" s slovenskim in hrvaškim jezikom. Za razmnoževanje proglasov, odredb in zakonov je bila v Kopru osnovana "prefektova" tiskarna, ki je septembra 1809 začela tiskati časopis "Foglio periodico lstriano".44 Na splošno je bilo to obdobje čas prvega romantičnega prebujenja italijanskega prebivalstva, ki se je začelo zavedati svoje nacionalne pripadnosti in je bilo zato navdušeno nad priključitvijo k Italijanskemu kraljestvu. Največ privržencev novih idej je bilo iz srednjega sloja: odvetnikov, zdravnikov in posameznikov iz vrst nobilitete. V začetku so bili privrženci Francozov tudi trgovci in obrtniki, toda zaradi celinske zapore se je njihovo število zmanjševalo.45 Kljub temu sta bili dve tretjini istrskega prebivalstva še vedno proavstrijsko usmerjeni. Na eni strani kmetje, ki so bili predvsem slovenske in hrvaške narodnosti, na drugi aristokracija. Francoski vladi je ta očitala predvsem to, da je deželo privedla v revščino z visokimi davki na imetje in proizvodnjo, vojaško konskripcijo in upadom trgovine. Do zadnjih ozemeljskih in upravnih sprememb je prišlo leta 1809 po V. koalicijski vojni proti Franciji oziroma po miru v Schönbrunnu 14. oktobra 1809. Avstrija je morala Napoleonu odstopiti Gornjo Koroško, Kranjsko, Goriško, Trst in Hrvaško južno od Save. Iz teh ozemelj je Napoleon oblikoval Ilirske province s sedežem v Ljubljani. Trsta niso vključili v Italijansko kraljestvo zaradi gospodarskih vzrokov oziroma zaradi konkurence beneškemu pristanišču, ki je bilo glavno italijansko pristanišče. Napoleon seje zavedal problematike državnih meja iz časa, ko sta bila Istra del Italijanskega kraljestva, Trst pa avstrijski, kar je povzročilo probleme v istrskem gospodarstvu, zato je decembra 1809 tudi departma Istra priključil k Ilirskim provincam. Leta 1810 je bila oblikovana provinca Istra z glavnim mestom Trstom, ki je obsegala še območje tržaškega mesta, pomanjšano območje Goriške, bivšo beneško Istro in od 18. septembra 1811 še območje bivše avstrijske Istre. Tako je bila celotna Istra združena pod isto upravo.46 Istrska provinca (intendanca) je bila upravno razdeljena na štiri distrikte: Koper, Gorica, Rovinj in Trst. Distrikt Koper pa je bil razdeljen na tri kantone: Koper, Piran in Buzet; to so bili sodni okraji. Sicer pa je Koper v času Ilirskih provinc izgubil vlogo političnega, gospodarskega in kulturnega središča Istre; število njegovega prebivalstva je padlo pod 4.000. Z ukinitvijo prefekture, finančne intendance, departmajskega in distriktnega sveta ter trgovskega in apelacijskega sodišča se je zmanjšalo tudi število administracije. Večina koprskega prebivalstva se je izselila na podeželje, kajti tam so bile razmere preživetja lažje. Vzrok temu je bila celinska zapora, s katero sta se drastično zmanjšala pomorstvo in trgovina, deloma pa je koprsko gospodarstvo nazadovalo tudi zaradi Trsta.47 Najpomembnejša gospodarska panoga je bila solinarstvo, toda soline so bile v lasti Italijanskega kraljestva. 19. januarja 1810 je namreč Napoleon izdal odlok, po katerem so istrske soline in gozdovi pripadali Italijanskemu kraljestvu; ta korak je bil napravljen s posredovanjem podkralja Eugena Beauharnaisa zaradi pritožbe Benetk o pomanjkanju surovinske baze. Zaradi italijanskega monopola je tudi proizvodnja soli upadla. V sklopu solin so odprli prodajalno, ki je prodajala sol v manjših količinah za 24


potrebe lokalnega prebivalstva Istre in Kopra. Koprski solinarji so sol tihotapili v slovenske predele Ilirskih provinc.48 Sicer pa je francosko obdobje Istri prineslo precej sprememb: v mestih je plemstvo dokončno zgubilo privilegije in bilo izenačeno s preostalim prebivalstvom. Francoski zakoni so uvedli enakost državljanov pred zakonom in civilno poroko. Uvedli so tudi sistem enotnih davkov in vojaške obveznosti. Tudi francoska načela, da organizira šolski sistem država, so bila za nekdanjo beneško Istro novost, bila pa so žal le delno uresničena. V Istri so bili frankofili v času Ilirskih provinc še vedno isti kot v času Italijanskega kraljestva. Med njimi je bil eden najvidnejših še vedno A. Calafati, ki ga je Napoleon oktobra 1809 zaradi posebnih zaslug imenoval za barona Italijanskega kraljestva, leta 1813 pa je služboval v Trstu in Gorici. V vrstah nasprotnikov Francozov pa najdemo predvsem italijansko plemstvo iz obmorskih mest in nižje sloje, ki so trpeli zaradi celinske zapore. Po porazu v Rusiji je začela Napoleonova moč upadati. Že leta 1813 je Avstrija zahtevala Ilirske province, vendar je bil Napoleon voljan odstopiti le del dežele. Med vojno leta 1813 je postajal položaj francoske armade zelo težak zaradi uspešnega napredovanja avstrijske armade, angleške mornarice in protifrancoske propagande, ki je imela nekaj uspehov tudi v Istri. Po nekaj mesecev trajajočih bojih je bila francoska armada prisiljena deželo izprazniti. Avstrijski general Nugent, vojaški poveljnik province Istre, je v Kopru 23. septembra 1813 potrdil deželno komisijo, ki je prevzela oblast. Nad celotnim ozemljem Ilirskih provinc je pravno prenehala veljati francoska oblast s prvim pariškim mirom 30. maja1814, kar je bilo kasneje ( 1815) potrjen o v sklepih dunajskega kongresa. Po ponovni avstrijski zasedbi Istre je začasno ostala nekdanja francoska Istrska intendenca še v Trstu in preživela vse do ustanovitve c. kr. Primorske vlade v Trstu l. novembra 1814.49

OBDOBJE OD 1815 DO 1848 V upravnem pogledu je Avstrija po obdobju francoske uprave ponovno ustanovila gubernije kot deželna oblastva. Gubernij s sedežem v Trstu je obsegal mesto in okolico, Goriško in Gradiško, celotno Istro. Kvarnerske otoke in do leta1822 Reko ter civilno Hrvaško. Za dežele, upravno združene v okviru tržaškega gubernija, so uporabljali ime "Primorje", kasneje imenovano "Avstrijsko primorje", zato so tržaški gubernij imenovali tudi Primorski gubernij ali Avstrijsko-ilirsko primorje.50 Avstrijska vladavina je za Istro po letu 1814 pomenila začetek dokaj dolgega obdobja, ko je po mnogih stoletjih razcepljenosti bila v celoti združena pod isto državo. Kot nižja upravna enota Primorskega gubernija je istrsko okrožje obsegalo zahodni del Istre od Raše in Pulja do Trsta oziroma kraškega zaledja. Z letom 1822 so reško okrožje, ki je zajemalo vzhodno Istro s Kvarnerskimi otoki, ukinili in novo provizorično okrožje prenesli v Pazin. Že leta 1825 so oblasti izvedle reorganizacijo Avstrijskega primorja in ga razdelile na mesto Trst z okolico in na istrsko ter goriško okrožje. Trst je dobil avtonomijo in postal posebna upravna enota; s tem so mu povrnili njegov izjemen privilegirani položaj z določen o avtonomno upravo. Točno je bil določen tudi obseg novega istrskega okrožja s sedežem v Pazinu. Obsegalo je avstrijsko in nekdanjo beneško Istro, sosednje slovenske okraje s Podgradom in Kvarnerske otoke. Kmalu so zmanjšali tudi prvotno mrežo okrajev. Najprej je bil ukinjen okraj Kastav, ki so ga razdelili med Volosko in Podgrad, leta 1832 pa je bil ukinjen še okraj Socerb; njegovo območje je bilo priključeno deloma koprskemu, deloma pa podgrajskemu okraju.51 Posledica zapletenega procesa upravnih reform v drugem in tretjem desetletju 19. stoletja je torej bila, da se je znotraj pazinskega okrožja znašla celotna Istra ter je tako šele leta 1825 s priključitvijo Kvarnerskih otokov postala enotno politično-upravno telo višjega ranga. Kot okrožje je delovala vse do 25


leta 1860, se pravi celih 35 let. Prvikrat je z izbiro Pazina kot središča Istra dobila tudi enoten deželni sedež. Z združitvijo Istre so vzpostavili tudi pomembno prometno zvezo s poštnimi kočijami, ki so vozile na relaciji Trst–Rovinj prek Pazina.52 V tridesetih letih 19. stoletja je prišlo tudi do sprememb cerkvene uprave. Leta 1830 sta se v poreško-puljsko škofijo združili puljska in poreška škofija, leto kasneje je sledila priključitev novigrajske škofije tržaški, leta 1832 so tudi koprsko škofijo združili v tržaško-koprsko. Tako sta v Istri ostali le tržaško-koprska in poreško-puljska škofija, na Kvarnerskih otokih pa krška.53 V predmarčni dobi so v Istri pričeli pripravljati tudi zemljiški kataster. Z izmero zemljišč so pričeli v letih 1818–1821, kategorizacija kmetijskih površin pa je bila opravljena v letih 1821–1830. Leto kasneje so pričeli s prvo revizijo na terenu in jo končali leta 1838. Franciscejski zemljiški kataster je bil urejen šele leta 1844, zemljiška knjiga pa dokončana 1857.54 V celotnem obdobju 1825–1860 je Avstrija v Istri zadržala štiristopenjski sistem upravljanja javnih zadev na področju pokrajinske uprave: občina – okraj – okrožje – pokrajinska vlada, ter dodala še peto stopnjo – povezavo pokrajinske vlade s centralnimi organi na Dunaju. To je bil razvejen, birokratski in strogo centraliziran sistem, ki je tja do leta 1848 ostal trdno v Metternichovih rokah. Koper je kot sedež okraja v senci naglega ekonomskega razvoja Trsta v predmarčni dobi ostal manj pomembno provincialno središče. K upadanju njegove nekdanje veljave je z nekaterimi ukrepi znatno pripomogla Avstrija. Leta 1818 je bilo iz mesta izseljeno škofovsko semenišče z licejem; ostala je le še nemška gimnazija do leta 1842. Premožnejše rodbine so svoje sinove pošiljale v tržaški licej ali goriško semenišče. Leta 1822 so avstrijske oblasti pričele z gradnjo velike kaznilnice na območju nekdanjega dominikanskega samostana. Zapori so začeli sprejemati kriminalce pa tudi politične prestopnike, ki jih je bilo z začetki narodno-preporodnih gibanj v avstrijski monarhiji čedalje več. Avstrijske oblasti so pričele tudi z rušenjem nekdanjih beneških utrdb in obzidja, več samostanov pa je bilo zaprtih ali pa so jim spremenili namembnost. V gospodarskem življenju mesta, ki je s svojo okolico postalo agrarno zaledje Trsta, so začeli določeno vlogo igrati obalna plovba, prevoz poljedeljskih pridelkov v Trst in Benetke ter proizvodnja soli. Avstrija je očitno želela obnoviti in povečati solno proizvodnjo tako v koprskih, izolskih kot piranskih solinah ter jo v večjih količinah izvažati v notranjost cesarstva, zato je začela graditi velika solna skladišča. Najbolj je povečala soline v Sečovljah in s tem znatno dvignila solni pridelek. Sol so izvažali delno v avstrijsko zaledje, delno pa v Turčijo in druge kraje Sredozemlja. Tudi v Izoli so se v letih 1819–1823 potegovali za izgradnjo novih solin, kar pa je bilo povezano predvsem s potrebami ribištva. Na splošno je ribištvo obalnim mestom pomenilo dodaten zaslužek, zato ga je oblast podpirala in obenem prepovedovala tujim ribičem loviti v obalnih vodah. Ugodna cena soli za soljenje rib in njena lahka prodaja na tujih trgih sta zlasti Izolane spodbujali, da so zaradi monopola soli začeli obnavljati lastne soline.55 Prave pomorske dejavnosti Koper ni več premogel ter je ostal nepomembno pristanišče za obalno plovbo, prebivalstvo paje bilo usmerjeno predvsem v solinarstvo, ribištvo in lokalno pomorsko dejavnost ter deloma še ladjedelstvo. Koper je imel v štiridesetih letih 19. stoletja nekaj jadrnic za daljšo plovbo in tri ladjedelnice; najpomembnejša je bila v lasti Polijev iz Chioggie. Tudi Izola je skrbela za pomorske zveze s Trstom, ki so jih oskrbovali lastniki trajektov. Prevozi po morju so zaradi varnosti zahtevali razširitev in poglobitev pristanišča; dela so izvajali sredi 19. stoletja. Pomorski promet se je v večji meri razcvetel le v Piranu, ki je postal pomožno pristanišče za veliko tržaško luko, zato sta narasla promet in trgovina z zaledjem. Prometne in trgovske potrebe so narekovale izgradnjo obalne ceste, ki bi povezovala vsa tri obalna mesta koprskega okraja. Cesto "Riva Lunga" od Kopra do Izole so zgradili do leta 1837, vendar so jo morali v naslednjih desetletjih neprestano obnavljati.56

26


Tudi v notranjosti so bile cestne povezave prek Kraškega roba zelo pomembne za razvoj trgovine pa tudi splošen napredek prebivalstva. Izgradnjo nekaterih cest v zaledju obalnih mest so pričeli že Francozi, nadaljevali pa Avstrijci v prvi polovici 19. stoletja. Leta 1835 je bila po podatkih okrožnega oblastva za istrsko okrožje med pomembnejšimi cestnimi povezavami tudi "socerbska okrajna cesta", ki se je na meji tržaškega mestnega območja odcepila od tržaško-reške ceste in vodila prek Boršta in Boljunca do Doline.57 "Kranjska vezna cesta" naj bi notranjo Istro po najkrajši poti povezala s Kranjsko. Zgrajen je bil že odsek od meje okrožja Postojna do Podgrada, od tu pa naj bi se nadaljevala prek Mun in Golca proti Motovunu. Predvideno je bilo tudi povezovanje "socerbske okrajne ceste" z istrsko poštno cesto z zgraditvijo redne cestne povezave od Žavelj do okrajne ceste v Dolini. S tem bi za promet iz Kopra in okolice na Kranjsko skrajšali cesto prek Trsta in olajšali dovoz drv in drugega blaga iz Kranjske pa tudi obratno, izvoz vina in olja na Kranjsko. Sredi 19. stoletja se cestna mreža ni kaj bistveno povečala pa tudi obstoječih cest niso najbolje vzdrževali. Med večjimi popravili zasledimo le popravilo odseka pokrajinske ceste Kubed–Buzet– Motovun, ki je omogočala najkrajšo povezavo med Trstom in notranjo Istro.58 Večji del zalednega prebivalstva se je še vedno ukvarjal s kmetijstvom. V novih razmerah kmečkega gospodarstva, ki sta jih ustvarila država in nova gospodarska smer, so se premožnejši kmetje hitro postavili na trdnejša tla, mnogo težje je bilo malim kmetom in kolonom. Njihovo število je v tem obdobju pričelo postopno upadati. Vzroke je treba iskati predvsem v naglem industrijsko–trgovskem razvoju Trsta in Pulja, ki sta dobivala delovno silo iz agrarnega zaledja. Veleposestniki so zaradi potreb obeh tržišč po agrarnih proizvodih delili kolonatsko posest v manjše parcele in jih izročali v obdelavo siromašnim kmetom. Za nove pogodbene obdelovalce manjših kompleksov, na katerih so sadili samo določene kulture, se je udomačil naziv "partitanti" ali "koloneti".59 Tak način obdelovanja posesti je v prvi plovici 19. stoletja uvedel Giacomo Godigna na svojih posestvih v Lazaretu pri Kopru in za njim tudi nekateri drugi veleposestniki, kot npr. baron Giovanni Totto itd. Partitanti ali koloneti so torej nastali kot posledica ekonomske potrebe po kmečki delovni sili, ker so se mnogi koloni z družinami vred preselili v mesta. Sredi 19. stoletja se je torej pred velike istrske veleposestnike, katerih posesti so tvorile zaokroženo gospodarsko celoto, postavljalo vprašanje: kolonat ali obdelovanje zemljišča v lastni režiji . Redki so se odločili za drugo rešitev; večina je ostala pri starih odnosih, v katere pa so vnašali razne nove oblike in razmerja. Seveda pa je v 19. stoletju v te odnose stopal poleg razrednega že tudi nacionalni vidik. Že ob koncu 18. stoletja, predvsem pa po nastopu Avstrije, je v istrskih mestih nastajal nov tip veleposestnikov, ki so zamenjali propadle plemenitaše. Novi zemljiški veleposestniki so bili po poreklu trgovci, advokati in podjetniki, močan razred italijanske buržoazije, ki je v nekaj desetletjih popolnoma izpodrinila nekdanje beneške plemenitaše in se polastila tudi zemlje svobodnih slovanskih posestnikov. Njihovo premoženje so na veliko kupovali novi ljudje, italijanski buržuji iz obalnih mest , ki so se s kopičenjem zemlje spreminjali v zemljiške veleposestnike polkapitalističnega tipa.60 Slovanski koloni, ki so v prvi polovici 19. stoletja živeli še v popolni kulturni in prosvetni zaostalosti, so našli nekaj opore le v domači duhovščini, ki je od leta 1818 tudi v Istro prihajala s Kranjske ali pa iz goriškega bogoslovja. Duhovščina je postopno vplivala na oblikovanje narodne zavesti pri istrskih Slovencih. Zaradi svojega obrobnega položaja je bila predvsem severna Istra že od začetka 19. stoletja izpostavljena poitalijančevanju in ponemčevanju. Znašla se je med kladivom in nakovalom avstrijskega reakcionarnega družbenega sistema na eni in iredentizma italijanskih nacionalistov na drugi strani. Italijanska buržoazija, ki je imela v svojih rokah javno upravo in hkrati vse ključne gospodarske pozicije, je imela tudi popolno kulturno prevlado nad deželo. Že od leta 1815 je bila s cesarskim patentom italijanščina predpisana kot uradni jezik v uradih in na sodiščih, niso pa avstrijske oblasti vedno upoštevale zahtev italijanskih nacionalistov o uporabi italijanskega jezika v osnovnih šolah. Grof Franc Stadion, c. kr. namestnik Avstrijskega primorja v Trstu, je kot dober poznavalec razmer leta 1846 izdal odlok, da 27


mora biti v osnovnih šolah materinščina učni jezik, a nemščina le neobvezen predmet. Po njegovi zaslugi so takrat tudi istrski Slovenci dobili nekaj slovenskih učnih knjig.61 Grof Stadion se je pri svoji odločitvi lahko oprl predvsem na štetje prebivalstva leta 1846, bolj znano kot Czoernigovo štetje, ki je bilo v monarhiji prvo, da je upoštevalo "materni jezik" oziroma narodnost prebivalstva. Czoernigova popisna anketa za leto 1846 je ugotovila, da je bilo v Istri 228.033 prebivalcev, od tega 134.455 Hrvatov, 60.040 Italijanov in 31.995 Slovencev, 1.555 "Čiribircev" in 40 Židov.62 Štetje prebivalstva leta 1846 je bilo torej ugodnejše za istrske Hrvate in Slovence kot naslednja v drugi polovici 19. stoletja, saj jih je bilo skupaj 72,99 % proti 26,31 % Italijanov, poleg tega pa so državne oblasti pri kasnejših štetjih že opustile kriterij maternega jezika in uvedle kriterij "občevalnega jezika". Opredelitev za ta kriterij je zlasti v Istri služil za prikrivanje resničnega etničnega stanja in je bil ugodnejši za italijanski živelj, ki je imel politično, gospodarsko in kulturno prevlado nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Že pred letom 1848 je nacionalna zavest pri istrskih Italijanih dosegla visoko stopnjo razvoja. Zlasti je bilo to opaziti pri višjih socialnih slojih in izobraženstvu, na katere so imele pomemben vpliv revije Archeografo Triestino (od 1830 dalje), literarni dnevnik La Favilla (1836–1846) in periodični časopis L'Istria, ki ga je začel leta 1846 izdajati tržaški zgodovinar Pietro Kandler. Čeprav so Italijani v prvi polovici 19. stoletja s pomočjo zgodovinskih študij začeli boj za zaščito lastne kulturne identitete in avtonomije ter se zavzemali za italijanstvo Trsta in Istre, niso še kazali nacionalne nestrpnosti do slovanskega življa. Zamišljali so si zvezo svobodnih narodov proti reakcionarnemu avstrijskemu režimu in se zavedali, da bi priključitev Avstrijskega primorja k Italiji pomenila nasilje nad Slovani.63 Ideja združene Italije v prvi polovici 19. stoletja še ni našla podpore v Istri in v Trstu; italijansko usmerjeni izobraženci so se sicer borili za italijansko identiteto Trsta, vendar v okviru avtonomije v Avstriji, saj so se zavedali, da bi Trst brez širšega zaledja ekonomsko propadel. O Trstu so torej razmišljali kot o italijanskem, vendar svobodnem mestu v okviru monarhije, zato ni naključje, da so tu začeli izhajati časopis Niccoloja Tommasea "La Fratellanza dei Popoli" in druge že omenjene revije. Nekoliko drugače je bilo v Istri. Beneška tradicija je bila še vedno prisotna, mesta po strukturi prebivalstva pa niso bila v tolikšni meri mešana in odvisna od prometa s severom kot Trst. Istrski Slovenci in Hrvatje so še vedno predstavljali podložni sloj, ki narodnostno še ni bil ozaveščen, zato je bila še vedno odločujoča pokrajinska pripadnost – vsi so bili Istrani. Tudi eden istrskih izobražencev, Pacifico Valussi, ki je tedaj še zagovarjal Slovane in šele kasneje temeljito spremnil svoje politično stališče, je o Istri menil, da bi dežela kmalu postala italijanska, če bi se osvobodila avstrijskega tutorstva.64 Položaj istrskih Slovencev in Hrvatov pred letom 1848 je bil torej v nacionalnem pogledu, predvsem pa v odnosu do italijanskega življa, ugodnejši od položaja v drugi polovici 19. stoletja, ko se je izredno zaostril. Metternichov absolutizem ni imel razumevanja za narod-nostne težnje oziroma ilirsko gibanje, ki se je začelo pojavljati med Hrvati in Slovenci v prvi polovici 19. stoletja, obenem pa ne eni ne drugi takrat še niso imeli svojih voditeljev, ki bi uspešno razvijali njihovo nacionalno zavest. Do prvega spopada širših razsežnosti med istrskimi Slovani in Italijani ter oblikovanja nacionalnih programov je prišlo šele s pomladjo narodov.

REVOLUCIONARNO LETO 1848 Leto 1848 je prineslo Evropi vrsto buržoazno-demokratičnih revolucij. Nezadovoljstvo z reakcionarnimi režimi in vedno večji odpor proti njihovi politiki sta rasla tudi zaradi zelo slabe letine v velikem delu Evrope ter zaradi gospodarske krize, ki se je iz Anglije prenesla na evropski kontinent. Januarja 1848 je izbruhnila revolucija v Palermu in na Siciliji, februarja je zmagala v Parizu. Iz Francije seje širila kakor plaz dalje po Evropi in 13. marca je vrenje na Dunaju preraslo v revolucijo, ki je še istega dne privedla do padca Metternichovega režima, 15. marca pa do obljube ustave. Revolucija je zajela tudi Budimpešto. 28


22. marca je bila vstaja v Benetkah, istega dne se je avstrijske oblasti osvobodil Milan, naslednjega dne pa je moral piemontski kralj pod pritiskom javnega mnenja začeti vojno za osvoboditev izpod avstrijskega jarma.65 Marčna revolucija na Dunaju je tudi v Istro prinesla velik zgodovinski preobrat. V bistvu je pomenila odločilni končni boj med fevdalnim in kapitalističnim sistemom in zmago kapitalističnega, kar se je najprej pokazalo v zemljiški odvezi, ki je kmeta osvobodila fevdalnega jarma. Zakon o zemljiški odvezi je stopil v veljavo s cesarskim dekretom 7. septembra 1848, vendar je predvidel odškodnino fevdalnim gospodom. V Istri je zemljiška odveza prinesla konec le eni obliki fevdalnega izkoriščanja, to je tisti, ki je bila vezana s sistemom zemljiškega gospostva, medtem ko je z osebno svobodo vezan kolonat ostal nedotaknjen. S kmečko odvezo so bili v Istri ukinjeni številni fevdi, vendar so nekateri še ostali; dokončno so odpravili fevdalne posesti šele z zakonom 18. marca 1869.66 Kmetje so se torej z zemljiško odvezo odkupili, vendar so zaradi dolgov, ki jih niso mogli odplačati, postajali koloni italijanskih veleposestnikov in buržujev, ki so bili večinski lastniki zemlje. Tako je bilo agrarno vprašanje z zemljiško odvezo leta 1848 in z zakonom iz leta 1869 rešeno samo deloma. V Istri so ostala veleposestva in seveda kolonat, ki je zaradi svojega značaja še pomenil oviro za napredek agrarne proizvodnje. Nič manjšega pomena ni bil sprejem zakona, s katerim je bila v monarhiji vsakemu narodu zagotovljena suverenost, vsakemu posamezniku pa enakopravnost, svoboda vesti in vere, svoboda govora, pisanja, združevanja in preseljevanja. Za vso državo je bil na Dunaju ustanovljen državni zbor, narodi pa so dobili pravico voliti poslance v parlament in pravico sprejemanja zakonov. Volitve v ustavodajno skupščino je cesar Ferdinand razpisal 9. maja 1848. Istra je s peti-mi volilnimi okraji volila pet poslancev v poslansko zbornico dunajskega parlamenta. Istrski Italijani, oziroma njihovi voditelji, so bili iz solidarnosti s sonarodnjaki v Lombardiji in Benečiji, kjer je izbruhnil upor proti Avstriji, v začetku odločeni, da se volitev ne bodo udeležili. Kasneje so odstopili od te taktike, ker bi si s tem povzročili veliko politično škodo. Istrski Slovenci in Hrvati politično še niso bili dovolj narodno zavedni in organizirani, zato zahodno od Učke ob volitvah ni bilo hrvaškega ali slovenskega kandidata. V volilnem boju je podlegel tudi tirolski Nemec Ludvik von Heufler, kandidat pazinskega volilnega okraja. V dunajski parlament so bili tako izvoljeni Antonio Madonizza v koprskem okraju, Carlo De Franceschi v pazinskem okraju, v volilnem okraju Buje–Motovun–Buzet–Poreč je zmagal Michele Fachinetti iz Vižinade in v okraju Krk– Cres–Lošinj–Labin–Pulj liberalni kandidat Francesco Vidulich. Le v okraju Podgrad–Volosko–Belej je bil izbran hrvaški kandidat Josip Vlah iz Kastva.67 Hkrati z volitvami za dunajski parlament so bile razpisane tudi volitve za skupščino Nemške zveze v Frankfurtu. Med pokrajine te zveze so prištevali tudi avstrijski del Istre, ki naj bi izvolila 1 kandidata. Istrani za te volitve niso kazali mnogo zanimanja, tem večjega pa Tržačani, ki so se nadejali, da bo Trst postal osrednje pristanišče Nemške zveze. Volitve za izbor poverjenikov so bile predvidene za 4. maj 1848; Slovenci v severni Istri so se vzdržali volitev. Kot istrskega kandidata so izbrali tržaškega zgodovinarja Pietra Kandlerja, ki pa se je odrekel mandatu, zato so ga poverili njegovemu namestniku Gabrielu Jennyju. Proti predlogu, da bi se Nemški zvezi priključila tudi nekdanja beneška Istra, so odločno nastopili Fachinetti, Madonizza in De Franceschi ter nekatere občine v zahodni Istri, ko pa je kasneje Avstrija izstopila iz zveze, je to vprašanje za Istro tako ali tako izgubilo vsak pomen.68 Že ob predlogu, da bi se nekdanja beneška Istra vključila v Nemško zvezo, so istrski italijanski poslanci poudarjali, da je Istra povsem italijanska pokrajina po jeziku, običajih, zgodovinski preteklosti, veri, geografskem položaju in kulturni dediščini, višek pa so njihova prizadevanja dosegla 30. avgusta 1848, ko so od ministrstva za notranje zadeve zahtevali, da namesto nemškega jezika kot edini uradni jezik v uradih in šolah prizna italijanski jezik. Njihovo interpelacijo je sredi decembra 1848 novi notranji minister Franc von Stadion odločno zavrnil, češ da je v Istri italijanska narodnost sorazmerno v manjšini (pri tem se je naslonil na 29


rezultate štetja iz leta 1846), in poudaril, da bi storili veliko napako, če bi istrskim Slovanom kot večinskemu prebivalstvu vsilili italijanski jezik kot uradni jezik dežele. Avstrija je s tem odgovorom hotela ob še vedno negotovem položaju v monarhiji pokazati pravičnost in razumevanje do istrskih Slovanov in zagotoviti njihovo vdanost cesarski hiši. Čeprav je bil Stadionov odgovor pravičen, so istrski italijanski poslanci pričeli z novo akcijo in skušali prek občinskega sveta v Kopru izvesti plebiscit v podporo italijanstvu Istre. Italijanska kampanja je izzvala ogorčene proteste istrskih Hrvatov, ki so predvsem v občinah Kastav in Lovran zahtevali enakopravnost hrvaškega jezika in priključitev vzhodne Istre k Reki oziroma k Hrvaški.69 Tako je torej že ob koncu leta 1848 in na začetku leta 1849 prišlo v Istri do prvih hujših nacionalnih antagonizmov in narodnostnih bojev, ki pa jih je zadušil Bachov absolutizem v obdobju 1850–1859. Istrskim Slovencem revolucija 1848 v narodnostnem in jezikovnem pogledu torej ni prinesla mnogo, saj so istrski italijanski poslanci kljub sporom z oblastmi na Dunaju dosegli, da so se zapisniki in predlogi v parlamentu prevajali v italijanski jezik in da sta si državna in cerkvena oblast v Istri dopisovali le v italijanskem jeziku. Slovencem v Istri je priskočil na pomoč predvsem Trst kot družbeno, politično in kulturno-prosvetno središče primorskih Slovencev. "Slavjansko društvo", ustanovljeno v Trstu leta 1849, je od marca do julija izdajalo prvi slovenski list "Slavjanski rodoljub". List je izhajal vsak mesec in v slovenščini ter hrvaščini objavljal članke o političnih, kulturnih, prosvetnih in gospodarskih razmerah tudi v Istri. Leta 1850 je začelo društvo izdajati list "Jadranski Slavjan"; oba lista pa je pošiljalo tudi v Istro maloštevilnim bralcem. Na postopen dvig narodne zavesti sta oba časopisa vendar nekoliko vplivala. Nacionalni spori v Istri, ki so izbruhnili v letih 1848 in 1849, so šli tudi na račun avstrijske nacionalne politike. Avstrija je namreč po eni strani favorizirala germanizacijo, po drugi strani pa strašila tako pred iredentizmom kot panslavizmom ter z dajanjem koncesij zdaj enemu, zdaj drugemu po znanem reku "Divide et impera" uspešno obvladovala položaj v Istri do konca svoje vladavine.70

ČAS USTAVNE DOBE (1861–1914) Avstrijski poraz v severni Italiji in izguba Lombardije leta 1859 sta povzročila padec Bachovega absolutizma. Cesar Franc Jožef je moral v manifestu avstrijskim narodom obljubiti "času primerne spremembe v zakonodaji in ustavi". Zlasti nenemški narodi in buržoazija so bili nezadovoljni ter so zahtevali politične pravice in ustavo. Z oktobrsko diplomo leta 1860 so prevladali zagovorniki široke avtonomije posameznih dežel, vendar so naleteli na odpor nemške buržoazije in centralistov, ki so uveljavili februarski patent 1861. Njegov tvorec, notranji minister Schmerling, je vzpostavil centralistično ureditev celotne monarhije z nemško prevlado. S februarskim patentom 1861 in nekaterimi spremembami v letu 1867 je Avstrija dobila politično in upravno strukturo, ki jo je v temeljnih značilnostih obdržala do konca monarhije. V razpravah o reformi sistema so bila posebej naglaše na vprašanja temeljnih pravic državljanov pa tudi samouprave, se pravi krepitve dežel – pokrajin z oblikovanjem njihovih teritorialnih obsegov. Na osnovi nove ureditve je Istra skupaj s Kvarnerskimi otoki postala avtonomna dežela, imenovana Mejna grofija Istra s posebnim deželnim zborom v Poreču, medtem ko je v upravi (kot del Avstrijskega primorja, ki sta mu pripadala tudi Trst in Goriška) ostala podrejena c. kr. namestništvu v Trstu.71 Upravo za celotno Istro so torej po 35 letih iz Pazina končno prenesli v Poreč, ki je postal sedež deželnega zbora (dieta provinciale) in nove deželne vlade (giunta). Politično upravo celotnega Primorja je z letom 1861 vodil c.k r. namestnik v Trstu, od katerega so bila odvisna vsa okrajna glavarstva in sodišči v Trstu in Rovinju. V Istri je z letom 1861 nastala upravna struktura s 16 političnimi okraji oziroma glavarstvi, ki so bila obenem sodni okraji. Na podlagi zakonov in odredb maja in junija 1868 pa so jih zmanjšali na 6, in 30


sicer s sedeži v Kopru, Pazinu, Poreču, Pulju, Voloskem–Opatiji in Lošinju. Na sedežih prejšnjih 16 okrajnih glavarstev pa so nastali novi sodni okraji.72

Koper pod Avstrijo. Mesto je tja do prve svetovne vojne ohranilo otoški značaj, saj ga je s kopnim, poleg ceste do Škocjana, povezoval le nasip s cesto proti Semedeli, ki so ga pričeli graditi koprski zaporniki leta 1827. Na vrhu otoka se vidi mogočen kompleks koprskih zaporov. Z nastankom deželne avtonomije leta 1861 si je deželni odbor v Poreču zadal nalogo, da sprejme splošna in podrobna načela za upravo občin. Novi deželni občinski zakon iz leta 1863 je določal, da so se lahko občine z dovoljenjem c. kr. namestništva in deželnega zbora združevale ali ločevale, vendar brez prisile. V letih 1865 in 1866 je deželni zbor razpravljal o zmanjšanju števila občin oziroma o zaokrožitvi krajevnih občin. Burne razprave, ki so se vlekle nekaj let, so se zaključile z novim deželnim zakonom 25. novembra 1868, ki je zmanjšal število občin na 50.73 Nova razdelitev je morda nastala iz upravnih, še bolj verjetno pa iz nacionalističnih razlogov, ker je v večjih središčih občinska uprava z načelnikom in zastopstvom lažje prešla v roke ali pa vsaj pod vpliv italijanske liberalne stranke v Istri. Ta sprememba je prinesla tudi druge neugodnosti in povzročila različne pritožbe, ker ob združevanju davčnih občin niso pazili na narodnostne, gospodarske in prometne koristi.74 V sodnem okraju Koper so bile leta 1868 ustanovljene krajevne občine Koper, Dekani, Dolina, Milje in Pomjan, v sodnem okraju Piran občini Izola in Piran, v sodnem okraju Buzet pa občini Buzet in Roč. V oblikovanju upravnih enot Avstrija ni upoštevala nacionalne sestave prebivalstva. Meje upravno-političnih enot niso tako nikjer ločevale istrskih Slovencev in Hrvatov; meje okrajnih glavarstev po letu 1868 niso bile nikjer postavljene tako, da bi zajele slovensko ali hrvaško prebivalstvo v celoti. Do leta 1918 je koprsko okrajno glavarstvo obsegalo sodne okraje Buzet, Piran in Koper, okraj Volosko pa Podgrad in Volosko. V sodnih okrajih Koper, Piran in Podgrad je bilo Slovencev več kot Hrvatov, v buzetskem pa so imeli Hrvati večino. Slovenci torej na tem obmejnem narodnostnem ozemlju niso bili združeni v samostojnih okrajih niti občinah, temveč so bile vse te upravne enote narodnostno mešane.75 Nekako sredi 19. stoletja se je z oblikovanjem narodne zavesti kot posledice zgodovinskega razvoja in jezikovne pripad nosti izoblikovala dovolj jasna slovensko-hrvaška etnična meja v Istri. Istrski polotok je delila na manjši slovenski del na severu (v sodnih okrajih Koper in Podgrad) in obsežno juž31


nejše hrvaško območje. Le na treh območjih je vidneje segalo na podeželje tudi italijansko prebivalstvo: na severu v nekaj kilometrov širokem pasu od Milj do Pirana in Portoroža, nato najobsežneje v štirikotniku med Dragonjo na severu in Mirno na jugu (ob morju od Savudrije do Novigrada, v notranjosti do Završja in Oprtalja) in končno v mnogo manjši meri v pasu ob obali med Puljem inRovinjem.76 Kot prvega, ki je pisal o slovensko-hrvaški narod nosti meji v Istri, naj navedemo Petra Kozlerja. V svojem delu "Kratek slovenski zemljepis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, trgov, krajev itd.", Dunaj 1854, je v poglavju "Narodopis" označil mejo slovenskih in hrvaških narečij, ki je bila že leto prej tudi vrisana v "Zemljevidu slovenske dežele in pokrajin" (verjetno na podlagi rezultatov jezikovnega štetja K. Czoerniga leta 1846). Po Kozlerju se meja prične pri Piranu, teče skozi dolino Dragonje proti gričem in vasem Topolovec, Sočerga, med Rakitovcem in Zazidom, Jelovicami in Podgorjem, Golcem in Obrovom, Poljanami in Podgradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se ne združi s kranjsko deželno mejo in gre s to vred čez Prezid do osilniške fare.77 Na Kozlerjevem zemljevidu so prišteti Slovencem vsi prebivalci, ki so spadali pod dekanijo Osp, torej tudi tisti v Sočergi, Jelovici, Vodicah, Golcu in Poljanah, ki so se šteli za Hrvate. Kozler nadalje prišteva k Slovencem prebivalce krajev Podgrad, Velobrdo in Jelšane, ne pa prebivalcev Račic, Staroda in Pasjaka, čeprav so spadali pod podgrajski sodni okraj in so bili vedno povezani s Kranjsko.78 Iste podatke glede jezikovne meje kot P. Kozler navajajo Maks Pleteršnik, Anton Klodič - Sabladoski, Fran Ramovš, Lubor Niederle, M. Rešetar in drugi jezikoslovci.

Mesto Izola v prvih desetletjih 20. stoletja s tovarnami ribje industrije (na fotografiji spredaj). Različne upravne in cerkvene organizacijske povezave, jezikovni značaj šolskih ustanov in drugi dejavniki so vplivali na to, da se je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja etnična meja ustalila; to med drugim kažejo tudi štetja prebivalstva po letu 1880. Od leta 1880 do 1910 je bilo pri avstrijskih štetjih v veljavi merilo "občevalnega jezika" (Umgangssprache). Ta štetja, ki so bila brez dvoma v korist "zgodovinskih narodov", je uvedel Taaffejev režim; njihovi rezultati so bili edini uradni podatki o jeziku prebivalstva in so imeli zato pomembno vlogo pri vprašanju jezika v šoli in upravi. Konkretno v Istri so ta štetja znatno pripomogla k prikrivanju resničnega etničnega stanja, saj so favorizirala italijansko prebivalstvo. Po tem kriteriju je bilo mnogo lažje izvajati pritisk na Slovence in Hrvate, ki so bili pogosto v podrejenem socialnem položaju, kakor pa po kriteriju materinega jezika.79 Glede jezika so po teh štetjih razlikovali le slovenski jezik od srbohrvaškega brez razlikovanja Hrvatov, Srbov, Črnogorcev itd. Po tem štetju je leta 1880 na slovensko-hrvaški etnični meji v krajih Starod, Račice, Veliko Brdo, Brdce, Pasjak južno od Ilirske Bistrice prevladovala hrvaščina nad slovenščino, pri vseh nadaljnjih štetjih pa obratno. Podobno je bilo z veljavo hrvaščine in slovenščine v Rupi, Šapjanah in Golcu, kjer je v letih 1880–1890 prevladovala hrvaščina, po letu 1900 pa slovenščina.

32


Podobne jezikovne opredelitve in spremembe najdemo v tem obdobju tudi severno od Oprtalja in Buzeta v katastrskih občinah Topolovec, Gradin in Rakitovec.80 V Istri je bilo leta 1890 po štetju prebivalstva 44.418 Slovencev (v koprskem okraju 27.343), 140.743 Hrvatov, 118.037 Italijanov in 5.004 Nemcev. Skoraj enako število Slovencev v desetletju 1880– 1890 S. Rutar pojasnjuje s tem, da so leta 1890 šteli prebivalce mnogih vasi za Hrvate, ki so prej veljali za Slovence, npr. v občini Buzet v Vrhu, Sovinjaku, Draguču in samem Buzetu. Slovence so ločevali od Hrvatov le še v Movražu, Sočergi in deloma v Črnici.81 Za presojo etničnega stanja v Istri velja kot najbolj verodostojno avstrijsko štetje iz leta 1910. Šlo je za zadnje štetje po kriteriju občevalnega jezika; ta jezik se je ugotavljal le pri prisotnih avstrijskih, ne pa tudi tujih državljanih. Iz uradne avstrijske statistike je razvidno, da je bilo več kot polovica mestnega prebivalstva (253.270 ali 55,6 %) italijanske narodosti, komaj četrtina pa je bila slovenske in hrvaške narodnosti. Velika večina celotnega italijanskega prebivalstva (64,3 %) je torej živela v 16 urbanih središčih, medtem ko je v njih živelo le 21,2 % slovenskega in hrvaškega prebivalstva.82

Piran ob koncu 19. stoletja.

Od 286.46 3 prebivalcev Istre je po tem štetju pripadalo 57,79 % slovenskemu in hrvaškemu jeziku (skupaj 223.318),147.417 oziroma 38,15 % pa italijansko-latinskemu jeziku. Mestno prebivalstvo je v desetletju 1900–1910 izredno naglo napredovalo predvsem v Trstu (leta 1910 je mesto štelo 229.510 prebivalcev). Naraščanje je zajelo predvsem mesto in predmestja, v mnogo manjši meri slovenske okoliške vasi, ter je bilo v skladu z intenzivnim gospodarskim razvojem Trsta pred I. svetovno vojno. Tudi v Istri je šlo naraščanje prebivalstva na račun mest, predvsem Pulja, vojnega pristanišča in arzenala avstrijske mornarice, ki je štel leta 1910 že 58.562 prebivalcev. Velik porast lahko pripišemo predvsem naseljevanju v mesto v desetletju 1900–1910, kar se je odrazilo tudi na celotnem istrskem prebivalstvu (za 18 %).83 Razmerje med Slovenci in Hrvati (193.841) na eni ter Italijani (165.803) na drugi strani je bilo v Istri leta 1910, gledano v odstotkih, 54,50 % proti 39,2 %. Italijani so torej na temelju občevalnega jezika v štetjih druge polovice 19. stoletja napredovali za celih 12,89 %, Slovenci in Hrvati pa nazadovali za celih 18,49 %. Krivičnost ljudskega štetja leta 1910 se je najbolj kazala v Trstu, kjer je pritožba Slovencev in Hrvatov razkrinkala ponaredbo magistralnih komisarjev za celih 36,40 %. Avs33


trijske oblasti so morale odrediti državno revizijo, ki je ugotovila velike nekorektnosti in ponaredbe; mnogo neugodnejši pa je bil sestav prebivalstva v Istri, kamor revizija ni segla. Številni primeri v povsem slovenskih oziroma hrvaških okoljih kažejo namreč na ponaredbe popisnih komisij.84 Z uvedbo ugotavljanja "občevalnega jezika" so se torej v ljudskih štetjih na široko odprla vrata vsej veliki mistifikaciji narodnostnega stanja v Trstu in Istri, obenem pa so štetja na tej podlagi predstavljala jedro političnih krivic, ki so v veliki meri ovirala normalen politični, socialni in kulturni napredek slovenskega in hrvaškega življa v Istri do I. svetovne vojne.

ŠIRJENJE IREDENTIZMA IN NJEGOVA TAKTIKA Prava zgodovina italijanskega iredentizma se je začela z ustanovitvijo Kraljevine Italije leta 1861; njen nosilec je bila nacionalno-liberalna stranka, ki je pogosto skrivala svoje resnične cilje in namene. Petdeseta in šestdeseta leta 19. stoletja so obdobje, ko so vodilni izobraženci italijanskega gibanja v Istri dokončno oblikovali svoja nacionalistična razmišljanja. Izhajajoč iz negativnih izkušenj obdobja 1848/49, so svoje težnje vse bolj usmerjali v italijanske iredentistične namere, celo v tolikšni meri, da imajo to obdobje nekateri zgodovinarji zaradi politične in publicistične dejavnosti istrskih emigrantov na italijanskih tleh za najpomembnejše poglavje iredentizma.85 Med istrskimi iredentisti je prvo in najpomembnejše mesto pripadalo Carlu Combiju (1827–1884) iz Kopra. V mladostnih letih so nanj vplivala predvsem Kandlerjeva dela o Istri, pa ne toliko zaradi znanstvenega pomena, kolikor zaradi praktične uporabe njihovih izsledkov v politične namene – dokazovanje italijanstva Istrskega polotoka. Široko akcijo "dokazovanja" tako domači javnosti kot oddaljenim središčem v Italiji so pričeli že italijanski poslanci v dunajskem parlamentu 1848/49; v času Bachovega absolutizma jo je pospešeno nadaljeval C. Combi z izdajanjem glasila "Porta Orientale. Strenna istriana". Combi je s tem glasilom jasno preciziral svojo namero: predstaviti Istro sosednjim italijanskim pokrajinam v etnografskem, geografskem in zgodovinskem pogledu.86 Combijev almanah se je pojavil pravi čas – njegove ideje je od takrat širila vrsta istrskih emigrantov v italijanskih pokrajinah, od katerih so se nekateri neposredno vključevali v Garibaldijevo in savojsko vojsko. V odpiranju poti na Apeninski polotok je bil najbolj zaslužen Tommaso Luciani iz Labina, ki je leta 1860 emigriral v Milan in tam postal član Centralnega političnega komiteja za beneško območje.87 Combijev zbornik "Porta Orientale" je jasno začrtal osnovne probleme, načela in metode iredentizma, postavil pa je tudi usodno vprašanje meja in načelo asimilacije kot edini način reševanja istrskega nacionalnega problema. Za nadaljnje animiranje italijanske javnosti pa seje izkazala Combijeva pisateljska in izdajateljska aktivnost za nezadostno; potrebno je bilo jasneje in konkretneje pokazati na pravico Italije do zasedbe Istre in sosednjih pokrajin. Leta 1860 je prišlo do zamisli, da bi pripravili poseben politični prikaz celotnega Avstrijskega primorja. Leto kasneje je izšlo znano delo Pacifica Valussija "Trieste e l'Istria: Loro diritti nella questione italiana". Kot nekdanji antianeksionist je Valussi pod vplivom zedinjenja Italije povsem spremenil mišljenje in celotno Julijsko krajino pripisal Italiji v imenu "nacionalnega prava" oziroma geografskih, strateških in ekonomskih razlogov. Slovane, ki jih je še leta 1849 označeval kot drugo domače ljudstvo, ki naj bi zaživelo z italijanskim na nevtralnem, prehodnem prostoru med Slavijo in Italijo, je leta 1861 opredeljeval le še kot zaostalo kmečko pleme, ki je razdvojeno in razpršeno in nesposobno, da bi se razvilo v narod. Po njegovem naj bi celo hrepenelo po vtopitvi v italijanstvu: vera in upanje, ki ju je mlada separatistična istrska propaganda takrat razvijala po celotnem Italijanskem kraljestvu, je obsedla tudi samega Camilla Cavourja.88 Meje Italije so iredentisti takrat videli na vzhodnih Julijskih Alpah in na Raši, nekateri pa že kar na Reki. Poseben impulz tedanjemu publicističnemu in izdajateljskemu delu je predstavljala vrsta dogodkov na Apeninskem polotoku od 1859 do 1861, ko je bil končno realiziran prvi del zgodovinskih nacionalnih teženj Italijanov – formiranje Kraljevine Italije. 34


Po izgubljeni vojni v Italiji, izgubi Lombardije ter padcu Bachovega absolutizma je v Avstriji z letom 1861 nastopila ustavna doba s konstitucionalizmom. S Februarskim patentom 1861 je Avstrija dobila parlament in deželne zbore. Mejna grofija Istra je postala avtonomna dežela; celotna uprava je bila prenesena v italijansko nacionalistično središče Poreč. Do tega je prišlo na predlog tržaškega namestnika v Trstu Friedricha Maurizija von Burgerja, ki je bil prej upravitelj Lombardije. Svoj predlog je utemeljeval s tem, da je Poreč približno na sredini istrske obale in pomorskega prometa med Trstom in Puljem. V bistvu pa so avstrijske oblasti s tem ustregle zahtevam istrskih nacionalistov, ki so imeli v Poreču , skupaj z nekaterimi veleposestniki, svoje najmočnejše oporišče.89 Še bolj je istrskim nacionalistom ustrezal novi kurialni volilni sistem, ki jim je v deželnem zboru zagotavljal večino. Veleposestniki, ki so bili vsi Italijani, so sami izbirali 5 zastopnikov, mesta in trgi, v največji meri italijanski, so izbirali 8 zastopnikov, odborniki trgovsko-obrtne zbornice pa 2 zastopnika. Od preostalih 15 zastopnikov so po zakonu 3 mesta pripadala virilistom, t. j. istrskim škofom: tržaškokoprskemu, poreško-puljskemu in krškemu, ki so bili takrat na srečo vsi hrvaške in slovenske narodnosti (Legat, Dobrila, Vitezić). Preostalih 12 zastopnikov so izbirale kmečke ali "zunanje občine", vendar le posredno prek svojih poverjenikov (fiduciarjev), ki so bili večinoma pod vplivom italijanske propagande. Istrski deželni zbor je moral po zakonu, tako kot vse novoizvoljene deželne skupščine, iz svojih vrst izbrati tudi 2 poslanca za dunajski parlament. Ob volitvah v deželni zbor leta 1861 je v vodstvu nacionalno-liberalne stranke prišlo do razhajanj, saj je C. Combi vztrajal na tezi o absolutni abstinenci italijanskega življa v političnem življenju Istre, medtem ko je T. Luciani svetoval sodelovanje v deželnem zboru. Najprej naj bi po njegovem opustili neposredno aktivnost za združitev Istre z Italijo in radikalizem nacionalnih zahtev zamenjali z odločno politično akcijo, ki naj bi se usmerila predvsem v borbo za prevlado italijanskega jezika, šol, za vodilne položaje v državni, deželni in občinskih upravah, za nadzor nad duhovščino itd.90 Toda v prvi polovici leta 1861 so bili italijanski liberalci v Istri večinoma še vedno protiavstrijsko razpoloženi. Lucianijev program pa so v celoti sprejeli le liberalci, konservativci pa le deloma, kolikor je bilo pač v skladu z njihovim gledanjem na avstrijski dvor in cerkev. V Istri so se italijanski liberalci pod vodstvom Antonia Madonizze (njihovo jedro je bilo v premožnih meščanskih krogih, veleposestnikih in izobraženstvu) takoj v prvem deželnem zboru spomladi 1861 izredno ostro opredelili: na eni strani z dvakratnim glasovanjem "nessuno" (nihče) ob volitvah dveh poslancev za dunajski parlament in s tem proti Avstriji, na drugi strani pa proti kakršnimkoli pravicam hrvaškega in slovenskega jezika v Istri in za čisti italijanski značaj vse dežele.91 Glede prve opredelitve so kmalu po razpustu deželnega zbora postali mnogo bolj prilagodljivi in oportunistični, glede jezikovnih pravic istrskim Slovencem in Hrvatom pa svojih šovinističnih stališč tudi kasneje niso spreminjali. Po razpustu deželnega zbora se je avstrijska vlada ob novih volitvah septembra 1861 zelo potrudila, da deželni zbor ne bi znova dobil "nesunistične" večine; to se ji je tudi posrečilo. Pri svoji volilni akciji se je skušala opreti na konservativne italijanske kroge ter si prizadevala za izvolitev uradnikov, obenem pa je sprejela in podprla tudi nekaj kandidatov Slovencev in Hrvatov. Zanimivo je, da je bil odnos tržaških liberalcev leta 1861 do italijanskih liberalcev v Istri precej negativen. Trst je namreč še vedno gradil svoj gospodarski napredek, tako kot leta 1848, na svoji pripadnosti Avstriji. Tržaški liberalci so ocenili protiavstrijske manifestacije istrskih Italijanov kot idejno zamegljene ter jim priporočili, naj se držijo realnosti in političnih koristi. Kljub temu so istrski liberalci s Combijem in Madonizzo še vztrajali na unitarizmu.92 Razdobje 1861–1866 je bilo za Italijo le čas premirja z Avstrijo. Italijanski iredentizem se je v vseh teh letih zadovoljeval z manjšimi zahtevami, in sicer z območjem Benečije in Trenta, zaman pa so istrski emigranti v Italiji povezovali z Benetkami tudi Trst in Istro. Avstrijsko–pruska vojna 1866 in avstrijski porazi na severu so vzpodbudili Italijo, da je tudi sama napovedala vojno Avstriji (20. 6. 1866). Toda italijanska poraza pri Custozzi in kasneje pri Visu sta popolnoma porušila načrte in iluzije o zasedbi Trsta in Istre. Na temelju mirovnega sporazuma na Dunaju 3. 10. 1866 je Italija dobila Benečijo, morala pa se je zadovoljiti s tamkajšnjo "upravno mejo lombardsko-beneškega kraljestva", t. j. pri potoku Iudrio (Idrija v vzhodni Furlaniji).93 35


Ob budnosti avstrijske policije in odsotnosti večine voditeljev, ki so emigrirali v Italijo, je na istrske Italijane po letu 1866 deloval tudi občutek nacionalne osamljenosti po odcepitvi Benečije. Zato so svoje delovanje usmerili v to, da se z vsemi sredstvi uprejo nacionalni prebuji istrskih Slovanov in čimbolj zavladajo na vseh področjih javnega življenja. Da jim avstrijska vlada ne bi povzročala težav in da bi obdržali svoj privilegirani položaj, so se pretvarjali, da "vodijo borbo za obrambo in ohranitev italijanstva v Istri", vendar s prikritim ciljem, da svoj separatistični princip obdržijo še naprej.94 Italijanski iredentizem je nato v desetletju 1866–1876 znatno popustil, znova pa je oživelo vprašanje osvojitve Primorja ob avstrijski zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878. Takrat so se iredentisti znova organizirali in ustanovili društvo"L'Associazione proltalia irredenta". Vodil ga je stari general Avezzana, ki je ponovno naglašal potrebo po priključitvi Trentina, Trsta, Istre in Goriške. Ob tem je tudi C. Combi pogreval misel, da mora vsak popravek meje na Balkanu sprožiti tudi popravek italijanske meje proti Avstriji. Italijan Paolo Fambri je leta 1879 v "Nuova Antologia" objavil članek "L'Istria e il nostro confine orientale" v iredentističnem duhu, leto kasneje pa je bil a v Benetkah tiskana Fambrijeva knjiga "La Venezia Giulia – studi politico-militari", seveda znova v iredentističnem duhu. V predgovoru je takratni italijanski minister Ruggiero Bonghi zapisal, da bo Avstrija, kolikor osvoji ozemlje na Balkanu, lažje prepustila Italiji Istro in Goriško s Trstom.95 Do iredentistične propagande je prišlo v Italiji tudi ob rusko–pruski vojni (1878); čutiti jo je bilo tudi v Istri. Ko so 2. 6. 1878 v Italiji sprejeli ustavo, so istrski Italijani v mnogih mestih, npr. v Kopru, Poreču, Rovinju, Vodnjanu in Pazinu, razobesili italijanske zastave ter nalepili razglase o potrebi osvoboditve Istre izpod avstrijskega "jarma" in njene pripojitve k Italiji. Vrhunec iredentistične propagande, ki jo je v Trstu in Istri vodilo društvo "L'Associa-zione per le Alpi Giulie", pa je napočil 16. 9. 1882, ko naj bi prispel v Trst cesar Franc Jožef. Poskus atentata nanj, ki naj bi ga izvedel Gulielmo Oberdan (rojen kot Wilhelm Oberdank), ni uspel. Ob koncu leta 1882 je bil Oberdank kot vojni dezerter obsojen na smrt.96 Toda medtem se je leta 1882 italijanska politika spremenila zaradi francoske zasedbe Tunisa, ki je bil tudi interesno območje Italije. Iz tega razloga in na posredovanje Nemčije je Italija leta 1882 stopila v Trojno zvezo z Nemčijo in Avstrijo, vendar pa to še ni pomenilo konca iredentizma. S podpisom Trojne zveze se je Avstrija obvezala, da bo varovala italijanstvo v Avstrijskem primorju, Italija pa je tedaj prenehala podpirati italijanska iredentistična društva v Avstriji. Leta 1884 je avstrijska vlada razpustila koprski, z italijanskim iredentizmom prežeti občinski odbor. Kljub temu so napadi privržencev italijanske liberalne stranke na narodno prebujene Slovence in Hrvate postajali vse pogostejši in silovitejši. Liberalce je jezilo, da je precej občin prešlo v slovanske roke in da se je krepilo tudi politično življenje med istrskimi Slovenci in Hrvati. Zaradi dvojezičnosti so se znašali na Taaffejevo vlado in začeli ustanavljati društva ter izdajati različne publikacije.97 Leta 1883 so voditelji pripravljali ustanovitev političnega društva za Istro (Società politica istriana) in naslednje leto 14. 1. 1884 svoj namen tudi uresničili. Od leta 1884 je torej italijansko politiko v Istri vodila "Società politica istriana". Izdajala je precej časopisov, periodičnih publikacij in knjig, ustanavljala je tudi posebna društva za raznarodovanje slovanskih otrok; najprej je bilo to društvo "Pro Patria" (1886), ki pa so ga avstrijske oblasti zaradi preveč očitne iredentistične propagande razpustile. Leta 1891 se je pojavila "Lega Nazionale", ki je ustvarjala svoje podružnice, kjer se je le dalo. Že takoj po ustanovitvi je imelo to društvo podružnice v čisto slovenskih ali hrvaških vaseh. V neki spomenici cesarski vladi je društvo "Società politica istriana" že leto po ustanovitvi protestiralo proti koaliciji vladnih organov s "prekoalpskimi agenti slovanstva" – mislilo je na koalicijo ministrskega predsednika Taaffeja s slovanskimi nacionalnimi skupinami – in obtoževalo vlado, da je njena proslovanska politika kriva, "da je v Istri prenehala stara sloga in da je nastala rasna mržnja, nasilje ter pretnje s strani slovanskih kmetov proti mestnemu elementu".98 Leta 1886 je društvo na svoji glavni skupščini v Rovinju znova pokazalo svoje namene; napadlo je slovenske in hrvaške šolske nadzornike ter uradnike, češ da so oni krivi, da Istra še ni poitalijančena . V začetku devetdesetih let so istrski iredentisti še bolj zaostrili borbo proti Slovencem in Hrvatom ter uporabi njihovega jezika. Leta 1894 je v stranki prišlo do razcepa; večina z glasilom L'lstria je pro36


glašala, da lahko le združeni še naprej obdrže v svojih rokah deželno vlado. Radikalna manjšina z listom II Risveglio pa je bila za zaostreno politiko do istrskih Slovanov.99 Na plenarnem zasedanju italijanskega Istrskega političnega društva 13. 6. 1894 so razpravljali o popolni uveljavitvi italijanstva v istrskem deželnem zboru ter močno zaostrili gonjo proti slovenskemu in hrvaškemu jeziku. Novi napadi na avstrijsko vlado so sledili leta 1896, ko je bila z državnozborsko volilno reformo uvedena splošna ali peta kurija. Istrski Italijani so bili proti njej in razglašali, da bo ta kurija povzročila v Istri sovraštvo med Italijani in Slovani. Volitve v dunajski parlament marca 1897 so spremljali okrepljeni šovinistični izgredi.100 Z nastopom italijanske krščansko-socialne stranke za Primorje in Istro (1898) in italijanske socialdemokratske stranke (1892) oziroma socialdemokratske stranke Primorja in Dalmacije (jadranska sekcija, 1897) so se pričeli medsebojni strankarski spopadi, ki so privedli do postopne slabitve italijanske liberalne stranke. To se je kazalo tako na deželnih kot državnozborskih volitvah (1907). Kljub temu je liberalna stranka leta 1911 ustanovila Istrsko demokratsko zvezo z nalogo zavarovati italijansko prebivalstvo pred "barbari", to je pred Slovenci in Hrvati. Leta 1913 so se zaupniki zedinili za reorganizacijo političnega društva "Unione nazionale" in za izdajanje časopisa s programom novega političnega društva. Italija se je v tem času že oddaljevala od Trojne zveze, z aneksijo Bosne in Hercegovine leta 1908 pa so se v Avstriji vse bolj širile ideje o trializmu. Spremembe italijanske državne politike so vplivale na politiko avstrijske vlade do Italijanov v istrskem deželnem zboru, ki je v desetletju 1899–1909 večinoma zasedal v Kopru. Z veliko volilno zmago Slovencev in Hrvatov na državnozborskih volitvah leta 1907 je Avstrija vendar začela upoštevati moč in silo nacionalnega gibanja Hrvatov in Slovencev v Istri. Na zasedanju državnega zbora na Dunaju 5. julija 1907 žal ni bil sprejet predlog, da se uvede neposredna, tajna, splošna in enaka volilna pravica tudi za deželne zbore; enako ni uspelo ministrskemu predsedniku Beckuleta 1907 doseči sporazuma med slovensko-hrvaško narodno in italijansko liberalno stranko o deželnozborski volilni reformi.101 Italijanska stran se je poleg tega vse do l. svetovne vojne upirala ustanavljanju slovanskih krajevnih občin in razglašala, da bi bili z njimi ogroženi njeni temeljni nacionalni interesi, hkrati pa je rešitev tega vprašanja pogojevala z rešitvijo vseh drugih vprašanj. Slovenska in hrvaška stran, ki sta se prvenstveno borili za enakopravnost svojih jezikov v deželnem zboru, pa sta v oblikovanju nacionalnih krajevnih občin videli učinkovito obrambno sredstvo pred popolnim poitalijančenjem in asimilacijo oziroma zagotovitev nacionalnega miru v Istri.

RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA IN HRVAŠKEGA NARODNEGA GIBANJA V USTAVNI DOBI Z ustavno dobo 1861 se je narodno gibanje istrskih Slovencev in Hrvatov postopno krepilo, prešlo pa je nekaj značilnih faz, preden se je oblikovalo v zrelo nacionalno in politično gibanje z jasnim programom in političnimi cilji. V njem so zavzemali najvidnejše mesto deželni in državnozborski poslanci, ki so se v deželnem zboru v Poreču in državnem zboru na Dunaju borili za nacionalne in politične pravice istrskih Slovencev in Hrvatov. Večinoma so bili dobri politiki, nekateri med njimi književniki in učitelji, večinoma pa duhovniki; kot goreči rodoljubi so bili pravi preporoditelji Istre. V prvem obdobju je najvidnejše mesto zavzemal poreško-puljski škof Juraj Dobrila, ob njem pa Josip in Dinko Vitezić, Antun Karabaić, Franjo Ravnik (deželnozborski poslanec, ki je zastopal istrske Slovence 1869, duša taborskega gibanja) in številni drugi. Carlo de Franceschi, sodobnik Juraja Dobrile, trdi, da je Dobrila v letih pred 1861 z največjo aktivnostjo pripravljal v Istri teren za formiranje hrvaškega nacionalnega gibanja ter med duhovščino in uradništvom ustvarjal svoje somišljenike.102 No, območje Dobrilovega delovanja je zajemalo samo del 37


istrskega ozemlja, in sicer poreško škofijo, ki je pokrivala v glavnem območje šestih manjših sodnih okrajev – Poreč, Rovinj, Pulj, Matavun, Vodnjan in Labin. Visoko raven nacionalne zavesti so v šestdesetih letih 19. stoletja izpričali Hrvatje na Kastavskem in na Voloskem, ki so s premišljeno dejavnostjo začeli med Hrvati in Slovenci širiti zahteve za nacionalne pravice, ki so bile ne nazadnje v skladu z avstrijskim temeljnim državnim zakonom (1867). Ustanovili so čitalnice (prva v Kastvu 1866, Pulju 1869 in drugje); v Trstu je leta 1870 začelo izhajati politično glasilo Naša sloga.103 Slovensko nacionalno gibanje pod vodstvom Janeza Bleiweissa se je v šestdesetih letih borilo predvsem za uvajanje slovenskega jezika v šole in urade ter osnovanje pokrajinske uprave, s katero bi dobili avtonomijo v upravi in na zakonodajnem področju. Slovenska spomenica Schmerlingu iz leta 1861 s svojo vsebino ni mogla zainteresirati slovenskega kmeta v Istri, pa zatem niti vplivati nanj, saj ni zajela niti enega ekonomskega ali socialnega problema podeželskega prebivalstva. Borba za narod ni jezik v uradih in šolah je ostala kot osnovni akcijski program prisotna tudi v naslednjih desetletjih; značilna je bila ne le za slovensko, temveč za vsa nacionalna gibanja v Avstriji, posebno pa v Istri.104 Slovensko nacionalno gibanje se je zgledovalo po češkem in poljskem; tako so se leta 1861 staročehi in staroslovenci zavzemali za očuvanje močne Avstrije, ki je bila domala edina vez, katera je lahko zbližala slovenski kmečki živelj v Istri in vodstvo slovenskega nacionalnega gibanja na Kranjskem. Središče narodne borbe in politične akcije so v šestdesetih letih postale čitalnice. Vzbujale so smisel za narodno organizacijo in postale prva središča političnega boja za obstanek in središča kulturnoprosvetnega delovanja Slovencev in Hrvatov v Istri. Iz narodnih čitalnic so z govori, petjem in glasbo, igrami in plesom nastajala bralna in godbena ter tamburaška, pevska in končno izobraževalna društva. Prva slovenska čitalnica je bila ustanovljena v Trstu 29. 1. l 861; tržaškemu zgledu so nato sledila druga središča na Slovenskem. V Istri so čitalnice v večjem številu zrasle šele z letom 1869 in postale eden najpomembnejših akterjev v narodnoprebudnem delovanju. Na otvoritvi boljunške čitalnice je Franjo Ravnik poudaril, da zavzemajo čitalnice za cerkvijo in šolo prvo mesto.105 Že ob koncu šestdesetih let so se člani čitalnic na Primorskem in v Istri množično vključevali v taborsko gibanje. Čitalnice so se vključile v taborsko gibanje z zahtevo po zedinjeni Sloveniji, in to gibanje je dalo primorskim Slovencem "potrebno vero", da so se odločneje branili pred raznarodovanjem tudi v Istri.106 Zahtevam po zedinjeni Sloveniji, slovenskih šolah itd. se je pridružila slovenski del Istre šele po obnovitvi taborskega gibanja s taborom v Kubedu leta 1870 in v Dolini leta 1878. Pobudnik, glavni organizator in duša taborskega gibanja je bil Franjo Ravnik. Tabor v Kubedu je bil dobro organiziran – ob veliki udeležbi prebivalstva slovenske in hrvaške narodnosti. Njegov pomen je bil zlasti v tem, da je kot prva množična manifestacija politično prebudil istrske Slovence in tudi Hrvate iz političnega mrtvila in politike previdnosti ter jih vzpodbudil h konkretni politični akciji. Tisoči istrskih Slovanov so na javnem shodu slišali najtehtnejše politične besede taborskega programa, spoznali so upravičene zahteve in nalogo, naj si Istrani sami na svojih tleh zakonito in ustavno izbojujejo svoje pravice na podlagi temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov. Pomen tabora se je kazal tudi v tem, da so se istrski Slovenci, ki zedinjenja Slovencev niso mogli kot Štajerci, Kranjci in Goričani postaviti na dnevni red v deželnem zboru, zavedeli svojih političnih pravic. Spoznali pa so tudi, da so del slovenskega naroda, ter se začutili kot enoten organizem, ki hoče živeti skupaj z brati Slovenci.107 Za istrske Slovence je bil pomemben tudi tabor pri Kastvu 21. 5. 1871 , ki je v svoj program vnesel protest proti italijanskemu predlogu, da se Istra, Trst in Goriška združijo v eno politično celoto, v drugi točki pa je napovedal razpravo o zedinjenju Jugoslovanov.108 Če so tabori s konca šestdesetih let in začetka naslednjega desetletja nastajali kot oblika politične borbe znotraj slovenskega naroda po češkem vzoru, pa so primorski tabori leta 1878 (Kojsko, Kobarid), med katerimi je bil najvidnejši v Dolini pri Trstu, primorska posebnost kot odmev na povečano dejavnost italijanskega iredentizma na Primorskem. Dolinski tabor je ponovno postavil v ospredje zahtevo po zedinjeni Sloveniji, pa ne le kot odgovor na zunanjepolitične razloge, temveč tudi kot odgovor na 38


razmere, ki so vladale v Avstrijskem primorju. S smrtjo škofa J. Dobrile leta 1882 se je zaključila prva faza narodnopreporodnega gibanja v Istri. Novi narodni buditelji kot Matko Laginja, Vjekoslav Spinčić, Matko Mandić in drugi so bili, v nasprotju z narodno-liberalno Strossmayerjevo usmeritvijo, pravaško orientirani in so stopili v politično borbo z novimi, radikalnejšimi principi in zahtevami. Med narodnimi voditelji je bilo vedno več izobražencev, zlasti učiteljev, odvetnikov in duhovnikov, ki so živeli in aktivno delovali med ljudstvom. Med njimi so izstopali predvsem: dr. Dinko Vitezić in dr. Dinko Trinajstić iz Buzeta, dr. Šime Kurelić, dr. Djuro Červar z Voloskega, med duhovniki pa Ernest Jelusić iz Kastva, dr. Franc Volarić iz Krka, Josip Kompare iz Ospa in številni drugi.109 Narodno gibanje so znatno razgibali temeljni državni zakoni, ki so izšli z decembrsko ustavo leta 1867; med njimi je zakon o splošnih pravicah državljanov priznal enakopravnost vseh deželnih jezikov v šolah, uradih in javnem življenju. Po zatonu taborskega gibanja so Primorci in Istrani odločno posegli v boj za narodnostne pravice predvsem s političnimi društvi. Prvo in najpomembnejše med njimi je bilo Politično društvo Edinost, ustanovljeno 2. 2. 1875 v Trstu. Svoj list je začelo izdajati s 1. 1. 1876, najprej kot tednik, od leta 1898 pa kot dnevnik. Območje njegovega delovanja se je leta 1878 razširilo na podlagi spremenjenih pravil na celotno Avstrijsko primorje vključno z Istro. Hrvaški tednik Naša sloga je pozival Istrane, naj se vpišejo v Edinost, čeprav je praksa pokazala, da odbor Edinosti ni bil najbolj uspešen v politični borbi istrskih Hrvatov zaradi slabega poznavanja razmer in prebivalstva.110 Morda je zaradi tega društvo Edinost na svoji glavni skupščini leta 1883 svoje delovanje skrčilo na Trst in okolico, vendar so hrvaški narodni voditelji še naprej ostajali ne le v stikih z odborom Edinosti, temveč tudi s člani odbora. Med njimi je bil najpomembnejši Matko Mandić, ki je v naslednjih letih postal trdna vez med tržaškimi Slovenci in istrskimi Hrvati. Po njegovi izvolitvi je društvo znova razširilo svoje delo in začelo odločilno pomagati istrskim Hrvatom – v društveno delo sta se tedaj vključila tudi Vjekoslav Spinčić in Matko Laginja. Vsi trije so veliko prispevali k narodni prebuji Istre: Spinčić kot organizator slovenskega in hrvaškega šolstva, Laginja kot organizator gospodarskih zadrug, kulturnih društev itd.111 Enotnost istrskih Slovencev in Hrvatov se je popolnoma izkazala v istrskem deželnem zboru, v hrvaško-slovenskem poslanskem klubu, zlasti pa v Edinosti, kjer so se Slovenci in Hrvati skupaj borili za narodno in jezikovno enakopravnost. Odbor Edinosti se je boril tudi za pravico uporabe slovenskega in hrvaškega jezika na sodiščih . Na glavni skupščini Edinosti leta 1888, kjer sta bila prisotna tudi Dinko Vitezić in Matko Mandić, so imenovali hrvaške politične poverjenike v Istri, Mandić pa je bil izbran za prvega podpredsednika društva, leta 1891 pa celo za predsednika; na tem mestu je ostal vse do leta 1905, ko je bil na to mesto izbran dr. Otokar Rybař.112 Istrski Hrvati so kljub povezavam s slovenskim delom Istre, zlasti pa s Trstom, težili k osnovanju lastnega političnega društva. Poraz na državnozborskih volitvah leta 1901 so izkoristili za obtožbe na račun društva Edinost, češ da ni uspešno opravljalo političnega dela v Istri ter da je bilo neaktivno tudi njeno izobraženstvo. Na pobudo dr. Dinka Trinajstića, odvetnika v Pazinu, je 7. 5. 1902 nastalo Politično društvo za Hrvate in Slovence v Istri. Za prvega predsednika je bil izvoljen Vjekoslav Spinčić, med odborniki pa ne najdemo istrskih Slovencev. Šele z leti je društvo razširilo svoj vpliv tudi na slovensko Istro. V društvu sta se začeli pojavljati krščanskosocialna in liberalna struja, vendar do razkola po zaslugi Matka Mandića ni prišlo. Društveno glasilo je postal tednik Naša sloga, ki je do leta 1905 izhajal v Trstu, nato pa v Pulju. V prvih letih je bilo delo društva usmerjeno v glavnem na deželni zbor, kjer so njegovi člani spodbijali asimilacijske težnje italijanskega Istrskega političnega društva. Čeprav je Matku Mandiću uspelo obdržati enotnost društva, so notranja pa tudi zunanja trenja delo društva vedno bolj slabila. Po eni strani ni uživalo prave podpore med istrskimi Slovenci, kar se je pokazalo predvsem ob javnih shodih v času predvolilne kampanje za državno zborske volitve leta 1907, po drugi strani pa je bilo čutiti tudi čedalje hujšo napetost med Edinostjo in Političnim društvom za Hrvate in Slovence. Nasprotja so se kazala predvsem v podgrajskem okraju, ki je bil v glavnem slovenski, ravno tu pa je Politično društvo za Hrvate in Slovence iz Pazina prirejalo številne shode. Njegov voditelj Matko Mandić je v 39


javnih nastopih blatil Edinost, ki pa zaradi škode, ki bi nastala za narodno slogo med Slovenci in Hrvati, ni hotela zaostrovati nasprotij. V letih pred I. svetovno vojno je Političnem u društvu za Hrvate in Slovence, zlasti po skupnem zborovanju v Kaštelu leta 1912, nekako uspelo poravnati spore in poenotiti vrste predvsem v predvolilnih kampanjah in skupni borbi proti italijanskemu nacionalizmu.113 Pretežno na območju koprskega okraja je delovalo še politično društvo Kmetska zveza, ustanovljeno ob koncu leta 1912. Ustanovljeno je bilo v glavnem na pobudo duhovščine, ki je v večji meri tudi sestavljala društveni odbor. Člani so bili iz raznih krajev slovenskega dela Istre, pa tudi iz Kaštela na levem bregu Dragonje. Podobno društvo so leta 1912 ustanovili v hrvaški Istri in ga poimenovali "Narodna zajednica za lstru". Društvo naj bi delovalo za narod ne in materialne koristi Istre predvsem na področju poljedelstva, obrti, industrije in trgovine. V Naši slogi je centralni odbor društva pozval vse javne delavce, da se zgrnejo okoli te za narod tako pomembne zveze, da obvarujejo ljudstvo "krutega siromaštva", "neznanja" in "zakletega sovražnika", ker se opaža za to zvezo "premalo zanimanja, slabega odziva in zadržanosti s strani večine izobraženstva".114 V zadnjem desetletju pred I. svetovno vojno sta se med istrskimi Slovenci in Hrvati razvili dve idejni struji: narodno-liberalna in krščansko-socialna. To ni bilo nič nenavadnega, saj so imeli vsi napredni narodi in države različne stranke in idejne tokove. Tudi med istrskimi Italijani sta prevladovali narodno-liberalna in krščansko-socialna stranka, v 90. letih 19. stoletja pa se je začela čedalje bolj uveljavljati socialdemokratska stranka. Po reorganizaciji avstrijske socialne demokracije na nacionalni podlagi je bila sredi avgusta 1896 v Ljubljani ustanovljena Jugoslovanska socialdemokratska stranka (JSDS); narodnostno mešana Istra pa je bila območje JSDS in Italijanske socialdemokratske stranke. Decembra 1897 je bila v Trstu prva deželna konferenca socialdemokratov Primorske in Dalmacije, ki predstavlja začetek kongresov Italijanske socialdemokratske stranke, vendar je že ob nastanku vzpostavila sodelovanje z JSDS. Obe stranki sta v Trstu, kjer sta imeli svoje najmočnejše oporišče, nastopali sporazumno, prirejali skupne manifestacije ter imeli tudi nekatere skupne prostore (npr. Delavski dom). Osrednje glasilo strankeje postal list "II Lavoratore" oziroma "Delavec" ( 1893–1898), z letom 1898 pa je začel izhajati Rdeči prapor. V Trstu sta nekaj časa živela in delovala organizator slovenskih socialistov Ludvik Zadnik in poznejši voditelj slovenskih socialistov Etbin Kristan, stalno pa so v Trstu živeli organizator slovenskih socialističnih železničarjev Josip Kopač, Anton Jernejčič, med mlajšimi voditelji pa Ivan Regent, Rudolf Golouh in drugi.115 Med voditelji italijanskih socialdemokratov gre omeniti predvsem ustanovitelja stranke Carla Ucekarja, ki ga je po njegovi smrti zamenjal Valentino Pittoni . Obe stran ki sta nastopali skupaj tudi na deželnozborskih in državnozborskih volitvah. Kljub razpršenosti proletariata sta JSDS in Italijanska socialdemokratska stranka na volitvah leta 1897 že želi uspehe v Trstu, Miljah in drugod. Volilni uspehi so bili doseženi v narodno-stno mešanih volilnih okrajih. V Slovenski Istri je postavljala kandidate tista socialdemokratska stranka, ki je imela v posameznih volilnih okrajih narodnostno večino.116 Že leta 1891 se je začel razvoj socialističnega gibanja v Miljah, ki so postale kmalu središče delavskega gibanja v severni Istri, v Pulju pa se je oblikovalo središče za južni del Istre. V Pulju, kjer je bil prvi pomembni organizator Lajos Domokos in kjer je bil list "II Proletario" nekaj časa celo dnevnik, je bilo delavstvo že okoli leta 1900 čisto socialistično, medtem ko je našlo drugod v Istri socialdemokratsko gibanje zaradi maloštevilnega proletariata odmev le v nekaterih krajih (Izola, Labin). Ustanovitev JSDS je vplivala tudi na začetek strokovnega in sindikalnega gibanja, zlasti na robovih Slovenske Istre. Vodilo ga je "Občno delavsko izobraževalno pravovarstveno in podporno društvo za Primorsko'' s podružnicami, ki pa so ga oblasti že leta 1897 razpustile. Vključevanje delavcev v socialdemokratsko stranko in v razredne delavske sindikate ni potekalo samo od sebe. Na razvoj je vpliva40


lo predvsem dejstvo, da so sindikalne organizacije v Trstu, Istri in Primorju razpravlja le v jezikih svojih članov. Pri volitvah so zlasti slovenski in hrvaški socialisti Istre šteli Etbina Kristana za nosilca internacionalizma in nasprotnika nacionalizma. Na kongresu avstrijske socialne demokracije v Brnu septembra 1899 so razpravljali predvsem o narodnostnem vprašanju. Za rešitev tega vprašanja v monarhiji so zahtevali predvsem ustanovitev avtonomnih upravnih enot na podlagi etničnega načela, ki naj bi nadomestile zgodovinske dežele in dale zaščito narodnih manjšin. Avstrija naj bi se preobrazila v demokratično narodnostno zvezno državo; posamezne enote naj bi bile razmejene po narodnostnih mejah, upravljale pa bi jih narodne zbornice, izvoljene na osnovi splošne in enake volilne pravice.117 Na kongresu v Rimu je poročal predstavnik italijanskega odbora za Trst, Primorsko in Dalmacijo ter v točki "o narodnostnem vprašanju" izjavil, da je prva deželna konferenca socialdemokratov Primorske in Dalmacije ugotovila popoln red med italijanskimi in slovenskimi socialisti, kar daje upanje za močno skupno agitacijo v prihodnosti.118 Dejansko so se z leti večali uspehi slovenskih socialdemokratov v Primorju in Istri. S povorkami, zborovanji in veselicami so leta 1900 množično proslavljali l. maj, praznik delavstva. Pomemben uspeh je predstavljala tudi ustanovitev Socialističnega društva v Trstu avgusta 1900. Prošnjo za ustanovitev sta poslala c. kr. policijski direkciji Kopač in Kristan. Prvi člen pravil omenja, da je Socialistično društvo politično društvo na območju Trsta in vse Primorske z Istro in Goriško, njegov namen pa je predvsem razširjati politično izobrazbo in socialistična načela ter varovati in pospeševati politične in gospodarske pravice in koristi svojih članov. Delovanje socialdemokratske stranke v severnih predelih Istre je bilo zelo težavno, po eni strani zaradi nasprotovanj narodnjaškega tabora okrog Edinosti oziroma Političnega društva za Hrvate in Slovence v Istri, po drugi strani pa zaradi odpora italijanskih nacionalistov, ki je bil zlasti oster v času volilne propagande ob državnozborskih volitvah konec leta 1900 in deželnozborskih volitev leta 1901. Skupno akcijo slovenske in italijanske socialdemokratske stranke zasledimo ne le v Trstu, ampak tudi v Miljah, kjer sta na volilnem zborovanju govorila C. Ucekar in E. Kristan. Pri volitvah za državni zbor je socialdemokratska stranka v Istri napredovala za 1 % in v primerjavi z volitvami leta 1897 od 612 volilnih mož dobila 17. Dobila je glasove v vrsti občin, toda s svojimi kandidati ni mogla prodreti, ker je imela nasprotnike v vrstah italijanskih nacionalistov, slovenskih in hrvaških narodnjakov, povrhu pa še med klerikalci in krščanskimi socialisti dveh oziroma treh narodnosti. Pri volitvah volilnih mož so socialdemokrati zmagali v miljski občini, v Pulju pa le v enem kraju. Slabše so se socialdemokrati v Istri odrezali pri deželnozborskih volitvah. Tudi v naslednjih letih je vzajemno delovanje in nastopanje slovenskih in italijanskih socialdemokratov prepad med njimi in narod nim taborom še povečalo, dejstvo pa je, da se je socialdemokratska stranka med istrskimi Slovenci le postopno širila. To lahko sklepamo tudi iz poročila, ki ga je J. Kopač podal na 5. zborovanju JSDS v Ljubljani decembra 1904. Razmere so se izboljšale šele z letom 1905, ko je bilo v Trstu ustanovljeno Jugoslovansko strokovno tajništvo z nalogo, da vključi slovenski proletariat Trsta, Primorske in Istre v strokovne organizacije ter mu z zadrugami in konzumnimi društvi izboljša ekonomski položaj. Njegovo vodenje je prevzel J. Kopač. Sedež novega strokovnega tajništva je bil v tržaškem Delavskem domu; tu je bil obenem sedež Italijanskega deželnega tajništva za Istro.119 Strokovno tajništvo je v okolici Trsta začelo z intenzivnejšim delom leta 1906. Najprej so začele delovati podružnice kemičnih delavcev v Kopru, Izoli, Gradežu in Tržiču, kjer je bila tudi podružnica transportnih delavcev. V Piranu, kjer so bili že organizirani steklarski delavci, so za leto 1907 pripravljali še ustanovitev podružnice transportnih delavcev. Med organizacijami, ki so delovale že dalj časa, sta bili Zveza delavcev in delavk v Miljah s 468 članicami in člani ter podružnica kamnoseških delavcev v Nabrežini.120 V Istri je bilo po podatkih strokovnega tajništva 13 lokalnih društev in 55 podružnic, tajništvo pa je tu razvilo tudi agitacijsko dejavnost ter organiziralo sedem shodov. Po podatkih osrednje Strokovne komisije je bilo v istrski organizacijski enoti leta 1907 sindikalno organiziranih 10.607 delavcev in delavk.121 41


V Trstu in širše na Primorskem se je v drugi polovici leta 1907 razvnel neizprosen boj med socialdemokratskimi in narodnimi strokovnimi organizacijami. Za njihovo ustanovitev so stekle priprave takoj po majskih državnozborskih volitvah, na katerih so bili v Trstu izvoljeni štirje italijanski socialdemokratski poslanci. Na tržaški povolilni konferenci JSDS so ugotovili, da so socialdemokratski uspehi spodbudili narodnjake okrog Edinosti k organiziranju slovenskega delavstva na "narodni podlagi". Avgusta 1907 je tako v Trstu nastala Narodna delavska organizacija (NDO) z dr. Josipom Mandićem na čelu, poleg njega pa sta bila društvena funkcionarja še voditelja Edinosti Otokar Rybař in Gustav Gregorin. Mrežo svojih organizacij je razvila zlasti na Primorskem in v Istri, kjer je postala za socialdemokratsko druga najmočnejša strokovna organizacija. Med prvimi je bila ustanovljena podružnica NDO v Pulju, društvo pa je delovalo tudi na koprskem območju, kjer je leta 1908 ustanovilo podružnico v Borštu, naslednje leto pa še v Bertokih. Predsedniku Josipu Mandiću ni uspelo premakniti politične osi Edinosti bolj na levo. Rybař, Gregorin in Slavik so NDO speljali v svoje vode, postopno so spravili Mandića ob rob ter pripomogli, da je društvo zaradi svoje pretirane nacionalne orientiranosti, stavkokaštva in sovraštva do socialdemokracije pričelo v letih 1910–1912 stagnirati. To je bil obenem čas, ko so slovenski delavci množično prehajali v delavske vrste tržaške slovenske socialdemokratske stranke in se vključevali v slovenska socialistična kulturna društva.122 Z ustanovitvijo posebnega odbora JSDS v Istri leta 1907 je socialna demokracija v letih pred l. svetovno vojno tudi tu uspešno napredovala in si ustvarila trdne pozicije na političnem prizorišču.

GOSPODARSKE IN DRUŽBENE RAZMERE V DESETLETJIH PRED I. SVETOVNO VOJNO Današnje območje Slovenske Istre je v desetletjih pred I. svetovno vojno v celoti spadalo pod koprsko okrajno glavarstvo, ki je od leta 1869 obsegalo sodne okraje Koper, Piran in Buzet; okraj Volosko pa je vključeval Podgrad in Volosko. Sodni okraj Koper, ki je zajemal mesti Koper in Milje ter 71 vasi, je leta 1857 štel 28.180 prebivalcev. Zaradi stalne rasti števila m estnega in podeželskega prebivalstva je leta 1910 štel že 42.269 prebivalcev, se pravi, da je prebivalstvo naraslo za okoli 50 %.123 Velik porast števila prebivalstva zasledimo v tem obdobju tudi v sodnih okrajih Piran in Buzet. Teritorij koprskega okrajnega glavarstva sta sestavljala dve značilni območji: obalno in zaledno. V obalnem so bile tudi največje aglomeracije prebivalstva, ki predstavljajo kontinuiteto nekdanjih srednjeveških komun Koper, Milje, Izola in Piran. V zaledju je bilo le mesto Buzet, ki je do nekdanje beneške komune po številu prebivalstva ostajal bolj trg kot mesto.124 Po govorni rabi je italijanski jezik prevladoval v mestih, slovenski in hrvaški pa na podeželju. V neposrednem mestnem zaledju so bili glede govornega jezika različni odnosi. V miljski in piranski okolici je del prebivalstva uporabljal slovenski jezik, vendar je prevladoval italijanski. V koprski in izolski okolici je bil obraten primer, medtem ko je na območju sodnega okraja Buzet večina prebivalstva uporabljala hrvaški jezik. Obalno območje koprskega okrajnega glavarstva s svojimi relativno večjimi aglomeracijami prebivalstva in zelo dobrimi prometnimi povezavami s Trstom je imelo mnogo ugodnejše temelje ekonomskega in družbenopolitičnega razvoja kot zaledno območje z izključno kmečkim prebivalstvom. V mestih so bili osredotočeni javne službe, obrtna dejavnost, kopna in pomorska trgovina ter promet. Leta 1900 je bilo na celotnem območju glavarstva devet tovarn, od katerih je bila ena v Miljah, ena v Kopru, štiri v Izoli in tri v Piranu. Največ delavstva je bilo zaposlenega v ladjedelnici v Miljah, ki se je razvila v 60. letih 19. stoletja; v naslednjih desetletjih je bilo tu zaposlenih tudi do 1.500 delavcev. Velik industrijski razmah je z ustanavljanjem ribje in živilske industrije doživela tudi Izola. V 80. letih je začelo obratovati več tovarn: prvo tovarno je leta 1879 ustanovilo francosko podjetje "Generalna francoska družba za konzerviranje živil", drugo tovarno je leta 1882 zgradil Carlo Warhanek z Dunaja, istega leta pa je zrasla tretja tovarna 42


za konzerviranje sardin in graha Giovannija Degrassija. Četrto tovarno sta leta 1884 odprla brata Noerdlinger iz Trsta; kasneje se je ta tovarna združila s francosko tovarno (Ampelea). V naslednjih letih so se tovarne združile v dve veliki tovarni, Ampelea in Arrigoni, ter zaposlovale 760 delavcev oziroma delavk.125 V gospodarskem življenju Kopra je do I. svetovne vojne določeno vlogo igral pomorski blagovni promet, močan pa je bil predvsem potniški promet. Trst kot močno industrijsko središče je proti koncu stoletja pritegoval veliko delovne sile iz istrskih mest, ki se je na delo vozila večinoma po morju. To je dalo leta 1882 vzpod budo za nastanek pomorske družbe "Societa cittadina di navigazi onea vapore in Capodistria". Pomembno je bilo tudi ladjedelstvo, ki pa je ostalo bolj ali manj v obrtnih mejah, vsekakor pa je bilo pod vplivom naglega razvoja ladjedelstva v Trstu. V Piranu se je v 2. polovici 19. stoletja trgovski pomorski dejavnosti pridružila še industrijska. Piran je bil pomemben predvsem kot pristanišče za manjše ladje, zato je bila tu pristaniška dejavnost v nenehnem vzponu. Redne pomorske potniške linije, ki so z vmesnimi postanki v istrskih mestih potekale od Trsta do Pulja, so tesno povezovale Piran s Trstom in prek njega z drugimi deželami.126 Ob ladjedelstvu, pomorstvu in pomorskem prometu sta bila pomembna dejavnost obalnih mest solinarstvo in ribištvo. Razvoj ribištva so vzpodbujale same občine pa tudi istrski deželni zbor. S sprejemom novega zakona o ribištvu je vlada zaščitila ribolov pri sklepanju trgovskih pogodb s tujino. V Koprskem zalivu je ribištvo doživelo poln razcvet sredi 19. stoletja, ko je mesto premoglo več kot 160 ribiških bark in je kakih 1.300 ljudi živelo izključno od ribolova. Proti koncu 19. stoletja je zaradi pretiranega izvoza, predvsem ribjih mladic, ulov začel upadati. K temu so pripomogli tudi ribiči iz Chioggie, ki so z bragoci in kočami nemalokrat brez dovoljenja lovili v koprskih loviščih. Zaradi upadanja ribolova in želje, da bi se ribiči bolje organizirali, so leta 1907 v Kopru ustanovili Društvo ribičev s sedežem v samostanu sv. Klare.127 Veliko tradicijo je imelo ribištvo tudi v Izoli, vendar so za izolske ribiče nastopili boljši časi šele z ustanovitvijo ribje industrije. Nad 200 ribičev je lovilo ribe, z njihovim prevažanjem pa je bilo zaposlenih še 26 pomorščakov. Solinarstvo je bilo najbolj razvito na območju piranske občine. Avstrija je z oživljanjem proizvodnje soli znatno razširila Sečoveljske soline, ki so dale okoli 40.000 ton soli letno. Ker pridelek vseeno ni zadoščal, so v začetku 20. stoletja modernizirali soline v Leri in Strunjanu. Za večje pridelovanje, višjo ceno in čimboljšo sol sta od leta 1884 skrbeli društvi piranskih in koprskih lastnikov solin. Koprske soline so se v drugi polovici 19. stoletja raztezale na površini 255 ha; v poletnem času je bilo tu zaposlenih tudi po 1.600 sezonskih solinarjev. Nizka cena soli, ki se od 1846 ni spremenila, je vplivala na zmanjševanje proizvodnje, zato se lastniki solin niso več potegovali za pridelovanje soli. Leta 1890 je proizvodnja že tako upadla, da se je pridelovanje komaj še izplačalo. Soline so tako životarile še vse do leta 1912, ko so jih zaprli.128 K razvoju prometa ter boljšemu pretoku blaga je veliko pripomogla ozkotirna železnica Trst– Poreč, zgrajena v letih 1900–1902. Z železniškim prometom se je izboljšal promet potnikov in blaga, uveljavil se je transport tržnih viškov v mesta, povečala pa se je tudi povezava vasi z mesti. S prevozom kmetijskih pridelkov po železnici v obalna mesta, zlasti pa v Trst, so se občutno izboljšale tudi življenjske razmere podeželskega prebivalstva. Ob koncu 19. stoletja se je z ugodnejšimi prometnimi povezavami pričel tudi razvoj turizma. V Izoli, zlasti pa v Portorožu, se je pričel razvijati predvsem zdraviliški turizem, ki je klimatsko ugodnemu in prijetnemu Portorožu prinesel ugled in sloves najlepšega turističnega središča ob vzhodnem Jadranu.129 Bistveno drugačna je bila podoba podeželja, kjer se je večina prebivalstva ukvarjala s poljedelstvom, vinogradništvom in živinorejo (okoli 70 %). V obdobju 1869–1896 se je povečeval obseg obdelovalnih površin, pa tudi travnikov, vrtov in pašnikov, vendar na škodo vinogradov in gozdnih površin. Povečevanje površin vrtov je kazalo na tendenco po širjenju intenzivne obdelave zemljišč, širjenje travnikov in pašnikov pa na razvoj živinoreje, kar vsekakor predstavlja napredek celotnega kmetijstva v celotni pokrajini.130 43


Po poljedelski statistiki iz leta 1902 je bilo v severni Istri le 174 kolonskih posesti, kar kaže na to, da je prišlo v začetku 20. stoletja do delne likvidacije spolovinarstva, delno pa tudi kolonatstva, saj je kolonat izgubil smisel zaradi spremenjenih razmer v proizvodnji in trgovini. Zaradi zastarelega in slabega obdelovanja zemlje in pomanjkanja investicij so bili pridelki slabi, kar je povzročalo obubožanje in izseljevanje kmečkega prebivalstva. V začetku 20. stoletja so veleposestniki na Koprskem, ki so imeli trgovski in agrarni kapital, naseljevali na svoje posesti kolone iz Furlanije in Benečije, naseljevali pa so jih tudi na bonificiranih predelih po opustitvi solin.131 Zaradi težkih gospodarskih razmer je avstrijska vlada predlagala istrskemu deželnemu zboru, naj začne z ustanavljanjem zadrug, ki bi kmetom pomagale z gospodarskimi nasveti in posojili. Istrski deželni zbor je septembra 1883 sprejel zakon o zadrugah, ustanovljen je bil tudi Deželni svet za poljedelstvo (Consiglio agrario provinciale) s sedežem v Poreču. Leto dni po sprejemu zakona o zadrugah je bila za sodni okraj Podgrad ustanovljena gospodarska zadruga, leta 1887 pa sta delovali v sodnih okrajih Koper in Piran poldržavni gospodarski društvi za pomoč zadrugam.132 Še hujše breme za kmečko prebivalstvo so bili davki in hipotečna posojila, zato je mnogo kmetov propadlo ali pa so postali koloni italijanskih veleposestnikov in trgovcev. Da bi pomagali kmetom s posojili, je leta 1881 začel v Poreču delovati Zemljiški kreditni zavod (lstituto agrario di Credito), vendar se je položaj za istrske Slovence postopno izboljšal šele z ustanovitvijo Hranilnice in posojilnice v Kopru 15. maja 1884. Avstrija je že leto pred tem dala spodbudo za ustanavljanje hranilnic in posojilnic, s katerimi naj bi, kot je naglašalo društvo Edinost, reševali slovenske kmete v Istri pred odiranjem denarnih zavodov, ki so bili v rokah italijanskih nacionalistov. Slovenska kmečka posest se je zaradi dražb in zadolženosti vedno bolj krčila in podeželje je postajalo v ekonomskem pogledu vse bolj odvisno od mestnih središč.133 Blagodejne posledice ustanovitve slovenske Hranilnice in posojilnice v Kopru so se kmalu pokazale. Zadolžena posestva, ki so si jih prisvojili mestni bogataši, trgovci in različni "zelenaši", so se začela postopno vračati v roke prejšnjih lastnikov. Koprska hranilnica pa kmalu ni bila več kos svojim nalogam, zato je po vaseh in trgih koprskega glavarstva nastajala še vrsta manjših hranilnic in posojilnic, ki so z matično ustanovo uspešno nadaljevale začeto delo. Med podeželskimi hranilnicami so bile pomembne predvsem v Marezigah, Pomjanu, Pobegih, Sočergi, Kortah, Sv. Antonu, Dekanih, Kozini-Hrpeljah, na Spodnji Škofiji, v Klancu, Kubedu, Dolini, Boljuncu itd. Na prelomu 19. in 20. stoletja so na podeželju z razmahom zadružništva nastale tudi nabavnoprodajne zadruge in konsumna društva, med katerimi je že leta 1895 nastalo posojilno in konsumno društvo v Pobegih.134 Razvoj kmetijstva, ribištva in industrije je seveda tudi v obalnih mestih omogočil nastanek denarnih zavodov. Kot protiutež slovenski Hranilnici in posojilnici je leta 1900 nastala v Kopru "Cassa rurale di prestiti e risparmi", ki se je kasneje preimenovala v "Cassa rurale ed artigiana". Velike krize, ki so v drugi polovici 19. stoletja pretresale Istro, zlasti obe krizi vinogradništva, močan upad dohodkov od transporta blaga in zadolževanje kmetov so vplivali na večanje socialnih razlik ter razrednih nasprotij, s tem pa imeli posledično tudi velik pomen za politične in nacionalne antagonizme v desetletjih pred I. svetovno vojno.

OPOMBE 1 B. Grafenauer, Miti o "Istri" in resnica Istrskega polotoka, Acta Histriae I. Koper–Milje, 1993, str. 24. 2 C. de Franceschi, Saggi e considerazioni sull'l stria del l'alto medioevo, AMSI, vol. XVI. NS, Venezia, 1968, str. 20. 3 S. Žitko, Listina Rižanskega placita – dileme in nasprotja domačega in tujega zgodovinopisja, Annales I, Koper 1991, str. 66. 44


4 B. Benussi, Nel medioevo, Parenzo, 1897, str. 132. 5 S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 112. 6 C. de Franceschi, Saggi e considerazioni su ll'Istria nell 'alto Medioevo, AMSl . vol. XVI , Venezia 1968, str. 36 . 7 D. Darovec, Pregled zgodovine Istre, Knjižnica Annales 1, Koper 1992, str. 24. 8 B. Benussi, Nel medioevo, Parenzo 1897, str. 605. 9 G. Novak, Jadransko more u sukobima i borbama kroz stoljeća, Beograd 1962, str. 193. 10 D. Darovec, Prispevek k zgodovi ni upravne in obrambne organizacije koprskega podeželja v srednjem veku, Kultura narodnostno mešanega ozemlja Slovenske Istre, Ljubljana 1993, str. 89. 11 F. Semi, Capris – lustinopolis – Capodistria, Trieste 1975 , str. 69. 12 D. Darovec, Pregled zgodovi ne Istre, str. 30. 13 D. Darovec, Prispevek k zgodovini upravne in obrambne organizacije, str. 31. 14 B. Benussi, Commissioni dei dogi veneti nell'Istria, AMSI, vol. III, 1887. 15 D. Darovec, Prispevek k zgodovini upravne in obrambne organizacije, str. 94. 16 D. Darovec, istotam, str. 95 . 17 Vrsto takih zakonov, ki so veljali za kolone na območju koprske komune, je zbral in objavil P. Kandler v delu "Codice delli statuti di Capodistria" in so vzeti iz dela "Codice diplomatico istriano". 18 P. V. Vesel, Nekatere ugotovitve o Slovencih v koprskih statutih, Istrski zgodovinski zbornik, 1, Koper 1953, str. 23. 19 D. Darovec, Od prihoda Slovanov do propada Beneške republike 1797, Kraški rob in Bržanija, Koper 1990, str. 36. 20 P. V. Vesel, istotam, str. 20. 21 D. Darovec, Koper kot Capo d'Istria, Kriza socialnih idej (Britovškov zbornik), Ljubljana, 1996, str. 28 . 22 A. Calafati, S. Servolo (Istria), Trieste 1913, str. 27. 23 C. de Franceschi, L'Istria, note storiche, Parenzo 1879, str. 279 . 24 D. Darovec, Pregled zgodovine Istre, str. 48. 25 B. Marušić, Iz povjesti kolonata u Istri i Slovenskom Primorju, Jadranski zbornik II, 1957, str. 237– 279. 26 D. Darovec, Pregled zgodovine Istre, str. 49 . 27 R. Marino, Razvoj novoveške sodne ustanove in koprsko prizivno sodišče med 16. in 18. stoletjem, Acta Histriae IV, Koper 1996, str. 49–56. 28 L. Krašovec, Istra v 16. in 17. stoletju in njeno slovansko prebivalstvo po pripovedovanju škofa F. Tommasinija, Obala št. 15/16, Koper 1972, str. 33–36. 29 D. Darovec, Od prihoda Slovanov do propada Beneške republike 1797, Kraški rob in Bržanija , Koper 1990, str. 46 . 30 Istra in Slovensko Primorje v zgodovini, Slovensko Primorje – Istra, Beograd 1953, str. 59. 31 D. Darovec, Od prihoda Slovanov, str. 46. 32 S. Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, Ljubljana 1897, str. 161. 33 P. Naldini, Corografia ecclesiastica o sia descrittione della città e della Diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, Koper 1700, str. 474. 34 O upravi in socialnem vprašanju v beneški Istri je več podatkov v disertaciji M. Pahorja Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stol., Ljubljana 1972. 35 S. Žitko, Iz preteklosti mesta Koper, Koper 1992, str. 59. 36 F. Zwitter, Napoleonove Ilirske province 1809–1814, Ljubljana 1964 (katalog), str. 26. 37 F. Zwitter, istotam, str. 27. 38 G. de Vergottini, L'Istria all a caduta della Repubblica di Venezia, AMSI, vol. XII, Parenzo 1920, str. 205; glej tudi G. Quarantotti, I moti di Capodistria alla caduta della Veneta repubblica, PI, VII, Capodistria 1909, str. 185–191. 39 G. Quarantotti, Trieste e l 'l stria nell'età napolenica. Firenze 1954. 40 U. Cova, L'a mministrazione austriaca a Trieste agli inizi dell'800 , Varese 1971. 41 G. Marušič, Angelo Calafati. Prispevki k biografiji, Annales I., Koper 1991, str. 150. 42 F. Zwitter. Napoleonove Ilirske province, str. 29. 43 G. Netto, Istria il 15 luglio 1807. AMSI. vol. VI. NS Trieste, 1978, str. 225–270 . 45


44 G. Marušič, istotam , str. 151. 45 G. Marušič, Koper v času Napoleona ( 1805/6–1813), Kronika "iz zgodovine Primorske", št. 1-2, Ljubljana 1989, str. 61. 46 G. Quarantotti, Trieste e l'lstria nell'età napoleonica, Firenze 1954, str. 269 . 47 G. Quarantotti, istotam , str. 249 . 48 G. Marušič, istotam, str. 64. 49 U. Cova, Tržaški arhivski upravni fondi in upravna razdelitev Istre v avstrijski dobi, Annales II, Koper 1992, str. 280. 50 V. Bratulić, Popis stanovništva "Primorskog gubernija" u "Kraljevini Iliriji'' iz 1818 godine, Jadranski zbornik, zv. X, Pula–Rijeka, 1978, str. 312 . 51 B. Stulli, lstarsko okružje 1825–1860, Pazin–Rijeka, 1984, str. 7. 52 B. Milanović, Hrvatski narodni preporod v Istri, 1 ( 1797–1882), Pazin 1967, str. 56. 51 L. Marin, Upravna in teritorialna razdelitev Slovenske Istre v zadnjih treh stoletjih, Annales I., Koper 1991, str. 163. 54 B. Marušić, Iz povijesti kolonata v Istri i slovenskem Primorju, Jadranski zbornik 11, Rijeka–Pula, 1957, str. 239. 55 J . Kramar, Izola mesto ribičev in delavcev, Koper 1987, str. 222 . 56 J. Kramar, istotam, str. 218. 57 B. Stulli, Istrsko okrožje 1825–1860. Pazin–Rijeka, 1984, str. 120 . 58 B. Stulli, istotam , str. 124. 59 B. Marušić, istotam, str. 241. 60 S. Vilhar, Družbene korenine italijanskega iredentizma v Istri, Istrski zgodovinski zbornik, 1/1953 , str. 69. 61 S. Vilhar, Slovensko učiteljišče v Kopru 1875–1909, Koper 1976, str. 8. 62 P. Strčić, Prilog nacrtu kronološkog pregleda povijesti hrvatske Istre, Annales III. Koper 199, str. 335. 63 D. Darovec, Pregled zgodovine Istre, str. 62. 64 B. Milanović, Hrvatski narodni preporod u Istri, 1, str. 143. 65 F. Gestrin–V. Melik, Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do 1918, Ljubljana 1966, str. 91–92. 66 Ostali so npr. Pietra pelosa markizov Gravisijev, fevdi grofov Rota v Momjanu in Novi vasi, nekatere škofijske posesti itd. 67 B. Milanović, Hrvatski narodni preporod u Istri 1, str. 163. 68 B. Milanović, istotam, str. 165. 69 D. Darovec, Pregled zgodovine Istre, str. 64. 70 D. Darovec, istotam, str. 64. 71 B. Milanović. istotam, str. 179 . 72 I. Beuc, lstarske studije, Zagreb 1975, str. 131. 73 S. Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, 1, Ljubljana 1896, str. 52. 74 B. Milanović, istotam, str. 204 . 75 F. Ostanek, Slovensko-hrvatska jezikovna meja v Istri (Gradivo za obdobje od leta 1860 do 1956). Annales I., Koper 1991, str. 217. 76 D. Darovec, istotam, str. 68. 71 F. Ostanek, istotam. str. 215. 78 A. Rutar, istotam, str. 65; avtor navaja, da so npr. vse kajkavce prištevali k Slovencem in so jih leta 1861 v okraju Podgrad (Jelšane in Starod) našteli 4796. 79 Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1950, str. 96; S. Rutar. o.c., str. 68. 80 D. Darovec, istotam, str. 69. 81 S. Rutar, istotam, str. 68. 82 B. Grafenauer, Miti o "Istri'' in resnica istrskega polotoka. Acta Histria I. Koper–Milje, 1993, str. 14. 83 Knjiga o I stri (več avtorjev), Zagreb 1968, str. 10. 8 J . Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, Koper 1991, str. 107. 85 P. Strčić, Prilog poznavanja iredentistične djelatnosti Carla Combija petdestih i šestdesetih godina 19. stolječa, Annales 1, Koper 1991, str. 155. 86 G. Quarantotti, Epistolario di Carlo Combi raccolto e annetato da G. Quarantotti, AMSI vol. VII/VII1, Venezia 1960, str. 22. 46


87 I. Beuc, istotam, str. 31. 88 A. Vivante, lredentismo adriatico, Firenze 1912, str. 70. 89 B. Milanović, istotam, str. 201. 90 I. Beuc, istotam, str. 33. 91 V. Melik, Volitve na Slovenskem 1861–1918, Ljubljana 1965, str. 253. 92 A. Vivante, istotam, str. 57. 93 B. Benussi, Pola nelle sue istituzioni municipali dal 1797 al 1918, AMSI, vol. 35, Parenzo 1923, str. 101. 94 B. Milanović, istotam, str. 273. 95 B. Milanovič, Hrvatski narodni preporod u Istri, II ( 1883–1947), Pazin 1973, str. 453. 96 A. Vivante, istotam, str. 113. 97 B. Benussi, Istria nei suoi due milleni di storia, Trieste 1924, str. 564–65 . 98 B. Lukić , Neka mišljenja u talijanskoj gradjanskoj historiografiji o karakteru nacionalnog pokreta u Istri, Jadranski zbornik I, Rijeka–Pula, 1956, str. 163. 99 J. Kramar, Izola mesto ribičev in delavcev, Koper 1987, str. 252 . 100 B. Benussi, lstria nei suoi, str. 564–65. 101 F. Barbalić, Narodna borba u Istri od 1870 do 1915. godine, Zagreb, 1952. str. 73–118. 102 I. Beuc, Istarske studije, str. 38. 103 D. Darovec, Pregled zgodovine Istre, str. 66. 104 I. Beuc, istotam, str. 40. 105 J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, Koper–Trst, 1991, str. 347. 106 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, III, Ljubljana 1958, str. 118. 107 J. Kramar, Prvi tabor v Istri, Koper 1970, str. 29. 108 B. Marušič, Primorski čas pretekli / Prispevki za zgodovino Primorske/, Koper 1985, str. 83. 109 B. Milanović, Hrvaški narodni preporod u Istri, II, str. 33 110 B. Milanović, istotam, str. 424 . 111 J. Kramar, Narodna prebuja, str. 123. 112 B. Milanović, istotam, str. 425. 113 J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, str. 148–153. 114 Naša sloga, 5. 6 ., 27. 6 . in 8. 8. 1912 . 115 Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953, str. 110. 1 16 J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, str. 158. 117 F. Zwitter, Socialna demokracija in nacionalna vprašanja, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji, Ljubljana, 1962, str. 188. 118 Zgodovinski arhiv KPJ, tom V, Beograd 1951, str. 59. 119 M. Stiplovšek, Ustanovitev socialdemokratskega tajništva leta 1905 v Trstu, začetek novega obdobja v slovenskem strokovnem sindikalnem gibanju, Annales 5, Koper 1994, str. 232. 120 M. Stiplovšek, istotam. str. 233. 121 M. Stiplovšek, istotam, str. 237. 122 J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, str. 144. 123 I. Beuc, Istarske studije, Zagreb 1975, str. 143. 124 I. Beuc, istotam, str. 146 . 125 J. Kramar, Izola mesto ribičev in delavcev, str. 309. 126 N. Terčon, Piransko pristanišče (Pomorski muzej S. Mašera Piran – katalog), Piran 1993, str. 66 . 127 Z. Ciglič, Način življenja, običaji in gospodarska dejavnost mesta v 19. stol., Koper / monografija . Koper 1992, str. 170. 128 Z. Ciglič, istotam , str. 167. 129. D. Žitko, Portorož–Portorose, Ljubljana 1996, str. 17. 130 I. Beuc, Istarske studije, str. 156. 131 J. Kramar, Narodna prebuja, str. 208. 132 Fr. Barbalić, Narodna borba, str. 66/67. 133 S. Žitko–J. Kramar, Hranilnice in posojilnice v Slovenski Istri, Koper 1985, str. 14 . 134 S. Žitko–J. Kramar, istotam, str. 12. 47


Milan Žerjav / Vlasta Beltram

ŠOLSTVO IN DRUŠTVENE ORGANIZACIJE POD AVSTRIJO V času vladanja Marije Terezije je v letu 1774 izšel šolski zakon, ki je določal, naj se ustanovijo podeželske osnovne šole, imenovane trivialke. To so bile nepopolne, preproste šole. Imele so eno učilnico, en razred in enega učitelja, ki je poučeval vse učence hkrati ali pa jih je razporedil v dve skupini: v dopoldansko in popoldansko izmeno. Šolska obveznost je trajala od petega do dvanajstega leta starosti. Učni jezik je bil nemški, zato so trivialke postavljali kot politične šole. Reorganizacija šolstva v Avstriji je bila izvedena leta 1804. Novi šolski načrt je bil leta 1805 uveljavljen po vsej Avstriji in je bil osnova avstrijskemu šolstvu do novega šolskega zakona leta 1868. Po tem načrtu se je mladina vadila v branju, pisanju in računanju. Nadzorstvo nad ljudskimi šolami so imeli župniki, okrajni nadzorniki pa so bili običajno dekani. Mesta svetnih šolskih nad zornikov so zasedli v vsaki škofiji cerkveni nadzorniki, največkrat kanoniki, ki so vodili vse nemško šolstvo v škofiji in o njem poročali. Za izobrazbo učiteljev so na glavnih šolah (normalkah) vpeljali 3-mesečne tečaje, učitelji pa, ki so hoteli poučevati na glavnih šolah, so morali končati polletni pedagoški kurz. Šolstvo v Istri je bilo organizirano marca 1815. Navodila za delo v ljudskih šolah so istrski duhovniki dobili leta 1817. V koprski škofiji sta bila konec leta 1816 ustanovljena dva šolska okraja – Osp in Krkavče. Šolski okraj Osp je zajemal župnije in župnijske urade Milje, Osp, Loka, Kubed, Movraž, Sočerga, Sv. Anton, Rižana, Dekani in Tinjan; njegov prvi šolski nadzornik je bil osapski dekan Anton Petričič. V šolski okraj Krkavče so spadale župnije Krkavče, Koštabona, Šmarje, Pomjan, Marezige, Truške, Korte, Izola, Piran, Kaštel in Savudrija. Njegov prvi šolski nadzornik je bil krkavški dekan Jožef Detkovič. Kasneje so nastali še novi šolski okraji, npr. leta 1823 piranski šolski okraj. S cesarsko odredbo septembra 1818 je Avstrija znova reorganizirala šolstvo. Tedaj so ustanovili osnovne (primarie), višje (maggiore) in tehnične šole. Osnovne šole so se imenovale ljudske. Iz podatkov, ki sta jih v obliki dveh formularjev (Prospetto Dimostrativo in Tabel- la Dimostrativa / Lo Stato delle Scuole Popolari del Distretto Scolastico…) pošiljala okrajna šolska nadzornika, je razvidno, da so v prvem obdobju nastale v koprski škofiji naslednje šole: v šolskem letu 1819/20 v Kortah in na Spodnji Škofiji, 1820/21 v Ospu in Dekanih in 1822/23 še pri Sv. Antonu. Šoli na Spodnji Škofiji in pri Sv. Antonu sta kmalu nehali delovati, ostale tri pa so delovale celotno obdobje Avstro-Ogrske. Druge ljudske šole v Slovenski Istri so nastaja od srede 19. stoletja naprej. Po cesarjevem sklepu septembra 1816 so morale vse redne osnovne šole ustanoviti tudi nedeljske in praznične šole za odraslo mladino. Obisk teh šol je bil obvezen za vse dečke od 13. do 15. leta starosti . V prvi polovici 19. stoletja so v šolah na podeželju poučevali v nemščini in slovenščini (kranjskem jeziku). Pouk v višjih razredih je trajal po tri, v nižjih pa po dve uri na dan. Predmeta v nižjih razredih sta bila krščanski nauk in branje, predmeti v višjih razredih pa branje, računanje in spisje. Pouk je bil vsak dan razen v nedeljo. Obiskovanje pouka je bilo dolgo časa neredno (oddaljenost, delo na kmetiji), zato so splošno šolsko obveznost zaostrili, tako da so starši morali plačevati globo za neredno pošiljanje otrok k pouku. Že v prvi polovici 19. stol. so bili poskusi, da bi bil pouk v maternem jeziku, vendar so vsi propadli. Leta 1834 se je prvič postavilo to vprašanje, vendar je tržaški gubernij naslednje leto odločil, da se poskus stavi, ker so bila mnenja šolskih nadzornikov glede tega različna. Ponovno je bilo vprašanje 48


postavljeno leta 1837, vendar z istim neuspehom. Šele junija 1846 je tržaški gubernij pod vodstvom grofa Stadiona izdal odlok o materinščini kot učnem jeziku. Tako je avgusta istega leta šolski nadzornik poročal, da so vse šole "trivialke" v tržaško-koprski škofiji dobile nalog, da uporabljajo kot učni jezik jezik večine učencev. Po zaslugi grofa Stadiona so dobili Slovenci takrat nekaj slovenskih učbenikov za osnovne šole. Po dunajski revoluciji marca 1848 sta bila s cesarsko ustavo aprila istega leta in z depešo notranjega ministrstva "vsakemu narodu zagotovljena narodnost in jezik". Septembra 1849 je izšel odlok, ki je določal materinščino kot učni jezik. Tako se deželni jeziki postali tudi učni jeziki v šolah. Odloka in zakona pa dostikrat niso dosledno izvajali. Italijanski iredentisti so ju izkoristili, zlasti v okolici istrskih mest, za poitalijančevanje večinskega slovenskega prebivalstva. S cesarskim ukazom oktobra 1849 je bilo usta novljeno vodstvo začasnih ljudskih šol za Istro, Goriško, Gradiščansko in Trst. Šolske zadeve so reševali deželni, okrajni in občinski sveti pa tudi organi oblasti. Tako je koprski glavar septembra 1850 obvestil c. kr. namestnika, da z vso pozornostjo dela na ustanavljanju slovenskih šol.1 S konkordatom leta 1855 je bilo šolstvo ponovno postavljeno pod cerkveno nadzorstvo. V tem obdobju so bile ustanovljene na našem območju naslednje šole: 1858 v Šmarjah, 1862 v Kubedu, 1864 v Dragi in na Plavjah, 1865 v Predloki. Podatki iz šolskega leta 1864/65 navajajo, da je bilo v koprskem okraju 21 slovenskih šol. Zaradi pomanjkanja slovenskih učiteljev so v njih poučevali večinoma duhovniki. Učitelja laika so plačevali starši s cerkveno bero in šolnino. Kot je razvidno iz šolske listine iz leta 1868 z označbo "Ljudska šola Šmarje", so v šoli takrat poučevali branje, pisanje, ustno in pismeno računstvo, govorne vaje iz slovenskega jezika in sadjarstvo, v nedeljski šoli pa še zemljepis in kmetijstvo. Pozitivne značilnosti teh šol so bile, da so imele že večji ljudski značaj: v njih je bilo več šolskih otrok, tudi deklet, in pouk je bil v slovenščini. S šolsko zakonodajo iz 1868 in 1869 so šolo podržavili in jo odtegnili nadzorstvu duhovščine. Po novih zakonskih določbah so odslej vodili šolstvo deželni šolski svet,2 okrajni šolski svet v Kopru in krajni šolski sveti na sedežih občin. Med drugim je zakon predpisal, da odslej posamezne občine same določajo učni jezik v šolah po lastni uvidevnosti in potrebah. Slovenščina je bila učni jezik v vseh ljudskih šolah, kjer je prebival slovenski živelj. Vendar, na nekaterih etnično mešanih območjih so se morali Slovenci v slovenskem delu in Hrvati v hrvaškem delu Istre še vrsto let boriti za svoje šole. Vsekakor pa se je gmotno izboljšal položaj šolstva. Učiteljem so izboljšali prejemke, tako da jim ni bilo treba več opravljati cerkovniških del za preživljanje. Nova šolska zakonodaja je v veliki meri dvignila učiteljev položaj in ugled. S tem v zvezi so tudi uresničili učiteljsko izobraževanje: namesto dvoletnih pedagoških tečajev in triletnih učiteljišč so ustanovili štiriletna učiteljišča s pripravnico. Uvedli so obvezno šolanje od šestega do štirinajstega leta starosti. Vendar je ta zakon dopuščal izjeme, kjer so razmere to nujno zahtevale. Zato se je istrski deželni zbor odločil za šestletno šolsko obveznost do končanega dvanajstega leta, dodal pa je večerno ponavljalno šolo do 14. leta.3 Istra je dobila prve državne šolske nadzornike za ljudske in srednje šole. Vsa navedena šolska zakonodaja, s poznejšimi majhnimi spremembami, je ostala v veljavi ves čas do razpada avstro-ogrske države. Oglejmo si nekaj podatkov o organizaciji in delovanju šolskih oblasti v koprskem okraju. Deželni šolski nadzornik je bil več let Anton Klodič - Sabladoski, po rodu beneški Slovenec; napisal je tudi razpravo o narečju beneških Slovencev. Nadzorniki za slovenske šole so bili povečini ugledni profesorji koprskega učiteljišča: Benedikt Poniž, Vjekoslav Spinčić (deželni poslanec), dr. Franc Kos, Ivan Markelj (ravnatelj učiteljišča, nadzoroval je tudi italijanske osnovne šole v okraju) in Jože Kožuh. Po letu 1900 sta bila okrajna šolska nadzornika Franc Finžger in Henrik Dominko, medtem ko je Franjo Matejčic, ravnatelj hrvaške gimnazije, bil imenovan za šolskega nadzornika za Primorsko in se je preselil v Trst. Predvsem po njihovi zaslugi so slovenske šole na našem območju dobile večji zalet.4 Okrajnemu šolskemu svetu v Kopru je predsedoval okrajni glavar ali pa njegov namestnik, drugi člani so bili: duhovnik (običajno koprski dekan), dva učitelja iz vrst okrajnega učiteljskega zbora (eden Slovenec), ravnatelj koprskega učiteljišča, trije člani deželnega zbora iz Poreča, ki so zastopali šolstvo v 49


koprskem okraju, in deželni šolski nadzornik. Okrajni šolski svet ni imel pravice nadzorovati srednjih šol, za katere sta bila pristojna deželni šolski svet v Poreču in predsedstvo treh deželnih šolskih svetov v Trstu. Okrajnemu šolskemu svetu so bile podrejene le ljudske šole na podeželju in mestne šole v Kopru, Izoli in Piranu. Med drugimi nalogami so bili v njegovi pristojnosti: razpis (pod)učiteljskih mest, odpiranje novih šol ali paralelk, nadzor nad ljudskimi šolami, sprejemanje in reševanje raznih prošenj, ki so jih posredovali učitelji prek krajnih (občinskih) šolskih svetov. Iz navedenega lahko sklepamo, da so že v tedanjih časih poznali neke vrste samoupravo v šolskih zadevah.5

Istrski učitelji pred prvo svetovno vojno; sedijo od leve: drugi Ivan Kuret, tretja Katarina Kuret, peti Josip Valentič, šesti Karel Mahnič. Ko je stopil v veljavo državni šolski zakon iz leta 1869, so v slovenskem delu Istre ukinili več pomožnih šol, medtem ko so redne ljudske šole počasneje ustanavljali. Glavni vzrok je bil ta, da je primanjkovalo kvalificiranega učiteljskega kadra. Počakati je bilo treba prve učitelje, ki so končali slovensko učiteljišče v Kopru, da bi zasedli razpisana mesta na našem območju. Med tem časom so šolske oblasti izjemoma dovolile, da v tako imenovanih zasilnih šolah ali šolah za silo še nekaj let poučujejo duhovniki. V rednih, javnih in splošnih ljudskih šolah pa je poučevalo nekaj slovenskih učiteljev iz Goriške, Kranjske in Štajerske. Ljudske šole pri nas so bile povečini enorazrednice s celodnevnim ali poldnevnim poukom. Dvoraz-rednice so bile tam, kjer je bil sedež občin. Ker je število šoloobveznih otrok hitro naraščalo, so tedanje šolske oblasti sčasoma uvedle podružnične in potovalne šole. V takih primerih je učitelj matične šole poučeval trikrat v tednu na matični šoli in trikrat v tednu na potovalni šoli. Razumljivo je, da je bil tak pouk precej okrnjen. Vendar se je po letu 1900 večina podružnič-nih in potovalnih šol osamosvojila in dobila lastno šolo in učitelja. Statistični podatki iz leta 1896 navajajo, da je bilo v koprskem okraju od 42 ljudskih šol 20 slovenskih, 8 hrvaških in 10 italijanskih. K temu prištevajo še dvojezične šole: 3 hrvaško-italijanske in 1 slovensko-italijansko. Iz te preglednice je razvidno, da so v koprskem okraju, zlasti na podeželju, prevladovale slovenske ljudske šole nad italijanskimi.6 V šolskem letu 1904/05 je bilo 19 slovenskih šol, med katerimi je bilo že več dvorazrednic. V šolskem letu 1912/13 pa je delovalo v okraju že 25 slovenskih šol, od teh že 13 dvorazrednic in 2 trirazrednici. Na vseh 25 ljudskih šolah so poučevali ročna dela, ker je bila to novost in posebnost za naše zaostale kraje.7 50


V obdobju pod Avstro-Ogrsko je bilo tako na celotnem območju Slovenske Istre ustanovljenih 33 državnih ljudskih šol in 4 privatne, last Ciril-Metodove družbe za Istro. Državne šole so bile v krajih: Dekani, Dolina, Korte, Šmarje, Osp, Kubed, Marezige, Predloka, Sv. Anton, Krkavče, Boljunec, Ricmanje, Boršt pri Trstu, Gročana, Klanec, Draga, Prade, Movraž, Lazaret (Bertoki), Črnotiče, Krvavi Potok, Spodnja Škofija, Truške, Pomjan, Rižana, Koštabona, Boršt pri Kopru, Sočerga, Sv. Peter, Podpeč, Tinjan, Prešnica in Podgorje. Zasebne šole so bile ustanovljene v vaseh: Rakitovec, Sv. Barbara, Koper in Lucija.8

UČITELJIŠČE V KOPRU Na koprskem učiteljišču so se šolali slovanski primorski izobraženci, ki so se bolj ali manj uveljavljali ne samo v lastnem poklicu, ampak so mnogi postali narodni buditelji, pisatelji, glasbeniki in odigrali med našim ljudstvom pomembno vlogo. Že več let so pristojne oblasti obljubljale, da bodo ustanovile v Kopru glavno šolo s slovenskim učnim jezikom. Tudi na taboru 7. avgusta 1870 v Kubedu so zborovalci zahtevali, naj se v koprskem okraju ustanovi slovenska glavna šola.9 Najprej so 11. septembra 1870 ustanovili v Rovinju istrsko učiteljišče, ki naj bi bilo izjemoma triletno s pripravnico. Učni jezik je bil italijanski, a hrvaški jezik je bil učni predmet za vse tiste dijake, ki so se izjavili, da so hrvaške narodnosti in da se obvežejo, da bodo po maturi poučevali v hrvaških šolah v Istri. Ker se je izkazalo, da Rovinj ni najprimernejše mesto za sedež italijanskega učiteljišča, in ker je bilo število dijakov premajhno, so učiteljišče po drugem šolskem letu ukinili in ga prenesli v Koper. Tako je koprsko učiteljišče z italijanskim učnim jezikom začelo delovati s šolskim letom 1872/73 in šolanje v njem je trajalo tri leta; to je trajalo do preureditve primorskih učiteljišč v letu 1875. Zanimivo je, da v predmetniku koprskega učiteljišča najdemo slovenski jezik kot neobvezni predmet. S šolskim letom 1875/76 je bi lo v Kopru končno ustanovljeno moško učiteljišče z oddelki za slovenski, hrvaški in italijanski učni jezik. Z namenom, da bi bilo število dijakov zadovoljivo, so istočasno ukinili moški učiteljišči v Trstu in Gorici. Dijaki prvih treh letnikov omenjenih učiteljišč so se preselili na novo učiteljišče v Kopru, ki je postalo trojezično in od tedaj dalje služilo vsej Primorski.10 Nemščina je bila obvezen učni predmet in deloma tudi učni jezik. V posameznih oddelkih so nekatere predmete poučevali v materinščini in druge v nemščini. V zadnjih letih so si slovenski profesorji in dijaki vendarle priborili, da so se spričevala na vadnici in na učiteljišču tiskala in izdajala v slovenščini.11 Učiteljišče je imelo štiri letnike z enorazredno vadnico od I. do VI. razreda. Slovensko vadnico je obiskovalo od 35 do 40 otrok slovenskih staršev, ki so tedaj prebivali v Kopru. To so bili predvsem otroci stražarjev koprske kaznilnice, slovenskih uradnikov na okrajnem sodišču in drugih. K temu je treba prišteti še otroke profesorjev na slovenskem učiteljišču. Dijaki IV. letnika so nastopali na vadnici v praktičnem pouku. S takimi vajami so se izpopolnjevali v metodiki in didaktiki. Na vadnici so navadno poučevali najboljši učitelji, vsak v svojem jeziku. Včasih je tudi kak profesor z učiteljišča prestopil na vadnico in obratno. Starši slovenskih otrok v Kopru niso imeli druge izbire kakor pošiljati otroke v slovensko vadnico, saj v mestu Koper ni bilo druge slovenske ljudske šole. Prebivalci italijanske narodnosti v Kopru pa so imeli na voljo deško in dekliško ljudsko šolo in vadnico z italijanskim učnim jezikom. Zanimivo pa je dejstvo, da so vsi takratni Koprčani najrajši pošiljali otroke na vadnico, češ da se tam boljše učijo. Za sprejem na učiteljišče s slovenskim učnim jezikom je bila obvezna dopolnjena starost 15 let. Kandidat je moral uspešno opraviti sprejemni izpit iz računstva in slovenskega jezika. Sprejet je bil tudi, če je uspešno končal enoletno pripravnico.12 Na Primorskem so več ali manj časa delovale tele pripravnice: za slovenske dijake v Kobaridu, Sežani, na Proseku, v Dolini, Podgori pri Gorici in v Tolminu; za hrvaške dijake v Kastvu, Vrbniku (otok Krk) in v Žminju; za italijanske dijake v Pulju in Tržiču (Monfalcone); in za kandidate furlanske narodnosti od leta 1881 v Gradiški ob Soči. Kandidata so sprejeli tudi brez opravljenega sprejemnega izpita, če je uspešno končal meščansko šolo. Le v izrednih primerih, ko je bilo število dijakov za prvi letnik prenizko, so vpisovali dijake tudi brez predpisanih 51


pogojev, kar pa je povzročilo nejevoljo med stalnim učiteljstvom na podeželju, češ da bo izšel iz takih dijakov premalo sposoben učiteljski kader. V Kopru ni bilo nobenega vzgojnega zavoda, zato so se učiteljiščniki nastanili pri slovenskih družinah v mestu, predvsem pri družinah slovenskih stražarjev koprske kaznilnice; nekaj pa jih je stanovalo pri italijanskih družinah. Poudariti je treba še, da so koprske učiteljiščnike štipendirale večinoma občine, kjer so imeli stalno bivanje, pozneje okraji in od leta 1893 dalje tudi podružnica CirilMetodove družbe za Istro v Kopru. To štipendiranje je zagotovilo vedno zadostno število slovenskih učiteljiščnikov. Po končanem IV. letniku so učiteljiščniki opravljali zrelostni izpit. Po uspešno opravljenem zrelostnem izpitu so zasedli mesta podučitelja ali učitelja pripravnika. To mesto je bilo začasno. Po dveh letih službovanja na dvorazrednici so se lahko prijavili k izpitu učiteljske usposobljenosti, ki jim je dajal pravico, da so se prijavili na razpis ali natečaj za prazna mesta stalno nameščenih učiteljev. Učitelj, ki je tri leta uspešno poučeval na dvo- ali večrazrednici, je postal nadučitelj. Prvi učitelji pripravniki, ki so končali slovensko koprsko učiteljišče, so nastopili učiteljsko službo v šolskem letu 1876/77. Teh je bilo malo, in ker so bili z Goriške, so stopili v službo v rodnem kraju. V nadaljnjih šolskih letih je izšlo s koprskega učiteljišča precejšnje število učiteljev domačinov iz Slovenske Istre. Ti so službovali na slovenskih šolah koprskega okraja. Ti so bili Ivan Kuret iz Ricmanj, Karel Mahnič iz Dekanov, Jožef Pečarič iz Pobegov, Josip Bertok iz Bertokov, Anton Tul iz Kort, Josip Valentič iz Čežarjev in drugi. Na učiteljišču so se naučili glasbe in igrati na eno ali dve od treh glasbil: violino, klavir, orgle. To jim je pripomoglo, da so tako postali pevovodje prosvetnih društev. To je ena izmed dobrih usposobljenosti, ki jim jih je dalo slovensko učiteljišče. Na podeželskih šolah so poučevali tudi kmetijstvo, saj je bil ta predmet na učiteljišču obvezen in zelo zanimiv. Koprsko trojezično učiteljišče je delovalo od leta 1875 do leta 1909, to je nepretrgoma 34 let. Obiskovali so ga dijaki primorski Slovenci, istrski Hrvati (tudi z otokov in iz reškega okrožja), Italijani iz istrskih mest ter Furlanije. Koper je bi tedaj izrazito italijansko mesto. Med to dolgoletno dobo sta bila ravnatelja učiteljišča dva profesorja s slovenskega oddelka, ki sta bila poklicno sposobna, objektivna in nepristranska za predavatelje in dijake vseh treh narodnosti. To sta bila Ivan Markelj (od 1894 do 1903) in Viktor Bežek (od 1904 do 1909). Slovensko učiteljišče je dalo lepo število zaslužnih mož. Tako so v vrstah profesorskega zbora delovali: dr. Franc Kos iz Selc pri Škofji Loki – zgodovinar, Ivan Koštial – jezikoslovec, Viktor Bežek – pedagoški pisatelj, Saša Šantel – slikar in skladatelj, Vjekoslav Spinčić – dolgoletni deželni poslanec in pripovednik, Vladimir Nazor – hrvaški književnik in drugi. Iz vrst slovenskih in hrvaških dijakov so se proslavili: Hrabroslav Volarič iz Kobarida, skladatelj in zborovodja, Andrej Gabršček iz Kobarida, politik, novinar in založnik; Josip Kostanjevec iz Vipave, književnik in pedagog; Rihard Orel iz Prvačine, etnograf; Fran Ločniškar iz Ljubljane, književnik; Ivan Grbec iz Škednja, glasbenik; Karel Širok iz Šmartnega v Goriških brdih, pisatelj; Ivo Samec iz Trsta, pesnik; Ferdo Kleinmayr iz Kopra, pisatelj in šolnik; Fran Venturini iz Boljunca, skladatelj; Josip Ribičič iz Baške na otok Krku, mladinski pisatelj; Srečko Kumar iz Kojskega v Goriških brdih, glasbenik; France Bevk iz Zakojce pri Cerknem, pisatelj (dokončal slovensko učiteljišče v Gorici); Jože Pahor iz Sežane, književnik; Viktor Car Emin iz Lovrana pri Opatiji, hrvaški književnik; Ivo Matelić Ronjgov iz Ronjgov pri Kastvu, glasbenik; Ante Dukić iz Jurjenićev pri Kastvu, pesnik; France Barbolić iz Baške, pedagog in šolski nadzornik, in drugi. Poudariti moramo dejstvo, da so bili slovenski oddelki učiteljišča povečini vsa leta številčnejši kot italijanski in hrvaški skupaj. V takih primerih je bil slovenski profesor razrednik za vse dijake treh narodnosti. To ni bilo po volji italijanskim dijakom in ne njihovim staršem. Takratni Koper ni imel nobenega kulturnega in političnega življenja, s katerim bi se slovenski dijaki pripravljali za učiteljski poklic. Samo dijakom višjih letnikov je ravnatelj izdajal posebno dovoljenje za obisk slovenskih kulturnih prireditev v Trstu. Vendar je dijaški orkester po vodstvom učiteljiščnika Frana Venturinija in za njim Jožeta Macarola dosegel lep uspeh z nastopi pri Sv. Ivanu v Trstu in Gorici. Slovenske dijake in profesorje so nemški profesorji stalno zapostavljali in žalili. Večkrat je moral nastopiti ravnatelj Bežek, ki je izzivajoče profesorje kaznoval z ukorom.13 Nekateri neprijetni dogod ki med slovenskimi dijaki in nekaterimi Koprčani italijanske narodnosti, kot se je zgodilo januarja 1884, so še poslabšali neprijetno vzdušje. Dokazano je, da so incident zakrivili nekateri Italijani in so bili zaradi tega sodno kaznovani. V letu 1897 so Italijani v Kopru ponovno povzročili incident proti slovenskim in hrvaškim dijakom in mladeničem iz slovenskih okoliških vasi, ker so prepevali slovenske pes52


mi na vojaškem naboru. Povzročitelji neredov so bili kasneje obsojeni na 3 do 10 mesecev zapora.14 Zaradi pretiranega uvljavljanja nemščine in omejevanja osebnih svoboščin so dijaki vseh treh narodnosti prve dni marca 1908 organizirali stavko, ki je bila uspešna.15 Učiteljišče je bilo vseh 34 let nameščeno v starinskih, neustreznih in nehigienskih prostorih (bivši frančiškanski samostan, sedaj adaptirana zgradba Gimnazije na Cankarjevi ulici). Tudi Koper sam po sebi ni bil veselo mesto. Iz vseh teh vzrokov so dijaki zahtevali preselitev slovenskega učiteljišča. Tako se je leta 1909 ponovno preselilo v Gorico in dobilo sedež v novem Gregorčičevem domu. Leto poprej, to je 1908, se je že izselil hrvaški oddelek učiteljišča v Kastav (okraj Volosko). V Kopru je ostalo samo še italijansko učiteljišče, ki je delovalo do leta 1923. Za dijake iz Furlanije se je ustanovilo novo učiteljišče v Gradiški ob Soči.

