Uredil

Mitja Sardoč

OSNOVNI

POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE Drugi del

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE Drugi del

Mitja Sardoč (urednik)

Ljubljana, 2015

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE Drugi del

UREDNIK dr. Mitja SARDOČ AVTORJI dr. Tomaž Deželan, dr. Srečo Dragoš, dr. Slavko Gaber, dr. Eva Klemenčič, dr. Vesna Leskošek, dr. Damjan Mandelc, dr. Mitja Sardoč, dr. Vojko Strahovnik, dr. Rok Svetlič, dr. Marjan Šimenc, dr. Veronika Tašner, dr. Boris Vezjak, dr. Pavel Zgaga, Miha Zimšek, dr. Maja Zupančič ZBIRKA CIVITAS

LEKTORIRANJE Dunja Kaluža IZDALA I2 družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje d.o.o., Ljubljana, www.i2-lj.si; i2-lj@amadej.si ZA ZALOŽBO Iztok Hafner OBLIKOVANJE IN PRELOM Ma.Mas. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI Kitsana Baitoey/123RF Stock Photos TISK Grafika Soča d.o.o. Natisnjeno v 500 izvodih. Prva izdaja. Prvi natis. Vse pravice pridržane. Brez pisnega soglasja založnika je prepovedano reproduciranje, javna priobčitev, predelava ali kakršna koli druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku vključno s fotokopiranjem ali shranitvijo s pomočjo informacijske tehnologije. Tako ravnanje predstavlja kršitev avtorskih pravic. © I2 d.o.o., Ljubljana, 2015 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37.017.4(082) 342.7(082) OSNOVNI pojmi in dileme državljanske vzgoje / Mitja Sardoč (urednik). - 1. izd., 1. natis. Ljubljana : i2, 2014-<2015>. - (Zbirka Civitas / i2) Del 2 / [avtorji Tomaž Deželan ... et al.]. - 2015 ISBN 978-961-6348-91-1 (zv. 2) 1. Sardoč, Mitja 2. Deželan, Tomaž, 1980275046400

KAZALO UVOD

Mitja Sardoč

7

DEMOKRACIJA

11

IDEOLOGIJA

19

SOVRAŽNI GOVOR

27

RETORIKA

35

(NE)ENAKOST

43

REVŠČINA

49

DISKRIMINACIJA

55

SOCIALNA DRŽAVA

63

SOCIALNI KAPITAL – IZBRANE KONCEPTUALIZACIJE

69

MERITOKRACIJA – ZGODBA O NEKI REGULATIVNI IDEJI

75

SOCIALNA RAZDALJA (DISTANCA)

83

Marjan Šimenc Pavel Zgaga

Boris Vez jak Boris Vez jak Mitja Sardoč

Vesna Leskošek Boris Vez jak

Vesna Leskošek

Veronika Tašner, Slavko Gaber Veronika Tašner Srečo Dragoš

4

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE – 2. del

DOSTOJANSTVO Vojko Strahovnik

95

INTEGRITETA

101

VREDNOTE

107

NACIONALIZEM

115

DRŽAVA

119

OBLAST

127

MORALNI RAZVOJ

133

POLITIČNA KULTURA

141

TRAJNOSTNI RAZVOJ

147

POLITIČNA PISMENOST

153

DRŽAVLJANSKA VZGOJA

163

Vojko Strahovnik Maja Zupančič

Damjan Mandelc Rok Svetlič Rok Svetlič

Maja Zupančič

Tomaž Deželan, Miha Zimšek Tomaž Deželan, Miha Zimšek Eva Klemenčič Mitja Sardoč

5

6

UVOD Mitja Sardoč

V sodobni politični teoriji smo v zadnjih nekaj letih opazili »redek pojav«, pri katerem so pojmi, ki jih tradicionalno umeščamo na en ali drugi del tradicionalne delitve med t. i. »levim« in t. i. »desnim« polom, postali del besednjaka nasprotnega pola. Če vzamemo najbolj znanega izmed primerov: egalitarni liberalizem je svoje pojmovanje enakosti utemeljil na izbiri in odgovornosti, ki sta v teoriji egalitarizma tradicionalno veljali za »arzenal« nasprotnega tabora. V samo dveh desetletjih jima je sledila še vrsta drugih pojmov (npr. odgovornost, integriteta, dostojanstvo, lojalnost, vrline itd.), ki so bili do nedavnega v veliki meri domena libertarne, republikanske ali konservativne politične teorije.

