Zdr avniki v prostem času Pretekla leta vrezala so brazde
Tvoj je nasmeh široko rodno polje
Pretekla leta vrezala so brazde v njih zasejani so spomini sreče, vklesane tudi ure so boleče.
Tvoj je nasmeh široko rodno polje, med razori je ajde bela cesta, ki vodi vse do prvih ulic mesta in do ljudi, ki židane so volje.
Razpri oči, ozri se v temnem gaju spomina svojega: izkoplji srečo, pozabi uro sleherno skelečo. Razprte roke trepetajo v vetru bojazni, da bi sreča se izgubila, pretekla senca znova se razkrila.
Gotovost naj prežene vso bojazen in upanje naj znova odpira vrata da se vsakdanjost vrne vsa bogata.
Radi bi v neznani svet odraslih Kot mladi radi bi v neznani svet odraslih vendarle čim prej stopili, saj nismo se še naučili o sprenevedanjih zahrbtnih, trhlih temeljih stremuštva, nečistih igrah, razum meglijo, um in čustva. Šele tedaj bi se vrnili v pretekli preživeli krhki čas otroštva, naivno upali in verovali, da vse življenje bomo mirno spali.
Zakaj te ni Zakaj te ni v tem osamelem kraju, zakaj te ni, ko tu vse prekipeva v življenju, ki ne najdeš mu odmeva, ko radost zbira v sončnih se bregovih, bregovih sonca svetlega odseva. Le kje se izgubljaš ti v temini sanj, le kje lasje vihrajo polni sreče, ki nudijo jo tujim vsem rokam, ki se stegujejo po njih hlepeče. Poljubi me, da to ne bodo sanje, objemi obraz, okusi ga kot čašo, vsa žejna ga objemi v roke sreče, vsa žejna hlastno ga izpij do dna.
110
Revija ISIS - Februar 2013
Jutranja rosa ti v očeh leskeče, nemirni sen izmije, nočne more, zbistri razum in misli že do zore, v pričakovanju ti srce trepeče.
Utihnile so lastovke pomladi, končan korak v kostanjevih plodovih, kališče naju srečanj je zamrlo, utrta pota sence so prekrile. In upajmo, da bodo se vrnile, ko hlad in sneg preideta v toplino, ko spet občutil tvojo bom milino in zbližajo nas sredotežne sile.
Že obledele so dlani, toplina njihova zgineva v pretekli čas, le za okras ostal nam je spomin. Zaprte dveri so pričakovanja in z njimi sanja, ki z nami je živela.
V ljubezni ni profesorjev, v ljubezni smo enaki, lahko presrečni uživamo, lahko pa smo bedaki, v ljubezni vedno vajenci, kaj šele pomočniki, izkušnje so že dobra stvar, a slabi so vodniki.
Tudi če so sence, mora biti sonce, tudi če vihar je, pride do svežine, kjer so bolečine, z nežno roko mine.
Ujet sem v kletko, ki ji ni izhoda, sem me zvabila stara je zabloda, uklenjena so moja hrepenenja. Vrat in poti iz nje ne najdem tvoja ljubezen ključ je do življenja.
Tako boleča je milina obraza tvojega, čeprav je daleč od oči, je meni vžgan za živ spomin. Tako je kruta ta tišina, besed praznina. In če spozabiš se z besedo, trenutki raja se rode, prebiram znova jih in znova, da se trenutki ponove. Ko bi bile vse knjige polne resnic preprostih, ki jih trosiš, prebral bi vse, od a do že.
Studenec sem ugledal tihe sreče, postal sem, da odžejam se ljubezni. Obudil v meni je strasti bolezni. Mineval dan je, želje koprneče iz mene vrele so. Ah, to so sanje, ne morem žal se več vrniti vanje.
Ruj rdeči več ne zeleni, odmrl je z jesenjo časa, kamniti svet bo brez okrasa.