UČITELJSKI KADER V Slovenski Istri je prevladoval moški učiteljski kader. Na enorazrednicah, ki so delovale v zakotnih vasicah, so bili učitelji bolje plačani , medtem ko so v večjih krajih (sedežih občin), kjer so bile dvoa l i večrazrednice, dobivali manjše prejemke. V letih 1878–1879 je Avstrija z vojsko okupirala Bosno in Hercegovino. Tedaj so bili učitelji v Slovenski Istri vpoklicani pod orožje, le nekaj starejših je ostalo na svojih mestih. Deželni poslanci so predlagali, naj bi učitelje oprostili vojaške dolžnosti, a brez uspeha. Na srečo je bila vojna kratka in so se učitelji po dobrem letu vrnili na svoja službena mesta. V tedanji dobi se je na Slovenskem razplamteval boj med konservativno (klerikalno) in liberalno politično strujo. Zagovornik dogmatičnih katoliških nazorov je bil dr. Anton Mahnič. V listu "Rimski katolik", ki ga je sam urejal, je očital učiteljem, da stoje na stališču liberalizma in nekrščanstva. Tudi goriški list "Soča", ki ga je urejal tedaj, je nekoč objavil njegov članek, v katerem je trdil, da čitalnice in bralna društva zapeljujejo slovensko ljudstvo z besedami, s plesi, z zapravljivostjo in zato "Proč z njimi!". Učitelji so bili v tistih časih soustanovitelji čitalnic, pevovodje in tajniki pevskih društev; zaradi takšnega napada pa so bili ogorčeni. V svojem glasilu "Popotnik" so odgovorili, da nasprotujejo Mahniču in mu polemično spodbijajo neutemeljeno trditev, ker niso dovolili, da bi kdo žigosal njihovo navdušenost za čitalnice, ki jih je ustanovilo ljudstvo v boju za prebuditev in krepitev narodne zavesti.16 Leta 1882 je bilo ustanovljeno Učiteljsko društvo za koprski okraj. Pristopilo je 45 članov.17 Njegov soustanovitelj je bil učitelj Leopold Krapš iz Ospa. To je bilo v tem času edino učiteljsko društvo v Istri. Za okraj Volosko in otok Krk so ga ustanovili šele v letu 1892. Društveni člani so zborovali večinoma v Dolini, vendar so sklicevali zborovanja in seje društvenega odbora tudi v drugih šolah koprskega okraja, predvsem na šoli društvenega predsednika. Poleg učiteljskega pevskega zbora je organiziralo lastno knjižnico in knjižnico za slovensko mladino. Učiteljsko društvo je pristopilo k "Učiteljski zvezi" v Ljubljani in ji 27. 2. 1888 poslalo naslednjo pristopno izjavo: "Slavni osnovalni odbor Zveze slovenskih učiteljskih društev v Ljubljani. Podpisani je pooblaščen javiti ukrep včerajšne odborove seje z dne 26. fabruarja 1888 v Borštu, da naše slovensko učiteljsko društvo za koprski okraj radostno pristopi k Zvezi slovenskih učiteljski h društev. Mi slovenski primorski učitelji smo že davno mislili na jednako zvezo. Ne moremo torej drugače nego da zakličemo: Slava! Bog pomozi srečno dovršiti pričeto delo...." (Podpisan Karel Rogatec).18

CIRIL-METODOVA DRUŽBA Ciril-Metodova družba je bila ustanovljena 5. junija 1886 v Ljubljani. Njen glavni namen je bil skrbeti za slovenske šole v tistih krajih , ki so bili najbolj izpostavljeni nemškemu in italijanskemu priti53


sku. Z denarnim skladom, s katerim je razpolagala, je dajala nekaterim revnim šolam podporo in opremljala razrede s pohištvom in učili. Ko pa je bila 24. decembra 1893 v Opatiji ustanovljena CirilMetodova družba za Istro, je ta prevzela skrb za slovenske in hrvaške zasebne ljudske šole in otroške vrtce v krajih, kjer jih ni bilo. V Slovenski Istri je Ciril-Metodova družba imela podružnice v Kopru, Dekanih in Sv. Barbari. Leta 1908 je zgradila slovensko šolo v Rakitovcu. Leta 1910 je ustanovila slovensko šolo v Sv. Barbari v Miljskih hribih. Ko se je slovensko učiteljišče skupaj z vadnico preselilo leta 1909 v Gorico, so maloštevilni koprski Slovenci ostali brez ljudske šole. Zato je leta 1911 CirilMetodova družba odprla slovensko šolo v samem Kopru.19 Leta 1912 je zgradila slovensko šolo za ogrožene slovenske otroke v Luciji pri Portorožu. Zaradi ustanovitve te šole so italijanski iredentisti iz Pirana zažgali dve hiši, v katerih so stanovali Slovenci. Zažganih je bilo tudi več stotov sena. Zaradi zaščite tamkajšnjih slovenskih prebivalcev in njihove šole so takratni istrski deželni poslanci Vjekoslav Spinčić, Matko Mandić, Matko Laginja (vsi člani odbora Ciril-Metodove družbe za Istro) vložili ostro interpelacijo na ministrskega predsednika na Dunaj. Šola pa je kljub velikemu nasprotovanju italijanskih nacionalistov delovala do leta 1918.20 Le nekaterim Ciril-Metodovim šolam, kot na primer v Sv. Barbari, je bila priznana pravica javnosti. Šele leta 1916 so postale javne ljudske šole. O tem, kako težka je bila pot do slovenskih šol oz. šolskih stavb v takratnih časih, zgovorno priča primer graditve nove šole na Spodnji Škofiji: koprski odvetnik Felice Bennati si je prizadeval postati deželni poslanec za koprski okraj in je tudi kandidiral. V ta namen je potreboval čimveč glasov, ne samo Italijanov, temveč tudi od slovenskega prebivalstva iz okoliških vasi. Tako je v predvolilnem boju obljubljal Škofjotom veliko finančno pomoč pri zidanju nove šole. Vendar Škofjoti niso volili zanj in so rajši sami, z lastnimi sredstvi zgradili svojo šolo, ne da bi jim takratna civilna oblast kaj pomagala. To se je zgodilo okrog leta 1901. Do takrat so učenci obiskovali ljudsko šolo v Dekanih.21 Iz povedanega je razvidno, da so slovenske šole v tem delu Istre nastajale v izrazito težkih razmerah, predvsem zaradi nasprotovanja italijanskih iredentistov, šolskih in drugih oblasti, zlasti pa zaradi gospodarsko prevladujoče italijanske drobne buržoazije in italijanskih zemljiških veleposestnikov, ki so se krčevito oprijemali svoje fevdalne dediščine. Nedvomno je treba poudariti izrazito pozitivno vlogo najprej slovenskih duhovnikov, nato slovenskega učiteljišča v Kopru, slovenskega učiteljstva in po letu 1909 Ciril-Metodove družbe, da se je slovenski jezik ohranil med istrskim ljudstvom.

ITALIJANSKE SREDNJE IN LJUDSKE ŠOLE Italijanska gimnazija v Kopru ima zelo staro zgodovino. Začetki njenega delovanja segajo v leto 1676, ko je bil ustanovljen učni zavod "Collegio dei Nobili". V tem zavodu se je učil tudi glasbenik Giuseppe Tartini. Po raznih preosnovah je leta 1848 dobila status državne gimnazije in je delovala nepretrgano tudi med prvo svetovno vojno. Med vojnimi leti 1914– 1918 je Avstrija v Istri razpustila skoraj vse srednje šole z italijanskim učnim jezikom zaradi njihovih iredentističnih teženj. Tako sta bili leta 1916 razpuščeni italijanska gimnazija v Pazinu in v Pulju. Edinstven pojav med prvo svetovno vojno je dejstvo, da je italijanska gimnazija v Kopru tedaj sprejela del dijakov omenjenih italijanskih gimnazij. Ves čas avstrijske oblasti je bil v njej učni jezik v vseh osmih razredih italijanski, obvezno pa se je poučevala tudi nemščina. Slovenščina in srbohrvaščina sta bili obvezni za slovenske in hrvaške, neobvezni pa za italijanske dijake. Italijansko učiteljišče je delovalo v letih 1872–1875, nato pa kot oddelek trojezičnega učiteljišča do leta 1909. Italijanski dijaki so imeli nekatere predmete v nemščini skupaj s slovenskimi in hrvaškimi. Od leta 1909 do leta 1923 je ostalo v Kopru samo italijansko učiteljišče. Že pred letom 1875 sta delovali v Kopru dve glavni ljudski šoli: ena za učence in druga za učenke. Od leta 1900 dalje je delovala še zasebna ljudska šola od l. do 5. razreda, ki jo je upravljal verski zavod "Nobile Collegio delle Dimesse di Santa Chiara". Namenjen je bil izključno učenkam in je imel tudi tečaje za tuje jezike, ročna dela, risanje, slikarstvo in glasbo. V zavodu je bila tudi kuhinja za dijakinje, ki so obiskovale koprsko italijansko gimnazijo. 54


V Izoli sta delovali dve italijanski ljudski šoli, ena za učence in druga za učenke. Obe sta bili ustanovljeni že pred letom 1875. Pod avstrijsko oblastjo so v Izoli ustanovili tudi poklicno šolo za vajence v ribiški stroki. Ta šola je služila tovarni za konzerviranje rib, ki se je takrat ustanovila. Kot je razvidno iz dokumentov v Pokrajinskem arhivu Koper, je bila ta šola zelo dobro obiskana. Primanjkovalo pa je delavnic za praktično delo. Pozneje je bila ukinjena in po prvi svetovni vojni spet obnovljena. V Piranu so leta 1869 ustanovili italijansko ljudsko šolo za učence in ljudsko šolo za učenke. Leta 1898 pa je bila ustanovljena mestna šola za učenke, v kateri so poučevali tudi nemščino. Od leta 1903 do leta 1907 je delovala tudi mešana šola za solinarje. Druge italijanske šole v piranski občini z rednim ali izrednim poukom (potovalne) so bile še v Luciji, Sečovljah, Strunjanu in Savudriji. Tudi v Miljah sta delovali dve ljudski šoli: ena za učence in druga za učenke.22 Italijanske šole je na narodnostno mešanem in popolnoma slovenskem območju ustanavljala tudi italijanska iredentistična organizacija Lega Nazionale. Ustanovljena je bila leta 1891 kot naslednica leto dni prej ukinjene organizacije Pro Patria (ustanovljene leta 1886) z namenom, da goji italijanski jezik in kulturo v narodnostno mešanih krajih prek šol, vrtcev, potujočih knjižnic itd. Ponekod je ob slovenski šoli ustanovila še italijansko ali italijanske oddelke v slovenski, drugod pa je vpeljala italijanščino kot drugi jezik. Na območju Slovenske Istre je Lega Nazionale ustanovila 5 šol: leta 1891 v Kolombanu (ki je dobila pravico javnosti šele leta 1902 in je bila ukinjena 1912, ko so namesto nje ustanovili italijansko državno šolo), kmalu nato v Božičih, leta 1906 v Krkavčah, leta 1911 pa še v Luciji in Šmarjah. Ustanove Lege Nazionale so bile potujčevalnice za slovenske otroke. Še posebno je to prišlo do izraza v času fašizma, ko so dobile dodatno nalogo – poitalijanči i novopriključene kraje.23

KULTURNO-PROSVETNA DRUŠTVA Slovensko narodno prebujanje se je začelo na Primorskem in v Istri po letu 1860, njegove korenine pa segajo vsaj v leto 1848, ko je bil o prvič omogočeno svobodno združevanje in zborovanje. Slovenski časopisi Ilirski Primorjan, Slovenski Primorec, Jadranska Zarja, Tržaški Ljudomil in drugi, ki so izhajali v Trstu, so program slovenskega političnega gibanja prenesli v vse kraje Avstrijskega primorja. Čitalnice so bile središče slovenskega političnega gibanja, družabnega življenja in narodne prebuje in kot take predhodnice kulturnih in političnih društev. Razne nove oblike kulturno-prosvetnega in gospodarskega življenja so pod avstrijsko vladavino dosegale neprecenljive uspehe za krepitev narodne zavesti in dvig kulturne ravni Slovencev. Društveno življenje je lahko zaživelo šele z ustavnimi spremembami leta 1861, ki so med drugim dovoljevale ustanavljati kulturna društva pri vseh avstrijskih narodih. Leta 1867 je Avstrija dobila novo ustavo z vrsto liberalnih zakonov, med katerimi je za Slovence najbolj pomemben tisti o pravici združevanja in ustanavljanja društev.24 Po sprejetju nove ustave so se pojavile ideje o potrebi organiziranja zborovanj, ki so po češkem vzoru dobila ime "tabori". Na njih so bile poudarjene politične, socialne in narodnostne zahteve. Vse tabore na Slovenskem je prežemal narodni program, oblikovan v letu 1848. Ideja zedinjene Slovenije in enakopravnosti narodov je dosegla v tem času višek in je združevala pripadnike vseh slojev. Na območju Slovenske Istre sta bila dva tabora, v Kubedu in Dolini, vendar so se Istrani udeleževali tudi taborov v bližnji okolici (Kalec pri Knežaku 1869, Brezovica pri Materiji 1883). Tabor v Kubedu 7. avgusta 1870 je prebudil istrske Slovence iz političnega mrtvila. Tisoči so takrat slišali zahtevo, naj si Istrani sami izbojujejo narodne pravice, zahtevajo slovenski jezik v šolah, uradih, na sodiščih in v javnem življenju ter krepijo svojo narodno zavest, zlasti med kmeti. Dovoljenje za pripravo tabora je zaprosila občina Rožar in c. kr. namestništvo v Trstu je dovoljenje izdalo. Vabila na tabor so objavili listi ljubljanske Novice, iz hrvaške Istre Naša sloga, Slovenski gospodar in Slovenski narod. Program zborovanja je vseboval naslednje zahteve: "1. Kako si morejo istrijanski Slovenci pridobiti svoje pravice (Tukaj se bode govorilo o zedinjenju vseh Slovencev), 2. Naj se res vpelja slo55


venski jezik v šolo in urade, 3. Naj se pomanjšajo dače ali saj ne povekšajo, 4. Naj se napravi slovenska glavna šola v Kapodistriji."25 Kot govornika sta nastopila deželnozborska poslanca dr. Karel Lavrič in Franjo Ravnik, dalje Fr. Blažič, župnik iz Dolenje vasi, Janez Cepak, mlinar in svetovalec občine Rožar, ter Jurij Jan, dekan iz Doline. Tabora so se udeležili tudi istrski Hrvatje. Skupaj je bilo na zborovanju od 4 do 5 tisoč ljudi. Pobudnik tabora v Dolini, ki je bil 27. oktobra 1878, je bilo Politično društvo Edinost. Tabor so pripravili župnik in dekan Jurij Jan, nadžupan Ivan Lavriha in nadučitelj Alojzij Bunc. Udeležilo se ga je od 8 do 10 tisoč ljudi. Na njem so zahtevali enakopravnost, slovenske šole s slovenščino kot učnim jezikom in uvedbo slovenščine kot uradovalnega jezika. Spomenico s temi zahtevami je nesla deputacija na Dunaj.26 Po prvi čitalnici na Slovenskem, ki je nastala 1861 v Trstu, je Istra dobivala te oblike kulturnega delovanja takole: 1869 v Dekanih in Dolini, 1870 v Boljuncu, 1871 v Materiji, 1873 v Podgradu (bralno društvo), 1878 v Kopru (kjer so bili njeni člani pretežno profesorji in učitelji s koprskega učiteljišča), 1883 v Črnem Kalu, 1884 v Kubedu, 1885 v Marezigah in Kortah, v istem času po letu 1880 pa še v Šmarjah. Kasneje čitalnice izgubijo na vitalnosti in se iz njih razvijejo nove oblike narodnobuditeljskega in kulturnega delovanja – samostojna pevska, godbena, tamburaška, bralna, prosvetna, izobraževalna in druga društva, ki so se naglo množila od zadnjega desetletja 19. stoletja vse do prve svetovne vojne. Med vojno so v glavnem nehala delovati, a so se po vojni spet obnovila in tudi pomnožila. Toda do konca leta 1927 je fašistična Italija vsa razpustila, njihovo premoženje pa zaplenila.

Ena izmed najpomembnejših oblik društvenega življenja so bile čitalnice, ki so Slovencem vzbujale smisel za narodno organizacijo, saj so bile od 60. let 19. stoletja središče kulturnega življenja in političnega boja za obstanek. Narodno zavedna inteligenca je na čitalniških prireditvah – "bèsedah" z govori, recitacijami, zborovskim petjem itd. dokazovala kulturno samobitnost in gojila narodno zavest. Posebno vlogo je v čitalniški dobi imelo zborovsko petje, ki je z domoljubno pesmijo krepilo ljubezen do domovine, naroda in rodnega jezika. Vrsta slovenskih skladateljev (brata Ipavec, Miroslav Vilhar, Davorin Jenko, Hrabroslav Volarič, Anton Hajdrih, Anton Foerster, Hugolin Sattner in drugi), spodbujenih z idejo narodnega preporoda, je ustvarila množ i co domoljubnih skladb, ki so jih peli ali igrali n a veselicah in drugi h srečanjih celo obdobje. Takrat sta nastali prva vsenarodna him na "Naprej zastava slave" in himna Primorcev "Buči, buči morje Adrijansko". Člani dramskega društva 'Istra" v Kopru, ki je delovalo v letih 1908–1909. Območje Slovenske Istre je bilo na gosto posejano z raznimi vrstami kulturno-prosvetnih društev. Prošnjo za ustanovitev društva je ponavadi poslal iniciativni odbor koprskemu okrajnemu glavarstvu, 56


odobrilo pa jo je c. k. namestništvo v Trstu. Pobudniki za ustanavljanje društev, ki so bili potem tudi aktivni v njihovem delovanju, so bili ponavadi učitelji in župniki, kiso bili najpomembnejši člen v narodnobuditeljskem in narodnoobrambnem gibanju. Med njimi so ostali najbolj v spominu: duhovnika Franjo Ravnik in Josip Kompare (oba tudi poslanca v istrskem deželnem zboru) ter učitelji: Josip Valentič (tudi poslanec v istrskem deželnem zboru), Ivan Kuret, Karel Mahnič, Josip Bertok, Fran Venturini, Anton Tul, Fran Jereb in drugi. Društva so uradno začela živeti šele, ko je oblast potrdila njihova pravila, kar je lahko trajalo tudi dlje časa. Vendar so dejansko nastajala in delovala že prej, zato se večkrat ne ujemata spominski in arhivski vir o datumu njihove ustanovitve. Nekatera društva živijo v spominskem viru, pisnega potrdila za njihov obstoj pa za zdaj še ni, druga so tudi prenehala delovati in se nato ponovno ustanovila ali reorganizirala. Po podatkih, ki jih hrani Državni arhiv v Trstu, so v Slovenski Istri do leta 1918 daljši ali krajši čas delovala številna društva, ki so nastajala od 1875 vse do izbruha I. svetovne vojne: Ricmanje: 1875 Pevsko društvo "Slavec", 1894 Pevsko in bralno društvo "Slavec"; Dolina: 1887 Bralno in pevsko društvo, 1894 Bralno in pevsko društvo "Valentin Vodnik"; Dekani: 1887 Godbeno društvo Istra, 1903 Slovensko katoliško izobraževalno društvo, 1907 Godbeno društvo "Lira"; Boljunec: 1893 Slovensko bralno in pevsko društvo, 1902 Pevsko društvo "Prešeren", 1904 Bralnopevsko društvo ''Prešeren". 1908 Bralno in pevsko društvo "Prešeren" (vse reorganizacije); Marezige: 1897 Pevsko in bralno društvo (ukinjeno 1901), 1901 Gospodarsko pevsko in bralno društvo "Neodvisnost" (do 1904), 1908 Pevsko in bralno društvo; Osp: 1897 Pevsko in bralno društvo "Domovina"; Mačkolje: 1898 Pevsko in bralno društvo "Primorsko", 1906 Izobraževalno društvo; Gabrovica: 1898 Bralno društvo, 1905 Slovensko pevsko in bralno društvo; Kubed: 1898 Pevsko in bralno društvo "Skala"; Plavje: 1898 Pevsko in bralno društvo "Straža'', 1909 Godbeno društvo; Boršt pri Trstu: 1899 Bralno in pevsko društvo "Slovenec", 1914 Glasbeno društvo "Slovenec"; Sv. Anton: 1900 Slovensko pevsko-bralno društvo "Svoboda"; Truške: 1900/1901 Pevsko društvo "Straža"; Pobegi: 1900 Slovensko pevsko-bralno društvo "Ilirija" (podatki o pobeških pevcih sežejo že v leti 1870 in 1895), 1906 novo Slovensko bralno in pevsko društvo "Ilirija" (reorganizacija); Spodnja Škofija: 1902 Pevsko-bralno društvo "Slovenija"; Klanec: 1902 Bralno in pevsko društvo "Slavnik", Telovadni odsek društva" Slavnik"; Prešnica: 1903 Bralno in pevsko društvo "Zora"; Badiha: 1904 Bralno in pevsko društvo "Naš dom"; Koper: 1906 Glasbeno društvo "Zvezda", 1908 Dramatični skup "Istra" (do 1909); Podpeč: 1906 Pevsko in bralno društvo "Sloga"; Trebeše: 1907 Slovensko bralno društvo "Slovenija"; Sočerga: 1907 Delavsko izobraževalno in podporno društvo; Srednja Škofija: 1908 Pevsko-bralno in godbeno društvo "Istrski grmič"; Sv. Barbara: 1908 Bralno, pevsko in godbeno društvo "Slovenski dom", 1909 Bralno, pevsko in godbeno društvo "Slovenski dom" pri Sv. Barbari in v Jerajih pri Miljah (preimenovanje); Bertoki: 1908 Pevsko-bralno in godbeno društvo "Samo"; Loka: 1908 Katoliško slovensko izobraževalno društvo; Bezovica: 1909 Izobraževalno društvo "Zvroček"; Čežarji: 1909 Pevsko-bralno in godbeno društvo "Volarič"; Beka: 1910 Pevsko društvo "Lilija"; Ocizla: 1910 Izobraževalno in olepševalno društvo "Zveza"; Šmarje: 1911 Pevsko in bralno društvo "Branik"; štramar: 1912 Bralno in pevsko društvo "Obmejna straža"; Korte: 1912 Pevsko društvo v Kortah (po spominskem viru že okrog 1897); Boršt: 1912 Pevsko, bralno in godbeno društvo "Naprej"; 57


Manžan: 1912 Pevsko in bralno društvo "Domobran" (dana je bila prošnja za ustanovitev, o delovanju ni podatkov); Pomjan: 1912 Pevsko in bralno društvo "Slovenija" (dana je bila prošnja za ustanovitev, o delovanju ni podatkov); Gažon: 1914 Pevsko-bralno in godbeno društvo "Jadran"; Tinjan: 1914 Katoliško slovensko izobraževalno društvo; Malija: 1914 Pevsko-bralno društvo "Jugoslavija" (dobili so dovoljenje za ustanovitev, o delovanju ni podatkov); Gonjači: 1914 Pevsko izobraževalno društvo "Ilirija" (dobili so dovoljenje za ustanovitev, o delovanju ni podatkov).27

GOSPODARSKA DRUŠTVA Začetki zadružnega posojilništva in hranilništva so povezani s taborskim gibanjeni. Voditelji narodnega preporoda so se zavedali, da brez trdnih gospodarskih temeljev ni mogoče priti do narodne in kulturne osamosvojitve. Zato je bilo nujno ustanoviti kmetijske in obrtniške zadruge ter lastne denarne zavode. Za gospodarsko osamosvojitev Slovencev in Hrvatov na Tržaškem in v Istri so si prizadevala politična društva in stranke, med njimi najbolj Politično društvo Edinost (1874–1928), ki je odigralo pomembno vlogo pri narodni prebuji in obrambi slovenstva na Tržaškem in v Istri. Ko so se v osemdesetih letih začela močno zaostrovati razredna nasprotja, je v ospredje političnega boja stopala stranka delavskega razreda. Že leta 1879 je bilo v Trstu ustanovljeno "Delavsko podporno društvo" s prvotnim imenom Slavjansko podporno društvo. Njegova naloga je bila moralna in materialna podpora slovanskim delavcem, njegova parola pa: "V slogi je moč!" Konec leta 1905 pa je bilo v Trstu ustanovljeno Tajništvo Jugoslovanske socialdemokratske stranke z nalogo, da vključi slovenski proletariat Trsta in Istre v strokovne organizacije in mu z zadrugami in konsumnimi društvi izboljša ekonomski položaj ter z izobraževalnimi društvi skrbi za njegov kulturni razvoj. Na pobudo Političnega društva Edinost so v Slovenski Istri ustanavljali nabavno-prodajne in druge zadruge, konsumna društva in denarne ustanove. Pobudo za ustanavljanje hranilnic in posojilnic je dala Avstrija že leta 1883, ko je predlagala istrskemu deželnemu zboru, naj začne ustanavljati zadruge, ki bi kmetom pomagale z gospodarskimi nasveti. Še istega leta je istrski deželni zbor sprejel zakon o zadrugah , in u stanovljen je bil Deželni svet za poljedelstvo. Slovenska kmetijska posest se je zaradi prezadolženosti vedno bolj krčila, zato je bi lo potrebno ustanoviti slovenske denar ne zavode, ki so postopno izboljševali ekonomski položaj kmetov. Leta 1884 je bila ustanovljena Posojilnica in hranilnica v Kopru, od konca 19. stoletja pa so nastajale tudi na podeželju. Trgovina v Istri je bila v italijanskih rokah, zato so začeli ustanavljati nabavnoprodajne zadruge, kasneje pa konsumna društva z namenom, da izboljšajo gospodarske razmere delavcev. Zakon o zadrugah je sprejel istrski deželni zbor leta 1883. Leta 1887 so v sodnih okrajih Koper in Piran začela delovati poldržavna gospodarska društva za pomoč zadrugam. Bila so mešana, italijansko-slovenska, a so v njih italijanski nacionalisti zapostavljali slovenske zadruge. Na osnovi zakona iz leta 1903 so se morale zadruge včlaniti v Zadružno zvezo. Ker Primorska z Istro tedaj ni imela možnosti za tako zvezo, so se zadruge včlanjale v Gospodarsko zvezo, po reorganizaciji pa v Zadružno zvezo v Ljubljani, pa tudi v Zvezo slovenskih zadrug v Celju. Leta 1912 se je na pobudo Edinosti ustanovila Narodna zajednica za Istro s sedežem v Opatiji. Njene podružnice so skrbele za narodne, materialne in kulturne koristi Istre, zlasti v poljedelstvu, industriji in trgovini. Podružnica je bila v Spodnji Škofiji. Do prve svetovne vojne so bile ustanovljene naslednje zadruge: Kletarska zadruga v Pobegih (1909), Kmetijsko društvo v Šmarjah (1906), Kmetijsko društvo v Rižani pod Rožarjem (1907 so bila tiskana pravila društva), Gospodarsko društvo v Sočergi (1907 so bila tiskana pravila), Kmečka gospodarska zadruga v Medoših (1908), Gospodarsko društvo v Movražu (deluje že leta 1906), Društvo v 58


Bertokih (delovalo že leta 1904, 1906 bilo likvidirano, leta 1908 je bila ustanovljena zadružna gostilna), Gospodarsko društvo pri Sv. Antonu (1909), Kmetijsko-izobraževalno društvo v Sv. Luciji (1912). V gradivu za mirovno konferenco z Italijo so navedene še: Slovenska zadruga v Dekanih, Poljedelska zadruga v Borštu, Zadruga v Truškah, Poljedelska zadruga na Škofijah, Poljedelska zadruga v Gažonu, zadruga z zadružniki Slovenci v Izoli. Posojilnice in hranilnice je Politično društvo Edinost ustanavljalo, da bi preprečevale raznarodovanje in varovale Slovence pred "laškimi oderuhi". Poleg gospodarskih zadrug so postale vse bolj odločujoče pri krepitvi narodne zavesti. Poleg Edinosti jih je ustanavljalo še krščansko-socialno gibanje, z namenom, da tako zgradi sistem samopomoči za kmete. Leta 1898 so bile združene v Gospodarsko zvezo, nato reorganizirane v Zadružno zvezo, ki je povezovala vse hranilnice in posojilnice in odigrala pomembno gospodarsko, socialno in politično vlogo. Politično društvo Edinost je ustanovilo posojilnice in hranilnice v naslednjih krajih: Koper (1884), Marezige (1900), Osp (Posojilno in konsumno društvo, 1901), Pobegi (Kmečka posojilnica in hranilnica, 1907), Dekani (Kmečka posojilnica in hranilnica, 1908), Vanganel (Kmečka posojilnica in hranilnica, 1908), Spodnja Škofija (Hranilnica in posojilnica, 1908), Sv. Anton (Kmečka hranilnica in posojilnica, 1908), Klanec (Kmečka hranilnica in posojilnica, 1908), Kubed (Kmečka hranilnica in posojilnica, 1909). Krekove posojilnice in hranilnice so bile ustanovljene v krajih: Pomjan (1906), Korte (1908), Sočerga (1908), Predloka (1908) in Šmarje (Gospodarsko posojilno društvo, 1910). Nabavno-prodajne zadruge in konsumna društva je najprej začela ustanavljati socialdemokratska stranka, ustanavljali pa so jih še Politično društvo Edinost in krščanski socialisti. V Slovenski Istri so delovala naslednja konsumna društva (v oklepaju letnica nastanka): Posojilno in konsumno društvo v Pobegih (1895), Posojilno in konsumno društvo v Dekanih (1899), Marezigah in Babičih (1899), Posojilno in konsumno društvo v Ospu (1902 že obstajalo) in v Čežarjih (obstajalo 1905), Konsumno in posojilno društvo v Vanganelu (1906), Konsumno društvo v Socerbu (1907), Gospodarsko in konsumno društvo v Kortah (1908), Konsumno društvo v Gabrovici (1906), Gospodarsko in konsumno društvo v Izoli, ki ga je ustanovila socialdemokratska stranka.28 Iz pregleda društvenega in gospodarskega življenja, zlasti po nastanku čitalnic, iz katerih so se razvila pevska, izobraževalna in druga društva, lahko sklepamo, da je bila med ljudstvom narodna zavest živa, zlasti proti koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja. Toda ljudskoprosvetno delo je med prvo svetovno vojno povsem zamrlo. V povojnem času je delovanje sicer za krajši čas ponovno zaživelo, vendar je moralo pod fašističnim nasiljem spet usahniti. OPOMBE

1 Prvotni sestavek Milana Žerjava je v prvem delu dopolnjen s podatki iz knjige Janeza Kramarja, Narodna prebuja istrskih Slovencev, Koper–Trst 1991, in člankov Vlaste Beltram: "Letos poteka 177letnica Ljudske šole v Kortah", Primorska srečanja, marec 1996, ter "Osapska šola", monografija o Ospu, 1994. 2 Za istrsko deželo je bil ta svet ustanovljen z zakonom štev. 487 z dne 25. maja 1868. 3 V. Schmidt, Osnovna šola in osnovnošolska zakonodaja pred sto leti. Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, str. 16. 4 Bericht der k.k. Lehrerbildung-Anstalt in Capodistria, 1900, str. 74–88; in B. Milanović, Hrvatski narodni preporod u Istri, Pazin 1973, knjiga II, str. 360 in 373. 5 C. Cottone, Storia della scuola in Istria da Augusto a Mussolini, Capodistria 1938, str. 92–95 . 6 S. Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, Ljubljana, str. 138. 7 D. Pahor, Pregled razvoja osnovnega šolstva na zahodnem robu slovenskega ozemlja, Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana 1970, str. 295. 8 S. Vilhar, Nekdanje učiteljišče v Kopru, kovačnica slovenskih učiteljev (1875–1975); Jadranski koledar 1975, Trst, str. 215. 9 Bericht der k.k. Lehrerbildung-Anstalt in Capodistria, 1900, str. 11–34. 59


10 S. Vilhar, n. d., str. 216–221. 11 Pokrajinski arhiv Koper (v nadaljevanju PAK), E. Sosič, izjava. 12 J. Furlan, Spomini s koprskega učiteljišča, Jadranski koledar 1965, Trst, str. 178–180. 13 Popotnik, 1885, št. 4, str. 62. 14 B. Milanović, n. d., str. 242. 15 C. Cottone, n. d., str. 229–232; in B. Milanović, n.d., str. 383. 16 Popotnik, 1890, št. 17, str. 257–258. 17 B. Milanović, n.d., str. 242. 18 Popotnik, 1888, št. 6, str. 88. 19 D. Pahor, n.d., str. 283–284. 20 B. Milanović, n.d., str. 243. 21 PAK, N. Korda in D. Furlanič, ustni vir, zapisek. 22 C. Cottone, n.d., strani 187, 220, 229, 232; Annuario del Ginnasio Superiore Governativo ''Carlo Combi" di Capodistria 1916, str. 9 in 13. 23 J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, Koper 1991. 24 S. Krese, Naprej zastava slave, Celje 1990. 25 Novice, 27. julija 1870. 26 J. Kramar, gl. op. 23, str. 116. 27 S. Krese, Naprej zastava slave; J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, Koper 1991. 28 J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, od str. 39 dalje.

60


Vid Vremec

RAZMERE PO LETU 1918 IN MAREŽGANSKI UPOR PROTI FAŠIZMU V MAJU 1921 Štiriletni krvavi obračun med dvema skupinama imperialističnih sil je prizadejal nepopisne materialne in človeške žrtve, lakoto, nezadovoljstvo in splošno naveličanost med ljudstvom, ki je ječalo v bedi in trpljenju. Le v Rusiji se je začelo novo zgodovinsko obdobje z zmago socialistične revolucije v oktobru leta 1917. Pod vodstvom Lenina in boljševiške stranke je ta revolucija razglasila kot temeljne cilje za osvoboditev človeškega dela: tovarne delavcem, zemljo kmetom, oblast sovjetom in ljudstvu mir. S tem je zrevolucionirala delavske množice tudi po drugih evropskih deželah. Osvobodilne in revolucionarne težnje so zdramile tudi izkoriščane narode v Avstriji. V Radgoni in Judenburgu so izbruhnili upori slovenskih vojakov. V Boki Kotorski so se uprli avstrijski mornarji raznih narodnosti, na italijanskem bojišču slovenski, hrvaški in češki vojaki. Revolucionarno usmerjeni mornarji slovenske in italijanske narodnosti so razobesili na puljskem arzenalu rdečo zastavo. Še preden je prišlo do končnega razpleta teh burnih dogajanj, so nastale na jugoslovanskem ozemlju narodne vlade. V Zagrebu so na pobudo Jugoslovanskega odbora ustanovili že 6. oktobra 1918 Narodno veće, ki je takoj po ustanovitvi z manifestom proglasilo, da hočejo Srbi, Hrvatje in Slovenci živeti v svoji neodvisni državi. To je v bistvu pomenilo opredelitev za nastanek jugoslovanske države. Narodni svet v Ljubljani je nastal sredi avgusta 1918.1 Na ozemlju Slovenskega primorja in Istre sta medtem nastala v Trstu in Gorici slovenska Narodna sveta, v Pulju pa prav tako Narodno veće. Proglasili so se za predstavnike ljudstva v narodnostnih, gospodarskih in družbeno-političnih zadevah tedanjega še neurejenega, pravzaprav kaotičnega stanja, pravega medvladja. V goriškem pokrajinskem odseku Narodnega sveta so bile zastopane liberalna, klerikalna in agrarna stranka, medtem ko so bili v tržaškem predstavniki slovenskega narodnega in političnega društva "Edinost" in predstavniki slovenskih socialdemokratov. Čeprav so bili dotlej politično povsem ločeni, pogostoma tudi med seboj sprti glede narodnostnih in socialnih vprašanj, so se narodnjaki in slovenski socialisti združili na skupnem stališču v usodnem trenutku, ko se je Italija že pripravljala na zasedbo tega ozemlja . Tržaški Italijani niso mirno gledali na razvoj dogodkov. S predstavniki raznih proitalijanskih strank so ustanovili "Comitato di salute pubblica" (Odbor za javni red) in to predvsem z namenom, da bo postal protiutež zahtevam slovanskega prebivalstva. V tem odboru so bili zastopani (vsak z dvanajstimi člani) italijanski socialni demokrati in italijanski nacionalisti, naknadno pa so se mu pridružili še po dva slovenska narodnjaka in dva slovenska socialdemokrata. Takšno stanje zgovorno priča o dezorientaciji slovenskih političnih sil, ki niso dohajale naglih sprememb nastalega položaja.2 Narodni svet v Trstu je po naročilu Narodnega veća v Zagrebu že prevzel pod svojo oblast avstrijske vojne ladje, zasidrane v pristanišču. Prav tako je Narodno veće v Pulju s pomočjo slovenskih, hrvaških in čeških mornarjev prevzelo vojne ladje, arzenal in vojaško trdnjavo. V Trstu je veliko pomanjkanje živil povzročilo javne nerede in demonstracije. Tržaške nerede in zahteve po hrani je izkoristil Odbor za javni red kot povod, da je zaprosil Narodni svet, naj dovoli bivši avstrijski torpedovki odpluti v Benetke, kjer je bil sedež zavezniškega poveljstva. Tržaški predstavniki naj bi le-tega prosili, naj zavezniške čete zasedejo Trst in oskrbijo prebivalstvo s potrebnimi živili. Narodni svet je ugodil prošnji. Nato je Odbor za javni red sporočil svojo namero zavezniškemu poveljstvu v Benetke in to je odgovorilo pritrdilno. Narodni svet je tako storil usodno politično napako. Še več. Na torpedovko, ki je peljala 61


predstavnike tržaškega Odbora za javni red v Benetke, se je vkrcal tudi slovenski socialist (dr. Josip Ferfolja). Toda italijanski nacionalisti so pokazali svojo pravo namero – prelomili so besedo, dano Narodnemu svetu. Ob svojem prihodu v Benetke so prosili zaveznike, naj zasede Trst namesto zavezniških čet italijanska vojska.3 Nadaljnje dogajanje se je očitno in nagloma prevesilo na italijansko stran, saj so italijanske nacionalne sile stopile na površje v trenutku, ko so se morale konkretno soočiti z vprašanjem, kdo bo naslednik dotedanje avstrijske oblasti v deželi. Šlo jim je za to, da prevzamejo pobudo za uveljavitev nove državne pripadnosti tržaškega, goriškega in istrskega ozemlja.4

PRIHOD ITALIJANSKE VOJSKE IN POLITIČNO-UPRAVNE SPREMEMBE Italijani niso dolgo čakali na zasedbo tega ozemlja. Že 3. novembra, to je en dan pred uveljavitvijo premirja, je prispela v Trst italijanska torpedovka in z njo general Carlo Petitti di Roreto. Njegove prve besede ob prihodu v mesto so bile med drugim: To ozemlje je "per diritto di conquista e di occupazione" (po osvajalni in zasedbeni pravici) italijansko. V Pulj so priplule italijanske pomorske enote 5. novembra, medtem ko so v Gorico italijanski vojaki prišli 6. novembra. General Carlo Petitti di Roreto je bil postavljen za vojaškega guvernerja. V proglasu ljudstvu je z izbranimi besedami obljubil prebivalstvu slovenske narodnosti enake jezikovne, državljanske in druge pravice, kakršne bodo imeli Italijani. Poleg tega je razglasil, da bodo ohranjeni vsi tisti zakoni in odredbe, ki so na tem narodnostno mešanem ozemlju dajali določeno upravno in družbeno-politično avtonomijo tu živečim narodom.5 V Gorici in Pulju so okupatorji kmalu razpustili Narodna sveta, medtem ko je tržaški životaril še nekaj časa, toda praktično brez vsake oblasti. Italijanska vojska je v nekaj tednih zasedla še preostale kraje. Italijansko prebivalstvo v Trstu in Istri je sprejelo Italijane z navdušenjem, slovensko in hrvaško podeželje pa jih je imelo za okupatorje. Da bi si pridobili njihovo naklonjenost, so pripeljali s seboj več kamionov riža in makaronov. Hrano so delili ljudem v ljudskih kuhinjah. Tudi naslednje mesece je vojaška oblast ravnala z ljudstvom nadvse previdno. V začetku so okupacijske oblasti hotele v prvi vrsti olajšati trenutne tegobe. Poleg tega so iskale ugodno politično ozračje za mirno vključitev Julijske krajine v italijansko državo. Civilno prebivalstvo so oskrbele z zdravili in živili; vojska je celo sodelovala s kmeti pri izboljševanju poljedelstva. Za nekaj mesecev so določili osnovnim živilom politične cene, ki so bile za 40 % nižje od državnih.6 Nastopilo je tako imenovano obdobje premirja, "periodo d'armistizio", z vojaško oblastjo na vseh področjih javnega življenja. Ta je uvedla celo vrsto varnostnih ukrepov. Med drugim je z uredbo o omejitvi gibanja ljudi iz občine v občino prepovedala bivanje v drugi občini več kakor štiriindvajset ur, posebno še sumljivim osebam slovenske narodnosti. Za upravičeno odhajanje v druge občine (poklicni, družinski in drugi razlogi) so ljudje morali imeti posebno dovoljenje, ki so ga izdajale pristojne oblasti.7 Prve drastične ukrepe proti "sumljivim osebam" so začele izvajati vojaške oblasti že v februarju 1919. Pobrale so vplivne osebe slovenske in hrvaške narodnosti in jih deportirale največ na malarični otok Sardinija.8 Konec istega leta so jih začele izpuščati, toda pred tem so morali preživeti več mesecev v tržaškem zaporu Coroneo. Mnogi med njimi se niso smeli več vrniti na svoje domove.9 Oblasti so v nekaterih slovenskih in hrvaških občinah z raznimi pretvezami odstavile občinske svetovalce in župane slovenske narodnosti. Občinsko upravo so zaupale italijanskim komisarjem, tako imenovanim gerentom. "Edinost" je 27. januarja 1919 v članku "Občinski uradni jezik na zasedenem ozemlju" med drugim zapisala tole: "Komisariati političnih okrajev na zasedenem ozemlju dostavljajo občinskim predstojnikom naslednji odlok: Ekscelenca guverner Julijske Benečije je z odlokom štev. 610 odredil, da morajo biti vsi uradni spisi, občinski pečati itd. v italijanskem jeziku. Za kršitev omenjenih odredb so osebno odgovorni župani in občinski gerenti, proti katerim se bo nastopalo kar najstrožje." 62


Ozemeljsko in politično-upravno so bile tedaj posamezne občine Slovenske Istre razdeljene na tri sodne okraje: Koper, Piran in Buzet. V koprski okraj so spadale občine Dekani, Dolina, Koper, Milje in Marezige.10 V buzetski okraj so bila vključena naselja Butari, Dvori pri Movražu, Lukini, Maršiči, Movraž, Pregara, Smokvica, Sočerga, Trebeše; v sodni okraj Piran pa občini Piran in Izola. Obalna mesteca so naseljevali v pretežni večini prebivalci italijanske narodnosti, predmestna naselja pa mešano prebivalstvo slovenske in italijanske narod-nosti, medtem ko je bilo podeželje naseljeno izključno s Slovenci, na vzhodnem delu pa s Hrvati in Slovenci.11 Kako so reagirali Slovenci in Hrvati na prihod italijanske vojske? Svoj odpor so že v začetku kazali na različne načine. Že v aprilu 1919 so se v Gabrovici pri Kopru sestali predstavniki iz vasi Gabrovica, Dekani, Rižana, Loka, Bezovica, Čežarji, Pobegi, Škofije, Osp in Mačkolje z namenom, da bi razčlenili nastali položaj in se uprli tujcem. Med njimi so bili tudi člani slovenske socialistične stranke, bivši ruski ujetniki in celo udeleženci boljševiške revolucije, prežeti z revolucionarno miselnostjo. Temu prvemu organiziranemu nastopu so prisostvovali Anton Krašovec in Alojz Primožič, Klement Purger, Lazar in Rafael Purger iz Gabrovice; Avguštin Furlanič, Vincenc Fortuna in Ivan Toškan iz Dekanov; Ivan Cah iz Rižane; Anton Smotlak iz Mačkolj in Jože Rodela iz Loke. Sestanek je vodil Vincenc Fortuna. Na koncu so sklenili, da bodo vsak v svoji vasi in v bližnjih naseljih širili med ljudstvom uporne misli.12 Italijani so po vaseh nastanili svoje posadke. Da bi si pridobili naklonjenost domačega prebivalstva, so ravnali znjim korektno in navidezno prijateljsko in ga tako zavajali. Budno so nadzorovali zlasti izobražence slovenske narodnosti (učitelje, duhovnike), ker so jih imeli za odkrite ali možne sovražnike. Agronoma Vladimirja Kureta so najprej izgnali iz Kopra in ga premestili v Tolmin. "Ker je tam še naprej kritiziral italijansko upravo, češ da je brutalna in tiranska, in ker je izrazil mnenje, da bi kazalo sprejeti celo boljševizem, samo da bi se znebili Italijanov, so ga internirali. To se je zdelo oblastem tem bolj potrebno, ker je bil Kuret kot agronom v stikih s kmečkim prebivalstvom, na katerega bi lahko vplival s svojimi nevarnimi idejami."13 Toda bolj kakor z vojsko so se naši ljudje pogosto spopadali s karabinjerji. Takšen primer se je zgodil na Martinov dan (11. november) 1920 v Kubedu. Domačini so organizirali vaški praznik – martinovanje. Udeležilo se ga je mlado in staro iz Kubeda in bližnjih vasi. Naenkrat se je pojavila na plesišču skupina karabinjerjev in financarjev. Do domačinov so se obnašali skrajno izzivalno. Fantom so prevzemali dekleta in nekatere so celo oklofutali. Popetrski fantje niso mogli prenesti takega ponižanja, posebno ker so napadli enega izmed njih: Viktorja Ražmana. Zvečer so počakali izzivače v zasedi, oboroženi z lovskimi puškami. Ko so se le-ti pojavili, so streljali nanje, in prišlo je do ostrega obračuna. Ranjen je bil nek financar. Po spopadu so se Italijani vrnili na plesišče in se vedli še bolj izzivalno. Spet so Ivan Vergan in štirje drugi fantje odšli po lovske puške. Sprožili so nekaj strelov. Na plesišču je bilo konec zabave. Naslednji dan je cel bataljon vojske in karabinjerjev obkolil Popetre. Aretirali so in odpeljali s seboj Ivana Vergana ter Karla, Viktorja in Štefana Ražmana. Prvega so obsodili na šest mesecev zaporne kazni, druge pa na štiri mesece, čeprav jim niso mogli dokazati nobenega kaznivega dejanja, ker so upravičeno reagirali na izzivanja.14 Italija je bila s Trojnim sporazumom povezana z Avstro-Ogrsko in Nemčijo v vojni in miru. Po izbruhu prve svetovne vojne pa se je njena diplomacija začela pogajati z antanto (Francijo, Anglijo in Rusijo) in sklenila z njo 23. aprila 1915 tajni londonski pakt. V njem ji je antanta obljubila, da če stopi v vojno proti Avstro-Ogrski in Nemčiji, bo po njunem porazu dobila za nagrado Goriško, Gradiščansko, Istro, Južno Tirolsko, Kvarnerske otoke, severno Dalmacijo do Trogirja in nekatere dalmatinske otoke. Zato je 23. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, pozneje pa še Nemčiji. Ne zaradi vojaške zmage, marveč zaradi londonskega pakta in mirovne pogodbe v Rapallu 12. novembra 1920 med Italijo in Kraljevino SHS je Italija dobila ozemlje, ki je merilo okrog 10.000 km2. Pridobila si je Južno Tirolsko, Goriško, Gradiščansko, Trst z okolico, del Notranjske, Istro razen Kastva, Zadar in nekatere jadranske otoke. Zunaj matične domovine je ostalo na tem ozemlju okrog 500.000 Slovencev in Hrvatov. Reka je začasno ostala "svobodno mesto", z okolico okrog 20 km2. Gabriele D'Annunzio jo je s svojimi legionarji nasilno zasedel; vmes je posegla italijanska vojska ter jo prevzela 63


pod svoje nadzorstvo. Vendar je bil 27. januarja 1924 sklenjen med Jugoslavijo in Mussolinijevo vlado "Rimski dogovor", po katerem je bila tudi Reka priključena Italiji.15 Italijanska vlada je temu ozemlju prvotno dajala obsežno avtonomijo, ki jo je uživalo pod Avstrijo. Na Goriškem-Gradiščanskem je ustanovila izredne odbore, v katerih so imeli Slovenci enako število članov kot Italijani, medtem ko je na Tržaškem, zlasti pa v Istri, ravnala povsem drugače. Slovenci in Hrvatje v Istri so bili v večini, toda v izrednem deželnem odboru so imeli samo štiri člane proti enajstim italijanskim. Fašisti so po prevzemu oblasti razdelili Julijsko krajino v Provincia di Trieste (Tržaška pokrajina), Provincia di Pola ali Provincia dell'Istria (Puljska oziroma Istrska pokrajina) in Provincia di Udine (Videmska pokrajina), v katero so priključili tudi prejšnjo Goriško pokrajino. Te upravne enote so nastale predvsem z namenom, da bi slovensko prebivalstvo ostalo v manjšini. Po aneksiji Reke je bila v začetku leta 1924 ustanovljena Provincia di Fiume ali Provincia di Carnaro (Reška ali Kvarnerska pokrajina). Od Puljske pokrajine so ji priključili Volosko-opatijsko okrožje. Končno so leta 1927 ustanovili še Provincia di Gorizia (Goriško pokrajino) in jo spet ločili od Videmske pokrajine. O prejšnji avtonomiji ni ostalo več nobenega sledu.16

NASTANEK IN RAZVOJ FAŠIZMA Prihajalo je obdobje ricinovega olja in fašističnega nasilja, ki je za seboj pustilo številne žrtve, opustošenje in zločine. Razni apologeti fašizma in njegovi vidnejši pripadniki so ga v spisih in govorih označevali za revolucionarno in patriotično gibanje, prežeto z idejami o domovini, socialnem sožitju med delom in kapitalom, o veri in družini. Demagoška gesla so bila številna. V resnici je bil fašizem že ob svojem nastanku skrajno šovinistično in reakcionarno gibanje, prežeto z nasiljem za ohranitev vladavine kapitala in zemljiških veleposestnikov. Reformistični socialisti so napačno sodili o njem, da je le prehod en pojav, ki se ne bo zasidral v družbi in bo sam po sebi prej ko slej izginil. Kako je bil o sploh mogoče, da je prišlo v Italiji, državi z dolgoletno buržoazno parlamentarno demokracijo, do tega desničarskega, terorističnega in reakcionarnega pojava? Zaradi rastočih naprednih ljudskih teženj, organizacijske in politične dejavnosti socialističnih in drugih demokratičnih organizacij, na istrskem ozemlju tudi narodnih organizacij, zlasti pa zaradi vpliva zmagovite boljševiške revolucije, se je buržoazija ustrašila za svoje razredne privilegije; zato je gmotno in politično podpirala fašizem, ki je nastal na pobudo Benita Mussolinija, novinarja in socialističnega renegata. Ta je 23. marca 1919 s svojimi somišljeniki organiziral shod na trgu San Sepolcro v Milanu. Na njem je javnosti oznanil program in cilje novega gibanja. Ustanovili so organizacijo "Fasci di combattimento" (fašistične borbene organizacije) ter sprejeli za svoje znake liktorski snop, črno srajco, čepico z emblemom mrtvaške glave, bodalo in druge rekvizite. Kdo so postali prvi "škvadristi" ali pripadniki fašistične borbene organizacije? V začetku so bili to nekateri mladi pripadniki italijanskih jurišnih bataljonov "Arditi", ki so ostali ob koncu vojne brez dela in so mislili, da so jih prevarali; bivši demobilizirani oficirji, nacionalistični prenapeteži, razni avanturisti in zlikovci, vedno pripravljeni na nasilje. Že aprila 1919 so izvedli prvo fašistično akcijo v Milanu – protiu redništvu socialističnega glasila "L'Avanti". Potem so se pojavile večje ali manjše škvadre v severni Italiji. Z nadaljnjim razvojem fašističnega gibanja so vanje stopili tudi malomeščani, zaneseni od šovi-nističnih gesel "o obrambi ogrožene domovine in svetih idealov, za katere so se bojevali in padali italijanski vojaki v vojni",17 predvsem pa sinovi tovarnarjev in zemljiških veleposestnikov. Fašistične škvadre so na splošno nastopale pod vodstvom oficirjev in so uporabljale vojaško taktiko. Tako so bile v večini primerov tako imenovane "fašistične kazenske ekspedicije" že vnaprej znane policiji in karabinjerjem. Policijski agentje so škvadre med drugim podpirali tudi s tem, da so z raznimi pretvezami aretirali napred ne delavce in politične ljudi, o katerih so imeli podatke, da se bodo uprli fašizmu. Poleg 64


tega so preiskali tudi organizacije, ki so bile izbrane za napad, in nato obvestili fašiste, da so lahko nekaznovano izvedli svoje nasilne pohode. Ko je bilo delo opravljeno, so policijski organi sporočili javnosti, da so neznanci nenadoma napadli ta in ta sedež. V mnogih primerih so delavci, čeprav slabo oboroženi in vojaško neorganizirani, pregnali napadalce, ki so se čestokrat rešili le zato, ker so jim priskočili na pomoč vojska ali varnostni organi.18 Prva fašistična borbena organizacija na ozemlju Slovenskega primorja in Istre se je pojavila v Trstu, takoj zatem pa v Istri. Italijanska nacionalistična propaganda je v tistem času, ko se je bil boj za meje, napenjala vse moči zoper slovensko narodno gibanje in prebivalstvo; pri tem so ji pomagale fašistične organizacije. 3. aprila 1919 so v Trstu ustanovili fašistično organizacijo, ki je štela okrog trideset ljudi. Med njimi so bili v glavnem malomeščanski italijanski nacionalisti; skrbeli so za svoje osebne interese in si niso upali v konkretne akcije. Poleti leta 1919 je tu nastala tudi borbena fašistična organizacija. Pietro Jacchia, njen ustanovitelj na Tržaškem, je bil eden glavnih pobudnikov fašističnega gibanja v Istri. Zaradi zvez med Trstom in Istro je zelo dobro poznal možnosti pronicanja fašizma v razna istrska mesta, kjer je že prevladovalo nacionalistično in protidelavsko vzdušje. Te možnosti je Mussolini uvidel že med svojim obiskom v Julijski krajini v maju 1919. Fašistične organizacije so sklenile ob prvem pokrajinskem snidenju, "da se fašistična propaganda razširi po Istri in v Poreču, Labinu, Rovinju itd.".19 Tržaški fašisti so potrebovali mladega, energičnega človeka, da bi jih vodil v snovanju in izvedbi njihovega zločinskega početja. Našli so ga v brezposelnem odvetniku Francescu Giunti iz Livorna, stremuškem in brezobzirnem človeku. Prišel je v Trst in se nastanil v hotelu "Excelsior". Vse stroške so mu plačevali industrialci. Izdelal je načrt, po katerem je osnoval "akcijske škvadre" in postavil njihove vodje za mestno območje, okolico in tudi za obalno istrsko območje. Svojo dejavnost je začel uresničevati s podporo visokega poveljstva oboroženih sil, ki mu je priskrbelo orožje, strelivo in uniforme. Občinski komisariat mu je dal na razpolago vse, kar je mogel, celo šolske telovadnice za vaje z orožjem. Karabinjersko poveljstvo in kvestura sta mu pustila proste roke. Početja zloglasnih škvader so bila strahotna. Že 13. julija 1920 je F. Giunta s svojimi pajdaši zažgal "Narodni dom ", v katerem so zgoreli bogata knjižnica ter gledališki in drug inventar. Razdejali so in oropali slovenske trgovine, gostilne in kavarne, slovensko kreditno banko, odvetniške pisarne in številne druge slovenske ustanove ter društva.20 Oktobra leta 1920 so po vsej Italiji manifestirali za sovjetsko Rusijo. Manifestacije v Trstu naj bi se končale s splošno stavko od 15. do 20. oktobra. Stavka je v Trstu uspela. Popoldne je prišlo do spopadov med delavskimi skupinami in fašističnimi škvadrami pod vodstvom Pietra Bellija, dopisnika fašističnega, strupeno protislovensko usmerjenega časopisa "Il Popolo di Trieste", in Pietra Dagnina, sekretarja fašističnih sindikatov. V spopadu je bil zadet Belli. Fašisti so odšli na sedež socialističnega glasila "1l Lavoratore" in ga razdejali, toda ne popolnoma. 8. februarja 1921 so napadli sedež slovenskega narodnega glasila "Edinost". Razdejali so ga in to pozneje ponovili še štirikrat. Sedež glasila "11 Lavoratore" so povsem uničili 9. februarja 1921. Napadli so tudi delavske zbornice in druge ustanove naprednih in narodnih organizacij v Trstu.21 Od delavskih zbornic so ostali v Trstu štirje požgani prostori, opustošeni pa so bili tudi kulturni krožki. Ofenziva fašističnih organizacij je bila v polnem razmahu v Trstu, Tržiču, Gorici, V Pulju in na deželi. Tudi v manjših istrskih krajih stanje ni bilo boljše. Razumljivo je, da so si industrialci hoteli opomoči zaradi občutnih stroškov pri oboroževanju fašističnih tolp. Mislili so namreč, da so delavci že "pečeni". Tako so avgusta 1921 industrijske organizacije iz celotne Julijske krajine objavile drastično zmanjšanje mezd za 20–50 %. 31. avgusta 1921 so odpustili v ladjedelnicah številne delavce in zatem še tehnično in pisarniško osebje. 23. septembra je prišel "ultimat" kovinarskim delavcem: ali sprejmejo napovedano mezdno zmanjšanje ali pa bodo zaprli ladjedelnice. Delavci so naslednjega dne zavrnili grožnjo. 28. septembra 1921 so lastniki zaprli ladjedelnici San Marco v Trstu in San Rocco v Tržiču. Zasedli so ju varnostni organi. 29. septembra 1921 so delavske organizacije proglasile splošno stavko na območju celotne Julijske krajine. Vodstvo delavskega boja so zaupale osrednjemu odboru, v katerega so pritegnili komuniste, socialiste in republikance. Za kratek čas so se protifašistične sile združile v enoten blok. Stavka je trajala polna dva meseca do 29. novembra 1921. Udeležile so se je delavske mno65


žice in nekatere kategorije srednjega sloja. Vrstila so se pogajanja z delodajalci. Stavkajoči so se spopadli s fašisti. A začela je pešati enotnost med delavci. Zato so na koncu sprejeli kompromis z gospodarji in se vrnili na delo. Stavka je bila po svojem bistvu, obsegu in trajanju izredno pomembna, glede na posledice prava prelom nica za fašistično napadalnost, ki je postajala iz dneva v dan drznejša.22 Podatki o nastanku in razvoju fašizma na istrskem ozemlju so preskromni, da bi se dalo povsem zanesljivo navesti več podrobnosti . Pobudniki so pač prišli iz bližnjega Trsta in Milj. Z oboroženimi napadalnimi škvadrami so udarili na sedeže političnih, gospodarskih in prosvetnih organizacij slovenskega in hrvaškega prebivalstva ter na Socialistično ter pozneje Komunistično stranko Italije obeh narodnosti. Ob koncu oktobra leta 1920 so ustanovili v hiši Domenica Benvenutija v Piranu prvo akcijsko skupino, za katero je gospodar prispeval veliko sredstev. Ustanovitvi sta prisostvovala tudi Francesco Giunta in Domenico Goina, kolovodji tržaškega fašija. Kmalu zatem je ta fašistična škvadra pod vodstvom D. Benvenutija, Luigija Muzziera in Giovannija Fonde, skupaj z okrepitvami iz Trsta, uničila piransko delavsko zbornico. Napadala je narodno zavedne slovenske prebivalce in napredno misleče ljudi. Uničevalni bes je zajel celotno območje Slovenske Istre. V januarju in februarju 1921 sta bili uničeni delavski zbornici v Izoli in na Škofijah, 3. marca 1921 v Kopru in Valdoltri. 19. marca 1921 pa so fašisti v Strunjanu zagrešili zločin celo nad otroki. Ta dan so se peljali na vlaku mimo Strunjana, kjer se je igrala skupina otrok. Fašisti so brez kakršnega koli povoda streljali nanje. Ubili so Domenica Bartoleja in Renata Brajka, pet otrok pa je bilo ranjenih. Od teh sta dva ostala invalida vse življenje.23

STOPNJEVANO NASILJE OB PARLAMENTARNIH VOLITVAH MAJA 1921 Za ozemlje italijanske kraljevine so razpisali parlamentarne volitve v rimsko zbornico za 15. maj 1921. Že nekaj mesecev pred volitvami so začeli z agitacijo po mestih in deželi, kjer so bili številni shodi in javni nastopi posameznih kandidatov. Vse je tlelo v znamenju pomembnega dogodka v razgretem vzdušju številnih socialnih in narodnostnih spopadov. Šest političnih strank se je potegovalo za razpisana poslanska mesta, in sicer: Italijanska socialistična stranka, Jugoslovanska narodna stranka, Komunistična stranka Italije, Italijanski nacionalni blok, Ljudska stranka in Republikanska stranka. Zanimivo je, kakšne namene in cilje je imel Italijanski nacionalni blok. Nastal je 13. aprila 1921 v Pulju na shodu 300 delegatov iz 35 krajev, ki so zastopali razne desno usmerjene politične organizacije. Puljski časopis "L'Azione" je objavil uvodnik, ki je zelo zgovoren: "Nacionalni blok združuje stranke z različnimi nazori in težnjami in teh razlik nihče ne zanika. Blok je nastal zaradi trenutne potrebe in spontane želje, zaradi enotnega cilja: pridobitev glasov. Gorje, če bi se v ta boj spustili ločeno; nasprotnik bi nas pogazil. Ko bodo volitve m imo, bomo šli vsak na svojo pot. Prisiljeni smo bili v to zvezo zaradi boljševiških blodenj, ki vodijo v državljansko vojno, in zaradi slovanskega iredentizma, katerega morebitna zmaga na volitvah bi izven državnih meja pričala o italijanskem imperializmu. Že res, da so Slovani še preveč primitivni, da bi se spustili v rasistični boj, da živijo izolirano po vaseh in da so se po dolgih letih sosedstva privadili na Italijane in niso naši sovražniki. Toda ne pozabimo, da naše oblasti niso znale odstraniti tistih propagandistov, duhovnikov, učiteljev in advokatov, ki to ljudstvo vodijo v odločno iredentistično akcijo. Hkrati pa tudi komunisti delujejo med temi ljudmi in znajo izkoristiti njihovo nezadovoljstvo, obljubljajoč jim materialne dobrine. Naš komunizem podpira jugoslovanski iredentizem in se odreka vsakemu nacionalnemu čutu. Proti temu nasprotniku se bo boril Nacionalni blok: svobodno združenje raznih političnih struj, kot so fašizem, obnovitelj nacionalnega vzdušja, socializem, očiščen ponarejenih internacionalističnih sofizmov, in stare nacionalistične struje, ki so pripeljale v sedanjost. 66


Ta zveza, obogatena z bojevniškimi izkušnjami in mladostno vnemo, lahko uspešno izpolni prevzeto nalogo, vzbudi zaupanje istrskih volivcev in doseže poglavitni cilj... preprečiti zmago italijanskih sovražnikov v Istri." Za Nacionalni blok so kandidirali: fašisti (bivši vojni bojevniki) Luigi Albanese, Luigi Bilucaglia in prof. Giovanni Mrach; od socialistov reformistov direktor lista "L'Azione" Antonio De Berti. od Demokratične nacionalne stranke pa dr. Giovanni Pesante in dr. Antonio Pogatschnig. Italijanska komunistična stranka je predložila svoje samostojne kandidatne liste po posameznih volilnih okrožjih. V poreškem okrožju so kandidirali: Matteo Cragnac, kmet; Pietro Florini, mehanik; Antonio Juraga, uradnik; Glicerio Lamma, železničar; Ivan Regent, novinar, in Giuseppe Tuntar, uradnik. Na glasovnici je bilo označeno, naj volivci dajo pred nostni glas Juragi in Tuntarju. Njen volilni znak sta bila srp in kladivo na polju vzhajajočega sonca, obdana z dvema klasoma. Pripadniki Italijanske komunistične stranke in njihovi simpatizerji so prirejali volilne shode, ki so se večkrat končali tudi s spopadi s fašisti. Tržaško narodno in politično društvo "Edinost" je organiziralo živahno volilno kampanjo. Pod vodstvom dr. Josipa Vilfana je v Trstu izdajalo časopis Edinost, ki je bil dokaj razširjen po vaseh Slovenske Istre, posebno pa v neposredni tržaški okolici. Na volitvah je Slovence in Hrvate, vključene v narodno gibanje, zastopala Jugoslovanska narodna stranka (JNS) z volilnim znakom lipove vejice. Ta je predložila svojo istrsko kandidatno listo z imeni: dr. Josip Vilfan, dr. Uliks Stanger, Ivan Stari, dr. Stojan Brajša, Franc Flego in Tomo Herak.24 Omeniti je vredno le še Italijansko socialistično stranko, kajti preostali dve: Republikanska in Ljudska stranka, nista imeli ne številčno ne politično posebne teže v tedanjem razmerju političnih sil. Na istrski listi so kandidirali za Italijansko socialistično stranko štirje Italijani: Passigli, dr. Carlo Nobile, Antonio Riosa, Paolo Fiorentini, in dva Slovenca: Josip Petejan in Vincenc Kermolj.25 Svoj politični in akcijski program si je Nacionalni blok izdelal predvsem iz mržnje proti Slovanom in delavskemu gibanju. V praksi so ga začeli izvajati z nezaslišanim nasiljem še pred volitvami (z ricinovim oljem, pendreki, bombami in požigi sedežev političnih, gospodarskih in kulturnih organizacij), da bi "prepričali volivce", komu naj oddajo svoje glasove. Vsa ta nasilstva dokazujejo vse kaj drugega kakor primerno vzdušje za svobodno odločitev slehernega volivca. Koprski fašisti so l. maja 1921 napadli tržaškega agitatorja slovenske liste, ki se je vračal s predvolilnega zborovanja v Marezigah. Komaj seje ubranil, da ga niso vrgli v morje; prepovedali so mu vrnitev na Koprsko. 5. maja so v Kopru in Pobegih fašisti vdrli v dvoje stanovanj zaupnikov JNS ter ju preiskali. Zaplenili so vse glasovnice z lipovo vejico. 8. maja se je pripeljalo s kamionom 13 fašistov v Sv. Peter. Vdirali so v hiše, razbijali pohištvo in spuščali vino iz sodov. Napadeni prebivalci so se umaknili na polje, medtem ko so fašisti napadli tudi druge vasi in zažgali sedem senenih kop. 9. maja je skupina tržaških fašistov na obhodu skozi vasi Dolina, Boljunec, Boršt, Ricmanje preiskovala stanovanja zaupnikov JNS, pobrala glasovnice z lipovo vejico, razbijala pohištvo in razdejala sedež Pevskega društva "Slovenec". 12. maja so fašisti že drugič vdrli v hišo zaupnika JNS v Črnem Kalu ter z revolverji zahtevali glasovnice JNS. Po končani preiskavi so pred hišo zažgali vse listine in zapiske, ki so jih našli v stanovanju. Ogenj je privabil vaščane, ki so bili prepričani. da gre za požar. Fašisti so jih s streljanjem in ročnimi bombami razgnal i in enega ubili. 14. maja so se pripeljali v Bolju nec in s streljanjem zastraševali ljudi, da ne smejo voliti za JNS in ne za komuniste.26 Parlamentarne volitve so se začele 15. maja na volilnih sedežih, kjer so predstavniki posa meznih političnih strank v skladu z zakonom o volitvah nadzorovali zakonitost in red na voliščih. V Izoli so glasovali na dveh sedežih: v ljudski šoli v ulici Besenghi in na občini. Ko so fašisti spoznali, kako dobro je delavska stranka organizirana za volitve, so nameravali z nasiljem ovirati glasovanje. Slovenskim volivcem iz okoliških vasi niso dovolili voliti doma, ampak so jim odredili volišče v Izoli. Slovenci so prišli množično glasovat v Izolo. Da je tudi oblast podpirala fašiste, je dokaz to, da je 67


odprla volišča namesto ob sedmih, kar bi bilo v skladu z volilnim pravilnikom, šele ob devetih; s tem so nameravali dobiti na volišče čim večje število slovenskih volivcev. Tedaj so se na kamionih pripeljali do zob oboroženi fašisti iz Izole in Kopra in se s streljanjem in bombami zapodili med volivce, da so se morali po vrtovih razbežati proti svojim domovom.27 Mnogim Slovencem so oblasti kratile volilno pravico. Med temi so bili Ivan Cunja iz Bezovice in nekateri drugi narodno zavedni domačini. Na bližnjem volišču v Predloki je počilo nekaj strelov. Vaščani so nameravali počakati fašiste pred vasjo, vendar se med volitvami niso pokazali; napodili bi jih bili s kamenjem.28 V Dekanih so volitve potekale mirno, dokler ni prišla na volišče fašistična škvadra, ki je med prepevanjem fašistične pesmi poskakala s kamiona in grozila volivcem, češ naj glasujejo za italijanski Nacionalni blok. Prestrašeni ljudje so zapustili volišče. Domači narodnjaki in komunisti so že zjutraj oddali svoje glasove in se umaknili na varno. Koprski fašisti, ki so prišli na dekansko volišče in celo javno priganjali volivce, za koga naj glasujejo, pri domačinih niso dosegli nobenega uspeha. Na Škofije so se pripeljali oboroženi škvadristi na treh kamionih in se zadržali v vasi ves dan. Pred voliščem, ki je bilo v šoli, je namestnik sekretarja sekcije fašistične stranke iz Milj zabičal ljudem, da morajo voliti za fašistično ali Ljudsko stranko. Posamezne skupine škvadristov so nato hodile od hiše do hiše in spodbujale ljudi, naj gredo volit za njihove kandidate. Njihovi zastopniki v volilnem odboru pa so ugotavljali, da je večina volivcev glasovala za socialiste, komuniste ali za kandidate Jugoslovanske narodne stranke. Zato so okrog štirih popoldne začeli delati nered. Vrgli so ročne bombe pred volišče in na trg sredi vasi ter streljali s puškami. Pri tem so ranili nekega vaščana. Nered je nastal tudi na volišču, kjer so zastopniki fašistične stranke v volilnem odboru skupaj s škvadristi napadli zastopnike socialistov in komunistov, zlasti sekretarja celice socialistične stranke s Škofij Jožeta Cunjo, ki se je v splošnem prerivanju rešil z volišča s tem, da je skočil skoz okno. Nekateri pogumnejši vaščani, ki so opazovali, kaj se dogaja okrog volišča, so spodbujali ljudi, naj napadejo fašiste. V splošni zmedi pa so se ljudje prestrašeni razbežali. Moški so se nato ves dan in tudi ponoči skrivali po njivah in v gozdu.29 Ljudje so se organizirali pred fašistično nevarnostjo. Na območju Mačkolj, Ospa, Gabrovice in Črnega Kala so se združili, da bi se postavili po robu fašističnim napadom. Postavili so svoje straže na Križpotu pri Mačkoljah in pod Črnim Kalom in se dogovorili, da bodo udarili plat zvona v Mačkoljah, če bodo prihajali fašisti prek Oreha proti Ospu in naprej, v Črnem Kalu pa, če bi koprski fašisti šli prek Rižane in dalje pod Črni Kal, proti Gabrovici in Ospu. Domačini v zasedi bi posveti1i fašistom z orožjem. Združili so se v bran kakor v času turških vdorov v naše kraje. Na območju Mačkolj in Ospa so že nekaj dni pred volitvami ljudje živeli v strahu pred fašističnimi napadi. Zato so pred vasjo in na razglednih točkah postavili straže, da bi pravočasno opozorile na nevarnost. Straže so nameravale same obveščati vaščane, če bi se pojavili fašisti. Za oborožen upor niso imeli ne orožja ne možnosti. Volišče je bilo v Ospu. Osapski duhovnik Franc Malalan je poklical po maši nekaj zaupnih domačinov. Povedal jim je, da nameravajo fašisti napasti volišče in odnesti skrinjico z glasovnicami. Naročil jim je, naj seorganizirajo in to preprečijo. Izidor Tul je obvestil domačine iz Mačkolj o fašistični nameri. Tako so skupno z Osapci razporedili straže. Zvečer sta se vračala dva kamiona fašistov po cesti iz Ospa proti Mačkoljam. Neki stražar je sprožil nekaj strelov. Zaslišal se je krik med fašisti, ki so se potem ur no umaknili proti Miljam. Na cesti so vaščani postavili tudi nekaj ovir. Naslednji dan po volitvah so iz Milj v dveh kamionih pripeljali vojake, karabinjerje in fašiste. Pred takšno premočjo so se ljudje umaknili in se poskrili v bližnjo goščavo; s seboj so odgnali živino in odnesli nekaj imetja. Fašisti so našli vas prazno. Zažgali so štiri hiše. Zaradi tega upora so aretirali v Mačkoljah Maria Tula - Čukra, medtem ko so njegov brat Izidor in druga dva meščana po duhovnikovem nasvet u pobegni1i v Jugoslavijo. Mejo so ilegalno prekoračili nekje med Ilirsko Bistrico in Rakekom.30

68


UPORl V MAREZIGAH IN DRUGOD Kaj pa se je dogajalo v Marezigah v dopoldanskem času 15. maja 1921? Oglejmo si potek dogodkov po pričevanju nekaterih neposrednih udeležencev dogodkov tega dne. V nedeljo, 15. maja, se je že okrog osmih zjutraj zbralo večje število volivcev pred volilnim sedežem v Marezigah, da bi opravili svojo volilno dolžnost. Volitve so potekale nemoteno vse dotlej, ko je v vas prišlo dvanajst fašistov iz Kopra, oboroženih z bombami in samokresi. V gostilni so obilno pili in naročili kosilo. Prisotne so izzivali in jim grozili celo s pretepom, če ne bodo glasovali za Nacionalni blok. Bučno so prepevali fašistične pesmi. Medtem so strankini zastopniki na volilnem sedežu skrbeli za red na volišču. Okrog devetih in pol so se pojavili med volivci fašisti. Začeli so jim vsiljevati svoje glasovnice z geslom: "Votate per il Blocco!" (Glasuje za Nacionalni blok!) Vpili so: "Morte ai sciavi!" (Smrt ščavom!) in podobno. Tedaj je nekdo od fašistov zakričal: "Slabo nam kaže na volitvah!" Pred voliščem je bila zbrana velika gruča ljudi. Vsi so se zgražali nad početjem nasilnežev. Toda z uporom so začeli šele takrat, ko je neki fašist vrgel na plano ročno bombo, drugi pa začeli vsevprek streljati, da bi zastrašili volivce. V golorokem ljudstvu je v tistem trenutku planilo na dan silovito ogorčenje. Ljudje so skočili za zidove, pobrali kamenje in z njim obmetavali napadalce. Domačin Ivan Babič - Jager je pogumno bodril upornike z besedami: "Ljudje, prinesite sekire, kose, vile, kole in ne bežite!" Fašisti so se pognali v paničen beg. Bežeče so zasledovali proti Truškam. Filiberta Tassinija, poznejšega fašističnega sekretarja v Marezigah, so vsega potolčenega pognali v neko mlakužo, vendar mu je uspelo odnesti celo glavo, čeprav so mu odtrgali uho. V mraku se je prebil do karabinjerske postaje. Nekateri so čez drn in strn pobegnili proti Babičem, kjer pa so jih dohiteli prebivalci Marezig, Babičev in Rojcev in z njimi obračunali. Na kraju tega ljudskega upora so pustilifašisti tri mrtve in enega težko ranjenega, drugi pa so dobili primerno lekcijo za svoje nasilno ravnanje. Med prebivalstvom okoliških vasi Boršta, Trušk, Babičev, Rojcev, Vanganela in drugih vasi se je razlegel uporni klic. Kmetje so postavljali na dohodne ceste zapreke in zasede. Karabinjerji in vojska niso priskočili na pomoč fašistom. Povsem upravičena je domneva, da so o dogodkih v Marezigah nemudoma obvestili oblasti v Kopru. Ni bilo treba namreč dolgo čakati, ko so že v prvih popoldanskih urah prispele okrepitve. Iz Kopra je do Vanganela pripeljal kamion z vojaki. Tam je domačin Stepančič ukazal upornim kmetom, naj ne ovirajo prehoda vojske proti Marezigam. Ljudje so bili razjarjeni predvsem na fašiste. Do zob oboroženim silam se je tako uspelo prebiti do bližine Marezig na več kamionih; tam so z njih poskakali vojaki, karabinjerji in fašisti. V strelcih so nadaljevali pot peš. Vaške ceste in kolovozi so bili neprevozni zaradi zaprek, ki so jih postavili uporniki. Vojaki so prihajali iz smeri Sabadinov, Kavaličev in Babičev. Brskali so po hišah, iskali moške in naročili svojcem, naj se moški nemudoma javijo na karabinjerski postaji. Vojska in karabinjerji sov glavnem opravljali stražarske naloge, medtem ko so fašisti kot obsedeni razsajali po vasi. Tedaj je bil na trgu Jože Sabadin iz Sabadinov. Ta ni mogel prikriti sovraštva do njih, zato jih je zmerjal, češ da so tolpa hudodelcev. Počil je strel na odločnega protifašista. Padel je kot prva žrtev tega upora.31 Tedanje časopisje se je na široko razpisalo o marežganskih dogodkih. Glasilo "L'Azione" v Pulju, žarišče fašistične ideologije, je pisa lo v članku "Hudi izgredi v Kopru" med drugim tole: "Do izredno hudih dogodkov je prišlo na koprskem podeželju, kjer so nekateri mladi Italijani padli kot žrtve neke slovenske zasede. Nekaj cest, ki peljejo iz Kopra proti notranjosti, je bilo včeraj zabarikadiranih s kamenjem . Okrog desetih dopoldne je skupina mladih fašistov in republikancev na kamionu peljala nekaj glasovnic za volilne sekcije na podeželju. Pri Marezigah, in sicer v kraju Vanganel, so jih nenadoma napadli številni Slovenci. Premagani mladinci so se zaradi premoči napadalcev porazgubili po polju. Fašista Filiberta Tassinija, ki ga je doseglo krvoločno besnilo, so kruto ranili in umirajočega vrgli v jarek. S tem se Slovenci niso zadovoljili. Streljali so nanj z lovsko puško in s samokresi. Okrog šestih popoldne, takoj potem, ko je zvedela za napad, je odpotovala iz Kopra druga skupina, da bi poiskala svoje tovariše. V bližini Marezig so jo sprejeli s streljanjem, na katerega so fašisti odgovorili. Lahko 69


verjamemo, da je bilo med Slovenci tudi nekaj ranjencev. Medtem ko so fašisti nadaljevali pot proti Bujam, so našli sredi polja umirajočega Tassinija. Ubožec je dobil šest ran po glavi in je sedaj v težkem stanju. Fašisti so nato nadaljevali pot proti Marezigam, vendar so našli vas popolnoma prazno. Kmetje, vsi oboroženi, so zapustili svoje domove. Razpršili so se po bližnjih gričih in se tamkaj utaborili."32 Bolj objektivno je pisal o marežganskem uporu tržaški časopis "Edinost". V članku o volilnem dnevu v Marezigah je bilo tudi objavljeno, da so fašisti po zidovih osnovne šole, na občinsko hišo in na zvonik narisali za vaščane žaljive karikature. Ko pa so fašisti videli, da z izzivanjem ne bodo dosegli svojega namena, so vrgli bombo in začeli streljati. Nato so prišli opisani dogodki.33 V članku "Volitve v Marezigah" v knjigi "Poglavja iz boja za socializem ..." je I. Regent napisal: "Dne 15. maja 1921, na dan volitev v poslansko zbornico, je pridrvela v Marezige tolpa fašistov in začela kričati: 'Proč, sciavi!' Nazadnje so fašisti vrgli nekaj ročnih bomb in se nato razvrščeni vrgli na tla ter začeli streljati s samokresi na volivce, zbrane pred voliščem. Volivci in prebivalci so tedaj metali kamenje nanje. Trije fašisti so obležali mrtvi, o dveh drugih pa se ni nikdar zvedelo, kam sta izginila. Ostali so pobegnili v Koper, od koder so se kmalu vrnili okrepljeni. Spotoma so ubili nekega revnega kmeta iz Marezig, ker je na vprašanje, kje se je rodil, odgovoril da v Marezigah. Vrnili so se naslednjega dne, pa jim je prebivalstvo znova zaprlo pot. Morali so se vrniti v Koper. Pri tem so v Čežarjih zažgali šest hiš in ubili kmeta Josipa Bonina, starega 65 let.34 Marežganski punt je spremenil deželo v pri zorišče obsednega stanja. Vojska in karabinjerji so vso noč nadzorovali vasi in stražili javne objekte. Fašistične škvadre so pripravljale maščevalne akcije. V jutranjih urah 16. maja so fašisti že tretjič skušali prodreti proti Ospu. Tokrat sojim pomagali tudi vojaki, ki so nosili na mezgih orožje, strelivo in bencinske kante za požig vasi. Domačini v zasedi so se med streljanjem na napadalce umaknili pred preveliko premočjo. Na Križpotu pod Mačkoljami je padel drugi upornik: Andrej Žerjul iz Gabrovice; smrtno ga je zadela fašistična krogla. V Ospu so fašisti nameravali zažgati vas, toda dekan Franc Malalan je pregovoril vojaškega poveljnika, da tega ni storil. Fašistični kolovodja Demarchi pa je medtem vztrajno prepričeval vojaškega kapetana, naj izvedejo svojo namero. Naposled so odšli na volilni sedež v šolo, pobrali volilni material in ga zažgali. Preden so zapustili šolo, je neki fašist ustrelil v tla; ta krogla je ranila dekana Malalana. Požigalci so zapustili Osp, ne da bi do kraja izpeljali svojo namero. Nazaj grede pa so v Mačkoljah zažgali tri hiše in tri gospodarska poslopja. 16. maja okrog šestnajste ure popoldne je ponovno prišla v Marezige skupina fašistov na kamionih, tudi tokrat v vojaškem spremstvu. Nameravali so zažgati vas. Vojaški kapetan jim je to prepovedal. Nato so vsi razkačeni nadaljevali pot v Kavaliče, Sv. Anton in Čežarje. V Čežarjih so poskakali s kamiona in razsajali po vasi. Metali so bombe in streljali, da bi prestrašili prebivalce. Domačin Ivan Bonin Saltafoš je fašiste zmerjal. Ujeli so ga pred šolo in ga ustrelili: postal je tretja žrtev fašističnega terorja ob volitvah. Poleg tega so v vasi požgali še štiri hiše in štiri gospodarska poslopja.35 Prejšnji dan so fašisti iz Buzeta prišli v Sočergo. S kamioni so odpeljali v buzetski zapor okrog 17 ljudi. Med njimi so bili Anton in Ivan Maršič, Ivan Rakar, Ivan in Jožef Tuljak, Jožef Barbarič, Franc Tripar, Franc Ugrin, Jožef in Matija Palčič ter drugi. Preganjance so pridržali v zaporu več dni.36 Volilni rezultati glede zakonitosti prav gotovo niso bili neoporečni, vendar kljub temu dajejo približno sliko tedanjega razmerja političnih sil. Podatki za območje koprskega okraja, ki je obsegal občine Koper, Izolo, Piran, Šmarje, Marezige, Dolino, Ocizlo in druge z buzetskega območja, so naslednji: "Koprski okraj je obsegal 11 občin z 38 volilnimi sekcijami. štel je 47,8 % Slovencev in Hrvatov ter 51,8 % Italijanov. Volitev se je udeležilo le 58 % volilnih upravičencev. Zmagal je italijanski Nacionalni blok z 28,3 % glasov; podoben odstotek glasov je dobila Jugoslovanska narod na stranka z 28,1 %, tretji so bili socialisti s 15,5 % glasov, nato popolari (Ljudska stranka) z 9,9 %, komunisti z 9,2 % in republikanci s 6,3 % oddanih glasov. Italijanski Nacionalni blok je zmagal v treh občinah z absolutno večino, v dveh pa z relativno. V slovenskih občinah Dekani in Marezige je zmagala JNS z absolutno večino. Za Dolino je značilen visok odstotek neveljavnih glasov: od 1.108 glasov je bilo neveljavnih 271. Za nekatere slovenske občine, kot 70


npr. Ocizla–Klanec, pa je značilna minimalna udeležba. Od 746 volilnih upravičencev jih je glasovalo le 145, in od teh 107 za Nacionalni blok. Socialisti so zmagali z relativno večino v Kopru in Piranu, komunisti pa v Izoli. V Kopru so bili volilni rezultati vseh strank precej podobni: poleg nacionalistov so dobili največ glasov popolari – 377;sledili so blokovci z 299 glasovi, republikanci s 193, JNS z 250 in komunisti z 231 glasovi."37 Volilni rezultati zgovorno kažejo na uveljavitev Jugoslovanske narodne stranke, v manjši meri tudi socialistov in komun istov; a pri tem je treba upoštevati naravnost nasilno pridobivanje glasov za Nacionalni blok, za kar so z vsemi možnimi zakonitimi in nezakonitimi sredstvi poskrbeli fašisti. Marežganski vodilni komunist Rudolf Bernetič je veliko prispeval k protifašističnemu upornemu razpoloženju in tudi dejanjem med prebivalstvom. Že pred volitvami so ga oblasti aretirale kot osebo, ki je nevarna za javni red in varnost. Komu je bila očitno naklonjena tedanja mestna italijanska oblast, čeprav fašizem še ni bil na oblasti, zgovorno pričajo naslednje vrstice iz njenega reagiranja na marežganske dogodke v proglasu št. 2542, ki ga je naslovil Koprčanom izredni komisar koprske občine dr. Nicolo Scampicchio 17. maja 1921 (seveda v italijanščini): "Meščani! Kruti pokol, ki je 15. t. m. pretrgal življenje trem našim mladeničem na marežganskem podeželju, je povzročil gnus, tesnobo in obžalovanje vsega mesta, zgroženega in ganjenega. Prepričan pa sem o vašem vljudnem soglasju in pieteti. Zaradi tega sem se odločil, da bo pogreb žrtev Giuseppa Bassadona, Francesca Giacchina in Giuliana Rizzata danes, v skrbi in na stroške občine, ob 16,30 z Ulice Giuseppa Verdija. Vabim meščane, da izkažejo čast, sožalje in sočutje do spomina ubogih umorjenih; s tem naj bi tudi izkazali tolažbo in sožalje ter žalovanje njihovim svojcem, tako strahotno prizadetim v najglobljih čustvih ." Posebna nenaklonjenost marežganskim upornikom je vidna tudi v pismu, ki ga je dr. Scampicchio naslednji dan, 18. maja 1921, poslal v mestece Este: "Cenjeni gospod, v nadaljevanju moje sinočnje brzojavke občutim bolečo dolžnost, da vam posredujem podrobnosti o tragični smrti vašega someščana in dveh koprskih meščanov. Domnevam, da je v zadnjem času prebival v Miljah. Bil je med nami znan. Giuliano Rizzato. K nam je prišel preteklo soboto, da bi sodeloval pri okrepitvi krajevnega bojnega fašija ob volitvah v nedeljo. V jutru 15. maja je skupaj z 11 fašisti odšel v bližnjo negostoljubno vas Marezige z namenom, da bodo odločno ovirali tamkajšnje kmete in jih odvrnili od glasovanja v prid njihove slovensko-hrvaške liste ..."38

REPRESALIJE Dolg bi bil vsaj približen popis materialne škode, ki jo je na podeželju v tistih dneh povzročilo fašistično nasilje. Požganih je bilo več stanovanjskih in gospodarskih poslopij, uničeno pohištvo in druga oprema, ukraden denar in druge dobrine. Ocenjena škoda je znašala okrog dvesto sedemdeset tisoč lir, kar pa je bilo za tedanje čase velika vsota. Posebno prizadete so bile vasi Čežarji, Črni Kal, Osp, Mačkolje, Prebeneg, Sv. Peter in druge. Prizadetim ni bila nikoli povrnjena škoda, čeprav so oblasti od oškodovancev sprejemale prijave.39 Oblasti so izvajale represalije najprej med osumljenimi sodelovanja v uporu in protifašistično mislečimi ljudmi iz Marezig in okoliških vasi, to pa predvsem z namenom, da bi kaznovale žrtve, ne pa povzročitelje nasilja. V nekaj dneh so aretirale veliko ljudi. Aretirance so po krajšem zaslišanju na karabinjerski postaji v Marezigah odpeljale v koprske zapore, nekatere pa v Coroneo v Trst. Na karabinjerski postaji v Marezigah so bili zaslišani, nato pa izpuščeni: Anton Olenik in Jožef Babič iz Babičev; Franc Bržan, Jože Štok, Anton Štok, Andrej Babič in Ivan Štok iz Burjev; Anton Koren in Matija Krmac iz Čenturja; Maks Krmac iz Bičancev; Alojz Sabadin, Ivan Plahuta, Matija Sabadin in Andrej Krmac iz Plahutov; Jožef Sabadin (I), Ivan Sabadin, Karlo Sabadin, Jožef Sabadin (II), Lazar Sabadin, Matija Sabadin, Štefan Sabadin iz Sabadinov; Jožef Bordon in Jožef Lukač iz Montinjana; Anton Grimalda iz Marezig; Jožef Belič in Ivan Belič iz Bržanov; Lazar Koren, Ivan Koren, Rudolf Bernetič in Andrej Kavrečič iz Bernetičev; Anton Lovrečič in Jožef Bembič iz Boršta; Ivan Jerman iz Glema; 71


Anton Kocjančič, Nazarij Ražman in Jožef Bucaj iz Trušk; Anton Bordon iz Bordonov; Ivan Krmac (I), Anton Krmac in Matija Krmac, Ivan Krmac (II) iz Rokavcev; Jožef Babič iz Burjev, Andrej Škrgat, Matija Škrgat, Karlo Škrgat in Ivan Škrgat iz Škrgatov; Viktor Kocjančič iz Trušk. V Marezigah in Kopru so bili v preiskovalnem zaporu do enega meseca naslednji: Anton Babič, Franc Olenik, Ivan Belič, Franc Babič in Franc Koren iz Babičev; Izidor Kocjančič, Benedikt Kocjančič, Avgust Kocjančič, Ivan Kocjančič iz Trušk; Jožef Sabadin iz Plahutov; Karlo Krmac iz Krmcev; Matija Bržan iz Bržanov; Albert Krmac iz Čenturja; Rudolf Lovrečič iz Boršta, Jožef Koren iz Bernetičev. Po večmesečnem preiskovalnem postopku so začasno izpustili iz zapora: Karla Babiča, Jožeta Bržana in Ivana Cerkveniča iz Burjev; Viktorja Plahuta in Karla Sabadina iz Plahutov; Franca Korena, Ivana Babiča in Jožeta Babiča iz Babičev; Jožefa Krmca iz Krmcev; Antona Umerja iz Rojcev in Ivana Faventa iz Čenturja. Čez leto dni so jih pozvali pred porotno sodišče v Trstu. Bili so sicer na prostosti, toda vsak dan so morali pešačiti v Trst na sodišče. Proces je trajal 16 dni. Od obtoženih za prevratniško in protidržavno delovanje je bil oproščen le Karlo Babič, vendar je odsedel dvomesečni preiskovalni zapor. Drugi so bili obsojeni na kazni do devet mesecev zapora.40 Na sodni obravnavi 14. februarja 1923 pred sodiščem v Trstu (začela se je šele 22 mesecev po marežganskem uporu) proti Marežganom, 8 fašistom koprske škvadre in 3 fašistom, udeležencem popoldanskega pohoda v Marezige, so obtožene zagovarjali trije branilci. S cinizmom in posmehom proti sleherni pravici so fašistične oblasti uprizorile marežganski proces, ki je zbudil veliko zanimanje v domači in tuji javnosti. Formalno so bili res obtoženi tudi člani fašistične škvadre, vendar so bili vsi oproščeni, ker so nasilna dejanja izvršili iz političnih razlogov. Po več kot dva tedna trajajočem procesu so sedem marežganskih upornikov oprostili, preostale pa je sodni senat po daljšem posvetovanju razglasil za krive in so dobili naslednje zaporne kazni: Viktor Sabadin iz Marezig 4 leta in 2 meseca, Jožef Babič iz Babičev 8 let, Ivan Krmac iz Čenturja 5 let, 3 mesece in 10 dni, Anton Dilica iz Rojcev 3 leta in 6 mesecev, Lazar Babič iz Marezig 3 leta in 6 mesecev, Jožef Krmac iz Marezig 1 leto in 8 mesecev, Anton Umer iz Rojcev 8 mesecev in 10 dni, Josip Bržan iz Burjev 8 mesecev in 10 dni.41 Zaradi dogodkov pred volitvami in med njimi so v Ospu in Mačkoljah aretirali Antona Primožiča, Ivana Cunjo, Andreja Vodopivca, Petra Cunjo, Jakoba Deška in druge ter jih imeli zaprte v Kopru 49 dni. V Gabrovici so aretirali Andreja Maverja, Andreja Purgerja, Franca Purgerja, Jožeta Pečarja in Antona Križmana in jih zaprli v koprske zapore za mesec dni.42 Na pobudo političnega društva "Edinost" v Trstu je Jože Slavec iz Ospa sprožil nabiralno akcijo za pomoč prizadetim. Jože Slavec in Ivan Barut iz Gabrovice ter dekan Franc Malalan so skupaj nabrali 4.500 lir in jih razdelili pogorelcem iz Mačkolj. Poleg tega so ljudje s prostovoljnim delom pomagali prizadetim popravljati požgane hiše. Pri tej akciji je prišla solidarnost do popolnega izraza, med ljudstvom pa sta se utrdili narod na zavest in pripravljenost na odpor. Za glavnega upornika so oblasti imele Ivana Babiča - Jagra iz Marezig, ki so ga imenovali tudi"Amerikanec". Pred aretacijo je pobegnil. Dolgo se je spretno izmikal raznim pastem; karabinjerske patrulje so vsepovsod iskale njegove sledove polnih šest mesecev brez vsakega uspeha. 10. novembra 1921 so ga doma presenetili karabinjerji. Ko je skušal preganjalcem pobegniti, so streljali za njim in ga smrtno zadeli. Tako je postal četrta žrtev marežganskega upora.43 Vse leto 1921 so trajale hude fašistične represalije. V nedeljo 17. julija je prišla fašistična skupina iz Trsta v Izolo. Tistega dne je Ljudska stranka organizirala ljudsko praznovanje na trgu Garibaldi. Fašisti so na trgu z bombo ubili študenta Ivana Žustoviča, ki je bil na trgu kot izletnik. Izolani so takoj reagirali in pregnali napadalce, med katerimi je bilo tudi nekaj ranjencev. Po tem zločinu so v Izoli organizirali oboroženo obrambo. Nihče ni mogel stopiti v mesto brez kontrole; tudi karabinjerji so ostali zaprti v svojih kasarnah. Pogreb žrtve fašističnega nasilja je bil veličasten, ob splošni ljudski udeležbi, ne glede na strankarsko pripadnost. Naslednji dan so voditelji krajevnega fašija v Izoli povabili komuniste Pietra Gandusia, Maria Pertota in Egidia Chicca na pogovor v tedanjo kavarno "Menis". Fašisti so bili vsi zbegani zaradi razvo72


ja dogodkov. Na koncu so komunistom predložili naslednjo pismeno izjavo: "Prepričani smo bili, da je fašizem pošteno gibanje, ne pa združba tolovajev, morilcev in požigalcev; zaradi tega izstopamo iz te organizacije in se sramujemo, da smo sodelovali v njej." Stanje se je za nekaj časa umirilo. Ljudje so se vrnili na delo in mesto je normalno zaživelo.44 Kot ponazoritev fašističnega nasilja je zgovoren članek "Skrajna podlost" v Edinosti: "Še vsem so nam v spominu grozne volitve v Istri. Cele vasi so bile požgane, cele družine razdejane, vsa pokrajina ovita v žalno obleko kakor še nikoli. Teror je dosegel skrajne meje. Ljudstvo razbegano, brez strehe nad glavo, brez orodja, brez denarja, brez življenjskih sredstev; berač na cesti, pljuvan in zasramovan, trpin trpinov, nesrečnik nesrečnikov. Vsa Istra je postala ena sama rana na našem narodnem telesu, globoka in žgoča. Otroci brez pouka, v šolah vojaštvo, ljudstvo terorizirano od oblasti in fašistov, kulturno življenje jugoslovanskega ljudstva zatrto in potlačeno. Istra se je ovila v žalno obleko kakor nikoli in kliče na pomoč. Pomagati je treba onim, ki so pomoči najbolj potrebni, onim, ki so izgubili tekom volitev zaradi svoje narodnosti vse svoje imetje, ki so bili vrženi v onih žalostnih nepozabljenih dneh na cesto kakor psi ... Politično društvo 'Edinost' je razumelo svojo dolžnost in je ustanovilo poseben odsek za pomoč žrtvam v Istri. Na stotine požrtvovalnih in usmiljenih ljudi se je lotilo nabiranja, po vsej jugoslovanski pokrajini Italije se vrši sveto delo. Zgodilo pa se je, da so se našle hijene, ki so zavohale dober plen in se priplazile iz svojih brlogov, da planejo na istrske žrtve... Da boste vedeli, kdo je pravi pooblaščeni nabiralec darov za žrtve v Istri, vedite, da morajo biti nabiralne pole tiskane, da morajo nositi pečat političnega društva 'Edinost' in podpis našega poslanca dr. Vilfana. V odgovor Iškarijotom pa pomagajte še bolj kot do sedaj z nabiranjem. Istra kliče na pomoč!"45 Fašizem se je pripravljal na prevzem oblasti. Z metodami ricinovega olja, kazenskih pohodov in individulanih napadov na narodno zavedne ljudi se je "proslavil" v Istri celo bolj kakor v drugih italijanskih pokrajinah. Delavska solidarnost pa je dobila močan razmah s stavkami, ki so sledile druga drugi, ne samo iz gospodarskih razlogov, ampak predvsem kot ogorčen protest zoper fašistično nasilje. V spomin in počastitev marežganskega upora proti fašizmu 15. maja 1921 je Občina Koper izbrala ta dan za svoj občinski praznik.

OPOMBE 1 M. Mikuž, Oris zgodovine Slovencev s stari Jugoslaviji 1917–1941, Ljubljana 1965, str. 34 in dalje. 2 Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953, str. 127. 3 Slovensko Primorje in Istra, str. 127. 4 M. Kacin–Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, Maribor 1973, str. 43. 5 Iz listine na razstavi "Primorska v boju za svobodo" (Nova Gorica 1968). 6 E. Apih, Italija – fascismo a antifascismo nella Venezia Giulia (1918–1943). Ricerche storice. Bari 1966, str. 44. 7 Določbe za potovanje, Edinost, št. 26, 26. l. 1919. 8 Na celotnem zasedem ozemlju je bilo nad 1000 sumljivih oseb, saj sta k zasedenemu ozemlju spadala tudi otok Krk in precejšen del Dalmacije . 9 Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953, str. 127. 10 Koprski okraj je obsegal dve mesti (Koper, Milje) in 116 vaških naselij. 11 Cadastre National de l'lstrie, Jadranski institut, Sušak 1946. 12 Pokrajinski arhiv Koper (dalje PAK), A. Krašovec in I. Cah, izjavi. 13 M. Kacin Wohinz, n .d., str. 112 14 PAK, J. Vergan, Spomini na predvojno fašistično gibanje v Slovenski Istri. 15 Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953, str. 122–126. 16 L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo med vojnama, Ljubljana 1965, str. 39–40. 17 PAK, E. Chicco, Spomini na predvojno fašistično delovanje. 18 P. Robotti–G. Germanetto, Trent'anni di lotta dei comunisti italiani 1921–1951, Roma 1952, str. 25–31. 19 C. Silvestri, Prva fašistična organizacija v Istri, Obala, št. 10/11, 1971, str. 11–17. 20 G. Piemontese (Tiberio), 11 Fascismo a Trieste negli anni 1919–1923, Udine 1956, str. 75. 21 P. Secchia, Le armi del fascismo, Milano 1971, str. 118.

73


22 G. Piemontese, n.d., str. 56. 23 A. Pagon - Ogarev, Odpor in borba ljudstva Slovenske Istre pod fašisti, Koledar OF za Svobodno tržaško ozemlje 1948, str. 138–141. 14 M . Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve in politične razmere v Julijski krajini 1921–1924, INZ 1965, str. 29–53 . 25 M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve. str. 39, 52. 26 M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve, str. 39, 52. 27 PAK, E. Chicco, Spomini na predvojno fašistično delovanje. 28 PAK, I. Cunja, izjava. 29 PAK, A. Furlanič, Spomini na predvojno delavsko gibanje v Slovenski Istri; in ustni vir Nikolaja Korde, E. Pečariča in Leandra Cunje. 30 PAK, Izidor Tul, ustni vir, zapisek. 31 PAK, I. Cah, K. Babič, M. Bržan in drugi, izjave in ustni viri. 32 L'Azione, 17. 5. 1921, št. 118. 33 Edinost, 18. 5. 1921, št. 18. 34 I. Regent, Poglavja iz boja za socializem (I), Ljubljana 1958, str. 385. 35 Glej opombo 31. 36 Glej opombo 31. 37 M. Kacin-Wohinz, n.d., str. 89. 38 PAK, Proglas koprskim meščanom (prevod) in krajši povzetek (prevod) iz daljšega poročila, ki ga je izredni komisar v Kopru dr. Scampicchio poslal verjetno svojemu nadrejenemu ali znancu v mestecu Este (pokrajina Padova) takoj po dogodkih v Marezigah. 39 Podatki o popisu škode z razstave "Primorska v boju za svobodo" (Nova Gorica 1968). 40 PAK, izjave in ustni viri preživelih udeležencev in drugih domačinov v marežganskem uporu, zapiski. 41 J. Kramar, Marezige so se uprle, st r. 61, Zbornik Marezige 1921–1981, Založba Lipa in Pokrajinski muzej Koper, Koper 1981. 42 Glej opombo 40. 43 PAK, A. Pagon, Nekaj važnih podatkov o uporu v Marezigah. 44 PAK, E. Chicco, Spomini na predvojno fašistično delovanje. 45 Edinost, 22. julija 1921, št. 172.

74


Vid Vremec

RAZNARODOVALNI PRITISK IN PRVI TRŽAŠKI PROCES 1930 Na ozemlju Slovenske Istre so zaradi stikanja dveh narodnosti nastali specifični problemi, značilni za narodnostno mešane predele. Pojavljali so se že pod Avstrijo v izrazitem italijanskem iredentizmu na eni in v prebujeni slovanski narodni zavesti na drugi strani, med obema vojnama pa v celi vrsti ukrepov raznarodovalnega značaja na etnično-jezikovnem, sodno-upravnem in političnem področju, kar je povzročilo najprej legalni in nato ilegalni odpor. Prišli so sodno-upravni ukrepi. Italijanska kraljevina je že pred vstopom v vojno zaupala rimski ustanovi "Società di geografia", naj začne pripravljati italijanska imena za slovanske kraje v Julijski krajini. Po okupaciji tega ozemlja so jih prav kmalu začeli uporabljati. Nekaj primerov novih imen: Ricmanje – San Giuseppe della Chiesa, Boljunec – Bagnoli della Rosandra, Dolina – San Dorligo della Valle, Boršt – Sant'Antonio in Bosco, Škofije – Albaro Vescova, Črni Kal – San Sergio, Movraž – Valmorasa, Sočerga – San Quirico, Smokvica – Figarola.1 Z odlokom 20. februarja 1922 je tržaški župan zahteval prepoved vseh nagrobnih napisov v slovenskem jeziku na območju Tržaške province. Že 28. marca leta 1923 je izšel kraljevi odlok številka 800, s katerim so odpravili vsa slovenska in hrvaška krajevna imena (imena naselij in ledinska imena) z utemeljitvijo, da uvajajo italijanska imena zaradi praktičnih razlogov; vendar so ponekod nekaj časa še pustili v rabi slovanska imena (toda le v oklepajih), da so se izognili težavam pri tolmačenju. Sodnike vseh stopenj, ki niso obvladali italijanskega jezika, so odstavili z odlokom štev. 1921 z dne 4. septembra 1923. Ta odlok je prizadel tudi sodne uradnike. Odlok štev. 1796 (25. oktobra 1925) je v prvem členu med drugim predpisoval, da se mora "pri vseh civilnih in kazenskih razpravah pred sodišči italijanske kraljevine uporabljati izključno le italijanski jezik". Prefekti (najvišji državni predstavniki na upravno-političnem položaju v provinci) so prepovedali slovenskim učiteljem, da "vodijo slovenske pevske zbore, ker bi s tem omadeževali čast in sloves svojega poklica, saj je petje eden od najvažnejših didatkičnih dejavnikov pri vzgoji mladine".2 V začrtani smeri je z velikim poletom delovala italijanska iredentistična organizacija Lega Nazionale. Med vojno so jo avstrijske oblasti sicer razpustile, toda takoj po letu 1918 je prevzela nase v glavnem naslednje naloge: politična, jezikovna in vzgojna asimilacija slovanskega prebivalstva; ustanavljanje italijanskih otroških vrtcev med italijanskim in slovanskim prebivalstvom; ohranitev in razširitev pošolskih ustanov (»doposcuola«) za otroke; prirejanje raznih proslav in shodov s poveličevanjem »Italijanske domovine« in fašističnega režima. Propagirala je med drugim geslo "L'Istria non potrà mai essere altro che italiana" (Istra bo lahko samo italijanska, nikogar drugega). Tesno je sodelovala z italijanskimi, nato pa s fašističnimi oblastmi. Imela pa je svoje somišljenike na raznih vodilnih položajih v zasebnem in javnem življenju.3 Slovensko in hrvaško prebivalstvo je živelo v glavnem na deželi. Bolj ali manj živo zavest o svoji narodni pripadnosti je ohranilo zlasti tam, kjer so delovale že pod Avstrijo ljudske šole v materinem jeziku in ljudsko-prosvetna društva. V njih so poučevali prizadevni vaški učitelji in ljudskoprosvetni buditelji, prežeti s trdno narodno zavestjo in velikim navdušenjem za prosvetljevanje domačinov. Zaradi fašističnega preganjanja so se morali izseliti kot politični emigranti v Jugoslavijo nekateri prosvetni delavci koprske občine; ti so bili Anton Mihec iz slovenske šole v Movražu, Josip Plišič iz ljudske šole v Podpeči, Silvester Cerut iz ljudske šole v Loki, Alojz Pucelj iz ljudske šole v Ospu, Angela Čendem iz ljudske šole v Dekanih, Amalija Gregorič in Ivanka Mahnič iz otroškega vrtca v Dekanih, Anton 75


Lazar iz Črnotič in Ljudmila Sabadin iz Podpeči.4 Ob splošni zaostalosti revnega kmečkega prebivalstva učiteljeve naloge niso bile lahke. Premagovati je bilo treba neštete težave; dobesedno orati ledino. Ljudje so bili polpismeni ali celo nepismeni, ker so morali številni otroci še nedorasli prijeti za težaško kmečko in drugo delo. Narodna zavest je znatno bolj pešala v neposredni bližini obalnih mest. Postopna, toda nezadržna asimilacija je bila otipljiva stvarnost že prej pod Avstrijo. Tu so gospodarili italijanski (ali pa italijansko govoreči) zemljiški posestniki, med njimi celo veleposestniki, od katerih so bili življenjsko odvisni kmetje brez zemlje, koloni ali spolovinarji, ki so se morali udinjati svojim gospodarjem.

UNIČENJE SLOVENSKEGA ŠOLSTVA (Milan Žerjav) Italijanska vojaška uprava je 1918 prevzela tudi šolske zadeve, za katere je postavil vojaški guverner v Trstu svoj urad. Ta je imenoval tudi višje šolske nadzornike za dežele Pulj, Trst in Gorica, pozneje tudi za Reko. 17. junija 1919 je splošni civilni komisariat v Trstu sklical komisijo višjih šolskih nadzornikov. Na posvetu so zavrnili možnost, da bi šolsko zakonodajo, ki je veljala za stare italijanske province, razširili na območje Julijske krajine; zato so sklenili postopoma uvesti italijanski jezik v slovenske šole in uvrstiti Slovane med "manjšino v državi". Italijanski guverner in vrhovni komandant okupacijskih sil general Petitti di Roreto je leta 1918 ob prihodu italijanske vojske v svojem proglasu, naslovljenem prebivalstvu Slovenskega primorja in Istre, obljubil, "da bo Italija dala Slovencem več šol, kakor so jih imeli pod Avstrijo".5 Resnica je bila povsem drugačna. Po priključitvi tega ozemlja k Italiji so v Trstu razpustili veliko slovenskih šol. Mnogo so jih čez čas spet odprli, toda ne več kot slovenske ali hrvaške, ampak kot italijanske, čeprav so živeli v njihovem okolišu večinoma ljudje slovenske narodnosti. V prvem razredu slovenskih šol niso še poučevali italijanščine, v drugem le tri ure tedensko, medtem ko je bilo v četrtem in petem po pet ur italijanščine tedensko.6 V Kopru ni bilo več okrajnega sedeža, ker so ga premestili v Poreč. Obdržal se je le občinski sedež. Tu je bil sedež didaktičnega ravnateljstva, podrejenega šolskemu nadzorniku v Poreču. V Kopru in Piranu sta bila več let didaktična ravnatelja Martino Fioranti in Francesco Marini.7 V vojnem času niso prav nič skrbeli za šolstvo. Slovenske šole so bile v izredno slabem stanju: učilnice so bile brez klopi, omar in miz ter najosnovnejših rekvizitov. Po vojni je za silo pomagala vojaška uprava, tako da je občina le usposobila šole za pouk. 18. maja 1919 je tudi izšel zakon, s katerim so bile občine pooblaščene, da lahko najamejo posojilo za kritje polovice stroškov za zidanje in adaptacijo novih šolskih zgradb. Tako je koprska občina pred-ložila načrte za zidanje ljudskih šol v krajih: Koper, Koštabona, Gažon, Puče, Pomjan, Šmarje, Spodnja Škofija, Božiči, Boršt, Marezige, Movraž. Praproče, Pregara, Sočerga, Dekani, Podpeč, Črni Kal, Rižana, Hrastovlje, Loka in Izola. Od vseh navedenih načrtov so potem v štiriindvajsetletni okupaciji uresničili samo izgradnjo novih šolskih zgradb v Gradinu, Sv. Petru, na Maliji, v Rižani, Semedeli (Sv. Marko), Borštu, Koštaboni, Pučah, Šalari in Klancu.8 Vojaška uprava je na to ozemlje že od začetka pošiljala italijanske učitelje brez potrebne pedagoške kvalifikacije. Po odredbi tako imenovane "vlade premirja" so bili lahko imenovani za učitelje tudi tisti podoficirji in oficirji italijanske vojske, ki po 4. novembru 1918 še niso bili demobilizirani, so pa med vojno z Avstrijo poučevali italijanske vojake analfabete. V službi so obdržali tudi slovanske učitelje, vendar so morali po letu 1925 opraviti izpit iz italijanskega jezika (kraljevi odlok štev. 2191, 22. novembra 1925).9 Ti ukrepi so vsaj navidezno dokazovali, da so slovanski narodnosti zagotovljene pravice na šolskem področju. Toda že čez nekaj časa so začeli slovanske šole razpuščati. Po prevzemu oblasti je fašizem prenesel šolstvo v pristojnost urada "Ministero della Pubblica Istruzione" (ministrstvo za javni pouk), ki je postavil za vsako pokrajino "Provveditorato agli studi" (šolsko skrbništvo). Nehali so veljati 76


vsi šolski predpisi in odredbe bivše avstro-ogrske države. Na slovenske in hrvaške učitelje so začeli pritiskati, da bi jih zrinili iz službe; večkrat pa so jih preganjali zaradi udeležbe pri izvenšolskem ljudskoprosvetnem delu. Slovansko šolstvo je doživelo žalosten konec s fašističnimi zakoni, znanimi kot "Gentilejeva šolska reforma" (po tedanjem ministru za šolstvo in kulturo Giovanniju Gentileju), s katero je fašistični režim sklenil postopoma, toda načrtno uvesti samo italijanski pouk za slovanske učence in dijake vseh stopenj. Reforma je imela pogubne posledice. Na videz nedolžen zakon z naslovom "Ordinamento dei gradi scolastici e dei programmi didattici dell'Istruzione popolare" (Odredba šolskih stopenj in didatkičnih programov za ljudskošolski pouk), ki ga je skoval Gentile po navodilih Benita Mussolinija, je pomenil smrten udarec za slovensko in hrvaško šolstvo v Julijski krajini. Objavljen je bil l. novembra 1923. Zlo je bilo zajeto v členu, ki je zapovedoval, da se začne poitalijančevanje naših šol s l. razredom osnovnih šol s šolskim letom 1923/1924. Poitalijančevanje slovenske in hrvaške ljudske in srednje šole se je končalo leta 1928. Edina slovenska šola v Italiji je bila tedaj še Ciril-Metodova šola pri Sv. Jakobu v Trstu, a tudi to so čez dve leti ukinili. Gentilejeva šolska reforma je dopuščala dodatne ure za pouk slovenskega in hrvaškega jezika. Te točke zakona pa niso nikjer izvajali. V tej zvezi navaja Mario Todeschini naslednji primer: "Oktobra 1924 je prišlo na puljsko občino nekaj sto tiskanih dvojezičnih prošenj, s katerimi so starši zahtevali, da se v smislu UR.D.N. 2185 z dne l. oktobra 1923 uvede pouk hrvaškega jezika v dodatnih urah. Močna istrska občina ni v ničemer upoštevala navedenih prošenj in jih je preprosto vrgla v koš. Vmes je bilo torej to, da je fašizem pravilno ocenil zmago tudi na šolskem področju, in je določil enkrat za vselej, kako bo z učnim jezikom v šoli." Mario Todeschini je ostro nastopil proti temu, da bi slovenski in hrvaški učitelji še sploh ostali na šolah, češ da kvarijo duha šole.10 Slovenski poslanec dr. Engelbert Besednjak je v rimskem parlamentu svoj protestni nastop 13. maja 1926 proti ukinitvi dodatnih ur slovenščine zaključil z znamenitimi besedami: "Vi lahko zahtevate od Slovencev in Hrvatov Julijske krajine, da morajo biti pošteni in se pokoravati državnim zakonom in pri tem boste tudi uspešni. Ali nikakor vam ne bo uspelo iztrebiti našega jezika in naše slovenske zavesti. Ko bodo vse naše šole odpravljene in učitelji odstavljeni, se bo spremenila vsaka slovanska družina v šolo in vsi starši bodo postali učitelji, ki bodo prenašali iz roda v rod naš jezik in narodno zavest."11 V Kopru, Izoli in Piranu ter na deželi po šolskem letu 1927/1928 ni bilo več nobene slovenske osnovne ali srednje šole. Nekateri slovenski kmetje so ilegalno pošiljali otroke v privatno dvorazred no trgovsko šolo pod okriljem Trgovskega društva v Trstu in v slovensko obrtno šolo s slovenskimi paralelkami za pomorske strojnike, mizarje in žensko obrt. V Trstu so pozneje organizirali tudi ilegalne tečaje slovenskega jezika, ki jih je vodil profesor Josip Kosovel, obiskovali pa so jih slovenski dijaki in celo delavci in obrtniki. Nekaj kmetov je poslalo svoje otroke na edino slovensko mešano učiteljišče v Tolmin, ki je tudi bilo postopoma poitalijančeno: po treh letih je bilo še dvojezično, v letu 1927 pa že čisto italijansko. Postopno ukinitev sta dočakali tudi slovenska realka v Idriji in meščanska šola v Postojni. Po odpravi slovenskih osnovnih šol je dnevnik "Edinost" v Trstu začel objavljati tedensko prilogo "Prvi koraki", nato pa je prilogo izdal kot učno knjigo (slovensko začetnico). Zaradi tega so odgovorne urednike obsodili na nekaj mesecev zapora oziroma jih poslali za nekaj let v konfinacijo na italijanske otoke. 25. marca1927 je bil v Trstu sestanek fašističnih tajnikov vseh štirih obmejnih provinc: Gorice, Trsta, Pulja, Reke. In s l. oktobrom 1927 so prepovedali ves slovenski in hrvaški tisk.12 Italijanska šola ves čas okupacije ni dosegla posebnih uspehov med slovensko mladino. Fašistična vzgoja je bila glavni cilj osnovne šole; pomembno je bilo tudi poučevanje italijanskega jezika, vse drugo je bilo manj pomembno. Med slovenskim ljudstvom ni bila priljubljena in ni mogla nikdar doseči tistega vzgojno-izobraževalnega smotra, ki ga je želela. Mlajši rod je bil v njej najbolj prizadet. Tuja po duhu in vsebini, ni mogla vplivati na gospodarski položaj, čeprav je ustanavljala večerne šole oziroma tečaje za kmete in druge poklice. Gospodarski razvoj slovenskega in hrvaškega prebivalstva ni bil v interesu zatiralcev. Nasprotno. To je bilo sredstvo za čim hitrejše in popolnejše raznarodovanje, saj je bil človek v boju za obstoj prisiljen govoriti in sploh uporabljati jezik tujih gospodarjev. 77


Ob podpisu pakta o prijateljstvu med Italijo in Jugoslavijo leta 1937 v Beogradu so Italijani obljubili, da bodo v Julijski krajini osnovali tečaje slovenskega jezika. Namesto teh tečajev pa so slovenski učenci prejeli v dar knjigo Il Nuovo ltaliano (Novi Italijan) z Ducejevim posvetilom.13 Nekatere premožne slovenske družine so poslale svoje otroke študirat čez mejo v slovenske šole. Ko so oblasti izvedele za to, učencem in dijakom ter študentom slovanske narod nosti niso več izdajale potnih listov za Jugoslavijo; zato so taki dijaki in študenti največkrat pobegnili čez mejo. Namesto razpuščenih slovenskih šol so morali učenci osnovnih šol obiskovati italijanske. Srednje šole so bile domena dijakov italijanske narodnosti, kajti Slovenci so bili v njih prav redki.

ITALIJANSKE OSNOVNE IN SREDNJE ŠOLE (Milan Žerjav) V šolskem letu 1938/1939 so šolskemu okraju Koper pripadale šole občin Koper, Marezige, Šmarje in Dekani; okraju Piran pa šole občin Piran in Izola. Vsak šolski okraj je vodil didaktični ravnatelj. Oba šolska okraja sta bila podrejena šolskemu okrožju s sedežem v Poreču, ki ga je upravljal okrožni šolski nadzornik. V Pulju pa je bil šolski skrbnik za Istrsko provinco.14 Otroške vrtce je do leta 1925 upravljala Lega Nazionale, po tem letu pa "Opera Nazionale di Assistenza all'ltalia Redenta" (Državna ustanova za podporo odrešeni Italiji). V Kopru so bili 4 otroški vrtci, v Piranu 2 in v Izoli 2. V Kopru so delovale naslednje osnovne šole: • Mešana osnovna šola "Pier Paolo Vergerio" v poslopju bivšega samostana sv. Klare z 12 učilnicami. Vhod za dečke je bil iz Goriške ulice, za deklice pa iz Kreljeve ulice. • Deška osnovna šola na Trgu sv. Frančiška (zdaj Martinčev trg) za učence iz predmestja. Delovala je do osvoboditve 1945. • Osnovna šola "San Marco" v Semedeli. • Osnovna šola v Bertokih. • Poklicna šola "Gian Rinaldo Carli", ustanovljena v šolskem letu 1930/1931. Šolske prostore je imela v lastni stavbi v Škocjanu pri Kopru. Sprva je imela kmetijsko, nato trgovsko in končno industrijsko smer.15 V Izoli so delovale: • Mešana osnovna šola v šolskem poslopju s 14 učilnicami, ki je bilo sezidano v letu 1898 sredi mesta, kjer je še sedaj. • Poklicna šola, ustanovljena leta 1929. Sprva je bila kmetijska, nato trgovska in končno v šolskem letu1933/ 1934 industrijske smeri.16 V Piranu so delovale: • Osnovna šola, do osvoboditve leta 1945. • Poklicna šola "Vincenzo de Castro".17 Po prvi svetovni vojni je italijanska višja gimnazija v Kopru dobila dovoljenje od takratnih okupacijskih oblasti, da privzame naslov "Carlo Combi", po istrskem publicistu. Delovala je nepretrgoma do osvoboditve 1945. leta. Šolske in pošolske dopolnilne fašistične ustanove so bile raznovrstne. Med njimi je bila že omenjena "Opera Nazionale di Assistenza all'ltalia Redenta" ali s kraticami ONAIR, ki je ustanavljala vrtce, zabavišča, nekatere osnovne šole v oddaljenih krajih. Vse to je ustanavljala, da bi slovenske otroke vzgojila v fašističnem duhu. Leta 1935 je prevzela ljudske šole in vrtce na podeželju, ki jih je od leta 1918 upravljala Lega Nazionale. Tako imenovana "Carta della scuola", sprejeta leta 1927 po Gentilejevi šolski reformi, je postavila temelje fašističnemu šolstvu in izrazito naglašala, da sta šola in fašistična organizacija nerazdružljiva celota. Na slovenske šolske otroke je močno pritiskala z raznarodovanjem. Slovenske otroke so prisilno organizirali v razne fašistične šolske in vzgojne organizacije, da bi jih postopno povsem prevzgojili v tujem duhu. Otroke v starosti od 6 do 8 let so vključili v organizacijo "Figli della lupa" (Sinovi volkulje); ta organizacija naj bi se zgledovala po legendi o Romulu in Remu, ustanoviteljih Rima, ki ju je rešila in dojila volkulja; dečki od 8. do14. leta starosti so pripadali organizaciji "Balilla", deklice pa organizaciji "Piccole ltaliane", medtem ko so bili mladinci od 14. do 21. leta združeni v "Avanguardiste" in mladinke iste starosti v "Giovane Italiane". Za mladince, ki so odhajali na služenje vojaškega roka, so organizirali obvezno predvojaško vzgojo, in sicer enkrat tedensko, ob sobotah. Leta 1939 je celo izšel državni 78


zakon, ki je odrejal, da mora biti vzgoja skladna s fašistično ideologijo.18 Italijanske šole - potujčevalke so v letih fašistične vladavine povzročile hude posledice med slovansko mladino, vendar niso dosegle svojega namena, ker se je zatirano ljudstvo na razne načine ves čas vztrajno upiralo temu zlu.