7

Sočasno so nekateri pojmi, ki so bili tradicionalno del t. i. »emancipatorične« retorike liberalne politične teorije, postali predmet številnih ugovorov in očitkov tudi iz lastnih vrst. Med njimi sta gotovo na prvem mestu pojem multikulturalizma in s tem povezana problematika kulturne različnosti. Prav multikulturalizem je tisti teoretični projekt, pri katerem se meja med obema poloma sprevrne, saj se emancipatoričnost politik spoštovanja, sprejemanja in vključevanja kulturnih razlik – kakor opozarjajo zagovorniki egalitarnega liberalizma in liberalne feministične teorije – lahko sprevrže v ohranjanje »oblastnih« razmerij znotraj manjšin in ostalih (nedominantnih) družbenih skupin, ki tako ali drugače niso del mainstreama. Nič manj problematičen ni tudi pojem družbene (ne)enakosti, ki ostaja tako med kritiki kot zagovorniki predmet »populistične«, »sentimentalne« ali celo »senzacionalistične« retorike. Zato problematike družbene neenakosti ne smemo razumeti kot nasprotje med zagovarjanjem in nasprotovanjem enakosti. To namreč ustreza zagovornikom libertarne politične teorije in ideologije neoliberalizma. Da bi bila zmeda – vsaj na intuitivni ravni – še večja, v nekaterih strokovnih razpravah določen pojem zagovarjata t. i. »leva« in »desna« stran, npr. zagovorniki egalitarnega liberalizma in zagovorniki libertarne politične teorije. Med takšnimi pojmi gotovo izstopa ideja enakih možnosti. Razprave o posameznih družbenih problemih so torej (vse prepogosto) predmet grobih posploševanj in redukcionističnih poenostavljanj, saj je uporaba različnih pojmov – kakor potrjujejo zgoraj navedeni primeri – velikokrat nejasna, neustrezna ali celo zavajajoča. Belgijski filozof in politični ekonomist Philippe Van Parijs – sicer bolj znan kot utemeljitelj ideje o univerzalnem temeljnem dohodku – v enem izmed svojih esejev 8

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE – 2. del

opozarja, da t. i. »vsezaobsegajoči pojmi ovirajo jasno mišljenje in spodbujajo iluzije«. Prav zaradi teh ter drugih problemov in izzivov bodo tudi v drugem delu publikacije Osnovni pojmi in dileme državljanske vz goje predstavljeni nekateri osnovni pojmi, ki so del t. i. »standardne« analize tega vsebinskega področja. V času, ko se zmanjšuje zaupanje v institucionalni okvir sodobne pluralne družbe in (počasi) zmanjkuje izgovorov za vse nižjo volilno udeležbo, ksenofobni nacionalizem in verska nestrpnost pa nista več omejena zgolj na »lokalno folkloro«, je ta naloga vse prej kot enostavna, a zato nič manj nujna.

9

10

DEMOKRACIJA Marjan Šimenc

Če vprašate, kaj je demokracija, najpogosteje dobite odgovor, da je demokracija vladavina ljudstva. Ta odgovor demokracijo smiselno opredeli kot obliko vladavine, vendar pušča odprti dve vprašanji: kaj natančno je vladavina in kdo natančno je ljudstvo. Ker so na vprašanji, kaj pomeni ljudstvo in kaj pomeni vladati, mogoči različni odgovori, tudi na vprašanje, kaj je demokracija, ni mogoče ponuditi enega samega, tj. »pravega« odgovora. Zato je demokracijo treba razumeti kot sporen pojem. Zdi se nam jasen in samoumeven, kadar pa nas vprašajo, kaj pomeni, se hitro znajdemo v zadregi, ko skušamo povedati kaj več od zgornje opredelitve. Ta zadrega se pri strokovnjakih 11