LJUDSKOPROSVETNA DEJAVNOST PO 1918 (Milan Žerjav) Takoj po prvi svetovni vojni se je kulturno življenje primorskih Slovencev precej razmahnilo. Takratni glasbeni delavci so z optimizmom gledali v prihodnost, saj je Italija Slovencem slovesno obljubila, da bo ščitila njihovo kulturo. A fašizem je taka upanja kmalu brezobzirno uničil. Glasbena matica v Trstu, ki je začela z glasbenim poukom v letu 1909 in imela svoje društvene prostore in svoj inventar v Narodnem domu, je do njegovega požiga19 prirejala koncerte v tamkajšnji veliki dvorani. Glasbena matica si je kot društvo pridobila številne člane med primorskimi Slovenci. Tudi po požigu Narodnega doma ni mirovala. Prirejala je koncerte v Narodnem domu pri Sv. Ivanu ali v dvorani delavskega konsumnega društva pri Sv. Jakobu, v dvoranah v Rojanu in Barkovljah. Ustanovljena je bila "Prosveta", zveza pevskih zborov na Tržaškem, ki je zajela tudi Slovensko Istro. Po prvi svetovni vojni so se obnovili pevski zbori in godbe na pihala; spet so zaživeli tudi nekateri tamburaški zbori. V Gorici so ustanovili tudi Zvezo prosvetnih društev. Da bi nadomestili pomanjkanje pevovodij, je Glasbena matica v Trstu skupno s Prosvetno zvezo v letih 1924/25, 1925/26 in 1926/27 na Tržaškem in v Slovenski Istri prirejala tečaje za pevovodje in organiste. Tečaj je vodil profesor Viktor Šonc, poučevali pa so še: komponist Fran Venturini, prof. Stane Malič, komponist Ubald Vrabec ter Angela in Marija Lampe. Tečaji so bili uspešni, ker je mnogo gojencev že po prvem tečaju pričelo učiti pevske zbore v domačem kraju. Po pobegih v Jugoslavijo je glasbena šola izgubila precej dobrih učencev in glasbenikov. Omeniti je treba še učiteljski pevski zbor, ki ga je vodil Srečko Kumar. Ta je priredil v Trstu in po raznih krajih Primorske in Istre uspešne zborovske nastope. Zbor je 22. septembra 1923 nastopil v Benetkah in v Bologni. Glasbena matica je zaradi nevzdržnih delovnih razmer septembra 1927 razpustila celotno društvo. Druga društva na Primorskem so doživela podobno usodo, saj so od takratnih italijanskih oblasti prejela odločbe o razpustitivi in zaplembi imetja. Z letom 1928 so javni glasbeni nastopi povsem prenehali. Ostali so v glavnem le cerkveni pevski zbori in ponekod godba na pihala. Vendar zborovska pesem ni utihnila; še nadalje je budila narodno zavest, pa čeprav le v ožjem domačem krogu ali na izletih (v ilegali). Predsednik Prosvetne zveze v Trstu je bil zadnja leta prof. Andrej Budal.20 Zveza pevskih zborov v Trstu oziroma "Prosveta" je segala tudi v Slovensko Istro. V krajih, kjer so imeli pevovodje, so se društva prva leta po vojni dobro razvijala. Drugod so si pevovodjo izposojali ali ga poklicali in mu dali skromen honorar. Tak primer je bil s pevovodjem Jožetom Korošcem iz Ocizle, ki je prihajal vadit zbore peš iz Ocizle do Gabrovice, Boršta in Doline pri Trstu. V krajih, kjer ni bilo zanimanja za zborovsko petje, so ustanovili godbo na pihala in vaščani so si sami nakupili glasbila v bližnjem Trstu. Tak primer je bil v Ospu. V krajih, kjer so že imeli instrumente, so godbo na pihala obnovili. Zveza mladinskih društev v Trstu je ustanavljala po nekaterih vaseh tržaške okolice in Slovenske Istre mladinska društva, ki so prav tako gojila ljudskoprosvetno dejavnost. V Dekanih je pod vodstvom Zorke Kosmine delovalo mladinsko društvo "Jadran". Kmalu mu je koprska podprefektura očitala protidržavno propagando in da se je oddaljilo od svojega kulturnega poslanstva. Mladinsko društvo je vzgajalo svoje člane v narodnem duhu, kot je še pod Avstrijo delalo istoimensko prosvetno društvo. 13. januarja 1926 so karabinjerji preiskali dom Zorke Kosmine in ji zaplenili skoraj vso knjižnico. Na Škofijah so tudi izrazili željo, da bi ustanovili mladinsko društvo. Ustanovni občni zbor so sklicali 13. maja 1926. V škofijski dvorani so se zbrali domači mladinci in mladinke ter vodilni člani 79


tržaške zveze: visokošolec Roman Pahor, odvetnik dr. Jože Dekleva, zobozdravnik dr. Dorče Sardoč, Zorka Kosmina in drugi. Nenadoma so mednje planili karabinjerji iz Dekanov. Razgnali so prisotne in aretirali dr. Jožeta Deklevo, Romana Pahorja in Zorko Kosmino ter jih odpeljali v miljske zapore. Nato je bilo to mladinsko društvo kot prvo razpuščeno z neverjetno smešno utemeljitvijo. V odločbi je pisalo: "V zvezi s poročilom koprskega podprefekta, iz katerega je posneti, da mladinski krožek ,Jadran' iz Dekanov, ki združuje zagrizene slovenske elemente, opravlja protidržavno dejavnost; ker so v prostorih tega pogosto številni sestanki in ker agitatorka Zorka Kosmina opravlja med člani krožka najaktivnejšo protidržavno dejavnost; ker se je veliko članov, ki jih je vodila Zorka Kosmina, udeležilo 13. maja procesije na Škofijah, pojoč slovenske narodne, in to s ciljem protidržavne propagande; ker so 17. t.m. zvečer imeli člani spet sestanek s protidržavnimi cilji, ki sta mu predsedovala Zorka Kosmina in prof. Josip Kosovel, znani protidržavni agitator; ker je ravnanje članov imenovanega krožka povzročilo med zdravim delom vaškega prebivalstva najbolj živo nezadovoljstvo, ki so ga doslej brzdale koprske politične oblasti; ker je razburjenje dobro mislečih državljanov tolikšno, da se je bati javnih nemirov; ker zahtevajo razlogi javne varnosti in javnega reda hiter in učinkovit ukrep, se po čl. 3. občinskega in pokrajinskega zakona odloča: Mladinski prosvetni krožek ,Jadran' iz Dekanov se razpušča."21 To je bil šele uvod v drastične ukrepe, s katerimi so razpustili vsa ljudskoprosvetna in mladinska društva. Takoj po prvi svetovni vojni je v Dekanih delovalo delavsko prosvetno društvo "Ljudski oder". Toda že leta 1921 je zgorela hiša, v kateri je imelo društvo svoj sedež. Fašistična napadalna skupina je v plamenih uničila ves društveni inventar, vse društveno imetje, slovenske knjige in drugo. Vendar, v srcih vaščanov je ljubezen do kulture živela naprej. Na skrivaj so se zbirali, prepevali slovenske pesmi, prebirali slovenske knjige in učili svoje otroke slovenske besede.22 Na Spodnji Škofiji je Ivan Bolčič skušal takoj po koncu vojne ponovno organizirati pevski zbor, toda že prvi sestanek med pevci so razgnali fašisti. Z orožjem so prišli med pevce, jih popisali in jih poklicali na pogovor na karabinjersko postajo v Miljah. Ko je prišel iz italijanskega vojnega ujetništva Nikola Korda s Srednje Škofije, je postal pobudnik za ustanovitev čitalnice. V imenu društvenega odbora je poslal prošnjo za ustanovitev prosvetnega društva. Prošnji so ugodili. Prosvetno društvo je delovalo pod imenom "Ljudski oder" kot podružnica istoimenske organizacije v Trstu, ki so jo ustanovili najprej socialisti in nato komunisti. Korda je za domače bralce sam dobil iz Trsta 65 knjig. "Ljudski oder" je prirejal slovenske igre in veselice vse do leta 1923. Igre je tedaj režiral nekdo iz vasi Pobegi.23 V Črnotičah je zaživelo pevsko društvo "Skala". Razpuščeno je bilo leta 1927.24 Takoj po prvi svetovni vojni je v Boljuncu spet zaživelo Bralno in pevsko društvo "France Prešeren". Pevski zbor je vodil domačin Josip Žerjal - Beloča. Po letu 1920 pa ga je nekaj časa vodil Ernest Švara in za njim učitelj Anton Berce. Berceta so fašisti nadzorovali in ga hudo pretepli. Leta 1925 je pobegnil v Jugoslavijo. Pevske zbore v dolinskem območju je včasih vodil znani komponist Fran Venturini. Pred pobegom v Jugoslavijo je Venturini skupaj z učiteljem Jerebom poskrbel, da so rešili boljunsko društveno zastavo, ki so jo skrivaj odnesli v Ljubljano. V letih fašističnega režima je pevovodja Josip Bolčič učil poleg cerkvenega petja skrivaj tudi narodne in umetne pesmi.25 Pevsko društvo so leta 1918 obnovili tudi v Gabrovici. Pevovodja je bil Jože Korošec iz Ocizle. Pod njegovim vodstvom je zbor pripravil 18 do 20 precej zahtevnih slovenskih pesmi za moški zbor, nekaj pesmi pa za mešani zbor. Društvo je prva leta nastopalo v Mačkoljah in Prebenegu. Leta 1927 pa so italijanske oblasti prepovedale vsako obliko društvenega delovanja.26 V Bezovici je po prvi svetovni vojni pevski zbor nekaj let vodil pevovodja Alfonz Rondič. Pevsko društvo se je obnovilo, a ne več pod imenom "Zvroček'', ampak kot izobraževalno društvo. Imelo je dva dramska nastopa. Po prvi svetovni vojni so društvo obnovili domačini Franc Ogrin, Viktor Sever in Ivan Cunja. Dramsko skupino je vodil učitelj Josip Plišič. Ko so italijanske oblasti zahtevale nastope v italijanskem jeziku, so društvo raje razpustili.27 80


V Ospu se po prvi svetovni vojni društvo ni obnovilo, vendar se je ustanovila godba na pihala s 15 godbeniki.Vodil jo je Jože Čok s Plavij. Z delom je prenehala leta 1927.28 V Pobegih je prosvetno društvo še delovalo do leta 1924, ko so ga italijanske oblasti razpustile, le vaška hranilnica in posojilnica se je obdržala še nekaj let in kljubovala italijanskemu pritisku.29 V Marezigah sta prosvetno društvo in pevski zbor še nekaj let opravljala svoje kulturno poslanstvo. Samo godba na pihala ni mirovala niti pod italijansko okupacijo, čeprav je bila prisiljena omejiti svoje delovanje na pogrebe ali na nastope na vaških "šagrah". Da ni zamrla zavest in misel na kulturno poslanstvo, jo je nepretrgoma 20 let vodil Mirko Kocjančič iz bližnjega naselja Bočaji.30 Na Plavjah so vaščani po prvi svetovni vojni obnovili prosvetno društvo, ustanovili še dramsko skupino v sklopu "Malega odra" in tamburaški zbor. Pevovodja je bil že priletni učitelj Karel Mahnič, ki je prihajal iz Sv. Ivana pri Trstu. S programom je dramska skupina nastopila v Kortah in Sv. Antonu. V letu 1926 so italijanske oblasti društvo razpustile.31 V Korošcih je do leta 1922 delovalo prosvetno društvo "Narodni dom". Od leta 1919 do 1921 je delovalo prosvetno "Delavsko društvo". Delovala je tudi godba na pihala, a je bila 1925. leta razpuščena.32 V Ricmanjih je do leta 1 927 delovalo Pevsko in bralno društvo "Slavec" s knjižnico in čitalnico. Od leta 1925 do leta 1930 je delovalo godbeno društvo.33 V Prebenegu je deloval pevski zbor in nastopal do leta 1927. Včasih je s pevskimi toč-kami nastopal na vaških veselicah, čeprav je bilo izdano dovoljenje samo za ples. Takrat, ko so italijanske oblasti dovolile javni pevski nastop, so črtali iz programa nekatere slovenske pesmi. Po odhodu pevovodje Venturinija je društvo zamrlo.34 V Dragi se je po prvi svetovni vojni obnovilo pevsko društvo, ki je delovalo do leta 1927, ko so ga italijanske oblasti razpustile.35 V Borštu so po prvi svetovni vojni obnovili Pevsko in bralno društvo "Slovenec", ki je delovalo do leta 1922. 28. februarja 1922 pa so ustanovili mladinsko društvo "Prosveta". Prosvetno delovanje se je razvijalo in ga ni ga mogel zaustaviti niti fašizem. V tem obdobju ima mnogo zaslug za ohranitev petja Stanko Petaros - Čotov. Zbiral je fante kar sredi vasi, kjer so peli slovenske pesmi. Če so jih fašisti razgnali, so se takoj zbrali na drugem koncu vasi in spet zapeli po domače. Zbor je takrat vodil priznani pevovodja Karlo Hreščak.36 V Rižani niso mogli obnoviti pevskega društva, pač pa so obnovili godbeno društvo, to je godbo na pihala, ki je imela dobre godbenike.37 V Sv. Antonu je društvo "Svoboda" ilegalno delovalo do leta 1929. Zaradi tajnega kulturnega delovanja je bilo 15 društvenih članov aretiranih. V koprskih zaporih so bili priprti tri mesece. Kljub temu je godba na pihala še delovala in skrivaj so še prepevali slovenske pesmi.38 Na pobudo študenta Romana Pahorja, ustanovitelja in voditelja slovenskih mladinskih društev na Tržaškem, so v Boljuncu že pred letom 1927 nameravali ponovno ustanoviti mladinsko društvo. To so jim preprečili karabinjerji in fašistična milica. Domačinu, ki se je zanimal za izvedbo danega predloga, so zagrozili, da ga bodo pretepli. Navodilo za razpustitev prosvetnih društev in odpravo slovenskega tiska je bilo naslednje: "Nedavni primeri politične nestrpnosti in še več, ugotovitev, da kljub nenehnim opominom, ki sojim pogosto sledili ukrepi zglednega značaja, ni prišlo do nobene občutne spremembe v ravnanju tako imenovanih predstavnikov vodilnega slovanskega prebivalstva v odnosu do nas, so prepričali to ministrstvo o nujnosti sprejema novih in še odločnejših ukrepov zoper slovanske organizacije. Zato naj velecenjeni gospodje takoj in strogo izvedejo nasled nja navodila: Slovanska kulturna društva so se izkazala, po dolgi izkušnji in še preveč strpnem čakanju, za tisto, kar hočejo dejansko biti v resnici: žarišča političnega odpora, več ali manj prikrita središča nacionalistične propagande, nezadovoljstva, sumničenj in nasprotovanja vsemu tistemu, kar je italijansko. 81


Ta društva nimajo drugega namena kakor tega, da odvračajo prebivalstvo od nas, da ga odcepijo od države in režima, zato jim ne moremo več prizanašati. Toda iz več razlogov ni priporočljiv ukrep splošnega značaja. Namesto tega priporočamo, da se postopno, a hitro razpustijo. Nenehen, dosleden in spreten nadzor bo lahko dal dobre utemeljitve za njihovo razpustitev, ne da bi pri tem upoštevali to, da ko bo ukinjeno določeno število društev, bodo kmalu razpuščena tudi preostala ... Slovanski tisk. Tudi ta mora biti postopoma odpravljen. Skoraj vsi časopisi so dobili prvo svarilo; naj se pospešijo zaplembe vse do drugega svarila, in nato je treba zamenjati odgovornega urednika. Glede imenovanja novega urednika je odveč opomniti Vas na zakon o tisku, ki ga velecenjeni gospodje lahko uporabijo, da dosledno odklanjajo privolitev k novemu imenovanju. Po 1. oktobru v Julijski krajini ne sme iziti noben slovanski časopis. Pričakujem od velecenjenih gospodov točno in hitro obvestilo o izvajanju teh navodil."39 Po zakonski razpustitvi prosvetnih in mladinskih društev je ljudskoprosvetno delovanje, prav tako kot politično, prešlo v popolno ilegalo.

TAJNI PROTIFAŠISTIČNI ORGANIZACIJI BORBA IN TIGR Neskončna veriga fašističnega nasilja, izredni fašistični zakoni proti nasprotnikom režima v novembru 1926, razpustitev slovenskih mladinskih in prosvetnih društev, vse bolj korenito potujčevanje slovenskega prebivalstva – vse to je povzročilo nastanek dveh tajnih organizacij za boj proti fašizmu. Že v avgustu leta 1927 so tekle priprave za ustanovitev organizacije TIGR. V jeseni so se sestali na Nanosu za goriško–tolminsko območje Albert Rejec in Zorko Jelinčič, za tržaško območje Jože Dekleva in Dorče Sardoč, ilirskobistriško in pivško območje pa Jože Vadnjal (po nekaterih virih tudi Andrej Šavli). Zbrali so se na lastno pobudo in odgovornost kot predstavniki razpuščenih mladinskih in prosvetnih društev. Med drugim niso soglašali z legalnimi oblikami boja proti fašizmu oziroma pasivnega odpora, ki so ga zagovarjali nekateri primorski narodni voditelji. Tajna narodna organizacija TIGR naj bi skrbela za politično ozaveščanje in organizacijo odločnega boja, tudi z orožjem, proti narodnemu odpadništvu in rastoči fašizaciji. Sklenili so, da bodo pripravili vse potrebno za izdajanje lastnega glasila, in ga že takrat poimenovali Borba, da bodo proti nasilnemu potujčevanju nastopili z akcijami ter požigali osnovne šole in otroške vrtce, izvor in leglo potujčevanja. Dogovorili so se tudi za načela, vodstvo in članstvo v tajni organizaciji.40 Kot ilustracija začetkov tega odpora so zgovorne nekatere ugotovitve Vekoslava Špangerja: "Zvedeli smo, da je bil na Nanosu sestanek med voditelji Zveze mladinskih društev iz Trsta in med voditelji razpuščene Zveze prosvetnih društev iz Gorice ter nekaterimi drugimi. Namen voditeljev tega sestanka je bil ustanoviti tajno organizacijo ter osredotočiti vse ilegalno delovanje na Primorskem in v Istri pod okriljem ene same organizacije; zato so izbrali zanjo ime TIGR (kratica za: Trst, Istra, Gorica, Reka). Glavni odbor organizacije Borbe ni imel zastopnika na tem sestanku, pač pa smo bili poučeni o poteku tega sestanka pozneje. Ker je bila tržaška organizacija Borba že v razmahu in je goriška organizacija stopala šele v začetno fazo svojega delovanja, smo imeli za potrebno, da počakamo, naj se razvijejo, preden se odločimo za stike. To, mislim, je potrebno pojasniti tudi zato, ker so nekateri novinarji in pisatelji zabredli v zmoto, trdeč, da sta v Trstu obstajali dve tajni organizaciji v času 1927–1930, kar ni točno. Verjetno jih je privedla do take trditve zmešnjava v tisku v času tržaškega procesa in pozneje, ker ni bilo izoblikovano delovanje organizacij BORBA in TIGR. Dejstvo pa je, da je obstajala tajna organizacija Borba s središčem v Trstu, medtem ko je imela TIGR središče v Gorici. Tudi druga trditev, da je obstajala v tisti dobi na Primorskem poleg organizacij BORBA in TIGR še tretja tajna organizacija (mišljena je narodna, op.ur.), ne ustreza resnici, saj ni nikjer sledu o tem, da bi zares delovala. Že dejstvo, da se je v dobi obstoja tajne organizacije BORBA v Trstu vsa antifašistična propaganda in ves antifašistični tisk širil edino prek naše organizacije in da so vsi protirežimski letaki prihajali od nas, je 82


dokaz za to, da se je mogla antifašistična fronta nasloniti edinole na dejansko obstoječo organizacijo, ki je dosledno izvrševala svoje naloge."41 V poznejših letih se je med ljudstom razširil naziv TIGR za vsa protifašistična dejanja, ki so jih izvajali pripadniki te tajne narodno-revolucionar ne organizacije. Predmet te raziskave ni opis njenega delovanja na Primorskem, marveč se bo omejil samo na dolinsko območje, kjer je tudi imela svoje pripadnike. Iz tržaškega vodstva organizacije Borba so bili Franjo Marušič in Alojz ter Drago Žerjal povezani s Stankom Petarosom, načelnikom pete srenje (dolinsko in miljsko območje), zidarjem iz Boršta pri Trstu. Ta je prenašal navodila za delovanje in akcije proti fašističnim ustanovam in njihovim pajdašem. Po končanem delu je Stanko Petaros vsak dan prihajal na svoj dom. S člani te nastajajoče organizacije so snovali razne načrte za akcije. Njeni akcijski člani, organizirani v trojke, so bili: Nikolaj Kosmač in Mario Zahar iz Zabrežca, Lovrenc Čač, Mirko Glavina, Andrej Žerjal in Mario Žerjal iz Boršta in Franc Glavina iz Drage. Z njimi sta bila povezana tudi Nini Škerjanc in Željko Grgič iz bazoviške trojke. Organizacijsko je spadala ta trojka v tretjo srenjo, ki ji je načeloval Franjo Marušič.42 Od leta 1927 dalje do bazoviškega procesa v septembru 1930 in tudi po njem so izvedli pripadniki tajne organizacije na dolinskem območju številne akcije. Leta 1927 je v Borštu služboval župnik Jeglič, doma iz Tržiča na Gorenjskem. Fašistom je dal posojil o 20.000 lir (kar je bilo za tiste čase velika vsota). Silil je pevce cerkvenega zbora, naj pojejo cerkvene pesmi v italijanskem ali pa v latinskem jeziku. Neko nedeljo popoldne je med verskim obredom pevovodja Karlo Hreščak zaigral na cerkvene orgle koračnico "V boj, v boj„.", nato pa so Franc Glavina, Alojzij in Nikolaj Kosmač, Stanko Petaros, Josip Zobec, Mario Žerjal in drugi zapodili župnika iz cerkve in iz vasi. Intervenirali so fašisti in karabinjerji, toda morali so kloniti pred odločnim nastopom domačinov. Istega leta sta Anton Černač iz Prestranka in Danilo Zelen iz Senožeč oborožena s puškama spremila čez jugoslovansko-italijansko mejo več preganjanih protifašistov. Prepeljala sta v Jugoslavijo Ernesta Švaro in glasbenika Danila Švaro, učitelja Antona Berceta iz Boljunca, duhovnika Slavca iz Doline itd.43 Protifašisti so napadli slovenske janičarje, ki so sodelovali s fašističnimi organizacijami. Gorele so italijanske osnovne šole in otroški vrtci kot opozorilo domači ter inozemski javnosti, da se slovensko ljudstvo ne bo pustilo potujčiti. Andrej Počkaj iz Ocizle seje udeležil požiga šole v Pesku, kot pripadnik tajne organizacije. Iz Marezig je bil povezan Jože Sabadin, ki se je preselil v Trst. Leta 1928 so zaprli Andreja Žerjala iz Boršta, člana organizacije BORBA, in ga odvedli v petletno konfinacijo. Ob marčnih volitvah leta 1929, ko je bila predložena enotna fašistična lista štiristo poslancev za volitve v rimsko zbornico, so imeli volivci možnost glasovati le z "da" ali "ne". Tajna protifašistična organizacije je ob tej priložnosti izvedla obsežno propagandno akcijo za bojkot volitev po vsej Julijski krajini. Razpečala je na tisoče letakov. Volitve so potekale v bučnem vzdušju fašističnega terorja, nezakonitosti in preganjanja nasprotnikov režima. V Istri je prišlo do številnih spopadov. Vladimir Gortan, pripadnik tržaške tajne organizacije BORBA, in drugi člani, kmetje s Pazinskega, so se uprli "fašističnim plebiscitarnim volitvam" in streljali na fašiste in karabinjerje, da bi preprečili udeležbo na volitvah. Aretirali so Gortana in več drugih oseb. 16. oktobra 1929 je Posebno fašistično sodišče obsodilo Vladimirja Gortana na smrt (naslednjega dne 17. oktobra so ga ustrelili v bližini Pulja). Viktor Bačac, Dušan in Vjekoslav Ladavac ter Živko Gortan so bili obsojeni na trideset let zaporne kazni.44 Kmalu po tej fašistični justifikaciji se je 3. novembra 1929 sestal izvršni svet tajne organizacije vjami Draščici (Razklani hrib nad Lonjerjem). Prisotni so bili vsi načelniki srenj in celic. Načelniki srenj so sestavljali glavn i odbor tajne organizacije. Na tem posvetovanju so sklenili še bolj zaostriti boj proti fašizmu. Med drugim je bil pomemben njihov sklep, da se bodo povezali z rodoljubi z grškega Dodekaneza in avstrijskega Tirolskega kakor tudi z italijanskim i protifašisti, da se bodo borili s skupnimi silami proti fašizm u.45 83


PRVI TRŽAŠKI PROCES V SEPTEMBRU 1930 Fašistična policija OVRAje kmalu prišla na sled pripadnikom tajne organizacije. Aretirali so številne ljudi iz Slovenskega primorja in deloma tudi iz Istre. Precej protifašistom je uspelo pobegniti čez mejo v Jugoslavijo, ker so bile že izdane tiralice za njihovo aretacijo ali pa jim je pretila nevarnost za aretacijo. Nekaj aretirancev so odvedli v tržaški Coroneo, večino pa v koprske zapore. Nato so sledile mučne in dolgotrajne preiskave. Mnoge obtožence so pretepali in mučili v fašistični mučilnici, ki je bila v prostorih karabinjerske postaje v Semedeli pri Kopru. O tem je ohranjeno pričevanje Vladimirja Štoke s Kontovela pri Trstu: "Kakor bi trenil z očesom sem imel zavezane oči in roke vklenjene za hrbtom. Ne da bi zinil besedo, so me odvlekli v avtomobil, ki je takoj odpeljal prek koprskih ulic, a ne proti Trstu. Nisem se motil o smeri, nekaj časa pa sem se motil o pravem namenu tega potovanja. Mislil sem namreč, da me peljejo na kakšno samotno postajo ali pa v Rim, da bi se izgubila vsaka sled za menoj. Avtomobil se je ustavil po nekaj minutah vožnje. Tisti hip so me naravnost porinili v roke nekemu velikemu vragu, ki me je takoj zgrabil za lase. Takšen je bil začetek 15. aprila 1930. leta, nekaj čez polnoč. Najprej so me slekli do pasu. Oba mučitelja sta mi razpela roke, medtem ko sta me dva druga tepla s pestmi po hrbtu in prsih, me klofutala, vlekla za lase in ušesa. Druga stopnja seje začela z vrelo vodo. Bosih nog so me porinili v škaf vrele vode. Od neznosne bolečine sem potegnil noge iz škafa, nakar so me začeli tepsti po oparjenih nogah s palico, vse dokler niso dodobra otekle. Šibanje s tako palico in drugo mučenje seje odvijalo v kratkih presledkih, ker sva se vrstila z Vekoslavom Špangerjem, vse do petih zjutraj."46 Štokovo pričevanje je le utrinek z mučeniške poti, ki sojo prehodil i številni aretiran i protifašisti. Medtem pa pripadniki ali somišljen iki Borbe niso mirovali. 19. marca so fašisti v Borštu, v gostilni Zobec, pretepli Franca Žerjala in Valentina Petarosa. Tedaj sta se nenadoma pojavila v bližini gostilne Stanko Petaros in Nikolaj Kosmač; streljala sta v zrak, in fašisti so pobegnili z avtom proti Trstu. 13. aprila 1930 so Stanko Petaros, Stanislav Kosmač, Peter Petaros in Mario Petaros pobegnili v Jugoslavijo. Stanko Petaros je zapisal v spominih, da so se pozneje ilegalno vrnili Danilo Zelen, Franc Fortunat (iz Volč pri Tolminu), Anton Černač in on z namenom, da bodo poskusili osvoboditi aretirane protifašiste, zaprte v Kopru. S seboj so prinesli veliko letakov, ilegalnih listov "Borba" in "Svoboda" ter italijanski letak "I diritti dell'uomo"(človekove pravice), ki ga je natisni la italijanska protifašistična organizacija v Parizu. Toda zaradi izredno skrbnih fašističnih varnostnih ukrepov niso mogli izvesti svojega načrta. Za nakup orožja in drugih potrebščin so morali prodati lastne obleke, kolesa in druge osebne predmete, saj jih denarno niso podpirali ne posamezni ki ne jugoslovanske oblasti.47 V prvi polovici avgusta 1930 so Italijani končali dolge priprave za velik, pravi ustrahovalni proces v Trstu proti narodnim protifašistom. Kot uvod v ta odmevni dogodek so služili številni tendenciozni in v "fašističnem stilu" napisani članki v tedanjem časopisju. Z velikimi naslovi čez celo stran so objavljali obširne izlečke iz obtožnice in drugega obremenilnega gradiva iz več mesecev trajajoče mučne preiskave policijskih organov. Navajali so 87 obtožencev. Od teh jih je bilo 25 na prostosti, ker jim je uspelo pobegniti čez mejo v Jugoslavijo ali se kakorkoli skriti pred aretacijo. Nekatere so tudi oprostili v teku same preiskave. Imenovali so jih "slovanske teroriste", jih sramotili, jim žugali in se na vse pretege trudili, da bi preslepili domačo in svetovno javnost o pravih vzrokih za nastali odpor proti fašistični vladavini. V Trstu in povsod na primorskem ozemlju je zavladalo vzdušje obsednega stanja. Politične in javne oblasti, milica, policija in karabinjerji so vsak na svojem delovnem področju razvili mrzlično dejavnost. Z vojsko, kakor tudi s fašistično milico, so strogo zastražili državno mejo. Toda narodno zavednih Primorcev in Istranov niso prestrašile njihove grožnje. Sočustvovali so z našimi fanti, kot so 84


jim rekli v medsebojnem pogovoru. Ljudje so bili sicer vznemirjeni, toda v sebi so odobravali boj proti zatiralcem. Osebne podatke o obtožencih in izsledke o tajni protifašistični organizaciji, ki so jo imenovali enostavno "organizacija", so fašisti imeli že pred začetkom procesa. Navajali so tudi ugotovitve preiskovalnih organov o njenih vodilnih članih, njenem "namenu" in delovanju na Primorskem.48 Trdili so, da je tajno organizacijo na Goriškem vodil izvršni odbor, ki so ga sestavljali: Zorko Jelinčič, Albert Rejec, Avgust Sfiligoj, Anton Majnik, Srečko Logar in Andrej Manfreda. Goriška organizacija je razširila svoje delovanje tudi na tolminsko in gornjesoško območje. Povezana je bila s kraškim in vipavskim območjem, zlasti prek tržaške organizacije "BORBA", in seveda tudi z Istro. Njena temelja organizacijska osnova so bile trojke. Določeno število takih trojk je sestavljalo srenjo ali skupino, več srenj pa se je združevalo v sektor. Za povezavo med posameznimi sektorji so uporabljali posebne kurirje, za medsebojno dopisovanje pa šifre. Trojke so imele prvenstveno nalogo, da so izvajale sabotažne akcije ter napadale in požigale fašistične ustanove. Člani trojk so se med seboj spoznavali z znakom "4", ki je bil tudi govorno geslo"Štirje" (s tem so mislili Trst, Istro, Gorico, Reko); nagovorjeni je odgovoril sobesedniku z drugim delom gesla: "Svobodni!". Časopisi so objavili tudi prisego pripadnikov tajne organizacije: "Prisegam pred Bogom, na svojo in na čast svoje družine, da bom storil vse, kar je v mojih močeh, za osvoboditev Julijske krajine, ki mora biti združena z Jugoslavijo." Fašistični tisk je skušal dokazati, da so njeni cilji v širjenju panslavizma, jugoslovanskega nacionalizma in nepomirljivega sovraštva do vsega italijanskega. Navajal je tudi, da je bila organizacija povezana z italijanskimi protifašističnimi organizacijami doma in v inozemstvu in da so njeni člani sodelovali pri pobegu nekaterih protifašistov čez jugoslovansko-italijansko mejo. O tem se je dogovoril Albert Rejec z italijansko protifašistično emigracijo v Parizu. Nekega dne je A. Rejec obvestil Andreja Manfredo, naj bi se prepisal s padovanske na rimsko univerzo, da bi se lažje povezal z rimskimi protifašisti. Sklenili so tudi, da se bodo primerno posvetili hrvaškemu fašističnemu prvaku Anteju Paveliću, ki je tedaj živel skupaj z drugimi svojimi pajdaši v begunstvu na italijanskem ozemlju v Toskani. Svoje pripadnike so vrivali v režimske ustanove in urade. Tudi med uslužbenci goriške kvesture so imeli svojega pristaša. Zbirali so podatke vojaškega in političnega značaja in sojih s Tolminskega dostavljali jugoslovanskemu obmejnemu komisarju Antonu Batagelju. Na široko so se fašisti razpisali tudi o glasilu tajne organizacije Borba. Ta je sicer prenehala izhajati leta 1928, a so namesto nje začeli na šapirograf tiskati "Svobodo". Od prve so zaplenili eno nepopolno številko, od druge pa sedem številk. Zadnja je nosila datum 30. marca 1930 in na naslovni strani oznako: leto III, štev. 7. O njihovi vsebini so fašisti zlobno poudarjali, da je "prežeta z nizkotnimi psovkami proti fašistični Italiji, kraljevini in Duceju", da vsebuje maščevalne grožnje proti tistim Slovanom, ki so bili lojalni do "velikodušne in pravične fašistične države". Pri vsem tem skrbno režiranem pisanju je treba pribiti dejstvo, da tajna organizacija ni hujskala proti italijanskem u narodu. Njen osnovni cilj je bil neizprosen boj, tudi z orožjem, proti rastoči fašizaciji in narodnostnemu zatiranju slovanskega življa, kar je bilo v tedanjem času edini primer v Evropi.

SODNA OBRAVNAVA IN OBSODBE Obtoženec Vladimir Štoka v svojih spominih navaja, da so ga 17. avgusta 1930 v rimskem zaporu Regina Coeli obvestili, naj se pripravi za potovanje v Trst, kar je pomenilo, da bo proces tam. Nekaj dni pred tem so mu izročili obtožnico na štiridesetih gosto tipkanih straneh. Vsebovala je poimensko vse obtožence, s krajšim ali daljšim opisom kaznivih dejanj. Med obtoženimi je bil tudi Anton Gropajc, ki si je med preiskavo zaradi prestanega mučenja sam vzel življenje s skokom iz tretjega nadstropja na notranje dvorišče v rimskem zaporu. Obtoževali so jih za 99 kaznivih dejanj: od požigov otroških vrtcev, osnovnih šol, fašističnih ustanov in atentatov na fašistične pajdaše do bombnega napada na Svetilnik 85


zmage (Faro della Vittoria) in bombnega napada na uredništvo fašističnega časopisa II Popolo di Trieste. Posledi cam tega napada je podlegel fašistični novinar Guido Neri, ki je prišel v stavbo po naključju. Obtožence so razdelili na dve ločeni sodni obravnavi. Prva je bila določena za 1. september, medtem ko za drugo ni bilo še nič dokončno povedanega. Tako se je v porotni dvorani sodne palače v Trstu pred Posebnim fašističnim sodiščem za obrambo države, ki je namenoma prišlo iz Rima v Trst, začel prvi dan velikega procesa. O vzdušju na procesu in v javnosti pričajo članki v tedanjem časopisju: "Prvi dan procesa proti slovanskim teroristom. Prisotnih je osemnajst obtožencev. Manjka še četrt ure do petnajstih, ko je predviden začetek glavne obravnave, a vsa mesta so že zasedena. Minila je še kakšna minuta in vratca, ki zapirajo prehod iz kletke v hodnik do zaporov v Ul. Coroneo, se odpro, nato vstopijo karabinjerji v slovesni uniformi, njim pa slede obtoženci. Sedemnajst moških je sedlo na klopi (ženska Zofija Korže - Frančeškin je prišla v dvorano posebej, avt. op.) in so gledali okrog sebe, začudeni zaradi vidne strogosti opazujoče publike v dvorani . Ti obrazi so mladi. Imajo tipične slovanske poteze. Skoraj vsi so oblečeni v temne obleke, nekateri celo v črne. Drugi v temnosive ali rjave, vendar z nekakšno izbranostjo, da še bolj poudarjajo njihovo nadutost. Ne moremo reči, da so obrazi tistih, ki jih vidimo skozi rešetke, inteligentni. Tiste oči brez svetlobe, skoraj brez življenja, skrivajo prav gotovo hudobnega duha, toda gotovo v takem duhu ne moremo brati slabe vesti in kesanja. Točno ob petnajstih je vstopil v dvorano karabinjerski podoficir in napovedal prihod kraljevega generalnega prokuratorja. Ob njegovem vstopu v dvorano so vsi prisotni vstali. Ko so sodniki zavzeli svoja mesta ob strani predsednikovega sedeža, je vstopil njegova ekscelenca general Guido Cristini, predsednik Posebnega sodišča, za njim pa namestniki sodnikov. Med prisotno publiko smo opazili mnogo zaslužnih škvadristov, oficirjev vojske in fašistične milice, odvetnikov in pripadnikov svobodnih poklicev (navedena so imena najvišjih upravnih, fašističnih in vojaških oblasti iz Trsta, Gorice in drugih krajev in nekaj tujih konzularnih predstavništev, avt. op.). Nato je sodni tajnik prebral naslove vsakega od osemdesetih zvezkov, ki so vsebovali procesno gradivo in opis zločinov, za katere je tolpa obtožena. Prebral je tudi spisek corpusov delicti, ki so bili razstavljeni na mizi. Vseboval je predmete in najvažnejše listine, zaplenjene obtožencem, in sicer: trakove jugoslovanskih barv, spise v slovenskem jeziku, iz katerih je razvidno, da so obtoženci pripadali tajnim organizacijam, načrte cest in drugih objektov, razne listine, eno osebno izkaznico, označeno s številko štiri, slovanske časopise, subverzivne letake, samokrese, strelivo, avstrijske puške in bajonet, naboje za samokres, vžigalne vrvice, posode z benci nom. Poleg tega je prebral še vrsto karabinjerskih poročil in prijav organov javne varnosti o raznih atentatih, ki so se zgodili na bomočju Julijske krajine."49 Z branjem obsežne obtožnice in drugim uvodnim delom sta bila napolnjena prvi in drugi dan procesa. Nato so prišli na vrsto govori fašističnih branilcev prizadetih obdolžencev. Med odvetniki, ki so branili obtožence, in tistimi, ki jim je bilo naročeno, naj jih nesramno zmerjajo z najbolj nizkotnimi izrazi, se je vnela mestoma bučna debata. Prav tako je bilo zaslišanje prič skoraj zabavno. Nobena ni vedela povedati kaj konkretnega o obtožencih. Tretji dan so prišli na vrsto sami obtoženci. Med njimi je bil prvi Slavko Bevk; sodnikom je povedal, da je Slovenec, vendar ne sovraži Italijanov. Vse, kar je storil, je storil zgolj iz ljubezni do svojega naroda in kot svojo dolžnost. Naslednje dni je predsednik zasliševal glavne obtožence: Ferda Bidovca, Zvonimirja Miloša, Franja Marušiča, Alojza Valenčiča, Vekoslava Špangerja in druge. Andrej Manfreda je med drugim rekel sodnikom: "Leta 1928 sem se začel ukvarjati z zgodovino. Tedaj sem začel iz branja dojemati, da imam tudi jaz svojo narodnost. Bral sem življenjepise velikih rodoljubov (Mazzinija in drugih). Porodila se mi je želja, da bi tudi jaz nekaj storil za svoje ljudstvo. Spoznal sem, da tudi jaz pripadam jugoslovanski domovini. Toda nikoli, niti tedaj niti danes nisem sovražil Italije. Deloval sem le proti zatiranju slovenskega ljudstva."50 Naposled je državni javni tožilec v dolgem govoru v "velikem fašističnem stilu" obrazložil in ožigosal protidržavno delovanje obtožencev. Med drugim je rekel: "Oktobra leta 1922 je v Italiji zavladal fašizem. Fašistična vlada ni storila drugega razen tega, da je poglobila na tem ozemlju plemenito pomirjevalno dejavnost, ohranjujoč vse, kar je bilo potrebno ohraniti. Obnovila je vse tisto, kar je kazalo obnoviti, poskusila se je boriti proti vsemu, proti čemur se je bilo potrebno boriti, to je proti ostankom avstro-ogrskega cesarstva. Slovanske šole niso bile zatrte. Svobodno so poučevali, svobodno so 86


tiskali časopise v slovenskem in hrvaškem jeziku. Država je izvajala javna dela na tem ozemlju v skladu z državnimi finačnimi sredstvi: gradila je ceste, vodovode, električno napeljavo, šole itd. Fašistična stranka je odprla svoje vrste vsem, ki so fašistično mislili, Slovanom ali Italijanom. Vojska in milica sta sprejeli v svoje vrste državljane vsake narodnosti. To je zgodovina, to so dejstva…"51 V takem tonu je govoril ure in ure. Ni se sramoval prikrivati dejstev, lepšati razmer in vzrokov za odpor proti fašistični strahovladi. Od sodišča je zahteval, naj obtožencem izreče smrtne in druge stroge kazni, ki naj bodo opomin vsem sovražnikom fašistične Italije. Z retoričnimi frazami je skušal za vsako ceno diskreditirati boj teh borcev za teptane narodne pravice. 5. septembra 1930, to je bil zadnji dan procesa, je vladalo dobro vzdušje med obtoženci, čeprav so lahko slutili tragičen epilog. Sodni zbor se je pozno zvečer umaknil iz dvorane. Nestrpno pričakovanje je zavladalo med izbrano publiko, ki so jo sestavljali predstavniki mestnih oblasti in fašistične stranke, novinarji in številni policijski agentje v civilu ter drugi povabljenci za to izredno priložnost. V dvorano se je vrnil čez dobri dve uri. Nato je predsednik, general fašistične milice Guido Cristini, stoje glasno in odsekano prebral besedilo sodbe. V trenutku, ko je spregovoril besede "Bidovec, Miloš, Marušič in Valenčič so obsojeni na smrt z ustrelitvijo v hrbet", je završalo med poslušalci. Hrupno so vzklikali Duceju, odobravali smrtne obsodbe in žugajoče dvigali roke v fašističnem pozdravu proti obtožencem. Vzdušje med obsojenci je Vladimir Štoka takole opisal: "Španger je bil rešen smrti. Ostali štirje so sprejeli sodbo z nasmehom, hrabro, naravnost junaško. Miloš, ki je sedel zraven mene, je ostal popolnoma miren. Marušič je bil v teku sodne obravnave močno razburjen, tedaj je bil čisto hladnokrven. Valenčič, jeklen mož, se je sijajno obnašal. Začeli smo se pozdravljati in objemati z nesrečnimi tovariši. Ferdo Bidovec nas je opominjal, ko je videl, da so nam stopile solze v oči. Njegove zadnje besede so bile: ,Pogum, ne pozabite na nas!' - 'Ferdo, vas bomo maščevali!' S takšno obljubo smo se obsojenci poslovili od tovarišev, ki so bili zapisani smrti."52 Drugi obsojenci so dobili naslednje zaporne kazni: Slavko Bevk, študent, 5 let; Vekoslav Španger, mizar, smrtna obsodba, spremenjena v 30 let zapora; Ciril Kosmač, študent, oproščen; Andrej Manfreda, študent, 10 let; Zofija Korze, gospodinja, 2 leti in 6 mesecev; Vladimir Štoka, trgovski pomočnik, 20 let; Drago Rupel, cvetličar, 15 let; Ivan Obad, kmet, 10 let; Miroslav Pertot, trgovski pomočnik, 5 let; Leopold Širca, kmet, oproščen; Mario Zahar, mizar, 5 let; Lovrenc Čač, delavec, 15 let; Josip Kosmač, kmet, 5 let; Nikolaj Kosmač, delavec, 25 let.53 Štiri na smrt obsojene so privedli strogo zastražene 6. septembra 1930 ob zori na kraško gmajno pri vasi Bazovica. Spremljalo jih je 600 črnosrajčnikov 58. bataljona pod poveljstvom fašističnega konzula Filippa Diamantija. Pred obsojenci so razporedili eksekucijski oddelek 56 fašistov. Ob petih in triinštirideset minut so odjeknili smrtonosni streli, pod katerimi so omahnili v smrt bazoviški junaki. Pokopali sojih na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu.

ODMEVI NA OBSODBE DOMA IN V SVETU Že isti dan je fašistični tisk slavil z naslovi kot: "Po vsej državi odobravajo pravično razsodbo sodišča za obrambo države"; "Eksemplarična razsodba proti slovanskim teroristom" itd. Po vseh občinah so javno razgrnili izrečene smrtne in zaporne kazni. Poostrili so varnostne ukrepe in prisluškovali med ljudmi, kako komentirajo odmevni dogodek. Fašistična milica je prirejala posebna zborovanja, na katerih je "razlagala", da so strti nevarni sovražniki italijanske "nepremagljive" države. Tragični epilog ustrahovalnega procesa proti bazoviškim žrtvam, kot so ga ljudje od tedaj dalje imenovali po kraju njihove mučeniške smrti, je sprejel zatirani narod z iskrenim sočutjem. Žalost je legla v srca in jih kakor po dolgi mori spodbujala k dejanjem. Zlasti mladina se je še z večjo vnemo v poznejših letih organizirala v tajne skupine in društva. 87


Glasilo istrskih emigrantov v Jugoslaviji "Istra" je med drugim zapisalo v članku "Še o tržaškem procesu": "Danes vemo, pod kašnimi okoliščinami so iztisnili priznanja. Neki očividec s procesa nam je pretresen pripovedoval, kako so obtoženci kazali svoje krvave prste skozi rešetke. Bidovec, tisti veseli in vedno nasmejani Bidovec, je odpiral usta in kazal gole okrvavljene dlesni brez enega zoba. Izbili so mu jih vse ob zasliševanju. Na takšen način so nastala vsa tista prostovoljna priznanja. Anton Gropajc je skočil iz tretjega nadstropja v ječi in se ubil. Zakaj? Noben fašistični časopis ni hotel o tem nič poročati. Poznamo vsebino pisemca, ki ga je sam napisal. Skočil je skozi okno v trenutku, ko so ga peljali na zaslišanje. Tisto je bilo dejansko strahovito zaslišanje, saj je v pismu povedal, da ne bo mogel prenesti več novega zaslišanja. Pa mladi Miloš, tisti živahni Miloš, zakaj ni mogel stati na nogah? Kako to, da je vstal s težko muko? Z rokami se je moral držati za železno ograjo, da ne pade. Njegove noge so bile ena sama krvava rana, sam strašen mehur... Da bi slišali njegova prostovoljna priznanja, ko so ga potisnili na zaslišanju do reber v kotel vrele vode! Strašne so te stvari, grozne! Človek je brez uma, kadar pomisli, da se to dogaja danes, v srcu Evrope, v do nedavnega svobodoljubni Italiji... Ko se spomni mo čustev naših mučenikov s polnim smislom te besede, ne morem o mimo tega, da ne bi občudovali duševne moči, s katero so bili prežeti. To že presega meje človeškega junaštva."54 Kako pa so označili ta proces v Jugoslaviji? Zelo različno. Oblasti so se vedle oportunistično. Dokaz za to je brzojavka ministrstva za pravosodje v Beogradu, ki je bila tiste dni poslana vsem javnim tožilstvom: "Javite odmah svim a podredjenim vam državnim tužiostvima, da se zabrani u štampi svaka komentisanje procesa u Trstu i da joj se dozvoli jedino objavljivanje izveštaja prevedenih iz talijanske štampe u ltaliji bes komentara." Zagrebški časopis Novosti je poročal o spontanih protifašističnih demonstracijah v Pragi, v Ameriki in drugje.55 Mednarodna demokratična javnost je odločno obsojala fašistično početje. Preštevilne politične primorske in istrske emigrante v Jugoslaviji kakor tudi domače pripadnike ilegalnega delavskega gibanja je ta dogodek ogorčil in razgibal. To so pokazali v raznih manifestacijah tako med potekom procesa kakor tudi po smrti bazoviških žrtev. Pozneje so v Kranju na pobudo člana tržaške Borbe Draga Žerjala iz Boršta pri Trstu in drugih (Žerjal je bil otoženec na procesu, a se je pred aretacijo rešil v politično emigracijo) postavili prvi spomenik fašističnim žrtvam ne samo v Jugoslaviji, marveč v Evropi sploh . Centralni komite Komunistične stranke Italije je izdal v Parizu borben proglas, v katerem je med drugim zapisal: "Pozdravljamo slovenske obsojence v Trstu! Pozdravljamo spomin ustreljenih v Trstu! Tržaški proces in njegove obsodbe so v času čedalje konkretnejšega boja ljudskih množic. V gornji okvir je treba opredeliti borbene dogodke, za katere so bili obtoženci obsojeni kot pobudniki in avtorji, sedanji tržaški obsojenci. Dogodkov državljanske vojne v Julijski krajini ni moč, zaradi njihovega rastočega števila, opredeliti kot teroristične epizode, osamljene v času in prostoru. V slovenski in hrvaški tujerodni krajini se je odvijala v zadnjem letu nenehna partizanska vojna, pri kateri je sodelovalo v raznih oblikah vse zatirano ljudstvo. Na to dejstvo je treba gledati v tesni povezavi s prebujanjem delavskega razreda v vsej Italiji. Komunistična stranka Italije – kakor je že ob ustrelitvi Vladimirja Gortana, zastavonoše za nadaljevanje boja zatiranih manjšin v Julijski krajini – obsoja ta novi in še okrutnejši zločin pred italijanskim proletariatom... "56 Šele po več kot letu dni, ko se je vsaj nekoliko poleglo ogorčenje demokratičnih naprednih sil doma in v inozemstvu zoper "fašistično justico", so 5. decembra 1931 sodili pred Posebnim sodiščem v Rimu še preostalim obtožencem s tržaškega procesa. Dobili so naslednje zaporne kazni: Ivan Lenardič, geometer, 6 let; Zorko Jelinčič, študent, 20 let; Avgust Sfiligoj, odvetnik, 10 let; Hilarij Frančeškin, mehanik, 5 let; Alojz Černe, policijski agent, oproščen; Anton Rutar, učitelj, 10 let; Srečko Logar, učitelj, 4 leta; Jernej Luznik, čevljar, 5 let; Gašper Banko, študent, oproščen; Josip Ferluga, kmet, oproščen; Matija Mihalič, kmet, 5 let; Vincenc Čač, kmet, 5 let; Alojz Mihalič, kmet, 5 let: Karlo Fonda, kmet, 5 let; Anton Sosič, kmet, oproščen; Ferdinand Racman, kmet, oproščen; Peter Petaros, kmet, oproščen; Anton Dariš, kmet, oproščen; Andrej Abram, kmet, oproščen; Vincenc Gorjup, mlinar, oproščen; Albert Mihalič, kmet, oproščen; Albert Gropajc, cerkovnik, oproščen; Angel Čač, kmet, 2 leti in 5 mesecev; Marjan 88


Gustinčič, delavec, oproščen; Franc Racman , kmet, oproščen; Lovrenc Pavlič, kmet, oproščen; Angel Škrlj, kmet, 5 let; Viktor Petaros, kmet, 5 let; Anton Zobec, kmet, 5 let; Matija Mihalič, kmet, 5 let."57 Pritisk mednarodne demokratične javnosti zoper obsodbe na prvem tržaškem procesu je prav gotovo zalegel. Temu je treba verjetno pripisati precejšnje število oprostilnih sodb. Na območje dolinske občine je od skupnega števila obtoženih odpadlo 19 obtožencev. To izpričuje obstoj in obsežno delovanje organizacije BORBA oziroma TIGR v protifašističnem boju. Primorsko ljudstvo ni pozabilo na bazoviške junake. Septembra 1945 so jim v Bazovici postavili spomenik, ki so ga neofašisti večkrat oskrunili. Na Tržaškem je po žrtvah imenovana šola. Vsako leto počastijo njihov spomin s komemoracijo. Bazoviške žrtve so postale simbol za združevanje protifašističnih borcev, navdih mnogim piscem, pisateljem in pesnikom za njihove stvaritve. Ponarodela pesem z borbenim i besedami "Kmalu pokliče nas Trst in Gorica, divje odmeval bo krik sred noči ..." je kot pesem narodnostno zatirane Primorske in Istre vlivala pogum in voljo za boj. Tajno so jo prepevali na primorskem ozemlju , javno pa pevski zbori političnih emigrantov v Jugoslaviji in v tujini. Svojo najpolnejše priznanje je dosegla Bazovica med NOB, ko je prevzela njeno ime ena od slavnih partizanskih udarnih brigad (18. SNOUB Bazoviška).

OPOMBE 1 PAK, I. Starc, ustni vir: Anton Mihec, življenjepis. 2 Diagram zakonov, odlokov in ukrepov raznarodovalnega značaja, Narodna in študijska knjižnica, odsek za zgodovino in etnografijo, Trst. 3 Bollettino della "Lega Nazionale" 1/ 1925, št. 1-16-7. 4 Glej opombo 3. 5 Istra in Slovensko Primorje, Beograd 1952, str. 158–159. 6 Glej opombo 5. 7 C. Cottone, Storia della scuola in lstria da Augusto a Mussolini, Capodistria 1938, str. 267. 8 C. Cottone, n. d., str. 254–255. 9 C. Cottone, n. d., str. 157. 10 S. Vilhar, Iz zgodovine slovenskega šolstva na Primorskem, Obala 1970, št. 3, str. 34–35. 11 E. Radetić, Istra pod Italijom 1918–1943, Zagreb 1949, str. 183. 12 L. Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama, Ljubljana 1965, str. 70–79. 13 L. Čermelj, n. d., str. 59. 14 C. Cottone, n. d., str. 153–154. 15 C. Cottone, n. d., str. 209. 16 C. Cottone. n. d., str. 210: Kronika slovenske osnovne šole Izola, šolsko leto 1945/46, str. 3. 17 C. Cottone, n. d., str. 208. 18 L. Čermelj, n. d., str. 59. 19 Narodni dom v Trstu so požgali 13. julija 1920. 20 Prosvetni zborni k 1868–1968, Trst 1970, str. 52–79. 21 J. Plišič, ustni vir iz govora Mire Vezovnik ob 100-letnici čitalnice v Dekanih, 21. decembra 1969; Milko Škrap, Razpustitev Jadrana; revija "Dan '', Trst 1975, št. 6, str. 18–19: Prosvetni zbornik 1868–1968, Trst 1970, str. 223. 22 Glej opombo 21. 23 PAK, N. Korda, ustni vir: šolska kronika Spodnja Škofija. 24 Šolska kronika Črnotiče. 25 S. Petaros, življenjepisni podatki, beležka v zasebni lasti. 26 PAK, E. Barut, ustni vir, zapiski. 27 PAK, I. Cunja, ustni vir, zapisek. 28 PAK, I. Krašovec, ustni vir, zapisek. 29 PAK, S. Pečarič, ustni vir, zapisek. 30 PAK, M. Kocjančič, ustni vir, zapisek. 89


31 PAK, C. Hrvatin in J. Vatovec, ustni vir, zapisek. 32 Prosvetni zbornik 1868–1968, str. 300. 33 Prosvetni zbornik 1868–1968, str. 297. 34 PAK, J. Šturman, ustni vir, zapisek. 35 Prosvetni zbornik 1868–1968, str. 283. 36 Prosvetni zbornik 1868–1968, str. 235. 37 PAK, G. Šik, ustni vir, zapisek. 38 I. Riosa. ustni vir, zapisek pri Viljemu Turku. 39 Z razstave "Primorska v boju za svobodo", Gorica 1968; Z. Jelinčič, Ob 30-letnici strelov v Bazovici, Jadranski koledar 1960, str. 45–46. 40 Z. Jelinčič, Ob tridesetletnici strelov v Bazovici, Jadranski koledar 1960, Trst. 41 V. Španger, Bazoviški spomenik, Trst 1965, str. 51. 42 S. Petaros, zapiski o delovanju tajne narodne organizacije Borba, rokopis. 43 Glej opom bo 39. 44 A. Del Pont, A. Leonetti, D. Majello, L. Zocchi, AULA IV. Tutti i processi del Tribunale speciale fascista, Rim 1961, str. 142. 45 Glej opombo 39. 46 V. Štoka, izjava o mučenju v koprskih zaporih, v lasti Vekoslava Špangerja . 47 Glej opombo 39. 48 II Piccolo, 24. avgusta 1930 . 49 II Piccolo, 2. septem bra 1930. 50 II Piccolo, 4. septembra 1930. 51 II Piccolo, 5 . septem bra 1930. 52 V. Štoka, Spomini (glej opombo 39) . 3 AULA IV. str. 159–160: Sentenza del Tribunale speciale n. 29, Trieste, 519/1930 (Razsodba Posebnega sodišča št. 29, Trst, 5. 9. 1930) 54 Istra, št. 10, 27. oktobra 1930. 5 Novosti, 30. septembra 1930. 56 AULA IV, iz poglavja "Dovolj je ustrelitev! Dovolj je Posebnega sodišča", str. 384 . 57 AULA IV, str. 207–208 .

90


Vid Vremec

DRUGE OBLIKE ODPORA PROTI RAZNARODOVANJU IN FAŠISTIČNA GOSPODARSKA POLITIKA Na istrskem podeželju so bile razmere zelo težavne že v času avstro-ogrskega cesarstva pred izbruhom prve svetovne vojne. Kmečki človek je žilavo obdeloval svojo krpo zemlje, v predmestjih pa kot kolon zemljo mestnih zemljiških gospodov, vendar mu ves ta trud ni zadostoval za preživljanje številne družine. Postal je žrtev dolgov in dražb svojega bornega imetja. V občini Koper, v katero je bila leta 1910 vključena tudi sedanja občina Dolina (onstran državne meje) z naselji: Dolina, Jezero pri Dolini, Boljunec, Boršt, Mačkolje, Kroglje, Log, Prebeneg, Ricmanje in Zabrežec je število Slovencev (23.883) znatno presegalo število prebivalcev italijanske narodnosti (14.019).1 Italijani so bili naseljeni največ v mestu in neposredni okolici; to dokazuje, da je tu asimilacijski proces le prodiral med Slovence, medtem ko na podeželju tega pojava ni opaziti. Nasprotno, pretežno število naselij je bilo v celoti naseljenih s Slovenci. Vendar nasprotij med mestom in podeželjem ni bilo čutiti samo v narodnostnem pogledu, marveč tudi in zlasti na družbeno-gospodarskem področju. Istrsko kmečko prebivalstvo se je preživljalo s pridelki na dokaj neradodarni zemlji. "V začetku preteklega stoletja je bila istrska pokrajina izrazito vinogradna, imela pa je tudi veliko oljčnih nasadov. To velja predvsem za severnozahodni obalni del. Glavni takratni pridelki so bili vino, oljčno olje in koruza. Nikjer v ohranjenih virih ne zasledimo, da bi od tod prodajali poljščine, temveč so prodajali samo nekatere živinorejske proizvode – maslo, sir, slanino, loj, volno, kože in les za kurjavo. V tistih časih so bile v obalnem območju najpomembnejše rastline vinska trta, oljka in murva. Prodaja vina je bila glavni vir dohodka prebivalstva vse dotlej, ko sta oidij in peronospora začela uničevati trto. Bolezni sta bili premagani šele čez več let, ko so si vinogradniki pridobili potrebna zaščitna stredstva."2 Stvarno podobo težav istrskega podeželja konec 19. in v začetku 20. stoletja zaradi prezadolženosti in dražb lahko spoznamo iz podatkov dr. Ivana Beuca, ki med drugim navaja naslednje ugotovitve: hipotekarni dolgovi so v sorazmerno kratkem času do leta 1910 dosegli in presegli vrednost produktivnih površin zemlje; tako je v sodnem okraju Koper na vrednost produktivne zemlje, ki je leta 1887 znašala 2,247.140 forintov, prišlo leta 1910 breme 3,839.877 forintov hipotekarnih dolgov, v sodnem okraju Piran pa je bila vrednost produktivne zemlje iz leta 1887 v višini 1,324.750 forintov leta 1910 že obremenjena s 3,037.604 forintov dolgov. V tem obdobju je bil o v teh dveh sodnih okrajih 32.579 zamenjav lastnika nepremičnin, t. j. 30 % več zamenjav lastnika kot likvidiranih dolgov. Kot so bile spremembe lastnika zemlje pogosto prikrit znak gospodarskega propadanja, ker so nastale zaradi likvidacije dolga, tako so bile dražbe odkrit znak takega propadanja. Več dražb je bilo v sodnem okraju Koper (819), nekoliko manj pa v okraju Piran (284). Posledice teh dražb so bile najbolj očitne v sodnem okraju Koper, v katerem je leta 1910 vrednost prodanih nepremičnin na dražbi dosegla 30 % vred nosti produktivnih površin iz leta 1887, medtem ko v okraju Piran (15 %) le niso bile tako hude.3 V 19. stoletju in še na prej sta Istro pestili splošno znana revščina in agrarna prenaseljenost; v takih razmerah je zadolževanje z dražbami revnih kmetij povzročilo zelo težko življenje slovenskemu in hrvaškemu kmetu. Da bi ohranili osnovne narodnostne pravice, so ljudje kljubovali na najrazličnejše načine. Ivan Cunja iz Bezovice je povedal, da je leta 1924 obiskoval zadružni tečaj, ki ga je za slovenske kmete organizirala Zadružna zveza v Trstu. Na tečaju niso obravnavali samo kmetijskih strokovnih vprašanj, ampak tudi oblike in načine, kako obvarovati naše ljudi pred gospodarskim propadanjem. S tem so krepili narodno zavest in odpor proti grozečim nevarnostim. 91


Na Tržaškem je bilo mnogo narodno zavednih ljudi, ki so vodili razne slovenske organizacije in društva. V tem pogledu je zavzemal vidno mesto dr. Lavo Čermelj, ki je moral zaradi fašističnega preganjanja novembra1929 emigrirati v Jugoslavijo. Nastanil se je v Ljubljani, kjer je poučeval matematiko in fiziko in urejal strokovne publikacije. Poleg tega je posvečal vse svoje moči bolečim vprašanjem naše narodne skupnosti pod Italijo. V ta namen je sistematično in vztrajno spremljal, zbiral in urejal gradivo o preganjanju in trpljenju svojih rojakov. Leta1936 je na pobudo društva za Ligo narodov v Ljubljani in Zveze emigrantskih društev objavil knjigo v angleščini "Life and Death Struggle of a National Minority. The Jugoslavs in Italy" (Boj narodnostne manjšine na življenje in smrt. Jugoslovani pod Italijo). V njej je žigosal fašistične zločine proti slovenskemu življu in seznanil evropsko javnost z obupnim položajem svojih sorojakov.4 Ivan Cunja iz Bezovice je tudi njemu ilegalno pošiljal razne podatke . Poleg številnih podatkov o preganjanju in zapostavljanju kmečkega ljudstva mu je uspelo dobiti tudi podatke o drugih nezakonitostih, ki so jih zagrešili posamezniki ali pa oblastni organi. Narodno zavedni duhovniki so bili tudi preganjani. Leta 1928 so imeli v Šmarjah pri Kopru cerkveni shod. Ob takih priložnostih sta pred cerkvijo ženska in moški prodajala cerkvene podobice s slovenskim napisom. Prišla sta kot misionarja iz goriškega samostana in ogovarjala ljudi po slovensko. To je zadostovalo predstavnikom krajevne oblasti, šmarskemu županu Giovanniju Relliju, občinskemu tajniku in uslužbencu Antoniu Desteju, da so ju napadli in pretepli. Giovanni Relli je grozil tudi duhovniku Antonu Cerarju, ker ni klonil pod nobenim pritiskom. Bil je zaveden Slovenec. Doma je bil iz Domžal. Leta 1932 je maševal v slovenščini, čeprav je imel zaradi tega velike nevšečnosti. Fašisti so ga dvakrat odvedli v Pulj in ga pretepli: kljub temu ni prenehal maševati v slovenščini, zato so ga premestili v drug kraj. Domači cerkveni pevski zbor je prav tako pel slovenske nabožne pesmi. Namesto Cerarja je prišel potujčen duhovnik Mario Sirca s Tržaškega. Ta je že ob svojem prvem nagovoru s prižnice povedal vernikom, da bodo v bodoče verski obredi v italijanskem jeziku. Ko je trideset pevcev in pevk slišalo to napoved, so demonstrativno zapustili cerkev. K temu dejanju jih je spodbujal Matija Hrvatin iz Šmarij. Slovensko cerkveno petje je potem v Šmarjah prenehalo. Sirca je učil katekizem v italijanščini, petje pa prav tako v italijanščini učitelj Anton Tul iz Kort nad Izolo. Narodno zavedni pevci in pevke niso več sodelovali pri petju v cerkvi, ampak so skrivaj prepevali narodne pesmi. Prvo nedeljo oktobra 1932 je Matija Hrvatin nagovoril Dragico Glavina iz Šmarij, por. Prelec, naj organizira nekaj pevk, da bodo med procesijo zapele slovenske pesmi, kar je z veseljem storila. Šmarski duhovnik Sirca je potem s prižnice sramotil Slovence; postal je prav besen. Po končanem verskem obredu je odšel na karabinjersko postajo in ovadil Dragico Glavinovo, Tončko Hrvatinovo, Ivanko Glavinovo, Urško Bertokovo in Tončko Glavinovo, da so prepevale pesmi v prepovedani slovenščini. Poklicali so jih na postajo in jih zaprli za tri dni . Medtem se je zbralo več domačih mož. Nekaj jih je odšlo k škofu Antoniu Santinu v Trst in pri njem protestiralo zaradi grobega ravnanja duhovnika Sirce ter karabinjerjev. Škof Santin je poslal v Šmarje svojega predstavnika. 9. oktobra je le-ta zaslišal domačinke namesto dejanskih krivcev. Dragica Glavinova mu je zabrusila v obraz, da jo je rodila slovenska mati, zato ne bo nikdar pozabila materinščine. Upornicam so sodili pred koprskim sodiščem v marcu leta 1933. Vsako od obtoženk so obsodili na dva meseca zapora in tisoč lir globe, vendar so jih zaradi amnestije spustili iz ječe. Na vasi je naslednja leta tajno učil slovensko petje Alojz Prelec, ki so ga zato predstavniki občinske oblasti pretepli.5 Na Pomjanu je slovenske narodne pravice prizadevno branil duhovnik Avguštin Zlobec, h kateremu se je v stiski zatekal po pomoč ali nasvet marsikateri domačin. Zaradi trdne narod ne zavesti so ga Italijani preganjali.6 Po odpravi slovenskega dnevnega in periodičnega tiska so Primorci in Istrani na skrivaj iskali še kakšno čtivo. Dokler so izhajale knjige Goriške matice, knjižne družine "Luč", Goriške Mohorjeve družbe, Biblioteke za pouk in zabavo ter še nekatere druge, so njihovi poverjeniki razdeljevali knjige posameznim naročnikom, ki jih je bilo precejšnje število na Primorskem, manj pa v Istri. Prav zaradi vsesplošnega raznarodovanja, zaradi katerega je bil slovenski otrok prikrajšan za najžlahtnejše, to je za materin jezik, so pripadniki tajne narodne organizacije organizirali za božič l. 92


1935 ilegalno razdeljevanje"paketov", ki so vsebovali slovenske knjige, nekaj oblačil, jestvin in pismo slovenskemu otroku. Obsežno zasnovano akcijo so v Trstu in tržaški okolici izvedli kot protiutež tako imenovani fašistični "befani", s katero so z manjšimi darili slepili revne slovenske otroke. Med drugimi so akcijo vodili dr. Anton Sosič, visokošolec Roman Pahor in dr. Vladimir Turina. Po slovenskih vaseh v dolinski občini so nekateri požrtvovalni protifašisti v poznih večernih urah raznesli darila po hišah, v katerih so imeli otroke. Pakete so polagali na okna ali pa jih obešali na kljuke vhodnih vrat. Naslednje dni so fašistične oblasti aretirale mnogo ljudi. Nekatere so po daljši preiskavi odvedli v konfinacijo, druge postavili pod policijsko nadzorstvo. Mnogi so tudi pobegnili v Jugoslavijo.7 Uporabljali so tudi druge oblike odpora proti fašizmu. Skupina mladincev je leta 1938 v Borštu pri Trstu ustanovila jamarsko društvo. Toda društvo ni raziskovalo samo kraških podzemnih votlin, ampak so njegovi člani predvsem gojili slovensko pesem. Med krajem Jezero in Bazovico so organizirali tajno prireditev, ki se je je udeležilo mnogo prebivalcev iz Boršta in bližnjih krajev.8 Decembra leta 1938 je prišel v Ricmanje nov župnik; domačini so ga lepo sprejeli. Ko je pevski zbor zapel nekaj slovenskih pesmi, so v cerkev vdrli karabinjerji. Z brcami so spodili pevovodjo in pevce iz cerkve in pobrali note. Zato se lahko mirno reče, da je bila v času najhujšega terorja slovenska pesem tista spodbujevalka, ki je hrabrila in utrjevala narodno zavest ter vcepljala ljubezen do materinega jezika.9 Narodno zavedni duhovniki so kljubovali oblastem na razne načine. Nekatere med njimi so preganjali in policijsko konfinirali. O tem je ohranjenih več izjav: "Posebno hud je bil teror v koprskem okraju, kjer sta fašistična voditelja Nino de Petris in Pietro Almerigogna po svoji volji lahko divjala proti slovenskim vernikom in duhovnikom. Župnik Avguštin Zlobec na Pomjanu se je tudi moral umakniti pred stalnimi napadi italijanskega učitelja in koprskih fašistov. Njegov naslednik Karol Cesar je bil za to mesto prešibak. Ustrahovan od fašistov, si ni upal niti odzdraviti domačinom v slovenskem jeziku, kaj šele da bi molil in pridigal v svojem jeziku. Zaradi tega ga je škof prestavil drugam. Sledil mu je mlad duhovnik Karol Lesica iz neke sosednje župnije. Takoj je dal odstraniti listke, s katerimi so fašisti prelepili slovenske napise na slikah križevega pota v cerkvi; zato ga je pokrajinska komisija v Pulju obsodila na enoletno konfinacijo in karabi njerji so ga uklenjenega odpeljali. Čeprav je tedaj že veljal konkordat med Italijo in Vatikanom, cerkvene oblasti o tem niso bile obveščene. Zaradi tega je na prizadevanje tržaškega škofa Vatikan protestiral, in Lesica je bil izpuščen, toda ni se smel vrniti v svojo župnijo. Tudi njegov naslednik Placido Sancin ni ostal dolgo na tem mestu. Ker mu je puljski prefekt grozil s konfinacijo, ga je škof odpoklical in od decembra 1930 dalje je ostala župnija brez pastirja. Leta 1931 je krajevna balillska organizacija zahtevala italijanskega kaplana, ki bi maševal v latinskem jeziku. Škof Fogar pa ni ugodil tej želji, temveč je rekel, da bo čakal, dokler ne bo zopet mogoče uporabljati slovenskega jezika v cerkvi. To pa je, kakor bomo še videli, imelo usodne posledice za škofa samega. Med žrtvami tako imenovane dobe 'ricinovega olja' je bilo tudi več slovenskih in hrvaških duhovnikov. Skoraj vsi so bili na seznamu 'obsojencev', veliko jih je moralo to kazen tudi prestati. Civilne oblasti se zaradi tega niso razburjale, od cerkvenih predstavnikov pa razen tržaškega škofa Fogarja nihče ni posredoval v njihov prid; toda tudi on ni mogel ničesar doseči. Zopet so morali slovenski duhovniki iskati rešitev v gozdu ali v begu čez mejo. Koprski fašisti so pod vodstvom svojega tajnika celo vdrl i v stanovanje župnika Antona Slamiča v Dekanih. Dva sta mu držala glavo, tajnik pa je upiral vanj revolver; dve italijanski učiteljici sta ga prisilili, da je spil četrt litra ricinovega olja."10 Fašistični federalni tajnik v Pulju je poslal 30. marca 1932 puljskemu prefektu naslednji dopis: "Kakor sem že dejal, duhovniki v občinah Šmarje, Marezige, Dekani, v vasi Korte nad Izolo so vsi slovenski fanatiki. Ti so, na žalost, naslednji: Šmarje: Anton Cerar. opomnjen; Marezige: Anton Požar, opomnjen; Truške: Ivan Mezinec; Dekani: Anton Slamič; Sv. Anton: Avguštin Zlobec, bivši politični konfiniranec; Kubed: Ivan Brezavšček; Osp: Franc Malalan, fašisti so ga leta 1921 ranili v nogo; Korte nad Izolo: Karel Esih, bivši politični konfiniranec."11 93


Fašistične oblasti so pozorno spremljale dejavnost slovenskih duhovnikov. Tržaški škof Alojzij Fogar jim je vse do leta 1932 kljuboval s tem, da ni dovolil cerkvenih obredov v italijanskem jeziku. V maju pa je odšel osebno do puljskega prefekta, s katerim je sklenil dogovor, naj se med slovanskim ljudstvom cerkveni obredi opravljajo tudi v italijanščini. S tem dogovorom so bile politične in italijanske cerkvene oblasti zadovoljne. O tem je med drugim pisal puljski prefekt škofu Fogarju. da "iz poročil, ki mu jih dnevno pošiljajo župani, kraljevi karabinjerji, razberem, da se položaj popravlja v vseh središčih in krajih".12 Puljski prefekt pa je poročal ministrstvu: "Dokaz, da je ta sporazum zelo važno politično dejanje, izhaja iz nasilnega stališča jugoslovanskega tiska. 'Slobodna Tribuna' je pisala: 'Od vseh škofov, ki so se obdržali v Julijski krajini, je bil en sam, ki je trpel zavoljo šikan fašističnih oblasti proti slovanskim duhovnikom. Čeprav je bil drugačne narodnosti od naše, ni bil Slovenec, ampak Furlan, je škof Fogar trpel z nami, z našimi duhovniki zaradi ponižanj, ki so jih morali neprestano trpeti. Žal je tržaški škof Alojzij Fogar ostal osamljen, ker se je proti njenmu dvignil fašistični tisk v Julijski krajini. Moral je kloniti s težkim srcem in oditi v Pulj.' V članku v časopisu 'Novosti' pa beremo: 'Ne morem o biti drugače kot zaskrbljeni zaradi usode našega ljudstva v Julijski krajini, ki je – po toliko udarcih – dobilo še enega. Videti je, da bo naš narod tudi na cerkvenem področju zgubil še tisto malega, kar mu je ostalo, kajti fašizem je zasedel še zadnji položaj ...' Srečanje (mišljeno je srečanje s škofom Fogarjem, ur. op.) na puljski prefekturi l. maja 1932 je treba oceniti za zgodovinski dogodek v življenju našega naroda pod Rimom."13 Iz obravnavanega gradiva je razvidno, da je bil tudi na tem območju, kakor na Primorskem, dokaj močan odpor proti fašističnim raznarodovalnim metodam. Nastal je med slovenskim kmečkim prebivalstvom in med delavci, ki sojih komunisti obenem razredno prebujali. Dokler jih niso fašisti pregnali, so slovenski učitelji vztrajno branili narodne pravice, in nenazadnje tudi nekateri podeželski duhovniki. Narodna zavest je bila živa tudi med drugimi sloji (redkimi slovenskimi trgovci, gostilničarji, obrtniki), kljub temu da se je fašizem zasidral v obalnih mestih znatno izraziteje kot v drugih krajih. Bilo pa je med prebivalstvom slovenske narodnosti nekaj odpadnikov. Med italijanskim prebivalstvom je fašizem deloval z demagoškimi prijemi, s prenapetim nacionalizmom in pravim sovraštvom do vsega, kar je bilo slovenskega. Podlegli niso sicer vsi. Med njimi so bili tudi napredno usmerjeni in strpni do pripadnikov druge narodnosti. Posledice raznarodovalne politike in zatiranja so bile porazne, toda prav te so med drugim tako ali drugače vplivale na poznejša dogajanja med narodnoosvobodilnim bojem.

FAŠISTIČNA GOSPODARSKA POLITIKA Zasedeno ozemlje je bilo po svoji gospodarski strukturi pretežno agrarna in in dustrijsko nerazvita dežela. Iz podatkov ljudskega štetja leta 1921 je razvidno, da je imela Julijska krajina 919.987 prebivalcev, od katerih jih je živelo 361.012 v 13 naseljih z nad 4.000 prebivalci, ostalih 558.973 pa na deželi, v vaseh in zaselkih. S kmetijstvom se je preživljalo okrog 45 % celotnega prebivalstva. Industrija ni bila prevladujoča panoga. Z izjemo nekaterih tekstilnih tovarn, številnih kamnolomov, nekaj rudnikov in ribje industrije je bila večina industrijske dejavnosti osredotočena v Trstu, Tržiču in Miljah, in to predvsem ladjedelstvo in pomorstvo. Okrog 27.000 delavcev je bilo zaposlenih v pomorstvu, ki je dajalo pečat vsemu gospodarskemu življenju. Kmečki značaj Julijske krajine se da še bolje razbrati iz naslednjih podatkov: relativno večino prebivalstva so tvorili mali kmečki posestniki z 61.051 družinami in 349.519 družinskimi člani; kmečki delavci, dninarji, gozdarji in pastirji so bili zajeti v 10.571 družinah z 48.76 3 člani: kmetijski najemniki v 365 družinah z 2.49 5 člani; koloni (spolovinarji) v 2.871 družinah z 19.594 člani, od katerih so živele skoraj tri četrtine na Goriškem (Brda in Furlanija) in četrtina v zahodnem delu Istre. Velika večina kmečkega prebivalstva ni imela niti toliko zemlje, da bi preživljala lastne družine.14

94


Na območju Slovenske Istre je bila najpomembnejša ribja industrija v tovarnah Ampelea in Arrigoni v Izoli in deloma v tovarni De Langlade v Kopru. V Kopru sta bili dve tovarni krtač, leta 1940 pa so odprli še tretjo. Poleg tega so bile še soline, tiskarne za krajevne potrebe, številne obrtne delavnice, več ladjedelnic (škveri) za popravilo obalnega ladjevja in ribiških čolnov. Sorazmerno dobro razvito pa je bilo pomorstvo, ker so pristanišča v obalnih mestih služila za raztovarjanje raznega blaga, namenjenega v notranjo Istro in globlje v zaledje, obenem pa tudi za izvoz soli, ribjih konzerv in kmetijskih pridelkov. Precej ljudi se je ukvarjalo z ribolovom. Združevali so se v zadrugah. Ribiči in njihove družine so živeli v revščini. Ribji ulov so prodajali po nizkih cenah na tržaški trg, večje količine plave ribe pa izolski ribji industriji. Ribolov je doživljal hudo krizo vse do etiopske vojne (1935–1936), ko je Italija zavoljo gospodarske blokade uvedla tako imenovani režim "avtarkije" in so vsi prehrambeni artikli postali izredno iskani.15 V Piranu je bilo od 800 do 1000 pomorščakov, od katerih jih je bilo ok. 300 lastnikov majhnih bark na jadra ali pa solastnikov v četrtem delu. Krajevni pomorski promet je bil nadvse živahen. Opravljali so krajevne pomorske prevoze blaga in ljudi. Večina pomorščakov je bila vkrcana na ladjah tržaških pomorskih družb (Lloyd Triestino, Cosulich - ltalia, Adriatica itd.). Mnogi pomorščaki so v času, ko niso imeli dela na ladjah, delali v ladjedelnici. Precej obrtnikov je izdelovalo jadra, popravljalo motorje, jambore, vesla in opravljalo druga manjša dela: v majhnih piranskih ladijskih popravljalnicah je bilo zaposlenih skupno do l 00 delavcev. Približno 50 ljudi je bilo zaposlenih pri piranskem tramvaju in v delavnicah za proizvodnjo plina. Do leta 1935 je delalo nekaj železničarjev pri ozkotirni železnici Trst– Poreč. Leta 1935 pa so to železnico demontirali. Glede na stalno in sezonsko zaposlitev delovne sile so bile soline v Strunjanu, Luciji in Sečovljah gotovo pomembna gospodarska dejavnost. Stalno je bilo v njih zaposlenih od 100 do 120 ljudi, med katerimi so bili tudi uradniki in tehnično osebje iz drugih pokrajin . Med delavci so bili kovači, zidarji , mizarji, težaki itd. Če niso bili vpisani v fašistično organizacijo, niso imeli stalnega dela. Pravi "solinarji" so bili sezonsko zaposleni od aprila do septembra. Takih je bil o od 400 do 600, med njimi zlasti revni pomorščaki brez lastnih čolnov, revni kmetje, težaki ali pa politično nezanesljivi, od oblasti zaznamovani delavci. Med proizvodno sezono so živeli z družinami v majhnih kolibah zraven solin, ki so bile v državni lasti. Prejemali so nizke mezde, poleg tega pa še neznatno nagrado za vsak stot pridelane soli . V vseh treh solinah (Sečovlje, Lucija, Strunjan) je proizvodnja dosegla letno od najmanj 100 tisoč do največ 300 tisoč stotov soli . V Piranu je bila organizirana še pristaniška zadruga, ki je sprejemala na priložnostno delo od 200 do 300 težaških delavcev. Okrog 30 delavcev je bilo zaposlenih v tovarni mila Salvetti v Piranu. Takoj po vojni so v Portorožu organizirali pilotsko šolo za vojno letalstvo, pozneje pa hidroplansko pristanišče na progi Trst–Benetke–Milan–Turin. Leta 1936 pa je bil v Sečovljah odprt še rudnik črnega premoga. V Portorožu je bil dokaj zadovoljivo razvit turizem, seveda le za bogatejše sloje. Režim je pošiljal semkaj na oddih svoje funkcionarje. Iz bližnjega Trsta pa so prihajali na termalno zdravljenje pozimi in poleti številni meščani. Obalna mesta so imela skrajno zanemarjene komunalne naprave (kanalizacija, ulice, elektrifikacija, voda). Tudi v zdravstvenem pogledu ni bilo stanje nič boljše, ker zdravljenje v ankaranski bolnišnici in v Valdoltri ni bilo dostopno revnemu prebivalstvu, saj je bilo treba vsako zdravstveno storitev drago plačati. Mestna bolnišnica v Kopru je životarila brez potrebne opreme, zdravstvenega in drugega osebja in zadostnega števila bolniških postelj. V mestih so živele dokaj bogate družine raznih državnih vodilnih funkcionarjev, ki pa so ponavadi opravljali tudi svobodne poklice. Med njimi so bili tudi zemljiški posestniki in mali industrijski podjetniki. Mestno prebivalstvo so sestavljali tudi mali trgovci in vsakovrstni obrtniki, mestni proletarci, polproletarci in mali kmetje. Slednji so redili osle in drobnjad (kokoši, zajci) in celo prašiče v temačnih prostorih svojih higiensko neurejenih hiš. Istrska mesta so kazala podobo velikih družbenih kontrastov: revščino in blaginjo.

95


JAVNA DELA Javna dela (melioracije, gradnja vodovoda, obnova pristanišč, solin itd.) so bila omejenega obsega in za fašistični režim vselej predmet politične propagande. O tem govori nemalo primerov. Kraljeva podprefektura v Kopru je 17. decembra 1923 brzojavno sporočila puljski prefekturi, da bodo v korist izolske občine gradili cesto čez Dragonjo in razširili pristanišče. Na pobudo mestnega fašija so organizirali javno zborovanje, na katerem je govoril podprefekt. Ti vladni ukrepi – je trdil koprski podprefekt v brzojavki puljskemu prefektu – bodo pripomogli k okrepitvi nacionalnih čustev izolskega prebivalstva, ki je bilo doslej bolj zadržano do fašističnega gibanja.16 V počastitev 28. oktobra 1934, to je dvanajste obletnice fašističnega pohoda na Rim, so v koprski občini dogradili in izročili svojemu namenu Istrski vodovod (po vojni Rižanski vodovod), spomenik Nazariu Sauru17 in osnovno šolo na Markovcu (Semedela). Tudi ta javna dela so spremljali na začetku in koncu propagandni fašistični shodi z govori političnih sekretarjev in županov o tem, kako režim širokosrčno skrbi za ljudstvo.18 V koprski okolici so izsuševali opuščene soline in močvirnato zemljišče, nevarno za malarična obolenja. Konzorcij za zemljiško preosnovo Istre je seznanil puljskega prefekta o tekočih javnih delih. Med drugim je zapisal: "V pogledu bivših koprskih solin, ki jih ni zanemarila italijanska, ampak avstrijska vlada, se ni smo omejili na zemljiško melioracijo, ampak smo usmerili svojo dejavnost na socialne cilje same melioracije, ki jih je predpisal Duce. Dokončali smo vodno melioracijo in izvedli vrsto raznih ukrepov z namenom, da bi zagotovili stalno delo in higiensko bivanje čimvejemu številu kmetov."19 Dejstvo je, da so v neposredni bližini melioriranih predelov živeli predvsem italijansko govoreči kmetje ali taki, ki so se imeli za Italijane, zato so fašisti hoteli pridobiti njihovo naklonjenost tudi z izboljšavami življenjskih razmer, ki so jih nedvomno prinašala javna dela. V Rižanski dolini in ob obali so javna dela pri Istrskem vodovodu in na drugih objektih izvajali delavci italijanske narodnosti, ki so se hranili in prenočevali po slovenskih vaseh. Na delo so sprejeli le malo domačinov. Večkrat se je zgodilo, da niso delavci imeli denarja za plačilo hrane, zato so kmetu v zameno pustili kak strgan dežni plašč.20 Posledice gospodarske krize po letu 1929 je bilo čutiti na vseh področjih. Fašistični režim je v zimskem času organiziral tako imenovano "zimsko pomoč " v hrani ali v majhnih denarnih zneskih za revno prebivalstvo. Toda stanje je postajalo nevzdržno zavoljo rastoče brezposelnosti in splošne revščine. To potrjuje tudi dopis iz leta 1934, ki ga je piranski podesta (župan) poslal puljskem u prefektu: "Predvidevati smemo, da bo skorajšnja zima zelo huda za revno prebivalstvo piranske občine, to pa zaradi občutne zaostritve krajevne gospodarske krize v primerjavi z minulo zimo. Najprej ukinitev letalske šole in nato italijanske družbe za zračne polete, kriza, ki globoko razjeda kmete zavoljo izredno slabe trgatve, ki je posledica trtnega obolenja za peronosporo, minimalna proizvodnja soli – vse to bo odvzelo krajevnemu gospodarstvu približno dva milijona lir. Vse to in slaba kopalna sezona so vzroki za povečanje revščine in brezposelnosti. Nujno je najti način, da bi lahko dali delo tistemu, ki ga išče za preživljanje sebe in svoje družine. Sodim, da je potrebno, da vas in finančno ministrstvo seznanim s tem socialnim stanjem in vas prosim, da bi na primeren način zainteresirali splošno direkcijo za monopole (tobak, sol, op. ur.), naj za zmanjšanje brezposelnosti odredi kakšno izredno delo v solinah, ki danes predstavljajo edini gospodarski vir te občine."21

KMEČKO PREBIVALSTVO Istra si je že pod Avstrijo pomagala z zadružništvom. Njegov razvoj pa je bil nasilno ustavljen. Na gospodarskem področju so prizadele kmeta težke gospodarske razmere, saj kmečki pridelki niso imeli na tržišču nobene spodbudne cene, vrednost lire pa je iz leta v leto padala. Posledice agrarne krize je bilo čutiti domala v vsaki družini na podeželju. Nekateri posamezniki so se sicer udinjali oblastem 96


in so tudi boljše živeli, na splošno pa je revščina potisnila kmeta v brezizhoden položaj. Ko je bil otok Krk priključen Jugoslaviji, je ostalo v Istri 109 nekdanjih hrvaških in slovenskih zadrug. Od tega jih je leta 1922 delovalo komaj še 67. Pozneje je fašistična vlada v nekaj letih vse razpustila. Tako so bile iz političnih razlogov razpuščene vse posojilnice in vse druge zadruge, prav tako zadružni zvezi v Trstu in Gorici.22 Gospodarski položaj slovenskega kmečkega prebivalstva ni bil rožnat. Razni oblastni, upravnopolitični in drugi ukrepi so osiromašili kmečko prebivalstvo slovenske in hrvaške narodnosti. S tem je bil otežkočen boj za obstanek na domači zemlji. Temu so v znatni meri botrovali razni dejavniki, domači in tuji, ki so zelo spretno organizirali svojo aktivnost z namenom, da bi z dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi v čim krajšem času dosegli temeljne cilje fašistične raznarodovalne politike.

Površina

Število posestev

od

0

do

0,25 h a

3.761

od

0,26

do

0,50 ha

2.491

od

0,51

do

1,00 ha

4.559

od

1,01

do

3,00 ha

12.798

od

3,01

do

5,00 ha

5.868

od

5,01

do

10,00 ha

5.424

od

10,01

do

20,00 ha

2.266

od

20,01

do

100,00 ha

126

od

100,01

do

200,00 ha

56

od

200,01

do

1.000,00 ha

15

nad

1.000,00

ha

13 Skupaj

38.171

Med drugimi je imela take cilje ustanova "Ente per la rinascita agraria delle tre Venezie" (Zavod za agrarni preporod treh Benečij), posebno kar zadeva njeno organizacijo in dejavnost na ozemlju Slovenskega primorja in Istre. Sedež tega zavoda so leta 1929 premestili iz Trevisa v Benetke, da je tako laže deloval na zasedenem ozemlju. Finančna sredstva za njegovo delovanje, v dobršnem delu brez vračilnih pogojev, so mu dajali na voljo naslednji italijanski denarni zavodi: Opera nazionale combattenti (ustanova za pomoč bivšim bojevnikom prve svetovne vojne in zaslužnim fašističnim borcem), lstituto Federale Casse di Risparmio delle tre Venezie (Zavod združenih posojilnic za tri Benečije) ter Istituto di Credito fondiario di Verona (Zavod za zemljiški kredit v Veroni), ki je bil tesno povezan s posojilnicami v večjih središčih in še z nekaterimi drugimi bankami. Ti močni denarni zavodi so širokopotezno načrtovali, kako bodo s kolonizacijo, dražbami in oderuškimi obrestmi razlaščali slovenske kmete ter ustvarjali večja kmetijska posestva z italijanskimi lastniki ali pa naseljevali na posestva italijanske kmečke družine. Delovanje omenjenega zavoda sta nadzorovala ministrstvo za finance in ministrstvo za notranje zadeve, in to predvsem zavoljo doslednega 97


izvajanja političnih nalog. Zavod bi namreč moral po svoji osnovni dejavnosti pomagati kmetovalcem, ki so bili prizadeti zaradi vojnih razmer. Nekaj časa po vojni je opravljal to nalogo, pozneje pa je usmeril svojo dejavnost v glavnem v kolonizatorske namene. Ker ni podatkov o zemljiški posesti za območje Slovenske Istre, si je mogoče ustvariti le približno podobo o pojavu agrarne koncentracije zemlje na eni in velike razdrobljenosti na drugi strani. Številne kmečke družine se niso mogl preživljati. O tem je nekaj podatkov v naslednji tabeli, narejeni na osnovi popisa v letu 1931 za Istro: Na tej osnovi je treba računati obseg zemljiške posesti. Preosnova v kapitalističnem načinu kmetijske proizvodnje na delu obdelovalne površine ni mogla korenito spremeniti položaja istrskega poljedelstva. Prav tako se ni povečala kmetijska proizvodnja ne v absolutnem obsegu ne glede na produktivnost. Če so zmogla nekatera velika oziroma največja kmetijska posestva sodobnejše načine kmetijske proizvodnje, je obenem nazadovala proizvodnja z naglim porastom majhnih in najmanjših posestev.23 Revni istrski kmet se je večkrat znašel v stiski zaradi pogostih slabih letin, saj je bila Istra splošno znana kot "terra bagnata – terra bruciata" (mokra zemlja – ožgana zemlja), ker so se tu pogosto vrstila prekomerna deževja in mnogoletna sušna obdobja, kar je uničilo kmečki trud, vložen v zemljo. V takih razmerah so se morali številni majhni kmetje in koloni, ki niso mogli preživljati svojih družin, obračati na posojilnico ali zasebnike za posojilo. Dobili so ga z oderuškimi obrestmi. Takega zadolženega kmeta, svoje terjatve do njega in zemljiške hipoteke so italijanski denarni zavodi pozneje ponavadi odstopili omenjenemu zavodu. Ta je terjatve prevzel nase in nakazal kmetu tudi novo dolgoročno posojilo, za katero pa je moral posojilojemalec odšteti najm anj četrtino posojenega zneska. S preostalim denarjem si je bolj malo pomagal. Na takšen način so zadolženi kmetje postali lahek plen brezobzirnih oderuhov. Temu se je pridružila še gospodarska kriza v letih 1929–1933, ki je pogubno prizadela tako podeželje kakor mesta. Zaradi pomanjkanja denarja kmetovalci niso mogli odplačevati dolgov in davkov. Tista leta in pozneje so šle na dražbo številne kmetije ali pa so jih denarni zavodi kar prodali omenjenemu zavodu. V letu 1933 so davkarije Puljske province izvedle v Istri petintridest tisoč dražbenih postopkov. V ilustracijo tega vprašanja samo nekaj ugotovitev iz poročila puljskega prefekta Artusija, ki ga je poslal 15. oktobra 1934 Benitu Mussoliniju: "Kmečki sloj, ki predstavlja pretežno večino prebivalstva, ne samo da vidi, da izginja upanje za skorajšnje izboljšanje njegovega izredno težavnega položaja, upanje, ki so mu ga zbudili ukrepi fašistične vlade, da bi mu omilile dolgove (zakon št. 974 z dne 22. julija), ampak čuti neizogiben in popoln zlom istrskega kmečkega gospodarstva pod težo davčnih in drugih obveznosti, ki presegajo njegove plačilne sposobnosti."24 Davki so potemtakem rasli v premem sorazmerju s propadanjem kmečkega gospodarstva. Ukinjene so bile slovenske zadružne posojilnice. Ti denarni zavodi so dosegli v svojem poslovanju lepe uspehe. Obvarovali so marsikaterega kmeta, da ni podlegel izkoriščevalskim kleščam drobne italijanske zemljiške buržoazije.25 Slovenske kmečke posojilnice in hranilnice so imele v Slovenski Istri dokajšnjo tradicijo in oporo med ljudstvom. Zgovoren je primer koprske hranilnice: "Vredno je omeniti, da je bila ustanovljena leta 1900 v Kopru z enakim namenom kot slovenska hranilnica in posojilnica italijanska kreditna ustanova Cassa rurale di prestiti e risparmi, pozneje (1938) preimenovana v Cassa rurale ed artigiana. Zanimivo je, da je bil Bacci od leta 1928 dalje v odboru te italijanske zadružne organizacije in da je bil Anton Požar, istočasno ko je bil imenovan za komisarja slovenske hranilnice, tudi komisar Cassa rurale ed artigiana. Podobne primere smo imeli na Primorskem povsod. Fašistični režim je imenoval komisije, ki so imele nalogo z zavlačevanjem likvidacije močno oslabiti naše kreditne in druge zadružne organizacije in nato izročiti preostalo premoženje razpuščene zadruge bolj in manj sorodnim italijanskim ustanovam. Na ta način je po skoraj 30-letnem uspešnem delu za blagor istrskega revnega delovnega kmetovalca zaključila svojo življenjsko pot hranilnica in posojilnica v Kopru."26 Gospodarska kriza je močno prizadela predvsem vinogradništvo, ki je bilo dolga leta glavna kmetijska panoga. Splošno je znano, da je Italija vinorodna dežela. Pri vinskem izvozu je bila Istra zapostavljena. Pod Avstrijo je imelo istrsko vino svoj sloves, zato so ga z lahkoto prodajal i v Trstu in v 98


avstrijskih deželah. Po koncu prve svetovne vojne je precej istrskih kmetov obnovilo svoje vinograde s posojili, ki so jih dobili od slovenskih posojilnic. V obsežnem poročilu, ki sta ga pripravila decembra 1937 glavni direktor za kmetijstvo prof. Trentin in vodja urada za kmetijstvo dr. Redento Vazzoler pri Zavodu za agrarno preosnovo Istre (Consorzio per la trasformazione fondiaria dell'Istria) v Kopru, je zapisano tudi naslednje: ''Zaradi sorazmerno lahko dosegljivega kmetijskega posojila, ki ga je dajala neka slovenska banka, je nastalo v kratkem času široko gibanje zemljiških nakupov in prodaje, kar je ustvarilo veliko število novih majhnih posestnikov. Ugodno in evforično povojno razdobje je ustvarilo istrskemu kmetu pretirane iluzije. Videl je, da je močno narasla cena vina, zato je začel urejati nove vinograde. Tako si je nakopal velike stroške, obenem pa je prevzel nase težka bremena; pri tem ni upošteval novih razmer, ko je bila Istra priključena k domovini z bogatimi pokrajinami, ki pridelajo velike količine kakovostnih vin. Storil je drugo napako. Potem ko sta se normalizirala proizvodnja in vinsko tržišče v starih italijanskih pokrajinah in je prenehal ali pa skoraj popolnoma prenehal vinski izvoz, je Istra med prvimi občutila posledice. Cena vina je padla do najnižje meje, toliko, da pogosto čisti izkupiček od prodaje ni zadostoval za odplačilo dolga, ki ga je imel kmetovalec za novi trtni nasad."27 Navedene trditve nesporno kažejo, da je v Istri vinogradništvo zgubilo svojo osnovno vrednost, čepravje bilo prej glavni vir za preživljanje kmečkih družin. Vrtnarstvo je bilo sicer dokaj razvito, vendar le vzdolž obale in kot dopolnitev drugim kmetijskim panogam. Italijanska industrija umetnih gnojil je na tem ozemlju vsiljevala uporabo svojih proizvodov. Z njimi so kmetje v začetku dosegli dokaj visoke pridelke. Pred prvo svetovno vojno sta razvito vrtnarstvo in dobra prodaja vrtnin naravnost silili kmetovalce, da so uvažali iz Trsta velike količine organskih gnojil (hlevski gnoj, odpadki mestne klavnice, kompost z mestnih smetišč itd.). Med Ankaranom in Valdoltro je bil določen prostor, kamor je tržaško mestno podjetje za snago dovažalo od padke vprežnih konj, ki so jih pometali po mestnih ulicah. Odpadki so se spreminjali v kompost. Koprski in okoliški vrtnarji so ga uporabljali za gnojenje svojih njiv in vrtov, na katerih so gojili raznovrstno zelenjavo za prodajo v Trst. Tako so ustvarili neke vrste naravno zamenjavo. Vrtnarstvo je bilo na obalnem območju dobro razvito že pod Avstrijo. Pridelovalci so med seboj kar tekmovali za čimboljši pridelek. Tedaj istrski zemlji ni primanjkovalo humusa, zato je tudi veliko obrodila. Po vojni pa so na dražbi prodali veliko goveje živine, brez katere pa ni donosnega kmetijstva.28 Zemlja je postala siromašna in izčrpana. Posledice tega je čutiti še danes. Gradili so sicer velike hleve in cementne silose, vendar to le na veleposestvih, medtem ko je kmet na revni istrski domačiji z veliko muko životaril, da bi preživil sebe in številno družino. O tem govorijo nekatere ugotovitve iz poročila pristojnih organov za kmetijstvo, ki so ga poslali puljskemu fašističnemu sekretarju: "Neizpodbitno je dejstvo, da je prizadel tukajšnje kmetijstvo hud udarec. Dokaz za to je vznemirljivo število dražb nepremičnin, ki se opažajo že več let. Te so bi le izvedene na pobudo zavodov za zemljiške kredite in drugih kreditnih zavodov. Nedvomno je za nekatera razdrobljena posestva boljše, če so odpravljena, bodisi v korist splošnega gospodarstva (pomanjkanje sredstev gre v škodo kmetijskim kulturam), bodisi tudi vkorist samega kmeta, ki bo imel po prvem obdobju potrtosti manj trdo življenje kot kolon. Tako mu ne bo treba skrbeti za davke in stroške za nakup drugih potrebščin, za kar je moral skrbeti kot prezadolžen lastnik malega posestva."29 Takih ali drugačnih opravičil za nemaren odnos do podeželja ni bilo težko najti. Istrska vas je očitno kazala podobo težavnega gospodarskega stanja. Kmetje so zemljo obdelovali z motiko, niso pa iz nje dobili toliko pridelkov, da bi se lahko preživljali. Če jim je uspelo dobiti kakšno priložnostno zaposlitev, so domači fašistični ovaduhi in plačanci prisilili gospodarja, da jih je odpustil z dela. V nekaterih vaseh so živeli kmetje, ki niso odkrito nasprotovali fašistom, zato jih fašisti niso nadlegovali. Redno so plačevali davke in druge obveznosti. Gospodarsko so si opomogli. Kupili so si železen plug, preorali travnike, jih pognojili in tako dosegli dober pridelek. A takih je bilo malo, toda zavestno ali posredno so postajali opora novemu režimu kot gospodarsko premožnejši sloj, ki se je tudi po prevzetni miselnosti razlikoval od revnega prebivalstva. Nekaj jih je bilo tudi slovenske narodnosti, v neposredni mestni okolici pa so bili zvečine italijanske narodnosti ali pa potujčenci.30 99


DRAŽBE IN REVŠČINA Agrarni proletarci s številnimi otroki, brez zemlje in živine, so od zore do mraka kopali vinograde in njive, če se jim je le posrečilo najti delo. Doma so jih čakali lačni in v cunje oblečeni otroci, ki so se cel e dneve potikali po njivah , da bi našli kaj hrane. Večkrat so jih nasitile gospodi je, ki so prinašale hrano za poljske delavce. Za šolo so se bolj malo zanimali, ker je bila kmečka družina primorana komaj odraslega otroka poslati iskat kak zaslužek. Dekleta so ponavadi odhajala v mesto služit za deklo, fantje pa k "mandarjerjem" za težake. Ne kateri so odšli v Trst, da bi si tam našli možnost za preživljanje. Na splošno niso zmogli plačevati davkov. Rubili so jim živino, vinski pri delek in drugo. Ko je tega zmanjkalo, je prišla na vrsto zemlja; prodali so jo na dražbi. Na sodišču v Kopru je bila posebna soba za dražbene postopke. Mnogo slovenskih posestev so pograbili italijanski odvetniki in veleposestniki. Na to odkupljeno zemljo so naseljevali italijanske kolone in obrtnike iz notranjosti države. Dražbeni postopek je potekal takole: na mizi so stale tri sveče; na vsako prižgano svečo so izklicali prodajni znesek za posestvo in poimensko navedli njegovega lastnika. Tedaj se je približal kmet, ki mu je šla kmetija na boben. Ponavadi je nosil sposojeno obleko, obut pa je bil v raztrgane čevlje. Tedaj ni bilo sramotno sposoditi si obleko za odhod v mesto. Prosil je sodišče za odlog dražbe in obljubil, da bo čimprej poravnal davek oziroma dolgove, toda ni bil uslišan, in spustil se je v jok. Prisotni kmetje so se spogledovali in stiskali zobe, rekoč, da bo že prišel čas plačila za takšen brezdušen odnos do siromaka. Taki pri zori so bili vsakdanji. Že bežna razčlemba razlaščanja slovenske zemlje pove, kakšno katastrofo je povzročil ta škodljivi ukrep – za raznarodovanje in obubožanje podeželskega ljudstva. Kam so odšli osiromašeni kmetje? Zanje se oblast ni zanimala. Pomnožile so vrste brezposelnih delavcev. Hlapčevali so okrog mesta in se skrivali pred fašisti. Njihovi otroci so se porazgubili po širnem svetu. Komur je le uspelo obvarovati svoje borno imetje pred rubežem, je bil lahko srečen. Za plačilo zaostalih davkov je prodal, kar je bilo pri hiši, a po skrajno nizki ceni.31 Prizadeti kmet je vstajal ponavadi ob treh zjutraj in pešačil dve ali tri ure do davkarije v Koper. Tam je poravnal davek, s preostalim denarjem, kakšno liro ali "čentežimom", si je kupil nekaj koruznega kruha in ocvrtih ribic, jih zavil v prtič in odnesel domov, kjer so ga čakali lačni otroci. Naslednji dan je kopal z motiko svojo skopo zemljo. Tako je životaril dolga leta, ne da bi se mogel rešiti iz svojega obupnega položaja. Kmetje so morali posekati gozdove in les prodajati Italijanom v mesta, da so iztržili nekaj denarja. V nekaterih italijanskih mestih je bila lesna in pohištvena in dustrija, ki je imela v Istri svoja odkupna središča. Odkupovalci so sami odbirali najboljši les in drva, nato je fašistična gozdna milica označila drevesa za posek, ne da bi se ozirala na gospodarjevo privolitev; to je storila, tudi če je bil gospodar odsoten. Ponavadi je kupec obvestil gozdnega gospodarja o poseku, ko so delavci že podirali drevje. Če je nasprotoval takemu postopku, so mu odmerili obvezen posek po zakonu. Tudi za neporavnan samski davek, ki je bil pred pisan za fante, stare nad 25 let, so rubili živino. Ob koncu leta so morali taki fantje za nekaj dni v zapor, če niso pravočasno plačali davka. Marsikdo bi se sicer rad poročil, a brez sleherne možnosti za preživljanje nove družine je bilo to nemogoče. Če sta fant in dekle po letih samoodpovedi le zbrala toliko denarja, da sta si kupila obleko za registracijo sklenjene poroke na matičnem uradu, je vsa ceremonija potekala v italijanskem jeziku. Župan pa je večkrat tudi žalil Slovence s tem, da je v trenutni ženinovi odsotnosti dejal o njem: Škoda je tako lepega dekleta, da bi vzela tega "rozzo e vecchio schiavo" - neotesanega in starega ščava; nato jo je tudi poskusil poljubiti in še kaj drugega zraven, če mu je le uspelo. Slovenska dekleta so ga z ogorčenjem odvračala. Takšen župan je bil Edoardo Mastracchio v Dekanih.32 Že pred začetkom abesinske vojne leta 1935 sta Benito Mussolini in njegova vlada izdala ukaz o pobiranju zlatih predmetov, da bi jih prelili v zlate palice za zamenjavo s hrano in drugim blagom ter vojnim materialom v inozemstvu. Celo v cerkvi so zamenjali zlate kipce z lesenimi. Sprožili so vsedržavno propagandno akcijo, da bi ženske darovale svoje poročne prstane in druge dragocenosti na "oltar domovini", ki sta jo ogrozili "abesinska napadalnost in težnja po osvojitvi italijanskih afriških 100


kolonij". V več primerih so si novoporočenci raje kupili prstane iz nerjavečega jekla, kot da bi darovali zlato za take namene. Dejanska resnica o vojni v Abesiniji je bila povsem drugačna. Imperialistični fašistični načrti so dobili konkretno obliko: podjarmiti male narode in ustvariti v dvajsetem stoletju "rimsko cesarstvo" v megalomanskem stilu utopističnih sanj. Namesto da bi šli v Etiopijo, je mnogo slovenskih in hrvaških fantov, vojnih obveznikov in tistih, ki jim je grozil vpoklic v vojsko, pobegnilo v Jugoslavijo. Nastal je tretji val primorske in istrske emigracije, val tako imenovanih "abesincev". Ti so pomnožili že tako številne vrste prejšnjih političnih in ekonomskih emigrantov v Ljubljani, Mariboru , Zagrebu in v tujih deželah. Iz Istre je pobegnilo v Jugoslavijo veliko revnih delavcev in osiromašenih kmetov.33 Na Reki je bila pod Italijo prosta cona, kjer so prodajali blago brez carine ali po znižani carinski stopnji. Krušno moko so na primer prodajali po 0,40 lir za kg, izven te cone pa je bil a po 1,20 lir. Zaradi slabih letin in pomanjkanja zaslužka so si ljudje iz revnih krajev sposodili po nekaj lir, za katere so kupili moko ali pa kak kilogram kave in so jo preprodajali naprej v Trst za višjo ceno. Ponavadi so skrivaj odhajali na Reko v večjih skupinah po trideset ljudi (ženske in moški), da bi se uprli finančnim obmejnim stražarjem. Oboroženi so bili z gorjačami in so se večkrat z njimi branili pred stražniki. Manjše skupine so lažje padle v roke finančnim stražnikom. Izgubile so vso hrano in imele še druge posledice. Če je kmet prišel domov brez hrane, je bilo to zanj trojno gorje: ostal mu je dolg, vrh tega pa se je moral zagovarjati pred sodiščem in ni mogel nasititi družine. Nekateri so odšli v reško prosto cono po trideset do petdesetkrat. Od Črnega Kala, Gračišča, Popeter in drugih vasi do Reke je mnogo kilometrov težko prehodne gozdne poti. Za pot so potrebovali dva do tri dni in dve noči. Po prihodu domov so morali nekaj dni ležati zaradi velike utrujenosti.34 Oblasti so popisovale in pobirale kmetom poljske pridelke. Zato so skrivali koruzne storže v senene kope, vino v steljnike, žito pa napol omlatili doma, nato pa ga peljali na mlatilnico, kjer so pridelek kontrolirali. Po vaseh so si kmetje priskrbeli ročne mline, na katere so ponoči mleli. Pripravili so si kotle za žganjekuho, ki je bila po zakonu prepovedana. Kogar so zalotili pri takem opravilu, je bil aretiran, zaplenili so mu kotel in ga na karabinjerski postaji najprej pretepli, nato pa zaprli in sodno kaznovali. Kmečki človek si je pač na vse načine pomagal, da bi preživljal sebe in svojo družino. Za vsakega prašiča, ki ga je kmet težko vzredil, je moral plačati davek v znesku 35 lir. Kmetje so si pomagali tako, da so prijavili prašiče, ki naj bi tehtali le 30 kg, za kar so plačali po 5 lir davka. Tega pa niso mogli vedno izvesti. Čestokrat je kmet podlegel in gospodarsko propadel ter zanj ni bilo več nobenega izhoda. Celo fašistični predstavnik je pisal puljskemu prefektu, da je kri za v kmetijstvu na splošno takšna, da vzbuja žalostno malodušje in napoveduje opustitev vsake proizvodne dejavnosti. Medtem ko so stroški (kmetijski stroji, gnojila, delovna sila, upravljanje itd.) v tedanji monetarni politiki ostali skorajda na isti ravni kot prejšnja leta, so v Istri cene za kmetijske pridelke tako občutno padle, da so se dohodki zmanjšali do skrajne meje. Namesto da bi piranska občina ob tej slabi gospodarski situaciji na deželi skušala razbremeniti kmetijstvo, je celo povečala davke: na živino za 50 odstotkov, na zemljišča za 20 odstotkov in za kmetijske (gospodarske) stavbe za 20 odstotkov. Prav tako so bil e težavne razmere v mestih, zato so se morali prebivalci sprijazniti z nižjim življenjskim standardom. Fašistični predstavnik je tudi svetoval, naj občina ne bi sanirala svojih izdatkov z novimi davki, ampak z varčevanjem v javnih službah (javni prevozi, vzdrževanje cest, razsvetljava, občinska uprava itd.).35 lz povedanega je razvidno, da je slabo razvito gospodarstvo ob rastoči brezposelnosti v gospodarski krizi omogočalo režimu še nove in nove oblike izkoriščanja, zato se je odpor proti takemu stanju stopnjeval, predvsem po zaslugi dobro organiziranega delavskega protifašističnega gibanja. Razslojevanje oziroma proletarizacija sta bila vsakdanji pojav, zato obubožanemu kmetu ni bilo težko videti rešitve iz brezobzirnega gospodarskega izkoriščanja v ciljih delavskega gibanja.

101


OPOMBE

1 Cadastre National De L'Istrie, Edition de l'Institut Adriatique, Sušak, 1946, str. 24. 2 J. Titl, Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju, Lipa, Koper, 1965. 3 I. Beuc, lstarske studije, Zagreb 1975, str. 175. 4 L. Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom, Ljubljana 1972, str. 71; PAK, I. Cunja, izjava. 5 PAK, D. Prelec, por. Glavina, ustni vir, zapisek. 6 Glej opombo 5. 7 PAK, M. Bolčič, izjava. 8 PAK, D. Petaros, ustni vir, zapisek. 9 Glej opombo 7. 10 L. Čermelj, n. d., str. 201–203. 11 Historijski arhiv Pazin, Eccellenza il Prefetto del l'lstria. Pola, 30 marzo 1932, fasc. 159/9. 12 Historijski arhiv Pazin, A. S. E. Mons. Fogar Vescovo di Trieste, 28 maggio 1932, fasc. 159, 1933. 13 Historijski arhiv Pazin, Accordo col Vescovo di Trieste mons. Fogar (Sporazum s tržaškim škofom mons. Fogarjem), II Ministero dell'interno, Gabinetto, fasc. 159, 1933, kar. XV-13-3. 14 I. Regent, Poglavje iz boja za socializem (1), Ljubljana 1958, str. 367. 15 PAK, P. Sema, Podatki o gospodarskih razmerah med vojnama na Piranskem. 16 Historijski arhiv Pazin, Kraljeva podprefektura v Kopru je sklep o omenjenih javnih delih brzojavno sporočila puljski kraljevi prefekturi, fasc. 11, 1923, šk. C-M. 17 Nazario Sauro je bil znan koprski iredentist. 18 Historijski arhiv Pazin, Municipio di Capodistria (občina Koper), Opere da inaugurare per il 28 ottobre 1934, poroča o teh delih puljski prefekturi 20. februarja 1934, fasc. 179, 1934, kar. V-1. 19 Historijski arhiv Pazin, Consorzio per la Trasformazione Fondiaria dell'lstria, Capodistria, 20. 12. 1934, n. 5068 je o tem seznanil puljskega prefekta, fasc. 187, 1934, kar. X/3. 20 PAK, N. Jakomin, ustni vir, zapisek. 21 Historijski arhiv Pazin, Municipio di Pirano (občina Piran), Disoccupazione invernale, 12 . septembra 1934, štev. 7293, dopis puljskemu prefektu, fasc. 187, 1934, kar. X-3. 22 B. Miladinovič, Hrvatski narodni preporod u Istri, II. del, Pazin 1973, str. 561–565. 23 Osrednja knjižnica Koper, Oddelek za dokumentacijo. 24 P. Sema, La lotta in lstria 1890–1935, Trieste 1973, str. 201–202. 25 V tem času so ukinili hranilnice in posojilnice v Kopru, Bertokih, Pobegih, Kubedu, Vanganelu, Dekanih, Šmarjah, Marezigah, Kortah, Sečovljah in Luciji. 26 F. Juriševič, Kmečka hranilnica in posojilnica v Kubedu in Kopru, Obala 1971, št. 10–11. 27 Nimamo podatkov o vinskem pridelku v Slovenski Istri za predvojno obdobje, vendar si lahko ustvarimo približno sliko o njegovem poraznem nazadovanju v Istri nasploh. Iz italijanskih virov (Provincia lstriana, Pola, 15 ott. 1934) je razvidno, da je od leta 1924 do leta 1933 vinski pridelek upadel za nič manj kakor 320.700 hl, to je več kot za polovico. Leta 1924 je bila cena za hl vina približno 155 lir, leta 1933 pa je padla na 90 lir. Bruto vrednost celotnega pridelka je znašala leta 1924 še 83.137.500 lir, medtem ko je leta 1933 padla na komaj 18.000.350 lir, to je okoli štiri in pol krat. Cena vina je padla na 80 centezimov (stotink) za liter na debelo. Menimo, da takšnim poraznim ugotovitvam ni potreben poseben komentar, saj nam zgovorno dokazujejo brezizhodno krizo, v katero je zabredlo vinogradništvo. Rastoče priprave na vojne pustolovščine so prisilile fašistično vlado, da je formirala tako imenovano "avtarkično gospodarstvo". Država je hotela postati neodvisna od uvoza prehrambenih artiklov iz inozemstva, posebno glede žitaric. Tako so kmetovalcem iz leta v leto vsiljevali gojitev raznih žitaric z geslom "battaglia del grano" (bitka za žito); dajali so jim nagrade za dobre pridelke in uvajali vrsto novosti v poljedelstvu. V tem delu Istre so se dejansko obnesle le nekatere zgodnje sorte žitaric, ki so nadomestile pozne pšenične sorte. Tam, kjer dobro uspevajo trta, sadno drevje in vrtnina, se gojijo žitarice le kot dopolnilna kultura. Tudi vrtninam se ni godilo nič boljše. V boljših letinah kmetje niso mogli prodati svojega obilnega pridelka, ker nizke cene niso krile proizvodnih stroškov.

28 PAK, P. Markežič, ustni vir, zapisek. 29 F. Juriševič, podatki o položaju istrskega kmeta, rokopis pri avtorju. 30 PAK, I. Cunja, spomini na protifašistično predvojno delovanje. 31 PAK, I. Cunja, ustni vir, zapisek. 32 Glej opom bo 31. 33 PAK, M. Žerjav, ustni vir, zapisek. 34 Glej opombo 31. 35 Historijski arhiv Pazin, Salvore d'Istria, 12 febbraio 1931, fiduciario del P. N. F. (zaupnik fašistične stranke) Italo Locatelli je pisal puljskemu prefektu, fasc. 181, 1934, kar. VIII-2.

102


Vid Vremec

SOCIALISTIČNO GIBANJE Socialistično gibanje se je razvijalo na Primorskem in v Istri podobno kot v drugih evropskih deželah, čeprav v specifičnih razmerah. O samih začetkih tega gibanja je Ivan Regent med drugim zapisal: "Nerešeno nacionalno vprašanje, narodni spori in nacionalizem so delali socialističnemu gibanju v nekdanji habsburški Avstriji veliko preglavic. Ko je začelo to gibanje nastajati in še dolgo potem je bilo avstrijsko delavstvo močno pod vplivom liberalne buržoazije; v vseh nekdanjih avstrijskih provincah in v Istri, celo v vaških občinah, je bila politična oblast v rokah italijanske buržoazije in italijanskih veleposestnikov." Giuseppe Lazzarini – eden izmed prvih socialističnih voditeljev, bogat veleposestnik, ki pa je končal svojo pot kot italijanski nacionalist – je glede gospodarskih odnosov med Italijani in Slovenci v Istri leta l900 napisal za puljski socialistični list Proletario sestavek, v katerem pravi med drugim naslednje: "V Istri so Italijani vodilni sloj; le-ti so posestniki kapitala in uživajo vse od tega izvirajoče ugodnosti; so inteligentni in kulturni ter razpolagajo s sredstvi, da se morajo kot taki ohraniti. Le oni so veleposestniki, Slovani pa obdelujejo zemljo. Poglavitni, toda ne edini vzrok tega nasprotja je treba iskati predvsem v dejstvu, da se je kazala socialna diferenciacija v naseljevanju v mestih. Mesto je bilo italijansko, vas pa slovenska ali hrvaška. Gospodujoči položaj mesta nad vasjo in gospodarski pritisk mesta, to je italijanske buržoazije na kmečko prebivalstvo, je nujno moral pospeševati narodno prebujanje Slovencev in Hrvatov."1 Trst je postajal središče razvijajoče se industrije, zlasti železarske, strojne in ladjedelske dejavnosti ter pomorskih zvez. Za avstro-ogrsko cesarstvo je bil Trst glavno pristanišče, trgovsko in poslovno središče za široko podonavsko zaledje. Obenem se je v njem uspešno razvijalo delavsko gibanje. Proti koncu 19. stoletja so bile na dnevnem redu vztrajne zahteve in ostri boji za skrajšanje delovnega časa, za enako volilno pravico, za svobodo govora in združevanja in za žensko enakopravnost. Delavske organizacije so tudi podpirale narodnostne zahteve vseh narodnosti na obsežnem ozemlju avstroogrske monarhije in nasprotovale iredentističnim težnjam tržaške proitalijansko usmerjene liberalne buržoazije. Posamezna strokovna združenja tržaških delavcev so pristopala k osrednjim sindikalnim federacijam s sedežem na Dunaju, kjer so sklepali delovne pogodbe z delodajalskimi organizacijami . V Trstu bi si namreč sindikalno neorganizirani delavci težko pridobili svoje pravice.2 Poleg tega so v tem mestu še pred koncem 19. stoletja na pobudo italijanskih delavcev in tistih delavcev, ki so v vsakdanjem življenju uporabljali italijanščino, ustanovili prvo politično delavsko organizacijo. Ta je 27. septembra 1894 dobila ime "Lega socialdemocratica" (Socialdemokratska zveza). Že ob nastanku se je opredelila za socialistično ideologijo. Po zgledu drugih evropskih delavskih strank je pravkar ustanovljena "Lega socialdemocratica" pristopila k Avstrijski socialistični stranki, članici druge internacionale. Tedaj je prevladovala v njej ideologija tako imenovanega avstromarksizma, ki ga je zastopal Bruno Bauer. Njegovo bistvo je bila neke vrste narodnostna avtonomija posameznih narodnosti v mnogonacionalni državni tvorbi in uresničevanje socialnih ciljev delavskega razreda na osnovi postopnih družbeno-političnih reform. Tako so leta 1897 (od 6. do 12. junija) organizirali na Dunaju kongres socialističnih delavskih organizacij, na katerem so sprejeli pomembne sklepe. Do tedaj enotno stranko so razdelili v šest narodnostno neodvisnih organizacij,3 kar je v bistvu pomenilo, da se bo delavsko gibanje nadalje razvijalo vzporedno z zahtevami posameznih narodnosti ne samo na gospodarskem, ampak tudi na narodnostnem, prosvetnem in sploh družbenem področju.

103


Jugoslovanski socialdemokratski stranki ni uspelo organizirati svojih članov v Istri vse do leta 1907. Za to so obstajali objektivni vzroki in težave, značilni za narodnostno mešano ozemlje. Ti vzroki so bili med drugim naslednji: "Narodnostni spopadi v Istri med Slovani (Hrvati in Slovenci) na eni in Italijani na drugi strani, ki jih je pod pihoval Dunaj, so bili eden od najpomembnejših vzrokov za cepitev delavskih množic po narodnostni pripadnosti in obenem za njihovo opredelitev za italijanske meščanske stranke oziroma za hrvaško-slovensko narodno stranko. To je veljalo še v večji meri za revne kmete in kolone. S priznanjem privilegiranega položaja italijanski buržoaziji v Istri, na osnovi katerega je kot manjšina prevladovala v pokrajinskih samoupravnih telesih, je Avstrija postavljala Hrvate in Slovence v takšen položaj, da so se bili prisiljeni ostro boriti za narodno enakopravnost. Tako je narodnostni boj razgibal vse hrvaške in slovenske kmete in prav tako vse delavce. Drugi vzrok je bil v tem, ker Jugoslovanska socialdemokratska stranka ni imela v Istri vse do leta 1907 svoje organizacije. Obstajala je samo organizacija ltalijanske socialdemokratske stranke, ki je začela z delom v Pulju leta 1898. Vendar je tudi ta omejila svojo dejavnost samo na mesto Pulj, medtem ko na podeželju ni imela svojih pristašev. Zaradi narodnostnega spora, ki se je v takratnem času vse bolj stopnjeval, in zaradi nerazčiščenega stališča znotraj Italijanske socialdemokratske stranke do nacionalnega vprašanja ni mogla ta stranka pritegniti v svoje vrste hrvaških in slovenski h delavcev ter kmetov."4 Italijanska socialistična skupina iz Trsta in drugih predelov te avstrijske pokrajine je prevzela ime Partito operaio socialista in Austria (Socialistična delavska stranka v Avstriji).5 V Trstu je tedaj nastalo glasilo italijanskih socialistov "II Lavoratore". Med znanimi italijanskimi socialisti, ne samo v Trstu, temveč tudi v krajih , kjer so živeli pripadniki italijanske narodnosti, so kmalu postali socialistični voditelji Valentino Pittoni, Carlo Ucekar, Antonio Gerin in drugi. Prihajali so v Istro, v obalna mesta in opravljali politične in druge naloge.6 Slovenski delavci na Tržaškem so svojo socialistično sekcijo ustanovili leta 1896 kot sekcijo Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Avstriji. Njeni ustanovitelji so bili Josip Kopač, brata Franc in Anton Jernejčič ter brata Vincenc in Alojz Kermolj. Že naslednje leto je v Ljubljani začelo izhajati strankino glasilo "Delavec". Po izidu 20. številke so ga premestili v Trst, vendar je že l. januarja 1898 zaradi finančnih težav prenehalo izhajati. Nato so aprila leta 1898 slovenski socialisti v Trstu začeli izdajati novo glasilo "Delavec – Rdeči prapor". To je postalo celo glasilo Jugoslovanske socialdemokratske stranke za slovensko jezikovno področje. Leta 1905 so ga premestili v Kranj, kjer je izhajalo vse do leta 1911. Doživljalo je razne težave zaradi cenzure, pomanjkanja finančnih sredstev in policijskega preganjanja. Njegov prvi urednik je postal znani slovenski socialist in pisatelj Etbin Kristan. Tudi na območju Slovenske Istre zasledimo začetke socialističnega gibanja že ob koncu 19. stoletja. Njegove začetne organizacijske oblike so zajemale najprej izobraževalne in bralne krožke, strokovna združenja in razne razmeram prilagojene organizacije. Vključene so bile v italijansko socialistično gibanje bližnjega Trsta, pozneje Pulja in drugih istrskih središč. Socialistično gibanje se je uveljavljajo zlasti med delavci, vendar so se zanj navduševali tudi nekateri posamezniki iz drugih družbenih slojev. Pritegnile so jih nove ideje. Tudi nekaj humanistično izobraženih intelektualcev, celo iz plemiških družin, se je vključilo v njegove vrste. Tedanja konservativna družbena ureditev je favorizirala zemljiške posestnike, liberalno usmerjeno drobno buržoazijo, državne uslužbence in višje cerkvene kroge. Čeprav so jih med seboj ločevale politične opredelitve in ekonomska odvisnost do centralistično urejene države ter močne italijanske iredentistične težnje, so bili vselej enotni tedaj, ko je bilo potrebno nastopiti proti "prevratni ideologiji". Zaradi teh in drugih razlogov so imeli prvi socialisti dejansko malo možnosti. da bi razvili svoje strokovne organizacije v pomembno politično organizacijo. Začeli so predvsem kulturno prosvetljevati delavce, a so jim s tem prebujali razredno zavest. Borili so se za izboljšanje delovnih razmer in za višje mezde, skratka za trenutne ekonomske zahteve v okviru sindikalnih organizacij oziroma prvih delavskih krožkov.

104


ZAČETKI SOCIALISTIČNEGA GIBANJA V OBALNIH MESTIH Zelo malo je podatkov o nastanku socialističnega gibanja v obalnih mestih. Za Koper niti ni dokumentiranih virov, ampak je na voljo le spominsko gradivo nekaterih njegovih pripadnikov. Italijanski socialistični stranki v Avstriji so se priključili nekateri intelektualci, koprski ribiči, kleparji in pristaniški delavci. Med prve socialiste prištevajo kleparja Giovannija Parona, mizarja Pietra Bussana, ladijskega kleparja Giovannija Cecconija in pristaniškega težaka Giovannija Puglieseja. Združevali so se v izobraževalne krožke, prirejali javne shode in manifestirali svoje težnje. Iz leta v leto se je njihovo število večalo. Organizacijsko in politično so se prav tako okrepili. Sedež svoje sekcije so imeli v stanovanjskih prostorih dr. Carla Nobileja, znanega socialističnega voditelja; na njegovi hiši je skoraj stalno visela rdeča zastava. Za Izolo podatki govorijo, da so že aprila 1895 ustanovili "delavski bralni krožek". Vanj se je vpisalo sedemdeset članov, delavcev in tudi kmetov v želji, da se izobražujejo. Predsed-nik bralnega društva je postal Giuseppe Pugliese. V krožku so prirejali bralne večere in preda-vanja: izposojali so si tudi knjige. Raslo je zanimanje za družbena vprašanja. zgodovino in nasploh za izpopolnitev lastnega znanja. V Izolo sta na pogovore z domačimi socialističnimi somišljeniki večkrat prihajala socialistična voditelja Carlo Ucekar in Antonio Gerin iz Trsta. Prvi socialistični javni shod je bil julija leta 1896. Na njem so slovesno odprli bralni krožek. Na shodu sta govorila Carlo Uceka r in Antonio Gerin. Poslušalce sta izredno navdušila, saj je iz ust že znanih socialističnih tribunov zvenela resnica o izkoriščanju delovnega človeka in o ciljih socialističnega gibanja.8 Istega leta (1896) so v Piranu ustanovili socialistično sekcijo, v katero so vstopili učitelj Domenico Contento, delavca Giusto Parenzan in Francesco Sovrano, Carlo Fragiacomo, čevljar Francesco Zecchini, delavec Pietro Ribelo, kovač Marcello Giraldi, delavec Antonio Bonifacio, ladjedelski delavci Franc in Jakob Bukovec ter Antonio Bacicchi, delavec Ivan Medvešček in kamnosek Pietro Mondo. Pozneje so vanjo vstopili številni pomorščaki, nekaj ribičev, precej delavcev iz obrtniške stroke za obdelavo zlata (rezkalci, čistilci in čistilke zlata itd.). Eden od vplivnejših socialistov je kmalu postal učitelj Antonio Sema, kmečkega porekla, kulturno razgledan in dober poznavalec socialnih problemov. Obvladal je vse tri krajevne jezike (italijanščino, slovenščino in hrvaščino), zato je sodeloval s socialističnimi pripadniki vseh treh narodnosti.9 V Izoli so socialisti doživeli prvi spopad z oblastmi 27. julija 1897. Tega dne je v Izolo prispela s parnikom iz Milj skupina socialistov. Po izkrcanju na pomolu so se jim pridružili še domači socialisti in se razvrstili v povorki. Iz njihovih grl je zadonel klic: "Živela internacionala!" Nosili so rdeče zastave in prepevali revolucionarne pesmi, kar pa ni bilo pogodu prisotnim orožnikom. Aretirali so Giuseppa Puglieseja in štiri socialiste iz Milj ter jih odpeljali v piranski zapor, od koder so jih čez tri dni izpustili. Po njihovi vrnitvi v Izolo jih je ljudstvo navdušeno sprejelo in dokazalo svojo privrženost socialistični ideologiji.10 Zanimivo je, kaj je o začetku socialističnega gibanja v tem mestu napisal izolski socialist Vittorio Vascotto: "Zbrani delavci so med spokojnimi stenami svojega bralnega krožka prebirali razne časopise, to ali ono revijo in si pridobivali čedalje večje navdušenje za branje. Med seboj so razpravljali in razmišljali o tistem, kar so prebrali. Tako so postopoma širili svoje obzorje in se osvobajali raznih predsodkov. Prizadevni mednarodni socialisti – sejalci – so presadili iz Trsta (ob tem ne smemo pozabiti našega pogumnega tovariša Giuseppa Puglieseja, prvega istrskega socialista, povezanega v trdni veri z Antoniem Gerinom in Carlom Ucekarjem) na plodna tla še krhko rastlinico socialistične ideje , ki se je bohotno razrasla ob ljubeznivi negi naših širokogrudnih mladincev. Z obogatitvijo svojega znanja in srčne kulture se je v njih oblikovala tudi težnja po osvoboditvi dela."11 Naslednjega leta so izolski socialisti dosegli lepe uspehe. Napadli so jih pristaši klerikalne stranke in nič manj sovražno misleči liberalci, ki so tedaj imeli v svojih rokah vodilne položaje v občinski u pravi, šolstvu in gospodarstvu. Socialisti so 4. februarja 1902 ustanovili svojo knjižnico. Ta je v kratkem času štela osem sto knjig. Leta 1904 so ustanovili še godbo na pihala, naslednje leto pa so dobili svoj sedež v dvorani Verdi. 6. maja 1906 so organizirali splošno stavko delavcev v štirih dvoranah ribje industrije v protest proti neznosnim mezdnim in delovnim razmeram. Stavka je uspela. Pomenila je veliko pridobitev za izolsko delavstvo v boju proti gospodarjem.12 105


Socialistično gibanje si je zlasti prizadevalo pridobiti svoje člane in simpatizerje med mladino. 13. julija 1906 so osnovali mladinsko socialistično federacijo. Za njenega predsednika so izvolili Arsenia Vascotta. S prostovoljnim delom izolskih delavcev so si uredili Ljudski dom v ulici Pittoni in ga slovesno odprli 26. avgusta 1906. Na otvoritvi so govorili domači socialisti Silvio Paganini, tržaški socialistični voditelj Luigi Battistella, Antonio Laurencic, Valentino Pittoni in Edmondo Puecher. Številni poslušalci so jih navdušeno pozdravili. Na novem sedežu so dobili prostor tudi bralni krožek, potujoča ljudska knjižnica in okrajna blagajna za podporo bolnim delavcem. To so socialisti upravljali že od leta 1888 dalje.13 Mladinska socialistična federacija je leta 1907 pripravila vrsto poljudnoznanstvenih predavanj. Med njimi je bilo zanimivo "Giordano Bruno in sveti Ignacij Lojolski", ki ga je imel profesor Paolo Orano. Pristaši klerikalne stranke pa so spodbudili svojega predavatelja patra Gaetana, da je nastopil na predavanju s svojimi razlagami. Po Oranovem predavanju je pater zaprosil za besedo. Dana mu je bila pod pogojem, da bo govoril o obravnavani snovi. On pa se je spustil v sramotenje socialistične ideologije in v še druge izpade. Prisotni so ga izžvižgali z medklici, nakar je moral zapustiti dvorano s svojimi somišljeniki vred.14 Skrbeli so tudi za delavce. V ta namen so leta 1909 ustanovili delavsko združenje za gradnjo stanovanjskih hiš, namenjenih revnim delavcem. S pomočjo tega združenja so zgradili enainpetdeset pritličnih hišic za manjše družine in nekoliko večje hiše za številnejše družine. Take in podobne oblike medsebojne pomoči so med delavci utrjevale zaupanje v socialistične ideale. Poleg tega so s prostovoljnim delom podpirali razne konkretne akcije za izboljšanje življenjskih razmer, zato so socialisti med prebivalci uživali ugled, čeprav so jim oblasti večkrat nasprotovale pri uresničevanju njihovih pobud.

SOCIALISTIČNO GIBANJE DO 1918 Ob prelomu stoletij in v letih pred prvo svetovno vojno se je v Trstu razvijalo socialistično gibanje med ljudmi tako italijanske kot slovenske narodnosti. Med slovenskim prebivalstvom je imelo precejšen vpliv. Svoje somišljenike je vključevalo v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko, medtem ko je bilo to gibanje v Istri popolnom a v rokah Italijanske socialistične stranke. Ta je imela svoje sekcije v vseh jadranskih obalnih mestih (od Kopra do Dubrovnika) in v nekaterih istrskih krajih v notranjosti, v katerih so bolj ali manj govorili italijansko. Slovensko socialistično gibanje je zajelo le nekaj slovenskih vasi blizu Kopra . Na tem območju je občutno manjkalo sposobnih kadrov, ki bi ustanavljali začetne organizacije. Politično delovanje je bilo težavno tudi zaradi tega, ker ni bilo na voljo ne prometnih sredstev ne denarja ne domačih aktivistov, čeprav ni manjkalo dobre volje in požrtvovalnosti. Deželni odbor Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Trstu je organiziral v Istri le nekaj shodov in sekcij v neposredni bližini Trsta, v Opatiji in na Reki; vse to pa je bilo organizacijsko in politično še nezadostno urejeno.15 Poleg navedenih vzrokov je pri iskanju opravičila za zaostajanje slovenskega socialističnega gibanja v Istri treba upoštevati še dokaj razširjeno internacionalistično miselnost med delavci, ki so delali v okolju, kjer so govorili italijanski jezik in ga uporabljali pri vsakdanjem delu. V sindikate in delo v socialistični stranki so se namreč organizirali skupaj z italijanskimi delavci, kar sejim je zdelo z internacionalističnega vidika povsem naravno. To jih ni motilo, da ne bi v svojem domačem kraju gojili svojega materinega jezika ali sodelovali v slovenskih prosvetnih društvih. Na splošno je med socialisti slovenske in italijanske narodnosti tedaj vladalo soglasje o skupnih ciljih, če izvzamemo nekaj posameznikov, ki se niso mogli znebiti nacionalističnih predsodkov.16 V Slovenski Istri, vštevši dolinsko območje, so živeli Slovenci pretežno na deželi. Preživljali so se predvsem z vinograd ništvom in poljedelstvom. V kmetijstvu sta v bližini obalnih mest prevladovala spolovinarstvo, to je delitev kmetijskega pridelka med kmetovalci inzemljiškimi posestniki, in tudi kolonat. Na deželi se je sčasoma razvijala mala kmečka posest, tu pa tam je životaril na vasi še kakšen mali trgovec ali gostilničar sredi nadvse siromašnega kmetijskega gospodarstva, ki ni moglo preživljati številnih družinskih članov v agrarno prenaseljenih vaseh. 106


Delavstvo je nastajalo šele pred prvo svetovno vojno v neposredni bližini obalnih mest Koper, Izola in Piran. Slabo razvita ali domala še nerazvita industrija, v kateri so prevladovali mala obrt, pomorstvo, ribištvo, ribja industrija in tiskarstvo, je bila v italijanskih rokah in ni dajala kruha slovenskim in hrvaškim proletarcem, ki so bili prisiljeni že pod Avstrijo iskati delo v bližnjem Trstu ali v drugih deželah . Še danes je med ljudmi živ spomin o neverjetno težkih življenjskih razmerah in nepopisni revščini v takratni Istri nasploh. Ob jutranjem svitu so prihajali kmečki dninarji na tako imenovano tržišče za delovno silo, kjer so jih italijanski zemljiški posestniki odbirali za kopače. V Kopru je bilo takšno "tržišče" pred mestnim vhodom, pred sedanjim Prešernovim trgom (Muda). Težaško kmečko delo od zore do mraka je dobil samo telesno krepak delavec, medtem ko so šibkejše zavračali . Vaški proletarci so odhajali na sezonsko dnino k "mandrijarjem" v tržaško okolico, domov pa so prinašali le boren zaslužek.17 Podoba tedanje istrske vasice je bila žalostna: neometane in razpadajoče hiše, slabe vaške poti, večno pomanjkanje vode, brezbrižnost za urejanje skupnih vaških potreb, kmečke družine s številnimi otroki, za katere ni bilo ne urejenih šol ne možnosti za izučitev kakšnega poklica. Med ljudstvom je povsem upravičeno nastalo reklo "Tužna Istra''. Še nekaj je pestilo istrsko ljudstvo. Proti koncu 19. stoletja je zavoljo prebujanja slovenske narodne zavesti in gibanja dobil boj med italijansko in slovensko narodnostjo ostrejše oblike. Toda na političnem prizorišču je nastopil nov dejavnik: socialistično gibanje. Slovansko narodnostno gibanje je bilo tedaj na splošno pod klerikalnim vplivom in lojalno do Avstrije. Ta ga je celo podpirala, zlasti v krajevnem merilu. Na tak način je spretno izvajala svojo tradicionalno taktiko: postaviti sebi zvesto podeželje v nasprotje z mesti, ki so bila pretežno naseljena z italijanskim prebivalstvom. Postopoma je slovansko narodnostno gibanje osvojilo precej krajevnih uprav. Ponekod se je celo potegovalo tudi za občinske uprave italijanskih mestec. Socialistično gibanje v Slovenski Istri je imelo množično oporo v dobro razviti sindikalni organizaciji. Ta je organizirala med delavci več uspelih stavk za izboljšanje slabih življenjskih in delovnih razmer, kar je nedvomno vplivalo na njeno uveljavitev v javnosti . V Izoli je socialistično gibanje kljub mnogim težavam iz leta v leto organizacijsko in politično napredovalo. Leta 1912 so socialisti organizirali prvo javno manifestacijo. Proti njim je nastopil njihov zagrizeni nasprotnik, izolski duhovnik Francesco Mujesan, in to v sodelovanju z orožniki. Razgnali so manifestante in aretirali Emilia Vascotta in Nicola Parmo ter druge socialiste. Odvedli so jih v piransko ječo, od koder sojih kmalu spustili zavoljo ljudskega protesta. Skozi razne preizkušnje se je gibanje že pred prvo svetovno vojno prekalilo v dobro organizirano politično silo. Izolski socialisti so ravno začeli graditi Ljudski dom, ko je umrl (30. avgusta 1913) Giuseppe Pugliese, snovalec gibanja. Njegovo mesto sta prevzela Pietro Gandusio in Emilio Vascotto, dolgoletna borca za delavske pravice.18 Novi Ljudski dom so slovesno odprli julija 1914. Na polju Silvestri pri Izoli so organizirali veliko ljudsko praznovanje. Številni socialisti in njihovi simpatizerji so se pripeljali s parnikom iz Trsta, Milj in Tržiča. Domačini so polnoštevilno prisostvovali manifestaciji, ki je potekala brez spopadov z nasprotniki. Ljudski dom je postal velika pridobitev za socialistično organizacijo. Ob njegovi otvoritvi je socialist Vittorio Vascotto, stavec v koprski tiskarni, sestavil zanosen in vsebinsko bogat govor o razvoju izolskega socialističnega gibanja, iz katerega je med drugim razvidno, da bi se to gibanje še nadalje uspešno razvijalo, če ga ne bi nasilno zadušila prva svetovna vojna s splošno mobilizacijo vseh mlajših moških, sposobnih za orožje. V vojnem času ni bilo opaziti kake socialistične aktivnosti na tem območju, razen občasnih zahtev zaposlenih delavk v izolskih tovarnah ribje industrije, da bi jim izboljšali delovne in splošne življenjske razmere. Z izbruhom prve svetovne vojne je italijansko socialistično gibanje bolj ali manj zagovarjalo oportunistična stališča druge internacionale. Nekateri goreči protivojni agitatorji so se celo prelevili v intervencioniste (zagovornike udeležbe v vojni). Pojavili so se zagovorniki za neudeležbo v vojni ali tako imenovani nevtralisti, in taki, ki so podlegli nacionalistični propagandi in širili idejo o intervenciji v vojni za "osvoboditev italijanskega ozemlja izpod Avstrije". Tako na primer urednik osrednjega socialističnega glasila "L'Avanti" Benito Mussolini, ki je postal celo prostovoljec. Osrednje in splošno razširjeno strankino geslo med vojno je bilo: "Non aderire, non sabotare" (ne podpirati vojne, ne je sabotirati). 107


Nacionalistična propaganda in iredentizem sta opravila svoje tudi med socialisti v Julijski krajini. Mlajši letniki slovenske narodnosti so oblekli vojaško suknjo in se bojevali pretežno na soški, pa tud i na ruski fronti. Precej italijansko govorečih rekrutov so poslali na rusko bojišče. Starejši letniki pa so se doma omejevali na dobrodelno dejavnost in miroljubne pozive, da bi nehali prelivati kri. Avstrijske oblasti so na Goriškem, v Trstu in Istri uvedle razne varnostne, upravno-politične in druge ukrepe leta 1915, ko je Italija napovedala vojno osrednjim silam. Do italijanskega in slovenskega ljudstva ter njegovih organizacij so ravnale takole: Italijane, ki so gojili liberalna in iredentistična čustva in od katerih jih je nekaj pobegnilo v italijansko vojsko, so tlačile na fronti in v zaledju. Mnoge so internirali. Odpravili so statutarna jamstva in suspendirali več voljenih uprav: prav tako so razpustili večje število italijanskih organizacij. Socialisti, ki so se prve mesece pred vstopom Italije v vojno borili proti vstopu, so se zaprli v previdnost. Omejevali so se na izraze miroljubnosti in pomoči prizadetem u prebivalstvu, kar je bilo všeč najvišjemu avstrijskemu državnemu predstavniku. Slovensko prebivalstvo ne samo da ni kazalo odkrite sovražnosti do Avstrije, ampak je večkrat manifestiralo čustva lojalnosti do habsburške monarhije.19

REVOLUCIONARNO VRENJE MED MNOŽICAMI PO PRVI SVETOVNI VOJNI Iz skrajno zaostrenih razmer, ki so po koncu vojne na vseh področjih javnega življenja nastale zaradi velike brezposelnosti, razvnetih italijanskih nacionalističnih teženj, težkega položaja v vojni prizadetega gospodarstva, so se porodile stavke in zahteve revolucionarno prebujenih ljudskih množic. V Trstu je bila l. in 2. februarja 1919 velika železničarska stavka. V znamenju solidarnosti s stavkajočimi so se ji pridružila strokovna delavska združenja z enodnevno stavko od nedelje do ponedeljka; izvzeto je bilo samo osebje v bolnišnicah in v vojaških kuhinjah. Stavka je sicer navidezno uspela pri zahtevah mezdnega značaja, dejansko pa je imelo zadnjo besedo vojaško sodišče. Že 13. februarja so izrekli proti stavkovnim voditeljem hude obsodbe: Jakoba Skopnika in Ferdinanda Kodnika so obsodili na pet let zapora in globo dva tisoč lir, Ivana Goriška in Alojza Valentiča na tri leta zapora in petsto lir globe, drugih enainpetdeset pa vsakega na dve leti zapora in dvesto lir globe.20 Tedaj je ljudske množice domala po vsej Evropi zajelo revolucionarno vrenje – zlasti pod vplivom Sovjetske zveze, ki se je po zmagi oktobrske revolucije borila proti oboroženi intervenciji reakcionarnih evropskih sil in proti notranji kontrarevoluciji. Medtem se je postavljalo pred socialdemokratske stranke posameznih dežel zgodovinsko vprašanje, ki ga je označil V. Iljič - Lenin takole: "Sorazmerno mirni značaj obdobja 1871–1914 je hranil oportunizem najprej kot razpoloženje, potem kot smer in končno kot skupino ali sloj delavske birokracije in maloburžoaznih sopotnikov. Ti elementi so si lahko podrejali delavsko gibanje na ta način, da so na jeziku priznavali revolucionarne cilje in revolucionarno taktiko. Zaupanje množic so si pridobili samo na ta način, da so svetu zatrjevali, češ da je vse to mirno delo samo pripravljanje na proletarsko revolucijo. To protislovje je bilo samo tur, ki je moral nekoč počiti in je počil. "21 Taka teoretična in praktična opredelitev med oportunističnim in revolucionarnim socializmom je prepletala strategijo in taktiko socialdemokratskih strank. Srbska socialdemokratska stranka je že ob izbruhu vojne glasovala proti vojnim kreditom. Bila je edina socialdemokratska stranka v Evropi, ki je zavzela tako dosledno marksistično stališče. Po koncu vojne pa so nekateri vodilni socialdemokrati zagovarjali sodelovanje z meščanskimi strankami. Spopadi med desnim in levim krilom socialdemokratskih strank na ozemlju jugoslovanske države so bili pogosti, večkrat tudi ostri. Toda na pobudo marksistično usmerjenih socialistov je prišlo na kongresu predstavnikov teh strank, ki je bil v Beogradu od 20. do 23. aprila 1919, do zedinjenja. Na njem so bili odsotni le slovenski delegati. Ustanovili so novo enotno stranko in jo imenovali Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov). Podobno nezadovoljstvo s politiko socialdemokratske stranke v Sloveniji je zajelo njene najnaprednejše levo usmerjene člane. Širši osrednji odbor ljubljanske organizacije Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) je 2. marca 1920 ob udeležbi 27 zaupnikov sklenil, da ljubljanska organizacija izstopi iz stranke in se proglasi za sestavni del nove Socialistične delavske stranke za Slovenijo. 11. aprila 1920 je bil v 108


Ljubljani ustanovni kongres nove stranke, na katerem je bilo prisotnih 54 delegatov iz 20 organizacij. Med mnogimi drugimi sklepi je bil najpomembnejši naslednji: "Da se borbena moč proletariata poveča, smatra strankin odbor takojšnje ujedinjenje s Socialistično stranko Jugoslavije (komunistov) za absolutno potrebo, vsled česar proglaša, da se smatra od danes naprej za sestavni del stranke na temelju resolucij in ukrepov velikonočnega kongresa lanskega leta v Beogradu."22 V Trstu so slovenski socialisti organizirali širši posvet, na katerem so odločno obsodili sodelovanje JSDS Slovenije z meščanskimi strankami. Nato so sklenili izstopiti iz njenih vrst in ustanoviti samostojno JSDS Slovenije v Julijski krajini. Na meddeželni konferenci 6. aprila 1919 so se soglasno izrekli za socialistično revolucijo in diktaturo proletariata. Na drugi meddeželni konferenci, 21. septembra 1919, na kateri je bilo prisotnih 62 delegatov, so se odločili, da JSDS Slovenije za Julijsko krajino pristopi k Italijanski socialistični stranki.23 Tudi v vrstah italijanskega delavskega gibanja se je kazal čedalje ostrejši spopad med revolucionarno in oportunistično smerjo. Ta se je kmalu sprevrgel v frakcijske boje. Povojno tako imenovano "dvoletno rdeče obdobje" je prišlo do popolnega izraza. Številni bivši ruski ujetni, ki so doživeli oktobrsko revolucijo, mnogi so v njej sodelovali, so se navzeli revolucionarnih idej. Pomnožili so vrste socialistične stranke. Med ljudstvom so propagirali zahteve, da je ustanavljanje sovjetov nujna in edina pot za odpravo kapitalističnega družbenega reda in prevzem politične oblasti. Zlasti mladina je bila revolucionarno razgibana, saj so se mnogi mladinci oklicali za mlade boljševike in na vse mogoče načine sabotirali železniške prevoze vojaškega materiala za intervencijske sile v Rusijo. Revolucionarnost se je iz dneva v dan bolj krepila. To je razvidno tudi iz organiziranosti mladinskega socialističnega gibanja. To gibanje je postajalo pomem ben dejavnik za izvedbo raznih akcij. "Vpliv revolucionarne socialistične mladine se je širil tudi med študenti, ki so začeli ustanavljati prostovoljni 'študentski bataljon', in v vrstah mladine slovenske narodnosti, ki je delovala v društvih 'Ljudskega odra'. Mladina je organizirala tudi posebno žensko skupino, ki je do junija 1919 štela tristo petdeset članic. Za pravilno usmeritev tega akcijskega odbora je bil zadolžen deželni odbor (Antonio Juraga, Graziano Coban, Vittorio Vidali, Mario Pascottini, Franco Franova iz Trsta, Locevar iz Pulja, Sulligoi iz Furlanije in Valori iz Kopra), tesno povezan z mladinskimi voditelji v Italiji (zlasti s tajnikom mladinske zveze Polanom), ki so bili, podobno kot v Trstu, bolj revolucionarni kot voditelji socialistične stranke."24 Zanimiva so politična stališča, ki so jih do tedanjih perečih narodnostnih in socialnih vprašanj zavzeli italijanski in slovenski socialisti v Julijski krajini, kjer je postal časopis "Il Lavoratore" glasilo deželne socialistične zveze. Na pokrajinskem socialističnem kongresu 14. septembra 1919 v Trstu je bilo prisotnih deset delegatov iz Istre. Na njem so izvolili tudi delegate, ki so predstavljali pokrajinsko zvezo na socialističnem kongresu od 5. do 8. oktobra 1919 v Bologni. Na eni od prvih sej pokrajinskega odbora, v katerem sta predstavljala Istro G. Furlan in V. Bressaz, so med drugim sprejeli te-le sklepe oziroma naslednji akcijski program: prebivalstvu se omogoči svobodna opredelitev; vprašanje Reke naj bi rešili s samoodločbo tamkajšnjega prebivalstva; do drugih neproletarskih strank morajo biti odločno nepopustljivi; v stranki mora zavladati enotnost; med vsemi proletarskimi silami naj se ustanovi enotna fronta; zagotoviti je treba popolno enakopravnost med narodi in braniti že dosežene pridobitve delavskega razreda.25 Pokrajinski odbor se je okrepil z vključitvijo dr. Henrika Tume, Ivana Regenta in Antona Jernejčiča, ki jih je izvolila slovenska socialistična konferenca, ko se je opredelila za vstop v Italijansko socialistično stranko. Vsa ta strankina dejavnost se je odvijala med velikimi delavskimi boji v vsej pokrajini, zlasti v Trstu. Toda prvi maj leta 1919 so proslavili v vseh središčih v Istri z ljudskimi manifestacijami, ki so bile bolj množične kot kdaj prej. Kakor je bilo že v tradiciji, jih je organizirala socialistična stranka. Junija 1919 sta bila Giuseppe Tuntar in Ivan Regent kooptirana v direkcijo Italijanske socialistične stranke; to je bi lo priznanje za zasluge in sposobnosti obeh voditeljev; eden je bil italijanske, drugi pa slovenske narodnosti, oba pa sta imela pomembno vlogo v boju delavskega razreda. Zanimiva je ocena, ki jo je napisal Ivan Regent o rastočem vplivu socialističnega gibanja v javnosti: "V letih 1919–1920 se je socialistično gibanje v naših krajih dobesedno razbohotilo. Število strankinih sekcij se je dnevno množilo. Množile so se podružnice prosvetnega društva 'Ljudski oder' in samostoj109


na izobraževalna društva. Prvih je bilo šestdeset, drugih pa okoli štirideset. Gibanje je z vso silo zajelo tudi kmete in vrtnarje. V relativno kratkem povojnem času se je znašla stranka v vrtincu intenzivnega političnega, se pravi narodnega, gospodarskega in prosvetnega gibanja. V teh dveh letih se je razvil v naših vrstah dober in številen srednji kader, sestavljen iz zvestih, discipliniranih, nadarjenih, izredno požrtvovalnih in organizacijsko precej sposobnih delavcev in kmetov. Ti ponosni in pridni delavci in kmetje so bili izvrstna in nujno potrebna vez med množicami in vodilnim centrom v Trstu še potem, ko se člani kasnejšega komunističnega centra zaradi policijskega in fašističnega terorja niso mogli več ganiti iz Trsta in Gorice."26 Razmah socialističnega gibanja v povojnem obdobju je bil posledica danih razmer, ki so terjale rešitev zaostrenih narodnostnih in socialnih nasprotij na Primorskem. In kaj seje dogajalo na območju Slovenske Istre? Izola je prav gotovo imela številčno najmočnejši in politično najbolje organiziran delavski razred. Socialisti so organizirali mogočno javno manifestacijo ob 1. maju 1919, ki ji je prisostvovala pretežna večina mestnega prebivalstva, številna množica pa je prikorakala tudi iz bližnjih slovenskih vasi. Udeleženci so se zvrstili v sprevod, na čelu katerega so nosili rdeče zastave in Leninovo sliko. Z revolucionarnimi govori in prepevanjem borbenih pesmi so zaključili zborovanje pred Ljudskim domom. Tudi naslednje leto so ponovili javno zborovanje 1. maja, čeprav že sredi fašističnega nasilja. V Izoli je socialiste vodil Pietro Gandusio v dobro organizirani sekciji. V njej so sodelovali Egidio Chicco, Emilio Vascotto, Antonio Gandusio, Nicola Parma in drugi; zlasti med mladinci je postal znan Bruno Deste. Že takoj po koncu vojne so organizirali svoje razredne sindikate, kulturni krožek in godbo na pihala. Ustanovili so tudi nabavno in prodajno kmetijsko zadrugo. Sedež so imeli v lepo urejenem Ljudskem domu.27 Koprska socialistična sekcija je kupila za svoje potrebe veliko stavbo v Kopru, v sedanji Ulici OF št. 12. Za plačilo nepremičnine je najela posojilo v koprski banki, z jamstvom članov, češ da bodo le-ti z meničnimi obveznicami od 5 do 1.000 lir dolg poravnali. Stavbo so si uredili za svoje družabne prostore, v katerih so imeli Ljudski dom, knjižnico in razne dejavnosti. Med vidnimi socialističnimi voditelji je bil tudi v povojnem času dr. Carlo Nobile, veleposestnik s precej številnimi koloni, s katerimi je ravnal lepo; zato so o njem govorili kot o dobrotniku. Na njegovi hiši je vedno visela rdeča zastava. Da je imel vodilno vlogo vitalijanskem socialističnem gibanju, potrjuje še dejstvo, da je januarja 1919 predsedoval socialističnemu kongresu za Julijsko krajino. Drugi vodilni socialist je bil odvetnik Paolo Sardos. Ta je na sodišču pogosto branil revne in zapostavljene slovenske kmete, ne da bi zahteval za opravljeno delo predpisano plačilo. Udeleževal se je raznih shodov in sestankov. Posebno je bil aktiven ob parlamentarnih volitvah leta 1921 in ob občinskih volitvah januarja 1922. Znani in aktivni italijanski socialisti so bili Mario Gregorič - Čempa, ki ni popustil niti pozneje pod fašistično vladavino, mali trgovec Giovanni Urlini - Nane Cio, njegov brat Giuseppe Urlini, stavec Vittorio Vascotto, stanujoč v Izoli, a zaposlen v koprski tiskarni, kmetovalec Giovanni Lonzar in Antonio Razman ter drugi. Koprski kleparji so že pred vojno ustanovili svojo zadrugo, v katero so se včlanili številni socialisti. Med starejšo generacijo aktivnih socialistov so spadali klepar Giovanni Paron, mizar Pietro Bussan, ladijski klepar Giovanni Zacconi, pristaniški težak Giovanni Pugliese in nekateri ribiči.28 Piran je bil dolga leta prava socialistična trdnjava. Duša tega gibanja, njegov ideolog in splošno znan socialist je bil učitelj Antonio Sema. Socialna struktura tedanje piranske občine je omogočala stranki dober razvoj. V njej je prevladovalo italijansko prebivalstvo. Mestno prebivalstvo so sestavljali v pretežni večini pomorščaki, obrtniki, mali trgovci, pristaniški delavci, ribiči, solinarji. Mnogo pomorščakov se je zaposlilo pri plovbnih družbah v Trstu, kjer so prišli v stik z ljudmi z večjimi političnimi in sindikalnimi izkušnjami. V času, ko niso pluli, so bili zaposleni kot delavci v tržaških ladjedelnicah ali v podjetjih, ki so vzdrževala ladje. Postopoma se je v njihovih tovarnah del kmečkega prebivalstva spreminjal v priučene delavce ali pa v obrtnike za izdelovanje kmečkega orodja (sodarji, kleparji, kovači itd.). Nekateri pomorščaki so kot delavci služili v puljski orožarni. Razumljivo je, daje bilo takšno okolje ugodno za razredno prebujanje delavskega razreda.29 110


Veliko zborovanje socialistične stranke je bilo tudi na slovenskem podeželju v Dekanih. Udeležilo se ga je okrog tri tisoč ljudi iz bližnje in daljne okolice ter samih Milj. Na njem je igralo šest godb za pihala. Kot glavni govornik je nastopil koprski socialist Mario Gregorič -Čempa. To zborovanje je ostalo udeležencem še dolgo v spominu zaradi revolucionarnih teženj in zahtev.30 Socialistične sekcije v Kopru, Izoli in Piranu so zajemale tudi slovensko podeželje. Prva povojna leta so po istrskih vaseh širili socialistično ideologijo Anton Bernetič iz Kortine, zaposlen v Trstu, Franc Klobučar iz Klanca, Vincenc Fortuna in Avguštin Furlanič iz Dekanov, Rudolf Bernetič iz Marezig, Karel Markežič - Sivec iz Šmarij, Rok Kocjančič iz Laborja, Nazarij Vatovec - Kovač, Rihard Vatovec, Peter Primožič iz Čežarjev in drugi. Okrog njih so se zbirali številni mladi simpatizerji.31 Okupacijska oblast je na razne načine preganjala socialiste. Za vsako najmanjšo kršitev strogega vojaškega režima je grozila aretacija. Glasilo Socialistične zveze za Julijsko krajino v slovenskem jeziku "Delo", ki je začelo izhajati 20. februarja 1920 pod uredništvom Ivana Regenta, je pisalo v članku "Gladovna stavka v koprskih zaporih", da je "potrpljenje in trpljenje doseglo vrhunec. Vsi jetniki (tudi navadni kaznjenci, op. ur.) so začeli v ponedeljek, 11. oktobra, gladovno stavko, ki traja do določenega dneva, to je dokler ne bo vojaško sodišče priznalo in upoštevalo njih upravičene zahteve."32 Socialistično gibanje je doživljajo v povojnem času pravi vzpon predvsem zaradi objektivnih razmer, ki so naravnost silile ne samo delavski razred, ampak tudi druge družbene sloje k iskanju rešitve iz nakopičenih protislovij.33 Avgust Lešnik je nazorno ugotovil: "Vzporedno s prizadevanjem boljševikov in evropske levice za ustanovitev nove internacionale je potekala akcija večinskih reformističnih socialdemokratskih strank, obremenjenih s politiko 'nacionalne obrambe' v svetovni vojni, ter močno oslabljenih levih in centrističnih skupin iz njenih vrst, da v povojnih pogojih obnovijo 'drugo' (Bernsko) internacionalo. Idejni razkol v mednarodnem socialističnem gibanju je bil spričo teoretično-taktičnih razlik do temeljnih vprašanj tedanjega časa (vojne, miru, revolucije, socializma) premočan, da bi lahko prišlo do 'sprave', do ponovne združitve mnogoterih socialističnih struj v enotno organizacijo."34 Dogajanja v mednarodnem, državnem in tudi krajevnem merilu so povzročila med dolgoletnimi borci za socialistične ideale globok razkol in tudi medsebojna osebna nasprotja, ki so se vlekla dolga leta, zlasti glede strategije in taktike o boju proti fašizmu.

OPOMBE 1 I. Regent, Poglavja iz boja za socializem, Ljubljana 1961, str. 7. 2 G. Piemontese, I1 movimento operaio a Trieste dalle origini alla prima guerra mondiale, Udine 1961, str. 73. 3 Na dunajskem kongresu socialističnih delavskih organizacij so združeno stranko razdelili na šest organizacij: avstrijsko, češko, poljsko, ukrajinsko, jugoslovansko in italijansko. 4 Jadranski zbornik, Prispevki k zgodovini Istre, Reke in Hrvaškega Primorja; V. Bratulić, Odjeci oktobarske revolucije u Istri, Rijeka–Pula 1957, str. 8; I. Regent je v delu "Poglavja iz boja za socializem" (I–III) podrobno razčlenil nastanek prvih socialističnih organizacij na Tržaškem in v okolici ne samo kot rezultat političnega gibanja, ampak tudi izobraževalnega in drugega delovanja za prebujanje razredne in obenem tudi narodne zavesti slovenskega delavstva; o prvih delavskih strokovnih in socialističnih organizacijah med italijanskim delavstvom v Trstu je Giuseppe Piemontese v delu pod opombo 2 analiziral najpomembnejše dogodke zlasti na osnovi dokumentarnih virov (resolucije, sklepi, statuti, itd. raznih kongresov in konferenc) za obdobje od leta 1834 do leta 1914. 5 G. Piemontese, n. d., str. 119. 6 V. Vascotto, Breve storia del movimento socialista isolano narrata al popolo di Isola, Capodistria 1914, str. 2. 7 PAK, G. Lonzar in A. Razman, ustna vira, zapiska. 8 PAK, E. Chicco, spomini na predvojno delavsko gibanje v Izoli. 9 PAK, P. Sema, izjava. 111


10 Glej opombo 8. 11 V. Vascotto, n. d., str. 8. 12 Glej opombo 8. 13 Glej opombo 8. 14 Glej opombo 8. 15 I. Regent, Spomini, Ljubljana 1970, str. 60. 16 Na tem območju ni prišlo v času Avstrije do ideoloških sporov med socialisti slovenske in italijanske narodnosti, ker so se zavedali nevarnosti iredentističnih teženj italijanskih premožnejših slojev; medsebojno so si pomagali v raznih vprašanjih; ohranili pa so samostojno organizacijo po narodnostni opredelitvi. 17 PAK, V. Vatovec, ustni vir, zapisek. 18 Glej opombo 8. 19 E. Apih, Italia – fascismo e antifascismo nella Venezia Giulia (1918–1943), Ricerche storiche, Bari 1966, str. 9. 20 Edinost, 22. februar 1919, št. 44. 21 V. I. Lenin, Izbrana dela II, Ljubljana 1949, str. 391. 22 F. K. Jopčič, Kdaj je nastala komunistična partija v Sloveniji, Komunist, 26. 8. 1974. 23 Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti komunistične partije na Slovenskem 1867–1941; F. Saje, Kratek pregled delavskega gibanja in KPJ na Slovenskem, str. 31. 24 M. Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921, Maribor 1973, str. 181. 25 P. Sema, La Lotta in Istria 1890–1945, (II movimento socialista e i1 Partito Comunista ltaliano, La sezione di Pirano) Trieste 1971, str. 153–154. 26 I. Regent, Spomini, Ljubljana 1967, str. 60. 27 Glej opombo 8. 28 Glej opombo 7. 29 PAK, P. Sema, izjava. 30 PAK, I. Cah, Spomini na predvojno delavsko gibanje v Slovenski Istri . 31 Glej opombo 17. 32 Delo, 13. 10. 1920, št. 62. 33 Prim. E. Apih, n. d., v katerem piše na strani 48 : "Istočasno so se v Julijski krajini hitro širile marksistične ideje in se je močno uveljavila stranka, ki jih je predstavljala. Socialistična stranka se je sicer uveljavila samo v manjšem ozemeljskem predelu. Avstrijske oblasti niso na splošno preganjale njenih članov, ki so si s svojo dobrodelno dejavnostjo in miroljubnostjo pridobili simpatije med ljudstvom. Socialistični vzpon je bil nov in izviren pojav tudi v Julijski krajini, kjer je pomenil nastop socialnega boja (kakor v največjem delu v Evropi) izraz sodobnega časa in tistih razredov, ki so hoteli s tem bojem prevzeti vodstvo človeške družbe. K stranki in njenim organizacijam se je tedaj začel usmerjati čedalje večji del prebivalcev v deželi, ne samo iz delavskih in kmečkih vrst, ampak tudi iz srednjega sloja, ker so bili tudi prizadeti zaradi vojne..." 34 A. Lešnik, Razcep v mednarodnem socializmu ( 1914–1923), Knjižnica Annales VI, Koper 1994, str. 333.

112


Vid Vremec

NASTANEK IN RAZVOJ KOMUNISTIČNEGA GIBANJA Povojne družbeno-gospodarske razmere so od vsakega gibanja zahtevale predvsem enotnost v teoriji in vsakodnevni praksi. To pa je bilo v znatni meri odvisno od sposobnosti njegovega vodstva in članstva, da so ostali resnično zvesti revolucionarnim idealom in da so se borili za uresničenje napovedanih programskih ciljev svoje stranke. Kakšni so bili pogledi Italijanske socialističnega stranke na takratne razmere? Eno dejstvo je bilo neizpodbitno – ta stranka je bila žal že globoko razcepljena na politične struje, kar je imelo zanjo usodne posledice. Številni so bili vzroki, ki so pripeljali do takšnega stanja. Med drugim je treba upoštevati politični oportunizem in lažno frazerstvo znatnega, če ne že kar večinskega dela njenega vodstva in pa revolucionarne težnje zlasti levo usmerjenih mlajših in bojevitejših članov, ki so pod vplivom oktobrske revolucije videli edino pot za prevzem oblasti v izvedbi proletarske revolucije. Vendar stranka kot celota nanjo ni bila ne idejno ne organizacijsko pripravljena. Organizacijsko in politično je zaostajala za težnjami delavskih in kmečkih množic. Vse tedanje strankino časopisje, posvetovanja, sklepi in resolucije kažejo na veliko neenotnost v strategiji in taktiki za dosego zgodovinskih ciljev, obenem pa na veliko neenotnost v vsakdanjem boju delavskega gibanja. Reakcija pa je tedaj že imela v nasilnih dejanjih preizkušeno in dobro oboroženo fašistično organizacijo, ki so jo podpirali kapitalistični finančni monopoli, zemljiški posestniki in državni aparat. Proti koncu leta 1920 sta med ljudstvom pojemala revolucionarna razgibanost in vrenje tako imenovanega "biennio rosso" (dvoletno rdeče obdobje), ki je doseglo vrhunec v številnih stavkah, odprtih spopadih z nasprotnimi silami in v iskanju revolucionarnega razpleta nakopičenih družbenih protislovij.1 Italijanska socialistična stranka, številčno ena najmočnejših strank v Italiji, je v tistih odločilnih zgodovinskih trenutkih preživljala globoko politično krizo. Sklicevala se je, po besedah nekaterih njenih najvišjih predstavni kov, na revolucionarna gesla o ustanavljanju sovjetov in o prevzemu politične oblasti, v praksi pa je ravnala v skladu s stališči socialdemokratske reformistične linije druge internacionale in zašla v revizionizem marksistične teorije in prakse. V njenih vrstah so nastale ideološke struje in že prave frakcije ob vprašanju o vlogi parlamentarne buržoazne demokracije, o sodelovanju delavskih, političnih in sindikalnih organizacij z drugimi organizacijami, o boju proti fašizmu itd. Zanjo so bili še najbolj usodni nasprotujoči si pogledi na konkretno dejavnost, da bi se uprli fašističnim nevarnostim, saj so tako imenovani socialisti reformisti sodili o fašizmu, da je samo prehoden pojav, ki bo sčasoma zginil.2 Trdili so, da ni treba precenjevati njegovega pomena v italijanski družbi, ker nima korenin med ljudstvom in perspektiv za prevzem državne oblasti v taki deželi, kot je Italija, ki ima dolgoletno demokratično tradicijo. Kdor pa je razčlenil ta pojav z vidika družbeno-politične marksistične metode in analize, kot so storili levo usmerjeni socialisti, je prišel do povsem drugačnih ocen.

STRUJE V ITALIJANSKI SOCIALISTIČNI STRANKI V čem so se razlikovale politične struje v vrstah Italijanske socialistične stranke? Najprej nekaj ugotovitev o levih socialistih. Mednje prištevamo vnete zagovornike oktobrske revolucije in leninizma. Že leta 1918 so oktober odločno zagovarjali mladi intelektualci, člani socialistične stranke: Antonio Gramsci, Palmiro Togliatti, Umberto Terracini, Angelo Tasca, večje število turinskih delavcev in drugi. Zaradi tega so na njihovo pobudo 1. maja 1919 ustanovili novo glasilo "L'Ordine Nuovo", okrog katerega se je postopoma zbralo revolucionarno jedro znotraj socialistične stranke. Glasilo je oznanjalo 113


marksistične poglede, objavljalo teoretične razprave in zahteve, da je treba oblikovati delavsko stranko novega tipa in obenem voditi delavski razred in njegove naravne zaveznike k odločni revolucionarni akciji. Bralce je seznanjalo s stanjem v nastajajoči Sovjetski zvezi z orjaškim bojem delavskega in kmečkega razreda pod vodstvom boljševikov proti mednarodni imperialistični reakciji in domači kontrarevoluciji. Spodbijalo je zlasti izmišljotine in laži reakcionarnega tiska, ki je na blatil boljševizem in širil zlonamerne vesti o ruski proletarski revoluciji.3 Večino v socialistični stranki pa so imeli tako imenovani maksimalisti, to je pripadniki sredinske struje med desno in levo frakcijo. Formalno so odobravali program Leninove tretje internacionale. Vodil jih je znan in med članstvom vpliven socialist Giambattista Menotti Serrati. Z njim si je Lenin pogosto dopisoval in nekajkrat sta se tudi osebno srečala. V besedah so se zavzemali za prevzem oblasti na revolucionaren način, kot je zahtevala v svojem programu tretja internacionala, vendarle tega niso izvajali v praksi. Ta večinska frakcija je bila popustljiva do reformistične struje, odločne nasprotnice vsakega prevzema oblasti z revolucionarnim prevratom. Številčno je imela najmanj članov reformistična struja, ki jo je vodil Filippo Turati. Ta struja pa je imela sorazmerno precej vpliva na nekatere veterane socialističnega gibanja. Zvesto je sledila načelom druge internacionale o socialdemokraciji, o prevzemu politične oblasti po parlamentarni poti, o svobodi in družbenem razvoju v okviru buržoaznih institucij itd.4 Struja, zbrana okrog glasila "L'Ordine Nuovo", je vso svojo dejavnost usmerila k delavskemu razredu. Na njeno pobudo so začeli ustanavljati tovarniške svete in notranje delavske komisije, najprej v Turinu. V kratkem času se je ta pobuda razširila v nekatera velika mesta in industrijska središča: Genovo, Milan, Bologno in tudi v nekatera manjša mesta. Žal pa ji je začel srdito nasprotovati zbirokratizirani sindikalni aparat, ki so ga vodili pretežno reformistični socialisti. Delavski sveti so ostali v glavnem omejeni na Turin . Le-ti so se kmalu organizacijsko okrepili, in sicer v tistih tovarnah in delavnicah, v katerih so obenem tudi dvignili strokovno in politično raven sindikalnih organizacij, utrdili razredno zavest in dali številne pobude za izboljšanje delovnih razmer zaposlenih delavcev.5 Ti revolucionarno usmerjeni socialisti so v septembru leta 1920 vodili akcijo turinskega proletariata, ko je zasedel tovarne. Ta akcija se je izredno hitro razširila v Milan in nato v skoraj vsa industrijska središča v državi. Bila je ukrep proti tistim industrialcem, ki so nameravali zapreti tovarne. Med njimi in kovinskimi delavci je nastal oster spor ob zahtevah za izboljšanje težkih delovnih razmer, zvišanje mezd in ob drugih vprašanjih, ki so bila za delavce življenjskega pomena. Po navodilih socialistične skupine okrog "L'Ordine Nuovo" z Antoniem Gramscijem na čelu so upravljanje proizvodnje v tovarnah prevzeli v svoje roke tovarniški sveti. Najsposobnejši delavci so zasedli vodilna mesta. Organizirali so straže, oborožene s puškami in mitraljezi, da bi preprečili vojski in policijskim silam zavzetje tovarn. Začeli so tudi izdelovati orožje. Zavzetje tovarn je bilo zarodek prave revolucionarne akcije in dejanski uvod k razrednemu boju za prevzem politične oblasti. A. Gramsciju in njegovim somišljenikom ni manjkalo poguma in odločnosti za pot do konca. Vztrajali so na naslednjih stališčih: zasedene tovarne je treba braniti z orožjem, za vsako ceno je treba voditi odločen boj do končne zmage. Medtem pa je imelo socialistično vodstvo, posebno pa še Splošna konfederacija dela, drugače začrtana stališča, kot jih je zahtevala tedanja neposredna revolucionarna akcija. Želelo je le doseči čim ugodnejše delovne pogoje za kovinarske in druge delavce, saj je tako pomirljivo stališče ustrezalo njegovemu političnemu oportunizmu, prilagodljivosti in popuščanju pred razrednim sovražnikom. Kapitalisti so dobro vedeli, kako globoko so med seboj razcepljeni socialisti, zato so na eni strani grozili delavcem z vojaškim nastopom, na drugi pa so se pogajali s sindikalnimi voditelji. V času, ko je trajala zasedba tovarn, so v Milanu socialistični in sindikalni voditelji dolgo in široko razpravljali o vprašanju, ali je spor z delodajalci političnega ali ekonomskega značaja. Zavoljo tako napačno postavljenega vprašanja so se spraševali, kdo naj upor vodi: Italijanska socialistična stranka ali Splošna konfederacija dela? O revolucionarnem razpletu niso hoteli niti slišati. Končno je zmagala reformistična teza, to je teza razrednega izdajstva. Tako se je zgodilo, da so ves razredni boj zreducirali na sindikalno področje. Proti koncu septembra 1920 so se začeli pogajati z organizacijami industrijskih lastnikov. Zaradi takega kapitulantskega razpleta so bile posledice med delavstvom in njegovimi političnimi ter sindikalnimi orga114


nizacijami naravnost porazne. "Odločitev, da vrnejo zasedene tovarne kapitalistom, je bila odločilen udarec, ki je omajal zaupanje delavcev v sindikalne organizacije in v socialistično stranko. Nobenega pomena ni imelo dejstvo, da so industrialci privolili v občutno povečanje mezd. Jasno je, da so bili kapitalisti v tistem trenutku pripravljeni dati ekonomske ugodnosti za delavce, da bi dobili nazaj tovarne brez uporabe topov. Vlada je obljubila, da bo predložila parlamentu v najkrajšem času načrt za delavski nadzor nad tovarnami. To je bila prava burka: po vrnitvi tovarn so načrt za nadzor arhivirali. O njem niso več govorili. Nezaupanje in demoralizacija med delavci sta pa pomenila začetek ofenzive fašističnega škvadrizma."6 Dogodki v Italiji so imeli velik mednarodni odmev. Bili so pač odsev tedanjih bolj ali manj revolucionarnih situacij v evropskih državah. Tretja internacionala je kritizirala ravnanje Italijanske socialistične stranke. Pridružila se je kritikam italijanskih komunistov. "Mnenje boljševiških voditeljev od Lenina do Radeka in Zinovjeva je bilo enotno: revolucija je že v teku, zasedba tovarn je bila njena prva manifestacija, revni kmetje so na strani delavcev, treba je iti naprej! Ko so izvedeli za bolj precizne podatke o poteku dogodkov, za vodenje CGL (Splošne konfederacije dela), za strankino nedejavnost, je Lenin dodal, da se v septembru leta 1920 noben italijanski marksist ni pokazal kot marksist. Boljševiške obtožbe so imele tri osnove: l. izrazito poudarjanje 'revolucionarne priložnosti', ki jo je predstavljala zasedba; 2. podrobnejšo kritiko 'prehodnih ciljev' Italijanske socialistične stranke, ki jih le-ta ni znala doseči niti označiti; 3. prepričanje, da je situacija zrela za naknadni revolucionarni razvoj. Na osnovi teh treh razlogov so v Moskvi zahtevali kot izredno nujno odločitev, da bi se znebili oportunistov, ki so se ugnezdili v Italijanski socialistični stranki."7

USTANOVNI KONGRES KOMUNISTIČNE STRANKE ITALIJE Na II. kongresu tretje internacionale, ki je bil 19. julija 1920 v Leningradu, so bile prisotne delegacije iz več kakor petdesetih dežel. Na njem so obravnavali znanih enaindvajset točk kot pogoj in osnovo za pristop socialističnih strank v sestavo komunistične internacionale. Omenimo naj le sedemnajsto točko, ki je med drugim predpisovala: "Stranke, ki želijo pripadati komunistični internacionali, morajo spremeniti svoje ime. Vsaka stranka, ki hoče pripadati komunistični internacionali, mora nositi ime, kot na primer Komunistična stranka Italije, sekcija III. internacionale. Potrebno je, da je vsakemu navadnemu delavcu jasna razlika med komunističnimi strankami in starimi uradnimi socialdemokratskimi in socialističnimi strankami, ki so izdale zastavo delavskega razreda. Tisti strankini člani, ki zavračajo pogoje in sprejetje teze komunistične internacionale, morajo biti izključeni iz stranke."8 Italijanska delegacija je bila po svoji sestavi dokaj raznolika, ker so se v njej odražale zaostrene razmere in zaostreni frakcijski boji. Kongres je med drugim izoblikoval tudi svoje stališče o italijanskem socialističnem gibanju. O njem je sklenil naslednje: "Kar se tiče Italijanske socialistične stranke sodi II. kongres, da so v bistvu pravilne kritike na stranko in predlogi za njeno delovanje v praksi, ki so bili objavljeni kot predlogi za nacionalni posvet Socialistične stranke Italije v imenu turinske sekcije v reviji 'L'Ordine Nuovo' 8. maja 1920. Ti predlogi so popolnoma skladni s temeljnimi načeli III. internacionale."9 V Italiji se je medtem nadaljeval hud spopad med frakcijami. Levi socialisti so hoteli ustanoviti resnično revolucionarno stranko, kar je bilo nadvse težavno, saj je med ljudskimi množicami revolucionarno vrenje upadlo. Desni in sredinski socialistični voditelji so se prevzeli zaradi svoje (navidezne) številčne moči: stranka je tedaj imela sto petdeset poslancev v parlamentu in nad dva milijona članov velike sindikalne organizacije Splošna konfederacija dela. Dejansko bi socialistična stranka in sindikalna organizacija predstavljali veliko moč, če bi ostali v rokah pravih voditeljev delavskega razreda in ravnali v skladu z marksistično-leninistično teorijo in prakso. A tej veliki moči je grozil neizogiben razkroj. Morda se zdi nelogično, toda v dani situaciji je bila preprečitev takšnega razkroja prav skrb pripadnikov "L'Ordine Nuovo". Ti so se odločno zavzemali za izključitev socialreformistov iz stranke, poleg tega pa so zastopali stališče, da bi bilo potrebno združevati vse moči v protifašistično borbeno organizacijo Arditi del popolo kakor tudi pritegniti v svoje množične organizacije pripadnike drugih političnih struj (anarhiste, republikance, katoličane iz Ljudske stranke itd.), da bi se uspešno vključili v vsakodnevni politični boj proti rastočemu fašističnemu nasilju. 115


Tretja internacionala je že pred socialističnim kongresom opozarjala socialiste (maksimaliste), ki so formalno sprejemali njen revolucionarni program, naj se ločijo od strankinih članov reformistov. Toda vse je bilo zaman. Serrati in drugi so ostali trdno na svojih stališčih.10 Pred kongresom so razvili obsežno dejavnost A. Gramsci, P. Togliatti, Umberto Terracini, Mauro Scoccimarro, Luigi Longo, Angelo Tasca, Amadeo Bordiga in drugi. Članstvu so razložili svoje poglede in pripravili tehtno resolucijo z odločno zahtevo, naj kongres glasuje za izključitev socialistov (reformistov) iz stranke in brez pridržkov sprejme za osnovo svojega bodočega delovanja teze tretje internacionale o osnovanju komunistične stranke. Enaka stališča so zavzemali v Julijski krajini Ivan Regent, Jože Srebrnič, Leopoldo Gasperini, Antonio Juraga, Giuseppe Tuntar, Giorgio Jaksetich in drugi. Kongres se je začel 15. januarja v gledališču Goldoni v Livornu. Na njem so obravnavali predlog za izključitev reformistov iz stranke. V imenu struje "L'Ordine Nuovo" ga je dal in obrazložil Umberto Terracini. Sledila je burna in žolčna razprava. Končno so o njem glasovali prisotni delegati, katerih glasje pomenil določeno število glasov strankinih članov. Za izključitev je bilo oddanih 58.783 glasov komunistov, za ohranitev strankine enotnosti pa 98.028 glasov maksimalistov (Serrati); proti je bilo 14.695 glasov reformistov (Filippo Turati); vzdržalo pa se je 981 članov. Takšen izid je povzročil med delegati frakcijski razkol.11 Komunistični delegati so takoj sklenili zapustiti kongres. Odšli so v gledališče Marco v Livornu in tam ob navzočnosti zastopnikov tujih komunističnih strank ustanovili svojo stranko. Za njenega prvega sekretarja so izvolili ing. Amadea Bordiga iz Neaplja. Novo stranko so imenovali Komunistična stranka Italije, sekcija III. internacionale. Nastali razkol je pomenil zgodovinsko prelomnico v razvoju italijanskega delavskega gibanja, ker je postavil ločnico med oportunistično in revolucionarno orientacijo. Razkol je nastal morda v neprimernem času, ko je bila enotnost še kako potrebna; vendarle do nje ni moglo priti s popuščanjem pred reformisti, zato so komunisti izstopili iz stranke, ki jih je v svojih vrstah samo tolerirala, v praktični dejavnosti pa ni šla dalje od golih deklaracij. Ob teh razčiščevanjih so se na Primorskem in v Istri za cilje struje okrog "L'Ordine Nuovo" opredelili vidni slovenski in italijanski delavski voditelji. Sebe so prištevali med komuniste, čeprav so delovali kot člani Italijanske socialistične stranke. Proces ideološkega razčiščevanja in političnega zorenja je na široko zajel tudi dokaj številno članstvo in delavstvo nasploh, kar je razvidno iz pisanja glasil "II Lavoratore" in "Delo". Komunisti so množice seznanjali s cilji oktobrske revolucije, ki je leta 1921 premagala zunanje intervencioniste in notranjo kontrarevolucijo. Pojasnjevali so reformistične težnje na političnem in sindikalnem področju. Vztrajno so se borili za strankino preosnovo iz parlamentarne – v bistvu drobnoburžoazne – v pravo revolucionarno stranko. Mednarodno proletarsko solidarnost so dokazovali z dejanji. Organizirali so nabiralne akcije za podporo in pomoč mladim sovjetskim republikam kakor tudi drugim socialističnim republikam in revolucionarnim akcijam, ki so se pojavile za krajši čas v Nemčiji, na Madžarskem, v Prekmurju, v Labinu. Februarja leta 1920 so za slovenske socialiste v Julijski krajini ustanovili glasilo "Delo". Predhodnik "Dela" je bila kulturno-družbena revija "Njiva", ki jo je urejal Ivan Regent, prvi urednik "Dela".12 Politična opredelitev slovenskih komunistov v Italiji je razvidna iz številnih člankov, objavljenih v njihovem glasilu "Delo". Glede ustanavljanja sovjetov so povzemali navodila komunistične internacionale ("Delo", 31. decembra 1920); v članku "Kdaj in pod katerimi pogoji se smejo ustanavljati sovjeti" so napisali, da so potrebni v glavnem trije pogoji: a) revolucionarna vstaja množic med najširšimi krogi delavcev in kmetov, vojakov in dninarjev sploh; b) zaostritev gospodarske in politične krize v takem merilu, da se pričenja oblast izmikati rokam prejšnje vlade; c) v delavskih vrstah, predvsem pa v vrstah komunistične stranke, mora dozoreti revolucionarna odločnost za akcijo. Sovjeti so nemočni brez revolucije; brez proletarske revolucije se nujno spremene v sovjetsko parodijo. Grajali so poskuse posameznih komunističnih skupin v drugih deželah, da bi ustanovile sovjete, čeprav niso zajemale širokih delavskih množic. Na italijanskem ozemlju in v Julijski krajini leta 1921 za to ni bilo več ugodnih razmer. Državna oblast je bila že trdna, med ljudskimi množicami je splahnela povojna spontana revolucionarnost, reakcionarne sile so imele svoje udarne fašistične odrede. Pred kongresom v Livornu so se na Primorskem vrstile ocene raznih strankinih voditeljev o politični situaciji. Mnoge so se med seboj bistveno razlikovale. Ivan Regent je odkrito pisal o podpori komunistom. Polemiziral je z dr. Henrikom Tumo, goriškim vodilnim socialistom. Josip Petejan je prav 116


tako nasprotoval Regentu. Med drugim je pisal: "Zakaj hočejo čisti komunisti razcepitev? Oni hočejo razcepitev, ker smatrajo, da je po sedanji strankini strukturi nemogoče priti do revolucije, ker reformisti (?) sabotirajo. Po mojem mnenju ne odgovarja to resnici. V strankinem vodstvu so v večini pristaši čistih komunistov in vse dosedanje sklepe strankinega vodstva so vse frakcije upoštevale. Revolucije pa ni vodstvo stranke nikdar sklenilo. Pa ne radi tega, ker se je balo reformistov, ampak radi tega, ker je (po mojem mnenju) bilo prepričano, da je v sedanjih razmerah revolucija nemogoča ...''13 Po livornskem kongresu se je večina slovenskih in italijanskih sekcij na primorskem ozemlju jasno in nedvoumno opredelila za komunistično resolucijo, s čimer so vnovič pokazale v marsičem drugačne poglede kot nekateri njihovi dotedanji voditelji. Socialistične sekcije v Julijski krajini so oddale za komunistično resolucijo 4.462 glasov, za socialiste (maksimaliste) 3.286 in za reformiste samo 30 glasov. Regent je v svojih spominih odkrito povedal, da ga je najbolj bolelo dejstvo, ker dr. H. Tuma, zaslužen socialistični voditelj, ni pristopil h komunistom in je po tem razkolu med dolgoletnimi borci za socializem raje emigriral v Jugoslavijo. Socialisti in komunistična stranka so se dogovorili, da bodo glasila in premoženje razdelili po večinskem ključu. Iz tega sporazuma je sledilo, da sta v Trstu "II Lavoratore'' in "Delo'' pripadla komunistični stranki, ki je v svoje vrste vključevala slovenske in italijanske sekcije. Za sekretarja deželnega odbora je bil izvoljen Giuseppe Tuntar, uradnik iz Trsta, italijanske narodnosti, star socialistični voditelj in dober govornik. Od vidnih delavskih voditeljev so stopili v komunistično stranko Ivan Regent, Ferdo Ferjančič, Jože Srebrnič, Antonio Juraga, Leopoldo Gasperini, Giovanni Gasivoda, Giorgio Jaksetich, nekaj slovenskih učiteljev, med njimi Jože Pahor, tesni sodelavec Ivana Regenta, sekcijski sekretarji in skorajda večina tržaških socialistov. Na slovenskem in hrvaškem podeželju je stopilo v stranko precej nekdanjih socialistov, socialistični srednji kader iz delavskih in kmečkih vrst, med njimi tudi kak izobraženec. Vse to je pripomoglo k novemu razmahu njene ideološke orientacije in h krepitvi komunistične organizacije med ljudstvom. Prevzem glasil in premoženja ni potekal brez težav. Socialunitarci so se obrnili celo na policijo, da bi preprečili izročitev uredništva glasila "II Lavoratore", toda komunistom je uspelo uresničiti sklenjeni sporazum. Za urednika tega lista so imenovali Antonia Jurago, medtem ko je Ivan Regent prevzel uredništvo "Dela". Tržaški delavci so z navdušenjem pozdravili ustanovitev Komunistične stranke Italije. Članek "Proletariat Trsta za komunizem" je pozdravil veliko javno manifestacijo 27. januarja, ko so ladjedelski, prometni, gradbeni, kovinarski in tramvajski delavci spontano zapustili delo v znak solidarnosti s komunističnimi ideali.14 Družbeno-politične razmere so bile nadvse težavne: "V vsej Julijski krajini je fašizem prešel v ofenzivo zoper delavsko gibanje, vendar so v Julijski krajini poleg delavskih ustanov gorele tudi ustanove slovensko-hrvaškega meščanskega narodnega tabora. Prisotnost prebivalstva neitalijanske narodnosti je torej dajala razrednim spopadom poseben pečat in je odločilno vplivala na ravnanje italijanskih meščanskih strank in lokalnih oblasti. Izrazita revolucionarna usmerjenost slovensko-hrvaškega proletariata, na drugi strani pa težnja slovensko-hrvaškega narodnega gibanja po priključitvi k Jugoslaviji in po spoštovanju manjšinskih pravic sta postali glavno orožje fašizma za boj proti dvema nasprotniko1na, ki so ju označevali z vzdevkom 'slavokomunisti'."15

RAZVOJ KOMUNISTIČNE ORGANIZACIJE NA OBMOČJU SLOVENSKE ISTRE V Kopru se komunistična stranka ni razmahnila tako, kot se je razvila v Izoli in Piranu. Po kongresu v Livornu je socialistična stranka v Kopru nekaj časa ostala še precej številna in dejavna, zlasti zavoljo nekaterih njenih vplivnih intelektualcev. To je trajalo do nasilnih fašističnih nastopov, ko so ji uničili Ljudski dom in premoženje. V Izoli je večina članov socialistične sekcije stopila v Komunistično stranko Italije (KSI). Sekretar komunistične sekcije je postal Pietro Gandusio, njeni člani pa Emilio Vascotto, Mario Felluga, Egidio Chicco, Mario Pertot, Antonio Gandusio in drugi. Zaradi večinskega prestopa v KSI so prešli v njeno last tudi Ljudski dom, godba na pihala in inventar. Vodstvo je nemudoma 117


začelo z delom. Prav tedaj so delavske zadruge v Istri, Trstu in Furlaniji razpisale volitve za nove nadzornike. V osrednjem vodstvu delavskih zadrug v Trstu pa niso bili komunisti. Izolski komunisti pa so zmagali na volitvah. Za nadzornika so izvolili svoja somišljenika Egidia Chicca in Vitaliana Degrassija. Njihova druga, nič manj pomembna naloga je bila volilna agitacija za bližnje parlamentarne volitve (15. maja 1921), v katero so zlasti mladinci vložili vse sile, zato so jih fašisti napadli. Med najbojevitejšimi mladinskimi komunisti se je kmalu pokazal Bruno Deste.16 V Piranu je postal strankin organizator Lorenza Vidali, delavec italijanske narodnosti. Ne samo v svojem mestu, ampak tudi na bujskem in umaškem območju je razvil intenzivno politično dejavnost in se povezal s hrvaškimi in italijanskimi komunisti. Pozneje je tesno sodeloval s komunisti iz Čežarjev, Pobegov, Marezig in izolske občine. Poleg njega so v gibanju prizadevno delovali še Francesco Pitacco, Giorgio Vardabasso, Martin Ribarič in njegov sin Peter, Antonio Rotter, Ivan Medvešček in njegova dva sinova, od katerih je Virgilij dolgo časa vzdrževal zvezo med vodstvoma v Trstu in Piranu. Tudi pomorščak Dino Contento je stopil v komunistično stranko. Leta 1920 seje udeležil vstaje turinskega proletariata, za stranko pa je opravljal razne kurirske posle. Poleg tega so v komunistično stranko stopili še Gerolamo Petronio, Francesco Ravalico, Giovanni Giraldi, Pietro Zupin, Alfreda Pedroni, Pietro Mondo, Francesco Lovrano, Pietro in Luigi Fonda in nekateri mladinci, dotedanji člani republikanske stranke. Pozneje so bili sprejeti še Luigi Fragiacomo, Carmelo Fonda, Romano Giraldi, Giuseppe Sicora, Libero Ruzzier in drugi. V vrstah socialistične stranke je ostala le majhna skupina. V njej je ostal Antonio Sema, znani socialistični voditelj, intelektualec, ki je bil povezan z vodilnimi italijanskimi protifašisti; komunistom se je priključil šele leta 1939. Kljub temu je prizadevno sodeloval z Rokom Kocjančičem iz Laborja in Rudolfom Bernetičem ter drugimi istrskimi slovenskimi in hrvaškimi komunisti.17 Večkrat je bil tarča fašističnih napadov. Ob nekem fašističnem divjanju so mu spulili brado s kožo vred. To "trofejo" so poslali v Rim, kjer so jo celo razkazovali v javnosti. Prva povojna leta so prihajali v Istro tudi vodilni funkcionarji KSI : Giuseppe di Vittorio, Pietro Secchia in drugi. Nič manj kakor drugi predeli na Primorskem, je bilo tudi to območje razgibano v boju proti fašizmu ne le v času vzpona delavskega gibanja, ampak tudi pozneje v ilegalnem obdobju. Slovenska Istra je bila neposredno povezana s Trstom, od koder je prihajalo za italijanske komuniste glasilo "Il Lavoratore", medtem ko je za slovenske prihajalo "Delo". Nekaj slovenske literature je prihajalo tudi iz Ljubljane. Dvakrat ali trikrat na leto sta zaradi organizacijskih in političnih nalog semkaj prišla iz tržaškega strankinega vodstva Ivan Regent in Ferdo Ferjančič - Krašna.18 V Portorožu in okoliških zaselkih (Beli Križ, Šentjane, Valeta) je živelo mnogo malih kmetov, ladjedelskih delavcev, solinarjev, rudarjev iz sečoveljskega rudnika, pomorščakov in ribičev. Med njimi so mnogi postali člani KSI, in sicer Anton Pečarič, Domenico Pucer, Juraj Sabadin, Nicola Vardabasso, Ivan Ražman, Jože Kocjančič, Andrej Lantjer, Anton Mršnik in drugi.19 Na nekem sestanku leta 1921 v Portorožu, ki ga je vodil Domenico Pucer, so izobesili rdečo zastavo z napisom: "Proletarci vseh dežel, združite se!" Piranski fašisti so zvedeli za sestanek. Prišli so v velikem številu na kraj sestanka z namenom, da bi napadli udeležence, vendar so se le-ti pravočasno razšli. Zastavo je skril Domenico Pucer. Čeravno so naredili na njegovem domu in drugje sedemnajst preiskav, zastave niso našli; dočakala je osvoboditev leta 1945.20 Anton Mršnik se takole spominja takratnih dogodkov: "Leta 1920 sem se vključil v Italijansko socialistično stranko, leta 1921 pa v Komunistično stranko Italije. Antonio Sema iz Pirana nam je dajal navodila za delovanje. Ob volitvah smo jaz, Jože Kocjančič ter Antonio Rotter odgovarjali za območje od Portoroža do Pirana, medtem ko je delovala od Belega Križa do Pirana druga trojka. Jaz in Nicola Vardabasso sva večkrat ponoči zaprla cesto z bodečo žico, ko so fašisti krožili na kamionih ter požigali in pretepali napredne ljudi. Včasih sva posula po cesti drobce steklenih razbitin, tako da so se jim izpraznile gume. S takimi in podobnimi akcijami smo se upirali naraščajočemu fašizmu in kazenskim ekspedicijam, ki so jih često uprizarjali iz bližnjih večjih središč, kjer so iz dneva v dan kovali in nato izvajali načrte za nasilne akcije."21 Ob občinskih volitvah januarja leta 1922 so se komunisti dogovorili s piranskimi socialisti za sodelovanje na volilnih pripravah in na samih volitvah. Rezultat takšnega sku118


pnega nastopa je bil spodbuden: na volitvah so zmagali socialisti. Fašisti se niso mogli sprijazniti s takšnim porazom. V Piran in njegovo okolico so se oboroženi pripeljali na kamionih. Prišli so iz raznih krajev in v sodelovanju z domačimi fašisti zažgali Ljudski dom. Zažgali so tudi hišo Štefana Pliška na Valeti, v katero so zahajali komunisti na sestanke. Večletni sekretar tamkajšnje komunistične organizacije je bil Antonio Rotter, njeni člani pa Ivan Pliško, Anton Pliško, Ivan Poropat, Anton Mršnik, Alojz Jerman, Mario Brajkovič, Angel Floridan, Alojz Kokovič, Ivan Tuljak in drugi.22 V razvoju delavskega gibanja podeželje ni zaostajalo za obalnimi mesti. Tako je gibanje v kratkem času doseglo celo večji razmah, ker so njegove vrste pomnožili tovarniški delavci, revni kmetje, dninarji, nekaj manjših obrtnikov in tudi kak slovenski učitelj. V Klancu je takoj po ustanovitvi KSI postal njen član kmet Franc Klobučar in razvil obsežno komunistično dejavnost v domačem kraju in tudi širše. Povezan je bil z Jožetom Srebrničem iz Solkana, komunističnim poslancem leta 1924. Anton Bernetič s Kortin in Franc Klobučar iz Klanca sta odpotovala v Solkan na pogovor z Jožetom Srebrničem. Po vrnitvi sta osnovala komunistično organizacijo za območje Podgorja , Črnotič, Prešnice, Kortin in Gabrovice, pozneje imenovano Srebrničeva celica.23 Že leta 1921 se je to gibanje uveljavilo na območju Škofij, Miljskih hribov, Čežarjev, Pobegov, Sv. Antona, Gabrovice, Šmarij, Marezig in drugih krajev. Vsakovrstno pomanjkanje, brezposelnost in agrarna prenaseljenost so bile žalostna vsakdanjost. Vaški proletarci so samo sezonsko obdelovali posestva zemljiških lastnikov. Prejemali so tako borno dnino, da ni zadostovala za preživljanje njihovih številnih družinskih članov. Kdor je našel zaposlitev navadnega težaka v tržaških tovarnah in ladjedelnicah, je bil lahko srečen. Zaradi tega ni bilo prav nič presenetljivo, če so dobile revolucionarne ideje o boju proti kapitalistom in gospodarskemu izkoriščanju, o delavskih pravicah, posebno pa še o oktobrski revoluciji mnogo privržencev prav v krajih socialnega izkoriščanja in splošne zaostalosti, kjer je le peščica vladala nad brezpravno množico. Iz spominskega gradiva nekaterih neposrednih udeležencev delavskega gibanja (arhivske dokumente posameznih sekcij KSI so fašisti uničili) je razvidno, da je bil leta 1921 v Dekanih pri Kopru sekretar komunistične organizacije Vincenc Fortuna, njeni člani pa Avguštin Furlanič, Janko Klepec, Valentin Furlanič, Ivan Toškan - Kavašete, Anton Memon in drugi. Le-ti so se večkrat sestajali na prostem, ker so jim fašisti razdejali sedež. V svoji in v okoliških vaseh so razvili živahno propagando za komunizem. Postopoma jim je uspelo pridobiti nove somišljenike, med katerimi je bilo precej mladih.24 V Čežarjih in Pobegih se je kmalu razvilo pravo središče komunističnega gibanja. Tja so prihajali na sestanke vodilni komunisti iz Trsta in drugih krajev. Obe vasi sta postali tarča fašističnih napadov zaradi političnega prepričanja pretežne večine prebivalcev. Podatki o organiziranih članih za leto 1921 niso znani, v letih 1923 do 1925 pa so bili včlanjeni: Peter Primožič, Rihard Vatovec, Peter Valentič Luka, Ivan Vatovec - Stotolič, Nazarij Vatovec - Kovač , Natal Vatovec - Kožlan in Avguštin Pečarič, medtem ko so v mladinskem gibanju delovali: Peter Valentič - Pjerin, Benedikt Bertok, Ernest Vatovec, Nikolaj Vatovec, Nazarij Vatovec - Lalo, Danijel Bertok in Nazarij Vatovec - Tonačič.25 V Sv. Anton u in njegovi okolici sta bila med najaktivnejšimi komunisti krojač Ivan Novak in Ivan Škrgat, okrog katerih so se organizirali protifašisti. Na šmarskem območju je nastala komunistična organizacija že leta 1921. Do leta 1924 jo je vodil Jakob Markežič - Stoper, nato pa je prevzel njeno vodstvo Karel Markežič Sivec. Obsegala je še vasi Padna in Nova vas. Karel Markežič je tesno sodeloval s komunisti Vincencem Fortuno, Jankom Klepcem, Nikolajem in Vitalom Vatovcem, Rokom Kocjančičem, Rudolfom Bernetičem in drugimi. Oblasti in fašisti so ga nadzorovali in preganjali. Kljub temu je razvil obsežno dejavnost. Med prvimi komunisti s tega območja srečamo Jožeta Kocjančiča - Fofiča, Antona Glavina (zastopnika komunistične liste na parlamentarnih volitvah leta 1921), Andreja Hrvatina in Roka Rojaca (vsi i z Šmarij), Andreja Pucerja iz Puč, Antona Kocjančiča iz Pomjana, Karla in Petra Bandlja iz Kaverljaga, Mihaela Grižona iz Krkavč, Ivana Dilico iz Koštabone, Jožeta Deklevo in Jožefa Deklevo iz Kort, Jožeta Kuzmiča iz Padne in še nekatere druge.26 V Kubedu je nastala precej številna skupina članov in simpatizerjev komunistične stranke. Zbirali so denarne prispevke za tiskovni sklad "Dela" in redne naročnike tega glasila. Med njimi so bili Angel Vidali - Krnjelov, Ivan Kocjančič - Šemov, Jožef Škergat - Jager, Peter Škergat - Škrgatov, Ivan Jakomin 119


Jop, vsi bivši ruski vojni ujetniki. Poleg teh so bili še Nazarij Jakomin - Nenčkov, Ivan Jakomin - Vidavni, Vid Jakomin in Anton Jakomin - Benačev, Ivan Jakomin in Jožef Jakomin - Maršič, Ivan Jakomin Furt, Angel Škergat in Ivan Škergat - Mohoreč, Miljan Udovič in Ivan Udovič - Mežnarjev, Ivan Mihec in Jožef Mihec -Tinetov, Ivan Mihec - Merikan, Leopold Jakomin - Cestar, Jožef Udovič - Lukič; slednja dva sta pozneje postala fašista. Nekateri so širili propagando, drugi zbirali prispevke in nove naročnike za "Delo".27 Več članska komunistična skupina je obstajala na loparskem območju, kjer so se večkrat sestajali v bližnjem gozdičku. Prav tako so na pobudo Rudolfa Bernetiča v Marezigah in okoliških vaseh ter zaselkih ustanovili komunistično organizacijo, v katero so se vključili: Karlo Sabadin, Albert Krmac, Jože Lovrečič, Jože Vižintin, Jože Vergan, Venčeslav Kocjančič, Anton Kozlovič, Karel Ražman in drugi. Že 25. maja 1921, prve dni po marežganskem uporu proti fašizmu, se je sestalo v gozdiču pri Bernetičih okrog trideset predstavnikov komunističnih organizacij iz dvajsetih vasi. Razpravljali so o nastalem položaju in sklepali o nadaljnji dejavnosti.28 Gabrovica je zaradi svoje lege na stičišču Slovenske Istre in tržaškega predmestnega okolja postala pomembna za razvoj delavskega gibanja. Tod so potekale zveze, tu so organizirali sestanke, ilegalna srečanja in drugo dejavnost. Bilo je spomladi leta 1922, ko je prišel v vas na sestanek z domačimi komunisti neki vodilni komunist iz tržaškega vodstva; imenovali so ga dr. Martino. Sestanku z njim so prisostvovali Klement Purger, Franc in Andrej Ivančič, Jože Purger in Anton Krašovec. Sodrug, kakor so se tedaj med seboj nazivali komunisti, jim je podrobno obrazložil trenutno stanje in perspektive delavskega gibanja v krajevnem in širšem merilu. Poleg tega je naročil prisotnim, naj organizirajo množični sestanek z domačini. To jim je uspelo brez težav. Naslednjega dne se je sestanka udeležilo veliko ljudi. Govornik jim je povedal mnogo žgočih resnic, prepričljivo in ohrabrujoče, da so mu poslušalci na koncu pritrjevali in z velikim navdušenjem zagotavljali vztrajnost v boju za delavske in kmečke pravice.29 Dolinsko območje je tudi razvilo živahno dejavnost. To območje obsega večja naselja Dolino, Boršt, Boljunec, Mačkolje, Ricmanje, Prebeneg, Domjo, Kroglje, Log, v katerih so v 19. stoletju živeli skorajda sami kmetje. V začetku 20. stoletja je zajel industrijski razvoj tudi ta predel, predvsem zaradi bližine naglo razvijajočega se Trsta, kamor je odšlo na delo precej domačinov, ki so postopoma postali priučeni delavci (tovarniški, zidarski itd.). Nastalo je tudi nekaj malih trgovcev, gostilničarjev in izobražencev. Med ljudstvom je močno zakoreninjena narodna zavest, o čemer pričajo številni dokazi, med njimi dolga leta cvetoča ljudskoprosvetna dejavnost. Druga povojna izrazita in pomembna značilnost teh krajev je bila delavska revolucionarna usmerjenost. Zato se je uveljavilo delavsko gibanje komunistične smeri in to predvsem med tovarniškimi delavci in med kmečkim življem, iz katerega so delavci izhajali, a prav tako med malimi kmeti. Podobno kakor drugje, so tudi na to območje zarodek revolucionarnih idej prinesli vojni ujetniki iz Rusije, ki so pogosto nastopali v javnosti ter širili med ljudmi svoje revolucionarne ideje in izkušnje. Komunisti so ustanovili svojo sekcijo. Pred njenim nastankom je, po pripovedovanju Jožeta Valenčiča in Avgusta Dobrile, vodil socialistično organizacijo Anton Petaros; vanjo so bili vključeni iz Domja Jože Ivančič, Ivan Kralj in drugi, toda po organiziranju KSI so brez obotavljanja prestopili v njene vrste. Razumljivo je, da je bilo gibanje šele v povojih, nezgrajeno, brez lastnih finančnih sredstev in brez svojega sedeža, ker so ga uničili fašisti. Že v začetku so lahko delovali le s pomočjo skromne članarine in prostovoljnih prispevkov. Preživeli člani so si enotni v trditvah, da je bil delavec Ivan Štrajn iz Krogelj, zaposlen v žaveljski oljarni, neposredno povezan z osrednjim vodstvom KSI v Trstu. Večkrat je odhajal na sedež v ulici Madonnina, kjer je prejemal propagandno in drugo gradivo ter navodila za politično delovanje. V omenjeni oljarni sta bila zaposlena tudi Jože Korošec iz Boljunca in Josip Čuk iz Doline. Ta je naročil Korošcu, naj popiše vse tiste napredne ljudi, za katere je prepričan, da bodo pristali na sodelovanje v delavskem gibanju. To je opravil v kratkem času; nato je J. Čuk prinesel zanje članske izkaznice in so jih razdelili sprejetim v stranko.30 Na območju Miljskih hribov je bilo zaradi bližine industrijsko precej razvitih Milj delavsko gibanje tudi dobro zasidrano. V vaseh Korošci, Fajti, Hrvatini , Elerji so stopili v komunistično organizacijo 120


Ivan Merkandel, Ivan Čač - Franek, Anton Čač - Bužar, Roko Santin, Peter Hrvatin - Pietro, Anton in Ivan Čač - Roko. Z njimi so sodelovali kot simpatizerji Matija Tul, Lazar Škerjanc, Franc Jakomin, Josip Šega ter nekateri drugi. Na Škofijah je bil član KSI Josip Bolčič, medtem ko so bili Elio Pečarič - Rengo in drugi simpatizerji delavskega gibanja.31 Glasilo "Delo" je prihajalo za dolinsko območje k raznim naročnikom. V Boljuncu ga je prejemal strankin član Ludvik Kofol - Rožanc, ki ga je dajal še drugim. Podobno se je dogajalo po drugih vaseh. Čeprav je bilo povsod precej naročnikov, je bilo še mnogo takih, ki na Delo niso bili naročeni zaradi pomanjkanja denarja ali iz drugih razlogov. Pred upravnimi volitvami v januarju leta 1922 se je še bolj stopnjeval fašistični teror. Volitve so bile razpisane za obnovo občinskih svetov in so zanje lahko kandidirale odbornike v glavnem že izoblikovane stranke. Fašisti, ki so medtem svojo "nacionalno zvezo" še bolj okrepili, so se opogumili z izkušnjami s parlamentarnih volitev. Spoznali so, da morajo združiti vse svoje sile kot zagrizeni sovražniki slovenskega življa in delavskega gibanja. Tako so volitve spet potekale v vzdušju teptanja ustavnih zakonitosti. Takole je o tem med drugim pisala "Edinost"32 v članku Krvave volitve v Istri: "Nad 20 naših volivcev ranjenih v Veprincu; volivci razgnani z bombami. Iz Istre prihajajo naravnost strašne vesti. Naš narod je moral povodom občinskih volitev pretrpeti pravo mučeništvo. Nasilje je bilo tako grozno, da se naši po mnogih krajih sploh niso mogli udeležiti volitev. Po vsem tem se ne bomo čudili, če so nasprotniki zmagali: Ocizla - Klanec: naša stranka ima večino; Dekani: večina naša, manjšina socialisti; Koper: večina socialisti, manjšina popolari;33 Izola: večina popolari, manjšina komunisti; Pula: zmagala 'Zveza'. Naša stranka (Jugoslovanska narodna stranka - op. ur.) se volitev ni udeležila, ker so nosilca naše liste J. Starega zaprli." S temi upravnimi volitvami, s katerimi so se na vse pretege trudili, da bi zamenjali slovenske župane z italijanskimi (italijanski naziv za župana je bil sindaco, dokler ga niso po fašističnem prevzem u oblasti zamenjali z nazivom podestà), so več ali manj dosegli svoj cilj. Socialisti in komunisti so med seboj sodelovali v Piranu; zaradi tega so dosegli sorazmerno dobre volilne rezultate. Če pri tem upoštevamo dejstvo, da so imeli nacionalistično usmerjeni Italijani v tem mestu relativno večino, ker je med njimi fašizem že pognal krepke korenine, potem lahko govorimo o uspehu. V letu 1921 so oblasti izvedle tudi ljudsko štetje, vendar povsem prilagojeno svojim potrebam in željam, da bi z vsemi možnimi prijemi prikazale primorske in istrske kraje za italijanske. Zaradi očitnih ponaredb so bile italijanske oblasti prisiljene celo s posebnim odlokom razveljaviti ljudsko štetje v Dekanih. Tako početje je bilo dobro pretehtano, z edinim namenom, da bi zmanjšali število slovensko govorečih prebivalcev, to je pripadnikov slovenske narodnosti.34

FAŠIZEM NA OBLASTI Fašisti so imeli tako pretkano demagogijo, da so v drugi polovici leta 1921 celo sklenili sporazum o pomiritvi s socialisti, kar je za slednje dejansko pomenilo paktiranje z najhujšimi sovražniki delavskega razreda, če že ne prave izdaje. Z razlago tega sporazuma je Benito Mussolini prepričeval reformistične socialiste, da nasilje proti nasprotnikom ni njemu lastna metoda. S praznimi obljubami mu je uspelo preslepiti marsikoga. Sporazum, ki so ga sklenili po daljših pogajanjih 3. avgusta leta 1921, po posredovanju predsednika poslanske zbornice liberalca De Nicole, je bil le pesek v oči italijanskemu parlamentu in javnosti, med katero je že dozorevalo spoznanje, da se fašizem postopoma, toda nezadržno vzpenja po stopnicah do državne in politične oblasti. Zgodilo se je, da so tisti, ki so zagrešili najhujše zločine, skušali prikazati sebe za miroljubne ljudi. Vendar je bilo logično in neizogibno, da je sporazum trajal le toliko časa, dokler se je na njem sušilo črnilo. Komunisti in drugi napredni demokrati so organizirali oboroženi protifašistični organizaciji "Arditi del popolo" in "Alleanza del lavoro«. Toda prevelika nesoglasja med strankami, ki so se sklicevale na delavski razred, so bila usodna. Zato jim ni uspelo zajeziti čedalje hujšega nasilja in skrbno pripravljenega načrta za vzpon fašistov na oblast. 121


Priprave za tako imenovani fašistični "pohod na Rim" so potekale domala vse leto 1922. Po uspehih na parlamentarnih volitvah so fašisti dobili pogum; v poslanski zbornici so imeli petintrideset poslancev, mnogokrat so nekaznovano požigali, morili, pretepali in organizirali pohode proti levičarskim organizacijam in na obravnavanem ozemlju tudi proti organizacijam slovenskega in hrvaškega naroda. Uvod za "pohod na Rim" so podprle vojaške oblasti. Tako je že 28. septembra 1922 v Meranu bivši komandant IV. armade pregledal enote fašistične milice, medtem ko je godba 231. pehotnega polka igrala fašistično himno "Giovinezza". 24. oktobra se je 40.000 črnosrajčnikov zbralo v Neaplju. V gledališču San Carlo jim je govoril Mussolini. Na predvečer 28. oktobra so fašistični voditelji mobilizirali fašiste za pohod na Rim naslednjega dne. General Baistrocchi je zagotovil Mussoliniju, da so na njegovi strani simpatije vojaških enot na jugu Italije. Fašisti so bili slabo oboroženi in neorganizirani. Korakali so v neurejenih kolonah. General Pugliese je s 25.000 vojaki zjutraj 28. oktobra zasedel prestolnico, odločen, da jo bo branil pred fašisti. Toda ko je ministrski predsednik odšel h kralju, da bi le-ta podpisal odlok o obsednem stanju, je kralj podpis odklonil. Takšno je bilo ozadje tako imenovane "fašistične revolucije" in njenega sklepnega dejanja s "pohodom na Rim".35 30. oktobra 1922 se je Mussolini predstavil kralju na Kvirinalu (vladna palača v Rimu), medtem ko je bilo fašistični milici končno zagotovljeno, da se ne bo spopadla z vojsko. Mussolini je retorično, v zanj značilni pozi dejal kralju:"Prinašam vam Italijo Vittoria Veneta, ovenčano z zmago." Nato so fašisti prevzeli državno oblast. Tako imenovani vodja zmage maršal Diaz in vojvoda pomorstva Thaon de Revel sta postala člana prve Mussolinijeve vlade.36 V dneh "pohoda na Rim " se italijanski proletariat ni uprl. Marsikje, posebno v večjih mestih, so bili delavci mobilizirani z navodilom "naj bodo pri pravljeni ", vendar je pozneje prišel ukaz, naj se razidejo. Mladinci so celo jokali od ogorčenja in razočaranja. Proletariat je bil torej poražen, in s tem je bilo za nedoločen čas zaključeno obdobje njegovih revolucionarnih dejanj.37 Z osvojitvijo državne in politične oblasti je fašistični režim postavil svoje privržence na vsa odgovorna politična, upravna, prosvetna, gospodarska in druga vodilna mesta. Številni med njimi so prišli v primorske in istrske kraje iz južne Italije. Tako imenovani "škvadristi ", slepi izvrševalci totalitarne oblasti, so postali najbolj zagrizeni režimski veljaki . Dosledno in neizprosno so odstranjevali s položajev svoje nasprotnike, pa tudi mlačneže. Izdali so razne zakone in predpise, da bi uveljavili svojo "zakonitost"; a zakoni so imeli predvsem namen, da bodo z njimi v doglednem času popolnoma zatrti še poslednji ostanki opozicijskih struj, levičarskih organizacij in demokratičnih meščanskih strank, od ljudske in liberalne do republikanske. Na zasedem ozemlju so najbolj preganjali komunistično, socialistično in narodno politično organizacijo. Fašistični režim je znal v začetku tako spretno nastopati v javnosti, da si je nadel plašč zagovornika parlamentarne demokracije. Vodilni fašisti in teoretiki so ga prikazali za pravo renesanso italijanskega naroda, češ da ga bo osrečil s spoštovanjem vere in družine, sožitjem med delom in kapitalom, a nenazadnje z obrambo velike domovine in z izročilom več kot dvatisočletne italijanske kulture. Obstoj nefašističnih strank so dovolili vse dotlej, dokler so jim buržoazne demokratske svoboščine tako ali drugače koristile za utrditev oblasti, za potrebe zunanje politike in slepitev držav, ki so kljub porazu intervencionistov in kontrarevolucije v Rusiji napenjale vse sile proti "boljševiški nevarnosti". Z neverjetno obsežno in bombastično propagando so opevali Mussolinijevo državniško modrost. S svojimi nastopi je preslepil veliko ljudi, med njimi tudi več svojih političnih nasprotnikov, ki niso razumeli njegovega razrednega bistva kot odkrito teroristično diktaturo najbolj reakcionarnih in šovinističnih elementov visokega finančnega kapitala ter vodilnih vojaških, cerkvenih in državnih krogov.

PARLAMENTARNE VOLITVE APRILA 1924 Za 6. april 1924 so bile razpisane za italijansko ozemlje druge poslanske državnozborske volitve. S temi volitvami je skušal fašizem domači in tuji javnosti dokazati, da trdno drži v svojih rokah krmilo oblasti, ki mu ga je brez odpora poklonila italijanska kraljevina. Za te volitve so se na Primorskem in v 122


Istri poleg fašistične stranke z večjo ali manjšo vnemo pripravljale slovenska narodna stranka, ki je združevala na enotni kandidatni listi Slovence in Hrvate liberalne in krščanske smeri, dalje italijanska ljudska, komunistična, socialistična reformistična, socialistična maksimalistična, republikanska in liberalna stranka. Fašistična stranka je dajala lažne obljube, da bodo spoštovane demokratične in državljanske svoboščine. Dejansko pa so fašisti pripravljali sezname volilnih upravičencev tako, da so iz njih črtali številne nezanesljive ljudi; podkupovali so volivce in jim grozili, če ne bodo volili za fašiste. Takole je o predvolilnem vzdušju pisal Ivan Regent: "Če smo med volitvami leta 1921 še mogli prirediti tu pa tam nekaj letečih shodov, nismo leta 1924 organizirali nobenega shoda več, ne malega ne velikega. Vse delo med volivci leta 1924 je bilo odvisno samo od naših izredno pogumnih in požrtvovalnih aktivistov, ki smo jih imeli mnogo po vsej Julijski krajini in Istri. Fašisti so v neštetih krajih onemogočili delavcem, da bi volili. Prav tako pa so onemogočili volitve slovenskim narodnjakom, čeprav so se slovenski narodni voditelji dogovorili s fašisti za mirne volitve. V mnogih krajih je v volilni kabini sedel fašist, ki je naročal volivcem, za koga morajo glasovati, zato mnogi volivci niso hoteli več niti v kabino. Navzlic takemu terorju in težavam so dobili komunisti v Julijski krajini nad dvajset tisoč glasov in dva poslanca: Egidia Gennarija in Josipa Srebrniča. Brez fašističnega terorja in sleparij bi komunisti v Julijski krajini dobili tri poslance."38 Za poslanca slovenske narodne liste sta bila izvoljena dr. Josip Vilfan iz Trsta in dr. Engelbert Besednjak iz Gorice. Na območju Slovenske Istre slovenska narodna, komunistična in socialistična stranka niso mogle prirejati javnih volilnih shodov, saj bi jih napadle fašistične oborožene skupine. Organizirali so drobno individualno propagando in tajne predvolilne sestanke. Fašistična stranka pa je spravila v pogon ves svoj propagandni stroj. Ta je nemoteno deloval z izdatno pomočjo italijanskih kapitalistov in agrarnih veleposestnikov. V predvolilnih pripravah za parlamentarne volitve leta 1924 so komunisti organizirali tajni shod v gozdičku pri Montinjanu. Udeležilo se ga je veliko ljudi iz Marezig, Loparja, Sv. Antona, Bertokov, Dekanov in drugih vasi. Rečeno je bilo, da bo na njem govoril Jože Srebrnič iz Solkana, poslanski kandidat Komunistične stranke Italije za Julijsko krajino. Vendar se zaradi zamude ni udeležil shoda. Prišel je šele proti večeru, ko so se ljudje že razšli. Namesto njega je o pomenu bližnjih parlamentarnih volitev govoril Rudolf Bernetič.39 Na dolinskem območju so komunisti in njihovi simpatizerji pri zadevno sodelovali v predvolilnih pripravah. Z drobno ustno in pisno propagando so od človeka do človeka širili svoja stališča o bolečih družbeno-političnih vprašanjih in vztrajno agitirali za svoje kandidate. Josip Štrajn je odnesel volilne letake v Gabrovico. Izročil jih je lvanu Primožiču, nakar jih je le-ta oddal naprej svojemu svaku Klementu Purgerju, ki je na vasi in v bližnjih krajih razširil močno agitacijo za kandidate KSI. Uspeh teh naporov je bil viden, saj so kandidati komunistične stranke dobili relativno največ glasov. Takšen volilni rezultat je presenetil fašistične oblasti. Marešalo karabinjerske postaje v Dolini se je javno izrazil, da je resnično zaskrbljen zaradi uveljavljanja "subverzivnih elementov" na volitvah. Po njegovem mnenju je temu prav gotovo botrovala živahna predvolilna dejavnost komunističnih celic. Med drugim je še dejal, da "moramo odpreti oči", da ne bi prišlo do novega presenečenja. Kandidati slovenske narodne stranke so prav tako dosegli dober uspeh.40 "Na ozemlju prejšnjega koprskega okraja je bilo l. 1924 okrog 4500 veljavnih glasov več kot leta 1921. Fašistična lista je dosegla 70,3 %, medtem ko je italijanski Nacionalni blok leta 1921 imel 29,6 %. Hkrati je odstotek za slovensko listo, ki je leta 1921 znašal 27,3 %, padel na 10 %, odstotek za ljudsko stranko pa od 6,6 % na 3, l %. Značilen je padec glasov za socialiste. Leta 1921 je združena socialistična stranka dosegla 16,2 % glasov, leta 1924 pa so socialisti maksimalisti in socialisti unitarci dosegli skupno komaj 1,5 % veljavnih glasov. Odstotek za komunistično stranko se je v letu 1924 dvignil od 9,6 % na 9,9 %. Fašistična lista je dobila absolutno večino v vseh občinah razen v Dolini in Dekan ih, kjer jo je premagala slovenska lista, v prvi absolutno, v drugi pa z relativno večin o. Slovenska lista je v sploš123


nem zgubi l a glasove v vseh občinah razen v Izoli, kjer je dobila 106 glasov (leta 1921 le 33) in v OcizliKlancu, kjer je dobila 208 (prej 31) glasov. V Kopru je imela prej 260 glasov, sedaj pa nobenega. Komunistična stranka je v devetih občinah dobila več glasov kot leta 1921: v Buzetu 53, prej nobenega; v Dekanih 396, prej 90 (tu je bila enako močna kot fašistična stranka, ki jih je imela 388); v Miljah 420, prej 296; v Piranu 175, prej l. Zgubila je v občini Izola, kjer je imela v letu 1921 večino s 496 glasovi, sedaj pa je dobila le 118 glasov, ter v Kopru, kjer je prej imela 231 glasov, sedaj pa 98. Največje razlike so bile pri socialistični stranki. V Kopru je padlo število njenih glasov od 544 na 49, v Piranu, trdnjavi socializma, pa od 1275 na 58. Izgubljala je še v Izoli, Marezigah in Pomjanu, medtem ko je na Škofijah dobila 99 glasov proti prejšnjim 40. Podobno sta nazadovali republikanska in ljudska stranka, ki sta največ zgubili v Kopru. Fašistična lista je dobila nad 8000 glasov več kot leta 1921. Poleg večje udeležbe so ji koristile še izgube drugih strank, ki so znašale pri slovenski in socialistični listi po l.700 glasov, pri ljudski 500, pri republikanski pa 300 glasov. Le komunistična lista je dobila okrog 500 glasov več kot leta 1921."41 Takšno je bilo potemtakem tedanje razmerje političnih sil na tem območju. Na italijanskem ozemlju je dobila fašistična stranka 64 % vseh oddanih glasov. V Julijski krajini pa je bilo stanje naslednje: fašistična lista 161.826 glasov ali 60,3 %, slovenska lista 29.847 ali 11,1 % in komunistična lista 20.765 glasov ali 7,7 %. Na videz demokratične volitve z udeležbo več strank so bile dejansko le pesek v oči domači in tuji javnosti, da novi režim "reda in sožitja med delom in kapitalom " spoštuje državljanske svoboščine. Kot ilustracija trditve o nadzoru nad pripadniki socialističnega gibanja so zgovorni podatki iz dopisa, ki ga je koprska podprefektura poslala v Pulj na kraljevo prefekturo. Podprefekt Di Sumi je pisal: "V zvezi s sporočilom v posebnem dopisu vas imam čast obvestiti, da doslej ni bilo na tem območju kake pomembnejše konference ali seje socialistične stranke. Videti je samo, da so imeli v Kopru v neugotovljenem dnevu tega meseca neki ožji sestanek starih strankinih voditeljev. Na tem sestanku naj bi bili sklenili, da bodo reorganizirali sekcijo in da se bodo udeležili bližnjega volilnega boja. Poleg tega se tudi zdi, da imajo socialisti v Kopru namen organizirati širši sestanek prihodnjo nedeljo, za kar bodo zahtevali ustrezno dovoljenje pri tej podprefekturi. Kolikor bo prišlo do tega sestanka, vam bom nemudoma sporočil rezultate."42 Konfidenti ter strankini in policijski agenti med prebivalstvom so za puljsko prefekturo spremljali dejavnost nasprotnikov režima. Zanimiv je seznam "zaupnih stroškov" po območjih posameznih podprefektur v Istri za tretje tromesečje v finančnem letu 1923–1924.43 Med zločini, ki so jih zagrešili fašisti nad svojimi političnimi nasprotniki, je treba omeniti umor socialističnega poslanca Giacoma Matteottija, ki je povzročil v domači in mednarodni demokratični javnosti val ogorčenja, demonstracij in zahtev po odstranitvi fašističnega režima. G. Matteotti je zbral številne podatke o nasilju in nezakonitosti fašističnega režima ob parlamentarnih volitvah. Z bojevitim govorom in dokumentarnim gradivom je nastopil v poslanski zborniciproti Mussoliniju in njegovim somišljenikom. Toda po naročilu vodilnih fašistov (kar so skušali tedaj na vse pretege zanikati) je skupina, ki jo je vodil Amerigo Rumini, 10. junija 1924 Matteottija ugrabila in ga na samotnem kraju ubila. Obenem so napadli še druge protifašistične poslance. Zločin je sprožil v poslanski zbornici ogorčenje. Režim je bil v nevarnosti. Nefašistični poslanci so se v znak protesta umaknili iz zbornice in se zatekli na grič Aventino v Rimu, kjer so ločeno zborovali in odklanjali udeležbo na zasedanju poslanske zbornice. V tedanjem skrajno razgretem vzdušju so imele ljudske množice vnovič možnost, da bi se z odločno revolucionarno akcijo uprle. To so zahtevali komunisti z Antoniem Gramscijem na čelu. Zahtevali so osnovanje enotne protifašistične fronte, da bi se proglasili za protiparlament. Predlagali so tudi splošno stavko. Toda vsa njihova prizadevanja so bila zaman: parlamentarci so samo bojkotirali poslanska zasedanja. Protifašistična opozicija je bila neenotna, ideološko razklana, pod pritiskom različnih interesov. Tedaj je nastala med fašisti velika negotovost, zbeganost in zmeda. Kazali so se že znaki notranjega razsula samega režima. Verjetno bi zadostovala odločna in enotna revolucionarna akcija, da bi premagala razmajani režim. Naposled se je vsa stvar drugače končala v novembru leta 1924. Komunisti so se vrnili v poslansko zbornico, ko so spoznali, da njihovi predlogi niso dobili podpore. Voditelji 124


drugih strank so jih potem celo obtožili, da so s tem pomagali fašistom, toda v bistvu je bilo bolje sprejeti boj z njimi v poslanski zbornici kakor pa zgubljati čas v neskončnih in brezplodnih razpravah na Aventinu. Organizirati bi morali skupni nastop ljudskih množic proti režimu, ko se je ponujala morda edina zgodovinska priložnost po revolucionarnem vrenju povojnega obdobja.44

KOMUNISTIČNO GIBANJE V POLILEGALI (1922–1926) Komunistična stranka Italije ni mogla povsem legalno politično delovati vse od svoje ustanovitve dalje, zlasti pa ne po letu 1922, ko je fašizem prevzel krmilo državne oblasti. Policija je na razne načine, posebno prek svojih konfidentov, ovirala njeno dejavnost. Zaradi tega je stranka začela uvajati svoje članstvo v polilegalno dejavnost. Organizirali so tajne sestanke, temeljito preverjali kandidate za sprejem v članstvo. Za vsakega kandidata sta morala jamčiti dva člana. Pred sprejemom je moral vsakdo določen staž delati v konkretni dejavnosti v vrstah množičnih organizacij, poleg tega pa so se trudili, da bi vsakogar seznanili z marksistično ideologijo. Nadzorovali so delo svojih članov, uvedli posebne dogovorjene oznake in prevzemali še vrsto drugih metod, prilagojenih razmeram. Zgovorni bodo nekateri podatki o tem, kako težke razmere so vladale na istrskem območju. Julija 1922 so fašisti malo čez polnoč neopazno že drugič zažgali izolski Ljudski dom. V velikem številu so se potihoma prikradli, ko je prebivalstvo že spalo. V ognju je bila uničena vsa oprema v domu. Fašiste je vodil fašistični poročnik Lampanella. Naslednje dni so mu stregli po življenju, zato se je zatekel v Milje, kjer pa je bil kmalu ubit. 27. septembra 1922 je ob treh ponoči iz Tržiča priplul v Izolo parnik, poln oboroženih fašistov. Egidio Chicco je delal ponoči v ladjedelnici. Opazil je parnik z ugaslimi lučmi, iz katerega so izstopili fašisti. Napotili so se v Drevored XX. septembra, od tam pa so se razlezli po mestu. Zažgali so hišo, v kateri je stanoval sekretar izolske komunistične sekcije Pietro Gandusio, vendar je sekretarju uspelo pravočasno pobegniti. Mrzlično so ga iskali po hišah, da bi ga umorili. Poskusili so zažgati tudi hišo, v kateri je stanoval mlad in delaven komunist Bruno Deste, toda niso ga našli. Naslednje dni so tovariši rešili Gandusia s tem, da so ga skritega v sodu odpeljali iz Izole v Koper, kjer se je moral še dolgo skrivati pri svojih somišljenikih.45 Tržaško vodstvo komunistične stranke je štelo Istro za pomem bno območje. Med drugimi vodilnimi komunisti sta semkaj prihajala Ivan Regent in Ferdinand Ferjančič - Krašna na pogovore s člani o organizacijskih in političnih vprašanjih. Ferjančič je dolga leta opravljal vodilne funkcije v delavskih zadrugah, zato je prva povojna leta mnogo potoval po Istri kot delegat teh zadrug. V strankini organizaciji je bilo to območje označeno za IV. sektor, za katerega je odgovarjal F. Ferjančič. Sestanki, tajni shodi, širjenje glasila "Delo" in druga politična dejavnost, vse to se je na istrskem podeželju odvijalo še intenzivneje kakor v obalnih mestih, kjer so oblasti laže nadzorovale prebivalce. 46 Sekretar dekanske komunistične organizacije Vincenc Fortuna je prišel 15. avgusta leta 1922 v Kubed na sestanek s somišljeniki v gostilni Segulin. Domači karabinjerji so bili tega dne v službi pri izviru Rižane. Po izmenjavi mnenj o položaju so se dogovorili za izvedbo konkretnih nalog. Nazarij Jakomin - Zrinjski in Peter Škergat, oba organizirana komunista, sta naslednje dni obiskala sosednje vasi in nabirala nove naročnike za "Delo". Največ uspeha sta dosegla v Loki. Takratni gostilničar Jožef Sever je plačal naročnino za vse domače naročnike; ven, dar je postal v poznejših letih fašist.47 Leta 1923 se je iz Trsta vrnil na svoj dom Anton Bernetič. Tu je delal kot delavec, a so ga policijske oblasti že takrat preganjale. Kljub temu je doma v Kortinah in okoliških vaseh razvil obsežno komunistično dejavnost. Karabinjerji in fašisti so ga sicer na vse načine ovirali, toda nobena grožnja ga ni odvrnila od začrtane poti.48 Na šmarskem območju je bil pri izpolnjevanju strankinih nalog nadvse požrtvovalen Karel Markežič - Sivec. Leta 1924 je razdeljeval članske izkaznice; tedaj so ga aretirali karabinjerji. V koprskih zaporih je presedel osemnajst dni. Skorajda ob vsakem delavskem prazniku in drugih priložnostih so 125


ga zaprli v koprske zapore, vendar ni prenehal s svojim ilegalnim političnim delovanjem. Prav tako so delovali številni drugi.49 Komunisti s tega območja so leta 1924 organizirali tajni shod pod Osojami (dolina med Šmarjam i in Padno), na katerem se je zbralo veliko ljudi. Spregovoril jim je neki funkcionar tržaškega vodstva KSI. Govoril je o socialnem izkoriščanju in vzrokih za obupno revščino, ki se je iz dneva v dan stopnjevala in neusmiljeno pestila delavca in kmeta. Na koncu so prisotni glasno vzklikali in pritrjevali boju proti fašizmu. Glasilo "Delo" je imelo na tem območju 42 naročnikov, a prejemalo in prebiralo ga je mnogo več ljudi.50 Novembra leta 1924 je tržaško komunistično vodstvo poslalo svojega člana Tedeschija na Koprsko, da bi se seznanil s stanjem delavskega gibanja. V ta namen je obvestil (prek Visintina iz Milj in Giuseppa Pellaschiera iz Kopra) Avguština Pečariča iz Pobegov, naj organizira tajni sestanek, ki naj bi se ga udeležili nekateri vodilni komunisti Slovenske Istre. Prejeto nalogo je Avguštin Pečarič izvedel v kratkem času. Organiziral je tajni sestanek v koprski gostilni "Alle tre bandiere". Udeležili so se ga Tedeschi iz Trsta, Avguštin Pečarič in Rihard Vatovec iz Čežarjev, Giuseppe Pellaschier iz Kopra, Karel Markežič iz Šmarij, Rudolf Bernetič iz Marezig, Ivan Novak iz Sv. Antona, Klement Purger iz Gabrovice in Vincenc Fortuna iz Dekanov, domala vsi tedanji področni vodilni komunisti. V dogovoru z gostilničarjem so se umaknili v posebno sobo. Po uvodnih besedah o političnih razmerah doma in v svetu se je Tedeschi dotaknil konkretnih organizacijskih vprašanj komunistične stranke. Med drugim so grajali nezadovoljivo povezavo s tržaškim vodstvom, nezadostno politično in drugo dejavnost, neredno širjenje tiska in vrsto drugih pomanjkljivosti. Na koncu so sklenili, da bodo zboljšali zveze in pritegnili v gibanje mlajše in nekompromitirane ljudi, povečali propagandno dejavnost, zbirali gradivo za objavo v "Delu" in pridobivali nove naročnike. Nadalje so se še dogovorili, da bodo v kratkem prišli v obalna mesta na pogovor s člani italijanske narodnosti drugi vodilni komunisti iz Trsta.51 Leta 1925 so organizirali konferenco komunistične mladine med Opčinami in Prosekom. Iz Boljunca so prišli Ivan Sancin - Nine Brvinc, Feliks Žerjal in Alojz Mihalič. V italijanščini je prisotnim spregovoril neki vodilni italijanski komunist iz Bologne, medtem ko je v slovenščini govoril Alojz Mokole, tedanji urednik glasila "Delo". Mladinsko komunistično gibanje je bilo kljub fašističnemu terorju izredno razgibano. Starejše člane so tako ali drugače preganjali in policijsko nadzorovali. Na dolinskem območju je bila organizacija še dokaj številna in borbena v letih 1924–1925. V Dolini jo je vodil sekretar Izidor Vodopivec - Srk, njeni člani pa so bili Josip Pangerc - Petrinč, Ivan Štrajn Venče, Ivan Slavec - Vanek, Josip Maver - Pust, Štefan Vodopivec - Potokar, Rudolf Mahnič, Lovrenc Štrajn - Mežnarjev in Anton Jercog - Cingo. Slednji je pozneje postal fašistični sindikalni zaupnik in celo tajnik fašistične organizacije. Med NOB je bil zato ubit. V Boljuncu je bil eden od najaktivnejših mladincev Ivan Sancin - Nine Brvinc, zato so ga izvolili za sekretarja komunistične organizacije. Blagajnik je postal Jože Korošec - Bepo, drugi člani pa so bili Milan Žerjal - Petrinka, Bruno Žerjal - Kus, Vene Kljun iz Pakovca, Angel Zobec - Kukčev, Edi Žerjal Curnek, Angel Žerjal - Bonača, Silvester Žerjal - Hop, Dušan Ota - Cimbla, Matija Žerjal - Fič, Josip Ota - Mižo, Maks Ota, Feliks Žerjal - Želo, Ludvik Kofol - Rožanc, Ludvik Maver - Čaper, Mihael Kozina Čere, Jože Žerjal - Fič, Danilo Sancin - Šušter, Branko Žerjal in drugi. Med njimi so bili tudi pripadniki mladinske organizacije. V letu 1926 je ostalo le osem članov s člansko izkaznico. Ta jim ni bila izstavljena s polnim imenom, ampak zaradi konspiracije le pod zaporedno številko od 1 do 9. V Domju je bil sekretar Jože Valenčič, člani pa Bruno Žerjal, Ivan Ivančič in drugi. Iz Ricmanj pa sta aktivno delovala Martin Montanja in Anton Petaros ter še nekateri drugi. Petaros je živel v Borštu; politično je deloval na širšem območju. Martin Montanja je bil tedaj eden od vodilnih komunistov. Tudi v Mačkoljah je bilo dobro razvito delavsko gibanje. Vodil ga je Anton Smotlak. Udeleževal se je tajnih sestankov, na katerih je zastopal komuniste dolinskega območja.52 Medkrajevna posvetovanja med predstavniki komunističnih celic, ki so štele štiri do pet ljudi, so bila ena od oblik tajnega delovanja. Tako so marca leta 1925 organizirali v zaselku Miši pri Dekanih takšno posvetovanje, ki se ga je udeležilo okrog štirideset komunistov iz Slovenske Istre. Odsotni so bili le komunisti s šmarskega področja, ker niso bili pravočasno obveščeni. Posvetovanja sta se udeleži126


la tudi Ivan Regent in Ferdo Ferjančič iz tržaškega vodstva. Seznanila sta prisotne s politično situacijo. Nato so razpravljali in sklepali o trenutnih vprašanjih za okrepitev že povsem ilegalnega delavskega gibanja.53 Marežganska karabinjerska postaja je izsledila neki sestanek, ki naj bi bil januarja 1925 pri Trseku. V svojih ugotovitvah so karabinjerji navajali, da so opazili precejšnjo poživitev aktivnosti Slovencev in komunistov proti Italiji in režimu. V hišni preiskavi pri Vincencu Kocjančiču v Truškah pa so našli spisek ljudi, ki so prispevali denar za Rdečo pomoč; ti so bili: Anton Hrvatin (2 liri), Jožef Bembič (2 liri), Matevž Starc (l liro), Ivan Bočaj ( 2 liri), Nazarij Ražman (2 liri), Jože Dobrinja ( 1 liro); nabiralno akcijo naj bi vodili Josip Kocjančič, Nazarij Ražman in njegov brat Avguštin iz Trušk.54 Oblasti so budno spremljale komunistično dejavnost. Ministrstvo za notranje zadeve je julija leta 1925 opozarjalo prefekte v Trstu, Pulju, Vidmu in na Reki, da "so komunisti povečali svojo dejavnost za osnovanje 'kmečkih zvez' med slovenskim kmečkim prebivalstvom v Julijski krajini, zato je potrebna večja budnost; poročajo naj podrobnosti o uspehih take dejavnosti".55 Komunistična stranka pa je imela izdelan temeljit akcijski program za delovanje v Julijski krajini, ki je vseboval konkretne naloge in cilje na gospodarskem, socialnem in političnem področju; razčlenjena sta bila zlasti narodno in kmečko vprašanje kot sestavna dela politične in organizacijske dejavnosti proletarske stranke. V programu je med drugim pisalo: "Položaj, ko je stranka v Julijski krajini edina proletarska stranka, ima svoj izvor v neposrednem povojnem obdobju. Tedanje objektivne razmere, ki so nastale zaradi posebnega položaja po zlomu Avstrije in po italijanski zasedbi tega ozemlja in so imele zato zamotane ekonomske in socialne posledice, so nagonsko privedle delavske množice k sindikatom in socialistični stranki. Tudi delavci in polproletarci slovenske narodnosti so se opredelili za socialistično gibanje; tega pa niso storili slovenski kmetje, ki so predstavljali osnovo jugoslovanskega iredentističnega gibanja. Med akutnim revolucionarnim obdobjem so socialdemokratski voditelji z njihovimi oportunističnimi stališči dokončno propadli. Ob razkolu v Livornu so delavske množice strnjeno sledile komunistični stranki. Ko je izginilo upanje za mirovno pogodbo o osvoboditvi, je slovensko narodno gibanje zgubilo svoj pomen kot enotno gibanje za narodne pravice. V tem obdobju pa se je začelo med slovenskim prebivalstvom politično razlikovanje, ki je še danes v porastu. Komu nistična stranka je pridobila in hitro razširila svoj vpliv na kmečke množice; tudi klerikalcem se je z demagoško propagando uspelo nasloniti nanje, medtem ko so liberalci zagovarjali jalovo stališče nacionalnega unitarizma."56 To je bila splošna ocena tedanjega družbenopolitičnega stanja, ki je narekovalo predvsem iskanje naravnih zaveznikov delavskega razreda, to je kmetov in socialno zavednih posameznikov tudi iz drugih slojev, pripravljenih za brezkompromisen boj proti fašizmu. Glede bodočih nalog je bilo zapisano naslednje: "Temeljna naloga naše akcije je politična priprava revolucije, ki bi imela vJulijski krajini za cilj zavezništvo med delavci in kmeti in združitev boja italijanskega proletariata z narodnimi zahtevami slovenskih delavcev in kmetov. 'Narodna samoodločba' mora biti med seboj povezana v vsaki strankini dejavnosti. Naša politična akcija mora koordinirati boj proti imperializmu italijanske buržoazije z bojem slovenskih delavcev in kmetov v Jugoslaviji proti nadvladi srbske buržoazije za slovensko republiko delavcev in kmetov."57 Taka so bila stališča za neposredno organizacijsko in politično dejavnost. Toda stranka jih ni mogla realizirati niti v širšem niti v krajevnem pogledu, ker se je borila z velikimi težavami; med njimi velja omeniti bordigovstvo, ki je dolga leta razjedalo strankin organizem.

BORDIGOVSTVO – ODKLON OD MARKSIZMA-LENINIZMA Bistvo omenjenega pojava v teoretični in politični praksi Komunistične stranke Italije je izviralo iz dejstva, da le-ta že v svojem nastanku ni imela dovolj jasne ter marksistično utemeljene strategije in taktike, saj je izšla iz socialistične stranke, okužene z oportunizmom in frakcijskimi boji, ki so pustili v 127


njenih vrstah kvarne posledice in različne vplive. Pravilna politična stališča je imela samo skupina okrog "L'Ordine Nuovo", vendar je v stranki prevladovala najštevilnejša skupina, to je skupina tako imenovanih astensionistov (bili so proti sodelovanju v buržoaznem parlamentu). Obstajala je še tretja skupina, ki se je v glavnem strinjala z "L'Ordine Nuovo", imela pa je številne pomisleke o upravičenosti razkola s socialisti. Zagovarjala je tezo, da čas še ni zrel za tako usoden korak. Na ustanovnem kongresu Komunistične stranke Italije so izvolili za strankinega generalnega sekretarja ing. Amadea Bordiga iz Neaplja. Tedanji družbeno-politični razvoj je zah-teval sposobno vodstvo, ki bi znalo revolucionarno pobudo širokih ljudskih množic združiti v enotno fronto proti agresivnemu fašizmu. A. Bordiga in njegovi pristaši so zagovarjali stališče, naj bo stranka zgolj orodje delavskega razreda in ne njegov avantgardni borbeni odred. Po njihovem gledanju naj bi stranka postala nekakšna ozka skupina teoretično dobro zgrajenih izbrancev, ločenih od množic, ki čakajo ugoden trenutek za proletarsko revolucijo. Poleg tega so podcenjevali vlogo kmečkega razreda in drugih družbenih slojev v vsakodnevnem boju za ekonomske in politične cilje. Stranka naj bi pripravljala svoje kadre za tisti abstraktni trenutek, ko bo nastala ugodna situacija za odločilno revolucionarno akcijo, kar bi, po njihovem mnenju, spontano potisnilo množice k njenim programskim ciljem. Lenin je napadel spontanost v revolucionarnem gibanju kot teorijo malomeščanstva. Bordigova stališča so bila v bistvu linija najmanjšega odpora; nasprotovala so osnovanju celic kot revolucionarnega jedra za delovanje proti razrednemu sovražniku sredi delavskih množic; odklanjala so načelo demokratičnega centralizma in druge prvine, ki jih mora imeti leninska stranka delavskega razreda kot stranka povsem novega tipa, za razliko od dotedanjih socialdemokratskih organizacij. Predstavljala so škodljiv in kratkoviden oportunizem, zanemarjanje vsakod nevnega boja na političnem in sindikalnem področju. Bordigovi pristaši so nastopali s podobnimi argumenti, s kakršnimi so reakcionarne sile med množicami sebi v prid propagirale lažna socialna demagoška gesla. Odklonili so tudi sodelovanje v tajni oboroženi organizaciji "Arditi del popolo", v kateri niso sodelovali le komunisti, ampak tudi pripadniki drugih naprednih strank (republikanci, napredni katoličani, socialisti itd.), ki so se odločno postavljale po robu fašističnemu nasilju. Ali ni bil Bordiga v okviru KSI na istem stališču, na katerem se je znašel Lev Davidovič Trocki v Sovjetski zvezi? Ali ni s svojimi teorijami podžigal frakcionaštva v stranki? Na ta vprašanja je že odgovoril A. Gramsci, ko je med drugim zapisal: "Bordigovo stališče je čisto trockistično; imelo je porazne posledice: ko se tovariš s takšnimi sposobnostmi, kakršne je imel Bordiga, loči od množic, nastane med delavci nezaupanje v stranki in rodi se frakcionaštvo."58 Na drugem kongresu KSI (Rim, leta 1922) so dobili Bordigovi pristaši še vedno večino. Proti taki politični liniji sta odločno nastopila A. Gramsci in P. Togliatti, skupaj s svojimi somišljeniki; med njimi tudi M. Serrati, ki je zapustil socialistično stranko in prestopil v komunistično. Lenin je odločno odklanjal Bordigovo napačno politično orientacijo. Označil jo je za odklon od marksistične teorije in prakse. Dopisoval si je z obema frakcijama. Svetoval je, naj si KSI ustvari najtesnejše sodelovanje z ljudskimi množicami. Šele na tretjem strankinem – že povsem ilegalnem – kongresu (v Lyonu v Franciji, od 20. do 26. januarja 1926) so ostali Bordigovi pristaši v manjšini in doživeli poraz. Ta pojav, znan v zgodovini KSI kot "bordigovstvo", je nedvomno povzročil veliko škodo, ko je bila potrebna največja enotnost. Pozneje so mnogi Bordigovi pristaši priznali svoje napake. Nekateri so celo postali zaslužni strankini člani in voditelji, drugi pa so odpadli. Po večkratnih posegih komunistične internacionale so v vrstah italijanskih komunistov vendarle dozorevale razmere za prelom s takim stanjem. To se je tudi zgodilo in enačba Bordiga–Trocki je bila z razvojem nadaljnjih dogodkov razveljavljena.59 Za generalnega sekretarja KSI so že leta 1924 izvolili Antonia Gramscija. Pozneje, po njegovi aretaciji in obsodbi leta 1928 na dvanajst let in štiri mesece zaporne kazni, je bil, čeprav v politični emigraciji, sekretar Palmiro Togliatti. Pod njunim vodstvom je dobila stranka v spopadu z "bordigovstvom" in s pritegnitvijo mlajših članov v izredno težavnih ilegalnih razmerah novo marksistično-leninistično organizacijsko in ideološko orientacijo. 128


Iz objavljenih člankov v "Delu", Regentovih spominov in drugih dejstev se da ugotoviti, da so nekateri vodilni komunisti na Primorskem bili nekaj časa pod vplivom zlasti Bordigove osebnosti in njegovega izrazitega radikalizma. Toda tudi v tržaški federaciji KSI je bilo to le kratkotrajen pojav. Močno so jih angažirali vsakodnevni boji proti fašističnemu nasilju. Opredelili so se bolj za Gramscijevo ideološko orientacijo. Zato so po njegovi izvolitvi za generalnega sekretarja disciplinirano izpolnjevali strankine naloge.60 Tudi na istrske komuniste so vplivali v začetku Bordigovi pogledi, zlasti na nekatere komuniste italijanske narodnosti. Niso pa pustili globljih sledov. Ob stikih s Trstom, kjer so delovali dokaj številni Gramscijevi pristaši, kakor tudi zaradi povezave z vodilnimi slovenskimi komunisti so jih angažirali drugačni problemi. Pereče kmečko vprašanje, ki se je v marsičem stapljalo z narodnostnim vprašanjem zatiranih pripadnikov slovenske in hrvaške narodnosti, in vsakodnevni boji delavskih množic so zahtevali dejavnost, ki je bila prilagojena organizacijskim prijemom znotraj delavskih zadrug, sindikatov, kulturnih krožkov in drugih združenj. Odločen odpor proti fašizmu, napadi na njegova nasilna dejanja in druge aktivnosti niso dovoljevali ločitve komunistične stranke od množic.61 Toda iztekalo se je obdobje polilegalnosti za protifašistične sile. Na obzorju se je zbiralo vse bolj grozeče neurje. Fašizem je prehajal v fazo svoje absolutne vladavine, katere temelj so bili med drugim izredni fašistični zakoni.

OPOMBE 1 V tistem burnem času so registrirali na italijanskem ozemlju 5.128 delavskih stavk in 495 stavk dninarjev. Revni kmetje brez zemlje so si razdelili v raznih krajih srednje in južne Italije veleposestniško zemljo. Organizirana (večkrat tudi spontana) ljudska borbenost, stavkovno gibanje in razredni spopadi bi omogočili večjo uveljavitev socialističnega gibanja pod pogojem, če bi bilo le-to dejansko revolucionarno usmerjeno in vodeno. 2 P. Robotti– G. Germanetto, Trent'anni di lotta dei comunisti italiani 1921–1951, Roma 1952, str. 25–31. 3 P. Spriano, Storia del Partito comunista italiano, Torino 1967, str. 46. 4 P. Spriano, n. d., str. 17. 5 Glej opombo 2. 6 P. Secchia, Le armi del fascismo 1921–1971, Milano 1971, str. 115. 7 P. Spriano, n. d., str. 83. 8 P. Spriano, n. d., str. 81–82: "Tedaj so se začeli komunisti preštevati v vsedržavnem merilu in se združevati, načrtovati so začeli novo stranko, dejansko sposobno organizirati delavsko državo, ki naj se ne odpove svoji vlogi v odločilnem trenutku in naj ima pripravljene svoje kadre na čelu množic... Pritegnili so nauku o izkušnji, o kateri je leninizem govoril že leta: revolucija zahteva določeno obliko politične organizacije proletariata, določeno obliko zvestobe in discipline v mednarodnem središču. Italijanska socialistična stranka je v bistvu dokazala, da je zgodovinsko ujeta v mejah druge internacionale, da je samo formalno sprejela načela tretje internacionale." 9 P. Spriano, n. d., str. 72–73. 10 P. Robotti–G. Germanetto, n. d., str. 32–36 . 1 1 P. Spriano, n. d., str. 114–115; P. Robotti–G. Germanetto, n. d„ str. 32–36. 12 I. Regent, Poglavje iz boja za socializem (I), Ljubljana 1958, str. 244. 13 "Delo" št. 91, 31. decembra 1920, Trst. 14 "Delo", 3. februarja 1921, Trst. 15 M . Kacin-Wohinz, Revolucionarni elementi v delavskem gibanju Julijske krajine v letu 1920, Obala, št. 9, 1971, str. 16. 16 PAK. E. Chicco, Spomini na predvojno delavsko gibanje v Izoli. 17 PAK, P. Sema, Nekaj spominov na predvojno komunistično dejavnost v Piranu. 18 PAK, F. Ferjančič, ustni vir, zapisek. 19 Glej opombo 17. 129


20 PAK, A. Pagon, Delovanje in razvoj komunističnega gibanja v Slovenski Istri. 21 PAK, A. Mršnik, izjava. 22 Glej opombo 21. 23 Glej opombo 20. 24 PAK, A. Furlanič, Spomini na predvojno komunistično gibanje na Koprskem. 25 PAK, V. Vatovec, ustna pripoved, zapisek. 26 PAK, S. Ulčnik, Ana Markežič, A. Štemberger, A. Furlanič, izjave. 27 PAK, Ivan in Anton Jakomin, Spomini na predvojno delovanje komunistične stranke v Kubed u in okolici. 28 PAK, J. Vergan, Spomini na predvojno delavsko gibanje v Slovenski Istri. 29 PAK, J. Korošec, J. Valentič, ustna vira. 30 PAK, L. Škerjanc, P. Stepančič, P. Viola, ustni viri. 31 PAK, L. Kofol, izjava. 32 Edinost, 25. januar 1922, št. 21. 33 Popolari je bil skrajšan naslov za Partito popolare italiano (Italijanska ljudska stran ka), ki jo je vodil Don Sturzo; ta stranka je bila predhodnica nekdanje italijanske Krščanske demokracije . 34 Edinost, 7. oktober 1922, št. 237. 35 P. Secchia, n. d., str. 134. 36 P. Secchia, n. d., str. 136–137. 37 P. Secchia, n.d., str. 135. 38 I. Regent, Spomini, Ljubljana 1967, str. 171. 39 Glej opombo 28. 40 PAK, I. Sancin, Josip Ota, Maks Ota in Ivan Slavec, ustni viri. 41 M. Kacin-Wohinz, Parlamentarne volitve in politične razmere v Julijski krajini 1921– 1924, Prispevek za zgodovino delavskega gibanja, 1965, str. 39. 42 Historijski arhiv Pazin, R. Sottoprefettura di Capodistria, Alla R. Prefettura di Pola, oggetto: Movimento socialista, Capodistria 23 gennaio 1924, fasc. 25, 1924, kat. C-II. 43 Historijski arhiv Pazin , fasc. 25, 1924, kat. 3-11, 44 P. Secchia, n. d., str. 139. 45 PAK, E. Chicco, Spomini na predvojno delavsko gibanje v Izoli. 46 PAK, F. Ferjančič, ustni vir, zapisek. 47 PAK, J. Jakomin, N. Jakomin, Spomini na predvojno delovanje komunistične stranke v Kubedu in okolici. 48 PAK, Ivan Cah, zapisek. 49 PAK, A. Markežič, izjava. 50 PAK, S. Ulčnik, F. Benčič, A. Štemberger, izjave. 51 PAK, A. Pečarič, izjava. 52 Glej opombo 40. 53 PAK, Ernest in Vital Vodopivec, ustna vira. 54 Historijski arhiv Pazin, R. Sottoprefettura di Capodistria, Propaganda slavocomunista, 20 gennaio 1925, Alla R. Prefettura di Pola. 55 Istituto "A. Gramsci", Roma, Ministero dell'Interno, Roma, 2 luglio 1925, riservato Trieste Propaganda slavo-comunista, creazione Leghe dei contadini, ai prefetti di Trieste, Pola, Udine, Fiume, archivio del Partito comunista italiano. 56 Istituto "A. Gramsci", Roma, II programma d'azione nella Venezia Giulia, archivio del Partito comunista italiano, n. 469, 11 marzo 1926. 57 Glej opombo 56. 58 P. Spriano, n. d., str. 441–442. 59 P. Spriano, n. d., str. 499–513. 60 I. Regent, n. d., str. 301. 61 PAK, P. Sema, izjava.