kaže v obliki mnoštva različnih odgovorov na vprašanje po demokraciji oziroma v nizu modelov demokracije. Drugače rečeno: ni ene same demokracije, ampak jih je več. Naj takoj dodamo, da tudi opredelitev, da je demokracija vladavina ljudstva, naj bo še tako odprta, vendarle že nekoliko zapira pojmovni prostor, ki ga pokriva demokracija. Izraz demokracija na osnovni ravni uporabljamo širše: je oblika vladavine, institucionalna ureditev in tip vedenja oziroma ravnanja. Čeprav so vsi trije pomeni med seboj povezani in delno prepleteni, bomo predstavili predvsem prvega. Razmislek smo začeli s trditvijo, da je demokracija sporen pojem. To trditev je treba nekoliko specificirati, saj demokracija v vsakdanjem življenju danes deluje nasprotno, namreč kot vzor nečesa nespornega – res pa je, da gre za drugo vrsto spornosti. Vsi se namreč strinjajo, da je demokracija nekaj pozitivnega. Stranke si jo dodajajo v svoja poimenovanja, države v svoje kratice, tako da smo danes vsi demokrati. Ta konsenz glede pozitivnosti demokracije prikriva, da je popularnost demokracije nova: še v 18. stoletju je bila demokracija največkrat sinonim za vladavino drhali, torej nekaj, kar je bilo takrat dojeto kot samoumevno negativno. Znano je, da izraz demokracija izvira iz grščine, iz katere se je prenesel v večino jezikov (demokracije ni treba prevajati), iz antične Grčije izvira tudi demokracija kot politična oblika, vendar je imela v svojem rojstnem mestu beseda drugačen pomen, kot ga ima danes. V Atenah (in ostalih demokratičnih mestnih državah, polisih) ni šlo za posredno demokracijo, kot politično vladavino razumemo danes, temveč za neposredno odločanje vseh državljanov. Poleg tega pa je bila za današnje predstave beseda vsi v besedni zvezi vsi demokratični državljani razumljena nenavadno: demokratično ljudstvo so namreč tvorili vsi, razen otrok, žensk, sužnjev in 12

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE – 2. del

metekov (prišlekov brez državljanstva). Demokratične državljane je torej v antični Grčiji sestavljala privilegirana manjšina prebivalstva. Vseeno pa grški polis, naj bo v nekaterih opisih še tako idealiziran, predstavlja zgodovinski zgled, da zbor, v katerem so udeleženi vsi državljani, lahko učinkovito razpravlja o vprašanjih, ki zadevajo vse, in o njih sprejema odločitve na tak način, da glas vsakega državljana šteje enako. S tem so pokazali, da javna debata, ki vključuje kritiko in nasprotovanja med udeleženci, ni v nasprotju z učinkovitim in premišljenim odločanjem. Pravzaprav je del te demokratične svobodne diskusije, da v grški misli večkrat naletimo na kritiko demokracije kot na njen zagovor. Platon je tako demokracijo primerjal z neukimi mornarji, ki prevzamejo oblast nad ladjo in odstranijo krmarja, ki ima edini dovolj strokovnega znanja, da lahko varno vodi ladjo. Demokracija (vladavina mnogih) je skratka katastrofalna zmaga ignorance nad vednostjo, zato je najboljša oblika vladavine po Platonu aristokracija (vladavina peščice) filozofov, ki posedujejo vednost in zato lahko dobro vodijo državo. Če poskušamo demokracijo opredeliti zelo formalno, lahko rečemo, da je demokracija način sprejemanja odločitve v skupini. Kot posamezniki v svojem življenju sprejemamo različne odločitve, ki zadevajo samo nas, ko pa živimo skupaj z drugimi, moramo sprejeti odločitve, ki veljajo za skupino kot celoto. To so odločitve, ki zadevajo skupno razsežnost in vplivajo na prostor, v katerem potekajo individualne izbire. Te kolektivne odločitve se lahko sprejema na različne načine. Demokratični je tak, da imajo vsi člani skupine enako pravico povedati, kaj mislijo, in tudi enake možnosti, da njihov glas oziroma stališče vpliva na končno odločitev. Temeljni vprašanji oblasti sta tako, kdo vpliva na te odločitve in kako se oblikujejo. 13