130


Vid Vremec

ILEGALNO DELAVSKO GIBANJE V OBDOBJU 1926–1932 Iz dveh poročil o organizaciji in politični dejavnosti komunističnega gibanja v drugi polovici leta 1926 v Julijski krajini se dajo razbrati zanimivi podatki. Slovenski komunisti so se v odsotnosti predstavnika centralnega komiteja sestali v juliju leta 1926. Prisotni so bili conski predstavniki, predstavniki kmečkih odborov, odborov za delovanje med Slovenci in Hrvati in nekateri vodilni komunisti. Med drugim so ugotovili, da je bila komunistična ideologija med slovenskim prebivalstvom dobro sprejeta. Prav tako so bili z navdušenjem sprejeti sklepi zadnjega vsedržavnega kongresa KSI o nacionalnem in agrarnem vprašanju. Na zadnjem srečanju kmečkih predstavnikov sredi leta 1926 je začel delovati izbran kmečki odbor. Organizacija revnih kmetov je bila razdeljena v cone, sektorje in sekcije, kot je ustrezalo organiziranosti KSI. Sklenili so tudi, da izkaznice v italijanskem jeziku ne morejo biti izročene slovenskim kmetom, ker obstajajo za to tehtni razlogi. Za to leto so revnim kmetom razdelili majhne bele ali rdečkaste kartončke z odtisnjenim žigom Kmečke zveze. Cena teh izkaznic (kartončkov) naj bi bila letno 6 lir, ki bi jih bilo treba plačati v dveh obrokih. Deželni odbor je dobil nalogo, da preuči in pripravi možnost za izdajanje tedenskega glasila za kmete. Po drugem poročilu o seji razširjenega vodilnega odbora (Trst, 22. avgusta 1926) se da povzeti, da so razčlenili aktualna in politična vprašanja. Urednik "Dela" Alojz Mokole je poročal, da izdajajo glasilo v 2.300 izvodih. Po njegovem mnenju samo 20 odstotkov naklade prispe k naslovnikom. Naročnikov je 800, vendar vsi ne plačujejo glasila in vsi ga tudi ne prejemajo. Prostovoljni prispevki ne dosežejo 400 lir mesečno. Po začetku njegovega ponovnega izhajanja so natisnili 10 številk, od katerih je bilo 7 zaplenjenih. Glede "Rdeče pomoči" so tožili, da je ta dejavnost zanemarjena. Sklenili so, da morajo takoj obnoviti conske pododbore.1 Čeprav so komunistično gibanje preganjali, je ohranilo zadovoljivo število članov in dokaj dobro razpredeno organizacijo. Zaupnik CK KSI Adalbert Vrabec - Eden iz Komna na Krasu je v poročilu, poslanem iz Trsta 12. 12. 1926 vodstvu v Rim, navedel naslednje ugotovitve: "Ob koncu leta se je število članov povečalo za približno 400. Pri tem pripominjamo, da tako povečanje ni nastalo zaradi večjega ozemeljskega obsega same organizacije. To pomeni, da nismo prodrli v vse kraje. Zaradi pomanjkanja popolnih podatkov ne vemo, ali se je s članstvom povečalo tudi število celic in če se je naš vpliv razširil (v določenem kraju) v večje število delavnic oziroma tovarn. Trenutno razpolagamo z naslednjimi podatki: leta 1923 je bilo vpisanih 733 članov, leta 1924 1.123 članov, vključenih v 35 sekcij, leta 1925 1.777 članov, vključenih v 75 sekcij. Sedanjih l.777 članov je razdeljenih na 7 con, 20 sektorjev in 145 celic. Organizacija je izpeljana takole:Trst je razdeljen na 5sektorjev, 27 celic, 324 vpisanih članov; Kras na dva sektorja, 5 celic, 41 vpisanih članov; Istra (južna) na 5 sektorjev, 18 celic, 170 vpisanih članov; Istra (severna) na 6 sektorjev, 26 celic, 250 vpisanih članov; Furlanija na 4 sektorje, 28 celic, 471 vpisanih članov; Goriška na 7 sektorjev, 59 celic, 462 vpisanih članov; Idrija na 2 sektorja, 2 celici, 59 vpisanih članov. Po socialni sestavi imamo približno takšno stanje: Trst: delavci 56 odstotkov, uradniki 12 odstotkov, obrtniki 32 odstotkov; Kras: delavci 23 odstotkov, kmetje 56 odstotkov, uradniki 0, obrtniki 23 odstotkov; Istra (južna): delavci 38odstotkov, kmetje 60 odstotkov, uradniki 2 odstotka, obrtniki 0; Istra (severna): delavci 38 odstotkov, kmetje 62 odstotkov, uradniki 0, obrtniki 0; Furlanija: delavci 40 odstotkov, kmetje 60 odstotkov, uradniki 0, obrtniki 0; Goriška: delavci 80 odstotkov, kmetje 17 odstotkov, uradniki 3 odstotki, obrtniki 0; Idrija: delavci 90 odstotkov, kmetje 10 odstotkov, uradniki 0, obrtniki 0. Želimo vas seznaniti še s tem, da je bila stranka reorganizirana v celice. Reorganizacija je bila izvedena po vseh conah. Naleteli smo na večje ali manjše težave: dosegli smo dobre in slabe rezultate."2 131


Gornji podatki kažejo, da komunistična stranka ni imela veliko članov. Organizacija je bila grajena na kadrovskih načelih. Zahtevala je staž, predhodno delovanje v mladinskem gibanju, v sindikatih ali med kmečkim prebivalstvom. Iz teh podatkov se ne da spoznati, kolikšen je bil odstotek intelektualcev v njenih vrstah, ker so jih zajeli pod oznako "uradniki". Iz njene socialne sestave pa izhaja ugotovitev, da so delavci in kmetje predstavljali osnovo in da je stranka črpala svoje člane iz njih, v mestnem predelu in njegovi neposredni okolici pa tudi iz vrst malih obrtnikov. V že omenjenem poročilu so še napisali, da so na razširjeni seji vodilnega odbora obravnavali sindikalna vprašanja, tisk in agitprop, kmečko vprašanje, narodnostno vprašanje, mladinsko gibanje, fašistično dejavnost itd. Ugotovili so, da v severni Istri slabo deluje vodstveni odbor. Zato je predstavnik iz Pirana predlagal, naj izvršni odbor izdela svoj načrt za delovanje med kmečkim prebivalstvom na koprskem območju.3

IZREDNI FAŠISTIČNI ZAKONI Po štiriletni vladavini je fašistična država izoblikovala zakonodajno, sodno in izvršno oblast v totalitarno desničarsko diktaturo, zasnovano v popolnem nasprotju z osnovnimi demokratičnimi državljanskimi pravicami (svoboda tiska, govora in združevanja). Zato je nemudoma poskrbela za vrsto raznih zakonov in ukrepov, s katerimi je nameravala odpraviti še zadnje ostanke navidezne parlamentarne demokracije, s katero je slepila domačo in mednarodno javnost. Vso stvar so v tisku prikazali kot neizogibno reagiranje na protidržavno dejavnost. V ta namen so fašisti celo provokativno uprizorili atentat na svojega duceja Benita Mussolinija v oktobru leta 1926 v Bologni. Takoj zatem so v novembru objavili tako imenovane izredne fašistične zakone proti nasprotnikom režima. Z njimi so dali hud udarec delavskim in meščanskim demokratičnim strankam ter organizacijam, na primorsko-istrskem ozemlju tudi narodnoobrambnem gibanju. To je pomenilo zlasti za slovansko prebivalstvo pod Italijo nasilno ukinitev še zadnjih njegovih organizacij in društev na političnem, gospodarskem, kulturnem in družbenem področju. Izredni fašistični zakoni so odvzeli parlamentarno imuniteto in mandat vsem poslancem nefašističnih strank. Odstavili so ravnatelje opozicijskih listov in tiska. Med drugimi ukrepi so 25. novembra objavili zakon štev. 200 z naslovom"Ukrepi za zaščito države", ki je podrobno našteval razne ukrepe zoper demokratično opozicijo; le-to je označil za "zločine in protidržavne prestopke" in predpisal vrsto strogih zapornih ali drugih kazni. Smrtno kazen so uvedli za dejanja proti najvišjim predstavnikom fašističnega režima. Posebna komisija je na čelu s prefektom in ob sodelovanju policijskih in političnih oblasti od primera do primera prisojala policijsko konfinacijo. Pri vsaki legiji fašistične milice so uvedli službo za politično poizvedovanje. V Rimu so ustanovili Posebno sodišče za zaščito države s sodnim zborom, ki so ga sestavljali najvišji predstavniki fašistične oblasti (konzuli, generali in drugi veljaki). Zanj so zbirali prijave in ovadbe pripadniki fašistične policije, imenovane "Organizzazione di vigilanza reati antifascisti" (OVRA, Organizacija za budnost in zatiranje protifašizma), ki si je ustanovila svoje posebne policijske oddelke med pripadniki kvesture, karabinjerskih postaj in fašistične milice.4 V takšnem vzdušju policijskih represalij in nasilja so minevali dnevi pred koncem leta 1926. Voditelje komunističnega gibanja I. Regenta, Srebrniča, G. Jakseticha, L. Gasperinija, Franja Debevca, Vlada Martelanca in druge je fašistična policija že dolgo zasledovala. Aretirala je drugega za drugim. Spomladi 1927 so odvedli J. Srebrniča v konfinacijo. Zadnji urednik komunističnega glasila "Delo" je bil Alojz Mokole, doma iz Slivnega pri Nabrežini. Takole se spominja tistega hudega obdobja: "V času, ko sem bil jaz odgovorni urednik, je kvestura zaplenila vsako številko. Prisiljen sem se bil obračati na pristojno mesto in spraševati za vzroke zaplembe. Pomagal sem si na ta način, da sem natisnjene izvode najprej odnesel zaupnim sodrugom in jih šele potem pošiljal po pošti na določeno mesto. Naš tisk je imel tiste čase v javnosti veliko vlogo. Tedaj skoraj ni bilo vasi v celi Julijski krajini brez naših naročnikov. Legalno je izšla zadnja številka 'Dela' julija 1926. Fašistične razbijaške skupine so po vaseh in večjih centrih ter v samem Trstu preganjale bralce 'Dela'. Včasih so jim grozili, jih pretepali, skratka nad njimi so izvajali prikrito ali odkrito nasilje. Mene so neprestano klicali na policijo; kljub vsemu sem 132


vzdržal vse do aretacije. V oktobru leta 1927 so mi zaradi formalnosti v zaporu izročili policijsko odredbo, da je prepovedano nadaljnje izdajanje lista. Glasilo je izhajalo dnevno na dveh, ob četrtkih pa na šestih straneh. Čeprav smo bili v stalnih finančnih težavah, smo krili stroške s prispevki bralcev."5 Regent je tedanje razmere ocenil takole: "Sestanki so bili nujno redkejši. Sestajalo se je le do pet sodrugov. Le zbor kmečkih zaupnikov novembra 1926 v dolinici pri Repentabru, kamor je prišel sodrug Ruggero Grieco iz Rima, in zborovanje mladine v Trnovskem gozdu leta 1926 sta bila množična. Proti koncu leta 1926 je prišel k meni Ferdo Ferjančič in v imenu tržaškega komunističnega vodstva priporočal, naj odidem v Jugoslavijo, od koder bom vodil delo v Trstu. Leopoldo Gasperini (organizacijski sekretar pokrajinskega odbora KSI za Julijsko krajino - op. ur.) je bil tedaj že aretiran in tudi jaz nisem imel kaj drugega pričakovati, zato sem v maju leta 1927 odšel v Jugoslavijo."6 Mejo je prekoračil s pomočjo strankinih sodelavcev pri Postojni. Za delavsko gibanje se je začelo obdobje popolne ilegale. Reorganizirati je moralo svoje vrste po še strožjih načelih, če je hotelo v nadaljnjem boju preživeti. Nekateri njegovi člani in simpatizerji so ga zapustili, drugi so bili že močno politično kompromitirani in preganjani. Zaradi vseh teh in drugih okoliščin se je bilo treba orientirati na mlajše ljudi, še nepoznane policiji in njeni ovaduški mreži. Delali naj bi pod vodstvom izkušenih starejših članov. V Julijski krajini je vodstvo komunistične organizacije sklenilo, da bo kot vodilni strankin funkcionar deloval Albin Vodopivec, študent, doma iz Kamenj na Vipavskem , ki je imel za seboj že večletne izkušnje organizacijskega inpolitičnega delovanja. Postal je uspešen funkcionar in je v kratkem razpredel obsežno dejavnost. Ta je segala tudi v Slovensko Istro.

REORGANIZACIJA KSI V SLOVENSKI ISTRI Prehod v popolno ilegalo ni potekal brez težav in zapletov. V Izoli so na primer nameravali komunisti izročiti denar in blagajno godbe na pihala svojemu sekretarju Pietru Gandusiu. To nalogo bi moral opraviti njihov blagajnik. Vendar je ta, namesto da bi izpolnil dano nalogo, denar zapravil in se povrhu še predal fašistom. Postal je celo njihov ovaduh. Aprila leta 1927 so se izolski komunisti udeležili tajnega sestanka v Semedeli pri Kopru. Nekateri so se tja pripeljali z motornim čolnom Rapido. Toda ko so prispeli do semedelskega mostu, so jih čakali karabinjerji in aretirali dvanajst ljudi. Medtem je druga skupina odšla na kozarec vina v gostilno Pavanelli, kjer so jih pravočasno obvestili o aretaciji, zato niso nadaljevali poti do cilja. Aretirani so ostali v zaporu petnajst dni.7 Komunističnega voditelja Rudolfa Bernetiča z marežganskega območja so aretirali jeseni leta 1926 in ga odvedli v petletno konfinacijo. Po izidu izrednih fašističnih zakonov je ostala komunistična organizacija v obalnih mestih in na podeželju brez zvez, dezorientirana. Sama se ni mogla zvleči iz takšnega neurejenega stanja. Ernestu Vatovcu se je uspelo povezati z Albinom Vodopivcem. Dogovorila sta se, naj bi organizirali ilegalni posvet s predstavniki komunističnih organizacij s širšega območja. Takšen posvet so organizirali spomladi leta 1927 v gozdiču Ramondovec pri Čežarjih. Prisotnim se je predstavil A. Vodopivec z ilegalnim imenom Lenac. Udeležilo se ga je okrog štiriindvajset ljudi, med njimi Vital Vatovec in Peter Primožič iz Čežarjev, Albin Tedeško, Ubald Zidarič in Avguštin Pečarič iz Pobegov, Rudolf Maršič in Ivan Dobrinja iz Loparja, Ivan Novak iz Sv. Antona, Klement Purger in še nekdo iz Gabrovice, Adam Bernetič iz Marezig, Karel Kocjančič iz Bertokov, Josip Furlanič iz Prad, Vincenc Fortuna, Valentin Furlanič in Ivan Toškan iz Dekanov, Karel Markežič iz Šmarij, predstavniki iz Kubeda in še nekateri drugi.8 Posvet je bil velikega organizacijskega in političnega pomena za nadaljnji razvoj delavskega gibanja. Po temeljiti obrazložitvi nastalega položaja doma in v svetu je Albin Vodopivec predlagal reorganizacijo stranke za potrebe ilegalnega delovanja. Po izmenjavi mnenj so razdelili območje na posamezne sektorje ali cone ter javke za osebe in pošto. Poleg tega so pregledali strankino članstvo in simpatizerje ter iz svojih vrst izločili omahljivce, za katere so sodili, da ne bodo tvegali za stranko fašistične ječe ali policijske konfinacije. Govorili so tu di o organizaciji "Združenjekmečke obrambe", ki je pozneje postala pomembna strankina opora za razredno prebujanje kmečkih množic. Za izvedbo zastavljenega načrta so se orientirali na mlajše ljudi, saj je bilo starejšim onemogo133


čeno delovanje zaradi policijskega preganjanja. Prisotni so sprejeli konkretne naloge za utrditev same reorganizacije.9 Na to območje je prišel tudi Anton Ukmar, železničar, ki je zaradi izvrševanja strankinih nalog potoval po raznih krajih. Sestala sta se z Ivanom Novakom in še nekaterimi drugimi komunisti v Sv. Antonu zaradi organizacije tajne prvomajske proslave. Nato je A. Ukmar nadaljeval pot z vlakom do Rovinja z enako nalogo, vendar jim tam ni uspelo organizirati prvomajske proslave.10 Leta 1927 so organizirali prvomajsko proslavo v gozdiču pri Rižani. Prisostvovalo ji je okrog štirideset ljudi. Na vse štiri strani tajnega shajališča so postavili stražarje, dlje stran pa oglednike, da bi pravočasno obvestili udeležence v primeru nevarnosti. Prisotnim sta govolila Albin Vodopivec in neki član osrednjega vodstva KSI ne samo o pomenu delavskega praznika, ampak nasploh o trenutnem položaju in perspektivah nadaljnjega boja ter o neposrednih nalogah delavskega gibanja. Udeleženci so se navdušeni vrnili v svoje kraje.11 Zgodilo se je, da so protifašisti obračunali tudi z domačimi fašisti. Bilo je jeseni leta 1928 v Sv. Antonu, kjer so imeli na nedeljo ples. Iz Loparja sta sega med drugimi udeležila tudi Ivan Maršič in Ivan Dobrinja, iz Popeter pa Jože Vergan, čeprav je bil pod policijskim nadzorstvom. Mladina je veselo plesala. Pri omizju so moški prepevali slovenske pesmi. Sredi veselega vzdušja so stopili na plesišče štirje karabinjerji in šest fašistov pod vodstvom znanega pretepača, domačega fašista Karmela Jakomina, občinskega čuvaja v Dekanih. Ta je s svojimi pajdaši planil med plesalce in zavpil: "Tu je Italija! Slovensko petje je prepovedano!" Po tem "bojnem klicu" so fašisti planili med mladince, jih surovo suvali in vsevprek udarjali ter jih odganjali s plesišča. Pretepli sotudi Ivana Maršiča in Ivana Dobrinjo. Nato so karabinjerji in fašisti posedli ob dolgi mizi v gostilni, pili vino in prepevali fašistične pesmi. Vendar je bilo njihovega veselja kmalu konec. Prišla je noč, in skozi okno je počil strel. Med gosti sta nastala preplah in vsesplošen vik in krik. Nekdo med njimi je zakričal: "Jakomin je zadet!" Bil je res zadet v glavo. A je bil samo ranjen. Že naslednjega dne so aretirali I. Maršiča in I. Dobrinjo; sumili so ju namreč, da sta onadva streljala na fašističnega izzivača. Petnajst dni in noči so ju nepretrgoma zasliševali in pretepali v koprskih zaporih, vendar nista priznala ničesar, zato so ju naposled spustili zaradi pomanjkanja dokazov. Tedaj so aretirali tudi Jožeta Vergana in ga zaprli v podzemno celico brez svetlobe. Tudi njega so spustili.12 Medtem je politično dejavnost na piranskem območju razvil Lorenza Vidali. Tesno je sodeloval s komunisti iz Čežarjev in Pobegov, z Rudolfom Bernetičem iz Marezig ter Rokom Kocjančičem iz Laborja in drugimi. Ni imel še povsem jasnih stališč glede slovenskega narodnega vprašanja v Julijski krajini. Poznejša leta se je v zaporu izpopolnil, zato je spremenil marsikatero prejšnje stališče. Žal njegova dejavnost ni ostala prikrita policiji. Aretirali so ga skupaj z drugimi piranskimi komunisti. Po krajši preiskavi so jim sodili pred Posebnim sodiščem v Rimu junija 1927, toje na prvem procesu proti istrskim komunistom. Zaradi obnove prepovedane komunistične organizacije in razpečevanja njenih glasil (Avanguardia, Compagna) so jih obsodili: L.Vidalija, delavca, na sedem let; Pietra Predonzanija, prodajalca rib, na šest let in Givannija Livaldija, zidarja, na šest let zaporne kazni.13

POSVET KOMUNISTOV V PRESKI PRI LOPARJU Ilegalno konferenco okrog tridesetih predstavnikov komunistične organizacije na Primorskem so organizirali v septembru 1927 med Opčinami in Repentabrom. Vodil jo je Albin Vodopivec. Za sprejem predstavnikov raznih krajev sta bila zadolžena Riko Malalan in Andrej Sosič - Drejc z Opčin, ki sta poskrbela tudi za tajnost priprav in konference. Iz Slovenske Istre sta se je udeležila Adam Bernetič in Ernest Vatovec. Na njej so obravnavali izkušnje ilegalnega delovanja in si začrtali nadaljnje naloge. Nato so po posameznih območjih organizirali posvete med komunisti in protifašisti. Do takšnega posveta v Slovenski Istri je prišlo v oktobru 1927 v Preski pri Loparju. Na posvetu so bili prisotni zastopniki komunističnih celic z marežganskega območja. Bilo jih je trinajst. Zastopali so vasi in zaselke 134


Truške, Lopar, Popetre, Boršt, Zabavlje, Marezige in Kavaliče. Sektorsko vodstvo je predstavljal Ernest Vatovec, medtem ko je tržaško nekdo drug. Na posvetu so govorili o izpopolnitvi ilegalne organizacije, pridobivanju novih članov, izvedbi propagandnih in drugih akcij, rednem plačevanju članarine, zbiranju prostovoljnih prispevkov in drugih tekočih nalogah.14 Tiste čase so karabinjerji in fašisti pogosto prisluškovali celo pod okni, da bi zvedeli, o čem se državljani pogovarjajo. Ljudje so sovražili fašizem. Včasih jim je zavrela kri. V Loparju so nekateri fantje domačim fašistom posekali trte in požgali senene kopice. Nekega večera so bile hkrati napadene fašistične in karabinjerske patrulje v Marezigah, Dekanih in Buzetu. Med Popetrami in Loparjem je bil ranjen neki karabinjer, pri Črnem Kalu pa sta bila ubita dva. Čeprav komunistična stranka ni odobravala individualnega terorja, je neizogibno prišlo do nasilnih dejanj; vročekrvni mladinci in protifašistično misleči kmetje niso mogli prenašati vsakodnevnih tegob, ponižanj in bednega življenja. A šele čez leto dni je naključje naneslo, da so karabinjerji zvedeli za ilegalni posvet v Preski. V decembru leta 1928 in januarja 1929 so že napolnili koprske zapore z ljudmi z marežganskega območja in iz drugih krajev. Zaprli so jih tudi v takšne celice, ki so ostale prazne mnogo let. Aretirance so ponoči zasliševali, jih soočali in nekatere mučili ter pretepali. Nekaj zapornikov so izpustili, druge pa odvedli v konfinacijo: Alberta Vatovca za pet let, Nazarija Vatovca, kovača iz Čežarjev, za dve leti, Salva Bertoka iz Pobegov za dve leti in Jožeta Vergana iz Popeter za pet let. Po končani preiskavi so prijavili Posebnemu sodišču trinajst oseb. Obtoževali so jih ponovnega organiziranja prepovedane komunistične stranke, širjenja njene propagande, nasilnih dejanj zoper posameznike in njihovo premoženje.15 Od avgusta 1929 so obtoženci čakali na obravnavo v rimski ječi Regina Coeli, kjer je imelo Posebno sodišče na voljo poseben oddelek za politične zapornike, tako imenovani "šesti krak". Nekateri podatki govore o tem, da so nameravali v Kopru soditi obtožencem zaradi požigov in napadov na varnostne organe. Naposled pa so odločili, naj bo enoten proces v Rimu, vendar so obtožence razdelili na dve skupini. Po obremenilnem gradivu so prvo skupino obtoževali za nasilna dejanja, drugo pa bolj za politično in propagandno protirežimsko dejavnost. Proces je trajal tri dni. Zaslišali so več prič, med katerimi je bilo veliko fašistov in njihovih simpatizerjev. V zvezi z atentatom na Karmela Jakomina, ki so ga uvrstili na ta proces, so poklicali za pričo tudi neko žensko. Predsedniku sodišča je rekla, da sploh ne ve, zakaj je prišla v Rim; predsednik ji je porogljivo odgovoril: "Boste vsaj videli Rim."16 Proces se je končal 25. 2. 1930. Obtoženci (vsi kmetje) so bili obsojeni na naslednje zaporne kazni: Rudolf Maršič na dvajset let, Ivan Dobrinja na devetnajst let, Ivan Maršič na deset let (umrl v ječi), Ivan Kodarin na deset let in Anton Kodarin tudi na deset let, vsi iz Loparja; Ernest Vatovec iz Čežarjev na štiri leta, Franc Jerman iz Zabavelj na tri leta (umrl doma leta 1932 zaradi posledic trpljenja v zaporu), Mario Muženič iz Dekanov na tri leta, Mario Kavalič iz Kavaličev na tri leta, Albert Krmac iz Čenturja oproščen, Josip Lovrečič iz Boršta oproščen, Vincenc Kocjančič iz Trušk na tri leta (umrl v zaporu zaradi m učenja); Mirko Maršič iz Loparja je bil oproščen zaradi mladoletnosti, umrl pa je doma takoj po prihodu iz zapora.17 S temi represivnimi ukrepi je bila komunistična dejavnost občutno prizadeta, ni pa prenehala. V koprsko celico so bili včlanjeni Nazarij Pečarič, čevljar, Francesco Steffe - Checco, čevljar, Anton Umer, Antonio Luglio, Anton Ražman, Pietro Pierini, Giuseppe Pellaschier, Posetto in še nekateri drugi delavci. Celični sekretar je bil najprej Posetto, nato Giuseppe Pellaschier, v letih 1928–1929 pa Francesco Steffè. Slednji je bil leta 1924 delegat na pokrajinski konferenci KSI za Julijsko krajino v bližini Podgore pri Gorici. Sodeloval je z Natalom Kolaričem, od katerega je prejemal navodila in propagandno gradivo zapolitično delovanje.18 Delovali so v povezavi s komunisti iz Trsta in okolice. Leta 1930 so med drugim razširjali številne letake s pozivi: "Osvobodite politične zapornike!", "Delavci, pristopite k stavki za povečanje mezd!", "Dol s fašističnimi sindikati!" itd. Vendar je policiji uspelo aretirati precej komunistov in njihovih simpatizerjev. Po končani preiskavi so jih razporedili na več procesov. Na prvem procesu v Rimu (februarja 1931) so obsodili Rika Malalana, Rudija Wilhelma in Alberta Daneva, tramvajske delavce z Opčin pri Trstu, in sicer prva dva na osem, tretjega na pet let zaporne kazni. V isti skupini so bili na procesu 6. februarja 1931 v Rimu obsojeni Silvester Zerbo iz Dekanov, Nazarij Pečarič in Francesco Steffè - Checco 135


iz Kopra, vsak na tri leta zaporne kazni, poleg tega pa še več tržaških komunistov navečletne zaporne kazni.19

BEG V TUJINO IN PRIPRAVE ZA DELOVANJE NA DOMAČIH TLEH Aretacija je pretila tudi Vitalu Vatovcu iz Čežarjev. Nanjo ga je opozoril Anton Jerman, fašistični škvadrist, zaposlen skupaj z njim v strojni tovarni v Trstu. Oba sta se poročila z dvema sestrama, zato ga je nekako iz družinskih razlogov obvestil o tej nevarnosti. Povedal mu je, da so se sestali domači fašisti, karabinjerji in tržaški kvesturini v Pobegih ter sklenili aretirati njega in druge protifašiste. Takoj zatem je odšel Vatovec skrivoma iz Trsta v Čežarje z namenom, da se bo pogovoril o zadevi z organiziranima komunistoma Jožetom Bordonom - Montinjancem in Albinom Tedeškom. Na sestanek pri železniški postaji so povabili tudi Avguština Furlaniča iz Dekanov. Sklenili so, da bosta Vital Vatovec in Ivan Toškan - Pek iz Dekanov, ki je hudo izčrpan in bolan prišel iz ječe, ilegalno odšla v Jugoslavijo. Prihranil si je nekaj denarja. S tem je pomagal Ivanu Toškanu, ki je bil brez sredstev za preživljanje. Pred odhodom pa je še poskrbel za povezavo s komunistično celico v Ladjedelnici sv. Marka. To nalogo je prevzel Albin Tedeško, v sodelovanju z Giovannijem Postogno in Enricom Carlinijem, ki sta bila zaposlena v ladjedelnici. Januarja 1929 se je V. Vatovec poslovil od Trsta. V gostilni v Ulici dell'Industria so se zbrali poleg njega še Toškan, Vatovčev bratranec Rihard in Avguštin Furlanič. Prvi trije so se že istega dne odpeljali z vlakom proti Postojni; v št. Petru (Pivki) so izstopili in nadaljevali pot peš do Furlaničevega zaupnika Lovrenca Bertoka. K njemu so prispeli lačni in utrujeni od naporne poti. Dal jim je nekaj hrane, nato je odšel v Juršče iskat neko žensko, s katero je bil dogovorjen za pomoč pri ilegalnih prehodih čez mejo. Odpravili so se na pot in prišli v Juršče okrog devetih zvečer; počakali so v nekem hlevu do polnoči. Tedaj je prišla neka ženska in jih spremila do meje. Še niso prešli mejne črte, ko so italijanski obmejni stražarji opazili nekaj sumljivega. Začeli so na slepo streljati. K sreči ni bil nihče zadet. Na jugoslovanskem ozemlju so jih ustavili jugoslovanski graničarji. Po krajšem zaslišanju so jih s spremnim dopisom poslali na žandarmerijsko postajo v Kastav. Tam so jih zadržali en dan. Odvzeli so jim vse osebne listine razen rojstnega lista. Povedali so, da so pobegnili iz Italije zaradi političnega preganjanja. Pustili so jih proste. Nato so nadaljevali pot do Sušaka in z vlakom do Ljubljane, kamor so prispeli zvečer. Prenočili so v čakalnici železniške postaje. Naslednjega dne je V. Vatovec poiskal svojega strica Antona Bertoka, ki pa ni imel prostora za prenočitev; zato so vsi trije prenočili v nekem hlevu. Bertok je poskrbel za prenočišče pri neki Erlihovi v Šiški, a le za nekaj dni. Politični emigranti, ki jih je pošiljala komunistična organizacija, so se javljali v Ljubljani pri Ivanu Regentu. Ta je bil zaposlen pri Jugoslovanski matici in je bil še naprej povezan z ilegalno komunistično organizacijo v Julijski krajini. Pošiljal ji je navodila za delo, vzdrževal kurirske zveze (ilegalne kanale čez mejo) in dostavljal komunistično literaturo. Poleg tega je pobeglim emigrantom priskrbel hrano in prenočišče v hotelu Tratnik. V Ljubljani so vsi trije ostali do marca 1929. V tistem času sta ilegalno prišla v emigracijo še Rudolf Bernetič, ki so ga spustili iz konfinacije, in Peter Primožič iz Čežarjev. Prav tako je odpotoval Vincenc Fortuna iz Dekanov, vendar s potnim listom za Argentino. V Ljubljani se je Vatovec seznanil z bratoma Stanetom in Srečkom Vilharjem, ki sta aktivno delovala v vrstah komunističnega gibanja in med emigranti s Primorske. Pred odhodom iz Ljubljane jim je Regent priskrbel nekaj denarja in hrane za potovanje. Dal jim je tudi navodila za nadaljnjo povezavo s KSI. Nato so ob koncu marca leta 1929 Vital Vatovec, Ivan Toškan, Rudolf Bernetič, Rihard Vatovec, Peter Primožič in Vincenc Fortuna odpotovali iz Ljubljane. Hoteli so prekoračiti avstrijsko mejo. Regent je pri nekaterih zanesljivih jugoslovanskih graničarjih mariborskega območja prej posredoval, da so jim ob ilegalnem prehodu čez mejo celo pomagali. Sprejeli so jih na jugoslovansko-avstrijski meji in jih celo poučili, kako naj nadaljujejo pot do 136


tretje postaje, kjer morajo stopiti na vlak proti Dunaju. Ilegalci so upoštevali njihov nasvet. Vse je steklo brez zapletov. Na Dunaju so se javili v tako imenovanih "Grencingerjevih barakah" (19. okrožje), kjer je imela svoj sedež italijanska sekcija Mednarodne Rdeče pomoči za celotno italijansko ozemlje. Sekcijo je vodil Mario Depangher iz Milj. Namestili so jih v barake, v katerih so stanovali tudi drugi politični emigranti, med njimi preganjani komunisti iz raznih evropskih držav (Bolgarija, Poljska, Jugoslavija, Madžarska itd.). Ostali so osem dni. Medtem je Depangher poiskal zanje zvezo z nekim Čehom. Ta jih je spremil čez mejo do Bratislave, kjer so prenočili. Naslednje jutro jim je kupil vozne listke do Prage in jim dal naslov za sedež Mednarodne Rdeče pomoči v Pragi. Iz Prage so odšli v Berlin. Tam so jih sprejeli s tovariško pozornostjo. Oskrbeli so jih tudi z vsem potrebnim za nadaljnjo pot. V Berlinu so ostali le štiri ali pet dni. Potem so prekoračili nemško-luksemburško mejo, kjer so jih že čakali nemški komunisti in jim pomagali pri mejnem prehodu, kar pa tedaj ni pomenilo nobenih težav. V Luksemburgu so se ustavili v neki gostilni. V njej jih je čakal funkcionar CK KSI. V pogovoru jih je seznanil z nadaljnjim potovanjem. Iz Luksemburga do Metza jih je spremljala neka tovarišica brez roke. Dala jim je tudi naslov uredništva francoskega komunističnega glasila "L'Humanite". V Parizu so se javili v stavbi, v kateri so živeli italijanski politični emigranti. Vitala Vatovca so namestili v sobo, kjer je stanoval Luigi Frausin iz Milj, komunistični funkcionar italijanske narodnosti. Vodil je ilegalno delovanje delavskega gibanja v Julijski krajini med pripadniki italijanske narodnosti.20 Rudolf Bernetič je nato čez čas odšel v Sovjetsko zvezo in tam požrtvovalno deloval med političnimi emigranti. Na žalost je postal žrtev Stalinovih čistk. Ustrelili so ga 25. novembra 1937 v Sibiriji. Njegov sin Leon se je zelo trudil, da so očetove posmrtne ostanke prepeljali v Marezige in jih leta 1995 položili v domačo zemljo, za katero je nesebično žrtvoval vse svoje moči. Spomladi leta 1931 je bil v Kölnu IV. kongres KSI. Na njem je sodeloval kot delegat za Julijsko krajino Anton Ukmar - Miro. Kongres je obravnaval pereča družbena in politična vprašanja in naloge komunistov v boju proti fašizmu. O narodnem in socialnem vprašanju na primorsko-istrskem ozemlju je spregovoril Anton Ukmar. Med drugim je dejal: "Slovensko in hrvaško prebivalstvo v Julijski krajini živi v hujših razmerah kakor kolonialni narodi. Naša stranka mora stati v prednjih vrstah narodnih manjšin in se zavzemati za njihove težnje: zagotoviti delo vsem in podporo brezposelnim; odpraviti vse dolgove, braniti slovenski in hrvaški jezik; boriti se proti fašistični kolonizaciji; odstraniti fašistične podestate in vladne komisarje; vsem zaradi fašističnih zakonov razpuščenim organizacijam vrniti celotno premoženje in zahtevati njihovo ponovno delovanje; vrniti malim posestnikom za vojaške potrebe zaplenjena zemljišča, ne plačati dolgov, ki so jih naredi li podestati, vladni komisarji in podobni oblastneži."21

IZ POLITIČNE EMIGRACIJE ILEGALNO V SLOVENSKO ISTRO IN TRST V Parizu je obstajala posebna komisija KSI za Julijsko krajino. Pripadala sta ji Luigi Frausin in Anton Ukmar. V njej je deloval tudi Stane Vilhar, ki je opravil za stranko več odgovornih nalog, tako v Franciji kot v drugih deželah, kjer je preučeval razmere med političnimi in ekonomskimi emigranti. V maju leta 1931 so Vitala Vatovca in še nekatere druge politične emigrante iz Trsta in Istre poklicali na sestanek. Bilo jih je okrog deset. Sestanek sta vodila Luigi Frausin in Anton Ukmar. Prisotne sta seznanila z nezadovoljivim stanjem ilegalne komunistične organizacije v Trstu in bližnji okolici. Zveza z njo je bila dalj časa pretrgana, organizacija pa razbita zaradi številnih aretacij. Med preostalimi komunisti in simpatizerji na svobodi sta zavladala dezorientacija in malodušje. Skratka, potrebno je bilo obnoviti politično dejavnost z novimi zvezami in pritegniti v gibanje nove, zlasti nekompromitirane protifašistično misleče ljudi. Zato so nameravali poslati v domovino nekaj ilegalcev na podtalno delo, predhodno dobro usposobljenih za uspešno izvedbo take tvegane naloge. Po uvodnem pojasnilu o razlogih za sestanek se je oglasil med drugimi k razpravi tudi Vital Vatovec. Dejal je, da je pripravljen izpeljati nakazano nalogo. 137


Minilo je le nekaj dni, ko ga je poklical Luigi Frausin na pogovor. Obrazložil mu je, zakaj so ga sklenili poslati na ilegalno delo v Trst in istrsko okolico. Vital Vatovec je sprejel zaupano mu nalogo brez obotavljanja. Nato ga je L. Frausin še poučil o raznih metodah za ilegalno delovanje. Podrobno ga je seznanil, kako naj se vede na potovanju čez mejo s ponarejenimi listinami, da ne bo postal sumljiv policijskim organom. Naročili so mu tudi, naj poišče zvezo z ostanki ilegalne organizacije, a naj se naslanja izključno na tiste tovariše, ki so mu bili znani kot politično zanesljivi. S seboj bo odnesel tudi precej protifašističnega propagandnega gradiva; povezati se je moral s komunističnimi celicami v strojni tovarni v Trstu ter v tržaškem komunalnem podjetju ACEGAT ter s komunisti Slovenske Istre. Prve dni junija leta 1931 je bil pripravljen za odhod iz Pariza. Izročili so mu kovček z dvojnim dnom. Vanj so skrili propagandno gradivo: glasila "Lo Stato Operaio'', "Il Lavoratore", "Compagna", "Delo" in več letakov. Izročili so mu ponarejen potni list na ime lesnega trgovca Karla Čapkovca, češkega državljana, in ponarejeno italijansko osebno izkaznico, ki jo je skril na hrbtni strani ogledala. Ob potrebi bi lahko na potovanju uporabljal oba dokumenta. Dali so mu tudi nekaj italijanskih lir, s katerimi se je moral nadvse skromno preživljati sedem do osem dni, kolikor so pač predvidevali, da bo trajalo njegovo delo na domačih tleh. Iz Pariza je odpotoval v prvi polovici junija 1931 z vlakom proti Nici. Po prihodu v Nico si je kupil vozovnico za Italijo, vendar čez mesto Genovo. Na italijansko-francoski meji so mu italijanski obmejni organi pozorno pregledali osebne dokumente. Našli niso nič sumljivega. Nemoteno je nadaljeval pot. V Turin je prispel v jutranjih urah. Tam je izstopil iz vlaka in se zopet z vlakom peljal v Trst. V Trstu je imel prijatelja Rudolfa Jakomina, zaposlenega pri ACEGAT-u, ki pa ni bil član komunistične stranke. Večkrat je zahajal v neko škedenjsko gostilno, zato ga je šel iskat tja. V gostilni je našel le dve osebi. Nato je vprašal gostilničarja, če kdaj prihaja v gostilno Jakomin. Dobil je pritrdilen odgovor. Gostilničar je po Vatovčevem naročilu poslal iskat Jakomina na njegov dom, ne da bi povedal, kdo želi govoriti z njim. V trenutku, ko je Jakomin zagledal pred seboj Vitala Vatovca, je od presenečenja in vidno prestrašen obstal kot vkopan, saj je vedel, da je pobegnil v inozemstvo. Tedaj mu je Vatovec brž namignil, naj se pomiri, da se bosta o vsem pogovorila na gostilniškem vrtu. V pogovoru mu je omenil le nekaj splošnega glede razloga svojega prihoda na domača tla, prosil pa ga je, naj gre obvestit brata Nikolaja v Čežarje, s katerim se želi pogovoriti. Jakomin mu je obljubil, da bo to nemudoma storil. Preden sta se poslovila, je Vatovec še napisal listek za brata, v njem pa naročil, naj pridejo na sestanek z njim on, Avguštin Furlanič in še kdo od zanesljivih komun istov. Prvi sestanek med Vatovcem in istrskimi komunisti, ki so še ostali na svobodi, je bil zadnje dni junija 1931 na polju ob tržaški železarni "Ferriera". Poleg njega so se ga udeležili Nikolaj Vatovec, Avguštin Furlanič in Benjamin Valentič. Podrobno so analizirali stanje in ukrepe za poživitev komunistične organizacije v Slovenski Istri. Na koncu jim je V. Vatovec še izročil propagandno gradivo. Dogovorili so se tudi za nadaljnjo povezavo. Istega dne, v soboto, je Vatovec s pomočjo Jakomina poiskal še zvezo z Nazarijem Boninom Fosom, za katerega mu je bilo znano, da pozna nekega komunista, ki je bil zaposlen pri ACEGAT-u v Trstu. Njegov naslov mu je dal Luigi Frausin. Na ta način je prišel Vatovec v stik tudi z iskanim komunistom. Uspelo mu je organizirati še drugi sestanek z nekaterimi komunisti, zaposlenimi pri ACEGATu. Izročil jim je propagandno gradivo. Dogovorili so se, da bodo razpredli svojo dejavnost na somišljenike in zbirali prostovoljne prispevke za Rdečo pomoč. Na istem sestanku se je povezal še z nekaterimi delavci, ki so bili zaposleni v tovarni "Fabbrica macchine", jim dal propagandno gradivo in se dogovoril za bodoče sodelovanje. Tretji dan po prvem sestanku je prišel na pogovor z njim še njegov brat Nazarij - Lalo, prav tako strankin član. Obrazložil mu je, kakšno nalogo ima v Trstu in Slovenski Istri. Napisal mu je listek za Klementa Purgerja iz Gabrovice. Bratu je posredoval zvezo z Josipom Bolčičem iz Bajte pri Škofijah, z Valonom iz Milj in Enricom Carlinijem, tudi iz Milj. S tem je bilo Vatovčevo ilegalno poslanstvo končano. Zaupano mu nalogo je uspešno izpeljal do kraja. Še več je dosegel, kot mu je bilo naročeno. 138


Čez deset dni se je skozi Jugoslavijo, Avstrijo in Švico brez vsakih nevšečnosti vrnil v Pariz. Po vrnitvi ga je najprej obiskal Luigi Frausin. Temu je poročal o opravljenem delu. Drugi ali tretji dan se je glede istega vprašanja oglasil pri njem še Anton Ukmar. Na osnovi zbranih podatkov sta L. Frausin in A. Ukmar pripravila poročilo strankinem u vodstvu o stanju in perspektivah ilegalnega delavskega gibanja na Tržaškem in v Slovenski Istri.22

REVOLUCIONARNI POLET DELAVSKEGA GIBANJA Na istrskem območju je zlasti po hudi gospodarski krizi l. 1929 stanje izkoriščanih delovnih množic in narodno zatiranega slovenskega prebivalstva prešlo v pravo revolucionarno vrenje. Zato je bil o potrebno odpor proti fašizmu usmeriti v široko zasnovano ljudsko gibanje med kmečkim prebivalstvom. Komunistično gibanje KSI so praviloma vodili iz Trsta. To je bilo težavno zaradi pogostih aretacij in prekinitev zvez, zaradi delovanja policijskih agentov, ki se jim je večkrat uspelo vriniti v organizacijo. Najboljša strankina zveza je potekala skozi nekatere kraje miljskega in dolinskega območja (Korošci, Škofije, Mačkolje, Dolina, Boljunec), naseljenega s Slovenci in italijansko govorečim delavstvom iz bližnjih Milj, med katerimi je bilo več komunistov in sploh protifašistično mislečih ljudi. Tedaj so prenašali protifašistično propagandno gradivo ilegalno iz inozemstva deloma po kopnem iz Jugoslavije (Reka, Snežnik), deloma tudi po morski poti. Prenašali so ga tudi ljudje, ki niso bili organizirani v KSI. Nekaj letakov je npr. prinesel v Piran neki republikanec. Vodilni komunisti – ilegalci so se oglasili najprej v Trstu v Ulici Sette fontane pri strankini kurirki Marii Sema - Balbi. Pri njej so precej časa živeli v ilegali Natal Kolarič, Luigi Frausin in nekateri drugi.23 Komunisti v obalnih mestih so izvajali propagandne akcije, organizirali ilegalne sestanke, pridobivali nove člane med mladino itd. Po prihodu iz ječe ob koncu leta 1932 se je Lorenzo Vidali iz Pirana (kljub policijskemu nadzorstvu) vključil v ilegalno dejavnost. Povezal se je s hrvaškim območjem, s slovenskimi komunisti v Čežarjih in Šmarjah ter drugimi. Ustvaril je dobre temelje za organizacijo, v katero je pristopilo mnogo novih članov; med njimi je bil tudi študent Paolo Sema, ki je postal leta 1932 sekretar piranske mladinske komunistične organizacije. V Izoli so Bruno Deste, Egidio Chicco in drugi organizirali nove komuniste, posebno med delavci ribje industrije, kjer so delovale komunistične celice tudi poznejša leta. Rdeča pomoč je skrbela za politične zapornike in njihove prizadete družine, ki so živele v težkih materialnih razmerah. Razpolagala je s pičlimi sredstvi, zato ni mogla zadostiti potrebam. Delavci v izolskih tovarnah so sorazmerno največ pomagali s prostovoljnimi denarnimi prispevki. Bilo je tudi nekaj malih trgovcev, ki so prispevali živila. Dokler je bil poslovodja delavskih zadrug kak protifašist, je skrbel za tako pomoč. Vendarle je to trajalo le malo časa. Take ljudi so kmalu zam enjali. Prek Rdeče pomoči so zbirali denar tudi za druge potrebe, pozneje pa v korist republikanske Španije. V miljski okolici in na podeželju Slovenske Istre so zbirali živila. Nato so jih prizadete družine prek organizacije pošiljale svojcem v zapor ali pa konfinirancem. Italijanska sekcija mednarodne organizacije Rdeče pomoči je imela svoj sedež v Parizu. Z njo so bili povezani Avguštin Furlanič iz Dekanov in Nikolaj in Lazar Vatovec iz Čežarjev. Pošiljke Rdeče pomoči so prihajale v Trst na ilegalno javko k trgovcu Francu Maliču. Od tam jih je od leta 1930 naprej prenašala strankina kurirka Antonija Bordon, roj. Vatovec, k A. Furlaniču in svojima bratoma.24 Po mnogih aretacijah so nadaljevali s komunistično dejavnostjo na podeželju. Na pobudo Antona Bernetiča so marca leta 1930 v zaselku Šali pri Rižani organizirali sestanek, ki so mu prisostvovali Franc Cah, Albin Kofol in Ludvik Bucaj s Kortin, Ivan in Jože Jakomin iz Kubeda ter še nekateri drugi. A. Bernetič je prisotnim med drugim naročil, naj pritegnejo v organizacijo nove in zanesljive ljudi, obenem pa naj se povežejo s komunističnim gibanjem v hrvaški Istri. Kmalu so se pokazali dobri rezultati, saj so pridobili za gibanje nekaj mladincev.25

139


V Kubedu je nastala celica z naslednjimi člani: Ivan Jakomin (sekretar), Jože Jakomin, Mirko Dariš, Viktor Franca in Anton Jakomin. Sklenili so, da bodo redno plačevali članarino, pobirali prostovoljne prispevke za Rdečo pomoč, organizirali kmete v trojke "Združenja kmečke obrambe" in si prizadevali odtegniti mladino fašističnemu vplivu. Poleg tega so skrbeli, da so protifašisti, ki jih je iskala policija, lahko ilegalno prehajali čez italijansko-jugoslovansko mejo. Posebno so poskrbeli za povezavo s hrvaško Istro.26 Nenehna policijska preganjanja in aretacije so nedvomno občutno oslabile moč ilegalnega delavskega gibanja. Za ponovno vzpostavitev povezave med sektorji in zapolnitev vrzeli v zrahljani organizaciji je bilo potrebno začeti priprave za tako imenovano področno komunistično konferenco. Natal Kolarič, tedanji vodilni komunist iz Koroščev pri Miljah, je živel v ilegali. Policija ga je mrzlično iskala. Med predstavniki posameznih sektorjev je vodil priprave za organiziranje področne konference. Avgusta leta 1930 so ga na vaški veselici v rojstni vasi opozorili, da ga nameravajo aretirati skupaj z drugimi somišljeniki. V četrtek, takoj zatem, je ukrenil vse potrebno in odpovedal sestanek pri kamnolomu. Vendar je avtobus pripeljal okrog trideset policijskih agentov v Korošce v sredo namesto v četrtek. A Kolarič je že naročil materi, naj jim pove, če ga bodo iskali, da je odšel v Trst kupovat razne čevljarske potrebščine (po poklicu je bil čevljar). Ob prihodu agentov se je skril na podstrešje. Dva sta vdrla v hišo in spraševala mater po njem. Mati se je znala spretno izgovoriti. Že tisti in naslednji dan so spraševali po Trstu v raznih trgovinah po njem, a seveda brez uspeha. Pred Kolaričevo hišo sta bila na straži dva policijska agenta. Nekega popoldneva sta se zaradi dežja umaknila v hišo. Tedaj je Kolarič spretno izkoristil ugodno priliko. Z vrvjo se je spustil skozi podstrešno okno na tla in pobegnil. O njegovem begu so ljudje dolgo potem govorili z občudovanjem, saj je bil na splošno priljubljen fant.27 Po begu iz Korošcev se je najprej zatekel k Ivanu Sancinu - Ninetu Brvincu, sekretarju komunistične organizacije v Boljuncu. K njemu ga je pripeljal Anton Smotlak. Nato ga je Sancin odpeljal naprej v Socerb k Jožetu Krmcu. Pri njem se je skrival mesec dni. Za njegovo preživljanje so zbirali prostovoljne prispevke in ga skrivali po raznih krajih. Kot ilegalcu so mu omogočili uspešno politično delovanje. Da bi zmešal štrene policiji, je Kolarič celo pošiljal pozdrave svojcem iz Jugoslavije, čeprav je tedaj živel v Slovenski Istri, na ilirskobistriškem območju in drugje po Primorskem.28 V tem času je svoje delo usmeril v priprave za področno komunistično konferenco v Gabrovici. Priprave so bile tajno in uspešno izpeljane. Tako so konferenco organizirali 6. decembra leta 1930 v hiši Alojza Primožiča v Gabrovici. Poleg Natala Kolariča so ji prisostvovali Klement Purger, Lazar Purger, Jože Purger in Anton Krašovec iz Gabrovice, Anton Bernetič s Kortin, Ivan Jakomin - Krones iz Kubeda, Lazar Vatovec - Lalo iz Čežarjev, Jožef Kocjančič iz Rožarja, Valentin in Avguštin Furlan ič iz Dekanov. Iz spominskih zapiskov nekaterih udeležencev je razvidno, da so na posvetu obravnavali organizacijska in politična vprašanja. Analizirali so vzdušje med kmečkim prebivalstvom, njegovo obupno revščino in upravičeno mržnjo do oblasti. Natal Kolarič je uvodoma prisotne seznanil, da je potrebno v protifašistične vrste vključiti mladino. Poudaril je nujnost, da je treba iz organizacije izključiti omahljivce, ustanoviti trojke kmečkih zaupnikov v Združenju kmečke obrambe, redno pobirati članarino (od 0,20 do l lire mesečno) in prostovoljne prispevke za Rdečo pomoč ter okrepiti propagando proti vpisu mladine v fašistično organizacijo. Močan zagon tej organizacijski in politični dejavnosti naj bi prispevale trosilne in propagandne akcije ter kmečke demonstracije proti revščini, zapostavljanju kmečkega življa in samodrštvu fašističnih oblasti. Organizacijsko in politično so razdelili teren na štiri sektorje, ki so vsi skupaj tvorili tako imenovani federal (zvezo) KSI za Slovensko Istro. Vsak sektor je obsegal dve coni, znotraj con pa so obstajale vaške celice. Prvi sektor je vključeval vasi od Rižanske doline do Črnotič in Klanca; zanj sta bila zadolžena Anton Bernetič in Ivan Cah. Drugi sektor se je raztezal od Kubeda do Trušk in hrvaške Istre; zanj je bil zadolžen Ivan Jakomin - Krones. Tretji sektor je zajemal Gabrovico, Kastelec, Socerb in dolinsko območje; zaupali so ga Klementu Purgerju in Antonu Smotlaku. Četrti sektor pa je obsegal Dekane, Škofije, Plavje, Čežarje, Pobege, Bertoke, Korošce (Sv. Barbara) ter marežgansko in šmarsko območje; prevzela sta ga Valentin in Avguštin Furlanič.29 140


Na dolinskem območju je bil poleg že omenjenih aktiven komunist tudi Josip Kocjančič iz Prebenega. Povezan je bil z Martinom Montanjem in Josipom Valentičem iz Domja, z Jožetom Korošcem iz Boljunca in s Klementom Purgerjem. Udeleževal seje nekaterih sestankov, ki jih je organiziral N. Kolarič. Zaradi fašističnega preganjanja je pobegnil v Jugoslavijo, kjer je ostal do konca leta 1932, ko se je po amnestijj za politične preganjance vrnil na svoj dom. Vendarle so ga kmalu aretirali in odvedli v zapor. Po področni konferenci v Gabrovici so istrski komunisti in protifašisti prizadevno uresničevali sprejete sklepe. V ta namen so veliko aktivnost razvili še komunisti Ivan Jakomin - Ratibor iz Kubeda, Danijel Bertok iz Čežarjev, Nikolaj Vatovec iz Čežarjev, Franc Kocjančič - Fofič, Avguštin Markežič - Ricoto, Karel Markežič - Sivec, Avgust Štemberger, Stanko Ulčnik in Franc Glavina - Betuco iz Šmarij, Franc Dobrinja iz Loparja, Anton Krašovec, Franc Ivančič in Roman Ivančič iz Gabrovice, Vincenc Kocjančič iz Bertokov, Jože Rodela iz Loke, Ivan Cunja iz Bezovice, Albin Kofol s Kortin, Ivan Andrejašič in Ivan Filipič iz Podgorja in drugi.30 Boj proti fašizmu je potekal v raznih oblikah. Izkoristiti je bilo treba sleherno možnost. Omenjeno je že bilo, da je CK KSI v Parizu organiziral ilegalce (emigrante) za delovanje na domačih tleh. Že leta 1930 so tudi sklenili, naj se vrnejo domov tisti politični in ekonomski emigranti, ki so bili sicer politično kompromitirani ali osumljeni zaradi svojega političnega delovanja, a bodo na domačih tleh lahko koristili stvari. Po navodilih so se leta 1931 vrnili iz Pariza Avguštin Pečarič, Ferdinand Tedeško, Ivan Kralj Mirko in drugi. Nekaterim med njimi je uspelo opraviti nekaj političnih zadolžitev, drugi pa so bili kmalu aretirani. A. Pečariča so aretirali že prvi mesec po prihodu domov. Odvedli so ga v konfinacijo na otok Ponza. Podobno usodo so doživeli mnogi drugi protifašisti, ker je policija vedela za njihovo politično prepričanje in dejavnost.31 Po nekajmesečnem ilegalnem delovanju je odšel čez Jugoslavijo, Avstrijo in Švico v Francijo tudi N. Kolarič. Po trditvah Vitala Vatovca je prispel v Pariz v marcu leta 1931. Javil se je na domu Marije Vatovec, dolgoletne protifašistke, Vatovčeve žene, pri kateri je bilo shajališče političnih emigrantov. Kmalu po prvem stiku z vodstvom KSI je Kolarič v dogovoru z Luigijem Frausinom in Antonom Ukmarjem odšel na tečaj za ilegalne politične delavce. Tečaj je trajal več kakor mesec dni. Na njem so temeljito preučevali ilegalno dejavnost, razne oblike in prijeme, izkušnje in napotke, da bi bil ilegalec temeljito pripravljen, ko se bo vrnil na domača tla izvajat strankine naloge.32

STRANKINA TEHNIKA IN GLASILO "KMETSKI GLAS" Novembra 1931 se je Natal Kolarič po ilegalni zvezi vrnil na istrsko območje. S seboj je prinesel nekaj naslovov za javke pri zanesljivih komunistih. Med drugim je imel nalogo, da bo organiziral ilegalno tehniko, nujno potrebno za tiskanje protifašističnega propagandnega gradiva. Najprej se je povezal z Avguštinom Furlaničem iz Dekanov, ki je medtem postal eden od odgovornih komunistov. Po Kolaričevih navodilih je mizar A. Furlanič izdelal leseno ogrodje za ciklostilni stroj, Ivan Cah pa mu je pomagal z drugimi pripomočki. Klement Purger je kupil v Trstu pisalni stroj in druge potrebščine. Tehniko so namestili v Gabrovici v prazni hiši Lidije Barut, v kateri je podnevi mizaril v prvem nadstropju Ciril Ivančič, kletni prostor pa je služil ilegalnim tiskarjem za nočno delo. Tehnika je začela delovati prve dni aprila leta 1932. Takole so razdelili delo: Kolarič je tipkal matrice na pisalni stroj, na ciklostilu pa so izmenoma delali brata Franc in Andrej Ivančič ter Izidor Ivančič in Benjamin Pečar, vsi Gabrovčani. Klement Purger je bil zadolžen za nakup tiskarskega materiala in razpečevanje natisnjenega gradiva. Pomagal mu je tudi Albert Ivančič. Z njim je sodeloval Alojz Primožič. Tiskarsko delo, prihodi in odhodi iz tehnike so potekali v najstrožji tajnosti.33 Kmalu so bili predeli Slovenske Istre ter vzhodna tržaška okolica preplavljeni z letaki in razni mi propagandnimi lističi. V Gabrovici so začeli tiskati "Kmetski glas", glasilo Združenja kmečke obrambe, množične strankine organizacije med kmečkim prebivalstvom. S tem je bil uresničen pred leti sprejet sklep vodstva KSI, naj se organizira posebno glasilo za kmete, naravne zaveznike delavskega razreda. 141


Pojav tako množičnega propagandnega gradiva je zbegal fašistične oblasti. Iskale so tako imenovane "subverzivne elemente", toda dolgo brezuspešno. Gradivo so spretno razpečevali, ne da bi mogle oblasti izslediti njegov izvor. Revolucionarna zavest na podeželju je rasla. Iz edine izdane številke "Kmetskega glasa" in iz ohranjenih prispevkov je mogoče razbrati revolucionarne besede, prave pozive na upor. Pisali so jih preprosti ljudje, prežeti z odločno voljo za brezkompromisen boj proti fašističnim zatiralcem. Med drugim so pozivali: ''Kmetje, vstanimo! Naš položaj postaja vedno bolj kritičen in neznosen. Naraščajoči davki so brezkončni, cene naših skromnih in revnih pridelkov padajo, tako da smo na dnevnem propadanju vsi mali posestniki. Zarube in zaplembe so na dnevnem redu. Ta razbojniški imperialistični zakon ne dobi konca za razlaščanje naših kmetov. Za petdeset do sto lir zaplenijo in prodajo krave, vole, konje, kar jim pride pod roke, čeprav to stane tisoč lir, zato da nas čimprej oderejo, za sedemsto do osemsto lir pa kar cela posestva. Fašistična vlada ni zmožna povišati cene naših pridelkov, ker bi morala povišati delavske plače, ki so skromne; vzdrževanje policije, milicije, vojaštva, oboroževanje raznih ovaduhov, postopačev – vse to zahteva mnogo sredstev, katera jim moramo plačevati mi, revni kmetje in delavci... " Na drugem mestu beremo: "Organizacija ,Združenje kmetske obrambe' vabi vse zatirane in tlačene, izmozgane in propadle, da se udeležijo borbe proti fašističnemu tiranstvu. Do zmage, kmetje! Vstanimo, da dvignemo glavo! Siti smo fašizma in zločinov, ki nam jih dela fašizem. Naši hlevi se praznijo. Naši pridelki gnijejo. Mi umiramo pod davkom, pod carinami, pod občinskimi dokladami. Na občinah so naši sovražniki – fašisti. Živijo od naših žuljev in znoja. V šolah, katere smo mi sezidali, se šopirijo tuji učitelji in učiteljice. Smo brez zaslužka,brez kruha, brez svobode! Vsi skupno v enotno fronto! Za obrambo našega kmeta, za obrambo naših narodnih pravic ... ''.34 Pred državnim praznikom , v počastitev tako imenovanega "rojstva Rima", so razširili lističe z napisi: "Dol 21. april – Natale di Roma – Fašizem pripravlja človeško klavnico!" – "Otrokom kruha in delavcem dela!" (z narisano podobo kruha) Za l. maj je bila izvedena obsežna akcija v večjih krajih z napisi: "Živel 1. maj!" in "Proletarci vseh dežel, združite se!", medtem ko so po gričih plapolale redeče zastave s srpom in kladivom ter napisom: "Živel Lenin, voditelj delavskega razreda!" Ciklostilno tehniko so proti koncu aprila ali prve dni maja prenesli v bunker, ki ga je po dogovoru s Kolaričem pripravil Anton Smotlak v svojem kamnolomu med Mačkoljami in Domjem. Smotlaku je pomagal urejati bunker njegov sodelavec Matija Žerjal - Fič. A. Smotlak je pripravil bunker v popoldanskem in nočnem času, ko je končal delo v kamnolomu. Vanj se je prišlo skozi odprtino, skozi katero se je lahko splazil človek. V notranjosti je bilo prostora 4 m v dolžino, 2 m v širino in 1.50 v višino. Bunker je bil zelo dobro prikrit. V njem so delali ponoči. Pred bunkerjem pa so stali oboroženi stražarji. Natiskano gradivo so razpečevali prek mreže strankine organizacije. V Boljuncu ga je širil Ivan Sancin Nine Brvinc, v Dolini Maks Ota in Josip Ota - Mižo, v Ricmanjih in Domju Martin Montanja; na ilirskobistriško območje ga je odnašal Ivan Svetina - Kranj iz Korošcev; poleg teh so pri tem sodelovali še drugi protifašisti. Klement Purger in Albert Ivančič sta dvakrat ali trikrat odpeljala velike količine protifašističnega propagandnega gradiva v Pazin, Buzet, Motovun in Buje. A. Ivančič ga je izročil Emilu Ribariču in brivcu Ivanu Oblaku (oba iz Pazina). V kratkih časovnih presledkih sta tjakaj odnesla veliko raznih letakov, lističev in drugega gradiva.35 Ciklostilno tehniko je bilo treba pogosto premeščati, da je ne bi izsledila policija. V začetku junija je tehnika najprej delovala v Čežarjih pri Nazariju Vatovcu - Lalu , nato pri Ernestu Jakominu v Pobegih. Po Kolaričevem naročilu jo je od tam odnesel Silvester Kocjančič na Kostanjevo, kjer je tedaj stanoval skupaj s Petrom Hrastičem. Nato je Kolarič skoraj mesec dni s pomočjo sodelavcev razmnoževal propagandno gradivo na ciklostilu. Ponovno so jo premestili S. Kocjančič, Karlo Starc, Ernest Jakomin in Peter Hrastič v Srmin k Ivanu Hrastovcu, vendar le za krajši čas, ker so jo odnesli k Santu Loredanu. Končno so jo odnesli v njivsko zaklonišče Jožeta Kocjančiča - Nanika v bližini Bertokov. To je verjetno opravil Vincenc Kocjančič. Zanjo je skrbela cela vrsta sodelavcev.36 Vzporedno s tako obsežnim agitacijsko-propagandnim delovanjem je Natal Kolarič na območju celotne Primorske razvil strankino organizacijsko in politično dejavnost. Vrstili so se številni sestanki, 142


dogovori in priprave za izvedbo kmečkih demonstracij proti fašizmu. Tu ne gre prezreti povezave istrske strankine organizacije z organizacijo KSI na ilirskobistriškem območju. O tem je povedal Viktor Jelerčič, da je prišel marca 1932 Natal Kolarič na sestanek s člani komunistične celice, ki pa je bila od leta 1927 neaktivna. Poleg omenjenega so bili prisotni še Ivan Merkandel, Jože Zidar, Jože Ujčič in Viktor Bobek ter drugi. Kolarič jih je seznanil s trenutnimi nalogami. Dogovorili so se za nadaljnje delo in postavili zvezo s Trstom ter Slovensko Istro. Od tedaj dalje so vedno prejemali strankino literaturo in okrepili svojo organizacijsko ter politično dejavnost.37 Eden takih sestankov področnega značaja med številnimi, ki jih je organiziral Natal Kolarič, je bil v drugi polovici maja 1932 na Rebrnici pri Boljuncu. Sestanku so prisostvovali Natal Ota, Jože Korošec - Bepo, Ivan Sancin - Nine Brvinc, Angel Žerjal Bonaca iz Boljunca, Maks Ota, Ivan Ota - Nane, Viktor Mihalič in Florijan Jercog iz Kragelj, Izidor Vodopivec, Martin Sancin - Lapčev in Jože Pangerc - Petrinč iz Doline. Verjetno je bil prisoten tudi Martin Montanja iz Ricmanj, vendar se ga udeleženci ne spominjajo. Obravnavali so trenutna politična vprašanja o širjenju tiska in druge organizacijske naloge.38 Proti koncu junija je bil organiziran sestanek v "bošku" pri Mačkoljah. Poleg navedenih so bili na sestanku prisotni tudi nekateri drugi: bilo jih je okrog trideset. Okrog mesta za sestanek so bili postavljeni stražarji. Toda naključje je hotelo, da se je pred koncem približal temu mestu neki domačin, ki je bolj iz radovednosti šel v smer po znakih na tleh. Udeleženci so se nagloma razšli. A. Smotlak in Purger sta mu zabičala, da ne sme nikomur ničesar povedati. Izdal ni ničesar.39 N. Kolarič se je pogosto zadrževal na dolinskem območju. Povezan je bil zlasti z Ivanom Sancinom, Maksom in Josipom Otom in nekaterimi drugimi sodelavci. Včasih se je zadrževal nekaj ur, dokler ni uredil svojih zadev ali se spočil in kaj zaužil. Proti koncu meseca maja leta 1932 je Anton Smotlak prišel v Podgorje. Najprej se je oglasil pri Zorku Hreščaku. Čez nekaj dni sta skupaj organizirala sestanek, ki so se ga udeležili Ivan Filipič, Ivan Andrejašič, Karel Andrejašič, Vladimir Hreščak, Anton Koren in še nekateri drugi mladinci. Anton Smotlak jim je govoril o težkih razmerah kmečkega človeka, o fašističnem zatiranju in odporu, prebral je tudi nekaj gradiva iz "Kmetskega glasa", na koncu pa so se dogovorili, da bodo organizirali množični sestanek, zato je vsakdo prisotnih prevzel konkretne naloge. Šele čez mesec dni je prišlo do sestanka, ki mu je prisostvovala večina vaškega prebivalstva. A. Smotlak je prisotnim podrobno orisal obupni položaj kmečkega človeka; dotaknil se je tudi vloge Sovjetske zveze v boju proti fašizmu in pomena slovanskih narodov. Zraven njega je stal neki znanec, ki ga je predstavil za "delegata iz Pariza", vendar se ta ni oglasil k besedi. Na koncu so bili poslušalci navdušeni nad njegovimi borbenimi besedami. Pogosto so ga prekinjali z revolucionarnimi vzkliki. K temu velja še omeniti, da je istega dne krožila po vasi karabinjerska patrulja, vendar nihče ni izdal, kaj pripravljajo za zvečer.40 Junija 1932 sta prek strankinih zvez prišla iz Bologne v Čežarje dva komunista (eden od njiju je bil Giovanni Tripa), da bi pobegnila čez italijansko-jugoslovansko mejo. Nekaj časa so ju skrivali pri družini Primožič, nakar sta srečno odšla s pomočjo ilegalnega kanala najprej v Jugoslavijo in nato v državo, kamor sta bila poslana.41 V začetku junija so se zbrali med Pobegi in reko Rižano predstavniki komunističnega gibanja iz širšega območja. Bilo jih je okrog dvajset. Sestanek so organizirali zaradi priprav na kmečko demonstracijo in zaradi drugih perečih nalog. Vodil ga je nekdo iz Trsta. Prisostvovali so mu Angel in Benjamin Pobega, Ferdinad Tedeško, Ubald in Romeo Zidarič in Kristjan Bertok, vsi iz Bertokov, Nazarij Vatovec - Lalo, Narciz Vatovec, Angel Peharc, Avguštin Primožič, vsi iz Čežarjev, Jože Furlanič, Peter Hrastič, Rudolf Zemljak iz Prad, Avgust Furlanič iz Dekanov, Stanko Ulčnik in Lazar Markežič iz Šmarij in še nekateri drugi. Tako razvejena dejavnost je obrodila tudi sadove. Komunistična organizacija je spodbudila podeželje k odločnemu protifašističnemu nastopu.42

143


KMEČKE PROTIFAŠISTIČNE DEMONSTRACIJE POLETI 1932 V DEKANIH IN KOPRU Zaradi vse bolj rastoče gospodarske krize je nemir med kmečkim prebivalstvom prerasel v odkrite demonstracije. Leta 1932 so kmetje terjali v italijanski pokrajini Emilija in drugje pravico do znosnega življenja. Podobno se je dogajalo v Istri. Položaj istrskega kmeta, priklenjenega na borno malo kmetijo, spolovinarstvo in kolonat, je postajal čedalje slabši. Številne male kmetije so šle na dražbo; večale so se vrste obubožanih kmetov in vaških proletarcev, ki niso bili organizirani v Komunistični stranki Italije. Severozahodni predel Istre je imel svoje naravno tržišče v Trstu, v katerem so dovolili prodajati kmetijske pridelke od sedmih do devetih dopoldne, ker so pozneje trg zaprli. Ni bilo malo primerov, da so kmetje neprodano blago vrgli v morje ali pa so ga ponujali mimoidočim brezplačno oziroma za nizko ceno. Večina kmetov ni imela svoje živine. Najeli so si voznika, ki so mu čestokrat plačevali višjo voznino, kakor je znašal izkupiček od prodanega pridelka. Živino so prodajali po eno liro za kilogram žive teže, mesarji pa so meso prodajali po osem lir za kilogram. Vinskega pridelka pa kmet sploh ni mogel prodati zaradi nenehne vinske krize. Aprila 1932 je Natal Kolarič sklical svoje sodelavce in zaupnike v Gabrovici na posvet, da bi se dogovorili za pripravo kmečke demonstracije proti fašizmu. Na njegovo pobudo so se ponovno sestali v noči med 28. in 29. junijem 1932 na polju zraven zaselka Stepani. Posvet je vodil Klement Purger ob prisotnosti Lazarja Purgerja iz Gabrovice, Antona Bernetiča s Kortin, 1vana Caha iz Bertošev, Jožeta Kocjančiča iz Rožarja, 1vana Jakomina in Mirka Dariša iz Kubeda ter Avguština in Valentina Furlaniča iz Dekanov. Po končani razpravi o trenutnem političnem položaju so sklenili, da bodo kmečke demonstracije, z udeležbo prebivalstva štirih občin, 29. junija pred občinskim poslopjem v Dekanih, naslednjo nedeljo pa v Kopru. Valentinu Furlaniču so zaupali nalogo, da bo poklical dekanskega župana na pogovor s predstavniki demonstrantov; Ivan Cah naj bi kmetom govoril o kmečkem vprašanju, Alojz Primožič pa o delavskih pravicah. Vsakdo od prisotnih seje obvezal za pritegnitev vaškega prebivalstva, da bodo demonstracije čimbolj množične.43 Prevzete naloge so bile dobro opravljene. 29. junija se je okrog 11. ure dopoldan (takoj po maši) zgrnila pred dekansko občino številna množica iz Gabrovice, Ospa, s Kortin, iz Rižane, Cepkov, Rožarja, Stepanov, Krnice, Loke, Bezovice, Kubeda, Gračišča in samih Dekanov ter bližnjih zaselkov. Po trditvah nekaterih udeležencev je bilo zbranih okrog 450 ljudi. Demonstrantje so glasno izražali svoje nezadovoljstvo in zahtevali, naj se jim pokažejo predstavniki oblasti. Dekanski župan se je dalj časa obotavljal, vendar je po posvetu s sodelavci le prišel iz občinskega poslopja, v spremstvu občinskih uslužbencev in karabinjerjev. Predstavniki demonstrantov so mu predložili naslednje zahteve: na primeren način je treba urediti prodajo kmetijskih pridelkov, da ne bo kmet prizadet; ukiniti samski davek; odložiti odplačilo kmečkih dolgov za nedoločen čas; dajati redno podporo občinskim revežem; vrniti zarubljeno premoženje lastnikom; zagotoviti zaposlitev brezposelnim delavcem in kmečkim proletarcem. Predložili so še nekatere druge zahteve. Med množico je bil tudi vaški siromak Jožef Barut iz Gabrovice, samski, razcapan, nesposoben za delo. Kmetje so kazali nanj in vpili: "Glejte, kako občina skrbi za reveže!" Župan je segel v žep in mu dal petnajst lir. Med drugim je celo dejal, da bo nemudoma storil vse, kar bo v njegovih močeh za izpolnitev njihovih zahtev. šli.44

Kmečka protifašistična demonstracija se je končala nekaj čez poldne. Udeleženci so se mirno raz-

Druga množična demonstracija je bila 3. julija v Kopru. Glede števila udeležencev se podatki križajo. Nekateri trdijo, da jih je bilo okrog tisoč dvesto. Podatki iz takratnega dopisa za "Kmetski glas" pa navajajo število štiristo. Oblasti so štele Koper za svoje središčno obalno mesto; tu je bil sedež podprefekture, to je postojanke deželne fašistične oblasti. Da je prišlo do demonstracije v njem, je bil dogodek brez primere. Demonstrantje so prišli v mesto iz okoliških vasi štirih občin: dolinske, dekanske, šmarske in koprske. Zbrali so se pred občinskim poslopjem na osrednjem mestnem trgu. Prav tako kakor v Dekanih, so zahtevali razgovor z županom. Po tajniku jim je župan sporočil, da je bolan. Zbranim je spregovoril Martin Montanja s podobnimi zahtevami kot v Dekanih. Prisotni policijski komisar se je le 144


opogumil in ga dal aretirati. Med demonstranti je bilo mnogo bojevitih mladincev, ki so glasno vzklikali, kaj hočejo. Med njimi je bil tudi Valerij Jakomin iz Čežarjev. Tudi njega in še nekaj drugih so karabinjerji aretirali. Ljudje so začeli vpiti, naj jih izpuste. To se je tudi kmalu zatem zgodilo . Mobilizirani fašisti in karabinjerji so nemočno opazovali veliko množico. Nekateri demonstranti so zapustili trg, vendar so se pozneje vrnili na pobudo nekaterih protifašistov. Tudi več koprskih malih trgovcev je pozneje izjavilo, da soglašajo z demonstranti. Zaprli bi svoje trgovine, če bi bili prej obveščeni, kaj se dogaja. Demonstrantje so zapustili trg šele takrat, ko so jim oblasti zagotovile, da se bodo potrudile uresničiti njihove zahteve.45 Zadnje priprave na demonstracije prebivalcev s podgorskega območja so potekale prve dni junija. K. Purger in A. Smotlak sta organ izirala sestanke v Krapnikih med Črnotičami in Podgorjem. Sestanku so prisostvovali še Ivan Filipič, Ivan Andrejašič, Zorko Hreščak, Ivan Poljak in Anton Koren iz Podgorja, Ivan in Jože Škorja iz Črnotič, Ivan in Anton Pečar iz Prešnice, Karlo Rojc - Vasilij iz Praproč in nekateri drugi iz Socerba in Kastelca. Dogovorili so se za trositev letakov. Dan demonstracije še ni bil določen. V nedeljo 3. julija so Podgorci prišli do železniškega mostu pri Kozini, ker je bilo dogovorjeno, da bodo odšli z drugimi na kmečke demonstracije; toda prebivalcev iz drugih vasi ni bilo, zato so se tudi Podgorci vrnili na svoje domove.46 Doseženi so bili pomembni uspehi. Mnoge slovenske družine so oblastem vračale vsiljene fašistične obleke za svoje otroke. Nekateri staroavstrijski vojni invalidi so se odpovedali invalidninam. Porasel je množičen revolucionarni zagon proti fašistični vladavini. Utrdila se je organizacija Združenje kmečke obrambe. Komunistična stranka je prvič po večletni ilegali in preganjanju pokazala svojo moč v povezovanju svojih razrednih ciljev z zahtevami izkoriščanega kmečkega človeka.

ODKRITJE CIKLOSTILNE TEHNIKE Večmesečna dejavnost strankine tehnike je bila nadvse učinkovita. Spretno so jo skrivali pred prežečimi režimskimi ovaduhi. Pripetilo pa se je nesrečno naključje. Po naročilu Klementa Purgerja so Avgust Primožič, Narciz Vatovec in Angel Peharc dvignili v hiši Nazarija Vatovca razmnoževalne pripomočke, da jih bodo odnesli v Gabrovico. Takole se A. Primožič spominja tistega usodnega dneva: "V soboto, 9. julija 1932, proti večeru, je Nazarij Vatovec spremljal tri mladince iz Čežarjev, Narciza Vatovca, Angela Peharca in mene, ki smo nosili dve vreči, v katerih so bili spravljeni pisalni stroj, ciklostil in razni letaki. Dva od prenašalcev sta zavila proti zaselku Miši pri Dekanih. Po prvotni zamisli bi morali iti po levem bregu Rižane. Tla so bila mokra zaradi dežja, zato smo v Miših spremenili smer. Po dogovoru je Valentin Furlanič čakal na prenašalce. Sklenili smo prekoračiti most pri Miših, nato pa nadaljevati pot čez griče proti Gabrovici. Valentin Furlanič je poslal čez most za izvidnico mladinca Jožeta Pečariča (ki ga je slučajno tam srečal, a ga je poznal za zanesljivega mladinca), da nas bi obvestil, ali je pot varna. Pri mlinu pred mostom sva se Furlanič in jaz nepričakovano srečala s karabinjersko patruljo; jaz sem nosil pisalni stroj. Za nama sta šla v razdalji kakih 15 metrov Narciz Vatovec in Angel Peharc. Karabinjerja sta naju ustavila tako rekoč z rokami v vreči. Onima dvema je uspelo pobegniti, a vreči sta vrgla na tla. Eden od karabinjerjev je streljal za njima, a ju ni zadel. Mene in Furlaniča sta aretirala. Na postavljena vprašanja sva jim odgovorila, da sva s Furlaničem slučajna popotnika; V. Furlanič je nato še izjavil, da je bil namenjen v trgovino v Dekane in da nima nič skupnega z menoj in pobeglima. Vklenili so naju in odvedli najprej v bližnjo gostilno – osmico, da bi vprašali domačine, če poznajo Furlaniča. Domačini so jim odgovorili pritrdilno; nato so Furlaniča izpustili, medtem ko se je zame začela prava kalvarija. Ob dvaindvajsetih sem že bil na dekanski karabinjerski postaji. Tam me je zasliševal in mi grozil karabinjerski poveljnik; ves čas me je brcal in zahteval, naj povem, od kod in kam prenašam zaplenjene stvari. Razumljivo je, da je bila zaplemba ciklostilne tehnike za policijo izredno važen dogodek. Kmalu so se pojavili na karabinjerski postaji še dekanski župan, občinski tajnik in njuni sodelavci. Prispeli so tudi koprski policijski funkcionarji. Neprenehoma so me zasliševali in me pretepali vso noč do jutra, vendar sem vztrajno trdil, da ne vem nič. Povedal sem le, da nam je dal neki nepoznan moški vsakemu po pet lir (imel sem jih slučajno pri sebi), da bi mu za uslugo odnesli obe vreči do 145


potoka zraven zaselka Boriševec, kjer naj bi ju prevzela neka nam nepoznana oseba. Naslednje dni so me zasliševali v koprskih zaporih še kvesturini iz Trsta in Pulja. Z vedno enakim zagovorom mi je uspelo prikriti organizatorje in sodelavce strankine tehnike. V samici sem ostal do desetega oktobra 1932. Nato sem bil izpuščen zaradi amnestije političnih zapornikov. Narciz Vatovec in Angel Peharc sta se mesec dni skrivala, nato sta ilegalno pobegnila v Jugoslavijo."47

ARETACIJA KOLARIČA IN NJEGOVIH SODELAVCEV Takoj za temi dogodki so se začele aretacije. V Gabrovici so aretirali Andreja, Fedorja, Metoda in Alberta Ivančiča, Lazarja in Benjamina Purgerja ter Alojza Primožiča. Prijeli so tudi Antona Bernetiča in ga zmerjali ter neusmiljeno pretepali na karabinjerski postaji v Črnem Kalu. Izbili so mu sedem zob. Pustili so ga sicer domov, toda občasno se jim je moral javljati na postaji.48 Prišlo je tudi do aretacije Natala Kolariča. O tem je pisala med drugim tržaška kvestura: "18. julija 1932 smo podpisani agentje političnega oddelka kraljeve kvesture v Trstu okrog 21.15 na svojem službenem obhodu v kraju Campanella (Sv. Ana v Trstu, op. ur.) opazili nekega visokega človeka, starega okrog 25 let, plavolasega, nekoliko šepavega, ki se je peljal na rdečem kolesu. Po njegovi zunanjosti smo sklepali, da gre za subverzivca Natala Kolariča, sina Josipa in Pasque Marsetič, rojenega 24. decembra 1908 v Miljah, za katerega je bila razpisana tiralica za aretacijo 10. novembra leta 1930. Na našo zahtevo je pokazal osebno izkaznico štev. 124311 na ime Alfredo Lombardi, izstavljeno na tukajšnji občini 15. septembra 1930. Na kvesturi je naposled priznal, da je Natal Kolarič in da se je pred nekaj meseci vrnil v Italijo z nalogami v svojstvu funkcionarja komunističnega centra', da bi opravil organizacijsko dejavnost v Julijski krajini."49 N. Kolarič je bil dejansko aretiran zaradi ovadbe policijskega konfidenta, kar dokazuje citat iz imenova ne listine:"Kraljeva kvestura koristi že dalj časa, kot je znano temu ministrstvu, zaupno dejavnost bivšega političnega konfiniranca Bruna Kluna, ki nam je storil in še dela pomembne usluge. Ta je prispeval k uspešnemu izidu zadnje represivne akcije proti komunistični organizaciji pod vodstvom Natala Kolariča. Dal nam je koristne podatke o tem, kdaj bo prišel komunistični kurir Federiko Legiša. Še sedaj je v stikih z nevarnimi protifašisti v mestu. Posebno pozorno zbira podatke in poroča o dejavnosti tistih, ki so bili pred kratkim spuščeni iz zapora ali konfinacije; vzdržuje stike s svojci in prijatelji političnih emigrantov in zapornikov; pogosto nam sporoča o njih pomembne podatke; naposled se je vrinil v neko komunistično gibanje, ki je šele v zametkih."50 Vrstile so se obsežne aretacije protifašistov v Slovenskem primorju in Istri. Z območja Miljskih hribov so v avgustu aretirali Ivana Škerjanca iz Bragetov, Jožeta Škerjanca iz Fajtov, Ivana Korošca iz Grgurja, Antona Škerjanca, Ivana Škerjanca, Lazarja Škerjanca in Ivana Korošca iz Korošcev, medtem ko so ostali na prostosti še Peter Viola, Ivan Čač in drugi Kolaričevi sodelavci.51 Aretacije so prizadejale tudi druga območja, vendar ne v takšnem obsegu, čeprav se je raztezalo Kolaričevo delovanje od Istre do Ilirske Bistrice, Krasa, vipavskega in goriškega območja. Večino aretirancev so zaprli v tržaški Coroneo, nekaj pa tudi v koprske zapore. Iz dolinskega območja so aretirali Maksa in Josipa Ota, Jožeta Korošca, Ivana Sancina ter številne druge. Na zasliševanjih so nekatere mučili in hudo pretepali. Stiskali so jim roke v predale in jim spuščali v telo električni tok. Jože Gržetic iz Pazina in drugi so prestali strašna mučenja. Karabinjerji so večkrat iskali A. Smotlaka. Ko so se začele aretacije, ni spal doma. Nekega dne je prišel domov na obisk, a na vrata so potrkali karabinjerji. Brž se je znašel in pobegnil skoz okno na zadnji strani pritlične hiše. Skrival seje v okolici, v Gabrovici, Podgorju in drugje. Nato je pobegnil v Jugoslavijo in s pomočjo strankine zveze odšel v Francijo. Po končani policijski preiskavi je kvestura v Trstu prijavila generalnemu prokuratorju pri Posebnem sodišču za zaščito države v poročilu št. 20528 15. oktobra 1932 naslednje obtožence: 146


"Dolinski sektor: Natal Kolarič, sin Josipa; Martin Montanja, sin pok. Matije; Ivan Marks, sin Mihaela; Edvard Gregorič, sin Lovrenca; Josip Valentič, sin Ivana; Josip Ivančič, sin pok. Antona; Ivan Kralj, sin pok. Antona; Ivan Sancin, sin Andreja; Mihael Kozina, sin Josipa; Angel Zobec, sin Mihaela; Bruno Žerjal, sin Antona; Viktor Mihalič, sin Josipa; Natal Ota, sin Antona; Ivan Slavec, sin Matije; Mario Tul, sin Ivana; Alojz Štrajn, sin Lovrenca; Alojz Štrajn, sin Ivana; Silvester Purger, sin pok. Antona; Pavla Marks, hči Karla; Venceslav Maver, sin Josipa; Anton Smotlak, sin Matije (na begu). Gabroviški sektor: Avgust Primožič, sin pok. Antona; Spiridion Purger, sin Nazarija; Albert Ivančič, sin Josipa; Benjamin Pečar, sin Josipa; Alojz Primožič, sin Ivana; Teodor Ivančič, sin pok. Antona; Metod Ivančič, sin pok. Antona; Andrej Ivančič, sin pok. Andreja; Narciz Vatovec, sin Josipa (na begu); Angel Peharc, sin pok. Josipa (na begu); Klement Purger, sin Antona (na begu). Miljski sektor: Mario dell'Acqua, sin Ferdinanda; Guerrino Irovec, sin Vincenca; Roberto Guadagno, sin pok. Vittoria; Josip Zetin, sin Josipa; Nazarij Škerjanc, sin pok. Ivana. Ilirskobistriški sektor: Viktor Bobek, sin Antona; Ivan Merkandel, sin Josipa; Anton Hrovatin, sin Josipa; Viktor Jelarčič, sin Antona; Franc Maslo, sin Franca. Vsi ti morajo odgovarjati za kazniva dejanja na osnovi 270. in 272. člena kazenskega zakonika. Natal Kolarič, ki sta mu bili predočeni tiralica z dne 13. 10. 1930, ki jo je imel preiskovalni sodnik pri tem cenjenem posebnem sodišču, in tiralica zavoljo ilegalnega pobega čez mejo iz političnih razlogov, ki jo je v novembru 1930 izdal preiskovalni sodnik tega krajevnega sodišča, mora odgovarjati še zaradi zavestne uporabe ponarejene potne listine in ponarejene osebne izkaznice in zaradi lažnih izpovedi o svoji istovetnosti. Kolarič, Klement Purger in Martin Montanja morajo odgovarjati tudi za kaznivo dejanje po členu 415 KZ, ker so organizirali javne demonstracije 29. junija 1932 v Dekanih in 3. julija v Kopru. Avgust Primožič, Spiridion Purger, Albert Ivančič, Benjamin Pečar, Alojz Primožič, Teodor Ivančič in Metod Ivančič morajo odgovarjati tudi za kaznivo dejanje po členu 655 KZ zaradi udeležbe na teh protirežimskih shodih. Pavla Marks, Viktor Mihalič, Alojz Primožič in Viktor Bobek morajo tudi odgovarjati zaradi sodelovanja in pomoči, ker so priskrbeli prenočišče in hrano Natalu Kolariču, zoper katerega je bila izstavljena tiralica za aretacijo, s čimer so ga krili pred oblastmi. Viktor Bobek je tudi odgovoren, ker ni prijavil samokresa, kar je kaznivo dejanje po členu 278 KZ. Anton Smotlak, Narciz Vatovec in Angel Peharc morajo odgovarjati zaradi ilegalnega pobega čez mejo iz političnih razlogov. Ugotovljeno je bilo namreč, da so se zatekli v Jugoslavijo. Za policijske ukrepe so predlagani naslednji pripadniki odkrite organizacije: Avgust Dobrila, sin Josipa; Josip Hrvatič, sin Josipa; Josip Ota, sin Josipa; Silvester Štrajn, sin Lovrenca; Alojz Purger, sin Josipa; Anton Boneta, sin Petra; Domenik Biasol, sin Franca; Milan Žerjal, sin Josipa; Maks Ota, sin Antona; Ivan Štrajn, sin Petra; Josip Pangerc, sin Mihaela; Martin Sancin, sin Antona; Izidor Vodopivec, sin Antona; Albin Barut, sin pok. Jakoba; Josip Primc, sin pok. Antona; Anton Primc, sin Antona; Josip Biček, sin pok. Ivana; Josip Žnidaršič, sin pok. Josipa; Jakob Škerl, sin Jakoba; Ivan Škrab, sin Jakoba; Valentin Trampuž, sin Josipa; Nikolaj Rosanda, sin pok. Nikolaja: Josip Panlisič, sin pok. Ivana."52 Iz navedenega je razvidno, kako veliko je bilo število obtožencev, ki so čakali na sodno obravnavo ali na odhod v konfinacijo. Toda tisto leto je fašizem z bučnimi manifestacijami praznoval desetletnico prihoda na oblast. Pokazal se je "širokogrudnega" in podelil amnestijo za tiste politične zapornike, katerih preostala kazen ni presegala pet let zapora ali pa so bili za toliko obsojeni. Tako so bili deležni amnestije mnogi Kolaričevi sodelavci. Iz zapora so jih spustili prve dni novembra 1932. Čez leto dni je Posebno sodišče v Rimu sodilo N. Kolariču, K. Purgerju in M. Montanji. V obsodbi iz 26. septembra 1933 je bilo med drugim zapisano: "Kolarič, funkcionar komunistične stranke, se je po izvršitvi raznih nalog v letu 1932 ukvarjal z organizacijo KSI v Julijski krajini, posebno pa med slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Tako se je razvila obsežna dejavnost: širjenje na tisoče letakov in časopisov, razobešanje rdečih zastav, pozivi in sestanki v istrskih gozdovih. Obsojeni so bili Natal Kolarič na dvanajst let, Klement Purger na osem let in Martin Montanja na šest let zaporne kazni.«53

147


Čeprav so se vrstile aretacija za aretacijo, so komunisti vztrajno delovali naprej. Med njimi je bil Vincenc Kocjančič iz Bertokov, zelo prizadeven organizator v rojstnem kraju in na širšem območju. Z njim so sodelovali brata Karel in Silvester ter sestri Stana in Cilka; Cilka je od leta 1931 dalje opravljala kurirske in druge posle za organizacijo. Na pobudo V. Kocjančiča so v drugi polovici leta 1932 organizirali v Bertokih sestanke, ki so mu prisostvovali poleg omenjenih še Danijel Bertok iz Čežarjev, Josip Novel, Nino Kuret in Josip Kocjančič iz Bertokov. Pogovorili so se o ukrepih, da bi obvarovali organizacijo pred novimi policijskimi vdori, in o nadaljevanju politične dejavnosti. Z Vincencem Kocjančičem je bil povezan Ivan Cah, od katerega je Cilka Kocjančičeva nosila propagandno gradivo, pošto in drugo. Bertoška komunistična skupina je delovala z večjimi ali manjšimi presledki vsa poznejša leta.54

OPOMBE 1 Istituto "A. Gramsci" Roma, Programma d'azione del Partito comunista nella Venezia Giulia, 15/57 1926 (Akcijski program komunistične stranke v Julijski krajini) n. 469 ACS; Al comitato esecutivo del PCI 2217/I 1926 n 469 . 2 Istituto "A. Gramsci", Roma, Seguito della relazione dell'esecutivo federale al Congresso regionale della Venezia Giulia, Trieste, 12/2–1926 (nadaljevanje poročila izvršnega federala na deželnem kongresu za Julijsko krajino, podpisan je bil Eden), n. 469/5 APC; Eden je bilo ilegalno ime za Adalberta Vrabca, zidarja iz Komna na Krasu, zaupnika CK KSI. 3 Istituto "A. Gramsci'', Roma, Relazione sulla riunione del comitato direttivo allargato tenuta domenica 22 m .c. (poročilo o seji razširjenega vodstvenega odbora, ki je bila v Trstu 22. avgusta 1926) Trieste, 30 agosto 1926, n. 469/I APCI. 4 Narodna in študijska knjižnica, odsek za zgodovino in etnografijo v Trstu, Diagram fašističnih zakonov, odlokov in ukrepov. 5 PAK, A. Mokole, izjava. 6 I. Regent, Spomini, Ljubljana 1967, str. 178. 7 PAK, E.Chicco, spomin na predvojno delavsko gibanje v Izoli. 8 PAK, V. in E. Vatovec ter Albin Tedeško, ustni viri, zapisek. 9 PAK, A. Pečarič, izjava. 10 PAK, A. Ukmar, ustni vir, zapisek. 11 PAK, J. Vergan, Komunistično delovanje med vojnama v Slovenski Istri. 12 Glej opombo 11. 13 A. Del Pont, A. Leonetti, P. Maiello, L. Zocchi, AULA IV, Tutti i processi del Tribunale speciale fascista, Roma 1961, str. 37. 14 Glej opombo 8. 15 PAK, E. Vatovec, A. Primožič, izjave. 16 Glej opombo 8. 17 AULA IV, str. 151. 18 PAK, F. Steffè, N. Pečarič, ustni vir, zapisek. 19 AULA IV, str. 175. 20 Glej opombo 8. 21 Archivio del partito comunista italiano, Istituto "A. Gramsci'', Roma, IV Congresso PCI, Miro. n. 9188/89. Anton Ukmar je imel tedaj ilegalno ime Miro; pozneje si je nadel druge psevdonime, odvisno od različnih prilik njegovega ilegalnega dela. 22 PAK, V. Vatovec in A. Ukmar, ustna vira. 23 PAK, P. Sema, izjava. 24 PAK, A. Furlanič, izjava. 25 PAK, I. Cah, izjava. 26 PAK, I. Jakomin in N. Jakomin, izjavi. 27 PAK, P. Stepančič, ustni vir, zapisek. 28 PAK, J. Sancin, ustni vir, zapisek. 29 Glej opombo 25. 148


30 PAK, I. Cunja, izjava; S. Ulčnik in A. Kofol, ustna vira, zapisek; poleg navedenih članov KSI so delovali član KSI Jože Kuzmič iz Padne, dalje simpatizerji delavskega gibanja Rok J urinčič iz Laborja, Franc Benčič s Pomjana, pripadniki trojk, organizirani v Združenje kmečke obrambe, zlasti pa mladinci in drugi. 31 PAK, A. Pečarič, izjava. 32 PAK, V. Vatovec in A. Ukmar, ustna vira, zapisek. 33 PAK, A. Furlanič in I. Cah, A. Ivančič, ustni viri, zapisek. 34 PAK, besedilo s faksimila "Kmetskega glasa". 35 PAK, A. Ivančič, ustni vir, zapisek. 36 PAK, S. Kocjančič, ustni vir, zapisek. 37 PAK, V. Jelarčič, izjava. 38 PAK, J. Sancin, J. Korošec, Josip in Maks Ota, ustni vir, zapisek. 39 PAK, A. Smotlak, ustni vir, zapisek. 40 PAK, J. Filipčič, I. Andrejašič, ustni vir, zapisek. 41 PAK, I. Cah, Kmečke demonstracije proti fašizmu v Dekanih leta 1932; podatki iz prispevka za "Kmetski glas". 42 PAK, A. Primožič, izjava. 43 PAK, I. Cah, kmečke protifašistične demonstracije v Dekanih in Kopru. 44 Glej opombo 42. 45 PAK, I. Jakomin in V. Jakomin, ustni vir, zapisek. 46 PAK, I. Filipčič, I. Andrejašič, ustni vir, zapisek. 47 Glej opombo 42. 48 Glej opombo 25. 49 Arhiv CK ZK Slovenije, Verbale di arresto di Colarich Natale di Giuseppe e di Pasqua Marsetich, nato a Muggia (Trieste) il 24 dicembre 1908, calzolaio (zapisnik o aretaciji N. Kolariča, sina Josipa in Pasque Marsetič, rojenega v Miljah, Trst, 24. decembra 1908, čevljarja). 50 Arhiv Republike Slovenije (AS), Referat I, Tržaška kvestura je 25. decembra 1932 pisala ministrstvu za notranje zadeve, splošni direkciji javne varnosti; štev. 801 Gab. 51 Glej opombo 27. 52 AS, Referat I, Prijava tržaške kvesture Posebnemu sodišču, 26. septembra 1932. 53 AULA IV, str. 277. 54 PAK, C. Kocjančič, ustni vir, zapisek.

149


Vid Vremec

PROTIFAŠISTIČNA DEJAVNOST V LETIH 1933–1940 Pod vodstvom Adolfa Hitlerja je leta 1933 v Nemčiji prišel na oblast nacionalsocializem. Bistvo svoje rasistične in totalitarne ideologije je oznanil svetu z brutalnim nasiljem ter govoril o "zgodovinskem poslanstvu izbranega nemškega naroda" in o tem, da bo najprej združil v novo, veliko državo tretjega Reicha vse nemške narodne manjšine, ki so živele v malih sosednjih državah. Ni minilo dolgo časa, že je širil svoje imperialistične težnje, predvsem proti slovanskim narodom. Nacisti so od zahodnih buržoaznih parlamentarnih držav zahtevali revizijo versajske mirovne pogodbe glede oborožitve. Določbe o omejitvi nemških oboroženih sil so nacisti kršili drugo za drugo in prešli na vojno gospodarstvo. Nacizem je s tem dobil mednarodne razsežnosti.1 V Italiji pa so se vsak dan bolj bohotile težnje po osvojitvi novih kolonialnih ozemelj in tudi ozemelj sosednih držav. Toda zahodne buržoazne demokratične države so v fašizmu videle učinkovito orožje za boj proti rastočim naprednim silam v svojih državah in proti Sovjetski zvezi, ki je niso mogle premagati v letih njenega nastanka. Pojav nacizma in poraz nekdaj najboljše idejno organiziranega nemškega delavskega razreda sta povzročila potrebo po spremenjeni politiki komunističnih strank do socialdemokracije (ki so jo komunisti označevali kot socialfašizem) in drugih protifašistično usmerjenih organizacij. Mnogo očitnih dejstev je kazalo, da bo fašizem prej ko slej sprožil imperialistične vojne pohode; zaradi tega je bila dolžnost slehernega naprednega gibanja opozarjati ljudstvo na to grozečo nevarnost. Nemčija si je že leta 1935 priključila Posarje in leta 1936 zasedla demilitarizirano Porenje, ne da bi Društvo narodov s sedežem v Ženevi moglo ali hotelo preprečiti to samovoljno agresivno dejanje. Prav tako je Italija v oktobru 1935 nekaznovano napadla revno in zaostalo afriško cesarstvo Etiopijo ter ga osvojila v maju leta 1936. Vse, kar je znalo storiti Društvo narodov proti tej novi fašistični agresiji, so bile tako imenovane gospodarske sankcije ali prepoved trgovanja z Italijo. Zaradi novega položaja in nastalih potreb je kongres tretje komunistične internacionale sprejel novo strategijo in taktiko v boju proti fašizmu (v Moskvi od 25. avgusta 1935 dalje).2 Na njem sta bila zlasti v referatu Georgija Dimitrova temeljito analizirana fašizem in nacizem ter nakazana nova smer za komunistične in druge demokratične sile v organiziranju enotne protifašistične Ljudske fronte. S tega kongresa se je kmalu razširila po svetu nova politična usmeritev. Že naslednje leto so Nemčija, Italija in Japonska sklenile pakt antikominterne (proti tretji komunistični internacionali) z namenom, da bodo z vsemi sredstvi uničevale napredne organizacije v lastni in v drugih deželah. Vendarle so se kljub vsemu uveljavila stališča o snovanju enotne Ljudske fronte, ki je združevala komuniste, socialdemokrate in narodnorevolucionarne ter druge demokratične sile v boju za socialne in osvobodilne cilje. Ljudska fronta je zmagala na volitvah v februarju 1936 v Španiji in istega leta tudi v Franciji. Na Slovenskem so komunisti po šestojanuarski diktaturi l. 1929 kljub številnim aretacijam in najhujšemu preganjanju premagali sektaštvo v lastnih vrstah in prodrli med delavski razred ter zlasti med kmečki živelj. Delovali so v društvih kmečkih fantov in deklet, med ljudskoprosvetnima organizacijama "Svoboda" in "Vzajemnost", v sindikalnih organizacijah, med univerzitetno mladino, pridobili so nove člane iz delavskih vrst in nekaj intelektualcev, skratka, izvajali so v vsakdanjem delu široko dejavnost v duhu Ljudske fronte v boju proti buržoaziji in fašizmu. Prava prelomnica v njihovem delu, ki je bilo do tedaj obremenjeno s slabostmi, kot so bile nepovezanost organizacije z množicami, slaba konspiracija in škandalozno obnašanje nekaterih komunistov v krempljih "belega" terorja, je nastala po 4. pokrajinski konferenci KPJ za Slovenijo, ki je bila v Goričanah pri Medvodah sredi septembra leta 1934.3 150


Po zmagi Ljudske fronte v Španiji seje republikanski zakoniti vladi uprl general Francisco Franco skupaj z oficirji in vojaškimi oddelki. S pomočjo domače reakcije ter nemške in italijanske vojaške opreme in vojske je začel državljansko vojno. Republikanski vladi in španskemu delovnemu ljudstvu so v oboroženem boju proti fašizmu prihiteli na pomoč številni komunisti in protifašisti iz raznih dežel, med njimi tudi iz Jugoslavije in Italije. V tujini je bilo med CK KSI in CK KPJ organizirano tesno sodelovanje. Pomagali so si pri ilegalnih prehodih preganjanih protifašistov in pobeglih čez mejo, pri razpečevanju tiska, kadrovskem izboru za šolanje komunistov na komunistični univerzi nacionalnih manjšin Zahoda v Moskvi itd. Leta 1930 so ustanovili skupno glasilo obeh strank "Delo"in opravljali še vrsto drugih skupnih dejavnosti. Komunistično partijo Jugoslavije je med drugimi tedaj zastopal v Parizu dr. Aleš Bebler, doma iz Idrije, ki je študiral na pariški Sorboni. Med komunističnimi emigranti v Parizu, ki so odhajali na ilegalno delo na domača tla, so delovali Luigi Frausin, Anton Ukmar in drugi. A. Ukmar je odšel nekajkrat ilegalno na Primorsko zaradi strankinih nalog; nato so ga spomladi leta 1932 poslali na politično šolanje v Moskvo.4 Luigi Frausin je prav tako odšel v domovino, kjer je deloval v ilegali. Postal je član ožjega vodstva, imenovanega "terzo" (tretje), ki je obsegalo območje Julijske krajine, Benečije in Furlanije, z ilegalnim imenom Aristide, a so ga marca 1932 v Genovi aretirali in ga obsodili na 12 let zaporne kazni.5 Iz Moskve je I. Regent, s psevdonimom Matko, pošiljal v Julijsko krajino strankino literaturo. O slovenskih izdajah te literature govori v pismu Luigiju Longu - Gallu, članu politbiroja CK KSI, z dne 14. 2. 1933: "...Revijo (pripravljamo program, ki bo izročen tudi tebi) bomo skušali izdati v marcu. Po mojem bi morala vsebovati naslednje članke: • O razvoju krize na splošno. • Boji za neodvisnost Slovenije (kritika buržoaznih strank in social-demokracije in naloge komunistične stranke). • Članek o položaju v Italiji, posebno glede Julijske krajine . • Članek o razvoju pod ružbljanja proizvajalnih sredstev v Sovjetski zvezi. • Vojna nevarnost, vzroki in nasprotja med Jugoslavijo in Italijo in vloga Slovencev. • Japonska vojna proti Kitajski. • Reakcija v It aliji. • Reakcija v Jugoslaviji. • Pregled mednarodne politike. • Kratek pregled slovenske proletarske književnosti. Nekaj člankov bo potrebno prevesti, druge bomo napisali mi. Če bi nam italijanski tovariši lahko dali kak članek, bomo zelo zadovoljni. S tem pa ni rečeno, da morajo biti objavljeni prav tisti članki, ki sem jih omenil. Vsekakor si boš ogledal program. O vsem tem piši stranki. Če imajo kakšno stvar, ki bi nam jo lahko poslali, bomo že mi poskrbeli za prevod. Strankina naloga je že sedaj v tem, da bo organizirala vse, kar je potrebno za razpečevanje literature (propagandnega gradiva, op. ur.) v notranjosti in za njeno prodajo med emigranti v Evropi in Ameriki. Sporočam ti namreč, da imajo slovenski delavci komunistične časopise: v Argentini 'Delavski list' (Giornale dei lavoratori), na Holandskem 'Slovenska delavsko-kmetska republika' (Repubblica slovena degli operai e dei contadini), v Švici 'Delavski list'. Jugoslovanska komunistična stranka izdaja mesečnik 'Proletarec' (II Proletario). V Sloveniji (jugoslovanski) tiskajo ilegalno mesečnik 'Rdeči prapor' (Bandiera rossa) in študentski mesečni vestnik (oba na posebnem papirju). V Ljubljani legalno izhaja književna revija 'Književnost' (Letteratura); ne da bi kdaj omenjala stranko in komunizem (prepovedani besedi), piše, kakor da bi bila naša. Toliko za sedaj v informacijo. O vsem drugem na prihodnjem sestanku. 14/II/33. Matko." In kako je bila povezana Slovenska Istra z vodstvom KSI v Parizu? O tem sta pripovedovala Vital Vatovec in njegova sestra Antonija. V. Vatovec ji je leta 1930 naročil iz Pariza, naj poišče v Trstu primerno javko. Vsak dan je odhajala v Trst prodajat mleko in druge kmetijske pridelke. Kmalu se ji je uspelo dogovoriti z malim trgovcem Francem Maličem, ki mu je prodajala svoje blago (stanoval je v Ulici sv. Anastazija 6), da bo sprejemal pošiljke iz Pariza in obratno. Strankino gradivo so v Pariz pošiljali in ga od tam prejemali Avguštin Furlanič, Nikolaj in Lazar Vatovec - Lalo.6 Iz Pariza so pošiljali 151


tudi manjše zneske denarja Rdeče pomoči. Pošiljke je Antonija Vatovec izročala imenovanim. Le-ti so jih razdelili prizadetim preganjanim komunistom in protifašistom ter njihovim družinam; nato so dostavljali obračun razdeljenega denarja pošiljateljem v Pariz.7 Bilo je nekega dne leta 1932, ko je odšla A. Vatovec pogledat k Maliču, če je prišlo kaj pošte na javko. Obvestili so jo tudi, da je nekdo iz tujine spraševal po njej, ker se je želel povezati z istrskimi komunisti. S tem je seznanila svojega brata Lazarja in Danijela Bertoka iz Čežarjev. Že naslednjega dne sta se oba oglasila pri Maliču, kjer je že čakal inozemski obiskovalec. Izmenjali so si le nekaj pozdravnih besed. Poslovili so se od Maliča in stopili na ulico. Odpeljali so se s tramvajem. Opazovali so karabinjerje, ki so jih sumljivo gledali. Ko so stopili iz tramvaja, so jih aretirali. Na zaslišanju so se znali dobro zagovarjati, zato so jih čez dva dni spustili. Javko pa so opustili. Kvesturini so namreč med tednom preiskali Maličevo stanovanje, a niso v njem našli nobenega ilegalnega gradiva. Pozneje je A. Vatovec poiskala neko drugo družino za novo javko, za katero pa se ne spominja več naslova.8 Leta 1932 so na Primorskem aretirali številne komuniste in protifašiste. Nekaterim je uspelo pobegniti v Jugoslavijo. S temi dogodki so bili seznanjeni v Parizu. Prejeto obvestilo o njih je V. Vatovec odnesel Agostinu Montanariju - Camillu, ki je bil tudi zadolžen za komunistično ilegalno delovanje v Julijski krajini. Le-ta mu je svetoval, naj mu sestra pošlje slike tistih oseb, ki jim je grozila aretacija ali pa so bili že na begu, da bi jim pomagali nadaljevati pot v Francijo. Kmalu zatem mu je sestra poslala slike za brata Lazarja in Narciza Vatovca ter Angela Peharca. Nato so v strankini tehniki izdelali zanje in za nekega italijanskega komunista z Reke ponarejene potne liste. Vse štiri potne liste so pripravili na imena španskih državljanov, medtem ko so ga za Vitala Vatovca z imenom Roje Müller, državljan Luksemburga. V nekaj dneh je bil le-ta ponovno pripravljen za odhod v domovino. Dali so mu še kovček z dvojnim dnom, v katerega je skril propagandno gradivo, in kovček za osebne predmete ter nekaj denarja za preživljanje okrog mesec dni. Njegova naloga je bila, da poišče na Reki komunista Giuseppa Quarantotta. Dobil je naslov nekega reškega komunista, prek katerega se bo povezal z njim. Za izvršitev prejete naloge je odpotoval z vlakom v drugi polovici julija 1932 čez Švico in Avstrijo v Jugoslavijo. Srečno se je pripeljal z vlakom v Ljubljano. Izstopil je proti večeru. Naključje je naneslo, da je srečal na postaji Antona Smotlaka iz Mačkolj, ki pa ni bil istoveten z njegovim soimenjakom, zaposlen pa je bil kot priložnostni postrešček na železniški postaji. V krajšem pogovoru mu je povedal, da sta prejšnji dan prispela v Ljubljano Narciz Vatovec in Angel Peharc in da sta se nastanila v neki gostilni. Že naslednji dan zjutraj ju je šel V. Vatovec iskat in ju našel. Stanovala sta v podstrešni sobici. Obrazložil jima je razlog svojega prihoda v Ljubljano. Izročil jima je nekaj denarja za preživljanje, potna lista in denar za vozovnico do Pariza. Poleg tega so se dogovorili, da če ne bosta odpotovala v petnajstih dneh, naj ga počakata, da bodo skupno odpotovali v Pariz. Zabičal jima je, naj vso zadevo o njegovem prihodu ohranita v največji tajnosti.9 Potem je odpotoval na Sušak. Tam se je srečal z G. Quarantottom in se z njim pogovoril o strankinih nalogah. Potem je potoval še na Reko, kjer je vse uspešno opravil, kakor mu je bilo naročeno. Na voljo mu je ostalo še nekaj časa. Odpotoval je tudi v Trst. S tem je bila končana njegova naloga.Toda iz varnostnih razlogov se ni več vrnil v Ljubljano, ampak je potoval čez Gorico v Pariz. Narciz Vatovec in Angel Peharc nista odpotovala v Francijo. Potna lista sta izročila Beliču in sta se vrnila domov v novembru leta 1932, ko je fašistični režim razglasil amnestijo za politične zapornike in protifašiste na begu.10

NOVI PROCESI PRED POSEBNIM SODIŠČEM ZA ZAŠČITO DRŽAVE Proti koncu leta 1932 in v januarju 1933 so prihajale na istrsko podeželje nekatere osebe iz Trsta in se izdajale za člane komunistične stranke. Tedaj se je vrnil iz zapora Ernest Vatovec. Izpustili so ga po amnestiji novembra leta 1932, štirideset dni pred iztekom kazni. Kljub policijskemu nadzorstvu se je na svobodi zanimal za stanje delavskega gibanja. Njemu in drugim domačim komunistom seje zdelo 152


obnašanje "nepoznanih tržaških komunistov" sumljivo. Nekdo je poslal pismo iz tržaškega zapora Coroneo Benjaminu Pobegi iz Pobegov in Rudolfu Veljaku iz Prad, v katerem ju je prosil za denarno pomoč. Prinašali so tudi strankino literaturo, plačevali vino po gostilnah in osmicah z očitnim namenom, da bi prišli na sled ilegalni organizaciji. Vse te okoliščine so vzbujale sum, da gre verjetno za provokacijo. Na sestanku med nekaterimi domačimi komunisti so sklenili, naj se E. Vatovec pozanima pri tržaškem vodstvu, kdo so in po čigavem naročilu prihajajo omenjeni "komunisti" v Slovensko Istro. Odpotoval je v Trst, najprej na pogovor s Ferdom Ferjančičem, nato še na Opčine k Riku Malalanu. Pri obeh je zvedel, da to niso pravi komunisti. Takoj po tej ugotovitvi so pisali v Pariz in prosili za nadaljnje ukrepe. Kmalu so prejeli odgovor, naj razpuste organizacijo, ker jim grozi nevarnost novega policijskega vdora. Nato so nemudoma, v drugi polovici februarja 1933, sklicali sestanek nekaterih vodilnih komunistov v bližini Čežarjev. Prisostvovali so mu Ernest Vatovec, Nazarij Vatovec - Lalo, Angel Pobega, Avgust Pečarič, Ferdinand Tedeško in še nekateri drugi. E. Vatovec je seznanil prisotne z navodilom iz Pariza, da je potrebno razpustiti organizacijo in prekiniti vsak stik s tržaškimi "vsiljivimi obiskovalci". Tako so tudi storili. Vendarle so zaradi nujnih potreb ohranili medsebojno povezavo med člani ožjega vodstva.11 Dogodki so medtem šli svojo pot. Julija 1933 je E. Vatovca obiskal vodilni piranski komunist Lorenza Vidali, ki se je pred kratkim vrnil iz zapora. Brezposeln in brez sredstev za preživljanje je živel v skrajni bedi. Pogovorila sta se o razmerah. Vatovec mu je dal nekaj hrane in obljubil nadaljnjo pomoč. Preden sta se poslovila, sta še zavila v gostilno na ankaranskem križišču. Sedela sta pri svoji mizi, pri drugih pa je sedelo več obiskovalcev iz koprske okolice in Milj, med katerimi je Vatovec poznal nekaj komunistov. Vatovec je Vidalija opozoril, naj se jim ne približa, toda pred odhodom se je le-ta predstavil nekemu svojemu znancu s pravim imenom. S tem je storil napako, saj so pozneje tudi njega aretirali. Čez približno leto dni so spet prišle na vrsto nove aretacije. Zajele so Čežarje, Bertoke in bližnje kraje. Od februarja leta 1934 naprej so odvedli v tržaški zapor Coroneo okrog štirideset oseb. Vrstila so se neskončna zaslišanja, med katerimi so nekatere pripornike hudo pretepali, nekaj pa so jih izpustili zaradi nezadostnih dokazov. Čeprav se ne ujema s temi dogodki, je dokazano, da je aretacijo povzročil policijski agent Vittorio Pizzamus. O njem je pisalo 9. januarja 1929 notranje ministrstvo v Rimu tržaškemu prefektu med drugim tole: "V zvezi z vašo prošnjo za odobritev izplačila 200 lir konfidentu Vittoriu Pizzamusu vas prosimo za pojasnilo, če je treba le-to vzeti kot dodatek k 1.000 lir mesečno, ki so odobrene za izplačilo od 15. decembra 1927 dalje." Tedaj je tržaška kvestura pridobila V. Pizzamusa, bivšega komunista, za svojega ovaduha (policijskega konfidenta).12 E. Vatovec in drugi se spominjajo, da je prihajal iz Trsta v Slovensko Istro zaradi izvršitve prejetih policijskih nalog tudi leta 1933, ko so lažni komunisti pletli svoje provokatorsko delovanje. V januarju 1935 so aretirancem izročili obtožnico, v kateri so navajali podatke, da so odkrili komunistično skupino na Koprskem, ki je obnovila delovanje Komunistične stranke Italije in širila njeno ideologijo. Pred Posebnim sodiščem v Rimu se je začela sodna obravnava 30. januarja 1935. Obsojeni so bili: Ernest Vatovec na dvanajst let, Nazarij Vatovec na osem let, Lorenzo Vidali na deset let, Ferdinand Tedeško iz Pobegov na sedem let, Josip Bolčič s Škofij na tri leta, Anton Čač iz Korošcev na tri leta, Angel Pobega iz Pobegov na pet let, Benjamin Pobega iz Pobegov na tri leta in Romeo Zidarič iz Pobegov na tri leta zaporne kazni.13 V konfinacijo so poslali Benjamina Valentiča za tri leta, Lazarja Vatovca - Kovača za štiri leta, Lovrenca Bordona za dve leti, Kristijana Bertoka za dve leti, Cirila Pečariča za dve leti, Petra Hrastiča Buha za dve leti, Valerija Jakomina za dve leti (vsi iz Pobegov), Vincenca Kocjančiča iz Bertokov za tri leta, Rudolfa Veljaka iz Prad za tri leta; na policijsko nadzorstvo pa so obsodili Avgusta Primožiča iz Čežarjev za dve leti in Ernesta Jakomina iz Pobegov za dve leti; s policijskim opominom in občasnim javljanjem na karabinjerski postaji pa Romea Bestjaka, Karla Markoviča in Jožeta Jakomina iz Pobegov, vsakega za dve leti.14 Prišlo je še do drugega policijskega vdora v strankino organizacijo, ki je prav tako prizadel istrske komuniste. Oktobra 1933 je Antonija Vatovec izročila Avguštinu Furlaniču zadnjo pismeno pošiljko iz Pariza. V njej so mu naročili, naj obišče strankine člane v Sesljanu pri Trstu, Vipavi, Postojni, Ilirski 153


Bistrici in na Reki. Odpotoval je najprej v Vipavo, kjer je zvedel, da so aretirali komunista Ignaca Ferjančiča. Slaba novica ga je vznemirila. Takoj je odpotoval v Postojno in Ilirsko Bistrico. S sodrugi se je dogovoril o ukrepih, da bi obvarovali organizacijo pred nevarnostjo novih aretacij. Nato je v Čežarjih le še utegnil obvestiti Lazarja in Nikolaja Vatovca o nastalem položaju. Že ko je prestopil prag svoje hiše, so ga aretirali karabinjerji in kvesturini in še istega dne odvedli v goriške zapore. V Čežarjih in Pobegih so pozneje aretirali še druge protifašiste.15 Tudi tokrat se je policijska preiskava zavlekla nad leto dni. Pred Posebno sodišče so aretirani prišli šele 30. oktobra leta 1934. Tajni sestanki, zbiranje denarja za Rdečo pomoč, obsežna propagandna dejavnost s širjenjem glasila KSI Delo v slovenskem jeziku, to so bile glavne obtožbe proti komunistični skupini, delujoči v Julijski krajini in posebno na Vipavskem leta 1933. Obsojeni so bili Ignac Ferjančič, Vipava, mlinar, na pet let; Ivan Doles, Postojna, žagar, oproščen; Avguštin Furlanič, Dekani, mizar, na pet let; Franc Ivančič, Gabrovica, kmet, na dve leti; Josip Križnič, Šempeter pri Gorici, delavec, oproščen; Anton Leban, Vipava, trgovec, na štiri leta; Alojz Reseta, Vipava, kmet, oproščen; Julij Silič, Šempeter pri Gorici, kmet, na pet let; Ivan Svetina, Milje, zidar, na dve leti; Franc Trevisan, Šempeter pri Gorici, kmet, oproščen.16 Tako številne aretacije so razbile organizacijo. Nove zveze so bile postavljene bolj na pobudo posameznikov kakor po navodilih osrednjega vodstva. Postopoma je uspelo KSI reorganizirati ilegalno organizacijo, a zaradi pogostih sprememb je domala nemogoče ugotoviti konkretno stanje in njeno članstvo za ta čas na tem območju. Poročila, ki so jih občasno pošiljali strankini funkcionarji o svojem delu višjim organom, niso vsebovala popolnih ali pravih imen, ker bi bila taka neprevidnost prav lahko usodna, če bi poročilo prišlo v roke policiji, kot se je včasih tudi zgodilo. Bili so tudi primeri, da je policija našla zapiske in celo sezname pri kakšnem posamezniku. Na kakšen način so organizirali ilegalno komunistično organizacijo? To se da pojasniti z nekaterimi podatki iz obtožnice proti številni skupini komunistov in protifašistov iz zahodnega predela tržaške okolice in Furlanije. Iz njih je razvidno, da je bila matična celica temeljni člen ilegalne organizacije. Ta je vključevala tri do štiri petčlanske skupine. Več celic je tvorilo sektorsko ali consko območje, ki ga je vodil sektorski ali conski odbor, sestavljen iz sekretarjev posameznih celic. Več sektorjev (po navadi trije do štirje) je tvorilo "federal" (zvezo). Območje Slovenskega primorja in Istre je bilo razdeljeno na več federalov, ki so bili vsebinsko in organizacijsko povezani v troje federacij: federacijo odraslih članov, mladinsko federacijo in federacijo za tisk.17 Na območju Slovenske Istre so bili obalni in podeželski sektorji vključeni v en sam federal, ki je združeval vse tri dejavnosti. V spominih številnih predvojnih protifašistov s tega območja je večkrat govor o obstoju in delovanju tako imenovanih "trojk". Nekateri navajajo, da jih je bilo triintrideset z okrog stodvajsetimi člani. Po opisani organizacijski shemi jih ni mogoče šteti za člane KSI, ampak kvečjemu za pripadnike organizacije "Združenje kmečke obrambe", medtem ko so bili vodje teh organizacij prav gotovo člani komunistične organizacije.

TEŽAVNO OBNAVLJANJE STRANKINIH VRST Kmalu po aretaciji Kolariča in njegovih sodelavcev (v juliju 1932) so se sestali nekateri člani ožjega vodstva v federalu za Slovensko Istro. Razen za Antona Bernetiča in Ivana Caha ni mogoče ugotoviti, kdo je bil prisoten na tem sestanku. Na njem so med drugim sklenili, da vodja drugega sektorja ne bo več Ivan Jakomin - Krones iz Kubeda, in postavili na njegovo mesto Ivana Jakomina - Ratibora iz Kubeda. Temu so naložili obveznost, naj poišče zvezo s strankino organizacijo v hrvaški Istri.18 Uspelo mu je navezati stik z Matejem Grizanićem iz Saleža pri Buzetu, ki je, po pogovoru s hrvaškimi komunisti, privolil v sodelovanje. Nato mu je I. Jakomin - Ratibor začel pošiljati protifašistično literaturo. Grizanić je pridobil za gibanje nekaj novih simpatizerjev. Od leta 1933 dalje so bili istrski slovenski komunisti ponovno povezani s hrvaškim območjem, naseljenim s hrvaškim in italijanskim prebivalstvom. Tudi piranski komunisti italijanske narodnosti so se povezali z italijanskimi somišljeniki na buzetskem območju. 11. aprila 1933 so organizirali množični sestanek. Udeležili so se ga prebival154


ci iz Saleža in bližnjih zaselkov. Prisotni so bili Ivan Jakomin - Ratibor, Ivan Cah, vodilni tržaški komunist Piero Mahnič, nekaj hrvaških komunistov in zanesljivih domačinov. Govorniki so spregovorili o potrebi odločnega boja proti fašizmu, kar je prisotne navdušilo. Zveza s hrvaško Istro je trajala vsa poznejša leta, a na razne načine, kar je bilo pač odvisno od vsakokratnih okoliščin. Druga pomembna dejavnost je organiziranje pobegov preganjanih protifašistov čez jugoslovansko-italijansko mejo. V ta namen so imeli istrski komunisti na Postojnskem organiziran svoj ilegalni kanal, posebno javko pa v Kubedu. Na njej se je javilo več komunistov in protifašistov slovenske in italijanske narodnosti. Zanje so priskrbeli prenočišče in hrano. Potem so jih po zanesljivih zvezah spremili naprej čez mejo. Sam Avguštin Furlanič je organiziral ilegalne pobege za 11 preganjanih komunistov iz Istre in notranjosti Italije.19 V Babičih je bil organiziran v komunistično organizacijo Ernest Belič že od leta 1929 dalje. Ob pustu tega leta je po nalogu Lazarja Babiča nalepil lepake proti fašizmu na poslopje marežganske občine. Leta 1932 sta skupaj z Rudolfom Šergonom iz Rojcev pri vasi Rojci napadla z orožjem karabinjersko patruljo. Po tej akciji so Beliča zasliševali na karabinjerski postaji v Marezigah in Kopru ter ga pretepali. Zaradi služenja vojske je prekinil delo, toda bil je bolj ali manj aktiven v komunistični organizaciji še poznejša leta.20 Da bi si pridobili nekaj denarja za potrebe same organizacije, so se ukvarjali tudi z drugo dejavnostjo. V februarju leta 1933 so na primer za pustne dneve priredili javni ples na Katinari pod Črnim Kalom. Čisti dobiček v znesku sedemsto lir so namenili za pomoč političnim preganjancem. V Rižani in v Kubedu so leta 1934 odprli ilegalno točilnico vina. V Kubedu jim je med drugim prodajal vino tudi tamkajšnji župnik. V Rižani so kupovali vino pri Evgenu Barutu po 0,60 lir za liter, prodajali pa so ga po 1,40 lir. Slovesni pogrebi za umrle protifašiste niso bili redkost. Takšni pogrebi so bili organizirani marca leta 1932 za Angela Caha na Kortinah, decembra istega leta za Virgilija Kocjančiča iz Krnice in marca leta 1938 za Karmela Caha iz Koštabone. Poleg omenjenih so v ilegalni dejavnosti sodelovali še Albin Kofol, Jože Jenko in Ivan Rodela iz Krnice, Valerij Jakomin iz Boninov, Avgust Štemberger, Franc in Otilija Dobrinja iz Loparja, Stanko Ulčnik, Franc Glavina - Bertuco, Karlo Markežič, Karel Morgan, Oskar Savarin iz Šmarij, Franc Benčič iz Pomjana, Ivan Cunja in Jože Rodela - Matija iz Loke, Roman, Andrej in Franc Ivančič iz Gabrovice, Rok Jurinčič iz Laborja, Lazar Miklavčič iz Cepkov in še številni drugi, ki so tako ali drugače stopili na mesto aretiranih komunistov in njihovih simpatizerjev.21 Sčasoma so bili tu in tam doseženi manjši ali večji uspehi. Obnavljali so prekinjene stare zveze in vzpostavljali nove. Delovanje pa ni bilo tako obsežno razpredeno kakor pred Kolaričevo aretacijo. Nekateri posamezniki, simpatizerji delavskega gibanja, niso znali zadržati svojih čustev in upoštevati konspiracije, kar je večkrat povzročilo aretacije po nepotrebnem, čeprav za krajši čas. Dogajali so se primeri, da so ob nedeljah prepevali v gostilni revolucionarno pesem "Bandiera rossa", nakar so se pojavili karabinjerji in marsikoga zaprli za nekaj dni. Za organizirano ilegalno dejavnost je bil prizadeti kompromitiran, zaradi česar so navadno komunisti pretrgali z njim vsak stik. Slovenska Istra je bila prek Antona Bernetiča in Ivana Caha povezana s komunistično organizacijo v območju Ilirske Bistrice, Divače in Vremske doline. V septembru leta 1932 je Ivan Cah obiskal Ivana Gašperšiča in Janka Vatovca iz Vremske doline. Dogovorili so se za sodelovanje. Od njiju sta Anton Bernetič, ki je vodil strankino organizacijo na rižanskem območju, in Ivan Cah vsakih štirinajst dni prejemala razno komunistično literaturo;22 poleg tega so obravnavali tudi druga pereča vprašanja delavskega gibanja. Ivana Caha so julija leta 1933 poslali na zvezo z goriškimi komunisti v Sesljan pri Trstu. Do srečanja pa ni prišlo. Neki Pobega iz Milj je izdal Caha, da se ukvarja z ilegalno dejavnostjo in da je mizar po poklicu, ni pa vedel za njegov rojstni kraj. Policija je poklicala na zaslišanje na karabinjersko postajo v Črnem Kalu domala vse mizarje s tamkajšnjega območja, iskani pa se seveda ni javil. Kljub vztrajnemu iskanju niso našli pravega. I. Cah je vendarle moral opustiti svoj poklic. Pozneje se je preživljal z občasnim kmečkim delom, ni pa opustil protifašistične dejavnosti.23 155


Kar se tiče protifašistične literature, je Janko Vatovec v svojih spominih zapisal, da so prejemali "Delo", ilegalno glasilo Komunistične stranke Italije za Julijsko krajino za slovenske bralce, ki so ga tiskali na ciklostil v letih 1933–1935 komunisti na Goriškem pod vodstvom Petra Nardina, mizarja iz Bukovice. Iz Jugoslavije pa so po letu 1936 prejemali tudi "Istro", glasilo primorskih emigrantov, in druga glasila. V Čežarjih in Pobegih so se vključili v delo mlajši ljudje, med njimi Valerij Jakomin in Danijel Bertok. V letih 1933–1936 je občasno opravljal kurirske in druge naloge Ivan Šker - Giovanin iz Pobegov. Povezan je bil z brati Vatovec. Na vanganelskem območju je deloval Valerij Jakomin iz Boninov, ki so ga leta 1936 odvedli v dvoletno konfinacijo skupaj z Ivanom Markovičem iz Pobegov.24 Po aretaciji starejših komunistov se je na Škofijah vključil v organizacijo Doro Furlanič. Koprski fašisti so ga leta 1935 za nekaj dni zaprli. Povezal se je z delavskim gibanjem na Miljskih hribih in v tržaški ladjedelnici, kjer je bil zaposlen kot delavec. Leta 1938 so ga vnovič aretirali. Takrat so ga na tržaški kvesturi štiri dni in štiri noči pretepali do nezavesti. V preiskovalnem zaporu je prebil daljši čas, nato so ga odvedli v konfinacijo na otok Ventotene. V Korošcih se je vključil v delavsko gibanje Peter Štepančič; sodeloval je z Dorom Furlaničem.25 Na dolinskem območju je bila komunistična organizacija dalj časa razbita in nepovezana. Kljub temu je začel Jože Korošec zbirati članarino in prispevke za Rdečo pomoč. Bil je invalid brez roke. Potoval je od vasi do vasi s pretvezo, da berači, zato ni vzbujal prevelike pozornosti. Od leta 1936 dalje je zbral mesečno do štirideset lir članarine. Denar je izročal čevljarju Alojzu Primožiču, ki je imel majhno čevljarsko delavnico v Žavljah.26 V Boljuncu so začeli sodelovati v delavskem gibanju tudi nekateri mladinci, med njimi Bernard Kraljič, Zorko Kraljič in Branko Žerjal. Anton Petaros iz Boršta je bil v svojem političnem delu nadvse previden, zelo nezaupljiv do ljudi. Z njim je prišel v stik tudi Mirko Glavina iz Boršta, ki je postal po letu 1934 simpatizer delavskega gibanja, medtem ko je prej sodeloval v tržaški tajni narodni organizaciji "Borba". Zbirali so prostovoljne prispevke in jih dajali Antonu Petarosu. Prav tako je Mirko Glavina dajal organizaciji svoje prispevke in prispevke Alojza Petarosa, Alojza Horvata, Maria Zaharja in Pepija Petarosa iz Boršta.27 Mnogo je bilo takih in podobnih pobud, stikov, obnavljanja zvez ali pa novih poznanstev. Obnavljanje strankinih vrst po policijskih vdorih v organizacijo je bilo nadvse težavno. Teritorialna legija kraljevih karabinjerjev iz Trsta, poveljstvo v Piranu, je 2. februarja 1934 poslala okrožnico (N 61/ 1933 di prot. 110 Riservata) karabinjerskim postajam v Piran, Portorož in Šmarje s seznamom nevarnih oseb, ki jih je potrebno v določenih okolnostih aretirati. Osebe so bile označene za komuniste, protifašiste ali slovenske narodnjake in razvrščene v pet kategorij. Na seznamu jih je bilo nad trideset. Zanimive so nekatere ugotovitve, ki jih leta 1937 omenja neki dopis piranskih karabinjerjev: "Kraljeva kvestura v Pulju je pregledala seznam oseb, ki jih je treba ob določenih okolnostih aretirati, in ugotovila, da zadevni seznami obsegajo osebe, ki s svojo politično dejavnostjo že mnogo časa niso nevarne, medtem ko so druge izpuščene. Morale pa bi biti vanje zajete. Zaradi tega vam posredujemo priložene sezname oseb, ki jih je treba ob določenih okolnostih aretirati, in prosimo podrejeno poveljstvo, da jih vsako za svoje območje pregleda. Pri tem je treba upoštevati potrebo, da vključite v sezname tiste osebe, ki po svojem značaju, duševnih lastnostih, nagnjenju lahko snujejo in izvršijo nasilna dejanja."28 Iz tega je razvidno, da so pri vsakem karabinjerskem poveljstvu vodili posebno evidenco tako imenovanih "subverzivnih elementov". Sproti so jo dopolnjevali z novimi podatki. Osrednjo evidenco pa so vodili na sedežu politične policije v Rimu v tako imenovanem "Casellario politico centrale" (Osrednja politična kartoteka).