V preteklosti največkrat večina članov posamezne skupnosti ni imela vpliva na odločitve, ki so zadevale tudi njih. Odločali so najstarejši, najmodrejši, najbogatejši, najbolj izvedeni, najmočnejši. Ko gre za raven politične skupnosti, je to vodilo do oblik vladavine, kot so aristokracija, oligarhija, monarhija, despotija, tiranija … Pogosto rečemo, da je bila grška demokracija neposredna, sodobna pa je posredna. Grki so se zbrali na agori, razpravljali o vprašanjih in neposredno skupaj odločali o njih, v sodobnem svetu pa na volitvah izberemo predstavnike, ki v parlamentu odločajo namesto nas, sami pa lahko uživamo v svoji zasebnosti. Vendar ta trditev ni čisto točna. Tudi Grki so izbirali predstavnike, ki so delovali v organih oblasti, le da jih niso volili, temveč žrebali. Bistveno je, da tudi danes oblast terja vsaj strinjanje, če že ne aktivne podpore državljanov. Zato sodobne demokracije skušajo vase vgraditi vsaj nekaj elementov neposredne demokracije. Predstava, da je pravo bistvo predstavniške demokracije trenutek volitev, ko vsi državljani lahko volijo ljudi, ki jih bodo naslednje obdobje predstavljali v parlamentu in odločali o skupnih zadevah namesto njih, je napačna. Demokracija bi bila tako res zgolj formalna, sam akt udeležbe na volitvah in izbiranje svojega kandidata. Tak pogled je preozek in vodi do znane Rousseaujeve kritike v Družbeni pogodbi, da je ljudstvo svobodno samo na dan volitev, vse ostale dni pa je suženj. Demokratičnost volitev namreč ni določena samo s specifično izvedbo volitev, na katerih državljani svobodno in brez prisile izbirajo svoje kandidate. Že v antičnih Atenah je pred glasovanjem potekala javna razprava, ki je omogočala smiselno odločanje. Predpostavke, ki omogočajo, da volitve lahko opredelimo kot demokratične, imajo v sodobni družbi obliko kompleksne strukture. Naštejmo nekaj njenih elementov. 14

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE – 2. del

Nekaj je neposredno povezanih z volitvami: ključni javni položaji so v demokraciji zasedeni s pomočjo volitev, vsak državljan lahko kandidira zanje in vsak se lahko udeleži glasovanja o teh kandidatih. Da bi bilo odločanje na volitvah smiselno, mora biti zagotovljena svoboda posameznika, predvsem svoboda izražanja mnenja in obstoj neodvisnih medijev, ki omogočajo javno debato pred volitvami. Na voljo morajo biti informacije o delovanju oblasti ter niz neodvisnih in strokovnih virov, ki omogočajo državljanom, da spremljajo in vrednotijo delo oblasti. Državljani morajo imeti pravico in možnost, da se organizirajo, zbirajo in združujejo v organizacijah, v katerih lahko razpravljajo o tem, katere odločitve so pomembne za družbo. Vse te pravice državljanov morajo biti zavarovane s pravom in od oblasti neodvisnim sodstvom. Iz tega sledi več sklepov. Demokracija je tesno povezana z varstvom človekovih pravic. Reprezentativna demokracija je odvisna od stalno dejavnih državljanov, če naj ostane demokracija in se ne pretvori v oligarhijo oziroma vladavino elit. Med neposredno in predstavniško demokracijo ni ostre razlike: obe terjata angažma državljanov, ki daleč presega izbiro kandidata na volilnem lističu. Demokracija se nam danes ne zdi samo nekaj nujno pozitivnega, pogosto se nam zdi tudi, da je bila tako obravnavana od vselej. Zgodovinarji opozarjajo, da odrasli obeh spolov pred sto leti nikjer v Evropi niso imeli volilne pravice in samo v peščici evropskih držav je parlament imel večjo moč od monarha. Samoumevnost demokracije je povezana s pozabo, da demokracija ni preprosto nekega dne nastopila, temveč je bila rezultat dolgotrajnih bojev. Ljudstvo si je to, kar danes imenujemo demokracija, postopno izborilo.

15

Šlo je in še gre za več vrst bojev. Prva vrsta bojev je bila borba proti samovolji oblastnikov, ki so posegali v življenje navadnih ljudi, jih zapirali, mučili, zaplenili lastnino itd. Kot rezultat naporov, da se postavi meje zlorabam (nedemokratične) oblasti, so nastali dokumenti, ki jih danes navajamo kot prve zapise človekovih pravic: Velika listina svoboščin (Magna Carta Libertatum, 1215) v Angliji, Deklaracija o pravicah človeka in državljana (Déclaration des droits de l’homme et du citoyen de 1789) v Franciji in Splošna deklaracija človekovih pravic (1948), ki ni več omejena na posamezno državo. Boj za zaščito osebnih in političnih svoboščin pred zatiralskimi vladarji je bil hkrati boj, ki je pripravljal prostor, v katerem je bil možen večji vpliv državljanov na sprejemanje odločitev, ki zadevajo vse državljane. Druga vrsta bojev je temeljila na tem, da državljani lahko vplivajo na odločitve oblasti, skušala pa je širiti število tistih, ki so bili vključeni v skupino »vplivnih« državljanov. Ta se je od omejitve na tiste, ki imajo določeno premoženje, širila najprej na vse moške, kar je bilo povezano s širjenjem davčnih obveznosti in obveznega šolstva. Potem so volilno pravico postopno pridobivale še ženske, v Švici šele leta 1971, v Liechtensteinu leta 1984, zunaj Evrope pa so številne države, ki jih ta proces še ni zajel. Oba boja sta bila povezana z načelom enakosti: vsi ljudje smo enakovredni, zato imamo vsi pravico, da sodelujemo pri odločitvah, ki zadevajo nas vse. Del današnje samoumevnosti demokracije je povezan prav s splošno sprejetostjo načela, da imamo vsi ljudje enako dostojanstvo. Obstaja še tretja vrsta boja za pravice, boj za ekonomske in socialne pravice. Ni takoj videti, zakaj bi tudi te pravice povezovali z demokracijo, a ni potreben dolg premislek, da bi uvideli, kako je težko sodelovati pri urejanju javnih zadev, če nimamo minimalnih sredstev za preživljanje, 16

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE – 2. del

nam manjka osnovno zdravstveno varstvo in nam je nedosegljiva osnovna izobrazba. Ta premislek pokaže, da je demokracija tesno povezana z varstvom človekovih pravic, tako da ne more biti diktatura večine, kot so trdili nekateri njeni kritiki. Obstaja pa nek primer, v katerem se to zgodi. Gre za premislek, ki ga je prvi formuliral Alexis de Tocqueville v svojem opisu ameriške demokracije devetnajstega stoletja. V njem opozori na možnost despotizma, ki je združljiv z demokracijo. Če se posamezniki začnejo osredotočati nase in se vedno manj zanimajo za druge, lahko oblast pretkano poskrbi za to, da posameznikom zagotovi užitke, ki jih iščejo. Tako bodo zadovoljni, saj bo oblast kot očetovska avtoriteta skrbela zanje, prostor njihove svobode pa se bo vedno bolj ožil. Podobno razmišlja tudi sodobni francoski filozof Marcel Gauchet, ki govori o teoretskih razlogih za to, da se državljani v zahodnih demokracijah vse manj udeležujejo volitev, včlanjajo v politične stranke, se vedno manj udeležujejo političnega življenja, kar se pogosto označuje kot kriza demokracije. Kriza demokracije je po Gauchetu paradoksno rezultat dokončnega uveljavljanja demokratičnih načel, ki obsegajo dve ravni: svobodo posameznika, ki odloča, in skupno upravljanje javnih zadev. Danes se zdi, da je treba oslabiti moč družbe, da bi maksimirali svobodo posameznika, s to slabitvijo kolektivne oblasti pa se slabi tudi instanca, ki varuje pravice posameznika. V tem razvoju se posameznik umakne v zasebnost in se začne razumeti ločeno od drugih. Družba posameznikov, ki tako nastane, je rezultat razvoja demokracije, a tudi rezultat, ki spodjeda pogoje možnosti demokracije. Privatizirani posameznik se ne meni več za urejanje skupnih stvari, ta interes pa je prvi pogoj za delovanje demokratičnih družb in zaščito svobode posameznika. 17

Naj povedano strnemo v nekaj tez: demokracija je rezultat zgodovinskih bojev; demokracija ni ena, temveč jih je več; rezultat razvoja demokracije so posamezniki, ki jih bolj zanima njihova svoboda kot urejanje skupnih zadev, s tem umikom v zasebnost pa lahko izgubijo oboje. Iz tega sledi, da demokracija ni nekaj, kar je dano enkrat za vselej, temveč nekaj, kar morda tudi v svojem drugem prihodu v dvajsetem stoletju ne bo nič bolj dolgotrajno, kot je bila demokracija v antični Grčiji. Na krhkost demokracije opozorjata njen zaton v totalitarnih vladavinah med obema svetovnima vojnama in zmanjševanje pomena nacionalnih držav v obdobju ekonomske globalizacije. Raven demokratičnega odločanja je raven nacionalne države, zato področja, ki se izmikajo njenemu vplivu, uidejo tudi demokratičnemu vplivu. Nemoč posameznih držav, da bi vplivale na ekonomske in finančne tokove, ki zaradi globaliziranih družb bistveno vplivajo na življenje ljudi v posamezni državi, je tudi nemoč demokracije v sedanji obliki. Sodobni izziv demokraciji se zdi prav dejstvo, da se na demokratičnih volitvah v posamezni državi vse manj ljudi odloča o vse manj stvareh.