156


AKCIJE Z RDEČIMI ZASTAVAMI Delavske rdeče zastave so pomenile simbol borbenosti in nepremagljivega upornega duha, obenem pa tudi sredstvo za protifašistično delovanje in opozorilo, da komunistična ilegalna organizacija še živi. Znano je, da so šle akcije z rdečimi zastavami v počastitev delavskih praznikov ali revolucionarnih obletnic fašistom najbolj na živce in so jih spravljale v pravo besnost. Za preprečitev izobešanja ali pa izsleditev dozdevnih ali pravih krivcev so se ponavadi povezali s policijskimi organi in karabinjerji. A le redkokdaj so dosegli otipljive uspehe. Običajno so pred raznimi obletnicami kompromitirane protifašiste iz varnostnih razlogov za nekaj dni aretirali, toda vseeno so se na kakšnem vidnem mestu pojavile rdeče zastave, da so jih mimoidoči oziroma prebivalci tistega kraja lahko opazili. Ni na voljo dovolj podatkov, kdaj, kje in kdo je izvedel takšne akcije, o katerih so karabinjerske postaje in policijski organi pogosto poročali nadrejenim. Iz pismenih in ustnih izpovedi nekaterih neposrednih udeležencev teh akcij se da posneti tole: Še v obdobju polilegalnosti leta 1925 so pred prvim majem člani komunistične mladinske organizacije v Boljuncu Ivan Sancin - Nine Brvinc, Željko Žerjal - Želo in Bruno Žerjal - Kus postavili zastavo na Hrib sv. Roka pri Boljuncu. Domači karabinjerji in policisti iz Trsta so si prizadevali, da bi odkrili storilce, toda brez uspeha.29 Naslednje leto, prav tako pred prvim majem, je Josip Ota - Mižo pripravil na podstrešju svoje hiše rdečo zastavo, ki jo je dobil v Lonjerju. Skupaj s somišljenikom Željkom Žerjalom - Želom sta jo postavila na Hribu sv. Roka nad Boljuncem in Domjem, da bi bila vidna celo do Milj in daleč naokrog. Pred prvim majem leta 1927 je zastava spet plapolala nad Krogljami, kamor sta jo postavila Rudi Petaros - Volk in Milan Žerjal - Petrinka.30 V počastitev enajste obletnice oktobrske revolucije 7. novembra 1928 je Peter Primožič iz Čežarjev obesil rdečo zastavo na visoko vaško drevo. Domači fašisti si je niso upali sneti. Plapolala je ves dopoldan. Šele okrog poldne so pridrveli v vas koprski fašisti in jo odstranili. Ljudje so živahno in z zadovoljstvom razpravljali o tem dogodku.31 29. aprila leta 1928 so Jože Korošec - Bepo, Željko Žerjal - Bece in Matija Žerjal - Fič iz Boljunca izobesili zastavo na hribu nad Glinščico. Zastavo sta jim priskrbela Josip Ota - Mižo in Željko Žerjal Želo. Žena Željka Žerjala je vanjo vtkala srp in kladivo, obkrožena z žitnim klasjem. Ob zastavi so obesili dve stari avstrijski ročni bombi z napisom "Pericolo di morte" (smrtno nevarno). Ko so karabinjerji zagledali zastavo, so precej časa kolebali, ali bi jo odstranili ali ne, ker so se bali, da bi bombi eksplodirali. Končno so se opogumili in zastavo sneli. Že naslednje dni so aretirali Jožeta Korošca. Na zaslišanju so ga pretepali. Karabinjerski marešalo je ukazal, naj prenehajo s pretepanjem, ker je bil Korošec invalid, poleg vsega pa se je znal odlično zagovarjati, češ da kaj takega ne bi storil. V preiskovalnem zaporu je ostal petnajst dni, nato so ga spustili s sklepom, da bo ponovno klican na sodišče zaradi procesa, čeprav niso imeli zoper njega nikakršnih dokazov. Na sodišču v Trstu se je s pomočjo slovenskega zagovornika rešil obsodbe, ker je vztrajno zanikal vsako krivdo. Sodnika je celo zavrnil, da on ne ve nič za "tisto cunjo", nakar ga je sodnik zavrnil s pojasnilom, da to "ni bila cunja", ampak "svilena zastava".32 Pred prvim majem leta 1932 so spet razobesili rdečo zastavo. Tokrat je Vasilija Kocjančič iz Rožarja kupila zanjo v Trstu lepo belo platno, bel trak in rdeče barvilo. Ivan Cah je sušil rdeče obarvano platno. Gvido Šik iz Cepkov je na zastave prišil trakove. Nato so zastave postavili Sebastijan Šik iz Rižane na Rižanski, Mirko Cunja iz Rožarja na Tinjanski in Ludvik Bucaj iz Mostičja na Kubejski hrib, drugi protifašisti pa na druge vzpetine. Ob tako množični poplavi rdečih zastav so oblasti razpredle mrzlično iskanje, toda niso dosegle – vsaj trenutno – pozitivnih rezultatov, ker je bila akcija načrtno izpeljana.33 Na predvečer l. maja 1931 je Nedeljko Markežič iz Šmarij razobesil skupaj z drugimi komunisti rdečo zastavo na vasi.

157


UDELEŽBA V ŠPANSKI PROTIFAŠISTIČNI VOJNI Po zmagi Ljudske fronte leta 1936 je v Španiji nastala demokratična republika; to se je zgodilo v deželi, kjer so stoletja vladale nazadnjaške sile. Špansko ljudstvo je z velikim navdušenjem pozdravilo uspeh na parlamentarnih volitvah, toda združeni domači reakciji in mednarod nemu fašizmu to nikakor ni šlo v račun. Sporazumno sta začela kovati zaroto proti republikanski Španiji. "Kljub fašističnemu terorizmu so dosegle stranke Ljudske fronte 16. februarja 1936 veliko zmago. Nastala je nova republikansko-demokratična vlada pod vodstvom Miguela Azane, ki so ga nasled njega meseca izvolili za predsednika republike. Ta zmaga španske Ljudske fronte je imela močan vpliv na španske množice in množice v drugih deželah; vlila jim je novega poleta v njihovem boju proti reakciji in fašizmu. Toda reakcija in fašizem sta reagirala v Španiji in na mednarodni fronti. Prešla sta v protinapad. Organizirala sta zaroto proti španski republiki z namen om, da bi strmoglavila Ljudsko fronto. Fašistično-nacistične klike v Italiji in Nemčiji so bile v središču te zarote. Oporna točka španskih fašistov je bila tako imenovana Španska vojaška zveza, ki sojo vodili generali Sacanell Jose Senjurja, Vidal Emilio Mola in Francisco Franco. Špansko reakcijo so predstavljali veliki zemljiški posestniki, finančna oligarhija, visoki kler in vojaški krogi. Komunistična stranka je zahtevala odločne ukrepe proti fašistični zaroti, ki so jo kovali domala očitno pri belem dnevu, češ da je treba izvajati program Ljudske fronte, in je mobilizirala množice za aktiven in neposreden odpor proti fašističnemu napadu. Vendar so vladne stranke kolebale; niso znale ali pa niso hotele energično nastopiti ter preiti v ofenzivo proti reakcionarnim silam, ko je v noči med 17. in 18. julijem 1936 izbruhnil fašistični upor (puč) v Španskem Maroku in na Kanarskih otokih."34 Velika nevarnost je pretila komaj nastali republiki ob nezanesljivem oficirskem kadru, ki je razen sicer maloštevilnega letalskega kadra v pretežni meri prešel na stran pučistov. Ponekod seje vojska uprla izdajalskim oficirjem, toda položaj je bil izredno kritičen in zmeden. Republikanska vlada ni pokazala dovolj odločnosti, medtem ko je bilo ljudstvo pripravljeno z vsemi silami braniti dosežene pridobitve. V takšnih razmerah so napredne politične organizacije v Španiji in svetu pozivale evropske vlade, naj pomagajo zakoniti republikanski ljudski vladi, toda pod vplivom reakcionarnih sil je med njimi prevladala tako imenovana politika nevmešavanja. Še več, tudi preganjale so napredne ljudi, ki so se odločili pomagati ogroženi demokratični Španiji. Na klic španskih demokratičnih sil so nemudoma priskočili na pomoč komunisti, socialisti in sploh demokrati iz raznih dežel, skratka napredni ljudje vseh političnih nazorov, a med njimi so prevladovali komunisti. Španska demokratična republika in posebno domala goloroko bojujoče se ljudstvo sta jih sprejela z bratsko naklonjenostjo in velikim navdušenjem. Vsak prostovoljec je moral prebroditi preštevilne težave, da se je prebil do Španije. Iz njih so začeli sestavljati inernacionalne brigade, ki so s svojim bojem prispevale številne žrtve v boju proti mednarodnemu fašizmu. Taka zgledna protifašistična solidarnost je naletela na dober odziv tudi med slovenskimi in italijanskimi komunisti ter protifašisti v Julijski krajini. Zlasti tisti, ki so živeli v politični emigraciji v Jugoslaviji, Franciji, Sovjetski zvezi in celo v Ameriki, so med prvimi odhiteli na pomoč Španiji. A tudi tisti, ki so bili doma, so kot prostovoljci odšli v Španijo, kar pa je bilo zanje nadvse težavno. V vrstah internacionalnih brigad v Španiji so se iz Slovenske Istre bojevali: Benedikt Bertok, delavec iz Čežarjev, Anton in Karlo Cetin, delavca iz Gažona, Ivan Debernardi, delavec iz Gažona (umrl 23. 9. 1937 v Murcii za posledicami vojnih naporov), Jože Vergan, delavec iz Popeter, Nazarij Primožič, delavec iz Čežarjev, Peter Kuret iz Ricmanj (padel v septembru 1938 ob reki Ebro), Anton Babič iz Babičev, rudar (padel 18. 2. 1938 na aragonski fronti). Iz vrst italijanske narodnosti pa Francesco Depangher, uradnik iz Kopra (padel 23. 8. 1937 pri kraju Belchite), Nicola Vascon, delavec iz Kopra, Giovanni Tremul, delavec iz Kopra (padel 13. 3. 1937 pri Guadalahari), Emilio Drioli, delavec iz Izole (padel na madridski fronti leta 1937), Salvatore Menis, pomorščak iz Izole (padel 11. 7. 1937 v Villanueva del Pardillo) in Giordano Viezzoli, letalski podoficir (padel leta 1937 kot pilot pri Toledu). Med njimi so Benedikt Bertok, Francesco Depangher, Anton Cetin in Jože Vergan dosegli čin poročnika. Člani Komunistične 158


stranke Italije so bili Anton in Karlo Cetin, Nazarij Primožič, Jože Vergan, Benedikt Bertok, Peter Kuret, Salvatore Menis in Emilio Drioli.35 Iz Jugoslavije seje bojevalo v španskih mednarodnih brigadah 1645 borcev, od katerih jih je odpadlo na sedanje ozemlje Republike Slovenije 550 in od teh na Primorsko nad 100. Navedeni podatki niso povsem točni, ker še vedno ugotavljajo število udeležencev.36 Borci španske protifašistične vojne so dolga leta bolj ali manj sodelovali na domačih tleh in v tujini v naprednem delavskem gibanju. Po padcu republikanske Španije leta 1939 so se preživeli prebili v Francijo, kjer so jih oblasti zaprle v taborišči Argeles in S. Cyprian. Tam so ostali nekaj mesecev v skrajno težavnih življenjskih razmerah. Nato so zanje pripravili veliki taborišči Gurs in Vernet. V njih so taboriščniki uvedli ilegalno politično delovanje. Bili so raznih narodnosti. Čeprav so preživljali vsakovrstne tegobe, jih je bodrila revolucionarna zavest, da so se borili za pravično stvar. Z izbruhom druge svetovne vojne se je s pomočjo komunistične organizacije v taborišču mnogim posrečilo vključiti v protifašistično odporniško gibanje v Franciji in Italiji ter v narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji. Njihov nadaljnji prispevek k NOB je bil nedvomno izredno pomemben tako na političnem kakor tudi na vojaškem področju, ker so imeli kot prostovoljci in dolgoletni protifašistični borci dragocene izkušnje.

FAŠIZEM V ISTRI Med drugimi lastnostmi je bil za fašizem značilen prenapet nacionalizem. Za tega je našel plodna tla tudi v Istri, kjer je bilo med nekaterimi sloji italijanskega prebivalstva žarišče italijanskega iredentizma že pod Avstrijo. Že takoj po koncu vojne se je zateklo – ali pa so jih premestili – v istrska mesta in v večje podeželske kraje več "zaslužnih" fašistov, udeležencev "pohoda na Rim" in drugih akcij. Ti so zasedli vodilne položaje na raznih upravno-političnih področjih. Tem se je pridružilo precej istrskih prebivalcev, politično zvestih pristašev novega režima. Žal ni povsem izčrpnih podatkov za oris njihove organizacije in dejavnosti. Novemu režimu je bil najbolj zvest Koper, vsaj po dejavnosti nekaterih njegovih veljakov. Potemtakem ni bilo naključje, če so istrske fašistične organizacije imele v njem 10. decembra 1923 svoj III. pokrajinski kongres. Zanj je opravljala častno službo koprska fašistična milica pod vodstvom Paola Almerigogne. Piranska fašistična mladinska organizacija je prišla na kongres s svojim praporom. Kongres so imeli v gledališču "Ristori". Prisostvovali so mu podprefekt markiz Francesco De Sumi, karabinjerski poveljnik kapetan Giovanni Cannone, komisar javne varnosti dr. Lumini in cela vrsta oblastnih ter političnih predstavnikov iz Kopra in drugih krajev, kar je poudarjalo njegovo pomembnost. Kongresu je predsedoval odvetnik Nino de Petris, tajniške posle pa sta zanj opravljala kapetan Giovanni Relli in Pietro Almerigogna, vsi znani vodilni koprski fašisti. V poročilu je fašistični federalni sekretar Erminio Zucconi poveličeval fašistične zasluge za "preporod" Istre. V imenu Kopra je poročal Piero Manzini in med drugim dejal: "Koper se zaveda, da preži v senci, hrepeneča k protinapadu in razkroju, Leninova pošast. Koper dobro ve, da ima skupaj z zvesto in plemenito Istro čast borbenega mesta v prvi liniji, na izpostavljeni fronti. Poleg tega se Istra tudi zaveda, da vsako njeno slabost in negotovost podlo opazuje grabežljivo oko uzurpatorja Lošinja, Šibenika in Splita..." Vse je potekalo v naelektrenem vzdušju. Poslali so brzojavni čestitki duceju in Francescu Giunti. Sklenili so med drugim: "Tretji kongres istrskih fašijev obsoja doslej strpno dovoljeno prikrito in odkrito protinacionalno in protidržavno dejavnost, ki jo izvajajo nekateri slovanski časopisi v deželi, zaradi tega prosi vlado, naj uporabi predpise o tisku, ki jih je že odobril ministrski svet."37 Vsakdanja stvarnost pa je bila drugačna od teh besed. "I1 Piccolo" je 27. avgusta 1924 glede občinskih volitev pisal o slabih razmerah na Koprskem. Ljudstvo je bilo brezbrižno. Občina je imela 4 milijone in pol dolgov, za katere je morala plačevati dnevno 900 lir obresti. Od vojaškega guvernerja je prejela podporo le v znesku 200 tisoč lir. Pomanjkanje prometa in dela je povečalo revščino. Edini kapi159


tal za Koprčane so bile avstrijske krone, ki so jih zamenjali v lire v vrednosti 60 odstotkov. Nihče ni varčeval. Majhen zaslužek je zadostoval samo za skromno preživljanje. V načrtu je bila gradnja kasarn za vojsko 11. pehotnega polka, ki je bil nastanjen v tem mestu. Občino je tedaj vodil izredni vladni komisar poročnik Pietro Manzini. V Pulju je imela sedež Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale (Prostovoljna milica za državno varnost), poveljstvo 60. legije "Istria", ki mu je poveljeval fašistični konzul (general) Giovanni Martini. Njej so bile podrejene fašistične oborožene čete, imenovane "coorti" ali pa "nuclei". Njihovo številčno stanje ni bilo visoko (od 30 do 40 mož), odvisno od konkretne situacije. Poleg tega je obstajala še stranka Partito Nazionale Fascista (Nacionalna fašistična stranka), ki je imela svoje člane skorajda v vsaki delovni organizaciji ali pa združenju. Nečlani namreč niso dobili zaposlitve. Popolno prednost so imeli tako imenovani fašisti "škvadristi" in prostovoljci njihovih nasilnih akcij; med njimi eden glavnih snovalcev koprskega fašija Nino de Petris, član Istrske nacionalne iredentistične stranke pred vojno 1915–1918, od 1921. do 1933. leta sekretar koprskega fašija, koprski župan (podestà) od leta 1930 do leta 1933, član federalnega vodstva za Istro od 1926. do 1930. leta, član pokrajinskega rektorata za Istro v letih od 1924–1933, udeleženec vojnega pohoda v Etiopijo 1935–1936.38 Vendarle odnosi med fašističnimi veljaki niso bili zgledni. Pojavljale so se skupine, ki so hotele politično in drugačno premoč. Tako so N. de Petrisa leta 1934 zamenjali zaradi nekih nečistih upravnih poslov oziroma poneverbe. O tem je leta 1934 konzul G. Martini pisal puljskemu prefektu: "Strankino vodstvo je pravilno ukrepalo glede Rellija. Ta skupina je pod Almerigognevim vodstvom očitno kazala tudi v očeh tistega, ki ni hotel videti, neko politično malodušje, kar je bil znak slabosti. Namreč tedaj, ko ste ekscelenca prefekt začeli koordinirati upravne dejavnosti v pokrajini – v tem je bila zajeta tudi zamenjava župana Petrisa – so najostreje kritizirali takšen ukrep. Danes, ko ni več Rellija, hvalijo prefektove ukrepe s predrzno nesramnostjo!"39 V Kopru so se vrstili drugi župani. Med njimi je bil tudi odvetnik Nino Derin, prav nič boljši od prejšnjih, ki so skrbeli predvsem za svoje osebne interese. Dr. Nicolò Scampicchio je postal tudi eden od vodilnih fašistov. Z nasilnimi dejanji proti Slovencem in protifašistom se je med drugimi izkazal učitelj Francesco Zetto. Kljub temu je kapetan Giovanni Relli bil postavljen še na višji položaj. Leta 1934 je opravljal nadvse pomembno funkcijo federalnega sekretarja v Pulju. V Piranu je bil fašistični sekretar leta 1932 Giovanni Fonda in župan za krajši čas od maja 1933 do 18. 10. 1934 ing. Silvio Bori, ki pa se je sam odpovedal temu položaju. Skoraj neverjetno je, s kolikšno natančnostjo so imeli v evidenci upravne, politične, vojaške in druge vodilne položaje in spremljali vsako njihovo spremembo. Te osebe so odločale o vseh važnejših zadevah puljske province, osnovane s kraljevim dekretom iz 18. 1. 1923, štev. 53, ki je obsegala okrožja Koper, Poreč, Pazin, Pulj inVoloskoOpatija. Na čelu prefekture je bil prefekt odvetnik Oreste Cimoroni. Med vodilnimi oblastnimi in političnimi organi pa so imeli spisek 92 oseb, v katerem so bili označeni po položaju in pomenu v javnem življenju posamezni nosilci izredno osredotočene politične, izvršilne in zakonodajne oblasti.40 Seveda bi bilo potrebno imeti mnogo podrobnejše podatke o strukturi same stranke, da bi lahko boljše spoznali njeno dejavnost.

PRED IZBRUHOM DRUGE SVETOVNE VOJNE Leta 1934 so Komunistična partija Jugoslavije, Komunistična stranka Italije in Komunistična stranka Avstrije izdale skupno izjavo o slovenskem vprašanju (Lo Stato Operaio, Pariz, aprila 1934). V njej so med drugim ugotovile, da je po nasilni delitvi slovenskega naroda med dve imperialistični državi, Jugoslavijo in Italijo, medtem ko je del Slovencev ostal v Avstriji, postalo slovensko ozemlje prizorišče narodno revolucionarnega boja slovenskega ljudstva, obenem pa tudi imperialističnih spletk in teženj za pripravo nove vojne. Zaradi tega so vse tri komunistične stranke zatrjevale, da ima v nasprotju z buržoazijo proletariat vseh treh držav skupne interese, ki se ujemajo z interesi zatiranega slovenskega naroda. Vse tri stranke so poudarjale med drugim naslednja stališča: "Vse tri stranke se izjav160


ljajo brez zadržkov za pravico samoodločbe slovenskega naroda vse do odcepitve od imperialističnih držav Jugoslavije, Italije in Avstrije, ki ga sedaj nasilno zatirajo. Enako pravico samoodločbe priznavajo vsem ostalim narodom in manjšinam (Hrvatom, Nemcem in Italijanom), ki žive na slovenskem ozemlju ... Temeljno geslo o pravici samoodločbe in ločitve od imenovanih držav je dopolniti z geslom o boju za združitev slovenskega naroda. Komunisti zatirane narodnosti (slovenske) kakor tudi vladajočih narodnosti (srbske, italijanske, avstrijske) morajo širiti svoje stališče o slovenskem vprašanju med najširšimi množicami slovenskega naroda in naroda vladajoče države, svojo dejavnost pa morajo usmeriti tudi v vsakdanji boj proti konkretnim oblikam narodnega zatiranja (razpust slovenskih šol, prepoved uporabe slovenskega jezika in literature, gospodarski ukrepi in razne oblike raznarodovanja)." Svoj boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda bodo komunisti iz vseh treh delov Slovenije (jugoslovanski, italijanski in avstrijski) povezali v boju proti buržoaziji za razdelitev velikih zemljiških posestev, cerkvenih in samostanskih zemljišč za vzpostavitev oblasti delavcev in slovenskih kmetov. Predvidevali so tudi, da je nastopilo obdobje nove faze revolucij in vojn. Kako so v praksi izvajali sprejeta stališča? Istrski komunisti slovenske in italijanske narodnosti niso bili dovolj seznanjeni z omenjeno izjavo. Zavoljo delovanja v ilegalnih razmerah, pogostih policijskih vdorov v organizacijo, površnega poznavanja stališč višjih strankinih organov in nezadostnega teoretičnega znanja je pogostokrat prišlo do sektaških pojavov. Tako je na primer Lorenzo Vidali šele po vrnitvi iz ječe, kjer so se protifašisti redno in poglobljeno ideološko izobraževali, opustil nekatera svoja enostranska gledanja na narodnostno oziroma kmečko vprašanje, ki je bilo po svojem bistvu sestavni del programa komunistične partije.41 Ob spremljanju nadaljnjega razvoja delavskega gibanja na Primorskem je treba omeniti Pinka Tomažiča, tržaškega Slovenca, študenta in komunista, ki se je vrnil iz Slovenije v Trst v januarju 1937. Leta 1931 je bil že kot dijak povezan z mladinskim komunističnim gibanjem na Tržaškem. Po odhodu v Maribor leta 1935 je navezal stike s slovenskimi komunisti, zlasti pa s primorskimi emigranti, ki so živeli v tem mestu. Obiskoval je fakulteto za družbene vede v Zagrebu. številni so bili njegovi sodelavci, saj je posvečal političnemu delu vse svoje moči, čeprav ni zanemarjal študija. Zavoljo njegovega komunističnega delovanja so ga jugoslovanske oblasti izgnale. Nameraval je oditi v Španijo, toda na Brenerskem prelazu ga je prijela italijanska policija. Odvedli so ga v Trst. Za nekaj časa so ga zaprli, nato pa policijsko nadzorovali. Kljub temu je navezal stik z Alojzem Budinom, dolgoletnim vodilnim komunistom, študentom iz Koludrovice pri Trstu. Najprej sta organizirala tiskanje "Dela" v oglarski koči v gozdiču Meje pri Zgoniku. Glasilo so razmnoževali na ciklostil dvakrat mesečno v približno šeststo izvodih. V tehniki je delal komunist Viktor Batista iz Škrbine na Krasu, ki se je prav tako vrnil iz emigracije v Jugoslaviji na svoj dom. Ilegalna dejavnost je bila že tako dobro razpredena, da so zanesljivi komunisti "Delo" prinašali domala v vsak večji kraj na Primorskem. Pinka Tomažiča so poklicali na služenje vojaškega roka in je ostal v vojski do oktobra 1938. Medtem so iz varnostnih razlogov premestili ilegalno tehniko v zaselek Goriče pri Divači. Tu je tiskal glasilo Ludvik Požrl.42 Gradivo zanj pa so prispevali v glavnem Pinko Tomažič, Alojz Budin in Albin Dujc. Kurirske in druge posle sta opravljala Ivan Gašperšič in Janko Vatovec. Delo Pinka Tomažiča je spodbudilo pravi nastanek protifašistične Ljudske fronte, predvsem med mladino, delavci in kmeti. Značilno je bilo pri njem pravilno razumevanje narodnostnega vprašanja, ki ga je imel za močan vzvod v boju delavskega razreda za osvoboditev izpod kapitalističnega jarma. Zaradi tega je razvil razvejeno dejavnost. Udeleževal se je izletov v naravo tržaških dijaških in študentskih skupin, Štempiharjev, Manjamontov in drugih z namenom, da je navezal stike s slovenskimi delavci, obrtniki, dijaki in kmeti. Pinko Tomažič je želel Slovensko Istro neposredno povezati s tržaško komunistično organizacijo. O tem vprašanju so razpravljali Anton Bernetič in Ivan Cah ter Ivan Gašperšič. Vendarle istrski komunisti niso sprejeli tega predloga z utemeljitvijo, da imajo slabe izkušnje s Trstom zaradi provokatorjev in pogostih aretacij. Tako so nadalje vzdrževali medsebojne stike in prejem ali strankino literaturo po zvezi prek Ivana Gašperšiča in Janka Vatovca iz Vremske doline.43

161


Na jugoslovanskem ozemlju je delavsko gibanje prehajalo v novo fazo notranje krepitve in revolucionarne usmeritve, ko je po letu 1936 prišel na čelo KPJ Josip Broz - Tito. Tita je kominterna pooblastila, da osnuje centralni komite in reorganizira partijo. Premagani so bili razdiralni frakcijski boji, dosežena enotnost teorije in prakse. KPJ je želela združiti delavstvo v enotno sindikalno in politično gibanje, ljudstvo pa v gibanje protifašistične Ljudske fronte. Partija je vodila odločilen boj proti hitlerjevski in mussolinijevski peti koloni, ki je zlasti po prihodu Milana Stojadinovića na oblast, ki je bil odkrit zagovornik fašizma, minirala Jugoslavijo. Podpirala je pravičen boj španskega ljudstva proti fašistični agresiji, v pomoč mu je pošiljala na stotine prostovoljcev. Izreden pomen za utrditev komunistične organizacije na Slovenskem je v tem zgodovinsko pomembnem obdobju imela ustanovitev Komunistične partije Slovenije, kar je ustrezalo težnjam in stvarnim potrebam delavskega razreda v tedanji Jugoslaviji, ki jo je tlačil velikosrbski šovinizem in izkoriščala buržoazija. Po temeljito izvedenih pripravah so v noči od 17. na 18. april 1937 na Čebinah nad Zagorjem ob Savi organizirali ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije, ki je bil nadvse pomemben mejnik za nadaljnji razvoj delavskega gibanja na Slovenskem. "S tem kongresom so slovenski komunisti in slovenski delavski razred sploh prevzeli nase zgodovinsko odgovornost, da zbero za boj proti fašizmu in za prihodnost slovenskega naroda vse demokratične sile Slovencev. Ta odločitev se je kmalu pokazala za eno od najpomem bnejših v slovenski zgodovini. Kongres na Čebinah je poslal pozdravni pismi CK KPJ in španskim borcem ter izvolil nov CK KPS s Francem Leskoškom kot sekretarjem."44 Narodnostno vprašanje na Primorskem je bilo vsa leta v ospredju zanimanja komunistične organizacije. V letih, ko je v boju proti fašizmu nastajala v raznih državah Ljudska fronta, je bilo potrebno v ta namen združiti vse sile. Tako je, kot posledica doslednega stališča Komunistične stranke Italije, ki je po 7. kongresu kominterne objavila v svojem glasilu "Unità" poglede na to vprašanje, prišlo v Parizu do stikov med predstavniki narodno revolucionarnega gibanja Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, znanega kot TIGR, in CK Komunistične stranke Italije. Tako so v Parizu 15. decembra 1935, po temeljiti izmenjavi mnenj o stanju ter nalogah, pripravili sporazum, ki so ga označili za "Sporazum o akcijski enotnosti" (Patto d'unità d'azione). V njem so priznali, da je bil boj narodnih revolucionarjev junaški, vendarle epizodnega značaja, zaradi tega je treba ta boj povezati s težnjami slovenskega in italijanskega proletariata. V sporazumu je bilo izrecno rečeno, da se bo Komunistična stranka Italije borila za uresničitev pravice do samoodločbe slovanskega prebivalstva v Julijski krajini in odcepitev od italijanske države ter združitev z matično domovino. Narodno-revolucionarno gibanje je priznalo za svoji naslednji akciji: skupno akcijo delovnih množic za obrambo in izboljšanje njihovih življenjskih razmer; skupno akcijo s komunistično stranko delavskega razreda in italijanskim narodom za strmoglavljenje fašistične diktature. Vsaka od podpisnic tega sporazuma je ohranila svojo organizacijsko samostojnost. S tem sporazumom so bili postavljeni temelji za ustanovitev Ljudske fronte in združitev sil s skupnim ciljem. Pogajanja s predstavniki CK Komunistične stranke Italije so vodili za narodno-revolucionarno gibanje Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini Albert Rejec, Danilo Zelen in Just Godnič, ki so tudi podpisali sklenjeni sporazum, za CK KSI pa med drugimi Ruggero Grieco.45 Besedilo sporazuma so objavili v "Lo Stato Operaio", glasilu Komunistične stranke Italije, v Parizu februarja 1936. Vendar v Trstu niso komunisti povsem pravilno razumeli tega sporazuma. Tako je taisto glasilo (štev. 8, avgusta 1936) med drugim pisalo naslednje: "Neki članek (Dve besedi za Istro), objavljen v 'Unità', v katerem smo vabili nacionalistične emigrante v Jugoslaviji, naj stopijo v Ljudsko fronto v Julijski krajini, je povzročil med nekaterimi našimi tovariši v Trstu takšna stališča, proti katerim je reagiral 'Lo Stato Operaio' leta 1933. Članek v 'Unità', ki so ga kritizirali nekateri tovariši, so dobro razumeli v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Časopis 'Istra' ga je objavil. O njem je razpravljala politična emigracija v Jugoslaviji. Toda članek je premalo jasen za tovariše v Trstu, o katerih je govor. Le-ti postavljajo na dnevni red vprašanje 'tržaškega zaledja' in ga postavljajo proti politični liniji naše stranke o vprašanju Julijske krajine, medtem ko tako razhajanje ni možno, če tovariši postavljajo v težišče svoje politične dejavnosti boj za narodno svobodo Slovencev in Hrvatov..."46 Gotovo takih stališč ni zagovarjal Pinko Tomažič, ki je pravzaprav med drugim prav ob tem vprašanju v praksi veliko prispeval k uresničitvi Ljudske fronte. 162


Po mnogih aretacijah je na koprskem podeželju komunistična dejavnost začasno zamrla. Za organizirano delovanje skorajda ni bilo več možnosti; aktivni so bili le posamezniki ali vaške protifašistične skupine. Aktiven je bilo Narciz Vatovec v tržaški ladjedelnici, kjer je deloval skupaj z Dorom Furlaničem. Aretirali so ga in ga obsodili na pet let konfinacije. Prav tako je deloval v komunistični organizaciji Nedeljko Markežič iz Šmarij, do leta 1935, ko je emigriral v Jugoslavijo. Julija leta 1938 so aretirali skupino mladincev v Čežarjih, in sicer: Angela Peharca, Avgusta Primožiča, Alberta Zidariča in Ambroža Valentiča. Po dvomesečnem zaporu v Kopru so jih obsodili na leto dni policijskega nadzorstva. 47 Dokaj aktivni so bili posamezni komunisti in protifašisti v obalnih mestih. V Kopru je dobro delovala tako imenovana "Čevljarska celica". Komunisti in njihovi simpatizerji so bili maloštevilni. Celico sta vodila Nazarij Pečarič in Francesco Steffè - Checco. Ob neki trosilni akciji so policijski organi odkrili, da so letaki zamazani s čevljarsko smolo. Vohali so za storilci med čevljarji, toda brezuspešno.48 V Izoli je vodil komunistično organizacijo Bruno Deste, ki je pridobival nove pristaše med delavci in delavkami v tovarnah ribje industrije. Ob delavskih praznikih in obletnici oktobrske revolucije so pisali gesla proti fašizmu. Značilni za izolske komuniste so bili pogosti stiki s protifašisti na podeželju. Zbirali so tudi denarno pomoč za republikansko Španijo. Egidija Chicca in druge kompromitirane protifašiste so pred 1. majem ali ob obletnici oktobrske revolucije za nekaj dni aretirali. Marca Zannona so obsodili na leto dni policijske konfi nacije.49 Tista leta so sprejeli med komuniste v Piranu več pomorščakov in delavcev, v mladinsko organizacijo pa nekaj mladincev. Sprejeti so bili Peter Ribarič, Virgilij in Ernest Medvešček, Giacomo Ruzzier, Mario Radivo, Alojz Pahor, Anton Radin, Ruggero Giraldi, Guerrino Telluri, Giuseppe Decleva, Mario Ruzzier, Libero Schiavuzzi in Libero Rossetti. Čeprav je dolga leta sodeloval s komunisti, je socialistični voditelj Antonio Sema stopil v komunistično stranko šele leta 1939, medtem ko je njegov sin Paolo postal leta 1932 sekretar mladinske in pozneje komunistične organizacije. Med mladinci so delovali Lidia Sema, Branko Kozlovič, Ettore Petronio, Ottone Maricchio, Cesare Desinan, Libero Lugnani, Fiorenzo Fragiacomo, Giorgio Maraspin in drugi. Med strankinimi člani ali simpatizerji so bili še Pietro Loi, Marcello Pagliaro, Francesco Ravalico, Lorenzo Viezzoli, Posar, Ivan Hrast, Giovanni Cortico, Tromba in Giovanni Destradi. Slednji je prej organiziral komunistično organizacijo v Kopru. Sestajali so se v okoliških gostilnah, večkrat v naravi, pogostoma pa na ribiških čolnih, včasih tudi v stanovanju Ribaričevih ali Vardabassovih. Po morski poti so bili povezani s hrvaško Istro in Trstom. Na sestanke je prihajal tudi komunist Vittorio Poccecai. Prek Lorenza Vidalija so bili povezani z istrskim podeželjem; pogosto so se sestajali z izolskimi komunisti, med katerimi je bil najaktivnejši Bruno Deste.50 Na dolinskem območju so leta 1938 v oljarni "Gaslini" v Žavljah lepili lepake po zidovih in trosili letake, s katerimi so pozivali delavce na solidarnostno akcijo v podporo republikanski Španiji. Policijski organi so vdrli v dvorano. Aretirali so komunista Avgusta Dobrilo iz Domja, poleg njega pa še številne komuniste v Trstu in Slovenski Istri. Avgusta Dobrilo so obsodili na pet let konfinacije, Martin Montanja je bil oproščen, Dušan Ota - Toča je bil obsojen na konfinacijo. Obsojena sta bila Libero Rossetti, železokrivec iz Pirana, na tri leta in Antonio Predonzani, težak iz Pirana, tudi na tri leta zaporne kazni, medtem ko so bili drugi komunisti s Tržaškega obsojeni na mnoga leta zaporne kazni.51 Že takoj po njeni ustanovitvi je postal član KSI kmet Franc Klobučar iz Klanca in razvil obsežno dejavnost v domačem kraju in širše. Po letu 1930 je s pripadniki organizacije TIGR zasnoval marsikatero akcijo. O tem govori prispevek dr. Toneta Ferenca "Odkritje protifašistične skupine v Ocizli in Klancu v slovenski Istri" (Borec, št. 12, december 1980, str. 641–664). V njem je med drugim zapisano, da so po ovadbi fašista Milana Turka, stanujočega v Klancu, karabinjerji 17. junija 1940 na Kozini aretirali Andreja Počkaja, Ivana Zobca, Franca in Ivana Mihaliča ter Ivana Bernetiča iz Ocizle, medtem ko sta bila Rudi Mihalič in še neka druga oseba aretirana kasneje v italijanski vojski. Ovadeni so bili, da pripadajo tajni protifašistični organizaciji, ki so jo oblasti označevale s "slavo-comunisti", dejansko pa je bila to organizacija TIGR; med tigrovci so bili tudi komunisti. Nadalje so 18. junija tega leta aretirali še Jožeta Mihaliča, Antona Filipiča, Ivana Lazariča, Andreja Petarosa in Antona Korena, nato še Justa Bolčiča; vsi so iz Ocizle. Končno je bil aretiran tudi Franc Klobučar. 163


Po policijski preiskavi so ugotovili, da so vodili organizacijo Franc Klobučar, Ivan Zobec in Anton Koren; v poročilu so navajali, da so osumljenci izvedli naslednje akcije: "V noči od 21. na 22. januar 1934 je okrog 3.30 izbruhnil požar v planinski koloniji Piemontske princese v Hrpeljah-Kozini. Dne 18. marca istega leta je izbruhnil požar na občini Hrpelje-Kozina. Dne 26. julija 1934 okrog 2.45 je bilo požgano poslopje v Dragi pri Krvavem Potoku (občina Dolina pri Trstu) in na vrtu šole so isto noč našli raztrgano italijansko državno zastavo. Neugotovljene dni v letih 1934 in 1935 so bile izobešene tri rdeče zastave, ena v Ocizli, druga v Klancu in tretja med Klancem in Beko.'' Po dolgi policijski preiskavi so prijavili Posebnemu sodišču v Rimu pet obtožencev. 19. julija 1941 so obsodili Franca Klobučarja na 30 let (znižano za pet let), Andreja Počkaja na 28 let (znižano za pet let), Franca Mihaliča na 8 let (znižano za tri leta), Justa Bolčiča na 5 let (znižano za pet let) in Ivana Mihaliča na 5 let (znižano za pet let) zaporne kazni. Slednja dva so kmalu po obsodbi spustili iz ječe. Niso sodili Ivanu Slavcu, ker je bil prej poslan v sodiščno umobolnico. Umrl je v ječi 17. 9. 1943. Nadaljnjih šest obtožencev: Ivana Zobca, Ivana Mihaliča, Jožeta Mihaliča, Ivana Bernetiča, Ivana Pečarja in Alojza Deškoviča, so obsodili na policijsko konfinacijo, medtem ko so policijsko opomnili Karla Bolčiča, Ivana Zobca, Ivana Lazariča, Andreja Petarosa, Jožeta Korošca, Antona Korena in Antona Filipiča, ki pa ga zaradi bolezni niso mogli aretirati. Vsi so bili kmetje. Vse to zgovorno priča o tem, kako se je prepletalo delovanje med pripadniki tigrovske in komunistične organizacije na podeželju. Tajna narodna organizacija TIGR se je v svoji dejavnosti prilagodila razvoju dogajanj doma in v svetu ter tako prispevala znaten delež v skupnem boju. Njeni člani so se pozneje domala brez izjeme vključili v NOB. Mirko Glavina iz Boršta pri Trstu je bil zaposlen v žaveljski rafineriji "Aquila", kjer je delal tudi komunist Anton Petaros iz Ricmanj. Glavina mu je predlagal, naj bi poživila ilegalno delovanje v tovarni, vendar Petaros ni pristal na njegov predlog, češ da bi prej ko slej prišlo do novih aretacij. Zaradi nasprotnih stališč sta se sporekla. Toda nekaj dni pozneje je Petaros obvestil Glavino, da bo prišel na križišče ceste Ricmanje–Katinara njemu nepoznan človek, s katerim naj se sestane zaradi razčiščenja njunega spornega vprašanja. Glavina se je sestal z osebo, ki je nosila naočnike. Bila je visoke postave in mestne zunanjosti. Nastali spor je bil kmalu poravnan. Mirko Glavina domneva, da se je takrat sestal s samim Pinkom Tomažičem.52 Znano je, da je bil Tomažič na tem območju povezan tudi z Giovannijem Postogno iz Milj in Antonom Šibeljo - Stjenkom izTomačevice na Krasu, ki sta delovala zlasti na območju Milj in okolice, pa tudi širše. Delavsko gibanje je koordiniralo osrednje vodstvo, imenovano Centra interno (notranje središče). Delovalo je v globoki ilegali nekje v Milanu ali v drugih mestih severne Italije. Zveze pa so bile za dalj časa pretrgane, bodisi zaradi aretacij ali drugih razlogov. V tem pogled u se istrsko območje ni razlikovalo od drugih na Primorskem. Komunistično gibanje v Slovenskem primorju in Istri je kljub razcepu v vrstah socialistične stranke, iz katere je izhajalo, ohranilo med obema vojnama svojo učinkovito organizacijsko in politično dejavnost. Trenutno se je sicer moralo sprijazniti z odložitvijo svojih revolucionarnih zgodovinskih ciljev, ker sta si buržoazija in njen najreakcionarnejši pojav – fašizem – z nasiljem prisvojila državno in politično oblast. Kljub temu je ves čas gradilo svojo strategijo in taktiko v skladu z danimi razmerami. Sproti je premagovalo sektaške pojave, bodisi v teoriji ali v praksi. Njegova značilnost je bila tudi v tem, da so vse tri komunistične stranke sosednih držav (Italija, Jugoslavija, Avstrija) med seboj sodelovale ne samo pri pomoči ob policijskem preganjanju komunistov, ampak tudi pri iskanju rešitev v pojmovanju tako narodnega kakor tudi kmečkega vprašanja kot bistvenih sestavin proletarskega gibanja v boju za politično oblast. Pojav tako imenovanega "bordigovstva" je italijansko komunistično gibanje nekaj let po vojni nedvomno zelo oviral, ker je hromil njegovo akcijsko enotnost takrat, ko je bila leta najpotrebnejša v boju proti fašizmu, toda postopoma so bila ta stališča premagana. Z izvolitvijo Antonia Gramscija za generalnega sekretarja leta 1924 je dobila italijanska partija marksistično vodstvo. Po njegovi aretaciji leta 1928 je prevzel njegovo mesto Palmiro Togliatti, in čeprav je vodil delo iz inozemstva, je komunistični stranki uspelo pod njegovim vodstvom premagati številne težave; kar pa je bilo še najpomembnejše: znebila se je sektaštva. Postopoma je pravilno dojela pereča vprašanja, obenem tudi 164


položaj kmečkega – skrajno izkoriščanega – prebivalstva, kar je bilo zlasti za istrsko ozemlje narodnostno mešanega prebivalstva posebnega pomena. Pri ocenah osebnih usod, okoliščin in uspehov ter večkrat tudi porazov delavskega gibanja je treba izhajati iz dejstva, da je deloval zoper protifašiste izkušen policijski in ovaduški aparat, ki se je naslanjal na specializirano organizacijo OVRA, poleg tega pa še na celo vrsto organov. Spomniti se je treba napotkov Legije karabinjerjev iz Trsta, ki je prek poveljstva v Piranu leta 1934 poslala okrožnico podrejenim postajam, naj izpopolnijo sezname "slavokomunistov" in drugih nevarnih oseb, razvrščenih v pet skupin, in naj jih aretirajo ob posebnih prilikah (delavski prazniki, prihod pomembnih državnikov in režimskih osebnosti na istrsko ozemlje itd.). Upoštevati je treba tudi razmere v totalitarni fašistični državi, ki je preganjala pripadnike vseh naprednih gibanj. V ilegali so članom komunistične stranke in njenim simpatizerjem ves čas grozile ječe in konfinacije. K navedenemu je treba dodati še politično in ekonomsko emigracijo. Ta pojav je bil ponekod bolj, drugod manj izrazit na območju celotne Julijske krajine. Vzroki za odhod iz domovine so bili skorajda vedno političnega značaja, čeprav so tudi revščina, pomanjkanje dela, vpoklic v vojsko zaradi vojne v Etiopiji in odsotnost vsakršne perspektive za preživljanje sebe in drugih pripomogli k temu, da so mnoge preganjane osebe bežale čez mejo pred aretacijo ali se tudi izselile. Z območja, ki je obsegalo občine Dekani, Dolina, Koper, Marezige, Milje, Ocizla, Pomjan, Izola in Piran, je emigriralo 946 oseb, od teh največ v Ameriko (364) in v Jugoslavijo (293). Pri tem je treba upoštevati še okolnost, da je oblast za številne ljudi, zlasti za politične emigrante, razpolagala s podatki, kam so se izselili.53 Mnogo preganjanih protifašistov je pretrpelo fašistične zapore ali konfinacijo. Slovenski in italijanski komunisti in protifašisti s tega območja so bili sojeni na osmih procesih pred Posebnim sodiščem ter poleg tega še na marežganskem procesu in pred vojaškim ter drugimi sodišči. Na mestu, kjer danes v Semedeli pri Kopru stoji spominska plošča v počastitev spomina bazoviških žrtev in drugih protifašistov, je nekoč stala karabinjerska postaja, v kateri je imela fašistična policija posebej prirejene prostore za mučilnico. Politični zapornik sploh ni vedel, kam so ga privedli na mučenje, ker so mu zavezali oči in ga po končanem mučenju v jetniškem avtomobilu spet odpeljali v koprske zapore. Zelo zanimiv bi bil prikaz točnih podatkov o številu preganjanih, obsojenih in mučenih oseb s tega območja, a vseh takih podatkov ni mogoče zbrati ne iz arhivskih virov in ne iz osebnih spominov. Iz raznih povojnih popisov, publikacij in drugih virov so razvidni tile podatki: na tem območju je bilo 292 oseb obsojenih na skupno 538 let in več mesecev zapornih kazni; večkrat so za krajši čas aretirali 48 oseb; v konfinacijo so odvedli 54 ljudi, ki so jim prisodili 157 let in več mesecev prisilne konfinacije; mučenih je bilo 78 oseb, ubitih pa 14. Še in še je bilo preganjanih, toda že gornje številke so dovolj zgovorne.54 Vendar je bilo poleg brezštevilnih primerov nepopustljivega, hrabrega obnašanja, ki so ga izpričali protifašistični borci, tudi več primerov klonitve in raznih napak, bodisi zavoljo nebudnosti ali pa samovolje. V vrste protifašističnega gibanja so se vrivali provokatorji (aretacije Kolariča in njegovih sodelavcev, aretacije drugih komunistov leta 1934). Kljub tem senčnim trenutkom je revolucionarna misel ves čas živela. Protifašisti so zasejali uporno misel na Primorskem in v Istri in padla je na plodna tla, saj je primorski in istrski človek, kjerkoli je bil v vojnem času (v italijanski vojski, v tako imenovanih posebnih kazenskih bataljonih, v ječi ali v policijski konfinaciji, doma ali v inozemstvu), našel svojo pravo pot in se z orožjem v roki pridružil narodnoosvobodilnemu boju jugoslovanskih narodov in mednarodni protifašistični fronti.

165


DRUGI TRŽAŠKI PROCES 1941 Med dejavniki za utrjevanje narodne zavesti v letih 1934–1940 v okviru širšega dogajanja na Primorskem ne moremo prezreti slovenskih mladinskih skupin. Tedaj so nastali v Trstu študentska in dijaška skupina, Štempiharji, Manjamonti (planinska skupina), šentjakobski pevski zbor in šentjakobska delavska skupina. Prirejale so izlete, shode in srečanja v naravi. V Trstu so organizirale tajne tečaje slovenskega jezika, raznašale slovenske knjige med ljudi in tudi razmnoževale ilegalne literarne in protifašistične publikacije. Nekateri njihovi vodilni pripadniki so bili povezani s sorojaki – političnimi emigranti v Sloveniji in drugod kakor tudi z jugoslovanskimi krogi. Snovali so načrte, si izmenjavali podatke in informacije za sodelovanje proti skupnemu sovražniku. Poleg tega so še sodelovali z nekaterimi vidnejšimi starejšimi primorskimi narodnjaki, med katerimi je bil marsikdo že policijsko preganjan in tudi znan na kulturnem področju. V boju za teptane narodne pravice so tudi osnovali Narodni svet. Tako se je v obdobju pred izbruhom druge svetovne vojne z ustno in pisno propagando v mestu in na deželi krepilo protifašistično razpoloženje, medtem ko se je Italija pripravljala za svoje imperialistične pohode proti sosednim in drugim državam. Pod vodstvom Pinka Tomažiča so imeli komunisti v aprilu leta 1940 svojo pokrajinsko konferenco. Na njej so se dogovorili o delovanju v vojnih razmerah. Prek tigrovca Danila Zelena so si tudi priskrbeli precejšnjo količino orožja in eksploziva. To je stvaren dokaz, da so člani TIGR-a in komunisti po Sporazumu o akcijski enotnosti v decembru 1935 že več kot štiri leta tesno sodelovali v skupnem boju proti fašizmu v Ljudski fronti, preden je Mussolini z balkona na trgu Venezia v Rimu z ognjevitimi besedami oznanil, da je Italija 10. junija 1940 stopila v vojno proti Franciji in Angliji kot nemška zaveznica. V marcu 1940 sta italijanska protivohunska služba in OVRA izsledili in aretirali Viktorja Bobka, Josipa Ujčiča in Marijo Urbančič, pripadnike TIGR-a iz Ilirske Bistrice, Oscarja Caramoreja, italijanskega vojaka, Franca Udoviča, člana TIGR-a iz Trsta, ter Luciana Santalesa in Giovannija Postogno, oba komunista iz Milj. Obtoževali so jih vohunske dejavnosti v škodo Italije. Že v drugi polovici 1940 je imela OVRA za zapahi številne protifašiste. Najtesneje so z njo sodelovale kvesture v Gorici in na Reki. Sledila je nenavadno dolga, mučna in za marsikoga usodna policijska preiskava. Policija ni izbirala sredstev za dosego ciljev, ki so jih zastavili vrhovi samega režima, po vsej verjetnosti sam Mussolini. Osumljene protifašističnega delovanja so aretirali v Trstu, Gorici in na podeželju in jih iskali v vseh družbenih slojih: med delavci, kmeti, obrtniki, študenti in izobraženci. Tega jim ni bilo težko izvajati, ker je OVRA imela na voljo podatke o protifašistih v osrednji politični kartoteki, poleg tega pa so še kvesture in karabinjerska poveljstva imeli svoje evidence nasprotnikov režima, zoper katere naj bi ukrepati v zaostrenih razmerah. Zavoljo načrtov in izvedbe agresije na neodvisne države Albanijo, Grčijo in kasneje Jugoslavijo so okoliščine za represiven nastop velikega obsega zdaj dozorele. Aretirali so tudi nekaj Slovencev v italijanski vojski. Proti politično nezanesljivim Slovencem v vojaški uniformi so ukrepali že leta 1940. Razporedili so jih v posebne delavske bataljone ter jih odvedli na Sardinijo in v druge kraje srednje Italije. Poleti 1940 so imeli v ječah že 139 oseb. Poleg komunistov in članov TIGR-a so aretirali še 120 slovenskih narodnjakov in do novembra še 13 članov TIGR-a s Tolminskega.55 Preiskovalci so uporabljali za izsiljevanje priznanj vsa mogoča sredstva: mučenje, pretepanje, pritiske, zvijače, provokacije, lažna soočanja in drugo. Posebno kruto so ravnali z osumljenci za prenos in hrambo orožja v okolici Divače in na Tolminskem. Tigrovec Simon Kos je o tem med drugim zapisal: "Na kvesturi so nas nečloveško tepli kot živali, mučili po srednjeveško in poleg zasmehovali." Enako so ravnali z njegovim prijateljem in soborcem Ivanom Ivančičem. Najožji Tomažičev sodelavec, Slavko Škamperle, je podlegel mučenju. Rudolfu Uršiču se je omračil um. Hudo pa je bil prizadet Edvard Mlekuž. Tudi drugi aretiranci so morali skozi izredno dolgo in mučno policijsko preiskavo. Med njimi Pinko Tomažič, Anton Abram, Bogomil Hvala in drugi. Zaprti so bili v tržaškem zaporu Coroneo in v koprskih zaporih. Iz policijskega gradiva je razvidno, da je vodil celotno preiskavo generalni inšpektor 166


javne varnosti za Italijo dr. Francesco Peruzzi s sedežem v Milanu, njen neposredni potek pa je nadzorovala 4. cona OVRA s sedežem v Meranu, pod vodstvom dr. Pasquala Andrianija.56 Mnogi nesrečni politični priporniki so prišli v roke komisarjem a OVRA v Trstu Fortunatu Lo Castru in Gennaru Perli, ki sta v preiskovalnem postopku, na osnovi svojih posebnih pooblastil, neusmiljeno ravnala z osumljenci. Veliko jima je pomagal tržaški policijski komisar Antonino Favazzi, znan kot zagrizen fašist in krut preiskovalec. Dr. Peruzzi je že v decembru 1940 notranjemu ministru v Rimu ter kvesturam v Trstu, Gorici in na Reki poslal obsežno poročilo o izsledkih in sklepih večmesečne preiskave. Poročal je, da je bilo aretiranih 269 oseb. Na podlagi obtožb so jih razvrstili v štiri skupine: Prva je štela 73 oseb, označenih za voditelje komunističnega in slovenskega iredentističnega gibanja, izvrševalce tako imenovanih "terorističnih dejanj", vohunske dejavnosti v korist Jugoslavije, prenosa in hrambe orožja; predlagani so bili za proces pred Posebnim sodiščem. V drugi in tretji skupini je bilo 129 oseb, sodelavcev in propagandistov prve skupine; predlagani so bili za policijsko konfinacijo in policijski opomin. V četrti skupini je bilo še 65 oseb, predlaganih za izpustitev iz ječe s policijskim svarilom.57 Po fašističnem napadu na Jugoslavijo v aprilu 1941 so dopolnili preiskavo z aretacijo dr. Lava Čermelja in študenta Borisa Zidariča v Ljubljani, v juniju pa še dr. Avgusta Sfiligoja v Gorici. K tem političnim pripornikom je treba dodati še 8 oseb, aretiranih v italijanski vojski, in 7 oseb iz Ilirske Bistrice in Milj. Slednjim so nameravali soditi ločeno, a naposled so jih pridružili skupini, ki je bila predlagana za sojenje pred Posebnim sodiščem. Dne 12. februarja 1941 je dr. Peruzzi z dopisom seznanil notranje ministrstvo v Rimu in omenjene kvesture, da so odbrali 53 oseb za proces pred Posebnim sodiščem, 54 za internacijo namesto za policijsko konfinacijo, 47 za izpustitev s policijskim opominom in 115 za izpustitev s svarilom. Vendar s temi sklepi preiskava še ni bila končana. Komisija Posebnega sodišča je sestavila obtožnico, označeno kot 1° Gruppo (prva skupina), proti Tomažiču in drugim 26 obtožencem. Med njimi so bili pripadniki KSI in 7 članov TIGR-a iz Ilirske Bistrice ter s Postojnskega in Pivškega, medtem ko so komunista Luciana Santaleso iz Milj spustili iz ječe. Nekateri avtorji, raziskovalci tega procesa, so trdili, da so sestavili še dve obtožnici, vendar zanju ni dokazov. Obtožence za proces pred Posebnim sodiščem so politično, svetovnonazorsko in organizacijsko razvrstili v tri skupine: Skupina intelektualcev (narodnih liberalcev in krščanskih socialistov) je štela 22 obtožencev: dr. Lavo Čermelj, dr. Anton Ščuka - Zorko, dr. Teodor oz. Dorče Sardoč, dr. Venceslav Tuta, dr. Angel Kukanja, odvetnik Franc Tončič, odvetnik Slavoj Slavik, odvetnik Avgust Sfiligoj, dr. Stanko Vuk, dr. Anton Daneu, prof. Josip Kosovel, učitelj Andrej Čok, bančni ravnatelj Štefan Lovrečič, študentje Roman Pahor, Vladimir Mankoč, Ludvik Šturm, Boris Zidarič, Ante Bobič, Radivoj Babič in Viktor Sosič, tehnik Drago Štoka in uradnik Milan Bolčič. Komunistična skupina je imela 18 obtožencev: Pinko Tomažič, Alojz Budin, Srečko Colja, Adolf Uršič, Anton Abram, Albin Dujc, Ivan Gašperšič, Janko Vatovec, Vladimir Dujmovič, Alojz Besednjak , Jakob Dolenc, Albin Škrlj, Ludvik Požrl, Vid Vremec, Bruno Stanič, Ferdo Rukin, Rodolfo Di Lenardo in Giovanni Postogna. V skupini članov TIGR-a, ki so jo policijski preiskovalci označili za teroristično, je bilo 19 obtožencev: Franc Bizajl, Mirko Brovč, Leopold Čopi, Ivan Ivančič, Franc Kavs, Ivan Klavora, Simon in Jože Kos, Edvard Mlekuž, Ludvik Prezelj, Srečko Rejec, Jakob Semec, Franc Sluga, Franc Udovič, Jože Ujčič, Marija Urbančič, Ivan Vadnal, Friderik Zornik in Viktor Bobek. K tem skupinam je treba dodati še italijanskega vojaka Oscarja Caramoreja.58 Skupaj je torej bilo 60 obtožencev. Poleg teh so bili še naslednji obtoženci na begu: dr. Engelbert Besednjak, dr. Ivan Marija Čok, Just Godnič, Josip Dolenc, Franc Horvat, Nikolaj Loncner, Albert Rejec, Anton Grmek, Milan Starc in Ferdo Kravanja.59 Manjkal je Danilo Zelen , vodja TIGR-a, ki je padel 13. maja 1941 v spopadu z italijanskimi vojaki na Mali gori pri Ribnici, medtem ko so zajeli njegova soborca, hudo ranjenega Ferda Kravanjo in Antona Majnika. Slednji jim je na poti pobegnil. Ferdo Kravanja Peter Skalar, zaslužni tigrovec in vodilni organizator NOB na Tolminskem, je padel v nemški zasedi 10. 167


oktobra 1944 v Paljevem pri Desklah. Prav tako je padel njegov soborec, zaslužen tigrovec in partizan, Anton Majnik in sicer 21. novembra 1943 sredi trga v Ribnici; pokosila ga je domobranska strojnica.60 Na vprašanje, zakaj so oblasti tako dolgo odlašale z začetkom procesa, je gotovo več odgovorov. Mnogi raziskovalci so si edini v trditvi, da je imel svojo težo notranji in zunanji politični in vojaški položaj naci-fašistične osi, ki jo je prevevala pravcata evforija o skorajšnji zmagi, že v decembru 1941. Tedaj so bile nemške armade pred Moskvo. Skupaj z italijansko vojsko je Nemčija tudi računala, da bo premagala zaveznike v severni Afriki. Zaradi tega je Italijanom preostalo le še to, da tem "zagrizenim notranjim sovražnikom" dajo dokončni udarec. Zadnje dni v novembru 1941 je italijansko časopisje, zlasti tržaško, objavljalo izvlečke iz obremenilnega gradiva proti 60 obtožencem. Da bi okrepili varnostne ukrepe, je prišlo v Trst iz notranje Italije 300 karabinjerjev. Strožje so zastražili državno mejo. Podnevi in ponoči so krožile po cestah in ulicah vojaške in fašistične patrulje. Proces se je začel 2. decembra ob devetih zjutraj v veliki dvorani sodne palače v Trstu, ki so jo v ta namen primerno uredili. Sodnemu zboru Posebnega sodišča, sestavljenemu iz samih visokih fašističnih oficirjev (konzulov), je predsedoval general Antonio Tringali Casanuova, javni tožilec pa je bil dr. Carla Fallace. V dvorano so pripeljali uklenjene obtožence po podzemskem hodniku iz zapora Coroneo. Razmestili so jih na klopi. V prvih so sedeli pripadniki skupine intelektualcev, v sredini komunistična skupina, na vrhu zadaj pa skupina član ov TIGR-a. Med publiko so bili predstavniki mestnih in deželnih vojaških, fašističnih in upravnih oblasti ter drugi posebni povabljenci. Na sredini dvorane je bil rezerviran prostor za mizo, na kateri so bili zaseženi predmeti, "corpus delicti" (nekaj kosov orožja, propagandno gradivo in drugo). Na posebnem mestu so bili branilci obtožencev, nekateri znani odvetniki kazenskega prava, drugi pa imenovani po uradni dolžnosti. Povsod je mrgolelo nešteto uniformiranih fašistov. Zavladalo je vzdušje, ki ni obetalo nič dobrega. Potem ko je predsednik sodišča prebral seznam obtožencev in obtožbe zoper nje, je najprej začel zasliševati pripadnike intelektualne skupine. Prvi je stopil pred sodnike dr. Lavo Čermelj. Njegova markantna osebnost je naredila izreden vtis. Javni tožilec je dobesedno rjovel proti njemu. Med drugim ga je obtoževal, da je zelo škodoval ugledu fašističnega režima v mednarodni javnosti, ko je za Društvo narodov objavil publikacijo "Boj neke narodnostne manjšine na življenje in smrt, Jugoslovani pod Italijo", leta 1936 v angleščini, leta 1938 pa še v francoščini. Zvrstili so se še drugi. Zavedno so izpovedali svoja slovenska narodna čustva. Obtoževali so jih, da so leta 1939 v Gabrovici na Krasu starejši intelektualci osnovali Narodni svet. Mlajši so izdajali glasili Plamen in Iskra. Vsa njihova prizadevanja so težila za tem, da bi Julijsko krajino odcepili od Italije in jo pridružili k Jugoslaviji. Z naslonitvijo na sorojake in na matično domovino so se v ta namen iskreno trudili z vsemi močmi. Pripadniki komunistične skupine so prišli na vrsto četrti dan sodne obravnave. Med njimi je bil najprej na vrsti Pinko Tomažič. Predsednik sodišča Casanuova je o njem med drugim dejal: "Sedaj nadaljujemo proces proti Tomažiču in njegovim tovarišem. Kaj so nameravali doseči komunisti s svojo zločinsko dejavnostjo, je jasno razvidno, če samo bežno pogledamo njihovo strupeno glasilo Delo, ki je odkrito pozivalo k oboroženi vstaji in sabotažnim dejanjem proti fašističnemu režimu."61 Sam proces je v prenesenem smislu zato dobil ime Tomažičev proces. Tomažič je zanikal vohunsko dejavnost in skupno politično platformo s cilji narodnjaške skupine intelektualcev. Priznal je, da so se komunisti borili za nastanek sovjetske republike. Nadalje je tudi priznal sodelovanje z Bobkom, prek katerega je prišel v avgustu 1939 v stik z Zelenom, da bi prevzel od organizacije TIGR precejšnje količine orožja. O tem in o drugih obtožbah, ki so bremenile obtožence, govori dr. Milica Kacin-Wohinz: "Preiskave so odkrile številno orožje, strelivo, eksploziv in tiskano gradivo, kar je postalo glavni dokaz o nacionalni in protifašistični dejavnosti. V Vremskem Britofu so odkrili skladišča orožja in municije, ki so pripadala komunistični skupini. Pri Prestranku je bil odkrit eksplozivni material Vadnalove skupine, pri Čezsoči Kavsove in Ivančičeve. V Trstu in na Kontovelu so odkrili oddajno in sprejemno radijsko postajo s šiframi. Zbirka propagandnega materiala je bila obsežna. Poleg glasil Delo, Iskra in drugih brošur je bila 168


odkrita še ilegalna knjižnica, ki je vsebovala na stotine prepovedanih knjig, prej v lasti razpuščenih kulturnih organizacij."62 Tudi drugi obtoženci te skupine so odkrito izpovedali svoje politično prepričanje. Proces pa je prestopil v svojo najtežjo fazo, ko so obtožence zasliševali o prenosu in hrambi orožja in streliva. Pri marsikom so bili še vidni sledovi prestanega mučenja v preiskavi. Člani organizacije TIGR z ilirskobistriškega, postojnskega, pivškega in tolminskega območja so priznali, da so ponosno sodelovali tudi v vohunski dejavnosti proti fašistični Italiji in v korist Jugoslaviji, ker so na ta način prispevali svoj delež v boju proti osovraženem u fašizmu. Širili so glasilo organizacije TIGR "Svoboda". Vzdrževali so ilegalne zveze čez mejo in opravili vrsto tveganih in zaupnih nalog. Med potekom procesa je Osvobodilna fronta slovenskega naroda oz. njen Pokrajinski odbor za Julijsko krajino v Trstu organizirala mogočno trosilno in napisno akcijo z dvojezičnimi letaki in listki. Pozivala je prebivalstvo v boj proti fašizmu in za osvoboditev obtožencev. Akcija je zajela mesto in podeželje. Vodil jo je Oskar Kovačič, član CK KPS, ki ga je poslalo v avgustu 1941 osrednje vodstvo KPS in OF iz Ljubljane na Primorsko kot svojega zaupnika. Pozneje je prišel še njegov brat Leon, predtem pa še drugi aktivisti NOB. Z velikim zagonom in iznajdljivostjo so tržaški mladinci in drugi protifašisti raztrosili okrog 20.000 letakov.63 Med njimi so bili najagilnejši pripadniki slovenskih mladinskih kulturnih protifašističnih skupin. Proces se je bližal koncu. Javni tožilec Carlo Fallace je skoraj dva dni obravnaval dejansko in domnevno kazensko odgovornost vsakega obtoženca posebej. Napadal je obtožence, da so "strupeni gadje", ki jih bodo pomendrali. Smrtno kazen je zahteval za 12 od njih: Čermelja, Ščuko, Tuto, Sardoča, Tomažiča, Dujca, Vadnala, Babka, Simona Kosa, Kavsa, Ivančiča in Zornika, za druge skupno 973 let zapornih kazni, oprostitev pa je predlagal le za Jožeta Kosa in Di Lenarda. Nastopi branilcev obtoženih so izzveneli kot farsa. Sodni zbor Posebnega sodišča je 14. decembra izrekel smrtne kazni: dr. Lavu Čermelju, Simonu Kosu, Ivanu Ivančiču, Pinku Tomažiču, dr. Teodorju Sardoču, dr. Antonu Ščuki, Viktorju Bobku, Francu Kavsu in Ivanu Ivančiču. Druge je obsodil: 23 na 30 let, 1 na 24 let, 3 na 16 let, 6 na 15 let, 6 na 12 let, 2 na 10 let, 1 na 8 let, 1 na 7 let, 3 na 6 let in 1 na leto in pol zaporne kazni. Štirje so bili oproščeni. Ponoči so smrtno kazen za Čermelja, Sardoča, Ščuko in Kavsa spremenili v dosmrtno ječo. Druge so obsodili na skupno 978 let zapornih kazni.64 Iz Slovenske Istre sta bila na tem procesu obsojena: Štefan Lovrečič iz Trušk na 15 let in Milan Bolčič iz Boljunca na 15 let zaporne kazni. Oba sta že dolgo živela v Trstu, kjer sta med obema vojnama imela vodilno vlogo med protifašisti. 15. decembra 1941 je fašistični eksekucijski vod na strelišču na Opčinah izvedel smrtno kazen za Tomažiča, Babka, S. Kosa, Ivančiča in Vadnala. Takoj so trupla žrtev odpeljali in tajno zagrebli na pokopališču Villorba pri Trevisu; po osvoboditvi so svojci njihove posmrtne ostanke prepeljali v domače kraje. O "plodnem delu" zloglasnega Posebnega sodišča zgovorno pričajo podatki, da je le-to od leta 1927 do leta 1943 uprizorilo proti Slovencem in Hrvatom 131 procesov (vseh procesov v Italiji je bilo 978). Če upoštevamo še obsojence italijanske narodnosti, je v Julijski krajini znašalo skupno število procesov 154. Od teh jih je 50 odpadlo na čas NOB 1941–1943; leta 1943 je bilo to sodišče razpuščeno. To nesporno izpričuje, kako velik je bil razmah oborožene vstaje proti fašizmu na Primorskem.65 V povojnem času družbeno-politične in druge organizacije na Tržaškem počastijo spomin na žrtve tega procesa z vsakoletnimi komemoracijami na kraju njihove ustrelitve. Tomažič je bil leta 1949 imenovan za narodnega heroja. Osnovni šoli v Kopru in Trebčah, ulica v Izoli in trg v Kopru in nekatere druge ustanove so poimenovali po njem. Prav tako sta poimenovana osnovna šola v Podbrdu po Simonu Kosu in Kulturni dom v Prestranku po Ivanu Vadnalu. Žal pa Ivan Ivančič iz Bovca še nima primernega obeležja. Viktorju Bobku so v Ilirski Bistrici odkrili spominsko ploščo. Ta proces, kakor tudi mnogi drugi dogodki in dejstva, potrjuje nesporno resnico, da Primorci niso klonili fašizmu. Nasprotno, prvi v Evropi so se mu uprli. Napovedali so mu neizprosen boj. 169


OPOMBE 1 Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti komunistične partije na Slovenskem 1867-1941, II. del, Ljubljana 1965, str. 7. 2 Prim. A. Nedog, Kratek pregled delavskega gibanja in delovanja komunistične partije na Slovenskem, Zbornik fotografij, str. 7. 3 Komunist, teoretična priloga, avgust–december 1974, str. 5. 4 PAK, A. Ukmar, ustni vir. 5 A. Del Pont, A. Leonetti, P. Maiello, L. Zocchi, AULA IV, Tutti i processi del Tribunale speciale fascista. Roma 1961, str. 246. 6 PAK, A. Furlanič, spomini na predvojno komunistično delovanje. 7 PAK, V. Vatovec, ustni vir, A. Vatovec, por. Bordon, izjava. 8 Glej opombo 7. 9 PAK, V. Vatovec, zapisek. 10 PAK, N. Vatovec, življenjepisni podatki. 11 PAK, E. Vatovec, izjava. 12 PAK, Ministero dell'lnterno, Direzione generale della P. S. Divisione polizia politica, Roma 24 dicembre 1927, a S. E. il prefetto di Trieste, Servizio confidenziale d'investigazione politica; na tem dopisu je tudi slika Vittoria Pizzamusa z dovoljenjem, da ga lahko sprejmejo za policijskega konfidenta. 13 AULA IV, str. 277. 14 PAK, A. Primožič, izjava. 15 PAK, A. Furlanič, spomini na predvojno delavsko gibanje v Slovenski Istri. 16 AULA IV, str. 268. 17 Obtožnica štev. 5, 23.2.1935, proti skupini komunistov v Julijski krajini, ki jo je izdala preiskovalna komisija pri Posebnem sodišču za zaščito države v Rimu, v lasti Ferdinanda Rukina. 18 PAK, I. Jakomin, izjava. 19 PAK, A. Furlanič, izjava. 20 PAK, E. Belič, izjava. 21 PAK, I. Cah, izjava. 22 PAK, I. Gašperšič in J. Vatovec, izjavi. 23 Glej opombo 21. 24 PAK, A. Primožič, izjava. 25 PAK, D. Furlanič, življenjepis. 26 PAK, J. Korošec, ustni vir, zapisek. 27 PAK, M. Glavina, ustni vir, zapisek. 28 Historijski arhiv Pazin, Teritorialna legija kraljevih karabinjerjev v Trstu, poveljstvo v Piranu, 30. maja 1937, št. 26/ 27, zaupno, podrejenim karabinjerskim postajam. 29 PAK, J. Korošec, J. Ota, ustni vir, zapisek. 30 Glej opombo 29. 31 Glej opombo 21. 32 PAK, J. Korošec, zapisek. 33 Glej opombo 21. 34 L. Longo, Le brigate internazionali in Spagna, Roma 1972, str. 25. 35 PA.K, C. Ušaj, B. Bertok, A. Ukmar, N. Vascon, ustni vir, zapisek. 36 Bili smo v Španiji, Ljubljana 1958, str. 141; Španija 1936–1939, Beograd 1971, str. 28. 37 I1 Popolo di Trieste, 11. decembra 1923. 38 Legione Volontari d'ltalia "Giulio Cesare", Curriculum Vitae del fascista Nob. Nino de Petris, Istituto per la storia del movimento di liberazione nazionale nel Friuli - Venezia Giulia, Trieste. 39 Historijski arhiv Pazin, Milizia Volontaria sicurezza nazionale, Comando 60 Legione Istria, Pola 20 luglio 1934, riservatissimo personale, trasmissione informativa al prefetto dell'lstria, fasc. 183, 1934, šk. IX/ 2. 40 Historijski arhiv Pazin, Elenco delle autorità di Pola in ordine di precedenza, fasc. 150/1933, šk. VI-2. 41 PAK, P. Sema, izjava. 170


42 PAK, I. Gašperšič, izjava . 43 PAK, I. Gašperšič in J. Vatovec, izjavi. 44 J. Liška, Koledar zgodovine KPJ in ZKJ, Ljubljana 1969. 45 Istituto Antonio Gramsci, Roma, Patto d'unità d'azione, n. 1386, archivio del PCI. 46 Lo Stato Operaio, Dichiarazione comune dei partiti comunisti della Jugoslavia, dell'Italia e dell'Austria sul problema sloveno (Skupna izjava komunističnih strank Jugoslavije, Italije in Avstrije o slovenskem vprašanju), Pariz, aprila 1934, str. 349. 47 PAK, A. Primožič, izjava. 48 PAK, F. Steffe, N . Pečarič, ustni vir, zapisek. 49 PAK, E. Chicco, spomini na predvojno delavsko gibanje v Izoli. 50 PAK, P. Sema, izjava. 51 Iz obtožnice proti A. Dobrili, Movimento comunista a Trieste, denuncia al Prefetto di Trieste. No 73506 Trieste, 28. februarja 1938; listina je njegova last. 52 PAK, M. Glavina, ustni vir, zapisek. 53 PAK, Podatki iz ankete komisije PNOO za Slovensko Primorje in Trst, Emigracija Slovencev od leta 1918 do l. oktobra 1945 za sodna okraja Koper in Piran. 54 Podatki iz ankete, izdelane leta 1946 za potrebe pariške mirovne konference; izjave in ustne pripovedi političnih preganjancev; statistični podatki iz popisa, ki ga hrani sekcija bivših političnih protifašističnih zapornikov in internirancev pri Združenju borcev NOB Mestne občine Koper. 55 AS, Referat II, Italijanski arhiv, kvestura Trst, fasc. 1079. 56 AS, Referat II, Italijanski arhiv, kvestura Trst, fasc, 109, 2. mapa. Poročilo št . 01731, 28. decembra 1940: komunistično ter iredentistično gibanje v Julijski krajini , generalni inšpektor dr. F. Peruzzi. 57 V. Vremec, Pinko Tomažič in drugi tržaški proces 1941, Lipa 1989, str. 246–249; pri razvrščanju 269 oseb v omenjene štiri skupine so imena in priimki navedeni pretežno v italijanski obliki; zaradi tega je bilo težavno najti njihovo prvotno slovensko obliko in ugotoviti točno identiteto obtoženih . 58 V. Vremec, Pinko Tomažič in drugi tržaški proces 1941, str. 279–295. 59 PAK, Razsodba št. 282 Posebnega sodišča za zaščito države v breme Leopolda Čermelja in drugih 59 obtožencev, Trst, 14. decembra 1941, fond predvojnega protifašističnega delovanja. 60 B. Rutar, Tigrovci v prvem spopadu s fašističnim okupatorjem Slovenije na Mali gori pri Ribnici 13. maja 1941, Koper 1996, str. 26, 54, 80. 61 Glej opombo št. 5. 62 Dr. M. Kacin-Wohinz, Appunti sul movimento antifascista sloveno nella Venezia Giulia, Quaderni, volume II, 1972, Centra di ricerche storiche Rovigno, str. 403-404. 63 PAK, Branko Babič, Pred tridesetimi leti je bil osvobojen Trst; spomini Borisa Kovačiča, zbornik Boj za svobodo, Ob tridestletnici zmage nad fašizmom, uredil Drago Pahor,Trst 1975. 64 A. Del Pont, A. Leonetti, P. Maiello, L. Zocchi, AULA IV, Tutti i processi del Tribunale speciale fascista, Rim 1961, str. 454–455. 65 Brošura Primorskega dnevnika, ponatis podatkov iz AULA IV, ob 40-letnici streljanja pri Bazovici, Trst 1970.

171


DRUGI DEL

NARODNOOSVOBODILNI BOJ 1941–1945

172


Vid Vremec

USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE IN NJEN RAZVOJ DO KAPITULACIJE ITALIJE

SEPTEMBRA 1943 Ob izbruhu druge svetovne vojne, ko so nemški nacisti v septembru 1939 napadli Poljsko, pred tem pa leta 1938 anektirali Avstrijo in del Češkoslovaške, je postalo še bolj očitno, da je imperializem nacifašističnega kova največji sovražnik človeštva. Fašistična vojska je imela za seboj že agresijo na Etiopijo leta 1935 in intervencijo proti republikanski Španiji v letih 1936–1939. Naposled je leta 1939 Italija zasedla Albanijo in nato leta 1940 napadla še Grčijo. Začasno je sicer ostala izven svetovnega spopada, toda kot zvesta nemška zaveznica se je 10. junija 1940 pridružila Nemčiji in napovedala vojno Franciji in Angliji. Tega dne je fašistični kolovodja Benito Mussolini govoril na glavnem trgu Venezia v Rimu. Bombastično je razglasil vojno napoved in med drugim dejal, da je osnovna dolžnost vsakega Italijana prispevati vse svoje moči k zmagi. V javnosti je bilo od tedaj dalje vsepovsod napisano eno samo geslo: "Zmagali bomo!" (Vinceremo!) Tedanji časopisi so bili prepolni hvalisanja o nepremagljivi nemški in italijanski vojski, o osi Rim-Berlin-Tokio, skratka, vse je bilo v znamenju zmagoslavja in vojne psihoze "proti mednarodnim plutokracijam in boljševiški nevarnosti, za obrambo zahodne civilizacije".1 Italijanska vojska je bila oborožena z zastarelo vojno tehniko. V njenih vrstah je vladala nizka borbena morala. Fašistične oddelke so sicer vodili fanatični oficirji, ki so imeli za seboj vojne izkušnje iz Etiopije in Španije, med njimi general Gastone Gambara in drugi, toda razvoj dogodkov je kmalu pokazal, da so se v marsičem uračunali. Vsa država je prešla z mirnodobnega na vojno gospodarstvo. V vojsko so mobilizirali vojaške obveznike in vpoklicali več letnikov, ki so že odslužili vojaški rok. Številne primorske in istrske fante so odvedli na bojišča proti Franciji, v Albanijo in Grčijo, v Severno Afriko in v notranjost Italije, kjer so jih pospešeno pripravljali za vojno. Kmalu pa so spoznali, da so politično nezanesljivi, zato so jih razorožili in že v tem ter naslednjem letu razporedili v tako imenovane "battaglioni speciali lavoratori" (posebne delovne bataljone). Mnogi pa so že leta 1940, v prvih spopadih z zavezniškimi vojskami, prišli v ujetništvo. Večina je izkoristila prvo priložnost, da je odvrgla orožje, ker se niso hoteli boriti za tuje gospodarje. Na območju Slovenskega primorja so bili v tem letu še drugi pomembni dogodki. Protifašistična Ljudska fronta se je pripravljala na oboroženo vstajo. Komunistična stranka Italije, ki je razvila od leta 1937 dalje obsežno dejavnost po vsej Julijski krajini, je pod vodstvom Pinka Tomažiča v zadnji številki svojega glasila "Delo" maja leta 1940 objavila borben poziv: "Vojaki, dezertirajte na vseh bojiščih! Vzemite s seboj vaše tovariše in pomagajte na ta način k padcu fašizma! Delavci! Sabotirajte v tovarnah in uničujte po vaših možnostih material, ki služi morilskemu orožju! Kmetje! Ne izročajte fašistom svojih pridelkov in prav tako ne vojaškim oblastem! Žene! Zahtevajte materialno pomoč za vaše lačne otroke! Tudi na takšen način boste pomagale strmoglaviti fašizem!"2 V ilustracijo, kaj vse so fašistični veljaki mislili o Slovencih, samo nekaj odlomkov iz pisma, naslovljenega fašističnemu federalu Emiliu Grazioliju, ki je bil leta 1940 na tem ozemlju vrhovni razsodnik politične oblasti: "Govorim o Slovencih, ki žive v tržaški okolici in v pokrajini vse tja do državne meje. Vi jih prav dobro poznate, federale Grazioli. Vi, ki ste živeli med njimi mnogo let, ki ste tvegali svoje 173


življenje v številnih atentatih. Z vsem ste se žrtvovali, da bi jih pritegnili k fašizmu in Italiji. Vendar naj pribijem: tudi jaz jih dobro poznam že od svojega rojstva (saj sem star 53 let) in vem, da se, razen kakšne zelo redke izjeme, ne bodo nikdar pustili duhovno osvojiti: vedno bodo naši sovražniki, pripravljeni planiti na nas, če bi nam kaka sosednja država vrgla izzivalno rokavico. In vsi so taki. Tisti, ki hlinijo pokorščino, da so nam naklonjeni in da pripadajo nam, so v pretežni večini neiskreni in nezvesti. Toliko se jih je v teh dneh odkrilo. Nekateri so … na varnem za zapahi, drugi so še vedno prosti (misli na aretacije obdolžencev na drugem tržaškem procesu, op. av.). Ko se po dvajsetletni italijanski vladavini, po 18 letih fašističnega režima, sprehajaš po kraških vaseh, lahko ugotoviš, kako so vsi ponosni na svojo slovensko besedo. Mnogi se niso še naučili našega jezika, mnogi (tudi mladi) se ga niso hoteli naučiti; drugi, čeprav ga znajo, se izogibajo govoriti italijansko in se nalašč med seboj pogovarjajo v slovenščini. Med najslabšimi in najbolj zahrbtnimi so Slovenci na Opčinah. Zadostuje iti do tržaškega predmestja v Barkovlje, Rojan itd., da bi se prepričali o predrznosti teh sovražnikov Italije, ki v svojih družinah, na ulicah, v cerkvah dokazujejo svojo kulturo in svoja čustva."3 Popolnih imperialističnih načrtov, ki so jih kovali že pred začetkom druge svetovne vojne, sicer niso javno razkrili, vendar so bili sestavni del njihovih naklepov o podjarmljenju številnih ljudstev in do tedaj neodvisnih držav. Na "zemljevidu italijanskega cesarstva" so o tem takole pisali: "Pričakujemo, da mora Italija urediti svoje morske in izboljšati kopenske meje; mir, ki bo sledil sedanji vojni, ne sme ponoviti napak iz Versaillesa, ne političnih ne socialnih in ne ekonomskih; ko bo propadel sporazum med štirimi silami, ko bo uničena Francija in poražena Anglija, bosta Evropo nujno vodili Nemčija in Italija, ki ne bosta samo zmagoviti državi, ampak tudi znanilki novega časa za svet; Evropa in ves svet sta naveličana vojne in zahtevata ne samo dokončno politično ureditev vsaj za dve generaciji, ampak tudi gospodarsko, finančno in socialno ureditev; v boju med štirimi celinami (Evropa in Afrika, Rusija, Japonska in rumena ozemlja ter Amerika) ni prostora za neenotno in sprto Evropo, razdeljeno na velike, srednje in male države; Evropa si ne more dovoliti razkošne ureditve z mejami, carinami in različnim denarjem; Francija in tudi Anglija imata pravico – in ne samo zaradi solidarnosti med belo raso – ohraniti in braniti njuni cesarstvi, primerno ozemeljsko zmanjšani. Vse to bo narekovalo Italiji, da bo ustanovila novo in pravo italijansko cesarstvo, ki bo obsegalo, kot nekdanje rimsko in sedanje angleško ozemlje, naslednje države neposredne dominacije, zavezniške in prijateljske države: Savoja (488.000 prebivalcev) ali vsaj mejni popravek, kneževina Nica (250.000 prebivalcev), Korzika (290.000 prebivalcev), Malta (258.000 prebivalcev), Tunizija z ozemljem južne Tunizije in morda s pokrajino Costantine (250.000 prebivalcev), Tibesti, Borcu, Eunedi do jezera Ciad, Egipt (zavezniška država) s 14.217.000 prebivalcev, italijansko-egipčanski Sudan (kondominij) s 6.168.000 prebivalcev, Kenija (4.311.000 prebivalcev), Uganda ( 3.711.000 prebivalcev), angleška Somalija (350.000 prebivalcev), francoska Somalija (70.000 prebivalcev), Aden, Socotra in Perim (163.000 prebivalcev), Hadramut, Oman, Kuvajt (900.000 prebivalcev), Palestina (1.435.000 prebivalcev), Transjordanija (300.000 prebivalcev), Irak (2.849.000 prebivalcev), Sirija (2.680.000 prebivalcev), Ciper ( 372.000 prebivalcev); v primeru razdelitve Turčije z Rusijo bodo pripadle Italiji: Smirna, Koma, Magnesija, Lidija, Licija z Adalijo, Mersina in Alessandretta; protektorati nad Slovenijo razen Maribora in Celja (1.000.000 prebivalcev); kraljevina Hrvaška in Dalmacija v okviru sedanje banovine (2.950.000 prebivalcev), a da bi se ognili iredentizmu, bo nastala personalna unija z Italijo; Madžarska, razširjena z Bačko in Banatom in delom Karpatov (11.000.000 prebivalcev) personalna unija z Italijo, vendar v poznejšem času."4 Z vstopom Italije v drugo svetovno vojno je bobnela mogočna propaganda v javnosti: "Hočemo Nico, Korziko in Malto! Stran z imperialistično in zahrbtno Anglijo! Branimo evropsko civilizacijo pred boljševiškim barbarstvom! Osvobodili bomo zasužnjene narode!" itd. Vse to je bil pesek v oči zaslepljenim italijanskim množicam, ki so vsaj v začetku vojne podpirale fašizem in njegove ekspanzionistične težnje. To sicer ni veljalo za naše prebivalstvo v Slovenskem primorju in Istri. Nasprotno. Vojna je obetala fašizmu drugačen konec od načrtovanega.

174


USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE (OF) V SLOVENIJI Aprila leta 1941 so nemški nacisti in italijanski fašisti ter njuni sateliti v nekaj dneh pregazili Jugoslavijo. Imperialistična agresija je bila za jugoslovanske narode hud udarec. Razgalila sta se reakcionarni vojaški stroj in politična oblast kot trhlo orodje v rokah izdajalske buržoazije, ki je pustila ljudstvo na milost in nemilost okupatorskim oblastem. Tembolj je ta huda katastrofa prizadela primorsko in istrsko ljudstvo, saj je dolga leta vztrajalo v neenakem boju, vendar živo upalo, da bo nekoč osvobojeno zatiralskega režima in priključeno k matični domovini. V tedanjih zgodovinsko pomembnih trenutkih je ostala na jugoslovanskem ozemlju organizirana, kot ilegalna sila, le KPJ, v Sloveniji pa KPS. Prekaljena v dolgoletnem boju proti mednarodnemu fašizmu in domači reakciji, je že dolgo časa pred agresijo opozarjala na grozečo nevarnost ter organizirala svoje članstvo, delavce, kmete in napredno inteligenco tudi za oborožen boj proti fašizmu. Po okupaciji so na pobudo CK KPS izvedli temeljite priprave za ustanovitev vseslovenske protifašistične organizacije. V ta namen so organizirali 27. aprila 1941 v hiši Josipa Vidmarja v Ljubljani njen ustanovni sestanek. Udeležili so se ga predstavniki KPS, krščanskih socialistov, demokratskega krila sokolov in slovenskih kulturnih delavcev – temeljne napredne in iz ljudstva izhajajoče sile, pripravljene žrtvovati za narod svoje najboljše moči. Spoznale so namreč, da se je potrebno odločno upreti fašizmu, sicer bomo kot narod izginili.5 Po vsestranski razčlembi nastalega položaja doma in v svetu in po pregledu neposrednih nalog in perspektiv za organiziranje učinkovitega ljudskega odpora proti italijanskemu, nemškemu in madžarskemu okupatorju so na slovenskih tleh ustanovili ilegalno organizacijo in jo imenovali Protiimperialistična fronta. Ta je sicer že prej obstajala, vendarle je v vojnih razmerah dobila svojo pravo podobo in vlogo. Zanjo so sprejeli tudi akcijski program, v njem pa med drugim zapisali, da ne priznavajo razkosanosti slovenskega ozemlja in da je edina pot za osvoboditev v mobilizaciji vseh naprednih sil slovenskega naroda proti okupatorju. Vodstvo Protiimperialistične fronte je na nov, revolucionaren in izviren način oblikovalo osnovo za odpor proti fašističnim zavojevalcem, kar je bilo v tedanji okupirani Evropi zares edinstven primer. 22. junija 1941 je nemški vojni stroj napadel Sovjetsko zvezo. S to agresijo je druga svetovna vojna dobila novo razsežnost. Protiimperialistična fronta na Slovenskem se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (kot datum njenega nastanka je priznan 27. april). Tedaj so se nekateri vidni predstavniki slovenskih meščanskih strank, višjih cerkvenih krogov in bivše jugoslovanske vojske, ki so se izneverili svojemu ljudstvu že kmalu po okupaciji, udinjali okupatorju (škof dr. Gregorij Rožman, general Leon Rupnik, ban dr. Marko Natlačen). OF je začela svoj boj in propagando z dejanji na dveh frontah: borila se je proti okupatorju in domačim izdajalcem (bela in plava garda), ki so sramotno stopili v njegovo službo. Druga svetovna vojna je prešla v boj proti mednarodnemu fašizmu z nastankom mednarodne protifašistične koalicije, v kateri so sodelovali razne države in narodi, ne glede na rasno, nazorsko in versko pripadnost. Prežeti so bili s trdno voljo v boju za nacionalno neodvisnost in osvoboditev izpod fašističnega jarma. Jugoslovanski narodi so se pod vodstvom KPJ vključili v ta boj, brez lastne države in vojske, med prvimi v okupirani Evropi. Tako je 4. julija 1941 CK KPJ sprejel zgodovinski sklep, da se začne oborožena vstaja proti vsem okupatorjem na območju celotnega jugoslovanskega ozemlja.6 Za ta revolucionarni in pogumni sklep so se odločili tudi na Slovenskem in začeli 22. julija vstajo. CK KPS je kmalu poslal na Primorsko aktiviste, že preizkušene protifašistične borce, največ primorske emigrante in člane KPS, da bodo tudi na tem ozemlju organizirali OF. Ustanovljena je bila komisija OF za Primorsko. Tedaj je bilo na Primorskem mnogo domačih komunistov in protifašistov vječah, v konfinaciji, v politični emigraciji v Franciji, Sovjetski zvezi, pred tem pa še v Španiji in drugod, ter v italijanski vojski. Državni, vojaški in politični fašistični aparat je bil v Primorju in Istri dobro organiziran. Aretacije politično sumljivih ljudi so bile domala vsakdanjost. Zato je bilo potrebno veliko iznajdljivosti in skrbno izbrati take ilegalce, ki se bodo z rednimi ali ponarejenimi listinami gibali v javnosti in uspešno izpolnili zaupane jim naloge. 175


Med prve organizatorje OF, ki so odšli na Primorsko in so delovali neposredno ali posredno v Slovenski Istri, prištevamo Oskarja Kovačiča - Antona Polaka, njegovega brata Leona Kovačiča, Franca Hvaliča - Bolteja, Darka Marušiča - Blaža, Branka Babiča - Vlada, Albina Čotarja - Karla, Vidka Hlaja in druge, ki so na svojem delovnem območju načrtno in predvsem strogo konspirativno, v tesnem sodelovanju z domačimi komunisti in protifašisti, dosegli že v začetku svojega političnega delovanja precejšnje uspehe, kljub velikim težavam zaradi poostrenega nadzorstva nad prebivalstvom.7 Prvi in glavni organizator OF v Slovenski Istri je bil Oskar Kovačič. Že pred prihodom semkaj je postal član Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih enot. Najprej so ga poslali organizirat vstajo na Gorenjsko, toda komaj je izvedel začetne priprave, ga je CK KPS poslal kot svojega člana z odgovornimi nalogami na Primorsko. Iz Ljubljane je odpotoval po temeljitih pripravah poleti leta 1941. Med drugim se je s spoznavnim pismom oglasil 10. avgusta 1941 pri pravniku Lojzetu Pericu, ki se je vrnil iz politične emigracije v Jugoslaviji na svoj dom v predmestje Tržiča, prav tako s političnimi nalogami za OF.8 Pred tem je Oskar Kovačič opravil na Primorskem druge politične naloge. S pomočjo Lojzeta in Danila Perica in drugih je razvil politično dejavnost v Tržiču, Trstu in drugod po Primorskem. V kratkem času je pridobila OF somišljenike med delavci v ladjedelnicah Sv. Marka v Trstu, Tržiču, Sv. Roku v Miljah, v rafineriji nafte v Žavljah, med slovenskim ljudstvom v mestu in na podeželju.

PRVI ODBORI OF V SLOVENSKI ISTRI Anton Šibelja - Stjenka, primorski rojak, predvojni komunist iz Tomačevice na Krasu, je po izpustitvi iz tržaškega zapora Coroneo (manjkalo je dokazov, da je sodeloval v komunističnem gibanju pod vodstvom Pinka Tomažiča) že avgusta leta 1941 organiziral protifašistične sestanke na Miljskih hribih in v vzhodni tržaški okolici. Ti sestanki še niso bili v okviru OF, imeli pa so predvsem cilj izvesti sabotažne, napisne in druge akcije, s čimer bi opozorili fašiste pred bližajočim se drugim tržaškim procesom, da še obstaja in deluje protifašistična organizacija, kljub tolikšnim represivnim ukrepom. Sestankom so prisostvovali italijanska komunistka Alma Vivoda iz Milj, Doro Furlanič s Spodnje Škofije in Bruno Klarič z Zgornje Škofije ter Bruno Brajnik iz Čampor. Dogovorili so se, da bo Bruno Brajnik organiziral sabotažno skupino v Miljskih hribih, Doro Furlanič pa na škofijskem območju. Stjenka je kmalu priskrbel detonatorje in vžigalno vrvico. Bombno orožje so izdelali ladjedelniški delavci, sodelavci sabotažne skupine. Škofijski člani te tajne sabotažne skupine so skrili orožje pri brivcu Francu Pohlenu s Srednje Škofije. Dobili so nalogo, da bodo 1. decembra 1941 razstrelili most pri Ricmanjih. Načrt za akcijo je pripravil D. Furlanič, toda Stjenka jim je nepričakovano naročil, naj akcije ne izvedejo, ne da bi pojasnil razloge za to odločitev.9 Anton Šibelja - Stjenka je bil zaposlen v rafineriji Aquila v Žavljah kot varilec. Ni bilo mogoče ugotoviti, kako se mu je uspelo povezati z Oskarjem Kovačičem. Ta je iskal stike s protifašisti iz istrskega oziroma dolinskega predela. Ugotoviti se je dalo, da je prek Stjenke spoznal Antona Petarosa iz Ricmanj. Le-ta je po Kovačičevih navodilih pridobil za sodelovanje v nastajajoči organizaciji OF poleg navedenih protifašistov še Aničeta Loredana in Jožeta Miklavčiča s Plavij ter nekatere druge. Prva pomembna naloga, ki so jo izvedli, je bila organizirati ustanovni sestanek prvega odbora OF l. decembra 1941 na Plavjah, v hiši krojača Jožeta Jamška, predvojnega protifašista. Po dogovoru so se ga udeležili Oskar Kovačič in predstavniki več vasi s škofijskega in dolinskega območja: Jože Jamšek, Jože Miklavčič s sinom Josipom, Aničet Loredan, Jože Vatovec in Avgust Brajnik s Plavij, Doro Furlanič in Bruno Klarič s Škofij, Danilo Pregarc, Anton Petaros iz Ricmanj pri Trstu.10 Prisotni so navdušeno poslušali Kovačičevo razlago političnega položaja doma in v svetu. Pojasnjeval je naloge in cilje Osvobodilne fronte slovenskega naroda pod vodstvom KPS. Po izmenjavi pogledov na tedanje razmere je vsak prisoten dobil nalogo, da pridobiva za organizacijo OF nove pristaše. Od tedaj dalje se je razmahnila politična dejavnost. Vrstili so se sestanki, pogovori z zaupniki ter priprave za napisne, trosilne in druge propagandne akcije. 176


Jože Miklavčič je prevzel nalogo, da bo vzdrževal zvezo z Oskarjem Kovačičem. Čez nekaj dni se je srečal z njim v neki tržaški gostilni v Ulici Antonio Caccia. Nato je odšel še enkrat na javko. Oskar Kovačič mu je takrat predstavil svojega brata Leona. Ta je prišel iz Ljubljane skupaj s Francem Hvaličem - Boltejem že v drugi polovici oktobra z nalogo, da mu bo pomagal pri delu za OF. Seznanil je Miklavčiča med drugim tudi s tem, da bo Leon Kovačič odgovarjal za delovanje OF v Slovenski Istri. Po tistem srečanju je J. Miklavčič vnovič sklical sestanek zaupnikov OF v Jamškovem stanovanju 7. decembra 1941. Temu sestanku je prisostvoval tudi Leon Kovačič. Nanj so povabili še več ljudi, vendar se ga niso mogli vsi udeležiti. Prisostvovala pa sta mu dva novinca: Peter Viola iz Korošcev in Bruno Brajnik s Čampor. Prav tako so tudi temu drugemu sestanku prisostvovali udeleženci ustanovnega odbora OF.11 Z OF so se povezali tudi komunisti in protifašisti iz Rižane in Kubeda, vendar po drugi poti. Pri tem je sodeloval protifašist Florijan Rojc iz Kubeda, ki je takrat služboval kot carinik na obmejnem prehodu v Planini pri Rakeku. Tako je imel priliko, da se je seznanil z domačini, ki so bili že povezani z OF. Nekega dne je prinesel na svoj dom v Kubed letak OF. Izročil ga je Ivanu Jakominu. Ta je kmalu zatem odšel z letakom k Antonu Bernetiču v Rižano. K Bernetiču je prišel na pogovor še Ivan Cah iz Bertošev. Nato so vsi trije sklenili, da poiščejo povezavo s KPS oziroma z OF na Slovenskem. Za izvedbo te naloge je Ivan Jakomin - Ratibor pridobil še Petra Rojca, Florijanovega brata, in Mirka Dariša, domačina iz Kubeda. Naslednjo nedeljo sta se oba odpeljala s kolesi k Florijanu Rojcu v Kačjo vas pri Planini pri Rakeku. Razodela sta mu namen svojega prihoda. Florijan Rojc je brez omahovanja pristal na sodelovanje.12 S pomočjo Jožeta Kolarjevega - Cvetka iz Planine je prišel v stik z domačinom Francem Benčanom, študentom iz Ljubljane, ki je bil takrat kot vodilni mladinski funkcionar organiziran v OF. Rojc je seznanil Benčana z željo svojih sovaščanov. Naposled sta se dogovorila za javko pri Antonu Bernetiču v Rižani, kamor da bo v doglednem času prišel nekdo po njegovem naročilu. Od tistega srečanja je preteklo že precej časa, ko so istrski protifašisti že mislili, da iz njihove pobude ne bo nič. Toda 22. oktobra 1941 se je nekdo oglasil pri Antonu Bernetiču in se mu predstavil za Antona Polaka. Povedal mu je tudi, da je prišel po dogovorjeni Benčanovi zvezi. Istega dne ga je Anton Bernetič spremil do Ivana Caha. Pri njem je obiskovalec ostal dve noči in en dan. Bernetiča in Caha je seznanil s cilji OF in jima dal navodila, naj širita organizacijo po vaseh, da bo ljudstvo v danem trenutku pripravljeno na splošno vstajo proti osovraženim tlačiteljem. Po tem obisku sta A. Bernetič in I. Cah v sodelovanju z drugimi protifašisti izvajala sprejete naloge po okoliških vaseh. Šele pozneje sta zvedela, da je bil pod psevdonimom Antona Polaka na obisku pri njima Oskar Kovačič. Pred slovesom so se dogovorili tudi za nova srečanja z njim, vendar do teh ni prišlo zaradi nepredvidenega razpleta novih dogodkov.13 V že dobro razpredeno organizacijo OF je uspelo fašistični policiji OVRA vriniti agenta – provokatorja. Ta se je seznanil najprej s pripadnikom OF Jakobom Babičem in se mu predstavil za ing. Marcella; njegovo pravo ime je bilo Mario Bressan. Natvezel mu je zgodbo z navidezno prepričljivimi podatki, da ga je pooblastila KSI za povezavo z OF. Babič mu je verjel. Provokator je spoznal več aktivistov OF, in že jih je "spremljala" policija. Kmalu se je srečal tudi z Oskarjem Kovačičem in še nekaterimi drugimi aktivisti. Z aretacijami so začeli 10. decembra 1941. Tedaj je odšel O. Kovačič na dogovorjen sestanek v park pred glavno železniško postajo v Trstu. Nekaj časa je zaman čakal na osebo, s katero bi se moral srečati. Naenkrat so ga obkolili agentje OVRA in ga odvedli v tržaški zapor.14 12. januarja 1942 je Mario Bressan zvabil Jožeta Miklavčiča in Leona Kovačiča na sestanek v gostilno v Ulici A. Caccia pod pretvezo, da se bo sestanka udeležil tudi predstavnik KSI. Toda Bressan je ukrenil vse potrebno, da so policijski agentje uspešno opravili svojo nalogo. Aretirali so Leona Kovačiča in Jožeta Miklavčiča. Skoraj istočasno so aretirali še Miklavčičevega sina Josipa, Aničeta Loredana, Avgusta Brajnika, Jožeta Vatovca, Jožeta Jamška in Petra Violo, pozneje pa še Jožeta Loredana. Policija je imela celo fotografije ilegalnih sestankov. Do marca 1942 se je znašlo za zapahi veliko protifašistov iz Trsta in okolice. Čeprav niso mogli izslediti vseh, je OF dobila z aretacijami hud udarec. Nikakor pa fašisti niso mogli uničiti dobro prikrite ilegalne organizacije, ker so prišli na mesta aretiranih novi ljudje. Tudi nekaj aktivistov iz Slovenske Istre, ki niso bili znani fašističnim ovaduhom, je ostalo na prostosti, med njimi Doro Furlanič, Bruno Klarič, Bruno Brajnik, Marjan Furlanič, Alma Vivoda, Anton Peta177


ros in Danilo Pregarc. Prav tako niso aretirali aktivistov iz drugih območij Slovenskega primorja in hrvaške Istre, kamor je segala Kovačičeva sicer komaj polletna politična dejavnost za cilje OF.

PROCES PROTI BRATOMA KOVAČIČ IN SODELAVCEM (Jožica Židanik) Aretirane so zasliševali več mesecev; nekatere med njimi so mučili in pretepali. Precej političnih zapornikov so obsodili na konfinacijo, a nekaj so jih zaradi pomanjkanja dokazov tudi izpustili. Sodna obravnava proti desetim obtožencem je tekla pred Posebnim sodiščem za zaščito države v Rimu in je bila končana 17. decembra 1942. Iz izrečene obsodbe je zgovorna naslednja ugotovitev: "Od decembra 1941 do maja 1942 so izvajali obtoženi v Gorici, Trstu in tržaški okolici intenzivno organizacijsko in propagandno delo v korist partizanskega gibanja, ki se je zadnje čase nevarno razširilo in prestopilo na naše ozemlje Julijske krajine in v obmejne kraje, v katerih delujejo močno oborožene tolpe." Obtoženi so bili obsojeni na naslednje kazni: Oskar Kovačič, uradnik iz Sv. Lucije pri Tolminu, na trideset let, Leon Kovačič, uradnik iz Sv. Lucije pri Tolminu, na trideset, Boris Kovačič, študent iz Trsta, na štirinajst, Zora Perello, študentka iz Trsta, na trinajst, Ernest Arbanas, študent iz Trsta, na štirinajst, Jože Miklačič, ladjedelski delavec, na štirinajst, Boris Guina, študent iz Jugoslavije, na petnajst, Margherita Jarakova, študentka iz Trsta, na enajst in Jože Škif, študent iz Jugoslavije, na štirinajst let zapora.15 Pri tem je zanimivo, da je bil med obsojenimi tudi Ernest Arbanas - Gigi, ki je večkrat spremljal Oskarja Kovačiča po Istri: v Kubed, Pazin, Buzet, Marčano pri Vodnjanu, Pulj, kjer je navezoval stike s hrvaškimi komunisti in protifašisti. Kljub vsemu so v letu 1942 v Trstu in okolici Kovačičevi sodelavci nadaljevali protifašistično delovanje; med njimi gre omeniti Valerijo Kocjančič - Špelo, Ferjančičeve, Kodričeve, Tomšičeve, Blažinove in druge. Prav tako se je krepila organizacija OF ali, bolje rečeno, NOB v drugih primorskih predelih, kjer so se že osnovale prve partizanske čete (Pivška, Brkinska, Kraška, Vipavska, Tolminska), ki so kmalu prerasle v l. primorski bataljon "Simona Gregorčiča" (ustanovljen avgusta 1942 v Ozeljanu na Vipavskem). Iz Slovenije so prišli novi organizatorji. Ob presoji Kovačičevega delovanja je treba omeniti poleg doseženih uspehov tudi dejstvo, da so zagrešili on in nekateri njegovi sodelavci resno napako zaradi nezadostne budnosti. Trst je bil še iz obdobja med obema vojnama glede protifašistične dejavnosti znan kot mesto, v katerem je imela OVRA številne ovaduhe. Organizatorji OF bi bili morali biti previdnejši ob navezavi novih stikov oziroma bi bili morali pritegniti v ilegalno organizacijo več preverjenih ljudi italijanske narodnosti, za katere bi si morali zagotoviti zanesljivo jamstvo, da jih je dejansko pooblastila za politično delovanje KSI, ki je začela tedaj iskati šele prve, komaj izoblikovane in organizacijsko še nepreizkušene oblike za sodelovanje s KPS in OF na tem ozemlju.

DELOVANJE DARKA MARUŠIČA - BLAŽA IN DRUGIH ZA NADALJNJI RAZVOJ OF (Katarina Vehar) Pretrgane zveze med pripadniki OF na miljskem in škofijskem območju so obnovili Doro Furlanič, Bruno Brajnik in Marjan Furlanič ter Alma Vivoda, ki je vodila italijansko protifašistično skupino na Miljskih hribih. Manjkala so jim sicer enotna navodila za politično delovanje, a le kratek čas. Čeprav je bilo znatno težje pridobiti nove pristaše, ker se je teror fašističnih oblasti stopnjeval, se niso prestrašili. Pridobili so celo nove somišljenike med ladjedelskimi delavci. 178


Po aretaciji bratov Oskarja in Leona Kovačiča ter njunih sodelavcev je CK KPS odločil, da bo poslal na njuno mesto nove organizatorje OF. Za tako odgovorne naloge so izbrali tri mlade, vendar politično že preizkušene primorske fante, ki so tedaj živeli in delali v vrstah KPS v Ljubljani. To so bili Albin Čotar - Karlo, doma iz Škrbine na Krasu, tedaj rajonski sekretar v Ljubljani–Trnovo, član rajonskega komiteja KPS Darko Marušič - Blaž iz Opatjega sela na Krasu, tedaj sekretar SKOJ za ljubljansko okrožje, in član KPS Stane Bidovec, brat na Bazovici ustreljenega Ferda Bidovca.16 Zadnje dni januarja 1942 so se v kletnih prostorih vogalne hiše Tržaške ceste in Aškerčeve ulice z njimi sestali Boris Kidrič, Franc Leskošek - Luka, Boris Kraigher in Lidija Šentjurc. Boris Kidrič jih je seznanil s političnim delom doma in na Tržaškem. Pogovorili so se o nalogah, ki so jih čakale v okolju, kjer so fašisti skušali z vsemi sredstvi zatreti rastoče osvobodilno gibanje. Na pot se niso odpravili takoj, ker so morali še čakati ilegalne dokumente. V začetku februarja 1942 je prinesel Boris Kraigher v bife Jadran na Tržaški cesti ilegalne osebne listine za Darka Marušiča in Albina Čotarja. Na zadnjem pogovoru jim je dal Boris Kraigher sedem naslovov zanesljivih ljudi na Tržaškem. Naslovi so bili: Mara in Neva Ferjančič v Trstu, Jožko Ščuka v Barkovljah, družina Pirjevec v Trstu (ul. Giulia), sestri Marija in Ivanka Sosič, pletilji na Opčinah pri Trstu, Andrej Grgič - Dreja v Bazovici, nekdo v Gorici in Jože Lemut - Saša v Dolgi Poljani. Na naslov v Gorico je odšel D. Marušič. Boris Kraigher je še pred slovesom posebno poudaril pomembnost stroge ilegale, ker je bila fašistična agentura izredno dejavna. Po prihodu v Trst sta se Čotar in Marušič povezala z navedenimi ljudmi. Postopoma sta se vživljala v novo okolje in tkala niti NOB na novih temeljih.17 Albin Čotar - Karlo seje povezal s Slovensko Istro s pomočjo Tončke Bidovec, por. Colja, iz Trsta. Seznanila ga je z Brunom Brajnikom z Miljskih hribov. Z njegovo pomočjo je bilo organiziranih več sestankov in pogovorov med protifašisti, na katere je prihajal tudi Doro Furlanič. A. Čotar je prišel trikrat na sestanek z Dorom Furlaničem zaradi organizacije OF v Slovenski Istri in ladjedelnici, kjer je bil Furlanič zaposlen. Sestajala sta se ob morju pri Miljah in pri gradu nad Miljami. Ob koncu junija ali v začetku julija 1942 mu je Čotar dejal, da mu bo predstavil nekega drugega tovariša. Tako je proti koncu avgusta prišel z njim na pogovor tudi Darko Marušič, ki je nato deloval tudi na tem območju, medtem ko je Čotar deloval v glavnem v Trstu; seveda ob tesnem sodelovanju z Marušičem. Od konca marca do konca junija je A. Čotar sam deloval z na novo organiziranimi protifašisti v Trstu. Ta čas je D. Marušič sodeloval z Avgustom Dugolinom - Maksom na Tržaškem Krasu.18 Poudariti je treba, da so bili ljudje zavoljo pogostih aretacij zbegani. V avgustu 1942 so organizirali sestanek na Zgornji Škofiji. Na njem so sodelovali Darko Marušič - Blaž, Doro Furlanič s Spodnje in Marjan Furlanič s Srednje Škofije, vsi že dobro vpeljani politični aktivisti. Obravnavali so organizacijska in politična vprašanja na tamkajšnjem območju in možnosti za osnovanje rajonskega vodstva OF. Že nekaj dni po tem sestanku so organizirali drugega, tokrat na Srednji Škofiji. Poleg Darka Marušiča in Dora Furlaniča so se ga udeležili še Franc Sancin in Božeglav Radecki s Spodnje Škofije in Bruno Klarič z Zgornje Škofije. Kljub dejstvu, da je bil sedež fašistične organizacije v tej vasi, so domači člani OF pritegnili v organizacijo osem ljudi, kar je bil za tedanje razmere nadvse dober uspeh. Doro Furlanič je pridobil za sodelovanje Edvarda Bolčiča, pripadnika fašistične organizacije na Škofijah, medtem ko je imel v miljski fašistični organizaciji svojega obveščevalca Massima Santina. V začetku meseca avgusta leta 1942 je bila pri Mačkoljah (na Kortini) izvedena sabotažna akcija, ki je močno odjeknila v javnosti. Med 22. in 23. uro ponoči 4. avgusta sta bila minirana električna drogova visoke napetosti. Akcijo so izvedli Doro Furlanič, Bruno Klarič, Marino Santin in neki italijanski tovariš iz Milj. Zanjo so se dogovorili na sestanku v prisotnosti Alme Vivode, Bruna Brajnika in Dora Furlaniča.19 Sledili so novi sestanki za razširitev OF v sosednje vasi. Jeseni leta 1942 sta Marušič in Furlanič organizirala nov sestanek v Bertokih. Poleg njiju so se ga udeležili še politični predstavniki iz treh vasi, predvojni komunisti Vincenc Kocjančič - Marko iz Bertokov, Avgust Pečarič in Anton Kuret iz Pobegov in še nekdo iz Čežarjev, a njegovih podatkov ni bilo mogoče ugotoviti. Ilegalni sestanek je bil za cerkvijo v Lazaretu pri Bertokih. Prisotni so navdušeno sprejeli program in cilje OF. Na koncu so se dogovo179


rili, da se bodo potrudili in pridobili nove somišljenike, da bodo zbirali denar za potrebe OF in opravljali še druge naloge.20 Mreža OF je segala tudi na šmarsko in druga območja. Prvo povezavo s šmarskim območjem je dobil Darko Marušič na sestanku na prostem pri Vanganelu. Na pogovor s šmarskimi protifašisti je odšel D. Marušič 11. oktobra. Za novo javko so določili kraj bivše železniške postaje v Škocjanu, spoznavni znak pa je bila oljčna vejica. Pred tem je Marušič skupaj z Dorom Furlaničem in Avgustom Pečaričem odšel v gostilno Maria Gregoriča - Čempa na srečanje s protifašisti v Kopru. V to gostilno so zahajali tudi protifašisti iz neposredne koprske okolice, saj je bil gostilničar vselej pripravljen pomagati pri organiziranju ilegalnih srečanj. V njegovi gostilni so mnogi zvedeli za obstoj OF. Iz koprskih zaporov so nekateri domačini prinašali podatke o OF, ko so jih spustili na prostost zaradi pomanjkanja dokazov o protifašistični dejavnosti. Prišli so namreč v stik s političnimi zaporniki iz Slovenije ali raznih krajev Primorske, od katerih so zvedeli za oborožen narodnoosvobodilni boj, ki je že plamtel pod vodstvom KPS na slovenskem in KPJ na jugoslovanskem ozemlju.21 Na javko pri Vanganelu sta kot predstavnika šmarskega okrožja prišla Avgust Štemberger in Franc Glavina. Po izmenjavi mnenj o stanju na terenu so sklenili, da bodo pripravili v kratkem času sestanek zaupnikov OF. A. Štemberger in Franc Glavina sta bila pritegnjena v organizacijo po posredovanju Vincenca Kocjančiča - Marka.22 Marjan Furlanič s Škofijje 25. decembra 1942 obiskal Antona Šibelja - Stjenka, doma iz Tomačevice pri Komnu na Krasu. Ta mu je dal nalogo, naj poišče nove zaupnike OF na Plavjah, ker so bili prejšnji aretirani. Furlaniču je uspelo vkratkem času pritegniti k delovanju Ivana in Marčela Hrovatina z Badihe. Štiri dni kasneje, 29. decembra zvečer, pa sta pred zasledovalci zbežala iz Korošcev Darko Marušič - Blaž in Anton Šibelja - Stjenka, se zatekla k Francu Pohlenu in pri njem prenočila.23 Medtem je kljub aretacijam in poostrenemu fašističnemu terorju razvoj OF na Primorskem v vojaškem in političnem pogledu zajel domala celotno ozemlje. "Kot izredno pomemben politični dogodek je treba omeniti v zvezi s tem partijsko posvetovanje, ki je bilo 6. aprila 1942 na Skalnici pri Gorici. Na njem je sodelovalo poleg poverjenika CK KPS še 22 delegatov iz Gorice, Vipave, Krasa, Brd, Idrije. Posvetovanje je določilo jasne smernice vsemu narodnoosvobodilnemu gibanju. Na osnovi tega je bil ustanovljen Pokrajinski komite KPS za Primorsko. Sekretar je postal Tomo Brejc - Lojze, člana pa Jože Lemut - Saša in Anton Velušček - Matevž. Naslednje partijsko posvetovanje je bilo 2. in 3. decembra 1942 na Vrhu pri Braniku (v cerkvi sv. Katarine, op. av.). Na njem so sodelovali domala vsi tedanji primorski politični in vojaški voditelji: Aleš Bebler Primož Tratnik, Dušan Pirjevec - Ahac, Anton Velušček - Matevž, Darko Marušič - Blaž, Avgust Dugolin - Maks, Avgust Špacapan - Strnad, Julij Beltram - Janko, Bojan Štih, Andrej Kumar, Srečko Čebron Zdravko, Ivan Kosovel - Borodin, Martin Greif - Rudi, Vidko Hlaj, Rudi Mahnič - Brkine in še nekateri drugi. Pri tem je treba omeniti, da je 15. novembra 1942 prišel na Primorsko Aleš Bebler kot svetovalec CK KPS ter politični in vojaški poverjenik JO OF. Razumljivo je, da je iz zgoraj navedenih razlogov Bebler začel takoj pripravljati prvo pokrajinsko konferenco. Skromna izbira ljudi za vodenje OK KPS in OO OF je Beblerju nedvomno narekovala nekoliko črnogledno pismo CK KPS z dne 3. decembra 1942: "Prosim vas za kadrovsko pomoč. Sedanji aktivisti po okrožjih, ki so bili dobri kot apostoli, hodeč od vasi do vasi, bodo kot sekretarji okrožij, za kar jih sedaj postavljamo, večji del obupno slabi. Sploh si take suše v kadrih, kakršna vlada tu, najbrže ne predstavljate. Kakorkoli hočeš storiti, povsod ista zapreka – ni ljudi."24 Prva pokrajinska konferenca KPS za Primorsko je bila izrednega pomena za nadaljnjo krepitev KPS in OF. Ni bila 2. in 3. decembra, ampak 4. in 5., kakor je bilo moči ugotoviti iz dokumentarnih virov. Udeležilo se je je 16 predstavnikov partijskih organizacij. Dušan Pirjevec - Ahac konferenci ni prisostvoval. Prebrali pa so njegov referat, ki je obravnaval vojaške zadeve in delovanje KPS v NOV. Dr. Aleš Bebler je imel na njej politični referat. Za okrepitev partijske organizacije je med drugim nakazal naslednje naloge: "a) naglo in množično (celo kampanjsko) sprejeti vanjo vse dobre aktiviste OF, ki to žele, b) zgraditi rajonske in okrožne komiteje, c) bojevati se proti sektaštvu, d) člane teoretično izobraziti, e) izboljšati stil dela (ločiti važno od nevažnega). Zato naj pokrajinski konferenci sledijo 180


okrožne partijske konference, ki naj bi se začele v delavskih središčih. Da bi se okrepila OF, je potrebno: a) sklicati plenum Pokrajinskega odbora OF, b) pogajati se s katoliško sredino, c) zgraditi okrožne odbore in pritegniti vanje izrazite zavezniške skupine, d) vzgajati ljudi v disciplini in trdnejši povezanosti ter uvesti redno pobiranje davkov in posojila."25 Že jeseni leta 1942 so nastale možnosti za osnovanje rajonskih komitejev KPS in OF v Slovenski Istri. V ta namen je D. Marušič v sodelovanju z D. Furlaničem organiziral širši sestanek zaupnikov OF na polju blizu Srmina. Sestanka (v oktobru leta 1942) so se udeležili Bruno Klarič z Zgornje Škofije, Ivan Cah - Iskra iz Bertošev pri Rižani (s seboj je prinesel zbrane denarne prispevke za OF), Vincenc Kocjančič - Marko iz Bertokov, Avgust Pečarič in Marjan Pobega iz Pobegov in Avgust Štemberger iz Šmarij. Prisotni so bili še drugi zaupniki, a zanje ni bilo mogoče ugotoviti podatkov. Uvodoma je Marušič obrazložil temeljne točke programa OF, trenutne naloge in predvsem nujnost, da organizacija, ob upoštevanju stroge konspiracije, prodre v širino. Sledila je živahna razprava; nato so si prisotni med seboj razdelili konkretno delo po posameznih krajih.26 Dušan Novak, Slovenec iz Kopra, se spominja, kako je postopno prodrla OF v mesto Koper: Na pobudo Koprčana italijanske narodnosti Alberta Lonzarja, komunista, ki je bil zaposlen kot delavec v tržaški ladjedelnici sv. Marka in povezan z organizacijo OF, je prišlo leta 1942 do ustanovitve mestne organizacije OF v Kopru. Za vzdrževanje zveze med Trstom in Koprom je bil določen Vittorio Lonzar, prav tako ladjedelski delavec. V avgustu leta 1942 so osnovali mestni odbor OF, v katerega so bili vključeni Pietro Gandusio, Pietro Bussan, Renato Luglio, Alberto Lonzar - Oscar, Giovanni Lonzar, Giuseppe Riccobon in Francesco Steffè - Ranello. Nato so v drugi polovici oktobra organizirali še mladinski aktiv OF. Vanj so bili vključeni Dušan Novak, Claudio Schiavon, Giovanni Parovel in Bruno Lonzar. Valerij Jakomin iz Pobegov, že organiziran v OF, je takrat vzdrževal zvezo za OF med mestom in podeželjem. Mladinski aktiv je zadnje dneve maja 1943 izvršil lepljenje plakatov OF v italijanskem jeziku po nekaterih glavnih ulicah in na mestnem trgu. Policija je nemudoma aretirala politično sumljive čevljarje, ker so odkrili na letakih čevljarsko smolo. Nato so prve dni junija sledile še aretacije nekaterih koprskih protifašistov. Tedaj sta Pietro Gandusio in Pietro Bussan s pomočjo Valerija Jakomina pobegnila k partizanom. Od aretiranih okrog 50 oseb so jih precej izpustili. Do kapitalacije Italije jih je ostalo v koprskih zaporih še od 30 do 35, med njimi tudi Dušan Novak. Tudi na dolinskem območju je bilo že v jeseni leta 1942 več pripadnikov OF. Najaktivnejši so bili Jože Pangerc iz Doline, Jože Korošec, Dušan Ota, Viktor Ota in Jože Maver iz Boljunca, Mirko Dariš in Pepi Petaros iz Boršta, Anton Petaros iz Ricmanj, Danilo Pregarc in Andrej Vitrih iz Loga, Jože Šturman, Ivan Kralj in Anton Brajnik iz Domja. Veliko protifašistov je bilo tedaj v ječah, v konfinaciji, v kazenskih delovnih bataljonih itd.27 Po sestanku pri Srminu so organizirali sestanek za šmarsko območje. Prisostvovali so mu predstavniki iz tamkajšnjih vasi. Pred sestankom je preživel Darko Marušič nekaj dni pri Avgustu Štembergerju, da bi se dodobra seznanil s položajem na terenu. Rajonski sestanek so sklicali v gozdiču Snija pri Padni. Na njem so sodelovali poleg D. Marušiča še Karel Morgan, Avgust Štemberger in Franc Bogataj iz Šmarij, Lazar Kocjančič, Anton in Franc Bembič iz Pomjana, Andrej Pucer iz Puč, Anton Petrušič iz Nove vasi, Mirko Hrvatin (p. d. Policaj) iz Kort in Jože Kuzmič iz Padne. Temeljito so se dogovorili o nadaljnjih nalogah za organiziranje OF po vaseh. Seveda so ob tem sklenili, da bodo pritegnili v organizacijo samo dobro preizkušene ljudi, ker so karabinjerji nenehno nadzorovali prebivalstvo. Nato je ostal Darko Marušič še nekaj dni v Padni pri Jožetu Kuzmiču. Anton Petrušič je medtem organiziral nekaj ljudi iz Nove vasi, toda kmalu zatem so ga aretirali. Neko noč so fašisti in karabinjerji obkolili Kuzmičevo hišo. K sreči sta z Marušičem bila pripravljena za takšen primer: Kuzmič je imel namreč pod hišo skopan rov z izhodom pod gnojiščem. Skozi ta rov se je Marušič splazil na polje, od tam pa je pobegnil naravnost v Trst, kjer je imel ilegalno skrivališče. Taki in podobni sestanki so se tedaj odvijali tudi na loparskem, rižanskem, marežganskem in gabrovškem območju, čeprav bolj individualno. Tako je OF dobivala spet nove pristaše.28

181


PRVI PARTIZANI 13. junija 1942 je Brkinska četa poslala v Slovensko Istro partizansko patruljo, med drugim tudi z nalogo, da naveže stike s komunisti na šmarskem območju in v koprski okolici. Patrulja je prinašala propagandno gradivo; poznala je naslove nekaterih domačinov iz Šmarij, Pomjana in Ivana Caha Iskre iz Bertošev. Patruljo so sestavljali: Josip Zidar - Jadran, Anton Primc - Dušan, Drago Rebec, Anton Ivančič in Franc Cucek - Bognar iz Volč pri Pivki ter Marko iz Medulina pri Pulju. Ti partizani so v prvem mraku zapustili četo v bližini Čelja in še isto noč prekoračili cesto Kozina–Reka pri vasi Obrov ter nadaljevali pot na Žabjak. Tam se jim je pridružil vodič Miha iz Vodic. Po enem dnevu počitka so nadaljevali pot do Slavnika. Drugo jutro so prispeli med vasi Gračišče in Popetre, kjer so se utaborili v gozdiču. Kmalu po prihodu v Slovensko Istro so v Gračišču dobili zvezo z nekim kmetom, ki so ga poznali že od prej. Z njim so se dogovorili, da jih bo spremljal do bližine Šmarij. Ko jim je zvečer prinesel hrano, jih je obvestil, da krožijo v bližini večje fašistične patrulje, ki so prišle iz Buzeta. Zaradi tega so sami nadaljevali pot mimo Zabavelj proti Truškam in Šmarjam. Ustavili so se v bližini Trušk in srečali Branka Kozloviča iz Trušk, ki je pasel živino. Ta jim je prinesel nekaj suhe hrane in vina ter povedal, da je v bližnjih vaseh vse polno fašistov, da so koprski fašisti na križiščih in cestah postavili zasede. Že prvi dan po prihodu partizanov so bile alarmirane fašistične postojanke v Buzetu, Kopru in drugod, tako da je bilo partizanom onemogočeno gibanje oz. vrnitev na Slavnik. Zato so nadaljevali pot proti hrvaški Istri. Po dveh nočeh jim je uspelo priti do samotnega kmeta nad Livadami. Toda že v popoldanskih urah so bili obkoljeni. Po kratki borbi se jim je posrečilo prebiti iz obroča brez izgub. Vodič Miha, ki se je ločil od skupine, je bil ranjen v nogo in zajet. To so zvedeli pozneje. Bil je oborožen samo s pištolo, vendar jo je pravočasno odvrgel. Zaradi nepoznavanja terena so partizani celo noč tavali. Proti jutru so se znašli nekje pri Vižinadi. Ves dan so ostali v pripravljenosti pod neko skalo v goščavi. Fašisti so sicer krožili v njihovi bližini, vendar jih niso odkrili. Zvečer so sklenili, da bodo nadaljevali pot proti Lanišču in nato prek Trstenika nazaj v Brkine. V bližini Lanišča so se še dvakrat spopadli s fašističnimi patruljami. Sami niso imeli izgub. V Brkine so se vrnili po dvanajstdnevnem pohodu po Istri.29 Partizani pa so prišli tudi skoraj do samih Milj. O tem se v isti izjavi spominja Josip Zidar - Jadran: "V drugi polovici oktobra 1942 je bil v Korošcih nad Miljami organiziran širši sestanek z italijanskimi tovariši. Že dalj časa sta bila z njimi povezana Anton Šibelja - Stjenka in Darko Marušič - Blaž. Poleg njiju smo prišli na sestanek tudi partizanski partijski funkcionar Rudi Mahnič - Brkinc, komandant partizanskega bataljona Franc Levec - Levček, komisar bataljona Ivan Turšič - Iztok in jaz. Nekaj dni pred tem pa je prišel na tamkajšnji teren iz Brkinov tudi domačin Peter Merkandel - Marko, ki sem ga pripeljal jaz in je bil že od leta 1941 dalje v partizanih v Polhograjskih Dolomitih. Od domačih komunistov so temu sestanku prisostvovali Alma Vivoda, Luciano Vivoda, Avgust Babič, Giuseppe Čač, Ivan Čač - Bill in še nekaj drugih tovarišev. Obravnavali smo poleg organizacije OF na terenu tudi vprašanje, kako organizirati stalno zvezo med Brkini, Korošci in Trstom. Nato smo še določili stalno javko pri Štefanu Premulu v Korošcih (Sv. Barbara). Od takrat dalje sva hodila s Stjenkom enkrat ali pa tudi dvakrat tedensko v Korošce in Brkine. Ko sva utrdila zvezo oziroma javke od Brkinov prek Slavnika, Črnega Kala, Gabrovice in Ospa, sta opravljala kurirske posle Mirko Remec in Jelko Humar, oba partizana iz Brkinske čete. Po tej zvezi smo že v decembru 1942 'prepeljali' iz Trsta prvih deset partizanov, ki so bili doma iz Trebč, zaposleni pa v Trstu. Organiziral jih je Anton Šibelja Stjenka. Ob koncu januarja 1943 je prišlo do izdaje. Takrat sta šla k partizanom Luciano Vivoda in Avgust Babič. Alma Vivoda pa je odšla na ilegalno delo v Trst. Aretirani so bili Ivan in Giuseppe Čač, Štefan Premul in Marija Babič ter oče Avgusta Babiča. Kljub mučenju niso ničesar izdali. Žena in oče Ivana Čača - Billa sta umrla v nekem nemškem koncentracijskem taborišču. Novo zvezo s Trstom smo takoj zatem vzpostavili prek Mačkolj."

182


NASTANEK OKROŽNEGA KOMITEJA KPS ZA SLOVENSKO ISTRO Decembra leta 1942 so prišli na to območje Vidko Hlaj, zaupnik PK KPS za Slovensko primorje, Jože Zidar - Jadran, Anton Šibelja - Stjenka in Jelko Humar z nalogo, da bo ostal Vidko Hlaj tukaj na političnem delu. V. Hlaj je o svojem prihodu med drugim napisal tole: "Po sklepu konference KPS za Slovensko primorje (bila je od 4. do 5. decembra leta 1942 v cerkvi sv. Katarine nad Branikom) sem bil poslan v Slovensko Istro na politično delo. Direktive zanj sem dobil od tovariša Aleša Beblerja - Primoža Tratnika. Tako sem 22. decembra 1942 odšel iz Brkinov prek Skadanščine, Podgorja in Hrastovelj v Padno. V tej vasi sem se javil pri tovarišu Jožetu Kuzmiču, po poklicu kovaču, predvojnem komunistu. Tja sem prišel 23. decembra popoldne. Proti večeru so vdrli v vas karabinjerji in fašisti. Kuzmičeva hčerka me je obvestila, da sprašujejo očeta po ilegalcu – banditu, in me opozorila, naj se takoj umaknem. V zadnjem trenutku sem pobegnil iz vasi ter se po obraslih jarkih umaknil na dogovorjeno mesto. Naslednji dan sem bil v vasi Cetore in nato v Kortah. Zavladal je preplah. Fašisti so pretaknili ves teren, tako da nisem imel nobene opore. Umaknil sem se v Brkine. 25. decembra zjutraj sem prišel v Materijo. V Povžanah sem preživel nekaj dni pri družini okrožnega aktivista Franca Segulina - Bora Kladivarja. Ponovno sem krenil v Istro s tovarišem Josipom Zidarjem - Jadranom. V noči med 19. in 20. januarjem 1943 sva se ustavila na javki pri Justini Šikovi - Pavli v Cepkih. 8. januarja 1943 se je oglasil Anton Šibelja - Stjenka pri Ivanu Cahu v Bertoših, kjer je ostal dva dni. Tedaj so pri Justini Šikovi - Pavli v Cepkih organizirali kuhinjo za aktiviste in partizane, ki so prihajali na to območje ali odhajali proti Brkinom, pozneje pa so uredili v stari hiši Lazarja Miklavčiča prehodni partizanski logor, v katerem so se za krajši čas zadrževali protifašisti še pred kapitulacijo Italije, preden so odpotovali naprej v partizanske enote."30 Podnevi je bilo gibanje na močno nadzorovanem terenu izredno težavno. Vidko Hlaj je skrajno pazil na konspiracijo. V takem duhu je tudi vzgajal člane OF. Postopno je spoznal dobre sodelavce. Zaupal jim je razne organizacijske in politične naloge. V svojem delu je naletel tudi na težave, zlasti pri postavljanju zveze s PK KPS, ki je deloval v globoki ilegali na Vipavskem. Pismena poročila je pošiljal dr. Alešu Beblerju, od njega pa je prejemal navodila za politično dejavnost.31 Nista še pretekla dobra dva meseca od njegovega prihoda v Slovensko Istro, ko sta organizacija KPS in OF že dosegli lepe uspehe. Drug za drugim so nastajali in se izpopolnjevali rajonski komiteji KPS in odbori OF. Razpredena je bila tudi kurirska in obveščevalna mreža. To so terjale čedalje večje potrebe hitro razvijajoče se organizacije. Hlaj se je v svojem političnem delu naslanjal predvsem na nekatere predvojne komuniste in protifašiste, ki so takrat še ostali doma; to so bili predvsem sorazmerno starejši letniki, saj so vojne obveznike in mlajše moške odvedli v tako imenovane "battaglioni speciali lavoratori" in jih razmestili po notranjosti Italije. V veliko pomoč so mu bile požrtvovalne istrske žene in dekleta. Opravljale so kurirske, obveščevalne in druge naloge. Najsposobnejše med njimi so vključili v nastajajoče organizacije AFŽ, SKOJ in ZSM. Vpogled v tedanje razmere daje vsebina njegovega dopisovanja z Alešem Beblerjem. Neko tako poročilo (Istrsko okrožje KPS, položaj, 22. marca 1943) je polno ugotovitev o težavah pri vzdrževanju redne zveze z Rudom (Rudijem Mahničem - Brkincem) in s partizansko četov Brkinih. V. Hlaj je sporočal, da je bilo tedaj v Slovenski Istri organiziranih že sedem celic, ki so štele dvaindvajset članov KPS, deset kandidatov in štiri kandidatke. Poleg tega so imeli organizirane tri rajonske komiteje KPS. OF je imela štiri rajonske odbore in dvajset terenskih odborov, medtem ko je aktiv ZSM štel le štiri člane. Prizadeval si je le dobiti stik z nekim domačinom – duhovnikom, ki je bil naklonjen OF, imel pa je velik vpliv med ljudstvom. Poročal je tudi o delovanju belogradističnih ali Mihajlovićevih agentov. Iz Gorice je semkaj prišel neki profesor. Na sestanek so poklicali nekega župnika in več domačinov, ki pa so že bili organizirani v OF. Sestanka so se sicer udeležili, vendar jih pozneje niso več klicali na sestanke. Verjetno so sovražniki OF nadaljevali z delom v ožjem krogu, toda niso dosegli nobenih otipljivih uspehov.

183


Prebivalci niso še dobro poznali političnih razmer. O vsem, kar je prihajalo "čez mejo", so sodili, da je "jugoslovansko". Zavoljo tega je V. Hlaj prosil za partizansko literaturo, da bi z njo seznanil prebivalstvo slovenske in italijanske narodnosti o ciljih OF. Začel je tudi priprave za osnovanje partizanske tehnike. V svojih poročilih je posebno poudarjal težavne razmere ilegalnega delovanja, saj so po terenu podnevi nenehno krožili številni fašistični ovaduhi in patrulje. Zato se podnevi ni mogel nikamor premakniti iz svojega skrivališča v Bertoših pri Ivanu Cahu. Ponoči pa, ko je hodil na sestanke in javke ter opravljal druge naloge, je moral imeti dobrega in zanesljiega spremljevalca. Karabinjerji in drugi varnostni organi so vsepovsod legitimirali ljudi, vdirali v hiše in preiskovali. Aretirali so mnogo ljudi. V svojem delu se je srečal tudi s sektaškimi pojavi, ki so bili še ostanek prejšnjega političnega delovanja kakor tudi nekaterih še neurejenih odnosov med slovenskimi in italijanskimi komunisti. Hudi sektaški primeri so bili sicer redki, toda bilo je potrebno mnogo potrpljenja, dobre volje in političnega posluha, da so jih premagovali. Aprila leta 1943 je prišel na kratek dopust iz konfinacije dolgoletni istrski komunist Ernest Vatovec iz Čežarjev. Pripravljen je bil oditi k partizanom ali v ilegalo, toda Vidko Hlaj mu je svetoval, naj se vrne v južno Italijo z nalogo, da bo organiziral za osvobodilne cilje številne pripadnike slovenske narodnosti, ki so bili tedaj v internaciji. Sprejel je Hlajeva navodila. S seboj je odnesel precej protifašističnega propagandnega gradiva.32 Spričo tako uspešne izvedbe organizacijsko-političnih nalog je razumljivo, da so dozorevale razmere za ustanovitev okrožnega partijskega organa, ki bo nadalje snoval in vodil celotno uporniško gibanje proti fašizmu v Slovenski Istri. Tako je 11. aprila 1943 v zaselku Bertoši pri Rižani prišlo do osnovanja okrožnega komiteja KPS za Slovensko Istro. Na ustanovnem sestanku je bil prisoten tudi Branko Babič - Vlado, predvojni primorski komunist. Na Primorsko je prišel v noči med 31. decembrom 1942 in 1. januarjem 1943. Po aretaciji Toma Brejca ga je Boris Kidrič, ki je bil takrat v Dolomitih, določil za sekretarja Pokrajinskega komiteja KPS za Slovensko primorje. Od tedaj dalje je opravljal pomembne politične in druge naloge na celotnem območju, kjer sta bili KPS in OF že zasidrani med ljudstvom in je oborožen boj že dobil močan razmah, zlasti v Brkinih, na Krasu, na Vipavskem in na Tolminskem. Po pregledu vojno-političnega položaja doma in v svetu ter po analizi stanja in razvoja NOB v Jugoslaviji in še posebej na Primorskem je B. Babič poudaril nujnost vsestranske učvrstitve vseh političnih organizacij na istrskem območju. Nato so podrobno analizirali politični položaj v Istri ter organizacijsko stanje KPS, OF in drugih organizacij. Na sestanku je bilo tudi ugotovljeno, da še precej vasi in krajev ni vključenih v organizirano revolucionarno delo in da še ni dobre povezave s Koprom, Izolo in Piranom. Uspehe dela v navedenih krajih pa je zmanjševalo tudi neusklajeno delovanje organizacij in posameznih članov KSI, KPS in OF. Novoustanovljeni okrožni komite KPS je sprejel naslednje naloge: Moral bo zasnovati osnovno organizacijo KPS v vseh vaseh, kjer do tedaj še ni obstajala; ustanoviti rajon Dolina– Domjo in osnovati rajonski komite KPS; osnovati rajonski komite KPS Šmarje–Marezige; ustanoviti okrožni odbor OF; ustanoviti rajonske in krajevne odbore OF; ustanoviti rajonske odbore AFŽ ter okrožni odbor AFŽ; organizirati SKOJ na vsem istrskem območju; osnovati enote Narodne zaščite; organizirati odhod fašistom sumljivih aktivistov v partizanske enote; posebno skrbeti za organiziran odhod vseh tistih mladincev k partizanom, ki so bili v nevarnosti, da jih bodo čez noč mobilizirali v italijansko vojsko, in slovenskih vojakov iz italijanske vojske, ki so prihajali na dopuste; usposobiti partizansko tehniko za tiskanje velikih naklad "Slovenskega poročevalca" in drugega propagandnega gradiva ne samo za Istro, temveč po možnosti za vso južno Primorsko; skrbeti za kurirske zveze, za povezavo s sosednjimi okrožji in partizanskimi četami na Slavniku; skrbeti za nadaljnjo izgradnjo bunkerjev po Istri, ki naj zagotove varna zaklonišča ilegalcem, partizanskim skupinam in raznemu materialu, posebno v krajih v neposredni bližini mestnih središč ob morju.33 Sekretarsko mesto je prevzel Vidko Hlaj. Za narodnoosvobodilni tisk je bil odgovoren Ivan Cah Iskra iz Bertošev, za vojaške zadeve Franc Ivančič - Luka iz Gabrovice, za obveščevalno službo pa Vincenc Kocjančič - Marko iz Bertokov. Kurirske poti so opravljali zanj Zofka Krašovec - Vesna iz Gabrovice ter Alma Miklavčič - Darinka in Jolanda Rodela - Cvetka iz Cepkov. Z njimi so sodelovale okrajne 184


in krajevne kurirke. Partizanska pošta je nemoteno tekla skozi poostreno italijansko kontrolo in povezovala člane že dobro organiziranega narodnoosvobodilnega gibanja.34 Za odhod k partizanom, za boj z orožjem se je odločilo več protifašistov. Nekaj jih je pobegnilo iz italijanske vojske, drugi so bili razkriti zaradi protirežimskih dejanj; nekateri pa so se odločili na lastno pobudo ali prek zvez politične organizacije. Za nobenega ni bil ta korak lahek, marveč je zahteval osebnega poguma in trdno politično zavest. Iz posameznih krajev so odšli: leta 1941 Ivan Sancin - Jovo iz Doline; v februarju 1943 Vinko Primožič in Andrej Žerjul iz Gabrovice; v juniju 1943 neka ženska iz socerbskega območja, za katero je znano le ilegalno ime Mara, Kalist Zidarič in Valerij Jakomin - Jelen iz Čežarjev, Pietro Gandusio in Pietro Bussan iz Kopra; v juliju 1943 Mario Tul, Boris Stepančič (že maja) in Zorko Šturman - Srečko iz Mačkolj, Ivan Ivančič, Ivan Ivančič - Miloš, Danilo Ivančič in Danilo Maver iz Gabrovice;14 julija 1943 Albin Kocjančič iz Rižane; v juliju Celestina Škrlj - Tatjana, Rozalija Novak - Luna in Štefka Krašovec - Vida, Peter Sokotelj in Nacijo Grahonja iz Ospa. Ti prvi istrski partizani in partizanke so se borili v raznih partizanskih enotah na Slovenskem in na Hrvaškem. Nekateri med njimi so padli. Drugi pa so vztrajali v boju do osvoboditve.35

USTANOVITEV TEHNIKE "NAŠ DOM" (Vid Vremec in Milan Guček) Kakor v času predvojne protifašistične dejavnosti, tako je tudi med NOB imela tiskana beseda bodrilno moč in je oblikovala borbeno zavest. Tega se je dobro zavedalo vodstvo OF, zato je skušalo organizirati partizansko tehniko za potrebe južnega Primorja in celo širšega območja. Narodnoosvobodilni tisk so potrebovala naselja slovenskega istrskega ljudstva, oropanega materinega jezika, saj je v tržaški okolici in tudi že v samem mestu pridobivala OF vsak dan več novih somišljenikov. Vendar so bili potrebni veliki napori za uresničitev te zamisli. Dejavnost v ta namen se je začela v aprilu leta 1943. Prve dni tega meseca je prišel na svojo željo iz Šercerjeve brigade na Primorsko Milan Guček. Pridružil se je Marjanu Dermastji - Urbanu in njegovi ženi Heli - Mari, ki sta imela isto pot – on, da razširi in utrdi mrežo kurirskih relejnih postojank na Primorskem, ona, da utrdi mrežo partizanskih tiskarn – tehnik. Po prihodu v Brkine so se dogovorili s sekretarjem okrajnega komiteja KPS za južno Primorsko Rudijem Mahničem - Brkincem, v čigar območje je spadalo tudi okrožje Slovenska Istra, da bo tehnika stala na "njegovem" ozemlju, bodisi zaradi tega, ker bodo tako viri za "tiskarske" potrebščine najbližji, morda pa tudi zato, ker je V. Hlaj v sodelovanju z domačimi aktivisti že poskušal organizirati ciklostilno razmnoževanje raznega gradiva. 3. maja zjutraj so prišli V. Hlaj, njegov kurir Jelko Humar in M. Guček v Gabrovico. Utaborili so se v skalni luknji, pri domačinih imenovani "Mlin", ker so tam na črno mleli žito. Tam je bilo tudi skrivališče okrožnega komiteja KPS. Še isti večer in naslednji dan so ugotovili z gabroviškimi terenskimi aktivisti OF Andrejem Ivančičem -Viktorjem (bratom Franca Ivančiča Luke) in Jožetom Purgerjem - Slavcem, da bo najprimernejše mesto za tehniko v "luknji" na severnem pobočju Tinjana, pod "boškom", na parceli Ivana Purgerja, kjer je že dalj časa "delovala" kontrabantska žganjekuha. Potrebščine za tehniko je uspelo Hlaju nakupiti v Trstu s posredovanjem nekega slovenskega trgovca. Prenašala pa jih je Justina Šik - Pavla, ki je večkrat zahajala v mesto in od tam odnašala na svoj dom v Cepke pri Rižani perilo meščanskih družin za pranje. Že tretji dan po prihodu "delavcev" za tehniko je prinesel Hlaj pisalni stroj (portable "Olivetti"), škatlo matric, barvo za razmnoževanje, nekaj papirja in leseno ogrodje, podobno ciklostilu. Medtem so gabrovški terenci pripravljali zemljanko. 8. maja so se preselili v postojanko "pod boškom". "Luknja" pa ni bila dovolj velika in prav nič opremljena, zato sta jo M. Guček in V. Hlaj sama kopala in večala. Jelko Humar pa se je vrnil v Brkine. Čez nekaj dni se jima je pridružil v zemljanki še Boris Stepančič - Stanko iz Oreha pod Mačkoljami, ki je dezertiral iz italijanske vojske; kot domačin je dobro poznal vso okolico. V. Hlaj je kmalu prinesel novo ogrodje – ciklostil, ki pa je bilo še vedno brez mreže. Izdelal ga je I. Cah - Iskra. Brez mreže se ni dalo delati, zato so v sili namestili v "ciklostil" žensko kombinežo, in šele zdaj je steklo. 185


Dopoldne 15. maja so odtisnili prve izvode tiska v tej tehniki: 300 odtisov "Temeljnih točk Osvobodilne fronte slovenskega naroda" in "Izjave OF slovenskega naroda o spoštovanju verskih čustev slovenskega naroda". Vsak izvod so opremili še z odtisom peterokrake zvezde. Izrezal jo je M. Guček iz gumijastega podpetnika na leseni nogi sodelavca OF Romana Ivančiča - Vojka iz Gabrovice, ki je prav tako pomagal graditi zemljanko. Potem so dva tedna "delali s polno paro". V. Hlaj je pripravljal aktualno politično gradivo, Guček je tipkal matrice, risal opremo ter ravnal s ciklostilom. Natisnjeno gradivo je zlagal in sušil Stanko. Pripravljene pošiljke "literature", kakor so tedaj imenovali propagandno gradivo, je strogo konspirativno prevzemal in razpošiljal na razne kurirske točke sodelavec tehnike Bruno Stepan - Željko iz Stepanov. Po razdelilniku je šel določen del "literature" tudi za potrebe okrožij Materija in Pivka, in sicer po kurirskih poteh čez Slavnik in Brkine. Delo v tehniki je tako naraščalo, da so delali tudi podnevi, če je bilo varno. Tako naj bi bilo tudi l. junija 1943. Bil je zelo oblačen dan. Zaradi tega na njivah in pašnikih ni bilo pričakovati domačinov. Pred poldnevom se je nenadoma ulila ploha, vendar so delali kar naprej, ker so vhodno odprtino zakrili in pustili le ozko špranjo za prezračevanje. Kar naenkrat se je skoznjo pokazala kuštrava glavica fantiča, ki je zakričal svojim vrstnikom: "Bubci, hodte les, boste vidli mlade kuse!"36 Nekaj gabrovških pastirjev je pribežalo v grmovje pred ploho in iz zemlje so zaslišali tipkanje na pisalni stroj. Ko je slišal ta nepričakovani klic, je k odprtini planil V. Hlaj in prestrašil pastirje z nekaj odločnimi besedami. Zbežali so. "Tiskarjem" pa je bilo po tem neprijetnem dogodku jasno, da je konec dela v zemljanki. Brez odlašanja so začeli pospravljati tiskarski material in se pripravljati za odhod. Tedaj je pritekel iz vasi terenec Jože Purger - Slavec in jim povedal, da že vsa vas ve za bunker, ker so pastirji povedali, kaj so odkrili "pod boškom ". "Tiskarji" so ob belem dnevu zlezli iz zemljanke, oprtani z nahrbtniki, in se pomaknili više v breg v gosto zaraščeno grmovje. Slavcu je Vidko Hlaj naročil, naj zabriše vse sledi za njimi. Do večera so ždeli v grmovju v strahu, da jih bodo vsak čas odkrili karabinjerji ali policija. Nič takšnega se ni zgodilo. Z nočjo so se umaknili na javko vrh grebena, kjer so pričakovali Iskro. Ta jih je potem odpeljal v rezervni bunker – zemljanko, ki ga je terenec Angel Repič - Branko iz Rožarja pripravil na svojem svetu prav zanje, za vsak primer. Bunker je bil zdolben v zemljo na zahodnem pobočju Rožarskega hriba in je imel vodoraven vhod skoraj v dnu potoka. Zaradi zasilnega prostora (v njem so mogli le sedeti ali ležati) niso mogli nadaljevati dela. Vidko Hlaj se je z Iskro dogovoril, da bo ta poiskal primeren prostor kje blizu svojega doma v Bertoših, kjer ni daleč naokoli nobenega soseda in je okolica divja in težko dostopna.37 2. junija ponoči je pripeljal Iskra v zasilni bunker Lada Trobevška - Jodija in Justina Miklavca Očka, ki sta delala že nekaj časa v tehnikah na severnem Primorskem in ju je poslal pokrajinski komite KPS za Primorsko, da organizirata tehniko. Še preden je namreč mogla Mara Dermastja poročati na komite, kako je uredila prvo tehniko na južnem Primorskem, je komite poslal na pot Lada Trobevška in Justina Miklavca; prvega za vodjo tehnike in drugega za tehnika v njej. Lado Trobevšek je tako postal novi vodja tehnike, Guček pa tehnik. Vidko Hlaj in Milan Guček sta odšla delat nov bunker, Jodi in Očka pa sta ostala v zemljanki pod Rožarjem. Prva dva sta kopala novo zemljanko v prepadni strmini nad hudournikom v južnem pobočju Tinjana. Včasih jima je pomagal tudi Iskra, vendar dalj časa ni smel "manjkati" na njivah, da ne bi tega opazili domačini. Največ sta Vidko Hlaj in Milan Guček sama kopala, v živo skalo. 9. junija 1943 je bila "luknja" že tolikšna, da so se mogli vanjo naseliti. Za pomoč pri delu so dobili še Ivanko Škapin - Mamco, znano aktivistko na Primorskem, doma od Vrabč na Krasu. Vidko Hlaj je medtem nabavil s posredništvom narodnoosvobodilne organizacije v Trstu še rotarko, da bi bilo delo uspešnejše in bi lahko razmnoževali po tisoč in več izvodov vsake publikacije. Rotarko je iz Trsta pretihotapila v zavojih umazanega perila Justina Šik - Pavla, pa je bila pri tem izdana, na domu aretirana in nato v zaporu strahovito mučena.38 Ko so tehniko dokončno "opremili", je Guček na debelo akacijevo vejo, ki je služila za obok nad vhodom, napisal brez kakšnega posebnega namena z velikimi črkami NAŠ DOM, in to je potem postalo ime tehnike, ki je bilo odtisnjeno na vseh njenih publikacijah. To je bila centralna tehnika za južnop186


rimorski okraj. Včasih je bila navedena tudi brez imena, le kot centralna tehnika za južnoprimorski okraj, vendar gre za isto tehniko; v tistem času je bila edina na južnem Primorskem in je s tiskom oskrbovala celotno svoje območje. V bunkerju pri Bertoših so delali lahko tudi podnevi, ker je bil na skritem in odljudnem kraju. Vhod vanj so z notranje strani zagrnili z volneno odejo, da ni bilo slišati na prosto glasov in šepeta. Za zračenje so imeli zvrtano le za debelino železnega droga veliko navpično luknjo, strop pa so obložili z žuko, da se ni krušljiva drobnjad sipala na "delovni prostor". V bunkerju so imeli široko mizo in dve klopi. Preden so legli k počitku, so dali rotarko, stroj in papir na eno klop; na mizo so legli trije, pod mizo dva in eden na drugo klop. Kuhali so si sami, z živežem pa jih je oskrboval Iskra, ki je bil tudi njihova edina zveza s svetom. Samo kurirsko delo, to je odnašanje razmnoženega materiala, je opravljal Bruno Stepan - Željko.39 Tehnika je delala z vso zmogljivostjo. Dobili so še nov, težak pisalni stroj in "tiskali" so že tudi zahtevnejše "izdaje"; bile so sicer skromneje likovno opremljene, a naklade so šle v tisoče izvodov. "Ponatiskovali" so že zelo zahtevne izdaje "Ljudske pravice", "Slovenskega poročevalca", "Kmečkega glasa" itd. Razmnoževali so tudi manjše vezane brošure, poleg tega pa še številne letake. Sredi julija je odšel M. Guček iz tehnike "Naš dom", da organizira novo tehniko na južnem Primorskem – pod Snežnikom. Centralna tehnika "Naš dom" je delala v sestavi Jodi, Očka, Željko vse do kapitulacije Italije; nato je nadaljevala svoje delo pod drugim imenom. Pionirsko delo te partizanske tehnike je obrodilo obilne sadove, kljub velikim težavam, v katerih je nastala in delovala. To pa je bila predvsem zasluga iznajdljivosti njenih organizatorjev in domačih aktivistov OF.

RAJONSKI IN TERENSKI ODBORI OF Ustrezno različnim krajevnim razmeram so postopno nastajali rajonski in terenski (vaški) odbori OF – kot rezultat načrtnega dela za razširitev OF od Doline vse tja do reke Dragonje. Zbrani podatki kažejo, da so aktivisti OF ali njihovi zaupniki v glavnem opravljali podobne naloge, kakor so jih imeli drugod na slovenskem ozemlju. Širili so narodnoosvobodilni tisk, zbirali materialna in denarna sredstva za potrebe partizanske vojske (orožje, strelivo, sanitetni material), udeleževali so se sestankov in izvajali napisne akcije narodnoosvobodilnih gesel ter trosili letake. Ni pa nobenih podatkov, da bi bili izvedli oborožene akcije – vse do kapitulacije Italije. Organizacija KPS in OF na območju Brkinov–Slovenske Istre se je sproti prilagajala političnim in drugim potrebam. Vpogled v njeno organizacijsko sestavo dajejo tile podatki: "Okrajni komite KPS za južno Primorsko so ustanovili 4. aprila 1943, štirinajst dni pozneje pa okrajni odbor OF. Za sekretarja komiteja so izvolili Rudija Mahniča - Brkinca; za člane pa: Albina Godino - Vojo, Jožeta Zidarja-Jadrana in Franca Grma - Vlada. Inštruktor komiteja je 21. maja postal Franc Segulin - Boro Kladivar. V okrajnem odboru OF pa so bili poleg tajnika Rudija Mahniča - Brkinca še Albin Godina - Vojo, Jože Zidar Jadran, Franc Grm - Vlado, Anton Dolgan - Branko, Tone Juriševič - Pavel Jerebica in Viktor Berce, župnik iz Slivja. V okraju južna Primorska (ustanovljen 2. junija 1943) so bila okrožja Pivka, Materija, Ilirska Bistrica, Brkini in Slovenska Istra."40 Značilno je pri tem namreč dejstvo, da je okraj združeval okrožja kot sebi podrejene upravno-politične enote, kar je pa obstajalo le kratek čas, ker so postala okrožja višje upravno-politične enote, v katere so bili vključeni okraji. Južnoprimorski okraj je bil reorganiziran 4. septembra 1943. Tedaj so se omenjena okrožja združila v novo okrožje Brkini–Slovenska Istra. Za sekretarja okrožnega komiteja KPS so izvolili F. Segulina-Bora Kladivarja, za člane pa Toneta Dolgana - Branka, Jožeta Zidarja - Jadrana, Ivana Caha -Iskro, Toneta Juriševiča in Jožeta Strnada.41 Takšen sorazmerno velik razvoj OF je bil vsekakor dober rezultat politične dejavnosti. K temu so nedvomno prispevali: vztrajna protifašistična dejavnost med vojnama in žive težnje prebivalstva k osvoboditvi, čedalje hujši fašistični teror in cilji Osvobodilne fronte; vse to je ustvarilo osnove za sode187


lovanje z ljudskimi množicami tudi italijanske narodnosti, zlasti z delavci v tovarnah, ladjedelnicah, obrtnih delavnicah in s kmečkim proletariatom. Rajonski odbori OF so bili zaporedno oštevilčeni, zaradi konspiracije in zaradi njihovega časovnega nastanka; verjetno pa tudi zaradi njihovega zemljepisnega položaja. Rajonski odbori so obsegali: I. Rižanski, imenovan tudi obrižanski, je obsegal kraje: Rižana, Cepki, Stepani, Krnica, Kortine, Črni Kal, Loka, Bezovica, Podpeč, Zazid, Podgorje, Prešnica, Črnotiče, Praproče, Dol, Hrastovlje, Rožar, Kubed, Gračišče, Poletiči s pripadajočimi zaselki. Ustanovljen je bil prve dni aprila 1943 v zaselku Žgani pri Loki. Sestavljali so ga: tajnik Anton Bernetič - Jakob iz Kortin do 21. 5. 1943, ko je prevzel drugo funkcijo, in nato Ivan Žigante - Peter iz Žigonov. Člani: Jože Rodela - Matija iz Loke, Ivan Cunja - Slavnik iz Bezovice kot blagajnik, Albin Kofol - Valentin iz Kortin, Ivan Filipič - Kozak iz Podgorja, Otilij Kavrečič - Ciril iz Rižane, Karlo Rojc - Vasilij iz Praproč, Ivan Škorja - Feliks iz Črnotič, Emil Aver Stanko iz Hrastovelj, Jože Ujčič - Danijel iz Zazida in Gabrijel Barut - Ožbolt iz Črnega Kala. Kurirske posle so zanj opravljale Marija Žigante - Ida iz Žigonov, Rozalija Žigante iz Loke, Marta Kofol in Severina Kofol kot pomožni kurirki.42 II. Čežaranski je obsegal kraje: Čežarji, Pobegi, Bertoki, Srmin, Dekani, Bonini, Šantoma, Sv. Anton, Kocjančiči s pripadajočimi zaselki. Ustanovljen je bil prve dni aprila 1943 s sedežem v Čežarjih pri Danijelu Bertoku - Čerčilu. Sestavljali so ga: tajnik Danijel Bertok - Čerčil; člani Vincenc Kocjančič Marko iz Bertokov, Avgust Furlanič - Bistri iz Dekanov, Nazarij Bordon - Nace iz Čežarjev, Ivan Jakomin iz Pobegov in Ivan Starc iz Šantome. Kurirske posle sta zanj opravljali Irma Zidarič in Narciza Vatovec iz Čežarjev.43 III. Škofijski je obsegal kraje: Škofije (Spodnja, Srednja in Zgornja), Elerji, Plavje, Badiha, Urbanci, Tinjan, Kolombar s pripadajočimi zaselki. Ustanovljen je bil prve dni aprila 1943 s sedežem na Srednji Škofiji pri Francu Pohlenu. Sestavljali so ga: tajnik Bruno Klarič - Štefan z Zgornje Škofije in nato Marjan Furlanič - lzidor s Srednje Škofije, člani Gvido Bolčič - Gomel, Franc Furlanič in Franc Pohlen Alojz s Srednje Škofije, Narciz Hrovatin - Sloven s Spodnje Škofije ter Marčelo Hrovatin - Planinc in Ivan Hrovatin s Plavij. Kurirske posle so zanj opravljale Zora Pohlen - Zofija in Otilija Bolčič s Srednje Škofije, Delka Čok in Dionizija Kolarič - Stana s Plavij.44 IV. Šmarski je obsegal kraje: Šmarje, Grintovec, Srgaši, Gažon, Pomjan, Koštabona, Puče, Padna, Krkavče s pripadajočimi zaselki. Ustanovljen je bil maja 1943 med Šmarjami in Padno v gozdu Snija. Sestavljali so ga: tajnik Franc Glavina - Miklavž in nato Avgust Štemberger iz Šmarij, člani Karel Morgan - Izidor in Franc Hrvatin - Hrast iz Šmarij, Franc Benčič in Anton Kocjančič - Lazar iz Pomjana, Andrej Pucer iz zaselka Breci, Mirko Hrvatin (p. d. Policaj) iz Kort in Jože Kuzmič iz Padne. Kurirske posle sta zanj opravljali Tončka Rojac in Ana Štemberger iz Šmarij.45 V. Dolinski je obsegal kraje: Dolina, Boljunec, Kroglje, Boršt, Ricmanje, Log, Domjo s pripadajočimi zaselki. Ustanovljen je bil prve dni aprila 1943 s sedežem pri Domju pod Logom. Sestavljali so ga: tajnik Andrej Vitrih - Peter in nato Jože Šturman - Slavko iz Podloga, člani Anton Brajnik - Matiš in Jože Ivančič iz Domja, Jože Korošec - Bepo iz Boljunca, Jože Pangerc - Klemen iz Doline, Ivan Kralj Mirko iz Domja, Jožef Petaros - Hribar iz Boršta, Dušan Ota - Toča iz Boljunca, Danilo Petaros - Tješivoj iz Boršta, Danilo Pangerc - Zmaj iz Loga in Anton Petaros iz Ricmanj. Kurirske posle sta zanj opravljali Vida Kocjančič - Sava in Sava Sancin - Drava iz Doline.46 VI. Gabrovški je obsegal kraje: Gabrovica, Osp, Kastelec, Socerb, Prebeneg, Mačkolje in Štramar. Ustanovljen je bil v začetku maja 1943 s sedežem pri Francu Ivančiču - Luki. Sestavljali so ga: tajnik Roman Ivančič - Vojko iz Gabrovice, člani Franc Ivančič - Luka iz Gabrovice, Viljem Kočevar - Urban iz Kastelca, Ivan Slavec - Filip iz Mačkolj, Lazar Veljak - Gaber iz Štramarja in Jože Kocjančič - Savel iz Prebenega. Kurirske posle je od aprila 1943 dalje opravljala zanj Zofka Krašovec - Vesna (obenem je vodila okrožno kurirsko mrežo). Od julija 1943 naprej ji je pomagala Marčela Novak - Jelka (za območje Gabrovice, Domja in Rižane).47 VII. Loparski je obsegal kraje: Lopar, Marezige, Babiči, Bržani, Vršič, Labor, Glem, Vanganel, Montinjan in Čentur s pripadajočimi zaselki. Ustanovljen je bil 7. junija 1943. Sestavljali so ga tajnik 188


Avgust Starc - Vido iz Loparja in člani: Otilija Dobrinja - Tončka, pozneje znana kot Majda, ki jo je V. Hlaj pooblastil, da organizira rajonski odbor, Avgust Starc - Drugi, Benedikt Kavrečič (vojaški referent), Štefan Kavrečič - Slavko (gospodarski referent), Mirko Markežič - Bus (agitprop), Josip Bembič, Josip Bembič - Drugi in Rudolf Bembič, vsi iz Loparja; Viktor Lovrečič - Vojko iz Bočajev in Marjan Beržan Johan iz Marezig; zaupniki Giorgina Bembič za Lopar ter drugi, ki so navedeni posebej na drugem mestu; značilno je bilo za ta odbor, da so ga sestavljali v glavnem člani iz Loparja, zato ni še zajel predstavnikov iz drugih vasi; kurirke so bile Ema Kavrečič - Danica, Ema Maršič, Alma Starc - Nevenka ter Alda in Akvilina Bembič.48 Terenski ali vaški odbori OF so zajeli domala celotno podeželsko območje Slovenske Istre razen nekaterih vasi in manjših zaselkov, kjer iz objektivnih razlogov trenutno ni bilo možno organizirati popolnega odbora in so zato tam delovali le zaupniki OF. V napotkih za njihovo delo je med drugim pisalo: "Narodnoosvobodilne odbore (terenske odbore) morate čimprej izpopolniti in sprejeti vanje nove člane, ki bodo opravljali poverjena jim dela. V vsaki vasi vašega rajona mora biti kompleten terenski odbor, sestavljen iz štirih do petih članov odnosno članic. Ni izgovorov, da je vas slaba, da so ljudje nezaupljivi in slično. Vedno se dobi kak zanesljiv in pošten Slovenec, ki bo v vasi znal najti sodelavce. Zaradi stalnih represalij naj ne bodo člani samo po imenu in številu, temveč naj se vlije vsakemu predvidenemu članu zavest in pomen njegovega dela za našo osvoboditev. Sedaj, ko sta na Primorskem formirana dva partizanska odreda in udarna brigada 'Andreja Laharnarja', bo potrebno preskrbeti naše partizanske enote z več hrane, obleke, cigaretami, tobakom, javljati dnevna poročila o beli gardi in domačih izdajalcih ter o gibanju in morali sovražnika. Na splošno bo potrebno večje in širše delo. Na to naj se pripravijo in takoj prično z delom vsi terenski odbori vašega rajona, sam rajonski odbor pa naj vodi in kontrolira vse delo, daje nasvete pri delu, popravlja napake. Tovariši iz rajonskih odborov, pokažite več samoiniciative! Narod in naša vojska to zahteva od vas...! Tudi zbiranju davka in narodnega posojila posvetite več skrbi! Rajonski in terenski blagajniki naj vsak mesec pobero, vsak v svojem rajonu – kraju, narodni davek! Od premožnejših slojev iščite posojila. Vsak zaveden Slovenec bo z veseljem dal posojilo, če mu poveste, koliko lahko koristi našemu osvobodilnemu gibanju njegova vsota, ki jo boste vpisali kot posojilo, ki se obrestuje. Na drugi strani pa mu je odvzeta skrb kam z denarjem, ki ga je danes težko plasirati v gospodarske dobrine. Narod naj ne nalaga denarja v italijanske banke, ker s tem služi smrtnemu sovražniku – fašizmu, temveč naj ga posoja nam; s tem se reši skrbi in sramote, ki jo bo vsak doživel, kdor hrani denar doma in misli, da bo za nič vredne lire prejel po osvoboditvi našo denarno valuto."49 Terenski odbori OF so imeli potemtakem številne in odgovorne naloge, da bi si ustvarili med ljudstvom množično podporo in ga politično pridobili za narodnoosvobodilne cilje. Odbori so nastajali takole: Prvi odbor v Slovenski Istri je nastal na Plavjah 1. decembra 1941 v hiši Jožeta Jamška. Srednja Škofija: ustanovljen je bil januarja 1942. Tajnik Bruno Klarič - Štefan, člani Marjan Furlanič - Izidor, Franc Pohlen - Alojz in Rihard Korda. Kurirske posle sta zanj opravljali Zora Pohlen in Otilija Bolčič.50 Kubed: ustanovljen prve dni aprila 1942. V njem so sodelovali: tajnik Lazar Jakomin Zrinjski, člani Ivan Jakomin - Ratibor, Franc Vidali - Zvezdan, Mirko Dariš - Jastreb in Franc Primožič Mohorčič. Kurirske posle sta zanj opravljali Anastazija Jakomin in Ivanka Jakomin.51 Podgorje: ustanovljen je bil julija 1942. V njem so sodelovali: tajnik Ivan Filipič - Kozak, člani Ivan Andrejašič - Gaber, Anton Andrejašič, Karel Andrejašič in Ivan Andrejašič -Adam.52 Spodnja Škofija: ustanovljen je bil avgusta 1942. V njem so sodeloval: tajnik Narciz Hrovatin Sloven, člani Franc Sancin, Željko Škorja, Marjan Brajnik in Mirko Cunja. Kurirske posle je zanj opravljala Fani Andrijašič.53

189


Cepki: ustanovljen januarja 1943. Obsegal je tudi zaselka Bertoši in Pilavci. V njem so sodelovali: tajnik Mihael Šik - Mitrofan, člani Štefan Šik in Albin Cepak - Eksel. Kurirske posle so zanj in za okrožni komite KPS opravljale Jolanda Rodela - Cvetka, Alma Miklavčič -Darinka in Godina Rodela.54 Gabrovica: ustanovljen je bil februarja 1943. V njem so sodelovali: tajnik Roman Ivančič - Vojko, člani Andrej Ivančič - Viktor, Jožef Purger - Slavec, Andrej Žerjul in Anton Krašovec - Pavel.55 Loka: ustanovljen je bil marca 1943. V njem so sodelovali: tajnik Jožef Ogrin - Kijev, člana Jože Rodela - Matija in Ivan Cergolj - Rostov.56 Bezovica: ustanovljen aprila 1943. Obsegal je tudi naselje Zvroček. V njem so sodelovali: tajnik Ivan Cunja - Slavnik, člani Jože Cunja, Ivan Cepak - Triglav, Valerij Ojo - Orel. Kurirske posle je zanj opravljala Marija Cunja.57 Kortine: ustanovljen je bil aprila 1943. V njem so sodelovali: tajni k Anton Bernetič - Jakob, člani Albin Kofol - Valentin in Andrej Cah - Kos. Kurirske posle je zanj opravljal Emil Cah.58 Čežarji: ustanovljen je bil aprila 1943. Obsegal je še zaselke Kortina, Karankoč, Turkiči in Gabrčane. V njem so sodelovali: tajnik Valerij Jakomin - Jelen in člana Narciz Pečarič ter Renato Parovel.59 Plavje: ponovno je bil ustanovljen aprila 1943, ker so bili prejšnji člani aretirani. V njem so sodelovali: tajnik Marčel Hrovatin - Planinc, člani Ivan Hrovatin, Ivan Cupin, Mirko Hrovatin in Jože Kocjančič.60 Bertoki: ustanovljen 4. junija 1943. V njem so sodelovali: tajnik Vincenc Kocjančič -Marko, člani: Jože Novel - Skala, Nino Kuret - Franklin, Silvester Kocjančič - Gregorič in Angel Kocjančič - Blaž.61 Tinjan: ustanovljen je bil zadnje dni junija 1943.V njem so delovali: Ferdinand Bizjak - Iztok, Mario Urbanc, Erminij Oblak iz Urbancev in Dora Urbanc.62 Osp: ustanovljen je bil junija 1943. V njem so sodelovali: Gregor Krašovec - Drago, Alojz Bizjak Jernej, Viktor in Livij Krašovec.63 Prešnica: ustanovljen je bil junija 1943. V njem so delovali: tajnik Albin Pečar, člani Anton Pečar Blaž, Ivan Pečar in Stanko Pečar - Cvetko.64 Urbanci: ustanovljen je bil avgusta 1943. V njem so delovali: tajnik Erminij Oblak, člani Ivan Primožič, Albert Zerbo, Ivan Cupin; kurirske posle so zanj opravljale Elvira Sodnik, Ljudmila Oblak in Ivana Škrlj.65 Beli Kamen: ustanovljen je bil junija 1943. Obsegal je še zaselka Poletiče in Galantiče; v njem so delovali tajnik Anton Franca, člani Peter Rakar, Jožef Franca in Anton Rakar; kurirske posle pa je zanj opravljala Marija Vergan.66 Hrastovlje: ustanovljen je bil julija 1943; v njem so delovali: tajnik Anton Rihter - Skala, člani Valerij Kocjančič, Angel Kocjačič, Anton Kocjančič in Lazar Markučič.67 Dol: ustanovljen je bil julija 1943 v "Buži" onkraj vasi; v njem so delovali: tajnik Viktor Rihter, člani Ivan Koren - Hiter, Ivan Kocjančič - Sonce, Anton Kocjančič, Avgust Kocjančič in Zorko Rihter.68 Vanganel: ustanovljen je bil spomladi 1943; v njem so delovali: tajnik Rudolf Bordon z Montinjana in pozneje Jože Stepančič iz Vanganela; člani Ivan Babič, Avgust Bordon, Rudolf in Karmel Domjo iz Montinjana; zaupnika: Vincenc Babič in Benjamin Babič iz Vanganela.69 Zazid: ustanovljen je bil avgusta 1943; v njem so sodelovali: tajnik Ivan Švab - Lipnik, člani Jože Ujčič - Danijel, Marija Švab - Pogača, Jože Pohlen - Lukež in Mario Rožac -Struga.70 Podpeč: ustanovljen je bil avgusta 1943; v njem so sodelovali: tajnik Cvetko Olenik, člani Celestin Rodela - Zaporožec, Emil Olenik - Danijel, Marija Lazar in Peter Primožič.71 Praproče: ustanovljen je bil julija 1943; v njem sta sodelovala: tajnik Karlo Rojc - Vasilij in član Ivan Flandija; kurirske posle je zanju opravljala Valerija Rojc - Bosiljka.72 Pobegi: ustanovljen je bil julija 1943; obsegalje še zaselke: Bajti, Kortina, Prade, Kostanjevo, Cikuti in Šimci; v njem so sodelovali: tajnik Avgust Pečarič - Orel, člani Kristijan Bertok, Ivan Jakomin in Bruno Pobega - Jovo.73 190


Črnotiče: ustanovljen je bil julija 1943; v njem so sodelovali: Ivan Gobina, Ivan Škorja - Feliks, Ivan Furlan - Manzin, Jožef Furlan - Brjent in Jožef Škorja.74 Črni Kal: ustanovljen je bil avgusta 1943; v njem so sodelovali: tajni k Gabrijel Barut - Ožbolt, člani Ivan Pavlič, Mirko Starc in Jožef Starc; kurirske posle je zanj opravljala Željka Andrijašič.75 Dolinsko območje je bilo vključeno v peti rajon. Terenski odbori OF so organizirano nastajali po posameznih večjih naseljih. Delovali so v neposredni bližini Trsta, zato je bila prek njih izpeljana tudi zveza z mestno organizacijo OF. Nekateri njihovi člani so pomagali pri nabavi raznega materiala za potrebe ilegalne organizacije in za izvedbo drugih perečih nalog.76 Terenski odbori OF so bili oštevilčeni takole: 11. teren Dolina: ustanovljen je bil junija 1943; v njem so sodelovali: tajnik Doro Vodopivec-Luka, člani Jože Pangerc, Anton Švab, Ivan Žerjal-Ciril, Martin Samec in Martin Sancin; 12. teren Boljunec: ustanovljen je bil junija 1943; v njem so sodelovali: tajnik Dušan Ota - Toča, člani Jože Korošec - Bepo, Rudi Maver, Edi Žerjal - Krpan, Silvester Žerjal - Rok in Servo Mihalič - Lov; 13. teren Boršt: ustanovljen je bil junija 1943; v njem so sodelovali: tajnik J. Petaros - Hribar, člani Mirko Petaros - Rado, Žarko Družina - Grča, Rudolf Kosmač - Hinko, Drago Petaros - Činko in Drago Petaros; 14. teren Ricmanje: ustanovljen je bil junija 1943; v njem sta sodelovala: tajnik Anton PetarosMirnik in član Štefan Bordon-Vitez; 15. teren Log: ustanovljen je bil junija 1943; v njem sta sodelovala: tajnik Danilo Pregarc in član Mario Žuljan - Zagloba; 16. teren Domjo: ustanovljen je bil junija 1943; v njem so sodelovali: tajnik Andrej Vitrih - Peter , člani Anton Brajnik - Matiš, Ivan Kralj - Mirko, Jože Ivančič, Valentin Maver - Pipec, Friderik Kocjančič - Riko; dan.

17. teren Žavlje: ustanovljen je bil junija 1943; v njem sta sodelovala Rudolf Štrajn in Felicijan Jor-

V Loparju, v središču protifašističnega gibanja, so nekateri člani terenskega odbora opravljali tudi dolžnosti članov rajonskega odbora.77 V drugih vaseh so sodelovali v organizaciji le zaupniki OF. Taki zaupniki so bili Roža Lovrečič za Boršt, Viktor Lovrečič - Vojko za Bočaje, Albert Kocjančič za Kozloviče in Lazar Ražman za Truške, Franc Babič - Santonel za Babiče, Ivan Radin za Topolovec, Martin Bembič za Hrvoje, Marija Hlaj za Belvedur pri Topolovcu, Celestin Rodela za Podpeč, Ivan Rodela in Jože Jenko za Krnico, Rihard Parovel za Štramar in še nekateri drugi. Tudi na območju hrvaške Istre je bilo narodnoosvobodilno gibanje dokaj razvito. Tamkajšnji kraji so bili agrarno prenaseljeni, revni in sploh nerazviti. Narodnoosvobodilni odbori so delovali do kapitulacije Italije pod vodstvom hrvaških političnih organizacij; nato je bilo to območje vključeno v pregarski rajon OF Slovenske Istre. Kot zaupniki narodnoosvobodilnega gibanja so delovali že od februarja 1942 naprej: v rajonskem merilu Gabrijel Rožič - Tomaž kot tajnik, Slavko Jakac, Anton Cerovac, Izak Flego pa kot člani. Krajevni narodnoosvobodilni odbori po posameznih vaseh so nastajali takole: Pregara: ustanovljen je bil v avgustu 1943; v njem so sodeloval i: predsednik Jože Markežič, člani Peter Vajgelj, Slavko Jakac iz Buzeta, Ivan Benčič iz Krištije in Avgust Markežič; Karli: ustanovljen junija 1943; v njem so sodelovali: predsednik Anton Gregorič, člani Jože Maršič iz Maršičev, Miha in Franc Ugrin iz Pisarov in Jože Gregorič; Trebeše: ustanovljen julija 1943; v njem so sodelovali: predsednik Ivan Gregorič, člani Matija Rakar, Miha Stepančič in Jakob Grdina; 191


Butari: ustanovljen julija 1943; v njem so sodelovali: predsednik Peter Šukljan, člani Marija Šukljan, Jože Kozlovič, Ivan Levac, Ivan Franca in Antonija Šukljan; Dvori: ustanovljen avgusta 1943: v njem so sodelovali: predsednik Franc Križman, člani Anton Gregorič, Ivan Rakar, Anton Veljak in Andrej Grdina; Movraž: ustanovljen avgusta 1943; v njem so sodelovali: predsednik Peter Šukljan, člani Matija Rakar, Miha štepančič in Jakob Grdina.78 Zanimivo je, kaj se je dogajalo v tistem času na obalnem območju. Protifašistično gibanje je ostalo pod vodstvom KSI vse dotlej, dokler ni sporazumno z njo posegla OF s svojimi organizacijskimi in političnimi vplivi tudi med prebivalce italijanske narodnosti. A to se je zgodilo šele po kapitulaciji Italije. Komunisti in protifašisti italijanske narodnosti so širili protifašistična gesla in opravljali druge dejavnosti tudi za potrebe OF. O tem govorijo naslednje ugotovitve: "V obalnih mestih na Koprskem in v bližnjih krajih, kjer so živeli pretežno Italijani, je bilo občutiti protifašistični boj kot v vsem slovenskem podeželju, zavoljo dejavnosti nekaterih pogumnih pripadnikov KSI, ki je imela v Izoli, izrazitem industrijskem delavskem središču, svojo najvažnejšo organizacijo na tem območju. Izolski in piranski komunisti, med katerimi so zavzemali prva mesta Bruno Deste, Mario Dagri, Egidio Chicco, Everio in Dante Pugliese, Marco Zannon, Nicolò Parma, Giovanni in Giorgio Vardabasso, Libero Fonda, Lorenza Vidali iz Pirana, umorjen v tržaški Rižarni, kakor tudi Koprčan Pietro Gandusio, so začeli širiti odpor proti vojni že leta 1940, takoj po vojaški intervenciji fašistične Italije. 1. maja 1941 so v tovarni Ampelea okrasili zid z rdečimi nageljni. Izolski komunisti so se povezali z Josipom Grbcem iz Kort z namenom, da bi pomagali prvim jugoslovanskim partizanom z denarjem, ki so ga nabrali za Rdečo pomoč. Ta izolski odpor se je naslanjal na protifašistično propagando. V omenjenem obdobju se je odlikoval po svoji borbenosti in dejavnosti tovariš Pietro Gandusio, voditelj prvega protifašističnega odbora v Kopru. Že od leta 1942 je sodeloval v slovenskem narodnoosvobodilnem gibanju. Pietra Gandusia je treba imeti za prvega italijanskega partizanskega borca na Koprskem. Že maja 1943, po valu obsežnih aretacij med protifašisti v Kopru, je stopil v partizanske vrste, skupaj z drugimi tovariši, v slovensko Brkinsko četo, ki je delovala na tem območju že januarja 1942. Pozneje so ga premestili v 3. bataljon Gradnikove brigade. Pred kapitulacijo Italije se je Gandusio ponudil za prostovoljca, da bi organiziral italijanske garibaldinske enote v Furlaniji. Prav med izvrševanjem te odgovorne naloge je marca 1944 padel; pokosile so ga nemške krogle. Prvo množično protifašistično akcijo je treba videti v veliki politični stavki, ki so jo organizirali v izolski tovarni ribjih konzerv Ampelea 11. julija 1943, ko je še obstajal fašizem, čeprav je bil že skoraj v izdihljajih. Ob tisti priložnosti so aretirali okoli trideset delavcev in delavk, med njimi Emilia Pusterotta, Giovannija Chellerija, Elda Dagrija in Caterino Menis."79

PADEC FAŠIZMA Fašistični vrhovi so zaradi poraznih dogodkov na mednarodni in notranji fronti iskali rešitev iz brezizhodnega položaja, tudi za ceno neizogibnega padca toliko opevanega mita Benita Mussolinija. K takemu razpletu so nedvomno v znatni meri pripomogli: zlom fašističnih armad v Rusiji in na afriških tleh, izguba vsega kolonialnega in v vojni pridobljenega ozemlja, dalje številni porazi okupatorske vojske v Jugoslaviji in rastoča moč NOB. Italijanska vojska je bila demoralizirana. Množično zavezniško bombardiranje številnih italijanskih mest, delavske stavke spomladi 1943 v Torinu in Milanu in vse bolj nezadržno nezadovoljstvo širokih ljudskih množic in ne nazadnje preplah italijanskih kraljevih in vodilnih buržoaznih krogov za usodo države – vse to je izbilo sodu dno. Fašistični vrhovi so bili med seboj razcepljeni. Nekateri fašistični veljaki so obrnili svojemu duceju hrbet in začeli kovati, v povezavi s kraljem, načrte za njegovo odstranitev. Zadnji udarec je duce dobil z izkrcanjem zavezniške vojske na Siciliji v prvi polovici julija 1943; odprla se je pot k spoznanju, da je prišel čas za akcijo. 192


25. julija 1943 so sklicali v Rimu sejo najvišjega fašističnega organa Gran Consiglio del Fascismo (Velikega fašističnega sveta), na katerem je, po dogovoru z nekaterimi drugimi fašističnimi veljaki, med njimi tudi z Mussolinijevim zetom Galeazzom Cianom, Dino Grandi predlagal, naj prisotni izrečejo nezaupnico duceju. Seja je potekala burno, z medsebojnimi obtožbami o izdajstvu, vendarle so naposled z malenkostno večino glasov sprejeli Grandijev predlog. Tako je ostal Benito Mussolini prvič v manjšini, odkar je leta 1922 z nasiljem prevzel državno oblast.80 Italijanski kralj in cesar Etiopije Vittorio Emanuele III. je zaupal vlado in poveljstvo nad oboroženimi silami maršalu Pietru Badogliu. Pod večer 25. julija je le-ta objavil poseben proglas narodu, v katerem je oznanil padec fašizma in da se vojna nadaljuje, zato naj vsi Italijani izpolnijo svojo dolžnost do domovine. Nova vojaška vlada je čez čas ukinila fašistično Posebno sodišče in razpustila fašistično stranko, ki sta prizadejala nepopisno gorje nasprotnikom režima. Ni pa osvobodila političnih zapornikov, komunistov in protifašistov slovenske, hrvaške in drugih narodnosti Primorske in Istre. Osvobodila je le protifašiste italijanske narodnosti z območja italijanskega ozemlja. Ljudstvo pa je bilo sito vojne, trpljenja in nasilja. Tistega zgodovinskega dne je prihrumelo na dan vse zatajeno sovraštvo do osovraženega režima. Spontano so ljudje na javnih trgih odstranjevali in razbijali fašistične znake, embleme, Mussolinijeve slike itd. Toda fašisti so se potuhnili, nekateri poskrili. Upali so namreč, da jim bo priskočil na pomoč njihov nemški zaveznik. Duceja je posebni oddelek SS osvobodil 12. septembra 1943 na Gran Sassu, kjer so ga imeli badoglievci pod stražo.81 Medtem se je kraljevina tajno pogajala z zavezniki za sklenitev premirja. Nemci pa so na vrat na nos premestili v Italijo 7 svojih v bojih preizkušenih divizij, da bi nastopile v primernem trenutku proti nezanesljivi italijanski vojski in skušale ponovno postaviti na noge poraženi režim. Položaj Italije kot vojskujoče se države se ni bistveno spremenil s padcem fašizma, čeravno je tajno delovala italijanska diplomacija, da bi dosegla vsaj premirje ali sprejemljivo kapitulacijo.82 Kako je padec fašizma odjeknil med ljudstvom v Slovenski Istri? E. Chicco iz Izole se spominja: "Zdele so se mi sanje, vendar je bila stvarnost. Po dvajsetih letih nasilja in suženjstva je bil narod na ulicah nič več z upognjeno glavo, ampak s smehljajočim se obrazom. Začeli smo dihati svobodnejši zrak. V Izoli, ki je dala v dvaindvajsetih letih nasilja svoje žrtve, požgan je bil delavski dom in stanovanja protifašistov, ki je dala svoje mučenike, politične preganjance, je zaživelo novo obdobje."83 Med ljudstvom je zavladalo nestrpno pričakovanje, da smo na pragu odločilnih sprememb, ki bodo končale vojno in uresničile osvoboditev. Toda to so bili le upi. Varuhi državne oblasti (karabinjerji, policijski organi, sodstvo in vojska) so naprej opravljali svoje vsakdanje delo. Po začetni zmedi, prestanem strahu in negotovosti za svojo usodo so nadaljevali preganjanje slovenskih protifašistov in vseh tistih, ki so se jim upali upreti. Novica o padcu fašizma se je bliskovito razširila na podeželje. Tu bolj, tam manj so se ljudje veselili velikega zgodovinskega prevrata. V Bertokih se je zgodilo naslednje: Okrog petih popoldne je z novico seznanil ljudi Anton Kuret. Veliko veselje je prevzelo vsakogar. Mladinci so spontano začeli razbijati fašistične znake na vasi. Na gostilniškem dvorišču so sežgali dve Mussolinijevi sliki, ki so ju odstranili iz gostilne. Nato so se napotili po vasi in obvestili vaščane o radostnem dogodku. Na vaškem vodnjaku in na javni pralnici so odstranili liktorski fašijo (snop); medtem se je zbralo okrog mladincev več vaščanov in so jih navdušeno bodrili, naj temeljito razbijejo fašistične embleme. Organizirali so tudi "žalni" sprevod za umrlim fašizmom in mu zapeli žalostinko "Mizerere". Nekdo se je spomnil na fašistični znak na zvoniku. Snop je bil vklesan v marmorni plošči, ki je bila vzidana v višini petih metrov. Našli so lestev in kladivo in ploščo razbili. Čez dva dni so koprski karabinjerji iskali na vasi Jožeta Novaka, Antona Kureta, Egidia Apollonia in Nazarija Bertoka. Aretirali so vse štiri in jih odvedli na koprsko karabinjersko postajo. Na zasliševanju so jih pretepali in strahovali z vojaškim sodiščem. Zaprli so jih v koprske zapore, kjer so srečali več protifašistov iz Pirana, Miljskih hribov, Dekanov, Trušk itd. Vsi so bili obtoženi za podobna dejanja. V bertoški akciji sta sodelovala tudi mladinca Mihael Bertok in Argio Kocjančič, ki pa nista bila aretirana.84 Na marežganskem območju, zlasti v Truškah, so ljudje prav tako navdušeno pozdravili novico o padcu fašizma. Priložnostni govorniki so jim razlagali, kaj se dogaja v državi. Odstranili so znake oso193


vražene fašistične vladavine, toda karabinjerji niso držali križem rok. Čez nekaj dni so aretirali okrog dvajset oseb in jih po zaslišanju odgnali v koprske zapore. Tudi v Gračišču so odstranili iz gostilne Mussolinijevo sliko. Vaščani so se zbrali pred gostilno in dali duška svojemu veselju.85 Takih in podobnih dejanj je bilo tiste dni precej. Vodstvo OF je ocenilo, da je treba počakati s splošno vstajo do skorajšnjega trenutka, ko bo Italija tudi vojaško kapitulirala pred zavezniki. To se je zgodilo čez slab mesec in pol. Tedaj je med ljudstvom završalo, toda tokrat tako mogočno in množično, da se je vojaški in politični ustroj tujih oblastnikov razsul.

OPOMBE 1 Po vstopu Italije v drugo svetovno vojno je v javnosti zavladala silovita hujskaška psihoza pravega prenapetega vzdušja (z manifestacijami, napisi, časopisnimi članki in govori fašističnih kolovodij), češ da je sedaj napočil zgodovinski trenutek, ki bo zagotovil fašizmu zmago in novo ero prihodnjega tisočletja. V nasprotju s tem je med zatiranim slovenskim ljudstvom in v vrstah delavskega razreda tudi italijanske narodnosti na istrskem ozemlju vzklilo upanje, da bo ta imperialistična pustolovščina postala usodna za fašizem. Vse tedanje okoliščine in zgodovinske razmere so zahtevale, da boj proti fašizmu preide iz politično-agitacijske dejavnosti in krepitve narodne ter razredne zavesti v priprave za oboroženo vstajo. 2 V. Vremec, Uprli so se fašizmu, Primorski dnevnik, 14. decembra 1963. 3 Arhiv Republike Slovenije (dalje AS), Referat II, fasc. 1024/lia, Avv. cav. Bruno Matosel - Loriani, dopis fašističnemu federal u Emiliu Grazioliju, Trst, 26. junija 1940; v njem je opisal še druge sovražne izpade proti Slovencem; predlagal je celo, da bi izselili vse Slovence s tega ozemlja in nanj naselili fašističnemu režimu zveste ljudi*. 4 PAK, Adv. Piero Pieri iz Trsta je 27. junija 1940 sestavil predlog "Carta dell'lmpero Italiano" (zemljevid italijanskega cesarstva); sicer le-ta ni bil objavljen in naslovljen; imenovani je bil znan tržaški vodilni fašist, kar dokazuje, kakšne megalomanske načrte je gojil fašistični režim ob izbruhu druge svetovne vojne. 5 F. Škerl, Elementi revolucionarnega razvoja NOB do kapitulacije Italije, "Borec", št. 4, Ljubljana 1973, str. 195; v tem prispevku je avtor med drugim napisal: "Za Osvobodilno fronto slovenskega naroda je značilno, da je bila že v začetku zasnovana in zamišljena kot vseljudska organizacija, kot vsenarodno osvobodilno gibanje, ki je po skupinah, ki so se pridružile osvobodilnemu gibanju, prodiralo v najširše plasti slovenskega naroda." Zanjo je bilo tudi značilno, da je v njej prostovoljno sodeloval sleherni napreden Slovenec, v Slovenski Istri pa tudi vsak napreden Italijan. 6 Priročni leksikon, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1955, str. 800. 7 PAK, A. Čotar, ustni vir, zapisek; o prihodu prvih organizatorjev OF v Slovensko Istro je mnogo pričevanj neposrednih sodelavcev, domačih protifašistov. 8 PAK, L. Peric, Spomini na začetke OF v Slovenskem primorju. 9 PAK, D. Furlanič, ustni vir, zapisek . 10 Na podlagi osebnih spominov udeležencev ustanovnega sestanka prvega odbora OF na Plavjah sklepamo, da so bili že decembra 1941 postavljeni temelji za ilegalni organizaciji KPS in OF, ki se je v naslednjem letu razširila še na druga območja. 11 PAK, D. Furlanič, J. Miklavčič, ustna vira, zapisek. 12 PAK, I. Cah in J. Jakomin, izjavi; o povezavi istrskih protifašistov z Oskarjem Kovačičem prek Franca Benčana, študenta, doma iz Planine pri Rakeku, so se sicer pojavile po vojni dvomljive trditve, vendar sodimo, da je resnično prišlo do take povezave. 13 PAK, J. Miklavčič, ustni vir, zapisek. 14 J. Miklavčič in drugi Kovačičevi sodelavci so pripovedovali o okoliščinah, ki so pripeljale do aretacije nekaterih pripadnikov komaj ustanovljene organizacije OF – zaradi delovanja fašističnih agentov. 15 AULA IV, str. 493. 194


16 PAK, A. Čotar, izjava; o prihodu prvih organizatorjev OF v Slovensko Istro je mnogo pričevanj neposrednih sodelavcev. 17 PAK, A. Čotar, izjava. 18 PAK, D. Furlanič in A. Čotar, ustna vira, zapisek. 19 PAK, D. Furlanič, ustni vir, zapisek. 20 PAK, A. Pečarič in D. Furlanič, ustna vira, zapisek. 21 D. Novak in V. Jakomin, ustna vira; težko je bilo prodreti z organizacijo OF v Koper, toda naslanjajoč se na nekatere mestne protifašiste, je le uspelo organizirati prvi mestni odbor OF, ki je pa obstajal le kratek čas – zaradi aretacij njegovih pripadnikov. 22 PAK, A. Štemberger, ustni vir, zapisek. 23 PAK, D. Furlanič, M. Furlanič, ustna vira, zapisek. 24 Č. Šinkovec, Uporni svet pod Snežnikom, Nova Gorica 1966, str. 213. 25 Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, letnik I., štev. 1, Ljubljana 1960; T. Ferenc, Kratek pregled razvoja KPS in OF v Slovenskem primorju od decembra 1942 do septembra 1943, str. 11–113; S. Čebron, udeleženec prve partijske pokrajinske konference za Primorsko, sodi, da je le-ta pomenila pravi mejnik za nadaljnji organizacijski in politični razmah KPS in OF. 26 PAK, A. Štemberger, A. Pečarič, ustni vir, zapisek. 27 PAK, J. Korošec in J. Šturman, ustna vira, zapisek. 28 PAK, A. Štemberger, J. Kuzmič, ustni vir, zapisek. 29 PAK, J. Zidar, izjava. 30 PAK, V. Hlaj, izjava. 31 PAK: Pokrajinski komite KPS za Primorsko je 21. 2. 1943 poslal dopis Vidku Hlaju, v katerem ga je grajal, da so minili že meseci od njegovega odhoda in da nimajo še nobenih vesti o opravljenem delu; v odgovor je Vidko Hlaj poročal, da je imel težave z zvezami, naletel pa je na dobre sodelavce, ki so mu omogočili obnoviti razbito organizacijo in premagovati strah pred fašističnim nasiljem . 32 PAK: V. Hlaj je v aprilu 1943 med drugim poročal na PK KPS tole: "Pred kratkim sem govoril s političnim interniracem, ki je prišel na dopust iz južne Italije (mišljen je E. Vatovec, op. ur.). Prosil me je, če bi mu mogel preskrbeti zvezo z italijanskimi partizani v okolici Neaplja ali Salerna ali pa s KSI. Tam je okrog 800 Hrvatov, Slovencev, Bolgarov in nekaj Poljakov, ki so pripravljeni iti v tistem kraju v partizane, ker jim je možno pobegniti. Neko zvezo smo dobili prek nekega tovariša Italijana, toda dobro bi bilo, če bi mogli tudi vi nekaj ukreniti. Dotični tovariš je šel nazaj in jaz sem mu dal literaturo, kar sem imel." 33 PAK, B. Babič, ustni vir, zapisek; Poročilo istrskega OK KPS, položaj 16. aprila 1943, za PK KPS za Primorsko; iz Hlajevega govora ob 30. obletnici tega komiteja, 11. aprila 1973; rokopis pri avtorju. 34 PAK, I. Cah, izjava. 35 PAK, V. Jakomin, Zora Grbac, M. Markežič, izjave; pričevanja nekaterih preživelih prvoborcev o odhodu k partizanom. 36 M. Guček, Počakaj do prihodnje pomladi, Koper 1959, str. 59. 37 PAK, A. Repič, ustni vir, zapisek. 38 PAK, Justina Šik, ustni vir, zapisek. 39 PAK, M. Guček, izjava; V. Hlaj, A. Repič, ustna vira, zapiski. 40 Č. Šinkovec, n. d., str. 21. 41 T. Ferenc, n. d., str. 166. 42 PAK, I. Cah, J. Rodela, I. Cunja, ustni viri, zapiski. 43 PAK, A. Furlanič, V. Jakomin, ustna vira, zapiski. 44 PAK, M. Furlanič, ustni vir, zapisek. 45 PAK, A. Štemberger, K. Morgan, F. Benčič, ustni viri, zapiski. 46 PAK, J. Korošec in D. Petaros, ustna vira, zapiski. 47 PAK, Z. Krašovec, por. Bukovec, R. Ivančič, J. Purger, izjave. 48 PAK, A. Starc, Mario Beržan in O. Dobrinja, izjave. 49 PAK, Dopis OK KPS za Slovensko Istro, položaj 6. maja 1943: Vsem rajonskim in terenskim odborom OF. 195


50 Podatki za člane terenskih odborov OF pred kapitulacijo Italije so zbrani iz raznih povojnih anket, zapiskov, zahtevkov in uveljavljanja posebne delovne dobe prizadetih; in tudi iz naknadnega zbiranja in preverjanja podatkov, ki ga je za rajonske in terenske odbore OF na številnih sestankih opravila Marta Pahor; za posamezne odbore so prispevali podatke: Marjan Furlanič s Srednje Škofije in Doro Furlanič s Spodnje Škofije. 51 I. Jakomin (Kubed), ustni vir. 52 I. Filipič in A. Andrejašič (Podgorje). 53 D. Furlanič, N. Hrovatin, F. Sancin, Spodnja Škofija. 54 J. Rodela in M. Šik (Cepki). 55 Z. Krašovec, R. Ivančič, J. Purger (Gabrovica). 56 J. Rodela in J. Ogrin (Loka). 57 I. Cunja in A. Ogrin ( Bezovica). 58 A. Kofol in A. Cah (Kortine). 59 V. Jakomin (Čežarji). 60 C. Čok, C. Hrovatin, J. Jamšek (Plavje). 61 P. Purger (Bertoki). 62 M. Furlanič (Tinjan). 63 R. Ivančič (Osp). 64 I. Cah (Prešnica). 65 I. Oblak (Urbanci). 66 Z. Udovič, por. Grbac, J. Franca ( Beli Kamen). 67 I. Cunja (Hrastovlje). 68 I. Koren (Dol). 69 A. Bordon, B. Babič (Vanganel). 70 T. Cah in J. Cunja (Zazid). 71 I. Cah in I. Cunja (Podpeč). 72 I. Cah (Praproče). 73 A. Pečarič, K. Bertok (Pobegi). 74 I. Cah (Črnotiče). 75 PAK, G. Barut, Željka Andrijašič (Črni Kal); zapiski od 51 do 75. 76 D. Petaros je dal podatke za 5. dolinski rajon OF in terenske odbore iz svojih zapiskov; rokopis pri avtorju. 77 PAK, A. Starc, O. Dobrinja in M. Markežič, ustni viri, zapiski. 78 Gabrijel Rožič je leta 1943 beležil podatke o razvoju NOB na hrvaškem delu poznejšega 8. rajonskega odbora OF; beležnica pri avtorju. 79 A. Bressan, L. Giuricin, Fratelli nel sangue, Reka 1965, str. 187–191. 80 G. Bianchi, 25 luglio, Crollo di un regime, Milano 1966, str. 590. 81 Oddelek SS pod vodstvom kapetana Otta Skorzenyja je osvobodil fašističnega poglavarja po daljšem iskanju kraja, kjer so ga badoglievci imeli pod stražo, saj so ga pogosto premeščali, da bi zabrisali sled; Nemci so Skorzenyja proslavljali kot osvoboditelja Mussolinija; dejansko je vodil vso akcijo general Kurt Studen, medtem ko je bil Skorzeny le eden od sodelujočih obveščevalcev; Mussolini je že 18. seprembra 1943 govoril po radiu München v Nemčiji (po italijanski televizijski oddaji v avgustu 1973: "1943 – slavno in tragično leto"). 82 Po italijanski televizijski oddaji v avgustu 1973: "1943 – slavno in tragično leto". 83 PAK, E. Chicco, Spomini na predvojno delavsko gibanje v Izoli. 84 PAK, E. Apollonio, izjava. 85 PAK, A. in I. Jakomin, izjavi. * Sedaj Dislocirana enota II.

196


Vid Vremec

KAPITULACIJA ITALIJE SEPTEMBRA 1943 IN SPLOŠNA LJUDSKA VSTAJA V SLOVENSKI ISTRI Sklenitev premirja ob brezpogojni kapitulaciji italijanskih oboroženih sil pred zavezniškimi protifašističnimi silami na italijanskem bojišču in bojiščih v tujih deželah je nedvomno pomenila zgodovinsko prelomnico. Premagan je bil vsaj eden od fašističnih agresorjev. Vest o premirju je Italija objavila 8. septembra zvečer. S tem pa vojna zanjo ni bila končana. Večja središča je že v naslednjih dneh zasedel nemški okupator, saj je pričakoval takšen razplet in je že prej pripeljal z raznih bojišč več divizij na italijansko ozemlje. Vodstvo NOB je na osvobojenem ozemlju takoj izdalo vrsto nujnih ukrepov, predvsem z namenom, da bi OF prevzela oblast. Potrebno je bilo izkoristiti stanje v italijanskih oboroženih silah, ki so bile prej številčno in tehnično premočna armada, sedaj pa so bile podobne begunski množici. Italijani so brezciljno tavali v pravem razsulu in iskali kakršno koli rešitev, samo da ne bi prišli v roke Nemcem. Za kakšen organiziran odpor ni bilo nobenih možnosti, kajti oficirski kader ni bil tega zmožen. Po duhu je bil še ves prežet z osvajalskimi težnjami, ki so propadle. Nekateri vojaki pa so v manjšem številu sodelovali s partizanskimi enotami in se tudi vključili vanje. Pokrajinski komite KPS za Primorsko je že 9. septembra naročil okrožnim komitejem: "Veliki dogodki, ki smo jim priča, zahtevajo od nas največjo aktivnost in iniciativo. Vašo dejavnost razvijajte zlasti v štirih smereh: 1) Organizirajte Narodno zaščito, v katero pritegnite vse odrasle, tudi žensko prebivalstvo, zlasti pa mladino. Narodno zaščito oborožite z orožjem, ki ga odvzemite italijanskim vojakom ali ga s pogajanji dobite od njih. Narodna zaščita mora biti formirana v vode in čete ter imeti komandante in politične komisarje. NZ naj zastraži vasi, patruljira po rajonih in po možnosti naj zasede kolodvore, občine, pošte itd. 2) Vojaške operacije, ki jih trenutno zahtevajo naše oborožene sile (partizani in NZ), so naperjene izključno proti nemški vojski. Nemško vojaštvo je treba napadati, ga razoroževati, rušiti je treba proge in ceste, po katerih se nemško vojaštvo prevaža, rušiti telefonske in telegrafske linije, ki služijo Nemcem itd. 3) Proti italijanski vojski je treba do nadaljnjega ustaviti vse sovražnosti, ker bi te bile samo v korist Nemcem. 4) S pomočjo Narodne zaščite prevzemite v svojih krajih oblast…"1 Dogodki v Slovenski Istri so potekali izredno hitro. Okrožni komite KPS je sprožil pobudo za splošno ljudsko vstajo. Na mesto sekretarja Vidka Hlaja, ki je prevzel drugo funkcijo, je prišel 9. septembra Franc Segulin - Boro Kladivar. Na položaj Poglavnik nad Gabrovico in Rožarjem ga je skupaj z drugimi tovariši pripeljal Franc Ivančič - Luka. Boro Kladivar, novi sekretar OK KPS Brkini–Slovenska Istra, je seznanil prisotne z razveseljivo novico, da je Italija kapitulirala. S seboj je prinesel navodila za izvedbo splošne mobilizacije za orožje sposobnih moških, za prevzem oblasti, za razoroževanje italijanske vojske in karabinjerskih postaj ter izvedbo drugih perečih nalog. Po končanem sestanku sta B. Kladivar in Ivan Cah - Iskra odnesla razglas v ciklostilno tehniko "Naš dom". Zjutraj 10. septembra 1943 je I. Cah-Iskra poskrbel, da sta okrožni kurirki Alma Miklavčič - Darinka in Jolanda Rodela - Cvetka odnesli natisnjeno gradivo vsem sedmim rajonskih odborom OF, ki so ga poslali takoj naprej vaškim odborom OF in posameznim zaupnikom.2 197


Istrsko slovensko prebivalstvo se je vzdignilo proti svojim zatiralcem. Splošna vstaja je zajela istrske vasi in zaselke kot nezadržen val; v njej so sodelovali vsi: moški, ženske, mladina, celo komaj odrasli otroci. Med ljudstvom je zavladalo nepopisno navdušenje, pojavile so se partijske rdeče zastave in zastave s peterokrako zvezdo. Vse je bilo v znamenju pravega zmagoslavja. Ljudje so spontano prevzemali nase naloge, ki so se iz trenutka v trenutek pojavljale kot najbolj pereče. A v Kopru je državnim in civilnim organom uspelo obdržati krmilo oblasti v svojih rokah. Okrog zloglasnih zaporov, v katerih je trpelo mnogo slovenskih, hrvaških in drugih protifašistov, so še bolj okrepili stražo; prav tako na dohodih okrog mesta. Pričakovali so sicer, da jih bodo napadli tako imenovani "ribelli" (uporniki), kot so običajno označevali pripadnike NO gibanja, toda vsaj prve dni se ni nič zgodilo. Povsem drugačen je bil položaj v Izoli. 9. septembra so se sestali predstavniki naslednjih, do tedaj ilegalnih, političnih strank: komunistov, socialistov, republikancev in demokristjanov. Ustanovili so začasni odbor z imenom "Comitato di salute pubblica" (Odbor za javni red in narodno varnost), ki naj bi prevzel oblast. Posamezne stranke so v odboru zastopali: komuniste Bruno Deste, socialiste Detonazio Vascotto, republikance Luigi Drioli in demokristjane duhovnik Dagri Biri. Tudi prebivalce italijanske narodnosti v Izoli je tiste dneve prevzelo veliko navdušenje. Zbrani množici je na glavnem trgu že 9. septembra spregovoril Bruno Deste. Govoril je s takšnim revolucionarnim zanosom, da so ga večkrat prekinili in mu ploskali.3 Vendar je že čez nekaj dni začelo med mestnim prebivalstvom primanjkovati hrane. Delavci iz tovarne Ampelea so zahtevali, naj tovarna razdeli hrano lačnemu prebivalstvu iz svojih zalog. Direktor tovarne je zahtevo odbil. Med nezadovoljnim ljudstvom se je med tem časom razširila govorica, da delijo hrano delavcem v tovarni Arrigoni, zato so ljudje trumoma odšli na tamkajšnje dvorišče; a so spoznali, da je govorica neresnična. Nato so nasilno vdrli v tovarno in odnesli vse, kar so mogli. 10. septembra zvečer so krajevni karabinjerji tovarno znotraj zastražili, okrog nje pa patruljirali z namenom, da bi preplašili ljudstvo. Prva žrtev je postala Maria Ulcigrai, ki je šla od Arrigonijevega parka proti tovarni. Nanjo so karabinjerji streljali in jo ubili. Ta dogodek je ogorčil prebivalstvo. Zahtevalo je, naj karabinjerji oddajo orožje novi oblasti. Takoj zatem je Bruno Deste organiziral posvet z okrog 20 člani ali simpatizerji KSI. Na posvetu so sklenili zahtevati od karabinjerjev in finančnih stražnikov, da odložijo orožje. Karabinjerski poveljnik (marešalo) je pristal. Prijavil se je celo za odhod k partizanom, medtem ko so se finančni stražniki temu uprli. Vendarle je končno – zaradi ljudskega pritiska – tudi posadka financarjev izročila orožje. Z zaplenjenim orožjem so se oborožili protifašisti in njihovi simpatizerji. 15. septembra pa je nastala nova sprememba s prihodom partizanske čete od Buzeta. Četa se je nastanila v mestu. Ob njenem prihodu se je zbralo na ulicah mnogo ljudi in so jo navdušeno pozdravljali. Množica se je zgrnila pred občinsko hišo; nato je zbranim ljudem spregovoril komisar partizanske enote. Sledil je tudi govor v italijanščini. Nato je komisar pozval vse prisotne, naj se prostovoljno vključijo v partizansko vojsko. Takoj se je pozivu odzvalo okrog 60 prisotnih, v pretežni večini delavcev, zaposlenih v izolskih tovarnah.4 Izolski komunisti so se povezali s štabom partizanske enote. Skupno so postavili mestni NOO. Ta je prevzel politično oblast v mestu. Takoj je začel izvajati mobilizacijo borcev za NOV; ustanovil je tudi Narodno zaščito in druge oblastne organe. Istočasno je prenehal obstajati Odbor za narodno varnost in javni red. Partizani, okrepljeni z novimi borci in pripadniki NZ, so postavili močne straže na cestah proti Kopru (ob sedanji bencinski črpalki), proti Portorožu in na križišču proti Kortam. V tem proletarskem kraju je dolgoletni delavski boj obrodil prve sadove: ljudstvo je prevzelo oblast v svoje roke. V Piranu se ni mnogo spremenilo. Prav tako kakor v Kopru je ostala oblast v rokah prejšnjih režimskih pristašev. Na krmilu so ostali isti ljudje. Posamezni protifašisti so sicer javno nastopali in pozivali ljudstvo k splošni vstaji, toda med prebivalstvom ni bilo pravega odziva. Vendar so začeli komunisti in njihovi simpatizerji že bolje delati, le da jim ni uspelo doseči večjih uspehov. Na splošno je bilo stanje naslednje: "Eno od redkih mest, ki ni bilo tedaj osvobojeno, je bil Piran. Vojaška poveljstva so hotela najprej utrditi dosežene položaje, preden bi začela z napadom. Ko so bile pripravljene za 198


odhod tri partizanske kolone, ki bi se istočasno in sporazumno usmerile iz Kopra, Umaga in Buj proti mestu, so že prihajali Nemci. Piranski partizani so poskrbeli za obkolitev tega kraja in uredili vse potrebno, da bodo bližajočim so partizanskim silam ob spopadu lahko pomagali."5

NASTANEK l. SLOVENSKE ISTRSKE BRIGADE IN RAZOROŽITEV KARABINJERSKIH POSTAJ Na pobudo Vincenca Kocjančiča - Marka so v Čežarjih že 10. septembra organizirali prvo partizansko enoto iz domačih borcev. Iz nje je nastal bataljon, čeprav šele v zarodku, in je dobil ime "Čežaranski bataljon". Vanj so se pozneje vključili vračajoči se domačini iz italijanske vojske, politični zaporniki in konfiniranci, ki so se prebili skozi mnoge težave iz notranjosti Italije ali pa z okupiranega ozemlja, vendar so mnogi žal padli Nemcem v roke in so jih odvedli v Nemčijo. Precej pa se jih je prebilo proti jugu Italije in so se vključili v prekomorske brigade. V bataljon u so bili domačini iz Čežarjev, Pobegov, Škofij in Dekanov. Sekretar rajonskega komiteja KPS za čežaransko območje je bil Danijel Bertok - Čerčil, požtrvovalen in dober organizator. Partizanski borci in aktivisti OF so razoroževali italijansko vojsko, ki se je v neredu dokaj številna prebijala proti Trstu. Z delom zaplenjenega orožja so oborožili partizansko enoto, preostalo orožje pa so spravili v osrednje skladišče v rižanskem gozdiču Barbotovec. Za komandanta bataljon a so imenovali Renata Parovela, za komisarja Avgusta Pečariča; pobežansko četo je vodil Ferdinand Tedeško, čežaransko pa Renato Parovel (za Sv. Anton ni podatkov). Pozneje je prevzel bataljonsko vodstvo Evgen Valentič -Dorato, komandir čete pa je postal tudi Mirko Medved, ker so nekateri od imenovanih prevzeli druge funkcije.6 Glavni štab NOV in POS je sodil o tem območju, da je strateško in politično zelo pomembno zaradi neposredne bližine Trsta in zaradi važnih cestnih komunikacij za notranjo Istro. Zato je poslal svoje vojaške kadre, da bi tu organizirali partizanske enote in sploh obrambne položaje proti nemškim vdorom. Tako sta v drugi polovici septembra 1943 prišla v Podgorje Ivan Kovačič - Efenka in Dragomir Benčič - Brkin, znana partizanska voditelja.7 Prvi je postal komandant, drugi pa komisar nastajajoče partizanske enote, ki so jo imenovali l. slovenska istrska brigada. V veliko pomoč jima je bil Branko Babič - Vlado, sekretar pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko, ki je nekaj časa neposredno sodeloval pri organiziranju te enote. Brigada je štela tri bataljone. Drugi bataljon je nastal na rižanskem območju iz prostovoljcev in mobilizirancev vasi in zaselkov Rižana, Cepki, Rožar, Stepani, Krnica, Kortine, Črni Kal, Gabrovica, Osp; temu bataljonu so se priključili tudi prebivalci z območja Šmarij, Marezig in Sv. Antona; tretji (v Dolu) je nastajal iz prebivalcev Hrastovelj, Dola, Loke, Bezovice in Podpeči. Namenjen je bil za rezervo.8 Glavna naloga te brigade, sestavljene v glavnem iz novincev, je bila napadati Nemce, ki so poskušali z močnimi motoriziranimi patruljami prodreti iz Trsta v Istro. V tem času si je ogledal istrsko območje tudi komandant glavnega štaba NOV in POS Franc Rozman - Stane. Z njim je prišel med drugimi tudi Jože Buh - Borut, ki je ostal v Slovenski Istri najprej kot oficir za mobilizacijo in nato kot obveščevalni oficir. Aktivisti OF so tesno sodelovali s partizanskimi enotami. V noči med 9. in 10. septembrom so karabinjerji v Klancu in Dolini zapustili karabinjerski postaji, ker so se prestrašili vzklikov bojevitega prebivalstva proti njim. Član l. rižanskega rajonskega odbora OF Ivan Filipič - Kozak je skupaj z drugimi aktivisti zahteval od karabinjerskega poveljnika v Podgorju, naj karabinjerji oddajo orožje. A prigovarjanje je bilo zaman, ker se je poveljnik izgovarjal, da o tem nima ukaza od nadrejenih. Naslednji dan (10. septembra) sta prišla v vas dva partizana, in karabinjerji so njima in prebivalstvu izročili orožje. Medtem so hrvaški partizani, pripadniki l. hrvaške brigade "Vladimir Gortan", minirali železniško progo med Podgorjem in Buzetom. 10. septembra so razorožili vojaško posadko v vili Amalia pod Dekani. To akcijo sta izvedla tajnik l. rižanskega rajona OF Ivan Žigante - Peter in član rajona Otilijo Kavrečič - Ciril. Okoliški prebivalci so razorožili karabinjersko postajo v Katinari pod Črnim Kalom in 199


prav tako v Šmarjah. Prostovoljci iz l. rižanskega, 2. čežaranskega, 3. škofijskega in 6. gabrovškega rajona so pomagali razoroževati italijansko vojsko, ki je trumoma bežala proti Italiji; poleg tega so prisilili karabinjerje v Marezigah, da so položili orožje, medtem ko so borci čežaranskega bataljona obvladali karabinjersko postajo v Dekanih.9 Partizanski aktivisti iz Pirana in Strunjana (med njimi Fiorenzo Fragiacomo, brata Carlo in Guerrino Petronio, Pavel Legac - Boris in drugi) so v sredini septembra 1943 razorožili okoli 17-člansko financarsko postajo v Strunjanu.10

DEJAVNOST LJUDSKE OBLASTI IN JAVNA ZBOROVANJA Čeprav v tistih dneh ni bilo možno izvesti splošnih volitev v organe ljudske oblasti, ker so bila vsa prizadevanja usmerjena v boj proti novemu sovražniku, sta predvojno protifašistično delovanje in dokaj razširjena mreža OF omogočila že pred kapitulacijo Italije, da se je OF uveljavila in postala prava ljudska oblast. Po vaseh so ustanovili organizacijo Narodne zaščite. Moški, sposobni za boj, so se javljali na sedežih rajonskih odborov, kjer so jih napotili v nastajajoče partizanske enote. Številne italijanske vojake so naši ljudje nahranili in preoblekli v civilno obleko. Strpen odnos do bivšega okupatorja je kazal na odsotnost vsakega maščevalnega duha in na izpolnjevanje prejetih navodil. Vaški odbori OF so organizirali skladišča, v katerih so hranili poljske pridelke, zbrane potrebščine, sanitetni material itd. Ustanovili so gospodarske komisije, da so skrbele za prehrano in predpisovale ukrepe za premostitev številnih težav, ko je vladala najhujša revščina. Uvedena je bila racionirana preskrba. Bojkotirali so sovražnikove ukrepe na gospodarskem področju. Rajonski odbori so izstavljali dovolilnice za klanje živine, odrejali prodajne cene za meso, vino in druge pridelke. Pomembna so bila tudi javna zborovanja, na katera je ljudstvo prihajalo z izrednim navdušenjem. Že 10. septembra so zborovali na Pomjanu. Zbrani množici sta spregovorila domačina Anton Kocjančič - Lazar in Franc Benčič. V Šmarjah sta govorila Karel Morgan in Franc Glavina. Govorniki so pozdravljali nove spremembe, bodrili ljudi za nadaljnji boj do končne zmage, zlasti pa jih spodbujali, naj se javljajo splošni mobilizaciji za cilje NOB. 15. septembra so v Rižani organizirali veliko zborovanje za širše območje. Na njem sta govorila Vlado Trobevšek - Jodi in Ivan Cah - Iskra. 17. septembra pa je bilo partizansko zborovanje v Gračišču, na katerem so spregovorili domači aktivisti OF. Okrog 26. septembra se je oglasil na sedežu rajona komisar l. slovenske istrske brigade Dragomir Benčič - Brkin. Udeleževal se je raznih javnih zborovanj in govoril na njih. Bil je dober govornik, zato je znal prepričljivo seznaniti poslušalce z nalogami in cilji NOB. Ljudje so bili iz dneva v dan bolj obveščeni in seznanjeni z dogodki. Vendar so jih begale vznemirljive vesti o bližnji prihodnosti, ker so večja mesta in središča (Trst, Gorico, Pulj, Reko) zasedli Nemci. Pretila je nevarnost, da bodo prej ko slej z močnimi silami vdrli na istrsko osvobojeno ozemlje.11 Zaradi ugodne zemljepisne lege je postal loparski rajon dobro zaledno območje, obenem pa tudi nekakšno središče za organiziranje partizanskih enot, za skladišča vojaške opreme in hrane. V Loparju so se nastanili tudi štab bataljona in nekatere enote 2. istrske hrvaške brigade. Sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi organizacijami NOB je bilo dobro izpeljano na območjih Kubeda, Gračišča, Sočerge in bližnjih naselij, kjer poteka slovensko-hrvaška narodnostna meja. Po pooblastilu okrožnega komiteja KPS za Brkine-Slovensko Istro se je že 16. septembra Ivan Cah - Iskra sestal s sekretarjem okrožnega komiteja KPH za hrvaško Istro Antejem Cerovcem in komandantom štaba bataljona hrvaške istrske brigade. Na sestanku so sklenili, da bo hrvaška brigada pomagala slovenskim partizanskim enotam zasesti položaje okrog Kopra. Tako se je pozneje zgodilo. Poleg tega so se že dogovorili glede mobilizacije prostovoljcev v NOV, glede dela političnih in oblastnih organov ter o vseh drugih vprašanjih.12 13. septembra so se prebivalci iz Gračišča, Kubeda, Poletičev, Popeter, Zabavelj in Trušk udeležili velikega javnega zborovanja v Marezigah, pred tem pa so sodelovali pri razorožitvi karabinjerske postaje v Marezigah. Nazaj grede so razorožili fašiste v Trseku. Ker jim je komisar hrvaške brigade povedal, da snujejo novo brigado v bližini Buzeta, je odšlo tja 5 prostovoljcev iz Gračišča, 16 iz Kubeda in še 200


več iz drugih vasi. V času od 15. do 20. septembra so začeli prihajati na to območje hrvaški partizani. Bataljonski štab so namestili v Movražu, enote pa so odhajale na položaje okrog Kopra. Že 13. septembra je Ante Cerovac formiral čete novih partizanov. Poslal jih je proti Kopru. Tako je začela nastajati 2. istrska hrvaška brigada v sestavi operativnega štaba za Istro. Osnovana je bila 23. septembra v bližini Buzeta. Sektor njenega delovanja je zajemal zahodni del Istre, to je od Buj v smeri proti Kopru in Trstu. Komandant brigade je postal Vitomir Širola - Pajo, politkomisar pa Dinko Lukarić - Todor.13 21. septembra je bilo veliko zborovanje v Grašišču, ki se ga je udeležilo domala vse okoliško prebivalstvo. Na njem sta ljudstvu govorila Ivan Jakomin in Mirko Dariš. Po zborovanju so se v partizansko vojsko prijavili novi prostovoljci. Odnosi med hrvaškim partizanskim vodstvom in predstavniki OF so bili tovariški. Za potrebe vojske so organizirali ljudske kuhinje. Mladinci pa so med seboj kar tekmovali pri opravljanju zaupanih jim nalog.14 Tudi prebivalci iz Sočerge so si dali duška ob italijanski kapitulaciji. Razorožili so kamion vojakov, ki so se pripeljali iz buzetske smeri. Prepričali so jih, da so se preoblekli v civilno obleko in oddali orožje. 15. septembra so zborovali ob veliki udeležbi prebivalstva iz Sočerge in okolice. Govoril je aktivist Jakac Tomšić iz hrvaške Istre. Nato so organizirali odbor ljudske oblasti in odhod prostovoljcev v hrvaško brigado. Okrog Sočerge in na križišču Tuljaki–Trebeše pa so postavi li stražarska mesta.15 V tem času so določili tudi narodne odposlance za Kočevski zbor (2. in 3. oktobra 1943). Po sklepu pokrajinskega IOOF za Slovensko primorje je okrožni komite KPS 27. septembra sklical posvet vodilnih političnih funkcionarjev OF pri Sv. Antonu v hiši Marjana Koterleta. Na njem so bili za odposlance za Kočevski zbor izbrani tile tovariši: Stanko Ulčnik iz Šmarij, Nazarij Bordon iz Čežarjev, Josip Miklavčič - Boros s Plavij, Otilijo Kavrečič iz Rižane, Avgust Starc iz Loparja in Vincenc Babič iz Vanganela. Odšli so na zbor narodnih odposlancev v Kočevje skozi sovražne zasede, težko prehodne kraje, skupaj z drugimi odposlanci z južne Primorske.16

OSVOBODITEV POLITIČNIH JETNIKOV IZ KOPRSKIH ZAPOROV Na pritisk protifašističnih organizacij, zlasti na jugu Italije, kjer so zavezniške armade osvobodile precej ozemlja, je Badoglieva vlada izdala odlok o osvoboditvi političnih zapornikov, italijanskih protifašistov, med njimi tudi komunistov. To pa ni veljalo za slovenske in hrvaške protifašiste in protifašiste drugih narodnosti (z območja Slovenskega primorja in Istre in tudi z jugoslovanskega ozemlja). Kljub temu so se na italijanskem osvobojenem ozemlju mnogi slovenski protifašisti tako ali drugače prebili na svobodo. Drugačno je bilo zanje stanje v koprskih zaporih, v katerih so bili tudi obsojenci na večletno zaporno kazen za kriminalna dejanja. Med politične zapornike so spadali tudi priporniki, ki so čakali za sodno obravnavo, tisti, ki so bili namenjeni za odhod v razne italijanske kaznilnice, obsojenci na zaporne kazni in priporniki v preiskavi. Tudi tu so spustili politične zapornike italijanske narodnosti, medtem ko so številni drugi politični zaporniki celo z uporom zahtevali osvoboditev. Upor je bil skupen. Političnim zapornikom so se pridružili tudi kriminalci. Razbijali so vrata z vsemi mogočimi orodji, posebno železnimi "brandami" (posteljami). Iz upravnega poslopja in od drugod so stražarji streljali proti celicam. Istočasno so se zbrali okrog zapora protifašisti iz Kopra in vzklikali naj osvobodijo zapornike: "Molateli!" (Izpustite jih!) Vse je bilo zaman. Zaporniki so kričali in dali duška svojemu razpoloženju, da bi jih slišali koprski meščani.17 Toda uprava zapora je zadušila upor in zaostrila notranji režim. Kljub vojaškemu in političnemu razsulu in prelomnim dogodkom ob padcu fašizma se je fašističnim kolovodjem v Kopru uspelo povezati z Nemci v Trstu. Koprski zdravnik dr. Giovanni Paruta, ki je prihajal zdravit zapornike v jetniško ambulanto, je pomagal slovenskim protifašistom s tem, da jih je pokril do nosu, ukazal strogo ležanje v posteljah in upravniku jetnišnice rekel, da so to sami hudi bolniki. V nočnih urah 25. septembra so Nemci z ladjo odpeljali precej političnih zapornikov iz Kopra v 201


tržaški zapor Coroneo. V Kopru je ostalo še okrog 200 zapornikov, v nevarnosti, da jih bo doletela podobna usoda kot njihove sojetnike. Za odvažanje jetnikov v Trst je zvedel okrožni komite KPS za Brkine-Slovensko Istro. Takoj je začel priprave za osvoboditev. V ta namen so kmalu zbrali precej prostovoljcev iz raznih krajev, obenem pa izdelali načrt za akcijo. 2. istrska hrvaška brigada je 26. septembra poslala svoj 1. bataljon s položajev okrog Buzeta proti Kopru. Borci so se namestili v Marezigah in Loparju. Na štab tega bataljona je prišel koprski protifašist Renato Luglio, ki so ga pred kratkim spustili iz zapora kot državljana italijanske narodnosti. Seznanil je štab s položajem v zaporu. Nato so sporazumno z okrožnim komitejem KPS izdelali načrt za takojšnjo akcijo.18 Del borcev tega bataljona so še isti dan poslali proti Kopru. Pridružili so sejim borci Čežaranskega bataljona in nekateri prebivalci z marežganskega, šmarskega, rižanskega, čežaranskega, škofijskega in območja Sv. Antona, seveda pod vodstvom organizacije OF. Izvidniki so opazili tri nemške bojne čolne, ki so pluli od Debelega rtiča proti Kopru in začeli s topovi streljati proti Bertokom. Granate so ranile nekaj partizanov. Naprej niso prodirali. Ob dvaindvajsetih se je partizanski štab ustavil v Sv. Antonu, borce pa so razporedili na položaje od Cereja-Boninov do koprskega pokopališča. Naslednji dan, 27. septembra, v zgodnjih jutranjih urah je odšel proti Kopru še preostali del borcev hrvaškega bataljona. Pod vodstvom Vincenca Kocjančiča - Marka je skupina domačih borcev nadaljevala pot proti Kopru. Na zbornem mestu pri kapeli v Kavaličih in cestnem križišču Sv. Anton–Lopar se jim je okrog osmih dopoldne pridružila še večja skupina prostovoljcev. Partizani so vkorakali v Koper, ne da bi naleteli na odpor sovražnih oboroženih enot (karabinjerjev ali fašistov); pridružilo se jim je nekaj mestnih protifašistov, vendar so se Koprčani na splošno poskrili v domove, ko se je bliskovito razširila novica, da so prišli partizani. 2. četa hrvaškega bataljona je bila razporejena po raznih položajih v Kopru in okrog njega.19 Zapore na severozahodnem delu mesta so varovali dobro oboroženi stražarji. Ko so partizani prišli do zaporov, je V. Kocjančič ob spremstvu Nazarija Bordona in še nekega borca trikrat ponovil poziv stražarju, naj odpre vrata. Šele po tretjem pozivu je stražar izpolnil zahtevo; prej se je verjetno posvetoval z nadrejenimi.20 Stražar je V. Kocjančiču izročil ključe. Po dolgih letih je bila odprta pot v masivno, turobno stavbo zloglasnih zaporov, v katerih je trpelo in umiralo nešteto borcev za svobodo. Skupaj z domačimi borci so prišli v zapor tudi hrvaški oficirji 1. bataljona. Nato so partizani ukazali upravniku, naj zbere politične zapornike na hodniku. Prestrašeni dotedanji vsemogočni gospodar je izpolnil ukaz brez vsakega obotavljanja. Jetniki niso mogli verjeti, ko so spoznali, kaj se dogaja. Na njihovih izsušenih telesih in obrazih so bili vidni sledovi prestanega trpljenja. Mnogi med njimi se do tedaj niso poznali med seboj. S partizani, domačini in znanci so se veselili in pozdravljali. Pred dolgo vrsto političnih zapornikov je moralo stopiti osebje jetnišnice. Najhujše mučitelje so pokazali s prstom. Med osvobojenimi zaporniki so bili dr. Janez Kanoni, medicinec Ivan Matko - Imko, dolgoletni politični jetnik in udeleženec marežganskega upora Rudolf Šergon, Angela Žerjul iz Gabrovice in številni drugi. Osvoboditelji so skupaj z nekaterimi Koprčani odpeljali precejšnje količine raznega blaga in hrane iz dobro založenih skladišč. Obilni plen je srečno prispel v Lopar in drugam, kjer so bila urejena večja partizanska skladišča: Šmarje, Marezige, Čežarji, Sv. Anton.21 Partizani so izdali razglas za mestno prebivalstvo v hrvaščini in italijanščini, v katerem so objavili svoje osvobodilne namene in zahteve za ohranitev javnega reda. Hrvaški bataljon, okrepljen z nekaterimi domačini prostovoljci, pa se ni umaknil iz mesta, ampak je razporedil svoje sile na dominantne položaje. Eden takšnih položajev je bil na razgledni ploščadi sedanjega Belvedera, od koder so neprenehoma opazovali morje tja do Debelega rtiča. Bilo je že pozno zvečer, ko je straža opazila bližajoči se nemški bojni čoln od Debelega rtiča proti današnji koprski luki. Mitraljez "breda", ki so ga zaplenili italijanski vojski, je vžgal proti njemu in mu preprečil prodor do Kopra.22 Sovražnik je poskusil spoznati šibka mesta partizanske obrambne razporeditve. Partizani so sklenili organizirati v Kopru javno zborovanje, na katerem bi prebivalcem razglasili, naj izvolijo svoje predstavnike v organe ljudske oblasti. Vendar ni prišlo do uresničitve tega sklepa, ker so jih prehiteli novi dogodki. Anton Poropat, komandir 2. čete hrvaškega bataljona, se takole spominja 202


tedanjih dogodkov: »Bataljon se je umaknil iz mesta in zavzel položaje v neposredni bližini. 28. septembra zgodaj zjutraj se je pokazalo pred koprskim pristaniščem pet nemških bojnih čolnov, polnih vojske. Mi smo streljali nanje s topom iz borovega gozdiča nad pokopališčem v Škocjanu. Tako smo Nemcem preprečili, da bi izkrcali v pristanišču večje število vojske. Vseeno jim je uspelo izkrcati okrog sto vojakov. Naše enote so bile dobro oborožene. Na izhodu iz mesta so se žilavo borile in povzročile sovražniku velike izgube, kar ga je prisililo k umiku v mesto. Nemci so zavzeli položaje po hišah in na strehah. Padlo jih je okrog 30 in imeli so več ranjenih. 30. septembra so Nemci okrepili svoje sile v smeri Koper–Ankaran. Njihova artilerija je iz Trsta s presledki obstreljevala naše enote. Hrvaški bataljon je bil razporejen vse do Bertokov. Borci so se dva dni in dve noči upirali Nemcem, ki so z večkratnimi naskoki skušali prodreti iz Ankarana. V tistih septembrskih dneh se je našemu bataljonu pridružila skupina italijanskih alpincev in so se borili skupaj z našimi borci. Zgodaj zjutraj 2. oktobra so s Škofij začele prodirati nemške motorizirane kolone; zato smo se bili prisiljeni umakniti z velikimi izgubami." Partizani so imeli na Markovem hribu postavljen top, s katerim so streljali na sovražnika. Toda zaradi neizkušenosti je bil učinek skromen. Komandant partizanskega bataljona Boris je ostal sam v Kopru z avtomobilom, medtem ko je njegov šofer odpeljal zadnji transport blaga. Boris se je znašel v navzkrižnem ognju sredi sovražnih fašistov. Proti njemu so je pognal fašist, toda Boris je bil hitrejši, in ga je podrl s strelom iz pištole. Proti drugim je zagnal ročno bombo. Med njimi je nastala panika. Boris je pognal avtomobil z vso hitrostjo po Belvederu proti partizanskim položajem, do katerih se je prebil skozi točo sovražnih krogel. Ni pa znano pravo ime komandanta hrvaškega bataljona. Ve se le to, da je bil doma nekje iz Like. O tem, kako hudi so bili boji v tem prvem srečanju z nemškim okupatorjem, je povedal partizanski borec Ivan Pavlič med drugim naslednje: "Cel bataljon se je razporedil na položajih, toda jaz sem bil postavljen s težko 'bredo' prav na sredino mosta pri sedanjem škocjanskem križišču. Ladja se je vedno bolj bližala, a naenkrat smo zaslišali topovski strel nekje iz Boninov. Ne vem, kdo je streljal s tem topom, ki je hotel na vsak način uničiti tisto ladjo, a mu ni uspelo. Ladja je pristala ob obali. Bili so Nemci. Pognali so se proti nam. Začela se je prava vojna. Moja 'breda' je sekala vse po vrsti, toda Nemcev je bilo vedno več in več. Po daljšem boju smo jih le pognali nazaj v Koper. Nato smo zapustili te položaje, na katerih je ostala le prva četa; mi smo čez noč odšli prek Vanganela, Montinjana, Marezig, Šmarij in Gažona na Markov hrib, od koder smo streljali na Nemce. Bili smo lačni in utrujeni, toda na to nismo smeli misliti, saj so nam iz vseh smeri letele krogle in smo morali paziti na svoje glave. Ko se je začela nemška ofenziva, nas je nemška štorklja mitraljirala iz zraka. Krčevito smo se branili, dokler nam ni zmanjkalo streliva. Nato je komandir obšel položaje in izjavil: 'Fantje, pojdite in se rešite sami, kakor veste in znate!' Četa je bila tako obsojena na katastrofo. Nemci so nam bili za petami. Vsakega, ki so ga opazili, so ubili. Skrit sem bil v neki grapi in sem videl, kako so tovariši pred menoj umirali od rafalov."23 "Il Piccolo" pa je 7. oktobra 1943 pisal o dogodkih v Kopru naslednje: "Koper je dal zgled med bivanjem rdečih razbojnikov na sestanku na občinskem sedežu. Pred rdečim poveljnikom (bolj kakor rdečo, je predstavljal hrvaško trobarvnico) so sedeli člani občinske komisije. Neki koprski plemič (plemič po poreklu in tudi zaradi svojih plemiških domovinskih čustev) je najbolj odkrito in energično branil italijanstvo tega mesta, kar je hrvaškemu poveljniku, ki je prvič stopil v dvorano te občine, vlilo strah in spoštovanje. Koper je sicer doživel sramoto, toda Koprčani, tisti, ki niso degenerirani, so v polni meri občutili v nekaj odločnih besedah svojega predstavnika, med splošnim odobravanjem vseh prisotnih (funkcionarji, delavci, duhovniki, kmetje, ne glede na družbeni sloj), da so se znašli v skupnem imenovalcu 'Italija' nasproti tujcu. Vse ostalo je drugotnega pomena: divjanje pijanih rdečezvezdastih partizanov, ropanje v skladiščih, hišah in vilah, ugrabitev poštenih meščanov, ki so bili krivi le italijanskih čustev, najbolj nesmiselni ukazi, vozarjenje s kamioni s slovanskimi zastavami. To je spadalo k tisti 'pravici', s katero so mislili razpolagati nenadzorovani in nižji ljudje zaradi trenutne zmede v nezaščitenem mestu. Tako so se v hipu tudi največji bedaki spametovali, tisti, ki so verjeli govoricam o človekoljubnem in civiliziranem 203


uporniku, o hudiču, ki je postal menih, da bo delil polne roke belega kruha in vsakovrstne dobrote. Danes ni Koprčana, od fašista do komunista, da bi še verjel izmišljotinam slovansko-komunistične propagande. Kar je bilo najbolj podlega in grdega storjenega in je imelo žalostno posledico, je bila smrt otroka, sina nekega pogumnega oficirja, in štirih kmetov. To je storila tista pisana druščina ljudi, ki se je spustila s hribov k našemu morju in je verjela za trenutek, da je gospodar mesta, ki ima za seboj tisočletja italijanske zgodovine. Bedasta utvara! Koper Nazaria Saura je našel samega sebe med krvavimi žrtvami in med ruševinami svojih hiš. Koper se je zgrnil okrog čiste trikolore (italijanske zastave, op. ur.), očiščen vsake sramote, in pričakuje z upanjem, da si ne bo nihče več drznil dotakniti njegovega italijanstva z maškaradami, spretno rdeče obarvanimi, ker je mesto od prvega do zadnjega meščana trdno odločeno za boj." Iz teh besed veje zakoreninjeno sovraštvo do slovanskega človeka. Fašisti so hujskali Koprčane, naj sodelujejo z novim, nemškim okupatorjem. In v kratkem so nacisti v Kopru res poiskali in organizirali v enoto najbolj fanatične fašiste, ki so potem strahovali prebivalstvo in zagrešili nad njim veliko zločinov. Na nekdanjih solinah, v neposredni koprski okolici in zaselkih so partizani branili ped za pedjo svojo zemljo. Imeli so precejšnje izgube, sovražnik pa še večje. Ognjeni krst slovenskih, italijanskih in hrvaških borcev je na bojnem polju koval bratstvo v orožju.

NEMŠKA POŽIGALNA OFENZIVA V SLOVENSKI ISTRI Do zadnjih dni v septembru ni prišlo do večjih bojev na tukajšnjem območju, medtem so so se hrvaški partizani spopadli v nekaj ur trajajočem boju z nemško kolono pri Višnjanu v hrvaški Istri. Do spopadov je prišlo z nemškimi izvidnicami ali patruljami, ki so skušale v koprski okolici ugotoviti obrambno moč partizanskih sil oziroma njihovo razporeditev.24 Sovražnik pa je medtem snoval ofenzivo velikega obsega, ki naj bi zajela Primorsko in Istro. Osnovna cilja ofenzive, ki je med ljudstvom dobila oznako morilska in požigalna, sta bila določena v povelju nemškega vrhovnega poveljstva 19. septembra 1943, ki ga je podpisal maršal Wilhelm Keitel, in v Hitlerjevem ukazu 22. septembra 1943, s katerim je označil nemškim enotam dva strateška in operativna cilja na tem ozemlju: popolnoma uničiti partizanski upor v Istri, zasesti celotno hrvaško obalo (z Dalmacijo vred). Načrt za ofenzivo je izdelal sam štab maršala Erwina Rommela. Med drugim je določal, da je treba upornikom preprečiti umik na Hrvaško, enote pa morajo pobijati brez usmiljenja. Vrhovno nemško poveljstvo in celo Hitler osebno sta se zanimala za potek in rezultate bojev. Sovražnikove sile so bile skrbno izbrane in preizkušene v bojih; številčno so bile v veliki premoči. Na Opčinah je bil štab 2. tankovskega korpusa SS, ki je štel 1.872 mož in ga je vodil general Paul Hausser; v Sežani je bil štab 71. pehotne divizije, v Lipici pa štab 44. pehotne divizije, okrepljene s 132. polkom v sestavi 24. tankovske divizije, s štabom v Bazovici; poleg tega je bil na tem območju še tankovski grenadirski polk II. tankovske divizije SS "Leibstandarte Adolf Hitler". V ofenzivi na Primorskem so sodelovale še druge nemške enote: 162. turkestanska divizija, ki je prispela v Istro 22. septembra, nemški bataljon na Krasu, bataljon planinskih lovcev l. bataljon l. polka l. tankovske divizije. Te sovražnikove enote so bile pod neposrednim vodstvom štaba 2. tankovskega korpusa SS. Poveljevala sta jim komandant korpusa general Paul Hausser in njegov načelnik štaba oberführer SS dr. Werner Ostendorff. Skupno je sodelovalo v bojih približno 50.000 nemških vojakov, oboroženih z več kot 150 tanki, 25 jurišnimi in 90 protitankovskimi topovi, avtomatskim orožjem in motornimi vozili. V Istri so nastopili: 1. tankovski grenadirski polk SS, okrepljeni 21. tankovski grenadirski polk in 194. grenadirski polk. Druge enote so sodelovale pri zavarovanju prometnih zvez.25 V prvi fazi ofenzive si je sovražnik postavil za cilj uničenje partizanskega odpora v Brkinih in v Istri ob obali in v zaledju do reke Mirne. Proti tolikšnim sovražnim silam so stale številčno mnogo manjše, na hitro formirane, slabo oborožene in neizurjene partizanske enote. Na območju Slovenske Istre so bili razporejeni borci l. bataljona Tržaške brigade, ki je štela tri bataljone. Borci tega bataljona so 204


zasedali položaje v vzhodni tržaški okolici na črti Črni Kal–križišče Rižana–Žavlje–Miljski hribi. V koprski okolici so bili tudi borci 1. slovenske istrske brigade in l. bataljona 2. hrvaške istrske brigade s štabom v Buzetu, v katero so bili vključeni v glavnem novinci, vendar pod vodstvom starejših borcev. Boljše organizirana in v bojih preizkušena pa je bila 1. hrvaška istrska brigada "Vladimirja Gortana", ki je branila položaje proti notranjosti Istre. V Podgorju in v severovzhodnem delu Slovenske Istre je bila razporejena v glavnem 1. slovenska istrska brigada, sestavljena pretežno iz novincev. Od partizanskih enot je bila najboljše organizirana Šercerjeva brigada, v bojih preizkušena in ena od najstarejših partizanskih enot. Razmeščena je bila v Brkinih.26 Nemška ofenziva proti Istri se je začela v noči med l. in 2. oktobrom, ko so za to določene enote krenile z izhodiščnih položajev. Pripadniki 1. italijanskega bataljona, v katerem so bili tudi Slovenci iz tržaške okolice, so imeli na Tinjanu svojo opazovalno točko, od koder so lahko videli tržaško okolico in mesto. Ni se še zdanilo, ko so opazili luči oklepnih vozil nemških divizij, ki so se spuščale iz raznih smeri (z Opčin, iz Bazovice) in se zbirale na žaveljski planoti. Komandant l. italijanskega bataljona Mario Tul iz Mačkolj je bil obenem tudi namestnik komandanta tržaške brigade Giovannija Zola; komisar bataljona je bil Ivan Prodan - Tarzan. Izvidniki so takoj alarmirali svoje enote; ena četa je zasedla s svojo minersko skupino in mitralješkim gnezdom južno obrežje hudournika Osp nasproti mostu pri Orehu. Minerska skupina je pred tem minirala glavni most za Milje, s čimer je onemogočila nemški koloni prehod čez most in zasesti Milje ter okolico. Druga četa je zasedla položaj na črti Rabujez–Plavje–Škofijski prelaz, medtem ko je bila tretja v rezervi med Zgornjo Škofijo in Kolombanom. Proti prodirajoči nemški koloni iz smeri Oreha so streljali partizani s težkim mitraljezom, kar je povzročilo med Nemci zmedo, z mino pa so zadeli nemško oklepno vozilo, da se je zvrnilo v hudournik. Nemci so odgovorili s peklenskim ognjem; obenem je njihova kolona prodirala po cesti Oreh– Mačkolje; z zaščitnim ognjem so streljali iz oklepnih vozil proti Tinjanu in Škofijam. Nemci so po večurnem boju s topovskim ognjem in streljanjem iz oklepih vozil strli žilav odpor tega bataljona. Partizani so imeli 24 padlih, 9 ranjenih in 16 ujetih. Tudi sovražnik je pretrpel precejšnje izgube. To je bil ognjeni krst italijanskih in slovenskih borcev. A ofenziva se je šele začela. Najhujše je šele pri hajalo.21

DNEVI GROZE, SMRTI IN POŽIGOV Morilska roka je segla vsepovsod. Esesovci so požigali vse od kraja, pobijali stare ljudi, tudi ženske. Prodirali so v treh kolonah: prva je šla proti Sv. Antonu, Kubedu, Sočergi, druga proti Rižani, Hrastovljam, Dolu, Smokvici, tretja proti Ospu, Črnemu Kalu, Loki. Partizani so se jim junaško upirali, toda niso mogli zadržati jeklenega plazu, ki je neusmiljeno uničeval vse živo na svojem smrtonosnem pohodu. Ozračje so parale bobneče eksplozije z rafali mitraljezov. Podivjani istrski in tržaški fašisti so se napili žganja in vina. Kričali so in preklinjali kot obsedenci. Neko dekle se je branilo nasilja in jih sramotilo; fašist je nanjo vpil: "Mi imamo za dva dni proste roke in delamo, kar hočemo!" Ob devetih dopoldne so že gorele vasi Mačkolje, Tinjan, Črni Kal. Med požigalnim pohodom je sovražnik do desetih zvečer popolnoma ali delno požgal naslednje vasi in zaselke: Abitanti, Babiči, Bonini, Bertoki, Bržani, Boršt, Brezovica, Bezovica, Burji, Čežarji, Črnotiče, Čentur, Dekani, Dol, Fijeroga, Galantiči, Gradin, Gračišče, Hrastovlje, Kampel, Kastelec, Kubed, Kostanjevo, Labor, Loka, Lopar, Lukini, Manžan, Mačkolje, Movraž, Osp, Pobegi, Podpeč, Semedela, Socerb, Poletiči, Sv. Simon, Šalara, Šmarje, Praproče, Pomjan, Popetre, Pregara, Rožar, Stepani, Tinjan, Topolovec, Trebeše, Triban, Trsek, Truške in Vanganel. Zgorelo je nad 1.800 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij.28 Ljudje so bežali iz gorečih vasi na polja in v skrite kraje. Marsikateremu kmetu, ki je že potrgal grozdje, je zgorel tudi ves pridelek. Grozno je bilo, ko je tulila privezana živina v gorečih hlevih. Nemci so skupaj s fašisti pobirali po vaseh ljudi, in ti so jim morali nositi municijo. Tako so na primer v Črnem Kalu vzeli nekaj moških, da so jim nosili municijo do Sočerge, tam pa sojih postrelili. Podobno se je dogajalo v drugih krajih. V Dekanih je bilo v začasni bolnišnici nekaj ranjencev. Nemci so jih pobili. Po polju so pobijali pastirje, ki 205


so pasli živino; bili so tudi primeri, da se je živina sama vračala domov, pastir ali gospodar pa je obležal na pašniku mrtev. Ljudje so pred Nemci bežali iz vasi v vas, noseč s seboj, kar so utegnili vzeti v naglici, da bi tako rešili pred plameni najpotrebnejše, vendar so med potjo izgubili še zadnje borno imetje. Matere so se v skupinah z otroki skrivale po poljih in bregovih, jokajočim otrokom pa so zatiskale usta, da ne bi njihov jok izdal Nemcem skrivališča. Bilo je več primerov, da so se otroci zaradi tega zadušili.29 Partizani so imeli v Sv. Antonu skladišče živil in obleke ter bencin in kuhinjo. Hoteli so vse pospraviti in skriti, toda nenaden napad jih je prehitel. Morali so se umakniti pred uničujočo premočjo. V Trebešah so Nemci ustrelili 26 ljudi, v Gračišču 2, v Črnotičah 11, v Kubedu 3, v Sv. Antonu 22, v Truškah 10, večje število v Sočergi, Trseku, Bočajih in drugod. Skupaj je bilo nad 200 padlih borcev NOV in žrtev nacifašističnega nasilja. Mrtvi so ležali ob poteh, na poljih; mnoge med njimi so pred smrtjo mučili.30 Nemški pohod so partizani zadrževali do Popeter. 3. oktobra je nanje pritisnil sovražnik tudi s Krasa v smeri proti Buzetu. Iz tesnega obroča je ostal le umik v hrvaško Istro. Enote l. slovenske istrske brigade, zbrane v Podgorju, so bile razbite. Nekaj njenih borcev se je pridružilo hrvaški brigadi in Šercerjevi brigadi na Mašunu, precej pa se jih je razhajkalo. Tudi Tržaška brigada je utrpela precejšnje izgube, a jih je tudi prizadejala sovražniku v Brkinih. Največji odpor je dajala Šercerjeva ob preboju v Brkinih, kjer sta na Artvižah njen 3. bataljon in italijanski bataljon ves dan kljubovala nemškim enotam.31 Nemški motorizirani plaz je divjal dalje v notranjost hrvaške Istre. Ni ga bilo mogoče zadržati s slabo oboroženimi in številčno večkrat manjšimi partizanskimi enotami. Ali je nemška ofenziva uresničila zastavljene cilje? Na to vprašanje je odgovor negativen. Nemci in njihovi pajdaši so le začasno zavrli razvoj splošnega ljudskega upora na Primorskem in v Istri, niso pa mogli popolnoma zasesti istrske in dalmatinske obale in prav tako ne uničiti partizanskih enot. Vodstvo NOB je še v teku nemške požigalne ofenzive in takoj po njej sprejelo vrsto nujnih ukrepov. V Bertoših pri Rižani so se 16. oktobra sestali partijski funkcionarji s poveljnikom razbite 1. slovenske istrske brigade I. Kovačičem - Efenkom. Izdelali so načrt za reševanje perečih nalog. Efenka je prevzel nalogo, da bo na novo organiziral prostovoljce za NOV. Že drugi dan mu je uspelo dobiti na Plavjah deset prostovoljcev. Njihovo število je postopno naraslo. Neposredni vtisi o stanju na južnoprimorskem območju med požigalno nemško ofenzivo in po njej so razvidni iz poročila, ki ga je napisal Franc Segulin - Boro Kladivar: "Po razorožitvi razpadle italijanske vojske, ki se je umikala prek našega okrožja, moramo zaključiti, da smo imeli bogat plen. Toda ofenziva nam je napravila dosti škode. Predvsem, razbila nam je novo formirano brigado in pa zgubili smo težko orožje; posebno občutljiva škoda je pri težkih mitraljezih. Morala ljudstva je zelo padla in vse se izogiba borbi; vsak bi hotel ostati doma, vsak je 'bolan' itd. Po končani prvi mobilizaciji, ki je dobro uspela, nam je uspelo formirati v našem okrožju dve brigadi, in sicer: brigado 'Snežnik' in ' l. slovensko istrsko'. . .Te dni sem se osebno mudil v Slovenski Istri, doživel sem nemško ofenzivo, ki je napravila veliko demoralizacijo. Ljudstvo je vse zbegano bežalo od vasi do vasi, a Nemci so za njim ropali in požigali. 2. hrvaška istrska brigada, ki je operirala okrog Kopra, je bila popolnoma razbita. Upam, da se bo naval nemških roparskih hord polegel in bomo lahko zopet nadaljevali z rednim organiziranim delom ...«32 Splošna ljudska vstaja na tukajšnjem podeželju je torej doživela pravi razmah, ki so ga uspešno usmerjali partijski organi in organizacije OF. Nastale so prve partizanske enote, v katerih so se borili pripadniki slovenske, italijanske in hrvaške narodnosti, ki pa niso mogli kljubovati v bojnih spopadih z nemškim okupatorjem. Ta je prizadejal s svojim prvim naskokom veliko gorja in žrtev, predvsem med prebivalstvom. Na hitro formirane partizanske enote so bile tedaj sicer razbite, toda že kmalu po koncu ofenzive so nastale nove; obenem so se postopno okrepile politične organizacije, ki so spodbujale ljudstvo, da je premagovalo nemajhne težave. Začelo se je obdobje sistematičnega organizacijsko-političnega delovanja. Domači kadri so prevzemali odgovorne funkcije in naloge. Toda na to narodnostno mešano območje, politično, vojaško in 206


sploh pomembno za razvoj NOB, so prišli novi funkcionarji, ki so jih poslali višji partijski organi in organi OF. Dobrohotno so bili sprejeti in so se kmalu vživeli v tukajšnje vsekakor svojevrstne razmere .