18

IDEOLOGIJA Pavel Zgaga

Vprašanje po razmerju med šolo in ideologijo je eno osrednjih javnih vprašanj, s katerim smo se srečevali v različnih obdobjih in artikulacijah. V njih se pojem ideologije pojavlja neposredno, lahko pa tudi posredovano, zato ga je treba izluščiti iz konteksta, npr. iz lastnostnih pridevnikov, kot so »skromen«, »veren«, »delaven«, »zavéden«, pa tudi »zavedên« ipd. Te kontekste obarvajo politični (ne nujno strankarski) programi, intelektualne razprave in splošna kultura nekega časa in prostora. Pojem ideologije nastopa v mnogih – pogosto polemičnih in protislovnih – pomenih, ki jih lahko razvrstimo na tri ravni: akademski koncept, politični program in organizacija vsakodnevnega življenja. Na vseh je tako ali drugače tesno povezan s šolo kot družbeno ustanovo ter z izobraževanjem

19

na njej. Pojem ideologije in razmerje med ideologijo in šolo sta obravnavana v literaturi. To obravnavanje je tako obsežno, da je postala problem sama na sebi: pojem ideologija je v dveh stoletjih svojega obstoja postal izjemno mnogopomenski. Da bi na kratko povzeli jedro razprav o razmerju med ideologijo in šolo, je treba pozornost najprej nameniti genezi in postopni pomenski difuziji tega pojma.

Ideologija kot »znanost o idejah« Pojem ne skriva, da je bil konstruiran na osnovi stare grščine (idéa + lógos), a je povsem sodoben konstrukt. Korenini v poznem razsvetljenstvu: prvi ga je uporabil francoski filozof Antoine Destutt de Tracy (1754–1836) kot oznako za svojo »znanost o idejah«. Uporabil ga torej kot nevtralen, znanstvenotehničen pojem. Ozadje njegovega nauka je senzualistična epistemologija Étienna Bonnota de Condillaca in še starejšega Johna Locka: korenine idej so v materialnem svetu in čutnih zaznavah tega sveta. Ta pomen je hitro zbledel; deloma zaradi preusmeritve filozofije ob izteku 18. stoletja, deloma zaradi profanega razloga, povezanega z Napoleonom Bonapartejem. De Tracy, ki je v času direktorija prispeval k oblikovanju nacionalnega izobraževalnega sistema (med drugim je bil blizu Condorcetu), je pripadal liberalno-republikanskemu krogu. Ko je prišel Napoleon na oblast, so bili sprva v dobrih odnosih, a so kmalu prenehali sodelovati. Glavni razlog je bil njihov filozofski in politični liberalizem. V politični diskreditaciji je Napoleon njihovo ime – »ideologi« – uporabil posmehljivo: prvotno nevtralen pojem je tako dobil vrednostno negativno konotacijo.

Ideologija kot »sprevrnjena zavest« S tem pejorativnim predznakom se je pojem ohranil skozi prvo polovico 19. stoletja, dokler ga nista uporabila Karl Marx in Friedrich Engels 20

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE – 2. del

v rokopisu Nemška ideologija (1845–1847). Rokopis je bil objavljen šele leta 1932, ko okoliščine (stalinizem) niso omogočale njegove širitve, poleg tega pa je uporaba pojma ideologija v njem preveč odstopala od »marksistične ideologije« kot pravila iz časov po oktobrski revoluciji. V rokopisu ni neposredne navezave na de Tracyja; njegovo ime se sicer pojavi, a povsem obrobno. Za cilj intelektualne kritike sta avtorja namreč vzela tedanje nemške mladoheglovce. Polemika z njimi v nedokončanem rokopisu je šla hitro v pozabo in šele sredi 20. stoletja je postal rokopis širše znan zaradi izvirne historično-materialistične teoretizacije. Pojem ideologije sta avtorja uporabila v slabšalnem pomenu, znanem še iz napoleonske dobe, a sta mu dodala povsem novo kritično dimenzijo. Ideologija zdaj pomeni napačno obliko zavesti, »sprevrnjeno zavest«. Takšna uporaba očitno nima nič skupnega z razumevanjem ideologije kot »prave politike«; razmerje obeh razumevanj dobro izraža razmerje med pridevnikoma »zavéden« in »zavedên«. Pri tem ne gre za »zavedênost« v subjektivnem pomenu (zmotno mišljenje); »sprevrnjena zavest« je odraz »sprevrnjenega« socialnega sveta. »Vladajoče ideje« je treba razumeti kot »ideje vladajočega razreda«.