NEMŠKA OKUPACIJSKA OBLAST Italijanske vojaške in civilne oblasti je zamenjal nemški okupator. Zasedeno ozemlje je politično in upravno vključil v tako imenovano operativno cono Adriatisches Küstenland (Jadransko primorje). Za njegovega vrhovnega komisarja je imenoval dr. Friedricha Reinerja, dotedanjega gauleiterja na Koroškem. "Jadransko primorje" je obsegalo Ljubljansko, Tržaško, Puljsko, Reško, Goriško in Videmsko pokrajino in še nekatere kraje na Hrvaškem. To ozemlje naj bi postalo del tretjega rajha. Dejansko so ga odtegnili vsakršnemu, tudi formalnemu vplivu neofašistične tvorbe Repubblica Sociale ltaliana (Italijanska socialna republika) s sedežem v Salòju v severni Italiji. Takoj so likvidirali tudi zunanji videz prejšnje italijanske državne suverenosti z raznimi ukrepi vojaškega, političnega, upravnega in gospodarskega značaja.33 Preostale fašistične sile so podredili esesovcem in Wehrmachtu. Neofašistično stranko Partito Fascista Repubblicano (Fašistična republikanska stranka) so imeli za slepo poslušno orodje. Prepovedali so obvezno mobilizacijo za vojsko, kar je lahko izvajala samo nemška oblast. Gauleiter je postavijal prefekte, župane in druge italijanske, slovenske in hrvaške civilne nosilce oblasti, kajti "vse oblasti in javne ustanove te cone so podrejene vrhovnemu komisarju; civilne naloge, ki so jih doslej opravljale nemške oborožene sile, so prešle v pristojnost vrhovnega komisarja."34 Vse to lepo ilustrira Ispettorato Speciale di Pubblica Sicurezza per la Venezia Giulia (Posebni inšpektorat javne varnosti za Julijsko krajino) s sedežem v vili v Ul. Bellosguardo v Trstu, ki ga je vodil zloglasni dr. Giuseppe Gueli. Ustanovljen je bil že v času fašističnega režima prvenstveno za zatiranje narodnoosvobodilnega gibanja. V njem se je zloglasni dr. Gaetano Collotti proslavil z zverinskim mučenjem nesrečnih žrtev. Svojo izbrano tolpo policijskih agentov je dal na razpolago esesovcem in gestapu.35 Okupacijska oblast je uvedla svoj "nemški red". V njem so služili prejšnji fašistični oblastniki kot zvesti lakaji. Še več,prežeti so bili z globokim sovraštvom in maščevalnimi nameni proti osvobodilnem u gibanju, ki je iz dneva v dan raslo v vse večjo množičnost. V Trstu so Nemci izdajali svoje glasilo "Deutsche Adria Zeitung", v katerem so objavili razne vesti, upravne in druge ukrepe. V št. 7 z dne 20. januarja so med drugim objavili: "Širjenje letakov sovražne vsebine. Propagandni oddelek za tisk in kulturo pri višjem komisariatu operativne cone za Jadransko primorje obvešča vse prebivalce, ki imajo letake sovražne vsebine in propagande, da so jih dolžni takoj oddati najbližji policijski postaji. Neupoštevanje tega naloga bo najstrožje kaznovano." Tržaški fašistični časopis "Il Piccolo" je s svojim pisanjem poveličeval okupatorjevo dejavnost: "Veliki uspehi, ki so jih dosegle nemške sile ob česanju Istrskega polotoka in sosednjega vzhodnega ozemlja, niso samo pomirili celotne dežele, ampak so tudi navrgli velikanske količine raznovrstnega orožja. Pretežni del tega vojnega materiala so zaplenili uporniki v italijanskih vojaških skladiščih. Samo v štirih dneh so zaplenile nemške sile 53 topov raznih kalibrov, 31 protitankovskih topov, 64 minometov, 414 mitraljezov in več kot 19.000 pušk. Število ubitih in zajetih banditov je preseglo 13.000. V tem popisu niso zajeta skladišča orožja in municije, ki so se jih uporniki polastili, ne da bi jih imeli čas izropati. Poleg tega so bili zajeti številni kamioni in oklepni avtomobili italijanske izdelave."36 Očiten dokaz za neresničnost teh podatkov daje dejstvo, da v Istri ne tedaj ne kasneje ni bilo 13.000 partizanov! Nemci so nastanili v Kopru, Izoli, Piranu, Dekanih in Škofijah svoje posadke; pri tem so jim pomagali kolaboracionisti. Februarja 1944 je bilo v Kopru okrog 120 karabinjerjev in fašistov, v Izoli 40 Nemcev in 50 italijanskih financarjev, v Dekanih 23 karabinjerjev, na Škofijah 50 Rusov in v Podgorju 250 Nemcev. Nemške enote so pripadale 162. turkestanski diviziji; razmeščene so bile po raznih krajih Primorske.37 Po nemškem pristanku sta Libero Sauro, sin znanega italijanskega iredentista iz časa Avs207


trije, in Gianni de Villas skupaj z drugimi koprskimi fašisti organizirala Legione Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale (Prostovoljna milica za državno varnost), ki je postala oborožena sila neofašistične stranke. Vanjo so vstopili stari in tudi mladi fašisti. Koprski fašizem je dobil novega zagona, ko je ponovno prevzel mesto sekretarja odvetnik Stefano de Petris - Nino, že prej dolgoletni sekretar, škvadrist in prostovoljec fašističnih osvajalnih vojn. Oboroženi milici je poveljeval major Pietro Almerigogna, prav tako dolgoletni fašist in škvadrist. Njegov brat Paolo, nič manj zagrizen fašist, je izdal proglas, v katerem je pozival Italijane na križarski boj proti slovanskim komunistom in na popolno vdanost Mussoliniju, ki je postal kolovodja lutkovne vlade v Salòju. Posebno fašistično tolpo za boj proti partizanom je vodil že iz predvojnega obdobja znan preganjalec Slovencev učitelj Francesco Zetto. Tolpa je pogosto vdirala na podeželje in zagrešila številne zločine zoper pripadnike NOV in prebivalstvo nasploh.38 Po prihodu Nemcev v Piran (l. 10. 1943) so bile na njihov ukaz aretirane naslednje osebe: notar Francesco Venier, trgovec Ugo Contento, prodajalca rib Pietro in Mariano Predonzani, motorist ladje Rex Dino Contento, Libero Schiavuzzi, Libero Fonda, Libero Ruzzier, Romano Giraldi, kmet Ravalico - Biasiga, Carmelo Fonda - Bamba, Luigi Fragiacomo - Garbo, ladijski delavec Bortolo Ravalico, ribič Tino Venier, mizar Romano Viezzoli, Paolo Sema in Avanzini.39 Domači fašisti so bili Nemcem prav gotovo na uslugo in so izdali protifašiste, sicer ne bi mogli takoj ugotoviti političnega prepričanja in dejavnosti posameznikov. Tako so obnavljali fašistično organizacijo, se vdinjali novemu okupatorju in mu pomagali s svojim izdajalskim početjem, da so skupaj zagrešili neštete zločine.

OPOMBE 1 Arhiv Republike Slovenije (dalje AS), Referat II, Pokrajinski komite KPS za Primorsko, 10. septembra 1943, odposlane okrožnice, fasc. 532/I. 2 PAK, I. Cah, Kapitulacija Italije in splošna ljudska vstaja. 3 PAK, I. Dellore, dogodki ob kapitulaciji Italije in nemška ofenziva v oktobru 1943. 4 Glej opombo 3. 5 P. Sema, La Lotta in Istria 1890–1945, Trieste 1971, str. 245. 6 PAK, N. Bordon, izjava; I. Cah, A. Pečarič, izjavi. 7 PAK, I. Filipič, izjava. 8 Glej opombo 2. 9 PAK, N. Bordon, I. Cunja, I. Kofol, I. Filipič, izjave. 10 PAK, P. Legac in I. Knez, izjavi. 11 PAK, I. Cah, Ivan in Anton Jakomin, A. Franca, J. Franca, Peter in Anton Rakar, F. Primožič, skupinske izjave o dogodkih ob in po kapitulaciji Italije. 12 Glej opombo 2. 13 I. Brozina - S1ovan, Put prve istarske brigade "Vladimir Gortan", Pulj 1963, str. 34. 14 Glej opombo 11. 15 Glej opombo 11. 16 PAK, A. Starc, S. Ulčnik, ustna vira, zapisek. 17 PAK, Ivan dr. Matko, ustni vir, zapisek. 18 Glej opombo 2. 19 PAK, N. Bordon, izjava; Anton Poropat, izjava. 20 Glej opombo 19 (izjava N. Bordona). 21 Glej opombo 2. 22 PAK, M. Pavletič, izjava. 23 PAK, I. Pavlič, izjava. 24 PAK, M. Zadnik, Enote Istrskega odreda v Slovenski Istri. 25 T. Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, Maribor 1967, str. 295, 380, 400.

208


26 A. Bressan, L. Giuricin, Fratelli nel sangue, Reka 1965, str. 185–191; B. Kovačič, M. Tul, M. Santin, E. Kovačič, Kratek oris nastanka in razvoja italijanskega garibaldinskega Bataljona "Alma Vivoda"; I. Brozina - Slovan, Put Prve istarske brigade "Vladimir Gortan", str. 34. 27 Glej opombo 26. 28 Glej opombo 2. 29 Glej opombo 2. 30 PAK, M. Čenčič, Dnevi groze, požiganja in ubijanja v nemški oktobrski ofenzivi v Istri 1943, Slovenski Jadran, št. 40, l. 10. 1954; V. Turk, izjava. 31 Glej opombo 24. 32 AS, Referat II, Poročilo okrožnega komiteja KPS Brkini - Slovenska Istra 7. 10. 1943 za PK KPS za Primorsko, fasc. 532/V, prejeti dopisi. 33 E. Apih, M. Fabbro, G. Fogar, E. Maserati, C. Silvestri, S. Spadaro, Fascismo Guerra Resistenza. Lotte politiche e sociali nel Friuli-Venezia Giulia 1918–1945, Istituto di storia medioevale e moderna della facolta di lettere e filosofia dell'Università di Trieste, Trieste 1969, str. 361–362; lstituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli e Venezia Giulia, Trieste, prispevek Il Litorale Adriatico, Trst 1973. 34 I1 Piccolo, 16. oktobra 1943, štev. 7416. 35 Glej opombo 33. 36 I1 Piccolo, 13. oktobra 1943, štev. 7413. 37 AS, Referat II, Poročilo glavnega štaba NOV in PO Slovenije, fasc. 232. 38 Iz obtožnice javnega tožilca koprskega okrajnega ljudskega odbora, štev. 09738/46 z dne 4. 12. 1946, poslane okrožnemu javnemu tožilcu v Postojni zoper skupino koprskih fašistov. 39 Nemška oblast je l. oktobra 1943 izdala zaporni nalog zoper navedene Pirančane, označene za protifašiste; izvirnik pri Paolu Semi; objavljen je v: P. Sema, El Mestro de Piran.

209


Milan Guček

RAZVOJ KPS, OF IN DRUGIH POLITIČNIH ORGANIZACIJ V SLOVENSKI ISTRI PO NEMŠKI OFENZIVI OKTOBRA 1943 Prenova politične organizacije južne Primorske je prišla prav gotovo ob nepravem času. Tik pred razpadom italijanske vojske so bili dobro vpeljani kadri premeščeni drugam zaradi ukinitve dotakratnega južnoprimorskega okraja in združitve vseh štirih okrožij (Pivka, Ilirska Bistrica, Materija in Slovenska Istra s tržaško okolico) v eno: Brkini-Slovenska Istra. Medtem ko je brkinsko-pivško območje tudi po prenovi imelo dovolj političnega kadra, prekaljenega v političnem delu še iz let 1941 in 1942 (to so bili predvsem vsi domači ilegalci, člani novih okrožnih političnih teles), pa je nastala najbolj občutna izguba za vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja in vstaje v Slovenski Istri zaradi odhoda Vidka Hlaja, neumornega in vplivnega organizatorja. Takoj po kapitulaciji Italije je prišel v Slovensko Istro okrožni partijski sekretar Franc Segulin Boro Kladivar, in sicer z namenom, da se seznani z razmerami tega dela združenega okrožja. Vendar se je moral nemudoma vrniti na brkinsko območje, kjer je bilo potrebno prevzeti oblast in izvesti velike širokopotezne akcije proti novemu okupatorju – nemški vojski. Revolucionarno vrenje se je za silo umirilo na brkinsko-pivškem območju z izgubo Ilirske Bistrice in s premikom večjih enot narodnoosvobodilne vojske iz dolin na zaledne višine. Tega predela tudi ni zajela velika sovražnikova ofenziva, namenjena Istri, ampak ga je le obšla; zato je bilo nujno izpopolniti sestavo okrožnih političnih teles glede na obsežnost njihovega dela in razsežnost operativnega ozemlja. Tako so bili na seji okrožnega komiteja KPS za Brkine-Slovensko Istro 5. oktobra 1943 sprejeti v okrožni odbor OF zlasti tisti delavci, ki so se pokazali delovno sposobne v dneh splošne vstaje po italijanski kapitulaciji. Nova sestava okrožnega komiteja je bila naslednja: sekretar Franc Segulin - Boro Kladivar, 2. član Jože Zidar - Jadran Hribar, 3. član Tone Dolgan - Branko Smrekar, 4. član Albin Godina - Vojo Slavič ter člani Ivan Cah - Iskra (Slovenska Istra), Ivan Strnad - Pipan, Marija Kirn - Orana, Boža Bašin Tatjana, Anton Primc - Dušan. Člani okrožnega odbora OF pa so bili: tajnik Jože Zidar - Jadran Hribar, 2. član Milan Guček Milan Javor, 3. član Stanko Pervanje - Gruden, 4. član Vid Oprešnik - Nace ter člani dr. Fran Juriševič Brundo, Vincenc Kocjančič - Marko (Slovenska Istra), Viktor Berce - Božo (duhovnik), Alojz Lesar Vekoslav (duhovnik). Sekretar okrožnega komiteja KPS Franc Segulin - Boro je v oceni dela poudaril, da povzroča težave pri delu obeh dotedanjih okrožnih političnih teles preobsežnost združenega okrožja. Zato je menil, da bi morala biti Slovenska Istra spet samostojno okrožje, ker je tudi zemljepisno ločena od drugih predelov južne Primorske. Kot prvi korak k delitvi dela in da bi poudarili samostojnost Slovenske Istre, je bil postavljen zanjo tudi podokrožni komite, ki so ga sestavljali: sekretar Stanko Pervanje - Gruden, 2. član Ivan Cah Iskra, 3. član Boža Bašin - Tatjana, 4. član Milan Guček - Milan Javor. Vesti o hudih posledicah nemške oktobrske ofenzive proti narodnoosvobodilni organizaciji in vojski v Slovenski Istri so prišle do okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora OF za BrkineSlovensko Istro šele okoli 10. oktobra, ko sta imeli obe ti politični telesi svoj trenutni sedež v brkinski 210


vasi Čelje. Šele teden dni po končanem nasilju se je prvim slom uspelo prebiti iz tako težko prizadete dežele. Ko sta preučila prva poročila, ki so bila neurejena in nejasna in so govorila le o popolnem razdejanju vasi, organizacije in vojske, sta 13. oktobra oba foruma sklenila, da nemudoma pošljeta v Slovensko Istro skupino članov okrožnega političnega vodstva, predvsem pa da člani podokrožnega komiteja prevzamejo svoje dolžnosti in poskusijo vzpostaviti in obnoviti terensko delo. Tako so se v noči od 16. na 17. oktober 1943 odpravili na pot v Slovensko Istro: sekretar podokrožnega komiteja Stanko Pervanje - Gruden in član Milan Guček - Milan Javor, sekretar okrožnega komiteja SKOJ Franc Cucek - Bognar ter članici Marija Segulin - Mira in Ivanka Nedoh - Vlada.1 Domačija Jožeta Bordona - Mantinjanca na Kortini pri Čežarjih, kjer je bil sedež skupine aktivistov, ki so po nemški oktobrski ofenzivi obnavljali organizacije NOG na levem bregu Rižane. 2. aprila 1944 so koprski fašisti hišo zažgali, gospodarja Bordona pa aretirali.

OBNAVLJANJE PARTIJSKE ORGANIZACIJE Pri obnavljanju partijske organizacije v podokrožju Slovenska Istra je naletel sekretar Stanko Pervanje - Gruden na vrsto težav. Predvsem ni bilo mogoče ugotoviti številčnega in poimenskega stanja članov in kandidatov partije, kajti seznama ni bilo nobenega. Ko je pričel s podrobnejšimi raziskavami, je ugotovil, da se priglaša in razglaša za člane partije izredno dosti sicer aktivnih delavcev v narodnoosvobodilnem gibanju, za katere pa se je izkazalo, da enačijo svojo pripadnost narodnoosvobodilnemu boju s članstvom v partiji. Plačevali so tudi neko članarino OF in so menili, da s tem plačujejo tudi partijsko članarino, češ saj Osvobodilno fronto vodi komunistična partija. Po drugi strani pa tudi socialno poreklo mnogih "samozvanih partijcev" ni bilo v skladu z načeli in določili, iz katerih plasti ali slojev je potrebno novačiti partijske kadre. Za člane partije so se šteli namreč tudi razni premožni posestniki, pa tudi marsikateri trgovec ali uslužbenec in sodelavec minule fašistične uprave. Predvsem pa je bilo med tem "članstvom" dosti omahljivcev in koristolovcev, ki so se zlasti slabo izkazali v pravkar minuli nemški ofenzivi. Še več, človek, ki je po postavitvi združenega okrožja ostal nekakšen poverjenik partije za vse podokrožje in je bil partijec že od konca prve svetovne vojne, je pristal na to, da prevzame domačin iz Dekanov posle nemškega župana in da vaščani stopijo v vaško stražo, ki bi jo oborožil in nadziral nemški okupator. Sekretar Stanko Pervanje - Gruden je najprej preveril partijnost takih "članov" in potem začel prečiščevati vrste partije. Postavil je jasna merila, kdo je lahko in kdo ne more biti njen član. Po vsem tem je postalo jasno, da je v vsem podokrožju za nadaljnje članstvo zrelih kvečjemu 5 članov in 6 kandidatov. Še vedno pa so ostale pomanjkljivosti v organizacijskem smislu. Podokrožni komite je namreč menil, naj se za partijo obdrži ista organizacijska sestava, ki je veljala za OF. Tako se je število rajonskih komitejev partije ujemalo s številom rajonskih odborov OF, pa čeprav so bili v enem rajonu samo trije partijci. Ti trije so sestavljali tudi kar rajonski komite.2 Ko je o stanju podokrožni komite poročal pokrajinskemu komiteju KP Slovenije za Primorsko, mu je ta osvetlil nesmisel obstoja rajonskih komitejev, če ni v rajonu več partijskih celic. Dokler ni v rajonu več celic, katerih delo vodi in usmerja rajonski komite, so namreč vsi partijci rajona združeni v eno celico, ki je podrejena neposredno podokrožnemu komiteju. Ena najvažnejših nalog te celice pa je, da partijo v svojem rajonu oživi, da veča število partijcev in tako ustvari temelje za postavitev več celic. Po tej obrazložitvi načel organiziranja partije v rajonih (medtem je Slovenska Istra postala samostojno okrožje) je novi okrožni komite takoj razpustil vse rajonske komiteje. V opravičilo, da je še nadalje obstajala terenska partijska organizacija, ki jo je prevzel iz prejšnjega obdobja, pa je navedel, da ni prejel od pokrajinskega komiteja nobenih navodil ali okrožnic. Ta naj to vrzel čimprej zapolni in mu takoj pošlje gradivo. 211


Velika ovira, da bi KP svoje delo razširila, je bila v tem, da sta delala v vsem okrožju po partijski liniji le dva usposobljena delavca – sekretar okrožnega komiteja in tajnik okrožnega odbora OF.3 Medtem je pri pokrajinskem partijskem vodstvu že pričela delovati politična izobraževalna služba; prirejala je tečaje, ki so trajali različno dolgo in so bili po vsebini različni. Tako je nastala priložnost, da se v kratkem času usposobi za politično delo tudi domači kader v Slovenski Istri. Pa je tudi pri tem nastala ovira, na katero ni sprva nihče računal. Zaradi velike oddaljenosti od pokrajinskega središča in zaradi slabih kurirskih zvez (prometne poti je sovražnik še posebno varoval) se je pošta z vabilom za udeležbo na partijskih tečajih toliko zamudila, da se je tečaj že pričel, ko je šele obvestilo prišlo v Slovensko Istro. Zato je okrožni komite prosil pokrajinskega, naj pošlje obvestila o začetku tečaja 14 dni prej, kajti tečajniki potrebujejo 8 do 10 dni do kraja, kjer se morajo zglasiti.4 S pismom takrat še podokrožnega komiteja, v katerem je le-ta pojasnjeval pereče stanje partije v Slovenski Istri, se pokrajinski komite ni strinjal, zlasti ne z oceno, kdo sodi in kdo ne v partijske vrste. Bil je mnenja, da bi morali v partijo množično sprejemati zlasti vse tiste, ki so plačevali članarino, pa čeprav za OF, saj so s tem, da so sprejemali temeljni program OF, potrjevali obenem tudi politično linijo partije. Takšno ozko ravnanje podokrožnega oziroma kasneje okrožnega komiteja da je bilo izrazito sektaško.5 Da bi bilo vendar do kraja razčiščeno vprašanje partijnosti in kdo more in kdo ne more biti če ne že član, pa vsaj kandidat partije, je okrožni komite poslal pokrajinskemu dne 11. februarja 1944 obširno pismo, v katerem je med drugim rečeno: Ti oboji so bili v velikem delu oportunisti in so pokretu dajali denarne prispevke zato, ker se je pač vojna in mednarodna situacija pričela menjati v našo korist. Med temi ljudmi so bili nekateri bivši fašisti, za nekatere pa, ki so bili nedavno terenci, so poznejši podatki in preiskave pokazali, da so bili celo v najnovejšem času aktivni izdajalci. Za to obstajajo absolutni dokazil Nadalje je velika nemška ofenziva bila preizkušnja za trdnost tega površno, brez vsakega kritičnega pretresa izbranega partijskega kadra, če ga že tako smem imenovati. Takoj po ofenzivi se je precejšen del teh "partijcev" odtegnil vsakemu delu, postal je popolnoma pasiven, deloma prešel celo v bolj ali manj odkrite nasprotnike (šmarski rajon idr.). Pozneje, ko se je položaj izboljšal (ti so čisto lokalno gledali na položaj), so zopet začeli nositi članarino in hoteli delati. Med temi "člani': kot so jih tukaj imenovali, je tudi nekaj ljudi, ki so po ofenzivi postali popolnoma pasivni in so taki še sedaj, čeprav so se nekoč imenovali partijce! Opozarjamo, da partijskega seznama teh ljudi sploh ni, da obstaja blagajniška knjiga, v katero so se zapisovali prejemki za OF in partijo brez točne ločitve, in da so kar povprek pri vseh simpatizerjih iz bilo kakršnih razlogov pobirali partijsko članarino in prispevek za fond, ne da bi se ljudem pojasnilo, za kaj gre, kaj je partija, in predvsem ne da ti nekaki "člani" pa tudi sami organizatorji tega pobiranja vedeli, kakšne so dolžnosti in pogoji partijca. Značilno je, da smo imeli v pričetku reorganizacije partorganizacije stalne težave z ljudmi, ker niso razlikovali OF od KPS instanc. Tu so prej vsi rajonski odbori sestavljeni, kot se je po ofenzivi izkazalo, iz velikega dela oportunističnih elementov, bivših fašistov, kulakov in celo bivših fašističnih vaških predstojnikov, nosili ime "rajonskih komitetov". Kot drugod je bila tudi tu nemška ofenziva v prvih dneh oktobra lanskega leta velika preizkušnja, kjer se je naš kader izčistil. Od nekaj stotin raznih elementov, ki so ob razpadu fašizma hoteli biti vsi komunisti, je ostalo nekaj klenih ljudi, ki so šli takoj zopet na delo oziroma niso dela zapustili niti v najhujših dneh. Ti so prava resnična osnova tukajšnje partije. Poleg njih se že nekaj časa izgrajuje resničen partijski kader, v katerega sprejemamo dobre aktiviste OF, vse poštene in neomadeževane ljudi in predvsem večje število mladih aktivistov in tudi žensk, ki so se na našem terenu sijajno izkazale. Število resnično organiziranih članov, ki je pred reorganizacijo znašalo 5 članov, se je sedaj dvignilo na 90 članov, ki so bili sprejeti na osnovi svojih resničnih zmožnosti in zaslug za zvesto in požrtvovalno delo na terenu. Opozarjamo pa, da je število 90 veljavno le začasno, ker partijski kader v sedanjih razmerah, ko je že nastala osnovna organizacija partije in si je že izoblikovala preizkušen kader sposobnih simpatizerjev in aktivistov, ki jih v vedno večjem številu sprejemamo v partijo, narašča. Pri tem nismo nič ozkogrudni, pač pa bomo še nadalje nezaupni proti vsem oportunističnim, bivšim fašističnim in kulaškim elementom, ki mislijo, da se da vstop v partijo kupiti z mesečno "udnino"! Za to, kakšenje bil prejšnji ''partijski" kader, navajamo le nekaj tipičnih primerov, ki vam bodo zagotovo razjasnili položaj, zakaj je bilo treba čistiti kader tako, da smo od številke približno osemdeset prišli na številko pet. 212


Neki partijec, ki so ga šteli k najboljšim ljudem v organizaciji, je po nemški ofenzivi odobril ustanovitev domobrancev v Dekanih kar na svojo pest. Potem smo imeli obilo težav, da smo stvar preprečili. Neki drug tak partijec, izrazit kulak po mentaliteti, ki ima denar, se je izrazil, da sedaj še ni dajati narodnega posojila, češ da še ne vemo, če se bo izplačalo! Ta tudi ni hotel vršiti dela (straže), ker da imajo za take stvari več časa tisti, ki imajo malo zemlje in nimajo doma dela. Drugi ''partijec"je odklonil ponujeno mesto na partijskem tečaju iz popolnoma oportunističnih razlogov: pozneje se je izkazalo, da je bivši fašist. Neki drug je bil pri razdeljevanju drv iz občinskega gozda prikrajšan in je nato iz maščevalnosti pričel podirati občinski most, preko katerega so vaščani vozili drva domov iz gozda. Taki ''partijci" so vršili propagando proti bojkotu sovražnika (Trst) in bili proti temu, da se v okrožju vrše akcije! Bili so proti rekrutiranju partizanskega kadra; kljub temu, da smo to prepovedali, so skušali naše šole prijaviti Nemcem itd., itd. Vse take elemente, ki bi jih še lahko naštevali, smo izključili iz partije, oziroma jih nismo vnesli v partijski imenik, ki je šele sedaj nastal. Sprejemamo pa vse dobre aktiviste, ki se taki izkažejo pri delu. Poudarjamo pa, da nam manjka ljudi, ki bi mogli vršiti sistematično politično vzgojo novo nastajajočega političnega kadra! Manjka nam vsega: ljudi in pa predvsem partijske literature in zopet literature. Kako se da na ta način izgrajevati partijski kader, če se na vsem tem okrožju, ki šteje okoli 130 vasi, nahajata sedaj samo dva vežbana partijska delavca, prvi sekretar OK, drugi tajnik OO OF, ki morata poleg tega reševati še vsakdanja upravna vprašanja terena. Da bi si mogli ustvariti pravo sliko o težkih zaprekah, ki nam ovirajo hitro in temeljito razvijanje partijske organizacije, bi bilo zelo potrebno in je zaželeno, da bi se kdo od vas osebno prepričal o položaju pri nas in da bi se izdalo temu potrebne ukrepe in pomoč. Tako je resnično stanje v našem okrožju. Vemo, da so bila iz različnih razlogov pred časom pošiljana mnoga optimistična poročila o razmahu partije v tem okrožju, češ da je tukaj vse "rdeče"! To "rdeče" izgleda pa takole: dejstvo je, da je vse za nas in da se večina ljudi šteje h komunistom, ampak ne poznajo ne političnih ne socialnih načel in ciljev komunistov in pojem "biti komunist" istovetijo s pojmom biti nacionalno zaveden Slovenec, nasprotnik fašizma in nasploh italijanstva! Manjka nam pa večje število organizacijskih sodelavcev, ki bi pomagali vse to dobro razpoloženje usmeriti in graditi kadre. Pravite, da naj se partijci izgrajujejo na celičnih sestankih! In če so ti partijci samo polpismeni kmetje in polproletarci, vežbanih propagandistov in celičnih partijskih inštruktorjev pa ni med domačini (z eno samo izjemo v preko 130 vaseh!)? Partijsko vodstvo pa mora – poleg organiziranja partijske organizacije, sprejemanja novincev, kontrole nad organizacijo vodenja masovnih organizacij – voditi vse tekoče delo OO KPS in OO OF! Nujno bi potrebovali vsaj dva vežbana partijska inštruktorja, ki bi vzgajala partijski kader!...6 Potrebno pa je poudariti, da je oportunizem teh "partijskih" elementov prihajal do izraza največ v predelu I., III. in V. ter VI. rajona, se pravi v krajih, ki so bili bližji Trstu, medtem ko tega ni bilo globlje v Istri. V svojem takojšnjem odgovoru, napisanem že 24. februarja, pa je pokrajinski komite razčistil nejasnosti in nesporazume: ...Celotno delo ste v glavnem pravilno zastavili. Toda najprej moramo rešiti vprašanje OK-ja, ker imamo vtis, da vaš okrožni komite šteje samo dva člana. Zato je najnujnejše in najvažnejše, da se v prvi vrsti postavi za Slovensko Istro zadosti močan politični forum. Če sta v celem okrožju samo dva, je absolutno nemogoče, da bi obvladala vse delo, ki nam ga današnja situacija postavlja. Okrožni komite mora šteti najmanj pet članov... Ker tudi v vašem okrožju prihajate v stik z Italijani, je pač potrebno, da imate do njih jasno stališče. Delati je treba in vse sile napeti za to, da se skupno borimo proti skupnemu sovražniku, Hitlerjevi Nemčiji. Vse druge diskusije o pripadnosti naših krajev in mest k bodoči naši domovini našo borbo samo slabijo in ustvarjajo šovinizem, ki ga na eni strani izrabljajo mihailovičevci, na drugi strani pa badoglievci. Odlok o priključitvi Slovenskega Primorja k Sloveniji in Jugoslaviji je treba italijanskemu ljudstvu tolmačiti kot obči izraz pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Danes je treba postavljati izključno le vprašanje borbe proti hitlerizmu. Energično je treba zbijati njih prirojeni oportunizem, posebno pa oportunizem take vrste, kot ga navajate v vašem poročilu ...7

213


ODNOSI Z ITALIJANSKIM PROTIFAŠISTIČNIM GIBANJEM Odnosi z italijanskim protifašističnim gibanjem oziroma s KSI na narodnostno mešanem ozemlju okrožja Slovenska Istra v tedanjem obdobju še niso bili urejeni. Pojavljalo se je namreč vprašanje o razvoju osvobodilnega boja in vplivu posameznih organizacij na tem ozemlju. Osvobodilna fronta ter Komunistična partija Slovenije in Jugoslavije so vztrajale na stališču, da je narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda in jugoslovanskih narodov tako narodnostni kot razredni boj in da se je treba boriti za osvoboditev vseh območij, na katerih živijo Slovenci strnjeno kot narodnostna skupina, ne glede na to, kdaj so prišli posamezni predeli pod tujo zasedbo, vendar po načelu samoodločbe narodov. KSI pa je razglašala samo boj proti fašizmu oziroma razredni boj in je zapostavljala narodnostno vprašanje Slovencev v Slovenskem primorju, Trstu in Istri. Še več: zlasti Trst in okolico, obalno območje vse Istre in ozemlje tja do Tržiča je imela za narodnostno čisto (italijansko) in je zato tudi sodila, da spadajo vsa ta sporna ozemlja v območje njene dejavnosti. Tako je tudi menila, da se morajo komunisti slovenskega rodu, ki so v vrstah njene partijske organizacije, po sili razmer zaradi upravne delitve na dve državi podrejati njenim ukazom in navodilom in predvsem stopati v njene oborožene enote, ki jih je organizirala KSI in se bodo borile za ohranitev italijanstva Trsta, Gorice in vsega obalnega območja. Na ozemlju Slovenske Istre je po razpadu italijanske vojske deloval partizanski bataljon "Trieste", kasneje preimenovan v "Zol" ali pa tudi "Darkov bataljon". Da bi zadevo glede poslanstva in pripadnosti glede operativnih nalog tega bataljona uredili najprej obe partijski organizaciji, je povabil sekretar okrožnega komiteja Stanko Pervanje - Gruden zastopnika tržaške federacije italijanske partije Natala Kolariča - Boža na sestanek. Ta je vabilo, ki mu ga je posredovala okrožna kurirka za zvezo z italijansko organizacijo Delka Čok - Vida, sicer sprejel, vendar je postavil pogoj, da pride na sestanek z oboroženim spremstvom, med tem ko mora biti Gruden brez njega. Le zaradi strpnosti in partijnosti ter prave proletarske širokogrudnosti okrožnega sekretarja Grudna je prišlo prve dni februarja 1944 do sestanka v predelu "Zavinjan" v neki poljski kolibi na senožetih, ki so bile last gospodarja z Badihe 241 Guština Hrovatina; tako sta potem obe strani sodelovali pri ureditvi žgoče zadeve z bataljonom, ki mu je poveljeval Darko Pezza (poitalijančen domačin iz zaselka Miši pri Dekanih).8 Komunistična partija Slovenije, oziroma njen komite za Slovensko Istro, je kazala ves čas vse razumevanje za skupen boj proti razrednemu sovražniku, saj je komite vedno ugodil vsem željam italijanskih tovarišev po pomoči in sodelovanju, kot je bilo na primer pri dodelitvi operativnega ozemlja oboroženi skupini KSI – GAP. Pri tem pa je dal vedno jasno vedeti, da KPS ne odstopa od svojega programa o priključitvi krivično odvzetih ozemelj in Trsta matični domovini. Koper pa je ostal slejkoprej izven vsega dogajanja pod okriljem narodnoosvobodilnega gibanja Slovenske Istre. Sin slovenske družine v mestu, ki se je priselila s podeželja, Dušan Novak, je bil že lep čas pri partizanih. Zanimiva je njegova pripoved o tem, kako je bil pri partizanih ranjen. V decembru 1943 so osnovali v 2 . bataljonu Istrskega odreda udarno skupino izbranih borcev, ki ji je pri padal tudi on. Dobila je nalogo, naj 23. 2. 1944 sprejme v Popetrah zavezniško vojaško misijo in jo odpelje v hrvaško Istro. To je srečno in hitro opravila, ker je na poti srečala neko hrvaško partizansko enoto. Naročeno ji je tudi bilo, naj se ne spopada s sovražnikom ob izvajanju omenjene naloge, zato se je najprej izognila nekemu nemškemu oddelku . Po končani nalogi se je drugič srečala z Nemci in je nanje jurišala. Novak je bil težko ranjen v prsi iz neposredne bližine. Nato ga je nekaj časa zdravil medicinec Ivan Matko Imko. Naposled so ga prek organizacije OF v marcu 1944 sprejeli v tržaško bolnišnico Ospedale Maggiore, kjer je imela OF številne pripadnike. Tja ga je pripeljala Justina Pregarc iz Doline. Tudi dejavnost KSI v Kopru ni imela kaj prida uspeha. Koper ni premogel delavskega proletariata. Okrožnemu komiteju se je posrečilo navezati stike s partijcem Albertom Lonzarjem - Oscarjem, kleparjem, starim kakih trideset let. Ta je opravil nekaj trosilnih akcij z gradivom, ki mu ga je priskrbela okrožna tehnika "Snežnik"; uspelo mu je tudi dobiti zelo dober pisalni stroj, ki ga je nato uporabljal okrožni komite na svojem sedežu v bunkerju na Badihi. 214


Delo maloštevilnega vodstvenega političnega kadra v okrožju je bilo trdo. Sekretarju okrožnega komiteja Stanku Pervanju - Grudnu in članu komiteja ter obenem tajniku okrožnega odbora Milanu Gučku se je pridružil še tretji član komiteja Ernest Vatovec - Amedej; pomagala sta še Ivan Matko Imko, študent medicine iz Ljubljane, ki je ostal po osvoboditvi iz koprskih zaporov na delu kar v Istri, in politična delavka Ivica Avžlahar - Anka, tudi iz Ljubljane, ki je bila pri partizanih v Goriških brdih. Kot osebno znanko ter preizkušeno sodelavko in predvojno ter medvojno revolucionarko jo je s privolitvijo OK KPS za Goriška brda pritegnil na delo v okrožje Milan Guček. V tem času je prevzela organiziranje SPŽZ v Slovenski Istri Darinka Kogoj - Mira, prvoborka s Tolminskega. Iz Trsta je pobegnil in se zatekel v okrožje razgledan in delaven skojevec Igor Dekleva - Miha Habunek. Delo je že kazalo prve sadove. Do 8. aprila 1944 se je število članov partije povečalo na 260. Od tega je bilo samo v mesecu marcu sprejetih 52 članov, kandidatov pa je bilo zdaj že 110. Približno četrtina vseh pri obeh kategorijah je bilo žensk. Poleg izrednega povečanja števila članstva in kandidatov partije pa je zlasti opazen delež žensk v partijskem staležu. Pri vključevanju žensk v partijsko delo je bilo potrebno dostikrat premagovati določene pomisleke moških partijcev, posebno še glede skupnih celičnih sestankov. To je bil ostanek še ne odpravljene miselnosti v mnogih krajih Slovenske Istre iz časov, ko je bila ženska zapostavljena.9 Kaj je ženam pomenil sprejem v partijo, naj pove tole zahvalno pismo, napisano 10. maja 1944 "na položaju" terena 13 rajona V (zaradi neposrednosti tako, kot je): Okrožnemu komiteju komunistične partije Slovenije za Slovensko Istro! Ker sem dne 29. marca bila sprejeta v Komunistično partijo od poverjenika Okrožnega komiteja tovariša Grudna, je bil to zame najlepši dan in najsrečnejši trenutek v življenju. Imam 34 let, vsa leta preživljam v vojni in divjem boju za obstoj slovenske narodne zavesti. Posebno zadnjih 20 let pod mačeho Italijo in fašističnim režimom. Morala sem s svojo družino, in sicer mamo, očetom in bolanim bratom, prestati veliko borb, ponižanja in bede. Upropastili so nam dom in sploh posestvo, bil je to pravi križev pot. Praznovali smo neštetokrat veliki petek, in to ne samo moja družina, ampak večina v vasi je bila grozno prizadeta, posebno pa od internacij, zaporov in sličnega. A z veliko vero in trdnim prepričanjem v veselo Alelujo in ponovno vstajenje slovenskega naroda in gotovo svobodo smo mi vsi ta križev pot že skoro prehodili ter je pri nas ostala morala visoka, trdna in neupognjena. Hrepenenje po svobodi je pri nas skozi vsa leta bilo nepopisljivo in naravnost brezmejno. Mogočna narava nam je danes ustvarila in pokazala topel in svetel žarek Komunistične partije in tako hrabre in požrtvovalne OF z načelom genijalnega tovariša Tita, kateri se danes neumorno borita za gotov cilj, in sicer za združenje Slovanov in svobodo vseh narodov. Želim in voščim, da bi v vodstvu naše KP in OF prevladala vedno in povsod pogum in prisotnost duha ter da bi vedno in povsod dosegli gotov uspeh. Nam pa ta svitel in topel žarek, KP in OF, ogrevaj dušo, daj nam pravo voljo ter razsvetljuj nam pot, da bomo z vami v borbi za pravo svobodo ter boljšo bodočnost. Ker nimam dovolj primernega izraza v zahvalo Okrožnemu komiteju in tov. Grudnu za sprejem v KP, kakor zgoraj omenjeno in sicer 29. marca, kateri bo meni spominski dan zelo velikega pomena, poklanjam torej to knjigo in skromno pisemce v dar Okrožnemu komitetu, katera naj bosta simbol spoštovanja, ljubezni in globoke vdanosti komitetu in vsem njemu sličnih. Pozdravlja vsih SFSN tov. Tanja.10 In "darilna knjiga" je bil vezan delovodnik, ki ga je potem sekretar Gruden izročil vodji glavne kurirske terenske okrožne postaje Zofiji Krašovec - Vesni (kasneje Branka) iz Gabrovice. Ob takšnem številu članstva je okrožni komite lahko postavil že tudi trdno terensko organizacijo s tem, da je oblikoval prve tri rajonske komiteje in šest vaških birojev, ki so povezovali celice na svojem območju. 30. aprila pa so bili sprejeti v okrožni komite še Darinka Kogoj - Mira, Ivica Avžlahar - Anka, Ivan Matko - Imko in Franc Cucek - Bognar. Komunistična partija je bila sedaj navzoča v vseh dejavnostih v okrožju; okrožni partijski politični delavci so bili brez prestanka na terenu in so delali dan in noč, večina preoblečeni v civilne obleke, prirejene krajevnim navadam, medtem ko sta Stanko Pervanje Gruden in Ivan Matko - Imko edina od vseh še vedno nosila brzostrelko in uniformo. Nenehno so bili v stiku s terenskimi političnimi in vojaškimi organizacijami na kateremkoli koncu okrožja; vsako prilož215


nost so izkoristili za vzgojo članstva v razredni zavesti, politični trdnosti, delavnosti in partijski organiziranosti. V pozni pomladi 1944. leta je končno prišel čas, ko je imel okrožni politični aktiv Slovenske Istre prepričljiv občutek, da je že skoraj do kraja uresničil navodila člana CK KPJ in obenem vrhovnega staba NOV in POJ Edvarda Kardelja - Krištofa, ki je 4. oktobra 1943 v posebni okrožnici dejal, da "...je temeljna naloga komunistične partije v OF čimbolj okrepiti osnovne organizacije OF, ki morajo postati trdne kot kamen. Zato je težišče vsega dela prenesti v terenske odbore OF, da bodo zares ljudski odbori!"11 Delovni in organizacijski uspehi Osvobodilne fronte na vseh področjih v okrožju Slovenske Istre so to tudi potrdili. Medtem pa je okrožni komite spopolnjeval še svojo organizacijo. Postavljena je bila okrožna komisija za agitacijo in propagando, ki jo je prevzel novi član komiteja Ivan Matko - Imko, vsestransko usposobljen politični in strokovni delavec. V domače kraje pa se je vrnil iz nižje pokrajinske partijske šole Kristijan Kozlovič - Štefan, doma iz Trseka pri Truškah. Šolo je končal z odličnim uspehom kot četrti po rangu in je nanj kot izrednega in mnogo obetajočega političnega delavca opozoril oblastni komite (ki se je medtem v takšnega preimenoval iz "pokrajinskega"). Tako je tudi načrtno delo z domačim kadrom pričelo vračati sadove.12 In domači politični aktiv je postajal vse trdnejši. Zato je okrožni komite v svojem poročilu pokrajinskemu komiteju 29. marca lahko napisal, da je "...ob vdoru v tržaško organizacijo policija aretirala tudi nekaj tovarišev v našem okrožju, a pri zasliševanjih so se kljub strahovitemu mučenju držali zelo dobro, posebno dve kurirki mladinki, pri katerih so našli pisma…" V istem poročilu je okrožni komite tudi poročal, da je zanimanje za frontovsko in partijsko čtivo med prebivalci in članstvom zelo veliko, le to je žalostno, da jim dela težave nepoznavanje slovenskega pismenega jezika. Vse celice so bile v tem času oskrbovane s potrebno partijsko literaturo in bi ob pomanjkanju partijskih podučevalcev lahko vsaj s partijsko literaturo politično gradili kadre, ko ne bi bilo te usodne ovire.13 V sodelovanju s tržaško slovensko partijsko organizacijo je bil prek Slovenske Istre na osvobojeno ozemlje organiziran "kanal" za prehajanje tistih političnih delavcev, ki so se še vedno vračali iz italijanskih zaporov in internacije. Tako so potovali skozi Gabrovico in naprej po varnih zvezah tudi Vida Tomšič in Miha Marinko ter pisatelj Juš Kozak s sinom, medicincem in članom partije Miklavžem Kozakom. Ta je kar ostal v okrožju na političnem in strokovnem delu in je bil v vsestransko pomoč okrožnemu političnemu aktivu. Prek tržaške zveze sta prišli tudi Ljubljančanki skojevka Marina Lenarčič in njena mati Pavla Lenarčič, prav tako aktivistka. Marina je postala članica OK SKOJ; njune izkušnje in pomoč so bile pri delu v okrožju nadvse koristne.14

PARTIZANSKE TEHNIKE Ob vse večjem širjenju organizacije in ob vse večji udeležbi prebivalstva pri neposredni ljudski oblasti pa je rasla tudi potreba po tiskanem informativnem, propagandnem in študijskem gradivu. Še ko so takoj po oktobrski nemški ofenzivi prišli na delo člani podokrožnega komiteja, so našli nedotaknjeno tehniko "Naš dom", ki jo je po odhodu prejšnjega vodje Lada Trobevška - Jodija vodil Ljubljančan Justin Miklavc - Očka, pomagala pa sta mu Kraševka Ivanka Škapin - Mamca in domačin Bruno Stepan - Željko. Bunker tehnike je bil tako dobro zakrit, da je ob veliki preizkušnji in stiski postal varno zatočišče mnogim terenskim delavcem. Nemški vojaki in policisti ga niso odkrili, pa čeprav so s psi preiskovali ves okoliš Bertošev, kjer je imela tehnika zemljanko. Vendar je bil za varno nadaljnje delo sedež tehnike že preveč znan in razvpit. Zato so sklenili, da bo sekretar Stanko Pervanje - Gruden poiskal novo zaklonišče in skrivališče nekje na širšem področju Gabrovice, kajti njeno delo bodo vsak čas zelo potrebovali. 216


Že 20. oktobra se je tehnika preselila v začasni bunker, ki so ga odkrili domačini iz Ospa v neki skalnati duplini nad vasjo. V tem času je prišla na pomoč za delo v tehniki tudi Majda Dekleva, skojevka iz Ilirske Bistrice. Ker pa je bilo prebivanje v vlažni skalni duplini nezdravo, pritisnil pa je še zimski mraz, se je decembra tehnika preselila v drugo zaklonišče, ki ga je medtem pod tlemi v svojem hlevu pripravil Lovro Purger v Gabrovici. Delavcem v bunkerju tehnike se je pridružil še Viljem Vovk - Slobodan, domačin in Rižane, izvrsten risar, na drugo delo zunaj okrožja odhajajočo Majdo Dekleva pa je nadomestila Otilija Dobrinja - Tončka, ilegalno imenovana tudi Majda, okrožna aktivistka in partijska delavka iz prvih dni organizacije v Slovenski Istri, doma iz Loparja, ki se je morala umakniti v ilegalo. Vedno nujnejše potrebe po vse večjih količinah partijskega tiska in literature množičnih političnih organizacij, s katero je tehnika "Naš dom", ki se je preimenovala v "Snežnik", oskrbovala tudi druga južnoprimorska okrožja, so zahtevale razširitev tehnike, novo opremo in več kadrov. Tako se je 15. januarja 1944 osebju pridružila še žena vodje tehnike Angelca Miklavc - Mami, mati štirih partizanov, od katerih je zgubila v bojih že tri. Okrožni komite si je sedaj prizadeval, da bi našel za "Snežnik" nove prostore. Osapski terenec Lojze Bizjak - Jernej se je dogovoril z Marijo Klabjan na hišni številki 80, ki je imela moža še v zavezniškem ujetništvu in je živela z majhnimi otroki v prostorni hiši na samem koncu vasi, da je pristala na graditev bunkerja pod njenim hlevom. Dostop vanj so speljali skozi gnojišče po zidanem tunelu, izstop pa neposredno na njive in v podnožje Tinjanskega hriba, kar je bilo zelo pripravno za pritajeno prihajanje in odhajanje iz bunkerja. Tako se je 15. marca 1944 vselila tehnika "Snežnik" v nove prostore, ki so bili nadvse udobni, z napeljano elektriko in novo opremo. Odslej je tehnika tudi v nekaj tisoč izvodih in tudi z najzahtevnejšimi publikacijami zalagala široko območje. Za domače okrožje pa je izdelovala vse, kar je bilo potrebno za sprotno rabo. Poleti 1944 je delala v tehniki tudi Kristina Rojc - Dora iz Praproč. Za papir in tiskarske potrebščine je skrbela tržaška organizacija. Iz zbirališča je vse to s poltovornjakom trgovca s Plavij Cirila Hrovatin a odvažal Fedor, sin gospodarja Guština Hrovatina na Badihi 241; od tu so material znosili kurirji v tehniki v Ospu in Gabrovici. Da bi bilo prebivalstvo sproti obveščeno o vseh važnejših dogodkih na domačem in tujih vojaških in političnih prizoriščih, je okrožna agitacijsko-propagandna komisija izdajala vsak drugi ali tretji dan svoj "Radijski vestnik". Prebivalstvu je bilo skoraj nemogoče slediti domačim in svetovnim dogodkom po radiu, ker so imele električno napeljavo le vasi v neposredni okolici Trsta in glavne ceste Trst– Koper, radijski sprejemnik pa je bil zelo redek na kmečkih domovih. Na okrožnem sedežu na Badihi je sestavljal besedilo "Radijskega vestnika", kdor je bil od treh članov okrožnega komiteja dežurni. Zaključili so ga z zadnjimi vestmi opolnoči. Besedilo je odnesel posebni kurir v dobro uro oddaljeno tehniko "Snežnik", kjer so delavci že čakali pripravljeni in takoj odtisnili nekaj sto izvodov. Ob štirih zjutraj je glavni kurir tehnike Bruno Stepan - Željko odnesel vso naklado do osrednje okrožne kurirske postaje v Gabrovico, od koder so kurirke raznesle svežnje po rajonih. Tam so spet razdelili gradivo po vaseh in najkasneje ob devetih dopoldne je imela vsaka vas Slovenske Istre najnovejše vesti z vseh svetovnih in domačih front. Radijskemu vestiku je bil vedno dodan še posebni bilten štaba Istrskega odreda o bojih in uspehih njegovih enot. Prav ta uspešnost pri hitrem posredovanju informativnega in propagandnega gradiva je bila izrednega pomena za samozavest prebivalstva in za ugled narodnoosvobodilnega gibanja. Pomembno nalogo je opravljala tehnika "Snežnik" tudi pri pripravljanju pobegov tujerodnih vojakov iz nemške vojske. Neki ranjen in potem zajet Uzbek je bil pismen in je potem sestavljal, bolje povedano risal letake v uzbeškem jeziku, ki so jih mladinci tihotapili in trosili predvsem po naseljih na Krasu, kjer je bilo največ sovražnikovih postojank. Vse večje zahteve po tiskanem gradivu po vsej Primorski pa so porodile zamisel, da bi pričela v Slovenski Istri delovati posebna tehnika za potrebe protifašistične ženske organizacije. Tako je nastala 217


tehnika "Žena", ki jo je vodila Ljubljančanka Anica Cizej - Marjanca ob pomoči Ivanke Škapin - Mamce; prostore je imela v Gabrovici, v bunkerju hiše Valerija in Angele Barut. Še pred odhodom na delo v novo tehniko pa je doživela neusmiljeno krut udarec Ivanka Škapin Mamca. V vojni je izgubila že moža, dve hčerki in sina. Ohraniti si je želela vsaj najmlajšega, Jožeta Škapina, ki je nosil partizansko ime Gozdar in je prišel na njeno željo za kurirja v tehniko Snežnik, da ga bo imela ob sebi ter bi ga varovala s svojo materinsko skrbjo in previdnostjo. Ko se je neke pomladne noči vračal z javke za zvezo z okrožnim komitejem, je padel pod streli nemške zasede, ki je prežala pri osapskem pokopališču.15

POMANJKANJE OBOROŽENE ZAŠČITE Sedaj, v času vsestranskega razcveta celotnega narodnoosvobodilnega gibanja proti poletju 1944, pa se je vedno bolj kazalo žgoče vprašanje oborožene zaščite vse organizacije, njenih sodelavcev in vsega ozemlja Slovenske Istre. Najbolj popolno podobo tega zares perečega vprašanja daje nujno pismo okrožnega komiteja oblastnemu komiteju, napisano 6. maja 1944, kjer je med drugim rečeno: … Vprašanje vojaške zaščite ozemlja našega okrožja je bilo za vso našo organizacijo v okrožju ves čas eno najbolj perečih vprašanj. Odsotnost vojske je v veliki meri onemogočila širok razvoj naših masovnih organizacij, ker so te, kakor hitro so prerasle ozek krog konspirativnosti, bile brez vsake obrambe na milost in nemilost predane sovražniku, ki mu je radi obstoja njegove obveščevalne mreže uspelo zvedeti za naše ljudi in organizacijo in je potem v teku izpadov sektor za sektorjem likvidiral. Pomanjkanje vojaške zaščite smo omenili že v zadnjem poročilu; v pričujočem dopisu pa vam bomo podrobneje opisali stanje. Od oktobrske ofenzive sem se je na ozemlju našega okrožja mudila le neznatna četa, okoli 30 mož po številu, ki je nosila ime 3. bataljona Istrskega odreda pod poveljstvom komandanta tov. Darka (Pezza, op. ur.). Sčasoma se je z mobilizacijo vojnih obveznikov in prostovoljcev razvil dobro oborožen bataljon, ki je štel okoli 250 borcev. Njegovo operativno področje je bilo ves čas istrsko okrožje, katerega zaščito je izvajal učinkovito; če ni bilo večjih bojev, pa je s svojo prisotnostjo na našem ozemlju držal v postojankah sovražnika, Nemce in fašiste, da se niso drznili delati večjih izpadov proti prebivalstvu. Zasluga prisotnosti operativne edinice je bila, da so Nemci in fašisti kakor tudi karabinjerji za dolgo časa popolnoma prenehali zahajati v večji del okrožja, ki je bilo tako rekoč "svobodno ozemlje". Tja so se upale samo cele nemške stotnije z motorizacijo, ponoči pa sploh nihče. Noč je bila naša, delali smo vsaj ponoči brez skrbi. Organizacijsko delo, sestanke in mitinge smo prenesli na večer in noč, in bili smo varni. 3. bataljon in okrožna patrulja VOS sta izvedla nekaj udarnih akcij in v tem času je naša celotna organizacija zaznamovala pomemben dvig. Pri tej priliki opozarjamo, da je bil sovražnik stalno informiran o prisotnosti naše vojske v okrožju in ravno zaradi tega ni podvzemal terorističnih izpadov proti vasem oziroma prebivalstvu. Razvoj 3. bataljona, ki je privedel do njegove razpustitve, je tako znan po posebnih tozadevnih poročilih. Preurejeni 3. bataljon je takoj drugi dan doživel nemško obkolitev, iz katere se je spretno umaknil in odšel iz našega okrožja. Razen okrožne patrulje VOS ni bilo od konca februarja sem nobene oborožene edinice in okrožje je postalo povsem nezaščiteno. Sredi marca je sicer prišel I. bataljon Istrskega odreda, ki je v nekaj dneh izvedel delno mobilizacijo, pa se je zopet umaknil. Akcije proti sovražniku ni izvršil nobene. Prve dni aprila se je vrnil za nekaj dni, a je zopet nenadoma odšel. Okupator je takoj opazil odsotnost naših edinic, ki so ga prej držale v šahu. Koprski fašisti in Nemci, ki so med tem časom od izdajalcev, dezerterjev in sploh po svoji obveščevalni mreži, ki se nam je še ni posrečilo zatreti, nabrali precej informacij o kadru naših aktivistov in sploh o stanju naše organizacije, so pričeli s serijo vdorov v okrožje; vsak vdor, vsak pohod je terjal nove žrtve med našimi najboljšimi aktivisti. Te akcije izvajajo večinoma koprski fašisti, delno tudi Nemci. Zaradi teh akcij in z vidika samoobrambe, ker je bilo prebivalstvo popolnoma brez oborožene zaščite, se je na terenu formirala manjša patrulja prostovoljcev domačinov, 13 po številu, ki so si zastavili nalogo, da za vsako ceno napadejo in uničijo koprske škvadriste, ki jih je skupaj le okoli 40, pa terorizirajo vso okolico. Izpade so delali podnevi ali ponoči, peš ali s kamioni, včasih le 10–15 po številu. 218


I. bataljon je poslal na teren udarno desetino, ki je imela nalogo, da zaščiti prebivalstvo. Patrulja je bila na razpolago odrednemu obveščevalcu tov. Kostji. Taje zvedel o patrulji domačinov prostovoljcev. Ne da bi se sam na licu mesta informiral o njih izvoru ali pripadnosti, je dal na štab IO prijavo, na podlagi katere je sledilo od štaba IO povelje za razorožitev, aretacijo in odgon dobrovoljne patrulje na štab. Kljub temu da je bilo izdano povelje za takojšnjo izvršitev, je tov. Kostja odredil, da gresta obe patrulji na skupno akcijo, po njej pa naj se izvrši razorožitev in aretacija. Patrulja I. bataljona ni ves čas svojega bivanja na terenu izvedla niti ene akcije proti sovražniku, čeprav so bili tiste dni fašisti na akcijah, med katerimi je bilo pobitih nekaj naših ljudi – aktivistov. Držala se je v notranjosti dežele, kjer se je le zabavala, kar se vidi iz priloženega prepisa pritožbe loparskega rajonskega odbora. Prostovoljna patrulja domačinov pa je bila stalno v največji bližini sovražnika in ni mogla akcij izvršiti le zaradi trenutnega neugodnega položaja, ker se je za napad s tako majhno patruljo primeren prostor nahajal v neposredni bližini močnejše nemške posadke. Razorožitev in aretacijo te patrulje je hotel odgoditi član našega OK za toliko časa, da bi se ustno dogovoril z obveščevalcem Kostjo, ki je bil za preklic aretacijskega povelja kompetenten. Ker je kazalo, da bodo fašisti zopet izvedli napad, je imenovani član predlagal skupno akcijo obeh patrulj, ki jo je pa vodja redne patrulje odklonil. Domačini – prostovoljci so bili razoroženi in aretirani okoli polnoči in so jih odpeljali v neki bunker. Naslednje jutro pa je okoli 40 fašistov izvedlo zopet napad na vas Sv. Anton, kjer so ubili krajevnega obveščevalca, nekaj ljudi pa odvedli s seboj. Odredna patrulja pa je v tem času stražila v nekem bunkerju razorožene domačine, ki so prijeli za orožje, prezirajoč žrtev, samo da bi mogli maščevati dolgoletno trpljenje in žrtve, ki so jih povzročili koprski škvadristi! Moštvo in oborožitev obeh patrulj bi zadostovala za uspešen napad na sovražnika, ki se ne bi drznil zopet kmalu iz svojih postojank. Pri tem napadu je bilo ljudstvo silno ogorčeno. Govorili so, da se videli vse dni partizane, kako so jedli, pili in plesali, sedaj pa ni nikogar, ki bi jih branil pred fašisti. Gotovo je, da bi se morala prisotnost patrulje izven sestava odreda slednjemu takoj javiti. Takoj, ko je naš OK zvedel za obstqj te patrulje, jo je prijavil na Komando mesta Koper. Medtem pa je sledila njena aretacija, kar bi se dalo preprečiti, če bi pravilno ravnal odredni obveščevalec tov. Kostja. Tako pa je prebivalstvo doživelo nov napad fašistov, bile so žrtve, in to zaradi birokratizma funkcionarjev odreda. Na tak način se morala prebivalstva ne dviga. Po odhodu obeh patrulj je, skoraj nepretrgoma, naše okrožje že nad dva meseca brez vsakršne oborožene zaščite. Mi pa moramo pri takem stanju, goloroki in tako rekoč v ustih sovražnika (saj naše okrožje je le predmestje Trsta in Kopra), izvajati vse zakone in ukrepe naših nadrejenih forumov. In te naredbe in ukrepi so večji del taki, da se dajo sicer uspešno izvajati le v krajih, ki jih vsaj naše čete kontrolirajo, če že niso osvobojeni. In kljub vsemu jih izvajamo, čeprav za ceno težkih žrtev našega kadra. Od nas se neprestano zahteva široko, masovno organiziranje OF, široko, masovno organiziranje kadrov partije. Zahteva se izvajanje masovnih organizacijskih gesel, zahteva se organiziranje vsega gospodarstva po liniji OF. Vse to zahteva, da terenski delavci iz konspiracije stopijo v javnost; s tem postanejo javni organizatorji OF. In vsi najboljši aktivisti OF so obenem člani partije. Tako je bil razgaljen dejansko kader partije in izgube so nenadomestljive; naš II. okraj (čežaranski), ki je bil najboljši, je izgubil skoro ves vodilni kader. Zakaj? Če bi bilo v okrožju nekaj udarnih patruli. tega ne bi bilo. Gibanje terenskih organizatorjev–ilegalcev je silno otežkočeno, celo ponoči je gibanje nevarno. Okupator uporablja že skrite, nekoč popolnoma varne steze za svoje pohode. Kakšna razlika je med nami in na primer Brkini. Tam cvete organizacija svobodno, zaščitena z vojsko, Istrskim odredom, ki bi se pravilno moral imenovati "Brkinski odred': ker Istre tako rekoč še videl ni! Druga polovica je pod imenom "Istrski odred" in pod poveljstvom kapetana Masla Draga nekje na osvobojenem ozemlju Slovenije. Mobilizirani domačini pa odhajajo neprestano v XV. in XVIII. divizijo. Birokratska, terenskih razmer ne upoštevajoča vojaška uprava, ne dopušča, da bi se na domačem terenu obdržali za operativo sposobni in primerni domačini, ki poznajo domači teren in bi s srdom do fašizma branili ožjo domovino. Za vso našo terensko organizacijo prihaja danes, ob takem stanju, zopet alternativa: ali dobimo vojsko in bomo zopet delali na široko in odprto, ali pa se terenska organizacija potegne v najstrožjo konspirativnost, posebno še, ker reorganizacija VOS onemogoča na našem terenu udarno in hitro aktivnost proti izdajalskim elementom. Mnenja smo, da vsi prisotni forumi vse premalo upoštevajo težavnost našega terena in težave našega dela. In to zato, ker nikogar ni k nam! Odkar dela sedanji OK in Okr. odb. OF, smo imeli inštruktorja samo 10 dni, in še te dni je videl le ozek, ozek sektor okrožja! 219


Kako naj organiziramo na primer mitinge, konference, ko pride sovražnik nemoteno vsak čas in v vsako vas? Predvčerajšnjim bi moral biti v neki vasi miting, a je bil k sreči odpovedan. Moral bi biti opolnoči, a vas je bila obkoljena že ob enajsti uri. Padel je star partizan–kurir, izgubljena je bila važna medokrožna pošta, in to se je pripetilo v vasi, ki je bila doslej varna pred sovražnikom vsaj ponoči. Izgube, ki jih je med kadrom utrpela naša organizacija v preteklem mesecu, so velike; pod roko koprskih fašistov–škvadristov so padli: Bertok Danijel, Čežarji, član okrožnega odbora OF za Slovensko Istro, partijec; Pobega Bruno, Pobegi, član okrajnega komiteja KPS; Starc Ivan, Bonini, član okrajnega komiteja KPS; Bordon Josip, Čežarji, član rajonskega odbora, partijec; Bordon Lazar, Sv. Anton, terenski obveščevalec, partijec (verjetno Kavrečič Lazar, op. ur.); Marija Segulin - Mira, članica OK ZKM za Slovensko Istro, ilegalka,partijka; Akvilina Bembič - Zdenka, članica okrajnega komiteja ZKM; Bonin Veronika, Bonini, kurirka; poleg teh aktivistov so pobili še 5 domačinov in požgali okoli 15 poslopij, večje število ljudi pa aretirali. Pod nemškimi kroglami so med drugimi padli: Žerjal Bruno, Dolina, član okrajnega komiteja KPS; Peter, član T.O., partijec; Gozdar, stari partizan–kurir, partijec; neka kurirka iz Doline, ki sojo zaklali na cesti. Bilo je pobitih še nekaj domačinov, okoli 100 pa aretiranih. Mi smo naše aktiviste in partijce opozorili na previdnost, toda večina doslej sploh niso bili kompromitirani; to se pravi, tako kompromitirani, kot so bili oni, so pravzaprav vsi naši aktivisti vsega okrožja, ker organizacija je javna! Kako je sicer možno izvajati vse odredbe, če ne javno? Vse te akcije je sovražnik izvršil nenadno, z majhnimi silami, tudi samo 3! Z dobro izurjenimi, hrabrimi borci bi se ti vdori preprečili ali pa bi sovražnik te akcije drago plačal z lastnimi žrtvami, kar bi ga prisililo k neaktivnosti. Člana našega OK sta se zadnje dni aprila mudila zaradi tega na štabu IO, kjer sta podrobno opisala položaj. Dobila sta zagotovilo, da se bodo na ozemlju okrožja formirali udarni vodi, pa ni o izvedbi teh dogovorov ne duha ne sluha. Tako ščiti ozemlje vsega okrožja samo majhna četa VDV in prebivalstvo je predano na milost in nemilost sovražniku. Štab IO se je izgovarjal, da teren v Istri ni primeren za obstoj edinic. Mi smo temu ugovarjali, češ kako pa se je toliko mesecev zadrževal v okrožju 3. bataljon. Ves ta čas, kar obstaja I. O., se je na našem terenu mudil le dva dni komandant Maslo, ki si pa terena ni ogledal, ker je urejeval zadeve 3. bataljona. Na sosednjem ozemlju hrvaške Istre pa operira odred s 6 bataljoni in se je pred časom mogel več dni zadrževati tudi v našem okrožju! Prebivalstvo našega okrožja pričakuje vojsko, svojo narodno vojsko, svojega zaščitnika. Kakšno navdušenje je bilo po vaseh, kjer so bili bodisi naši bodisi hrvaški partizani. Ljudje so se čutili pred sovražnikom varne in naše organizacije so se uspešno razvijale. Za primer razpoloženja prebivalstva naše vojske naj navedemo samo to, da je prebivalstvo našega sicer za prehrano pasivnega ozemlja pripravilo za svoje borce za veliko noč 2.154 kg daril v izbranih jestvinah! ...16 Skoraj ob istem času pa se je pojavilo še drugo, nič manj žgoče vprašanje, ki je povzročalo precej nevšečnosti in veliko zaskrbljenosti – iz narodnoosvobodilne vojske so pričeli uhajati ob splošni mobilizaciji novačeni obvezniki. Teh ni mogoče imenovati s splošnim imenom "dezerterji", kajti vračali so se domov z orožjem in se niso zatekli pod vodstvo sovražnika, ampak so se prijavili terenskim odborom in bili na voljo ljudski oblasti. Vsi po vrsti so izjavljali, da jih je k odločitvi, da zapustijo oborožene enote, pripeljalo razočaranje in da s takšnim svojim korakom protestirajo proti vsemu, kar so doživeli v "Sloveniji", kot so imenovali ozemlje matične domovine. Med povratniki iz vojske je bilo dosti prekaljenih partijcev, ki niso mogli prenesti poniževanj, žalitev, netovarištva. Vse to je bilo za politični aktiv okrožja neprijetno presenečenje, vendar so obširne in vsestranske raziskave pokazale vzroke za "dezerterstvo". To je imelo globlje in širše ozadje, zato je okrožni komite v istem pismu (pod op. 16) poročal tudi o tem: Drugo je dezerterstvo mobilizirancev–domačinov iz našega okrožja. Vsi brez izjeme kritizirajo neprimerno ravnanje komandnega kadra z moštvom. Ne gre samo za pojav oficirskih kuhinj, kjer so upravičenci hranjeni dosti boljše, medtem ko moštvo strada, naši primorski rojaki so v edinicah onkraj stare meje zapostavljeni in se z njimi ravna izredno slabo. Za majhen oris tega vam prilagamo prepis pritožbe tov. Vidota (Avgust Starc, op.ur.) o ravnanju z njegovim bratom. Slično in še drugo pripovedujejo drugi dezerterji. Pa tudi terenski delavci. V jeseni oziroma konec leta so se udeležile konference Slovenske mladine delegatke našega okrožja. Pritožile so se, da so bile one in druge tovarišice iz Primorske med potjo zasmehovane ko "laške vlačuge"! 220


Kakšna more biti po vseh teh dejstvih morala vojaka naše vojske, če je primorski rojak? In potem morala domačega prebivalstva, ki za vse te stvari izve?Dezertacije so vedno češče; dezerterji širijo potem doma vesti o vzrokih dezertiranja, ki mu je dostikrat vzrok slabo ravnanje z moštvom. Tako je odredni sanitetni referent pred kratkim izjavil, da mu je v 8. brigadi nekdo dejal: Neki Primorec me je ujezil, pa sem ga tako "usekal". Telesne kazni in pretepanje vojakov so bile odlike "bivše" jugoslovanske vojske, katere konec je še preblizu, da bi ga ljudje pozabili . Iz priloženega prepisa pritožbe je tudi razvidno, kakšno je ravnanje z dezerterji, ki ga zakrivijo odgovorni ali neodgovorni elementi. Znano vam je dnevno povelje glavnega poveljstva, ki je bilo izdano po končani sovražnikovi ofenzivi na našo vojsko leta 1942, v katerem so navedeni vsi glavni vzroki, ki so privedli do tega, da je sovražnik vse napake v naši vojski spretno izkoristil za to, da je na stotine borcev ob prvi priložnosti dezertiralo in celo prešlo v nasprotne oborožene vrste bele garde. In prav iste napake so se pojavile danes. Vojvodstvo, to je bila primerna označba za razmerje med komandnim kadrom in moštvom, in prav ta pojav je razširjen zopet sedaj. Sicer nimamo vpogleda v ostale operativne enote, zato moremo poročati le o edinicah, ki so v bližini našega okrožja in o katerih neprimernem ravnanju smo se mogli prepričati sami osebno. Po drugi strani pa so tukaj tudi izjave dezerterjev, ki jih je treba imeti za verodostojne. Vsa ta razmerja v vojski so v živem nasprotju s propagando, ki jo širimo mi o naši vojski na našem terenu. Dejstva pa kažejo drugo. Kakšen ugled bo potem imelo celotno naše gibanje? Res je, da je dolžnost partijskih forumov, predvsem pa OK, da take napake po partijski liniji popravlja, ali mi te prilike nimamo, ker pri nas nobene edinice ni! Upamo, da bo merodajni OK KPS za Brkine, na katerega terenu so operativne enote, naredil vse primerne korake. O tem smo s posameznimi člani OK Brkini že govorili. Ker so te napake sprevidele delno tudi že vojaške oblasti, so v zadnjem času izdale nekaj okrožnic, tako glede zaledja kakor tudi operativne vojske. Potrebno pa je, da vsi partijski forumi, predvsem pa oblastni komite, izvedemo obširno kampanjo za izboljšanje razmer v naši vojski, ker bi sicer lahko prišlo do kriz v vojski, kar pa ni zaželeno v danem trenutku. Kje so časi prvega partizanstva? Ali ni bila ravno tovariška morala prvih idealnih borcev med drugimi tista sila, ki je privedla našo vojsko do uspehov? Žal, tako je bilo. Zaradi množičnosti naše narodnoosvobodilne vojske so vanjo prišli tudi politično nevzgojeni ali nezgrajeni ljudje, ki pa so pogosto prevzemali kar starešinske položaje. Iz mnogih med njimi tudi še ni zginila navlaka prejšnje meščanske miselnosti, ko so se šli Slovenci ozke krajevne šoviniste s "Primorci", "Štajerci" in podobno. Po drugi strani pa je naval novincev ob popolni mobilizaciji presegal moči prekaljenega političnega kadra v enotah, da bi se mogel posvetiti vzgoji novincev, saj dostikrat partijske organizacije v vojski niso utegnile niti vključiti na novo prispelih partijcev. Vse drugače je bilo spomladi 1943, ko so prihajali prvi novinci iz Primorske v enote na ozemlju takratne Ljubljanske pokrajine. Stari borci so jih sprejemali medse z vso pozornostjo in poskrbeli, da so se počasi navajali na trdo partizansko življenje. Primorski rojaki so takrat postali vsi brez izjeme izvrstni borci in tovariši. Ob pojavu "dezerterstva" v Slovenski Istri pa ni prezreti še nečesa: primorski rojaki so se ob prihodu v narodnoosvobodilno vojsko naenkrat in nepripravljeni soočili z bridko stvarnostjo – bratomorno vojno, ki jo je vodila slovenska politična reakcija. Da morajo pokončevati živega sovražnika, pa kdorkoli že to je, nemški vojak ali domobranec, to je bilo vsakomur jasno. Da pa razhajkanemu borcu zapirajo vrata svojih hiš domačini Notranjske, Dolenjske in Suhe krajine in mu grozijo celo z orožjem in s tem, da ga bodo ovadili sovražniku, če takoj ne zgine, ali pa so to tudi storili, ne da bi prej sploh kaj zagrozili – tega primorski rojaki niso mogli razumeti. Pri njih doma so bila vsaka vrata na stežaj odprta partizanom ali ilegalcem in nikomur se ni bilo bati nobenega srečanja z neznanim tujcem ali civilistom. Uhajanja iz narodnoosvobodilne vojske okrožni partijski komite ni ne odobraval niti prestopnikov ščitil, vendar – nekaj je moralo biti dejansko narobe v brigadah in odredih, če je bilo tako imenovano "dezerterstvo" kar pogost, zraven tega pa prav nič organiziran pojav.

VARNOSTNO-OBVEŠČEVALNA SLUŽBA 221


Nadaljnje žgoče vprašanje, ki se je pojavilo, povsem razumljivo, ob času vsesplošne razrasti in stopnjevanja narodnoosvobodilnega boja, je bilo: kako zavarovati uspešno in učinkovito organizacijo in posameznike pred nevidnim sovražnikom – ovaduhi in izdajalci. Tudi o tej stiski je govor v navedenem obširnem in nujnem pismu okrožnega komiteja oblastnemu: Z ukinitvijo VOS in s celotno reorganizacijo varnostne službe imamo v pogledu čiščenja izdajalcev in pete kolone popolnoma vezane roke. Takoj ko se je začela ta reorganizacija izvajati na terenu, se je iz našega okrožja umaknila patrulja VOS; to se pravi, da so izdajalci postali tako rekoč zaščiteni. Imeli smo primere, ko je bila izdana celotna kurirska mreža in je precej kurirk padlo v roke sovražniku. Prav tako so zaradi izdajstva padle zgoraj omenjene žrtve koprskih škvadristov in Nemcev. Vsi ti izdajalci so bili več ali manj znani. Če je bilo v veljavi prejšnje ravnanje, bi mi te ljudi aretirali, zaslišali in izvedeli morda kakšne bistvene stvari in izdajstvo bi bilo takoj v kali zatrto, prihranjene bi bile nadaljnje žrtve. Tako pa je bilo po novih odločbah prejšnje ravnanje prepovedano pod najstrožjo kaznijo, nova varnostna pa ni bila še organizirana. Sicer smo kljub temu nameravali izvesti, posebno v koprski okolici, veliko čiščenje, ki pa ga je preprečil odredni obveščevalec tov. Kostja z grožnjo, da bo dal sicer aretirati vse udeležence te čistke. Tako smo morali mirnih rok gledati izdajalsko početje določenih znanih domačinov! Postavljena je bila okrožna izpostava ONZ, a deluje le obveščevalni odsek; vse drugo sploh ne dela, ker je bila postavljena čisto površno. Organizator, ki je postavil ostale odseke ONZ, je to napravil tako površno, da imenovani načelniki v edinem dveurnem sestanku sploh niso mogli dobiti prave slike, za kaj pravzaprav gre. Neki član našega OO OF je bil postavljen oziroma določen za načelnika nekega odseka, ne da bi bil na sestanku prisoten ali vsajpismeno obveščen o tem "imenovanju". To "organiziranje" ONZ za naše okrožje je izpeljal neki tov. Maks (verjetno od PK VOS, ker v stik z našim OF namreč sploh ni stopil). Za sojenje prestopnikov je bilo organizirano sodišče pri Komandi Istrskega vojnega področja. To poslovanje pa se je pokazalo za silno pomanjkljivo in neprimerno za naše razmere. Vse aretirance vodi patrulja od vasi do vasi po okrožju, ker je pač taka zveza. Zadržujejo jih v objektih – bunkerjih, ker je sicer možnost, da jih ''zahajkajo". Aretiranec si seveda vse objekte in vasi ter organizacijo lahko ogleda. Potem mora patrulja z aretirancem za prihod na sodišče področja prekoračiti dve cesti in železnico, kjer so skoraj stalno sovražnikove zasede. Ob morebitnem napadu aretiranec ponavadi zbeži, ker vsak član patrulje rešuje svojo glavo. Pa recimo, da le srečno pride na sodišče. Tam se izvede zasliševanje brez prič, samo na podlagi zapisnika o zaslišanju v našem okrožju. Seveda je tak postopek pomanjkljiv in se primeri, da je obtoženec oproščen zaradi nerazjasnitve posameznih primerov, ker tega ne morejo storiti preoddaljene priče. Zaporov in taborišč tako nimamo, in izpuščenec se zateče, naravno, k sovražniku. Tja se zateče tudi aretiranec, ki mu je zaradi slabe zavarovanosti uspelo zbežati. Tako ima sovražnik razkrito vso mrežo in organizacijo. V tem je bila ravno v zadnjih nesrečnih primerih v našem okrožju precejšnja krivda za vdore. Reorganizirana varnostna in obveščevalna služba je primerna za osvobojeno ozemlje, nikakor pa ne za naše okrožje. Saj je sovražnik lahko vsak čas v vsaki vasi, in to popolnoma nemoteno. Sovražnik ima, posebno fašisti, proste roke za pobijanje našega prebivalstva. Saj so bile vse zgoraj navedene žrtve pobite ali zaklane v domači vasi ali na cesti, ko niti ena od njih ni nudila nikakega oboroženega odpora. Zato moramo tudi mi prirediti našo službo za uničevanje izdajalcev in pete kolone krajevnim prilikam primerno. Zato predlagamo, da se ustanovi za naše okrožje samostojen sodni oddelek, ki bo opolnomočen za sojenje vseh deliktov, ki se pripete v našem okrožju, pa bodisi kot pododdelek področnega sodišča ali pa okr. izpost. ONZ. To je nujna zahteva našega okrožja za pospešeno likvidacijo izdajalstva. Poleg tega zahtevamo takojšnjo oboroženo zaščito našega okrožja in korenito popravilo neprimernih in kvarno vplivajočih razmer v naši vojski. Želimo takojšen odgovor na naš dopis.17 Tudi ta del poročila okrožnega komiteja zahteva pojasnila. Namreč, eno od mnogih presenečenj, ki ga je doživel vsak politični delavec, ki je prišel od drugod na ozemlje Primorske, je bilo, da se je lahko podnevi brezskrbno gibal po ozemlju, ki ga je nadzoroval ali celo zasedal sovražnik, kajti izdajalcev med domačini skoraj ni bilo. Sicer je res, da je imela fašistična oblast v času svoje vladavine mrežo zaupnikov, ki so poročali o razpoloženju prebivalstva in kdo je ali kdo bi lahko bil nasprotnik vladajočega političnega reda. Tako je tudi v Slovenski Istri obstajala takšna zaupniška mreža, ki pa ob začetku splošne ljudske vstaje ni bila delavna spričo tega, ker je nekatere tajne sodelavce fašizma zajelo in prevzelo 222


splošno navdušenje prebivalstva za narodnoosvobodilni boj, nekateri pa so se ustrašili, se potuhnili in mirovali, saj so se bali neusmiljene ljudske kazni za svoje početje. Nekaj pa je bilo tudi aretiranih ali pa so zbežali pod varstvo fašistov. Dokaz, da je bila Slovenska Istra dejansko skoraj brez delujočih domačih izdajalcev, daje poročilo partijskega sekretarja Stanka Pervanja - Grudna z dne 11. februarja 1944, ki posebej poudarja dejstvo, da ni bilo do takrat v vsem okrožju nikakršnega resnega vdora niti v OF niti v partijo, čeprav delo ni bilo več konspirativno. Seveda, sovražnik je bil vznemirjen zaradi bohotenja in vrenja narodnoosvobodilnega in protifašističnega boja pred vrati samega Trsta in Kopra spomladi 1944, ko je vladalo v Slovenski Istri ljudstvo. Ker pa je moral sovražnik le vedeti, kaj se v deželi godi, in njegova zaupniška in obveščevalna služba ni oživela in delovala, kot bi morala, je poskušal srečo tudi s tako imenovanimi "vrinjenci", se pravi ovaduhi, ki niso bili domačini in so si pod krinko raznih priložnostnih obiskovalcev bodisi ogledali življenje in dejavnost celotne organizacije ali pa so potrebne podatke dobili iz ust lahkovernih in preveč zaupljivih ali naivnih domačinov. V ta namen je poseben oddelek tržaške politične policije za boj proti narodnoosvobodilnemu gibanju pri Sv. Ivanu ustanovil posebno šolo; njeni gojenci so bili predvsem ne odrasli mladoletniki, doma iz Trsta. Ti so prejemali za vsako koristno poročilo ali po njem uspelo akcijo nagrado 200 do 300 lir. Istrskih domačinov sovražniku ni uspelo pritegniti v to dejavnost.18 In tako so se pričeli vdori kljub budnosti domače samozaščite. Poleti 1944 je okrožna VOS odkrila tudi manjšo ovaduško mrežo v severozahodnem predelu okrožja, se pravi v vaseh neposredne tržaške okolice. Skupino je sestavljalo nekaj domačih pijandur in delomrznežev, ki so svoje delo opravljali samo zaradi denarja. Eden med njimi je bil celo mož pomembne vaške aktivistke in ni žena ničesar vedela niti slutila o njegovem početju, zato je doma marsikaj tudi zvedel. Ta ovaduška mreža pa je bila kmalu polovljena in onemogočena. Nekaj nadaljnjih "vrinjencev" od drugod ali pa "prebujenih" agentov iz vrst tujerodnih domačinov je delovalo v vaseh na obrobju Kopra, ki jih je "zdramila" in obudila k nečedni dejavnosti vse bolj živa fašistična in okupatorjeva napadalnost in varnost, ki so jo imeli ob njej; to je pa tudi vse, kar je otipljivega v zvezi z domačimi izdajalci. Morda bi prišlo še do kakšnega odkritja, ko ne bi bila reorganizacija VOS v okrožju poleti 1944 prišla prav v času, ko je sovražnik postopno zasedel istrsko deželo. Sicer pa je pri iskanju vzrokov, kako je prišlo do raznih vdorov v organizacijo in obračunov s posameznimi sodelavci, potrebno upoštevati tudi skrb zasedbenih oboroženih enot za lastno obveščevalno dejavnost in varnostno službo po metodah dela, ki niso mogle biti očitne, ker bi bile potem tudi neuspešne. In tudi te akcije je okrožno politično vodstvo dostikrat pripisovalo dejavnosti navidezne "domače" ovaduške mreže. Sovražniki in zasedbene sile so imeli vendar toliko izkušenj v bojih s partizani in odporniškim gibanjem in gverilo, da jim ni bilo težko točno določiti, kjer so lahko skrivališča aktivistov, kurirske steze in podobno in kdo je lahko sodelavec narodnoosvobodilne organizacije. Če jim je ob kakšni uspeli akciji po nesreči prišlo v roke še kakšno uporabno gradivo, predvsem seznami aktivistov ali podpornikov gibanja, potem je bil uspeh zagotovljen brez pomoči "domačih" izdajalcev. Ne gre tudi prezreti dejstva, da na vasi ljudje predobro poznajo nravi sosedov in se le poredko zmotijo v svojih ocenah; za svojo varnost pa so sodelavci protifašističnega boja že v samem začetku onemogočili tudi vsakega možnega izdajalca. In še nečesa ne gre prezreti – v Slovenski Istri in sploh na južnem Primorskem je bila duhovščina strpna do narodnoosvobodilnega gibanja in je celo v mnogih primerih prikrito ali odkrito sodelovala z gibanjem. V drugih predelih Slovenije so bili farovži pogosto žarišče protiljudske ovaduške dejavnosti. Morda gre moralno tako čist odnos duhovščine do narodnoosvobodilnega boja pripisati tudi dejstvu, da so bili duhovniki poslani na službovanje v Slovensko Istro tako kot v Beneško Slovenijo večidel po kazni; in od tu tudi zopervanje režimu. Tudi položaj duhovnika v Slovenski Istri je bil povsem drugačen kot v drugih predelih slovenske dežele. Tu je bil duhovnik "farman" in enak z drugimi vaščani.

223


OKROŽNA PARTIJSKA KONFERENCA IN 5. SEJA OK KPS Ker je pokrajinsko oziroma oblastno politično vodstvo ocenjevalo delo tako rekoč samorastniških okrožnih političnih aktivistov v Slovenski Istri po enotnih merilih, ki so veljala za vse predele Slovenskega primorja, ne glede na to, v kakšnem obdobju razvoja je tu na skrajnem jugu dežele potekal narodnoosvobodilni boj in v kakšnih razmerah in skrajno težavnih delovnih okoliščinah, je prejemalo okrožno politično vodstvo od nadrejenega oblastnega komiteja tudi precej graj. Na vsa vabila okrožnega komiteja, naj pride vendar kdo v Slovensko Istro, da bi lahko na terenu ugotovil in razčlenil stanje in opravljeno delo in dal potem stvarne smernice za primerno delovanje, če je nadrejeno politično vodstvo menilo, da okrožni politični delavci ne delajo prav, ni bilo nobenega odziva, kar je mogoče razbrati tudi iz citiranega pisma sekretarja Stanka Pervanja - Grudna. Nikogar ni bilo v Slovensko Istro, le inštruktor CK KPS Leopold Krese - Jošt, ki je imel za delovno območje južno Primorsko, je prišel dvakrat za kratek čas, vendar se je zadrževal le na obrobju okrožja, kjer je bilo delo najmanj zapleteno in stanje najmanj pereče.19 Šele po omenjenem in z dejstvi krepko podprtem pismu okrožnega komiteja, ki je bilo obenem tudi nujen klic na pomoč, je oblastni komite KPS sklenil, da pošlje v Slovensko Istro svojega sekretarja, istrskega domačina Branka Babiča - Vlada, ki naj bi na okrožni partijski konferenci od kar najširšega političnega aktiva Slovenske Istre in "iz prve roke" prejel poročilo o stanju in okoliščinah v okrožju ter bi po vsestranski razčlenitvi dal tako oceno za opravljeno delo kot tudi smernice za delo v prihodnje.20 Okrožna partijska konferenca je bila določena za 29. maj 1944; dogovorjeno je bilo, da se še dan pred njo sestane sekretar oblastnega komiteja s člani okrožnega komiteja. Ker so bili gabrovški "bunkerji" vsi polni drugih rednih delavcev, so morali tisti, ki so ostali brez prostora za prenočevanje v skrivališčih, poiskati zatočišče v bližnji okolici. K sreči, kajti že kmalu po polnoči od 27. na 28. maj so pričele združene nacistično-fašistične in domobranske enote obkoljevati Gabrovico in so v zgodnjih jutranjih urah vdrle v vas. Zaradi srečnih okoliščin pa niso ne okrožni komite ne politični aktiv niti gostje imeli nobenih žrtev. Okrožna partijska konferenca je bila zatem preložena na l. in 2. junij 1944. Imeli so jo v veliki kraški amfiteatralni vrtači, ki ji pravijo domačimi Podmolnik in leži v borovem gozdu med vasema Kastelec in Petrinje na Malem Krasu. Kraj, kjer je bila konferenca, je bil res nenavaden: ta velika kraška vrtača je služila vaščanom Kastelca za zatočišče čredam ovac v času poletne paše, ko so bile vse dni in noči zunaj. Zato so že davni predniki zasadili vanjo lipo, ki je dajala živalim v poletni pripeki čez dan hladno senco, v skalnatih previsnih spodjedah pa še zavetje pred ujmami. Prav takšne zaščite tako pred soncem kot pred dežjem pa so bili deležni teh nekaj dni tudi udeleženci konference in sej, ki so ji sledile. Zbrane aktiviste in politične delavce, kijih je bilo nekaj čez sto, so varovali borci Bataljona "Alma Vivoda" pod poveljstvom Maria Tula - Čikonje. Tudi tokrat ni bilo mogoče dobiti zaščite od enot Istrskega odreda, a močne sovražnikove postojanke na Kozini, v Dragi in še drugje so bile le dobro uro hoda daleč od kraja, kjer je bila konferenca, Trst pa le nekaj več kot dobrih deset kilometrov. Okrožne partijske konference se je udeležil sekretar oblastnega komiteja Branko Babič - Vlado, medtem ko se je inštruktor CK KPS Leopold Krese - Jošt, ki je sicer prišel s sekretarjem v Slovensko Istro, vrnil zaradi preloženega začetka konference in nujnih zadev v Brkine. Navzoči so bili tudi pokrajinska partijska inštruktorica Živa Kraigher - Ksenija, člani okrožnega komiteja KPS, člani okrožnega komiteja SKOJ, člani vseh okrožnih odborov množičnih organizacij ter sekretarji rajonskih komitejev ter vseh birojev in celic v okrožju.21 Na konferenci so podali poročila vsi člani okrožnega komiteja, ki so bili obenem tudi tajniki ali načelniki odborov in komisij množičnih organizacij v okrožnem merilu, sekretar OK SKOJ in mnogi drugi odgovorni rajonski partijski funkcionarji. Že na začetku je v svojem poročilu sekretar okrožnega komiteja Stanko Pervanje - Gruden lahko podčrtal podatek, da šteje trenutno komunistična partija v Slovenski Istri skupno 317 članov, 238 moških in 70 žensk, ter skupno 54 kandidatov, 48 moških in 6 žensk. 224


Konec maja 1944 do kraja speljana in postavljena organizacijska, in kadrovska sestava partijskih teles je bila takale: 1. ali rižanski rajonski komite: sekretar Otilij Kavrečič - Ciril in člani: Albin Kofol -Valentin, Ivan Jakomin - Ratibor, Alojz Pavlič, Emil Aver - Stanko in Marija Sever; 2. ali čežaranski rajonski komite: sekretar Vincenc Kocjančič - Marko in člani: Bruno Pobega Jovo in Danijel Bertok - Čerčil (oba padla 12. aprila), Mario Pobega - Javor, Nazarij Bordon - Nace (27. 3. 1944 šel v partizane, op. ur.) in Rozalija Bordon - Zdenka; 3. ali škofijski rajonski komite: sekretar Stanislav Čok - Sokol in člani: Marčel Hrovatin - Planinc, Ivan Hrovatin - Grom, Marjan Furlanič - Izidor, Maks Furlanič in Delka Čok - Vida; 4. ali šmarski rajonski komite: sekretar Karel Morgan - Izidor in člani: Karlo Markežič - Sivc in Jože Kuzmič; 5. ali dolinski rajonski komite: sekretar Danilo Pregarc - Zmaj in člani: Slava Kenda - Zagloba, Danilo Petaros - Tješivoj, Marta Auer - Tanja, Ivan Kralj - Mirko in Mira Klun - Brajka; 6. ali gabrovški rajonski komite: sekretar Andrej Ivančič - Viktor in člani: Roman Ivančič - Vojko, Gracijan Vodopivec - Hvala, Zofka Krašovec - Vesna, Jože Purger - Slavec in Marčela Novak - Jelka; 7. ali loparski rajonski komite: sekretar Mirko Lovrečič - Benjamin in člani: Akvilina Bembič Zdenka (padla l. maja) in Alma Maršič - Cvetka; 8. ali pregarski rajonski komite ni obstajal, ker so člani okrajnega odbora OF menili, da jim ni potreben poleg OF odbora še partijski komite (!); 9. ali malo.kraški rajonski komite: sekretar Ivan Andrejašič - Gaber in člani Ivan Filipič - Kozak, Karlo Rojc - Vasilij, Ivan Furlan, Ivanka Andrejašič - Zmaga, Kristina Andrejašič - Tamara, Jože Petrinja in Kristina Rojc - Dora, tajnica vaškega aktiva ZSM Praproče.22 Po izčrpnih poročilih vseh, ki so imeli na skrbi različna področja delovanja in kjer ni manjkalo tudi kritike lastnega dela, je partijska konferenca lahko dala vsemu okrožnemu partijskemu aktivu le zaupnico in potrdila pravilno naravnanost delovanja okrožnega komiteja. Takšni oceni se je po vsem, kar je videl teh nekaj dni bivanja v okrožju in kar je slišal od poročevalcev, pridružil tudi sekretar oblastnega komiteja. To je bilo prav gotovo najlepše zadoščenje tudi prebivalstvu Slovenske Istre za vse napore, žrtve in nesebičen prispevek k narodnoosvobodilnemu boju. Na okrožni partijski konferenci je bil tudi razširjen dotedanji okrožni komite in imel svojo 5. redno sejo na istem kraju v dneh 3. in 4. junija 1944; poleg sekretarja oblastnega komiteja Branka Babiča Vlada ji je prisostvovala tudi inštruktorica tega komiteja Živa Kraigher - Ksenija. Novi razširjeni okrožni komite KPS za Slovensko Istro je bil sestavljen takole: politični sekretar Stanko Pervanje - Gruden; organizacijski sekretar Igor Dekleva - Miha Habunek; referent za OF Albin Godina - Vojo Slavič; referentka za množične organizacije SPZŽ in ZSM Darinka Kogoj - Mira; referent za vojsko Kristijan Kozlovič - Štefan; referent za gospodarstvo in finance Ernest Vatovec - Amedej; referent za okrožno izpostavo ONZ Milan Guček - Milan Javor; agitprop Ivan Matko - lmko; kadrovik Ivica Avžlahar - Anka. Peti seji ni prisostvoval od članov komiteja le Ernest Vatovec - Amedej; velika okrepitev pa je bil novi referent za OF in obenem tajnik okrožnega odbora OF, dotedanji tajnik OO OF in član OK KPS za Brkine Albin Godina - Vojo Slavič, ki je nadomestil dotakratnega tajnika Milana Gučka; ta je kot politični delavec, ki se je od vseh najdlje zadrževal v Slovenski Istri in obenem najbolje poznal razmere, prevzel vodstvo na novo postavljene okrožne izpostave ONZ. Pomembnost obeh delovnih področij je bila toliko večja, ker se je z razrastom narodnoosvobodilnega boja stopnjeval tudi pritisk notranjega in zunanjega prikritega sovražnika, ki si je prizadeval, da bi onemogočil širjenje revolucije in učinkovitost celotne organizacije in delovanja ljudske oblasti. V novi okrožni komite je prišel tudi obetajoči sodelavec – domačin Kristijan Kozlovič - Štefan, kar je pomenilo obenem tudi spodbuden zgled za novačenje domačega kadra. 225


Dnevni red 5. seje je obsegal kar 13 točk. Med sklepi dvodnevnega zasedanja gre omeniti prenovo delovanja množičnih organizacij, po kateri sta se tako SPZŽ in ZSM vključili v dejavnost OF. Imenovan je bil tudi nov, močno povečan in z delovnimi kadri okrepljen okrožni odbor OF. Glede partijskih organizacijskih zadev je bilo ugotovljeno, da šteje komunistična partija v okrožju že dovolj članov in ne kaže širiti izhodišč za sprejem novih, pač pa je potrebno zastaviti delo za šolanje in usposabljanje kadrov. Zato je bil sprejet sklep, da vnese komisija agitprop v svoj delovni načrt tudi ustanovitev okrožne partijske šole. Dalje je bilo sklenjeno, da okrožni komite ne izsili ukinitve delovanja že edine okupatorske civilne uprave v okrožju, to je dolinske občine, dokler se bo ta omejevala zgolj na izdajanje živilskih nakaznic, s čimer je bil ob prisotnosti sekretarja oblastnega komiteja ovržen tudi prejšnji očitek okrožnemu političnemu vodstvu, češ da je oportunistično, ker dovoljuje delovanje okupatorskih civilnih uprav. Najpomembnejši sklep pa je bil prav gotovo ta, da se opravijo tudi v okrožju Slovenska Istra volitve narodnoosvobodilnih odborov, ker da so razmere za to sedaj že zrele. Tej nalogi je odslej veljala usmeritev vsega dela.23 Žal pa je začetni zagon na novo postavljene organizacije in tako široko zastavljenega dela v kratkem začel pojemati. Iz aktivnega dela je bil zaradi razraščanja že stare bolezni na pljučih kmalu izločen sekretar okrožnega komiteja Stanko Pervanje - Gruden, na delo v vojsko je bil poklican po sklepu pokrajinske partijske konference novi tajnik OO OF Albin Godina - Vojo, v osrednje vodstvo ONZ na osvobojeno ozemlje v Belo krajino je bil premeščen načelnik okrožne izspostave ONZ Milan Guček, na delo v Trst je odšla okrožna šolska nadzornica Breda Preinfalk, organizacijski sekretar okrožnega komiteja Igor Dekleva - Miha Habunek pa je odšel v partijsko šolo na CK KPS. Na pokrajinsko partijsko konferenco so odšli še člana okrožnega komiteja Ivica Avžlahar - Anka in Kristijan Kozlovič - Štefan ter članica okrožnega odbora OF Milka Kristan, kar je pomenilo zanje najmanj tritedensko odsotnost s terenskega dela. Za nameček je odšla iz okrožja še četa VDV, ki bi morala sodelovati pri čiščenju in onemogočanju raznih vrinjencev in razkrinkanih zaupnikov tržaške politične policije. Okrožni izpostavi ONZ je namreč na poletje uspelo odkriti v vaseh v neposredni okolici Trsta mrežo Collottijevih sodelavcev in bi se moralo začeto delo nadaljevati.24 Ves ta začasni ali trajni osip vodstvenega političnega kadra v okrožju Slovenska Istra je močno zavrl delo, ki je bilo tako premišljeno in uspešno zastavljeno in je na začetku novega in prelomnega obdobja toliko obetalo.

REORGANIZACIJA IN DEJAVNOST OF IN DRUGIH MNOŽIČNIH ORGANIZACIJ Ko je skupina političnih delavcev, ki so bili tik pred razpadom italijanske vojske obenem tudi člani teles združenega okrožja Brkini - Slovenska Istra in podokrožnega komiteja KPS za Slovensko Istro (v njem so bili Stanko Pervanje - Gruden in Milan Guček - Milan Javor za KPS in OF ter Franc Cucek - Bognar, Marija Segulin - Mira in Ivanka Nedoh - Vlada za SKOJ in ZSM), odhajala takoj po oktobrski nemški ofenzivi na svoje delovno območje v Slovensko Istro, je prejela za delo le okvirna navodila, izhajajoča iz poglavitnih nalog, postavljenih pred OF oziroma pred politično vodstvo narodnoosvobodilnega boja Slovencev ob prevzemanju upravne oblasti na slovenskem ozemlju, ki je ostalo po kapitulaciji in razpadu italijanske vojske nezasedeno, se pravi svobodno. Te naloge so bile predvsem: novačenje za boj sposobnih borcev; pomoč žrtvam sovražnikovega nasilja; urejanje gospodarstva in obnavljanje prosvete, predvsem pa obnova in krepitev celotne organizacije boja proti okupatorju. Skupina aktivistov se je brez težav prebila čez Slavnik, železniško progo Divača–Pulj in čez Kras do Gabrovice. 226


Gabrovico, ki je že pred razpadom italijanske vojske postala središče narodnoosvobodilnega gibanja in boja za vso deželo, je minula ofenziva pustila nedotaknjeno, tako kot tudi ves predel na desnem bregu Rižane. Sovražnikova ujma je prizadela kraje in prebivalstvo levega brega Rižane tja do meje s hrvaško Istro in naprej. V Gabrovici se je skupina aktivistov srečala tudi s komandantom 1. slovenske istrske narodnoosvobodilne brigade Ivanom Kovačičem - Efenko ter njenim političnim komisarjem Dragom Benčičem Brkinom, ki sta po ofenzivi ostala brez vojske in sta si sedaj prizadevala, da zbereta pod orožje čimveč moškega prebivalstva. Šele poročila o položaju v deželi, ki so jih dobili politični delavci iz prve roke v Gabrovici, so bila stvarna. Gabrovški aktivisti Franc Ivančič - Luka, njegov brat Andrej - Viktor, Roman Ivančič - Vojko, Jože Purger - Slavec, Valerij Barut - Medved in drugi so vedeli povedati, da je sovražniku res uspelo z nenadnim in vse ozemlje podokrožja obsegajočim napadom trenutno razbiti odporniško organizacijo in njeno oboroženo silo, vendar da je bilo ohranjeno jedro žive sile – kadri. Ko so spoznali stanje na terenu, so se okrožni politični delavci takoj dogovorili tudi o načrtu za takojšnje delovanje. Da bi v čim krajšem času povezali niti terenske organizacije, so si delo razdelili: delo po partijski liniji, za OF in za novačenje v krajih severno od Rižane je prevzel Stanko Pervanje Gruden; z njim sta delali za mladinsko organizacijo Marija Segulin - Mira in Ivanka Nedoh - Vlada. Za vso pokrajino južno od reke Rižane sta prevzela delo Milan Guček za OF in Franc Cucek - Bognar za mladino; oba skupaj pa sta skrbela še za mobilizacijo. Skupina oboroženih aktivistov seje povezala z Ivanom Cahom - lskro, članom okrožnega in novega podokrožnega komiteja, ki je opravljal po ukinitvi samostojnega okrožja posle nekakšnega poverjenika vseh okrožnih političnih teles za Slovensko Istro.

OBNAVLJANJE ORGANIZACIJE OF S sestanka na domu Ivan Caha - Iskre so se okrožni aktivisti razšli na delo; Stanko Pervanje Gruden seje s sodelavkama Miro in Vlado vrnil v Gabrovico, medtem ko je Milana Gučka in Franca Cucka - Bognarja odpeljal ponoči čez Rižano proti Čežarjem Danijel Bertok - Čerčil, sekretar takratnega čežaranskega rajona. Ker je bila previdnost še potrebna, čeprav so deželo že takoj po ofenzivi zapustile vse nemške čete, je Danijel Bertok - Čerčil poiskal zavetišče za ilegalca v neki poljski hišici iz trstike na čežaranskih njivah. Tja je pripeljal tudi Vincenca Kocjančiča - Marka, člana prvega komiteja KPS za okrožje Slovenska Istra in sedaj člana okrožnega odbora OF, da bi se povezal z Gučkom in Bognarjem. Kljub težkih žrtvam, ki jih je utrpela vas Čežarji med nemško ofenzivo, je bilo razpoloženje v vasi izredno naklonjeno narodnoosvobodilni organizaciji in nadaljevanju boja. Že prvi večer po prihodu Milana Gučka in Franca Cucka - Bognarja v bližino Čežarjev so domači aktivisti pripravili vaški zbor v veliki vinski kleti Bepija Bordona - Mantijanca, gospodarja na Kortini. Zborovanja so se udeležili vsi odrasli v vasi. O političnem in vojaškem stanju ter o neposrednih prihodnjih nalogah pri nadaljevanju narodnoosvobodilnega boja je zbranim vaščanom govoril Milan Guček. Takoj so se vsi prisotni odločili, da nadaljujejo organiziran boj, in oživili so svojo terensko organizacijo. Ugoden vtis sta na Čežarane napravila oba ilegalna politična delavca, ker sta bila v vojaških uniformah in dobro oborožena, pa še domačina nista bila, kar je pomenilo, da ima narodnoosvobodilna organizacija v resnici prostrano in močno zaledje. Po tem uspešnem zaključku široko zastavljene akcije za obnovitev in razširitev narodnoosvobodilne organizacije v Slovenski Istri je bil v hiši Karmele Bonin in Ivana Starca - Kneza v Cereju 2 pod Pobegi pripravljen nekakšen štab, kjer so se okoli obeh okrožnih aktivistov zbirali domači politični delavci. Poleg Danijela Bertoka - Čerčila in Vincenca Kocjančiča - Marka sta se jim pridružila še Ivan Jakomin - Rošo ter Ernest Vatovec - Amedej, prekaljeni politični in partijski delavec, ki se je vrnil v domače kraje po kapitulaciji Italije iz dolgoletnega fašističnega zapora in policijske konfinacije. 227


Pri Karmeli Bonin zbrani okrožni in rajonski aktivisti so načrtno pripravljali delovno pot od vasi do vasi, ki naj bi imela za cilj obnovitev terenske mreže odborov OF. Dne 23. oktobra proti večeru je odpeljal Danijel Bertok - Čerčil Milana Gučka in Franca Cucka Bognarja v notranjost Slovenske Istre. Skozi naselje Čentur so prispeli na Pomjan, kjer sta jih sprejela vaška aktivista Anton Kocjančič - Lazar in Franc Benčič. Tudi na Pomjanu je bilo razpoloženje izredno, kar je bila zasluga obeh domačinov, ki sta v tem kratkem času po nemški ofenzivi že sama obnovila terenski odbor OF, tako da so potem na večernem vaškem zboru le še potrdili terensko organizacijo, si razdelili dolžnosti in takoj zastavili tudi delo. Ker je bila naslednji dan nedelja, so vaščani ves dan obiskovali okrožna aktivista v njunem zavetišču na seniku Antona Kocjančiča - Lazarja in se pogovarjali o žgočih političnih vprašanjih ter sprejemali navodila za delo. Vas so stražile mladinke. V Manžanu, streljaj pod Pomjanom, so se namreč pojavili nemški vojaki, ki so prišli iskat hrano. Zvečer sta Kocjančič in Benčič odpeljala okrožna aktivista Gučka in Bognarja na vrh hriba med Pomjanom in Šmarjami ter ju predala trem šmarskim aktivistom. Ti so ju peljali v veliko hišo, kjer je bila gostilna. Čez dan sta se oba pomjanska aktivista povezala s šmarskimi in so sklicali vaško zborovanje, ki se ga je udeležilo več kot dvesto ljudi. Na koncu navdušujočega nastopa obeh okrožnih aktivistov se je na njun poziv, naj za orožje sposobni moški gredo v partizane, takoj priglasilo štiriindvajset mladincev, pripravljenih, da gredo takoj od doma. Žal pa te njihove odločitve Guček in Bognar nista mogla uresničiti, ker nista imela prav nobene enote, ki bi prostovoljce sprejela. Takšno razpoloženje in navdušenje je bilo po tako ostri nemški ofenzivi naravnost nepojmljivo, saj so prav nemške tolpe skoraj v celoti požgale Šmarje, vas z več kot tristo hišnimi številkami. Tudi v Šmarjah je bil na tem zboru vaščanov potrjen terenski odbor, ki je deloval že iz dni splošne vstaje po italijanski kapitulaciji. V njem so bili med drugimi Karel Morgan, Stanko Ulčnik in Franc Rojac. V listnjaku pri Rojacu sta aktivista tudi prespala, popoldne naslednjega dne pa so ju šmarski aktivisti pospremili proti Koštaboni. Tam so aktivisti Gučka in Bognarja izročili v varstvo Toniju Vilerju in sta prespala v njegovem listnjaku. Drugi dan sta oba kar za dne obiskala domove in vsi vaščani so kazali veliko zanimanje in voljo za nadaljevanje boja. Popoldne so se aktivisti sešli na samem pod Koštabono, pri Kapeli v hiši Jožeta Tuljaka. Postavljen je bil nov vaški ali terenski odbor OF, za njegovega tajnika pa so izvolili Tonija Vilerja. Zvečer so koštabonski aktivisti pospremili Gučka in Bognarja čez Škrbine v Labor. Tu ju je prevzel Štefan Kocjančič. V Laborju se je poznal vpliv vaščana Roka Kocjančiča, komunista, ki se sicer še ni vrnil iz dolgotrajne konfinacije. Tudi Laborci so bili narodno in razredno čvrsto razgledani in zavedni. Med njimi se je najbolj izkazal Anton Kocjančič - Zmago, ki so ga na vaškem zboru izvolili za tajnika terenskega odbora OF. Tudi druge funkcije v odboru so razdelili brez težav. Po dveh dneh bivanja v Laborju sta se Guček in Bognar odpravila na delo v sosednji Boršt, kjer sta na zboru vaščanov postavila terenski odbor. Lopar je bil pomembno vojaško in politično središče v pravkar minulem obdobju kratkotrajne svobode in splošne ljudske vstaje. To svojo vlogo pa je pravzaprav prevzel že v času pred italijansko kapitulacijo, saj sta v vasi delovala rajonski partijski sekretar in tajnik OF Avgust Starc - Vido in Otilija Dobrinja - Majda, ki je vodila okrožni odbor SPŽZ. Pa tudi mladinska organizacija je imela v vasi nekaj nadvse delavnih aktivistov, med njimi Aldo Starc - Nevenko in Akvilino Bembič - Zdenko. Iz Loparja sta Guček in Bognar odhajala še v druge bližnje vasi, zlasti na območje Trušk, kjer sta postavljala nove odbore in jih povezovala z rajonskim središčem v Loparju. Po več kot enotedenski delovni poti sta se vrnila na območje Čežarjev. Pospešeno in temeljito delo, ki sta ga vodili obe skupini okrožnih političnih delavcev, vsaka v svojem predelu Slovenske Istre, 228


je bilo nadvse plodno. Medtem je okrožni komite KPS poslal na pomoč skupini političnih delavcev svojo in obenem članico podokrožnega komiteja Božo Bašin - Tatjano, doma z Ježice pri Ljubljani, da bi pomagala pri delu ženske organizacije SPŽZ. Pri delu z mladino naj bi pomagala Sava Sosič iz Hrpelj. Tudi poveljstvo XIV. divizije NOV in POJ je napotilo v Slovensko Istro svojega posebnega poslanca za mobilizacijo, Jožeta Buha - Boruta, doma iz Horjula. Na političnem delu v teh krajih pa je ostal, potem ko je bil osvobojen iz koprskih zaporov in je srečno prestal še nemško ofenzivo, Ivan Matko - Imko. Delal je pri gabrovški skupini okrožnih aktivistov, pri katerih sta se še vedno zadrževala tudi Ivan Kovačič - Efenka in Drago Benčič - Brkin, ki sta s svojimi bogatimi izkušnjami mnogo pripomogla k uspešnemu delu. Narodnoosvobodilno gibanje v Slovenski Istri je v tem času doživljalo preporod in razcvet. V nekaj tednih načrtne obdelave terena je imela že skoraj vsaka vas svoj odbor OF in aktiv ZSM, mnoge pa že tudi SPŽZ. Vso to terensko mrežo je povezovalo sedem rajonskih odborov OF. Postavljena je bila tudi kurirska služba od vasi do vasi in od sedeža do sedeža rajonov oziroma med središči gibanja v Slovenski Istri od Gabrovice do Čežarjev. Tudi obnovljena dejavnost tehnike "Naš dom" je pripomogla k razmahu narodnoosvobodilne organizacije. V tem času, pravzaprav že od kapitulacije Italije Slovenska Istra ni bila zasedena, ampak jo je sovražnik le nadzoroval. V notranjosti so bile karabinjerske postojanke samo v dveh vaseh (in to do konca januarja) – v Dekanih in Šmarjah, v obmorskih mestih Kopru, Izoli in Piranu pa poleg karabinjerskih še fašistične posadke novonastale fašistične "Socialne republike Italije" s središčem v Salòju ob Gardskem jezeru v severni Italiji pod Mussolinijevim vodstvom. Nemška vojska v deželi ni imela stalnih posadk. Karabinjerji so brez vsakršne vneme opravljali svojo službo, največkrat tako, da se sploh niso premaknili iz svojega oporišča. Aktivista Milan Guček in Franc Cucek - Bognar sta se nekoč na svoji poti nenadoma srečala s karabinjerjema iz Dekanov in zaradi presenečenja so se vsi štirje razbežali. Dekanska karabinjerja, ki sta nakupovala živež po vaseh okoli Sv. Antona, sta kasneje rekla, češ zakaj partizani bežijo pred karabinjerji, saj jim ne bodo storili nič žalega, če le ne bodo napadeni in bi se morali braniti.25 Civilna okupatorska uprava (občinske administracije) se je omejila le na izdajanje živilskih nakaznic za zagotovljeno preskrbo in na plačevanje denarnih podpor družinam, katerih hranilci so bili poklicani v službo v nekdanjo italijansko vojsko in se še niso vrnili domov. Prebivalstvo Slovenske Istre ni plačevalo niti davkov niti kakšnih drugih dajatev, niti ni izločalo viškov kmetijskih pridelkov kot so vino. maščobe, meso in podobno. Vse to pa je bilo strogo zapovedano in izvajano v vseh drugih pokrajinah pod italijansko civilno ali nemško vojaško upravo. Dejansko je bila vsa oblast na ozemlju Slovenske Istre v rokah ljudstva, kajti ostanki italijanske civilne uprave niso imeli nikakršnega vpliva na zavednost in pripadnost prebivalstva narodnoosvobodilnemu gibanju, na njegov vedno večji razmah in učinkovitost. Vodstvo narodnoosvobodilne organizacije v Slovenski Istri je bi lo postavljeno pravzaprav pred težko izbiro – naj izvaja zapovedan popoln bojkot sovražnika, s tem da prebivalstvu prepove jemanje vsakršne gmotne pomoči, ali pa naj tiho pristane na takšno pomoč in obenem stori vse, da bi to ne pustilo kakršnihkoli kvarnih političnih posledic. Odločilo se je za drugo možnost, to pa iz več razlogov: lastni pridelek živeža ni zadoščal potrebam Slovenske Istre; vino in sadje, mleko in povrtnina – to so bili glavni pridelki. Zato je bila velika večina prebivalstva odvisna od zagotovljene preskrbe z živilskimi nakaznicami, kar pa še ni zadostilo potrebam, zlasti po žitu, ki so ga morali ljudje nabavljati po nedovoljenih in skritih poteh celo v Furlaniji. Potrebe po izdatni hrani pa so bile tu večje kot drugje zaradi težke obdelave zemlje, kajti kopljejo jo le z veliko motiko in pluga skoraj ni mogoče rabiti. Če bi se odpovedali zagotovljeni preskrbi z živilskimi nakaznicami in nasilno ukinili vso dejavnost občinskih uprav, bi zašli v nepremostljive težave pri prehrani prebivalstva. Okrožne gospodarske komisije v vsem Slovenskem primorju niso bile še sposobne, da bi organizirale večjo zamenjavo dobrin, pa tudi prevažanje pridelkov čez ozemlje, ki ga je nadzoroval okupator, bi bilo povezano z velikimi ovirami in izgubami tovora in ljudi, če bi to sploh bilo mogoče, saj je šlo za vagonske količine. Težko bi 229


ljudje ostali brez soli, mila, petroleja, testenin, moke in riža. Ženske iz globoke Istre so hodile po pet, šest ur daleč v Koper, da bi prinesle domov kruha. Pomanjkanje v prehrani so ljudje čutili že vse od abesinske vojne. Če bi bili ljudje zaradi zahtev OF in partizanske vojske lačni, bi se tisti, ki niso bili zadosti trdni, obrnili proti narodnoosvobodilni organizaciji. Okrožni odbor OF je sodil: čim več hrane bo sovražnik razdal, tem manj jo bo imel za svoje potrebe in za potrebe svoje vojske - in tudi to bo skrajšalo vojno. Po drugi strani pa je bil odlok političnega vodstva slovenske narodnoosvobodilne organizacije o bojkotu sovražnika sprejet takrat, ko je okupator v večini okrožij že ukinil zagotovljeno preskrbo. Tako je ukrep o bojkotu sovražnika imel na videz podobo protiukrepa. Toda v Slovenski Istri bi bilo težko prepričevati prebivalstvo o nujnosti bojkota, če je sovražnik le dajal, ničesar pa ni za to prejemal. Z zavrnitvijo zagotovljene preskrbe bi zaradi političnih posledic, ki bi jih pustila pomanjkanje in lakota prebivalstva, ustvarili ugodna tla sovražnikovi propagandi. Pa tudi vse enote narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Slovenske Istre in južne Primorske so se hranile večidel s prostovoljnimi prispevki v hrani, ki si jih je prebivalstvo tako rekoč odtrgalo od ust, in iz mesečnih presežkov iz zalog zagotovljene preskrbe po trgovinah. Poleg zagotovljene preskrbe z živili je prejemalo prebivalstvo še precejšnje vojne podpore, ki so dosegale sto tisoče lir. S tem denarjem so si družine brez hranilcev kupovale najnujnejše življenjske potrebščine. Če pa bi narodnoosvobodilna organizacija preprečila razdeljevanje teh podpor, bi se nujno razpasla tihotapstvo in kršitev gospodarskega bojkota. Ob visoki gospodarski pasivnosti dežele je bila namreč potreba po denarnih sredstvih velika, oskrba prebivalstva pa v veliki meri odvisna od bližine velikega mesta, kot je Trst. V tem boju za obstoj so bili posamezniki nadvse iznajdljivi. Zgodilo se je, da so tihotapili žito iz Furlanije, ga mleli doma "na črno" v skrivnih ročnih mlinih in nato nosili moko na prodaj, seveda po črnoborzijanskih cenah, v Trst in celo v druga mesta, da so si na ta način pridobili nujno potreben denar. Vodstvo narodnoosvobodilne organizacije v Slovenski Istri je v tistem času menilo, da je koristneje s pametnim in preudarnim ravnanjem, brez zaletavosti, vezati prebivalstvo nase, da bo ljudska oblast obdržala ugled in veljavo pri vseh svojih ukrepih, kot pa izzivati med ljudmi odpor in jih odvračati od sodelovanja z gibanjem. Konec koncev pa je s takšno gospodarsko politiko sovražnika le izčrpavalo, ker je samo dajal, prejemal pa ni ničesar. Ne zagotovljena preskrba ne dajanje vojnih podpor nista bila niti v enem primeru sovražniku opora za njegovo propagando, ki pa je ni bilo tudi v nikakršni drugačni obliki, kar je bil edinstven primer v vsej Primorski.26 Pač pa je prišlo do nerodnega primera oportunizma proti sovražniku še pred prihodom skupine navedenih aktivistov v Istro. Nemci so skušali pridobiti prebivalstvo na svojo stran tako, da bi si volilo svojega slovenskega župana in da bi bila tudi varnost prebivalcev zaupana neposredno njim samim. S tem poskusom so pričeli v Dekanih takoj po nemški ofenzivi in vaščani so, potem ko so obvestili o tem takratnega okrožnega partijskega zaupnika in je ta dal pristanek, izvolili iz svoje srede okupacijskega župana, pa še okoli dvajset mož in fantov se je prijavilo pod orožje za tako imenovano "vaško stražo". Lahkomiselno so menili, da jim bo ta njihova "služba" omogočila priti do orožja za partizane. Po odločnem posegu sekretarja podokrožnega komiteja Stanka Pervanja - Grudna je izvoljeni župan takoj odstopil, pa tudi prijavljenci se niso oglasili, da bi sprejeli orožje. Prav takšen primer se je zgodil tudi v Dolini.27 Vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenski Istri je takoj po zasilni vzpostavitvi terenske organizacijske mreže začelo tudi urejati samostojno gospodarsko politiko prek podokrožne gospodarske komisije, in to v okviru lastne kmetijske proizvodnje v deželi. Da bi preprečili dviganje cen in odiranje osiromašenega prebivalstva, so izdali že novembra meseca enoten cenik za prodajo vseh vrst pridelkov; določena je bila količina mesa, ki gre vsakemu prebivalcu, in količina pridelka, ki jo sme kmečki gospodar obdržati zase. Določeno je bilo tudi, kolikšen višek mora oddati gospodarski komisiji, in 230


podobno. Obenem s prepovedjo prodaje domačih živil v mesta so bili vsi ti ukrepi nujni in koristni, da bi se oskrba prebivalstva porazdelila pravično in v zadostnih količinah. Posebna skrb je še veljala žrtvam sovražnikovega nasilja, to je sirotam padlih in pogorelcem. Poleg solidarnostne pomoči vse vaške skupnosti so najbolj potrebni prejemali tudi denarno pomoč iz sklada, ki so se vanj stekali prostovoljni prispevki, in od davka, ki so ga morali plačevati kupci in prodajalci vina na debelo.28 Že od kapitulacije italijanske vojske in od splošne ljudske vstaje dalje se je začrtala ostra meja med ozemljem, ki ga je okupator obvladoval, in ozemljem, ki ga je samo nadzoroval. Tako je veljalo pri zasedbenih oblasteh in pri fašistih nepisano pravilo, da je ozemlje v notranjosti od asfaltirane ceste Trst–Koper–Izola–Sečovlje tako imenovano "Banditengebiet", "banditsko območje". Zanj so kmalu postavili tudi table z ustreznim napisom in opozorilom o nevarnosti za vsakogar, ki bi brez oboroženega spremstva odšel na "partizansko ozemlje". Tega pa je uspešno nadzorovala domača VOS. Noben tujec ni mogel v notranjost dežele, na da bi za to takoj izvedela terenska organizacija OF in ukrenila vse potrebno, da je bil nepoklicani tudi onemogočen, če je hotel kakorkoli škodovati gibanju. V VOS so sodelovali dejansko vsi prebivalci, najbolj delavne in uspešne pa so bile ženske in mladina, kajti moški so morali bolj paziti na svojo varnost za primer sovražnikovega vdora, ker je bil vsak vdor namenjen predvsem njim. Ženske so se tudi lahko bolj svobodno in manj opazno gibale po ozemlju, ki ga je imel zasedenega ali ga je stalno nadzoroval sovražnik. V tem novem obdobju narodnoosvobodilnega gibanja v Slovenski Istri je konec novembra 1943 do Čežarjev že tudi prodrla prva partizanska oborožena skupina. To je bila patrulja podokrožne VOS, ki je imela pet borcev in borko Olgo Smiljanič - Albinco, njihov vodja pa je bil Albert Gruden - Blisk. Bila je del vosovske čete, ki je prišla iz Brkinov in se je utaborila v gozdiču severovzhodno od vasi Kastelec na Malem krasu. Res je bila maloštevilna, a je imela nalogo, da skrbi za varnost prebivalstva, odkriva in uničuje morebitne ovaduhe na terenu in organizira sabotažne in diverzantske akcije.29 Medtem se je na terenu krepila organizacija. Da bi bile vanjo zajete vse vasi slovenskega istrskega ozemlja, so bili okrožni aktivisti nenehno na terenskem delu in vzpostavljali ter izpopolnjevali organizacijo. Za delo po liniji OF se je Milanu Gučku pridružil domačin s Plavij Josip Miklavčič - Boros, mlad in razgledan pristaniški delavec, ilegalec, sin starega revolucionarnega aktivista Jožeta Miklavčiča Silvestra. Franc Cucek - Bognar je že nekaj časa samostojno deloval v mladinski organizaciji. Guček in Boros sta se odpravila zadnje dni novembra še na jugovzhodno območje podokrožja, ki meji na hrvaško Istro. Tako je bil organizacijsko postavljen še VIII. ali pregarski rajon, ki ga je vodil Gabrijel Rožič Tomaž iz Sv. Simona. Ponovno postavljanje organizacije na tem predelu je bilo najtežavnejše. Ljudje so bili prestrašeni in otopeli kot nikjer drugje. Z mnogih hiš, dreves ali s kop sena so še vedno plahutale bele krpe v znak predaje. Morda sta bili tega mračnega razpoloženja in nezaupanja do vsakega tujca krivi tudi bridka zmota in zloraba zaupanja: ob nemški ofenzivi se je v kraje okoli Pregare zateklo pred sovražnikovim navalom tudi precej beguncev in vaščani so se skušali pri nemških vojakih odkupiti tako, da so jih pričakali pred vasjo in jih po stari navadi pogostili s kruhom, vinom in pršutom. Nemci so počastitev sprejeli, po pogostitvi pa takoj postrelili šestintrideset vaščanov. Po opravljenem delu v pregarskem rajonu je bilo tako v začetku decembra 1943 zaključeno obdobje obnavljanja in dokončne postavitve narodnoosvobodilne organizacije v Slovenski Istri; delovalo je več kot sedemdeset terenskih ali vaških odborov OF v osmih rajonih. Zajete so bile dejansko vse vasi in zaselki, od Sten, ki razmejujejo Mali kras od zgornjega dela dežele, pa vse do hrvaške meje. Ker sta se narodnoosvobodilna organizacija in njena vedno večja dejavnost tako močno razmahnili, sta se izoblikovali tudi dve središči; to sta bili vasi Gabrovica za desni in Čežarji za levi breg Rižane. Medtem ko je pri postavitvi oporišča v Gabrovici sodelovala skoraj vsa vas, ki je dobivala tudi vedno bolj videz organiziranega tabora, pa je v Čežarjih prevzel nase vso oskrbo organizacijskega sedeža 231


stari partijec Bepi Bordon - Mantinjanc. Iz svojih zalog je tudi prehranjeval skoraj vse ilegalne in politične delavce in oborožene patrulje ali skupine borcev, ki so se zadrževali v okolici njegovega doma. V obe središči so se stekale vse niti v širino razpredene organizacije.

USTANOVITEV IN DELOVANJE OKROŽNEGA ODBORA OF V času dvomesečnega obnavljalnega organizacijsko-političnega dela v Slovenski Istri se je vedno bolj kazala nujnost obnove samostojnega okrožja. Medtem je pokrajinski komite KPS za Slovensko primorje že sprejel sklep, ki ga je priporočil okrožni komite za Brkine-Slovensko Istro, da naj Slovenska Istra organizacijsko posta ne samostojno okrožje.30 V tem času se je zadrževal pri okrožnem komiteju tudi inštruktor CK KPS Leopold Krese - Jošt, in tako je obenem z organizacijsko preosnovo okrožja prišlo tudi do kadrovske spremembe v vodstvu komiteja; na delo v Trst je odšel sekretar Franc Segulin - Boro Kladivar, njegovo dolžnost v okrožju pa je prevzel Jože Zidar - Jadran Hribar. Novi okrožni sekretar Jadran in inštruktor CK KPS Jošt sta se 18. decembra napotila iz Brkinov v Slovensko Istro, da uresničita sklep pokrajinskega komiteja. Tako so se ponoči 20. decembra 1943 v hiši Ivana Caha - Iskre v Bertoših sestali poleg Jadrana, Jošta in Iskre še Stanko Pervanje - Gruden, Milan Guček - Milan Javor in Ivan Matko - Imko. Zbranim je bilo sporočeno, da postaja Slovenska Istra samostojno okrožje s svojim političnim vodstvom. Okrožni odbor OF so sestavljali: tajnik Milan Guček - Milan Javor, namestnik tajnika Stanko Pervanje - Gruden, blagajnik in gospodarski referent Ivan Cah - Iskra, vojaški referent Ernest Vatovec Amedej, sanitetni in šolski referent Ivan Matko - Imko. Člani okrožne gospodarske komisije so bili: Ivan Cah - Iskra, Vincenc Kocjančič - Marko in Franc Ivančič - Luka. Okrožni odbor ZSM so sestavljali: tajnik Franc Cucek - Bognar in člani Marija Segulin - Mira, Ivanka Nedog - Vlada, Sava Sosič in Alma Miklavčič - Darinka. Poverjenica za SPŽZ je bila Milka Kristan.31 Pri sestavi vodstva okrožnega komiteja KPS in odbora OF je zanimiva delitev dela, ki sicer ni bila v navadi drugje kot le na južne m Primorskem. V drugih okrožjih je bil namreč sekretar komiteja obenem tudi tajnik okrožnega odbora OF, medtem ko je v Slovenski Istri tajnik okrožnega odbora OF opravljal v komiteju KPS delo političnega sekretarja. Okrožje je obsegalo osem rajonov: I. ali rižanski, II. ali čežaranski, III. ali škofijski, IV. ali šmarski, V. ali dolinski, VI. ali gabrovški, VII. ali loparski in VIII. ali pregarski. V Slovenski Istri sta OF in partija različno imenovali svoje terenske organizacijske enote. Medtem ko je OF združitev več vasi in naselij imenovala "okraj", je partija to enoto imenovala "rajon". Na ustanovnem sestanku novega okrožja sta Gruden in Imko tudi poročala, da sta medtem na posestvu Guština Hrovatina na Badihi 241 nad Plavjami pripravila nov bunker. Gospodarju Guštinu in njegovemu sedemnajstletnemu sinu Fedorju sta pomagala pri gradnji še bližnja soseda in aktivista Marčel Hrovatin - Planinc in Anton Hrovatin - Dolinc. 26. decembra 1943 so se v bunker na Badihi vselili Gruden, Imko in Guček. Zgrajen je bil izredno domiselno in tudi kar udobno opremljen. Prostorno kolarnico je gospodar Hrovatin predelil z zidom; zmanjšanje prostora se na zunaj ni čisto nič poznalo. Prebivalci in obiskovalci "bunkerja„ so se morali po trebuhu plaziti pod sodi v vinski kleti do predelne stene, kjer so bila vgrajena majhna pločevinasta vrata okoli 60 x 60 cm. Najprej je bil prostor za spanje, ki je bil suh, širok in visok za dva pograda s po tremi ležišči, pa še nekaj prostora je bilo za garderobo in skladišče, zlasti municijo. Iz "spalnice" so peljala vrata dobro laket v kvadratu in v višini kolen v vmesni prostor, ki je bil pol v zemlji in pol v kamniti groblji. Tu je bilo čutiti svež zrak, ki je prihajal skozi rahlo zloženo kamenje. Iz "zračnice" so vodila 232


druga vrata v zemljanko, luknjo v laporju. To je bil delovni prostor. Ob treh stenah neoblikovanega kamenja je bila miza z električnimi priključki, na njej dva radijska aparata, pisalni stroj, kuhalnik in na tleh električna pečica, zraven pa še nešteto drobnih pripomočkov. Električni tok so graditelji bunkerja speljali zelo domiselno od nekega oddaljenega droga po gumijastem kablu pod zemljo, saj hišni števec ni smel odslej kazati večje porabe toka. Posadko bunkerja je oskrbovala s hrano gospodinja Karlina Hrovatin. Kadar je bil obrok jedi gotov, je gospodar dvakrat kratko staknil žici električnega kuhalnika v kuhinji. Z dvakratnim stikom je tudi posadka v bunkerju opozorila, da kaj želi iz hiše. Luč je takrat vsakokrat močno zamežikala ne samo v hiši, ampak v vsej bližnji okolici, ker je bila napetost zelo šibka. Razen prebivalcev bunkerja in hiše v ogradi na Badihi 241 pa ni nihče vedel, kaj to pomeni. Za bunker okrožnega komiteja in odbora OF so vedeli graditelji in domači, poleg gospodarja še gospodarjev brat, ki je živel sicer v Benetkah, a je pogosto zahajal domov, in pa gospodarjevi starši. Vsa družina je z veliko pozornostjo in ljubeznijo stregla posadki bunkerja, pa naj je bilo z okusnimi jedmi, s priloženim belim kruhom, dišečim vinom ali čebri tople vode za kopeli in kupi svežega opranega perila. Za zvezo z zunanjim svetom pa je skrbel gospodarjev sedemnajstletni sin Fedor, posredno pa še vaščanka s Plavij in ena prvih aktivistk v Slovenski Istri Delka Čok - Vida.32 Tako so bili postavljeni temelji za čimbolj učinkovito in mirno delo okrožnih političnih teles. Izvajala so naslednje naloge: Mobilizacijska komisija je v začetku 1944 ob pomoči pooblaščenca XIV. divizije NOV in POS Jožeta Buha - Boruta izdelala mobilizacijski načrt, ki je zajel vse za orožje sposobne moške od sedemnajstega do petištiridesetega leta starosti. Vpoklica v vojsko do takrat ni bilo mogoče opraviti, ker ni obstajala trdna zveza do enot VII. korpusa. Okrožna gospodarska komisija si je prizadevala preskrbovati prebivalstvo s tem, da je pravično delila živila, zatirala tihotapstvo in bojkotirala okupirana mesta pri oskrbi z mlekom in viški kmetijske proizvodnje. Pomagala je tudi pogorelcem in drugim prizadetim v nem