Ideologija: med »pozitivnim« in »negativnim« mišljenjem V notranje polariziranih marksističnih tokovih minulega stoletja se pojem ideologija pojavlja v dveh antagonističnih podobah: kot pozitiven politični program in kot družbena kritika, tj. moč »negativnega mišljenja«, če si pomagamo s predstavnikom kritične teorije družbe Herbertom Marcusejem (1898–1979). Ta dvojnost je značilna tudi za rabo pojma izven marksističnih tradicij. Politični programi od 19. stoletja dalje poudarjajo pomen izobraževalnega sistema in ustanov, pri tem se 21

obravnava konstrukcije nasprotnih »ideologij« kot serijo zmot, torej negativno, lastno ideologijo pa kot edino pozitivno alternativo. Podobna – a ne ista – dihotomija zaznamuje tudi akademske konceptualizacije ideologije: na eni strani so ideologije postavljene v kontekst družbenih konfliktov (ne samo v marksistični perspektivi razrednega boja), na drugi pa se jih razume kot »cement družbenega tkiva«. Zanimivo pozicijo, ki se dotika obeh strani, je razvil Karl Mannheim (1893–1947) s t. i. »totalnim pojmom ideologije«: kot ideološka moramo obravnavati vsa stališča, ne samo stališča nasprotnikov, temveč tudi lastna. Nobena posebna ideologija ni »bolj pravilna« od drugih. Mišljenje je vedno pogojeno s konkretnimi okoliščinami in torej relativno. Toda Mannheim skepticizem, ki ga ob tem zaslutimo, zavrača: spoznavni napredek je možen s teoretsko analizo pogojenosti mišljenja. »Ideologija« je kompleksen sistem mišljenja, ki ohranja obstoječe, obenem pa ga prav mišljenje transcendira s tem, ko oblikuje »utopije«: te so osnova rušenja obstoječega. Mannheim pripisuje posebno vlogo »prostolebdečim intelektualcem«, ki se vzdržijo družbenega in političnega aktivizma in s tem pripadnosti neki ideologiji, da se v celoti posvetijo samokontroli lastnih idej. V tej teoriji pripada vrhu izobrazbene piramide pozicija v »slonokoščenem stolpu«, zavarovanem pred profanim svetom. Na to točko se osredotoča večina Mannheimovih kritik. Konceptualizacijo ideologije kot družbenega »cementa« pa najdemo predvsem v funkcionalističnih teorijah, ki so se pojavile na zahodu v času po drugi svetovni vojni. Posamezne družbene skupine imajo v družbi različne vloge in ta različnost lahko ogroža koherentnost družbenih sistemov. Za njihovo ohranitev in razvoj sta bistveni notranja kohezivnost in stabilnost. Institucije so tiste, ki povezujejo vloge in norme posameznih 22

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE – 2. del

skupin v koherentno celoto. V akcijski teoriji Talcotta Parsonsa (1902–1972) se sociologija osredotoči na razumevanje institucionalizacije vrednotnih usmeritev v družbi. Zanj je ideologija sistem prepričanj, ki so skupna članom kolektiva, »sistem idej, ki je usmerjen v evalvacijsko integracijo kolektivnosti«. Pri tem osnovno vprašanje ni več v tem, ali je neka trditev »resnična«, temveč »v zavezanosti posledicam, ki jih ima ta trditev za usmerjanje [družbene] akcije«. Z vprašanjem po »resničnosti« dobi tudi vloga znanja in izobraževanja instrumentalno razsežnost: na to točko se osredotočijo Parsonsove kritike.

Izobraževanje: med ideološkim aparatom in kritiko dominacije Pod vplivom francoskega strukturalizma je pomembno teoretsko revizijo pojma ideologija, odmevno tudi v razpravah o šolstvu, prispeval Louis Althusser (1918–1990). Trdil je, da niso ideološka individualna, subjektivna prepričanja, temveč diskurzi, ki jih pogojujejo: družbene ustanove in rituali, v katere so posamezniki zavestno ali nezavedno vključeni. Naša prepričanja in ideje so rezultat družbenih praks, v katere vstopamo. Po Althusserju »ideologija nima zgodovine«, je objektivna »struktura«. Althusser povzame klasično marksistično razlago države kot represivnega aparata (vlada, sodišča, policija, vojska) v rokah vladajočega razreda, ta aparat pa razlikuje od ideoloških aparatov države (IAD), ki jih sestavljajo verske, družinske, kulturne in izobraževalne ustanove. IAD torej delujejo na »zasebnem« področju brez odkrite represije in na bistveno mehkejši način, ki zadeva posameznika in njegova prepričanja. To vlogo je v preteklosti imela zlasti cerkev, v sodobnosti pa jo po njegovem mnenju prevzema šola, in sicer zaradi pomembnosti, ki jo ima v kapitalističnem produkcijskem načinu. Za osvobajajočimi potenciali izobraževanja ta aparat torej skriva razredno dominacijo.

23

Izobraževanje je tradicionalno prepoznano kot emancipacijski dejavnik; ob zori »zahodne civilizacije« je Platon v znameniti prispodobi o votlini »razloček med izobraženimi in neizobraženimi ljudmi« povezal z razločkom med v sence votline »vkovanimi« in k svetlobi sonca naravnanimi »osvobojenimi« ljudmi. Zgodovina napredovanja izobraženosti je zgodovina razkrivanja »zavedênosti«, z ideologijo prikrite dominacije; pri tem se znanje paradoksalno izkazuje tudi kot instrument »zavajanja« samega. »Pedagogiko« spremlja njeno nasprotje, »demagogika«.

Ideologija in kurikulum Vlogo ideologije je mogoče razbrati na dveh ravneh: v »makrofiziki« in »mikrofiziki oblasti«. Čeprav je Michel Foucault (1926–1984), od katerega si sposojamo izraza, avtor teorije, ki ima izjemno pomembne implikacije tudi za razumevanje šole, neposredno ni bil vključen v razpravo o ideologiji, zato ga tukaj ne bomo posebej obravnavali. Daje pa dobro iztočnico za prikaz, da se razprava o »ideologiji in šoli« ne zaključi na ravni razmerja med šolo in politično oblastjo, ampak se širi tudi na raven »mikrofizike«: v vsakdanje delovanje šole same. Vprašanje verske ali državljanske vzgoje v javni šoli javnost hitro prepozna kot »makrofizično« ideološko vprašanje: pričakuje se, da bo o njem odločila »moč«. V šolskem vsakdanu pa se srečamo z nizom vprašanj, ki delujejo pretežno kot »tehnična«, neideološka vprašanja. Za šolske uniforme ali proti njim? Kakšna naj bo šolska prehrana? Naj ukinemo stresne šolske zvonce? Kdo so »prizadevni« in kdo »leni« otroci? Ta vprašanja niso nič manj »ideološka« od tistih, ki se razkrivajo na »makrofizični« ravni.

24

OSNOVNI POJMI IN DILEME DRŽAVLJANSKE VZGOJE – 2. del

Zadržimo se pri zadnjem vprašanju. Vemo, da obstaja dokaj splošno prepričanje, da je »pridnost« oz. »trdo delo« tisto, kar tlakuje pot za dosego cilja. V javnosti je dobilo ime »ameriške sanje«, v sodobnih akademskih raziskavah pa »mit meritokracije« ali »ideologija uspešnosti«. Ta ideologija ponuja upanje, da si lahko vsi prizadevamo za »nekaj več«, a tudi spodbuja stereotipe o neuspešnih posameznikih kot »lenobah«. Zgodba o npr. »lenih Grkih« je primer, ki razkrije svojo ideološkost na ozadju družbenih posledic zadnje ekonomske krize. Sodobne raziskave so uspele prepričljivo pokazati, kako močno je učna (ne)uspešnost povezana s socialnim okoljem, v katerem otrok odrašča. Ideologija torej učinkovito deluje tako na »makro« kot na »mikro« ravni. Temu se je temeljito posvetil Michael W. Apple (1942). Šole ne le nadzirajo ljudi, ampak tudi sodelujejo pri nadzorovanju pomenov: ohranjajo in razdeljujejo znanje, ki velja za »legitimno« (znanje, »ki ga moramo imeti vsi«). Šole podeljujejo znanju, ki se oblikuje v okviru specifičnih družbenih skupin, kulturno legitimnost. Dana skupina lahko legitimira »svoje« znanje kot »znanje za vse«; zato kurikulum sam – in ne le šola kot ustanova – podlega ideološkim vplivom. Na tem ozadju izraščajo številna sodobna šolska vprašanja, povezana s specifičnimi (npr. spol, etnija), zlasti marginalnimi skupinami (npr. imigrantske in/ali rasne manjšine). Šola je lahko sredstvo za opolnomočenje enih, a tudi ovira za druge. S tem pa od vprašanja po šoli in ideologiji prehajamo k enemu od osrednjih današnjih vprašanj – vprašanju o izobraževanju, enakosti in enakopravnosti. Zlasti v kontekstu t. i. neoliberalne ideologije je to vprašanje zelo zaostreno.

25